Zahvale

Posted on 27. junija, 2009 by Administrator

Tu se lahko zahvalite za vse milosti, ki so vam bile podarjene. Za vse kar vam je Bog, Jezus, Devica Marija ali svetniki dobrega naredili/ izprosli.

Razodetje 7, 12
12 »Amen. Hvala in slava,
modrost in zahvala,
čast in oblast in moč
našemu Bogu na veke vekov.
Amen.«

Spodaj vpišite svoje zahvale.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

1.338 Responses to Zahvale

← Older Comments
Newer Comments →
  1. janez says:
    1. februarja, 2025 at 10:28

    Papež Frančišek: Kateheza: Zahvalna molitev
    Dragi bratje in sestre, dober dan!
    Danes bi se želel ustaviti pri zahvalni molitvi. Izhajal bom iz prizora, ki ga navaja evangelist Luka. Ko je Jezus bil na poti, mu pride naproti deset gobavcev, ki ga rotijo: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« (Lk 17,13). Vemo, da je pri obolelih za gobavostjo s fizičnim trpljenjem bila povezana tudi družbena in verska izključenost. Bili so izključeni. Jezus se srečanju z njimi ne izmika. Včasih gre čez meje, ki jih postavljajo zakoni, in se dotakne bolnega, kar je bilo prepovedano, ga objame, ga ozdravi. V tem primeru ni nobenega kontakta. Na daleč jim Jezus pravi, naj se pokažejo duhovnikom, ki so v skladu s postavo bili zadolženi, da potrdijo ozdravitev. Jezus ne pove ničesar drugega. Prisluhnil je njihovi molitvi, slišal je njihov krik po usmiljenju, in jih takoj pošlje k duhovnikom.
    Teh deset mu zaupa. Ne ostanejo tam vse do trenutka, ko ozdravijo, ampak mu zaupajo in takoj odidejo ter, medtem ko hodijo, ozdravijo – vseh deset. Duhovniki bi torej lahko potrdili njihovo ozdravitev in jih ponovno sprejeli v normalno življenje. A tukaj pride do najpomembnejše točke. Iz tiste skupine se samo eden, preden se pokaže duhovnikom, vrne nazaj, da se zahvali Jezusu in slavi Boga za prejeto milost. Samo eden, ostalih devet nadaljuje pot. In Jezus opazi, da je ta mož bil Samarijan, neke vrste »heretik« za jude tistega časa. Jezus pojasni: »Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« (Lk 17,18). Pripoved je ganljiva. Ta pripoved, če tako rečemo, svet razdeli na dvoje: kdor se ne zahvaljuje in kdor se zahvaljuje; kdor vse vzame, kot da mu to pripada, in kdor vse sprejme kot dar, kot milost. Katekizem pravi: »Vsak dogodek in vsaka potreba lahko postane razlog za zahvaljevanje« (KKC, 2638). Zahvalna molitev se vedno začne pri tem: da spoznamo, kako je pred nami bila milost. Mislilo se nas je preden smo se naučili misliti; ljubljeni smo bili preden smo se naučili ljubiti; zaželeni smo bili preden se je v našem srcu pojavila želja. Če na življenje gledamo na ta način, »hvala« postane vodilni motiv naših dni. Velikokrat pozabimo reči »hvala«.
    Za nas kristjane je zahvaljevanje dalo ime najbolj bistvenemu zakramentu, kar ga je: evharistiji. Grška beseda namreč pomeni ravno to: zahvala. Kristjani kot vsi verniki slavijo Boga za dar življenja. Živeti pomeni predvsem prejeti, prejeti življenje. Vsi se rodimo, ker je nekdo za nas želel življenje. In to je samo prvi v dolgi vrsti dolgov, ki ga imamo, ko živimo. Dolgovi hvaležnosti. V našem življenju nas je več kot ena oseba pogledala s čistimi očmi, zastonj. Pogosto gre za vzgojitelje, katehiste, osebe, ki so opravljale svojo vlogo onkraj zahtevanih dolžnosti. In so v nas prebudile hvaležnost. Tudi prijateljstvo je dar, za katerega smo lahko vedno hvaležni. Ta »hvala«, ki ga moramo stalno izrekati, ta »hvala«, ki je kristjanu skupen z vsemi, se razširi v srečanju z Jezusom. Evangeliji potrjujejo, da je Jezusov prihod pogosto izzval veselje in slavljenje Boga v tistih, ki so ga srečali. Pripovedi o božiču so polne častilcev z razširjenim srcem ob prihodu Odrešenika. In tudi mi smo bili poklicani, da sodelujemo pri tem neizmernem veselju. K temu nas spodbuja tudi prizor z desetimi ozdravljenimi gobavci. Seveda so bili vsi srečni, ker so ponovno postali zdravi ter so tako lahko zapustili neskončno dolgo in prisilno karanteno, ki jih je izključila iz skupnosti. A med njimi je eden, ki k veselju doda veselje: poleg ozdravitve se razveseli, ker je prišel naproti Jezus. Ni samo osvobojen hudega, ampak ima sedaj tudi gotovost, da je ljubljen. To je jedro: ko se zahvališ, izraziš gotovost, da si ljubljen. In to je velik korak: imeti gotovost, da si ljubljen. Gre za odkritje ljubezni kot sile, ki vodi svet. Dante bi rekel: Ljubezen, ki »premika sonce in ostale zvezde« (Raj, XXXIII, 145). Nismo več blodeči popotniki, ki hodijo sem in tja: imamo dom, prebivamo v Kristusu, in iz tega »bivališča« motrimo ves ostali svet, in ta se nam pokaže neskončno lepši. Smo otroci ljubezni, smo bratje ljubezni. Smo moški in ženske milosti.
    Torej, bratje in sestre, poskušajmo vedno biti v veselju srečanja z Jezusom. Gojimo radost. Nasprotno nas hudobec, potem ko nas je prevaral s kakršno koli skušnjavo, vedno pušča žalostne in same. Če smo v Kristusu, nam noben greh in nobena grožnja ne bosta mogla nikoli preprečiti, da bi z veseljem nadaljevali pot, skupaj z mnogimi tovariši na poti.
    Predvsem pa ne opustimo zahvaljevanja: če smo nositelji hvaležnosti, tudi svet postane boljši, morda samo malo, a to je dovolj za posredovanje kančka upanja. Svet potrebuje upanje. In s hvaležnostjo, s to držo zahvaljevanja, posredujemo nekoliko upanja. Vse je združeno, vse je povezano in vsak lahko opravi svoj del tam, kjer se nahaja. Pot sreče je tista, ki jo je sv. Pavel opisal ob koncu svojih pisem: »Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte« (1 Tes 5,17-19). Ne ugašajte Duha – lep program za življenje! Ne ugašati Duha, ki ga imamo v sebi, nas vodi v hvaležnost. Hvala.

