Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…
Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.
| Cookie | Duration | Description |
|---|---|---|
| cookielawinfo-checkbox-analytics | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Analytics". |
| cookielawinfo-checkbox-functional | 11 months | The cookie is set by GDPR cookie consent to record the user consent for the cookies in the category "Functional". |
| cookielawinfo-checkbox-necessary | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookies is used to store the user consent for the cookies in the category "Necessary". |
| cookielawinfo-checkbox-others | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Other. |
| cookielawinfo-checkbox-performance | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Performance". |
| viewed_cookie_policy | 11 months | The cookie is set by the GDPR Cookie Consent plugin and is used to store whether or not user has consented to the use of cookies. It does not store any personal data. |
SEDEM NASVETOV PAPEŽA FRANČIŠKA, KAKO BITI DOBER OČE (Aleteia)
TU JE SEDEM NASVETOV PAPEŽA, DA BI BILI BOLJŠI OČETJE IN BI RASLI SKUPAJ S SVOJIM OTROKOM
Lepote očetovstva na eni strani in nevarnost odsotnosti očeta na drugi ̶ papež Frančišek nas spomni, da se je tudi sveti Jožef znašel pred preizkušnjo, ko bi lahko zapustil Marijo, ko je je izvedel, da je noseča, a tega ni storil.
1. OČE NE ŽELI TAKŠNIH OTROK, KOT JE ON SAM. ŽELI, DA SO BISTRI IN SVOBODNI.
“Vesel bom vsakič, ko bom videl, da ravnaš modro, in ganjen vsakič, ko bom slišal, da govoriš odkrito.”
“In da si takšen (moder), sem te naučil stvari, ki jih prej nisi vedel. Popravil sem napake, ki jih nisi videl. Poskrbel sem, da občutiš globoko in hkrati diskretno naklonjenost.”
2. BOLJE BITI NERAZUMLJEN OČE KOT ŠIBEK
“Bil sem strog in trden, čeprav takrat mogoče tega nisi razumel, saj si želel le razumevanje in da bi ti v vsem ustregel.”
“Oče se dobro zaveda, kako pomembno je predati to dediščino: v kakšni meri biti blizu, nežen in hkrati trden. In če otroci to spoštujejo, je to največ, kar oče lahko dobi v zameno.”
3. OČE JE PRISOTEN V DRUŽINI, JE BLIZU ŽENE IN OTROK
Oče mora biti blizu svoji ženi in z njo deliti vse: veselje in žalost, upanje in stiske. Blizu pa mora biti tudi svojim otrokom, ko rastejo.
“Biti mora zraven, ko se igrajo in ko si za nekaj prizadevajo, ko so brezskrbni in ko so v stiski, ko so zgovorni in ko molčijo, ko so drzni in ko so prestrašeni, ko se odločijo za napačen korak in ko ponovno stopijo na pravo pot.”
4. OČE, KI JE PRISOTEN, NI OČE, KI ŽELI IMETI VSE POD NADZOROM
“Očetje, ki si preveč želijo imeti vse pod nadzorom, zatirajo svoje otroke in jim onemogočajo, da bi se razvili.”
5. DOBER OČE JE POTRPEŽLJIV OČE
Papež ob tem spomni na priliko o izgubljenem sinu in o usmiljenem očetu (Lk 15: 11-32).
“Koliko dostojanstva in nežnosti je v očetu, ki stoji na pragu svoje hiše in čaka, da se sin vrne. Oče mora biti potrpežljiv. Pogosto mu ne preostane nič drugega kot to, da čaka. Moli in čaka s potrpežljivostjo, nežnostjo in milostjo.”
6. OČE VE, KAKO ODPUSTITI IN NE PONIŽEVATI, A HKRATI NI ŠIBEK IN TAK, DA BI VSE UGODIL
“Dober oče ve, kako počakati in kako iz srca odpustiti. Ve tudi, kako stvari popraviti s trdnostjo: on ni šibak oče, podrejen ali sentimentalen. Oče, ki ve, kako stvari popraviti brez poniževanja in kako zaščititi, ne da bi pri tem zahteval kaj v zameno.”
