Nasvet

9.513 Responses to Nasvet

1. janez says:

   12. januarja, 2023 at 14:52

   Intervju

   Nemški benediktinec Anselm Grün: Neuspeh v ljubezni, poklicna neuspešnost, razočaranost nad sabo … Neuspeh plaši. Čeprav se je vedno težko soočiti z njim in ga sprejeti, se lahko izkaže kot čudovit trampolin, ki nas pelje do sreče. Pod določenimi pogoji, seveda

   Iz sprejemanja neuspeha ne bi smeli ustvarjati ideologije. Prav nič ni potrebno, da nam spodleti, da bi bili srečni. Dejstvo pa je, da nam neuspeh ne uide. Neuspeh je kot neka bistvena lastnost človeškega bitja. Za nemškega benediktinca Anselma Grüna je ta boleča izkušnja v resnici lahko prava priložnost za preobrazbo, odprtje proti Bogu, da začnemo znova in postanemo resnično srečni.

   Kako definirate neuspeh?
   V nemščini beseda scheitern (neuspeti) izhaja od Scheit (poleno, kos lesa) in od scheiden (rezati, ločiti). Ne uspeti pomeni ločiti, kar je bilo eno. Enotnost se razdvoji, celota razpade na koščke, prvotni načrti se ne uresničijo in padejo v vodo. Beseda scheiden se na primer uporablja pri neuspešnem zakonu: partnerja se ločita, razideta. To besedo najdemo tudi v besedi Abschied, slovo: vsak neuspeh pomeni tudi slovo idealni sliki, ki smo si jo ustvarili o življenju in o nas samih. In v besedi verscheiden, ki pomeni umreti, ima neuspeh povezavo s smrtjo. Umre nekaj, v kar smo polagali vse naše upe. V moji ljubezni, moji službi in pri mojih podvigih ne dobim, kar sem upravičeno pričakoval, temveč prav nasprotno – negativen rezultat in nesrečo. Sanje so strte.

   Pod katerimi pogoji je ta nesreča lahko priložnost za rast?
   Če jo sprejmemo, če se ob njej ustavimo in če se vprašamo: mar ni bil vse do danes naš življenjski načrt preveč enostranski in omejen? Ko smo nesrečni, se moramo odločiti, katero novo pot bomo ubrali. Poleg tega moramo znati razločevati in razčleniti, zakaj nam je spodletelo, kako bomo na novo zlepili koščke in vstopili v novo življenje. Neuspeh nas lahko spodbudi, da zberemo delčke svojega življenja na način, da postanemo tista unikatna oseba, ki jo je Bog želel ustvariti iz nas. Zame sreča ni samo biti v skladu s samim seboj, temveč tudi biti v skladu s to avtentično in izjemno sliko, ki si jo je Bog ustvaril zame. Tako neuspeh kaže na to, da smo to božansko sliko zamenjali z drugo, ki bolj ustreza našim predstavam kot pa Božji volji.

   Veliko ljudi se po neuspehu sesuje vase in nimajo več priložnosti, da bi se pobrali …
   Res je. Ne moremo jih obsojati. Mnogo ljudi ima zelo težko življenje in ne vem, ali bi sam imel moč vzdržati, če bi bil na njihovem mestu. Vidim pa tudi take, ki se izgubljajo v svojem trpljenju, ker niso pripravljeni odpraviti napačnih idej, ki so si jih ustvarili o življenju. Tako so zagrenjeni in razočarani nad Bogom, da se odpovejo upanju. Pa vendar je prav v neuspehu treba najti vero v Boga, v tega Boga, ki obuja mrtve in ki si me želi dvigniti iz grobnice mojih temin in mojih neuspehov.

   Vsak neuspeh spremljajo občutki krivde. Ni to še ena ovira na poti do sreče?
   Krivda lahko paralizira, muči in trpinči. Globoko v srcu – naj bo to zveza, ki se izpridi, redovnik, ki zapusti svoj red, ali pa duhovnik svojo službo – mislimo, da bi morali uspeti, da bi morali vztrajati. Mar nismo podlegli egoizmu? Se nismo pustili vplivati duhu časa, ki ne govori o drugem kot o samouresničenju? Ne bi morali do konca slediti poti, na kateri nosimo bremena kot križ? Vendar ničemur ne služi odklanjanje krivde: moramo ji pogledati od blizu v obraz.

   Niso včasih občutja krivde kot alarmi, ki opozarjajo, da smo v slepi ulici?
   Res nas lahko spomnijo na dejstvo, da pozabljamo nase. Torej je to povabilo, da živimo bolj verodostojno. Krivda lahko prinaša razodetje, če smo se zmožni zoperstaviti obtoževanju in izogibanju odgovornosti. Občutja krivde nam dokazujejo, da ni mogoče iti skozi življenje, ne da bi si umazali dlani. Kažejo, da nismo popolni in da ne moremo biti. Uničijo našo nepreklicno samozavest, da bi Bog lahko vstopil v naše srce. Svoje napake moramo izročiti Gospodu in verjeti v njegovo odpuščanje. Takrat bomo lahko oprostili sami sebi in se osvobodili teh občutij krivde. Spoved je pri tem v dragoceno pomoč.

