Nasvet

9.372 Responses to Nasvet

1. Hvala says:

   22. februarja, 2025 at 9:59

   PREPUSTITEV: ZDAJ JE ČAS LJUBEZNI

   Vzroki težav, ki človeka ovirajo pri prepustitvi Bogu, so lahko zelo različni: določen kompleks manjvrednosti, šibka samopodoba, težave pri sprejemanju lastnih napak … Na drugi strani pa sedanji delovni ritem prinaša več zapletenosti v naše življenje in včasih tudi v naš značaj: ker lahko vsak dan naredimo več stvari, se povečuje število odločitev, ki jih moramo sprejeti; prioritete niso vedno jasno določene; tekmovalnost družbe na nas pritiska in prinaša ambicije, ki naposled našo dušo obremenijo … Želeli bi si živeti preprosto življenje, vendar je resničnost preveč zapletena, da bi nam to dopustila.

   Ob pogledu na takšno obzorje nas sveti Jožefmarija vabi, naj se posvetimo sedanjosti, ki je kairós, pravi čas za našo svetost. Navsezadnje je sedanjost edini trenutek, v katerem lahko prejmemo božjo milost: »Prav ravnaj ‘zdaj’, pozabi na ‘včeraj’, ki je že minil, in ne skrbi za ‘jutri’, za katerega ne veš, če ga boš sploh dočakal.«[7] Preteklost in prihodnost lahko namreč na koncu postaneta breme, ki nam preprečuje jasno razločevanje Gospodove volje. On sam nam pravi: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo« (Mt 6,33).

   Če se osredotočimo na neko nalogo, ne da bi se preveč ukvarjali s tem, kaj si bodo mislili drugi ali kakšen vpliv bo to imelo na naše življenje, nam bo to pomagalo usmeriti našo voljo in bolje izkoristiti naše talente. Seveda je treba pretehtati tudi pretekle dogodke in načrtovati prihodnost, vendar nam to ne sme preprečiti, da se ob podpori božje roke osredotočimo na to, da ljubimo tukaj in zdaj, kajti ljubezen lahko dajemo in prejemamo samo v tem trenutku. OPUS DEI

   https://opusdei.org/sl-si/article/zelo-cloveski-zelo-bozji-15-preprostost-da-bi-jasno-videli-svojo-pot/

   Odgovori
2. Hvala says:

   22. februarja, 2025 at 9:40

   Ko govorimo o ‘sovražnikih’, ne smemo misliti na ne vem kako drugačne ali od nas oddaljene osebe.

   Govorimo tudi o nas samih, ki tudi lahko vstopimo v spor z našim bližnjim, včasih celo z domačimi. Koliko je sovraštva po družinah, pomislimo na to.

   Sovražniki so vsi tisti, ki grdo govorijo o nas, ki nas obrekujejo in nas jezijo. Ni lahko požreti vsega tega. Vsem tem smo poklicani odgovoriti z dobrim, ki pa ima tudi svoja premišljena ravnanja, a navdihnjena z ljubeznijo. Ervin Mozetič

   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   PRAVA LJUBEZEN SE NE POKAŽE V PRIJETNIH TRENUTKIH.
   ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

   PRAVA LJUBEZEN SE POKAŽE TAKRAT, KO NEKDO NEKAJ NAREDI ZA DRUGEGA , TUDI ČE JE TO TEŽKO IN SE NAM ZDI NEMOGOČE.

   LJUBEZEN DO BOGA IN POSLEDIČNO DO LJUDI JE DAR OD BOGA, JE BOŽJA MILOST.

   BOG DELI MILOSTI…KO GRE ČLOVEK NA POT SPREOBRNENJA IN GA GOSPOD OČIŠČUJE.

   Človek se NE MORE PRISILITI , da bo imel nekoga rad, da bo lepo govoril o njem, tudi če misli da ga je nekdo prizadel, itd..DA NE BO V SRCU ČUTIL GRENČICE IN NE MISLIL Z JEZO V SRCU NANJ, ČE MU JE NEKDO NEKAJ REKEL, NAPISAL, GA OPOMNIL.

   …..NI MOGOČE, ZATO PA BOG VODI ČLOVEKA SKOZI TRPLJENJE, GA OČIŠČUJE, ČLOVEK DUHOVNO NAPREDUJE , RASTE, HODI TESNO POVEZAN Z BOGOM….MILOSTI PODELJUJE GOSPOD.

   SVETI HILARIJ IZ POITIERSA JE NAPISAL:

   »Gospod namreč hoče, da je upanje naše vere, ki je usmerjeno proti večnosti, preizkušano v dejanjih samih na način, da sama potrpežljivost v pozabljanju na žalitve pričuje o prihodnji sodbi«

   SVETI CIPRIJAN JE ZAPISAL , naj »bo obnašanje Božjih otrok primerno Božjemu očetovstvu, da bo Bog slavljen in hvaljen z lepim človekovim obnašanjem« (De zelo et livore, 15: CCL 3a,83).

   KO GOSPOD OČIŠČUJE NAŠA SRCA IN DELA NOVO SRCE, KI BO POSLUŠNO, NE BO VEČ ZAMERE IN GRENČICE V NJEM IN BOLEČINE OB BESEDAH LJUDI.

   KO GOSPOD OZDRAVLJA VSE RANE V ZAVESTI IN PODZAVESTI, NE BO BOLEČINE NA TEŽKE DOGODKE, NA BESEDE DRUGIH, VSE BO PREPPLAVILA BOŽJA LJUBEZ, MIR IN VESELJE.

   Človek lahko to prejme od GOSPODA, ČE MU PREPUSTI VODSTVO, DA GA BO GOSPOD PELJAL SKOZI OGENJ PREIZKUŠNJE, KI BO OČIŠČEVAL IN SEZGAL “vso navlako”, ki je človeka morila, in DAL MU BO SVOJ MIR, LJUBEZEN IN V SRCE IN GA NAPOLNIL S SVETIM DUHOM.