7. OČE ČAKA OTROKA, KO PRIDE DOMOV PO NEUSPEHU
“Brez milosti, ki prihaja od Očeta, ki je v nebesih, očetje izgubljajo pogum in zapustijo tabor. A otroci morajo najti očeta, ki jih čaka, ko pridejo domov, potem ko jim je spodletelo. Naredili bodo sicer vse, da to skrijejo, da tega ne priznajo, a to v resnici potrebujejo. In če očeta ni tam, se odprejo rane, ki se težko zacelijo.”
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2018/02/03/sedem-nasvetov-papeza-franciska-kako-biti-dober-oce/
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!
KO HUDIČ ČLOVEKA ZADRŽUJE V SUŽENJSTVU GREHA, JE NJEGOVA SKRB DA ZASLEPI ČLOVEKA, DA NE BI VIDEL KLAVRNEGA POLOŽAJA. MAJHNI GREHI POSTAJAJO VSE VEČJI, LAHKO POTEGNEJO ČLOVEKA V SMRT, ČE BOG NE POSREDUJE IN GA PO SVOJI MILOSTI REŠI.
REDOVNIK LORENZO SCUPOLI SVETUJE KRATKO MOLITEV, IN DA ČLOVEK POHITI PRED KRIŽ IN LEŽI Z OBRAZOM NAVZDOL PRED KRIŽEM IN KLIČE USMILJENJA IN POMOČI MATERE BOŽJE.
SUŽENJSTVO GREHA, SLUŽENJE SATANU JE CESTA V SMRT, LJUDJE NE DOJAMEJO TEGA, KER SATAN PREKRIVA RESNICO, ZATO JE POTREBNO, ZA VSAKO CENO SE Z BOŽJO POMOČJO OSVOBAJATI GREHOV IN ČAKATI NA GOSPODOVO ODREŠITEV. LEŽATI POD KRIŽEM VSAK DAN IN VPITI IZ VSEGA SRCA K BOGU!
NIČ NI POMEMBNEJŠEGA OD TEGA, DA JE ČLOVEK OSVOBOJEN SUŽENJSTVA SATANU-OSVOBOJEN GREHOV. NAJPREJ SE JE POTREBNO ZATO BORITI.
Poglejmo kaj pravi redovnik:
KAJ STORITI, DA BI SE OSVOBODILI GREŠNEGA ŽIVLJENJA?
Bog, ki je bogat v usmiljenju, nam je pripravljen pomagati, da bi pretrgali vezi duhovnega suženjstva
Greh nas zasužnji, krepostno življenje pa nas osvobaja, pa čeprav včasih morda razmišljamo drugače. Ko želimo delati dobro in slediti Božji volji, nas lahko naši grehi obtežijo in ujamemo se v past. Sužnost nas lahko pripelje celo tako daleč, da postanemo duhovno slepi in dejansko ne moremo videti svojega greha in ne razumemo škode, ki jo delamo sami sebi in celotnemu Božjemu stvarstvu.
V Duhovnem boju redovnik Lorenzo Scupoli (1530‒1610) piše: “Ko hudič človeka zadržuje v suženjstvu greha, je njegova poglavitna skrb ta, da ga zaslepi in odvrne od vsega, kar bi ga vodilo k spoznanju klavrnega položaja, v katerem se je znašel.”
Grehi, ki so bili sprva majhni, postajajo vse večji in večji. Scupoli razlaga, da človeka klavrno življenje ob vse večji slepoti in grehu, ki je vedno bolj nagnusen, lahko potegne v smrt, če Bog ne posreduje in ga po svoji milosti reši.
Molitev za hitro pomoč
Preprost, a učinkovit ukrep, s katerim se lahko osvobodimo tega grešnega življenja, je, da se takoj z vsem svojim srcem obrnemo na Gospoda. Scupoli svetuje: “Rešitev v tej nesrečni situaciji je, da je človek pozoren na svoje misli in navdihe, ki ga iz teme kličejo k luči, in da z vsem svojim srcem kliče k svojemu Stvarniku.”
Predlaga, naj molimo naslednjo molitev: “Gospod, pomagaj mi, hitro mi pomagaj, ne pusti me več v temini greha.” Molitev ponavljajmo vedno znova in znova in Boga rotimo, naj izlije na nas svojo milost. Poleg tega svetuje, naj “pohitimo h križu in predenj ležemo z obrazom navzdol ter prosimo usmiljenja in pomoči Božje Matere”.