    Svetopisemski odlomek: 1 Tes 5,16-19
    »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte.«

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2020-12/kateheza-o-zahvalni-molitvi.html

    Odgovori
  2. janez says:
    29. januarja, 2025 at 12:47

    Gospod Bog, hvala Ti za ta dan
    Bog, večni in vsemogočni Oče !
    Hvala ti za ta dan, ki gre počasi h koncu.
    Hvala ti za vse, kar si mi dal in kar sem.
    Hvala ti za ta dan, za vse, kar se mi je danes dobrega zgodilo,
    za vse izzive, s katerimi sem se lahko soočil,
    za vse, kar sem včeraj in kar bom danes s tvojo milostjo
    in blagoslovom lahko naredil zase in za druge ter služil drugim.
    Hvala za vse ljudi, ki sem jih danes srečal.
    Izročam ti ves svoj dan, svojo utrujenost,
    frustracije, krivice, razočaranja in veselje;
    izročam ti ves trud, da bi svojim bratom
    z besedo in pričevanjem ponesel
    živi Jezusov nauk v življenje.
    Oče, hvala ti za življenje, ki si mi ga dal !
    Hvala ti za vse: za družino, delo,
    za zdravje, hrano, tvoje varstvo, otroke, goste in
    tudi za stvari, v katerih sem se motil,
    kajti edino ti poznaš razloge za vsako mojo izkušnjo tekom dneva,
    ki sem ga danes preživel.
    Marsikaj dobrega sem opustil in tudi grešil sem Oče, odpusti mi prosim.
    Ljubljeni Oče, naj se vedno zgodi tvoja volja.
    Hvala ti za vse !

    Amen.

    Medmrežje, molitev Aleteia

    Zgodaj zjutraj in zvečer, ko je vse mirno, ne pozabimo Nanj. V mislih prevrtimo vse kar se nam je zgodilo minuli dan in se zahvalimo za vse trenutke, preizkušnje in milosti, ki smo jih prejeli. Prosimo Gospoda blagoslova, da bomo vse delali po Božji Volji in ravnali prav. In Hodili po Poti k Jezusu. Suverena Božja Volja Boga pa bo odločila in naredila vedno tako kot je dobro in prav!

    Odgovori
  3. janez says:
    24. januarja, 2025 at 10:57

    NEKATERE DOPOLNJENE MISLI O VERI, HVALEŽNOSTI BOGU, DOBROTI IN OPTIMIZMU
    Hvaležnost je izraz srca, ki je usmiljeno, dobro, pozorno, ljubeče in odprto za ljudi. Hvaležen človek vidi jasneje; zna se veseliti, odkriva in potrjuje vrednost tistega, kar mu je dano, Veruje v Boga in sprejema ljudi in ceni njihovo vrednost ter prinaša Luč Odrešenja in Radosti evangelija med ljudi. Hvaležnost je v našem površnem svetu tista priložnost, da bi videli vse kar se dogaja širše in globlje in se zahvaljevali Bogu in ljudem za vse lepo, kar prejemamo od Boga in bližnjih, pa tudi od matere zemlje, brata sonca, sestre lune ter rastlin in živali … in bi hvaležnost osvetljevala vsa pota našega življenja.. Hvaležnost je krepost, vrlina, ki vzbuja pozitivne misli in čustva in ki širi ljubezen in dobroto. Čutimo večkrat hvaležnost za to, kar smo prejeli od Boga, drugih ljudi … zato prinaša hvaležnost notranji mir in tiho srečo ter odpira srca ljudem. Če gledamo na hvaležnost v luči krščanske vere, potem vidimo, da je zahvaljevanje v središču naše vere. Evharistija namreč pomeni zahvaljevanje, torej način izražanja hvaležnosti Bogu za vse kar nam je dal in daroval, da smo in da obstajamo. Hvaležnost je povezana tudi z veseljem, … veselje privre iz hvaležnega srca.« Dobro je, če se spominjamo mnogih prejetih milosti in blagoslovov ter se jih veselimo; če se spominjamo prvega klica, prehojene poti, srečanj z Jezusom Kristusom na tej poti in čudenja, ki so ga ta srečanja vzbudila v srcu. Prositi moramo za milost spomina, da bi v nas rasel duh hvaležnosti. »Hvaležno srce je samo od sebe spodbujeno, da služi Gospodu in da prevzame delaven stil življenja.« V trenutku, ko se zavemo vsega, kar nam je dal Gospod, pot odpovedi sebi, da bi delali Zanj, postane to edina nekaj vredna pot: odgovor na njegovo veliko ljubezen. Hvaležnost tako postaja najgloblji način, kako do medsebojne ljubezni, omogoča nam, da ljubimo druge in Boga … ker je Bog ljubezen, nas hvaležnost na najgloblji ravni vodi k Bogu.