   SVETO PISMO GOVORI KAKŠNA JE PRAVA LJUBEZEN:
   1 Korinčanom 13,4-7
   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

   4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, 5 ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. 6 Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. 7 Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.
   1 Korinčanom 13,4-7
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   Odgovori
3. Hvala says:

   20. februarja, 2025 at 19:23

   MISEL DNEVA

   “RESNICO O JEZUSU JE POTREBNO SPREJETI, NE JO ODKRITI S SVOJO PAMETJO, KER JE TA PRESLABA.

   PETRU NISTA MESO IN KRI RAZODELA RESNICE, AMPAK NEBEŠKI OČE S SVOJO MILOSTJO.”B. sl. ALOJZIJ KOZAR

   Odgovori
4. Hvala says:

   19. februarja, 2025 at 5:47

   Vsi svetniki so postali svetniki, ker so se spreminjali. Na bolje seveda. V tem je smisel našega življenja. Samo tako razvijamo talente, ki smo jih prejeli.

   Miha Žužek

   Odgovori
5. Hvala says:

   18. februarja, 2025 at 22:13

   GREŠNA NAGNJENA IN KREPOSTI – KATEHEZE PAPEŽA FRANČIŠKA
   ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
   Grešna nagnjenja
   1. del: Uvod: varovati srce

   POŽREŠNOST,

   NEČISTOST,

   SKOPOST JE BOLEZEN SRCA, NE DENARNICE

   NEVOŠČLJIVOST IN NEČIMERNOST

   NAPUH

   itd..

   Dragi bratje in sestre, dober dan!

   Danes bi rad uvedel nov cikel katehez na temo grešnih nagnjenj in kreposti. Začnemo lahko na samem začetku Svetega pisma, kjer 1. Mojzesova knjiga s pripovedjo o prastarših predstavi dinamiko zla in skušnjave. Pomislimo na zemeljski raj. V idilični upodobitvi, ki jo predstavlja rajski vrt, se pojavi lik, ki postane simbol skušnjave: kača, lik, ki zapeljuje. Kača je zahrbtna žival: premika se počasi, plazi se po tleh in včasih sploh ne opazimo njene prisotnosti, je tiha, saj se dobro zlije s svojim okoljem in ravno zato je nevarna.

   Ko se začne pogovarjati z Adamom in Evo, pokaže, da je tudi prefinjen govornik. Začne tako kot pri slabih govoricah, z zlonamernim vprašanjem. Pravi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« (1 Mz 3,1) Stavek je napačen: Bog je moškemu in ženski dejansko ponudil vse sadove vrta, razen tistih z določenega drevesa: drevesa spoznanja dobrega in zla. Ta prepoved ne želi prepovedati človeku uporabe razuma, kot se je včasih napačno razlagalo, ampak je merilo modrosti.

   Kot da bi rekel: spoznaj mejo, ne imej se za gospodarja vsega, kajti napuh je začetek vsega zla. In tako, pravi zgodba, Bog postavi prastarša za gospodarja in varuha stvarstva, vendar ju želi obvarovati pred domišljavostjo vsemogočnosti, pred tem, da bi se naredila za gospodarja dobrega in zla, kar je skušnjava. To je najnevarnejša past za človeško srce.

   Kot vemo, se Adam in Eva nista zmogla upreti skušnjavi kače. Ideja o Bogu, ki ni ravno dober in ju hoče ohraniti v podrejenosti, se je prikradla v njune misli. In tako se je vse sesulo.

   S temi pripovedmi nam Sveto pismo pojasni, da se zlo v človeku ne začne na hrupen način, ko se neko dejanje že izrazi. Zlo se začne že veliko prej, ko se človek pri njem zadržuje, ko ga goji v svoji domišljiji in mislih, na koncu pa se zaplete v njegovo laskanje. Uboj Abela se ni začel z vrženim kamnom, ampak z zamerami, ki jih je Kajn podlo gojil v sebi. Tudi v tem primeru Božja priporočila ne dosežejo ničesar.

   Dragi bratje in sestre, s hudičem se ne pogovarja. Nikoli! Z njim se ne sme nikoli razpravljati. Jezus se ni nikoli pogovarjal s hudičem, ampak ga je nagnal. V puščavi sredi skušnjav ni odgovoril z dialogom. Preprosto je odgovoril z besedami Svetega pisma, z Božjo besedo. Bodite pozorni: hudič je zapeljivec. Nikoli se z njim pogovarjati, kajti on je bolj prebrisan od vseh nas.

   Ko pride skušnjava, nikoli ne vstopajmo v pogovor. Zapreti vrata, zapreti okna, zapreti srce. Tako se zavarujemo pred tem zapeljevanjem, kajti hudič je prekanjen, je pameten. Jezusa je poskušal zapeljeti s svetopisemskimi besedami in se je predstavil kot veliki teolog. Bodite pazljivi. S hudičem se ne pogovarja in pri skušnjavah se ne smemo zadrževati. Ko pride skušnjava, zaprimo vrata, zaprimo srce.

   Biti moramo varuhi svojega srca. Zato se ne pogovarjajmo s hudičem. To je priporočilo – varovati srce -, ki ga najdemo pri različnih svetnikih. Prositi moramo za milost, da se bomo naučili varovati srce. Znati varovati srce je modrost. Naj nam Gospod pomaga pri tem prizadevanju. Kdor varuje svoje srce, varuje zaklad. Bratje in sestre, učimo se varovati srce.

