Nasvet

Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…


Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

9.753 Responses to Nasvet

  1. Hvala says:

    BOŽJA BESEDA PRAVI: MI PA IMAMO KRISTUSOV UM!

    1 Korinčanom 2,12-16

    12 Mi nismo prejeli duha sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi mogli spoznati to, kar nam je Bog milostno podaril. 13 To tudi govorimo, pa ne z besedami, kakršne uči človeška modrost, ampak kakršne uči Duh, tako da duhovne stvari presojamo z duhovnimi. 14 Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno. 15 Duhovni človek pa presoja vse, medtem ko njega ne presoja nihče.
    16 Kdo je namreč spoznal Gospodov um,
    da bi njega učil?

    Mi pa imamo Kristusov um.

  2. Hvala says:

    IZGUBILI SMO OBUTEK ZA GREH

    NAJVEČJI GREH DANES JE, DA SO LJUDJE IZGUBILI OBČUTEK ZA GREH-papež Frančišek

    KADAR SE MED LJUDMI IZGUBI NAVZOČNOST BOGA, SE IZGUBI OBČUTEK ZA GREH

    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    »Kadar se med ljudmi izgubi navzočnost Boga, se izgubi občutek za greh. Tako se lahko zgodi, da morajo drugi plačati ceno naše krščanske povprečnosti. Prosimo Boga za milost, da se navzočnost njegovega kraljestva v nas samih ne zmanjša.

    Težak greh, kot je na primer prešuštvo, prekvalificiran v ‘problem, ki ga je potrebno razrešiti’ – to je bila izbira kralja Davida, o kateri smo slišali v današnjem berilu. To je ogledalo, pred katerega je postavljena vest vsakega kristjana. Davidu se je zahotelo Betsabeje, žene Urija, katerega je postavil spredaj v najhujši boj ter s tem povzročil njegovo smrt oziroma dejansko izvršil umor. A vendar ga ne prešuštvo ne umor nista preveč vznemirila. David se je znašel pred hudim grehom, a ga sam ni občutil kot greh. Ni mu prišlo na misel, da bi prosil za odpuščanje. Pač pa mu je prišlo na misel vprašanje: ‘Kako naj to razrešim?’

    Vsem nam se lahko to zgodi. Vsi smo grešniki in vsi smo skušani. Skušnjava je naš vsakdanji kruh. Če nekdo med nami pravi, da ni nikoli imel skušnjav, je ali kerubin ali pa je nekoliko prismuknjen. Boj v življenju je normalen, hudič nikoli ne miruje, hoče svojo zmago. Toda največji problem, ki ga vidimo v današnjem svetopisemskem odlomku, nista toliko skušnjava in greh proti deveti Božji zapovedi, temveč način, kako David deluje. Ne govori o grehu, ampak govori o problemu, ki ga mora razrešiti. Kadar se izgubi Božje kraljestvo, kadar se Božje kraljestvo zmanjša, takrat je eno izmed znamenj to, da izgubimo občutek za greh.

    Vsak dan, ko molimo Očenaš, Boga prosimo: ‘Pridi Tvoje kraljestvo.’ To pomeni: Naj napreduje Tvoje kraljestvo. Ko pa se izgubi občutek za greh, se izgubi tudi občutek za Božje kraljestvo. Njegovo mesto zasede nekakšen super mogočen antropološki pogled, tisti, zaradi katerega jaz zmorem vse. Moč človeka nadomesti Božjo slavo. Zato je potrebno vsak dan moliti k Bogu, naj pride Njegovo kraljestvo, naj napreduje Njegovo kraljestvo. Kajti zveličanje ne bo prišlo iz naše premetenosti, iz naše prekanjenosti, iz naše bistroumnosti pri sklepanju poslov. Zveličanje bo prišlo iz Božje milosti in iz našega vsakodnevnega urjenja te milosti v krščanskem življenju. Največji greh danes torej je, da so ljudje izgubili občutek za greh.

    Pomislimo še na Urija, moža, ki je bil nedolžen, a ga je njegov kralj poslal v smrt. Urija je tako postal simbol vseh žrtev naše skrite nadutosti. Ob pogledu na vse krivice, na človeško nadutost in ob nevarnosti, da bi tudi sam izgubil občutek za greh, mi pomaga misel na mnoge Urije v zgodovini, na Urije, ki tudi danes trpijo zaradi naše krščanske povprečnosti. To so namreč tisti, ki plačajo račun za pojedino kristjanov, ki se počutijo gotove. To so mučenci naših nepriznanih grehov.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 31.1.2014)

    Papeževa jutranja homilija: Največji greh danes je, da so ljudje izgubili občutek za greh

    »Ko vera sije v svoji preprostosti in izvirni čistosti, tudi cerkvena stvarnost postane kraj, kjer se Božje življenje izrazi v vsem svojem čaru in rodi sadove. Vera Jezusa Kristusa na stežaj odpira srca za Boga, odpira prostore človeškega bivanja za resnico, za dobro in za lepoto, ki prihajajo od Njega…

    Od vsega začetka Cerkve obstaja skušnjava, da bi nauk razumeli v ideološkem smislu ali ga omejili na skupek abstraktnih in okostenelih teorij. Nauk ima en sam cilj: služiti življenju Božjega ljudstva; naši veri pa želi zagotoviti nedvoumen temelj…

    Cerkev je namreč kraj občestva na vseh ravneh in vsi smo poklicani, da gojimo in pospešujemo občestvo, vsak v skladu s svojo odgovornostjo, ki mu jo je dodelil Gospod. Prepričan sem, da kolikor bolj bo kolegialnost dejanska poteza našega dela, toliko bolj bo pred svetom žarela luč naše vere. V celotnem vašem služenju lahko ohranjate globok občutek veselja, veselja vere, ki ima svoj neizčrpen vir v Gospodu Jezusu. Milost, da smo njegovi učenci, da sodelujemo v evangelizacijskem poslanstvu Cerkve, nas napolnjuje s svetim veseljem.« (Papež Frančišek Kongregaciji za nauk vere, v Vatikanu, 31.1.2014)

    Papež Frančišek Kongregaciji za nauk vere:Zaščititi pravice Božjega ljudstva, da prejema vero v njeni čistosti in celovitosti

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ja, res je, TAM, KJER NI BOG PRISOTEN , LJUDJE NE VEDO, DA GREŠIJO. Koliko ljudi vsak dan slišimo, ki pravijo, DA NIMAJO GREHA.

