Nasvet

6.487 Responses to Nasvet

1. Miro says:

   23. marca, 2024 at 11:55

   POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

   POSTRGAJTE STARI KVAS, DA BOSTE NOVO TESTO, KER STE NEKVAŠENI. KRISTUS,
   NAŠE PASHALNO JAGNJE, JE BIL NAMREČ ŽRTVOVAN. (1 Kor 5,7)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=1137&t=5#Sprava+po+Kristusu

   Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

   Odgovori
   • Miro says:

     23. marca, 2024 at 12:14

     Z ZAUPANJEM SE PRIPOROČIMO PRESVETI DEVICI MARIJI,
     DA SE BOMO LAHKO Z NJENO POMOČJO POGLABLJALI V
     BOŽJO BESEDO.

     MOLIMO

     POD TVOJE VARSTVO PRIBEŽIMO

     Pod tvoje varstvo pribežimo,
     o sveta božja Porodnica,
     ne zavrzi naših prošenj
     v naših potrebah,
     temveč reši nas
     vselej vseh nevarnosti,
     o častitljiva in blagoslovljena Devica,
     naša gospa, naša srednica,
     naša besednica!
     S svojim Sinom nas spravi,
     svojemu Sinu nas priporoči,
     svojemu Sinu nas izroči!

     Odgovori
2. Miro says:

   23. marca, 2024 at 11:54

   MOLIMO

   KRIŽEV POT ZA ZAKONCE IN DRUŽINE

   10. POSTAJA: JEZUSA SLEČEJO IN MU PONUDIJO VINA Z ŽOLČEM MEŠANEGA

   Molimo te, Kristus, in te hvalimo. Ker si s svojim križem svet odrešil.

   Iz Evangelija po Mateju 27,33-36

   Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Golgota, kar pomeni »kraj lobanje«, so mu dali piti vina, pomešanega z žolčem. In poskusil je, a ni hotel piti. Ko so ga križali, so si razdelili njegova oblačila, tako da so žrebali. Sedeli so in ga tam stražili.

   Jezus, pustil si, da so ti vzeli vse, tudi obleko. Z njo so ti vzeli dostojanstvo, ti pa si vse to vzel nase. Naše grehe si vzel, da bi vsem nam pridobil milost za nov začetek.

   Vsemogočni Bog, izoblikoval si nas po Božji podobi. Pomagaj nama, da bova kot mož in žena znala spoštovati najini telesi in se popolnoma podarila drug drugemu.

   Usmili se nas o Gospod. Usmili se nas.

   Celoten križev pot na: http://arhiv.mirenski-grad.si/krizev-pot-za-zakonce-druzine

   Odgovori
3. Miro says:

   23. marca, 2024 at 11:52

   Poglabljajmo se v bistvene in temeljne prvine vere Cerkve. Molimo: Pridi, Sveti Duh …

   KAJ VKLJUČUJE DOSTOJANSTVO OSEBE V ODNOSU DO VESTI?

   Dostojanstvo človeške osebe vključuje pravilnost vesti (to pomeni, da vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in božjo postavo pravično in dobro). Zaradi tega osebnega dostojanstva človeka ni dovoljeno siliti, da bi ravnal proti svoji vesti. Prav tako ga ni dovoljeno ovirati, da bi delal po svoji vesti, zlasti v verskih zadevah.

   KAKO SE OBLIKUJE VEST, DA BO PRAVILNA IN RESNICOLJUBNA?

   Pravilna in resnicoljubna vest se oblikuje z vzgojo, z usvajanjem božje besede in naukom Cerkve. Podpirajo jo darovi Svetega Duha in ji pomagajo nasveti modrih oseb. Za vzgojo vesti zelo koristi molitev in spraševanje vesti.