   Ali lahko neuspeh drugih uniči našo srečo?
   Prispeva k naši nestabilnosti. Sili nas, da pod vprašaj postavimo avtentičnost našega življenjskega načrta, naš strah, da bi spremenili življenje. Vzpodbuja nas, da sledimo nasvetom svetega Pavla: “Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade,” (1 Kor 10,12).

   Ko v vsej iskrenosti razčlenjujemo naše življenje, najdemo situacije neuspeha, razbite iluzije, slepe ulice. Bitja smo, ki jim je spodletelo. Pa vendar bi morali v neuspehu ohraniti vero v te besede svetega Pavla: “Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati,” (1 Kor 10,13).

   Kako definirate srečo v zvezi z notranjim mirom?
   Zame je sreča izraz notranjega miru: občutek, ki me preveva, ko sem v miru s seboj. V nemščini sreča pomeni življenjski uspeh, izraz izpolnjenega življenja. Sreče ne moremo “ustvariti”, nasprotno pa lahko ustvarimo Mir: lahko prispevam k doseganju tega Miru, ki me bo osrečil. Mir pomeni, da rečem da samemu sebi. V latinščini beseda pax pomeni govoriti svojim sovražnikom. Govoriti moram sovražnikom svoje duše. Ti sovražniki lahko postanejo prijatelji, če se znam spraviti z njimi. Takrat se jih ne bojim več. V Miru sem s seboj.

   Kakšni so po vašem mnenju pogoji za pravo notranjo srečo?
   Kot rečeno, reči da samemu sebi. Erazem pravi, da je sreča “biti tisti, ki si želimo biti”. Drugi pogoj je živeti z vsemi čuti, živeti intenzivno, vzeti življenje v svoje roke. Ko vse teče, sem srečen. Ampak to zahteva, da odvržem svoj narcistični ego in da se obrnem k drugim.

   Katera je po vašem mnenju poglavitna ovira do sreče?
   Pretirana pričakovanja do življenja. Iluzija, da mora vse vedno biti kar najboljše možno. Vendar pa biti srečen pomeni sprejeti, da sem človek kot vsi. Iluzije ustvarjajo strah: strah, da ne bomo dosegli svojih idealov, strah, da nas bodo obsojali, strah, da Bogu ne bomo ugajali. Tako vlečemo za sabo naš ideal kot topovsko kroglo in smo nesrečni. Druga ovira pa se mi zdi potrošništvo, kot da se vse lahko kupi, celo sreča …

   Ali smo lahko v polnosti srečni na tem svetu?
   Ne, nikoli v polnosti. Celo če občutimo v delčku sekunde veliko srečo, odkrijemo v nas gorečo željo po še večji sreči. V resnici lahko samo Bog izpolni našo potrebo po sreči in po življenjskem uspehu. Ko doživljamo Boga, se počutimo popolnoma srečni. Tako kot Terezija Avilska lahko rečemo, da “Bog sam zadostuje”. Vendar že naslednji trenutek znova občutimo odtujitev od Boga in nezadovoljstvo. Ne samo nezadovoljitev naših želja po sreči, ampak tudi razočaranje, ki prihaja s to uresničitvijo, nas obračata nazaj k Bogu. Konec koncev ne bomo odkrili prave sreče prej kot ob srečanju s smrtjo.

   Neuspeh je torej priložnost za srečo?
   Lahko je za tiste, ki sprejmejo, da nimajo ničesar. V taki opustitvi se nam Bog lahko prikaže kot tisti, ki se je spustil na dno naše ničevosti po svojem sinu Jezusu Kristusu. Sveti Janez od Križa je prepričan, da podoba križanega ne more označevati drugega kot tistega, ki je izpraznjen vsega. Ta, ki ne uspe, pogosto preživlja to “smrt samega sebe”, o kateri govorijo mistiki, ne da bi bila za to potrebna vaja. Z razstopitvijo ega izgubi svojo gotovost in ne ostane mu nič več. Prav iz dna samega niča občuti Boga na nov način. Ko nima več ničesar trdnega, na čemer bi lahko gradil, se mu Bog prikaže kot pravi temelj njegovega življenja. Ne more se več zanašati na svoje profesionalno življenje, na svojega partnerja, na svoje redovno življenje … Vse mu je odvzeto, znajde se kot brez oblačil, popolnoma gol. In prav ta golota mu razkrije Boga kot avtentični ogenj, ki zažge grm. Goreč grm lepo prikazuje duhovno izkušnjo neuspeha: izguba vseh gotovosti lahko vodi k skrivnosti Božje ljubezni. Mojzes se ima za nekoga, ki ni uspel, počuti se neuporabnega, in prav v trenutku, ko nima ničesar več, se rodi njegova velika preroška poklicanost. Vendar je bilo potrebno, da se sezuje, ko je stopal do svetega mesta (gorečega grma), da bi se približal skrivnosti Boga …

   Avtor intervjuja z patrom Anselmom je Luc Adrian. Objavljeno 06/01/2020

   Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.

   Odgovori
2. janez says:

   12. januarja, 2023 at 12:00

   Misli Favstine Kowalske (Ognjišče)

   sv. Favstina Kowalska prav sledeče:

   – Marija je moja učiteljica: ona me vedno uči, kako naj živim za Boga. Moj duh se razžarja v tvojem molku in ponižnosti, o Marija!
   – Usmiljeni Jezus, srh me spreletava ob misli, da bom morala dajati račun o svojem jeziku. V jeziku je življenje, pa tudi smrt. Včasih zagrešimo pravi umor – in imamo to še za majhno stvar?
   – Kar vidim dobrega pri drugih, me veseli, kot da bi bilo moje. Veselje drugih je moje veselje in trpljenje drugih je moje trpljenje.
   – Z molitvijo se duša oboroži za katerikoli boj; duša mora moliti. Duša mora moliti v katerem koli stanju. Samo z molitvijo prejmemo razne milosti.
   – Kako neskočno je Bog dober! Spremlja nas s svojo dobroto. Najpogosteje se zgodi, da mi Gospod podarja največje milosti takrat, ko jih sploh ne pričakujem.
   – Trpljenje je največji zaklad na zemlji – očiščuje dušo. V trpljenju spoznamo, kdo nam je pravi prijatelj. Prava ljubezen se meri s toplomerom trpljenja.
   – Ko prejemam Jezusa v svetem obhajilu; ga goreče prosim, naj ozdravi moj jezik, da bi z njim ne žalila ne Boga ne bližnjih.
   – Nihče naj ne dvomi, pa naj bo še tako beden: dokler živi, more vsak postati velik svetnik, kajti velika je moč božje ljubezni. Le mi ne smemo zavračati božjega delovanja.
   – Pomagaj mi, o Gospod, da bi bile moje oči usmiljene, da nikoli ne bi sumničila in ne sodila po zunanjosti, ampak iskala to, kar je v dušah mojih bližnjih lepo, in jim pomagala.
   – Trpljenje je velika milost. Ob njem človek postaja podoben Odrešeniku; v trpljenju se kristalizira ljubezen. Čim večje je trpljenje, tem čistejša je ljubezen.
   – Oče usmiljenja, kako majhno število ljudi te v resnici pozna! Kako goreče hrepenim, da bi ljudje poznali praznik usmiljenja! Krona tvojih del je usmiljenje, ti za vse skrbiš z občutjem najnežnejše matere.
   – Človek, ki ljubi Boga in je vanj potopljen, opravlja svojo dolžnost s prav enakim nagnjenjem, kakor prejema sveto obhajilo.
   – Usmiljenje je cvet ljubezni; Bog je ljubezen, in usmiljenje je njegovo delo; začenja se v ljubezni in v usmiljenju se razkriva.
   – Svetost Boga je razlita na božjo Cerkev in na vsako osebo, ki v njej živi – vendar ne v enaki meri- So duše, ki so popolnoma pobožanstvene, a so tudi duše, ki komajda živijo.
   – Ne se meniti za človeške ozire, ampak upoštevati, kar nam narekuje lastna vest. Boga imeti za pričo svojega delovanja.
   – Pomagaj mi, Gospod, da bi bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih nikoli ne govorila zaničljivo, pač pa da bi imela za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja.
   – Najbolj smo podobni Bogu, ko odpuščamo bližnjim. Bog je ljubezen, dobrota, usmiljenje.
   – Jezus, iz vsega srca te prosim, daj mi spoznati, kaj ti v meni ni všeč, in hkrati mi daj spoznati, kaj naj storim, da bi ti postala ljubša.
   – Preteklost mi ne pripada več, prihodnost še ni moja, prizadevam pa si z vso svojo dušo izkoristiti sedanji čas.
   – Bog nikomur ne odreče svojega usmiljenja. Nebo in zemlja se lahko spremenita, božje usmiljenje pa je neizčrpno.
   – Pomagaj mi, Gospod, da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutila vse trpljenje bližnjih in da nikomur ne odrečem svojega srca.
   – Kaj zato, če sem obdana z neprijaznostjo src, ako imam polnost sreče v svoji duši. Ali kaj mi pomaga naklonjenost drugih src. če v svoji notranjosti nimam Boga?
   – Sovražnik naj se boji nas, ne mi njega. Satan zmaguje samo nad ošabnimi in strahopetnimi, ponižni pa imajo moč.
   – Čutim, da sem velika, ko sem združena z Bogom. Kakšna sreča, zavedati se Boga v srcu in z njim živeti v prisrčni medsebojni skupnosti.
   – Glej, človek, zate sem na zemlji postavil prestol usmiljenja. Ta prestol je tabernakelj in s tega prestola usmiljenja želim stopiti v tvoje srce.
   – Usmiljenje je največja božja lastnost; vse, kar me obkroža, mi o tem govori. Usmiljenje je življenje duš, njegovo usmiljenje je neizčrpno.
   – Če je na svetu kakšna oseba resnično srečna, je lahko samo resnično ponižna oseba.
   – Uresničenje usmiljenja je trojno: usmiljena beseda – z odpuščanjem in tolažbo; drugo – kjer ne moreš z besedo nič opraviti, tam moli – tudi to je usmiljenje; tretje – dela usmiljenja.
   – Nikoli nisem iskala Boga kje daleč, ampak v svoji notranjosti; v globini svojega bitja se družim s svojim Bogom.
   – Molk je moč v duhovnem življenju. Blebetava duša nikoli ne bo prišla do svetosti. Ta moč molčanja odseka vse, kar se hoče obesiti na dušo.
   – Živim pod deviškim plaščem Božje Matere. Ona me varuje in poučuje: mirna sem ob njenem brezmadežnem Srcu.
   – Bog nikoli ne dela nasilja nad našo svobodno voljo. Od nas je odvisno, ali hočemo sprejeti božjo milost ali ne; ali bomo z njo sodelovali ali pa jo bomo zapravili.
   – Vse, kar je to leto obsegalo, je odšlo v večnost. Nič dobrega se ne izgubi; veseli me, da se nič ne izgubi.
   – Ljubezen je vrednota in daje našim delom veličino; čeprav so naša dela sama po sebi majhna in vsakdanja, bodo zaradi ljubezni postala velika in mogočna pred Bogom.
   – Nič mi ne kali globine miru. Z enim očesom gledam v brezna svoje bede, z drugim očesom pa v globine tvojega usmiljenja.
   – Poznam tvoje neskončno usmiljenje, ne morem sprejeti tega, da bi se pogubila duša, za katero si toliko trpel. Jezus, daj mi duše grešnikov, da se tvoje usmiljenje odpočije v njih.
   – Tiste, ki širijo češčenje mojega usmiljenja, bom varoval vse življenje kakor ljubeča mati svojega otročička, ob smrtni uri pa jim ne bom sodnik, temveč usmiljeni Odrešenik.

   Zbira Marko Čuk, Ognjišče

   https://revija.ognjisce.si/spominjamo-se/90-spletna-stran-revije-ognjisce/misli-po-avtorjih/2207-misli-favstine-kowalske

   Dnevnik svete Favstine Kowalske iz Krakowa je obširen in si je treba vzeti čas in voljo za branje. Dodatno pa lahko preberemo nekatere misli, ki jih je za Ognjišče zbral Marko Čuk.

   Odgovori
3. janez says:

   12. januarja, 2023 at 11:34

   Pater Anselm Grün – Ena od bolezni današnjega časa je, da smo družba gledalcev (povzetek zanimivih misli)

   Prvi osrednji Misijonski nagovor pripada patru Anselmu Grünu. » Samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim,« je v pogovoru za naš radio Ognjišče, ki smo ga posneli že januarja, povedal pater Anselm.

   Drugo je ljubezen. To ni le čustvo, ni le ljubezen do bližnjega, ljubezen je tudi moč, ki je v nas, božanska Moč. Evangelist Janez pravi: Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu. Na dnu naše duše je izvir ljubezni, iz tega izvira moramo delati in potem bo iz našega delovanja izhajal tudi blagoslov. Smisel. Če nimam smisla, tudi nimam energije. Terapevt Viktor Frankl pravi, da imamo danes veliko, od česar živimo, veliko stvari, in premalo, za kar živimo. In samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim.

   Upanje je zame ena najvažnejših krščanski kreposti, vera, upanje, ljubezen. Latinci pravijo: Dum spiro, spero, dokler diham, upam. Upanje bistveno spada k življenju, brez upanja ni nobene moči. Filozof Ernst Bloch pravi, da je človeško ravnanje dragoceno le takrat, ko ga zaznamuje upanje in ko posreduje upanje. Upanje je zame zelo pomembna krepost. Pravimo, da upanje umre zadnje, kar pa tudi pomeni, da če nimam upanja, je tukaj smrt. Upanje oživlja in kristjani imamo nalogo, da v tej družbi gojimo upanje. V Prvem Petrovem pismu beremo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« Očitno so ljudje v prvem stoletju čutili, da imajo kristjani drugačno upanje, in to jih je očaralo. To bi bila tudi naša naloga v našem svetu in družbi, da zanetimo iskro upanja.
   Veselje je tudi čustvo, ki razširja srce. Veselja ne morem ukazati, vendar takrat, ko je življenje izpolnjeno, ko vidim smisel v svojem življenju, je moj odziv veselje.

   Dandanašnji, tako se zdi, je vedno več strahu in depresije, ki je posledica strahu pred življenjem samim. Kot da smo z odstranitvijo misli na smrt odstranili neločljivi del življenja …

   Strah pred življenjem ima dva vidika: na eni strani je strah, da življenja ne obvladam, da nisem dovolj dober, potem človek sploh ne začne, strah ga hromi, strah pokaže, da imamo pretirana merila, pretirane podobe, da mora biti človek vedno popoln, vedno dobro razpoložen, in hkrati čutim, da teh podob ne morem izpolniti. Drugi vidik pa je strah pred smrtjo, ki vodi v strah pred življenjem. Švicarski terapevt Jung je nekoč rekel, da ostane sredi življenja živ tisti, ki je pripravljen umreti. Lahko bi rekli: Če vsak dan mislim na smrt, me ni več strah. Živim v tem trenutku, vem, da je življenje omejeno, vendar živim v celoti v tem trenutku. Veliko ljudi pa odriva misel na smrt in potem jih je strah, da je življenja konec, da ni imelo nobenega smisla, da so bili samo koščki. Kristjani verujemo, da tudi življenje v koščkih s smrtjo postane celo, Bog ga naredi celega.

   Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga.

   »Ljubezen je najlepši dar, ki ga je Bog skril v naše srce.« Tako ste zapisali v knjižico »O čudežu Ljubezni«. O ljubezni se danes veliko govori, toda ko pogovor nanese na Ljubezen, ki se daruje, večinoma naletimo na odgovor, kot ga je slišal že apostol Pavel: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« (Apd 17, 32). Je darovanje za drugega res tako tuje današnjemu človeku? Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga. Sposobnost za odnose pa je eden bistvenih izzivov za človekovo zdravje. Ljudje hrepenijo po tem, da bi zaupali, da bili ljubljeni in da bi lahko sami ljubili, a tudi tedaj jih je pogosto strah: če imam nekoga rad in se mu približam, bo spoznal moje senčne strani, jaz pa bi bil rad na zunaj videti popoln in nosil popolno masko. Zato se bojim nekomu približati, saj bi ta potem lahko videl tudi moje šibkosti in napake. To je spet povezano s pretiranimi pričakovanji do ljubezni, da ljubezen samo osrečuje. K ljubezni spada tudi resnica, in samo ko sprejmem resnico in zaupam, da jo bo tudi drugi, ko me ni strah, da bo drugi spoznal resnico, šele tedaj lahko res ljubim, se približam drugemu in prenesem srečo ljubeče bližine.

   »Depresivni človek hrepeni po tem, da bi bilo v njegovi duši spet svetlo.« Tudi to je stavek iz ene vaših knjig. (Ti si moj angel, op.) Toda včasih se zdi, da ljudje zavračajo prav tisto edino luč, ki edina lahko prežene temo. Ali morda tudi zato, ker se jim ne znamo približati?

   Depresija pomeni, da se v duši stemni. Nekateri se želijo znebiti depresije z jemanjem zdravil. To je lahko v pomoč, prava pomoč pa je vera. Vera ne pomeni, da je Bog čarovnik, ki s čarovnijo odstrani mojo depresijo, temveč da se tedaj, ko svojo depresijo, svojo praznino in temo postavim pred Boga in si predstavljam, da Njegova luč in ljubezen lije vanjo, depresija lahko spremeni. To pa pomeni, da se srečam z Bogom in da se srečam s svojo lastno resnico. In ko že govorimo o depresiji, kaj je smisel depresij? Depresije pokažejo, da imam pretirana pričakovanja do življenja, da mislim, da bi moral biti vedno zdrav, vedno vesel, da hočem biti popoln. Neki psiholog pravi, da je depresija klic duše na pomoč, proti pretiranim samopodobam, da bi morali biti vedno popolni, vedno uspešni, vedno pozitivni. Tako je depresija povabilo, da se poslovimo od teh podob in hkrati pustimo, da našo têmo zalije Božja ljubezen in Božja svetloba.

   V vaši knjigi »Kraljica in divja ženska« govorite tudi o tem, kako družba povsem napačno poveličuje določena stališča in drže. To poveličevanje sodobnih praks bi lahko verjetno razširili kar na celotno družbo, ki nas skoraj sili v drže, ki človeku v temelju niso lastne. Navidezna osvobojenost in začetna sreča pa se prej ko slej razblini in človeka nato pričaka praznina, v kateri ostane sam. Kako obuditi smisel bivanja pri notranje ranjenih?
   Hildegard von Bingen pravi, da je umetnost življenja v tem, da rane spremenimo v bisere. Pri človeku, ki je bil zelo ranjen v otroštvu, je prvi korak, da si te rane ogledam, zaznam njegovo bolečino, hkrati pa prepoznam to ranjenost kot priložnost, da se podam na pot, da postanem bolj občutljiv za druge ljudi, priložnost, da postanem bolj živ, bolj občutljiv, rane me naredijo občutljivega za druge ljudi. Grki pravijo, da samo ranjen zdravnik lahko pozdravi. Mi pa si svojih ranjenosti ne dovolimo, hočemo jih pokriti, vendar od tega cel človek zboli. Samo če so rane odkrite, če se spremenijo v bisere, ima človek lahko spet upanje za svoje življenje. V naši cerkvi imamo veliko podobo Križanega in njegove rane so zlate. To je lepa prispodoba, rane bolijo, vendar kažejo tudi zlati sij moje duše, notranje zlato, in če na rane gledam tako, sem spravljen sam s seboj in čutim: Da, moje življenje je s tem postalo bolj živo in tudi za druge.
   To, kar je za nas najtežje, je odnos do nas samih. Kako živeti zdrav odnos do sebe, kako najti pravo ravnovesje med »cenim se« in »ostajam ponižen«? Kako se »pravilno« obnašati do nas samih?

   Po eni strani moram biti hvaležen za darove, ki mi jih je dal Bog. In vsak človek je prejel od Boga darove. Ne bi pa se smel primerjati z drugimi ljudmi, kajti če se primerjam, se bom vedno počutil manjvreden. Zato je pomembno, da si dopuščam oboje: da sem hvaležen za sposobnosti, hkrati pa sem ponižen in sprejemam svoje šibkosti. Potem me ne bo strah, da bodo drugi odkrili moje šibkosti, te smejo obstajati, priznavam jih. Latinska beseda za ponižnost je humílitas, povezana z besedo humus (= zemlja, prst), kar pravzaprav pomeni, da stojim z obema nogama na tleh in sem dovolj pogumen, da se spustim v globine svoje duše in tam zaznam tudi temo in šibkost. Če človek v sebi poveže oba pola, hvaležnost in ponižnost, se lahko veseli svojih sposobnosti in tega, kar mu uspe, tega, da je njegovo življenje rodovitno, ne da bi postal ošaben in se postavljal nad druge.

   Skrivnost biti kristjan je, da smemo sami postati blagoslov za druge
   Greh je prinesel razkol med Boga in človeka. In človek živi v tem razkolu od Abrahama naprej. Sveto pismo je zgodba, kako se človek spet uči živeti z Bogom, kako naj Ga ne doživlja več kot sebi nasprotnega. Kako naj to temeljno resnico povemo ljudem, ki so izgubili vsakršno povezavo z vero? Tudi ljudje, ki ne verujejo, se pogosto počutijo krive, krive, da so druge prizadeli, na primer v partnerstvu, v zakonu, krive, ker so na primer v otroštvu storili kaj napačnega. Občutki krivde bistveno spadajo k človeku. Seveda jih lahko obravnavamo terapevtsko in psihološko, toda vera je pomembna pomoč za zaupanje: Bog mi odpustí mojo krivdo, to pomeni, da smem spet živeti z mirno vestjo. Občutki krivde vodijo v slabo vest, slaba vest pa vzbudi v naši notranjosti notranjega sodnika, ki nas neprestano obtožuje. Tega sodnika imajo tudi ljudje, ki ne verujejo. Vera je pač pomembna pomoč: Bog me brezpogojno ljubi in sprejema, in če bi bil kriv, postavim svojo krivdo predenj in zaupam, da mi jo odpusti.

   Pater Anselm Grün: Radio Ognjišče dne 29.03.2020 (povzetek misli)

   Odgovori
4. Miro says:

   12. januarja, 2023 at 9:33

   ZAKAJ SEGAŠ V GLOBINO NEZNANEGA IN NISI ZVEST SVOJI OTROŠKI PODOBI?
   ALI NI PISANO: »ČE NE BOSTE KAKOR OTROCI …« ZAKAJ IŠČEŠ JEZO, KO SI NAŠEL
   LJUBEZEN …

   (misel Emilijana Cevca)

   Odgovori
5. Miro says:

   11. januarja, 2023 at 20:07

   ARONOV BLAGOSLOV

   Še tesneje se povežimo v molitvah in Gospoda ponižno prosimo, naj blagoslovi vse
   sodelujoče na tem portalu. Molimo z naslednjimi močnimi besedami Svetega pisma
   (Aronov blagoslov):

   GOSPOD NAJ TE BLAGOSLOVI IN TE VARUJE.
   GOSPOD NAJ DA SIJATI SVOJE OBLIČJE NAD TABO IN NAJ TI BO MILOSTLJIV.
   GOSPOD NAJ DVIGNE SVOJE OBLIČJE NADTE IN TI PODELI MIR.
   (4 Mz 6,24-26)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=4+Mz+6%2C24-26&id13=1&pos=1&set=2&l=sl

   BOŽJE USMILJENJE, TOLAŽBA IN BLAGOR VSEM, KI SO SKESANEGA SRCA,
   ZAUPAMO VATE!

   Odgovori
6. Miro says:

   11. januarja, 2023 at 19:53

   KAKO ŽIVETI V MIRU: 12 MISLI VELIKIH SVETNIKOV

   NAJ SE ZGRINJAJO ŠE TAKO TEMNI OBLAKI VOJN IN HUDIH STISK DANAŠNJEGA ČASA, VEDNO JE MOGOČE STRAH PREOBRNITI V UPANJE RESNIČNEGA MIRU, KI GA PREJMEMO KOT BOŽJI DAR

   Kako se spopadati s strahom v današnjih razburkanih časih? Kako naj kot kristjani sprejmemo resničnost takšno, kot je, ne da bi se predali, temveč da bi se, nasprotno, čutili močne, ker smo od nekdaj in za vedno ljubljeni od Boga? Na kaj točno se opreti, da bi se naučili živeti v pravem miru?

   O mislih velikih svetnikov več na:
   https://si.aleteia.org/2022/12/04/kako-ziveti-v-miru-12-misli-velikih-svetnikov/

   Vsi svetniki in svetnice, prosite za nas!

   Odgovori
7. Miro says:

   11. januarja, 2023 at 15:55

   NE BAHAJ SE PRED KRALJEM, NE POSTAVLJAJ SE NA MESTO VELJAKOV. KAJTI BOLJŠE JE,
   DA TI REKO: »POMAKNI SE NAPREJ!« KAKOR DA TE ODRIVAJO NAZAJ PRED IMENITNIM, KI
   SO GA VIDELE TVOJE OČI. (Prg 25,6-7)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=738&t=5#O%9Aabnost+in+poni%9Enost

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     11. januarja, 2023 at 16:06

     Zahvaljujmo se za živo BOŽJO BESEDO! Ta nam v vsakem trenutku milostno nastavlja duhovno ogledalo in podarja novo priložnost, da se v srcu pokesamo pred Gospodom, se z Njegovo pomočjo spreobrnemo in na novo zaživimo v moči Svetega Duha. Pri tem nam Gospod podarja sveto spoved. Bogu hvala za to očiščujočo, ozdravljajočo in odrešujočo kopel Božjega usmiljenja!

     BOŽJE USMILJENJE, TOLAŽBA IN BLAGOR VSEM, KI SO SKESANEGA SRCA, ZAUPAMO VATE!

     Odgovori
8. Miro says:

   11. januarja, 2023 at 15:55

   NE BAHAJ SE PRED KRALJEM, NE POSTAVLJAJ SE NA MESTO VELJAKOV. KAJTI BOLJŠE JE,
   DA TI REKO: »POMAKNI SE NAPREJ!« KAKOR DA TE ODRIVAJO NAZAJ PRED IMENITNIM, KI
   SO GA VIDELE TVOJE OČI. (Prg 25,6-7)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=738&t=5#O%9Aabnost+in+poni%9Enost

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=738&t=5#O%9Aabnost+in+poni%9Enost

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Hvala says:

   11. januarja, 2023 at 15:01

   Boštjan Hari: SLOVENSKA CERKEV JE NEKAKO POTUHNJENA, NI ANGAŽIRANOSTI V DRUŽBI (2. del)

   SODOBNI ČLOVEK SE KOPA V SKRBEH IN STRAHOVIH. KER NIMA VERE IN UPANJA V ŽIVEGA BOGA

   ……………
   Po drugi strani pa bom vedno trdil, da je za današnje stanje vedno v veliki meri soodgovorna tudi sama Cerkev, torej mi kristjani. Cerkev v Evropi je preveč pasivna, premalo angažirana in glasna v družbi, premalo goreča v svoji temeljni nalogi: iskati, hraniti, zdraviti, krepiti svoje ovce.

   Zanjo bi lahko rekel, da pase bolj sebe kot svojo čredo, da ne išče izgubljenih, ranjenih, bolnih, blodečih ovc in samo čaka, da bodo same prišle nazaj. Ne upošteva papeža, ko jo vabi, naj gre ven, na obrobja. Več kot očitno se zdi, da Cerkvi v splošnem duša človeka ni v ospredju. Ker se zdi, da je Cerkev sama izgubila orientacijo, ker namenja pozornost vsemu, le najpomembnejšemu malo, je tam, kjer je. Ne moremo samo kriviti sveta, češ, kako je pokvarjen, ampak začeti najprej čistiti pred lastnim pragom, sicer ne bo blagoslova od zgoraj.

   Kristus, in njegov evangelij, je vedno aktualen in privlačen in brez konkurence. Istočasno pa je evangelij tudi najzahtevnejša pot za človeka, saj ga vabi, da umira svojim sebičnim potem, egoizmu, h kateremu je tako močno nagnjen, in stopa po poti, ki jo uči Kristus. Na tej poti ni sam, ampak z Njim in brati v veri. Ta pot je edina, ki človeka ohranja v svobodi, mu omogoča življenje v notranji svobodi, tj. v samoobvladanju svojih mislih, želja, strasti, in zmožnosti reči ne stvari, ki je v sebi slaba. Kdo od ljudi, ki je hodil po zemlji, je bil svobodnejši od Kristusa? Ni ga. Iz tega sledi, da je Kristusova pot za človeka najboljša in najaktualnejša.

   Danes ljudje kričijo po svobodi, a v bistvu mnogi sploh ne vedo, kaj pomeni biti zares svoboden. Svoboden je tisti, ki ni z ničemer zasvojen, ki ni odvisen od nečesa. Koliko je takšnih ljudi danes v »svobodni« Evropi? Zelo malo. To kaže, da je »napredni« evropski človek suženj, naj bo svojim strastem, karieri, denarju, materialu, spolnosti, tehniki, socialnim omrežjem … Ima se za naprednega, a veruje praznovernim, nerazumskim, protislovnim poganskim tradicijam.

   Dokler Cerkev ne bo začela vlagati vseh svojih moči in sredstev v evangelizacijo, dokler si ne bo prizadevala, da pride evangelij v vse pore družbe, kjer se odprejo vrata, dokler si ne bo začela prizadevati za vsako dušo posebej, da ji oznani evangelij, bodo ljudje hodili mimo nje, a vsak od nas bo ob smrti dajal Gospodu odgovor tudi za to. V to sem prepričan. Seveda moramo najprej dajati zgled, a to ni dovolj. Jezus nam je dal zgled, kako naj ljubimo in živimo, a tudi nalogo: »Učite.«

   Kristjani na zahodu smo preveč pasivni in mlačni. Žalostno je, da imamo ogromno krščenih, a od tega zelo malo evangeliziranih. Če se omejim na Slovenijo. Koliko smo kristjani dejansko glasni in angažirani v družbi? Koliko se nas sliši? Koliko uporabljamo medijske kanale, da bi ljudem predstavili Kristusa, ki je rešitev za vse človeštvo? Koliko pojasnjujemo ljudem zmote, ki jih govorijo iz nevednosti o nas? Koliko vlagamo v oznanjevanje evangelija? Koliko v oznanjevanje izven cerkvenih prostorov? Skoraj nič.

   V Sloveniji nimamo niti enega velikega, kvalitetnega katoliškega portala, aleteia je bolj osredotočena na oddaljene, kjer bi lahko ljudje prebirali kvalitetne vsebine s področja vere, medverskega in medkulturnega dialoga, krščanskega pogleda na aktualne zadeve, ki se pojavljajo v družbi. Zakaj tega ni? Ker se v to ne vlaga. Na Hrvaškem je povsem druga pesem.

   Hkrati živimo v času, ko ves svet, še posebej zahodni časti znanost in na podlagi tega prikazuje kristjane za naivne nazadnjake, ker verujemo v Boga, isti ljudje pa trkajo po lesu, berejo horoskop, izvajajo magijo in rituale za srečo in pomiritev raznih duhov. Kako gre to skupaj?

   Veliko ljudi je danes dezorientiranih, blodijo, so brez življenjskega smisla. Na področju duhovnosti je danes velika zmeda in mnogi živijo v protislovju s samim seboj. Po eni strani zavračajo Boga in vse, kar je duhovnega/nadnaravnega in se posmehujejo vernim, po drugi strani pa se, ko so v stiski, oprijemljejo protirazumskih, magičnih, praznovernih reči. To seveda ne gre skupaj. Primanjkuje zdrave pameti, tudi izobraženim.

   Če bi se znanost s takšno silovitostjo lotila ateizma, agnosticizma, islama, budizma, hinduizma, joge in raznih novodobnih sekt in duhovnosti, kot se je krščanstva, bi vsi ti propadli. Tedaj bi ves svet videl, da je krščanstvo edina resnica. Ne vem, zakaj se znanost tega ne loti? Kajti znotraj teh ver, filozofij in prepričanj je veliko protislovja, mitov in (zgodovinsko) neoprijemljivega. Mnogi ne vedo, da v svetu obstaja več dokazov, ki kažejo na obstoj Boga, kot pa obratno. To pa pomeni, da moraš imeti večjo vero v to, da Boga ni, kot pa, da je.

   Znanost je za mnoge bog, a pozabljajo na njene pomanjkljivosti. Znanost je dobra, a omejena. Sodobni človek se kopa v skrbeh in strahovih. Ker nima vere in upanja v živega Boga.

   ……….

   https://www.domovina.je/bostjan-hari-slovenska-cerkev-je-nekako-potuhnjena-ni-angaziranosti-v-druzbi-2-del/

   Odgovori
   • Hvala says:

     11. januarja, 2023 at 15:33

     KRISTJANI V SLOVENIJI

     Boštjan Hari: Kristjani na zahodu smo preveč pasivni in mlačni. Žalostno je, da imamo ogromno krščenih, a od tega zelo malo evangeliziranih. Če se omejim na Slovenijo. Koliko smo kristjani dejansko glasni in angažirani v družbi? Koliko se nas sliši? Koliko uporabljamo medijske kanale, da bi ljudem predstavili Kristusa, ki je rešitev za vse človeštvo? Koliko pojasnjujemo ljudem zmote, ki jih govorijo iz nevednosti o nas? Koliko vlagamo v oznanjevanje evangelija? Koliko v oznanjevanje izven cerkvenih prostorov? Skoraj nič.

     Odgovori
10. Hvala says:

    11. januarja, 2023 at 14:48

    RAZČIŠČENI MEDSEBOJNI ODNOSI OSEB IN SKUPIN SO TUDI TEMELJ DRŽAVE IN DRŽAVNE KULTURE

    Odgovori