Moč zakramenta sprave
Molitvi srca naj sledi čim prejšnja spoved, ko se bomo v zakramentu sprave spovedali svojih grehov. Morda se to zdi neučinkovito, a po tej poti so šli mnogi svetniki. Potem ko so padli pred Gospoda s solzami kesanja v očeh, so se zmogli podati na pot spreobrnjenja.
Bog želi skesano srce in, kot pravi papež Frančišek, se nikoli ne naveliča odpuščati. Do prave spremembe v človeku lahko pride šele takrat, ko se vanj naseli kesanje.
https://si.aleteia.org/2019/02/18/kaj-storiti-da-bi-se-osvobodili-gresnega-zivljenja/
ČUDEŽ V FATIMI. “GOSPA ME JE VZELA V NAROČJE IN MI DALA MILOST OZDRAVLJENJA” (Aleteia)
“MED POSVETITVIJO SEM ZAČUTILA NEZNOSNO BOLEČINO. SKORAJ SEM OMEDLELA IN BILA SEM PREPRIČANA, DA UMIRAM. VSE, KAR SEM LAHKO STORILA, JE BIL VZKLIK: ‘BOG, V TVOJIH ROKAH SEM’,” SE SPOMINJA 88-LETNA SESTRA MARIA FABIOLA VILLA
Italijanka Maria Fabiola Villa je pri 18 letih vstopila v kongregacijo Presvetega Srca Jezusovega. Kmalu zatem se je spopadla z zelo močnimi trebušnimi krči in visoko vročino. Odstranili so ji slepič, vendar se je njeno stanje še poslabšalo.
Zaradi bolečin je popolnoma obležala in uživala zgolj suh kruh. Nazadnje je dobila nespodbudno diagnozo: neozdravljivo kronično vnetje trebušne slinavke.
“ZAUPALA SEM DEVICI”
V 14 letih težke bolezni sestra Maria nikoli ni izgubila vere v Gospoda. Še naprej se je priporočala Jezusu in nebeški Materi:
“Krutost tega zla ni nikoli premagala mojega upanja, nikoli nisem izgubila stika z Materjo Božjo. Še vedno sem zaupala Devici. Medtem ko sem strašno trpela, sem se v srcu počutila svobodno, veselo, polno vere.”
To je bila prva milost, ki jo je prejela: mir v srcu. Svojega položaja ni preklinjala, temveč ga je darovala in z mirom v duši molila.
ROMANJE V FATIMO
Začutila je klic Božje Matere in se odločila, da se kljub strašnim bolečinam in nasvetom zdravnikov, naj v takem stanju ne potuje, odpravi na romanje v Fatimo.
“Nekdo iz skupine romarjev, namenjene v Fatimo, je rekel, da jim bo prisotnost tako hudo bolnega človeka preprečila doseči cilj. Odvrnila sem mu, da bom umrla pred Marijinimi nogami,” se spominja.
Letalo je zamujalo dve uri in sestra Maria je ta čas izkoristila za molitev v kapeli na letališču:
“Videla sem križ s Kristusom, ki je name naredil poseben vtis. Spontano sem se obrnila k Jezusu in rekla: Jezus, tudi jaz sem na tem križu … Grem k tvoji Materi, vendar ne poslušaj mene, poslušaj svojo Mater.”
DAN, KI JE SPREMENIL NJENO ŽIVLJENJE
Ko je prispela v Fatimo, je želela obiskati svetišče, vendar se je preveč slabo počutila. Namesto tega se je odločila, da bo v hotelu zapela pesem v čast Gospe.
Povabila je preostale romarje, naj se ji pridružijo, in v kratkem času je nastal zbor, ki je z navdušenjem in vero hvalil Božjo Mater. “V zraku je bila posebna energija. Dobro se je spominjam,” pravi sestra Maria.