   Kompendij KKC, 373 in 374

   https://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Hvala says:

   23. marca, 2024 at 9:04

   ČE TRPLJENJE POSTAVIMO V SREDIŠČE, POSTANE TO MAZOHIZEM”

   V oddaji Sedmi dan o patru Piju s kapucinom Jaroslavom Kneževićem
   Danes je lik svetnika – vsaj v sekularni družbi – tako rekoč izginil iz kolektivne zavesti. Svetnike imamo pogosto za ljudi, ki z našim vsakdanjim življenjem nimajo veliko skupnega.

   Robert Kralj, 3. program Radia Slovenija – Ars
   21. avgust 2020 ob 9.46
   Ljubljana – MMC RTV SLO, Radio Ars

   To je verjetno eden od številnih predsodkov, ki jih imamo proti krščanstvu. Seveda je zanje marsikdaj odgovorna Katoliška cerkev sama, saj je v veliki meri prevzela logiko sveta. Kljub temu so še vedno med nami svetniki, ki sicer živijo v svetu, a se zdi, da niso od sveta. Eden izmed njih je bil pater Pij iz Pietrelcine. O njegovem življenju in o duhovnem pomenu stigem smo se pogovarjali s kapucinom Jaroslavom Kneževićem.

   G. Knežević, ali lahko na začetku izpostavite kakšen pomemben dogodek ali niz dogodkov iz življenja p. Pija, ki so ga duhovno zaznamovali?

   Najprej bi se navezal na vaš uvod, ko ste rekli, da je p. Pij naš sodobnik. On je umrl takrat, ko sem sam začel rasti pod srcem svoje matere. Se pravi, on je umrl leta 1968, sam pa sem se rodil leta 1969. Glede prelomnic v njegovem življenju bi najprej izpostavil dogodek iz njegovega otroštva. V cerkvi sv. Pelegrina, kamor je romal, je doživel, kako je Bog uslišal gorečo prošnjo njegove matere. Ta je bila v veliki stiski, ker je njen otrok umiral. Položila ga je na oltar in rekla: “Bog, če ga ne boš ozdravil, ga kar ti imej.” Zgodil se je čudež. Pij, takrat še Francesco Forgione, je bil priča temu čudežu. Odprl se je v to razsežnost, da je Bog živ, da dela čudeže, da odgovarja na človeške prošnje. To ga je verjetno zaznamovalo za vse življenje kot velikega priprošnjika pri Bogu za stiske ljudi. Drugi tak dogodek je bilo srečanje s preprostim bratom kapucinom, ki je po hišah prosil za miloščino. Včasih je bila to redna praksa Frančiškovih manjših bratov. Takrat je Pij rekel: “Tak redovnik bi bil rad tudi jaz.” Poznejši vstop h kapucinom mu je omogočil, da je v okolju spokornosti, darovanja, odprtosti za žrtev dozorel v človeka, kakršnega poznamo danes. Tretji dogodek pa je bil prejem ran, ampak ne vidnih. Osem let pred prejemom vidnih stigem je leta 1910 pod brestom v domačem kraju, kjer je molil, prejel nevidne stigme. Gre za bolečino, pridruženo Kristusovemu trpljenju. Osem let ga je Gospod na ta neviden notranji način pripravljal tudi na to, da se bodo stigme pokazale svetu. To je bil velik izziv za svet. Ti trije dogodki so verjetno za vse življenje zaznamovali njegovo duhovno pot.

   Pater Pij je bil velik molivec in neutruden spovednik. Ko so trume ljudi romale k njemu, se je večkrat spraševal: “Kaj hočejo vsi ti ljudje od mene, jaz sem samo ubog brat, ki moli?” Kaj je patru Piju pomenila molitev?
   Molitev je bila izvir njegovega življenja. Vse, kar se je dogajalo, se je dogajalo zaradi ljubezni do Boga, do Jezusa. Ker je molitev srečanje z Bogom, je iz molitve črpal moč za svoje življenjsko darovanje, za dolge ure sedenja v spovednici, za deljenje milosti in tolažbe ljudem, ki so v trumah prihajali k njemu. Najpomembnejši del njegovega dneva je bila sveta maša. Vsako jutro se je več ur pripravljal na to srečanje z Gospodom, pravzaprav na sodarovanje z Gospodom. Pij sam je rekel, da pri maši ne stoji, ampak da visi skupaj s Kristusom, da ga Kristus drži. Njegovo orožje proti zlu je bil rožni venec. Marija je najprej njega osebno spremljala v tem boju proti zlu, ker je bil pogosto tudi brutalno fizično napaden od hudiča in demonov. Po drugi strani pa je bil rožni venec zanj nenehna prošnja, naj se Bog po Mariji usmili vseh teh ljudi, ki so prihajali k njemu. Brez molitve bi bilo vse prazno. Molitev je kanal, po katerem se človeško srce napolni z Božjo ljubeznijo. To je Pij dobro vedel in iz tega živel. Vsa njegova daritev bi bila prazna, če ne bi bil povezan z Gospodom.

   Dotakniva se zdaj Kristusovih ran, se pravi stigem. Morda se bodo poslušalci spomnili, da je bil leta 1999 posnet kultni film z naslovom Stigmata. Stigme so nenavaden pojav, ki tudi danes vzbuja veliko zanimanje. V zgodovini Katoliške cerkve je približno štiristo oseb, ki so prejele stigme. G. Knežević, kaj sploh so stigme in kdo jih prejme? Kdaj jih je prejel pater Pij in kako se je z njimi soočil?

   Zanimivo, da ste omenili film Stigmata. Tudi sam ga omenjam tukaj v zapiskih. Doživel sem ga kot popolnoma zgrešeno interpretacijo stigem. Tisto ubogo dekle niti ni vedelo, za kaj gre. Prizor, ki prikazuje prejem stigem, je bolj podoben obsedenosti kot pa srečanju z ljubečo Božjo navzočnostjo. Ta film popolnoma napačno prikazuje, kaj stigme so. Stigme so dejansko znamenje velike bližine s trpečim Kristusom. Sv. Frančišek Asiški, ki je sredi 13. stoletja prvi uradno priznani stigmatik v Katoliški cerkvi, je prosil v molitvi nekako takole: “Gospod, daj, da bi izkusil tisto ljubezen, ki si jo imel ti, ko si za nas umiral na križu. In daj mi spoznati delež trpljenja, ki si ga takrat prestal za nas.” Torej je bila njegova želja biti blizu Kristusu v trpljenju – iz ljubezni do njega. Sv. Katarina Sienska lepo pravi, da Kristusa na križu niso zadržali žeblji, ker je bil Bog. Brez težav bi opravil s tistimi nekaj vojaki in bi šel svojo pot. Edino ljubezen je dovolj močna sila, da ga je zadržala na križu do smrti za nas. Če izločimo prevarante, kot je bila Johanca iz Vodic, ki si je špricala volovsko kri, da so ljudje prihajali tja in jo častili kot svetnico, so vsi stigmatiki v Katoliški cerkvi prejeli stigme kot znamenje globokega odnosa s trpečim Kristusom. Stigme poznamo samo v zahodni Cerkvi, pravoslavje slavi Kristusa zmagovalca, Vstalega. Zato v pravoslavju ne poznajo stigem v takem pomenu kot mi. Nekateri sicer pravijo, da naj bi imel stigme celo apostol Pavel, saj pravi, da na svojem telesu nosi znamenja svojega Gospoda Jezusa Kristusa. Stigme je prejelo več žensk, nekatere so razglašene za svetnice, druge ne. Stigme so samo zunanje znamenje tega notranjega dogajanja. Sicer so za svet velika provokacija, ker jih na znanstveni, medicinski ravni ne moremo razložiti. Nekako trkajo na vrata racionalnega sveta: dopustite, da za tem, kar vidite, izkusite in lahko dokažete, obstaja svet duhovnega, ki se manifestira tudi na materialen način.

