Pet prvih sobot
1) Nekaj pojasnil
Začeli smo pobožnost petih prvih sobot »po fatimsko«, kakor so jo
priporočili naši škofje, v posebnem razodetju pa Jezus in Marija. Tako se bomo
temeljito pripravili na obnovitev izročitve (posvetitve) Mariji letos, 15. avgusta,
na njen največji praznik – Marijino vnebovzetje.
Hkrati se bomo spomnili, da je bil pred sedemdesetimi leti slovenski
narod po naročilu papeža Pija XII. prvič posvečen Marijinemu brezmadežnemu
Srcu.
Dne 1. januarja 2013 je minilo 70 let, kar je naš mučenec blaženi Alojzij
Grozde za vero daroval svoje mlado življenje. Ko so ga na Mirni na Dolenjskem
zajeli in mučili, so pri njem našli tudi fatimske zgibanke, s katerimi je hotel širiti
prvosobotno pobožnost v domačem kraju.
Mi bomo z Materjo Marijo v letu vere s pomočjo te pobožnosti poglobili
svojo vero. Marija kot zvezda nove evangelizacije nas bo vodila k Bogu.
Pobožnost prvih sobot je že pred Fatimo priporočal papež Pij X. in obstoji
predvsem v prejemu svetega obhajila v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu
Srcu. Tu pa gre še za nekaj več. Poleg spovedi in svetega obhajila spada k
pobožnosti petih prvih sobot tudi molitev enega dela rožnega venca in poleg
tega vsaj 15 minut premišljevanja o skrivnostih rožnega venca. Vse to
izvršujemo v zadoščenje in spravo Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
2) Kako je prišlo do pobožnosti petih prvih sobot?
Najstarejši fatimski vidkinji Luciji se je 10. decembra 1925 prikazala
presveta Devica v svetlečem oblaku in ob strani držala Jezuščka. V roki je imela
s trnjem obdano srce. Trni, ki se zabadajo v njeno srce, pomenijo naše grehe, ki
ranijo njeno srce. To je povedal tudi mali Jezus, ki je takrat rekel Luciji:
»Imej sočutje do Srca tvoje presvete Matere, obdanega s trni, s katerimi
ga nehvaležni ljudje nenehno prebadajo, ne da bi kdo napravil eno samo spravno
dejanje, da bi jih izvlekel.«
Marija je Luciji dala naročilo glede širjenja pobožnosti petih prvih sobot
in obljubila tistim, ki jo bodo obhajali, milost zveličanja. Glavne Marijine
besede se glasijo:
»Hčerka moja, glej moje Srce, obdano s trni, katerega nehvaležni
ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si
prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet
mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili
rožni venec in mi petnajst minut v premišljevanju petnajstih skrivnosti
rožnega venca delali družbo v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob
strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš.«
Pozneje je Jezus sam spodbujal sestro Lucijo, naj si prizadeva za
razširitev pobožnosti petih prvih sobot. Ona je storila vse, kar ji je bilo mogoče,
čeprav so se pokazale mnoge težave. Vse do konca svojega skoraj stoletnega
življenja je pospeševala češčenje Marijinega brezmadežnega Srca.
Leirijski škof je pobožnost petih prvih sobot razglasil v Fatimi 13.
septembra 1939. Dal je natisniti tudi podobice naše Gospe z razlago te
pobožnosti. Začela se je širiti med ljudmi po škofijah in župnijah, ne le na
Portugalskem, ampak tudi drugod.
3) Prvosobotna pobožnost prvič v Sloveniji
V septembru 1942 je pri nas prvič izšla knjiga Fatima, Marijina beseda
sedanjemu svetu, ki jo je spisal Srečko Zamjen. Med drugo svetovno vojno je
doživela kar štiri izdaje in je bila zato zelo razširjena med ljudmi. Duhovniki in
drugi verniki so z velikim zanimanjem in upanjem brali o fatimskih sporočilih in
o obhajanju petih prvih sobot.
V ljubljanski škofiji je prvosobotno pobožnost razglasil in vneto
pospeševal škof dr. Gregorij Rožman, ki je fatimske dogodke jemal zelo resno.
Proti koncu leta 1942 je določil, da se po vseh župnijah ljubljanske škofije
pobožnost petih prvih sobot začne na 1. soboto v januarju 1943 in se konča v
maju, ko se bodo verniki 30. maja posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Ljudje so se odzvali v zelo velikem številu. Nastalo je pravo ljudsko gibanje.
Cerkve so bile polne in pred spovednicami zelo dolge vrste. Za marsikoga je bila
ta pobožnost priprava na mučeniško smrt leta 1945.
Škof Rožman je prvosobotno pobožnost na fatimski način obhajal do
konca svojega življenja. Prav tako je ravnala sestra Lucija, ki je dejala:
»Kar mene zadeva, se nikoli ne počutim tako srečna kot takrat, kadar se
približuje prva sobota. Mar ni res, da je naša največja sreča v tem, da popolnoma
pripadamo Jezusu in Mariji ter da jih ljubimo, samo in edino nje, brez
pridržkov? To zelo jasno vidimo v življenju svetnikov … Oni so bili srečni, ker
so ljubili.«
2. nagovor: Človek je ustvarjen za večnost
1) Naš cilj so nebesa
Prvosobotna pobožnost nas usmerja v nebesa in nas uči, kako naj živimo,
da jih bomo dosegli. Če resno sodelujemo, nam Devica Marija zagotavlja vse
milosti, ki so potrebne za zveličanje. Mnogi danes ne verjamejo v posmrtno
življenje ali pa njihovo vero ogroža dvom. Od stotih Slovencev jih le 50 verjame
v Boga in le 30 v večno življenje, čeprav se jih 70 še prišteva h katoliški Cerkvi.
Ali smo mi sami trdno prepričani, da s smrtjo ni vsega konec, ampak se z njo
pravo življenje šele začne? Jé Bog, jé večnost! Naša duša je neumrljiva! Jezus in
Marija nas živa in poveličana pričakujeta v nebesih. To nas uči naša vera. Bog to
vedno znova potrjuje, tudi na izreden način po prikazovanjih angelov in Device
Marije pa tudi samega Jezusa.
Tako se je zgodilo v Fatimi na Portugalskem pred skoraj sto leti, ko sta se
trem otrokom prikazala in jih nagovorila angel miru in Devica Marija. Dogodki
v Fatimi, kot vsako pristno prikazanje, so najprej dokaz za obstoj živega Boga,
Device Marije, angelov in svetnikov. Trije fatimski pastirčki, devetletna Lucija,
osemletni Frančišek in šestletna Jacinta, so ob trikratnem srečanju z angelom
1916 izkustveno doživeli srečanje z Božjim svetom, prav tako naslednje leto, ko
se jim je šestkrat prikazala in jih nagovorila Devica Marija.
2) Devica Marija nas pričakuje v nebesih
Nebeška Mati je že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, pastirčkom
povedala, da je iz nebes, in je tudi njim zagotovila, da bodo prišli tja. Lucija se
je namreč opogumila in jo vprašala:
‘Bom tudi jaz šla v nebesa?’
‘Da, pojdeš.’
‘In Jacinta?’
‘Tudi.’
‘In Frančišek?’
‘Tudi on bo šel, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev.’
Ob Marijinem zagotovilu Luciji, da bo prišla v nebesa, je vidkinja
povedala: »Notranje veselje, ki sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno.«
Podobno se je izrazil že sv. Pavel, ko je rekel, da »oko ni videlo in uho ni slišalo
in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor
2,9).
3) Ljudi rešujemo za nebesa z molitvijo in žrtvijo
Marija je 13. maja 1917 v Fatimi naročila, da mora Frančišek zmoliti še
veliko rožnih vencev, preden bo šel v nebesa. To naročilo velja za nas vse. Prav
je imel sv. Alfonz Marija Ligvorij, ko je rekel: »Le tisti zna prav živeti, kdor zna
prav moliti. Kdor bo molil, se bo zveličal; kdor ne bo molil, se bo pogubil.«
Marija nas hoče opomniti na nujnost molitve. Z njo rastemo v veri, upanju
in ljubezni ter se povezujemo z Bogom, ki je naš zadnji cilj in smisel vsega
našega življenja. Že angel miru je pri svojem prvem prikazanju, spomladi 1916,
naučil fatimske pastirčke posebno molitev, ki je prav primerna za leto vere in
uresničevanje Slovenskega pastoralnega načrta:
Moj Bog, verujem vate,
molim te, upam vate
in te ljubim nadvse.
Prosim te odpuščanja za tiste,
ki ne verujejo, ne molijo,
ne upajo in te ne ljubijo.
Fatima je v tej luči klic k poglobljeni veri, upanju in ljubezni ter je po
besedah bl. Janeza Pavla II. danes bolj aktualna kakor kdajkoli prej. Hkrati je
povabilo k slavljenju Boga in k prošnji za tiste, ki v Boga ne verujejo, ga ne
molijo, vanj ne upajo in ga ne ljubijo. Pastirčke je angel takoj od začetka napotil
k apostolski dejavnosti, k reševanju ljudi za nebesa, in sicer najprej z molitvijo
zanje. Tako so tudi sami rastli v ljubezni, ne le do Boga, ampak tudi do
bližnjega.
Posebno zveličavna je molitev, ki je povezana z žrtvijo, darovano Bogu iz
ljubezni do njega in do ljudi. Fatimske pastirčke so večkratne Marijine prošnje,
in še posebej videnje pekla (13. julija 1917), močno spodbudile k reševanju ljudi
za nebesa. V ta namen so veliko molili in se žrtvovali. Nobena žrtev jim ni bila
pretežka. S tem so se posvetili, saj je Frančiška in Jacinto že leta 2000 blaženi
Janez Pavel II. razglasil za blažena, za Lucijo pa se je tudi že začel postopek.
Naj nas njihov junaški zgled spodbudi, da bomo tudi mi z molitvijo in
žrtvijo reševali ljudi za nebesa. Iz ljubezni do Boga in ljudi sprejeta ter Kristusu
na križu pridružena žrtev dobiva vrednost iz njegove žrtve ter je zato
najučinkovitejša molitev in več kot molitev. Prilik za žrtev ni treba iskati, saj
nam vsak dan prinese kaj težkega, pri čemer se mora izkazati naša
potrpežljivost. Že poklicne in stanovske dolžnosti so dostikrat povezane s
križem.
V večnosti bomo spoznali, koliko ljudi je Bog rešil za nebesa na podlagi
naših molitev in žrtev. Zato bomo radi poslušali Marijo, ki je fatimskim
pastirčkom 19. avgusta 1917 z žalostnim izrazom naročila:
»Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč
gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«
3. nagovor: Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca
1) Zakaj govorimo o Marijinem Srcu?
Kadar omenjamo Marijino Srce, mislimo na njeno osebo z vsem njenim
notranjim duhovnim bogastvom, predvsem z njeno ljubeznijo. Srce je pri tem
simbol, ki kaže na globljo stvarnost. Častiti Marijino Srce pomeni: občudovati,
častiti in premišljevati njeno duhovno življenje z vsemi krepostmi, predvsem z
njeno ljubeznijo do Boga in ljudi. Pri tem češčenju ona naše srce upodablja po
Jezusovem Srcu.
Prve sobote so le ena od oblik češčenja Marijinega brezmadežnega Srca.
Marijino Srce namreč zavzema v fatimskem sporočilu središčno mesto. Pri
drugem prikazanju trem fatimskim pastirčkom, 13. junija 1917, je Marija rekla,
da bo Jacinto in Frančiška kmalu vzela v nebesa. Luciji pa je napovedala:
»Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem
doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati
pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil,
obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim
njegov prestol.«
Lucija je tu dobila življenjsko nalogo: razširjanje češčenja Marijinega
brezmadežnega Srca. Da bi to čudovito poslanstvo čim bolje izpolnila, ji je Bog
naklonil skoraj sto let duhovno bogatega in apostolsko dejavnega življenja. Tudi
njena sestrična Jacinta jo je pred svojo zgodnjo smrtjo spodbujala, naj ljudem
pove, da hoče Bog na svetu vpeljati češčenje Marijinega brezmadežnega Srca.
Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce.
2) Smisel zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu
Ena od oblik češčenja je zadoščevanje Marijinemu Srcu. Z grehi se je
človeštvo oddaljilo od Boga in je v nevarnosti večnega pogubljenja. Marija kot
Mati vsega človeškega rodu je zanj zaskrbljena, zato nas s prikazovanji v Fatimi
in drugje opozarja, da smo v svoji pretirani zagledanosti v ta svet pozabili na
poslednje reči. Hoče nam pomagati k pravemu spoznanju in ljubezni. Zato nam
je razodela svoje brezmadežno Srce, da bi nas rešila in nas privedla v globine
Jezusovega Srca.
Po drugem prikazanju, 13. junija 1917, so pastirčki na dlani Marijine
desne roke zagledali srce, obdano s trni, ki so se zabadali v srce. Pastirčki so
razumeli, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva in je
hotelo zadoščevanja. Od tega prikazanja naprej so v srcu čutili še bolj gorečo
ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Ob tem so duhovno rastli, kajti
ljubezen je tista sila, ki edina more človeka spremeniti in posvetiti.
Prvosobotna pobožnost je usmerjena predvsem v zadoščevanje za
sramotenje Marijinega brezmadežnega Srca. Beseda zadoščevanje v fatimskih
sporočilih nam ni kar takoj razumljiva. Večkrat bi jo lahko zamenjali z besedo
sprava. Niti Marija niti Jezus zase ne potrebujeta našega zadoščevanja, čeprav
oba naši grehi zelo prizadenejo, na kar kaže tudi trnje okrog srca v Marijini roki.
Zadoščevanje in spravo potrebujemo mi ljudje, kadar se porušijo ali zrahljajo
naši odnosi do Jezusa in Marije, da bi se ponovno vzpostavili ali okrepili.
Katekizem katoliške Cerkve nas uči: »Greh rani in oslabi grešnika samega, pa
tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim« (KKC 1459). Naša zveza z
Jezusom in Marijo ter seveda z bližnjim se mora normalizirati in ponovno
zaživeti v ljubezni.
Jezus je sicer na križu že zadostil za vse naše grehe in nas je spravil z
Očetom, vendar moramo pri spreobrnjenju in spravi sodelovati tudi mi, da si
pridobimo polnost duhovnega zdravja in se upodobimo po Kristusu. Z
zadoščevanjem in spravo z Božjo pomočjo popravimo raznovrstni nered, ki ga je
povzročil greh. Hkrati pokažemo svoje sodelovanje in se pripravimo na sprejem
Božjih darov. V nas samih se z delovanjem Svetega Duha in našim
sodelovanjem nekaj premika; oblikujemo se po Jezusovem in Marijinem Srcu.
3) Marija nas kot romarje vodi v nebesa
Papež Benedikt XVI. je kot romar v Fatimi 2010 dejal: »V Fatimi nas
Devica Marija vse vabi, da gledamo na zemljo kot na kraj svojega romanja proti
dokončni domovini, ki so nebesa. V resnici smo mi vsi romarji in potrebujemo
Mater, da nas vodi.«
Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je po Božji volji sredstvo za
rešitev ljudi za večno srečo, sredstvo, ki vodi k spreobrnjenju in svetemu
življenju, k življenju iz vere, upanja in ljubezni. Marija je to trem fatimskim
otrokom razodela 13. julija 1917 po videnju pekla v drugem delu fatimske
skrivnosti. Lucija pripoveduje:
»Kakor da bi hoteli prositi pomoči, smo prestrašeni povzdignili pogled k
naši Gospe, ki nam je z dobroto in žalostjo rekla:
‘Videli ste pekel, kamor pridejo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil,
hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.’«
Marijino brezmadežno Srce bije za nas in nas hoče rešiti za srečno
večnost. Sveta nebesa se sklanjajo h grešni zemlji. V času hitrega prodiranja
verske brezbrižnosti in nevere Devica Marija kliče vsemu svetu: »Ljudje,
zganite se! Ni vseeno, kako živite! Ne bodite zakopani samo v zemljo! Bog je
usmiljen in pričakuje, da se spreobrnete in zaživite novo življenje!«
Kar je Marija dosegla pri treh otrocih, bi rada tudi pri nas. Pastirčki so imeli
stalno pred seboj nebesa kot svoj cilj. Za nebesa so z velikimi žrtvami reševali
grešnike. Ali jih hočemo vsaj nekoliko posnemati?
4. nagovor: Izročitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu (Mariji)
Vsako prvo soboto v mesecu se s posebno molitvijo izročimo (posvetimo)
Marijinemu brezmadežnemu Srcu, posebej z besedami: »Danes se izročimo
tvojemu brezmadežnemu Srcu.« Pobožnost petih prvih sobot nas hoče temeljito
pripraviti na izročitev (posvetitev) Mariji na praznik Vnebovzete 15. avgusta, ko
bomo izrekli besede: »Tebi, naša Mati, se danes vsi skupaj posvetimo. Sprejmi
nas v svoje varstvo in nas izroči svojemu Sinu Jezusu, našemu Odrešeniku.«
1) Bistvo izročitve (posvetitve)
Izročitev (posvetitev) Marijinemu brezmadežnemu Srcu (Mariji) je
najodličnejša oblika češčenja Božje Matere, saj s tem na neki način vstopimo v
njeno Srce, ki postane naš dom. Če v soglasju s to izročitvijo tudi živimo, nas bo
Devica Marija po smrti sprejela v nebeško slavo, na začetni in zakrit način pa
bomo te slave deležni že na zemlji.
Izročitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu je popolna in nepreklicna
podaritev sebe naši duhovni Materi in po njej Jezusu Kristusu. Njej se izročimo
ne le v varstvo, ampak v last, da svobodno razpolaga z nami. Pravzaprav gre pri
tem za obnovitev krstnih obljub. Tako se je Materi Mariji izročal bl. Janez Pavel
II. s svojim papeškim geslom, ki je postalo njegova življenjska usmeritev: »Ves
sem Tvoj!«
Izročitev je toliko rodovitnejša, kolikor bolje je bila pripravljena. Seveda
pa ni dovolj, če posvetilno molitev samo zmolimo. Treba je v soglasju z njo tudi
živeti. Izročitev globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja
in novega življenja. To je življenje iz krsta in drugih zakramentov, življenje po
evangeliju, v zvesti hoji za Kristusom in Marijo.
Naša izročitev se ne ustavi pri Mariji, ampak se po njej usmerja k Bogu.
Marija je Bogu najbližja. Če se izročimo njej, najhitreje in z največjo gotovostjo
dosežemo Boga. Po Mariji k Jezusu! Popolnoma se izročimo Mariji zato, da bi
bili popolnoma Jezusovi in Očetovi. Ker je Devica Marija polna Svetega Duha,
on po izročitvi Mariji v obilnejši meri deluje tudi v nas in nas posvečuje.
2) Različne oblike izročitve (posvetitve)
Najvišja oblika izročitve (posvetitve) Marijinemu brezmadežnemu Srcu je
izročitev (posvetitev) vesoljne Cerkve in sveta. Izvršil jo je papež Pij XII. leta
1942, kakor je papež Leon XIII. leta 1899 Cerkev in ves svet posvetil
presvetemu Jezusovemu Srcu.
Papež Janez Pavel II. je 25. marca 1984, v povezanosti z vsemi škofi
sveta, izročil Cerkev in ves svet ter posebej ruske narode Marijinemu
brezmadežnemu Srcu. Tako je izpolnil prošnjo Boga, ki jo je Devica Marija
posredovala sestri Luciji leta 1929:
»Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi
škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo
bo po tem sredstvu rešil (…)«
Po tem nadvse pomembnem dogodku posvetitve se je začelo propadanje
komunizma, ki je privedlo do razpada Sovjetske zveze in drugih komunističnih
vladavin ter do padca berlinskega zidu.
V jubilejnem letu 2000 je papež Janez Pavel II. to posvetitev ponovil.
Papež Benedikt XVI. je v letu duhovništva 2010 v Fatimi posvetil Marijinemu
brezmadežnemu Srcu vse duhovnike.
Poleg posvetitve človeštva in Cerkve ugajajo Bogu tudi posvetitve
narodov, škofij, župnij, stanov in družin ter posameznikov. Vsekakor ima pri
vsaki posvetitvi (izročitvi) posebno težo osebna odločitev vsakega posameznika.
Aprila 1943 je papež Pij XII. prosil vse škofe po svetu, naj posebno
častijo Marijino brezmadežno Srce in mu posvetijo svoje škofije. Številni škofje
so se vabilu odzvali in posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu svoje škofije.
3) Izročitev (posvetitev) v Sloveniji
Pri nas je škof Rožman ljubljansko škofijo pred podobo brezjanske Marije
Pomagaj v stolnici posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu 30. maja 1943.
Pridružili so se mu duhovniki in verniki po župnijah ljubljanske škofije. Kolikor
so mogle, so posvetitev izvedle tudi druge župnije. Verniki so se na posvetitev
pripravljali z množičnim obhajanjem petih prvih sobot od januarja do maja
1943. Neposredna priprava pa je bila na spravni in spokorni dan, 29. maja 1943.
Jugoslovanski škofje, med katerimi so bili tudi slovenski, so posvetitev
obhajali v Rimu, med drugim vatikanskim koncilom, v soboto, 30. novembra
1963, v najstarejši rimski baziliki Marije Snežne ali Marije Velike.
Slovenski narod se je posvetil Božji Materi v prvem letu svoje
samostojnosti, 15. avgusta 1992, na praznik Marijinega vnebovzetja. Na ta dan
svojo posvetitev (izročitev) vsako leto obnavljamo. Letos bo ta obnovitev za 70-
letnico prve posvetitve še bolj slovesna. Sicer pa izročitev Marijinemu
brezmadežnemu Srcu po naših cerkvah obnavljamo vsako prvo soboto v
mesecu.
Obnavljanje izročitve naj bi nas vodilo do poglobljenega krščanskega
življenja. Le tako češčenje Marijinega brezmadežnega Srca ne bo samo neka
“pobožnost”, ampak bo po Marijinem zgledu in s pomočjo njene priprošnje
pospešila duhovno rast iz Božje besede in zakramentov, zlasti iz svete
evharistije. Blagodejno bo vplivala na novo evangelizacijo in pomagala pri
uresničitvi Slovenskega pastoralnega načrta.
5. nagovor: Poživimo molitev rožnega venca
1) »Sem Gospa rožnega venca«
Molitev rožnega venca je pri prvosobotni pobožnosti zelo poudarjena. Ne
molimo samo enega dela rožnega venca, ampak o eni ali več skrivnostih tudi
petnajst minut premišljujemo. Tako rožnemu vencu posvetimo več kot pol ure.
Molitev rožnega venca so v zadnjih stoletjih zelo priporočali papeži, a
tudi Marija v več od Cerkve priznanih prikazovanjih, zlasti v Lurdu in Fatimi.
Ta dragocena molitev je pri fatimskih prikazovanjih zelo v ospredju. Marija je
med njimi vedno imela v rokah rožni venec. Zmeraj je pastirčkom naročala, naj
rožni venec molijo vsak dan. Tega so se držali, čeprav domači družini nista
imeli navade, da bi ga redno skupaj molili. Pastirčki so ga molili tudi pred
začetkom prikazovanj.
Ko sta Lucija in Jacinta po prvem Marijinem prikazanju Frančišku
povedali, da bo prišel v nebesa, a da bo prej po Marijini želji moral zmoliti še
veliko rožnih vencev, je zelo zadovoljen vzkliknil: “O moja draga Gospa!
Zmolil bom rožnih vencev, kolikor boš hotela!” Pogosto se je oddaljil od Lucije
in Jacinte ter sam zase premišljeval ali molil rožni venec. Če mu je Lucija
prigovarjala, naj se pride igrat, saj bo pozneje molil skupaj z njima, je odgovoril:
“Tudi pozneje bom molil. Ali se ne spomniš, da je rekla naša Gospa, da
moram zmoliti veliko rožnih vencev?”
Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, je Marija razodela, da je
“Gospa rožnega venca”. Pastirčkom je naročila:
»Še naprej vsak dan molite rožni venec!«
Tako je rožni venec postal njihova vseživljenjska molitev.
2) Molitev rožnega venca je obrodila bogate sadove
Neka mati in sin sta prosila Frančiška, naj bi pri Devici Mariji izprosil
zdravje za očeta in milost za sina, da mu ne bi bilo treba iti k vojakom.
Frančišek ju je povabil, da so skupaj kleče molili rožni venec. Pridružili so se
jim še drugi ljudje. Po poti do Irijske globeli so skupaj molili drugi del rožnega
venca, v Irijski globeli pa še tretjega. Kmalu sta se vrnila v Irijsko globel mati in
sin skupaj z zdravim očetom.
Lucija pripoveduje, da je k Jacinti prišel neki mož, ki je jokal kakor otrok.
Dobil je poziv, da mora na vojsko, doma pa je imel bolno ženo v postelji in tri
majhne otroke. Prosil je za ozdravljenje žene ali za preklic poziva. Jacinta ga je
povabila, naj z njo moli rožni venec. Potem mu je rekla:
“Ne jokajte! Marija je tako dobra! Zanesljivo vam bo dala milost, za
katero prosite.”
Ni pozabila na moža. Na koncu rožnega venca je zanj vselej zmolila
zdravamarijo. Čez nekaj mesecev je prišel s svojo ženo in tremi otročiči, da se
zahvali Mariji za obe prejeti milosti. Zaradi vročine, ki jo je dobil pred
odhodom, je bil oproščen vojaške službe, njegovo ženo pa je Marija čudežno
ozdravila.
Frančišek in Jacinta sta imela velikokrat v rokah rožni venec zlasti v svoji
zadnji bolezni. Njuna mati je povedala, da sta zmolila tudi po sedem do osem
rožnih vencev na dan.
3) Sestra Lucija o rožnem vencu
Sestra Lucija je v svoji zadnji knjižici Moj pogled na Sporočilo po preteku
časa in dogajanj med drugim zapisala o rožnem vencu tole:
»Vprašujem se: zakaj je [Marija] izbrala molitev rožnega venca in ne
kakšne druge (…) Morda zato, ker je vsem najbolj dostopna, majhnim in
velikim, modrim in nevednim, da z dobro voljo vsak dan darujejo Bogu ponižno
molitev našega rožnega venca? Prav od začetka nas vodi k pomembnim Božjim
skrivnostim odrešenjskega dela, ki ga je izvršil Jezus Kristus, naš Odrešenik.
To molitev začenjamo s klicem k Presveti Trojici: V imenu Očeta in Sina
in Svetega Duha. Nato se potopimo v prvo razodetje Boga v tej skrivnosti: ‘Sveti
Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki
bo rojeno, imenovalo Božji Sin’ (Lk 1,35).
Nadaljujemo molitev in zremo Marijo, spremenjeno v živi tempelj
Presvete Trojice: Sveti Duh, ki je prišel nadnjo, Oče, ki je nad njo razgrnil svoje
delo, in Sin, ki je bil po Najvišjem spočet v njenem deviškem telesu. Ta
skrivnost Presvete Trojice je temelj, začetek in konec vsake naše molitve, vse
naše biti in vsega našega življenja. Od Boga prihajamo, k Bogu se vračamo in v
Bogu živimo (…)
Vsi potrebujemo Marijino posredovanje pri Bogu. Sveti oče Janez Pavel
II. je dejal: ‘Rožni venec je moja najljubša molitev.’ Da, to je najlepša molitev, ki
so nas jo naučila nebesa. Vodi k večjemu spoznavanju Boga in njegovega
odrešenjskega dela v Kristusu.«
p. Anton Nadrah, Stična
vir: www.sticna.com