Naslednjega dne, 26. aprila 1988, ji je končno uspelo obiskati svetišče fatimske Marije. Ravno tam se je zgodil njen čudež. Z besedami, polnimi začudenja, čustvenosti in hvaležnosti, sestra Maria pripoveduje:
“Med posvetitvijo sem začutila neznosno bolečino. Skoraj sem omedlela in bila sem prepričana, da umiram. Vse, kar sem lahko storila, je bil vzklik: ‘Bog, v tvojih rokah sem …’ Ko pa je duhovnik povzdignil hostijo, je bolečina nenadoma izginila, kot bi nekdo pritisnil na stikalo. Nisem pomislila na čudež. Vesela sem bila, da sem se počutila dobro.”
“FATIMSKA GOSPA ME JE VZELA V NAROČJE”
Sestra Maria sprva nikomur ni zaupala te izkušnje. V blaženi tišini je uživala svoje nenadno okrevanje. “Fatimska Gospa me je vzela v naročje in mi dala milost ozdravljenja,” pravi.
Lahko je jedla brez bolečin, prenehala je jemati zdravila. Ko se je vrnila domov, ji je zdravnik povedal, da je popolnoma zdrava in da gre za pravi čudež.
“Vrnila sem se v Fatimo, da bi se zahvalila Mariji, da bi povedala ljudem, kaj se mi je zgodilo, da bi govorila o tem, kako Gospod pričuje prek takšnih, kot sem jaz, kako Bog zdravi telo, predvsem pa srce, ko nam kaže pot do veselja. Čudež je namreč predvsem vera Vanj, v Njegovo ljubezen,“ dodaja sestra Maria.
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/06/04/cudez-v-fatimi-gospa-me-je-vzela-v-narocje-in-mi-dala-milost-ozdravljenja/
Fatimska Mati Božja, prosi za nas!
BOŽJE USMILJENJE, KI SI NAM DALO PRESVETO DEVICO MARIJO
ZA MATER USMILJENJA, ZAUPAMO VATE!
FAVSTINA KOWALSKA JE OPISALA SVOJ PRIMER TEŽKEGA DUHOVNEGA TRPLJENJA, BILA JE NA POL MRTVA
POVEDALA JE, ČE GA SAMA NE BI DOŽIVLJALA, NE BI VERJELA, DA JE MOGOČE TOLIKO TRPETI
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
101 Jezus, ti veš, kako človek ječi, ko je v stiskah, zavit v temo, a vendar hrepeni, koprni po Bogu kakor izsušena usta po vodi. Umira in vene. Umira in ne umre, to je – ne more umreti. Njegovi napori so nični, saj je v oblasti močne roke. (48) Zdaj prehaja pod oblast Pravičnega. Vsi zunanji napori odpovedo. Vse, kar ga obkroža, molči. Kakor umirajoči izgublja vse zunanje – tako je človek osredotočen pod oblast pravičnega, trikrat svetega Boga.
Kakor da bi bil vekomaj preklet. To je največji trenutek in samo Bog lahko človeka tako preizkuša, ker samo on ve, da človek more to prestati. Ko je duša prešinjena s takšnim peklenskim ognjem, jo prevzema obup. Moja duša je izkusila tak trenutek, ko sem bila v celici sama. Ko se je začela pogrezati v obup, sem čutila, da umiram; vzela sem križ in ga v rokah krčevito stiskala. Takrat sem čutila, da se mi duša ločuje od telesa; kljub temu, da sem hotela oditi k predstojnikom, mi je zmanjkalo moči. Izrekla sem zadnje besede: »Zaupam v tvoje usmiljenje.« Zdelo se mi je, kakor da bi s tem Boga spodbudila k večji jezi.
Zapadla sem v obup in samo od časa do časa se mi je iz duše izvilo bolestno, neutolažljivo ječanje. Duša v smrtnem boju – mislila sem, da bom ostala v tem stanju, ker se z lastnimi močmi ne bi mogla rešiti. Vsaka misel na Boga je povzročala nepopisno morje trpljenja. Kljub temu je v duši nekaj, kar koprni k Bogu. A njej se zdi, da je to le zaradi tega, da bi še bolj trpela. Spomin na nekdanjo ljubezen, s katero jo je obdajal Bog, je zanjo le nova oblika trpljenja. Njegov pogled prodira skozi dušo in vse v njej zgoreva pod tem pogledom.
102 To stanje je trajalo precej časa, dokler ni ena od sester prišla v mojo celico in me našla napol mrtvo. Ustrašila se je in šla k učiteljici novink, ki mi je v imenu svete pokorščine ukazala, naj se dvignem s tal. Takoj sem začutila telesno moč, vstala sem, toda vsa sem drhtela. Učiteljica novink je hitro prepoznala stanje moje duše ter mi spregovorila o nepojmljivem Božjem usmiljenju in rekla: »Bodite brez skrbi, ukazujem vam z močjo pokorščine.« – Nakar je dejala: »Zdaj vidim, da vas je Bog poklical k veliki svetosti. Želi vas imeti pri sebi, ko dopušča takšne stvari in tako zgodaj. Ostanite zvesti Bogu, ker to je znamenje, da vas želi imeti visoko v nebesih.« Toda teh besed nisem razumela.
103 (49) Ko sem prišla v kapelo, sem imela občutek, da je od moje duše vse odpadlo, kakor da bi pravkar prišla iz Božjih rok. Čutila sem nedotakljivost svoje duše in se počutila kot majhen otrok. Tedaj sem v svoji notranjosti zagledala Gospoda, ki mi je dejal: Ne boj se, moja hči, jaz sem s teboj. V tem trenutku se je razblinila vsa tema in izginilo je trpljenje. Nepojmljiva radost je preplavila čute in s svetlobo napolnila moči duše.
104 Hočem pripomniti, da so se na mojem telesu še dva dni poznala znamenja preživetega trpljenja, čeprav je moja duša že bila pod žarki Božje ljubezni.
Obraz je bil smrtno bled in oči podplute s krvjo. Samo Jezus ve, koliko sem trpela. V primerjavi z resničnostjo je to, kar sem zapisala, le medel prikaz. Ne znam tega izraziti; zdi se mi, kot da bi se vrnila iz drugega sveta. Čutim odpor do vsega, kar je ustvarjeno. Privijam se na Božje Srce kakor dojenček na materine prsi. Vse gledam z drugačnimi očmi. Zavedam se, kaj je Bog z eno samo besedo naredil v moji duši, kajti iz tega živim. Zona me spreletava, ko se spomnim trpljenja. Če ga sama ne bi doživljala, ne bi verjela, da je mogoče toliko trpeti. To je resnično popolnoma duhovno trpljenje.
VSAKO TRPLJENJE IMA NAMEN, BOG TOČNO VE, KAJ ŽELI S TRPLJENJEM.
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
FAVSTINA JE ZELO TRPELA IN JE POTOŽILA JEZUSU.
JEZUS JI JE REKEL : NE ŽIVIŠ ZASE, AMPAK ZA DUŠE. TVOJE TRPLJENJE BO KORISTILO DRUGIM DUŠAM. TVOJE DOLGOTRAJNO TRPLJENJE JIM BO DALO SVETLOBO IN MOČ, DA BODO IZPOLNJEVALE MOJO VOLJO
67 Kmalu po prvih zaobljubah sem zbolela61 in moje stanje se kljub prisrčni in skrbni negi moje prednice in zdravniškim posegom ni niti izboljševalo niti poslabševalo. Do mene so prišle govorice, da se pretvarjam. S tem se je začelo moje trpljenje; podvojilo se je. To je precej dolgo trajalo. Nekega dne sem potožila Jezusu, da sem sestram v breme. Jezus mi je odgovoril: Ne živiš zase, ampak za duše. Tvoje trpljenje bo koristilo drugim dušam. Tvoje dolgotrajno trpljenje jim bo dalo svetlobo in moč, da bodo izpolnjevale mojo voljo.
JEZUS JE REKEL FAVSTINI KOWALSKI, DA BO KAZNOVAL NAJLEPŠE MESTO V NJENI DOMOVINI S KAZNIJO, S KAKRŠNO JE KAZNOVAL SODOMO IN GOMORO , VENDAR JE ZARADI FAVSTINE BLAGOSLOVIL VSO DOMOVINO
39 + Nekega dne mi je Jezus povedal, da bo najlepše mesto v naši domovini kaznoval s kaznijo, s kakršno je kaznoval Sodomo in Gomoro. Videla sem veliko Božjo jezo in groza je presunila in napolnila moje srce. Molče sem molila. Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: Moj otrok, najbolj se združuj z menoj v času svete daritve in v zadoščenje za grehe tega mesta nebeškemu Očetu daruj mojo kri in moje rane. Med sveto mašo to nenehno ponavljaj. To delaj vseh sedem dni. Sedmi dan sem na svetlem oblaku uzrla Jezusa in ga začela prositi, naj se ozre na ono mesto in vso našo domovino. Jezus se je milostno ozrl. Ko sem opazila Jezusovo naklonjenost, sem ga začela goreče prositi za blagoslov. Tedaj je dejal: Zaradi tebe blagoslavljam vso domovino. Z roko je nad našo domovino napravil veliko znamenje križa. Veliko veselje je napolnilo mojo dušo, ko sem videla Božjo dobroto.
Z MATERINSKO LJUBEZNIJO VAS PROSIM, DARUJTE MI SVOJA SRCA,
DA BI JIH MOGLA DAROVATI SVOJEMU SINU IN VAS OSVOBODITI
Dragi otroci! Z materinsko ljubeznijo vas prosim, darujte mi svoja srca, da bi jih mogla
darovati svojemu Sinu in vas osvoboditi, osvoboditi vas od vsega tistega zla, ki vas vse bolj
zasužnjuje in oddaljuje od edinega Dobrega – mojega Sina, vsega, kar vas vodi na napačno
pot in vam jemlje mir.
Jaz vas želim povesti k svobodi obljube mojega Sina, ker želim, da se tukaj v popolnosti izpolni
Božja volja, da se po spravi z Nebeškim Očetom, postu in molitvi rodijo apostoli Božje ljubezni,
apostoli, ki bodo svobodno in z ljubeznijo širili Božjo ljubezen vsem mojim otrokom, apostoli,
ki bodo širili ljubezen zaupanja v Nebeškega Očeta in odpirali vrata raja.
Dragi otroci, svojim pastirjem nudite radost ljubezni in podpore, tako kakor je tudi moj Sin želel
od njih, da to nudijo vam. Hvala vam!
Sporočilo Kraljice miru po vidkinji Mirjani Dragičević, julij 2013
https://www.mladifest.com/medjugorje/obvestila/spor2.htm
Marija, Kraljica miru, prosi za nas!
ODPRIMO SRCA PRESVETI DEVICI MARIJI, KI NAS
VODI K NAŠEMU ODREŠENIKU JEZUSU!
MOJA DUŠA POVELIČUJE GOSPODA (MAGNIFICAT)
Moja duša poveličuje Gospoda,
moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.
Ozrl se je na nizkost svoje dekle,
glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.
Velike reči mi je storil Vsemogočni,
njegovo ime je sveto.
Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje vsem,
ki mu zvesto služijo.
Dvignil je svojo močno roko,
razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.
Mogočne je vrgel s prestola
in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo,
kakor je obljubil našim očetom.
Spomnil se je svoje dobrote
do Abrahama in vseh njegovih potomcev.
Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,
kakor je bilo v začetku,
tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen. (prim. Lk 1,46-55)
Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja,
zaupamo vate!
VELIKO PIŠEMO O TRPLJENJU
Človek bi se rad izognil trpljenju.
BOG JE EDINI, KI VE ZAKAJ NEKOMU DOPUŠČA DOLGO TRPLJENJE, NEKATERIM KRAJŠE itd..
SVETO PISMO PRAVI:
I Korinčanom 2,6-13
6 Vendar pa modrost govorimo med popolnimi, a ne modrosti tega sveta niti poglavarjev tega sveta, kateri ginejo; 7 marveč govorimo modrost Božjo v skrivnosti, tisto skrito modrost, ki jo je naprej odločil Bog pred veki za našo slavo, 8 ki je ni nihče izmed poglavarjev tega sveta spoznal; ker ko bi jo bili spoznali, ne bi bili Gospoda slave razpeli na križ; 9 temveč kakor je pisano:
»Česar oko ni videlo in uho ni slišalo
in kar v srce človeku ni prišlo,
to je pripravil Bog tem, kateri ga ljubijo.«
10 Nam pa je to Bog razodel po Duhu svojem; kajti Duh vse preiskuje, tudi globočine Božje. 11 Kajti kdo ve izmed ljudi, kaj je v človeku, razen človekovega duha, ki je v njem? Tako tudi ne ve nihče, kaj je v Bogu, razen le Božji Duh. 12 Mi pa nismo prejeli duha tega sveta, ampak Duha, ki je iz Boga, da vemo, kaj nam je milostno daroval Bog; 13 to tudi govorimo, ne v besedah, ki jih uči človeška modrost, temveč v teh, ki jih uči Duh, in duhovne stvari skladamo z duhovnimi.
ŽE SVETNIKI SO TUDI VELIKO NAPISALI O TRPLJENJU. FAVSTINA KOWALSKA JE ZAPISALA DOBESEDNO, KAR JI JE SAM JEZUS POVEDAL O TRPLJENJU.
Vendar človeška padla narava hoče več, zato se človek ŽELI POSTAVLJATI NA MESTO BOGA.
DUH POSVETNOSTI ZAVAJA ČLOVEKA. ČLOVEK NE MISLI S KRISTUSOVIM UMOM.
Poglejmo članek o posvetnem duhu:
Papež pri jutranji maši: GOSPOD NAJ NAS REŠI PRED POSVETNIM DUHOM, KI SE POGAJA GLEDE VSEGA
VATIKAN (ponedeljek, 18. november 2013, RV) – Gospod naj nas reši pred posvetnim duhom, ki se pogaja glede vsega. Ne le glede vrednot, temveč tudi glede same vere. Tako je papež Frančišek dejal danes zjutraj med mašo v kapeli Doma svete Marte. Opozoril je, da se je potrebno čuvati pred »globalizacijo hegemonistične uniformnosti«, ki je sad posvetnosti.
Papež se je med pridigo sicer oprl na današnje prvo berilo, v katerem se Božje ljudstvo zaradi ponudbe posvetnosti oddalji od Gospoda. Ob tem svetopisemskem odlomku je spregovoril o pokvarjenih koreninah posvetnosti. Voditelji ljudstva, je poudaril papež, ne želijo več, da bi bil Izrael ločen od drugih narodov. Zato zapustijo svoje izročilo, da bi se o tem pogovorili s kraljem. Grejo se pogajati in nad tem so navdušeni. To je tako kot da bi se razglasili za napredne in bi šli, kamor gredo vsi. Po papeževih besedah gre za »duha mladostniške naprednosti«. Ta meni, da je iti dalje v katerikoli izbiri bolje kot pa ostati pri navadah zvestobe. Tako se ti ljudje pogajajo s kraljem glede zvestobe Boga, ki je vedno zvest. In kot je dejal papež Frančišek, se to imenuje apostazija, odpad od vere, prešuštvo. Ne pogajajo se namreč le glede nekaterih vrednot, temveč glede bistvenega v svojem bivanju: zvestobe Gospodu.
»To je protislovje: ne pogajamo se glede vrednot, ampak glede zvestobe. In prav to je sad hudiča, vladarja tega sveta, ki nas vodi naprej z duhom posvetnosti. Potem se zgodijo posledice.« Kot je nadaljeval papež Frančišek, so ljudje v svetopisemskem odlomku najprej prevzeli poganske navade. Sledil je še korak dalje. Kralj je zapovedal, da bi v njegovem kraljestvu vsi oblikovali en narod in da bi tako sleherni zapustil lastne običaje. To ni »lepa globalizacija edinosti vseh narodov, vsak s svojimi običaji, pa vendar združeni, ampak je globalizacija hegemonistične uniformnosti«. Le-ta pa je »sad posvetnosti«, je še dodal papež.
Nato je spomnil, da so se vsa ljudstva prilagodila kraljevim ukazom. Sprejela so njegovo bogočastje, darovala malikom in skrunila soboto. Korak za korakom so šli dalje po tej poti. Na koncu je kralj »na oltar povzdignil gnusobo opustošenja«. Vse to se dogaja tudi danes, je zatem zatrdil papež: »Kajti duh posvetnosti je tu tudi danes.« Ko so takrat pri kom našli Knjigo zaveze ali če je bil nekdo poslušen postavi, je bil po kraljevi sodbi obtožen na smrt. O isti stvari beremo v časopisih v teh mesecih, je dejal papež Frančišek: »Ti ljudje so zastavili zvestobo svojemu Gospodu; ti ljudje, ki jih je gnal duh sveta, so zastavili lastno identiteto, zastavili so pripadnost nekemu ljudstvu, ljudstvu, ki ga Bog močno ljubi, ki ga Bog želi za svoje ljudstvo.«
Danes se misli, da »moramo biti kot vsi, biti moramo bolj normalni, kot delajo vsi s to mladostniško naprednostjo«. Papež Frančišek je pri tem z grenkobo dodal, da temu sledijo obsodbe na smrt in žrtvovanje človeka. Tudi danes. »A tolaži nas, da pred to potjo, ki jo ponuja duh sveta, vladar tega sveta, potjo nezvestobe, vedno ostaja Gospod, ki ne more zatajiti samega sebe, Zvestega: On nas vedno pričakuje, On nas močno ljubi in On nam odpusti, kadar mi, skesani zaradi kakšnega koraka, kakšnega majhnega koraka v tem duhu posvetnosti, pridemo k Njemu, zvestemu Bogu pred svojim nezvestim ljudstvom.«
»Z duhom otrok Cerkve prosimo Gospoda, da bi nas s svojo dobroto, s svojo zvestobo rešil tega posvetnega duha, ki se pogaja glede vsega.« S to molitvijo je papež Frančišek sklenil svojo današnjo homilijo: »Da bi nas obvaroval in nam pomagal iti dalje, tako kot je pomagal iti dalje svojemu ljudstvu v puščavi, ko ga je vodil za roko tako kot oče vodi svojega otroka. Ob Gospodovi roki bomo varni.«
http://www.archivioradiovaticana.va/storico/2013/11/18/pape%C5%BE_pri_jutranji_ma%C5%A1i_gospod_naj_nas_re%C5%A1i_pred_posvetnim_duhom,_ki/slv-747685
EVTANIZIJA JE ZLOČIN PROTI ŽIVLJENJU-PISMO KONGREGACIJE ZA NAUK VERE Z NASLOVOM USMILJENI SAMARIJAN
https://katoliska-cerkev.si/evtanazija-je-zlocin-proti-zivljenju-pismo-kongregacije-za-nauk-vere-z-naslovom-usmiljeni-samarijan
KAJ PRAVI SVETO PISMO O EVTANIZIJI/SAMOMORU S POMOČJO?
Včasih Bog dovoli, da človek dolgo časa trpi pred smrtjo; drugič je človekovo trpljenje relativno kratko.
Pogosto se Božji nameni razodenejo skozi trpljenje. »Ob dnevu sreče bodi dobre volje, ob hudem dnevu pa pomisli: tudi to, kakor ono, je naredil Bog, tako da človek nikakor ne more dognati, kaj ga čaka« (Pridigar 7,14). Pismo Rimljanom 5,3 nas uči, da kristjanom stiske prinašajo potrpljenje. Bog skrbi za tiste, ki kličejo smrt, ker si želijo končati svoje trpljenje. Bog daje namen v življenju vse do konca. Samo Bog ve, kaj je najboljše, in njegov čas, celo v primeru smrti, je popoln.
https://www.gotquestions.org/Slovenscina/evtanazija.html
EVTANIZIJA IN POMOČ PRI SAMOMORU STA ČLOVEKOVA POSKUSA, DA BI SE POLASTIL BOŽJE OBLASTI
Najpomembnejša resnica, da je Bog suveren, nas pripelje do sklepa, da sta evtanazija in samomor s pomočjo napačna.
Vemo, da je telesna smrt neizogibna za nas smrtnike (Psalm 89,49; Pismo Hebrejcem 9,27). Vendar je samo Bog suveren nad tem, kdaj in kako bo človek umrl. Job pričuje v vrstici Job 30,23: »Saj vem, da me poganjaš v smrt, v zbirno hišo vseh živih.« Pridigar 8,8 pravi: »Noben človek nima oblasti nad dihom, da bi mogel zadržati dih življenja, in nihče nima oblasti nad dnevom smrti.« Bog ima zadnjo besedo nad smrtjo (glej Prvo pismo Korinčanom 15,26.54–56; Pismo Hebrejcem 2,9.14–15; Razodetje 21,4). Evtanazija in pomoč pri samomoru sta človekova poskusa, da bi se polastil Božje oblasti.
https://www.gotquestions.org/Slovenscina/evtanazija.html