Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…
Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.
| Cookie | Duration | Description |
|---|---|---|
| cookielawinfo-checkbox-analytics | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Analytics". |
| cookielawinfo-checkbox-functional | 11 months | The cookie is set by GDPR cookie consent to record the user consent for the cookies in the category "Functional". |
| cookielawinfo-checkbox-necessary | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookies is used to store the user consent for the cookies in the category "Necessary". |
| cookielawinfo-checkbox-others | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Other. |
| cookielawinfo-checkbox-performance | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Performance". |
| viewed_cookie_policy | 11 months | The cookie is set by the GDPR Cookie Consent plugin and is used to store whether or not user has consented to the use of cookies. It does not store any personal data. |
Poglabljajmo se v bistvene in temeljne prvine vere Cerkve. Molimo: Pridi, Sveti Duh …
KAKO ČLOVEK DOSEŽE BLAŽENOST?
Človek doseže blaženost v moči Kristusove milosti, ki ga napravi deležnega božjega življenja. Kristus v evangeliju svojim pokaže pot, ki vodi k sreči brez konca: blagri. Kristusova milost deluje tudi v vsakem človeku, ki, sledeč pravi vesti, išče in ljubi, kar je resnično in dobro, ter se izogiba hudega.
Kompendij KKC, 359
https://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html
Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
OČISTITE SE GREHA IN SPOZNAJTE V JEZUSU, MOJEMU SINU SPRAVNO ŽRTEV ZA GREHE VSEGA SVETA
Dragi otroci! Prosim vas, da posebno v tem postnem času odgovorite na Božjo dobroto, ker vas je On izbral in je mene poslal med vas. Očistite se greha in spoznajte v Jezusu, mojemu Sinu spravno žrtev za grehe vsega sveta. Naj bo On smisel vašega življenja in naj bo vaše življenje služba Božanski ljubezni mojega Sina. Hvala vam, otroci moji!
Sporočilo Kraljice miru po vidkinji MirjanI Dragičević, 2. marec 2008
http://www.medjugorje.si/medzugorje-sporocila-1984-2022.html
Marija, Kraljica miru, prosi za nas!
MOLIMO
K MARIJI V PREIZKUŠNJI
O, Marija,
na naši poti vedno siješ
kot znamenje odrešenja in upanja.
Zdravje bolnikov, zaupamo se tebi,
ki si pod križem sodoživljala
Jezusovo bolečino in ostala trdna v veri.
Ti, zdravje tvojega ljudstva,
veš, kaj potrebujemo.
Prepričani smo, da boš poskrbela
tako kot v Kani Galilejski,
da se bosta po tem času preizkušnje
lahko vrnila veselje in praznovanje.
Pomagaj nam, Mati Božje ljubezni,
da bomo živeli po Božji volji
in delali to, kar nam bo rekel Jezus,
ki je nase vzel vse naše trpljenje
in si je naložil naše bolečine,
da bi nas po križu
popeljal k slavi vstajenja. Amen.
(prirejeno po molitvi papeža Frančiška,
Družina)
V SVETLOBI VELIKONOČNEGA JUTRA ZLO ZBLEDI
ZLO SE USTAVI PRI TISTEM, KI JE DOVOLJ MOČAN, DA GA PO KRIVEM PRENAŠA IN DA GA NE VRAČA, ALI ŠE BOLJE-DA GA VRNE Z DOBRIM
———————————————————————————————————————————————————
CERKVENI OČETJE PRAVIJO, DA JE ZAVEST O LASTNEM ZLU MISTIČNI DAR
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
Duhovni boj seveda ni lahek in nenehno traja. Nekateri pravijo, da je kristjan vsake tri minute v položaju, ko mora nekomu nekaj odpustiti. Se pravi – ustaviti se mora pred nečim slabim. Kajti zlo se ustavi pri tistem, ki je dovolj močan, da ga po krivem prenaša in da ga ne vrača, ali še bolje – da ga vrne z dobrim. Kako težko je to, vsak dobro ve.
Vsak, ki je v molitvi, v odnosu z Jezusom, ve, da mu Gospod stoji ob strani. Cerkveni očetje pravijo, da je zavest o lastnem zlu mistični dar. Se pravi, nima ga vsakdo. Da sploh lahko bojuješ ta boj, se moraš najprej zavedati, proti komu se bojuješ. Prepoznati moraš zlo v sebi. Prepoznati slabo v tistih najmanjših odločitvah, ko se nam zdi vse tako normalno in kar gre mimo nas, v bistvu pa ni bilo dobro in nismo ničesar storili, da bi to ustavili. Zame je seveda glavna molitev osebna in tista z brati in sestrami v cerkvi.
Liturgično življenje me ves čas vodi po varni poti. Kadar sem v cerkvi, vem, da sem na ladji rešitve sredi razburkanega morja. Da pa seveda moram tudi sama biti pogumna in ne maloverna. Tam me vse nagovarja, naj zaupam, naj se ne bojim. Predvsem sveta spoved, kjer lahko brez olepšavanja povem, kjer enostavno vidim sebe z vsemi svojimi slabostmi in v vsej nemoči. Tam slišim njegov glas: »Kakršnikoli že ste, moji ste. Niste vi izbrali mene, ampak jaz vas.« Veliki ruski svetnik Serafim Sarovski je vse ljudi vse dni v letu pozdravljal z velikonočnim pozdravom: »Radost moja, Kristus je vstal!« Če bi človek v svojem srcu nosil to svetlobo velikonočnega jutra, bi v bleščeči luči vse zlo zbledelo, izgubilo svojo moč. Takrat bi ti bil vsak človek v veselje in tudi ti sam sebi radost. Ta dar nam je podarjen, dan nam je. Kljub temu smo kot verniki v položaju, da ga moramo vsakič znova osvojiti, da si ga moramo izprositi, da si ga moramo želeti. Kot pravi svetnica: »Kdor hoče ljubiti, ta že ljubi.« Važno je, da hočem, čeprav je mnogokrat videti zaman. Da se ne naveličam te želje biti Z NJIM. Biti vedno z njim. Saj nam sam živi Bog podarja svojega Duha, Duha ljubezni, odpuščanja in milosti. Milada Kalezić-Revija Božje okolje , leto 37, številka 2/2012
DUHOVNA MISEL SVETNIKA
Tisti resnično ljubi svojega sovražnika, kdor se ne žalosti zaradi krivice, ki mu jo je storil,
marveč ga iz ljubezni do Boga žge bolečina zaradi greha njegove duše. (sv. Frančišek Asiški)
Sv. Frančišek Asiški, prosi za nas!
Molitev križevega pota naj nam bo, še posebno v postnem času,
v veliko oporo v hoji za trpečim Gospodom!
KRIŽEV POT Z OPATOM MAKSIMILIJANOM
Štirinajsta postaja – ZADNJA BESEDA
»Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Ne pozabimo tistih, ki se soočajo s smrtjo brez upanja na večno življenje, in vseh tistih, ki bodo nepričakovano umrli. Križev pot se tu ne konča. Naša vera in izkušnje nam povedo, da v večnosti obstaja še veliko postaj. Jezusa bodo položili v grob. Oddahnili se bodo. Nekateri, ker so se ga znebili, drugi, ker je konec njihove službe, tretji, ker je minilo strašno trpljenje.
Jezus, jaz pa si ne bom oddahnil. Zajel bom sapo in se pripravil, ker vem, da je blizu dan vstajenja, tisti dan, ko boš rekel: Mir vam bodi, pošiljam vas, prejmite mojega Duha, pojdite po vsem svetu, k obrobnim, obupanim, žalostnim, trpečim, izgubljenim, zavrženim, bolnim … in jim povejte: grob nima zadnje besede. Jezus, ti si vstal, ti si vedno z nami.
Celoten križev pot na: https://www.sticna.eu/krizev-pot/
Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!
SEDEM GLAVNIH GREHOV – KATERI SO? (Aleteia)
V NOVI ZAVEZI JEZUS OBRNE STAROZAVEZNO SODNIŠKO LOGIKO V NAUK LJUBEZNI IN ODPUŠČANJA. LOGIKA DAJ-DAM PREPROSTO NE USTREZA V CELOTI ČLOVEŠKI REALNOSTI. LJUDJE IMAMO BOLJ OSEBNE, NOTRANJE MOTIVE ZA SVOJA DEJANJA
Grški menih in teolog EVAGRIJ PONTSKI je v četrtem stoletju napisal seznam osmih slabosti oziroma skušnjav, ki vodijo v zlo. Seznam je služil lažjemu prepoznavanju slabosti, kar je olajšalo boj z njimi. V šestem stoletju je papež GREGOR VELIKI na podlagi tega oblikoval seznam sedmih glavnih grehov, ki ga še danes uči katekizem: napuh, lakomnost, nevoščljivost, jeza, nečistost, požrešnost, lenoba.
Več o tem na: https://si.aleteia.org/2018/01/26/sedem-glavnih-grehov-kateri-so/
Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo!
MOLITEV ZA PREMAGOVANJE SKUŠNJAV (Operando)
Gospod, znašel sem se v skušnjavi. Prosim Te, da okrepiš mojo vero in da skupaj premagava to skušnjavo, tudi če bo dolgotrajna ali iz več nizov.
Sveti Pavel me opogumlja s pismom Hebrejcem: “Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala.” (Heb 4,16) Zdaj je ta trenutek in, Jezus, prosim Te, da mi pomagaš iz njega oditi zmagovito.
Daj, da bi tako kot Ti, ko si bil v puščavi in Te je hudič skušal, odvrnil od sebe vse napade hudega. Pomagaj mi razkriti vse taktike in zanke, ki jih hudič uporablja proti meni, da bi lahko zmagal v Tvojem imenu, Gospod.
Nadaljevanje molitve za premagovanje skušnjav na:
https://operando.org/molitev-za-premagovanje-skusnjav/
Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!
Poglabljajmo se v bistvene in temeljne prvine vere Cerkve. Molimo: Pridi, Sveti Duh …
KATERI JE IZVIR ČLOVEKOVEGA DOSTOJANSTVA?
Dostojanstvo človeške osebe temelji v njeni ustvarjenosti po božji podobi in sličnosti. Človeška oseba, obdarovana z duhovno in neumrljivo dušo, razumom in svobodno voljo, je naravnana na Boga in s svojo dušo in svojim telesom poklicana k večni blaženosti.
Kompendij KKC, 358
https://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html
Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
LJUDJE SMO ZELO SLABOSTNI -IZPOLNJUJMO GOSPODOVO VOLJO
Zaato prosimo GOSPODA ZA MOČ, POMOČ, RAZSVETLJENJE, DA BOMO IZPOLNJEVALI NAJPREJ NJEGOVO VOLJO.
NJEGOVA VOLJA JE : Matej 6,30-33
Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? 31 Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ 32 Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. 33 Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
PROSIMO GOSPODA, DA BOMO IZPOLNILI TUDI TO NJEGOVO NAROČILO, -DA NE SKRBIMO MI, KER ON SKRBI, ON JE BOG.
PROSIM O GA ZA MILOST VERE, DA BOMO TO ZMOGLI, KER BOG VSE VIDI, VSE VE IN TOČNO VE, KAJ POTREBUJEMO TUDI NA ZEMLJI ZA NAŠE VSAKDANJE ŽIVLJENJE.
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
GOSPOD NAM BO VSE DAL, KAR PO NJEGOVI ODLOČITVI MI POTREBUJEMO.
POSLUŠAJMO GOSPODA. SAMO POSLUŠEN ČLOVEK JE LAHKO PONIŽEN ČLOVEK IN LAHKO PREJME OD GOSPODA VSE MILOSTI.
Joyce Meyer je takole napisala:
OSEBA, KI SKRBI, ŠE VEDNO MISLI, DA LAHKO NEKAKO SAMA REŠI TEŽAVO.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
KO SMO ZASKRBLJENI, NAŠ UM DIRJA NAOKOLI IN SKUŠA NAJTI REŠITEV ZA SITUACIJO.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
PONOSEN ČLOVEK JE POLN SAMEGA SEBE, MEDTEM, KO JE PONIŽEN ČLOVEK POLN BOGA.
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
PONOSEN ČLOVEK SKRBI, PONIŽEN PA ČAKA. Jpyce Meyer
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
Ja, res je, KAKO ČLOVEK MISLI, DA JE PONIŽEN, ČE NE IZROČA GOSPODU STISKO IN NE ČAKA NA NJEGOVO REŠITEV, AMPAK IŠČE SAM REŠITVE?
Če sam išče rešitve, potem se postavlja na mesto BOGA. Smo ustvarjena bitja, TO SE SPOMINJAJMO VSAK DAN. :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
ZAKRAMENT SVETEGA ZAKONA -Župnija Ljubljana Polje
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
DRUŽINA JE OSNOVNA CELICA DRUŽBE
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
POMEMBNOST SVETEGA ZAKONA
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
ČLOVEK JE DRUŽBENO BITJE
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
ZAKRAMENT SVETEGA ZAKONA OHRANJA POMEMBNOST DRUŽINE
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
OTROCI ZNAMENJE BOŽJEGA BLAGOSLOVA
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
Družina je osnovna celica vsake družbe. Iz nje se porajajo nove osebe. Družina je tako pomembno dejstvo, da se je vsaka civilizacija, vsaka diktatura in vsaka vlada vedno trudila zavarovati družino. Že iz narave vidimo, kako pomembne so primitivne oblike družine, tako kot pri čebelah, pri mravljah, slonih, v krdelu volkov, in še veliko je drugih primerov. Vsi se vedno trudijo zavarovati matico, ki jo v človeškem pogledu lahko apliciramo na družino. V orientalskih deželah je še danes družina na prvem mestu, kakor je bila pri nas nekoč.
Pomembnost svetega zakona
Zato lahko pri zakramentu svetega zakona govorimo o enem najpomembnejših zakramentov, takoj za svetim krstom in sveto evharistijo, saj se iz zdrave in rodovitne družine rojevajo nove družine, novi duhovni poklici, predvsem pa je krščanska družina seme vere, seme kulture in nosilec zahodne civilizacije.
Preko zakramenta svetega zakona želi Bog zavarovati družino, ne samo posameznik ali skupnost, država. Družino želi zavarovati sam Bog, kakor je zavaroval svojo sveto Družino, ko je pred Herodom bežala v Egipt.
1604 Bog, ki je ustvaril človeka iz ljubezni, ga je tudi poklical k ljubezni, temeljni in prirojeni poklicanosti vsakega človeškega bitja. Kajti človek je ustvarjen po podobi in sličnosti Boga (1 Mz 1,27), ki je on sam ljubezen (prim. Jn 4,8.16). Ker ju je Bog ustvaril kot moža in ženo, postane njuna medsebojna ljubezen podoba absolutne in neminljive ljubezni, s katero Bog ljubi človeka. Človek je v Stvarnikovih očeh dober, zelo dober (prim. 1 Mz 1,31). In ta ljubezen, ki jo Bog blagoslavlja, je določena, da postane rodovitna in bi se uresničevala v skupnem delu ohranjevanja stvarstva: “In Bog ju je blagoslovil in jima rekel: “Rodita in se množita, napolnita zemljo in si jo podvrzita” (1 Mz 1,28).
Človek je družbeno bitje
Če gledamo z antropološkega vidika, je človek družbeno bitje in potrebuje drugega sočloveka, da bi se pravilno in prav razvil in da bi na tem svetu normalno deloval. Bog je ustvaril človeka kot moža in ženo in njuna medsebojna ljubezen je podoba absolutne in neminljive ljubezni, s katero Bog ljubi človeka. Če povemo na drugačen način in želimo to enako izraziti lahko rečemo: način, kako moški ljubi žensko, je način, kako Bog ljubi človeka, in ta ljubezen je rodovitna, kajti Bog je ljubezen.
1601 “Zakonska zveza, s katero mož in žena ustanovita dosmrtno življenjsko skupnost in je po svoji naravi naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok, je med krščenimi od Kristusa Gospoda povzdignjena v dostojanstvo zakramenta”.
In to zvezo med možen in ženo imenujemo zakon in je osnova, iz katere se razvije družina. Družina tako nadaljuje božje stvariteljsko delo in zatorej postane družina izvrstno orodje božje ljubezni, ko Bog nadaljuje svoje delo tu na zemlji.
1606 Vsak človek izkuša zlo okoli sebe in v sebi. To izkustvo se daje čutiti tudi v odnosih med možem in ženo. Že od nekdaj in vedno je njuno zvezo ogrožala nesloga, gospodovalnost, nezvestoba, ljubosumnost skupaj z navzkrižji, kar vse more iti prav do sovraštva in preloma. Ta nered se more javljati v bolj ali manj ostri obliki; in mogoče ga je bolj ali manj premagati, v skladu s kulturami, obdobji in posamezniki, toda zdi se, da je nekaj vsesplošnega.
Zakrament svetega zakona ohranja pomembnost družine
Družina je bila vedno na udaru. To ni pojav današnjega modernega sveta. V vsakem času in obdobju človekovega obstoja je bila družina tako ali drugače na udaru, ogrožale so je vse mogoče ideologije in režimi. In to je zlo, ki ga vsak človek okuša, tudi družina pri tem ni izjema. In ko je družina, zakonska zveza tako bombardirana z vseh mogočih strani, se lahko obrambni zid, enakost in sloga zakoncev tudi skrha in pade. Zato je nujnost zakramenta svetega zakona v tem, da Bog stegne svojo zaščitniško roko in blagoslovi družino, ki na novo nastaja, saj je ravno ta družina še zelo krhka in v povojih. Je lončena posoda, ki v sebi nosi velik zaklad.
1621 V latinskem obredu se sklenitev zakona med dvema vernima katoličanoma normalno obhaja med sveto mašo, zaradi povezave vseh zakramentov s Kristusovo velikonočno skrivnostjo. V evharistiji se realizira spomin nove zaveze, v kateri se je Kristus za vedno zedinil s Cerkvijo, svojo ljubljeno nevesto, za katero se je žrtvoval (prim. C 6). Primerno je torej, da zaročenca svojo privolitev, da se podarita drug drugemu z darovanjem svojih lastnih življenj, zapečatita to privolitev tako, da se združita s tistim Kristusovim darovanjem za svojo Cerkev, ki postane navzoča v evharistični daritvi, in prejmeta sveto obhajilo, da bi z deležnostjo istega Kristusovega telesa in iste Kristusove Krvi sestavljala “eno samo telo v Kristusu” ( prim. 1 Kor 10,17).
Pogoji za podelitev tega zakramenta
Kot vidimo, je evharistija pojem, okoli katerega se vse vrti. Evharistija je podoba zakonske zveze med Bogom in človekom, ko Bog daruje svojega lastnega Sina, da bi se združil s človekom, in zato je primerno, da je poroka med sveto mašo, da se zakonca po Kristusovem zgledu podarita drug drugemu, kakor se Bog po Jezusu Kristusu daruje človeku.
1625 Glavno vlogo pri zakonski zavezi imata krščeni mož in krščena žena, ki sta svobodna za sklenitev zakona in ki svobodno izrazita svojo privolitev. “Biti svoboden” pomeni:
– da nista pod prisilo in
– da ju ne ovira naravna ali cerkvena postava
1626 Cerkev gleda na izmenjavo privolitve med poročencema kot nujno potrebno prvino, “s katero nastane zakon”. Če privolitev manjka, ni zakona.
Bog se svobodno daje človeku in človek se mora svobodno dajati Bogu. Tu ne sme biti nobene prisile ali kakšnega drugega nenavadnega vzroka. Kajti človek ceni samo tisto, kar sam naredi ali daje, svobodno brez prisile:
1632 Da bi bil “DA” zaročencev svobodno in odgovorno dejanje in da bi zakonska zaveza imela trdne in trajne človeške in krščanske temelje, je priprava na zakon prvenstveno pomembna: Zgled in pouk, ki ju dajejo starši in družine, ostane prvenstvena pot te priprave.
Vloga dušnih pastirjev in krščanske skupnosti kot “božje družine” je neobhodno potrebna za predajanje človeških in krščanskih vrednot zakona in družine in to toliko bolj v našem času, ko mnogi mladi poznajo izkušnjo razbitih družin, ki ne zagotavljajo več dovolj tega uvajanja: Mlade ljudi je treba pravočasno in na ustrezen način, najrajši v krogu družine, poučiti o dostojanstvu zakonske ljubezni, njeni nalogi in njenem uveljavljanju: tako oblikovani za čistost bodo v primerni starosti mogli po lepo preživeti zaročni dobi vstopiti v zakon.
Tako je že ustaljena praksa Tečajev za zakon, ki jih organizirajo razne škofijske in redovne službe, katerih namen je pripraviti dva mlada zakonca tako na zakrament svetega zakona kot tudi na odgovornosti, ki jih prinaša zakon in družina. Ko človek v resnici spozna, kaj vse ga čaka in kaj vse mora narediti, se toliko bolj svobodno lahko odloča, kajti tako odpadejo marsikatere prepreke, predsodki, z oči odpade tančica, ki nam onemogoča, da bi stvar videli v pravi luči in podobi.
1643 “Zakonska ljubezen ima na sebi nekaj celostnega, nekaj kar zaobjame vse razsežnosti osebe; tiče se telesa in nagona, čustvene moči in afektivnosti, teženja duha in volje; naravnana je na kar najglobljo, osebnostno enoto, ki presega zgolj telesno združitev in usmerja k združitvi srca in duše; zakonska ljubezen terja nerazveznost in zvestobo v dokončni medsebojni predanosti ter je odprta rodovitnosti. Z eno besedo: gre za normalne značilnosti vsake naravne zakonske ljubezni, toda z novim smislom, ki te značilnosti ne le očiščuje in utrjuje, marveč jih tako visoko dviga, da postanejo izraz specifično krščanskih vrednot”.
Drobni tisk – ločitev
Zakonska zveza ima svoje prijetne in manj prijetne plati. Dve glavni značilnosti ali zahtevi zakona sta: nerazvezanost in zvestoba. Preko teh dveh značilnosti lahko zakrament svetega zakona primerjamo z zakramentom svetega reda. Tudi zakrament svetega reda zahteva enost z Bogom in zaradi tega nerazvezanost. Dva, ki prejmeta zakrament svetega zakona, tako postaneta eno, in kakor ne moremo ločiti glave od trupa, tako tudi kasneje ne moremo ločiti moža in žene. Pri cerkveni poroki ni ločitve. Zato je toliko bolj pomembno, da oba partnerja zelo dobro poznata drug drugega in da se predajata drug drugemu brez zadržkov, ki bi lahko kasneje postali ovira za srečno in rodovitno družinsko življenje. Druga zahteva pa je zvestoba. Duhovnik mora biti zvest Bogu, drugače postane njegovo poslanstvo jalovo in se lahko hitro odvrne od izvira njegove osebne sreče. Prav tako morata biti mož in žena zvesta drug drugemu, kajti drugače ne bosta mogla preživeti vseh napadov in preizkušenj, ki jih družina lahko doživi. Zvesta drug drugemu bosta eno telo in kot tako mnogo močnejša in bosta drug drugemu zaveznika v mnogoterih zadevah, ki jih življenje terja.
1650 Številni so danes v mnogih deželah katoličani, ki se zatečejo k razporoki po civilnih postavah in ki civilno sklenejo novo zvezo. Cerkev v zvestobi do besede Jezusa Kristusa, (“Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje”: Mr 10,11-129), trdi, da takšne nove zveze ne more priznati za veljavno, če je bil prvi zakon veljaven. Če sta se ločenca civilno ponovno poročila, sta v položaju, ki objektivno nasprotuje božji postavi. Od tedaj naprej ne moreta pristopati k svetemu obhajilu, in to tako dolgo, dokler traja ta položaj. Iz istega razloga ne moreta izvrševati nekaterih cerkvenih odgovornosti. Spravo v zakramentu pokore je mogoče podeliti le tistim, ki so se pokesali, ker so prekršili znamenje zaveze in zvestobe Kristusu, in so se obvezali živeti povsem zdržno.
Kaj storiti če pride do civilne ločitve?
Prekršiti zvestobo in enost cerkvenega zakona ter se ločiti po civilni zakonodaji pomeni pregrešiti se zoper Boga. Očitek, da se je danes nemogoče vezati za daljši čas, tukaj odpade, kajti ta očitek kaže na to, da imajo ljudje prešibko vero, premajhno upanje in s tem zaupanje v Boga ter seveda zelo mlačno ljubezen. Drug drugega ne poznata, premalo sta se pripravljala na zakrament in družinsko življenje sta prelahko vzela. Ločenca, ki sta se po civilni zakonodaji ločila in se ponovno poročila, sta po cerkvenih zapovedih še vedno poročena s prvotnima partnerjema in zato po vsej logiki prešuštvujeta. V stari zavezi je bil ta greh kaznovan s kamenjanjem, kar kaže na to, kako grozen greh je to in ga marsikateri razlagalci upravičeno primerjajo z izdajstvom. Dva civilno ločena in civilno poročena nista v milostnem stanju in zato neupravičena do prejema svetega obhajila, razen v smrtni nevarnosti, dokler svojega stanja ne popravita.