    Hvaležnost dobi svojo pravo moč tedaj, ko jo človek izpove v besedah … pred Bogom, človekom, javno ali sam pri sebi, samo da jo ubesedi in svoje čutenja zlije v besede. In knjiga Spomin srca prinaša besede, misli, ki jih je navdihnila hvaležnost …
    Hvaležnost je predsoba etične vrednosti zahvale. Izraziti priznanje pomeni potrditi vrednost tega, kar ti je dano od ljudi in od Boga, in česar prej nisi imel. Zahvaljevanje je nekaj nujnega in postane sinonim za blagoslavljanje. (papež Frančišek)

    Hvaležnost je temeljna krepost za bitje, ki se zaveda samega sebe. Ob njej se spomnimo na Stvarnika, od »katerega prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo« (Jak 1,17). (Benedikt XVI.) Zakrament evharistije je znamenje hvaležnosti vsega stvarstva za obisk Stvarnika na Zemlji in za darovanje in smrt Jezusa na križu na Golgoti: Bog je postal človek, ker je prevzel človeško telo od brezmadežne Marije Device, da bi nas znova povzdignil k Očetu, da bi nas napravil za božje sinove … Kako čudovit je, ko hoče, da ga objamemo, ljubimo in častimo s človeško razsežnostjo vere pod podobo kruha in vina. (sv. Janez Pavel II.)

    Zahvalim Te, Oče, za to, kar imam,
    kar sem in kar upam,
    kar vem in kar znam.
    Zahvalim Te za svoje skrbi,
    za kruh vsakdanji in pokoj noči. (Ivan Pregelj)

    Hvaležnost dobroto razveseli. (slovenski pregovor)
    Kdor prosi, sladka usta nosi; kdor vrača, hrbet obrača. (slovenski pregovor)
    Dober človek vedno prijazno govori o hiši, v kateri je prenočil. (berberski pregovor)

    Bog je pripravil sprejem za glavne kreposti. Med pogostitvijo so se pogovarjale kot stare prijateljice. Pri mizi pa sta sedeli tudi dve, za kateri se je zdelo, da se ne poznata. Kot dober gostitelj ju je Bog predstavil. Poklonil se je prvi in dejal: »To je gospa Dobrota.« Potem se je poklonil drugi in rekel: »To je gospa Hvaležnost.« Ženi sta si veseli segli v roke. Že dolgo sta se želeli spoznati, a se od stvarjenja sveta nista nikoli srečali.

    Vsaka stvar, ki jo doživimo ali srečamo je v Življenju za vse nas nekaj dobra, saj na globlji telesni, duhovni in verski ravni obstaja razlog za vse, kar se zgodi, saj se nobenemu nič ne zgodi brez Božje Volje. Vera je tako naše goreče in iskreno verovanje v nevidno Božjo skrivnost in zaupanje v Njegovo Usmiljenje in Dobroto, ki jo razodeva v Svetem pismu in v raznih duhovnih znakih in navdihih ter signalih v naši okolici. To je zaupanje, da ne glede na to, kaj težkega in izkušamo, prihaja nekaj drugačnega in boljšega v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Ljubeznijo, ki vidi daleč naprej in ve, kaj je dobro in še boljše za nas. Mi dostikrat tega ne vidimo in Boga tudi ne razumemo. Če smo v duši pripravljeni sprejeti božjo Milost in da je je ta obstoj le majhen sestavni del neskončne velikosti naše duše, potem razumemo, da nas verovanje v nekaj večjega od naše trenutne izkušnje (tudi naših misli in občutkov in vere) neposredno povezuje z Bogom, ki nas neskončno Ljubi in nam hoče le vse dobro. Ali znamo utihniti in prisluhniti tihemu Božjemu glasu, ki nam nenehno govori in nam pripoveduje preko ljudi, narave in dotikov ter nagovorov v duši, kaj hoče in kaj pričakuje od nas da stprimo?

    Zato se odpovejmo opravljanju, godrnjanju, kritiziranju, šimfanju in grdemu neslanemu govorjenju, odpovejmo se vlogi pametnjakoviča ki vse ve, odpovejmo se vlogi sodnika/razsodnika, vsevedneža, modreca, ubogega nemočnega zateženega bolnika, oboge žrtve zaradi neljubih dogodkov, bolezni in trpljenja. Prevzemimo raje po vzoru Jezusa pobudo in bodimo raje tisti verniki, ki prevzamnejo pobudo v svoje roke, ki so na strani rešitev ne problemov in ki tolažijo ter pomagajo, ki prevzemajo odgovornost za svoje življenje v svoje roke in dejavno pomagajoi drugim in služijo drugim tako, kot Jezus, svetniki in misijonarji. Vse bolezni in težave, ki nas mučijo, so tu, ker smo si jih npr. lahko sami priklicali, čeprav morda nezavedno in so dostikrat nastale tudi zaradi genskih razlogov in nezdravega sloga žiuvljenja, kar vse lahko ozdravimo z Božjo pomočjo in s pomočjo zdravnikov, ki zdravijo telo in duševne bolezni. Ugotovimo zato s pomočjo zdravnikov in strokovnjakov, kje se skriva vzrok našim težavam. Preverimo in premislimo, kaj lahko sami postorimo in kdaj rabimo pomoč zdravnikov, duhovnika in strokovnjakov. Potem jih začnimo odpravljati z rehabilatacijskimi in sanacijskimi ukrepi in drugačnim življenjem (zdravila, prehrana, post, šport, fizično delo, dopust, krščanska meditacija idr.) ter molitvijo. Vzrok ponavadi tiči v naši omejeni miselnosti in zakoreninjeni resignirani dogmatični veri, da je temu pač tako. Spremenite svoje misli, svoja prepričanja, verujte in zaupajte v Boga in spremenili boste svoje življenje, molite in prosite ter delajte dobro vsem in bodite veseli ter upajte na rešitev. Bog bo pomagal, ko verujemo vanj in ko ga sprejmemo k sebi in ga prosimo. Kadar ste obteženi in pesimistični ter brezvoljni je dobro, da ste nekaj časa pozorni nase in na ljudi v svoji okolici; koliko časa se pogovarjate z drugimi o tem, kaj ni v redu, kaj je slabo, kako je hudo in težko? Takrat molimo še posebej iskreno in goreče, da se umirimo in vse v miru premislimo. Koliko časa o tem razmišljate sami? Prenehajmo z brezciljnim pesimizmom in kaj pozitivnergga pokrenimo. Z vsakim pritoževanjem namreč znižamo svojo pozitivno vibracijo, ki pomaga z Božjo pomočjo in s svetlobo prinašati upanje, ljubezen in ozdravljenje. Pritoževanje je lahko dostikrat znak, da ne sprejemamo sebe kakršnih smo, stvari takšnih kakršne so, in s tem zapademo v vlogo nemočne žrtve brez vere in brez izhoda. Takrat potrebujemo molitev. Vloga žrtve pa po zakonu privlačnosti zaradi pesmimizma privede lahko vedno znova do podobnih situacij, nad katerimi boste ponovno razočarani in negativizem se bo pomnožil. Pritoževanje je stara in trdovratna navada, ki se ji težko izognemo, saj jo prakticirajo skoraj vsi, čeprav pravijo, da verujejo v ozdravitev in Božje Usmiljenje.

    Pa vendar lahko sami naredimo in pokrenemo marsikaj, da bo doslej nekaj drugače. Zavestno se odločimo, da se bomo, kolikor se le da, izognili pritoževanju in godrnjanju ter pesimizmu brez vere in upanja na rešitev. Ko naslednjič želimo spet tarnati nad drugimi, nad dogodki v življenju ali nad seboj … najdimo z Božjo Pomočjo z molitvijo in prošnjami novo perspektivo, nove rešitve, nova pota nove možnosti tako, da prosimo Boga in Marijo ter svetnike za pomoč in vodstvo! Poiščite raje nekaj dobrega v tej osebi ali dogodku, molite za to osebo in za druge, zavedajte se svoje odgovornosti do svojih bližnjih in tega, da se vse zgodi z določenim namenom ter nam prinaša določeno učenje in lekcije po Božji Volji. Bodimo skromni, ponižni in prinašajmo Veselje in Upanje med ljudi, saj imamo Boga Odrešenika, ki nas Ljubi in nam hoče le vbse Dobro. Kar sejemo to tudi v življenju žanjemo! In to perspektivo delite z drugimi, prijazno, strpno in z vero, da bo obrodilo sad Božjega blagoslova. Majhen korak, ki lahko prinese veliko razliko in jer na strani prinašanja rešitev in veselja med ljudi. Bodimo zato dobri in hvaležni. Bodimo veseli, da smo zdravi, da imamo ljudi okrog sebe, ki nas imajo radi, da imamo službo, delo, otroke, starše, prijatelje, znance, dobre sosede idr. Cenimo jih, ne grajajmo, nasmejmo se ljudem in povejmo jim kaj lepega in spodbudnega. Povejmo jim da jih imamo radi, tako kot je to povedal in pokazal Jezus. Življenje je darilo Boga ljudem na Zemlji, izkoristimo ga zase in v večjo Božjo Slavo. Carpe Diem. Izkoristi dan!

    Acta non verba ali od besed k dejanjem! Našo Vero, Molitev, Dobroto, Hvaležnost Bogu in Usmiljenje pokažimo tudi v našem vsakdanjem življenju. Ni dovolj le filozofirati, treba je delovati in prinašati Luč Usmiljenja in Dobrote ljudem. Zastonj smo prejeli vse od Boga, zastonj dajajmo vse naprej in prinašajmo Radost in Veselje med druge ljudi, ki potrebujejo bodrilno besedo Tolažbe in Bodimo Bogu Hvaležni za Vse Milosti; ostanimo vedno bogaboječi, ponižni in usmiljeni ter ljudem prinašajmo Jezusovo Luč in Dobroto. Bodimo Usmiljeni da vseh lačnih, brezdomcev, trpečih, bolnih in osamljenih. Zakaj njih je Nebeško kraljestvo, kot pravi Jezus v Govoru na Gori. In karkoli boste storili kateremukoli mojih najmanjših boste storili Meni, pravi Jezus, naš Odrešenik in Učenik. Vera brez dobrih dela je namreč mrtva. Oboje je potrebno evangelizacija in zakramentalitzacija v Cerkvi, ki je uvedla Karizmatično Prenovo v Duhu in se postopno kot Kristusova Cerkev spreminja in reformira (Ecclesia Semper Reformanda!) tako, da bo še bolj goreče ljudem oznanjala Evangelij in se še bolj približala potrebam ljudem. In bodimo v vsem vedno podobni Učeniku in Odrešeniku Gospodu Jezusu!

    Slavimo in Častimo Boga in se mu Zahvaljujmo za vse, kar nam je Daroval. Nič se namreč ne Zgodi brez Božje Volje. Prosimo Boga Milosti, da nam bo povedal, kaj hoče od nas. Da se zgodi Božja in ne naša človeška volja. Da bomo Hodili po Poti k Jezusu.

    Medmrežje Ognjišče, lastni razmisleki in druga študijska literatura (dopolnjeno in že objavljeno)

    Odgovori
  4. janez says:
    24. januarja, 2025 at 10:45

    KRISTJANOVA SLAVILNA MOLITEV BOGA S STVARSTVOM

    Slavimo te, Oče, z vsemi bitji,
    ki jih je ustvarila tvoja mogočna roka.
    Tvoje so in zvrhane tvoje miline.
    Hvaljen, moj Gospod!
    Božji Sin, Jezus,
    po tebi so bile ustvarjene vse stvari.
    Učlovečil si se v telesu matere Marije,
    postal si del te zemlje
    in gledal ta svet s človeškimi očmi.
    S slavo vstalega
    živiš danes v vsakem bitju.
    Hvaljen, moj Gospod!
    Sveti Duh, ki s svojo lučjo
    vodiš ta svet k Očetovi ljubezni
    in spremljaš ječanje stvarstva.
    Ti živiš v naših srcih,
    da bi nas spodbujal k dobremu.
    Hvaljen, moj Gospod!
    Gospod Bog, eden in troedini,
    čudovito občestvo neskončne ljubezni,
    uči nas premišljevati
    o lepoti vesolja,
    kjer vse govori o tebi.
    Spodbudi našo hvalo in zahvalo
    za vsako bitje, ki si ga naredil.
    Nakloni nam milost,
    da se bomo čutili globoko povezane z vsem, kar biva.
    Bog ljubezni, pokaži nam naše mesto v tem svetu,
    da bomo orodje tvoje ljubezni
    do vseh bitij na zemlji,
    kajti nobenega nisi pozabil.
    Razsvetli gospodarje moči in denarja,
    da ne bodo podlegli grehu brezbrižnosti,
    da bodo ljubili skupno dobro, spodbujali slabotne
    in skrbeli za svet, na katerem živimo.
    Reveži in zemlja nam kličejo:
    Gospod, s svojo oblastjo in lučjo nam pomagaj,
    da bomo branili vsako življenje,
    zidali boljšo prihodnost,
    da bi prišlo tvoje kraljestvo
    pravičnosti, miru, ljubezni in lepote.
    Hvaljen, moj Gospod!
    Amen.

    Laudato si Domine. Dano v Rimu, pri sv. Petru, 24. maja, na binkošti, leta 2015, v tretjem letu Frančiškovega papeževanja.

    Papež Frančišek

    Psalm 69, 17: Usliši me, GOSPOD, zakaj tvoja dobrota je obilna, po svojem velikem usmiljenju se obrni k meni!

    Psalm 62, 13: In da je tvoja, Gospod, dobrota; zakaj ti plačuješ vsakemu po njegovem delu.

    Odgovori
  5. janez says:
    23. januarja, 2025 at 9:11

    Veličastna hvalnica Bogu
    Svojo globoko vero je izražal tudi v molitvah, ena od njih je znamenita hvalnica Bogu:
    Velik si, Gospod, in hvale vreden.
    Velika je Tvoja moč in Tvoji modrosti ni mere.
    In Tebe hoče hvaliti človek,
    ki je drobec Tvojega stvarstva,
    človek, ki nosi s seboj svojo umrljivost,
    ki nosi pričevanje svojega greha
    in pričevanje, da se ti, Bog, prevzetnim ustavljaš.
    In vendar – Tebe hvaliti hoče človek,
    ki je le drobec Tvojega stvarstva.
    Ti nas spodbujaš, da nam je radost Tebe hvaliti,
    zakaj k sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce,
    dokler ne počije v Tebi.
    Amen.

    Sveti Avguštin doktor milosti
    Naziv »doktor milosti« se je Avguština prijel zato, ker se je v njegovem življenju na poseben način pokazala moč Božje milosti, ki ga je iz zmot privedla do spoznanja resnice in se je zmogel od grešnosti obrniti h krepostnemu življenju. Cerkev mu je dodelila tudi čast cerkvenega učitelja.

    Življenje je svetega Avguština (354–430) vodilo od verskih in moralnih blodenj do enega največjih pričevalcev krščanstva. Bog ga je po molitvah matere Monike, pridigah milanskega škofa sv. Ambrozija in po svoji Besedi v Svetem pismu vztrajno klical, naj zapusti zgrešeno pot in se popolnoma posveti Njemu.

    Avguštin se tega izkustva spominja v svojih Izpovedih, kjer med drugim zapiše: »Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil! In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Sladko si mi vzdehtel in vsrkal sem tvoj vonj – po tebi koprnim. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru.«

    Odgovori
    • Miro says:
      23. januarja, 2025 at 10:00

      MOLIMO K SVETEMU DUHU

      Pridi v mene, Sveti Duh,
      Duh modrosti:
      podari mi notranje oči in ušesa,
      da me ne bodo vezala
      na materialne stvari,
      ampak vedno iskala duhovno realnost.

      Pridi v mene, Sveti Duh,
      Duh ljubezni: dolivaj vedno več
      prave ljubezni v moje srce.

      Pridi v mene, Sveti Duh,
      Duh resnice: dovoli mi,
      da dosežem spoznanje resnice
      v vsej njeni polnosti.

      Pridi v mene, Sveti Duh,
      živa voda, ki priteka iz gore
      za večno življenje:
      daj mi milost, da pridem k tebi
      občudovat obraz Očeta
      v življenje in radost brez konca.
      Amen.

      Molitev sv. Avguština

      Odgovori
  6. janez says:
    22. januarja, 2025 at 11:35

    ZAHVALA GOSPODU BOGU
    Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov,
    obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.
    Obudil nam je mogočnega Zveličarja
    v hiši svojega služabnika Davida.
    Napovedal ga je po svojih svetih prerokih,
    ki so ga oznanjali od davnih vekov.
    Rešil nas bo naših sovražnikov,
    otel iz rok vseh, ki nas črtijo.
    Izkazal nam je usmiljenje,
    kakor je obljubil očetom,
    spomnil se je svoje svete zaveze.
    Prisegel je Abrahamu. našemu očetu,
    da bomo rešeni iz rok sovražnikov.
    Brez strahu bomo služili Gospodu
    v svetosti in pravičnosti vse dni življenja.
    In ti, dete, boš prerok Najvišjega,
    pojdeš namreč pred Gospodom,
    pripravljat mu pota.
    Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika,
    ki ga bo rešil njegovih grehov.
    Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju
    Vsemogočnega
    kakor sonce, ki vzhaja z višave.
    Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci,
    in naravnal na pot miru vse naše korake.
    Slava Očetu in Sinu
    in Svetemu Duhu,
    kakor je bilo v začetku,
    tako zdaj in vselej
    in vekomaj.
    Amen.

    Psalm 25, 10: Vse GOSPODOVE steze so dobrota in zvestoba za tiste, ki ohranjajo njegovo zavezo in njegova pričevanja.

    Odgovori
  7. Miro says:
    21. januarja, 2025 at 15:27

    O SVETI EVHARISTIJI, ki je najvišja oblika zahvale, na kratko in pregledno na:

    https://www.ljubljana-sveti-kriz.si/zivljenjski-dogodki/sveta-evharistija/

    BOŽJE USMILJENJE, NEIZMERNO V ZAKRAMENTU EVHARISTIJE IN DUHOVNIŠTVA,
    ZAUPAMO VATE!

    Odgovori
  8. janez says:
    21. januarja, 2025 at 15:04

    13. aprila, 2021 Marijin Dom Bled: Naš Bog je usmiljen, dober in milostljiv

    Naš Bog je usmiljen in milostljiv je tista misel o Bogu, usmiljenem in skrbnem Očetu, ki je ves naravnan na svoje odrešenjsko delovanje z nežno ljubeznijo do slehernega bitja. Gospod neprenehoma vabi človeka, naj se odzove na njegovo Ljubezen in vstopi v odnos z njim.

    Neskončno Božje usmiljenje in dobrota do vseh ljudi
    Vsa zemlja, pove Sveto pismo, je polna Božjega usmiljenja, »zemlja je polna Gospodove dobrote« (Ps 33,5). Nikamor ne seže naš pogled, ne da bi videli Božjo dobroto. Zrak, ki ga vdihavamo, sonce, ki nas razsvetljuje, prvine, ki nas obkrožajo, ogenj, voda, ki nam služi na toliko načinov, krotke živali, ki so nam v prid, vse, kar lepega vidimo, kar je dragocenega in veličastnega, vse izpričuje Božjo dobroto. Koliko nezgodam je podvrženo človekovo življenje vsak dan in noč, pa v hrani, pijači, po cestah, pri delu vseh vrst, in vendar nas je Bog do sedaj ohranil.

    To vidimo v materialnih rečeh. Kaj pa bomo rekli o tem, kar Bog stori na duhovni ravni? Razum, s katerim človek spoznava resnico, pamet, po kateri zna ločevati med dobrim in zlim, volja, s katero lahko sledi resnici in pri Bogu pridobi zasluženje, spomin, zmožnost govorjenja, razmišljanja, spoznavanja, skratka vse te zakonitosti razmišljujočega človeka, torejduh, so Gospodovi darovi, ki nam jih je podaril in jih v nas po svoji vsakodnevni dobroti in previdnosti ohranja. Cerkve, zakramenti in druge duhovne tolažbe to Božje usmiljenje v prid ljudem napravljajo še bolj očitno.
    Gospod nam celo zagotavlja, da te darove deli brez razlike, tako pravičnim kot grešnim. »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« (Mt 5,45) Ker pa grešnik z grehi izgubi mnoge od teh darov, se zdi, da Gospod gleda, kako bi mu pomagal in povrnil, kar je bil z grehom izgubil. Poglejmo, kako govori eden izmed njegovih svetih prerokov: »Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil.« (Iz 55,7) Pridite k meni, pravi nekje drugje, in dal vam bom, kar ste izgubili v času, ko ste se od mene oddaljili (prim. Ez 18,32), dal vam bom ne le to, česar nimate, ampak tudi tisto, kar si niti predstavljati ne morete.

    Isto izpričuje naš Odrešenik, ki ima po neizrazljivi skrivnosti učlovečenja poseben ozir do pravičnih duš, ki so ga tako dolgo pričakovale; in vendar on sam zatrjuje, da si ni privzel človeškega mesa in storil del, o katerih beremo v evangelijih, zaradi pravičnih, ampak zaradi grešnikov. »K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Lk 5,32) In na drugem mestu: prišel sem rešit, kar je izgubljeno (prim. Lk 19,10). Nadalje, po grehu se vse obrne proti grešniku. Sveti Tomaž pravi, da ogenj, zemlja, voda, zrak po svojem naravnem vzgibu težijo h kaznovanju grešnika, da bi se maščevali za krivico, storjeno njihovemu Stvarniku. »Vse stvari se razsrdijo nad krivičniki.« (Mdr 16,24) Samo Bog jih po svojem sočutju, medtem ko bi prvine hotele z obličja zemlje izbrisati grešnega človeka, ne le zadržuje, ampak celo stori, da še naprej služijo človeku, kot da bi, kot pravi Sveto pismo, prikrival grehe ljudi, z namenom, da bi se ti poboljšali. »Ljudem grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.« (Mdr 11,23) On še naprej razliva svoje darove na vse brez razlike; na grešnika, ki je daleč od njega, gleda z očesom obžalovanja, naklonjen mu je na tisoč načinov, hoče mu izkazati usmiljenje.

    Toda, kdo to verjame? Ne glede na ganljive poteze dobrote našega Boga živijo mnogi kot neobčutljivi v svojem nerednem življenju in se ne zmenijo za to, da se zanje lahko konča čas usmiljenja in nastopi dosledna pravičnost. Celo to se dogaja, da od Boga oddaljeni grešnik nanj več ne misli, in ko mu Bog hoče izkazati usmiljenje, kar tekmuje z njim, kako bi ga še bolj razdražil in ga prisilil v kaznovanje. Dobro premislimo o teh potezah Božje dobrote; ko dan za dnem vidimo, kako so nam v prid, za božjo voljo, ne bodimo še naprej nehvaležni! Če pa nas greh še zadržuje daleč od Boga, se mu iz srca uprimo in se čim prej povrnimo k Bogu. Ker pa grešnik po grehu navadno ne misli na vrnitev k Bogu, mi danes, na poseben način od Boga razsvetljeni, pokleknimo pred prestol Božjega usmiljenja in kličimo Božjo milost na zakrknjenega grešnika, da ga razsvetli, da se vrne. Po objokovanju nesrečnega stanja vseh grešnikov zamrzimo svoje grehe. Takole recimo Bogu: Oh, moj Gospod, vem, da bi sedaj moral pristati v peklu, a mi je po tvoji milosti dan še ta dan, da padem pred tvoje noge in začutim, da hočeš biti z mano usmiljen in mi odpustiti, če se le hočem spokoriti za krivico, ki sem ti jo prizadejal.

    Da, moj Bog, zahvaljujem se ti za vse dobrote, ki mi jih dan za dnem izkazuješ; v preteklosti sem ti bil nehvaležen, sedaj pa te ljubim z vsem svojim srcem, kesam se, da sem te hudo užalil. Za to, da sem te prizadel, mi je bolj hudo kot pa za kakršno koli bol, ki bi me mogla doleteti. Razsvetli me, neskončna dobrota, naj uvidim svojo neizmerno nehvaležnost. Oh, da bi te ne bil nikoli užalil! Moj Jezus, odpusti mi in stôri, da od danes naprej ne bom ljubil drugega razen tebe, naj živim samo zate, ki si zame umrl. Milost, ki jo prosim zase, jo prosim enako za vse grešnike, da bi vsi spoznali tvojo veliko dobroto do njih, da bi že zapustili nesrečno stanje, v katerem so, in da bi znova okusili
    veselje ljubečega očeta, kakršen si ti. To milost prosim po neskončnem zasluženju tvojega ožjega Sina našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Ti pa, ljubeča Mati usmiljenja, sladkost in tolažba grešnikov, stori, da bom uslišan, saj se še nikdar ni zgodilo, da ne bi bila uslišana prošnja, za katero je duša po tebi prosila Boga.

    Božja ljubeznivost do grešnika
    Čeprav je še brez števila drugih razlogov, ki nas nagibajo k zahvaljevanju Bogu, vendarle osebno zahvalo zasluži zaradi ljubeznivosti, s katero sprejema grešnika, da more ta z večjo zaupljivostjo stopiti k žaljenemu Gospodu, ki ga ljubeznivo vabi. Med vladarji sveta ne velja vedno, da bi prisluhnili svojim podložnikom, ko bi jih ti prosili za odpuščanje, in dogaja se, da morajo kljub jasnim dokazom kesanja svoje prestopke plačati z življenjem. Bog pa z nami ne ravna tako. Zagotavlja nam, da se ne bo nikdar obrnil vstran, ko se vračamo k njemu. Kajti on sam nas vabi in nam zagotavlja, da nas bo takoj in ljubeznivo sprejel. Vrni se k meni, grešnik, in sprejel te bom (Jer 3,1c). »Vrnite se k meni, govori Gospod nad vojskami, in tudi jaz se vrnem k vam« (Zah 1,3). S kolikšno ljubeznijo, s kakšno nežnostjo Bog objame grešnika, ko se ta vrne k njemu! Znova si prikličimo v spomin že omenjeno priliko o izgubljeni ovci. Dobri pastir jo poišče, si jo zadene na rame, jo odnese domov in skliče prijatelje, naj se z njim veselijo: veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je bila izgubila (prim Lk 15,6). Ta pomen je imel Odrešenik v mislih, ko je pripovedoval priliko o izgubljenem sinu; on je tisti oče, ki je ob sinovi vrnitvi stekel k njemu in si ga pritisnil na srce. Še preden je oni spregovoril, ga oče objame, nežno poljubi in se malodane zgrudi od nežnosti in tolažbe, ki ga prevzame (prim. Lk 15,11–32).

    Kar pa bi moglo grešnika odvrniti od vrnitve, je bojazen, da si bo Bog zapomnil žalitve, ki so mu bile prizadejane; to se namreč dogaja med ljudmi, ki za kak čas pozabijo na žalitve, že majhen izgred pa jim jih ponovno prikliče v spomin. Pri Gospodu ni tako: dal nam je zagotovilo, da če se grešnik pokesa, se on grehov ne bo spominjal, kot da niso bili nikdar storjeni. Prisluhnite dobesedno temu, kar pravi: Če se bo hudobni pokesal, bo pridobil moje odpuščanje in jaz bom čisto pozabil na njegove krivde: Če se krivični odvrne od vseh grehov, bo živel; nobeno njegovih hudodelstev ne bo ostalo v spominu (Ez 18,21-22). Še več pove (in zdi se, da Božje usmiljenje dlje ne more iti): »Pridite, pravdajmo se, govori Gospod: Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg« (Iz 1,18). Hoče povedati tole: Pridite, grešniki, in se prepričajte: če bi vaša duša bila črna zaradi tisoč hudobij in bi vam jaz ne odpustil, me grajajte, štejte me za nezanesljivega in arguite me [pravdajmo se]. Bog namreč ne more prezreti skrušenega in ponižnega srca (prim. Ps 51,19); slavljen je namreč tedaj, ko je milostljiv in odpušča grešnikom: povzdignil se bo tako, da se vas bo usmilil (Iz 3,18). Grešnika naj potolaži misel, da mi ni treba pretakati solz; ob prvi solzi, ob prvem »kesam se« bo Gospoda nagnilo usmiljenje, »usmilil se te bo na tvoje glasno vpitje, brž ko ga zasliši, te bo uslišal« (Iz 30,19); brž, ko se kesaš in ga prosiš odpuščanja, ti bo takoj odpustil.

    Morda bodo nekateri ljudje pripomnili: Res, da je Božje usmiljenje veliko, a nihče ne more zanikati, da je Bog tudi pravičen sodnik, in bo ravnal, kot zaslužimo po svoji krivdi. Žal je veliko takšnih grešnikov, ki se v strahu, da bodo naleteli na strogega Božjega sodnika, ne upajo vrniti k njemu. Tako ravnajo sodniki tega sveta, ki postopajo s prestopniki glede na razsežnost hudodelstva. Naj ponovim: Bog z grešniki ne ravna tako. Včasih izkoristi svojo pravičnost za to, da bi poboljšal grešnika in ga pripravil do tega, da se vrne v njegovo stajo; je strašen, a do tistega, ki se vrne k njemu, je ljubezniv in ena sama ljubezen: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). Se morda bojimo zaradi žalitev, ki smo jih prizadejali Božjemu Odrešeniku? Tudi zaradi tega se ne smemo prestrašiti: Jezus Kristus je naš sodnik, je pa tudi naš prijatelj: »Vi ste moji prijatelji« (Jn 15,14), so besede iz njegovih ust. Jezus je prišel prav za to, da rešuje grešnike. »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno. « (Lk 19,10) Zaradi grešnika je sestopil z nebes na zemljo, se rodil v bedi, živel v pomanjkanju in v bolečini in vso svojo predragoceno kri prelil za rešitev grešnika. Zato mu je v zadovoljstvo, ko vidi, da njegovo trpljenje rodi sadove in poboljšanje v grešniku. To je povedal tudi z besedami, da se spreobrnjenja že enega samega grešnika razveselijo vsi blaženi v nebesih (prim. Lk 15,7). Zato stran z vsakršno zaskrbljenostjo zaradi ostrine Božje sodbe; raje se dobremu Bogu zahvalimo za dobrine, ki nam jih daje v teku našega življenja, še zlasti za to, da čaka na naše spreobrnjenje. Iz srca mu obljubimo, da mu bomo v prihodnje vedno zvesti in stanovitni v služenju. Ljubeče mu povejmo, da po neštetih potezah dobrote do nas, kakršna koli kazen, stiska, trpljenje, življenje in tudi smrt ne bo dovolj, da bi se mu mogli zahvaliti, tako neznansko velik dolg imamo do njega. V hvaležnosti za toliko znamenj Božje dobrote in gnani od toliko izrazov njegovega sprejemanja nas, se z zaupanjem približujmo prestolu milosti (Heb 4,16), in zavedajoč se, da bomo prejeli odpuščanje svojih grehov, Bogu obljubímo, da bomo vsak trenutek življenja uporabili za zahvaljevanje, poveličevanje in dajanje hvale njemu. Zatorej naj ne bodo dnevi, kolikor nam jih bo še blagovolil nameniti, drugo kot nenehno zahvaljevanje za njegovo dobroto do nas, da bi ga po poveličevanju njegovega usmiljenja tu na zemlji nekoč mogli hvaliti in poveličevati z vsemi svetimi in blaženimi v nebesih: »Gospodove dobrote bom opeval na veke.« (Ps 89,2)

    https://marijindom.zavod-dominika.si/nas-bog-je-usmiljen-in-milostljiv/

    Častimo in Slavimo Našega Boga in se mu vedno Zahvaljujmo za vse kar nam je daroval.

    Odgovori
    • janez says:
      21. januarja, 2025 at 15:07

      Bog nas Ljubi in nam je vse Daroval. Darujmo tudi mi kaj drugim, kajti vse kar smo in premoremo, smo Zastonj Prejeli od Njega, ki je Naš Oče, Učenik in Odrešenik. Naj se Presveta Maša Nadaljuje v našem Življenju tako, da bomo ljudem prinašali Božjo Luč, Ljubezen, Samaritansko Pomoč in Usmiljenje.

      Odgovori
      • Miro says:
        21. januarja, 2025 at 15:19

        Slavimo Gospoda in se mu za vse zahvaljujmo pri obhajanju svete maše, ki je najvišja oblika zahvale. In vsak dan tudi zvesto živimo v moči svete Evharistije!

        MISEL O SVETI EVHARISTIJI: ČE TO KRISTUSOVO DARITEV DARUJEŠ KOT ZAHVALO BOGU OČETU, MU IZKAZUJEŠ ČAST IN ZAHVALO, KI SI MU JO DOLŽAN IZKAZOVATI.

        Več o tem na: Razlaga svete mašne daritve – sedeminsedemdeset milosti, ki jih prejemamo, kadar smo zbrano in pobožno pri sveti maši. (p. Martin von Cochen)

        http://www.molitev.net/milosti-pri-masi.html

        BOŽJE USMILJENJE, NEIZMERNO V ZAKRAMENTU EVHARISTIJE IN DUHOVNIŠTVA, ZAUPAMO VATE!

        Odgovori
  9. Miro says:
    20. januarja, 2025 at 15:38

    Bodimo zelo hvaležni sv. Materi Tereziji, ker nam je zapustila celo vrsto spodbudnih misli o veri, upanju,
    ljubezni … BOGU HVALA, ker nam je podaril zvesto pričevalko vere, ki je z vsem svojim bitjem izžarevala
    resnično evangeljsko življenje – življenje v moči Gospoda Jezusa Kristusa!

    Med mislimi sv. Matere Terezije je tudi naslednja: “Če dobro mislite o drugih, boste tudi dobro govorili
    o drugih in drugim. Česar polno je srce, to usta rada govore. Če je vaše srce polno ljubezni, boste govorili
    o ljubezni. Nasilje jezika je zelo resnično – ostrejše od vsakega noža, globoko rani in ustvarja grenkobo.”
    (misel sv. Matere Terezije)

    Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

    Odgovori
  10. Miro says:
    12. januarja, 2025 at 14:14

    NA DANAŠNJI PRAZNIK JEZUSOVEGA KRSTA SE ODREŠENIKU JEZUSU KRISTUSU PRISRČNO
    ZAHVALIMO ZA NEPRECENLJIVE DAROVE SVETEGA KRSTA, VERE, UPANJA, LJUBEZNI …
    BOGU HVALA ZA VSE, KAR PREJEMAMO PO NAŠI NEBEŠKI MATERI MARIJI – V ODREŠENJSKI
    MOČI SVETEGA DUHA!

    SLAVA TEBI, JEZUS, TI SI NAŠ ODREŠENIK!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja