Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…
Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.
| Cookie | Duration | Description |
|---|---|---|
| cookielawinfo-checkbox-analytics | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Analytics". |
| cookielawinfo-checkbox-functional | 11 months | The cookie is set by GDPR cookie consent to record the user consent for the cookies in the category "Functional". |
| cookielawinfo-checkbox-necessary | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookies is used to store the user consent for the cookies in the category "Necessary". |
| cookielawinfo-checkbox-others | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Other. |
| cookielawinfo-checkbox-performance | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Performance". |
| viewed_cookie_policy | 11 months | The cookie is set by the GDPR Cookie Consent plugin and is used to store whether or not user has consented to the use of cookies. It does not store any personal data. |
KO JE TVOJA VSEMOGOČNA BESEDA IZ NEBES POLETELA
»Ko je bilo namreč vse zavito v molčečo tišino
in je noč prišla na pol svoje poti,
je tvoja vsemogočna beseda iz nebes, s kraljevskega prestola,
kakor srepogled bojevnik poletela v sredo pogubi izročene dežele,
nosila je kot oster meč tvoje pravo povelje.
Ustopila se je in vse napolnila s smrtjo.
Neba se je dotikala in hodila po zemlji.«
https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mdr+18%2C14-16&id13=1&pos=0&set=2&l=sl
Dobrega Gospoda je vedno lažje najti v bolj mirnem okolju. Ko nas ne motita hrup,
premočna svetloba in ko začutimo nekakšen notranji mir in radost. Tako je na svet
prišel tudi naš Odrešenik Jezus Kristus. V miru in spokoju betlehemskega hlevčka
in ob prijaznih pastirjih, ki so se na vso moč čudili Božjim dogodkom. Nebo se je
dotaknilo zemlje in njenih najbolj preprostih ljudi. Naj se Božji prst dotakne tudi nas.
Duhovna oaza (franciskani.si)
PRIPOROČIMO SE PRESVETI DEVICI MARIJI, DA BI SE BOŽJI PRST
TUDI NAS DOTAKNIL.
MOLIMO: POZDRAVLJENA, KRALJICA
Pozdravljena, Kraljica, mati usmiljenja,
življenje, veselje in upanje naše, pozdravljena!
K tebi vpijemo izgnani Evini otroci,
k tebi zdihujemo, žalostni in objokani v tej solzni dolini.
Obrni torej, naša pomočnica, svoje milostljive oči v nas
in pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa.
O milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!
BOŽJE USMILJENJE, KI SI NAM DALO PRESVETO DEVICO MARIJO
ZA MATER USMILJENJA, ZAUPAMO VATE!
RAZUM IN SKRIVNOST-KDAJ NASOPI VERA?
NE SKUŠAJMO PA BOGA RAZUMARSKO SPRAVITI V KALUPE SVOJEGA RAZMIŠLJANJA
LOGIK HOČE NEBESA SPRAVITI V GLAVO. IN ZATO MU GLAVA POČI.DA ZBLAZNI
Na blogu A Catholic thinker sem te dni bral Toda Wornerja, spreobrnjenca, ki me je spomnil na misel G. K. Chestertona iz knjige Pravovernost (Celjska Mohorjeva, 2001) o dojemanju vere in življenja po njej
Pravovernost je ena redkih knjig, h kateri se vedno znova vračam, saj ob vsakem branju odkrijem nov ključ za dojemanje sveta in naše vloge v njem. Če te knjige še niste prebrali, močno priporočam, da se je čim prej lotite. Ne ustrašite se naslova, saj to nikakor ni suhoparen zbornik etičnih navodil, temveč zbirka prodornih razmišljanj in duhovitih zgodb, polnih humorja in zdrave pameti.
Worner v svojem blogu omenja prijateljico, ki je tako kakor on postopoma in po poti razuma prišla do osebne vere. Pred vstopom v Katoliško cerkev jo je najprej prevzela njena globoka intelektualna moč: evangeliji, cerkveni očetje, svetniki, apologeti, čudovita umetniška dela, arhitektura in glasba, ki je nastala v imenu krščanskega Boga. Manjkalo pa je nekaj bistvenega. Odprtost za sprejemanje skrivnosti. In predano zaupanje.
Bog je neizmerna, vedno navzoča skrivnost
G. K. Chesterton je jasno razločeval med sposobnostjo razumskega spoznavanja resnice naše vere in njenega prenašanja v prakso. Nujno je, da se trudimo razumsko spoznati, kar nas vera uči. Ko pa razum utihne, ostane samo zaupanje v skrivnost Božje brezmejne dobrote in ljubezni. Chesterton je tako opisal razliko med logikom in mistikom, med razumnikom in pesnikom: “Vsa skrivnost mistike je v tem, da človek lahko vse razume s pomočjo tega, česar ne razume. (…) Zblazneli logik skuša vse razumsko pojasniti in doseže le to, da vse postane skrivnostno. Mistik dopusti, da ostane ena stvar skrivnost in se vse ostalo razjasni. (…) Pesnik želi glavo spraviti v nebesa. Logik pa hoče nebesa spraviti v glavo. In zato mu glava poči.” Da zblazni.
Poklicani smo, da z umom odkrivamo vse, kar je Bog ustvaril in razodel. Stvarstvo je inteligibilno – intus lectio, tako ustvarjeno, da ga človek z mislijo lahko “od znotraj prebira” in ga spoznava. Ne skušajmo pa Boga razumarsko spraviti v kalupe svojega razmišljanja, saj smo poklicani biti tudi pesniki in mistiki, ki so sposobni preprostega zrenja in občudovanja. Bog je neizmerna, vedno navzoča skrivnost. Vera nastopi, ko smo se Božji skrivnosti sposobni predati in Boga ljubiti, mu popolnoma zaupati ter v tem zaupanju vsak dan tudi živeti. Aleteia
POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI
OTROCI, NE LJUBIMO Z BESEDO, TUDI NE Z JEZIKOM,
AMPAK V DEJANJU IN RESNICI. (1 Jn 3,18)
Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1438&t=5#Ljubezen
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!
MOLIMO ZA PONIŽNOST V SRCU:
Pridi, o Gospod, in se potopi v moje srce. Očisti in osvobodi
me vseh grehov in posveti mojo dušo. Operi jo pokvarjenosti,
zaceli rane, zatri njeno trmo, raztopi njeno hladnost in popravi
vsa razpotja. Naredi me ponižnega, da te bom razveseljeval in
da se ne bova nikoli ločila. Daj mi moči, prave vere, trdnega
upanja ter iskrene ponižnosti; daj, da bom vedno izpolnil tvojo
voljo. Amen. (Aleteia)
Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!
Poglabljajmo se v bistvene in temeljne prvine vere Cerkve. Molimo: Pridi, Sveti Duh …
ZAKAJ JE CERKEV BOŽJE LJUDSTVO?
Cerkev je božje ljudstvo, ker je Bog hotel ljudi posvečevati in zveličati ne ločeno, temveč jih je združil v eno samo ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha.
KATERE SO ZNAČILNOSTI BOŽJEGA LJUDSTVA?