1651 V razmerju do kristjanov, ki živijo v tem položaju in ki pogostokrat ohranijo vero in želijo krščansko vzgajati svoje otroke, morajo duhovniki in celotna skupnost izkazovati pozorno skrb, da se ne bi imeli za ločene iz Cerkve, pri katere življenju morejo in morajo sodelovati kot krščeni:
Vabili jih bodo, naj poslušajo božjo besedo, naj se udeležujejo daritve svete maše, naj vztrajajo v molitvi, naj s svoje strani prispevajo h krščanski dobrodelnosti in k pobudam skupnosti v prid pravičnosti, naj vzgajajo svoje otroke v krščanski veri, naj gojijo duha spokornosti in izvršujejo njena dela, da bi tako dan za dnem klicali nase božjo milost.
Seveda je treba vsak primer obravnavati individualno in večkrat se pokaže, da ločenci pokažejo veliko vero in zagnanost v krščanski vzgoji svojih otrok. Zato jim Cerkev ne zapira vrat, temveč jih vabi, da trenutnega stanja, v katerem živijo, ne jemljejo kot popolnoma slabo in kot neizhodno situacijo, temveč da to vzamejo kot priložnost in izziv, kako izprositi zase božjo milost.
1652 “Po sami svoji naravi sta ustanova zakona in zakonska ljubezen naravnana na roditev in vzgojo otrok in dosežeta v njih tako rekoč svojo krono”: Otroci so zares najodličnejši dar zakona in kar največ prispevajo k blagru staršev samih. Bog, “ki je od začetka človeka ustvaril kot moža in ženo” (Mt 19,4), je človeku hotel dati neko posebno deležnost pri svojem stvariteljskem delovanju in je tudi moža in ženo blagoslovil z besedami: “Rodita in se množita” (1 Mz 1,28). Zato pravilno pojmovana zakonska ljubezen in celotni iz te izvirajoči način družinskega življenja – ne da bi podcenjevali druge namene zakona – težita za tem, da bi bili zakonci pripravljeni pogumno sodelovati z ljubeznijo Stvarnika in Odrešenika, ki hoče po njih nenehno večati in bogatiti svojo družino”.
Otroci – znamenje božjega blagoslova
Z zakramentom svetega zakona so neločljivo povezani tudi otroci, ki skupaj s starši tvorijo družino. Dva krščanska zakonca sta zato odprta za rodovitnost. Otroci so vedno pomenili poseben Božji blagoslov. Iz primerov stare zaveze lahko večkrat vidimo, da so tisti, ki so ostali brez otrok, odrinjeni na rob družbe in nekako manj vredni, saj je to pomenilo, da niso deležni božjega blagoslova in da je nekaj »narobe«. Starši naj se zato ne bojijo imeti otrok, četudi materialno stanje temu ni vedno naklonjeno. Za srečno otroštvo ni pomembna količina igrač in oblek, temveč občutek doma, pripadnosti družini in tega denar ne more kupiti.
Predvsem pa naj se zakonci zavedajo, da s tem, ko prejmejo zakrament svetega zakona, povabijo Boga v svoje družine. In ko imamo Boga v svoji sredi, se nam ni treba ničesar bati, kajti Bog tako poskrbi, da je vedno dovolj vere, da si upamo hoditi po negotovi poti, dovolj upanja, da ne izgubimo poguma, ko nam je težko in ljubezni, ki ogreva srce, četudi ni vse z rožicami postlano.
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
PROSIMO GOSPODA-MOLIMO, DA VSEM, KI ŠE NE MOREJO IZ RAZLIČNIH VZROKOV SKLENITI ZAKRAMENT SVETEGA ZAKONA, PA TO ŽELIJO, NAJ JIM GOSPOD POMAGA S SVOJIMI MILOSTMI.
KADAR JE BOG V NAŠIH ŽIVLJENJIH POSTAVLJEN NA PRVO MESTO, POVABLJEN V ŽIVLJENJE LJUDI, BO VSE DRUGO V ŽIVLJENJU NA PRAVEM MESTU.
Zato molimo za spoznanja, prosimo Svetega Duha za vodstvo in nasvete. Molimo tudi devetdnevnice k SVETEMU DUHU!
V.UČINKI ZAKRAMENTA ZAKONA-Marija Pomagaj, Brezje
MILOST ZAKRAMENTA SVETEGA ZAKONA
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
1638 “Iz veljavnega zakona nastane med zakoncema vez, ki je po svoji naravi trajna in izključna; poleg tega krščanski zakon zakonca s posebnim zakramentom utrjuje in nekako posvečuje za dolžnosti in dostojanstvo njunega stanu” (CIC kan.1134).
Zakonska vez
1639 Privolitev, s katero se ženin in nevesta medsebojno dasta in sprejmeta, zapečati Bog sam (prim. Mr 10,9). Tako iz njune zaveze “nastane tudi pred družbo po božji volji trdna ustanova” (CS 48,1). Zaveza med zakonci je pritegnjena v zavezo Boga z ljudmi: “Prava zakonska ljubezen je povzeta v božjo ljubezen” (CS 48,2).
1640 Zakonsko vez vzpostavi torej Bog sam, tako da sklenjeni in izvršeni zakon med krščenima ne more nikoli biti razvezan. Ta vez, ki izhaja iz svobodnega dejanja poročencev in iz izvršitve zakona, je stvarnost, ki je odslej nepreklicna in pričenja zavezo, za katero jamči božja zvestoba sama. In ni v moči Cerkve, da bi se izrekla proti tej ureditvi božje modrosti (prim. CIC kan. 1141).
Milost zakramenta zakona
1641 “V svojem življenjskem stanu in v svojem lastnem redu imajo (krščanski zakonci) svoj lastni dar v božjem ljudstvu” (C 11). Ta milost, lastna zakramentu zakona, je namenjena spopolnjevanju ljubezni zakoncev in utrjevanju njihove nerazvezljive enote. Po tej milosti “si v zakonskem življenju in pri sprejemanju in vzgajanju otrok med seboj pomagajo k svetosti” (C 11, prim. C 41).
1642 Kristus je vir te milosti. “Kakor je namreč nekoč Bog z zavezo ljubezni in zvestobe prišel svojemu ljudstvu naproti, tako sedaj Odrešenik ljudi in Ženin Cerkve pride krščanskim zakoncem naproti z zakramentom zakona” (CS 48, 2). In ostane z njimi ter jim daje moč, da bi hodili za njim in sprejemali svoj križ nase, da bi po svojih padcih vstajali, da bi si medsebojno odpuščali, nosili bremena drug drugega (prim. Gal 6,2), da bi se “iz spoštovanja do Kristusa drug drugemu podrejali” (Ef 5,21) in se ljubili z nadnaravno, rahločutno in rodovitno ljubeznijo. V radostih njihove ljubezni in družinskega življenja jim daje že tu na zemlji predokus gostije Jagnjetove svatbe:
Kako bi mogel opisati srečo tistega zakona, ki ga Cerkev združuje, evharistična daritev potrjuje in blagoslov zaznamuje, ki ga angeli oznanjajo in nebeški Oče priznava? Kakšen jarem: dva verujoča, združena v enem upanju, v eni želji, v eni obliki življenja, v enem služenju; otroka enega Očeta, služabnika enega Gospoda! Nikakršne ločenosti v duhu, nikakršne v mesu, temveč zares dva v enem mesu. Kjer je meso eno, je eden tudi duh” (Tertulijan, ux. 2,9; prim. FC 13).
BOG V ZAKONSKEM ODNOSU
Zakonci smo si podelili zakrament svetega zakona. Pa vendar se vse premalo vprašamo, kako lahko to “opremo” uporabimo? Kako naj bi to konkretno zgledalo?
Gre predvsem za spoznanje in izkušnjo, da se kot zakonca lahko opreva na Boga, na Njegovo pomoč in milost. On hoče delati v našem življenju, na nas pa je, da se Mu odpremo in Ga povabimo. Sveti Duh išče prostor med nama, kjer bo kot povabljen gost vodil najine misli, besede in dejanja, nama dajal moči, poguma in tolažbe. Nadškofija Ljubljana, Urad za Družino