   Torej je racionalna razlaga tega pojava res težavna. Z razumom sicer pridemo do neke točke, potem pa se ustavi. Kaj menite?
   Spomnim se, da sem pred kratkim govoril z nekim psihiatrom, ki je zelo odprt, tudi za duhovno. Vprašal sem ga, kako je z obsedenostjo, ki je tudi duhovni pojav, in kaj lahko psihiatri o tem povedo. In rekel mi je, da je to zunaj področja njihovega delovanja. O tem nismo sposobni ničesar povedati, ker ne spada v območje psihiatrije. In podobno je s stigmami. Tudi pater Pij je bil v stiski, ko je prejel stigme. Predvsem zato, ker so bile vidne. To je bila zanj sramota, da so si jih ljudje prihajali ogledovat iz radovednosti. Njegova edina prošnja je bila: “Gospod, narêdi, da se ne bi videle. Ne odvzemi mi trpljenja, ampak samo da jih ljudje ne bi videli.” Ta prošnja je bila uslišana po njegovi smrti. Petdeset let jih je imel, poskušali so mu jih na različne načine ozdraviti, a se rane niso zacelile. Ostale so vedno žive, krvaveče, tako da so se tudi sobratje in drugi ljudje čudili, da Pij ne izkrvavi, saj je iz njih priteklo toliko krvi. Po smrti so stigme izginile. Njegova koža je bila videti, kot da nikdar ne bi bilo ran. To so pojavi, ki nas izzivajo, ker jih z razumom ne moremo umestiti v “predale”. Cerkev je uradno določila, da trije zdravniki pregledajo Pijeve stigme. V Cerkvi je postopek pregledovanja stigem – torej njihove pristnosti – zelo konkreten. To je bilo za Pija ponižujoče in boleče. Tudi pozneje, ko je imel kilo in so ga morali operirati, ni pustil, da bi prejel anestezijo, ker se je bal, da mu bodo pregledovali tudi stigme. Torej dva zdravnika sta bila verna, eden pa neveren. Stigme so večkrat pregledali. Verna sta izjavila, da gre za nadnaraven pojav, da se teh ran ne da medicinsko pojasniti. Neverni zdravnik pa je bil zelo skeptičen. Patra Pija je sicer opisal kot zelo ponižnega, potrpežljivega, dobrega redovnika. Njegovo osebnost je doživel zelo pozitivno, hkrati pa je rekel, da gre za nekakšno mistično samoprevaro. Se pravi, da je te stigme označil kot nekaj, kar ne more biti nadnaravnega izvora.

   Pri patru Piju se zdi, da obstaja neločljiva povezanost med stigmami in trpljenjem. Ali so stigme izraz posebne Božje izvoljenosti? In ali se vam ne zdi, da je včasih, vsaj v zahodni Cerkvi, prevelik poudarek na trpljenju, medtem ko odrešenjska, vstajenjska razsežnost nekoliko umanjka?

   Za Katoliško cerkev je vedno izziv, da znotraj trpljenja gledamo zmago Kristusa. To je celota. Tudi sveto tridnevje, od velikega petka do velikonočne nedelje, praznujemo kot celoto. Če iztrgamo trpljenje iz celote in ga postavimo v središče, potem postane to mazohizem. Številni so tudi Melu Gibsonu očitali, da v filmu Pasijon preveč poveličuje in izpostavlja trpljenje in premalo Kristusovo zmago nad zlom in smrtjo. Je pa res, da se je Pij dal na razpolago, da je stopil pod Kristusov križ iz ljubezni do nas in do Gospoda, da je nosil tudi naša bremena – nekateri ga imenujejo Cirinejec nas vseh. V ozadju zadoščevanja je resničnost, da vsak greh v svet prinese tudi nered. Ta nered je treba potem odpravljati. Ni dovolj, da se spoveš – to je en del. Drugi del pa je zadoščevanje: da po svojih močeh znova vzpostavljaš harmonijo v svetu, ki je bila z grehom porušena. In to je bila Pijeva pot: nase si je naložil veliko tega, kar bi morali drugi narediti, pa niso zmogli. On je to delal namesto njih. Gre za sotrpljenje s Kristusom, kot pravi apostol Pavel: “Na svojem telesu dopolnjujem, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim” (Kol 1,24). Torej se je tudi sam vključil v to trpljenje za njegovo telo, ki je Cerkev, torej za svoje brate in sestre. Trpljenje nikoli ne sme biti sámo sebi namen. (…) Stigme so karizmatičen dar. Karizmatičnih darov je veliko. Definicija karizmatičnega daru je to, da nekdo prejme poseben duhovni dar v korist drugih, ne zase. Tudi to, da je Pij videl v duše ljudi, da je imel bilokacijo, darove ozdravljanja – vse to mu je bilo podarjeno za druge, ne zanj. Zanj je bilo bolj breme, da je videl v dušo nekoga, a je s tem mnogim, med drugim tudi svojemu očetu na smrtni postelji, naštel grehe, ki jih je oče naredil v Ameriki. Pij namreč ni imel nobene druge možnosti, da bi izvedel zanje, razen da mu jih je Bog razodel. Tako jim je pomagal do odpiranja srca, do ponovnega življenja s Kristusom. Karizma stigem in vsi drugi darovi, ki jih je imel, so bili v služenju za odrešenje drugih.

   Žrtvovanje, odpovedovanje je nekaj, čemur se naša narava upira. Ker nas Cerkev velikokrat uči odpovedi s prepovedmi in zapovedmi, ne pa z življenjem, tudi žrtvovanja in križa ne gledamo celovito – v luči vstajenja.
   S tem se zelo strinjam. Včasih mi oznanjevalci v Cerkvi popačimo to razsežnost žrtvovanja, še večkrat pa verno ljudstvo. Strinjal bi se, da je žrtvovanje najbolj naravna stvar, če gledamo naravo iz tesne povezanosti z Gospodom kot že odrešeno. Ker je naša človeška narava ranjena, nas vse vleče v sebičnost, v iskanje sebe, tega, kar mi ugaja, kar je zame dobro. Sebe postavljamo v središče. V bistvu pa je človek poklican, da živi za drugega, k darovanju. Sem pa sodi tudi žrtvovanje. Mama na primer vstane sredi noči zaradi otroka, ki joka – sploh ne razmišlja, da ne bi vstala, pa je to težka stvar noč za nočjo vstajati in se žrtvovati za to nežno bitje. A ker je v ozadju ljubezen, ki daje smisel vsakemu človeškemu bivanju, je to smiselno in edina prava drža. Če pa ni ljubezni, tega notranjega vzgiba, potem gledamo na žrtvovanje kot na nekakšno mučenje samega sebe. Žal se tudi kristjani v tem svetu pogosto ustavljamo ob teh zunanjih vidikih in ne gremo globlje, ne odpremo srca Svetemu Duhu, ki naredi tudi bolečino sladko – če gre seveda za bolečino iz ljubezni do nekoga.

   Na priprošnjo patra Pija se je zgodilo veliko čudežev. Kakšen je njihov namen v življenju kristjana? Španski mistik sv. Janez od Križa pravi, da mora verujoči človek vztrajati v noči vere, da ne sme verovati zaradi čudežev in se ne sme zanašati na svoja subjektivna občutja.
   Sv. Janezu od Križa ne bom oporekal, čeprav sam te noči vere še nisem izkusil, ker je to zelo temeljna in hkrati težka preizkušnja: ko ne iščeš več Boga zaradi darov, ki ti jih bo dal, ampak zaradi njega samega. Ne gledaš več v njegove roke, kaj boš dobil, ampak v njegove oči, kdo on je. In to očiščenje v življenju je nujno potrebno. Kdor se zares zanaša samo na čustveno doživljanje in pričakuje, da bo vsaka molitev uslišana ali da bo po vsaki spovedi skakal od sreče, ta bo prej ko slej opustil vero. Vera je odnos. Odnos pa se gradi v zvestobi in ljubezni, tudi takrat ko ničesar posebnega ne doživljaš. In čudeži so svobodna odločitev Boga, da bo nekomu naklonil milost, ki jo tisti trenutek morda potrebuje za svojo rast. Če Bog vidi, da nekdo potrebuje čudež, mu ga bo dal. Če misli, da mu bo to bolj škodovalo kot koristilo, mu ga ne bo dal. Iskanje in ustavljanje ob čudežih sta znamenje nezrele vere. Gre za iskanje senzacij, čustvene in zunanje potrditve. To ne vodi v pravo smer. Sprejeti to, kar Gospod daje, naj bo to veselje, včasih čustvena vzhičenost, večinoma je pa hoja z Gospodom hoja v veri. Sv. mati Terezija je tudi dolgo živela v noči duha in drugi okrog nje sploh niso pomislili na to. Šele po njeni smrti, ko so brali njene zapiske, so odkrili, da je bilo kljub njeni dobri volji, nasmejanosti, služenju v njej veliko trpljenja, a je vztrajala v veri, v izkušnji ljubljenosti, ki ji jo Bog dal. Iskanje čudežev ni prava pot, ampak hvaležnost, če se zgodijo.

   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   JA; SVETI JANEZ OD KRIŽA GOVORI O NOČI VERE, KI JE ZELO TEŽKA PREIZKUŠNJA:

   KO NE IŠČEŠ VEČ BOGA ZARADI DAROV, KI TI JIH BO DAL, AMPAK ZARADI NJEGA SAMEGA. NE GLEDAŠ VEČ V NJEGOVE ROKE, KAJ BOŠ DOBIL, AMPAK V NJEGOVE OČI, KO JE ON. IN TO OČIŠČENJE V ŽIVLJENJU JE NUJNO POTREBNO.
   ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   Kristjani naj bi VSAK DAN PREMIŠLJEVALI JEZUSOVO TRPLJENJE IN Z NJEGOVO MILOSTJO, ČE SE ČLOVEK PREDA NJEMU V ROKE, DOPUSTI, LAHKO PREJME MILOST, DA NE BO GLEDAL KAJ MU BO DAL, AMPAK NA NJEGA SAMEGA.

   VERA JE ODNOS Z BOGOM. ODNOS JE POTREBNO VSAK DAN GRADITI.

   Mi smo zelo slabotni in tarnamo in prosimo v hudih stiskah, DA NAS GOSPOD REŠI STISKE IN TRPLJENJA. ODRIVAMO BISERE, KI NAM JIH HOČE PODARITI IN IŠČEMO SVOJO REŠITEV. BOG PA ŽELI, DA JE ČLOVEK PREČIŠČEN.

   V tesni hoji z Jezusom začne gledati slabotni človek na tem svetu TUDI Z DRUGEGA VIDIKA, JEZUS JE PRAVI BOG IN PRAVI ČLOVEK?

   V TEM POSTNEM ČASU BI BILO DOBRO, DA BI SI VSAK POSTAVIL VPRAŠANJE IN NANJ ODGOVORIL: ALI IŠČEM JEZUSA ZARADI TEGA, DA ME REŠI IZ STISKE, MI DA KAR GA PROSIM, ALI PA GA IŠČEM, KER GA IMAM RAD, KER ŽELIM GRADITI ODNOS Z NJIM, SE VSAK DAN POGOVARJATI IN ČAKATI NJEGOVIH NASVETOV, GA RES ŽELIM SPOZNATI V POLNEM POMENU-ODREŠENIKA, ALI ČAKAM NJEGOVE DAROVE IN SE NE POGLABLJAM V NJEGOVO LJUBEZEN IN ME NE ZANIMA ODNOS Z NJIM?!

   KAJ JE ZAME JEZUS, SE VPRAŠAJMO, TO JE VELIK IZZIV ZA VSAKEGA KRISTJANA.

   Tudi tisti, ki sprejemajo ljudi v stiskah, v pogovorih, naj bo vodilo DA GOSPOD VSAKO TRPLJENJE ČLOVEKA BLAGOSLOVI.
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   Odgovori
5. Miro says:

   22. marca, 2024 at 17:32

   POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

   KAKOR SE JE TOREJ PO PRESTOPKU ENEGA ČLOVEKA ZGRNILA OBSODBA NA VSE LJUDI,
   TAKO TUDI ZARADI PRAVIČNEGA DEJANJA ENEGA PRIHAJA NA VSE LJUDI OPRAVIČENJE,
   KI DAJE ŽIVLJENJE. (Rim 5,18)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=1137&t=5#Sprava+po+Kristusu

   Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

   Odgovori
   • Miro says:

     22. marca, 2024 at 17:35

     MOLIMO

     Bog bodi hvaljen.
     Hvaljeno bodi njegovo sveto ime.
     Hvaljen bodi Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek.
     Hvaljeno bodi ime Jezusovo.
     Hvaljeno bodi njegovo presveto Srce.
     Hvaljena bodi njegova predragocena Kri.
     Hvaljen bodi Jezus v najsvetejšem oltarnem Zakramentu.
     Hvaljen bodi Bog Sveti Duh, Tolažnik.
     Hvaljena bodi vzvišena Mati božja, presveta Devica Marija.
     Hvaljeno bodi nje sveto in brezmadežno spočetje.
     Hvaljeno bodi njeno slavno vnebovzetje.
     Hvaljeno bodi ime Device in Matere Marije.
     Hvaljen bodi njen prečisti ženin sveti Jožef.
     Hvaljen bodi Bog v svojih angelih in svetnikih.

     (spravna molitev)

     Odgovori
6. Miro says:

   22. marca, 2024 at 13:56

   MOLIMO

   KRIŽEV POT ZA ZAKONCE IN DRUŽINE

   8. POSTAJA: JEZUS TOLAŽI JERUZALEMSKE ŽENE

   Molimo te, Kristus, in te hvalimo. Ker si s svojim križem svet odrešil.

   Iz Evangelija po Luku 23,28-31

   Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere Jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte prišli bodo namreč dnevi, ob katerih porečejo: ›Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!‹ Takrat bodo začeli govoriti goram: ›Padite na nas!‹ in gričem: ›Pokrijte nas!‹ Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?«

   Ali Jezus tolaži ali opominja Jeruzalemske žene? Ali so v svoji žalosti morda podobne Petru, ko graja Jezusa rekoč, „Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!“? Jezusu je bilo namreč popolnoma jasno, da kot Sin izpolnjuje Očetovo voljo in trpljenje, ki ga prestaja ni nič drugega kot pot, po kateri mora. Nikakor ne bi mogel biti bolj izpolnjen kot tako.

   Očitno Jeruzalemske žene, kakor mnogokrat tudi mi, jočejo, ker še niso spoznale Odrešenika in milostnega Očetovega načrta. Jočejo za učiteljem in prijateljem, ki so ga imele rade, a so ga izgubile, niso pa še spoznale, kdo v resnici je. Celo življenje samo tožimo po izgubljenem in zamujenem, drug na drugega slikamo vse naše predstave in ideje, bojimo se bolečine in izgube, bojimo se, da naši otroci ne bodo takšni in drugačni, da bomo izgubili službe in prijatelje, da bomo lačni in žejni in tako naprej. Nikakor pa ne vidimo zakrknjenosti naših lastnih src in da so naša življenja, kakršnakoli že so, odrešujoči Očetov načrt za nas.

   Usmili se nas o Gospod. Usmili se nas.

   Celoten križev pot na: http://arhiv.mirenski-grad.si/krizev-pot-za-zakonce-druzine

   Odgovori
7. Miro says:

   22. marca, 2024 at 13:53

   Poglabljajmo se v bistvene in temeljne prvine vere Cerkve. Molimo: Pridi, Sveti Duh …

   KAJ JE VEST?