To ljudstvo, katerega član človek postane po veri v Kristusa in po krstu, ima za izvor Boga Očeta, za vladarja Jezusa Kristusa, odlikovano je z dostojanstvom in svobodo božjih otrok, za postavo ima novo zapoved ljubezni, njegovo poslanstvo je biti sol zemlje in luč sveta, za cilj ima božje kraljestvo, ki se je že začelo na zemlji.
Kompendij KKC, 153 in 154
https://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html
Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
GANLJIVO PRIČEVANJE KATOLIČANA, KI JE PREŽIVEL POTRES V TURČIJI (Aleteia, 08/03/23)
MLADI LIBANONSKI KATOLIČAN BASSEL HABKOUK, KI JE BIL VEČ KOT DVA DNI UJET POD RUŠEVINAMI, PRAVI, DA JE PRAV PRIPROŠNJA K BOŽJI MATERI OKREPILA NJEGOVO VERO IN ZAUPANJE V REŠITEV
Bassel je v Turčijo prispel le nekaj ur pred tragičnim potresom, ki je v noči na 6. februar pustošil ob turško-sirski meji.
“Ko so ruševine padale name, sem padel na tla in iz dna srca zavpil: ‘O, Marija!’ Še naslednjih 40 sekund sem klical Devico Marijo, dokler potres ni ponehal. Nato sem pod ruševinami molil rožni venec. Bog me je varoval in Devica Marija me ni zapustila,” pravi.
Habkouk je bil ujet v prostoru, dolgem približno dva metra in širokem približno 40 centimetrov. Ob njem je bil pod ruševinami ujet prijatelj Elias, ki je nekaj ur pozneje žal umrl.
Libanonec trdi, da mu je prav molitev dala moč, da se je uprl obupu. “Izpostavljen mrzlemu zraku, za katerega nisem vedel, od kod prihaja, nisem bil niti lačen niti žejen, čeprav sem imel pri sebi še nekaj hrane. Našel sem približno meter dolgo plastično cev in z njo udarjal po ruševinah okoli sebe ter s tem reševalcem dajal vedeti, kje sem,” dodaja.
Več o tej navdihujoči zgodbi na: https://si.aleteia.org/2023/03/08/ganljivo-pricevanje-katolicana-ki-je-prezivel-potres-v-turciji/
MARIJA, KRALJICA PRESVETEGA ROŽNEGA VENCA, PROSI ZA NAS!
MARIJA, MATI MILOSTI, PROSIMO TE ZA POMOČ, DA BI V LUČI SVETEGA DUHA,
VSAJ MALCE ZASLUTILI, KAKO NEPOJMLJIVO VELIKE MILOSTI NAM PRINAŠA
MOLITEV ROŽNEGA VENCA … ZAČNIMO ZNOVA ŽE DANES!
http://www.molitev.net/molitev/rozni-venec
Preberite še:
15 MARIJINIH OBLJUB TISTIM, KI MOLIJO ROŽNI VENEC
https://si.aleteia.org/2023/01/11/15-marijinih-obljub-tistim-ki-molijo-rozni-venec/
ODPRITE SVOJA SRCA IN MOLITE ZA CERKEV
Dragi otroci, za vas imam še mnogo sporočil, med tem pa pričnite živeti sporočila, ki sem
vam jih že dala. Odprite svoja srca in molite za Cerkev, Cerkev zelo potrebuje vaše molitve.
Pojdite v Gospodovem miru, dragi moji otroci!
Sporočilo Kraljice miru po vidkinji Vicki Ivanković, november 2014
https://www.mladifest.com/medjugorje/obvestila/spor2.htm
Marija, Kraljica miru, prosi za nas!
Večkrat se poglabljajmo v Marijin Magnificat
MOJ DUŠA POVELIČUJE GOSPODA
Moja duša poveličuje Gospoda,
moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.
Ozrl se je na nizkost svoje dekle,
glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.
Velike reči mi je storil Vsemogočni,
njegovo ime je sveto.
Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje vsem,
ki mu zvesto služijo.
Dvignil je svojo močno roko,
razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.
Mogočne je vrgel s prestola
in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo,
kakor je obljubil našim očetom.
Spomnil se je svoje dobrote
do Abrahama in vseh njegovih potomcev.
Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,
kakor je bilo v začetku,
tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen. (prim. Lk 1,46-55)
Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo
za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
Lidija Bašič Jančar VZTRAJANJE V LJUBEZNI Z VIDIKA SVETOPISEMSKIH ZGODB -Bogoslovni vestnik 77 (2017) 3/4,759—774
Povzetek: Absolutna in neminljiva ljubezen med zakoncema je odraz zaveze Boga z ljudmi: zaveza Boga s človeštvom vodi v enost življenja v Bogu, cilj pa je biti v Bogu odrešen človek, po drugi strani pa zaveza med dvema človekoma pomeni sposobnost vsakodnevnega bivanja in vztrajanja v njem, česar cilj je srečen in uresničen človek. Svetopisemski pari nas navdihujejo, biblični vidiki pa odstirajo nove dimenzije hrepenenja in spoznanja pomembnosti vztrajanja v ljubezni. Skozi zgodbe svetopisemskih parov bomo analizirali vztrajanje v zakonu skozi tri dimenzije zakonskega življenja, in sicer zaupanja Bogu, samozaupanja in medsebojnega zaupanja, ter obravnavali, kako Bog vstopi v odnos in sklene zavezo. Iz analize svetopisemskih parov se nam zariše ugotovitev, da je odrešujoč odnos trodimenzionalen ter da ravno religioznost spreminja nezdrave odnose v dolgotrajne in osrečujoče, celo takrat, ko človek ne vidi več smisla in bi zato najraje obupal.
PREIZKUŠNJA MEDSEBOJNE VZTRAJNOSTI
Abraham in Sara
Prva zgodba, ki govori o preizkušnjah vztrajanja v odnosu, je zgodba o Abrahamu in Sari, kjer vera in ponižnost premagata težke življenjske preizkušnje. V 1 Mz 12
se prilika začne z naročilom Boga, naj Abram odide iz svoje dežele. Sledenje božjemu ukazu terja Abramovo odločitev (Palmisano 2014, 41) in v tem mu Saraja sledi. Prihod v Egipt zaznamuje Abramovo priznanje ženi Saraji, da je lepa, lastni strah pa ga zavede v laž, da se predstavita kot brat in sestra: »Reci prosim, da si moja sestra, da se mi bo dobro godilo zaradi tebe in bom po tvoji zaslugi ostal živ.« (1 Mz 12,13) Laž pripelje do odnosa Saraje s faraonom oziroma do nezvestobe. Po hudih nadlogah, ki jih je Bog povzročil faraonu in njegovi hiši, se je faraon odločil, da Sarajo prepusti Abramu ob spoznanju, da je šlo za prevaro. Nato sledi Abramova tožba Bogu, da zanj ni dobro poskrbel, saj mu ni naklonil potomstva: »Glej, meni nisi dal zaroda in, glej, moj domači hlapec bo moj dedič.« (15,3) Abramu se »zgodi Gospodova beseda«. Ta izraz ne pomeni samo, da mu Bog govori, temveč se beseda »zgodi v srečanju z Bogom« (Palmisano 2014, 43). Bog mu je obljubil (1 Mz 15,4), da bo dedič izhajal iz njega, da bo njegov dedič njegov telesni potomec, in Abram mu verjame. Bog je to štel v pravičnost ter mu obljubo potrdi tako, da mu pokaže širno nebo in brezštevilne zvezde, ki so prispodoba njegovega potomstva. (Palmisano 2014, 43) »Ozri se v nebo in preštej zvezde, če jih moreš prešteti. Toliko bo tvojega zaroda.« (1 Mz 15,5) Takrat je Bog sklenil zavezo z Abramom: »Tvojemu zarodu dam to deželo.« (15,18-21) Ker Saraja ni mogla imeti otrok, je začela sama iskati rešitev, brez obračanja po pomoč k Bogu in iskanja njegovega sodelovanja. Tako ima Abram odnos z deklo Agaro (1 Mz 16), saj je Abram Saraji v tem sledil. Sledijo konflikti in obtoževanja med Abramom in Sarajo, kar posledično prinese Agarin zgon. Poligamija je bila v starem svetu pogosta, vendar tukaj pripoved pove, da je bil Izmael legitimen Abramov sin, saj je Saraja v poroko z Agaro privolila. (Palmisano 2014, 44) V 1 Mz 17 Bog zopet sklene z Abramom zavezo, vendar gre za dopolnitev prve zaveze: obljubi mu, da bo silno namnožil njegov rod. V znak zaveze se zgodi sprememba imena: Abrama je preimenoval v Abrahama in Sarajo v Saro. Tukaj se zgodi božja zaveza o potomstvu. Kljub njuni nezvestobi Bog ostaja zvest in daje možnost novega začetka v obliki novega imena, nove zaveze, novega poslanstva. Sledi ponovna obljuba potomca ob izkazanem gostoljubju možem, s katerimi se je Bog prikazal Abrahamu (1 Mz 18). Sara je težko verjela tem besedam in je podvomila o njih. Ker pa se je bala Boga, je svoj dvom zatajila (18,15). Sledi druga njuna laž, enaka prvi, ki prav tako izhaja iz Abrahamovega strahu, da bo umrl zaradi Sarine lepote. Vendar je tokrat Bog posegel vmes, da ne bi prišlo do ponovnega razdora (1 Mz 20). Po tem dogodku se božja zaobljuba uresniči: Sara je rodila sina (1 Mz 21). Bog od Abrahama zahteva, da je poslušen Sari (21,12). Abraham pa je na težki preizkušnji, ko Bog zahteva, da se odpove svojemu
sinu in mu ga daruje (1 Mz 22). V 1 Mz 23 Abraham preizkušnjo prestane, ko se zopet pokaže Abrahamova vera (Palmisano 2014, 46). V vrsticah 12-14 (1 Mz 22) se razodene namen Abrahamove preizkušnje, saj Bog zdaj »pozna« Abrahamovo srce. V tem primeru je Bog in ne človek tisti, ki spozna (Palmisano 2014, 46). Na koncu se Abraham sreča s Sarino smrtjo in jo pokoplje oziroma opravi pogreb (1 Mz 23). Na predani in dosmrtni ljubezni sloneč zakon postane ponazoritev odnosa Boga do njegovega ljudstva in narobe: način, kako Bog ljubi, postane merilo človeške ljubezni (Frančišek 2017, 48). Bog s svojo vseprisotnostjo kaže, da zanj nobena stvar ni nemogoča. Abraham in Sara sta to vedela, saj sta imela pred seboj božjo obljubo. Pa vendar ju je logika vsakdana prepričevala, da je njuna velika želja neuresničljiva. V trenutku, ko človek v sebi nima več prostora za Boga ali ko si zakonca v medsebojnem prostoru ne izkazujeta sočutja, se začenja iskati rešitve izključno na človeški ravni. Enako se dostikrat dogaja vsakdanjemu človeku, ki v svoji prazni veri bolj verjame človeški logiki in iz svojega vsakdana izključuje zaupanje v Boga. Abraham in Sara sta do uresničenja obljube poskušala priti s človeškimi sredstvi, kar ju je vodilo v zablode in z njimi povezane težave. Kljub njunim zablodam Bog ostaja zvest svoji obljubi in zavezi, čeprav bi po človeško rekli, da takšno ravnanje ni logično, saj tudi človek dostikrat ni zvest in zaradi svobodne volje dela po svoje. Pričakovali bi, da ima tudi Bog pravico prekiniti dogovor. Bog ne sledi zakonu pravičnosti, temveč se ravna po kairosu, to je času posebne milosti, času s posebnim pomenom, to je čas razodetja, torej odločilni trenutek v zgodovini odrešenja (Gostečnik 1997, 55–56), »leto, ki je ljubo Gospodu« (Matjaž 2015, 258). Gre za polnost človeškega časa, ko pravičnost nadomesti odrešenje, ko Bog sledi zakonu ljubezni: ostaja zvest, kljub temu da zvestoba pri človeku dostikrat ostane prazna. Ko Bog izpolni svojo obljubo, sklene zavezo. Božje delovanje je nad naravnimi zakoni in onkraj vsakdanje človeške logike. Sara spočne, ko je že stara, ko zanositev praktično ni več mogoča. Pokaže se sprememba v odnosu, ko po dolgoletnem trpljenju, nezvestobi, nezaupanju in težkih preizkušnjah končno pride do dvojnega blagoslova: v obliki prihoda otroka ter v obliki spremembe imena.Ves čas odnosa Bog zakonca vzgaja v veri, da bi Boga postavila nad vsakdanjo človeško logiko in mu zaupala ter da bi iskala, kar je božje. To ne pomeni, da bi se morala odreči zemeljskemu. Bog ves čas vključuje zemeljsko stvarnost, a jo s svojimi posegi vedno znova presega. Najmočnejša preizkušnja vere je v darovanju sina, potomca, v katerega sta stavila vse svoje upe. Zdi se, da ga morata v uresničitvi božje obljube vrniti Bogu. Nič ni njuno, celo to, kar jima je Bog obljubil kot njuno potomstvo, si je treba z Bogom deliti. Najtežje spoznanje in hkrati največji blagor je, da morata vse, kar imata, deliti, ne le med seboj, temveč tudi z Bogom. Na koncu pride smrt, ki je neizpodbitno dejstvo vsakega odnosa. Vera in zaupanje v odnos in v Boga pomaga ohraniti vezi z zakoncem tudi po njegovi smrti. Smrt enega od zakoncev je pomemben del zakonske realnosti, ki ga v naglici vsakdana potiskamo vstran, o njem premalo govorimo in razmišljamo.
2.2 Job Druga zgodba, ki kaže na vztrajnost v odnosu med zakoncema, je zgodba o Jobu in njegovi ženi, v kateri zvestoba veri v Boga premaga vsako bolečino. Satan dokazuje svojo moč proti Bogu s tem, da ga skuša (Job 1), ali je Job res značajen v veri do njega. Bog sprejme Satanov izziv in dovoli Satanu, da Joba udari z najhujšimi nesrečami: Jobovo zvestobo preizkuša tako, da mu odvzame vse, kar mu je drago. žena nagovarja Joba, naj neha verovati v Boga, saj ni več dokazov, da bi ga Bog ljubil (2,9). Sledi obisk treh prijateljev, da bi ga tolažili, in Jobovo soočenje z bolečino in trpljenjem (2,11). Ob tem ga tudi prijatelji niso zares razumeli, in občutil je njihovo nezanesljivost in neusmiljenost, saj so poudarjali, da je Job zagotovo storil kaj zelo slabega, da ga je Bog tako kaznoval: »/V/sa moja soseska me je popadla, pričuje in se dviga proti meni, me obtožuje v obraz /… / Odpirajo proti meni svoja usta, z zasramovanjem me bijejo po mojih licih, vsi skupaj se zbirajo zoper mene.« (16,7.8.10) Sledi izpoved od Boga zapuščenega Joba (19,13-17), pogovor obupanca s svojo dušo (Cazelles 1979, 486), ki se nič več ne obrača na Boga (Clines 1989, 435). Ko je ostal sam, brez vsake tolažbe, je šel vase. Ne razume, zakaj bi Bog dopustil njegovo trpljenje in se začne ukvarjati z opravičevanjem samega sebe, vendar si ne dá vzeti svoje značajnosti. V 27,5 Job izjavi: »Dokler ne umrem, ne dam brezmadežnosti svoje.« Razmišljal je o lastnem trpljenju (6,1-13) in prosil za lastno smrt (Clines 1989, 195). V njem se je začel boj med njim in Bogom; v 7. poglavju beremo, da je Job postal jezen na Boga: »Kaj je človek, da ga upoštevaš, da pozornost nanj obračaš? Da ga obiskuješ vsako jutro, da ga preskušaš vsak trenutek.« (7,17) Zaželel si je razsodnika, ki pa ga ni bilo: »O da bi bil razsodnik med nama, ki bi na naju oba položil svojo roko, ki bi odmaknil od mene njegovo šibo, da bi me strah pred njim ne obvladal več! Tedaj bi govoril, ne da bi se ga bal; zakaj nisem tak sam v sebi.« (9,33) V 11. poglavju je opisano Jobovo spraševanje o smislu trpljenja in vere v božjo modrost in spreobrnjenje. želja po stiku z Bogom in njegovim odzivom je bila močna: »Toda jaz hočem govoriti z Vsemogočnim, želim se pravdati z Bogom.« (13,3) Sliši se glas osamljenega človeka. Job v sebi doživlja prisotnost in odsotnost Boga, saj doživi neodobravanje prijateljev (Clines 1989, 195) oz. pravdanje z besedo nič ne pomaga, in jih doživi kot nadležne tolažnike (Job 15,3) ter celo kot neusmiljene (19). Razočaran nad njimi, ker ga niso pomirili, zopet vidi smisel v Bogu (Clines 1989, 196). Končno po vsem tem zopet čuti upanje, ki ga Sveto pismo imenuje »veličastno upanje«, ko se Job izpove: »Jaz vem, da moj rešitelj živi in da se bo, poslednji, dvignil nad prahom!« (19,25) V 28. poglavju Job zopet pride do božje modrosti: »Glej, strah pred Gospodom je modrost in hudega se ogibati je razumnost.« (28,28) Spraševal se je o smislu trpljenja ter vere v božjo modrost in spreobrnjenje (11,13-18). Želja po stiku z Bogom in njegovim odzivom je bila močna, saj je svojo nesrečo doživljal kot izdajo Boga (Clines 2006, 926): »Toda jaz hočem govoriti z Vsemogočnim, želim se pravdati z Bogom.« (Job 13,3) Doživel je silno trpljenje (19,8) in na koncu je prišel do upanja, ki vedno osrečuje: »Jaz vem, da moj rešitelj živi in da se bo, poslednji, dvignil nad prahom! Tedaj bo moja koža zopet okoli mene in v svojem mesu bom gledal Boga.« (19,25-26) Na koncu (37,5) se zgodi pogovor med Bogom in Jobom. Bog mu pokaže, da je on stvaritelj sveta, Bog, ki ustvarja nebo s svojo besedo (1 Mz 1) in daje človeku duha življenja (1 Mz 2,7), je tisti, ki izpričuje svojo skrb za vsako človeško bitje od njegovega spočetja (Papeška biblična komisija 2005, 47), in izraža, da je vsega, kar je na zemlji, On Gospodar (Job 39). V 40. poglavju mu Job prizna svojo šibkost, nemoč in ponižnost ter se kesa za njegovo popolno predanost: ker je imel Job za seboj težko pot, ga je njegova vera povzdignila do češčenja (Cazelles 1979, 490). Job postane priprošnjik svojih prijateljev (Job 42,7-9) in Bog daje Jobu priznanje v njegovi presežnosti (Cazelles 1979, 495). Ko je to storil, je Bog dal Jobu dvojno vsega, kar je izgubil (Job 42,10). Vera in dvom o njej sta stvar duhovne dimenzije človeka, v človeku pa se dogaja čustveni proces, in če je odnos vzajemen, se čutenja enega odražajo pri drugem (Dandurand in Lafontaine 2013, 84–85), kajti prav kolikor sta moški in ženska, sta oba vzajemni odnos (Fausti 2005, 262). Tudi v Jobu se je ob preizkušnjah nabralo ogromno strahu in dvoma o sebi ter o Bogu. Morda so bila to čutenja, s katerimi se ni želel srečati, saj je bila njegova vera velika in ni želel pustiti prostora dvomu. žena predstavlja skušnjavo, ne verjame v »brezplačno pobožnost« in v strahospoštovanje v zameno za nič. Smrt je boljša kot dolgoročno trpljenje. (Clines 1989, 51) Kolikokrat se v zakonu zgodi, da so skušnjave močnejše od volje človeka in vse to zares povzroči čustveno smrt, ki je lažja od dolgoročnega trpljenja. Posledice
zatiranja partnerjevega čustvovanja se kažejo kot motnje v čustvovanju in komunikaciji pri drugem partnerju, kar posledično pomeni zmanjšanje zadovoljstva v odnosu. (Vater in Schröder-Abé 2015, 210) Zakoni, v katerih vladajo »tihi dnevi«, izogibanje enega drugemu, domena o svobodnem zakonu, so žal del današnjega vsakdana. Sveto pismo prepričljivo izrazi, da so se dosedanji »ubijalci odnosov« sposobni spremeniti. (Gerjolj 2006, 349) Vztrajnost in vera v zaupanje v Boga sta Joba pripeljala do tega, da je Bog spremenil Jobovo usodo. Job se bori, da bi ponovno našel Boga, saj je odrezan od njega, medtem ko se drugi zadovoljijo s tem, da o njem govorijo. Job je edini, ki se pogumno spopade s problemom Boga. (Cazelles 1979, 494) Pomembna je prisotnost prijateljev, ki so Jobu sicer v oporo, vendar je poudarjena ustna komunikacija, kar pa povzroči njihov čustveni odmik od Joba (Clines 1989, 196). Običajni zakonci se v upanju na boljši odnos komunikacije učijo. Pa vendar to ni dovolj. Začutiti človeka v stiski in deliti svoja čutenja je presežnost odnosa, ko se odpre prostor zaupanja in vseprisotne religioznosti. (Gostečnik 2005, 131) Čustveni prostor, ki se skozi leta vzpostavi med zakoncema, je najsakralnejši oziroma najsvetejši prostor, ki pa je zelo krhek, na travmatične izkušnje in občutja vezan medosebni stik, lahko pa postane pot presežnega, torej doživetega. Ko govorimo o presežnosti, govorimo o religiozni dimenziji odnosa, kjer zakonca odpreta prostor za doživljanje Boga ter za sveto in intimno doživljanje odnosa, s katerim presežeta tisto, kar jima v otroštvu ni bilo dano. (245) Prva ugotovitev tistega, ki dela Boga velikega, je v tem, da izkusi njegovo »roko«. Bog jo iztegne, kakor pri izhodu iz Egipta (5 Mz 5,15), in reši tistega, ki je izgubljen (Fausti 2012, 44). Job je svojo težko preizkušnjo prestal, šel skozi vse stopnje trpljenja, in doumel, da se v trpljenju lahko skriva nesluten blagoslov. Vendar pa se je najbolj človeško spraševati, zakaj dobri ljudje trpijo ter zakaj Bog to trpljenje dopušča? Ko zakonci v svojem vsakdanu doživljajo preizkušnje, se dostikrat ukvarjajo s tem vprašanjem in posledično postanejo jezni nase, na Boga in na zakonca. Bog ni odgovoren za človekovo trpljenje. Človeku vedno ponuja možnost, da ob vseprisotnosti Boga izbere drugačno življenje. Vztrajati v bolečini in ne oditi iz odnosa, je vera v to, da je Bog vedno in povsod prisoten, tudi tedaj, ko človek misli in doživlja, da ga ni, je preseganje človeškega mišljenja. Zbližanje med zakoncema v času krize je težko, saj se morata soočiti z vsemi težkimi občutji. Molitev jima pomaga, da vztrajata in zdržita (Beach et al. 2008, 694), saj se vera izraža kot molitev v smeri navzgor in odpuščanje do tistih, ki nam stojijo ob strani (Fausti 2005, 306). Molitev jima na prav poseben način omogoča stik in odnos z Bogom, ki je v odrešenjskem procesu osrednji vir in temelj (Gostečnik 2012, 29). Vsak zakonski par doživi preizkušnje na svoji poti. Človeško je misliti, da trpljenja ne moreta preseči in zdržati. Predvsem zato pa jima je vera lahko v veliko pomoč v tem, da trpljenje nikoli ne traja večno. Tudi Bog Joba na koncu za njegovo vztrajnost nagradi. Najti pomen v vztrajanju v takšnih preizkušnjah, je lahko le blagoslov in dar. Blagoslov vključuje odrešenje od starih bolečin ter nove, funkcionalnejše odnose (Simonič 2010, 327), kar pomeni vstop Boga v odnos (Gostečnik 2012, 29). Izkušnje nas učijo, da nobena težava v odnosu ni tako huda, da se je ne bi dalo rešiti.
2.3 Tobija in Sara Tretja zgodba je Tobijeva in Sarina zgodba, ki je preprosto zgodba o veri v odnos. Zgodba se začne z dogodkom, ko Tobit vzame za ženo Ano in se jima rodi sin (Tob 1). Tobit je skrbel za reveže in pokopaval mrtve (Fitzmyer 2003, 20), zato mu je Bog namenil posebno pozornost. Bog ga je preizkušal. Sveto pismo navaja, da zaradi zgleda otrokom o tem, kaj pomeni potrpežljivost. Kljub zvestobi in spoštovanju v zakonu ter zvestobi izročilu je bil prikrajšan, zaslepljen in kritiziran od svoje žene (46), kar pa ima za posledico Anin dvom o Bogu in njem samem (Tob2,22). Sledi Tobijeva molitev in obup, saj Bogu pove, da bi raje umrl, kot živel (Tob3,6), ker v tem hudobnem svetu nima ničesar več pričakovati (Cazelles 1979, 576). Na drugi strani pa Raguelova hči Sara vztraja v molitvi in prosi Boga, naj jo reši sramote in jo vzame z zemlje (576) saj je imela že sedem mož in so vsi umrli (Tob 3,11). Bog usliši molitev obeh (3,23) in pošlje svojega angela Rafaela, da bi vodil dogodke (Cazelles 1979, 576). Sin Tobija sreča Saro, ko se bori za družinsko imetje, ki ga je oče pred leti izgubil . Tobija pomišlja vzeti Saro zaradi pomrlih sedmih mož (Tob 6,14). Angel Rafael je posegel v ta dvom in mu obljubil blagoslov: »Poslušaj me, pojasnil ti bom, katere more hudi duh premagati! Tisti so, ki zakon tako sklepajo, da preženejo Boga od sebe in svojih misli ter svoji strasti strežejo kakor konj in mezeg, ki nimata razuma; nad temi ima hudi duh oblast. Tretjo noč pa boš prejel blagoslov, da se bodo vama rodili zdravi otroci.« (6,16-17) Pokaže se božji blagoslov in razrešitev zapleta, ki se je nakazoval v obliki prejšnjih sedmih mož, ki so drug za drugim pomrli. Tobija in Sara nista dvomila o Bogu, verjela sta vanj in v njegovo milost. Sara je sledila Tobiji v njegovi daritveni religiozni komunikaciji (Gerjolj 2006, 345) in verjela vanj. »Vstani, Sara, in prosiva Boga danes, jutri in pojutrišnjem! Zakaj te tri noči se združiva z Bogom: ko pa mine tretja noč, bova v svojem zakonu. Sva namreč otroka svetih in se ne moreva tako združiti kakor ljudje, ki Boga ne poznajo.«(Tob 8,4)
Ta misel kaže na namen svetega zakona (Moore 2010, 241). V Tob 4 Tobit navkljub slepoti in tegobam premaga pesimizem in obup ter oblikuje pozitivna življenjska vodila, ki jih preda svojemu sinu (Gerjolj 2006, 324). V Tob 11,16 je ozdravljena očetova slepota in oče ponovno vidi svojega sina, za kar slavi Boga, ker je pokoril Tobita in ga ozdravil (11,17). Bog da Tobitu priznanje za njegovo dobroto in miloščino: »Zakaj miloščina rešuje smrti, izbrisuje grehe in pomaga doseči usmiljenje in večno življenje.« (12,10) Združitev Tobita in Ane v molitvi za srečno življenje njunih otrok (8,17), ki sta presegla zgodovino svojih staršev (Gerjolj 2006, 349). že v tej točki lahko govorimo o spremembi, saj je Tobija Saro povabil v iskren in varen odnos ter jo popolnoma sprejel, kljub njeni porazni osebni zgodovini in negativni samopodobi (349). Ko sta skupaj molila za božjo milost, sta se pogovarjala o življenju kot vrednoti, ki pa vključuje vse tri dimenzije odnosa: do sebe, do bližnjega in do Boga (349). Pot presežnega je ravno v tem, da odrasla človeka, ki se srečata in povežeta na podlagi svojih čustev, v sebi nosita zgolj hrepenenje po stiku in odnosu ter občutje in izkustvo ljubezni izpred toliko let. Nista opremljena s tehnikami in ne vesta, kako ravnati. Če odpreta prostor zavezi in drug drugega sprejmeta kot edino, kar imata, se odpre prostor pripadnosti in varnosti. (Schoebi et al. 2012) Enako kot Bog zahteva svobodno zavezanost do njega, je tudi v partnerstvu pomembna svobodna zavezanost srca, kjer žrtvujeta najprej samega sebe za drugega in ne zahtevata nič v povračilo (Rupnik in Govekar 2017, 54). Čustveni razvoj v odraslosti zahteva zmožnost dolgoročne intimne zavezanosti svojemu partnerju, ta pa je povezana z občutjem, da se je mogoče na to osebo varno navezati. To oseba lahko stori le, če doseže čustveno avtonomijo in se lahko mirno poslovi od svoje primarne družine (Cvetek 2014, 153). Presežnost pomeni popolno predanost drugemu, ko vsak od zakoncev podarja sebe, svojo naravo na čisto oseben način in ne zahteva nič v povračilo. »In ta razsežnost je ravno agaptično počelo ljubezni.« (Rupnik in Govekar 2015,15) (Agape – grški izraz za ljubezen, ki je brezpogojna, je zastonjska in nezaslužena.) Vsak od zakoncev je nenadomestljiv v prav določenem odnosu. Vsak od njiju je skrivnost in drug drugega lahko spoznata le, če se razodeneta. Razodetje pomeni ubeseditev vsega, kar do sedaj nista zmogla ali smela. Pri tem je mišljeno osmišljanje lastne zgodovine. Kompan Erzarjeva (2003) poudari ravno pomen raziskovanja in sprejemanja lastne zgodovine zakoncev, ki pomeni kraljevsko pot: staro se konča in posameznik lahko odgovorno sprejme življenje v svoje roke. To pa je že pot novega človeka, kot pravi Rupnik, ko govori o popolnoma novem življenju, ki prežema celotno človekovo telo, in navaja govor sv. Pavla o semenu, ki je padlo na zemljo in pognalo kal (Rupnik in Govekar 2017, 70).
2.4 Jožef in Marija Zadnja predstavljena zgodba, ki jasno oriše vztrajanje v odnosu tudi tedaj, ko je po človeško zelo težko, je zgodba o Jožefu in Mariji. Jožef je bil Davidov potomec (Mt 1,16.20). Z Marijo je bil zaročen, in še predno sta začela živeti skupaj (1,19), je bila noseča od Svetega Duha, kar pomeni od zgoraj, od Boga (Matjaž 2015, 139). Jožef dosledno izpolnjuje božjo postavo (Brown 2008, 197). V Svetem pismu je poudarek, da je bil Jožef pravičen (Mt 1,19) in Marije ni želel osramotiti (1,20), zato je razmišljal o tem, kako bi jo skrivaj odslovil. Čeprav je bil pravičen (nezvestoba je bila po takratni postavi strogo kaznovana), je razmišljal o manj strogem ukrepu, to je, da se razideta skrivaj (Matjaž 2015, 149). A v snu ga je obiskal angel. Pomiril ga je z besedami, naj se ne boji vzeti Marije za ženo, saj je spočela od Svetega Duha (Mt 1,20): »Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« (1,22) To je poslanstvo, ki ga Bog zaupa Jožefu. Njegova pravičnost izhaja iz tega, kar Bog uresničuje v Mariji (Matjaž 2015, 148). Jožef stori natančno tako, kot mu je naročil angel. S tem prizna Boga kot absolutno pravičnega in edini temelj življenja (149). Marija rodi sina in Jožef mu da ime Jezus (Mt 1,25). Ob tm mu Bog prepušča vse pravice očetovstva (Matjaž 2015). Bog pošlje angela Gabrijela k Mariji in jo pozdravi: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj.« (Lk 1,28) Angel ji pove, da je našla milost pri Bogu in da bo spočela ter rodila sina, ki naj mu da ime Jezus (1,32). Angel Mariji pove, da se bo to zgodilo od Svetega Duha. Marija se čudi, kako je to mogoče (1,34) in v Lk 1,35 ji angel pokaže znamenje s sorodnico Elizabeto, ki je zanosila v pozni starosti (Brown 2008, 246): »/P/ri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37) Marija sprejme nalogo in odgovori: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« (1,38) Angel jo zapusti, Marija pa odide v Zaharijevo hišo in pozdravi Elizabeto (1,40), ki je bila napolnjena s Svetim Duhom in je oznanjala hvalo Gospodovi materi. Marija se nato vrne domov. (Brown 2008, 246) Pokaže se medsebojna složnost, upanje in veselje dveh ljudi, kot še nikoli pred Jezusom, po drugi strani pa velika odgovornost: Marija ob sprejetju božje volje postane božja služabnica in Jožef zaradi pravičnosti postane resnični Gospodov služabnik, ker poslanstvo, ki mu je bilo zaupano, sprejme za svoje. To odgovornost sta živela popolnoma združena z Bogom. (Matjaž 2015, 152) Njun »da« eden drugemu in Bogu pomeni sprejeti in roditi Besedo, v kateri ima vse svoj začetek, je cilj stvarstva (Fausti 2012, 29). Pot presežnosti obljublja pot, ki je sicer polna čustev, kot so jeza, strah, obup, sovražnost, kritika, vendar pa odpre prostor za svetost, torej tisto pot, kjer se je možno odpreti Bogu in božji ljubezni. Zato naša ljubezen, če ni očiščena, ostane dvoumna, upognjena vase, na ravni vitalizma naravnega človeštva. Družina zato lahko postane kraj trpljenja, krivic, nasilja, bolečine in joka. In prav zato, ker so odnosi najintimnejši prostor človekove istovetnosti in s tem prostor največjega pričakovanja, so hkrati tudi prostor največjega trpljenja. (Rupnik in Govekar 2017, 18). »V vsaki družini se kaže podoba družine iz Nazareta v svoji vsakdanjosti, prežeti z napori in celo morami, kot tedaj, ko je morala trpeti zaradi nerazumljivega Herodovega nasilja − izkušnja, ki se še danes tragično ponavlja v mnogih družinah.« (Frančišek 2017, 20) Duhovni razvoj usmerja človeka na pot, kjer vidi globlji smisel in verjame, da je božje kraljestvo tu med nami, »religija je nauk o odrešenju, o tem, da edino ljubezen nemoč človeka spreminja v moč, nemogoče v mogoče« (Petkovšek 2013, 2). Da je Jožef lahko vztrajal ob Mariji, je potreboval božje posredovanje, saj ni vedel, kako se odzvati na Marijino nosečnost v času njune zaroke. Še vedno jo je imel neizmerno rad in je ni želel osramotiti ali ji narediti kaj hudega, razmišljal pa je, da bi jo skrivaj odslovil. Bog je Jožefu večkrat poslal sporočilo, tudi kasneje, ko je bil Jezus že rojen, da bi se rešili. Jožef je veroval in v Boga vedno zaupal. Bil je tisti, ki je družino vodil, ji dajal varnost in ustvarjal zaupanje. To mu je dajal Bog, ker mu je zaupal, in Jožef je to prenašal na svoj zakon. Zaupanje je bila temeljna vrednota, in kar nam njun zakon želi nakazati, je: zaupanje, iskrenost in vero v Boga. To naj bi ponotranjil vsak mož in oče. Jožef je zgled družine: mož in oče, oboje v enem. In zdi se, da se prvič v Svetem pismu zgodi, da je moški s sprejetjem odločitve, da zaupa v Boga in ženo, ob kateri vztraja, zgled obojega. S prehodom iz Stare v Novo zavezo se zgodi ravno to: ni dovolj biti dober mož ali trden oče. Treba je biti oboje. Jožef tudi za ceno hudih notranjih bojev išče božjo voljo in želi spremeniti svoje mišljenje. Biti pravičen pomeni ostati zvest Bogu in neoporečen v odnosu do ljudi, močan v pogumu in bogat v usmiljenju. (Matjaž 2015, 149) Vztrajanje v partnerskem odnosu je najbolj naraven in normalen način ohranjanja stika, saj je odgovor na to, da je človek bitje odnosov, tisti, ki išče stik, navezavo, povezanost in vse življenje hrepeni po povezanosti s sočlovekom (DeWall et al. 2011). To se najmočneje pokaže prav v intimnem odnosu (Ripoll-Nunez in Carillo 2016, 5; Mashek in Aron 2004, 166). Zato so ločitve vedno izredno boleč čustveni in socialni proces, ki drastično vpliva na celotno družinsko dinamiko. Za vsem družinske člane ima to daljnosežne posledice. (Clarke Steward in Brentano 2009) Zaveza je pomemben element vztrajanja v partnerskem odnosu (Schoebi et al. 2012, 729). Osebna predanost oziroma osebna zaveza se nanaša na željo posameznika po ohranitvi ali izboljšanju kakovosti odnosa, kar pomeni žrtvovanje za odnos, vlaganje v odnos, željo po izboljšanju odnosa ter povezanost osebnih ciljev v dobro odnosa (Stanley in Markman 1992). Tukaj se še toliko bolj kot kadar koli prej človek lahko vpraša, zakaj je Jožef vztrajal ob Mariji ter kje je vzel toliko moči, da je Bogu verjel? Po drugi strani pa, od kod Bogu tolikšno zaupanje v človeka, da mu naloži tako veliko odgovornost? Če je torej božja pravičnost izvor, merilo in cilj človekovega obstoja, če je njegovo usmiljenje moč njegovega življenja, potem tudi človekova pravičnost ne more biti nič drugega kakor pozitivna naravnanost, dobrota in zvestoba Bogu in človeku. (Matjaž 2015, 133–134) Tudi v vsakdanjem življenju so človekova žrtvovanja za drugega mogoča, vendar še vedno ne dovolj pogosta. Strah, da bo človek izgubil avtonomijo, svobodo, se preveč podredil, izgubil svoje življenje, ko se bo žrtvoval, mu preprečuje, da bi bil neskončno sočuten in dobrosrčen. Usmiljenje in dobrosrčnost sta temelj človekovega bivanja, kjer je prisoten živi Bog. žrtvovanje v zakonu ne pomeni podrejanja in odpovedovanja lastni sreči. Zakonci iz strahu pred izgubo sebe to dostikrat enačijo. Sreča pa pomeni, da je v podarjanju sebe, ki je zastonjsko, tudi drugi srečen.
Sveto pismo navaja: enako kot se je Bog zavezal z ljubeznijo in zvestobo, da bo prišel svojemu ljudstvu naproti, tako sedaj zakonca užijeta ta dar zakramenta zakona, saj jima Odrešenik prihaja naproti. Le tako si zakonca medsebojno lahko pomagata, si odpuščata, se razumeta, podrejata, sta rahločutna. »Ljubezen vedno vključuje globoko sočutje, ki vodi k temu, da eden drugega sprejmeta kot del tega sveta, čeprav bo ravnal drugače, kot bi si jaz želel.« (Frančišek 2017, 61) Po docela svobodnem sklepu se Bog razodeva in se podarja človeku (KKC, 33–50). To je spoznanje, ki ga zakonca ne moreta doumeti, če ne spoznavata Boga in njegovih del. Svoj načrt pa Bog razodeva tako, da vedno znova pošilja med njiju Jezusa Kristusa in Svetega Duha. Sveti Duh se razodeva ravno v medsebojnem prostoru med možem in ženo, to je prostor med »jaz in ti« in je sveti prostor ravno zato, ker je edinstven in samo njun. Ta prostor obeta novo življenje. Od tedaj naprej naš svet postane vstajenjski svet. »Božje in človeško sta v Kristusu združena po ljubezni, svobodno in na oseben način, saj se edinost uresniči v Kristusovi osebi.« (Rupnik in Govekar 2015, 116) Le v zakonu, kjer zakonca pripadata drug drugemu, lahko razumeta svet drug drugega. »Bog se razodeva v medsebojni ljubezni, v spreobrnjenju, h kateremu ljubezen vodi.« (Petkovšek 2013, 2) Pripadati pomeni, da živita to skupno življenje. Zakonca ne moreta razumeti dinamike medsebojnega odnosa, če ne pripadata tema svetovoma. »Ljubezen ni beseda, ki bi ji morali določiti pomen, ampak je nekaj, kar je treba udejanjiti, nekaj, kar je treba napraviti.« (2) Videti, spoznati še ne pomeni živeti. Jezusa ni mogoče srečati v učilnici, ker Jezusovo učenje ni nauk, ampak ga lahko srečaš in živiš le v življenju (Matjaž 2015, 35). Bog ima rad vse ljudi, zato nikomur ne odreče svoje ljubezni in je dostopen za vse. Posebej skrbi za ljudi, ki poslušajo in uresničujejo njegovo postavo. Prav posebej pa se je posvetil najbolj globoki in temeljni zavezi, to je zaveza, da bo vedno prisoten in bo posegal v družinsko in zakonsko ljubezen. (Bogoslovni vestnik 77 (2017) 3/4,759—774)
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Ja, V SVETEM PISMU NAM BOG DAJE NAVODILA ZA ŽIVLJENJE, KAKO RAVNATI, KAKO SE OBNAŠATI, VZTRAJATI
TUDI SO NAVODILA , PRIMERI, KAKO VZTRAJATI V ZAKONU, KO PRIDE DO STISKE, HUDEGA TRPLJENJA. NAVEDENE SO ZGOBE:
ABRAHAM IN SARA, TOBIT, JOB , SVETA MARIJA IN JOŽEF.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
Preberite zgodbe v Svetem pismu v celoti in videli boste, kakšne stiske so doživeli, pa so kljub temu vztrajalo v zakonu.
PREMALO SE POGLABLJAMO V BOŽJE NASVETE GLEDE ŽIVLJENJA IN PRIPOROČILA!
Danes človek ni navajen veliko potpeti, saj ne more, ČE NI POVEZAN Z BOGOM. MOČ IN VZTRAJNOST IN POMOČ DAJE BOG, KI JE ZDRUŽIL ZAKONCA Z ZAKRAMENTOM SVETEGA ZAKONA.
Sreča pa pomeni, da je v podarjanju sebe, ki je zastonjsko, tudi drugi srečen.
Za vsaki problem se najde rešitev, POTREBNO PA JE ZAUPATI BOGU , PA POTRPETI.
Bog ima rad vse ljudi, zato nikomur ne odreče svoje ljubezni in je dostopen za vse. Posebej skrbi za ljudi, ki poslušajo in uresničujejo njegovo postavo. Prav posebej pa se je posvetil najbolj globoki in temeljni zavezi, to je zaveza, da bo vedno prisoten in bo posegal v družinsko in zakonsko ljubezen.
Vztrajati v bolečini in ne oditi iz odnosa, je vera v to, da je Bog vedno in povsod prisoten, tudi tedaj, ko človek misli in doživlja, da ga ni, je preseganje človeškega mišljenja.
ZADNJI TRENUTKI ŽIVLJENJA MLADEGA CARLA ACUTISA: “Z NASMEHOM JE ZAPRL OČI”
(Aleteia, 16/11/21)
SPOMINE NA ZADNJI ZEMELJSKI DAN JE ZBRALA NJEGOVA MATI ANTONIA
“Klinično so ga zdravniki razglasili za mrtvega, ko so njegovi možgani prenehali z vsemi vitalnimi aktivnostmi. Bilo je 11. oktobra 2006 ob 17.45. Počutila sem se, kot da živim v sanjah,” se zadnjih sinovih trenutkov spominja ANTONIA SALZANO, ki je napisala knjigo Skrivnost mojega sina.
Gre za najbolj dramatične ure pred Carlovo smrtjo 11. oktobra 2006, ki vedno znova dokazujejo, kako poseben je bil ta fant, ki je lani v Assisiju dosegel čast oltarja.
O spominih njegove matere več na: https://si.aleteia.org/2021/11/16/zadnji-trenutki-zivljenja-mladega-carla-acutisa-z-nasmehom-je-zaprl-oci/
Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
Preberite še:
BLAŽENI NAJSTNIK CARLO ACUTIS: TREBA SE JE “EVHARISTIRATI”, NALESTI SE KRISTUSA
https://si.aleteia.org/2022/11/06/blazeni-najstnik-carlo-acutis-treba-se-je-evharistirati-nalesti-se-kristusa/
BOŽJE USMILJENJE, NEIZMERNO V ZAKRAMENTU EVHARISTIJE IN DUHOVNIŠTVA,
ZAUPAMO VATE!
Zanjo (Aleteia)
GLEDATI SVOJE OTROKE ODRAŠČATI JE NAJLEPŠA DOGODIVŠČINA, KAR SEM JIH DOŽIVELA
ŽENSKA ŽENSKI – ŽENA, MAMA VELIKE DRUŽINE IN PODJETNICA AUDREY BOIBESSOT
Francozinja Audrey Boibessot je mati sedmih otrok, starih med devet in enim letom, trenutno je noseča z osmim otrokom, ki se bo predvidoma rodil v začetku decembra. Je zelo aktivna mama, ki med drugim sodeluje v oddaji, namenjeni velikim družinam, ki se predvaja na francoski televiziji. Oktobra je izdala knjigo z naslovom Ljubezen je vse, kar šteje, v kateri so zbrani nasveti, recepti in skrivnosti mame velike družine. Nekaj o materinstvu, duhovnosti in življenju ženske nasploh je zaupala tudi v pogovoru za Aleteio.
https://si.aleteia.org/2023/11/16/gledati-svoje-otroke-odrascati-je-najlepsa-dogodivscina-kar-sem-jih-dozivela/
SEDEM SPODBUDNIH MISLI O VESELJU (Operando)
VESELJE JE ČUSTVO ALI STANJE, KI GA OBČUTIMO OB POZITIVNIH IN LEPIH DOGODKIH. V NAS PREBUDI PRIJETNO IN SPROŠČENO VZNEMIRJENJE, KI SI GA ŽELIMO ŠE PODOŽIVETI. OBIČAJNO GA SPREMLJAJO SMEH, RAZIGRANOST IN PETJE.
To je čustvo, ki je hitro izmuzljivo, vendar si ga vsi ljudje bolj ali manj v iskanju izpolnitve in namena svojega življenja, močno želimo.
Skozi zgodovino so različne duhovne tradicije raziskovale naravo veselja in ponujale različne modrosti in napotke, kako gojiti to notranje stanje.
In če se osredotočimo na krščansko tradicijo, so tudi katoliški misleci delili svoje misli in izkušnje o doživljanju veselja.
Tako so napolnili našo zakladnico izročila s svojimi spoznanji, iz katerih lahko črpamo duhovna spoznanja tudi mi.
TUKAJ JE SEDEM MISLI, KI NAS LAHKO NAVDIHNEJO, KAKO V SVOJEM VSAKDANU NAJTI IN OHRANITI VESELJE:
1. Veselje je molitev. Veselje je moč. Radost je ljubezen. Veselje je mreža ljubezni, v katero lahko ujamete duše. Največ daš, ko daješ veselje. (sveta Terezija iz Kalkute)
2. Največji sovražnik vsakdanje dobrote in veselja ni nepopolnost, ampak zahteva po neki domnevni popolnosti ali redu. (p. Richard Rohr)
3. Bog nas je ustvaril za veselje. Bog je veselje in veselje do življenja odraža prvotno veselje, ki ga je občutil Bog, ko nas je ustvaril. (papež Janez Pavel II)
4. Veselje se nam ne zgodi samo po sebi. Izbrati moramo veselje in ga izbirati vsak dan. Gre za izbiro, ki temelji na spoznanju, da pripadamo Bogu, da smo v njem našli zatočišče in varnost ter da nam ga nič, niti smrt, ne more vzeti. (Henri J. M. Nouwen)
5. Radostno srce je lažje izpopolniti kot potrto srce. (sveti Filip Neri)
6. Duša tistega, ki ljubi Boga, vedno plava v veselju, vedno praznuje in je vedno razpoložena za petje. (sveti Janez od Križa)
7. Veselje pripravi veličasten um za vsa najplemenitejša dejanja. (sveta Elizabeta Anna Bayley Seton)
Povzeto po: https://operando.org/7-spodbudnih-misli-o-veselju/
BOGU HVALA za izjemne misli o veselju in notranji radosti! Gospod nam tudi
po ljudeh, še zlasti po svetnikih kaže, pot do veselja in upanja Vanj!
BOŽJE USMILJENJE, TI VESELJE IN NEIZMERNA RADOST VSEH SVETIH,
ZAUPAMO VATE!