   2. del: Duhovni boj
   Prejšnjič smo naredili uvod v temo o grešnih nagnjenjih in vrlinah, kar v ospredje postavlja duhovni boj kristjanov. Duhovno življenje kristjana namreč ni mirno, linearno in brez izzivov. Nasprotno, krščansko življenje zahteva stalen boj, da bi ohranili vero in v sebi obogatili darove vere. Ni naključje, da je prvo maziljenje, ki ga vsak kristjan prejme pri zakramentu krsta – katehumensko maziljenje -, brez vonja in simbolično naznanja, da je življenje boj. Dejansko so v starih časih rokoborce pred tekmovanjem v celoti namazali z oljem, da bi okrepili mišice in tudi da bi se med bojem njihovo telo lažje izmuznilo nasprotnikovemu prijemu. Maziljenje katehumenov takoj jasno pokaže, da kristjanu boj ni prihranjen: tudi njegovo življenje, tako kot življenje vseh, se bo moralo spustivi v areno, kajti življenje pomeni zaporedje preizkušenj in skušnjav.

   Znani rek, ki ga pripisujejo svetemu Antonu, prvemu velikemu očetu samostanskega življenja, se glasi takole: »Odstrani skušnjavo in nihče ne bo odrešen.« Svetniki niso ljudje, ki jim je bila skušnjava prihranjena, ampak ljudje, ki se dobro zavedajo, da se v življenju vedno znova pojavljajo zapeljevanja zla, ki ga je treba razkrinkati in zavrniti. Vsi mi imamo to izkušnjo, da se ti pojavi neka slaba misel, pojavi se ti želja, da bi nekaj storil ali pa slabo govoril o drugem. Vsi smo skušani in moramo se boriti, da ne bi padli v to skušnjavo. Če kdo med vami nima skušnjave, naj to pove, kajti šlo bi za zares izjemen primer. Vsi imamo skušnjave in vsi se moramo naučiti, kako se odzivati v teh situacijah.

   Imamo veliko ljudi, ki se »samoodvezujejo«, mislijo, da so »v redu«. A nihče med nami ni v redu. Če se kdo tako počuti, sanja, kajti vsak med nami ima mnogo stvari, ki jih je treba popraviti, in zato mora biti pazljiv. Včasih se zgodi, da pri zakramentu sprave rečemo: »Ne spomnim se. Ne vem, če imam grehe.« To je pomanjkanje zavedanja o tem, kaj se dogaja v srcu. Vsi smo grešniki, vsi. Izprašati vest in pogledati vase, nam bo pomagalo. Sicer tvegamo, da bomo živeli v mraku, ker smo se navadili na temo in ne razlikujemo več dobrega od zla. Izak iz Niniv je dejal, da je v Cerkvi tisti, ki prizna svoje grehe in jih obžaluje, večji od tistega, ki oživi mrtvega. Vsi moramo prositi Boga za milost, da bi se prepoznali kot ubogi grešniki, ki potrebujejo spreobrnjenje, in v srcu ohranjati zaupanje, da noben greh ni prevelik za neskončno usmiljenje Boga Očeta. To je uvod v učenje, ki nam ga daje Jezus.

   To vidimo že na prvih straneh evangelijev, predvsem ko nam pripovedujejo o Mesijevem krstu v vodah reke Jordan. V tem prizoru je nekaj motečega: zakaj se Jezus podredi takšnemu obredu očiščevanja? On je Bog, je popoln. Katerega greha se mora Jezus kdaj pokesati? Nobenega! Celo Krstnik je ogorčen do te mere, da besedilo pravi: »Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: “Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.“ (Mt 3,15).« Toda Jezus je povsem drugačen Mesija, kot ga je predstavil Janez in kot so si ga predstavljali ljudje: ne uteleša srditega Boga in ne kliče k sodbi, ampak, nasprotno, stoji v vrsti z grešniki. Kako to? Da, Jezus nas spremlja, vse nas grešnike. On ni grešnik, a je med nami. In to je nekaj lepega. Jezus nas nikoli ne pusti samih, nikoli! Tega ne pozabimo. V težkih trenutkih, ko nam na grehih spodrsne, je Jezus ob nas in nam pomaga, da se dvignemo. To nam je v tolažbo. Te gotovosti ne smemo izgubiti. Jezus je ob nas in nam pomaga, nas varuje in po grehu nam pomaga, da vstanemo. Jezus nam vse odpusti. Prišel je, da bi nam odpustil in nas rešil. Edino, kar želi Jezus, je tvoje odprto srce. Nikoli ne pozabi odpustiti. Mi smo tisti, ki velikokrat izgubimo zmožnost, da bi prosili odpuščanje. Ponovno obudimo to sposobnost, da prosimo odpuščanje. Vsak med nami ima veliko stvari, za katere lahko prosi odpuščanje. Vsak naj v sebi razmisli in danes o tem pove Jezusu. Reči Jezusu: »Gospod, ne vem, če je res, a prepričan sem, da se ti ne oddaljiš od mene. Prepričan sem, da mi ti odpuščaš. Gospod, jaz sem grešnik, grešnica, a prosim te, ne oddalji se od mene.« To bi danes bila lepa molitev k Jezusu: »Gospod, ne oddalji se od mene.«

   Takoj po krstu pa evangeliji pripovedujejo, da se Jezus umakne v puščavo, kjer ga preizkuša satan. Tudi tukaj se pojavi vprašanje: iz kakšnega razloga mora Božji Sin poznati skušnjavo? Tudi v tem primeru se Jezus pokaže solidaren z našo krhko človeško naravo in postane naš veliki zgled: skušnjave, ki jih prestane in premaga sredi pustega puščavskega kamenja, so prvi poduk, ki ga posreduje našemu življenju kot učencem. Izkusil je to, na kar se moramo vedno pripraviti tudi mi: življenje je sestavljeno iz izzivov, preizkušenj, razpotij, nasprotujočih si pogledov, skritih zapeljevanj, nasprotujočih si glasov. Nekateri glasovi so celo prepričljivi. Dejansko satan Jezusa skuša tako, da se zateče k besedam Svetega pisma. Potrebno je ohraniti notranjo jasnost, da bi izbrali pot, ki resnično vodi k sreči, in si nato prizadevati, da se na poti ne bi ustavili.

   Ne pozabimo, da smo vedno razpeti med nasprotnimi skrajnostmi: ponos izziva ponižnost; sovraštvo nasprotuje ljubezni; žalost ovira resnično veselje Duha; otrdelost srca zavrača usmiljenje. Kristjani nenehno hodimo po teh gorskih grebenih. Zato je pomembno razmišljati o grešnih nagnjenjih in krepostih. To nam pomaga premagati nihilistično kulturo, v kateri meja med dobrim in zlim ostaja zabrisana, hkrati pa nas opominja, da lahko človek, za razliko od vseh drugih bitij, vedno preseže samega sebe, se odpre Bogu in hodi proti svetosti.

   Duhovni boj nas torej vodi k temu, da si od blizu pogledamo tista grešna nagnjenja, ki nas vklepajo, in se z Božjo milostjo usmerimo k tistim krepostim, ki lahko v nas zacvetijo in v naše življenje prinesejo pomlad Duha.

   3. del: Požrešnost
   Na naši poti katehez o grešnih nagnjenjih in krepostih se bomo danes ustavili pri grešnem nagnjenju požrešnosti.

   Kaj nam o tem pravi evangelij? Poglejmo Jezusa. Njegov prvi čudež na svatbi v Kani nam razkrije njegovo naklonjenost do človeških radosti. Poskrbi, da se zabava dobro konča ter ženinu in nevesti podari veliko količino odličnega vina. Jezus se med svojim celotnim javnim delovanjem pokaže kot prerok, ki je zelo drugačen od Janeza Krstnika: Janez je znan po svoji askezi – jedel je, kar ne našel v puščavi -, Jezus pa je Mesija, ki ga pogosto vidimo za mizo. Njegovo vedenje pri nekaterih povzroča pohujšanje, saj ni le dobrohoten do grešnikov, ampak z njimi celo jé. In s to gesto je pokazal, da je pripravljen biti v občestvu in bližini z vsemi.

   Vendar je tu še nekaj drugega. Čeprav nam Jezusova drža do judovskih predpisov razkriva njegovo popolno podreditev Postavi, pa je do svojih učencev prizanesljiv. Ko jih zaloti pri prestopku, ker so bili lačni in so v soboto smukali klasje, jih opravičuje in spomni, da so tudi kralj David in njegovi tovariši kršili zapoved, ko so se znašli v stiski, in jedli posvečene hlebe (prim. Mr 2,23-26). Predvsem pa Jezus potrdi novo načelo: svatje se ne morejo postiti, ko je ženin med njimi. Postili se bodo, ko jim bo ženin vzet. Za Jezusa je vse relativno. Ko je on med nami, ne moremo žalovati. A v uri njegovega trpljenja, se postimo (prim. Mr 2,18-20). Jezus želi, da se veselimo, ko smo v njegovi družbi. A prav tako želi, da smo del njegovega trpljenja, ki je tudi trpljenje malih in ubogih.

   Še en pomemben vidik. Jezus opusti razliko med čistimi in nečistimi jedmi, ki jo je vzpostavila judovska Postava. V resnici – uči Jezus – človeka ne omadežuje to, kar pride vanj od zunaj, ampak to, kar pride iz njegovega srca. »S tem je razglasil vse jedi za čiste« (Mr 7,19). Zato krščanstvo ne predvideva nečistih jedi. A pozorni moramo biti na notranjost: ne na hrano kot tako, ampak na naš odnos do nje.

   Ta miren odnos, ki ga je Jezus vzpostavil do prehranjevanja, bi morali odkriti in ovrednotiti zlasti v družbah tako imenovanega blagostanja, kjer prihaja do mnogih neravnovesij in patologij. Ljudje jedo preveč ali premalo. Pogosto jedo v samoti. Širijo se motnje hranjenja: anoreksija, bulimija, debelost … Medicina in psihologija pa poskušata reševati ta slab odnos do hrane.

   Gre za bolezni, pogosto zelo boleče, ki so večinoma povezane z mukami duha in duše. Prehrana je izraz nečesa notranjega: nagnjenosti k ravnovesju ali pa k čezmernosti; sposobnosti zahvaljevanja ali prevzetne avtonomije; empatije človeka, ki zna deliti kruh z ljudmi v stiski, ali egoizma nekoga, ki vse kopiči zase. Pomembno vprašanje je: povej mi, kako ješ, in ti povem, kakšno dušo imaš. V načinu, kako jemo, se kažejo naša notranjost, naše navade, naše psihične drže.

   Puščavski očetje so grešno nagnjenje požrešnosti imenovali »gastrimargia«, kar lahko prevedemo »norost trebuha«. Požrešnost je grešno nagnjenje, ki se naveže na eno od naših življenjskih potreb, kot je prehranjevanje. Bodimo pozorni na to.

   Če pogledamo z družbenega vidika, je požrešnost morda najnevarnejše grešno nagnjenje, ki ubija planet. Kajti greh nekoga, ki popusti pred kosom torte, na splošno gledano ne povzroči velike škode, a nenasitnost z dobrinami planeta, ki nas je popadla že pred kakim stoletjem, ogroža prihodnost vseh. Planili smo nad vse, da bi postali hišni gospodarji, medtem ko nam je vse bilo izročeno v varstvo, ne v izkoriščanje. To je torej velik greh, pobesnelost želodca: odrekli smo se imenu ljudje, da bi prevzeli neko drugo: »potrošniki«. Danes v družbenem življenju govorimo o potrošnikih. Niti se nismo zavedali, da nas je nekdo začel tako klicati. Ustvarjeni smo, da bi bili »evharistični« moški in ženske, ki se znajo zahvaljevati in so diskretni pri uporabi zemlje, namesto tega pa smo v nevarnosti, da se spremenimo v plenilce, in zdaj se zavedamo, da je ta oblika »požrešnosti« povzročila veliko slabega svetu. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga na poti zmernosti in naj si različne oblike požrešnosti ne prisvojijo naših življenj.