   Vest, navzoča v srcu osebe, je sodba razuma, ki v primernem trenutku ukaže človeku, naj stori dobro in se izogne zla. Po njej človeška oseba zaznava nravno vrednost dejanja, ki naj ga stori ali že storjenega dejanja, in mu omogoča prevzeti odgovornost zanj. Kadar razumen človek posluša vest, more slišati Boga, ki mu govori.

   Kompendij KKC, 372

   https://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Miro says:

   22. marca, 2024 at 8:10

   Danes, ko je v številnih cerkvah po Sloveniji čudovita priložnost za sprejem zakramenta svete spovedi, spomnimo na razmišljanje v naslednjem članku:

   SMO PRI SPOVEDI PRED SODNIKOM ALI USMILJENIM OČETOM? (Aleteia)

   JE SPOVED SODBA ZA NAŠE GREHE ALI SREČANJE Z OČETOM, KI NAS USMILJENO OBJAME?

   SVETA SPOVED JE ZAKRAMENT OZDRAVLJANJA, SAJ PREK NJE BOG OZDRAVLJA NAŠO DUŠO, KO NAM PO DUHOVNIKU ODPUŠČA GREHE. VENDAR SO BILI PRISTOPI K TEMU ZAKRAMENTU VEČKRAT ZELO RAZLIČNI.

   Cerkev še danes uči resnico, da je Bog sodnik, ki plačuje dobro in kaznuje hudo. To pomeni, da so naši grehi obsojeni in naša dobra dela blagoslovljena, da si z njimi nabiramo obilen zaklad v nebesih. Večkrat pa pri tem pozabljamo, da naši grehi z dobrimi deli niso kar avtomatično izbrisani.

   Šele pri spovedi, ko se iskreno pokesamo naših grehov in se resnično odločimo, da se bomo poboljšali, so nam s kesanjem in duhovnikovo odvezo odpuščeni grehi.

   Več o spovedi na: https://si.aleteia.org/2022/01/30/smo-pri-spovedi-pred-sodnikom-ali-usmiljenim-ocetom/

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Miro says:

   22. marca, 2024 at 8:05

   POZNATE VSE SIMBOLE NA POSTNEM KRIŽU? (Aleteia, 20/03/24)

   IMATE TUDI PRI VAS POSTNI KRIŽ?

   V nekaterih cerkvah v postnem času postavijo križ, na katerem so pritrjeni simboli Jezusovega trpljenja.
   Nekateri simboli nas zelo hitro spomnijo na prizore iz pasijona, nekateri pa so nam precej neznani. Na kaj
   nas torej spominjajo vsi ti simboli?

   O tem več v priloženih fotogalerijah na: https://si.aleteia.org/2024/03/20/poznate-vse-simbole-na-postnem-krizu/

   Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

   Odgovori
10. Miro says:

    21. marca, 2024 at 19:46

    MOLIMO

    KRIŽEV POT ZA ZAKONCE IN DRUŽINE

    7. POSTAJA: JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

    Molimo te, Kristus, in te hvalimo. Ker si s svojim križem svet odrešil.

    Žalostinke 3,1-2.9.16

    Jaz sem mož, ki je videl bedo pod palico njegovega besa. Mene je odpeljal in vodil v temo in ne v luč. Poti mi je ogradil s klesancem, steze mi je skrivil. Zobe mi je brusil na produ, v pepel me je poteptal.

    Kolikokrat padeva, o Gospod. Prevečkrat vsak zase skušava nositi breme greha, se osamiva in trpiva, namesto da bi drug drugemu dopustila blizu in celila rane.

    Dobri Bog, daj nama moči, da te bova vedno sprejela medse in doživela tvoje usmiljenje in ljubezen.

    Usmili se nas o Gospod. Usmili se nas.

    Celoten križev pot na: http://arhiv.mirenski-grad.si/krizev-pot-za-zakonce-druzine

    Odgovori