    NE ZATISKAJMO SI OČI. Res je, ko pravijo, da nimajo greha, TO PRAVIJO ZATO, KER GA NE VIDIJO, NE OBČUTIJO, KER IMAJO “ZAVESO” PRED OČMI. Ko človek hodi redno k spovedi, BOG ODGRINJA ZAVESO PRED OČMI, DA ČLOVEK SPOZNA ČEDALJE BOLJ SVOJE GREHE.

    PROSITI JE POTREBNO JEZUSA, DA PODELI MILOST SPOZNANJA GREHOV, KER TO JE EDEN IZMED NAJVEČJIH ČUDEŽEV, KI SE LAHKO ČLOVEKU ZGODI-DA PREJME SPOZNANJE O SVOJIH GREHIH.

    Sicer pa, ljudje, ki pravijo zase, da so kristjani, in so res v pravem pomenu kristjani , JIH VSAKA NAJMANJŠA NEPOSLUŠNOST BOGU ŽE MOTI, VSAK NAJMANJŠI GREH JIH MOTI, GREH , KI RANI NJIHOVO NOTRANJOST OBČUTIJO IN TE RANE IZROČIJO JEZUSU. OČISTIJO Z JEZUSOM, POSLUŠAJO NASVETE O TEM DRUGIH, KI SO ŽE TO DOŽIVELI.

    ZAKAJ IMAMO V SVETU, V SKUPNOSTI, V SVOJEM KRAU IN TUDI V OSNOVNI CELICI DRUŽBE-V DRUŽINI, TAKO NEUREJENE MEDSEBOJNE ODNOSE?

    MEDSEBOJNI ODNOSI DANES NISO DOBRI. Obtoćevanje, obmetavanje, obsojanje, itd…ZAKAJ? VSAK NAJMANJŠI GREH POVZROČI RANO NA DUHU ALI DUŠI IN NA TELESU.

    Exorcisti so napisali, (bom kasneje to napisala) , KAKŠNE VRSTE GREHOV POVZROČAJO RANE NA TELESU, KAKŠNI GREHI POVZROČAJO RANE NA DUŠI IN KAKŠNI GREHI POVZROČAJO RANE NA DUHU.

    RANE ZDRAVI JEZUS, POTREBNO JIH JE IZROČATI GOSPODU V OZDRAVLJENJE.

    RANA, KI NASTANE ZARADI GREHA IN JO NI OZDRAVIL JEZUS, IN PRIDE ŠE DRUGA IN TRETJA RANA itd…NASTANEJO GLOBINSKE RANE -TEŽKO STANJE ČLOVEKA.

    VSAK NAJMANJŠI GREH POVZROČA RANO.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    ALI VESTE, DA NEOZDRAVLJENJE NOTRANJE RANE SO ENA IZMED PREPREK ZA BOŽJE BLAGOSLOVE!
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

  3. janez says:

    Nekaj misli papeža Frančiška v naš duhovni in verski premislek:

    Ne hodi za Jezusom le takrat, ko ti ugaja, išči ga vsak dan
    Tudi tebi Jezus pravi: ‘Pridi, hodi za menoj!’ Pridi: ne stoj na mestu, saj ni dovolj, da ne delaš nič slabega, za to, da bi bil Jezusov. Hodi za menoj: ne hodi za Jezusom le takrat, ko se ti ljubi ko ti ugaja, ampak ga išči vsak dan; ne bodi zadovoljen z izpolnjevanjem zapovedi, s tem, da daš malo miloščine in zmoliš kakšno molitev: najdi v Njem Boga, ki te vedno ljubi, smisel tvojega življenja, moč, da se daruješ.

    Pusti to, kar obtežuje srce, izprazni se dobrin
    Jezus pravi tudi: ‘Prodaj, kar imaš, in daj ubogim.’ Gospod ne teoretizira o revščini in bogastvu, ampak gre naravnost k življenju. Prosi te, da pustiš to, kar obtežuje srce, da se izprazniš dobrin. Saj če je srce polno dobrin, ne bo prostora za Gospoda, ki bo postal ena izmed drugih stvari. Zato je bogastvo nevarno in – Jezus pravi – da otežuje celo zveličanje. Ne zato, ker bi bil Bog strog, ne! Problem je z naše strani: to, da imamo preveč, da želimo preveč, nam duši srce in zato postajamo nesposobni ljubiti. Zato sv. Pavel spominja, da je ‘pohlep po denarju korenina vsega zla’ (1Tim 6,10). To vidimo: kjer se postavi v središče denar, ni prostora za Boga in ni prostora niti za človeka.

    Jezus da vse in zahteva vse
    Jezus je radikalen. On da vse in zahteva vse: da popolno ljubezen in zahteva nedeljeno srce. Tudi danes se nam daje kot živi Kruh; ali mu moremo dati v zameno drobtine? Njemu, ki je postal naš služabnik celo tako, da je šel za nas na križ, ne moremo odgovoriti le z izpolnjevanjem določenih zapovedi. Njemu, ki nam ponuja večno življenje, ne moremo dati le nekega delčka časa. Jezus se ne zadovolji z določenim ‘odstotkom’ ljubezni: ne moremo ga ljubiti 20, 50 ali 60-odstotno. Ali vse ali nič.

    Papež Frančišek

    Addendum
    “Božja beseda je živa, učinkovita in ostra” (Heb 4,12). Zapomnimo si, da Božja Beseda ni le skupek resnic ali spodbudna duhovna pripoved; ne, je živa Beseda, ki zadeva življenje, ki ga preoblikuje. Tam Jezus osebno, On, ki je živa Beseda Boga, govori na naše srce. Evangelij nas posebej vabi k srečanju z Gospodom, po zgledu ‘nekoga, ki je pritekel k njemu’ (prim. Mr 10,17).