   4. del: Nečistost
   Cerkveni očetje nas učijo, da je poleg požrešnosti drugi »demon«, torej pregreha, ki vedno preži na vratih srca, nečistost. Medtem ko je požrešnost nenasitnost v zvezi s hrano, je nečistost neke vrste »nenasitnost« do druge osebe, torej zastrupljena vez, ki jo ljudje imajo med seboj, zlasti na področju spolnosti.

   Bodimo pozorni: v krščanstvu se spolnega nagona ne obsoja. V svetopisemski knjigi Visoka pesem imamo čudovito pesnitev o ljubezni med zaročencema. Vendar pa ta tako lepa razsežnost naše človeškosti – spolna razsežnost, razsežnost ljubezni – ni brez nevarnosti, tako že sveti Pavel mora obravnavati to vprašanje v prvem Pismu Korinčanom. Takole zapiše: »Nasploh je slišati, da je med vami nečistovanje, in sicer takšno, kakršnega niti med pogani ni« (1 Kor 5,1). Pavlovo grajanje se nanaša ravno na nezdrav odnos nekaterih kristjanov do spolnosti.

   Poglejmo na človeško izkušnjo zaljubljenosti. Zakaj pride do te skrivnosti in zakaj je ta izkušnja tako pretresljiva v življenju ljudi, nihče od nas ne ve. Ena oseba se zaljubi v drugo, pride do zaljubljenosti – to je ena najbolj presenetljivih stvarnosti življenja. Večina pesmi, ki jih slišimo na radiu, govori o tem: o ljubezni, ki zažari, o ljubezni, ki se jo vedno išče in nikoli ne najde, o ljubezni, ki je polna veselja ali pa povzroča trpljenje vse do solz.

   Zaljubljenost je eno najbolj čistih čustev, če ga ne onesnaži grešno nagnjenje. Zaljubljen človek postane velikodušen, rad poklanja darila, piše pisma in poezije. Neha misliti nase, da bi se popolnoma usmeril na drugega, kar je lepo. Če zaljubljeno osebo vprašate: »Zakaj ljubiš?«, ne bo našla odgovora. V mnogih pogledih je njena ljubezen brezpogojna in brez razloga. Toda tako močna ljubezen je lahko nekoliko tudi naivna. Zaljubljenec v resnici ne pozna obraza druge osebe. Nagnjen je k temu, da jo idealizira, in pripravljen je dati obljube, katerih resnosti ne razume takoj. Ta »vrt«, kjer se množijo čudovite stvari, pa ni varen pred zlom. Popači ga demon nečistosti in to grešno nagnjenje pa je še posebej nevarno iz dveh razlogov.

   Najprej zato, ker uničuje odnose med osebami. Da bi to potrdili, je žal dovolj pogledati vsakodnevne novice.

   Koliko odnosov, ki so se začeli na najboljši možni način, se je nato spremenilo v toksične in posesivne odnose, brez spoštovanja in občutka za meje? To so ljubezni, v katerih je manjkala čistost: krepost, ki je ne smemo zamenjati s spolno vzdržnostjo – čistost je več kot spolna vzdržnost -, ampak je povezana z željo, da si drugega nikoli ne lastimo. Ljubiti pomeni spoštovati drugega, iskati njegovo srečo, gojiti empatijo do njegovih čustev, se prepustiti spoznavanju telesa, duha in duše, ki niso naši in jih je treba motriti zaradi njihove lepote.

   Po drugi strani pa se nečistost iz vsega tega norčuje: pleni, ropa, v naglici použije, noče poslušati drugega, ampak le svoje potrebe in užitek. Nečistost vsako dvorjenje ocenjuje kot dolgočasno, ne išče povezave med razumom, nagonom in čustvi, ki bi nam pomagala modro živeti. Nečistost išče le bližnjice: ne razume, da je treba pot do ljubezni prehoditi počasi, in ta potrpežljivost, ki še zdaleč ni sinonim za dolgočasje, nam omogoča, da so naši ljubezenski odnosi srečni.

   Obstaja še drugi razlog, zakaj je nečistost nevarno grešno nagnjenje. Med vsemi človeškimi užitki, ima spolnost močan glas. Vključuje vse čute, nahaja se v telesu in psihi, a če ni disciplinirana z potrpežljivostjo, če ni zapisana v odnos in v zgodbo dveh oseb, kjer se spremeni v ljubeči ples, se preoblikuje v verigo, ki človeka prikrajša za svobodo. Spolni užitek, ki je Božji dar, spodkopava pornografija: zadovoljstvo brez odnosa, ki lahko povzroči obliko odvisnosti. Ljubezen moramo braniti, ljubezen srca, uma in telesa, čisto ljubezen, ki se podarja drugemu. To je lepota spolnega odnosa.

   Zmagati v bitki proti nečistosti, proti »popredmetenju« drugega, je lahko prizadevanje, ki traja vse življenje. Toda nagrada v tej bitki je na splošno najpomembnejša, saj gre za ohranjanje tiste lepote, ki jo je Bog zapisal v svojo stvaritev, ko si je zamislil ljubezen med moškim in žensko, to je, da se ne uporabljata, ampak ljubita. Gre za lepoto, zaradi katere verjamemo, da je boljše skupaj graditi zgodbo, kot pa se podati na lov za pustolovščinami, da je gojenje nežnosti boljše od uklanjanja demonom posedovanja – prava ljubezen ne poseduje, ampak se podarja -, da je služenje boljše od osvajanja. Ker če ni ljubezni, je življenje žalostno, je žalostna osamljenost.

   5. del: Skopost je bolezen srca, ne denarnice
   Tokrat bomo govorili o skoposti, to je o tisti obliki navezanosti na denar, ki človeku preprečuje, da bi bil velikodušen.

   Ne gre za greh, ki zadeva samo ljudi, ki imajo veliko premoženje, ampak za transverzalno pregreho, ki pogosto nima nobene zveze s stanjem na tekočem računu. To je bolezen srca in ne denarnice.

   Opazovanja tega zla, ki so jih opravili puščavski očetje, so pokazala, kako se lahko skopost polasti tudi menihov, ki so se odpovedali ogromni dediščini, nato pa so se v samoti svoje celice navezali na predmete majhne vrednosti: niso jih posojali, niso jih delili z drugimi in še manj so jih bili pripravljeni podariti. Navezanost na majhne stvari. Ti predmeti so zanje postali nekakšen fetiš, od katerega se ni bilo mogoče ločiti. Gre za nekakšno regresijo v fazo otroka, ki v rokah drži igračo in ponavlja: »To je moje! To je moje!« Takšna navezanost jemlje svobodo. V tej zahtevi se skriva bolan odnos do realnosti, ki se lahko izrazi v oblikah kompulzivnega kopičenja ali patološkega grmadenja.

   Da bi ozdraveli od te bolezni, so menihi predlagali drastično, a zelo učinkovito metodo: premišljevanje o smrti. Naj si človek na tem svetu nakopiči še tako veliko dobrin, o eni stvari smo popolnoma prepričani: v krsto ne bodo prišle. Dobrin ne moremo vzeti s seboj. Tu se razkrije nesmiselnost tega grešnega nagnjenja. Vez posedovanja, ki jo gradimo s stvarmi, je le navidezna, saj nismo gospodarji sveta: ta zemlja, ki jo ljubimo, v resnici ni naša in po njej se gibljemo kot tujci in romarji (prim. 3 Mz 25,23).

   Ta preprosta razmišljanja nam pomagajo razumeti norost skoposti, pa tudi njen skriti razlog. Skopost je poskus, da bi pregnali strah pred smrtjo: išče varnosti, ki pa se v resnici razdrobijo v istem trenutku, ko jih zgrabimo. Ne pozabimo prilike o nespametnem človeku, ki mu je polje zelo bogato obrodilo. Oklenil se je misli, da bo zgradil večje kašče, da bi vanje lahko spravil ves pridelek. Ta človek je vse izračunal in načrtoval prihodnost. Ni pa upošteval najbolj zanesljive spremenljivke v življenju: smrti. »Neumnež!« pravi evangelij. »To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« (Lk 12,20).

   V drugih primerih to storijo tatovi. Tudi v evangelijih se večkrat pojavijo, in čeprav so njihova dejanja obsojanja vredna, lahko postanejo koristno opozorilo. Jezus v govoru na gori takole pravi: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo« (Mt 6,19-20). V pripovedih o puščavskih očetih je zgodba o tatu, ki preseneti meniha v spanju in mu ukrade tistih nekaj stvari, ki jih je hranil v celici. Ko se menih zbudi, ga dogodek nikakor ne vznemiri. Odpravi se po sledi tatu, in ko ga najde, mu, namesto da bi zahteval ukradene stvari, izroči še nekaj tistih, ki so ostale, rekoč: »To si pozabil vzeti!«

   itd…

   https://zupnija-most-na-soci.rkc.si/index.php/content/display/348/gre-na-nagnjenja-in-kreposti/20

   Odgovori
6. Hvala says:

   18. februarja, 2025 at 20:52

   JEZUS OBTOŽUJE PISMOUKE IN FARIZEJE

   ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

   KO PA SI ČLOVEK “PODREDI” BOGA , ZATO DA UTEMELJUJE SVOJ PRAV, POSTANE VERA SAMA GROŽNJA SVETU

   KO BOŽJE IME NI POSVEČENO, JE POTREBNO VES ČAS SKRBETI ZA SVOJE, TUDI Z LAŽJO

   KO SE ODDALJIMO OD BOGA, POTEM NE MOREMO VEČ SPOLNJEVATI NJEGOVE VOLJE, AMPAK LE ŠE SVOJO

   Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›rabi‹.

   Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan. Mt 23,1-12

   Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje

   Današnji evangelij je temeljit opis tega, kar se zgodi z vero, ko si jo človek podredi. Dokler je Bog tisti, ki vodi človeka, je vera v službi dobrega. Ko pa si človek ‘podredi’ Boga, zato da utemeljuje svoj prav, postane vera sama grožnja svetu.

   Zdi se, da smo v današnjem času prav v to norost stopili do konca. V svetu divjajo vojne. Vsem gre za oblast in obvladovanje. Zdi se, da izvoljeno izraelsko ljudstvo brez sramu uporablja svojo vero, da opraviči zločin proti človeštvu. Nič drugače ni na drugem koncu v Ukrajini. Če že Rusija tega ne izvaja v imenu Boga, pa to počne v imenu človeka, ki je stopil na njegovo mesto. Liberalna družba ali pa družba kapitala, ki je namreč zbrisala Boga, je na njegovo mesto postavila osebne interese. Tako se bije boj med ‘bogovi’ v človeški podobi, pa naj bo ta zahodna ali vzhodna. Nazadnje je človeški interes vodilo vsega, tudi vojn.

   V tej luči lahko gledamo današnji evangeljski odlomek kot nadaljevanje preteklega. Preteklo nedeljo smo namreč slišali, da je prva zapoved: Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem.

   Če smo ob tem razmišljali, da ljubiti Boga pomeni stopati v odnos z njim, tako kot nas uči Jezus v molitvi Očenaš, pa danes vidimo, kam nas vodi zgrešen pogled na nanj. Ko božje ime ni posvečeno, je potrebno ves čas skrbeti za svoje, tudi z lažjo. Ko ni božje kraljestvo resnično Božje, ko ga ne pripisujemo edinole Bogu, postajata naša moč in oblast edini cilj in smisel. Ko se oddaljimo od Boga, potem ne moremo več spolnjevati njegove volje, ampak le še svojo.

   To so farizeji in pismouki dodobra izpeljali. Božje ime so nadomestili s svojim in so v prvi vrsti skrbeli zanj. Prva mesta, privilegije in časti so obrnili v prid sebi, ne Bogu. Povsod so ustvarjali svoj ‘imperij’ in zahtevali, da se upošteva njihova volja. To je vedno skušnjava duhovnih voditeljev kot tudi vernega ljudstva.

   Ljubezen do Boga je temelj pravične družbe. Brez nje se bo sprevrgla in se vedno sprevrača v pekel človeške pokvarjenosti in sebičnih interesov. Prvi izziv današnjega evangelija je torej vprašanje ali tvoja vere resnično služi ljubezni do bližnjega ali opravičuje tvoje postavljanje nad njega? Ali častiš njegovo ime ali hočeš, da se časti tvoje? Ali ustvarjaš božje kraljestvo tj. občestvo bratov in sester ali svoj, pa če še tako zanikrn, imperij? Ali je vodilo Njegova volja ali vse podrejaš svoji?

   Jezus daje kot protiutež farizejski zablodi preprosto vodilo: Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Če smo za ljubezen do Boga uporabili Očenaš in prve tri vzklike, pa za ljubezen do bližnjega lahko vzamemo zgled prve Cerkve. Apostoli so iz tega, kar smo danes slišali, kot kritiko judovske shodnice, razumeli kot povabilo k novemu občestvu. Takole beremo:

   »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.« (Apd 2, 42-47)

   Za vodilo ljubezni zadošča preprosta trditev, ki smo jo slišali: Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Naj bo to danes predvsem za izziv k razmisleku, ali nam je resnično na prvem mestu nauk apostolov in občestvo. Prepričan sem, da to dvoje pove vse. Če bo Bog resnično edini Bog in ne bomo podlegli prvotni skušnjavi, da bi na njegovo mesto postavili sebe, bomo prav razumeli Evangelij in ga ne bomo prilagajali svojemu okusu. Potem bo drugi resnično sestra in brat. In če bo v nas živo hrepenenje po občestvu, ga bomo zmogli tudi ustvarjati. Če pa tega hrepenenja ni več, smo v sebi že ubili Boga, dobrega Očeta, ki si želi, da bi bili eno, kakor sta eno on in Kristus.

   Naj na nas torej ne ‘leti’ Jezusov očitek, ki ga naslavlja na farizeje. Prizadevajmo si za stanovitnost v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.

   https://mirenski-grad.si/sl/evangelij-in-pridiga/n31-jezus-obtozuje-pismouke-in-farizeje/

   Ko se oddaljimo od Boga, ne moremo več spolnjevati njegove volje, ampak le še svojo.

   Ali gradimo Božje kraljestvo tj. občestvo bratov in sester ali pa svoj, pa če še tako zanikrn, imperij. Ali je vodilo Njegova volja ali pa vse podrejamo svoji. Če bo Bog resnično edini Bog in ne bomo podlegli prvotni skušnjavi, da bi na njegovo mesto postavili sebe, bomo prav razumeli Evangelij in ga ne bomo prilagajali svojemu okusu.( Sestra Slavica Lesjak)

   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Večkrat je bilo že napisano, pa zopet pišem:

   DUHOVNA DELA USMILJENJA:

   grešnike svariti

   nevedne učiti

   dvomljivcem prav svetovati

   žalostne tolažiti

   krivico voljno trpeti

   žaljivcem iz srca odpustiti

   za žive in mrtve Boga prositi

   Sveti Janez od Križa opisuje v knjigi TEMNA NOČ vse nepopolnosti, grešnosti, ki jih bo Gospod očistil skozi TEMNO NOČ PREIZKUŠENJ TISTIM, KI ŽELIJO DA BODO PREČIŠČENI IN BODO IZPOLNJEVALI BOŽJO VOLJO, NE SVOJE.

   Odgovori
   • Hvala says:

     18. februarja, 2025 at 21:07

     Ja, res je; ČIGAVO IME ČASTIMO?

     ALI ČASTIŠ NJEGOVO IME ALI HOČEŠ, DA SE ČASTI TVOJE?

     JEZUS JE REKEL MNOŽICI: Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli.
     ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

     Odgovori
     • Hvala says:

       18. februarja, 2025 at 21:18

       JEZUS JE REKEL: ..NE TROBI PRED SEBOJ, KAKOR DELAJO HINAVCI PO SHODNICAH…Matej 6,2

       adar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo.
       ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

       JEZUS JE REKEL, KADAR MOLITE NE BODITE KAKOR HINAVCI….

       In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. 6 Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. 7 Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. 8 Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. Matej 6,5
       ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

       Odgovori
7. Hvala says:

   18. februarja, 2025 at 14:55

   NE PREIZKUŠAJMO GOSPODA, KAKOR SO GA NEKATERI IN SO JIH POMORILE KAČE ……NE GODRNJAJMO….,

   SVARILO PRED MASLIKOVANJEM, 1 Korinčanom 10,1-21

   1 Nočem, bratje, da bi vi ne vedeli, da so bili vsi naši očetje pod oblakom, da so šli vsi skozi morje 2 in da so bili v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa. 3 Vsi so jedli isto duhovno jed 4 in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus. 5 Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so zatorej v puščavi. 6 To se je zgodilo nam v zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni. 7

   Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih, kakor je pisano: Ljudje so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. 8 Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč. 9 Ne preizkušajmo Kristusa, kakor so ga nekateri izmed njih preizkusili in so jih pomorile kače.

   10 Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec. 11 To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, nad katere je prišel konec vekov.

   12 Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade. 13 Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.

   14 Zato, ljubi, bežite od malikovanja. 15 Govorim vam kot preudarnim ljudem. Sami pa presodite, kaj govorim. 16 Mar blagoslovljeni kelih, ki ga blagoslavljamo, ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? 17 Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha. 18 Glejte Izrael po mesu. Mar niso tisti, ki jedo od žrtev, deležni oltarja? 19 Kaj hočem reči? Da je kaj to, kar se žrtvuje malikom, ali da je morda malik sam kaj? 20 Nikakor! Povedati hočem, da to, kar žrtvujejo, žrtvujejo demonom in ne Bogu. Nočem pa, da bi vi postali družabniki demonov. 21 Ne morete piti Gospodovega keliha in keliha demonov, ne morete biti deležni Gospodove mize in mize demonov. 1 Korinčanom 10,1-21
   ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

   Odgovori
8. Hvala says:

   18. februarja, 2025 at 14:35

   DANES NI MODERNO GOVORITI O GREHU, O GREHIH.

   Govorili smo že, da NEKATERI RAJŠI GOVORIJO O NAPAKAH.

   GREH JE PA GREH.

   Pater Peter Žakejl pravi da je njegov oče rekel, DA JE NAPAKA ČE OBUJEŠ DESNI ČEVELJ NA LEVO NOGO, NI PA TO GREH,

   ALI OBRATNO, ČE OBUJEŠ LEVI ČEVELJ NA DESNO NOGO, TO JE NAPAKA.

   Odgovori
9. Hvala says:

   18. februarja, 2025 at 14:30

   JEZUS JE NAROČIL, DA IZPOVEDUJMO GREHE DRUG DRUGEMU, DA BOMO OZDRAVLJENI

   Jakob 5,16

   Zato izpovedujte grehe drug drugemu in molíte drug za drugega, da boste ozdravljeni. Veliko moč ima dejavna molitev pravičnega.

   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

   Odgovori
10. Hvala says:

    18. februarja, 2025 at 13:10

    BOGA NE SMEMO SKUŠATI, TO JE VELIK GREH.

    Primer v Svetem pismu govori o tem: Judita 8,11-15

    JUDITA JE ZELO GRAJALA BETULIJANE, KER SO BOGU PREDPISOVALI ČAS, V KATEREM NAJ BI JIM IZKAZAL SVOJE USMILJENJE.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    11 Ko so prišli k njej, jim je rekla: »Poslušajte me, poglavarji meščanov Betulije! Vaša beseda ni bila prava. Beseda, ki ste jo dali danes pred ljudstvom in jo potrdili s prisego med Bogom in vami. Izjavili ste, da boste mesto predali sovražnikom, če vam Bog medtem ne pošlje pomoči.

    12 Kdo pa ste vi, da današnji dan skušate Boga in si med ljudmi prilaščate mesto, ki pripada Bogu?

    13 Gospoda, vladarja vsega, postavljate na preizkušnjo; vendar ne boste nikoli ničesar spoznali. 14 Saj niti globine človeškega srca ne morete raziskati niti misli človeškega razuma ne morete doumeti.

    Kako boste tedaj preiskali Boga, ki je ustvaril vse to? Kako boste spoznali njegov um? Kako doumeli njegovo misel? Nikar, o bratje, nikar ne dražite jeze Gospoda, našega Boga. 15 Zakaj tudi če je sklenil, da nam ne bo pomagal v teh petih dneh, ima oblast, da nas brani, kolikor dni ga je volja, ali pa da nas pokonča pred očmi naših sovražnikov. Judita 8,11-15
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    NEKATERI CELO ZAHTEVAJO ZNAMENJA, ČUDEŽE oz. KAJ IN KAKO BO BOG DELOVAL itd..

    To se ponavlja skozi vso zgodovino.

    FARIZEJI SO PREIZKUŠALI JEZUSA; ZAHTEVALI SO ZNAMENJE….

    JEZUS JE REKEL:Marko 8,11-13

    11 Tedaj so prišli farizeji in začeli razpravljati z njim; preizkušali so ga s tem, da so od njega zahtevali znamenje z neba. 12 On pa je v duhu zavzdihnil in rekel: »Kaj, ta rod zahteva znamenje? Resnično, povem vam: Temu rodu znamenje ne bo dano.« 13 In pustil jih je, spet stopil v čoln in odplul na drugo stran jezera. Marko 8,11-13
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    ČLOVEK NE VE, KAKŠNE GREHE IMA IN PADA VSAK DAN .

    Jaz pravim, SREČNA DUŠA, KI JI JEZUS NA POTI ODKRIVA GREHE, SREČNA DUŠA, KI ZAUPA V GOSPODA, KI SE NE OPIRA SAMO NA ČLOVEKA.

    Kakšna je RAZLIKA med človekom , KI ZAUPA V BOGA in človekom , KI ZAUPA SAMO V ČLOVEKA:

    5 TAKO GOVORI GOSPOD: Jeremija 17,5-8

    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    Preklet mož, ki zaupa v človeka
    in se opira na meso,
    njegovo srce pa se odmika od Gospoda.

    6 Je kakor suh grm v pustinji,
    ne vidi, ko pride kaj dobrega;
    prebiva v izsušeni puščavi,
    v solnati, neobljudeni deželi.

    7 Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda
    in je Gospod njegovo zaupanje.

    8 Je kakor drevo, zasajeno ob vodi,
    ki steza svoje korenine k potoku,
    ne boji se, ko pride vročina,
    njegovo listje ostane zeleno;
    v sušnem letu ne trpi pomanjkanja
    in ne neha roditi sadu. Jeremija 17,5-8

    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    O spoznanju grehov, ki so jih DOBIVALI SVETNIKI, LAHKO BERETE IN SE PREPRIČATE O TEM.

    Sveti Vianej je bil zelo pobožen duhovnik. Postil se je cele dneve, nekaj krompirjev je pojedel v celem tednu. Napadal ga je hudi duh, ker najtežje delo ima hudobec pri ljudeh, ki so z Bogom.

    BOG MU JE NEKI DAN ODKRIL GREH, ZA KATEREGA NI VEDEL, SPLOH SE NI ZAVEDAL.

    IN KO MU JE BOG POKAZAL NJEGOV GREH, NI MOGEL PRITI K SEBI…KAKŠNO ŽALOVANJE, BIL JE GLOBINSKO PRETRESEN…

    Odgovori