Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…
Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.
| Cookie | Duration | Description |
|---|---|---|
| cookielawinfo-checkbox-analytics | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Analytics". |
| cookielawinfo-checkbox-functional | 11 months | The cookie is set by GDPR cookie consent to record the user consent for the cookies in the category "Functional". |
| cookielawinfo-checkbox-necessary | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookies is used to store the user consent for the cookies in the category "Necessary". |
| cookielawinfo-checkbox-others | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Other. |
| cookielawinfo-checkbox-performance | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Performance". |
| viewed_cookie_policy | 11 months | The cookie is set by the GDPR Cookie Consent plugin and is used to store whether or not user has consented to the use of cookies. It does not store any personal data. |
ČE TVOJE SRCE NI SKESANO, ČE NE POSLUŠAŠ GOSPODA, ČE NE SPREJMEŠ OPOMINA IN ČE NE ZAUPAŠ V BOGA, IMAŠ SRCE, KI SE NE KESA
Bog rešuje skesano srce, medtem ko tisti, ki ne zaupajo vanj, privabljajo nase obsodbo (Mirenski grad)
https://arhiv.mirenski-grad.si/bog-resuje-skesano-srce
MEDSEBOJNI ODNOSI VSAK DAN
Ko nekoga nekaj prosimo, vprašamo ali želimo, ali mu napišemo da nam odgovori, poda mnenje, je lepa, odlična gesta človeka, da na vprašanje odgovori.
Če ne želi odgovoriti, naj tistemu, ki ga nekaj prosi, sporoči vsaj: NE ŽELIM TI ODGOVORITI, NE MOREM, NOČEM TI ODGOVORITI, NE VEM, NE ZMOREM, itd…
S tem izkazujemo spoštovanje do tistega, ki je nekaj prosil, rekel itd…
ZNAMENJE PONIŽNOSTI JE PONIŽANJE
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
Kdo morda misli, da biti ponižen pomeni biti lepo vzgojen, omikan, imeti zaprte oči med molitvijo. A to ni ponižnost. Kako torej lahko vem, če sem zares ponižen? Obstaja znamenje, znak, edini: sprejeti ponižanja. Ponižnost brez ponižanja ni ponižnost. Ponižen je tisti moški, tista ženska, ki je sposoben prenašati ponižanja, kakor jih je prenašal Jezus, ponižan, veliki ponižani.
https://arhiv.mirenski-grad.si/znamenje-poniznosti-je-sprejeti-ponizanja
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Ja, res je: PONIŽEN JE TISTI MOŠKI, TISTA ŽENSKA, KI JE SPOSOBEN PRENAŠATI PONIŽANJA, TO JE EDINI ZNAK…
..PRENAŠATI PONIŽANJA, KAKOR JIH JE JEZUS PRENAŠAL…
Človek ne more biti ponižen, če ne SPREJEMA PONIŽANJ!
NEDELJSKA SVETA MAŠA: NAJ BO DANES NEDELJA JOKA
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
Med jutranjim bogoslužjem v kapeli Doma sv. Marte na peto postno nedeljo pa je papež vernike po vsem svetu povabil k joku. Naj bo danes nedelja joka, je dejal v mašnem nagovoru in spomnil na mnoge ljudi, ki sredi sedanjih razmer jočejo: »Ljudje v osami, ljudje v karanteni, osamljeni ostareli, ozdravljeni ljudje in osebe, ki se zdravijo; starši, ki nimajo plače, in vidijo, kako jim ne bo uspelo nahraniti otrok. Mnogo ljudi joče. Tudi mi jih v svojem srcu spremljajmo. Ne bo nam škodilo, če bomo skupaj z Gospodovim jokom malo jokali za vse njegovo ljudstvo.«
Papež je že v mašnem nagovoru izhajal iz evangeljskega odlomka o Lazarju, v katerem beremo tudi o tem, da Jezus joka ob smrti svojega prijatelja. Jezus, Bog, a tudi človek, joka. V evangeliju prav tako beremo, da je Jezus jokal tudi nad Jeruzalemom. Kot je pojasnil sveti oče, Jezus vedno joče iz srca, z ljubeznijo, joka s svojimi, ki jokajo: »Morda je jokal še ob kaki drugi priložnosti v življenju, ne vemo. Zagotovo tudi na Oljski gori. Jezus vedno joka iz ljubezni.«
https://www.druzina.si/clanek/papez-francisek-bog-nas-ni-ustvaril-za-grob
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
JA, LEPA SPODBUDA IN SOČUSTVOVANJE S TRPEČIMI. Papež Frančišek je POVABIL VERNIKE PO VSEM SVETU K JOKU; ZA VSE TRPEČE PO SVETU.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
BOG VIDI VSAKO SOLZO TRPEČEGA ČLOVEKA IN SOLZE TISTIH, KI SOČUSTVUJEJO S TRPEČIMI .
BOŽJA BESEDA GOVORI:
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
15 Mar ne tečejo vdovi po licih solze,
mar njeno vpitje ne obtožuje tistega, ki jih povzroča? Sirah, 35,15
ŽALOVANJE , Sirah 38,16
16 Otrok, za mrtvim toči solze,
kakor človek, ki hudo trpi, zapoj žalostinko. Sirah 38,16
Njegovo truplo obleci, kakor mu pripada,
in ne izmikaj se ob njegovem pogrebu.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
15 Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. Rimljanom 12,15
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
11 Moje oči hirajo v solzah,
moje drobovje vre;
jetra so se mi razsula na tla
zaradi poloma hčere mojega ljudstva,
ko omedlevajo otroci in dojenčki
po mestnih ulicah. Žalostinke 2,11
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
O, da bi moja glava bila voda
in moje oko studenec solza,
da bi lahko jokal dan in noč
nad pobitimi hčere mojega ljudstva! jeremija 8,23
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
PAPEŽ PASTORALNI SKUPNOSTI MARIJA SOLZ: PROSIM VAS, PROSIMO ZA MILOST JOKA
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
……Ona, Mati, vas uči, naj se ne sramujete solza. Ne, ne smemo se sramovati joka, svetniki nas celo učijo, da so solze dar, včasih milost, kesanje, osvoboditev srca.
Jokati pomeni odpreti se, zlomiti luščino vase zaprtega jaza in se odpreti Ljubezni, ki nas objema, ki nas vedno čaka, da bi nam odpustila. Takšno je Božje srce. Bog čaka. Kaj čaka? Odpuščanje, da bi nam odpustil. Nemiren je, nepoboljšljiv: hoče odpuščati, odpuščati … Prosi le, da ga prosimo odpuščanja. Odpreti se dobremu Očetu in odpreti se bratom. Dovolimo, da nas zmehčajo, pustimo, da nas ganejo rane tistih, ki jih srečamo na poti; znati deliti, znati sprejemati, znati veseliti se s tistimi, ki se veselijo in jokati s tistimi, ki jokajo.
https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-04/papez-pastoralni-skupnosti-marija-solz-prosim-vas-prosimo-za-m.html
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
JA, JOK JE MILOST BOŽJA, VSE JE MILOST, ŽIVIMO IZ BOŽJE MILOSTI.
VESELIMO SE S TISTIMI, KI SE VESELIJO IN JOKAJMO S TISTIMI, KI JOKAJO.
SOLZE-Daniel Brkić
———————————————————————————————————————————————————
JEZUS JE NAJVEČJA BOŽJA SOLZA NA ZEMLJI. ZATO MU LAHKO ZAUPAM SVOJE RANE, KAJTI GORJE MI, ČE NA SVETU NE BOM NAŠEL NIČESAR, KAR BI BILO VREDNO TRPLJENJA.
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
KDOR NE JOŽE, ŽIVI V KULTURI SMRTI
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
TOMAŽ AKVINSKI JE ZAPISAL, DA JE JOK BOŽJE ZDRAVILO PROTI ŽALOSTI
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
KDOR JOČE JE PONIŽEN
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
ZADUŠENE IN POGOLTNJENE SOLZE SO KOT BOMBA, KI SLEJ KO PREJ PREBIJE IN RAZNESE SRCE
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
VSI MORAMO PITI IZ KELIHA TRPLJENJA, BREZ IZJEM, SAMO BOG VE, KDAJ NAM KELIH TRPLJENJA OSLADI.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
Spoštovani, vprašanje trpljenja je povezano tudi z jokom. Ni res, da solze niso dovoljene, kot da so odraz šibkosti in nezaupanja Bogu. Tudi Jezus je jokal nad Jeruzalemom, v vrtu Getsemani in pri grobu svojega prijatelja Lazarja v Betaniji.
Kdor ne joče, živi v kulturi smrti.
Zadušene in pogoltnjene solze so kot bomba, ki slej ko prej prebije in raznese srce. Tomaž Akvinski je zapisal, da je jok Božje zdravilo proti žalosti.
Kdor joče, je ponižen.
Preračunljivi naduteži jočejo drugače. Jočejo zato, da bi vzbudili pozornost in pomilovanje.
Iskreno jokajoči pa priznava svojo krhkost, omejenost, odvisnost in spoznanje, da ne more biti gospodar svojega življenja. Toda vsak jok ima tudi svojo omejenost, ker je pomanjkljiv in nas ne more docela utolažiti. Zato je isti Jezus, ki je pri grobu svojega pokojnega prijatelja Lazarja jokal, žalostni vdovi iz mesta Nain, kateri je umrl edinec, rekel: »Ne jokaj!« Kako to? Mar to pomeni, da ne smemo jokati, ko nas peče bolečina? Nikakor. Jezus s tem pove le, da nam jok ne more dati popolne utehe. On ve, da v nekem trenutku več ne moremo jokati, ker nam zmanjka moči in solz. Zato je objokani materi rekel, naj preneha jokati.
Ponudil ji je uteho, drugačno od njenega joka, in tolažbo, ki jo daje Bog kot sočutni in materinski Oče. Bog ve, da je vprašanje trpljenja staro toliko kot je stara prva solza na Zemlji. V tolažbo mi je, da je Jezus največja Božja solza na zemlji. Zato mu lahko zaupam svoje rane, kajti gorje mi, če na svetu ne bom našel ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja. Kako bom potem stopil pred Boga, ki ima rane? Ali me ne bo sram? Vsi moramo piti iz keliha trpljenja.
Brez izjem. Samo Bog ve, kdaj nam kelih trpljenja osladi. Če ga ne osladi, on pije iz keliha skupaj z nami, kar je milost. A prihaja dan, ko bo obrisal vse solze z naših oči in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje bo minilo. (Raz 21,4) Uživam, ko igram na klavir. Takrat se spomnim, da je življenje podobno klavirskim tipkam, belim in črnim, a njihov zvok zveni kot milijon tonov v srcu. Da, življenje je kot klavir. Bele tipke predstavljajo veselje, črne pa žalost. A nikoli ne pozabímo, da črne tipke prav tako ustvarjajo glasbo. In da so v glasbi tudi pavze del lepe melodije. Življenje je kot klavir. Kako zveni, je odvisno od tega, kako igramo. Če je klavir razglašen, prosim, ne ustrelite pianista. On je dal najboljše od sebe. Jaz se trudim vedno igrati tako, kot da me posluša mojster. Tudi ko vadim, vadim tako, kot da že nastopam. To je dobra lekcija za življenje sredi trpljenja, kajne?
Spoštovani, vprašanje trpljenja je povezano tudi z jokom. Ni res, da solze niso dovoljene, kot da so odraz šibkosti in nezaupanja Bogu. Tudi Jezus je jokal nad Jeruzalemom, v vrtu Getsemani in pri grobu svojega prijatelja Lazarja v Betaniji. Kdor ne joče, živi v kulturi smrti.
Zadušene in pogoltnjene solze so kot bomba, ki slej ko prej prebije in raznese srce. Tomaž Akvinski je zapisal, da je jok Božje zdravilo proti žalosti. Kdor joče, je ponižen. Preračunljivi naduteži jočejo drugače. Jočejo zato, da bi vzbudili pozornost in pomilovanje. Iskreno jokajoči pa priznava svojo krhkost, omejenost, odvisnost in spoznanje, da ne more biti gospodar svojega življenja. Toda vsak jok ima tudi svojo omejenost, ker je pomanjkljiv in nas ne more docela utolažiti. Zato je isti Jezus, ki je pri grobu svojega pokojnega prijatelja Lazarja jokal, žalostni vdovi iz mesta Nain, kateri je umrl edinec, rekel: »Ne jokaj!« Kako to? Mar to pomeni, da ne smemo jokati, ko nas peče bolečina? Nikakor. Jezus s tem pove le, da nam jok ne more dati popolne utehe. On ve, da v nekem trenutku več ne moremo jokati, ker nam zmanjka moči in solz. Zato je objokani materi rekel, naj preneha jokati. Ponudil ji je uteho, drugačno od njenega joka, in tolažbo, ki jo daje Bog kot sočutni in materinski Oče.
Bog ve, da je vprašanje trpljenja staro toliko kot je stara prva solza na Zemlji. V tolažbo mi je, da je Jezus največja Božja solza na zemlji. Zato mu lahko zaupam svoje rane, kajti gorje mi, če na svetu ne bom našel ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja. Kako bom potem stopil pred Boga, ki ima rane? Ali me ne bo sram? Vsi moramo piti iz keliha trpljenja. Brez izjem. Samo Bog ve, kdaj nam kelih trpljenja osladi. Če ga ne osladi, on pije iz keliha skupaj z nami, kar je milost. A prihaja dan, ko bo obrisal vse solze z naših oči in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje bo minilo. (Raz 21,4)
Uživam, ko igram na klavir. Takrat se spomnim, da je življenje podobno klavirskim tipkam, belim in črnim, a njihov zvok zveni kot milijon tonov v srcu. Da, življenje je kot klavir. Bele tipke predstavljajo veselje, črne pa žalost. A nikoli ne pozabímo, da črne tipke prav tako ustvarjajo glasbo. In da so v glasbi tudi pavze del lepe melodije. Življenje je kot klavir. Kako zveni, je odvisno od tega, kako igramo. Če je klavir razglašen, prosim, ne ustrelite pianista. On je dal najboljše od sebe. Jaz se trudim vedno igrati tako, kot da me posluša mojster. Tudi ko vadim, vadim tako, kot da že nastopam. To je dobra lekcija za življenje sredi trpljenja, kajne?
21.10.2017
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Ja, res je, KOLIKO PRELITIH SOLZ JE VSAKI DAN PO VSEJ ZEMLJI.
Na tej internetni strani so prošnje iz KATERIH IZVIRA TEŽKA BOLEČINA, VELIKO JE ČUTITI SOLZA, VSAK IMA SVOJ KRIŽ, zato darujmo pri Sveti maši VSE TE PROŠNJE-SOLZE JEZUSU KOT DARITEV ZA SPREOBRNJENJE IN PROŠNJE ZA MILOSTI ZA VSE PROSILCE IN MOLILCE.
OGROMNO MILOSTI PA JEZUS PODELJUJE TUDI V IZPOSTAVLJENEM SVETEM REŠNJEM TELESU, KJER VSAK LAHKO IZLIJE PRED NJIM VSE SVOJE BOLEČINE, RANE, SOLZE, PROŠNJE ZASE , ZA DRUŽINO, ZA CELI SVET.
JEZUS JE ŽIV IN POSLUŠA KOT PRED 2000 LETI.
Čutim bolečino vseh, tudi ga. Kristina, ki ima že dolgotrajno stisko ZAUPA V GOSPODA, KI JI BO PODELIL NEKOČ REŠITEV IN VSEM OSTALIM.
REŠITEV PO GOSPODOVI ZAMISLI, KI JE EDINA PRAVA, ZVELIČAVNA .
4 FAZE, SKOZI KATERE GRE DUŠA, KO RASTE V LJUBEZNI DO BOGA
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
Te faze, skozi katere človek prehaja iz ljubezni do Boga, so nepogrešljive za dosego svetosti
4 faze
Preberite si faze, skozi katere mora iti po Fultonu J. Sheenu duša pri odkrivanju Kristusove ljubezni:
“Duša začne z ljubeznijo do sebe, vendar kmalu vidi svojo lastno neustreznost in spozna, da je to češčenje sebe brez Boga kot ljubezen do sončnega žarka brez sonca.”
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
Na tej stopnji se oseba začne v svojem srcu spraševati, kako ljubiti. Kljub temu da išče rešitve, jih ne najde, ker se ne more zadovoljiti. Spozna, da Ljubezen izvira iz nečesa večjega, in se začne osredotočati na Kristusa.
“Boga ne ljubimo zaradi njega samega, ampak zaradi dobrin, ki jih zagotavlja. Na tej stopnji se pojavijo prošnje, ker je Bog ljubljen v zameno za dobrote, ki jih daje.”
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
Človeško bitje teži k iskanju lastnega udobja in znotraj njega je “dobro”, saj je to tisto, kar koristi duši. V tej drugi fazi oseba priznava, da se ne more braniti pred življenjskimi preizkušnjami. Zato pa v Bogu najde vir želja, za katere lahko prosi in od katerih ima koristi.
“Boga ljubimo zaradi njega samega in ne zaradi nas. Duša se bolj zanima za Ljubljenega kot za to, kar Ljubljeni daje.”
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
Z večjim poznavanjem Boga duša ve, da ves čas potrebuje svojega Stvarnika. Neha razmišljati o tem, kako poseduje Kristusovo ljubezen, ampak kako se bo Kristusovi ljubezni prepustila. Tako kot zaljubljen mladenič poskuša poznati vsako podrobnost o ljubljenem dekletu, osebo privlači Kristusova lepota in želi vedeti več, da bi ga lahko bolj intenzivno ljubila.
“Zadnja faza je tista redka okoliščina, da je samoljubje popolnoma opuščeno in predano iz ljubezni do Boga.”
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
To je najtežja faza, vendar je idealna. Dosegli so jo svetniki, kot so sveti Frančišek Asiški, sveta Terezija Jezusova in drugi ljudje, ki zapustijo vse svoje življenje, da bi jih prepoznali kot Božje otroke in Božje orodje.
https://si.aleteia.org/2023/09/10/4-faze-skozi-katere-gre-dusa-ko-raste-v-ljubezni-do-boga
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Ja, bolj kot raste ljubezen do BOGA, BOLJ RASTE TUDI DO LJUDI.
Ja, veliko je trpljenja, vsak dan, PRELITIH OGROMNO SOLZA, LJUDJE HODIJO DRUG MIMO DRUGEGA, VENDAR SOLZE VIDI ČLOVEK, KI JE SPREJEL GOSPODOVO USMILJENJE IN SE USMILI TUDI DRUGIH.
TUDI JEZUS JE TOČIL SOLZE, ČEPRAV JE BOŽJI SIN. JEZUS JE JOKAL, KO JE LAZAR UMRL, ČEPRAV JE VEDEL, DA GA BO OBUDIL, TOČIL JE BRIDKE SOLZE….SE JE VZNEMIRIL. Janez 11,33-37
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
33 Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, je bil v duhu pretresen in se je vznemiril. 34 In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« 35 Jezus se je zjokal. 36 Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« 37 Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mogel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?« Janez 11,33-37
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
NOVI GLAS, z dne 4.4. 2021, piše takole:
Na kaj vse je Jezus mislil na vigilijo pred svojo snrtjo? Kateri spomini so se podili po njegovi glavi? Potem je jokal. Mesto ga ni sprejelo.
JEZUS JOČE ZARADI SVOJE LJUBEZNI DO MESTA, DO NAS.
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
Jezusove napovedi so se uresničile; Rimljani so porušili Jeruzalem. Jezusove solze se nanašajo na nas, mi smo Jeruzalem, nad katerim Jezus joče. Bili smo krščeni, poslušamo Božjo besedo, prejemamo zakramente …, a kljub temu grešimo, smo brezbrižni, nismo ponosni na to, da smo kristjani … Prosimo za svoje spreobrnjenje, za spreobrnjenje naših bližnjih, našega naroda, vsega človeštva.
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………Ja, JEZUSOVE SOLZE SE NANAŠAJO NA VSAKEGA OD NAS, MI SMO JERUZALEM.
Trkati se po prsih, govoriti jaz pa nisem kakor ta…………jaz sem boljši ……
Ja, trpljenje je potrebno sprejeti, ljudje nas vsak dan BRUSIJO, tako so povedali že svetniki. Tako je, vedno bo boj. ČLOVEK ZANIČUJE ČLOVEKA, ČEPRAV SMO VSI USTVARJENI OD ISTEGA BOGA-ODREŠENIKA, KI JE ZA VSE NAS UMRL.
Velikokrat razmišljam in iz napisanih besed na tej internetni strani ZAČUTIM STISKO ČLOVEKA, POZNAM STISKO, VENDAR STISKO DRUGEGA ČLOVEKA LAHKO ZAZNA TISTI, KI JE SAM HODIL ALI HODI SKOZI TEŽKO PREIZKUŠNJO.
JEZUS JE JOKAL IN TUDI DANDANES JOČE, JOKA PA TUDI OD VESELJA NAD SPREOBRNJENJEM…..
Napuhnjenci za vsako figo točijo take krokodilje solze, da bi z njimi lahko zalil Saharo……
Kaj predstavlja napisano, ali BOŽJE USMILJENJE, ALI OPOZORILO NAM, ALI OBSOJANJE, ALI ……
Vprašam tudi, kdo je avtor tega stavka o napuhnjencih, ki točijo krokodiljo solze, da bi z njimi zalil Saharo?
Se zahvaljujem za odgovor!
Avtor prispevka je Mirenski grad: pater Peter Žakelj. Povprašajte njega.
Mirenski grad pater Žakelj: PREPOZNAJMO SVOJ NAPUH IN SE POBOLJŠAJMO!
Obstaja nekaj indicev, preko katerih se lahko začnem zavedati napuha, ki v meni živi in me uničuje. Naj naštejem zgolj nekaj preprostih primerov:
Neposlušnost in samovolja ter zato potrebna ponižnost
Sveti pater Pij je imel milost, da je na telesu nosil Kristusove rane imenovane stigme. Vendar jih je po ukazu Cerkve moral skrivati, zastirati pred ljudmi. In pater Pij je bil poslušen Cerkvi. Še več, Cerkev ga je poniževala, a ostal ji je zvest. Sveti pater Pij nam naroča: »Vselej se postavite na zadnjo mesto, vse ljudi imejte za boljše od sebe. V veselih in žalostnih trenutkih se vedno ponižajte pred mogočno Božjo roko, ponižno in potrpežljivo sprejemajte ne le, kar ugaja vaših čutom, temveč, še bolj vse bridkosti, ki vaj jih pošilja, da bi bili bolj sprejemljivi zanj in vselej bolj vredni Nebeške domovine«.
Božja volja se razodeva preko naših predstojnikov
Prav je, da smo predstojnikom pokorni in jih ubogamo. In ko oblast npr. ukaže nošenje mask v zaprtih prostorih in karanteno, da bi zaustavili širjenje epidemije koronavirusa je prav, da smo pokorni in ubogljivi! In ko Bog preko Cerkve, škofov in duhovnikov npr. zaradi epidemije nekaj zapove, moramo biti duhovniki in verniki ubogljivi in spoštljivi ter spoštovati obiske svetih maš z upoštevanje razdalje med verniki in z drugimi zahtevami! Kdor ni sposoben biti poslušen Bogu, Oblastem, predstojnikom v službi in Cerkveni avtoriteti, ni sposoben biti poslušen ne državi, ne družbi, kaj šele v čisto človeških odnosih. V vseh odnosih bodisi človeških, v službi in družbi, bodisi z Bogom je ogromno poslušnosti in uboganja, ter zelo malo prostora za samovoljo. Bog že ve zakaj!
Več vrednega doprinosa naj da tisti, kdor je prejel več talentov od Boga
Nekdo, ki ima smisel, pa čeprav je napravil samo poklicno šolo, lahko uspešno vodi svoje podjetje ali družbo. Veliki svetovni voditelji, so bili na splošno precej neizobraženi. Izobrazba, poreklo, denar, vpliv ter moč še ni garancija za dobro in sposobno ter odgovorno vodenje v prid ljudi in družin, da živijo s plačo in dohodki od dela, ker so družbeno odgovorno do ljudi in do družbe. Pa kljub temu, se ljudje radi okitimo z izobrazbo, poreklom, denarjem, vplivom in se imamo za več vredne. Že apostol Peter opozarja, svari in grozi pred tovrstnim napuhom: »V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša« (1 Pet 5,4-6)
Zato je prav, če nekdo napravi dobro delo, da leva roka ne ve kaj je dala desna; ne pa da se važimo, da pokažemo da se ta dobrota vidi; in da se imam zato za več vrednega, kot tisti, ki je napravil potiho in naskrivaj dobro delo, ki pa se ne vidi. Pred Bogom smo vsi enaki, toda nekateri si domišljajo, da si iz ‘ta boljš družine’. Ter zato pričakujejo določene privilegije in bonitete: »Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« (Lk 13,4-5) Tisti, ki je trudi za krščansko življenje, ki dela za ZASTONJ ali za BOHLONAJ za druge ljudi, pa tudi s tem, ko je prisoten pri vseh obredih, je lahko samo neizmerno hvaležen, da ima pogum, veselje in voljo izpolnjevati Božjo voljo. A če se bom napuhnjeno imel za več vrednega od drugih, manj srečnih in manj obdarjenih, bom ravno tako brez Milosti v Božjih Očeh, ne bom imel Božjega Blagoslova in Uspeha in bom podoben farizeju.
Sojenje in obsojanje drugih; pred svojim pragom pa ne pometemo
Kolikokrat smo to že pisali in obravnavali, pa še vedno tako radi sodimo druge! Kakor da ne moremo drugače, čeprav poznamo Jezusovo zapoved: »Ne sodi, da ne boš sojen«! Če radi kažemo na druge, jih obsojamo in sodimo, potem smo zagotovo napuhli. Cerkev obsoja greh, nikdar pa ne obsoja grešnika, ker daje priložnost grešniku, da se spove grehov in poboljša. . Če bi temu ne bilo tako, potem Jezus tisti grešnici Magdaleni, ki so jo hoteli kamenjati ne bi odpustil. Obsoja pa greh, ki ga je storila, zato pravi: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11). Če bi temu ne bi bilo tako, potem ne bi bilo nobenega zakramenta, ne bi bilo Cerkve. Na to ne smemo pozabiti, da moramo biti Usmiljeni in Odpuščati tako kot Jezus. Tisti hip, ko bi grešili bi bili brez Jezusove Odrešitve kaznovani od Boga in bi bili obsojeni na pekel ter uničeni. Bog pa ni uničil ne hudiča, ne Adama in Evo, ne Kajna, niti ne Mojzesa, Davida, Salomona, niti Petra. Vsakemu Bog da možnost, da prizna svojo napako, svoj greh, se pokesa in spreobrne,m ker nas Ljubi in nam Odpušča. Ker Bog ne more uničiti, nekaj, kar je ustvaril. Ljubezen mu to preprečuje. Da celo hudiča ne more in noče uničiti, ker ga ljubi (Origen). Čeprav hudič ne ljubi Gospoda Boga, seje sovraštvo in hudobijo, ker je padli hudobni angel, ki ga je ustvaril Bog je Bog to predvidel z Božjim Načrtom. Bog že ve zakaj!
Da, Cerkev tudi npr. pravi, da je laž greh, da je kraja greh, da je grdo govorjenje in preklinjanje greh itd. Ne obsoja pa grešnika, to je razlika. Cerkev ravna Ad Rem, ne Ad Personam! Vsi grešimo, samo da so grehi nekaterih vidni, pri drugih pa nevidni. Boga pa vse vidi in vse Ve, Zato se Greh Delati ne sme! In tisti grehi, ki so vidni, niso vedno hujši od nevidnih. Tudi ne moremo vedeti čisto za vsak nagib, ki nekoga primora v greh. Sodbo in obsodbo grešnika pa pustimo Bogu. Bog bo sodil ne mi grešni ljudje, ki smo vsi enaki pred Bogom! Sami pa se potrudimo, da bomo tuje grehe, tudi če so nas osebno prizadeli, opravičili in pozabili. Kajti če ne bomo opravičili in pozabili, tudi ne bomo nikdar odpustili in če ne bomo odpustili bomo kakor hudič. Jezus je grešnico najprej opravičil: »»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8,7), šele nato ji je lahko odpustil.
Krivice in ponižanja
Če često čutimo, da se nam je zgodila krivica. Če težko prenašam tuje napake in slabosti. Da vsi narobe delajo razen mene. Da me nihče ne razume in spoštuje. Da sem žrtev bolnega družinskega debla, ter da so vsi ostali krivi za mojo nesrečo, potem sem tako globoko v napuhu, da je čudež da sploh še diham in živim. Napuhnjenci za vsako figo točijo take krokodilje solze, da bi z njimi lahko zalil Saharo. Njihova užaljenost, za čisto malenkostne stvari je večja in trajnejša kot Večno življenje v Nebeškem kraljestvu. Potrpimo in vzemimo svoj križ na rame in hodimo za Kristusom! Brez Napuhnjenosti in pritoževanja, kako se nam godijo krivice. Kdo jih pa ne doživlja?
Duhovni napuh
Je zelo težka oblika napuha. Najbolje ga ponazorimo z besedami francoskega krščanskega pisatelja G. Bernanosa: »Draga mati opatinja, vi in vaše sestre redovnice ste čisti kot angeli, a ste obenem ohole in napuhnjene kot hudiči, ker nimate Ljubezni, Usmiljenja in Dobrote«. To seveda ne pomeni, da je bolje grešiti, kot živeti po pravilih in izvajati pobožne vaje. Tukaj gre predvsem za kakovost kako izvajamo verske obveznosti pred količino, kakor pravi tudi Jezus sam: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili« (Mt 6,7). Kdor trpi zaradi duhovnega napuha se rad pohvali, da zmoli dovolj veliko število rožnih vencev, da nima nobene slabe vesti pred Bogom in ne pred Ljudmi. Kdor trpi zaradi duhovnega napuha, si skuša sam, brez Božje milosti zagotoviti prostor v Nebeškem kraljestvu. Vso svojo teologijo in vero osredotoči okoli ene same poljubne zapovedi, drugega pa ne vidi in ne sliši!. Največkrat si skuša z zunanjim, moralno neoporečnim življenjem, kupiti vstopnico za v Nebesa in pri tem pozablja na Boga in Njegove Zapovedi, da je pred 6. Božjo zapovedjo še pet drugih mnogo pomembnejših in za 6. Božjo zapovedjo še štiri zapovedi, ki tudi niso zanemarljive.
ZDRAVILA ZOPER NAPUH
Ponovimo: napuh je greh in je kot plevel, ki se razširja na vrtu in ga mora vrtnar temeljito očistiti ter izločiti, da ne zaduši rasti povrtnin in se razraste. Vedimo pa, da ga razen po izjemnem posredovanju Božje milosti, sami ljudje ne moremo docela izkoreniniti in odstraniti. Bog celo svetnikom dopušča določeno mero slabosti, zato da se ne bi prevzeli in jih preizkuša ali so še vedno zvesti Bogu. Ali ljubijo Boga in so poslušni? Moramo pa plevel napuha nenehno puliti, uničevati, ker nas bo drugače prerastel in uničil vse tisto dobro, kar raste na naši življenjski njivi. In ne da s prstom kažemo na druge; sami ga očistimo, prvo pri sebi!
Zakaj Bog dopušča napuh, zlo in slabosti? Zaradi naše ponižnosti, ki je najpomembnejše zdravilo in pot do nebes. Tako pripoveduje apostol Pavel: »Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12, 7-10). Ponižnost je nasprotje napuha, kakor je ljubezen nasprotje sebičnosti. Napuh in sebičnost hodita z roko v roki, kakor ljubezen in ponižnost.
Nadalje je prav je da se udeležujemo verskih obredov in sprejemamo obhajilo pri sveti maši. Češčenje pa ni samo takrat, ko je Jezus slovesno izpostavljen v monštranci, temveč ga častimo vsakič in morda najbolj iskreno takrat, ko pridemo v prazno cerkev, ko nas nihče ne vidi in nihče ne sliši. Ko samo stojimo, sedimo ali klečimo pred zaprtim tabernakljem. Mnogi svetniki so to počeli in ker so to počeli so svetniki. In da veliko in pogosto molimo k Bogu in ga prosimo Milosti in Usmiljenja, da ne zaidemo in se ne izgubimo na stranpota, kjer ni Boga. Veliko je zank in skušnjav, kamor se lahko hitro izgubimo in pozabimo na Boga!
Ko pridemo v Cerkev moliti, tudi ko ni svete maše, častiti Jezusa, se ne odtrgamo samo od vsakodnevnega dela ali lenarjenja, temveč pokažemo največjo mero ponižnosti in ljubezni do Boga. In se z Bogom v molitvi pogovorimo in ga prosimo Pomoči in Milosti. Danes kar nekaj slovenskih župniji nima dovolj duhovnikov, čeprav potrebujejo Boga in duhovnika, saj verniki potrebujejo Božjo Pomoč in Usmiljenje, da bodo ostali stanovitnio v veri in bili zvesti Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Brez Boga lahko hitro nekam zaplavamo in se izgubimo. Bog je naša Navigacija da bo naša plovba Življenja Varna in da bomo šli v pravo smer, ki vodi k Bogu. Naj bo trenutno duhovno stanje kakršno koli že je: dobro ali slabo: »Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo« (Jn 15,6-7) Ni pa mogoče biti v Jezusu in Jezus ne v nas, če pred Njim bežimo in se ga izogibamo. In pozabimo na Boga ter smo samozadostni, oholi, napuhnjeni in arogantni brez Ljubezni in Usmiljenja! Bodimo čimbolj podobni Jezusu in bodimo Dobri in Usmiljeni, kot je bil naš Učenik in Odrešenik na Zemlji!
Mirenski grad: pater Peter Žakelj
BOŽJA BESEDA GOVORI:
Jakob 5,9-10
Ne godrnjajte drug nad drugim, bratje, da ne boste obsojeni. Glejte, sodnik stoji pred vrati. 10 Bratje, za zgled trpljenja in potrpežljivosti si vzemite preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu. Jakob 5,9-10
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Ja, potrpimo drug z drugim, odpuščajmo vsakemu, tako v družini, na cesti, v skupnosti-v službi in tudi v tej molitveni skupini.
Tudi jaz prosim za odpuščanje, naj mi odpustijo vsi tisti, ki sem jih kdajkoli prizadela v tej molitveni skupini.
MOLIMO DRUG ZA DRUGEGA!
Tudi jaz odpuščam vsem tistim, ki so mene prizadeli!
BOG JE NAM GREHE ODPUSTIL, TAKO TUDI MI ODPUŠČAJMO LJUDEM!
TIHOTA, ŠOLA TRPLJENJA IN UMIRANJA, Mirenski grad
UMRETI V POTRPEŽLJIVOSTI
Ko trpiš brez pritoževanja. Ko se odpoveš lagodju.
Ko ne iščeš tolažbe drugih ljudi. Ko umreš svojim potrebam.
Ko potrpežljivo čakaš, da seme kali počasi. Ko umreš rezultatom.
UMRETI V PONIŽNOSTI
Ko daš prostor drugemu. Ko umreš svojemu položaju.
Ko brez hrupa razdajaš svoje darove. Ko umreš vsakemu priznanju.
Ko dopustiš, da te obsodijo. Ko umreš dobremu imenu.
UMRETI V USMILJENJU
Ko ne razkriješ krivde svojih bratov. Ko se odpoveš tekmovalnosti.
Ko ne obsojaš, ampak posežeš v globino. Ko umreš pravici.
Ko odpustiš in greš naprej. Ko umreš vsakemu dokazovanju.
UMRETI V LJUBEZNI
Ko ne odgovoriš na žalitve. Ko umreš lastni ceni.
Ko ne uveljavljaš svojih pravic. Ko se odpoveš svoji moči.
Ko prepustiš Bogu, da brani tvojo čast. Ko umreš svojemu ponosu.
UMRETI V VERI
Ko si tiho, ker On deluje. Ko umreš sebi.
Ko se odpoveš glasovom sveta, da si lahko v Njegovi bližini.
UMRETI V UPANJU
Ko objameš križ, ne da bi vprašal: Zakaj?
Bog naj nam da pogum, da bi vedno znova tvegali umirati, da bi on lahko zaživel v nas.