    • janez says:

      Molitev za osebni odnos z Gospodom
      Jezus te želi obvarovati, da bi lahko bil napolnjen s Svetim Duhom.
      Če še nikoli nisi povabil Jezusa, princa Miru in Ljubezni, da bi bil tvoj Gospod in Odrešenik,
      stori to sedaj. Zavzeto moli naslednjo molitev,
      in če si zares odkrit, boš začutil novo življenje v Kristusu.

      Bog Oče,
      ti si tako zelo ljubil svet, da si dal svojega
      edinorojenega Sina,
      da bi umrl za naše grehe,
      da bi mi verovali vanj in bi ne bili pogubljeni,
      ampak bi imeli večno življenje.
      Tvoja beseda nam govori,
      da smo odrešeni po
      milosti z vero vate, ki je tvoj dar.
      Sami si ne moremo pridobiti odrešenja.
      Verujem in izpovedujem,
      da je Jezus Kristus, tvoj Sin, odrešenik sveta.
      Verujem, da je zame umrl na križu,
      kamor je nesel vse moje grehe.
      Tako je plačal ceno zanje.
      Verujem z vsem srcem in vso dušo,
      da si ga Ti Bog Oče obudil od mrtvih. Amen

      Joyce Meyer Exodus Maribor: Odkrito o osamljenosti

  4. Miro says:

    MOLIM TE PONIŽNO, SKRITI BOG NEBES,
    KI V PODOBI KRUHA TAJNO BIVAŠ RES.
    GLEJ, SRCE TI SVOJE ČISTO IZROČIM,
    SAJ PRI MISLI NATE V TE SE VES VTOPIM.

    MOTI SE NA TEBI TIP, OKUS, OKO,
    A KAR V VERI SLIŠIM, VERUJEM TRDNO.
    VSE JE RES, KARKOLI BOŽJI SIN UČI,
    IN RESNICE OD NJEGOVE VEČJE NI.

    Sv. Tomaž Akvinski

    O sveti evharistiji več na: https://marija.si/gradivo/kkc/v-zakramentalna-daritev/

  5. janez says:

    Ognjišče dr. Turnšek: Razmišljanje po človeško ali po Božje?
    Človeškega razmišljanja se poslužujemo prav vsi, tako tudi funkcioniramo v življenju, navsezadnje smo tako in tako samo ljudje. Če začnemo razmišljati po Božje, pa postane naše razmišljanje vse bolj obširno, kar je v popolnem nasprotju s človeškim razmišljanjem, ki je naravnano zelo na ozko. Pri človeškem razmišljanju razumem, da gre zgolj za uresničevanje lastnih želja, doseganje ciljev, skrb za rutinske in življenjske potrebe, predvsem na materialni ravni. Včasih me kar žalosti, da ljudje tako ozko razmišljajo ter svoje življenje vse bolj želijo osmisliti z bogatenjem materialne ravni. Življenjsko spoznanje, da smisel življenja ni le v materialnem smislu, temveč v predajanju Božji volji in v Božjem razmišljanju, ni dano doumeti vsakemu človeku. Božje razmišljanje nam daje neskončno širino. Daje nam moč.
    Pa se res poslužujemo Božjega razmišljanja tudi takrat, ko nam je hudo, ko se v naša življenja prikradejo razne preizkušnje? Prav v težkih preizkušnjah, ki nam jih pošilja Bog, pogosto klonemo in ne razmišljamo po Božje. Takrat se pokaže naše ozko človeško razmišljanje, še huje, Boga krivimo za nastale težave. Veliko lažje nam je po Božje razmišljati, ko nam je lepo, ko smo veseli, ko nam vse teče gladko. Spoznanje, da ni vedno enostavno razmišljati po Božje, je pa pomembno, da si osebno prizadevamo v to smer razmišljanja. Pri tem si neizmerno veliko lahko pomagamo z osebno molitvijo, s skupno molitvijo z zakoncem, z branjem hvalnic/večernic, z rednim udeleževanjem pri svetih mašah, z izpraševanjem vesti … Vrhunec dosedanjega mojega razmišljanja po Božje, pa je spoznanje, da vse težave in probleme rešujmo z Božjo voljo. Čeprav nam je včasih tako zelo hudo, da smo popolnoma na tleh, je najbolje vse prepustiti delovanju Božje volje. Če to ni Božje razmišljanje? Bralka Ognjišča Gabrijela.

    Ker v pismu ni direktnega vprašanja, ampak bolj razmišljanje na temo ‘Božjega’ in “človeškega” razmišljanja, še malo skupaj nadaljujmo to razmišljanje. Vedno je pomembno poznati celoten kontekst nekega pojma, ki ga kdo uporabi, saj so pojmi velikokrat dvoumni ali pa lahko imajo še več pomenov. Z omenjenima pojmoma je gotovo tako. ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek po svoje, kot najbolj ve in zna. In zato moramo vedeti, da človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog. Ko poskušamo poglobiti dojemanje človekove sposobnosti razmišljanja, nam svetopisemsko razodetje in nato teološka razglabljanja razkrijejo, da je Bog človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a takoj po stvarjenju je Bog človeka postavil v ‘rajsko stanje’ dodatne milosti, ki je vse njegove sposobnosti še oplemenitilo. Zato je bilo njegovo razmišljanje v raju še posebej prodorno in razsvetljeno. A to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je z drugimi darovi z grehom izgubil, kar pomeni izgon iz raja. Še več, iz besedil lahko zaznamo, da ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju. Tako govorimo od padca v greh naprej o zatemnjenem razumu in o oslabljeni volji, ki je nagnjena k slabemu. Tako smo spoznali že dve vrsti ‘človeškega’ razmišljanja: rajsko in po padcu v greh. In tega slednjega smo po deležnosti na izvirnem grehu in njegovih posledicah deležni vsi. A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. In kadar nam uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da človek razmišlja ‘po božje’. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’. In verjetno je tudi to eden izmed razlogov Božjega učlovečenja, da je tako ‘Božje’ prišlo do človeka na človeški način in postalo tako človeku dosegljivo. Zato je mogel Pavel zapisati, da v Kristusu “telesno biva vsa polnost božanstva” (Kol 2,9). Ker pa so posledice greha še naprej dejavne, tak način razmišljanja ni enostaven in se je potrebno zanj nenehno očiščevati s pomočjo branja in premišljevanja Božje besede, z molitvijo, z obhajanjem zakramentov in prebiranjem verskih besedil, ki razlagajo izkušnjo in nauk Cerkve. Zlasti primeri svetniških življenj nam lahko pri tem veliko pomagajo. Sicer lahko ponovno drsimo v ‘posvetno’ razmišljanje, ki ga največkrat razumemo kot nasprotnega prej omenjenemu, in je egoistično usmerjeno. Zato Pavel spodbuja Rimljane in seveda nas: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte duha, da boste razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno,« (12,1-2). Glede težkih trenutkov v življenju pa poznamo različne reakcije. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.

    Glede ravnanja po ‘Božji volji’ pa bi opozoril samo na nevarnost, da si jo lahko tudi preveč po ‘človeško’ predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo voljo ali voljo kakšne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno razločevanje duhov, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve.

    Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 6, str 39-40.

    Povzemam nekaj poudarkov, ki se mi zdijo pomembni iz odgovora dr. Turnška v Ognjišču: Razmišljanje po človeško ali po Božje?

    1) ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek. In človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog.
    2) Bog je človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je človek ob izgonu iz Raja z drugimi darovi z grehom izgubil. Človek ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju.
    3) A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. Bogu hvala Vekomaj!
    4) Dr. Turnšek v odgovoru poudarja: Kadar nam ljudem in vernikom uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da “ČLOVEK RAZMIŠLJA PO BOŽJE”. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’.
    5) Glede težkih trenutkov v življenju pa ljudje in verniki poznamo različne reakcije pravi dr. Turnšek. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.
    6) Glede RAVNANJA PO “BOŽJI VOLJI” pa dr. Turnšek opozarja na nevarnost, da si to lahko tudi preveč po ‘človeško’ in enostavno predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo čkoveško voljo ali voljo kakšne interesne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno RAZLOČEVANJE DUHOV, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve. Razločevanje Duhov naj nam pomaga, da bomo vedeli, kaj je Božja in ne kaj je človeška volja in kaj je prav v Božjih Očeh.

    Psalm 22,9: »Prepustil se je GOSPODU, naj ga osvobodi, naj ga reši, saj ima z njim veselje.«

    Brez Božje Pomoči in Poduka ter Vodstva ljudje nismo sposobni iz lastnih molči in po lastni človeški pameti razmišljati tako, da bi pravilno vedeli in spolnjevali Božjo Voljo in vedeli kaj je prav v Božjih Očeh. Zato moramo Boga prositi in moliti za Božjo Milost, da nam vse to Daruje in nas z Močjo Svetega Duha Poduči in nas Vodi po pravih Poteh, ki vodijo k Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Naj se naša Vera, vse naše molitve, sveta evharistija v svetih mašah, pravično in pošteno delovno življenje, naša dobrota, usmiljenje, ljubezen, služenje drugim in dobra dela, ki na vsakem našem koraku, vsak trenutek Častimo in Slavimo Boga ter se mu nenehno Zahvaljujemo, dokazujejo in izpričujejo našo globoko in dejavno Vero v Jezusa Kristusa, našega Učenika in Odrešenika, ki je Alfa in Omega Stvarstva, ko spolnjujemo Njegovo Voljo in živimo po Jezusovem Evangeliju kot Dobri Ljudje in Dobri Kristjani Bogu v čast in Slavo vekomaj! Naj se sveta maša nadaljuje v našem vsakdanjem življenju, da bomo poleg zakramentalizacije izvrševali Božjo voljo tudi z evangelizacijo, bili Usmiljeni, Dobri, Odpuščali drugim in prinaša ljudem Božjo Luč in Veselje Evangelijskih Naukov Jezusa Odrešenika in Učenika! Bili dobri, bogaboječi, pravični in uismiljeni do vseh ljudi in prinašali ljudem Božjo Luč, Veselje, Upanje in Ljubezen. Bili misijonarji Ljubezni in Dobrote.

    • janez says:

      Et tantum docuit ille qui inspiravit et praestitit ei quietem per quod omnipotens Deus per bonum et gratia Dei bene sciat et percipiat, et Sapientia; quia est qui Dei voluntatem. Deum Scire nemo potest nisi Deum docente!

      O Bogu ve ter dojema pravilno kaj le tisti, ki ga je Vsemogočni Dobri Bog po svoji Milosti in Modrosti podučil in navdihnil ter ga vodil, ker je bila taka Božja Volja.

      Slavimo in Častimo Boga in se mu vedno za vse Zahvaljujmo!

  6. Miro says:

    MISEL SVETNIKA

    NAJPREJ POGLEJMO V NEBO, POTEM POGLEJMO SAMI SEBE – NESKONČNA RAZDALJA
    MED SINJINO NEBA IN BREZNOM SRCA PORAJA PONIŽNOST. (misel sv. patra Pija)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. pater Pij, prosi za nas!

  7. Miro says:

    Poglabljajmo se v bistvene in temeljne prvine vere Cerkve. Molimo: Pridi, Sveti Duh …

    ZAKAJ JE POMEMBNO TRDITI: “V ZAČETKU JE BOG USTVARIL NEBO IN ZEMLJO” (1 Mz 1,1)?

    Zato ker je stvarjenje temelj vseh odrešenjskih božjih zamisli; razodeva vsemogočno in modro božjo ljubezen; je prvi korak k zavezi edinega Boga s svojim ljudstvom; je začetek zgodovine odrešenja, ki doseže vrhunec v Kristusu; je prvi odgovor na osnovna človekova vprašanja o njegovem izvoru in njegovem cilju.

    KDO JE USTVARIL SVET?

    Oče, Sin in Sveti Duh so eno samo in neločljivo počelo svetá, tudi če delo stvarjenja sveta posebej pripisujemo Bogu Očetu.

    Kompendij KKC, 51 in 52

    https://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  8. janez says:

    Kaj je greh proti Svetemu Duhu in kaj je duša in vest? Ognjišče dr. Turnšek
    Vprašanje za Ognjišče: Prvo: slišimo, da se vsi grehi lahko odpustijo, razen grehi proti Svetemu Duhu. Kateri so ti grehi? Drugo pa je povezano z dušo in vestjo. Kaj je pravzaprav duša? Ali je to isto kot vest? Zakaj nekateri živijo tako, kot bi ne imeli duše in prav tako ne vesti? Bralec Ognjišča

    Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Svete Trojice. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina. Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. KDOR JE BOGU NEDOSTOPNO ZAKRKNJEN IN NEDOSTOPEN TAKO, DA BOGA NITI NE PRIZNA, DA JE BOG, IN SE KOT GREŠNI ČLOVEK SAM POSTAVI NA NJEGOVO MESTO ALI POSTAVI TJA KAKŠNO DRUGO STVAR, TA GREŠI PROTI SVETEMU DUHU!. ČE SE TO STANJE SPREMENI, PA BOG LAHKO VSTOPI VANJ IN MU NAKLONI SVOJO OČIŠČUJOČO IN ODPUŠČAJOČO MILOSTNO BOŽJO NAVZOČNOST IN ODPUŠČAJOČO LJUBEZEN! Takrat pa ta greh do Svetega Duha ni več neodpustljiv, ker človek ni več zakrknjen in nedostopen do Boga, KER GA JE SPREJEL IN VANJ VERUJE!

    In še nekaj misli glede duše in vesti. Po svetopisemskem razodetju je človek oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in je telesno-duhovna resničnost. In duša je tisto duhovno počelo v človeku, zaradi katerega postane materialno telo človeško in deležno dostojanstva Božje podobe. Duhovna duša ne nastane iz spolnih celic obeh staršev, kot to velja za telo, ampak jo Bog iz ljubezni neposredno ustvari in je zato neumrljiva. To po današnjem splošnem prepričanju Bog stori sočasno s spočetjem in od takrat naprej novo bitje ostane človek za vso večnost. Človek kot oseba je zaradi obdarovanosti z duhovno in neumrljivo dušo, ki je neločljivo povezana z njegovo telesno komponento, z razumom in s svobodno voljo naravnana na Boga in poklicana z dušo in telesom k večni blaženosti v nebesih; torej v neposredno občestvo s Sveto Trojico in v njej z vsemi odrešenimi.

    Če kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja.
    Prav to, da smo telesno-duhovna bitja, da smo torej tudi duša, nam omogoča, da nosimo v sebi poseben ‘Božji glas’, ki ga imenujemo VEST. Človek je namreč sposoben, če ni ovir, v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo; in to mimo svojih subjektivnih ali celo egoističnih interesov. Pri tem razločevanju so v vest vključene tudi druge človekove sposobnosti, zlasti sodba razuma in intuitivni vpogled. S tem je človek sposoben dojemati nravno (etično – moralno) vrednost dejanj in tudi sprejemati odgovornost zanje.

    Kadar smo pripravljeni kot razumna bitja poslušati ta notranji glas, vest, moremo ‘slišati’ Boga, ki nam govori. Pravilno oblikovana vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in z razodeto Božjo postavo. In k dostojanstvu človeka spada, da more in sme ravnati po takšni vesti. Nihče bi ga ne smel siliti v kaj drugega. Po stanju, ki sledi izvirnemu grehu, pridemo do pravilne in resnicoljubne vesti s pomočjo vzgoje, s čim globljim poznavanjem Božje besede in učenja Cerkve. Zelo pomembna je pri tem tudi molitev ter pogovor z modrimi ljudmi. Vsakodnevno pravilno izpraševanje vesti ali pregled dneva skupaj s Svetim Duhom, gotovo pri oblikovanju vesti zelo koristi, saj jo ohranja občutljivo in pravilno naravnano. Zaradi osebnih razlogov ali vplivov od ‘zunaj’ se vest pri svojih sodbah more tudi motiti. Če oseba za to stanje nima osebne krivde, se ji slaba dejanja, ki sledijo takšni vesti, ne prištevajo kot krivda; seveda pa zlo vseeno povzročijo in niso dobra. Kolikor je pa sama hote pripomogla k tej ‘zameglitvi’ vesti, pa nosi tudi sorazmerno odgovornost za dejanja, ki ji sledijo. Če v takšnem zatemnelem stanju vesti vztrajamo, lahko pride do ‘kosmate’ vesti, torej vesti, ki ni več občutljiva in kot ‘dobro’ sprejema tudi sicer očitno slaba dejanja. Lahko pa se razvije tudi ‘preobčutljiva’ vest; ta pa napak presoja slabost dejanj in jim pripisuje večjo slabost, kot jo v resnici nosijo v sebi.

    Človek je sposoben v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo.
    Zakaj nekateri živijo, kot da ne bi imeli duše niti vesti, je vprašanje, na katerega je težko direktno odgovoriti, saj ima verjetno vsak primer svojo lastno zgodovino in razvoj, ki bi ga bilo treba poznati, da bi lahko presodili bolj konkretno. A splošno lahko rečemo, da na oblikovanje vesti vpliva marsikaj: tako notranje stvari v človeku (intelektualne, čustvene in duhovne sposobnosti; razne notranje rane, ki so posledica lastnih ali tujih dejanj) kot zunanji vplivi (zlasti vplivi okolice, javnega mnenja, družbene norme, krogi prijateljev, kdaj tudi poklic … in še marsikaj). Vendar pa lahko verjamemo in upamo, da noben človek ni tako odtujen samemu sebi, da z lastnim prizadevanjem, s pomočjo drugih in z Božjo milostjo ne bi mogel svoje vesti spet ‘prebuditi’ in se zavesti, da ni samo golo biološko telo, ampak da ima tudi duhovno dušo, ki ga dela drugačnega od prav vsega drugega ustvarjenega. Torej je skrb za negovanje svoje notranjosti izredno pomembna skrb človeka zase in seveda tudi pomembna soodgovornost za oblikovanje notranjosti drugih. Na duhovni ravni smo namreč med seboj povezani in vplivamo drug na drugega v dobrem in slabem; hočemo ali nočemo. Naj nam tudi Božje usmiljenje in Božja Milostna Ljubezen pomaga, da bomo drug na drugega vplivali predvsem v DOBREM IN Z LJUBEZNIJO TER USMILJENIM ODPUŠČANJEM!.

    Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2016).

    Efežanom 1, 7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

    Addendum:
    Po Jezusovem nauku so lahko vsi grehi ljudem odpuščeni. (Matej 12,31). To je posebno in veselo sporočilo za vse nas grešne ljudi in kristjane. Ne glede na to, kakšen greh si naredil, če se iskreno spokoriš, prideš k Bogu in ga prosiš za odpuščanje, ti bo odpustil. Jezus pričakuje vsakega človeka z razširjenimi rokami. Kristusova kri lahko očisti vsak greh.Prosimo Boga za Odpuščanje in tudi mi odpuščajmo drugim dolžnikom!

    Neodpustljivi greh ni nikakršen posamezni greh ali kakšna druga oblika greha. Neodpustljivi greh je stanje, stopnja grešnosti, ki nastane v človekovem življenju. Torej to ni neko posamezno delo, ampak stalno, trajno UPIRANJE Svetemu Duhu. Neodpustljivi greh je uporno zavračanje vabil Božje ljubezni, ki jih Jezus pošilja človeškemu srcu, in navodil Svetega Duha; to je stanje, v katerem Sveti Duh ne more več prodreti do ZAKRKNJENEGA človekovega srca. Vendar Bog vedno čaka človeka, da se VRNE K NJEMU NAZAJ V OBJEM! NIKOLI NE IZGUBIMO UPANJA IN VERE V GOSPODA JEZUSA! BOG NAS NESKONČNO LJUBI IN NAM ODPUŠČA GREHE, KO SE POKESAMO IN POBOLJŠAMO.

  9. Hvala says:

    VSAK GREH JE UPORNIŠTVO, NEPOSLUŠNOST BOGU IN PREKINITEV KOMUNIKACIJE Z BOGOM!
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    Če želimo, da bomo slišali, kako nam GOSPOD SPREGOVORI, SI MORAMO PRIZADEVATI, DA NE BOMO GREŠILI.

    BOGU REČEMO- DA, GREHU NE!

    Kdo se bo upiral grehu namesto nas? Potrebno je vsak dan delati na tem.

    ČLOVEK POČASI NAPREDUJE-DUHOVNO, tudi pšenica dozoreva počasi.

    GOSPOD VSE POKAŽE..

    NAJPREJ JE POTREBNO (seveda kdo želi) ODLOČITI SE, ALI SE ŽELIMO GREHU- VSAKEMU GREHU ODPOVEDATI?

    Če imamo trdno voljo, POTEM TO JEZUSU POVEJMO, KAJ SMO SE ODLOČILI IN GA PROSIMO, DA NAM S MILOSTJO POMAGA.

    Ko nas skušnjava NAPADE, NE MISLIT, DA SE BO KATERI ČLOVEK SAM IZOGNIL GREHU? POTREBNO BO BOJEVANJE.

    KAJ NAS JEZUS NA KRIŽU UČI. ? Jezus nas na križu uči-KAKO SE VOJSKOVATI. KRISTJAN SE MORA OD JEZUSA UČITI VOJSKOVANJA, BORBE PROTI GREHU.

    Koliko je na svetu res kristjanov, ki to razumejo in želijo živeti po tem JEZUSOVEM NAROČILU?

    Ne planirajmo s svojo miselnostjo, kaj bomo delali in kako pomagali, kako molili, RAJŠI TO PREPUSTIMO GOSPODU, ON IMA NAČRT ZA VSAKEGA ČLOVEKA, ON VE POSLANSTVO ZA VSAKEGA. NJEGA VPRAŠAJMO, NE NAČRTUJMO PO SVOJIM PLANIH!

    JEZUS JE REKEL:

    Izaija 55,8-9

    8 Kajti moje misli niso vaše misli
    in vaše poti niso moje poti, govori Gospod.
    9 Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo,
    tako visoko so moje poti nad vašimi potmi
    in moje misli nad vašimi mislimi.
    Naše misli niso Božje misli,,,

    Najprej se vprašajmo, ALI RES DELAMO PO BOŽJIH NAČRTIH, ALI DELAMO PO SVOJI VOLJI? GOSPODOVE MISLI NISO NAŠE MISLI……

    Če želimo delati po BOŽJI VOLJI, SE JE POTREBNO UPRETI DO KRVI GREHU IN DOPUSTITI DA NAŠA VOLJA “UMRE NA KRIŽU” -to pomeni, da v trpljenju, ki ga bo človek prestajal voljno -BREZ GODRNJANJA , SE BO POČASI NAŠA VOLJA UNIČEVALA IN PREŽEMATI NAS BO PRIČELA BOŽJA VOLJA, DA BOMO PO NJEJ ŽIVELI.

    Ne vem, če je kateri človek na svetu (oz. tudi kristjan ) uničil svojo voljo-BREZ TRPLJENJA. TRPLJENJE NAJ BO ZDRUŽENO Z JEZUSOVIM TRPLJENJEM IN MU DAROVANO, DATI GA JEZUSU IN SE MU ZAHVALITI ZA NJEGA.

    Naš pater GRČAR je o tem lepo napisal, večkrat sem že objavila njegove zapise, pa bom danes še enkrat, ZARADI LAŽJE PREDSTAVE, KAJ POMENI “UMRETI SVOJI VOLJI”, ker čutim, da to še ni razumljivo. JEZUS JE REKEL, DA SE MORAMO ODPOVEDATI SVOJI VOLJI: Zato Ga poslušajmo – KAJ POMENI ODPOVEDATI SE SVOJI VOLJI.

    Vsaka neposlušnost Bogu je greh.

    Skupaj z JEZUSOM JE TO MOGOČE, KAJTI ZMAGA JE JEZUSOVA, ON JO DELI LJUDEM.

    Sveta Marija je naročila NAJ MOLIMO ZA JEZUSOVO ZMAGO IN MOLITE, DA BI VAS BOŽJI BLAGOSLOV OBVAROVAL VSEGA ZLA, KI VAM GROZI. Z BOŽJO POMOČJO SI ZAPISATI BOŽJO BESEDO V SVOJE SRCE IN JO ŽIVETI ĆEZ DAN , ŠE POSEBEJ PA V PREIZKUŠNJAH.

    Vsak najmanjši GREH JE POTREBNO OBŽALOVATI-RES OBŽALOVATI, DA LAHKO PREJMEMO MILOSTI PRI SVETI MAŠI.

    Zakaj sploh grešimo? GREŠIMO ZARADI NEPOSLUŠNOSTI, KER NE POSLUŠAMO BOŽJE BESEDE. Božje Besede ne moremo POSLIŠATI, ČE NE BEREMO SVETEGA PISMA, IN ČE TE NJEGOVE BESEDE NE PRENENSEMO V VSAKDANJE ŽIVLJENJE.

    Hoditi k spovedi, brez da se napreduje v tem, da se dela čedalje manj grehov-POMOČ JE GOSPOD S SVOJO MILOSTJO, ne vem; če ni napredka se vprašajmo ZAKAJ? KAJ DELAM NAROBE V ŽIVLJENJU?

    Sestra Slavica Lesjak je napisala takole:

    Opravljivost je vojna srca za uničenje drugega. In to je vzrok za greh, kakor še piše v Barukovem odlomku. ‘In zgrnile so se nad nas nesreče in prekletstva’ (Bar 1,20), kajti greh uničuje srce, uničuje življenje, uničuje dušo, jo oslabi, napravi bolno. To pa je greh, ki je vedno v odnosu do Boga.

    ZARADI GREHOV PRIDEJO PREKLETSTVA IN NESREČE.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    POSLUŠAJMO KAJ JE REKEL, BOG:

    4 Mojzes 14,18

    18 ›Gospod je počasen v jezi
    in poln dobrote;
    odpušča krivdo in upornost,
    toda nikakor ne oprosti krivde,
    obiskuje krivdo očetov
    na sinovih,
    na tretjih in na četrtih.‹

    Zaradi naših grehov, (neizpovedanih, tudi neobžalovanih itd…) BODO TRPELI POTOMCI DO ČETRTEGA RODU.

    Mislim, da se v današnjem času TA BOŽJA BESEDA NE JEMLJE RESNO. Mogoče si sedaj nekdo še ne predstavlja kako bodo živeli taki potomci, KI BODO MORALI ZADEVE ZA NAZAJ POČISTITI, PREKLETSTVO SE IZNIČI SAMO Z JEZUSOVO KRVJO, ON LAHKO TO NAREDI.

    Če kdo ne verjame, kako taki potomci trpijo, NAJ VPRAŠA EXORCISTE.

    PRVA SKRB KRISTJANA-KI PRAVI ZASE, DA JE KRISTJAN, BI MORALA BITI-ODPOVED GREHU.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    ČE GREŠIMO VSAKI DAN IN NE ZAZNAMO V DUŠI, DA JE TO GLOBOKA ŽALITEV BOGA, POTEM ŠE NISO VAJETI ŽIVLJENJA PREDANE V BOŽJE ROKE.

    Kajti, ko človek izroči življenje JEZUSU, BO ON POSKRBEL ZA VSE, TUDI ZA UPIRANJE GREU, oz. BO DELIL MILOSTI, KI SO POTREBNE ZA TO, Z NAŠIM VOJSKOVANJEM.

    Tisti, ki pravijo zase, da so kristjani, hodijo vsako nedeljo k sveti maši, ko pa pridejo iz cerkve že odprejo usta za zbadanje, opravljanje in kritiziranje ljudi- od vlade, do delodajalcev, sosedov itd…je nekaj narobe. KAJ JE NAROBE? KRISTJANI NE SMEMO TEGA POČETI.

    Potrebno JE POSLUŠATI BOŽJO BESEDO IN PO NJEJ ŽIVETI.

    Kaj koristi, če bi kdo celi dan bral SVETO PISMO, POTEM PA GRE V ŽIVLJENJE ( na cesto, v službo, med sosede itd..) IN DELA VSE KONTRA, KOT JE NAROČIL JEZUS?

    SVETO PISMO NAS UČI, DA NE SMEMO GREŠITI, NAS OPOZARJA KAJ SLEDI, ČE GREŠIMO, KAKO SE OBVAROVATI PRED GREHOM itd.. Sveto pismo opozarja, kaj so rodovi pred nami doživeli, KER SO GREŠILI.

    KAJ PRAVI JEZUS-UPRETI SE GREHU DO KRVI-O BOŽJI VZGOJI?

    Poglejmo:

    Hebrejcem 12,1-13

    GOSPODOVA VZGOJA
    12
    1 Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. 2 Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola. 3 Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali.

    4 Niste se še do krvi uprli v boju zoper greh. 5 Pozabili ste na spodbudo, ki vam govori kakor sinovom:
    Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje
    in ne omaguj, kadar te kara.
    6 Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja,
    in tepe vsakega sina, ki ga sprejema.

    7 Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal? 8 Če vi ne bi bili deležni vzgoje – in te so deležni vsi –, bi bili nezakonski otroci, ne pa pravi sinovi. 9 Sicer pa, svoje telesne očete smo imeli za vzgojitelje in smo jih spoštovali. Mar se ne bomo veliko bolj pokorili Očetu duhov in bomo živeli? 10 Oni so namreč vzgajali le za nekaj dni, in sicer po lastni presoji, ta pa v našo korist, da bi postali deležni njegove svetosti. 11 Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti. 12 Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena 13 in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo.

    • Hvala says:

      O tihoti kot šoli umiranja sem razmišljal pred leti ob mislih p. Grčarja. Spomnim nanje ob tej priložnosti, če bo komu prišlo prav. (Mirenski grad)

      UMRETI V POTRPEŽLJIVOSTI

      Ko trpiš brez pritoževanja. Ko se odpoveš lagodju.

      Ko ne iščeš tolažbe drugih ljudi. Ko umreš svojim potrebam.

      Ko potrpežljivo čakaš, da seme kali počasi. Ko umreš rezultatom.

      UMRETI V PONIŽNOSTI

      Ko daš prostor drugemu. Ko umreš svojemu položaju.

      Ko brez hrupa razdajaš svoje darove. Ko umreš vsakemu priznanju.

      Ko dopustiš, da te obsodijo. Ko umreš dobremu imenu.

      UMRETI V USMILJENJU

      Ko ne razkriješ krivde svojih bratov. Ko se odpoveš tekmovalnosti.

      Ko ne obsojaš, ampak posežeš v globino. Ko umreš pravici.

      Ko odpustiš in greš naprej. Ko umreš vsakemu dokazovanju.

      UMRETI V LJUBEZNI

      Ko ne odgovoriš na žalitve. Ko umreš lastni ceni.

      Ko ne uveljavljaš svojih pravic. Ko se odpoveš svoji moči.

      Ko prepustiš Bogu, da brani tvojo čast. Ko umreš svojemu ponosu.

      UMRETI V VERI

      Ko si tiho, ker On deluje. Ko umreš sebi.

      Ko se odpoveš glasovom sveta, da si lahko v Njegovi bližini.

      UMRETI V UPANJU

      Ko objameš križ, ne da bi vprašal: Zakaj?

      Bog naj nam da pogum, da bi vedno znova tvegali umirati, da bi on lahko zaživel v nas.

      • Hvala says:

        GREH NI MADEŽ, AMPAK JE UPORNIŠTVO, NEPOSLUŠNOST BOGU
        ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………

        »’Gospodu, našemu Bogu, gre pravičnost, nam pa sramota na naših obrazih’ (Bar 1,155). S temi besedami nam prerok Baruh v današnjem prvem berilu govori o neposlušnosti Božji postavi, torej o grehu, a nam istočasno tudi nakaže, katera je prava pot, da prosimo odpuščanje. Nihče ne more reči: ‘Jaz sem pravičen’, ali: ‘Jaz nisem kot tisti ali kot tista’. Grešnik sem. Rekel bi, da je prvo ime, ki ga vsi imamo: grešniki. Zakaj smo grešniki? Ker smo bili neposlušni. To je vedno v odnosu do Gospoda. Rekel je eno stvar, mi smo storili drugo. Nismo poslušali Gospodovega glasu, čeprav nam je tolikokrat govoril. V našem življenju, vsak lahko pomisli: Kolikokrat je Gospod govoril meni… in kolikokrat ga nisem poslušal! Govoril je po starših, družini, katehetu, v cerkvi, po pridigah. Spregovoril pa je direktno v srce.

        Mi pa smo se uprli. To je torej ta greh. Upiranje in vztrajnost v hoji za pokvarjenimi nagnjenji našega srca in padanje v ‘majhna’ vsakodnevna malikovanja: pohlep, nevoščljivost, sovraštvo in še posebej opravljivost. Ta opravljivost je vojna srca za uničenje drugega. In to je vzrok za greh, kakor še piše v Barukovem odlomku. ‘In zgrnile so se nad nas nesreče in prekletstva’ (Bar 1,20), kajti greh uničuje srce, uničuje življenje, uničuje dušo, jo oslabi, napravi bolno. To pa je greh, ki je vedno v odnosu do Boga. Ni madež, ki se ga odstrani. Če bi bil madež, bi zadostovalo iti v pralnico in ga očistiti… Ne. Greh je v uporniškem odnosu do Gospoda. Oduren je že sam v sebi in oduren je do Gospoda, ki je dober. Če svoje grehe gledam tako, namesto, da vstopim v depresijo, začutim ta veliki občutek, ki je sram, sramota, o kateri govori prerok Baruh. Sram je milost.

        Sram odpre vrata ozdravljenju. Vabim vas, da začutite pred Gospodom ta sram zaradi svojih grehov in ga prosite ozdravljena. Ko nas Gospod vidi osramočene zaradi tega, kar smo storili in ko v ponižnosti prosimo odpuščanja, nam jih On, ki je Vsemogočni, izbriše, nas objame, poboža in odpusti. Pot, po kateri pridemo do odpuščanja, je ta, o kateri nas poučuje danes prerok Baruh. Danes hvalimo Gospoda, ker je hotel razodeti svojo vsemogočnost ravno v usmiljenju in odpuščanju, potem pa tudi za stvarjenje sveta, vendar to pride na vrsto drugo. Predvsem v usmiljenju in odpuščanju pred tako dobrim Bogom, ki odpušča vse in ima tako veliko usmiljenje. Prosimo za milost sramu.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 6.10.2017)

        Papež Frančišek: Greh ni madež, ampak je neposlušnost. In vedno v odnosu do Boga

  10. Miro says:

    V MOLITVI SE POSTAVIŠ V BOŽJO NAVZOČNOST IZ DVEH POGLAVITNIH RAZLOGOV:
    PRVI, DA IZKAŽEŠ BOGU ČAST IN SPOŠTOVANJE, KI MU GA MORAMO IZKAZOVATI;
    DRUGI, DA SE Z NJIM POGOVARJAŠ IN SLIŠIŠ NJEGOV GLAS PO NJEGOVIH NAVDIHIH
    IN NOTRANJIH RAZSVETLJENJIH. (misel sv. patra Pija)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. pater Pij, prosi za nas!

Dodaj odgovor za janez Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja