Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

1.306 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    »MOBILNI« VODNIK ZA MOLITEV ROŽNEGA VENCA!

    Ta vodnik v obliki e-knjige je lahko v pomoč pri tej čudoviti marijanski pobožnosti. Lahko si ga prenesete na telefon ali na tablico in ga imate pri roki kadarkoli, kjerkoli.

    https://opusdei.org/sl-si/article/mobilni-vodnik-za-molitev-roznega-venca

    Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

  2. Janez says:

    Nekaj najlepših misli Svete Matere Terezije o ljubezni

    1. Kaj lahko narediš za mir na svetu? Pojdi domov in ljubi svojo družino.

    2. Ne moremo vsi delati velikih stvari. Lahko pa delamo majhne stvari z veliko ljubeznijo.

    3.Največja revščina je osamljenost, in občutek, da te nihče ne ljubi.

    4.Če sodiš ljudi, nimaš časa, da bi jih ljubil.

    5.Vsakič, ko se komu nasmehneš, je to dejanje ljubezni, prelepa stvar, dar drugi osebi.

    6.Veliko teže je potešiti lakoto po ljubezni kot lakoto po kruhu.

    7.Če želi ljubezen biti pristna, niso potrebna izredna dejanja. Moramo pa ljubiti, ne da se pri tem utrudimo. Bodi zvest v malih stvareh, kajti v tem je tvoja moč.

    8.Ne vem, kakšna natančno bodo nebesa. Vem pa, da nas Bog, ko bomo umrli in prišli predenj, da nas bo sodil, ne bo vprašal: »Koliko dobrih del si naredil v življenju?«, ampak raje: »Koliko ljubezni si vložil v to, kar si delal?«

    9.Preprosta pot:
    Tišina je molitev.
    Molitev je vera.
    Vera je ljubezen.
    Ljubezen je služenje.
    Sad služenja je mir.

    10.Sem samo majhen droben svinčnik v rokah Boga, ki piše ljubezensko pismo vsemu svetu in vsem ljudem dobre volje.

    Kjer je ljubezen, tam je Bog je čudovita knjiga Matere Terezije prav tako: Pridi, bodi moja luč. Slednja predstavlja življenje matere Terezije z vidika njenega odnosa z Bogom in njene predanosti tistim, za katere jo je Bog poklical, da jim služi – najbolj ubogim od ubogih. Poslani, da olajša trpljenje ubogih, je bilo namenjeno, da se poistoveti z njimi in v globini svoje duše izkusi njihovo bolečino in boj. Vztrajno in intenzivno trpljenje je sprejela z junaškim pogumom in zvestobo, kar priča o njeni nadnaravni veri v Boga in izročitvi Njegovi volji. Za mnoge je bilo opogumljajoče razkritje teh skritih vidikov življenja matere Terezije. Ljubila je Boga in dejavno ljubila ljudi in uboge ter bolne. Nikoli ni zbolela, kljub temu, da je pomagala štrevilnim bolnim. To je Jezusov Dar Imunosti, ker je ljubila in pomagala bolnim in ubogim. Ljubezen je dejavna in ne nekaj abstraktnega. To je vodilo do ideje, da bi naredili dostopnejši vpogled v njeno notranjost, ki nas lahko nauči, kako ravnati z našimi boji in trpljenjem, kako ljubiti in udejanjati Jerzusov Evangelij v našem življenju tako, da molimo in delamo dobra dela vse v Božjo Čast in Slavo, nam pa v Odrešenje.

    Rad Te Imam draga Sveta Mati Terezija. Hvala za vse. Janez

  3. Janez says:

    Avtor: Marilyn Adamson
    Ali Bog odgovarja na naše molitve? Kaj moramo narediti, da bo Bog uslišal naše molitve?

    Kako moliti: postavljanje temeljev za trden in osebni odnos z Bogom
    Najprej moramo vstopiti v osebni odnos z Gospodom. Odnosi med ljudmi so zelo pomembni. Prav tako je pomemben tudi naš odnos z Bogom. Ljudje imamo namreč možnost, da se imenujemo Božji otroci in da pripadamo njegovi družini; on pa svoje otroke pozna in zato usliši njihove molitve. Jezus pravi: »Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene … Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.«4 Zatorej se moramo vprašati: Ali resnično poznamo Boga? Kako dobro On pozna nas? Gojimo z njim osebni odnos, zaradi katerega smo lahko prepričani, da bo uslišal naše molitve? Ali smo se morda oddaljili od njega? Je postal Bog v našem življenju le še stvar navade oziroma neka verska rutina brez iskrene goreče Vere in Molitve ter krščanskega Življenja po Evangeliju? Če v svojem življenju ne čutimo Božje bližine in če morda nismo ravno prepričani, kako dobro poznamo Boga, moramo stopiti v osebni odnos z Bogom.

    Ali bo Bog zagotovo uslišal mojo molitev?
    Jezus je vsem, ki so položili svoje zaupanje vanj, dal zelo velikodušno ponudbo: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.«5 »Ostati« v njem in pustiti, da njegove besede ostanejo v nas pomeni, da moramo svoje življenje živeti v nenehnem spoznavanju njegove prisotnosti, da mu moramo zaupati in da moramo poslušati njegovo besedo. Če bomo tako živeli, ga lahko prosimo, kar koli hočemo. Jezus je rekel: »In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga prosimo po njegovi volji. In če vemo, da nas v vsem posluša, za kar koli ga prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili.«6 Kadar ga prosimo po njegovi volji, nas bo uslišal (to pomeni, da bo naše prošnje uslišal v skladu s svojo modrostjo, ljubeznijo in svetostjo). Ljudje se pogosto jezimo na Boga, saj si predstavljamo, da njegovo voljo poznamo. Nekaj se nam zdi popolnoma smiselno in smo zato prepričani, da je to edini »pravi« odgovor na našo prošnjo – tako predvidevamo, da poznamo Božjo voljo. In tukaj se razmere zapletejo. Ljudje živimo v določenem času in z omejenim znanjem; nimamo vseh informacij o konkretni situaciji in ne vemo, kako bi kakšna rešitev vplivala na našo prihodnost. Božje razumevanje pa nima meja. Le on ve, kako se bo katera situacija zapisala v zgodovino ali kakšen vpliv bo imela na naše življenje. Njegovi cilji zrejo daleč v prihodnost in segajo tja, kamor naš človeški um ne more potovati. Tako Bog ne bo vsega naredil le zato, ker smo si zamislili, da mora biti takšna njegova volja.

    Kaj je še potrebno? Kaj je Bog pripravljen narediti?
    Če bi hoteli opisati, kakšne namene ima Bog glede nas, bi lahko napisali celo knjigo. Pravzaprav je celotno Sveto pismo opis osebnega odnosa, ki nam ga hoče Gospod podariti, in obenem opis načina življenja, ki ga ta odnos prinese. Naj naštejem nekaj primerov:
    »GOSPOD čaka, da se vas usmili, zato se bo vzdignil, da vas potolaži, kajti GOSPOD je Bog pravice, blagor vsem, ki zaupajo vanj.«7 Ste razumeli sporočilo tega stavka? Tako kot bi se nekdo vzdignil s stola, da nam pomaga, se bo tudi Gospod »povzdignil, da vas [nas] potolaži«. »To je Bog, njegova pot je popolna … ščit je vsem, ki se zatekajo k njemu.«8 »GOSPODU so po volji takšni, ki se ga bojijo [ga spoštujejo], ki pričakujejo njegovo dobroto.«9
    Toda največji znak Božje Ljubezni in predanosti vsakemu človeku posebej pa je naslednji – Jezus pravi: »Nihče nima večje Ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.«10 Jezus je namreč dal svoje življenje za nas in zato smo lahko prepričani v naslednje: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?«11

    Kako pa je znašo »neuslišano« molitvijo?
    Pogosto se zgodi, da naši bližnji zbolijo ali celo umrejo in tudi finančne stiske so del vsakdanje resničnosti; pravzaprav nas lahko vsak trenutek doleti kakšna stiska. Kaj potem? Bog nas poziva, naj vse svoje težave preložimo nanj. Celo v najbolj mračnih trenutkih: »Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.«12 Tudi ko dobimo občutek, da cel svet razpada, nas lahko Gospod sestavi nazaj; celo takrat, ko nam vse uhaja iz vajeti, lahko On še vseeno priskoči na pomoč, in v takšnih trenutkih smo lahko resnično hvaležni, da osebno poznamo Boga. »Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.«13 Bog nam na naše prošnje pogosto odgovarja z ukrepi, ki si jih nikoli niti predstavljali nismo, in prepričan sem, da lahko skoraj vsak kristjan našteje vsaj nekaj takšnih primerov iz svojega življenja. Toda čar osebnega odnosa je v tem, da nam lahko Bog podeli notranji mir tudi takrat, ko se razmere ne obrnejo na bolje. Jezus pravi: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«14

    Bog nas namreč prosi, da mu zaupamo ravno v takšnih situacijah (ko so razmere še vedno neugodne) – Gospod nas v Svetem pismu poziva, da »v veri hodimo in ne v gledanju.«15 A ta vera ni nikoli slepa, saj je zgrajena na značaju našega Boga. Podobno je z avtom, ki se pelje čez most Golden Gate. Za to, da bo avto prišel čez most, je bolj pomembna neokrnjenost mostu, kot pa to, kaj voznik čuti, kaj razmišlja ali o čem se pogovarja z osebo na sovoznikovem sedežu. Na drugo stran ga bo prinesla integriteta mostu, v katero je voznik položil svoje zaupanje, ko se je zapeljal na most.
    Na podoben način tudi Bog zahteva od nas, da zaupamo v njegovo popolnost in značaj, usmiljenje, ljubezen, modrost in pravičnost. On pravi: »Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto.«16 »Zaupajte vanj ob vsakem času, o ljudstvo, pred njim izlivajte svoja srca! Bog nam je zatočišče.«17

    Povzetek
    Kako moliti v razmislek in nadaljnje razmišljanje in branje o Bogu
    Bog je vsem svojim Otrokom (tistim, ki vanj Verjejo, ki so ga povabili v svoje življenje in sledijo njegovi besedi) obljubil, da jim bo izpolnil vse za kar ga v veri prosijo. Poziva nas, naj vse svoje skrbi v molitvi preložimo nanj, on pa se bo odzval na naše prošnje v skladu s svojo Božjo voljo. Včasdih nam odgovori, včasih pa nam ne odgovori in molči. Bog že ve zakaj! Ko se soočamo z raznimi težavami, jih moramo vedno preložiti na Gospoda in tako bomo prejeli notranji mir, ki bi kljuboval vsaki stresni situaciji. Toda bolj ko ljudje poznamo Boga, več smo mu pripravljeni zaupati.

    Mag. teologije Boštjan Hari: skrajšan povzetek
    Zakaj Bog vseh molitev ne usliši? In kako naj molimo, da nas bo Bog uslišal? Če pozorno beremo Sveto pismo, vidimo, da si Jezus želi, da v prošnjah vztrajamo, prosimo z zaupanjem in že s pričakovanjem v uslišanje. Jezus navaja za to tudi določene “pogoje”. Na primer: “Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.” Da bi bili uslišani, nas vabi, da te “pogoje” spolnjujemo. Jezus nam je tudi povedal, kaj naj bo naša glavna skrb: da iščemo najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo nam bo navrženo. To je tudi temelj dobre molitve. Dogaja se, da nas Bog ne usliši, kljub temu da si prizadevamo za “spolnjevanje” njegovih pogojev. To je znamenje, da še ni čas za uslišanje, kajti On vsakega usliši ob svojem času. Ali pa nas nikoli ne bo uslišal, ker to ne bi bilo najboljše za nas. Mnogim ljudem se zdi molitev naporna in dolgočasna. Je molitev lahko tudi radostna in vesela? Seveda, ker se med molitvijo vrtijo okrog sebe, svojih težav, problemov, skrbi, želja, ciljev in življenjskih načrtov… in ne okrog Boga. Normalno je, da je taka molitev naporna in dolgočasna, saj ne prinaša nobenih sadov, učinkov, miru, tolažbe … V takšni molitvi Bog običajno sploh ni navzoč, saj je srce oddaljeno od Njega, čeprav je na molivčevih ustnicah.

    V molitvi lahko doživljamo radost. Več ko je v nas drže hvaležnosti in zavedanja, da vsaka dobra stvar prihaja od Boga, da ni naključje ali samoumevno, kar se nam je zgodilo, več bo v nas zahvaljevalne molitve. S takšnim načinom vstopamo v Božjo bližino, kjer je radost. Tu je še slavljenje, kjer slavimo in častimo dobrega Boga. Bolj ko mislimo na Boga in delujemo po Njegovih besedah, bolj ostajamo v Njegovi prisotnosti.

    Kaj storiti, ko naša molitev ni uslišana, npr. ko bolezen napreduje, naš bližnji umre … Običajen odziv je takrat jeza in zamera Bogu, kar je s človeškega vidika povsem razumljivo. Pa je to primerna reakcija? Vse te “negativne” reakcije izhajajo iz nezaupanja v Božjo previdnost in dobroto, nepoznavanja Boga, pa tudi zaradi naše miselnosti, nevere v posmrtno življenje itd. Govorimo na primer, kaj vse je nekdo zamudil, ker je umrl mlad (v bistvu je bil obvarovan mnogih skušnjav in preizkušenj). Vse to v nas sproža mnoge jezne in frustrirane odzive. A sv. Pavel nam pravi: “Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.” Če resnično ljubimo Boga, verujemo, da nam vse pripomore k dobremu, in to tudi počasi dojemamo. “Ljudje so bolni, resnično trpijo, nimajo hrane za preživetje … Jaz pa molim, da me ne bi ujel dež na poti v službo.” Se sploh sme moliti za tako majhne, nepomembne reči? Seveda se sme moliti. Bog je dobri Oče in si želi, da se Nanj obračamo kot majhni otroci, tudi za najbolj banalne reči. On želi biti konkretno navzoč v vsakem trenutku našega življenja, vanj se želi vmeša(va)ti. Komaj čaka, da ga pokličemo v naše, tudi banalne situacije in jih delimo z Njim kot z najbolj zaupnim prijateljem. Njemu, ki je naš Bog, nikoli ne težimo, ves čas nam je na razpolago.

    Zaupajmo in molimo h Gospodu našemu Bogu. In naj nam vse molitve pomagajo, da se bodo učinkovito manifestirale tudi v naših življenjih tako, da bomo živeli po Božji Volji in spolnjevali Jezusov Evangelij. Gospod pridi in napolni naše duše z Lučjo Božje Ljubezni in Usmiljenja. Pomagaj nam, da bomo pravično živeli in hodili po Poti Odrešenja. Amen. Janez

  4. Miro says:

    V ČUDOVITI MOLITVI ROŽNEGA VENCA Z MARIJINO POMOČJO STOPAMO V SKRIVNOSTI JEZUSOVEGA ŽIVLJENJA IN DOŽIVLJAMO BOŽJO BLIŽINO!

    Pater Anton Nadrah v knjižici »Nauči nas moliti 4« omenja vrsto primerov iz življenja, povezanih z molitvijo rožnega venca, med drugim tudi naslednje:

    Zdravnik v zreli moški dobi, daleč od vere, hudo bolan, je šel na pregled k svojemu kolegu zdravniku. Ta mu je povedal: »Samo še dve leti, največ dve leti življenja imaš pred seboj.«

    Zdravnik je šel vase: »Samo še dve leti in potem bo vsega konec. Ali res? Ali je s smrtjo res vsega konec?« Poiskal je rožni venec pokojne matere in začel moliti žalostni del, ker je v njem našel največ tolažbe. Molil je vsak dan. V njem so rastle božje kreposti: vera, upanje in ljubezen. Z molitvijo rožnega venca se je pripravljal na svojo zadnjo uro. Z rožnim vencem njegove matere so ga položili v krsto. Z njegovo pomočjo je prišel v nebesa.

    Mlajša redovnica je zapisala svoje spomine na molitev rožnega venca pri starih starših: »Počitnice sem navadno preživela na njuni kmetiji. Delala sta od zore do mraka. Kolikokrat sta bila na smrt utrujena! Toda ni je bilo stvari, ki bi ju zadržala od večernega rožnega venca. Stari ata, čeprav že starček, še vedno visok, postaven mož, je trudno stopil v hišo, potegnil stol od mize in počasi pokleknil ob njem. Stara mati, ženička, upognjena v dve gubi, je pokleknila ob posteljo; včasih je pri zadnjih desetkah sedla – ni zmogla več. Jaz sem smela sedeti na zapečku, toda ko sem videla njiju klečati, me je kar potegnilo na kolena. Vzljubila sem ta ponavljajoči se ritem večernega rožnega venca.«

    Študent bogoslovja je zapisal: »Še danes rad molim rožni venec, ker je to molitev, v kateri se moje srce najbolj osveži in umiri. V to molitev vključujem vse tiste ljudi, za katere čutim, da sem dolžan moliti. Ko tako zanje molim, ko prosim Boga, da bi jih varoval v njihovem življenju, delu in naporu, čutim, da jim resnično pomagam. Prepričan sem, da jim je lahko tudi zaradi mene lepše v življenju. V to molitev uvrstim prošnjo za svoj poklic, da bi vredno vsak dan odgovarjal na božjo milost. Svoje misli obračam tudi v večnost.«

    Kot je v knjigi z naslovom Premišljevanje rožnega venca zapisal pater Branko Petauer, skušajmo tudi mi na novo odkriti molitev rožnega venca. Ta molitev more postati povzetek vsega evangelija, veselo oznanilo za naše duhovno življenje. Skrivnosti rožnega venca morejo postati postaje našega življenja, ki se v Kristusovem življenju dopolnjuje v večnosti. Jezusovo življenje more postati življenje našega življenja.

    Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

  5. Janez says:

    Očetova hiša Misel na 5. velikonočno nedeljo 10. maja 2020

    V zadnjih časih, mesecih in letih, smo večkrat slišali o tem, da naj bi naš skupni dom bila zemlja, kar pa ni v skladu s tem, kar poslušamo v Svetem pismu, še posebej s tem, kar poslušamo v evangeliju, kakor je z eno besedo označena celotna Nova zaveza. To nedeljo nam o našem pravem domu, nebesih, za katera je tudi bl. Slomšek dejal, da smo tam doma, spregovorita tako sam Gospod Jezus, kakor še prej apostol Peter, vemo, daje ta dom v videnju pred smrtjo videl tudi prvi mučenec, sveti diakon Štefan, ki je bil eden od sedmerih izbranih in posvečenih, lepo nam pa o nebeškem domu spregovori tudi apostol Pavel. Ravno nanj se lahko naslonimo, in sicer na to, kar nam govori v 2. Pismu Korinčanom (5,1-10), da ovržemo to zadevo o zemlji kot našem skupnem domu, saj je prav tako kot naše telo tudi ona »zemeljska hiša, ki je le šotor«.

    Sveti Pavel je vedel, o čem govori, saj je sam izdeloval šotore, tudi nam pa je zelo hitro jasno, kaj lahko naredi recimo s šotorom burja, za katero niti ni treba, da bi bila posebej močna, da bi uspela v svojem delu. Vse to nam je povedano, da bi se ne naslanjali na krhke in neobstojne reči, se ne nanje zanašali, si jih ne postavljali za končni cilj, ampak bi slednjega postavili drugam, v tisto hišo, ki je večna, to pa je Očetova hiša. Delček te Očetove hiše pa imamo že tu na zemlji, saj je Kristus na apostolskih temeljih postavil zgradbo Cerkve, o kateri lepo spregovori apostol Peter kot o zgradbi, sezidani iz živih kamnov. Rekel sem, da je to mali delček Cerkve, saj je ta vidna Cerkev, pa še te ne vidimo povsem, bodisi zaradi tega, ker ta staja, če se poslužimo podobe 10. Poglavja Janezovega evangelija, obsega ves svet, bodisi zato, ker skoraj vedno gledamo vse preveč s človeškimi očmi tudi na ta zemeljski del ali delček Cerkve, pa vidimo samo razpoke na njeni fasadi, ker gledamo na človeške napake njenih živih kamnov. Te napake seveda iz posameznih napravimo za univerzalne, kar pa ni prav in ne gre nikdar posploševati, četudi je seveda na tiste objektivne napake in javne grehe ter zmote potrebno opozarjati, tudi zato, ker je to duhovno delo usmiljenja oz. bratske ljubezni. Treba pa se je zavedati, da nam je bivališče v nebeški zgradbi že pripravljeno, od nas pa je, ko smo tu na zemlji, odvisno, ali bomo kdaj prevzeli ključe tega bivališča. Učenci so še vedno v določeni meri gledali človeško, zato so se tudi plašili in vznemirjali, češ kaj bodo sedaj, ko pa Jezus gre k Očetu, tako namreč napoveduje svoj vnebohod, a jih spomni, da bo na skrivnosten, a resnično in bistveno še vedno navzoč na zemlji. Po Svetem Duhu je namreč z nami vse dni do konca sveta, in sicer ne samo duhovno, temveč prav bistveno, ne samo resnično. Kristus je po Svetem Duhu namreč navzoč v svetih zakramentih, in sicer zato, ker je Bog, kar poudarja z besedami, da moramo verjeti vanj, kakor verujemo v Očeta.

    Vera, o kateri govori, ni samo človeško zaupanje in zaupljivost, temveč je precej več kot to. Človeško zaupanje in zaupljivost se dotikata samo končnih in minljivih stvari, še tako pa ne bi zaupali vsem in vsemu, določena pazljivost v tej smeri je celo na mestu. Vera, o kateri govori Jezus, pa se odpira onkraj tega obzorja k večnemu, vendar pa spet ne sme biti samo človeška, saj je človeška vera kakor lončene posode, kot nas opominja sv. Pavel. Na to človeško vero mora vedno prihajati tudi Božja milost, tista posvečujoča, ki jo pa dobimo zgolj in samo po svetih zakramentih. Za začetek je potreben sveti krst potem pa zakrament pokore, sveta spoved po domače, ki jo cerkveni očetje pravilno imenujejo drugi krst. Pri tem zakramentu pa ne govorimo duhovniku, temveč Kristusu samemu, kateremu je duhovnik, vsak veljavno posvečeni duhovnik, orodje, da pride do skesanega človeka, kakor je slednji orodje tudi skesanemu človeku, da pride do Kristusa oz. vse Sv. Trojice, do Boga samega. Ponižnost in skesanost se kaže v naši sposobnosti globoke» samokritičnosti« svojega življenja glede na Božjo voljo, ki nam je razodeta v Svetem pismu in svetem izročilu, zadeva pa naše življenje v mislih, besedah in dejanjih.

    Da ne bo potem, ko bomo imeli spet prosti dostop do zakramentov, v Sloveniji se je to pravkar zgodilo, vse po starem, ko bi hodili veselo k svetemu obhajilu, ne da bi za to pripravili tisto hišo, ki bi naj bila svetišče Sv. Duha, naše telo. Tudi slednje je torej v določeni meri tudi že Očetova hiša in ni vseeno, kako z njo ravnamo na vseh prej omenjenih ravneh.

    Vončotov portal

  6. Miro says:

    GODUJE SV. JOB, SVETOPISEMSKI MOŽ – ZGLED POTRPEŽLJIVOSTI!

    Več svetopisemskih knjig omenja Joba. Ezekiel poudarja njegovo pošteno življenje (14,12-14). Tobija ga omenja kot zgled potrpežljivosti: »Kakor so se namreč blaženemu Jobu rogali kralji, tako so njegovi sorodniki in znanci zasmehovali njegovo življenje z besedami: Kje je tvoje upanje, zaradi katerega si delil miloščino in pokopaval mrtve?« (2,15-16) Sirah pravi, da ga je Bog proslavil in da je bil pošten (49,9). Kot zgled potrpežljivosti ga omenja tudi Jakobovo pismo: »Bratje, za zgled trpljenja in potrpežljivosti si vzemite preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu. Glejte, blagrujemo tiste, ki so bili stanovitni. Slišali ste o Jobovi stanovitnosti in videli ste Gospodov konec – da je Gospod zelo sočuten in usmiljen« (5,10-11). Več o Jobu na:

    https://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/67D31F440B3A2C52C1256FEB003E273F

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Job, prosi za nas!

  7. Hvala says:

    ČE IŠČEMO BOGA, GA NAJLAŽE NAJDEMO TAM, KJER BOG IŠČE NAS.

    NI ČLOVEKA BREZ PREIZKUŠENJ IN NA NEK NAČIN JE TAKO TUDI PRAV.ČLOVEK BREZ PREIZKUŠENJ IN TRPLJENJA TEŽKO POMAGA DRUGIM V STISKI, KER JIH PREPROSTO NE RAZUME (Ognjišče)

    https://radio.ognjisce.si/sl/200/utrip/26677/ce-iscemo-boga-ga-najlazje-najdemo-tam-kjer-bog-isce-nas.htm

    Jaz pravim tudi tako, če nekaj ne “probaš”, ne veš kako je. Ljudje smo zelo omejena bitja in se zelo izogibamo trpljenju.
    Po prestanem trpljenju se obzorje človekovega pogleda poveča, začne se podobno razmišljanje kot ga ima Jezus.
    Če trpljenja ne osmislimo z našim Gospodom, potem pa seveda tudi ne bomo vedno razumeli ljudi v stiski, kajti lahko se pojavi velika “upornost” Bogu zaradi trpljenja, lastni interesi, pokazati se pred ljudmi. ….ampak v srce človeka vidi samo Bog. Zato je vsako delovanje v našem življenju lahko v harmoniji- v ravnovesju, če je povezano z Gospodom.

  8. Hvala says:

    BI RAD OZDRAVEL ? (Janezov evangelij 5,6)

    BOŽJE OBLJUBE ZA TVOJE DUHOVNO ZDRAVJE

    -JEZUSA MORAŠ LJUBITI BOLJ KOT VSE DRUGO
    – Z BOGOM SE MORAŠ SREČATI VSAK DAN
    – PREUČEVATI MORAŠ NJEGOVO BESEDO IN ŽIVETI PO NJEJ
    – DESETINO MORAŠ DAROVATI BOGU
    ———————————————————————————————————————————————————
    -NAUČITI SE MORAŠ LJUBITI DRUGE VERNIKE
    -DRUGIM MORAŠ NESEBIČNO SLUŽITI,
    – DOBRO NOVICO MORAŠ POSREDOVATI NAPREJ

    https://zupnija-mozirje.si/wp-content/uploads/2020/02/Bi_rad_ozdravel_1_poglavje.pdf

  9. Hvala says:

    VSTALI ZVELIČAR NAS VABI, DA MU ODPREMO RANE IN STRAHOVE SVOJIH SRC IN JIH CEPIMO NA NJEGOVO PREBODENO SRCE, DA NAM BO OD TAM PRITEKAL NEIZČRPEN IZVIR LJUBEZNI, USMILJENJA IN MOČI (Marijine sestre v imenu uredništva Vincencije poti , april 2020)

    Če Gospodu popolnoma zaupamo, česa bi se bali????Ko je Marija dala svoj “DA” GOSPODU, so se težave šele pričele. To ne pomeni, da je bilo življenje za Njo lahko, vendar je popolnoma zaupala Gospodu.

    V popolni predanosti Gospodu se zanesemo, da je Njegova Dobrota in Usmiljenje vedno z nami , v vsaki situaciji. To so svetniki zelo dobro razumeli in doživeli na svoji koži in tudi zapisali.

    Favstina Kovalska je napisala v svojem dnevniku, kako zelo , zelo boli Jezusa naše nezaupanje v Njega. Pa kdo nam bo pomagal, učil, tolažil , če ne Jezus; na svoj način posredovanja usmiljenja za vsakega posebej. Bog nam lahko govori ali dela za nas preko ljudi ali pa direktno posreduje On sam na človeku. Gospod ima neomejeno število načinov, kako spremlja človeka, ki mu je zaupal svoje življenje. Saj ničesar ne pozabi, ni raztresen in ne deluje pomanjkljivo kot človek, ki je ustvarjeno bitje. Pri Bogu je vse mogoče, samo mi to res težko dojemamo.

    Favstina je rekla: ČUTIM, DA VSA PRIPADAM BOGU. ČUTIM, DA SEM NJEGOV OTROK, DA SEM NJEGOVA POPOLNA LASTNINA. TO DOJEMAM CELO NA FIZIČNI IN ČUTNI NAČIN. SAMA NASE SEM POPOLNOMA POZABILA.
    BREZMEJNO JE MOJE ZAUPANJE V NJEGOVO USMILJENO SRCE. TRAJNO SEM ZDRUŽENA Z NJIM. ZDI SE, KOT DA BI JEZUS NE MOGEL BITI SREČEN BREZ MENE IN JAZ NE BREZ NJEGA. TODA DOBRO VEM, DA JE KOT BOG SREČEN SAM V SEBI IN DA ZA SVOJO SREČO SPLOH NE POTREBUJE NOBENEGA USTVARJENEGA BITJA. VENDAR GA NJEGOVA DOBROTA NE ODVEZUJE, DA SE NE BI PODARJAL USTVARJENIM BITJEM- IN TO S TAKO NEPOJMLJIVO POLNOSTJO (Dn 244).

    Velikokrat se spomnim na Salomona. Ko je Salomon prevzel vodenje trdovratnega ljudstva, ni letal do mogočnih vladarjev, da bi mu svetovali kako voditi ljudstvo, niti ni začel iskati po filozofskih zapisih , kaj je napisano o vodenju , ampak se je direktno obrnil na Gospoda in prosil za modrost , za vodenje ljudstva.

    BOG JE DAL SALOMONU MODROST IN IZREDNO BISTROUMNOST IN ŠIRINO DUHA KAKOR SIPINE OB MORSKEM OBREŽJU. SALOMONA MODROST JE PRESEGALA MODROST VSEH SINOV VZHODA IN VSO EGIPČANSKO MODROST (1 Kr 5, 9-10).
    Direktno na Gospoda se je obrnil. Če bi mu Gospod svetoval – pojdi do tega in tega in ga povprašaj o vladanju, bi bil to Gospodov nasvet. Poslušati Gospodov nasvet je bistvo v življenju.

    Sveti Vincencij je dejal, ” DA OD ČLOVEKA, KI SE NE POGOVARJA RAD Z BOGOM, NI VELIKO PRIČAKOVATI; IN ČE KDO NE OPRAVLJA SVOJEGA DELA V SLUŽBI NAŠEGA GOSPODA, KOT BI MORAL, JE TO ZATO, KER NI TESNO ZDRUŽEN Z NJIM IN KER NE PROSI S POPOLNIM ZAUPANJEM ZA POMOČ BOŽJE MILOSTI” (Vincencijeva pot št 1, april 2020- Tomaž Mavrič CM, generalni superior)

    Nasveti, ki jih je dal Sv. Vincencij svojim sobratom:
    “OBČASNO SE VPRAŠAJMO : KAKO JE NAŠ GOSPO SODIL O TEJ IN TEJ STVARI?

    KAKO SE JE OBNAŠAL OB TEJ IN TEJ PRILOŽNOSTI?

    KAJ JE REKEL IN KAJ JE STORIL V TEM IN TEM PRIMERU?-

    TAKO UREDIMO VSE SVOJE RAVNANJE PO NJEGOVIH NAČELIH IN ZGLEDIH.
    ——————————————————————————————————————————————————–

    STORIMO TOREJ TA SKLEP IN HODIMO VARNO PO KRALJEVI POTI , KJER BO JEZUS KRISTUS NAŠ VODNIK IN KAŽIPOT.
    ——————————————————————————————————————————————————–
    SPOMNIMO SE NJEGOVIH BESED, DA BOSTA NEBO IN ZEMLJA PREŠLA, NJEGOVE BESEDE PA NE BODO PREŠLE (Mt 24,35).

    ZAHVALIMO NAŠEGA GOSPODA IN SKUŠAJMO MISLITI IN SODITI, KAKOR JE MISLIL IN SODIL ON- TER DELATI TO, KAR NAS JE UČIL Z BESEDO IN ZGLEDOM. – VSTOPIMO V NJEGOVEGA DUHA, DA BI VSTOPILI V NJEGOVO DELOVANJE; KAJTI NI DOVOLJ , DA BI DELALI DOBRO, AMPAK JE TREBA STORITI DOBRO OB POSNEMANJU NAŠEGA GOSPODA, O KATEREM JE REČENO : BENE OMNIA FECIT, DA JE VSE DOBRO NAREDIL (prim. Mr 7,37) .

    NE, NI DOVOLJ POSTITI SE, IZPOLNJEVATI PRAVILA, DELATI ZA BOGA.

    TREBA JE MARVEČ TO STORITI V DUHU JEZUSA KRISTUSA , TOREJ POPOLNO, ZA NAMENE IN OKOLIŠČINE, KI JIH JE SAM VZPOSTAVIL.” (Vincencijeva pot št 1-Tomaž Mavrič CM).
    ——————————————————————————————————————————————————–
    Sveti Vincencij je čudovito svetoval; ni dovolj, da bi delali dobro, dela usmiljenja itd. , ampak mora biti naš vzor in vodič vedno Jezus Kristus, ki nas je učil z Besedo in zgledom. Drugega vzora ni na svetu.

    Vse bo prešlo je rekel Jezus, Nebo in Zemlja, Njegova Beseda pa ostane za večno. Če postavimo Gospoda na prvo mesto, je vse ostalo na svojem mestu. Bog ni Bog nereda, ampak reda, nered delamo mi ljudje, On pa vzpostavlja ravnovesje v vsem , v celotnem življenju, če Ga prosimo, da to naredi, če Mu res zaupamo.
    Prosimo Jezusa, naj nam pomaga , da Mu ne bi povzročali dodatnih ran in bolečin s svojimi slabostmi, predvsem z nezaupanjem, saj je ON edini, ki je vreden vsega zaupanja.

  10. Miro says:

    KAJ POMENI, KO IZPOVEDUJEMO: »VERUJEM … SVETO KATOLIŠKO CERKEV« – KAKO JE S CERKVIJO V BOŽJEM NAČRTU? – KAJ POMENI, DA JE CERKEV ENA, SVETA, KATOLIŠKA IN APOSTOLSKA ?

    »Kar je naš duh, to je naša duša, za naše ude, je Sveti Duh za Kristusove ude, za Kristusovo telo, ki je Cerkev» (sveti Avguštin).

    V molitvi se najprej priporočimo Svetemu Duhu, nato se pod Njegovim vodstvom skušajmo poglobiti v naslednja vprašanja in odgovore, podane v Kompendiju Katekizma katoliške Cerkve (št. 147 – 193).

    -Kaj pomeni beseda Cerkev?
    Označuje ljudstvo, ki ga Bog sklicuje in zbira z vseh koncev sveta, da bi sestavljalo zbor tistih, ki po veri in krstu postanejo božji otroci, Kristusovi udje in tempelj Svetega Duha.

    – Ali so druga imena in podobe s katerimi Sveto pismo nakazuje Cerkev?
    V Svetem pismu srečujemo celo vrsto podob, ki izražajo dopolnjujoče se vidike skrivnosti Cerkve. Stara zaveza daje prednost podobam v povezavi z božjim ljudstvom. Nova zaveza ima rajši podobe v povezavi s Kristusom kot glavo tega ljudstva, ki je njegovo telo. Prav tako ima rada podobe vzete iz pastirskega življenja (ovčji hlev, čreda, ovce), kmečkega življenja (polje, oljka, vinograd), prebivanja (bivališče, skala, tempelj), družinskega življenja (nevesta, mati, družina).

    – Kakšen je izvor in dovršitev Cerkve?
    Cerkev najde izvor in dovršitev v večnem božjem načrtu. Bila je pripravljena v stari zavezi z izvolitvijo Izraela, znamenjem prihodnjega zbiranja vseh narodov. Utemeljena z besedami in dejanji Jezusa Kristusa je bila uresničena zlasti z njegovo odrešenjsko smrtjo in njegovim vstajenjem. Nato je bila razglašena kot odrešenjsko-zveličavna skrivnost z izlitjem Svetega Duha na binkošti. Dovršena bo ob koncu časov kot nebeški zbor vseh odkupljenih.

    – Kakšno je poslanstvo Cerkve?
    Poslanstvo Cerkve je, da oznanjuje in vzpostavlja sredi vseh narodov božje kraljestvo, ki ga je začel Jezus Kristus. Cerkev je tu na zemlji kal in začetek tega odrešenjskega kraljestva.

    – V kakšnem smislu je Cerkev skrivnost?
    Cerkev je skrivnost, kolikor je v njeni vidni stvarnosti navzoča in deluje duhovna, božja stvarnost, ki jo je mogoče videti samo z očmi vere.

    – Kaj pomeni, da je Cerkev vesoljni zakrament odrešenja?
    Pomeni, da je znamenje in orodje za spravo in občestvo vsega človeštva z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu.

    – Zakaj je Cerkev božje ljudstvo?
    Cerkev je božje ljudstvo, ker je Bog hotel ljudi posvečevati in zveličati ne ločeno, temveč jih je združil v eno samo ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha.

    – Katere so značilnosti božjega ljudstva?
    To ljudstvo, katerega član človek postane po veri v Kristusa in po krstu, ima za izvor Boga Očeta, za vladarja Jezusa Kristusa, odlikovano je z dostojanstvom in svobodo božjih otrok, za postavo ima novo zapoved ljubezni, njegovo poslanstvo je biti sol zemlje in luč sveta, za cilj ima božje kraljestvo, ki se je že začelo na zemlji.

    – V kakšnem smislu je božje ljudstvo deležno trojne Kristusove službe, duhovnika, preroka in kralja?
    Božje ljudstvo je deležno Kristusove duhovniške službe, kolikor so krščeni posvečeni s Svetim Duhom, da darujejo duhovne daritve; deležno je njegove preroške službe, kolikor se z nadnaravnim verskim čutom neomahljivo oklepa vere, se vanjo poglablja in jo izpričuje; deležno je njegove kraljevske službe, ko posnema Jezusa Kristusa, ki je kot kralj vesoljstva postal služabnik vsem, zlasti ubogim in trpečim.

    – V kakšnem smislu je Cerkev Kristusovo telo?
    Po Duhu umrli in vstali Kristus globoko zedinja se seboj svoje verne. Tako so verujoči v Kristusa, kolikor so z njim tesno povezani zlasti v evharistiji, združeni med seboj v ljubezni, ko sestavljajo eno samo telo, Cerkev, katere edinost se uresničuje v različnosti udov in nalog.

    – Kdo je glava tega telesa?
    Kristus “je glava telesa, to je Cerkve” (Kol 1,18). Cerkev živi iz njega, po njem in zanj. Kristus in Cerkev sta torej “celotni Kristus” (sveti Avguštin); “Glava in udje so kakor ena sama skrivnostna (mistična) oseba” (sveti Tomaž Akvinski).

    – Zakaj Cerkev imenujemo Kristusovo nevesto?
    Zato, ker je Gospod sam sebe označil kot “ženina” (Mr 2,19), ki je ljubil Cerkev in si jo je pridružil z večno zavezo. Kristus je dal zanjo sam sebe, da bi jo očistil s svojo krvjo in “jo posvetil” (Ef 5,26) ter naredil za rodovitno mater vseh božjih otrok. Medtem ko izraz “telo” opozarja na enoto “telesa” z udi, izraz “nevesta” poudarja razlikovanje obeh v osebnostnem odnosu.

    – Zakaj pravimo, da je Cerkev tempelj Svetega Duha?
    Zato, ker je Sveti Duh ves v telesu, ki je Cerkev: v njegovi glavi in v njegovih udih; Sveti Duh gradi Cerkev v ljubezni z božjo besedo, zakramenti, krepostmi in karizmami. “Kar je naš duh, to je naša duša, za naše ude, je Sveti Duh za Kristusove ude, za Kristusovo telo, ki je Cerkev” (sveti Avguštin).

    – Kaj so karizme?
    Karizme so posebni darovi Svetega Duha, podeljeni posameznikom za blagor ljdi, za potrebe sveta in zlasti za graditev Cerkve. Samo cerkvenemu učiteljstvu pripada razločevanje karizem.

    – Zakaj je Cerkev ena?
    Cerkev je ena, ker ima za izvor in vzor edinost enega samega Boga v Trojici oseb; za ustanovitelja in vladarja ima Jezusa Kristusa, ki vse zedinja v eno ljudstvo in eno telo; za dušo ima Svetega Duha, ki zedinja vse vernike v občestvu v Kristusu. Cerkev ima eno samo vero, eno samo zakramentalno življenje, eno samo apostolsko nasledstvo, eno samo upanje in isto ljubezen.

    – Kje obstaja edina Kristusova Cerkev?
    Edina Kristusova Cerkev kot ustanovljena in urejena družba na svetu obstaja v (subsistit in) katoliški Cerkvi, katero vodijo Petrov naslednik in škofje, ki so v občestvu z njim. Samo po njej je mogoče doseči vso polnost zveličavnih sredstev, ker je Gospod zaupal vse dobrine nove zaveze samo zboru apostolov s Petrom na čelu.

    – Kako naj gledamo na nekatoliške kristjane?
    V Cerkvah in cerkvenih skupnostih, ki so se ločile od polnega občestva s katoliško Cerkvijo, je mogoče najti veliko prvin posvečenja in resnice. Vsi ti darovi prihajajo od Kristusa in sami po sebi kličejo h katoliški edinosti. Udje teh Cerkva in skupnosti so utelešeni v Kristusa po krstu: zato jih priznavamo kot brate.

    – Kako naj si prizadevamo za edinost kristjanov?
    Hrepenenje po obnovljeni edinosti med vsemi kristjani je Kristusov dar in klic Svetega Duha. Tiče se vse Cerkve in se udejanja s spreobrnjenjem srca, z molitvijo, medsebojnim bratskim poznanjem, s teološkim dialogom.

    – V kakšnem smislu je Cerkev sveta?
    Cerkev je sveta, ker je najsvetejši Bog njen prazačetnik. Kristus je zanjo dal samega sebe, da bi jo posvetil ter jo napravil posvečujočo. Sveti Duh jo oživlja z ljubeznijo. V njej je polnost zveličavnih sredstev. Svetost je poklicanost vsakega njenega uda in je cilj vse njene dejavnosti. Cerkev ima v svoji notranjosti Devico Marijo in neštete svetnike kot vzornike in priprošnjike. Svetost Cerkve je izvir posvečenja njenih otrok, ki se tu na zemlji vsi priznavajo za grešnike in vedno potrebujejo spreobrnjenja in očiščevanja.

    – Zakaj pravimo, da je Cerkev katoliška?
    Cerkev je katoliška, to je vesoljna, kolikor je v njej navzoč Kristus: “Kjer je Kristus Jezus, tam je katoliška Cerkev” (sveti Ignacij Antiohijski). Oznanja celoto in celovitost vere; nosi in oskrbuje polnost zveličavnih sredstev; poslana je v misijon vsem narodom vseh časov, kateri koli kulturi pripadajo.

    – Ali je delna Cerkev katoliška?
    Katoliška je vsaka delna Cerkev (to je škofija ali eparhija), sestavljena iz skupnosti kristjanov, ki so povezani v občestvu vere in zakramentov s svojim škofom, posvečenim v apostolskem nasledstvu z rimskim škofom, ki “predseduje v ljubezni” (sveti Ignacij Antiohijski).

    – Kdo pripada katoliški Cerkvi?
    Vsi ljudje na različne načine pripadajo ali so naravnani h katoliški edinosti božjega ljudstva. V katoliško Cerkev je popolnoma včlenjen tisti, ki je, obdarjen s Svetim Duhom, povezan z njo z vezmi veroizpovedi, zakramentov in cerkvenega vodstva ter občestva. Krščeni, ki ne uresničujejo v polnosti te katoliške edinosti, so v nekem, čeprav nepopolnem občestvu s katoliško Cerkvijo.

    – V kakšnem razmerju je katoliška Cerkev do judovskega ljudstva?
    Katoliška Cerkev priznava svoje razmerje do judovskega ljudstva zaradi dejstva, da mu je Gospod, naš Bog najprej govoril. Judovskemu ljudstvu namreč “pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih izhaja po telesu Kristus” (Rim 9,5). V nasprotju z drugimi nekrščanskimi verstvi je judovska vera že odgovor na razodetje Boga v stari zavezi.

    – Kakšna je povezava med katoliško Cerkvijo in nekrščanskimi verstvi?
    Obstaja povezava skupnega izvora in končnega cilja vsega človeškega rodu. Katoliška Cerkev priznava, da vse, kar je v drugih verstvih dobrega in resničnega, prihaja od Boga, je odsev njegove resnice, more pripravljati na sprejem evangelija in voditi k edinosti človeštva v Kristusovi Cerkvi.

    – Kaj pomeni trditev: “Zunaj Cerkve ni zveličanja”?
    Ta trditev pomeni, da celotno odrešenje in zveličanje prihaja od Kristusa-glave po Cerkvi, ki je njegovo telo. Zato se ne morejo zveličati tisti, ki vedo, da je Kristus ustanovil Cerkev kot potrebno za zveličanje, pa bi vendarle ne hoteli vstopiti vanjo ali v njej vztrajati. Hkrati pa morejo po zaslugi Kristusa in njegove Cerkve doseči večno zveličanje tisti, ki brez lastne krivde ne poznajo Kristusovega evangelija in njegove Cerkve, a iščejo Boga z iskrenim srcem in skušajo pod vplivom milosti spolnjevati njegovo voljo, kakor jo spoznavajo po glasu vesti.

    – Zakaj mora Cerkev oznanjati evangelij vsemu svetu?
    Zato, ker je Kristus naročil: “Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Mt 28,19). To Gospodovo misijonsko naročilo ima svoj izvir v večni ljubezni Boga, ki je poslal svojega Sina in svojega Duha, ker “hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice” (1 Tim 2,4).

    – Na kakšen način je Cerkev misijonarska?
    Cerkev, ki jo vodi Sveti Duh, nadaljuje v zgodovini poslanstvo Kristusa samega. Kristjani morajo zato vsem oznanjati veselo novico, ki jo je prinesel Kristus, ko hodijo po njegovi poti, pripravljeni žrtvovati tudi same sebe do mučeništva.

    – Zakaj je Cerkev apostolska?
    Cerkev je apostolska po svojem izvoru, ker je sezidana na “temelju apostolov” (Ef 2,20); po svojem nauku, ki je apostolski; po svoji zgradbi, ker jo učijo, posvečujejo in vodijo do Kristusove vrnitve apostoli po škofih, ki so njihovi nasledniki, v občestvu s Petrovim naslednikom.

    – V čem obstaja poslanstvo apostolov?
    Beseda apostol pomeni odposlanec. Jezus, Očetov Odposlanec, je poklical k sebi dvanajstere izmed svojih učencev in jih postavil za svoje apostole, ko je iz njih napravil izbrane priče svojega vstajenja in temelje svoje Cerkve. Dal jim je nalogo, da nadaljujejo njegovo poslanstvo, rekoč: “Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošiljam vas” (Jn 20,21), ter obljubil, da bo z njimi do konca sveta.

    – Kaj je apostolsko nasledstvo?
    Apostolsko nasledstvo je predajanje poslanstva in oblasti apostolov in njihovih naslednikov, škofov, z zakramentom svetega reda. Po tem predajanju naprej Cerkev ostaja v občestvu vere in življenja s svojim začetkom, medtem ko prek stoletij z razširjanjem Kristusovega kraljestva na zemlji ureja ves svoj apostolat.

    – Kdo so verniki?
    Verniki so tisti, ki se s krstom včlenijo v Kristusa in postanejo udje božjega ljudstva. Deležni so Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe, vsak po svoji zmožnosti pa je poklican k izvrševanju poslanstva, ki ga je Bog zaupal Cerkvi. Med njimi vlada resnična enakost glede dostojanstva božjih otrok.

    – Kako je sestavljeno božje ljudstvo?
    Po božji ureditvi so v Cerkvi med verniki posvečeni nositelji službe, ki so prejeli zakrament svetega reda in sestavljajo hierarhijo Cerkve. Drugi se imenujejo laiki. Končno so v Cerkvi verniki, ki pripadajo prvim in drugim in se na poseben način posvetijo Bogu z zaobljubo evangeljskih svetov: čistost v celibatu, uboštvo in pokorščina.

    – Zakaj je Kristus ustanovil cerkveno hierarhijo?
    Kristus je ustanovil cerkveno hierarhijo s poslanstvom, da pase božje ljudstvo v njegovem imenu; za to ji je dal avtoriteto (oblast). Sestavljajo jo posvečeni nositelji služb: škofje, duhovniki, diakoni. Po zakramentu svetega reda škofje in duhovniki z izvrševanjem svoje službe delujejo v imenu in v osebi Kristusa-glave; diakoni služijo božjemu ljudstvu z diakonijo (služenjem) besede, bogoslužja, ljubezni.

    – Kako se udejanja zborna razsežnost cerkvene službe?
    Po zgledu danajsterih apostolov, ki jih je Kristus skupaj izbral in poslal, je enota udov cerkvene hierarhije v službi občestva vseh vernikov. Vsak škof kot ud škofovskega zbora izvršuje svojo službo v občestvu s papežem, ker je z njim postal deležen skrbi za vesoljno Cerkev. Duhovniki izvršujejo svojo službo v duhovniškem zboru delne Cerkve v občestvu s svojim škofom in pod njegovim vodstvom.

    – Zakaj ima cerkvena služba tudi osebnostno naravo?
    Cerkvena služba ima tudi osebnostno naravo, ker je v moči svetega reda vsakdo odgovoren pred Kristusom, ki ga je osebno poklical in mu podelil poslanstvo.

    – Kakšno je papeževo poslanstvo?
    Papež, rimski škof in naslednik apostola Petra, je trajno in vidno počelo ter temelj edinosti Cerkve. Je Kristusov namestnik, glava škofovskega zbora in pastir vesoljne Cerkve, nad katero ima po božji ustanovitvi polno, vrhovno, neposredno in vesoljno oblast.

    – Kakšna je naloga škofovskega zbora?
    Zbor škofov, v občestvu s papežem in nikoli brez njega, prav tako izvršuje vrhovno in polno oblast nad vso Cerkvijo.

    – Kako škofje udejanjajo svojo učiteljsko službo?
    Škofje v občestvu s papežem imajo prvo dolžnost, da vsem zvesto in z oblastjo oznanjajo božji evangelij kot verodostojni pričevalci vere apostolov, nosilci Kristusove avtoritete. Po nadnaravnem verskem čutu se božje ljudstvo neomahljivo oklepa vere pod vodstvom živega cerkvenega učiteljstva.

    – Kdaj se udejanja nezmotnost cerkvenega učiteljstva?
    Nezmotnost se udejanja, kadar rimski škof v moči svoje oblasti vrhovnega pastirja Cerkve ali zbor škofov v občestvu s papežem zlasti na vesoljnem cerkvenem zboru dokončno razglasi kak nauk o veri ali nraveh, in tudi kadar papež in škofje v svojem rednem učiteljstvu soglasno predlagajo kak nauk kot dokončen. Takšnih naukov se moramo oklepati s poslušnostjo vere.

    – Kako škofje izvršujejo posvečevalno službo?
    Škofje posvečujejo Cerkev kot oskrbniki Kristusove milosti s službo besede in zakramentov, zlasti z evharistijo, in tudi s svojo molitvijo, svojim zgledom in svojim delom.

    – Kako škofje izvršujejo vodstveno službo?
    Vsak škof kot član škofovskega zbora ima zborno (kolegialno) skrb za vse delne Cerkve in za vso Cerkev skupaj z drugimi škofi, zedinjenimi s papežem. Škof, kateremu je zaupana delna Cerkev, jo vodi z avtoriteto svoje svete redne in neposredne oblasti, ki jo opravlja v imenu Kristusa, dobrega pastirja, v občestvu z vso Cerkvijo in pod vodstvom Petrovega naslednika.

    – Kakšna je poklicanost vernih laikov?
    Verni laiki imajo po svoji posebni poklicanosti nalogo iskati božje kraljestvo s tem, da osvetljujejo in urejajo časne reči v skladu z božjo voljo. Tako udejanjajo poklicanost k svetosti in apostolatu, ki velja vsem krščenim.

    – Kako so laiki deležni Kristusove duhovniške službe?
    Deležni so je s tem, da darujejo – kot duhovno daritev “prijetno Bogu po Jezusu Kristusu” (1 Pet 2,5), zlasti v evharistiji – svoje življenje z vsemi deli, molitvami in apostolskimi pobudami, družinsko življenje in vsakdanje delo, nadloge življenja, ki jih prenašajo potrpežljivo, ter duševni in telesni počitek. Tako tudi laiki, predani Kristusu in posvečeni po Svetem Duhu, svet sam darujejo Bogu.

    – Kako so laiki deležni Kristusove preroške službe?
    Deležni so je s tem, da v veri vedno bolj sprejemajo Kristusovo besedo in jo oznanjajo svetu s pričevanjem svojega življenja in z besedo, evangelizacijo in katehezo. Ta evangelizacija dobiva posebno učinkovitost iz tega, ker poteka v navadnih razmerah sveta.

    – Kako so deležni njegove kraljevske službe?
    Laiki so deležni Kristusove kraljevske službe, ker so od njega prejeli oblast, da z zatajevanjem samega sebe in s svetostjo svojega življenja premagujejo greh v sebi in v svetu. Opravljajo različne službe v blagor skupnosti in z resničnimi moralnimi vrednotami prežemajo človekove časne dejavnosti in družbene ustanove.

    – Kaj je posvečeno življenje?
    To je od Cerkve odobren življenjski stan. Je svoboden odgovor na poseben Kristusov klic, s katerim se posvečeni v celoti predajo Bogu in si prizadevajo za popolno ljubezen ob nagibanju Svetega Duha. Za takšno posvetitev je značilno življenje po evangeljskih svetih.

    -Kaj posvečeno življenje podarja poslanstvu Cerkve?
    Posvečeno življenje je deležno poslanstva Cerkve s polno predanostjo Kristusu in bratom ter pričuje za upanje nebeškega kraljestva.

    http://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  11. Janez says:

    PRIDI GOSPOD K MENI IN OSTANI Z MENOJ
    Božja ljubezen potrpi skozi vsako stvar. Božja ljubezen ima dolžino; prehodi vsako razdaljo. Ne moreš pasti tako daleč, da te ne bi mogla ujeti, teči tako hitro, da te ne bi mogla dohiteti, ali se skriti, da te ne bi mogla najti. Njegova ljubezen je boljša od tvojega najhujšega dne, močnejša od najbolj uporne volje in odpušča tvoj najbolj kruti greh. Ko se vdaš, ljubezen vztraja; in ko padeš, te ljubezen dvigne. Ljubezen je pogum za boječe, upanje nemočnim, moč šibkim in bogastvo ubogim. Ljubezen premaga nesebično vsako razdaljo!

    Tukaj sem. (Sofonija 3,17) Občuti mojo prisotnost. (2. Mojz. 33,14) S tabo sem. (5. Mojzesova 31, 6) Ne dvomi v mojo ljubezen do tebe. Čeprav ne razumeš obdobja, v katerem si, vedi, da je vse to del mojega načrta za tvoje življenje. (Jeremija 29,11) Včasih, ko se počutiš sama in se sprašuješ, zakaj si tu, zakaj si na tem mestu, v tem obdobju težav in preizkušenj, mi zaupaj, da hodim poleg tebe in sem zate pripravil pot. (Izaija 43,16) Prišla boš na drugo stran tega neurja, pravi Gospod. (Marko 4,35)

    V redu boš. Vse bo v redu. (Pregovori 3, 5-6) Prečiščujem te s svojim prečiščevalnim ognjem. (Zaharija 13, 9) Pogoltnil bom vse stvari, ki so te odvračale od mojega namena in načrta zate. (Rimljanom 8,28) Iz tvojega sveta ti odvzemam vso varnost (Janez 15: 2), tako da boš odslej vedno najprej iskala mene. (Matej 6,33) Vem, da se počutiš izgubljeno, da včasih ne veš, kako se odločiti. Vem, da ne razumeš, zakaj se dogajajo stvari ali kaj pomenijo in kaj naj narediš glede tega. Poznam tvoje srce. (Jeremija 17,10) Videl sem tvojo bolečino in tvoj boj,« pravi Gospod. (Psalm 147, 3)

    Nadaljuj v veri. (Kološanom 1:23) Še naprej izlivaj svoje srce pred mano. (Psalm 62, 9) Še naprej išči moj obraz. (Psalm 27,8) Še naprej hodi v skladu z mojo Voljo. (5. Mojzesova 5,33) Še naprej se prebijaj globlje k meni. (Filipljanom 3, 14) Še naprej me kliči. (Jeremija 33, 3) Še naprej me časti in hvali. (Psalm 138, 1-2) Še naprej se napolnjuj z mojo besedo. (Janez 8,31; Filipljanom 4,8) Nadaljuj tako naprej, moj dragi človek, nadaljuj tako naprej, «pravi Gospod. (2. pismo Timoteju 3, 14–17) Ne dovoli, da bi bil tvoj um prežet z mislimi in strahovi pred prihodnostjo. (2. pismo Timoteju 1, 7) Sem se ti kdaj izneveril? Ne. Jaz sem zvest. (Jozue 21,45) Zaupaj vame. (Psalm 71, 1) Vem, kaj počnem. (Izaija 55, 8-9) Predaj vse, kar si bila, vse, kar si zdaj, in vse, kar upaš, da boš, v moje roke. (Janez 13, 3) Strah je lažnivec. (1. Janezovo pismo 4,18) To te ne bo ustavilo. To te ne bo uničilo. (2. Mojzesova 12,13) Ko mi boš bolj in bolj zaupal in se vse manj zanašal na stvari tega sveta, boš začel videvati, kaj jaz vidim v tebi. (1. Janezovo pismo 15-17) Začel boš razumeti, kdo si v meni, in videl boš, kako se bo to začelo odražati v tvojem življenju, pravi Gospod. (Psalm 119, 130) Naj Gospodova Beseda prekvasi mojo dušo in srce.

    To ne bo konec, ampak bo nov začetek nečesa lepega. (Pregovori 7, 8) V tem obdobju ti bom dajal rast. (Galačanom 6, 9) Po svojem bogastvu bom potešil vse tvoje potrebe v slavo Kristusa Jezusa. (Filipljanom 4, 19) Svojo zlomljenost položi v moje roke, da bom zasijal v tebi in skozi tebe. (Matej 5,16) Tvoje zaupanje vame ne bo zaman. (Job 13,15) Tvoja vizija bo postala jasnejša kot kdaj koli prej in videla boš delo mojih rok v tebi in v tistih okoli tebe. (Pregovori 29,18) Dajem ti oči, da boš videla moj načrt za tvoje življenje. (5. Mojzesova 29, 4) Dajem ti željo, da se odločiš zame in ne za druge stvari. (Psalm 37, 4) Poslušaj moje besede, ker bodo govorile resnico tvoji duši. (Janez 17,17) Vse imam v rokah. Držim te. Šla boš skozi to. (Psalm 23, 4) Med tem procesom te bom preoblikoval, obnovil tvoj um ter te dnevno napolnil s svojim Duhom, da boš hodila v zmagi nad sovražnikom tvoje duše, pravi Gospod nad vojskami. (Rimljanom 12,2) “On more po moči, ki deluje v nas, narediti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo!” (Efežanom 3,20). Bog zmore vse, tudi tisto, kar je za nas ljudi nemogoče! Če danes žaluješ, boš enega dne žel radost! (Psalm 126,5) Zato Verujmo in Zaupajmo Jezusu!

    “Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor bi odsevalo v ogledalu – se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha.” (2. Korinčanom 3,18)

    Načini, kako nekateri ljudje poskušajo biti kot Jezus
    Mnogo ljudi poskuša načine, ki dobro zvenijo, toda ne pripomorejo k temu, da bi postali takšni kot Jezus.

    S pomočjo odstranjevanja nepotrebnega ne boste postali kot Jezus
    Ne morete zgolj odstraniti nekaj stvari iz svojega življenja. Nekateri, ki poskušajo biti kot Jezus, sestavijo seznam grehov in jih skušajo odstraniti iz svojega življenja. Postanejo ponosni na to, česar ne počnejo, vendar niso niti malo podobni Jezusu. Telefonski drog ne kadi, ne pije in ne laže, ampak ni podoben Jezusu. Tako kot obrezovanje drevesa ne spremeni njegove narave, se tudi odstranjevanje ne ukvarja s koreninami. Odrezane veje niso dovolj!

    Prav tako ne boste postali kot Jezus s pomočjo jalovega posnemanja
    Ne morete se zgolj truditi, da boste takšni kot Gospod Jezus Kristus. Resnica je, da je Jezus naš Učitelj in Odrešenik, toda če ga zgolj posnemamo, postanemo le neoriginalna slaba replika. Ste že kdaj videli umetne, plastične rože? No, okrog nas je veliko plastičnih kristjanov, ki se trudijo zgolj igralsko in s preobleko posnemati Gospoda Jezusa Kristusa, ampak tako jim ne bo nikoli uspelo.

    Končno, ne boste postali kot Jezus z odločnostjo
    Morda si boste rekli: »Postal bom kot Jezus, pa če me to pokonča.« Toda v sebi nimate tega, kar je potrebno; nimate Božjega blagoslova, moči in ljubezni ter usmiljenja, tako kot Jezus. Če bi se utapljali, ne bi mogli iztegniti svoje roke ven in se potegniti za lase, da bi se dvignili iz vode in se rešili. Tega preprosto ne morete storiti. Ni važno, kako zelo odločeni ste, ne morete postati bolj podobni Gospodu Jezusu Kristusu, če vas vodi le gola odločnost in vztrajnost!.

    Sprejeti, obdržati in odsevati
    Zdaj smo si ogledali, kako ne moremo priti do spremembe, obstaja pa način, kako lahko postanemo takšni kot Jezus. Postati morate duhovno ogledalo za vse okoli nas. Ko razumete, da ste ogledalo, boste razumeli, kako se lahko preobražate v isto podobo Gospoda Jezusa Kristusa – tako da obdržite ali odsevate in izžarevate Gospoda Jezusa Kristusa. Tu so ilustrirani trije zakoni spreminjanja, ki imajo opraviti z ogledalom, ki podaja odsevno sliko. Najprej morate kot ogledalo sprejeti podobo Jezusa Kristusa. Ogledalo ne ustvarja podobe, ampak jo le sprejeme. Jezus Kristus je podoba, vi ste ogledalo, kjer se ujame in zrcali slika. Vi morate sprejeti Gospoda Jezusa Kristusa; morate sprejeti njegovo podobo in živeti tako kot Jezus in biti kot Jezus.

    Da bi podobo lahko sprejelo, mora ogledalo biti:
    Čisto in razkrito – zakrito ali umazano ogledalo ne more sprejeti podobe; treba je očistiti ogledalo naše duše in srce. Veliko ljudi je, ki ima zakrit um in srce, kar ustvari kopreno na njihovem srcu in v duši. Morate biti odprti in pripravljeni, da iskreno in goreče sprejmete Jezusa.
    Usmerjeno v pravo smer – ogledalo bo sprejelo tisto podobo v sliki, v katero je usmerjeno. Skrivnost postajanja bolj kot Jezus je v tem, da sprejmete Jezusovo podobo tako, da ste neprenehoma zazrti v Jezusa.
    V luči – v temi ogledalo ne more odsevati ničesar. Ostati morate v Njegovi Luči in kar naprej se morate fokusirati na Gospoda Jezusa Kristusa ter vztrajati v življenju po Božji Volji in Evangeliju ter Ljubiti Boga.

    Ne samo, da morate sprejeti Jezusovo podobo in živeti kot Jezus; prav tako morate to podobo in življenje kot Jezus zadržati. Če je vaše srce iskreno in goreče usmerjeno na Jezusa, podoba ne bo izginila. Če ste verujoči in odrešeni, je vaša notranja narava Jezus Kristus in ko ste preobraženi, ta notranja narava pride na površje in ste spremenjeni. Vse bolj in bolj boste postajali kot Gospod Jezus Kristus, ker ste ogledalo, ki sprejema njegovo podobo in ker ste stanovitni, da živite tako kot Jezus. In potem, ko ste še naprej zazrti in stanovitni v Veri v Gospoda Jezusa, boste njegovo podobo tudi zadržali in živeli kot Jezus. In končno, podobo Jezusa Kristusa morate tudi odsevati in izžarevati med ljudi v svoje okolje. Postati kot Jezus ne morete s posnemanjem, ampak z odsevanjem in izžarevanjem med ljudi ter prinašati Evangelij in Luč. Posnemanje je le mehansko in občasno ter je uboga replika originalnega Jezusa. Toda ogledalo ne rabi vlagati truda, da odseva podobo Jezusa. Mnogokrat niti ne boste vedeli, da odsevate Jezusa, ker to postane vaša druga narava, ki živi v vas. Postanete prenovljen človek., ki je podoben Jezusu, ker spolnjujete Božjo Voljo, ste Usmiljeni, Ljubeči, Dobri in Pomagate. Tako lahko vidite, da je lažje postati kot Jezus, kot ste si mislili. Jezus bo to storil, samo zanesite se nanj. Verujte in prosite Boga za Vodstvo in Pomoč, da postanete in ostanete podobni Jezusu!.

    Izvleček nekaterih duhovnih misli za premislek Medmrežje Binkoštna Cerkev

  12. Miro says:

    JEZUS NAM JE S SVOJIM VSTAJENJEM DAL VESELJE: DA SMO KRISTJANI, DA MU SLEDIMO OD BLIZU, DA HODIMO PO POTI BLAGROV, DA SMO Z NJIM!

    Papež Frančišek je izjemen glasnik tistega veselja, ki nam ga prinaša Vstali Gospod. To velikokrat poudarja na raznih srečanjih z ljudmi, pa tudi osebno izžareva veliko veselje odrešenega kristjana, to je takšno veselje, ki ljudi navdušuje in spodbuja k dobremu. Kot je opozoril v homiliji, dne 24. aprila 2014, »obstajajo kristjani, ki jih je strah vstajenjskega veselja, ki nam ga hoče dati Jezus … To je bolezen kristjanov. Bojimo se veselja … Jezus pa nam je s svojim vstajenjem dal veselje: veselje, da smo kristjani; veselje, da mu sledimo od blizu; veselje, da hodimo po poteh blagrov; veselje, da smo z Njim …«

    O teh in drugih poudarkih svetega očeta več na spletni strani:

    http://www.mirenski-grad.si/ne-bojmo-se-veselja

    Veselimo in radujmo se – Kristus je vstal! Aleluja!

  13. Janez says:

    GOSPOD DAJEŠ MI MOČ, DA BOM V VERI STANOVITEN IN DA TI BOM ZA VSE HVALEŽEN
    Pogosto vidim le tisto, kar je narobe in kritiziram in nisem na strani rešitev težav in problemov. Kar hitro pokažem na napake. Prizadevam si, da ne bi pozabil na hvaležnost Bogu za vse. Premalo se zavedam, s čim vsem me je Bog obdaril. Imam številne darove in talente, dal nam je ta čudoviti svet, ljudi, ki me obdajajo. Ne pozabim se v molitvi zahvaliti za čudovite Božje darove. Bodi hvaležen tudi bližnjemu za vsako še tako majhno pozornost, tudi za dobroto in kritiko, nasprotovanje. Vse se zgodi z Božjo Voljo. Beseda hvala ali dejanje hvaležnosti naj bo iskreno in iz srca. S tem namenom prisostvujem po radiu ali televiziji sveti maši, če lahko, tudi enkrat med tednom. Berem Sveto pismo in razmišljam ter premišljujem poleg molitev, kaj mi hoče Bog povedati. Naj Mi vse to pomaga k Božjemu Miru, Dobroti in Usmiljenju, da bom s Pravičnim Življenju zgled tudi za vse družinske člane doma in za druge ljudi, da bom odložil sebičnost in egocentrizem in kaj dobrega naredil tudi za druge in obenem zase. Kajti ko pomagam drugim in delam dobro pomagam tudi sebi, saj Oče v Nebesih vse vidi in mi bo poplačal z Božjim Mirom in Ljubeznijo. Božje Usmiljenje, Ljubezen in Dobrota Zaupamo Vate. Gospod Pomagaj mi, da bom ostal stanoviten v Veri, da bom Verjel v Jezusa, molil in se Bogu na samem spovedal in se grehov pokesal in Bogu obljubil, da se bom spreobrnil in poboljšal. Da se bom v tem času nekako zaposlil in molil ter prosil Boga, da nas sliši, uslišim in odreši vseh preizkušenj in bolezni, ki jih prinaša koronavirus pri nas in v svetu, kjer obolevajo ljudje in umirajo bolniki, zdravniki in duhovniki v sosednji Italiji. Gospod prosim pomagaj mi, da se bom spreobrnil in živel tako kot Jezus, da bom molil, veroval, delal dobro, širil Ljubezen in Dobroto, bil Usmiljen do drugih, Odpuščal drugim in sebi in z vero in življenjem izpričeval krščansko Vero v Boga. Naj mi preizkušnja pomaga, da bom postal prenovljen človek, širil Ljubezen in Dobroto, spolnjeval Božjo Voljo in živel po Evangeliju.
    Amen. Janez

    MOLITEV
    Gospod, pomagaj mi,
    da bo moje srce polno hvaležnosti nad vsem,
    kar mi daješ.
    Vodi me, da se bom znal zahvaliti
    tudi bližnjemu za izkazano pozornost.
    Prosim Bog pomagaj mi,
    da bom molil in živel Pravično in
    dajal drugim svoj tihi zgled Božje Ljubezni in Usmiljenja.

    Medmrežje Pridi in poglej

  14. Hvala says:

    Ja, upor, neposlušnost Božji Besedi je greh vraževerja, vztrajanje pri tem, da delam to, kar hočem, in ne to, kar hoče BOG, pa je greh malikovalstva.

    Vedno razločevati, kaj dela Svet Duh v mojem srcu, kaj želi, kam me vodi………………..

  15. Miro says:

    SV. PAHOMIJ SE JE BOGU IZROČIL BREZ PRIDRŽKA IN BOG JE BIL Z NJIM!

    Sveti redovniki so vedno iskali Boga, zato so prejeli blagoslov od Gospoda in plačilo Boga, svojega Odrešenika. Med njimi je bil tudi opat sv. Pahomij, današnji godovnjak. Sebe je dal Bogu brez pridržka na razpolago in Bog je bil z njim. Da bo Bog tudi z nami, se tudi mi dajmo njemu brez pridržka na razpolago. Najprej pa priznajmo svojo grešnost in jo obžalujmo, da bomo svete skrivnosti vredno obhajali (odlomek iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

    http://svetniki.org/sveti-pahomij-opat

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Pahomij, prosi za nas!

  16. Janez says:

    TROŠIMO (RAZDAJAJMO) SE BREZ PRESTANKA
    Danes me je obiskalo nekaj protestantskih pastorjev in so mi povedali nekaj zelo lepega. Rekli so: »Ve (Misijonarke ljubezni), lahko zaradi vaše zaobljube čistosti pripadate Jezusu tako popolnoma, tako celovito, mi pa, ker smo poročeni, dolgujemo ljubezen našim ženam in se zato ne moremo tako polno predati Jezusu kot ve.« Potem sem se vprašala: »Je to res za vsako od nas? Je naša ljubezen do Jezusa res celovita? Smo vse samo za Jezusa?« Ko so bile naše sestre na Šrilanki, mi je minister povedal nekaj zelo presenetljivega. Rekel je: »Veste Mati Terezija, jaz imam rad Kristusa, vendar sovražim kristjane.« Vprašala sem ga, kako je mogoče, ko pa je tako protislovno, glede na to, da so Kristus in kristjani eno. Odgovoril mi je: »Ker nam kristjani ne dajejo Kristusa, ne živijo njihovega krščanskega življenja na polno.« Indijec Mahatma Gandhi je povedal nekaj podobnega, »Če bi kristjani polno živeli svoje krščansko življenje, potem v Indiji ne bi ostal niti en hindujec.« Ni to zelo res? Ta ljubezen do Kristusa bi nas morala spodbuditi, da bi se neprestano trošili in razdajali ubogim in drugim ljudem, ki rabijo našo pomoč.

    Sveta Mati Terezija (Misijonarke Ljubezni)

    Ljubezen, ki jo imamo za naše ljudi, je darilo, saj je Jezus rekel: »Karkoli storite enemu od teh mojih najmanjših bratov, to ste storili Meni.«

    Tako kot sem že nekajkrat zapisal na tem medmrežju za misijonarja Pedra Opeko na Madagaskarju in za Sveto Mater Terezijo v Kalkuti, taki zgledi kažejo kristjane v pravi Luči Izvajanja Božje Volje in krščanskega življenja. In jačajo dejavno in ljubečo krščansko vero, da se krepi in se apostolsko in misijonarsko širi med ljudi, z zgledi dobrih del in ljubezni kristjanov, ne pa s križarskimi vojnami in nasilnim pokristjanjevanjem. In tedaj odpade misel Gandija in kritičnega ministra na Šrilanki, kaj si mislita glede kristjanov. Rekla sta, da zelo spoštujeta Jezusa, ne pa Kristjanov, ki ne Živijo po Jezusovih Naukih in Evangeliju. Če bi bilo tako, ne bi bilo v Indiji budistov in hindijcev. Kristjano moramo tako kot Verjempo in Govorimo ter Molimo tudi Živeti. Ateisti pravijo: Eno Govorite, drugo Živite! Pomagaj nam Gospod, da se bomo poboljšali! Kar je prav v Človeških Očeh ni vedno prav v Božjih Očeh. Velja premisliti. Kristjane čaka še veliko dela tako na sebi in pri sebi in da bomo z zgledi iskrene molitve, goreče Vere in dobrih del ter sluđenja bližnjim tudi mi apostoli in misijonarji Jezusovega Evangelija med ljudmi. In manj ko se bomo ukvarjali s sami seboj, temveč bolj ko bomo ljubili Boga in ljudi, bolj bomo podobni Jezusu tudi v našem Življenju! Gospod pomagaj nam prosim!
    Amen. Janez

    • Janez says:

      Radio Ognjišče: Ste se kdaj vprašali, kako to, da Mati Terezija ni nikoli zbolela, kljub srečevanju z najbolj okuženimi?
      Tako kot je pomembno, da smo dobro informirani, je pomembno tudi, kaj bomo s temi informacijami naredili.
      Strah tako ohromi naše moči, tako nas izčrpa in nas naredi dovzetne za vdor patogenih snovi, da je resnično včasih bolj nevaren kot katerakoli patogena snov sama.

      Splošna paranoja lahko naredi več škode kot sam virus.
      Nevroznanstveniki so zelo natančno dokazali, kako naše misli aktivirajo, tudi kreirajo in kodirajo, beljakovine v naši DNK. To je neposredna povezava, naše misli se dobesedno materializirajo tudi v odzivu telesa. Narejenih je več sto raziskav, ki dokazujejo, da je ena od najslabših stvari za naš imunski sistem strah. Strah tako ohromi naše moči, tako nas izčrpa in nas naredi dovzetne za vdor patogenih snovi, da je resnično včasih bolj nevaren kot katerakoli patogena snov sama.

      Ljubezen je najboljše zdravilo. Večina ljudi, ki se je tako ugreznila v materialnost, misli da gre pri tem za neotipljivo poezijo. Pa gre za materialna dejstva. Ko smo prepojeni z občutki hvaležnosti in ljubezni, je naš imunski sistem na najvišji možni ravni. Če se približamo čemur koli z ljubeznijo, je to najboljše cepivo. Vendar poudarimo tudi, da so nekateri zdravniki in misijonarji prostovoljci, ki so pomagali in zdravili uboge in bolne v Afriki ali drugod tudi sami zboleli, vendar ne vsi. Kdo bi vse to razumel?

      Mislite, da je Mati Terezija najprej vprašala vsakogar, ki se mu je približala, po bolezni, preden ga je prijela za roko? Mislite, da je dobila pred tem vrsto cepiv, ji je vsako jutro kdo pripravil najboljši napitek super živil, je šla vsak večer dovolj zgodaj spat, da bi s tem krepila moč organizma? Verjetno nič od tega. Imena številnih bolezni, ki so jih imeli ljudje, ki se jim je približala, niti ne poznamo.

      Koliko mater, očetov z veliko ljubeznijo streže otrokom, pa ne zboli?
      Torej, ko se človek približa čemurkoli z občutkom ljubezni, je s tem zaščiten bolj kot bi ga zaščitilo vsakršno dezinfekcijo sredstvo. Seveda, v trenutkih kolektivne paranoje, smo na preizkušnji prav v tem. Bomo kamenjali vsakogar, ki je obolel zaradi virusa ali ga morda le sumijo? Bomo sumničavi do vsakega, ki govori italijansko, korejsko ali kitajsko? Nihče ni kriv, da je zbolel. Lahko zboli vsak. Seveda pa je prav, da se čuvamo in pazimo na dva metra distance in na higieno.

      Tako kot higiena rok ter sluznice, je nujna tudi higiena misli.
      Pa, gre relativno, poudarjam relativno, za nenevaren virus. Lahko bi imeli kaj veliko močnejšega, ki ima petdeset odstotno umrljivost? Kaj bi pa takrat? Torej, gre za preizkušnjo, v kaj verjamemo, kaj smo do sedaj spoznali v življenju. Bolj verjamemo v ustrahovanja, paranojo, ali bolj v sodelovanje, pozitivnost? Vsak čas prinese svoje izzive, kjer se to znova pokaže.

      Občutek ljubezni je odlična zaščita.
      Tako je v Svetovalnici ob trenutnih razmerah z novim koronavirusom in vse večjo skrbjo med ljudmi, izpostavila Sanja Lončar. Tako kot higiena rok ter sluznice, je nujna tudi higiena misli. Mislimo pozitivno.
      Radio Ognjišče, Sonja Lončar

  17. Miro says:

    GOSPOD NEUTRUDNO PONAVLJA: MOJE MESO JE RESNIČNA JED!
    KDOR GA PREJME, IMA NAGRADO VEČNEGA ŽIVLJENJA!

    Pridi, Sveti Duh, in nas razsvetli, da se bomo pod Tvojim vodstvom poglabljali v
    globoke skrivnosti sv. Evharistije!

    V tem vzvišenem daru nam Kristus
    ne daje samo svojega lastnega telesa,
    ampak tudi svojega duha,
    ki je ves napolnjen s slavo,
    z bogatim krasom vrlin
    in z neizrekljivimi čudeži
    ljubezni in plemenitosti.
    (Jan van Ruysbroek)

    Gospod neutrudno ponavlja:
    moje meso je resnična jed,
    in kdor ga prejme, ima nagrado
    večnega življenja: to je notranje življenje,
    ki ga že zdaj, v času, nobena zemeljska moč
    ne more streti … in potem vstajenje
    v blaženo nesmrtnost.
    (Romano Guardini)

    Vsaka evharistija je preroško dejanje,
    ki bo imelo svojo dovršitev v prihodnosti:
    eshatološki obed, h kateremu
    hodi romarska Cerkev.
    (Philip J. Rosato)

    Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  18. Janez says:

    UČLOVEČENJE (Joerg Zink)
    Gospod, gledamo Te v nepojmljivi Neskončni Daljavi
    in skozi ogromno razliko časa in Te ne vidimo z našimi očmi, ker si Skrivnostna Dobrota in Milost.
    Vem, da si omniprezenten in brezčasen v času in prostoru, si v vsem, kar nas obdaja.
    Ko se približamo svojim bližnjim in se poglobimo v Skrivnost Narave, tedaj Te začutimo ob sebi.
    Slišimo Te, slutimo Te, poskušamo Te razumeti in doumeti,
    kje Si in Kdo pravzaprav Si Gospod naš Troedini Bog.
    Prosim pomagaj nam, da bomo vztrajno in vedno izpolnjevali Tvojo Voljo Gospod in hodili za Teboj.
    Gospod Ti si drugačen kot Drugi Ljudje,
    Dober, Usmiljen in Močnejši Si in obenem Milosten Si do nas, odpuščaš nam,
    saj Si pravi Bog in Pravi Človek, ki ve in razume Ljudi, ki mu nič človeškega ni tuje.
    Za nas si trpel na križu in se daroval in Vstal od mrtvih za naše grehe in za naše Odrešenje.
    Gospod Ti oznanjaš Božjo Slavo in se družiš z ubogimi in bolnimi,
    ki so jih drugi ljudje zapustili in jih zaničujejo, čeprav poznajo Božjo Besedo in Postave o usmiljenju.
    Gospod, Ti nam nenehno prinašaš Božji Mir in Božjo Moč.
    Prinašaš nam Svobodo Odrešenja, čeprav so Te v Izraelu vklenili, tepli in križali na Golgoti.
    Gospod Ti zastopaš samega Boga in vendar se poteguješ za uboge, brezpravne in obdolžene,
    ki trpijo in jim mogočneži sodijo po človeških in ne po Božjih Postavah.
    Rekel si namreč: »S kakršnim metrom merite, s takšnim vam bode sojeno.«
    In si poudaril Božjo Pravičnost, ki naj sodi in ne da sodijo Ljudje na Zemlji.
    Gospod Ti pravično razsojaš, kaj je Resnica in kaj je Laž in
    Vedno jemlješ v zaščito vse tiste , ki so zašli s prave Poti,
    pred Pravico Tistih, ki se imajo za Pravične Sodnike in presojajo in razsojajo po človeških postavah.
    Gospod Ti odpuščaš in daješ grešnikom možnost kesanja, da se vrnejo nazaj k Bogu Očetu.
    Gospod prosimo Te, vodi nas, da gremo s Teboj po Poti Odrešenja in da ne zaidemo na stranpoti.
    Gospod, daj nam prosim Luči, Pravičnosti, Dobrote, Modrosti ter Pameti, da bomo podobni Tebi,
    da bomo lahko postali Dobri Kristjani in Dobri Ljudje na Zemlji.
    Gospod Življenja , v Tebi vidimo Ljudje, kaj se to pravi biti Človek.
    Skozi Tvoje obličje Gospod vidimo Boga in razumemo Božjo Voljo
    in kjer si Ti Gospod, se s Tvojo Milostjo mnoge stvari čudežno spremenijo in bolni ozdravijo.
    Prosim Gospod pomagaj nam in nas spremeni; pomagaj nam,
    da bomo gledali na stvari bolj z Božjimi in manj s Človeškimi Očmi.
    Pomagaj nam, da bomo dejavno verjeli in živeli po Tvojih Naukih, saj vemo,
    da je vera brez dobrih del dobrote in pomoči drugim neplodna in mrtva.
    Gospod osrči nas z zaupanjem vate, da nas Tvoja Milost in Dobrota nikdar ne bo zapustila,
    da nam boš vseskozi neopazno stal ob strani s vojo Močjo,
    ki bo nad naša človeško nemočjo Slavila Zmago in nas Odrešila Grehov,
    da bomo postali v vsem podobni Tebi Gospod.

    Joerg Zink, dopolnjena molitev je iz Moje veselje se dviga k tebi; izbor molitev, Ognjišče 1974.


    V premislek misel Steva Jobsa soustanovitelja Apple v ZDA pred smrtjo
    Steve Jobs je umrl star 56 let, zaradi raka trebušne slinavke, kot milijarder s premoženjem, vrednim 7 milijard, in tukaj je nekaj njegovih zadnjih besed. “V očeh drugih je moje življenje velik uspeh, ampak imam poleg službe malo veselja. In na koncu je bogastvo samo življenjsko dejstvo, ki sem ga navajen.” In povedal je tudi: “V tem trenutku, ko ležim bolan v postelji in se spominjam svojega življenja sem spoznal, da so vsa moja priznanja in bogastvo, ki ga imam, ob bližajoči smrti nepomembna. Lahko zaposliš nekoga, ki te vozi naokoli, ustvarja denar zate – ampak ne moreš najeti nekoga, da bi prenašal tvojo bolezen namesto tebe. Lahko najdeš materialne stvari, ampak nečesa ne moreš več najti, ko je izgubljeno – “ŽIVLJENJE”.

    Jezus je namreč rekel:
    »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil«. Evangelij po Marku, 8, 35.

  19. Hvala says:

    POZNAVANJE SAMEGA SEBE JE KLJUČEN KORAK ZA GLOBLJO RAST V DUHOVNEM ŽIVLJENJU

    BASIL MATURIN JE LETA 1916 NAPISAL KNJIGO Z NASLOVOM SELF -KNOWLEDGE AND SELF -DISCIPLINE (SAMOPOZNAVANJE IN SAMODISCIPLINE ), V KATERI POJASNJUJE ZAKAJ JE TAKO POMEMBNO , DA SE OZREMO V SVOJO NOTRANJOST.

    OBSTAJATA DVE RAVNI POZNAVANJA V KATERIH MORA NAPREDOVATI VSAKDO, KI SI PRIZADEVA ZA KAKRŠNOKOLI RAST V DUHOVNEM ŽIVLJENJU.
    POZNAVANJE BOGA IN POZNAVANJE SAMEGA SEBE……
    ——————————————————————————————————————————————————–
    BOLJ KO RASTEMO V POZNAVANJU BOGA, GLOBLJE JE NAŠE POZNAVANJE SAMEGA SEBE………

    BOLJ KO RASTEMO V POZNAVANJU BOGA, GLOBLJE JE NAŠE POZNAVANJE SAMEGA SEBE, IN ČE SE DOKOPLJEMO DO KAKRŠNEGAKOLI VEDENJA O BOGU , BOMO GOTOVO SPOZNALI TUDI SAMI SEBE.
    OBE VRSTI SPOZNAVANJA SE DOPOLNJUJETA IN STA NUJNO POTREBNI, ČE ŽELIMO NAPREDOVATI V DUHOVNEM ŽIVLJENJU.

    TO JE EDEN IZMED RAZLOGOV, ZAKAJ SV. IGNACIJ LOJOLSKI V SVOJIH DUHOVNIH VAJAH DAJE NATANČNA NAVODILA, KAKO OPRAVITI VSAKDANJE SPRAŠEVANJE VESTI.

    KOT PIŠE, BI MORALI ZAHTEVATI RAČUN OD SVOJE DUŠE, ZAČENŠI Z URO, KO SMO VSTALI, PA DO SEDANJEGA SPRAŠEVANJA, URO ZA URO ALI ČAS ZA ČASOM, NAJPREJ O MISLIH, NATO O BESEDAH IN POTEM O DEJANJIH.

    ČE NE POZNAMO SAMEGA SEBE, SVOJIH NAPAK IN ŠIBKOSTI (PA TUDI SVOJIH ODLIK), NE BOMO MOGLI RASTI V LJUBEZNI DO BOGA ALI BLIŽNJEGA. OBTIČALI BOMO PRI STARIH NAVADAH IN SE NE BOMO SPOSOBNI NIKAMOR PREMAKNITI (Aleteia).

    • Miro says:

      Še kako drži, kar je zgoraj navedeno kot ključen korak za globljo rast v duhovnem življenju. Že sv. Avguštin je na začetku svoje duhovne poti molil: »Gospod, naj spoznam tebe, naj spoznam sebe!« Čim bolj bomo poznali Boga, tem bolj bomo poznali tudi sami sebe!

  20. Janez says:

    MISLI O SOČUTJU (Budist Dalaj Lama)
    Posameznikova sreča lahko temeljito in učinkovito pripomore k izboljšanju celotne človeške družbe.
    Ker vsi delimo isto potrebo po ljubezni, je moč vsakogar, v kakršnihkoli okoliščinah, sprejeti kot brata in sestro. Ne glede na drugačnost obraza, vere, barve kože, oblačil ali obnašanja, ni med nami in drugimi nikakršnih bistvenih razlik, saj smo vsi otroci iz enega Izvira. Nespametno bi bilo poudarjati razlike v zunanjosti, kajti temeljna narava nam je vsem skupna. Človeštvo je eno in ta mali planet je naš edini dom. Če naj ga ohranimo, mora vsak od nas izkusiti občutek splošne odgovornosti in nesebične ljubezni. Edino ta občutek lahko odpravi našo sebično naravnanost, zaradi katere zavajamo in zlorabljamo drug drugega. Kdor ima iskreno in odprto srce, naravno občuti zaupanje vase in se zna ceniti, obenem pa zanj ni razloga, da bi do drugih čutil strah. Verjamem, da je na vseh ravneh družbe, naj bo to družina, pleme, narod ali mednarodna skupnost, več sočutja ključ do lepšega in boljšega sveta. Ni nam treba sprejeti kakršnekoli religije ali slediti kakršnikoli ideologiji. Potrebno je le, da razvijemo svoje dobre človeške lastnosti. Kogarkoli srečam, ga poskušam obravnavati kot starega prijatelja. To me navda z iskrenimi občutki sreče. To je praksa sočutja.
    (Dalaj Lama)

    Prijazne besede so lahko kratke in lahkotne, a njihov odmev je neskončen. Mati Tereza
    Skrivnost življenja moramo najti v življenju samem, ne v naukih o njem. Anthony de Mello
    Kadar se tvoj strah dotakne bolečine drugega, postane pomilovanje. Kadar se tvoja ljubezen dotakne bolečine drugega, postane sočutje. Stephen Levine
    Ne vem, kakšne bodo vaše usode, nekaj pa le vem: zares srečni bodo le tisti med vami, ki bodo hoteli in znali odkriti, kako naj bodo koristni. Zdravnik in duhovnik v Afriki Albert Schweitzer.
    Samo ljubezen lahko združi ljudi na tak način, da jih izpolni in naredi popolne, saj jih le ona lahko popelje in združi v tistem, kar je najgloblje v njih. Jezuit in raziskovalec ter naravoslovec Pierre Theilard de Chardin.
    Skrivnost sreče je v tem, da zmoreš najti radost v veselju drugega. Georges Bernanos.
    Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu. Gandhi

    Lepota je življenje, kadar življenje odstre kopreno s svojega svetega obličja.
    Toda vi ste to življenje in vi ste ta koprena.
    Lepota je večnost, ki sama sebe gleda v ogledalu.
    Toda vi ste ta večnost in vi ste to ogledalo.
    Kahlil Gibran, Prerok

    • Miro says:

      BOŽJA BESEDA: »ČE OSTANETE V MOJI BESEDI, STE RESNIČNO MOJI UČENCI. IN SPOZNALI BOSTE RESNICO IN RESNICA VAS BO OSVOBODILA« (Jn 8, 31-32).

  21. Miro says:

    USMILJENI JEZUS JE SV. FAVSTINI POKAZAL KNJIGO, V KATERO SO ZAPISANI TISTI, KI SO SLAVILI NJEGOVO USMILJENJE

    Sv. Favstina Kowalska pripoveduje o naslednjem videnju: Nekoč sem zagledala prestol Božjega Jagnjeta in pred njegovim prestolom tri svetnike: Stanislava Kostka, Andreja Bobola in kraljeviča Kazimirja, ki so se zavzemali za Poljsko. Nenadoma sem zagledala veliko knjigo, ki je pred prestolom. In izročena mi je bila knjiga, da bi jo brala. Bila je pisana s krvjo, vendar nisem mogla ničesar prebrati kot le Jezusovo ime. Potem sem zaslišala glas, ki mi je govoril: »Ni še prišla tvoja ura.« – Vzel mi je knjigo in zaslišala sem besede: »Ti boš pričala o mojem neskončnem usmiljenju. V tej knjigi so zapisani tisti, ki so slavili moje usmiljenje.« Napolnilo me je veselje, ko sem spoznala to veliko dobroto Boga (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, 689).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki k popolnosti vodiš svete, zaupamo vate!
    Sv. Favstina, prosi za nas!

  22. Hvala says:

    http://www.mirenski-grad.si/n30-jezus-neustavljiv-kritik

    JEZUS NEUSTAVLJIV KRITIK

    DA BI JEZUS V NAS PREBUDIL ŽIVLJENJE, JE V KRITIKI NEUSTAVLJIV

  23. Miro says:

    KRISTUSOVO ŽIVLJENJE JE RESNIČNO ŽIVLJENJE SAMEGA OČETA – KOT PRAVI SV. JANEZ BOSKO, VSI LJUDJE POTREBUJEJO OBHAJILO!

    Tudi tokrat se najprej priporočimo Svetemu Duhu, da bi nam vsaj malo odrgnil zastor nad skrivnostmi svete Evharistije. Naj nam pomaga, da bomo na te skrivnosti »gledali« z očmi verujočega srca, z močnim hrepenenjem po Njem, ki nam podarja življenje. Le On nas more razsvetliti, da bomo »gledali«, pa tudi »videli«, čeprav nepopolno.

    O Kristus, ti zapoveduješ,
    naj prejemam jed nesmrtnosti,
    če hočem osvojiti večno življenje in slavo.
    (Hoja za Kristusom)

    Tisti, ki so Očetovi sinovi,
    prejemajo v evharistiji Kristusovo življenje,
    ki je resnično življenje samega Očeta,
    življenje ljubezni, ki omogoča,
    da širijo mir za svojo srečo
    in za srečo ljudi, do katerih
    pride ta Božji dar.
    (Janez Pavel II.)

    Vsi ljudje potrebujejo obhajilo:
    dobri zato, da bi ostali dobri,
    hudobni pa zato,
    da bi postali dobri.
    (Janez Bosko)

    Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  24. Janez says:

    JEZUS
    Dopusti Jezusu, da ti spregovori v tišini tvojega srca.
    Pogosto reci Jezusu: »Jezus, ljubim Te za vse, ki Te ne ljubijo.«
    Bodi pogumen, bodi plemenit – sprejmi Našega Gospoda,
    ki sedaj preko trpljenja prihaja v tvoje življenje.
    Navkljub vsem našim slabostim in grehu nas Bog ljubi in
    še naprej uporablja vsakega od nas, da prižge Svojo luč ljubezni in usmiljenja v svetu.
    Edini razlog našega bivanja je: »Živeti v Njem, za Njega, ob Njem in z Njim.
    « Štiri besede, ki pa so za izvajanje Božje Volje tako zelo pomembne.
    Kako ljubimo Kristusa? Tako, da s celim srcem zastonjsko služimo ubogim in bolnim.
    Ohrani veselje, ki izvira iz ljubezni do Jezusa v evharistiji in v ubogih.
    Deli to svoje veselje z vsemi, ki jih srečaš.
    Nikoli ne ločuj med Jezusom v evharistiji in Jezusom v ubogih,
    ki jih srečuješ; vedno in povsod jim pomagaj ter jim nesebično služi.
    Moli in prelij iskreno Vero v Boga v dejavno Ljubezen do Ljudi in ubogih.
    Amen.
    Sveta Mati Terezija

    Ljubite drug drugega
    Nisem prosila drugega kot eno milost za vas – da bi lahko razumeli Jezusove besede: »Ljubite drug drugega, kot sem vas jaz ljubil.« Mi lahko poveste, kako vas je ljubil? Vprašajte se in potem poglejte, če ljubite svoje brate in sestre na Zemlji tako, kot On vas ljubi? Vedno bolj razumem [da], če ni in dokler ni te ljubezni med nami, se lahko ubijemo od dela in dobrih del, pa bo še vedo samo delo, ne ljubezen ubogim. Delo brez ljubezni je suženjstvo. Za toliko stvari se moramo zahvaliti Bogu. Amen.
    Sveta Mati Terezija

    IZPRAZNITE SE SEBIČNOSTI IN NEISKRENOSTI
    Nekoč je oče iz Katmanduja, imel govor o Božji ljubezni do sveta in o tem, kakšna je Njegova veličina, da je poslal Svojega sina. Tako sem ga vprašala: »Jezus pravi, ‘Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil,’ in rekel je tudi, ‘kot je Oče ljubil Mene, jaz ljubim vas.’ Torej moramo mi, če želimo vedeti, kako ljubiti drug drugega, vedeti kako je Oče ljubil svojega Sina, zato te sprašujem: ‘Kako je Oče ljubil Sina?’« Pogledal me je in rekel: »Mati, tvoje vprašanje je zelo lepo in logično, vendar ti nanj ne morem odgovoriti.« Nosimo ogromno odgovornost – ljubiti, kot je Oče ljubil sina – in nič manj. Če nimamo te ljubezni, potem je to prevara, zavajanje. Ne moremo zares ljubiti in služiti ubogim, če nimamo te Božje ljubezni v naših srcih. To bomo dosegli le, če se bomo izpraznili sebičnosti in neiskrenosti. Ta ljubezen se mora pričeti doma. Prosite Jezusa, naj vam da Svoje srce, da boste z njim ljubili. Amen.
    Sveta Mati Terezija

  25. Miro says:

    SV. AMATA SO MNOGI IMELI ZA NEUMNEGA, VENDAR JE BOG Z RAZNIMI ZNAMENJI POTRJEVAL PRAVILNOST NJEGOVE IZBIRE!

    Frančiškanski tretjerednik sv. Amato Ronconi se je že zgodaj odločil za življenje vere v pristnem frančiškanskem duhu. Po zapisu hagiografov je bil sv. Frančišek Asiški navdih za njegovo pot pokore in dejavne ljubezni. Tako se je Amato odločil za zelo strogo askezo, se odpovedal imetju v korist ubogih in se preselil v puščavo, kjer se je strogo pokoril. Nad votlino, ki mu je nudila zatočišče, so ljudje pogosto videli … Več o tem na:

    http://svetniki.org/sveti-amato-ronconi-franciskanski-tretjerednik

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Amato Ronconi, prosi za nas!

  26. Miro says:

    GOSPOD NAM GOVORI: »JAZ SEM POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE. NIHČE NE PRIDE K OČETU DRUGAČE KOT PO MENI« (Jn 14, 6-7).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+14%2C1-6&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus kot ljubljeni Sin, ki ljubi Očeta in brate je »pot« odrešenja, ker nam razodeva »resnico« Boga in človeka; in je »življenje«, ker nam daje ljubezen, življenje samega Boga. Kajti on, življenje vsega, kar obstaja, poseduje in posreduje življenje kakor Oče. Pot ni neka cesta, ampak oseba, ki ji je treba slediti; resnica ni neki pojem, ampak človek, s katerim je treba biti; življenje ni neko biološko dejstvo, ampak ljubezen, ki jo je treba ljubiti (odlomek iz knjige Skupnost bere Janezov evangelij, p. Silvano Fausti).

    Molimo: Slava tebi, Jezus, Ti si neizmerno veličastvo Božje ljubezni! Ponižno Te prosim, da se v življenju ne bi vznemirjal, ampak spoznal Tebe kot pot, resnico in življenje. Gospod, razvnemi moje srce v močni veri, upanju in ljubezni do Tebe in bližnjega!

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  27. Janez says:

    Ludwig Schneider: Kje prebiva Bog? (nekoliko popravljeno in dopolnjeno!)

    Želim si, da me Bog ne samo včasih obišče kot gosta, ampak da v meni trajno prebiva. A me vodi in navdihuje ko ga prosim in molim k Njemu. To zveni za kakšne agnostike kot otroška in naivna molitev. Tako mislim in verujem, da je prav. To je moj Credo. Mene pa ne motijo bodice agnostikov, ker vem da vse premorem v Njem, ki mi daje Moč. Kaj ni bil včasih Bog prisoten v jeruzalemskem templju in stanuje danes v mogočnih katedralah? Kralj Salomon je rekel pri posvetitvi templja: »Toda mar more res Bog prebivati na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal!« (1 Kr 8,27).Boga ne moremo zapreti v nobeno katedralo, najsi bo še tako bleščeča. Bog je omniprezenten in Ljubeč do vseh ljudi enako. On je Stvarnik vsega kar obstaja (Deus Creator). Brez Boga se nič ne zgodi in ljudje ne moremo nič narediti.

    Vsa nebes nebesa ne morejo dojeti Boga, kaj šele ljudje. Bog je za nas ljudi dimenzija, ki ji ni mogoče priti do dna. Ki je tudi poustvarjeni fizikalni Cernski prapok ne more razvozlati. Stalno odkrivamo nove sončne sisteme, katerih neskončnosti si ne moremo predstavljati. Če je že vesolje v svoji celoti za nas preobsežno, da bi ga raziskali, koliko bolj je potem Bog kot njegov Stvarnik. Takoj ko bi Boga lahko doumeli, ne bi bil več Bog, ampak le neka človeška predstava ali zamišljena hipoteza, ki smo si jo domislili, ki jo lahko nekdo spreminja glede na versko pripadnost in določbe koncilov ali pa jo v obliki kipa postavi v kot. Bog ni religiozni priročnik! On je ki je izven vseh naših pojmov in predstav. Tako daleč in tako blizu nas in v nas je. Zaslutimo ga v smotrni naravi in v Dobroti ter Odrešenju vseh Ljudi na Zemlji.

    Kadar prisluhnem religijam in njihovim primitivnim ali filozofskim razlagam, podvomim v kompetentni človeški razum, da bi zmogel Boga razumeti. Kdo pa sem jaz da bi to sodil in razumel, kar je Božje? Deum scire nemo potest nisi Deum docente! Naš krščanski Bog je Troedini Bog Očeta, Sina Jezusa in Svetega Duha, ki poživlja in navdihuje. On je navdihnil svetopisemske pisatelje in nam dal Biblijo, da jo beremo, kaj nam pripoveduje.

    V knjigi Izaije 57,15 piše: »Kajti tako govori Visoki in Vzvišeni Gospod, ki večno prebiva in je njegovo ime sveto: Na višavi in v svetišču prebivam, sem pa hkrati pri potrtem in ponižnem v duhu, da poživljam duha ponižnim, da poživljam srce potrtim.«Potrt in ponižen duh je torej skrivnost Božjega prebivališča. Tako kot je Bog izbral v svoji suverenosti osovražen judovski narod, tako si je izbral za prebivališče ne bahače, ampak potrte in uboge ljudi v Palestini in tudi ljudi izmed vseh drugih narodov. V Matejevem evangeliju 21,42-44 Jezus pravi: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal temeljni kamen. In kdor bo padel na ta kamen, se bo razbil; in na kogar pade ta kamen, ga bo zmečkal.«To bi iz hebrejskega čistopisa prebrali tako: kdor se preda Bogu, bo njegov čkveški ponos razbit, da bo lahko Bog v njem prebival. Kdor pa ostaja ponosen, bo ta kamen padel nanj in ga zmečkal ter ga za vedno uničil. »… Vsa zemlja je polna njegovega veličastva«, »saj je vse to naredila moja roka, tako je vse nastalo, govori Gospod. Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu« (Iz 6,3; 66,2).In Bog živi v njem. V ponosnih in samozadostnih ter mogočnih in bogatih ljudeh pa Bog ne živi, najsi še tako verujoče govorijo in pobožno delajo. Bog hoče človeško ponižnost in skromnost, saj je tako živel Jezus naš Odrešenik. In tako naj živimo tudi mi ljudje, če smo Jezusovi Učenci. Naše poslanstvo na zemlji je , da spolnjujemo Božjo Voljo in da smo Bogu Očetu kot Njegovi Otroci na Zemlji v Čast in Veselje.

    Ludwig Schneider: Und wo wohnt Herr, unser Gott?

  28. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: »PREDEN NAPOČI DAN PRAVIČNOSTI, BO LJUDEM DANO NASLEDNJE ZNAMENJE NA NEBU …«
    (Dn 83)

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, govori pa jih tudi nam, ljudem sedanjega časa (Dnevnik sv. Favstine Kowalske):

    »Preden pridem kot pravičen sodnik, bom prišel kot kralj usmiljenja. Preden napoči dan pravičnosti, bo ljudem dano naslednje znamenje na nebu: Vse luči na nebu bodo ugasnile in velika tema bo po vsej zemlji. Tedaj se bo pokazalo znamenje križa na nebu in iz odprtin, kjer so bile prebodene Odrešenikove roke in noge, bo sijala velika svetloba, ki bo nekaj časa razsvetljevala zemljo. To se bo zgodilo nekoliko pred sodnim dnem« (Dn 83).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  29. Hvala says:

    ČLOVEKOVA DEJANJA SO PROTISLOVNA (Prd 3, 2-8)

    VSE IMA SVOJO URO , VSAKO VESELJE IMA SVOJ ČAS POD NEBOM:
    JE ČAS ROJEVANJA IN ČAS UMIRANJA,
    ČAS SAJENJA IN ČAS RUVANJA
    NASADA.
    JE ČAS POBIJANJA IN ČAS ZDRAVLJENJA,
    ČAS PODIRANJA IN ČAS ZIDANJA.
    JE ČAS JOKANJA IN ČAS SMEJANJA,
    ČAS ŽALOVANJA IN ČAS PLESANJA.
    JE ČAS ZAMETAVANJA BISEROV IN
    ČAS ZBIRANJA BISEROV,
    ČAS OBJEMANJA IN ČAS ODTEGOVANJA
    OBJEMANJU.
    JE ČAS PRIDOBIVANJA IN ČAS
    ZAPRAVLJANJA,
    ČAS HRANJENJA IN ČAS ZAMETAVANJA.
    JE ČAS PARANJA IN ČAS ŠIVANJA,
    ČAS MOLČANJA IN ČAS GOVORJENJA.
    JE ČAS LJUBEZNI IN ČAS SOVRAŠTVA,
    ČAS VOJNE IN ČAS MIRU

    Res ima vse na svetu svoj čas. Gospod je tisti, ki določa čas-čas milosti ……
    V skrivnost življenja nas vodi Sveti Duh, Sveti Duh, ki daje in oživlja življenje.
    Če dovolimo delovanje Svetemu Duhu, nas bo postopno vodil v globine življenja. Pokazal nam bo stvari, za katere nismo niti vedeli, pokazal nam bo Resnico o življenju, resnico o nas samih, pokazal nam bo napačne predstave o sebi in o ljudeh it….
    Vendar je potrebno kot je rekel že g . Miro “kilometrina ” molitev, preizkušenj, potrpljenja, trpljenja , kajti svoji volji in samovolji se je potrebno odpovedati , da lahko deluje SVETI DUH. Če imamo zadržke v mislih, če nismo potrpežljivi, če nismo ponižni, potem je to naše delovanje.

    Da se pa prepustimo delovanje Svetega Duha je res potrebna – PONIŽNOST, POTRPLJENJE, POTRPEŽLJIVOST človeka.
    Če bomo Svetemu Duhu prepustili svoje življenje, nas bo vodil v skrivnosti in globine Božjega delovanja.

  30. Hvala says:

    V linku, ki sem ga poslala pod naslov-

    KAKO PREMIŠLJEVATI BOŽJO BESEDO IN Z NJO ŽIVETI (Družina)
    je čudovito napisano KAJ NAJ BO BOŽJA BESEDA: NAJ BO

    – LUČ, KI RAZSVETLJUJE TVOJO POT,

    – KRUH, KI HRANI TVOJO DUŠO,

    – OGENJ, KI PRIŽIGA GOREČNOST,

    -POT, KI TE PELJE V ODREŠENJE,

    – UTRIP, KI SPODBUJA TVOJEGA DUHA,

    – ŽIVLJENJE, KI SE NIKOLI NE KONČA

    – Če ti branje »nič ne pove«, ostani miren in spokojen! Mogoče ti bo isti odlomek, ko ga boš bral kdaj drugič, »povedal« veliko. Nad našimi človeškimi dejanji je skrivnost milosti, ki je ni moč vnaprej določiti. Božja »ura« ni naša ura. Pri božjih rečeh je treba imeti veliko potrpljenja.

    – Ne prizadevaj si toliko, da bi razumel in natančno razložil dogmatski pomen božje besede, ampak jo poskušaj radostno premisliti v srcu, kot je storila Marija. Razmisli jo v duši! Tvojo notranjost naj preplavijo drhtenje in čustva, ki prihajajo iz božje bližine. »Ohrani božjo besedo«: naj se drhtenje in valovanje nadaljujeta čez dan (Družina).

    V tem članku je lepo povedano, če ti branje tisti dan ” nič ne pove”, ostani miren in spokojen. to je skrivnost milosti, ki je ni moč vnaprej določiti. “BOŽJA URA” ni naša ura. pri božjih rečeh je potrebno imeti veliko potrpljenja.

    Jaz to vedno poudarjam, da ima Gospod za vsako milost, dogodek……………….svojo uro.

    Ko jaz proučujem, razmišljam Božjo Besedo, me tudi včasih določene Besede na nagovorijo takoj, lahko se to zgodi čez dve leti, tri, oz. takrat, ko Gospod odloči ta čas. To je “tisti””Gospodov čas. ”

    O Božji Besedi, o kateri razmišljamo in po njej tudi živimo, tako kot je Gospod zapovedal, lahko opazimo, KAKO NAS GOSPOD VODI IN POUČUJE, TOLAŽI IN KAŽE, VZGAJA IN KAŽE, KAR NAM ŽELI POVEDATI IN DATI ZA CELO NAŠE ŽIVLJENJE IN ZA VEČNO. Sveto pismo je za vsakega človeka napisano za vekomaj- V TO NAS VODI SVETI DUH.

    Ohranimo Božjo Besedo vsak dan, naj se njeno drhtenje in valovanje ohrani celi dan.

  31. Hvala says:

    MODROST JE POTREBNA

    KATERI ČLOVEK MORE SPOZNATI BOŽJO VOLJO?
    KDO MORE RAZLOČITI, KAJ HOČE GOSPOD?
    MISLI UMRLJIVIH SO NAMREČ BOJAZLJIVE ,
    NAŠE SODBE NESTANOVITNE, KAJTI MINLJIVO TELO TLAČI DUŠO,
    ZEMSKI ŠOTOR UTESNJUJE
    ZASKRBLJEN UM.
    KOMAJ DOJEMAMO, KAR JE NA ZEMLJI,
    TEŽKO NAJDEMO, KAR IMAMO V ROKAH.
    KDO BO TOREJ PRIŠEL NA SLED
    NEBEŠKIM REČEM?
    KDO BI SPOZNAL TVOJO VOLJO , KO BI
    NE BIL TI DAL MODROSTI,
    KO NE BI BIL Z VIŠAV POSLAL
    SVOJEGA SVETEGA DUHA?
    TAKO PA SO ZEMLJANOM POTA
    IZRAVNANA
    IN LJUDJE SO POUČENI O TEM, KAJ TI
    JE PO VOLJI,
    PO MODROSTI SO BILI REŠENI (Mdr 9, 13-18)

    Sveti Duh nam v molitvi pomaga prepoznavati Božjo voljo .

  32. Hvala says:

    https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/56-4-Duhovnost-5

    KAKO PREMIŠLJEVATI BOŽJO BESEDO IN Z NJO ŽIVETI!

  33. Hvala says:

    http://www.mirenski-grad.si/dar-umnosti

    Ko se poglabljamo v Božjo Besedo nas Gospod nagovori, sporoči nam tisto, kar nam želi povedati. Včasih ni to takoj, da nam odpre oči, včasih nam pade stavek , ki nas direktno nagovor takoj, lahko pa tudi čez dolgo časa. Ko sta potovala učenca v Emavs so jima bile oči zadržane, nista spoznala Jezusa, ko pa je Jezus njima odprl oči, sta Ga spoznala.

    Skozi proučevanje Božje Besede nas vodi Sveti Duh. Za vse je potreben čas, proces, Gospod pa vse določa.
    Ko prosimo Svetega Duha in se mu priporočamo za razumevanje, nas vodi, kakor pač želi On, kdaj in kako, vedno bolj pa nam odpira um za razumevanje, če je to naša želja.

  34. Miro says:

    KAKO JE SV. FAVSTINA S PROŠNJO PRI GOSPODU POMAGALA NEKEMU UMIRAJOČEMU ČLOVEKU – TA OSEBA JE PO ODREŠENIKOVI MILOSTI TAKO MIRNO IN HITRO ZASPALA, DA JI CELO SVEČE NI BILO MOGOČE PRIŽGATI!

    Sv. Favstina Kowalska pripoveduje: Nekdo, ki je ležal na našem oddelku, je začel umirati. Zelo se je mučil. Tri dni je umiral, pa spet na trenutke bil pri zavesti. Vsa soba je molila zanj. Tudi jaz sem si želela iti k njemu, toda mati prednica mi je prepovedala hoditi k umirajočim. Tako sem v svoji sobici molila za to osebo. Ko sem slišala, da se še muči in temu ni videti konca, me je hipoma nekaj ganilo v duši in rekla sem Gospodu: »Jezus, če ti je vse, kar delam, ljubo, te torej prosim za pritrditev, naj se ta človek ne muči, ampak naj takoj preide v večno srečo.« Nekaj minut pozneje sem zvedela, da je ta oseba tako mirno in hitro zaspala, da ji celo sveče ni bilo mogoče prižgati (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, 936).

    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, mir umirajočim, zaupamo vate!
    Sv. Favstina, prosi za nas!

  35. Hvala says:

    Za zdrav odnos do sveta potrebujemo trdnost (hrbtenico). To pomeni, da kristjan pozna krščanski nauk, ga sprejema in ko naleti na vsebine, s katerimi se ne strinja, išče odgovore in razlage, zakaj Cerkev tako uči. Poleg tega ima jasne vrednote, za katere se zavzema in po njih živi. Prav vrednote, izvirajoče iz nauka Cerkve, mu bodo najboljše vodilo pri odločanju v težjih situacijah.

    Gospod je govoril in govori še danes po svojih izvoljenih prerokih-duhovnikih, poslušajmo jih.

  36. Janez says:

    Odprimo (si) vrata k sreči, pater dr. Gržan

    Človek je bitje z neustavljivim hotenjem po več. In nemirno je naše srce (celo telo ne najde dokončne potešitve in globina duha ne umiritve), dokler ne prodremo v razsežnost, ki je Presežnost. In v njej je Jezus Pot, Resnica, saj je Življenje samo. Po/v Njem je tista (po)polnost, po kateri neustavljivo težimo … in težimo sebi in bližnjim, dokler ne najdemo in dodamo k svojemu življenju tisto V/vredno. Ob svetovnem dnevu bolnikov bi želel vzeti v premislek, kako pomembno je živeti (ob domačih) v navezi z nekom, ki živi v stiski življenja in nas k njemu pokliče L/ljubezen. Že nekaj časa izkustveno spoznavam, kako nas Bog prepleta v mrežo sočutno prebujenih navez. Nihče izmed nas ne more rešiti sveta, a so posamezniki v stiski življenja, ob katerih doživimo notranjo obvezo, da se sklonimo k njihovi stiski (ne mislim le materialne) in zastopamo Boga kot (od)rešujočo bližino.

    Pred kratkim sem bil v Ljubljani. Povabili so me na snemanje oddaje o sočutju. Mimo neštetih sem hitel proti radiu. Čeprav sem imel misli usmerjene k temi pogovora, me je poklicala v pozornost gospa, ki je sredi zime sedela na mrzli klopci. “Ne, ni brezdomka,” sem hitro ugotovil, pa me je vendarle nekaj (bil je Nekdo) pritegovalo, da pristopim. Klic Ljubezni sem zavrnil z izgovorom, da nimam časa. A božjega (po)klica ni mogoče zadušiti – z zavrnitvijo se zapleteš v duhamorna počutja. In potem, ko sem tam na radiu pometoval o sočutju, me je vznemirjala misel: “Ja, veliki blefer, ki naklada o sočutju, beži pa mimo konkretnih stisk, v katere je poklican.” Po snemanju sem pohitel in, Bogu hvala, še ne zamudil gospe na klopci. Če bi je ne našel, bi natrgal božanske vezi Sočutja, v sebi po niti duhovnega ravnovesja. Vrata k sreči in zadovoljstvu bi ostala zaprta.

    Ja, ‘gospa sreča’ ne more vstopiti k nam, če ne odpremo srca k trpečim, h katerim nas kliče Ljubezen. Odprto srce ji omogoči vstop v obe smeri: ljudem v stiski in k nam samim. V S/sočutju prebujena B/bližina je edina, ki (nas) notranje (po)teši in (u)miri. Niti Bog ne more (od)rešiti sebičnežev, tistih, ki pestujejo le sebe in se odvračajo od bolečine bližnjih (ne le ljudi – tudi živali, pa matere zemlje …), h katerim so poklicani. So kot nabuhla zvezda, ki se slej ko prej sesuje sama vase in doživi osebni kolaps.

    Vredno in potrebno je sestopati s piedestala lastnih ugodnosti in se sklanjati k tistim, h katerim nas priteguje Bog sam. Kako pomenljivo nam s svojimi ravnanji pričuje to papež Frančišek. Kot njegov zavetnik Frančišek Asiški stopa k ljudem v stiski, ki tavajo na rimskih cestah, v izgubljenosti Zahodne civilizacije. Nadškof Krajewski ni zanikal, da se mu papež Frančišek, oblečen v navadno duhovniško oblačilo, večkrat pridruži na nočnih obiskih revnih. Ja, papež je v L/ljubezni pogumen in iznajdljiv. – Sva tudi midva?

    Pater dr. Karel Gržan, Ognjišče

    Kdor je zvijačnega srca, ne bo našel sreče, kdor je lažnivega jezika, bo padel v hudobijo. Pridigar

    »Ni se vam treba nenehno zahvaljevati, delajte tudi vi dobro in pomagajte. Kar je narobe z našim svetom je to, da smo pozabili, kako drug drugega ljubiti. Kajti, ne pozabimo: sočutje spreminja svet na bolje, pa naj bo v še tako majhnih količinah.« Neznani avtor.

  37. Janez says:

    SVETO PISMO
    Koliko lepote je v tebi!
    Kako čudovito me Bog nagovori po tebi:
    v psalmih, prerokih, apostolih.
    V tebi najdem čudovite niti Božjih misli,
    ki jih vtkem v svoje življenje,
    in glej, kako lepa preproga nastaja!
    Kot da Bog od vekomaj misli le name
    in te je, Pismo, napisal le zame…
    Kadar sem v stiski,
    v tebi najdem moč in tolažbo;
    kadar sem srečna, zahrepenim
    po Božji besedi kot nevesta po ženinu.
    V tebi je toliko sonca, življenja,
    upanja, modrosti, ljubezni,
    da lahko vsakdo v tebi najde
    dovolj hrane za svojo dušo
    in svoje srce
    in mu ni treba iskati
    praznega modrovanja
    učiteljev in gurujev z Vzhoda.
    Vsak, ki prebira tebe,
    začuti mir, srečo, veselje,
    saj nam po tebi govori Bog, naš Oče.
    Iz tebe so umetniki črpali
    navdihe za svoja dela.
    Že skoro dva tisoč let
    neštetim rodovom
    odkrivaš smisel življenja
    in pravo pot.
    Zato te imenujemo
    Knjiga vseh knjig,
    vseh časov in vseh ljudi.

    Medmrežje Fejstbog, Suzana Belcijan.

    Kako naj beremo Sveto pismo? 14 koristnih nasvetov plus dva dodatka (Medmrežje Aleteia)
    V njem ni treba iskati pobožne literature ali priročnika o moralnih pravilih – je veliko več kot to. Statistike kažejo, da ima večina katoličanov doma Sveto pismo, vendar ga bere pičlih pet odstotkov. Večini se zdi Sveto pismo obsežno in dolgočasno ali pa so si o njem ustvarili napačno mnenje. Kljub temu je Sveto pismo izjemno zanimivo čtivo: gre za 73 knjig, Stare zaveze in Nove Zaveze, ki so bile napisane v obdobju dva tisoč let. V njem je opisana najzanimivejša zgodba človeštva, in sicer človekovo iskanje Boga in njegovo postopno razodevanje Ljudem. Zato svetopisemska zgodba predstavlja zgodbo vsakega izmed nas. Sveto Pismo ali Biblija je Knjiga Knjig za kristjane. A kako naj ga beremo, da bomo odnesli čimveč od branja Svetega Pisma in spoznali Božjo Voljo, ko mi poslušamo Boga?

    1. Sveto pismo je treba poslušati, ne brati. K besedilu pristopajmo z zaupanjem vanj in v tiste, ki so ga napisali, ter v Duha, ki ga prežema. Sveto pismo ni stara knjiga, ampak je živo besedilo, ki nam nenehno govori.
    2. V njem ni treba iskati moralnega sporočila. Ne ponuja nam moralnih pravil, za to zadošča deset Božjih zapovedi. V središču knjige je človek, ki išče Boga, in Bog, ki mu prihaja naproti. Vsaka stran skuša razkriti skrivnost človeka v odnosu do Božje skrivnosti in njenih posledic.
    3. Berimo ga, da bi spoznali, ali je Jezus zares Gospod. Kristjanom je najpomembnejši vidik ta, da vidijo, kako se vse besede Svetega pisma dopolnjujejo in dobijo polni pomen v Jezusu.
    4. Razumeti ga moramo kot knjigo človeštva. Sveto pismo so napisali po Božjem navdihu razni pisatelji, ki govorijo o ljudeh in njihovih okoliščinah ter skušajo človeštvo razumeti v luči vere v Boga.
    5. Sprejmimo tudi njegove omejitve. To ni popolna knjiga. V njej najdemo grehe in krivice, pa tudi neskladnosti in napake ter predvsem človekovo omejeno razumevanje. Sveto pismo se nenehno razvija in postopoma razkriva Božje obličje, včasih z velikimi skoki naprej, včasih z nekaj koraki nazaj.
    6. Berimo ga vsak dan. Skozi vsakdanje poslušanje bosta na mesto vztrajnosti stopila radovednost in zanimanje.
    7. Brati ga je treba po kratkih odlomkih, da bi laže ponotranjili, kar smo prebrali. Ni treba razumeti vsake besede v besedilu, treba je biti pozoren na to, kaj nas v besedilu najbolj pritegne.
    7. Berimo ga brez strahu. Ni razloga za strah, da bi se zmotili v tolmačenju, dovolj je, da iskreno in pozorno poslušamo. Sicer vprašajmo duhovnika o pravem pomenu, če nekaj ne razumemo.
    9. Duh in vsebina sta v besedilu, sta pa tudi v naših srcih, ko beremo Sveto Pismo. Poslušajmo, kaj nam Bog hoče povedati!
    10. Pri branju poiščimo pomoč. Iščimo pri branju vsebino in duha Božje Besede, ne berimo legalistično in črkobralsko kot zakonodajne predpise.
    11. Pomembno je, da imamo dober izvod Svetega pisma, takšnega, ki je opremljen s komentarji in razlagami. Veliko svetopisemskih komentarjev najdemo tudi na spletu.
    12. Berimo ga tudi v družbi. Osebno branje je enako pomembno kot skupinsko. Ko z nekom podelimo svoje misli ob branju, nas to podpira in nam pomaga na naši poti. Znanje tistih, ki so v branju napredovali, naj nam ne jemlje poguma, ampak naj nam bo samo v navdih.
    13. Treba ga je brati, zraven pa je dobro tudi pisati. Zelo uporabno je, če si ob branju zapišemo stavke, ki so nas zaznamovali, in misli, ki so se nam ob njem porodile. Razmišljajmo o prebranem.
    14. Treba pa je moliti k Bogu Svetemu Duhu ko beremo Sveto Pismo. Pred branjem, med in po branju je molitev znamenje in orodje človeka, ki želi poslušati Boga. Pomembno je, da molimo psalme, sprva lahko samo tiste, ki so nam najbolj všeč.
    15. K branju pristopajmo v tišini. Ko se misli v tišini umirijo, se zgodi, da se stavek, ki nam je bil všeč, pojavlja skozi ves dan, nas preseneča in tolaži.
    16. Uživajmo v odkritjih. Ko začnemo odkrivati presenetljive stvari in pomene, postajamo vse bolj dovzetni za razumevanje semen, ki jih je Bog posadil na jesen utrudljivega branja, ki na cvetočo pomlad obrodijo sadove. Biblija je zato Knjiga Knjg.
    https://si.aleteia.org/2018/02/20/kako-naj-beremo-sveto-pismo-14-koristnih-nasvetov/.

    Bog želi, da uresničujemo Njegovo Voljo in Božje zahteve vsebinsko, zato ni dovolj, da le beremo in poznamo celotno Sveto Pismo črkobralsko in do besede natančno, ampak da poznamo vsebino in Duha Božje Besede in jo v vsakdanjem življenju kot kristjani in ljudje izvajamo. Lačen sem bil, ali ste mi dali jesti, žejen sem bil ali ste mi dali piti, bolan sem bil ali ste mi Samaritansko pomagali itd. Ne moremo biti dobri kristjani, če nismo dobri ljudje. Ko molimo nas posluša Bog, ko beremo Sveto pismo pa mi poslušamo Boga.

  38. Hvala says:

    Bog pozna celo naše misli
    Berilo iz pisma Hebrejcem (Heb 4,12-13)

    Božja beseda je živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. Ni je namreč stvari, ki bi bila Bogu nevidna. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor.

  39. Janez says:

    Zelo preprosto je izpostavljati napake drugih ljudi, veliko težje pa je priznati lastne pomanjkljivosti (Aleteia)
    V dobi srditih besednih spopadov na družbenih omrežjih se je zelo preprosto posmehovati pomanjkljivostim in napakam drugih ljudi. Včasih nas mika, da bi posredovali in nekoga popravili, saj so njegove napake na ogled vsemu svetu. Čeprav je bratski popravek včasih potreben in upravičen, bo veliko bolje, če se bomo na tovrstne skušnjave pogosteje odzvali s tišino. In ne bomo nikogar nič opozarjali in/ali popravljali. Razen, če bomo morda vprašani, kaj menimo. Pa še takrat je prav, da smo blagi in strpni. Tako bi tud mi želelil, da naše omanjkljivosti in napake obravnavajo drugi.

    Tišina je ključ do kreposti
    V mnogih primerih bi naš odziv povzročil več škode kot koristi, posebej če se odzivamo zelo spontano in nepremišljeno in želimo nekoga popraviti, ko so naša čustva še povsem razburkana. Sv. Janez od Križa je v svojem delu Živi plamen ljubezni zapisal, da je tišina pogosto ključ do kreposti. Neupoštevanje človekovih pomanjkljivosti, tišina in nenehno sporazumevanje z Bogom bodo odpravili velike pomanjkljivosti naše duše, ki bo tako postala polna kreposti. To je v skladu z Jezusovimi besedami o sodbi drugih ljudi. S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: “Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa,” če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata. (Mt 7,2–5).

    Najprej počistimo pred svojim pragom
    Z drugimi besedami: ko vidimo pomanjkljivosti drugih, bi se morali najprej odzvati tako, da se zazremo vase in ugotovimo, ali je v našem življenju kaj takšnega, kar bi morali spremeniti sami pri sebi. Svet bomo najlažje spremenili, če bomo najprej dopustili, da Bog preobrazi naše življenje. Imamo vsak pri sebi kar dovolj dela, saj imam veliko pomanjkljivosti in grehov. Navsezadnje smo na koncu najbolj odgovorni za svojo dušo, ne pa za iskanje in izpostavljanje napak drugih ljudi.

    https://si.aleteia.org/2019/11/20/ta-svetnik-priporoca-naj-spregledamo-pomanjkljivosti-drugih/

  40. Hvala says:

    ALI SME ČLOVEK BOGA GOLJUFATI? (Mal 3-8-12)

    ALI SME ČLOVEK BOGA GOLJUFATI. VI PA ME GOLJUFATE IN IN PRAVITE. V ČEM TE GOLJUFAMO’ ?
    PRI DESETINI IN DAROVIH. S PREKLETSTVOM STE PREKLETI, KER ME GOLJUFATE VES NAROD !
    PRINESITE VSO DESETINO V ZAKLADNICO, DA BO ZALOGA V MOJI HIŠI, IN PREIZKUSITE ME S TEM, GOVORI GOSPOD NAD VOJSKAMI, ČE VAM TEDAJ NE ODPREM ZAPORNIC NEBA IN NE IZLIJEM NA VAS BLAGOSLOVA DO PREOBILJA!
    ZADRŽAL VAM BOM POŽIRALCA , DA VAM NE POKONČA SADU ZEMLJE, IN TUDI TRTA NA POLJU NE BO JALOVA, GOVORI GOSPOD NAD VOJSKAMI. IN VSI NARODI VAS BODO BLAGROVALI, KER BOSTE DEŽELA UGODJA, GOVORI GOSPOD NAD VOJSKAMI.”

    Že Sveti Pavel je rekel oz. vprašal kaj ima človek, kar ni prejel od Boga? Ničesar!, ker vse, kar je prejel in ima je prejel od Boga.
    Bog nam je dal vse kar imamo v najem. Kako opravljamo s tistim kar imamo v najemu???

    Dr. Tomislav Ivančić je vprašal : “Povej človek, kaj je tvojega, “?

    Gospodu je treba dajati kar je zapovedal, drugače je to goljufanje Boga. Prince Derek zelo natačno in nazorno opisuje o tem v knjigi Božji načrt za tvoj denar. Tudi karizmatik Dražen Bušić je o tem povedal oz. poudaril to temo v svojih knjigah. Celo, ko ni rednega dohodka oz je minimalni je potrebno dajati Bogu kar je Božjega, kajti vse je od Boga. Obliko dajanja je pač odvisna od posameznika.

    • Miro says:

      Potrebnost dajanja, na katero je opozorila ga. Hvala, je izjemno pomembna za naše življenje. Ob tem bi omenil p. Josepha Billa, ki je na svojih seminarjih vedno izpostavil potrebnost oddaje desetine v dobrodelne namene. O tem piše tudi v svoji knjigi “Jezus te ljubi”. Ljudi, ki so imeli smolo pri poslih, financah in so k njemu prišli po nasvet, je najprej vprašal, če dajejo desetino za Gospoda. Tega niso mogli potrditi, na to so pozabili. Kdor ga je poslušal in začel dajati v dobrodelne namene, je bil pri svojem poslu deležen velikega blagoslova. O tem nam Jezus jasno pravi: “Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo« (Lk 6,38).

  41. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: »MOLITEV JE KAKOR KRIK, KI PRIHAJA IZ SRCA TISTEGA, KI VERUJE IN ZAUPAM BOGU!«

    Papež Frančišek je danes začel z novim nizom katehez, ki bodo posvečene molitvi. Za zgled vere in vztrajne molitve je tokrat postavil slepega Bartimaja, ki kljub grajanju ljudi okoli sebe ni utihnil, ampak je neomajno vpil k Jezusu in na koncu dobil to, kar je želel. Več o tem na:

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2020-05/sveti-oce-zacel-s-katehezami-o-molitvi-clovek-je-pred-bogom-ber.html

    • Miro says:

      Oprostite, še popravek v zadnjem delu naslova, kjer se pravilno glasi: »… iz srca tistega, ki veruje in zaupa Bogu!«

  42. Miro says:

    SV. DOMINIK SAVIO JE RAD VSEM POMAGAL IN JIH VEDNO OPOMINJAL, NAJ SE VARUJEJO GREHA KOT SVOJEGA NAJVEČJEGA SOVRAŽNIKA!

    Lahko rečemo, da je bilo svetništvo svetemu Dominiku položeno že v zibelko, saj ga v življenju nobena misel ali dogodek nista mogla odvrniti od njegovega sklepa, ki ga je, sedemleten, zapisal, potem ko je na veliko noč leta 1849 prejel sveto obhajilo: »Pogostoma bom hodil k spovedi, k obhajilu pa vedno, ko mi bo spovednik dal dovoljenje. Posvečeval bom praznike. Moja prijatelja bosta Jezus in Marija. Rajši umreti kakor grešiti.«

    Več o življenjski in duhovni poti tega svetnika na:

    https://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/619DAD09EF1BDFFDC1256FEB003DCF55

    Božje usmiljenje ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Dominik Savio, prosi za nas!

  43. Miro says:

    KAKO RAZLOČEVATI, KAJ PRIHAJA OD SVETEGA DUHA IN KAJ OD DUHA SVETA?

    O tem nam veliko povedo tehtne misli papeža Frančiška, izrečene v homiliji na začetku leta 2020. Takole pravi v začetnem delu: »Krščansko življenje pomeni ostati v Bogu ter slediti Svetemu Duhu, ne duhu sveta, ki vodi v pokvarjenost in nezmožnost ločevati med dobrim in slabim. V berilu iz prvega Janezovega pisma (1 Jn 3,22-24; 4,1-6) evangelist povzame Jezusov nasvet učencem: ‘Ostanite v Bogu.’«

    Zatem sveti oče nadaljuje: »Nekdo je lahko v najbolj grešnih mestih, v najbolj ateističnih družbah, a če srce ostane v Bogu, ta moški in ženska prinašata zveličanje. V Apostolskih delih najdemo prizor, ko učenci prispejo v mesto in srečajo kristjane, ki jih je krstil Janez. Vprašajo jih: ‘Ali ste prejeli Svetega Duha?’ A tile sploh niso vedeli, kaj to je. Koliko kristjanov tudi danes istoveti Svetega Duha z golobom in ne ve, da je tisti, ki omogoča ostati v Gospodu, je zagotovilo, je moč, da se ostane v Gospodu.«

    Za celotno homilijo o razločevanju med Svetim Duhom in duhom sveta glej na:
    http://www.mirenski-grad.si/en/node/7305

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

  44. Janez says:

    NAJPOGOSTEJŠA OBŽALOVANJA LJUDI (Zgodba iz UK avtorice Bronnie Ware, medicinske sestre)
    Pred časom je na angleško govorečem trgu izšla knjiga z naslovom THE TOP FIVE REGRETS OF THE DYING (Pet najpogostejših obžalovanj umirajočih). Avtorica Bronnie Ware je medicinska sestra, ki je več let skrbela za umirajoče, v tem času pa je zbrala njihova največja življenjska obžalovanja.

    1. Želel/a bi si imeti pogum, da bi živel/a takšno življenje, kot sem si ga želel/a sama, ne kot ga drugi pričakujejo od mene. Gre za najpogostejše obžalovanje, ki se pojavi, ko se življenje končuje in ljudem postane jasno, kako je bilo njihovo življenje vodeno s strani drugih in da jim ni uspelo uresničiti niti polovice lastnih pričakovanj.
    2. Želel/a bi si delati veliko manj kot sem. Želja praktično vsakega moškega, ki so pogrešali odraščanje svojih otrok in intimnejši odnos s svojo življenjsko sopotnico. Spoznanje, da je življenje odšlo za nekoga drugega, je eno najgrozovitejših, ki prizadene predvsem moške, čeprav je bil odgovor pogost tudi med ženskami.
    3. Želel/a bi si biti odkrit/a z drugimi in izraziti svoje občutke in čustva. Večina ljudi zanika in tlači svoja čustva v želji, da bi lahko ostali v družbi ostalih. Posledica je ta, da se nikoli ne uspejo dokončno osebnostno razviti in postati to, kar si želijo. Zagrenjenost in osebnostna neuresničenost sta tudi zelo pogosta razloga za pojav različnih oblik ljubezni.
    4. Želel/a bi si ohraniti prijatelje. Bolezen je tista, ki razkrije vrednost pravega prijateljstva. Zavedanje, da je zgodba končana, je eno najbolj grenkih spoznanj, sploh zato, ker je prijateljstvo ena ključnih človekovih kvalitet.
    5. Želel/a bi si biti srečnejši/a. Želja je posledica presenetljivih spoznanj, da je sreča pravzaprav izbira in da si jo/e (ne)izbere vsak sam. Njena odsotnost je posledica zavestne odločitve ležernega in ugodnega življenja “srednjega razreda”, brez velikih sprememb in pretresov, z vedno dovolj veliko oddaljenostjo od vsakršnih sprememb.

    Nauk:
    Ne imejmo teh obžalovanj!!! Obžalovanje in strah sta tatova dvojčka, ki nam kradeta današnji dan! Življenje je Božji Dar, zato ga izkoristimo tako, da bomo verovali, molili, ljubili in delali dobro in služilim bližnjim. Izpolnimo svoje življenje za druge in za Boga.

  45. Janez says:

    Kaj je božanska skrb oziroma Božja previdnost za kristjane?
    Božanska skrb ali drugače Božja previdnost, je Božji način upravljanja vsega, kar je v vesolju. Doktrina božanske skrbi pravi, da ima Bog vse popolnoma pod svojim nadzorom. To vključuje vesolje kot celoto (Psalm 103,19), snovni svet (Evangelij po Mateju 5,45), vse, kar je povezano z obstojem narodov (Psalm 66,7), človekovo rojstvo in usodo (Pismo Galačanom 1,15), človekove uspehe in neuspehe (Evangelij po Luku 1,52), varovanje Božjega ljudstva (Psalm 4,9) in še marsikaj. Doktrina je v neposrednem nasprotju z zmotnim prepričanjem, da vesolju vlada naključje ali usoda. Božanska skrb je preprosto Bog, ki uresničuje svojo voljo v vesolju, ki ga je ustvaril. Bog svoje načrte uresničuje med drugim tako, da upravlja človeške zadeve – in sicer prek svojega naravnega reda oziroma naravnih zakonov, ki jih je vzpostavil. Ti naravni zakoni niso nič drugega kot izraz delovanja Boga v njegovem vesolju. Sami po sebi, ločeno od Boga, ne obstajajo niti ne delujejo. Naravni zakoni so preprosto fizični izrazi Božjega upravljanja vesolja, ki ga je ustvaril.

    Božja skrb upravlja tudi človekove odločitve. V svojih odločitvah in dejanjih dejansko nismo svobodni, saj delujemo v okviru Božje volje. Kar koli počnemo in kar koli sklenemo, je v popolni skladnosti z Božjo voljo – tudi kadar ravnamo grešno (Prva Mojzesova knjiga 50,20). Bog ima torej nadzor nad našimi odločitvami in dejanji (Prva Mojzesova knjiga 45,5; Peta Mojzesova knjiga 8,18; Pregovori 21,1). Vendar Bog to počne tako, da pri tem ni okrnjena odgovornost človeka kot moralnega subjekta niti njegova odgovornost za lastne odločitve. Doktrino božanske skrbi lahko povzamemo takole: Bog je v večnosti po svoji volji odredil vse, kar se bo zgodilo; vendar nikakor ni Bog avtor greha, niti ni človek brez odgovornosti. Osnovni način, kako Bog izvršuje svojo voljo, je prek sekundarnih dejavnikov (npr. naravnih zakonov, človekovih odločitev). Z drugimi besedami, Bog deluje posredno prek sekundarnih dejavnikov in s tem uresničuje svojo voljo.

    Včasih to stori s čudežnim delovanjem. Takšna dela imenujemo čudeži (tj. nadnaravni dogodki – za razliko od naravnih dogodkov). Čudež je, kadar Bog za kratek čas zaobide naravni red, ki ga je postavil, da bi svojo voljo in načrt uresničil nadnaravno. Naj navedemo dva primera iz Apostolskih del, s katerimi bomo ponazorili Božje neposredno in posredno uresničevanje njegove volje. V apostolskih delih 9 je opisano spreobrnjenje Pavla iz Tarza. Bog je s slepečo svetlobo in glasom, ki ga je slišal le Savel, Savlu za vselej spremenil življenje. V svoji božanski skrbi je določil, da bo Savla spreobrnil za nadaljnje uresničevanje njegove volje. Z neposrednim, čudežnim dejanjem je povzročil, da se je Savel spreobrnil in postal apostol Pavel. Če govorite s katerim koli spreobrnjencem v krščanstvo, boste praviloma slišali sicer manj dramatično, a podobno zgodbo. Sovražni grešniki se pokesajo in spreobrnejo k veri v Kristusa, ko jim Sveti Duh čudežno spreobrne uporno srce – prek pridig, ki jih slišijo, branja Svetega pisma in vztrajnega pričevanja prijatelja ali sorodnika. Poleg tega Bog nenehno deluje v življenjskih situacijah in prek njih. Stiske, kot so izguba službe, razpad zakonske zveze, zasvojenost … vse to lahko Bog uporabi, da človeka privede do preobrata. Pavlova spreobrnitev je bila posledica neposrednega, nadnaravnega posega božanske skrbi, medtem ko se večina kristjanov spreobrne po dolgem zaporedju posrednih posegov božanske skrbi.

    V Apostolskih delih 16,6–10 najdemo tudi poročilo o Božjem posrednem uresničevanju svoje volje. Bilo je med Pavlovim drugim misijonskim potovanjem. Bog je v svoji skrbi želel, da gre Pavel s spremljevalci v Troádo. A ko so odšli iz pizidijske Antiohije, so se sklenili napotiti proti vzhodu v Azijo. Sveto pismo pravi, da jim Sveti Duh ni dovolil besede oznanjati v Aziji. Tako so se odpravili proti zahodu v Bitinijo; a tudi to jim je Kristusov Duh preprečil in končali so na poti v Troádo. Zapisi o tem so nastali naknadno, po samih dogodkih. Sredi dogajanja je bilo mogoče najti običajno, logično razlago, zakaj učenci niso mogli oditi v Azijo ali Bitinijo. Vendar je Luka, pisec Apostolskih del, pri popisovanju teh dogodkov za nazaj po navdihu Svetega Duha spoznal, da je Bog učence vodil, kamor jih je želel poslati; to je Božja skrb. V pregovorih 16,9 je o tem zapisano: »Človekovo srce načrtuje svojo pot, a GOSPOD vodi njegove korake.«

    Nekateri menijo, da prepričanje o Božjem neposrednem ali posrednem upravljanju vsega onemogoča vsakršno možnost svobodne volje. Če ima Bog popoln nadzor, kako naj bi bili potemtakem ljudje v svojih odločitvah svobodni? Z drugimi besedami, če naj bi veljal pojem svobodne volje, mora obstajati nekaj, kar je zunaj suverenega Božjega nadzora – npr. naključnost človekovih odločitev. Za namen nazornejše razlage predpostavimo, da to drži. Kaj bi to pomenilo? Če Bog nima popolnega nadzora nad vsemi naključnimi možnostmi, kako nam potem zagotavlja odrešenje? Kot pravi Pavel v Pismu Filipljanom 1,6: »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa.« Če Bog nima vsega pod svojim nadzorom, je ta obljuba – in s tem tudi vse druge svetopisemske obljube – neveljavna. Potemtakem nimamo popolne gotovosti, da bo dobro delo odrešenja, ki je bilo v nas začeto, tudi dokončano.

    Še več: če Bog nima nadzora nad vsem, to pomeni, da ni suveren; in če ni suveren, to pomeni, da ni Bog. Vztrajanje pri naključnem dogajanju zunaj Božjega nadzora nas pripelje do tega, da Bog sploh ni Bog. In če lahko naša »svobodna« volja preseže božansko skrb, kdo je navsezadnje Bog? Mi sami. To pa seveda ni sprejemljivo za nikogar, ki ima krščanski, svetopisemski pogled na svet. Resnica je ta, da smo, dokler nas milost božanske skrbi ne privede do spreobrnjenja in vere samo v Kristusa, duhovno mrtvi in usužnjeni grehu (Evangelij po Janezu 8,31–38; Pismo Rimljanom 6,15–23). Nimamo torej nekakšne »moralne nevtralnosti«, ki bi bila naše izhodišče pri ravnanju na podlagi svobodne volje. Božanska skrb ne uniči naše domnevne svobode. Nasprotno: edino božanska skrb nas dela svobodne v Kristusu in nam omogoča, da primerno ravnamo v njegovi svobodi.

    Addendum:
    – Božja previdnost – to so posegi in dogajanja, po katerih Bog z modrostjo in ljubeznijo vodi vse stvari in ljudi v Stvarstvu do njihovega poslednjega cilja, v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Voljo.
    – Kristus nas vabi, naj se kot Božji Otroci sinovsko prepuščamo previdnosti našega nebeškega Očeta (prim. Mt 6,26-34);
    v naslonitvi na to pravi sv. apostol Peter: “Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas” (1 Pt 5,7; prim. Ps 55,23).
    – Božja previdnost deluje tudi po delovanju stvari. Ljudem daje Bog, da svobodno sodelujejo pri njegovih načrtih.
    – To, da Bog dopušča fizično in moralno zlo, je skrivnost, ki jo Bog osvetljuje po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal, da bi premagal zlo. Vera nam daje gotovost, da Bog ne bi dopuščal zla, če ne bi po skrivnostnih poteh, ki jih bomo v polnosti spoznali šele v večnem življenju, napravljal, da tudi iz zlega prihaja dobro. Marsikaj ljudje ne razumemo svojo človeško pametjo, kar je Božja Skrivnost.

    Medmrežje gotquestionsbozanskaskrb, medmrežje Marija pomagaj Brezje et altro

  46. Miro says:

    »SVETA EVHARISTIJA JE PRAZNIK LJUBEZNI MED NAMI, PRAZNIK NAŠE LJUBEZNI DO BRATOV – IN BRATJE SO VSI LJUDJE …« (Pavel VI.)

    Naj nam Sveti Duh pomaga tudi, ko premišljujemo o evharistiji. Pri tem nam je lahko v izjemno oporo Kompendij Katekizma katoliške Cerkve, o katerem je Benedikt XVI. zapisal, da »se ta zaradi svoje jedrnatosti, jasnosti in celovitosti obrača na vse ljudi, ki sredi razpršenega sveta z raznovrstnimi sporočili želijo spoznati pot življenja, resnico, ki jo je Bog zaupal Cerkvi svojega Sina«.

    Kot je med drugim zapisano v Kompendiju glede evharistije, sveto obhajilo poveča naše zedinjenje s Kristusom in z njegovo Cerkvijo, ohranja in obnavlja življenje milosti, prejete pri krstu in pri birmi, ter nam daje rasti v ljubezni do bližnjega. Ko nas krepi v ljubezni, izbrisuje male grehe ter nas varuje pred prihodnjimi smrtnimi grehi.

    Pod vodstvom Svetega Duha se skušajmo poglobiti tudi v naslednja razmišljanja o sveti Evharistiji:

    Kristus je pustil v evharistiji spomin svojega
    trpljenja, da bi bili vsi ljudje, ki so postali
    posinovljeni Božji otroci, deležni
    Božje narave in bi tako v vsakem odnosu in
    v vsaki človeški dejavnosti
    odsevali sijaj svoje najvišje poklicanosti.
    (Janez XXIII.)

    Evharistija je praznik ljubezni med nami,
    praznik naše ljubezni do bratov –
    in bratje so vsi ljudje, od najbližjih
    do najbolj oddaljenih, do najmanjših,
    do najbolj ubogih, do najbolj potrebnih,
    prav do tistih, ki so antipatični ali sovražni.
    (Pavel VI.)

    Obhajajmo se s tem mesom zato,
    da bi postali eno samo telo s Kristusom –
    in to se zgodi po jedi, ki nam jo je dal,
    ko nam je hotel pokazati ljubezen,
    ki jo ima do nas.
    (Janez Zlatousti)

    Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  47. Janez says:

    HODITI V DUHU
    Se vam zdi krščansko življenje težko in včasih zahtevno ali celo nemogoče? Da res je nemogoče je, ko poskušamo karkoli narediti sami s človeškimi močmi brez Boga in njegovega blagoslova in pomoči. Živeti krščansko življenje s svojo lastno močjo je podobno ladji na suhih tleh … Ne premakne se. Da bi ladja nekam prišla, mora biti na vodi, da se bo lahko premikala naprej z vesli, jadri ali motorjem. Tako je tudi z nami, ki vedno rabimo Boga. In da bi uživali v krščanskem življenju, se moramo najprej naučiti, kako se z Vero in Molitvijo umiriti in počivati v Bogu. Pavel je to vedel, ko je rekel: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Filipljanom 4,13). Skrivnost krščanskega je v tem, da Kristus živi v nas: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Galačanom 2,20). Ko je bil Jezus z učenci na zadnji večerji, jim je povedal, da jih bo zapustil, ampak da ne bodo ostali sami: »Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.« (Janez 16,7). Dan vam bo nekdo, ki vam bo omogočil pogumno živeti krščansko življenje – Sveti Duh. On ni samo usmerjevalna tabla na božanski poti: On je Kristusov Duh, ki je prišel in zdaj živi v vas.

    Sveti Duh ali Spiritus Sanctus je Bog, tako kot tudi Sin in Oče. Tu nastane lahko med laiki in verniki, zaradi pomanjkljive verske ter bogoslovne izobrazbe, pojmovni nesporazum in zmešnjava, če ljudje Svetega Duha ne vidijo in razumejo kot Božje osebe, kajti on ima osebnost. Je Božanska oseba z lastno voljo in čustvi. Sveti Duh ima vse lastnosti, ki jih imata tudi Sin in Oče. Je vsemogočen, vseveden, nespremenljiv in večen. On je tretja oseba Svete trojice, ki je en sam Bog. Sveti Duh je pomemben del kristjanovega življenja. Poglejmo si nekaj njegovih vlog in zakaj je tako pomemben. Sveti Duh obsodi naš greh in nam pove, da rabimo Kristusa (Janez 16,8–11). Sveto pismo razloži, da brez Svetega Duha in njegove pomoči ljudje mislijo, da je krščanstvo nesmisel/norost. (1 Korinčanom 1,18). Ljudje okrog vas morda mislijo, da je nesmiselno/noro narediti takšno zavezo s Kristusom! Mi pa je ne vidimo tako samo zato, ker vam Sveti Duh razkriva čudež Kristusovega življenja znotraj nas. Sveti Duh nam je dal novo življenje tako, da nas je prerodil. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh (Janez 3,6). Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rimljanom 5,5) Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8,16). Sveti Duh je naš učitelj in tisti, ki vse to omogoča. On vas vodi proti resnici Božje besede. On razsvetli Sveto pismo, tako da ga lahko razumete in uporabite to resnico (Janez 16,13–14), in daje duhovno moč ter učinkovitost vašemu pričevanju (Apostolska dela 1,8). On posreduje zate pred Očetom, ko ne veste, kaj in kako moliti. (Rimljanom 8,26–27). Sveti Duh je bil poslan od Kristusa, da vam omogoči živeti krščansko življenje! Kot je zapisal Pavel, »prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa« (Rimljanom 8,11). Krščansko življenje je mogoče samo skozi moč Svetega Duha.

    Sveti Duh zato ni nekaj neuporabnega in nekoristnega – prav nasprotno, vse stvarstvo je po njegovem delovanju prerojeno in stvari nikoli ne pusti takih, kot so bile. Če razumemo, kdo Sveti Duh v resnici je in se mu ne upiramo (prim. Apd 7,51), se znajdemo sredi njegovega silovitega viharja (prim. Apd 2,2), ogreva nas z jeziki, podobnimi plamenom (prim. Apd 2,3). Še enkrat: če se mu ne upiramo in mu ne nasprotujemo, ker nas Duh v resnici preplavlja v silovitem viharju z obiljem svoje milosti; neskončno radodaren je, ko deli svoje Božje darove in tej njegovi neizmernosti lahko odgovorimo le po kapljicah. Če si pomagamo z izrazi iz tehnike, je Sveti Duh voznik, v avtomobilu pa sedimo mi. Sveti Duh je veter, jadra pa razvijamo mi. Zato brez Boga ne moremo storiti nič s le človeškimi močni. S to predstavo postane jasno, da o Svetem Duhu ni mogoče govoriti tako, da ga omejimo in točno določimo kdo je, ali iz spoznavanja njegovih darov, kajti Duh veje kjer hoče. Sveti Duh je s prispodobo in ponazoritev podoben vetru, ki je vsak trenutek drugačen … in nas osvobaja nevarnosti pretirane resnosti, prilagodljivosti, enoumja, mode, ustaljenih navad, brezvoljnosti, brezciljnosti, dvomov … Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ogrado! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!« Zato moramo na tej točki spoznavanja Svetega Duha biti pripravljeni pokazati, da želimo z njim sodelovati, zavestno in odgovorno delati, da bo ta veter in ta ogenj zajel tudi druge ljudi – tako, da ga bomo vsi dejavno in goreče v veri in zaupanju uresničevali v svojem življenju. Kaj konkretno pomeni sprejeti Svetega Duha: to pomerni da se mu pustimo da nas vodi, usmerja, da hodimo z njim, kot pravi sv. Pavel: »Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu (Gal 5,25). Veter Svetega Duha, ne piha na površju, ampak v skritih globinah človekove notranjosti, v globinah Cerkve in človeške skupnosti. Naj zapiha, ta sveži veter Svetega Duha, tudi v zatohle prostore naših cerkva in naših življenj. Naj se vse prenovi po Božji Milosti in Božji Dobroti!

    Delno povzeto po Gotquestions, povzeto na medmrežju delno po Steven Pogue, lastna razmišljanja in povzeto po Ognjišču, avtor Zvone Štrubelj

    Pridi Sveti Duh!
    Ti si tisti, ki poživljaš,
    tisti, ki tolažiš, ogenj duše,
    živi notranji studenec, ljubezen.
    Ti si življenje našega življenja,
    ti si posvečevalec,
    ki si nas tolikokrat okrepil v zakramentih.
    Ti si Božji dotik, ki je odtisnil
    v naših dušah krščanski značaj.
    Ti si milina in hkrati moč
    pravega krščanskega življenja.
    Ti si Prijatelj, kateremu hočemo
    izkazovati svojo naklonjenost,
    spoštljivo tišino, voljno poslušnost,
    ljubeznivo darovanje in močno ljubezen.
    (bl. Pavel VI.)

    Addendum:
    Ste to kar delate, mislite in verujete! Molite in prosite Boga za Navdih in Vodstvo, da spoznate kdo ste in kakšen je Božji Načrt za Vas!

    Pazim na svoje misli, ker postanejo moje besede.
    Pazim na svoje besede, ker postanejo moja dejanja.
    Pazim na svoja dejanja, ker postanejo moja usoda!
    Pazim, da molim in vse delam ter da vedno živim tako kot nas uči Jezus,
    da bom prispeval k rasti Božjega kraljestva že tu na Zemlji.

    (Avtor neznan)
    Drugi vas lahko ustavijo le začasno, za vedno se lahko zaustavite le sami! Zaupajte Bogu, ki nam je dal različne darove!

    Gospod Bog nam je dal različne talente, ki počivajo in spijo v nas ali pa jih aktiviramo in povečamo naše potenciale v Življenju vse Bogu v Slavo in Čast. Vprašani bomo ob koncu slednjih dni, kako smo izkoristili talente, ki smo jih prejeli ob rojstvu od Boga. Ko poiščemo svoje sile in moči v sebi lahko postanemo to kar smo in kakor nas je ustvaril Bog v svoji Previdnosti. Poletimo v višave in pomnožimo sposobnosti ker smo izkoristili svoje prejete talente, ki so dar Boga. Bodimo podobni Jezusu in širimo z življenjem in vero, z Ljubeznijo in Usmiljenjem ter Dobroto Božje kraljestvo na zemlji med ljudmi! Amen. Janez

  48. Janez says:

    SVETI DUH JE DAR STRAHU BOŽJEGA
    Sveti Duh, tvoj dar strahu Božjega
    je dragocen in zelo potreben.
    Bog je Bog, jaz sem človek.
    Bog je stvarnik, jaz sem majhen.
    Bog je izvir, jaz sem žejen.
    Bog je morje, jaz sem kapljica.
    Bog je mogočen,
    jaz sem slaboten.
    Bog je svet, jaz sem grešnik.
    Sveti Duh, dar strahu Božjega
    mi pomaga postaviti
    stvari na svoje mesto:
    samo Bogu čast,
    samo njemu slava.
    Kjer se človek povzpne,
    potlači vse pred seboj …
    Sveti Duh, dar strahu Božjega
    me dela razumnega:
    spominja me,
    da moram pasti na kolena,
    če se hočem spet dvigniti.
    Tvoj dar mi pravi, da sem ubog:
    spodbuja me, da sklenem roke,
    ne več v strahu pred teboj,
    ampak v ljubezni do tebe.
    Priznam, da nisem nič,
    toda prav zato, ker to priznam,
    me objemaš ti, ki si Vse.
    Amen.

    DAR STRAHU BOŽJEGA
    Če nam dar pobožnosti govori o Božji očetovski ljubezni, nas dar strahu Božjega poučuje o njegovi veličini, dostojanstvu, o njegovi avtoriteti in oblasti. Bog je dober, toda je tudi močan in mogočen. Moramo ga spoštovati in ubogati: »Bog se ne pusti zasmehovati,« na kratko zapiše sv. Pavel (prim. Gal 6,7). Ta zadnji dar Svetega Duha nas spomni, kako majhni smo pred Bogom in kako velika je moč njegove ljubezni, zato se moramo izročiti v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Prav v tej izročitvi dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad, je bistvo delovanja tega daru. V moči Svetega Duha, ki prebiva v našem srcu in nam vliva mir in tolažbo, se počutimo takšni kot v resnici smo: majhni otroci v Očetovem objemu. S tem razpoloženjem vse svoje skrbi pa tudi pričakovanja prelagamo na Boga in doživljamo, kako nas podpira s svojo močjo, čutimo njegovo bližino, kot otrok, ki se počuti varnega v naročju svojega očeta. Tako dar strahu Božjega prevzema obliko poslušnosti, hvaležnosti in slavljenja, napolnjuje naše srce z upanjem. Velikokrat ne uspemo doumeti Božjega načrta. Prav ob izkušnji svoje omejenosti in revščine, nas Sveti Duh krepi in nam pomaga razumeti, kako je edino pomembno pustiti Jezusu, da nas vodi v Očetov objem.

    Nesrečnik je klical, in Gospod je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil. Angel Gospodov utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje. (Ps 34,7–8)

    Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, Božja Milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce … in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha. Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroško iskreni in zaupni skromnosti, ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo Bog nekaj naredil za nas in namesto nas… Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame …

    Strah Božji pa je tudi opozorilni ‘alarm’ pred nevarnostjo greha, ki žali Boga in nas od Boga oddaljuje. Ko človek dela hudo, preklinja, ko izkorišča bližnjega in si ga hoče podrediti, ko vidi samo še denar, ko je prevzeten, oblasten, ko se bresramno bogati na račun revežev, ko nima usmiljenja in sočutja do lačnih in ubogih, ko ljudem v stiskah ne pomaga in jim ne služi kot Samaritan, ko je egoističen in v njeh+govem življenju ni Ljubezni in Usmiljenja…, takrat strah Božji sproži alarm, ki človeka svari: z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom, prevzetnostjo in nečimrnostjo ne boš srečen! Nihče ne bo odnesel s sabo na drugi svet ne denarja, ne materialnih dobrin, ne časti, ne ponosa, ničesar. Z nami bo šla samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, in z njo vse tisto, kar smo v moči Božje ljubezni storili za ljudi okoli sebe.

    In to spoznanje je po delovanju tega zadnjega daru Svetega Duha tudi začetek prave modrosti: »Začetek modrosti je strah Gospodov, razumevanje, dobro za vse, ki se ravnajo po njem” (Ps 111,10). Gorje, če izgubimo spoštovanje do Boga, saj tisti, ki Boga ne spoštuje, tudi ljudi ne spoštuje, še več: zatira bližnjega in se postavlja nad njega oziroma preganja in ubija svoje nasprotnike in sovražnike. Spomnimo se npr. samo krvavih dogodkov verskih vojn v 16. stoletju med katoličani in proterstanti v Evropi, ki so se bojevali za krščansko vero in verjeli, da se borijo za Jezusa Kristusa. Ali nadalje zgodovina prejšnjega stoletja je dovolj nazorna potrditev tega: kriki bolečine in trpljenja iz taborišč, morišč, gulagov, porušenih mest, brezen, genocidov… tu imajo korenine Katinski gozd, Auschwitz, Bergen Belsen, Huda jama, Kočevski Rog, Sveti Urh, Kozlarjeva gošča, Srebrenica itd., kjer so ljudje ubijali druge ljudi, ker so bili nasprotniki in sovražniki, čeprav človek ne sme ubijati! Strah Božji nas opominja, da ljudje nismo mi gospodarji dobrega in zlega, ne sodniki in ne tožniki, da ne smemo delati tistega, kar se nam zljubi in nam je trenutno všeč: prepoveduje nam, da bi delali tisto, kar je krivično do drugih in da zato ne smemo ubijati ljudi, čeprav so naši sovražniki in nasprotniki, kajti Bog v Desetih zapovedih komurkoli prepoveduje Ubijanje. Nasprotno Bog zapoveduje, naj Ljubimo svoje sovražnike in nasprotnike in da smo dobri in usmiljeni, tako kot je Dober in Usmiljen Bog sam do nas grešnih in nepopolnih Ljudi. Ko se ne zmenimo za Božje Zapovedi, za Božjo Biblijo, za verske in etične vrednote medsebojne Strpnosti, Usmiljenja, Odpuščanja, Sočutja in Ljubezni, z grešnimi dejanji maščevanja in ubijanja dejansko pokažemo, da ne Ljubimo Boga, da nasprotno z grehom zaničujemo Njega, ki je najvišja in temeljna vrednota: Bog je Usmiljenje, Pravičnost, Božji Mir, Dobrota, Resnica, Ljubezen in naše Odrešenje in sovraži greh in ne dopušča človeku, da sodi in ubija.

    Končno nas strah Božji usmerja tudi k temu, da se spominjamo najbolj preproste, pa zelo pomembne dolžnosti: da o Njem govorimo lepo, spoštljivo in ponižno. Če o nekom govorimo grdo, pomeni, da ga ne spoštujemo, ga ne upoštevamo, se ga ne »bojimo«. To se pogosto dogaja, ko nepremišljeno govorimo o Bogu: predstavljamo si ga na primer kot kontrolorja kart, kot uradnika, ki nam gre na živce, izterjevalca davkov, kot tistega, ki nas povsod nadzira, in opozarja na tisto, kar mi prav, kot dežurnega zobozdravnika za naš boleči zob, kot berglo za našo nesposobnost, da bi hodili kot dobri kristjani in dobri ljudje in živeli po Božji Volji in bili podobni Jezusu.

    Bog ni tak! Človek od stvarjenja do današnjih dni kaže do Boga premajhno spoštovanje, v svoji prevzetnosti ga hoče potisniti v kot, da bi utihnil. Da bi prenehal obstajati kot nekdo, ki nas nadzora in nam teži, da bi bili svobodni in brez ovir ter zavor, kot tolmačijo ateisti. Tudi danes velja, kar je zapisal francoski duhovni pisatelj François Mauriac: »Ne presojajte Boga po jecljanju njegovih služabnikov.” Strah, ki smo ga dolžni izkazovati Bogu, nam zato nalaga, da poberemo s tal besedo Bog, pomendrano in umazano kot je, in ji spet damo prvoten pomen. Namesto karikatur in zmazkov, ki jih je iz nje naredil svet, ji moramo dati bolj privlačno, vabljivo, vredno in tudi resnično podobo. Dar strahu Božjega nas spodbuja, da svetu predstavimo Boga, ki je vir veselja; Boga, ki verjame v človeka in hoče da se zaveda svojega dostojanstva; Boga, ki nikogar ne sili, ampak potrpežljivo trka in čaka da se vrner nazaj k Njemu Izgzbljeni Sin; Boga, ki ni barvno slep, ampak prepoznava barve vseh ras tega sveta; Boga, ki hoče srečo vseh; Boga, čigar poklic je ljubiti in odpuščati in ki nam Otrokom želi vse dobro. Mi sami ljudje nesrečno rinemo v nesrečo in dostikrat žalimo Božjo Ljubezen z grehom. Vendar Bog nam vedno odpušča, ko verujemo v Jezusda in ko ga ponižno in skesano prosimo odpuščanja, da se vrnemno nazaj k Očetu.

    Objavljeno v Ognjišču

    https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/veroucne-strani/sveti-duh-kot-ogenj-in-veter/4412-sedem-darov-svetega-duha-4
    Addendum: sestra Majda v Družini o strahu Božjem
    Sveto pismo pravi, da je Božji strah začetek modrosti, kar pogosto ne razumemo pravilno. Strah je spremljevalec človeka. Vsakogar je kdaj strah in želimo si, da bi imeli takšne življenjske razmere, da nas ne bi bilo strah. Kaj je torej z bogaboječnostjo, s strahom do Boga? Sveto pismo govori o tem strahu in pri birmi prejmemo dar Svetega Duha, ki se imenuje dar strahu božjega. Namesto da bi se strahu osvobodili, ga prejmemo kot dar. Razumemo, da ima verjetno ta strah drugačen pomen: Na eni strani je torej strah, ki je posledica stiske, slabe izkušnje, občutka, da smo v nevarnosti; na drugi strani pa strah, ker iz spoštovanja in ljubezni ne želimo storiti nečesa, kar bi ranilo odnos, kar bi nas oddaljilo od Boga in od zavesti njegove navzočnosti v našem življenju. Ko sem s prijateljem, naredim vse, da bi bilo najino prijateljstvo trdno in pristno, strah me je, da bi se kaj zalomilo. Prav tako lahko rečem, da ker verujem v Boga, me je strah, torej čutim tako veliko spoštovanje, da ne bi storil ničesar, kar bi bilo v nasprotju z mojo vero. Ker Boga, ki me je ustvaril, ljubim, me je strah, da bi pozabil na jutranjo ali večerno molitev, da bi pozabil na pogovor z njim, kot me je strah, da bi pozabil na zmenek z dekletom. Zato je zelo prav, da razumemo, da je potrebna bogaboječnost. To ne pomeni, da nas je Boga strah in pred njim bežimo. Nasprotno, strah nas je, da naš odnos z Gospodom ne bi bil vedno globlji, vedno močnejši in vedno pristnejši.

    Zelo potrebujemo ta Božji dar, da na Boga ne bi pozabili. Da bi ne pozabili na trenutke, ko se z njim srečamo: v zakramentih, pri maši, pri molitvi, v vsakodnevnem življenju, da živimo po Jezusovih Naukih in da ne grešimo. Zato zelo potrebujemo ta Božji dar, ko nas skušnjava vabi, da bi grešili: da bi bili oblastni, lakomni, egoistični, pohlepni, brez usmiljenja in dobrote, da bi bili nespoštljivi do telesa, narave, stvari in podobno. Prvi kristjani so jasno vedeli: da kadar morajo izbirati med strahom pred ljudmi in strahom pred Bogom, so si tudi za ceno življenja izbrali strah pred Bogom. Boga so bolj poslušali kot ljudi. Kadar so ljudje v zgodovini mislili, da lahko z znanostjo ali gmotnimi dobrinami premagajo strah pred Bogom in si ustvarijo samostojno lastno življenje, ki bi zadostovalo samo sebi, so se vedno znašli pred novimi strahovi in pomanjkanjem upanja v prihodnost. Pravi strah pred Bogom pa prinaša zaupanje v Boga, ki je naš Oče in naš Stvarnik, ki nam hoče vse dobro. To prinese v človekovo srce mir in izkušnjo sreče, tudi v težkih trenutkih preizkušenj, dvomov, bolezni, ko smo žalostni, obupani in brezposelni in smo zatavali nekam brez Boga. Gre za posebno logiko: kjer se zmanjša strah pred Bogom, se poveča življenjski strah in kjer se poveča strah pred Bogom, se zmanjšajo mnogi drugi življenjski strahovi. In v Bogu najdem svoj Mir in Uteho, ki mi daje vse, kar potrebujem.

    Vir: objavljeno v mesečni reviji Ognjišče

  49. Miro says:

    LJUBI IN DELAJ, KAR HOČEŠ! (sv. Avguštin) – KAKO JE TREBA RAZUMETI TA STAVEK?

    To misel sv. Avguština pogosto navajajo. Upoštevati moramo oba dela stavka. Le tisti, ki resnično ljubi Boga in bližnjega, bo smel delati, kar hoče. Kdor resnično ljubi, hoče biti dober in hoče delati samo dobro. Kdor ljubi Boga, hoče izpolnjevati njegovo voljo. Hoče samo to, kar hoče Bog. Njegova volja je skladna z Božjo.

    Če gledamo le nase, bomo ostali v svoji omejenosti. Ako svoje življenje usmerimo na ljubezen, smo povezani z najmočnejšo duhovno silo na svetu. Ljubezen je ključ do Boga. Ljubezen je ključ za rešitev naših problemov. Ljubezen je ključ do svetosti.

    Pogosto Boga ljubimo premalo. Tedaj nas, kaj lahko premaga skušnjava, da ne izpolnimo njegove volje.

    (povzeto po: Živite v ljubezni, p. Anton Nadrah)

    Slavimo Gospoda, zahvaljujmo se mu in ga prosimo: Slava tebi, Jezus, Ti si moje Življenje, moja ljubezen. Ti neizmerno ljubiš vsakega človeka in želiš, da v življenju hodi za Teboj po poti odrešenja. Hvala, ker nam tvoja Beseda podarja luč in moč, da tudi mi lahko ljubimo Tebe in bližnjega. Vendar pa zaklad vere nosimo v krhkih “posodah” in je naša ljubezen slabotna, zato Te ponižno prosimo: Gospod, okrepi nas v veri, upanju in ljubezni. Zgodi se presveta Božja volja!

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  50. Hvala says:

    https://si.aleteia.org/2020/04/26/ko-eden-od-zakoncev-ne-veruje/

    Lepo je živeti, mogoče ne prehudo stresno, kjer sta zakonca verna ali pa vsaj približno enakih misli. Povsem nekaj drugega pa je , ko je eden od zakoncev neveren. Že Dražen Bušič postavlja to temo v knjigi_ Kako dočeči popoln Božji blagoslov v družini, oz prepušča , da bi o tem vedeli povedati najbolj tisti, ki imajo te primere. Dejansko je to velik izziv v življenju, ki pa zahteva veliko potrpljenja , oz. sodelovanja z Bogom. Ker pa je pri Bogu vse možno, je tudi to možno.

  51. Janez says:

    Kateheza papeža Frančiška: Modrosti se ne naučimo, ker je dar Svetega Duha (izvleček)
    Sveti Duh je življenjska limfa Cerkve in vsakega posameznega kristjana, je ljubezen Boga, ki iz našega srca naredi svoje bivališče in vstopi v občestvo z nami. »Sveti Duh je vedno z nami, vedno je v nas, v našem srcu,« je dejal papež Frančišek vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra. Duh sam je največji dar Boga in tistemu, ki ga sprejme, podeljuje raznovrstne duhovne darove. Cerkev jih pozna sedem – število, ki simbolično pomeni polnost, celoto. Sedmeri darovi Svetega Duha so: modrost, umnost, svet, moč, vednost, pobožnost in strah božji, je pojasnil papež in nato začel z razlago prvega, to je modrosti.

    Modrost – gledati z očmi Boga
    Pri modrosti kot daru Svetega Duha ne gre samo za človeško modrost, ki je sad znanja in izkušnje. Sveto pismo nam pripoveduje, da je Salomon, ko je bil kronan za kralja Izraela, Boga prosil za modrost. Modrost je ravno to, je dodal papež Frančišek, je »milost, da lahko vidimo vsako stvar z očmi Boga«. Pomeni videti vse, svet, situacije, probleme, z Božjimi očmi. Včasih namreč vidimo tako kot je nam všeč, v skladu z našim srcem, s sovraštvom, zavistjo. A to niso Božje oči, je pojasnjeval papež. »Modrost je tisto, kar Sveti Duh dela v nas, da bi vse stvari videli z očmi Boga. To je dar modrosti.« In ta dar prihaja iz zaupnosti z Bogom, iz tesnega odnosa z Bogom, odnosa otroka z Očetom. Ko smo v občestvu z Gospodom, Sveti Duh preoblikuje naše srce in mu omogoči zaznavati vso svojo toplino in ljubezen.

    Za modrost prositi Svetega Duha
    Sveti Duh torej kristjana naredi modrega, je papež nadaljeval katehezo. A to ne v smislu, da bi imel odgovor za vsako stvar, da bi vse vedel. Oseba ni modra v smislu kot je moder Bog, ampak v smislu, da pozna Boga: vé, kako Bog deluje, vé, kdaj nekaj prihaja od Boga in kdaj ne. »Srce modrega človeka ima okus in vonj po Bogu.« Takšne kristjane potrebujejo naše skupnosti, ko vse v njih govori o Bogu ter postane lepo in živo znamenje njegove navzočnosti in njegove ljubezni. Tega po Frančiškovih besedah ne moremo improvizirati in s tem se ne moremo sami oskrbeti. Je dar, ki ga Bog nameni tistim, ki so poslušni Svetemu Duhu. V sebi, v svojem srcu namreč imamo Svetega Duha, ki ga lahko poslušamo ali pa tudi ne. Če ga poslušamo, nas bo naučil to pot modrosti, podaril nam jo bo, da »bomo videli z Božjimi očmi, slišali z Božjimi ušesi, ljubili z Božjim srcem, presojali stvari z Božjo sodbo«. To modrost lahko imamo, a zanjo moramo prositi Svetega Duha. Papež Frančišek je kot primer navedel odnose med starši in otroki ter odnos med zakoncema, kjer je tudi pogosto potrebna modrost, povezana s potrpežljivostjo, odpuščanjem, pomiritvijo. »Tega se ne naučimo, to je poklon Svetega Duha,« je dodal. »Zato moramo prositi Gospoda, da nam da Svetega Duha in dar modrosti, tiste modrosti Boga, ki nas uči gledati z Božjimi očmi, čutiti z Božjim srcem in govoriti z Božjimi besedami.« S to modrostjo moramo iti naprej, graditi družine in graditi Cerkev, tako da se bomo vsi posvetili. »Prosimo danes za dar modrosti,« je sveti oče povabil ob koncu kateheze, »prosimo Marijo, ki je sedež modrosti, naj nam podari to milost.«

    VATIKAN, sreda, 9. april 2014, kateheza papeža Frančiška

  52. Janez says:

    Vita Vitae Meae (Življenje Mojega Življenja)
    Gospod na ta Svet sem prišel brez svojega pristanka.
    Rodil sem se iz Tvoje Ljubezni in prijokal na svet kot Tvoje Darilo Ljubečim Staršem.
    Gospod, ki si moj Stvarnik in Oče, Ti si Življenje Mojega Življenja.
    Brez Tebe ni Ničesar na Svetu, Ti Si Naše Vse.
    Zmeraj se bom potrudil in skrbel, da bom svojo dušo in telo imel ter ohranil čisto,
    ker vem, da ju obkroža in prežema Tvoja Omniprezentnost in rahel Ljubeč Dotik,
    ki blagoslavlja in daruje ter vzdržuje Življenje Tvojih Otrok na Zemlji in delovanje Stvarstva.
    Zmerom se bom trudil iz svojih misli pregnati vsako popačeno resnico in laž,
    saj je Tvoja Milost ob Stvarjenju in Rojstvu
    v moji Duši in Srcu izvorno ob rojstvu prižgala Luč Razuma, Dobrote in Ljubezni.
    Vem Gospod, da si Ti Resnica in Ljubezen in da je po Tebi vse,
    kar je v Stvarstvu, po Tvoji Besedi nastalo; tudi Človek, ki si ga ustvaril po Svoji Podobi.
    Zmeraj si bom prizadeval iz Srca izkoreniniti vso hudobijo,
    Ljubezen pa ohraniti gorko in cvetočo v Srcu, ker vem,
    da Ti Kraljuješ povsod in da si tudi v svetišču Moje Duše in Srca kot Ljubeči Oče.
    Vem tudi, da me kot Otroka, ki ga ljubiš, varno vodiš po Poti k Sebi mimo vseh ovir in zaprek.
    In vedno si bom prizadeval, da Te bom iskal in Našel v Molitvi
    in v delu svojih dobrih in pridnih rok, ko bom delal zase in za druge,
    saj poznam reklo Moli in Delaj Dobra dela na Zemlji tako, da pomagaš in služiš drugim.
    Gospod zahvaljujem se Ti za vso radost, upanje in svobodo v Sebi,
    ko se zavedam, da me boš ob koncu Dni vprašal, koliko sem ljubil in dobrega storil.
    Gospod prosim prenovi v Ljubezni in Dobroti Svoje Stvarstvo in pomnoži nam Vero, začni pa pri meni.
    Gospod podari nam Svoj Mir in ga razširi med vse Ljudi,začni pa prosim pri Meni.
    Gospod oživi in prenovi našo deželo, našo skupnost, Cerkev in Božje Ljudstvo, začni pa prosim pri meni.
    Gospod prosim podeli vsem Ljudem Ljubezen, Odpuščanje in Resnico,
    začni pa prosim pri meni, da bom služil in da bom Tvoje Orodje Miru in Odrešenja na Svetu.
    Gospod prosim daj mi Moč, da bom drugim iskreno odpustil in pozabil vse krivice in hudobijo,
    kakor tudi sam Tebe prosim v Svoji Molitvi, da mi odpustiš.
    Gospod prosim podari mi Vztrajnost, Vero in Moč, da bom Dober Kristjan in Dober Človek, ki veruje, živi in dela po Tvojih Postavah in Evangeliju.
    Gospod prosim Reci le Besedo in prenovil boš Stvarstvo in odrešil Duše Svojih Otrok na Zemlji. Pomagaj nam prosim.

    Prirejeno in dopolnjeno po Prihajam k Tebi, Molitve in premišljevanja, kapucini 1995.

  53. Hvala says:

    Strah božji daje pogum in moč

    Ko smo prežeti s strahom božjim, smo usmerjeni v sledenje Gospodu s ponižnostjo, poslušnostjo in pokorščino. A ne z držo predaje in pasivnosti, ampak s čudenjem in veseljem; veseljem otroka, ki vidi, kako mu Oče streže in ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne naredi boječe in popustljive kristjane, ampak daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo pokorni Gospodu iz strahu, ampak ker jih je ganila in osvojila njegova ljubezen. Biti osvojen z Božjo ljubeznijo, kar je nekaj zelo lepega. Pustiti se osvojiti tej ljubezni Očka, ki nas zelo ljubi, ljubi nas z vsem svojim srcem. (Mirenski grad)
    Alarm pred grehom

    Strah božji tudi tudi ‘alarm’ pred vztrajanjem v grehu. Ko oseba živi v slabem, preklinja Boga, ko izkorišča druge in jih tiranizira, ko živi samo za denar, nečimrnost, oblast ali ponos, takrat v nas strah božji povzroči alarm, preplah. Z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom in nečimrnostjo ne boš srečen. Nihče ne bo odnesel s sabo na drugo stran ne denarja ne oblasti ne ponosa, ničesar. Odnesemo lahko samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, gotovosti, ki smo jih z ljubeznijo sprejeli od Boga. Odnesemo lahko samo tisto, kar smo storili za druge. Svojega upanja ne polagajmo v denar, ponos, moč, saj nam te stari ničesar ne obljubljajo. Mislite, da bo pokvarjena oseba srečna na drugi strani? Težko ji bo pristopiti h Gospodu. Pomislimo na osebe, ki živijo od trgovine z ljudmi in suženjskega dela drugih: Mislite, da imajo ti ljudje v svojem srcu Božjo ljubezen? Nekdo, ki trguje z osebami, nekdo, ki izkorišča osebe s suženjskim delom … Nimajo strahu pred Bogom. In niso srečni, niso! Ali tisti, ki izdelujejo orožje za netenje vojn: Ali mislite, da je to obrt? Ti ne pridejo poslušat Božjo besedo. Ti izdelujejo smrt, so trgovci smrti, in delajo na tržnici smrti. Upam, da jim bo strah božji dal spoznati, da se bo nekega dne vse končalo in bodo morali položiti račun Bogu.

    V psalmu 34 je zapisano: ‘Ta nesrečnik je klical, in Gospod je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil. Angel Gospodov utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje.’ Prosimo Gospoda milosti, da bi svoj glas združili z glasom revnih, sprejeli dar strahu božjega in skupaj z njimi, oblečeni z usmiljenjem in ljubeznijo Boga, priznali, da je naš Oče, naš Očka.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 11.6.2014)

  54. Hvala says:

    OVIRE LJUBEZNI

    -INDIVIDUALIZEM : VSAK JE PREPUŠČEN SEBI IN SAM ZASE

    – BREZBRIŽNOST: “MAR SEM JAZ VARUH SVOJEGA BRATA?

    – KORISTOLJUBNOST: KAJ IMAM OD TEGA? (Bog je Ljubezen -Seminar Karitas 2006)

    MISEL DNEVA: BOG NE KLIČE USPOSOBLJENIH, AMPAK USPOSABLJA POKLICANE

  55. Miro says:

    MED SVETNIKI SE JE TUDI SV. GOTARD ŽIVO ZAVEDAL, KAJ JE HOTEL POUDARITI JEZUS, KO JE DEJAL:

    »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21).

    Sv. Gotard je bil res vzoren škof, ki je zvesto in dosledno spolnjeval Gospodovo voljo. Imel je očetovsko srce za vsakogar, zlasti za reveže in bolnike ter je bil ljudem vedno na voljo. Kako izjemno se je odlikoval v delu za Božjo čast in za rešitev duš, si lahko več preberete na:

    http://svetniki.org/sveti-gotard-skof

    Z zaupanjem prosimo sv. Gotarda, naj nam pri Bogu izprosi potrebnih milosti za duhovna in telesna dela usmiljenja v odnosu do bližnjih, še zlasti do tistih, ki se nahajajo v hudih dušnih ali telesnih stiskah!

    Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!
    Sv. Gotard, prosi za nas!

  56. Hvala says:

    SVETI DUH NAS BO UČIL VSEGA………………

    PREDEN SE USTAVIM OB EVANGELIJSKEM ODLOMKU SE SPRAŠUJEM, ZAKAJ JE SVETI DUH TAKO “IZ RABE”, SAJ VSI POZNAMO ŽALOSTEN REK, DA JE ZAKRAMENT SV. BIRME , ZAKRAMENT ODPADA. MLADI PO BIRMI ODHAJAJO, ČE DO TJA ŠE SPLOH PRIDEJO.
    ZAKAJ JE CVETI DUH TAKO ODRINJEN V KOT?

    PRVI ODGOVOR NA “NEAKTUALNOST” SVETEGA DUHA SE MI PONUJA NJEGOVO NASPROTJE-HUDI DUH.

    SVETI DUH JE PRAVZAPRAV DUH, KI NAS VODI K DOBREMU. JEZUS LEPO PRAVI UČENCEM, DA JIH BO UČIL VSEGA IN SPOMNIL VSEGA, KAR JIM JE POVEDAL. TOREJ SVETI DUH NAS VODI H KREPOSTIM, HUDI DUH PA NAS SKUŠA ZAPELJATI V ZLO.

    A KAJ KO MNOGI, ČE NE KAR VEČINA, NE VERJAMEJO V OBSTOJ HUDIČA. KAKO NAJ OBSTAJA SVETI DUH, ČE NIMA SVOJEGA NASPROTJA? NAVSEZADNJE LUČ NI POTREBNA, ČE NI TEME.

    POSLEDIČNO PRIDEMO DO NASLEDNJE UGOTOVITVE; ČE NI DILEME MED TEM, KAJ JE DOBRO IN KAJ JE SLABO, AMPAK JE LE VPRAŠANJE, KAJ MI PAŠE, KAJ JE MOJE IN PO MOJE, POTEM SVETI DUH NIMA RAZLOG ZA BIVANJE V NAŠEM ŽIVLJENJU. ČE SMO SAMI SEBI ZADOSTNI, POTEM NE POTREBUJEMO BINKOŠTI.
    ——————————————————————————————————————————————————

    SVETI DUH NAS BO UČIL VSEGA IN SPOMNIL VSEGA, KAR NAM JE JEZUS POVEDAL.

    OB TEJ JEZUSOVI MISLI RAZUMEM DVOJE: TO KAR JE JEZUS UČIL IN KAR JE BIL, JE IZREDNO POMEMBNO. OB TEM NAJ BI SE USTAVLJALI IN VSEGA SPOMINJALI.
    ——————————————————————————————————————————————————–

    DRUGO, KAR RAZUMEM V JEZUSOVI TRDITVI PA JE, DA BREZ POMOČI SVETEGA DUHA NISMO SPOSOBNI UČITI ŽIVLJENJA PO JEZUSOVEM ZGLEDU IN SE SPOMINJATI NJEGOVIH SPODBUD.
    ——————————————————————————————————————————————————-

    SVETI DUH JE TOREJ EDINO JAMSTVO, DA ZMOREMO SLEDITI JEZUSOVEM NAUKU IN ZGLEDU.
    A DA BO SVETI DUH DELOVAL JE POTREBNO PRI VSEH, KI SO GA BILI DELEŽNI.
    MARIJA OB OZNANJENJU, JEZUS OB KRSTU, APOSTOLI NA BINKOŠTI. BILI SO PONIŽNI IN UČLJIVI.
    KO POMISLIMO NA TE DVE BESEDI PA IMAMO ŠE EN RAZLOG VEČ, ZAKAJ JE SVETI DUH DANES IZ RABE.

    NIHČE NOČE BITI PONIŽEN IN NIHČE NE BI PRIZNAL, DA ČESA NE VE. SVETI DUH PA VSTOPA VEDNO V PONIŽNO SRCE, ODPRTO ZA SPREMEMBE V SRCU, V GLAVI, V ŽIVLJENJU.

    MARIJA REČE SVOJ ZGODI SE IN SVETI DUH ZAČNE NOVO POGLAVJE NJENEGA ŽIVLJENJA IN ČLOVEŠKE ZGODOVINE (Peter Žakelj -Mirenski grad).

    Ko sem premišljevala o teh besedah tudi za svoje življenje, je še kako resnično, kar je povedano zgoraj.
    Prepustiti se voditi Svetemu Duhu to ni tako enostavno. To je povedal tudi Vojtech Kodet v knjižici- _devetdnevnica k Svetemu Duhu.
    Prepustiti se vodenju, poslušati glas Svetega Duha, njegovo usmerjanje, njegov šepet, brez ponižnosti ne gre. Pridržki v mislih, ali postavljanje mej onemogoča vstop Svetega Duha v globine našega bitja.
    Ker pa sami ne moremo ničesar storiti oz urediti, moramo prositi ponižno za vodstvo Svetega Duha in njegovo pomoč.

    POSLUŠNOST BOGU IN PONIŽNOST sta na prvem mestu, če hočemo , da bo naše življenje urejal Gospod .
    Moramo se znebiti balasta-nepotrebnih stvari, ne smemo se bati iti v neznano, prestopiti na drugi tir. Mislim, da je največji problem strah, nezaupanje in pa izguba nadzora nad življenjem. Poglejmo samo Abrahama pri kakšni visoki starosti je poslušal glas Gospoda in odšel v neznano. Mislim, da ga je tudi kdaj zelo stiskalo pri srcu, ampak je zaupal.

    Lahko je govoriti, ko pa se človek znajde v “stiskalnici”, kot je že Pavel rekel- od vseh strani nas stiskajo in mečejo, pa ni lahko.
    Tukaj pa mnogo ljudi odneha, ne želijo iti po tej poti, ampak po poti- kar mi paše in je najbolj super.
    Pot ni lahka, ampak z Gospodom je možno vse! Za zgled in proučevanje življenja je JEZUS. Naše oči naj bodo uprte vedno v Njega.

  57. Miro says:

    ZMERAJ SE VESELITE, NEPRENEHOMA MOLITE, V VSEM SE ZAHVALJUJTE, KAJTI TO JE BOŽJA VOLJA V KRISTUSU JEZUSU GLEDE VAS! (1 Tes 5, 16-18).

    Priporočimo se Svetemu Duhu in razmislimo o naslednjih besedah, zapisanih v Prvem pismu Tesaloničanom:

    BOŽJA BESEDA: »Glejte, da bi kdo ne vračal komu hudega s hudim, ampak si zmeraj prizadevajte za to, kar je dobro za vas in za vse. Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte. Preroštev ne zaničujte. Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite. Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni. In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus. On, ki vas kliče, je zvest in bo to izpolnil« (1 Tes 5, 15-24).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=1+Tes+5%2C+15-24&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Slavimo Gospoda, zahvaljujmo se mu in ga prosimo: Slava tebi, Jezus, Ti si naš Odrešenik, Ti si pot, resnica in življenje! Hvala, ker nam tvoja Beseda razodeva, kakšno naj bo naše življenje, dokler ne prideš Ti, naš Gospod Jezus Kristus. Tvoja Beseda nam vliva tudi potrebnih moči za spolnjevanje Božje volje. Ponižno Te prosimo, očisti naša srca v studencu Božjega usmiljenja in nam podari duha veselja, nenehne molitve, zahvaljevanja ter ljubezni do Tebe in bližnjih. Slava tebi, Jezus, zdaj in vekomaj. Amen.

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  58. Janez says:

    Addendum

    Kdaj, zakaj in kako nas Gospod Bog vzgaja, kadar grešimo? V razmislek in ravnanje!

    Bog nam dovoljuje, da se sami svobodno odločamo, vendar pričakuje, da bomo spolnjevali Božjo Voljo in Verovali v Jezusa ter živeli kot Jezus. Edina odločitev, katero Bog ne želi, da jo sprejemamo je, da grešimo in nasprotujemo njegovi volji in tako žalimo Boga, ki je Ljubezen. Bog želi, da sprejemamo odločitve, ki so v skladu z njegovo voljo. Torej, kako veš, kakšna je Božja volja zate? Če hodiš tesno z Gospodom in resnično hrepeniš po njegovi volji za tvoje življenje – bo Bog položil njegove želje v tvoje srce. Ključ vsega je, želeti si Božjo voljo in ne svojo. „Razveseljuj se v GOSPODU, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce.” (Psalm 37:4). Če Sveto pismo ne govori proti in če lahko resnično koristi tvoji duhovnosti – potem ti Sveto pismo dovoljuje, da se sam odločaš in da poslušaš svoje srce. Človek marsikaj, kar se mu dogaja ne zna razložiti/razumeti, saj razmišlja po človeško in ne po Božje. Prosimo Svetega Duha za navdih in razsvetljenje in Vodstvo, da bomo vedeli kaj je prav in kaj ne. Naj Bog blagoslovi vse kar počnemo in kamor gremo!

    Božja vzgoja je življenjsko dejstvo, za katerega se kristjani pogosto ne menijo. Pogosto se pritožujemo nad okoliščinami svojega življenja, ne da bi spoznali, da so to posledice našega lastnega greha in so del Gospodove ljubeče, milostne vzgoje, ki smo je zaradi tega greha deležni. Ta vase zaverovana nevednost lahko prispeva k temu, da se v življenju verujočega utrdi ponavljajoč se greh, ki za seboj potegne še več vzgoje. Božje vzgoje ne smemo zamenjevati z brezčutnim kaznovanjem. Božja vzgoja je izraz Božje ljubezni do verujočih in njegovega posvečujočega dela, s katerim Bog vse nas pripelje k svetosti. »Ne zametuj, sin moj, GOSPODOVE vzgoje, njegov opomin naj ti ne bo nadležen. Kajti kogar GOSPOD ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu.« (Pregovori 3,11–12; glej tudi Pismo Hebrejcem 12,5–11.) Bog uporablja preizkuse, preizkušnje in različne druge težavne okoliščine, da bi svojega samovoljnega otroka skesanega pripeljal nazaj k sebi. Cilj Božje vzgoje je zoreča vera in poglabljajoč se odnos (Jakobovo pismo 1,2–4), s tem ko Bog uničuje oblast posameznih grehov nad nami. Gospodova vzgoja v našem življenju deluje v naše dobro in v njegovo slavo. Bog želi, da živimo v svetosti in v svojem življenju odražamo novo naravo, ki nam jo je dal: »Kot otroci poslušnosti se ne prilagajajte prejšnjim željam, ki ste jih imeli v svoji nevednosti, marveč bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet.« (Prvo Petrovo pismo 1,14–16)

    Medmrežje Gotquestions et altro

  59. Janez says:

    KAJ POMENI STRAH BOŽJI ZA VERUJOČE KRISTJANE?
    »Strah božji ne pomeni, imeti strah pred Bogom, pravi papež Frančiušek. Dobro vemo, da je Bog Oče tisti, ki nas ljubi in želi naše odrešenje; vedno nam odpušča, vedno! Zato nimamo razloga za strah pred Njim. Strah božji je dar Svetega Duha, ki nas spominja, kako majhni smo pred Bogom in njegovo ljubeznijo, in da je naše dobro v izročitvi v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Ravno to je strah Božji: izročitev dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad. Za neverujočega pa je strah Božji lahko tisti strah pred Božjo sodbo in večno smrtjo, ki je večna ločenost od Boga (Evangelij po Luku 12,5; Pismo Hebrejcem 10,31). Za verujočega pa je strah Božji nekaj zelo drugačnega. Strah verujočega je strahospoštovanje do Boga. Pismo Hebrejcem 12,28–29 je dober opis tega: »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu s spoštovanjem in strahom služimo, kakor je Njemu všeč. Kajti naš Bog je ogenj, ki požira.« Spoštovanje in strah sta točno to, kar pomeni strah Božji za kristjane. To je motivacijski dejavnik za nas, da se predamo Stvarniku vesolja in ga kot Očeta ubogamo in spoštujemo ter ga Ljubimo.

    Vrstica Pregovori 1,7 pravi: »Strah Gospodov je začetek znanja.« Dokler ne razumemo, kdo je Bog, in dokler ne razvijemo strahospoštovanja in ubogljivosti do njega, ne moremo imeti prave modrosti. Prava modrost izhaja samo iz razumevanja, kdo je Bog in da je Bog svet, pravičen in pošten ter Ljubeč. Peta Mojzesova knjiga 10,12.20–21 pravi: »In zdaj, Izrael, kaj zahteva od tebe GOSPOD, tvoj Bog? Samo to, da se bojiš GOSPODA, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, ga ljubiš in služiš GOSPODU, svojemu Bogu, z vsem srcem in z vso dušo. GOSPODA, svojega Boga, se boj, njemu služi, njega se dŕži in pri njegovem imenu prisegaj! On je tvoja Hvalnica, on je tvoj Bog, ki ti je storil velike in strašne reči, ki so jih videle tvoje oči.« Strah Božji je osnova za našo hojo po njegovih poteh, za služenje Njemu in za našo ljubezen do njega. Nekateri po novem definirajo strah Božji za verujoče kot »spoštovanje« do njega. Čeprav je spoštovanje nedvomno vključeno v strah Božji, je več kot le to. Svetopisemski strah Božji za verujočega vključuje razumevanje, kako zelo Bog sovraži greh, in strah pred njegovo sodbo zaradi greha – celo v življenju verujočega. Pismo Hebrejcem 12,5–11 opisuje Božje vzgajanje verujočega, da ostane stanoviten v Veri in spolnjevanju Božje Volje. Čeprav Bog vzgaja v Ljubezni (Pismo Hebrejcem 12,6), je to še vedno nekaj strašnega. Ko smo bili otroci, nam je strah pred kaznijo staršev nedvomno preprečil kakšne hudobije, ker nas je to odvračalo od greha. Enako bi moralo biti v našem odnosu z Bogom. Bati bi se morali njegovega discipliniranja in si prizadevati, da bi živeli tako, kot mu je všeč in kot nas Oče Uči. Verujoči kristjani naj se ne bi bali Boga, saj je Naš Oče. Nimamo razloga, da bi se ga bali. Bog nas Neskončno Ljubi. Tudi takrat, ko nas preizkuša v trpljenju in bolezni. Imamo obljubo, da nas ne more nič ločiti od njegove ljubezni (Pismo Rimljanom 8,38–39). Imamo njegovo obljubo, da nas ne bo nikoli zapustil ne pozabil (Pismo Hebrejcem 13,5). Imeti strah Božji pomeni imeti takšno strahospoštovanje do Boga, da ima to velik vpliv na naš način življenja. Strah Božji pomeni, da ga spoštujemo, smo mu poslušni, se podrejamo njegovemu discipliniranju in ga s strahospoštovanjem častimo. Nikoli ne prenehajmo moliti k Bogu in Upati na Božje Usmiljenje in Božjo Ljubezen. Spokorimo se, spovejmo se Bogu, prosimo ga Odpuščanja, molimo iskreno in goreče za Božjo Milost, Odpuščanje in Odrešitev ter prosimo Boga za pomoč, da se spreobrnemo in poboljšamo.

    Ko smo prežeti s strahom Božjim, smo po papežu Frančišku usmerjeni v sledenje Gospodu s ponižnostjo, poslušnostjo in pokorščino. A ne z držo predaje in pasivnosti, ampak z aktivnim delovnim čudenjem in veseljem; z veseljem Božjega otroka, ki vidi, kako mu Oče streže in ga ljubi. Strah Božji torej iz nas ne naredi boječe in popustljive ter boječe in mlačne kristjane, ampak daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo pokorni Gospodu iz strahu, ampak ker jih je ganila in osvojila njegova ljubezen. Biti osvojen z Božjo ljubeznijo, kar je nekaj zelo lepega. Pustiti se osvojiti tej ljubezni Očeta, ki nas zelo ljubi, ljubi nas z vsem svojim srcem. Strah božji pomeni tudi ‘alarm’ pred vztrajanjem v grehu. Ko oseba živi v slabem, preklinja Boga, ko izkorišča druge in jih tiranizira, ko živi samo za denar, nečimrnost, oblast ali ponos, takrat v nas strah božji povzroči alarm, preplah. Z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom in nečimrnostjo ne boš srečen. Nihče ne bo odnesel s sabo na drugo stran ne denarja ne oblasti ne ponosa, ničesar. Odnesemo lahko samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, gotovosti, ki smo jih z ljubeznijo sprejeli od Boga. Odnesemo lahko samo tisto, kar smo storili za druge. Svojega upanja ne polagajmo v denar, ponos, moč, saj nam te stari ničesar ne obljubljajo. Mislite, da bo pokvarjena oseba srečna na drugi strani? Težko ji bo pristopiti h Gospodu.

    Prosimo Gospoda Milosti, da bi svoj glas združili z glasom revnih, ubogih ter bolnih, sprejeli dar strahu Božjega in skupaj z njimi, napolnjeni z Božjim Mirom, Usmiljenjem in Ljubeznijo Boga, priznali, da je Bog naš Nebeški Oče.

    Medmrežje gotquestions, kateheza papeža Frančiška, druga krščanska verska gradiva in lastni premisleki

    Juan Arias: Bog, v katerega ne morem verovati
    Bog, v katerega ne morem verovati, je:
    -Bog, ki ima zadoščenje, če pred njim klečimo in se ga bojimo.
    -Bog, ki nalaga kazensko globo.
    -Bog, ki naj bi bil čarovnik čudežev.
    -Bog, ki ne spoštuje človekovega razuma in svobodne volje.
    -Bog, ki mu pripada monopol ene rase, nacije, kaste, kulture, Cerkve.
    -Bog, ki z nami manipulira.
    -Bog, ki ga je možno raztolmačiti s filozofijo in teologijo.
    -Bog, ki opravičuje vojne, sovraštvo, maščevanje in je zaročen s politiko.
    -Bog, ki mu ne morem zaupati, ko ni več nobenega upanja.
    -Bog, ki ni ljubezen.
    Amen.

    Juan Arias (umrl 1501) je bil španski duhovnik.

    Bog je Ljubezen in je tam, kjer se Ljudje Ljubijo, si Odpuščajo in se medsebojno Razumejo in si Pomagajo. In smisel Življenja je, da zgradimo Božje kraljestvo med nami na Zemlji in živimo v medsebojni Ljubezni tako, kot nas Uči Jezus. Amen. Janez

  60. Miro says:

    PRIPOROČIMO SE SV. FLORIJANU, DA BI NAM PRI BOGU IZPROSIL BOŽJE VARSTVO PRED VEČNIM OGNJEM!

    Vsak svetnik je orodje v Božjih rokah. To velja tudi za svetega Florijana, mučenca, katerega god danes obhajamo in ki se mu priporočamo v priprošnjo pri Bogu, da bi nas varoval večnega ognja. Ob tej priliki se mu posebej priporočimo tudi mi. Najprej pa ponižno priznajmo svoje grehe in jih tudi obžalujmo, da bomo svete skrivnosti vredno obhajali (iz knjige Kristusove priče, Stanko
    Lorber).

    http://svetniki.org/sveti-florijan-vojak-in-mucenec

    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!
    Sv. Florijan, prosi za nas!

  61. Miro says:

    BOŽJA BESEDA (Psalm 148) nam sporoča
    čudovite speve o Bogu, stvarstvu, človeku …
    Slišimo njen glas?

    HVALNICA VESOLJA

    Aleluja!
    Hvalite GOSPODA z nebes,
    hvalite ga na višavah!
    Hvalite ga, vsi njegovi angeli,
    hvalite ga, vse njegove vojske!
    Hvalita ga, sonce in luna,
    hvalite ga, vse svetle zvezde!
    Hvalite ga, nebes nebesa,
    ve vode, ki ste nad nebom!
    Naj hvalijo ime GOSPODOVO,
    zakaj on je ukazal, in bili so ustvarjeni.
    Postavil jih je za vselej, na veke,
    dal je zakon, ki ne preide.

    Hvalite GOSPODA z zemlje,
    morske pošasti in vse globine;
    ogenj in toča, sneg in megla,
    viharni veter, ki izpolnjuje njegovo besedo;
    gore in vsi griči,
    sadno drevje in vse cedre;
    zveri in vsa živina,
    laznina in krilate ptice;
    kralji zemlje in vsa ljudstva,
    knezi in vsi vladarji na zemlji;
    mladeniči in mladenke,
    starčki in dečki!

    Naj hvalijo ime GOSPODOVO,
    zakaj le njegovo ime je vzvišeno,
    njegovo veličastvo je nad zemljo in nebom.
    Vzdignil je rog svojemu ljudstvu,
    hvalnico za vse njegove zveste,
    za Izraelove sinove, za ljudstvo, ki mu je blizu.
    Aleluja!

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Ps+148&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Gospod, prisrčno se Ti zahvaljujemo za tvojo nedoumljivo dobroto do nas
    grešnikov. Bog bodi hvaljen – zdaj in vekomaj. Amen.

  62. Janez says:

    Idejno izhodišče teme: Dr. Alojzij Šuštar nadškof: Dei voluntatem facere (Božjo voljo spolnjevati)

    “KRISTJANI, ČE ME LJUBITE, BOSTE SPOLNJEVALI MOJE ZAPOVEDI”
    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: 15 »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; 16 jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: 17 Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. 18 Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. 19 Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. 20 Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. 21 Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.«

    Kdor sledi Jezusu, se uči ljubiti Očeta nad vse, celo nad svoje življenje. Jezus se skrajno resno izrazi, da je svoje življenje na tem svetu (npr. uspeh, slavo, moč, privilegije) treba celo ’sovražiti’, kar pomeni v danem kontekstu ’manj ljubiti kot’, oz. zaničevati v primerjavi z večnim življenjem. Saj, kdor hoče svoje življenje na tem svetu rešiti, ga bo izgubil. Tako ali drugače, prej ali slej, bomo življenje na tem svetu enkrat s smrtjo na zemlji izgubili. Ali ni veliko bolje za nas, iz vidika večnosti, če ga častno izgubimo, ko ga zavestno darujemo iz ljubezni do nekoga, kakor, če se ga v strahu zase do zadnjega obupno oklepamo in ostanemo pri tem sami kot neko zrno, ki noče umreti? V ljubezni do Očeta naj verujemo Njegovemu dobremu načrtu za dober izid naše življenjske poti, ki pa se ne konča s smrtjo, ampak pri Njem v večnosti, ker smo vendar ustvarjeni Zanj. Povabljeni smo, da trdno zaupamo Očetovemu načrtu, saj je v tem ravno naša ljubezen do Njega, da neomajno verujemo, da je njegov načrt v vsem dober, da celo najhujše stvari v našem življenju obrača na dobro vsem. In da se naučimo spolnjevati Božjo Voljo oziroma vse Božje zakone in pravila ter da ne mislimo na človeški način, ampak na Božji način.

    Vprašajmo se:”Ali je za zveličanje zadosti, če le verujemo, kar je Bog razodel, ne da bi krščansko vero tudi živeli in iz vere proizvajali dobra dela?” Odgovor se glasi: “Za zveličanje ni zadosti, če le verujemo, kar je Bog razodel, ampak smo dolžni tudi spolnjevati vse, kar nam Bog zapoveduje.” Isto nam govori Jezus v gornjem evangeljskem odlomku, ki je del njegovega poslovilnega govora apostolom pri zadnji večerji, torej njegova oporoka. Morda smo bili pozorni, da kar dvakrat poudarja: “Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi” in “Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi”. Po domače bi rekli: ljubezen do Boga je treba pokazati z dejanji. Tudi starši se ne zadovoljijo s tem, da jim otroci z besedami ponavljajo: “Rad te imam!” Če ne upoštevajo njihovih želja in ukazov, njihova ljubezen nima nobene življenjske vrednosti. Preskusni kamen naše ljubezni do Boga, kar je dejansko naša vera, je uresničevanje Jezusove največje zapovedi. V njej je povzet dekalog ali deset Božjih zapovedi, ki urejajo človekov odnos do Boga, Stvarnika in Očeta, in do soljudi, ki so zaradi skupnega Očeta naši pravi bratje in sestre. V obe smeri ima ta “največja zapoved” enako težo. Pobožen ljudomrznež, ki grdo ravna z ljudmi je tako od Boga bolj oddaljen, čeprav prakticira vero in moli, kot pa tisti, ki zna ustvarjati prisrčne medčloveške odnose, čeprav Boga z jezikom ne priznava; vendar vsebinsko živi po Božjih postavah, ker ljubi bližnjega. Pomembno se je odpreti delovanju Svetega Duha in pustiti Bogu, da pride k nam in ostane pri nas in v nas ter nas navdihuje, uči in vodi. Jezus obljublja apostolom in vsem svojim učencem Duha resnice. To je tista oživljajoča moč, ki v nas, če mu ne postavljamo ovir, rodi sadove krščanskega življenja, življenja po Božjih zapovedih. Apostol Pavel v svojem pismu Galačanom našteva za življenje silno dragocene “sadove Svetega Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje”. Roditi te sadove pomeni “imeti Jezusove zapovedi in jih spolnjevati” ali z drugimi besedami – ljubiti Boga. Naše krščanstvo se mora “učlovečiti”. To zahtevo je po pozornem branju evangelija spoznala in v odlokih drugega vatikanskega cerkvenega zbora izrazila Cerkev na pragu tretjega krščanskega tisočletja. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu se začenja z razglasom: “Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev.” Za sprejem odrešenja je potrebna aktivna in dejavna vera v Boga. Vsaka vera v Jezusa ni odrešenjska (vera, ki temelji le na Jezusovih naukih in čudežnih dejanjih, vera zaradi koristi vernikov (6,14-15)). Odrešenjska vera je žrtvovanjska, razumska in bivanjsko sprejetje sporočila in osebe Jezusa do stopnje, ki spremeni človekove misli in dela v skladu z evangeljskim sporočilom, ter vodi v življenje in delovanje Božjih otrok. Pomembno je, da premislimo dejstvo, da samo vera še ni garant za naše odrešenje. Ta človeka šele odpira Jezusu, ki je izvor odrešenja in večnega življenja. In vera ki proizvaja dobra dela in zagotavlja, ljubezen, odpuščanje, dobroto, strpnost, usmiljenje, pomoč brezdomcem in ubogim, približa človeka jetusu, saj je tudi naš Odrešenik tako delal in učil druge, ko je bil na zemlji. In najvišja od vseh pa je zapoved ljubezni, je učil Jezus. Ta, ki spolnjuje Božje zapovedi, prejme resnico in luč, dokler ni v resnici poveličan in ve vse. Spoznanje resnice in odgovore na svoja največja vprašanja pa kristjani od Boga prejmemo, če smo poslušni Božjim zapovedim. Poslušnosti Bogu in ponižnosti pa se učimo vse življenje. Ni večjega zgleda poslušnosti, kot je Odrešenikov. O njem je Pavel dejal: »Čeprav je bil Božji Sin in pravi Človek, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni učenci, izvir večnega odrešenja.« Odrešenik je s popolnim življenjem, s spoštovanjem svojega svetega poslanstva nazorno udejanil in ponazoril pristno Božjo ljubezen in nam dal zgled. Nikoli ni bil ošaben, žaljiv, materialističen. Nikoli ni bil nadut zaradi ponosa. Nikoli ni bil nezvest. Vselej je bil ponižen. Vselej je pomagal in bil dober do ubogih, ponižanih in bolnih, saj je zaradi njih prišel na svet. »Zdravnika potrebujejo bolni«, je rekel Jezus. Naj bo naše prvo spreobrnjenje kot dobrih ljudi in dobrih kristjanov v tem, da si prizadevamo za vedno globljo ljubezen do Boga. Ljubezen do Boga nas vodi k temu, da bolj poslušamo njegovo besedo in živimo tako, kot nas On uči, da je prav glede na Božje zapovedi in postave. Tudi Jezus je moral spolnjevati Božjo Voljo na križu. Postavimo na temelj ljubezni naš odnos do bližnjih in dajajmo naprej drugim vse zastonj, saj smo tudi mi vse zastonj od Boga prejeli. Kolikokrat vidimo predvsem napake pri drugih, ki so jih drugi naredili, svojih napak pa ne vidimo. Zaradi teh napak druge ljudi kritiziramo, preziramo, jim obračamo hrbet, jim damo vedeti, da nimajo kaj iskati v naši bližini, v naši skupnosti, celo v cerkvi. S takim odnosom ne bomo nikomur pomagali, da se poboljša oziroma pride k Jezusu. In to tudi ni odnos, v katerem bi posnemali Jezusovo ravnanje. Zato se spreobrnimo v tem, da ne bomo ošabni, da nikogar ne bomo prezirali in poniževali, ampak bomo imeli do vsakega, spoštljiv odnos in bili dobri in usmiljeni. Marsikdo se ob krivici, ki jo je doživel, zakrkne in človeku, ki ga je prizadel, težko odpusti. V nebesih pa ne bo prostora za zamero. Dokler ne bomo zmogli odpustiti, bomo čakali pred nebeškimi vrati. Tudi Jezus nam naroča: »Odpustite in vam bo odpuščeno; s kakršno mero merite s tako se vam bo odmerilo; ves tisti dolg sem ti odpustil ali nisi tudi ti dolžan usmiliti se svojega brata; odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom…« Naj bo naše spreobrnjenje nadalje tudi v tem, da se učimo odpuščati in biti usmiljeni. Naj bo naše spreobrnjenje v tem, da nehamo skrbeti samo zase in postanemo živi udje oziroma mladike na trti Kristusovega telesa. Če bomo vsi delali tako, kot je ravnal Jezus, bomo zlahka postali živo občestvo in dajali boljši zgled in prispevali k boljšemu svetu. Biti kristjan ni samo hoditi k maši in moliti, ampak v vsakdanjem življenju, v medsebojnih odnosih, v življenju kraja in župnije, dati sebe v službo Bogu in bližnjemu in vedno ravnati tako, kot bi na našem mestu ravnal Jezus. Vero preliti v konkretna dobra dejanja in Ljubiti, kar je Božja Volja. Zato moramo poznati Kristusov Evangelij in ga vedno znova prebirati in premišljevati ob njem. Zato naj bo naše spreobrnjenje tudi v tem, da pogosto prebiramo Jezusov Evangelij in svoja ravnanja usklajujemo z Jezusovim ravnanjem in živimo tako kot je živel Odrešenik na zemlji. In začnimo takoj zdaj pri sebi, ne pri drugih. Veliko dela nas čaka za lastno preobrazbo in to, da bomo uresničevali našo Hojo za Kristusom.

    Vir: Razni izvlečki za premislek iz religioznih knjig in gradiv ter tjudi prispevkov raznih avtorjev na medmrežju.

    Npr. avtorji Thomas S. Monson, dr. Alojzij Šuštar, Thomas Merton, Tomaž Kempčan, sveti Frančišek, papež Frančišek et altri.

    Gospod, radi bi spremenili svet,
    toda čutimo, da moramo začeti pri sebi,
    da vsak lahko spremeni samo samega sebe.
    Gospod, prenovi svet. Toda začni pri meni.
    Gospod, prebudi svojo Cerkev. Začni pri meni.
    Gospod, poživi nas, ki verujemo vate, da bomo živo znamenje tvoje dobrote za vse ljudi. Začni pri meni.
    Gospod, utrdi upanje v možnost novega začenjanja. Začni pri meni.
    Gospod, vžgi ljubezen. Vžgi jo v meni in v srcih vseh ljudi.
    Amen.  

  63. Miro says:

    BOG NE BO PRIŠEL DOL IN REKEL: »POGLEJ, LJUBČEK, ŽELIM, DA ZAME NAREDIŠ TOLE MAJHNO STVARCO!« TEGA NE BO STORIL, DAL PA TI JE RAZUM, VOLJO … (Mati Angelica)

    Po zapisu na spletni strani aleteia.si je razločevanje Božje volje lahko zahteven proces. Ni preprosto prepoznati, k čemu nas Bog kliče, in pogosto imamo premalo zaupanja za sprejemanje trdnih odločitev.

    Mati Angelica je bila znana po svoji praktični modrosti in razločevanje Božje volje je bilo področje, ki ga je zelo dobro poznala. V zbirki svojih misli Knjižica življenjskih naukov in vsakdanje duhovnosti matere Angelice piše, kako pogosto so jo prosili za nasvet v zvezi z razločevanjem.

    Ena od njenih misli je tudi naslednja: Bog ne bo prišel dol in rekel: »Poglej, ljubček, želim, da zame narediš tole majhno stvarco.« Tega ne bo storil. Dal ti je pamet. Dal ti je spomin, razum, voljo. Ali se zavedaš, da imaš kot kristjan v sebi posvečujočo milost? Moli. Pojdi naprej v njegovi milosti in odkril boš njegovo voljo za svoje življenje.

    Več o nasvetu Matere Angelice, kako slišati Božji klic, na spletni strani:

    https://si.aleteia.org/2019/03/01/prakticni-nasveti-da-bi-spoznali-kaj-je-bozja-volja

  64. Janez says:

    NEKATERE MISLI O HVALEŽNOSTI IN OPTIMIZMU
    Hvaležnost je izraz srca, ki je pozorno, ljubeče in odprto. Hvaležen človek vidi jasneje; zna se veseliti, odkriva in potrjuje vrednost tistega, kar mu je dano, sprejema ljudi in ceni njihovo vrednost. Hvaležnost je v našem površnem svetu tista priložnost, da bi videli vse kar se dogaja širše in globlje in se zahvaljevali Bogu in ljudem za vse lepo, kar prejemamo od Boga in bližnjih, pa tudi od matere zemlje, brata sonca, sestre lune ter rastlin in živali … in bi hvaležnost osvetljevala vsa pota našega življenja.. Hvaležnost je krepost, vrlina, ki vzbuja pozitivne misli in čustva in ki širi ljubezen in dobroto. Čutimo večkrat hvaležnost za to, kar smo prejeli od Boga, drugih ljudi … zato prinaša hvaležnost notranji mir in tiho srečo ter odpira srca ljudem. Če gledamo na hvaležnost v luči krščanske vere, potem vidimo, da je zahvaljevanje v središču naše vere. Evharistija namreč pomeni zahvaljevanje, torej način izražanja hvaležnosti Bogu za vse kar nam je dal in daroval, da smo in da obstajamo. Hvaležnost je povezana tudi z veseljem, … veselje privre iz hvaležnega srca.« Dobro je, če se spominjamo mnogih prejetih milosti in blagoslovov ter se jih veselimo; če se spominjamo prvega klica, prehojene poti, srečanj z Jezusom Kristusom na tej poti in čudenja, ki so ga ta srečanja vzbudila v srcu. Prositi moramo za milost spomina, da bi v nas rasel duh hvaležnosti. »Hvaležno srce je samo od sebe spodbujeno, da služi Gospodu in da prevzame delaven stil življenja.« V trenutku, ko se zavemo vsega, kar nam je dal Gospod, pot odpovedi sebi, da bi delali Zanj, postane to edina nekaj vredna pot: odgovor na njegovo veliko ljubezen. Hvaležnost tako postaja najgloblji način, kako do medsebojne ljubezni, omogoča nam, da ljubimo druge in Boga … ker je Bog ljubezen, nas hvaležnost na najgloblji ravni vodi k Bogu.

    Hvaležnost dobi svojo pravo moč tedaj, ko jo človek izpove v besedah … pred Bogom, človekom, javno ali sam pri sebi, samo da jo ubesedi in svoje čutenja zlije v besede. In knjiga Spomin srca prinaša besede, misli, ki jih je navdihnila hvaležnost …
    Hvaležnost je predsoba etične vrednosti zahvale. Izraziti priznanje pomeni potrditi vrednost tega, kar ti je dano od ljudi in od Boga, in česar prej nisi imel. Zahvaljevanje je nekaj nujnega in postane sinonim za blagoslavljanje. (papež Frančišek)

    Hvaležnost je temeljna krepost za bitje, ki se zaveda samega sebe. Ob njej se spomnimo na Stvarnika, od »katerega prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo« (Jak 1,17). (Benedikt XVI.) Zakrament evharistije je znamenje hvaležnosti vsega stvarstva za obisk Stvarnika na Zemlji in za darovanje in smrt Jezusa na križu na Golgoti: Bog je postal človek, ker je prevzel človeško telo od brezmadežne Marije Device, da bi nas znova povzdignil k Očetu, da bi nas napravil za božje sinove … Kako čudovit je, ko hoče, da ga objamemo, ljubimo in častimo s človeško razsežnostjo vere pod podobo kruha in vina. (sv. Janez Pavel II.)

    Zahvalim Te, Oče, za to, kar imam,
    kar sem in kar upam,
    kar vem in kar znam.
    Zahvalim Te za svoje skrbi,
    za kruh vsakdanji in pokoj noči. (Ivan Pregelj)

    Hvaležnost dobroto razveseli. (slovenski pregovor)
    Kdor prosi, sladka usta nosi; kdor vrača, hrbet obrača. (slovenski pregovor)
    Dober človek vedno prijazno govori o hiši, v kateri je prenočil. (berberski pregovor)

    Bog je pripravil sprejem za glavne kreposti. Med pogostitvijo so se pogovarjale kot stare prijateljice. Pri mizi pa sta sedeli tudi dve, za kateri se je zdelo, da se ne poznata. Kot dober gostitelj ju je Bog predstavil. Poklonil se je prvi in dejal: »To je gospa Dobrota.« Potem se je poklonil drugi in rekel: »To je gospa Hvaležnost.« Ženi sta si veseli segli v roke. Že dolgo sta se želeli spoznati, a se od stvarjenja sveta nista nikoli srečali.

    Vsaka stvar, ki jo doživimo ali srečamo je v Življenju za vse nas nekaj dobra, saj na globlji telesni, duhovni in verski ravni obstaja razlog za vse, kar se zgodi, saj se nobenemu nič ne zgodi brez Božje Volje. Vera je tako naše goreče in iskreno verovanje v nevidno Božjo skrivnost in zaupanje v Njegovo Usmiljenje in Dobroto, ki jo razodeva v Svetem pismu in v raznih duhovnih znakih in navdihih ter signalih v naši okolici. To je zaupanje, da ne glede na to, kaj težkega in izkušamo, prihaja nekaj drugačnega in boljšega v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Ljubeznijo, ki vidi daleč naprej in ve, kaj je dobro in še boljše za nas. Mi dostikrat tega ne vidimo in Boga tudi ne razumemo. Če smo v duši pripravljeni sprejeti božjo Milost in da je je ta obstoj le majhen sestavni del neskončne velikosti naše duše, potem razumemo, da nas verovanje v nekaj večjega od naše trenutne izkušnje (tudi naših misli in občutkov in vere) neposredno povezuje z Bogom, ki nas neskončno Ljubi in nam hoče le vse dobro. Ali znamo utihniti in prisluhniti tihemu Božjemu glasu, ki nam nenehno govori in nam pripoveduje preko ljudi, narave in dotikov ter nagovorov v duši, kaj hoče in kaj pričakuje od nas da stprimo?

    Zato se odpovejmo opravljanju, godrnjanju, kritiziranju, šimfanju in grdemu neslanemu govorjenju, odpovejmo se vlogi pametnjakoviča ki vse ve, odpovejmo se vlogi sodnika/razsodnika, vsevedneža, modreca, ubogega nemočnega zateženega bolnika, oboge žrtve zaradi neljubih dogodkov, bolezni in trpljenja. Prevzemimo raje po vzoru Jezusa pobudo in bodimo raje tisti verniki, ki prevzamnejo pobudo v svoje roke, ki so na strani rešitev ne problemov in ki tolažijo ter pomagajo, ki prevzemajo odgovornost za svoje življenje v svoje roke in dejavno pomagajoi drugim in služijo drugim tako, kot Jezus, svetniki in misijonarji. Vse bolezni in težave, ki nas mučijo, so tu, ker smo si jih npr. lahko sami priklicali, čeprav morda nezavedno in so dostikrat nastale tudi zaradi genskih razlogov in nezdravega sloga žiuvljenja, kar vse lahko ozdravimo z Božjo pomočjo in s pomočjo zdravnikov, ki zdravijo telo in duševne bolezni. Ugotovimo zato s pomočjo zdravnikov in strokovnjakov, kje se skriva vzrok našim težavam. Preverimo in prewmislimo, kaj lahko sami postorimo in kdaj rabimo pomoč zdravnikov, duhovnika in strokovnjakov. Potem jih začnimo odpravljati z rehabilatacijskimi in sanacijskimi ukrepi in drugačnim življenjem (zdravila, prehrana, post, šport, fizično delo, dopust, krščanska meditacija idr.) ter molitvijo. Vzrok ponavadi tiči v naši omejeni miselnosti in zakoreninjeni resignirani dogmatični veri, da je temu pač tako. Spremenite svoje misli, svoja prepričanja, verujte in zaupajte v Boga in spremenili boste svoje življenje, molite in prosite ter delajte dobro vsem in bodite veseli ter upajte na rešitev. Bog bo pomagal, ko verujemo vanj in ko ga sprejmemo k sebi in ga prosimo. Kadar ste obteženi in pesimistični ter brezvoljni je dobro, da ste nekaj časa pozorni nase in na ljudi v svoji okolici; koliko časa se pogovarjate z drugimi o tem, kaj ni v redu, kaj je slabo, kako je hudo in težko? Takrat molimo še posebej iskreno in goreče, da se umirimo in vse v miru premislimo. Koliko časa o tem razmišljate sami? Prenehajmo z brezciljnim pesimizmom in kaj pozitivnergga pokrenimo. Z vsakim pritoževanjem namreč znižamo svojo pozitivno vibracijo, ki pomaga z Božjo pomočjo in s svetlobo prinašati upanje, ljubezen in ozdravljenje. Pritoževanje je lahko dostikrat znak, da ne sprejemamo sebe kakrđšnih smo, stvari takšnih kakršne so, in s tem zapademo v vlogo nemočne žrtve brez vere in brez izhoda. Takratz potrebujemo molitev. Vloga žrtve pa po zakonu privlačnosti zaradi pesmimizma privede lahko vedno znova do podobnih situacij, nad katerimi boste ponovno razočarani in negativizem se bo pomnožil. Pritoževanje je stara in trdovratna navada, ki se ji težko izognemo, saj jo prakticirajo skoraj vsi, čeprav pravijo, da verujejo v ozdravitev in Božje Usmiljenje.

    Pa vendar lahko sami naredimo in pokrenemo marsikaj, da bo doslej nekaj drugače. Zavestno se odločimo, da se bomo, kolikor se le da, izognili pritoževanju in godrnjanju ter pesimizmu brez vere in upanja na rešitev. Ko naslednjič želimo spet tarnati nad drugimi, nad dogodki v življenju ali nad seboj … najdimo z Božjo Pomočjo z molitvijo in prošnjami novo perspektivo, nove rešitve, nova pota nove možnosti tako, da prosimo Boga in Marijo ter svetnike za pomoč in vodstvo! Poiščite raje nekaj dobrega v tej osebi ali dogodku, molite za to osebo in za druge, zavedajte se svoje odgovornosti do svojih bližnjih in tega, da se vse zgodi z določenim namenom ter nam prinaša določeno učenje in lekcije po Božji Volji. Kar sejemo to tudi v življenju žanjemo! In to perspektivo delite z drugimi, prijazno, strpno in z vero, da bo obrodilo sad Božjega blagoslova. Majhen korak, ki lahko prinese veliko razliko in jer na strani prinašanja rešitev in veselja med ljudi. Bodimo zato dobri in hvaležni. Bodimo veseli, da smo zdravi, da imamo ljudi okrog sebe, ki nas imajo radi, da imamo službo, delo, otroke, starše, prijatelje, znance, dobre sosede idr. Cenimo jih, ne grajajmo, nasmejmo se ljudem in povejmo jim kaj lepega in spodbudnega. Povejmo jim da jih imamo radi, tako kot je to povedal in pokazal Jezus. Življenje je darilo Boga ljudem na Zemlji, izkoristimo ga zase in v večjo Božjo Slavo. Carpe Diem. Izkoristi dan!

    Medmrežje Ognjišče, lastni razmisleki in druga študijska literatura

  65. Miro says:

    SVETNIKI O BOŽJI VOLJI – »KDOR HOČE BITI SVET, RAD HODI PO BOŽANSKIH JEZUSOVIH STOPINJAH …« (sv. Pavel od Križa)

    Svetnike je tako prevzela misel, kakšno vrednost ima v tem življenju trpljenje, in tako globoko so doživljali, da Bog »popravlja« in »tepe« tiste, ki jih ljubi (prim. Hebr. 12,6), da so v bolečinah videli samo božjo voljo.

    Sv. Terezija Avilska razlaga takole: »Naj vam še povem, ali bolje, vas spomnim, v čem je božja volja. Ne mislite, da je v bogastvu, radostih, časteh ali drugih zemeljskih dobrinah. Gospod vas preveč ljubi, da bi vam dal te stvari! … Vedele bi rade, kako ravna s tistimi, ki govore odkrito: »Zgodi se tvoja volja?« Vprašajte samo njegovega slavnega Sina, ki je odločno in iskreno izrekel te besede, ko je molil na vrtu Getsemani, in videle boste, kako ga je uslišal.«

    Tu govori o Jezusovi smrti na križu. Potem nadaljuje: »To … je dal nebeški Oče tistemu, ki ga je ljubil bolj kot vse, in prav v tem je božja volja.

    Taki so na tem svetu njegovi darovi. Odmerja nam jih po ljubezni, s katero nas ljubi: tistim, ki jih bolj ljubi, da teh darov več, tistim, ki jih manj ljubi, pa manj.«

    Sv. Pavel od Križa pa pravi takole: »Kdor hoče biti svet, rad hodi po božanskih Jezusovih stopinjah … Njegova jed je, da v vsem spolnjuje presveto božjo voljo. To pa bolj izpolnjuje v trpljenju kot uživanju, ker se v uživanju lastna volja vedno navezuje na užitke, zato božji služabnik ljubi golo trpljenje in ga sprejema naravnost od prečiste Gospodove volje.«

    (odlomek iz knjige Človekov »da« Bogu, Chiara Lubich)

    Iz teh in drugih misli svetnikov lahko vsaj nekoliko zaslutimo oz. dojamemo, kako iskreno in odločno so svetniki sprejemali in spolnjevali Gospodovo voljo. Neverjetno na kakšni duhovni višini so bile njihove evangeljske norme pri uresničevanju božje volje, to so zmogli le v Jezusovi moči. Ker prizadevanja v tej zelo zahtevni smeri presegajo naše moči, se priporočimo Devici Mariji in svetnikom, naj nam pri Bogu izprosijo moč za sprejemanje in spolnjevanje božje volje!

    Sv. Devica Marija, prosi za nas!
    Sv. Terezija Avilska, prosi za nas!
    Sv. Pavel od Križa, prosi za nas!

  66. Hvala says:

    https://drive.google.com/file/d/1xESoStos-3dXriBmVLnkrvFzTIBKk8w2/view

    PRIZNANI EVANGELIZATOR RAZGALIL KORONAVIRUS

    POGLEJTE, KDAJ GA JE ŽE BOG NAPOVEDAL
    Zapis: Dražen Bušić

  67. Hvala says:

    Včasih se človeku zgodijo dogodki, ki si jih ne zna razložiti- zakaj in kako je prišlo do določene situacije. Zaradi tega, kar se je zgodilo človeku, ki ni nameraval napraviti določenega dejanja , pa je človek še s strani drugega človeka nerazumljen. Ljudje ne razumejo stvari, dogodkov v življenju in ponižujejo sočloveka, ali se mu tudi posmehujejo in s prstom kažejo nanj.
    To sem že opisala, napisala in omenila na tej strani, vendar brez navedbe primera.

    Tudi Favstina je opisala primer iz svojega življenja: Takole pravi: ” OKROG POLDNEVA SEM ZA TRENUTEK STOPILA V KAPELO IN SPET JE V MOJEM SRCU UTRIPALA MOČ MILOSTI. MEDTEM KO SEM BILA POTOPLJENA V ZBRANOST, JE SATAN ZGRABIL CVETLIČNI LONČEK IN GA BESNO, Z VSO MOČJO VRGEL NA TLA. VIDELA SEM VSO NJEGOVO ZAGRIZENOST IN LJUBOSUMJE.
    V KAPELI NI BILO NIKOGAR, ZATO SEM VSTALA OD MOLITVE, POBRALA ČREPINJE, PRESADILA ROŽO, PREDEN KDO PRIDE V KAPELO. TO MI NI USPELO, KER SO TAKOJ VSTOPILE MATI PREDNICA, SESTRA ZAKRISTANKA IN ŠE DRUGE SESTRE.
    MATI PREDNICA SE JE ČUDILA, DA SEM NEKAJ PREMIKALA PO OLTARJU, DA JE PADEL CVETLIČNI LONČEK.

    SESTRA ZAKRISTANKA NI SKRIVALA SVOJEGA NEZADOVOLJSTVA, JAZ PA JI NISEM POSKUŠALA NIČESAR POJASNJEVATI ALI SE OPRAVIČEVATI.
    ZVEČER PA SEM BILA ZELO IZČRPANA IN NISEM MOGLA OPRAVLJATI MOLITVENE URE. POPROSILA SEM MATER PREDNICO, (ZA DOVOLJENJE), DA BI SMELA ITI K POČITKU. TAKOJ SEM ZASPALA. VENDAR SE JE SATAN OKROG ENAJSTE URE ZALETEL V MOJO POSTELJO. TAKOJ SEM SE ZBUDILA IN SEM ZAČELA MIRNO MOLITI K SVOJEMU ANGELU VARUHU.

    TEDAJ SEM ZAGLEDALA DUŠE, KI TRPIJO V VICAH. NJIHOVE PODOBE SO BILE KOT SENCE, A MED NJIMI SEM VIDELA VELIKO SATANOV. EDEN IZMED NJIH SI JE PRIZADEVAL, DA BI ME NAPADEL. V PODOBI MAČKE JE SKOČIL NA MOJE LEŽIŠČE IN MI LEGEL NA NOGE. BIL JE TEŽAK KAKOR VEČ PUDOV. VES TA ČAS SEM MOLILA ROŽNI VENEC. PROTI JUTRU SO PODOBE IZGINILE IN LAHKO SEM ZASPALA. KO SEM ZJUTRAJ PRIŠLA V KAPELO, SEM ZASLIŠALA GLAS V SVOJI DUŠI:
    Z MENOJ SI ZDRUŽENA, NE BOJ SE NIČESAR. VEDI PA , MOJ OTROK, DA TE SATAN SOVRAŽI. ČEPRAV SOVRAŽI VSAKEGA ČLOVEKA, POSEBEJ GORI V SOVRAŠTVU DO TEBE, KER SI NJEGOVI OBLASTI IZTRGALA VELIKO DUŠ (Dn 412).

    Pri tej pripovedi Favstine, želim jaz poudariti bolj plat nerazumevanja sočloveka, prijatelja, sodelavca , soseda itd……v raznih situacijah oz. v življenju nasploh, ki ga živimo vsak posebej. Poudariti želim bolj plat-“človeško sojenje in obsojanje”.

    Favstine sestre niso razumele, mislile so, da je razbila cvetlični lonček. Ni se opravičevala.

    Gospod mi je podelil milost-, da sem spoznala, kako se mi ljudje obnašamo do svojih bližnjih, to je lahko doma, v službi, pri sosedih, v državi itd..Kar “vidimo s človeškimi očmi” to včasih trdimo, obsojamo, se posmehujemo, podajamo razne komentarje, debatiramo itd.. ampak v srce človeka vidi samo BOG. On je tudi rekel: PREPUSTI SODBO MENI, JAZ OBRAČUNAM Z VSAKIM.
    To poudarjam zato, ker me stiska bolečina pri srcu zaradi tega, ker se človek podaja v obtoževanje, posmeh itd, v bistvu pa ne ve resnice.
    Že Pavel je rekel, če kaj mislimo, da tvoj bližnji ne dela prav, se pomenimo na štiri oči.

    Ne zavedamo se koliko bridkih, skritih ali pa ne skritih solz in dodatnega trpljenja lahko s takim početjem povzročimo ljudem, s svojimi predvidevanji ali komentarji, ki so lahko popolnoma drugačni od resnice, resnice, ki jo pozna in vidi samo Bog.

  68. Hvala says:

    Favstina Kowalska s svojih dnevnikih opisuje, kako in na kakšen način jo je napadal satan, ker ne želi, da bi ljudje zaupali Božjemu Usmiljenemu Srcu, ker ne želi, da bi spoznali Gospodovo Dobroto, Ljubezen in Usmiljenje, ker želi, da bi ljudje propadli……

    Takole je napisala: “KO JE BILA PRIDIGA KONČANA, NISEM ČAKALA DO KONCA BOŽJE SLUŽBE, KER SE MI JE MUDILO DOMOV. KO SEM NAPRAVILA NEKAJ KORAKOV , MI JE SKUPINA SATANOV ZASTAVILA POT IN MI GROZILA S STRAŠNIMI MUKAMI. SLIŠALI SO SE GLASOVI: “VSE NAM JE ODVZELA, ZA KAR SMO TOLIKO LET DELALI.”

    KO SEM JIH VPRAŠALA :” OD KOD SE VAS JE VZELO TOLIKO?”- SO MI ZLOBNE POSTAVE ODGOVORILE: “IZ ČLOVEŠKIH SRC, NE MUČI NAS.” (Dn 418)

  69. Miro says:

    SV. FAVSTINA KOWALSKA JE NAREDILA ZNAMENJE SVETEGA KRIŽA IN »ANGEL« JE Z VELIKIM HRUPOM IN BESOM IZGINIL!

    Sv. Favstina Kowalska pripoveduje: Zvečer me je na stopnicah nenadoma obšla neka čudna otopelost do vsega, kar je Božje. Tedaj sem zaslišala satana: »Sploh ne misli na delo. Bog ni tako usmiljen, kakor ti o njem govoriš. Ne moli za grešnike, oni bodo tako in tako pogubljeni, z delom usmiljenja pa se samo izpostavljaš nevarnosti za pogubljenje. Nikoli ne govori s spovednikom o Božjem usmiljenju, posebej pa ne z duhovnikom Sopoćkom in očetom Andraszem.« Ob tem se je glas preobrazil v podobo angela varuha. V trenutku sem odgovorila: »Vem, kdo si ti – oče laži.« Naredila sem znamenje svetega križa in ta angel je z velikim hrupom in besom izginil (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1405).

    Več o tem na: http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

    • Hvala says:

      Ja, Satan želi, da je vse zakrito, skrito, da ne hodimo k zakramentu Svete spovedi, -popolnoma zavaja ljudi!

  70. Hvala says:

    Na predavanju v Mariboru, ki ga je imel g. Anton Marinko je povedal primer, ko je neka mamica imela bolnega sina, vse so pogledali, ni bilo rešitve, da bi ozdravel. Ko pa je ozdravel njegov dedek, je ozdravel tudi vnuk. To je tako močna povezava pravi g. Marinko itd…predniki…..itd……….

    LJUDJE V BISTVU VSI POTREBUJEMO MOLITVE ZA OSVOBODITEV.

    Globoka žalost, ki človeka spremlja dolga leta, krivice, ki jih ne zmoremo odpustiti, dvomi, da ima življenje smisel, težave z zasvojenostjo,če nas obvladuje jeza ali sovraštvo, s fiksnimi idejami, s težavo obvladujemo sebičnost, napuh, zavist, zagrenjenost, se borimo s strahovi, travmami, kompleksi, dvomi, fobijami, fiksnimi idejami kot: ne razumejo me, ne cenijo me, to si sazlužim…………

    MOLITEV ZA OSVOBODITEV JE POSEBEN NAČIN MOLITVE, KI KRISTJANU POMAGA, DA SE NOTRANJE OSVOBODI IN ZAPRE VRATA VPLIVOM HUDOBNEGA DUHA. OSREDOTOČENA JE NA ČLOVEKA, DA Z MOČJO EVANGELIJA IN BOŽJE MILOSTI POSTANE SVOBODEN.
    OSVOBODITEV OD NAVEZANOSTI JE PROCES, JE ČUDOVITO DELO SVETEGA DUHA, KI GA POSAMEZNIK NADALJUJE SAM Z BOŽJO POMOČJO, POTEM KO SE JE ŽE UDELEŽIL MOLITVE IN SPOZNAL MOČ OSVOBODITVE PO METODI PETIH KLJUČEV:

    – KESANJE,
    -ODPUŠČANJE,
    -ODPOVED,
    -OBLAST,
    – BLAGOSLOV

  71. Janez says:

    MOLITEV K JEZUSU PROTI ŠIRJENJU IN OBOLEVANJU ZARADI KORONAVIRUSA
    »V imenu Jezusa Kristusa, v moči Njegovega križa, njegove predragocene krvi, smrti, trpljenja in vstajenja verujemo, je bo z Božjo Pomočjo in Božjp Milostjo duh bolezni koronavirusa premagan in zlomljen in nam ne sme več škoditi, niti našemu zdravju, niti naši domovini, financam, gospodarstvu, zato naj sedaj odide nazaj v pekel, kamor tudi sodi. Gospod Jezus, s svojo Krvjo in svojo Milostjo nas zaščiti, napolni naš prostor s Svetim Duhom in preženi od nas hudobijo.«

    ZAHVALJEVANJE BOGU, KER JE DOBER IN USMILJEN: prav je, da se znamo zahvaljevati Bogu, ker je dober in usmiljen do nas in nam pomaga, ko ga prosimo. To seveda terja določen napor in spremembo miselnosti, da lahko premagamo človeško logiko in zapustimo držo godrnjanja in nerganja ter dvome in preklopimo na Vero v Boga in Upanje na našo Rešitev z Njegovo Pomočjo. Prav godrnjanje, ki je povezano z nevero, je bila tista drža, ki je Izraelce za celih štirideset let zadržala v puščavi na poti v obljubljeno deželo, čeprav bi to pot lahko prehodili veliko hitreje. V četrti Mojzesovi knjigi lahko celo beremo, kako izraelsko ljudstvo ni moglo priti do obljubljene dežele po najkrajši poti preko Edomskega kraljestva, saj je le malo pred tem godrnjalo in celo samega Mojzesa zapeljalo v nevero. Odpovejmo se torej godrnjanju in začnimo z aktivnim zahvaljevanjem in slavljenjem Boga. Sliši se nelogično, vendar je takšen način zahvaljevanja resničen izraz naše trdne vere. Kajti če je vera res prava in trdna, smo odprti za Božje delovanje in se lahko zgodilo velika božja dela. Če pa se zatekamo h godrnjanju, s tem padamo v nevero. Spomnimo, da Jezus v domačem Nazaretu ni mogel storiti velikih čudežev prav zaradi nevere svojih rojakov. Naša zahvala v preiskušnjah odpira vrata Božji milosti in Ljubezni. Razglašajmo javno in glasno besede iz Svetega pisma, ki so npr. spodaj. Derek Prince v svoji knjigi »Moč razglašanja besede« pravi, da Razglašanje Božje besede sprošča izjemno moč med ljudmi. Mnogi kristjani se ne zavedajo tega čudovitega Božjega potenciala, ki jim je na razpolago. Ne glede na to, s kako težkimi okoliščinami se srečujemo, se takrat, ko namesto svojih skrbi in strahovzaradi preizkušenj in bolezni razglašamo Božjo besedo, sprošča moč Boga, ki jih zmore spremeniti. Bretz Boga ne moremo storiti samo nič! Obenem pa drži, da je Bog vsemogočen, vendar lahko verniki s svojo nevero, nezvestobo, godrnjanjem, kritiziranjem in dvomi ter opiranjem na zgolj lastne moči in podobno sami zaviramo delovanje Boga v našem življenju. Verujmo v Boga! Poskusimo najti stavke iz Biblije tako, da v iskalnik na na spletni strani biblija.net vpišemo besedo »bolezen« in bomo dobili stavke iz Svetega pisma, ki omenjajo to besedo.

    Nekaj stavkov iz Svetega pisma, ki so nam lahko v pomoč in uteho:
    – 2Mz 23, 25: Služi pa GOSPODU, svojemu Bogu, in blagoslovil bom tvoj kruh in vodo in odstranil bolezen izmed vas!
    – 5Mz 7,15: GOSPOD bo odvrnil od tebe vsako bolezen in nobene izmed hudih egiptovskih nadlog, ki jih poznaš, vam ne bo naložil, ampak jih bo spravil nad vse, ki te sovražijo.
    – Mt 9,35: Jezus je obhodil vsa mesta in vasi. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost.
    – Mt 10,1: Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost.
    – Jn 11,4: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.«
    – Ps 91, 3-6: »Zares, on te bo rešil iz ptičarjeve zanke, pred pogubno kugo. S svojimi krili te pokrije, pod njegove peruti se zatečeš; ščit in oklep sta njegova zvestoba. Ne boš se bal nočne strahote, ne puščice, ki leti podnevi, tudi ne kuge, ki hodi v temi, ne žela, ki pustoši opoldne.«

    Za zaščito pred hudobnim duhom molimo naslednjo znano molitev:
    V imenu Jezusa Kristusa in z njegovo oblastjo
    vežem vse sile in moči v zraku, na zemlji, v vodi,
    v podzemlju, v onstranstvu, v naravi in v ognju.
    Ti si Gospod vsega vesolja, slavim te v imenu tvojega stvarstva.
    V tvojem imenu vežem vse demonske sile, ki ogrožajo nas in naše družine.
    Vse nas dajem v zaščito tvoje dragocene Krvi, ki je prelita za nas na križu.
    Marija, naša Mati, prosim te za tvoje varstvo in priprošnjo.
    Priporoči vse naše družine Presvetemu Srcu Jezusovemu.
    Ogrni nas s svojim plaščem ljubezni, da se sovražnik prestraši.
    Sveti Mihael in naši angeli varuhi, pridite in varujte nas in naše družine
    v boju proti vsemu zlu, ki hodi okrog nas po svetu.
    V Jezusovem imenu zapovedujem vsem silam in močem zla,
    da takoj odstopite od nas, od naših domov in naše domovine.
    Zahvaljujemo se ti, Gospod Jezus, ker si zvesti Bog in čutiš z nami.
    Amen.

    Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku tako zdaj in vselej in vekomaj.
    Amen.

    Verjetno poznamo tudi eksorcizem sv. Antona Padovanskega: »Glejte, križ Gospodov, bežite, sovražne sile! Zmagal je lev iz Judovega rodu, korenina Davidova, aleluja!«

    Ne pozabimo tudi na Aronov blagoslov:
    »GOSPOD naj te blagoslovi in te varuje.
    GOSPOD naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv.
    GOSPOD naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir.‹« (4Mz 6,24-26)

  72. Hvala says:

    https://clyp.it/gipo0wns

    Predavanje duhovnika g. Antona Marinka -naslov NAŠI PREDNIKI BLAGOSLOV ALI PREKLETSTVO -IN MOLITEV O RAZLAMLJANJU VSAKEGA PREKLETSTVA

  73. Hvala says:

    https://drive.google.com/file/d/1SapKyuyfDnNdzNXGub4Vx0-JsgcCiDCU/view

    V januarski reviji PRENOVA V DUHU 2020 št 1. je pod naslov -NAŠI PREDNIKI BLAGOSLOV ALI PREKLETSTVO , tudi napisana MOLITEV P. ROBERTA DE GRANDISA, ki jo je posredoval in molil na svojem predavanju naš duhovnik g. ANTON MARINKO.

    V molitvi, ki so jo na predavanju vsi molili skupaj in je napisana, se v Imenu Jezusa Kristusa in po zaslugah NJEGOVE DRAGOCENE KRVI , razlamlja vsako prekletstvo, čar, pečat, obljub, prisego , urok, čaranje, vez, zanko, past in zvijačo, ali demonski načrt, laž, blokado ali ovire, vse ob čemer bi se človek mogel spotakniti.

    V tej molitvi , ki so jo molili skupno , položimo KRIŽ JEZUSA KRISTUSA MED SEBE IN VSE RODOVE V DRUŽINSKEM DREVESU. V IMENU JEZUSA KRISTUSA TAKO NE BO NOBENEGA NEPOSREDNEGA STIKA MED GENERACIJAMI. VES STIK BO FILTRIRAN SKOZI DRAGOCENO KRI JEZUSA KRISTUSA.

  74. Janez says:

    DUHOVNA OPOROKA EKSORCISTA GABRIELA AMORTHA
    Knjiga z naslovom BOG, LEPŠI OD HUDIČA je napisana v obliki intervjuja, ki opisuje dolgo pot življenja eksorcista, patra Gabriela Amortha. Knjigo je iz italijanskega jezika prevedel Franček Bertolini, izdala pa sta jo Ognjišče in Slomškova založba v Mariboru, leta 2016.

    Tukaj je nekaj citatov iz knjige:
    »Ne želim biti kritičen, toda dejstvo je, da kljub vsem dobrim željam glede Boga udarjamo mimo. Nekaterim prav gotovo uspe. Toda glede na to, kako svet živi, očitno še nismo dovolj srečali ljubečega Boga, kar ne pomeni, da ne obstaja.«
    Str. 30

    »Sveto pismo ne govori samo o življenju in o dobrih stvareh, temveč tudi o zlu, nasilju in hudiču, ki je njihov izvir in vzrok. Tako predstavlja celotno življensko izkušnjo, ki ni vedno samo plovba po mirnem toku. Svetopisemske podobe nasilja opozarjajo na iznakaženo zgodovino, ki je daleč od Boga in njegove dobrote. Tako človek še bolj zahrepeni po najvišjem Dobrem.«
    Str. 36

    »Resnično krščanstvo ni samo zdravilo, temveč tudi zaščita proti zlu. V krščanstvu imajo posebno mesto vrednote, ki varujejo osebo, dobro in življenje. V krščanstvu se uresničuje notranje življenje, dialog med znanostjo in vero, odprtost za presežno, ne kot beg, temveč kot možnost resničnega srečanja z Bogom.«
    Str. 90

    »Sam znani teolog Karl Rahner je v svoji razumskosti znal poudarjati, da glede hudiča ni nevarnosti, da bi pretiravali, kajti »pred resnostjo zgodovine odrešenja bi bilo neresno videti v hudiču neke vrste duhca, ki izgubljeno tava po svetu. Prav je videti v hudiču oblast, ki z vojnami in nasiljem gospoduje svetu, se upira Bogu in skuša človeka.« V bistvu se moramo bolj strinjati glede tega, kako se izogniti zlu in pospešiti dobro, brez lažnih predstav.«
    Str. 95-96

    »Najprej se je treba zavedati ranjenosti, ki je v nas. Izrazi se lahko skozi žalost, jezo, uporništvo, celo preklinjanje. Ne glejmo nase kot na hudobneže, temveč kot ranjence, ki potrebujemo in imamo pravico do zdravila.«
    Str. 107

    »Ni čudno, če se zlo trudi naseliti ravno v Cerkvi in v cerkvah, kjer je Jezus v evharistiji. Hudič želi ustvariti zmedo prav tam, kjer je izvir dobrega. Tam, kjer je naš Gospod in njegov namestnik na zemlji. Ne motijo ga niti papeževi sodelavci niti pokvarjeni kleriki niti mlačni kristjani. Teh je najbolj vesel. Satanova poguba so Kristusova telo in kri, evharistija in vsi, ki Jezusa častijo.«
    Str. 130

    »Obstajata dve enaki in nasprotni si napaki, ki ju lahko človek naredi glede hudiča. Prva je, da ne verjame v njegov obstoj. Druga je, da tako verjame, da se s tem preveč ukvarja in mu to škoduje. Hudič je obeh napak vesel ter podpira bodisi materialista, bodisi čarovnika.« Kdor se želi izogniti tema napakama, naj se izobražuje, naj spozna hudičeve nakane, skrite tistim, ki se za te stvari ne zanimajo in se s tem nočejo seznaniti.«
    Str. 130-131

    »Najboljši način, da se nas hudič naveliča, je, da se z vsem srcem oklenemo Božje lepote in dobrote. Božja lepota nas tako privlači, da nas odtrga od vezi, ki smo jih vzpostavili s hudičem, ko smo se pustili prevarati njegovi lepi preobleki. Odprimo srca za vrednote življenja, spoštovanja osebe, prijaznosti ter bežimo pred jezo, nasiljem in sebičnostjo, ki povzročajo toliko trpljenja.«
    Str. 108

    http://prenova.rkc.si/index.php/publikacije/duhovno-branje-2/35-duhovno-branje

  75. Hvala says:

    https://clyp.it/qrwvkcpo

    Pooblaščeni Slovenski exorcist pater Peter Vrabec_predavanje

  76. Hvala says:

    http://prenova.rkc.si/index.php/dejavnosti/molitev-za-ozdravljenje-in-osvobojenje/molitev-za-osvoboditev-po-metodi-n-lozana

    Knjiga od Lozana -OSVOBOJEN , zelo natančno opisuje praktične primere, kako so ljudje trpeli pa nekateri sploh biso vedeli zakaj, družinski zakon je propadel, ko so bili osvobojeni so zaživeli , opisuje tudi kako vzdržati oz ne pasti nazaj pod vpliv hudega duha po osvoboditvi itd……..

    V BOJ PROTI ZLU SE JE POTREBNO PODATI SKUPAJ Z JEZUSOM, OBVEZNO, DRUGE REŠITVE NI!

  77. Janez says:

    Ali kristjan danes zmore izganjati demone? To delajo danes uradni eksorcisti v škofijah

    Eksorcizem (izganjanje hudobnih duhov in demonov iz obsedenih ljudi) so izvajali različni posamezniki v zgodnjem obdobju Nove zaveze, namreč v evangelijih in Apostolskih delih. Demone so izganjali Jezusovi učenci v sklopu njegovih navodil (Evangelij po Mateju 10,1.8); drugi ljudje, s tem ko so se sklicevali na Jezusa (Evangelij po Marku 9,38); privrženci farizejev (Evangelij po Luku 11,18–19); Pavel (Apostolska dela 16); in nekateri drugi izganjalci (Apostolska dela 19,11–16). Danes so za to postavljeni uradni eksorcisti v katoliški Cerkvi v škofijah.

    Kot je videti, so Jezusovi učenci eksorcizem izvajali zato, da bi s tem demonstrirali Kristusovo oblast nad demoni (Evangelij po Luku 10,17) in tudi lastno verodostojnost: da torej učenci delujejo v Kristusovem imenu in oblasti. Njihova nezmožnost ali nepripravljenost izganjati demone pa je kazala na njihovo pomanjkanje vere (Evangelij po Mateju 17,14–21). Izganjanje demonov je bilo v delovanju prvih apostolov nedvomno pomembno.

    Zanimivo je, da v zadnjem delu Nove zaveze opazimo premik, kar zadeva vojskovanje proti demonom. Tisti deli Nove zaveze, ki so izrazito poučni (od Pisma Rimljanov do Judovega pisma), delovanje demonov sicer omenjajo, ne govorijo pa o tem, da bi apostoli izganjali demone, niti k temu ne opominjajo verujočih. Pač pa nam pisci naročajo, naj si nadenemo celotno Božjo bojno opremo (oborožitev za boj), da bi se tako zmogli upirati hudiču (Pismo Efežanom 6,10–18). Pravijo nam, da naj se mu upremo (Jakobovo pismo 4,7), naj bomo glede njega trezni in budni (Prvo Petrovo pismo 5,8) ter naj mu v svojem življenju ne dajemo prostora (Pismo Efežanom 4,27). Ne pravijo pa, kako naj hudiča ali njegove demone izganjamo iz drugih, niti tega, da naj na to sploh pomislimo.

    Pismo Efežanom jasno opisuje, kaj je Bog storil za svoje ljudstvo in kako v njem deluje, da bi izbojeval zmago v bitki proti silam zla. Bog nas je najprej v Kristusu vnaprej določil (1,3–14) in nas varno umestil v Kristusovo moč, ki »v vsem vse izpolnjuje« (1,15–23). Bog nas je v Kristusu duhovno oživil, s tem ko nam je podaril odrešenje z milostjo po veri (2,1–10); s tem je premagal poprejšnjo vladavino »poglavarja oblasti zraka« (2,2). Bog nas umešča v svojo cerkev, ki jo sestavljajo verujoči iz vseh narodov, napolnjeni s Svetim Duhom (2,11–22; 3). Po moči Svetega Duha, ki prebiva v nas, živimo življenje pravičnosti, pobožnosti in posvečenosti (4; 5). To ne vključuje izganjanja demonov, temveč naj bi s prenovljenim umom opuščali stare grešne navade iz preteklosti ter prevzemali nove, pravične in svete navade (4,22–24). Vse to v nas dovršuje Kristus, in sicer po Svetem Duhu, ki v nas prebiva in nas uči, kako naj bomo poslušni Bogu kot njegovi odkupljeni otroci. V Gospodu smo močni, saj nosimo celotno njegovo bojno opremo za boj z hudobijo (6,10–18). Zaradi te opreme se bomo hudičevim zvijačam uprli in jih premagali; izganjanje hudiča torej ni omenjeno (6,10–11). Zmagovito se torej upiramo, oboroženi z resnico, pravičnostjo, evangelijem, vero, molitvijo rožnega venca in z drugimi molitvami, z branjem Svetega pisma, s krščanskim življenjem, z Jezusovim odrešenjem, molitvijo k Mariji in nadangelu Mihaelu idr. (6,10–18). Ko se razkritja Božje besede približujejo koncu, se nam prikaže slika kristjanov, ki se proti demonskim silam bojujejo z orožjem posvečenosti. Nekdanjo nalogo izganjanja demonov s strani Jezusa in prvih apostolov je za kristjane nadomestil poudarek na resnici, pravičnosti, evangeliju, veri, odrešenju, Božji besedi in molitvi (6,10–18). Ker torej metode duhovnega vojskovanja v poznem apostolskem obdobju ne vključujejo izganjanja demonov, je razumljivo, da v Novi zavezi Svetega pisma ne najdemo navodil za to. Cerkev danes to obravnava v Katekizmu katoliške Cetrkve. Proti primerom napada hudobnega duha in obsedenosti z demoni se torej verniki bojujejo z krščanskim življenjem, z resnico, pravičnostjo, evangelijem, vero, odrešenjem, Božjo besedo in molitvijo (6,10–18). Sicer pa obstajajo v škofijah eksorcisti, ki so usposobljeni in postavljeni za izgon hudiča in hudoibnih duhov.

    Jezus sam nas je v molitvi očenaš naučil, naj vztrajno prosimo, da nas reši hudega, da naj ne dopusti zapeljevanja v skušnjavo. Vemo, da se nobena skušnjava ne zgodi brez božjega dopuščanja. Bog dopusti skušnjave zato, da bi se človek prečistil, da bi še bolj odkril, na kakšen način mora ljubiti in slaviti Boga. Zato prosimo v molitvi predvsem zato, da ne bi bili preizkušani prek naše mere in da bi v skušnjavi imeli pravo moč, da se odločimo za Boga in za vse dobro, kar od njega prihaja. Velika moč in vedno večja sposobnost razločevanja med dobrim in zlim prihaja prek redne molitve, prejemanja zakramentov in dejavne ljubezni. Vse to prinaša zadovoljstvo in veselje v srca ljudi. Sv. Janez Bosko je pogosto rekel svojim fantom, da se hudič boji veselih ljudi.

    Medmrežje gotquestions et altro

    Obred eksorcizma: smernice
    Eksorcizem je javna in slovesna molitev Cerkve za zoperstavljanje hudičevi oblasti. V Katekizmu katoliške Cerkve preberemo sledečo definicijo: “Kadar Cerkev javno in z oblastjo prosi v imenu Jezusa Kristusa, da bi bila kaka oseba ali kak predmet zavarovan zoper vpliv hudobnega duha in odtegnjen njegovemu gospostvu, govorimo o eksorcizmu (zarotovanju, izganjanju hudega duha). (…) V preprosti obliki se eksorcizem uporablja pri krščevanju. Slovesen eksorcizem, imenovan “veliki eksorcizem”, more izvršiti samo duhovnik s škofovim dovoljenjem” (št. 1673). Bistvo eksorcizma je ukaz, dan hudemu duhu v Jezusovem imenu, naj zapusti obsedenca ali naj kraje, stvari ali osebe osvobodi svoje navzočnosti. Pri eksorcizmu se torej hudobnega duha ne vpraša, hudobnemu duhu se ukazuje. To je zakramental, ki deluje ex opere operantis ecclesiae oziroma zaradi molitvene moči Cerkve, ki moli’. *
    *V Kompendiju Katekizma katoliške Cerkve piše: “Zakramentali so sveta. znamenja, ki jih je ustanovila cerkev; po njih so posvečene različne življenjske okoliščine. Zakramentali vsebujejo molitev, ki jo spremljajo znamenje križa ‘in druga znamenja” (št. 351).

    Addendum
    Papež Frančišek: 7 korakov do zmage nad princem zla (Aleteia)
    Prvi papež, Peter, je krščansko življenje povzel z naslednjimi besedami: “Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveči lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri.” Trenutni papež Frančišek navaja njegove besede in v svojem zadnjem dokumentu z naslovom Veselite in radujte se (Gaudete et Exsultate) Petrov nasvet še razširi. Predmet njegove apostolske spodbude je svetost – če vam ta beseda zveni hladno in neprivlačno, preberite dokument in videli boste, kako resnična in privlačna je lahko. In če vam zveni preprosto, no, potem je “krščansko življenje stalen boj”, piše Frančišek. “Potrebujemo moč in pogum, da se upremo skušnjavam hudiča in oznanjamo evangelij.” In kako naj se borimo proti hudiču? Papež Frančišek ima načrt.

    Prvič: Hudiča vzemite resno.
    Hudič je resničen in brez njega Sveto pismo sploh ne bi imelo smisla, pravi Frančišek. “Navzoč je na prvih straneh Svetega pisma,” piše v apostolski spodbudi in zgodba se konča “z Božjo zmago nad hudičem”. Duhovne bitke ne moremo “omejiti na boj proti svojim človeškim šibkostim in nagnjenjem – pa naj gre za lenobo, poželenje, zavist, ljubosumje ali karkoli drugega”, pojasnjuje papež. “Je tudi nenehen boj proti hudiču, princu zla.” Frančišek poziva k “nadnaravnemu razumevanju”, ki hudičeve napade vidi kot osebne, ne psihološke – toda o hudiču raje ne razmišljajmo na hollywoodski način: “Ni nujno, da nas hudič obsede. Zastruplja nas s sovraštvom, obupom, zavistjo in nemoralnim vedenjem. Ko nismo pozorni, to izkoristi in uniči naša življenja, naše družine in naša občestva.”

    Drugič: Oborožite se.
    Akcijski filmi pravijo: “Ne vzemi noža v strelski dvoboj.” Frančišek pravi enako za naš boj s hudičem: “V tem duhovnem boju lahko računamo na vsa močna orožja, ki nam jih je namenil Bog: vere polno molitev, premišljevanje o Božji besedi, obhajanje svete maše, evharistično češčenje, zakramentalno spravo.” Okrepili se bomo le, če bomo živeli v Kristusu preko zakramentov, ki nam jih je dal. “Če postanemo brezskrbni, nas lažne obljube zla zlahka zapeljejo,” opozarja papež.

    Tretjič: Pomnožite dobra dela – svoja in vseh drugih.
    Med druga orožja v vaši duhovni orožarni sodijo tudi dela usmiljenja in misijonarsko delovanje, dodaja sveti oče, obenem pa opozarja pred prevzetno in hvalisavo dobrodelnostjo. “Veselite se dobrote drugih, kot bi bila vaša, in si želite, da bi imeli v vsem prednost pred vami,” piše papež Frančišek in navaja besede sv. Janeza od Križa. “To počnite z vsem srcem. Tako boste zlo premagali z dobroto, pregnali hudiča in imeli srečno srce,”.

    Četrtič: Poiščite prijatelje med verniki.
    V vojno ne morete brez bataljona in tudi v duhovni bitki se ne morete boriti sami, pravi papež Frančišek. “Če živimo oddaljeni od drugih, se je zelo težko boriti proti pohoti, pastem in skušnjavam hudiča ter sebičnosti sveta,” piše Frančišek. Sami “zlahka podležemo”. Za to imamo cerkve: da se v njih zbirajo ljudje, ki se želijo skupaj boriti v isti bitki. “Rast v svetosti je potovanje v občestvo, drug ob drugem.”

    Petič: Ne verjemite Satanovim obljubam.
    Frančišek spominja, da nas Sveto pismo opozarja pred hudičevimi triki. Tudi papež nas svari: “Prepričan sem, da se s Satanom ne smemo zaplesti v pogovor,” je dejal lani decembra. “Če to storimo, smo izgubljeni. Bistrejši je od nas in povsem nas bo zavrtel; v glavi se nam bo čisto zmešalo.” V apostolski spodbudi Veselite in radujte se sveti oče navaja “kavbojskega svetnika” Joseja Brochera, ki pravi: “Kaj vam koristi, če vam Lucifer obljublja svobodo in vas obdarja z vsemi svojimi prednostmi, če so te lažne, varljive in škodljive?” Zato se papež v dokumentu vedno znova vrača k Božjim obljubam, na katere se lahko zanesemo.

    Šestič: Bodite pripravljeni na ponižanje.
    Ves čas svojega pontifikata Frančišek opozarja pred “duhovno korupcijo”, ki jo v dokumentu pojasnjuje kot “udobno in samozadovoljno obliko slepote. Nenadoma vse postane sprejemljivo: prevare, klevetanje, egoizem in druge prefinjene oblike osrediščenosti vase.” “Korupcija se lahko zgodi komurkoli, trdi sveti oče in navaja Salomona, Davida ter človeka, ki ga omenja Jezus, “osvobojenega od nečistega duha in prepričanega, da je njegovo življenje zdaj urejeno, na koncu pa si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe”. Kako torej nadzirati svoj duhovni ponos? “Ponižnost se lahko v srcu zakorenini le s ponižanji,” piše papež, vključno “z vsakdanjimi ponižanji tistih, ki molčijo, da bi rešili svoje družine, tistih, ki raje hvalijo druge namesto samih sebe, ali tistih, ki izberejo manj prijetno nalogo, včasih celo prenašajo krivico, da bi jo darovali Gospodu”.

    Sedmič: Ljubite velikodušno in molite rožni venec.
    Nazadnje papež Frančišek še zapiše, da bomo v življenju do pravega ravnotežja zlu prišli le s popolno predanostjo: “Tisti, ki se odločijo za nevtralno držo, ki se zadovoljijo z majhnim, ki se odrečejo idealu velikodušnega darovanja Gospodu, ne bodo nikoli zdržali.” Toda ne bojte se, dodaja: “Ta boj je sladek, kajti dopušča nam veselje vsakokrat, ko Gospod zmaga v našem življenju.”
    Priporoča pa se predvsem redno udeleževanje pri maši, redno spoved, molitve in molitev rožnega venca, krščansko življenje, pri čemer se poudarja: “Rožni venec ima veliko moč. Ko ga nekdo moli, se zlo razburi!”

    Medmrežje Aleteia

  78. Janez says:

    KAJ JE BOŽJI NAČRT ZA NAS KRISTJANE IN VSE LJUDI?
    O Božjih načrtih je znan rek: Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne more odrešiti brez tebe (sv. Avguštin, pridiga CLXIX, 13).

    Kaj pomeni »načrt« za Gospoda, kako si ga razlagamo mi ljudje in kristjani?
    Da, Bog ima »načrt« – ampak kaj to pomeni? Kaj pomeni »načrt za življenje ljudi« – za vsakega, od rojstva do smrti, pa tudi pred tem in po tem; in za bivanje vsega drugega, kar je ustvaril? Prerok Jeremija (poglavje 29, vrstica 11) govori Izraelcem v času stiske: 11 Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. 12 Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. 13 Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, 14 se vam bom dal najti, govori Gospod. Obrnil bom vašo usodo in vas bom zbral iz vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas izgnal, govori Gospod. Z drugimi besedami: Bog ima za nas dobre načrte; to tudi takrat, ko se nam zaradi težav (slabe usode) zdi, da smo se mu zamerili; ima načrte za vse nas skupaj; pričakuje, da smo pri dobrih načrtih aktivni in sodelujemo z njim in mi med seboj.
    Kadar komu razlagamo, kaj Bog načrtuje glede nas, smo včasih nezavedno obremenjeni z vraževerji in nekrščanskimi verovanji. Npr. vile rojenice in sojenice, vpliv zvezd, horoskop in usoda v dlani, ideja žrtvovanja za srečo, posebni obeski okoli vratu glede naše življenjske identitete, naša imena, dogodki v življenju kot znamenja … Ideja »božjega« načrta za človeka ima lahko (pre)velik psihološki oz. duhovni (mistični) pritisk, zato je prav, da jo raje razčistimo, kot pa da bi jo skrivali. (Tudi zato se je važno zavedati čustev in sposobnosti …) Pri tem pomaga poglobljen študij sodobnih knjig o krščanski veri, pa tudi zavedanje, da imajo različne kulture in vere (religije) različne poglede na temo Božjega načrta.
    Ko se izražamo o načrtu, da je »od rojstva«, je prav da razmišljamo, kako se nas Bog dotika celostno, v osebni zgodbi vsakega, v njegovem konkretnem okolju, pa tudi v njegovi posebnosti … Vsaka človeška oseba ne živi svojega življenja zgolj sama po sebi (lastno telo, um, identiteta, ločenost od drugih…), ampak hkrati tudi iz odnosov z drugimi (družina, prijatelji, znanci, društva, skupine oz. skupnosti …). Bog je za vsem tem in v vsem tem na sebi lasten način, s svojim dobrotnim slogom in identiteto: kot Stvarnik in Odrešenik in Tolažnik. Naš odnos z Bogom se od odnosov z ljudmi razlikuje po tem:
    • da ima Bog največjo ustvarjalno moč in skrb za nas, hkrati pa je neviden in skrivnosten – Stvarnik in Oče (in ti si njegov Božji otrok, Božji sin, Božja hči ;) );
    • da mu je uspelo čudovito izpeljati lasten načrt v primeru svojega človeškega življenja, z brezpogojno ljubeznijo do vseh ljudi – razodeti Bog, Jezus Kristus in Odrešenik;
    • da ima neposreden dostop do zadnjega kotička našega srca, ko smo na tem, da mi sami oblikujemo odnose do drugih – Sveti Duh Tolažnik, ki nas vodi in nam pomaga.
    Še ena stvar je pomembna. Ob misli na to, da ima nekdo načrt zame, se mi lahko prebudi pomislek: »Ja kje pa je moja svoboda, če že ima Bog načrt zame?« Običajno take pomisleke spremljajo strah, nezaupanje, sumničavost … (ne pa veselje, razsvetljenje …), ki kažejo na to, da vprašanje meri v slepo ulico. To vprašanje ne upošteva, da je možen navidezen paradoks (protislovje): Svobodni smo, čeprav ima Bog načrt za nas, za vsakega. Prav pa je, da si vprašanje o lastni svobodi postavimo z odgovornostjo: »Božji načrt je v tem, da jaz preko svobode najdem pot do zrele ljubezni, ki je bila zasejana v meni, ko mi je bilo podarjeno življenje, saj sem prišel na svet brez mojega pristanka. Kako je najbolje, da živim (z drugimi ljudmi) s tem, kar mi je dano?«

    Božji načrt nam kaže smer ljubezni (pomoči ljudem in poslušanja Boga), na vsakem od nas pa je, da svojo smer razčisti in izbere prave cilje oziroma odločitve, in sredstva, da jih doseže, v skladu z Božjo Voljo. Oziroma tudi od upoštevanja lastnih danosti (zdravje, podpora bližnjih, družbeno stanje, osebne sposobnosti, spretnosti in interesov …) do velikih in daljnoročnih odločitev kot so življenjski stan (družina, samskost, Bogu posvečeno življenje, kakšen zahtevnejši poklic) in konkretne osebe (partner, ustanova, kraji in dežele bivanja), pa do sredstev (začasno spoznavanje partnerja ali ustanove, gojitev telesne in duhovne kondicije, izobraževanje, praksa, služenje denarja, delo v poklicu in kariera, … dobrodelnost oz. prostovoljstvo, uporaba medijev, počitek, odnos do Boga itd.) Toda odločitev za odnos z Bogom je pred vsemi temi odločitvami (in celo pred danostmi, kot je npr. zdravje) in tega se žal malokdo zaveda. Zato je ogovor na vprašanje kaj je Božji načrt tisti biser, ki ti lahko zelo pomaga v življenju, če ga ne boš pozabil in se izgubil v ateizmu in materializmu današnjega sveta hitenja, konkurence, egoizma in odtujenosti. Uporaba naše človeške svobode postane napeta in problematična, ko se v kakšnem primeru izkaže, da smo kljub dobrim željam izbirali slabe odločitve, slabe cilje, napačna sredstva; ko naša dejanja naenkrat ne učinkujejo več ljubeče, ampak postanejo hudobno egoistično zlo. Izkaže se, da se v našo svobodo lahko vmeša skušnjavec »hudobni duh«. Zanj ne moremo reči, da ima »načrte« glede našega življenja, saj njegovo delovanje še zdaleč ni tako odkrito in jasno kot Božje, ampak prav nasprotno: v našem srcu se hudobni duh igralsko sprenevedavo pretvarja, da hoče dobro, pa v resnici vodi v slabo in v hudobijo, česar se moramo čuvati tudi z molitvijo k Bogu in k Mariji, da vemo, kaj je poslano k nam od Boga in kaj ne. Čeprav zaradi tega ni možna jasna razlaga o njegovi hudobni identiteti, se ga lahko vsak nauči prepoznati po običajnih taktikah in učinkih, kar obravnavajo molitve in duhovne vaje ter prošnje k Mariji in Jezusu. Naj pa nas misel na hudega duha, ki ima slabe namene za naša življenja, ne prestraši, saj imamo Odrešenika. Pogosto namreč najbolj okusimo dobrotnost Božjih načrtov in vodstva ravno takrat, ko nam pomagajo v stiski. Saj poznamo rek: Dobrih stvari (ali prijateljev) se zaveš takrat, ko jih izgubiš. Ali tudi v stiski in težavaš spoznaš prijatelja. In ta Odrešenik, Učenik in Prijatelj, ki nas nikdar ne zapusti je Jezus, pod pogojem, da verjemo Vanj, da živimo po njegovih zapovedih in da ga prosimo, da pride k nam in nam pomaga in nas vodi. Prav pa je, da se učimo tudi iz izkušenj lastne svobode, tako iz pozitivnih kot iz negativnih in da veliko molimo in prosimo za vodstvo in navdih ter poduk samega Boga. Morda največja odgovornost naše svobode je, da se odločimo učiti iz Jezusovega zgleda, opisanega v evangelijih, kako premagati zlo, smrt. Jezusov zgled nas hkrati vodi do Boga in naše človeške resničnosti, v obojem skupaj pa do nenadkriljive ljubezni do človeštva in Stvarstva.

    Božja ljubezen do nas nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu po človeški pameti. Mi bi radi potešili svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabili za to. Moramo pa razumeti, da moramo spolnjevati Božjo Voljo in ne našo človeško voljo, kjer lahko zaidemo na stranpoti in zgrešimo Pot k Jezusu. Težko pa svoja hrepenenja odpremo Bogu in še težje sprejmemo njegovo milost, če se ne odpremo Bogu, da pride k nam in ostane pri nas in v nas. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve in nam bo pomagal. Čeprav ob različnih priložnostih stori vse, da bi mi s človeško pametjo lahko razumeli, Bog dobro ve, da nam bo moral pomagati in nas voditi po Poti k Sebi, saj brez Boga ne moremo storiti nič. Kar je prav v človeških očeh ni prav v Božjih Očeh. In On ve kaj je dobro za nas in kaj rabimo, še preden ga česarkoli prosimo. Zato ponižno prosimo in molimo za Božje Vodstvo, da bomo spolnili Božjo Voljo in Božji Načrt za nas ljudi. Prosimo ga, da pride k nam, ker verujemo Vanj.

    Ne pozabimo se obrniti naravnost na Boga, in sicer direktno kar mi sami, se pogovoriti z Njim v molitvi, prošnjah, branju Svetega Pisma, Evangelija in Psalmov. Tu je predlog: kako lahko prosimo Boga: »Gospod, prosim da bi imel odprto srce v tej stvari … Naj sprejmem vso Tvojo ljubezen in Svetega Duha. Gospod prosim poduči me, kaj je prav da naredim, da bom pravilno ravnal in se odločil in bo to v skladu s Tvojo Božjom Voljo in Načrtom zame« Seveda Mu lahko izrazimo vsa svoja vprašanja, čustva, pomisleke, negotovosti kako se naj prav odločimo, kam naj gremo in kaj naj storimo … Počasno branje dveh psalmov iz Svetega pisma nam lahko pomaga začutiti, kako nam Gospod hoče dobro: Psalm 23 (22) »Dobri pastir in gostitelj« in Psalm 139 (138) »Pred vsepričujočim in vsevednim Bogom«. Zavedajmo pa se po Sv. Avguštinu, da nas Bog, ki nas je ustvaril brez nas, lahko reši le z nami, ki verujemo Vanj in z Njim uresniičujemo Božjo Voljo in Božji Načrt.

    Primer: Odgovoriti na Božji načrt pomeni reči “da” veri v Boga, spolnjevanju Božje Volje, Ljubezni in Dobroti, Odpuščanju, Dobrim delom in služenju drugim, molitvam, krščanskemu življenju kot vrednoti. Pomeni tudi hrepeneti po svobodi odrešenja, postati Jezusov učenec, stopiti na pot krščanskega življenja in svetosti, uresničiti svoje življenje v polnosti ter živeti kot je živel Odrešenik. Jezus nam naroča naj se ljubimo med seboj, kot nas je on ljubil. Uresničiti lastno poklicanost pomeni umreti sebi in uresničiti voljo Očeta tako, da v meni zaživi Kristus. Kdor bo svoje življenje izgubil, ga bo rešil, kot mučenec Sveti Štefan.

    Razni povzetki iz verske literature, prispevkov iz medmrežja, lastni prispevki, bratje kapucini et altro. Že objavljeno

    Addendum
    BOŽJI NAČRT. KAJ SO ŠTIRJE DUHOVNI ZAKONI ZA KRISTJANE?
    Štirje duhovni zakoni so pot oznanjevanja dobre novice odrešenja, ki nam je na voljo po veri v Jezusa Kristusa. Je preprost prikaz pomembnih naukov iz Kristusovega Evangelija v štiri duhovne zakone za kristjane. Bog ima Božji načrt za ljudi.

    Prvi od štirih duhovnih zakonov pravi: »Bog te ljubi in ima za tvoje življenje čudovit načrt.« Janez 3:16 govori: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Janez 10:10 je navedel razlog, zakaj je Jezus prišel: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.« Kaj nas zadržuje stran od božje ljubezni? Kaj nam preprečuje, da bi imeli bogato življenje?

    Drugi duhovni zakon je »Človeštvo je prežeto z grehi in zato ločeno od Boga. Zaradi tega ne moremo spoznati čudovitega Božjega načrta, ki ga ima Bog za nas.« Pismo Rimljanom 3:23 potrjuje to dejstvo: »saj so vsi grešili in so brez božje slave.« Pismo Rimljanom 6:23 razlaga posledice naših grehov »plačilo za greh je namreč smrt«. Bog nas je ustvaril, da bi imeli z njim prijateljski odnos. Toda človeštvo je na svet prineslo greh in je zato ločeno od Boga. Uničili smo razmerje, ki ga je z nami hotel imeti Bog. Kakšna je rešitev?

    Tretji od duhovnih zakonov je »Jezus Kristus je edina Božja pomoč za naše grehe. S pomočjo Kristusa so nam lahko odpuščeni grehi in z njegovo pomočjo lahko ponovno obudimo pravo razmerje z Bogom.« Pismo Rimljanom 5:8 pravi: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« 1 Pismo Korinčanom 15:3-4 nas obvešča, kaj moramo vedeti in verovati, da bi bili rešeni: »Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.« Tudi sam Jezus v Evangeliju po Janezu 14:6 pove, da je on edina pot odrešitve: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.« Kako lahko prejmem ta čudoviti dar odrešitve?

    Četrti duhovni zakon pa govori: »Če želimo prejeti dar odrešenja in spoznati čudoviti Božji načrt za naša življenja, moramo verovati v Jezusa Kristusa.« Janez 1:12 to tudi opiše: »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci.« Tudi v Apostolskih delih 16:31 je jasno zapisano: »Verjemi v Jezusa Kristusa in odrešen boš!« Rešeni smo lahko samo iz Božje Milosti, samo po veri, samo v Jezusu Kristusu (Pismo Efeženom 2:8-9). Če hočeš zaupati v Jezusa Kristusa kot svojega Odrešenika, povej Bogu naslednje besede. Izrekanje te molitve te ne bo odrešilo, odrešilo te bo namreč vera, spolnjevanje Božje Volje ter Božjih zahtev in zaupanje v Jezusa Kristusa. Ta molitev je preprosto način, kako izkazati Bogu svojo vero in se mu zahvaliti za odrešenje.

    »Bog, vem, da sem grešil in zaslužim si kazen. Priznam svoje grehe. Prosim odpusti mi. Gospod Jezus Kristus je s smrtjo na križu na Golgoti in z vstajenjem od smrti zame in za vse nas ljudi prevzel vse moje in človeške grehe in nam tako preko vere vanj omogočil odpuščanje. Zato se bom odvrnil od grehov in zaupal vate in v tvoje odrešenje. Prosim pomagaj mi in me vodi po Poti Odrešenja k Tebi Jezus. Hvala za tvojo prečudovito ljubezen, milost in odpuščanje, ki je dar večnega življenja. Hvala Gospod za vso Dobroto in Ljubezen. Hvala, ker si nas ustvaril sebi v Veselje in v večno Slavo. Amen!«

    Medmrežje Gotquestions

  79. Miro says:

    »TA OBLAČEK BO ŠEL KMALU MIMO. LE BOGA SE BOJ, NE LJUDI!«

    Sv. Atanazij je bil doma v Aleksandriji. Leta 238 je postal aleksandrijski patriarh. Ima čast cerkvenega učitelja in velja za velikega bojevnika zoper arijance, ki so tajili Jezusovo božanstvo. Njegovo škofovanje je bilo nepretrgan boj in mučeništvo. Sicer ni padel pod mečem in delal čudežev – čudež njegovega življenja je bila njegova neustrašenost. V bridkostih se je tolažil z izrekom: »Ta oblaček bo šel kmalu mimo. Le Boga se boj, ne ljudi!« (vir: Iz vere v luč)

    http://svetniki.org/sveti-atanazij-skof-in-cerkveni-ucitelj

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
    Sv. Atanazij, prosi za nas!

  80. Miro says:

    PRIPOROČIMO SE SVETEMU DUHU IN SE GLEDE IZPOVEDOVANJA NAŠE KRŠČANSKE VERE POGLOBIMO V TISTE DELE KOMPENCIJA KKC, KJER JE GOVORA O VSTAJENJU MESA IN VEČNEM ŽIVLJENJU!

    “VERUJEM … VSTAJENJE MESA”

    Kaj označuje izraz meso in kakšen je njegov pomen?

    Izraz meso označuje človeka v njegovem stanju slabotnosti in umrljivosti. “Meso je stožer odrešenja in zveličanja” (Tertulijan). Verujemo namreč v Boga, ki je stvarnik mesa; verujemo v Besedo, ki je postala meso, da bi odkupila (rešila) meso; verujemo vstajenje mesa, dovršitev stvarjenja in odrešenja mesa.

    Kaj pomeni “vstajenje mesa”?

    Pomeni, da končno stanje človeka ne bo samo duša, ločena od telesa, marveč da bodo tudi naša umrljiva telesa nekoč znova prejela življenje.

    Kakšen je odnos med Kristusovim in našim vstajenjem?

    Kakor je Kristus resnično vstal od mrtvih in živi na veke, tako bo On sam poslednji dan obudil z nerazpadljivim telesom vse: “tisti, ki so delali dobro, bodo vstali k življenju, tisti pa, ki so delali hudo, bodo vstali k obsodbi” (Jn 5,29).

    Kaj se ob smrti zgodi z našim telesom in našo dušo?

    Ob smrti, ločitvi duše od telesa, zapade človekovo telo minljivosti (trohljivosti), medtem ko gre duša, ki je neumrljiva, naproti srečanju z božjo sodbo in čaka, da se bo spet združila s telesom, ko bo ob Gospodovi vrnitvi vstalo spremenjeno. Razumevanje načina, kako se bo izvršilo vstajenje, pa presega zmožnost naše predstave in našega razuma.

    Kaj pomeni umreti v Kristusu Jezusu?

    Pomeni umreti v božji milosti, brez smrtnega greha. Verujoči v Kristusa more tako po njegovem zgledu preoblikovati svojo smrt v dejanje pokorščine in ljubezni do Očeta. “Zanesljiva je beseda: če s Kristusom umremo, bomo z njim tudi zaživeli” (2 Tim 2,11).

    “VERUJEM … VEČNO ŽIVLJENJE”

    Kaj je večno življenje?

    Večno življenje je življenje, ki se bo začelo takoj po smrti. Ne bo imelo konca. Pred njim bo za vsakega posebna sodba, izvršena po Kristusu, sodniku živih in mrtvih, in bo potrjena s poslednjo sodbo.

    Kaj je posebna sodba?

    Je sodba takojšnjega povračila, ki ga vsakdo ob smrti prejme od Boga v svoji neumrljivi duši po njegovi veri in po njegovih delih. To povračilo je takojšnji vstop v nebeško blaženost, neposredno ali po ustreznem očiščevanju, ali pa vstop v večno pogubljenje v peklu.

    Kaj razumemo z “nebesi”?

    Z “nebesi” razumemo stanje najvišje in dokončne sreče. Tisti, ki umrjejo v božji milosti in ne potrebujejo nadaljnjega očiščevanja, so zbrani okoli Jezusa in Marije, angelov in svetnikov. Tako sestavljajo nebeško Cerkev, kjer gledajo Boga “iz obličja v obličje” (1 Kor 13,12), živijo v občestvu ljubezni s presveto Trojico in prosijo za nas.

    “Stvarno in resnično življenje je Oče, ki po Sinu in v Svetem Duhu razliva nebeške darove brez izjeme vse. Zaradi njegovega usmiljenja smo tudi mi ljudje prejeli nevarljivo obljubo večnega življenja” (sveti Ciril Jeruzalemski).

    Kaj so vice?

    Vice so stanje tistih, ki umrejo v božjem prijateljstvu, a čeprav jim je njihovo večno zveličanje zagotovljeno, še vedno potrebujejo očiščenja, da bi vstopili v nebeško blaženost.

    Kako moremo pomagati dušam v vicah pri očiščevanju?

    V moči občestva svetih morejo verniki, ki še potujejo na zemlji, pomagati dušam v vicah tako, da zanje molijo in predvsem darujejo evharistično daritev, pa tudi miloščino, odpustke in spokorna dela.

    V čem obstaja pekel?

    Pekel obstaja v večni obsojenosti tistih, ki po svobodni izbiri umrjejo v smrtnem grehu. Glavna kazen pekla obstaja v večni ločenosti od Boga, v katerem edinem ima človek življenje in večno blaženost, za kateri je bil ustvarjen in po katerih hrepeni. Kristus izreka to stvarnost z besedami: “Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj!” (Mt 25, 41).

    Kako se sklada obstoj pekla z neskončno božjo dobroto?

    Bog, ki je ustvaril človeka svobodnega in odgovornega, vsekakor spoštuje njegove odločitve in hoče, “da bi vsi stopili na pot spreobrnjenja” (2 Pt 3,9). Zato je človek sam, ki se v polni avtonomiji prostovoljno izključi iz občestva z Bogom, če do trenutka svoje smrti vztraja v smrtnem grehu ter zavrača božjo usmiljeno ljubezen.

    V čem bo poslednja sodba?

    Poslednja (vesoljna) sodba bo obstajala v razsodbi o blaženem življenju ali o večni kazni, ki jo bo Gospod Jezus izrekel ob svoji vrnitvi kot sodnik živih in mrtvih glede “pravičnih in krivičnih” (Apd 24,15), ki bodo vsi zbrani okoli njega. Zaradi te poslednje sodbe bo vstalo telo deležno plačila, ki ga je duša imela v posebni sodbi.

    Kdaj se bo izvršila ta sodba?

    Poslednja sodba se bo izvršila ob koncu sveta. Samo Bog ve za dan in uro te sodbe.

    Kaj je upanje na novo nebo in novo zemljo?

    Po poslednji sodbi bo vesoljstvo samo, rešeno suženjstva razpadljivosti, deležno Kristusove slave z nastopom “novih nebes” in “nove zemlje” (2 Pt 3,13). Tako bo dosežena polnost božjega kraljestva ali dokončno uresničenje božjega odrešenjskega načrta, ki je bil “spet zediniti v Kristusu kot eni glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji” (Ef 1,10). Bog bo tedaj “vse v vsem” (1 Kor 15,28), v večnem življenju.

    “Amen”

    Kaj pomeni amen, ki sklene našo veroizpoved?

    Hebrejska beseda amen, s katero se končajo tudi zadnja knjiga Svetega pisma, nekatere novozavezne molitve in bogoslužne molitve Cerkve, pomeni našo zaupno in popolno pritrditev vsemu, kar smo izpovedali, da verujemo; pomeni popolnoma zaupati Njemu, ki je nepreklicni “Amen” (Raz 3,14): Kristus Gospod.

    (vir: Kompendij Katekizma katoliške Cerkve, št. 202-217)

    Pridi, Sveti Duh, in razsvetli naša srca v luči žive Božje besede!

  81. Janez says:

    RAZLOČEVANJE – Kako deluje HUDI DUH? Kako prepoznati hudobneža ?! (Dopolnjeno!)

    Enostaven način za prepoznavanje »hudobneža » (hudobne ljudi)!
    Povzeto po spletu: Dnevno.hr – Vjera – Sreda, 6. marec 2019. Molite in prosite Boga ter Marijo za takšne ljudi, vendar se zavedajte, da niste vi tisti, ki jih morate spremeniti, ampak Gospod!

    “Kdor dela dobro, je od Boga; kdor dela zlo, ni videl Boga.« (3 Jan 1, 11)
    Jezusovo usmiljenje je veliko, neizmerno in nedvomno ima vsak človek, tudi če je njegovo srce še tako pokvarjeno, priložnost za milost, za svetlobo, za spreobrnjenje. “Luč je prišla na svet, vendar ljudje bolj ljubijo temo kot svetlobo; ker so bila njihova dela zla. Kajti vsak, ki dela zlo, sovraži luč in ne prihaja k svetlobi, da se ne bi videla njegova dela. (Jn 3, 19-20). Tega dejstva se moramo vedno zavedati: živimo v začaranem svetu, materialnem svetu konkurence in pridobitništva, ki sovraži svetlobo, kjer je kapitalizem prinesel medsebojno brezobzirno tekmovanje brez dobrote in strpnosti med ljudi!. Ljudje žal sovražijo, ko naj bi ljubili, se prepirajo, ko naj bi bili prijateljski, se borijo, ko naj bi bili mirni, povzročajo rane, ko bi jih morali celiti – zdraviti, kradejo, ko bi morali deliti drugim ubogim, delajo slabo, ko bi morali dobro delati. Molimo Gospoda Jezusa in Mater Marijo, da se hudobneži spreobrnejo in da se bo svet spreobrnil! Še je čas za poboljšanje in spreobrnitev, ker Bog vse odpusti tistim, ki se vrnejo k Njemu in se spreobrnejo!

    Slavni krščanski pridigar Billy Graham je napisal:
    Enkrat sem videl klovna z osredotočenostjo v glavi. Ne glede na položaj, ki ga bo postavil, se je obrnil na glavo. Daj ga na noge ali na stran, ko ga pustiš, se obrne na glavo. Ljudje s pokvarjenim/hudobnim srcem so ravno takšni. Naredite z njimi, kar hočete, vedno se bodo postavili na slabo stran. To je razlog, zakaj nekateri kristjanov ne prenesejo! Za slabega človeka so dobri, pošteni, pravični ljudje obrnjeni narobe! Za krivičnega je pravičnost nenavadna in čudna. Krščanska dobrota je sebičnemu človeku vznemirja vest. Pravi položaj kristjana odraža, da je svet v napačnem položaju. ” To je preprost način kako prepoznati ljudi, ki ne služijo Bogu ampak očetu laži – Satanu. Oni dobro imenujejo zlo in zlo dobro.

    5 znamenj hudobnega srca ?
    Naslednjih pet znamenj kaže, da imate opravka z ljudmi s hudobnim srcem in če prepoznate nekatere od njih, bi bilo najbolje, da se tem ljudem umaknete in prepustite duhovno zdravljenje in spreobrnjenje Jezusu. Če imate stike s takimi ljudmi, molite za njih in se postite, zanje darujte svoje trpljenje in jim odpuščajte, vendar bodite previdni in se zavedajte, da jih ne morete spremeniti vi, ampak to lahko naredi samo Gospod!

    1. Ljudje hudobnega srca so razni kvazi strokovnjaki, ki ustvarjajo zmedo, stisko in prepir: sprevračajo dejstva, varajo, lažejo, se izogibajo odgovornosti, zanikajo stvarnost (resnico, realnost), izmišljajo si zgodbice, pomembne informacije (podatke) zadržijo zase…ter tako manipulirajo z resnico.

    2. Ljudje hudobnega srca so strokovnjaki za zavajanje drugih s svojo sladkobesednostjo. Toda če pogledate sadove njihovega življenja ali če vzamete njihove besede, boste videli, da se takšni ljudje nikoli ne spremenijo in ne delajo za svojo rast in razvoj. Njihovo življenje je iluzija in trpljenje drugih ljudi je zanje duševna hrana. Nič ne prispevajo za druge in so egoistični.

    3. Ljudje hudobnega srca vedno želijo obvladovati in kontrolirati druge, sami pa so sebi najvišja avtoriteta. Zavračajo povratne informacije in konstruktivno kritiko, sami ustvarjajo pravila po katerih se ravnajo, ne upoštevajo pa obstoječih etičnih in moralnih standardov. Manjka jim sočutja in dobrote. Manjka jim Ljubezni. Njih reši le Jezus in Mati Marija na našo priprošnjo in molitev!

    4. Ljudje hudobnega srca premišljeno in inteligentno igrajo na simpatije dobrohotnih ljudi z namenom prevare. Izgleda takole: iščejo sočutje, vendar ga sami ne izkazujejo. Iščejo toplino, odpuščanje in intimnost oseb, ki so jih prizadeli brez občutka za bolečino in trpljenje drugega, brez pravega namena, da bi poskušali popraviti to, kar so storili ali da bi poskusili vrniti izgubljeno zaupanje. Taki ljudje manipulirajo in izkoriščajo zaupanje ter dobroto pravičnih in strpnih ljudi.

    5. Ljudje hudobnega srca nimajo »vesti« in ne vedo, kaj je kesanje in obžalovanje. Ti ljudje se niti ne želijo boriti proti svoji zlobi in hudobiji – pravzaprav uživajo v tem – a vse to pod krinko nekega plemenitega značaja in plemenitih ciljev. Ne mislijo na druge ampak nase.

    Gospod odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo je rekel Jezus na križu. Molimo, da bo na svetu več Ljubezni, Strpnosti in Odpuščanja! Prosim Gospod pomagaj nam pri naši spreobrnitvi! Gospod prosim obvaruj nas greha in zalezovanja skušnjav in hudobnega duha.

    http://zupnija-lipoglav.rkc.si/

  82. Janez says:

    ALI SO NEBESA RESNIĆNA IN KAJ O TEM GOVORI SVETO PISMO?
    Sveto pismo kaže jasno pot do večnega življenja. Najprej moramo spoznati, da smo grešili proti Bogu: »saj smo vsi grešili in smo brez Božje milosti« (Pismo Rimljanom 3:23). Vsi smo počeli stvari, ki niso po Božji volji in si zato zaslužimo kazen. Ker pa so vsi naši grehi proti večnemu Bogu, je kot plačilo za to primerna edino večna kazen. »Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Pismo Rimljanom 6:23). Kakorkoli že, Božji Sin Jezus, ki ni storil greha (Prvo Petrovo pismo 2:22), večni Sin Boga, ki je postal človek (Janez 1:1,14), je plačal našo kazen s svojo smrtjo na križu. »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Pismo Rimljanom 5:8). Jezus Kristus je umrl na križu (Janez 19:31-42) in prevzel nase kazen, ki smo si jo zaslužili mi (2 Pismo Korinčanom 5:21). Tri dni kasneje je vstal od smrti (Pismo Korinčanom 15:1-4), da je dokazal zmago nad grehom in smrtjo. »V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje…« (Prvo Petrovo pismo 1:3).

    Po veri se moramo odvrniti od naših grehov in se za odrešenje obrniti na Kristusa (Apostolska dela 3:19). Če bomo verovali vanj in verjeli v Njegovo smrt na križu zaradi naših grehov, nam bo oproščeno in prejeli bomo večno življenje v nebesih. »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, na pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Janez 3:16). »Kajti, če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen« (Pismo Rimljanom 10:9). Sama vera v dokončano delo Kristusa na križu je edina prava pot do večnega življenja! »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil« (Pismo Efežanom 2:8-9).

    Nebesa so prav zares resničen kraj, o čemer beremo v Svetem pismu. Božja beseda v Bibliji, ki je zanesljiva in nezmotljiva beseda nam pravi, da so Nebesa Božji prestol (Izaija 66,1; Apostolska dela 7,48–49; Evangelij po Mateju 5,34–35). Po Jezusovem vstajenju in prikazovanju svojim učencem na zemlji, »je bil [Jezus] vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico« (Evangelij po Marku 16,19; Apostolska dela 7,55–56). »Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila roka in bi bilo le odtis resničnega, ampak v sama nebesa, da se je zdaj za nas pojavil pred Božjim obličjem« (Pismo Hebrejcem 9,24). Jezus ni samo šel pred nami, vstopil za nas, ampak živi in deluje v Nebesih, kjer služi kot naš véliki duhovnik v resničnem šotoru, ki ga ja postavil Bog (Pismo Hebrejcem 6,19–20; 8,1–2).

    Prav tako nam je sam Jezus povedal, da je v Božji hiši veliko prebivališč in da odhaja pred nami, da nam pripravi prostor. Imamo zagotovilo njegove besede, da se bo nekega dne vrnil na zemljo in nas vzel s seboj tja, kjer je on v nebesih (Evangelij po Janezu 14,1–4). Našo zaupnost v večni dom v Nebesih jamčijo mnoge izrecne Jezusove obljube. Nebesa so zagotovo resničen kraj. Nebesa resnično obstajajo. Ko neverniki varljivo in samozavestno zanikajo obstoj nebes, nehote ocenjujejo pisano Božjo besedo, medtem ko potlačijo najbolj notranja hrepenenja svojega srca; ker ne verujejo v Boga ne poznajo Biblije in tega, kar nam govori Jezus. Tako kot je Bog jasno in preprosto razodel svoj obstoj v stvarstvu (Pismo Rimljanom 1,19–20), je tudi ustvaril človeka, da bi si želel nebes (Pridigar 3,11). To je tema neštetih knjig, pesmi in umetnin ter filozofskih del, ki so jih ustvarili celo tisti, ki zavračajo Boga. Ironično je, da je grešno uporništvo nevernega človeka proti Bogu zaprlo pot temu, po čemer vsak hrepeni globoko v sebi. Ker so Nebesa prebivališče popolnoma Svetega in povsem Pravičnega Boga, ki ne prenaša greha, tisti, ki so grešni, nimajo prostora, da bi bivali tam. Milostno je Bog dosegel spravo za grehe ljudi, ki jih je odkupil, po nadomestni žrtvi Jezusa Kristusa (Izaija 53,4–6; Drugo pismo Korinčanom 5,21; Prvo Petrovo pismo 2,24). Ta čudovita milost, ki nas odreši za prihodnje veličastvo, motivira vernike, da mu zvesto služimo, da spolnjujemo Božjo Voljo, živimo po evangeliju in tako kot nas je učil Jezus, medtem ko živimo, delamo, prosimo, molimo in pričakujemo svoj Večni, Nebeški dom. »Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo« (Pismo Hebrejcem 10,19–22).

    Vsi, ki po milosti v veri verujejo vanj za odpuščanje grehov, bodo našli vrata Nebes široko odprta, da vstopijo vanje. Pavel je to temo naslovil v svojem pismu kristjanom v Korintu, kjer jih je spodbudil, naj se oklepajo upanja na Nebesa, da ne bodo izgubili poguma. Čeprav stokamo in vzdihujemo ter trpimo zaradi bolezni in preizkušenj v svojem zemeljskem stanju, imamo upanje na nebesa vedno pred očmi in hrepenimo po tem, da bi prišli tja, kjer je Nebeška Domovina (Drugo pismo Korinčanom 5,1–5). Pavel spodbuja Božje ljudstvo, naj gleda naprej proti svojemu večnemu domu v nebesih, zaradi česar bodo lahko prestali težave in razočaranja v tem življenju. »Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno« (Drugo pismo Korinčanom 4,17–18). Zahvaljujmo se Bogu ker je Usmiljen in Dober in ker nam želi vse dobro. Na nas je ali verjemo v Jezusa in spolnjujemo Božjo Voljo ter živimo po evangeliju in tako, kot nas je učil Jezus. Gospod pridi k nam in ostani vedno z nami. Božje usmiljenje in Božja dobrota vate zaupamo.

    Medmrežje gotquestions et altro

  83. HVALA says:

    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/53-11-MladiVal-1

    DRUŽINA

    IZGANJALČEVA PRIPOVED-ODLOMKI IZ KNJIGE GLAVNEGA RIMSKEGA EXORCISTA- AMORTHA GABRIELA ( Kaj vse počenja hudobni duh )

    • Miro says:

      Dobro, gospa Hvala, da ste posredovali ta link. Za duhovno življenje je zelo pomembno in potrebno, da se seznanimo tudi s tem bolj malo znanim področjem – s pastmi, zasedami, triki, prevarami, zavajanji, lovkami … hudega duha, da se bomo pred njim in njegovim zlohotnim delovanjem varovali v moči Gospoda Jezusa Kristusa. Zanimivo je videnje, ki ga imel v puščavi sveti Anton Puščavnik. Iz zgodnjega obdobja krščanstva je videl daleč naprej v prihodnost, tudi v današnji čas in še naprej. Rekel je: »Videl sem vse sovražnikove zanke razprostrte po zemlji. Zavzdihnil sem in rekel: “Kdo neki jim lahko uide?” In zaslišal sem glas, ki mi je rekel: “Ponižnost!”« (Izreki svetih starcev).

      Sveti nadangel Mihael,
      brani nas v boju,
      bodi nam v pomoč zoper zlobnost
      in zalezovanje hudobnega duha.
      Ukroti naj ga vsemogočni Bog,
      ponižno zato prosimo.
      In ti vodnik nebeške vojske,
      satana in druge hudobne duhove,
      ki hodijo po svetu v pogubo duš,
      z Božjo pomočjo v pekel pahni.
      Amen.

      Sv. nadangel Mihael, prosi za nas!

      • Hvala says:

        Ja, tudi vam se zahvaljujem za ves vaš trud; potrebno je seznaniti ljudi kakšne strašne pasti nastavlja hudobec človeku, laže, spletkari, dela razdor med ljudmi tam kjer je ljubezen ….

        Sveti nadangel Mihael , prosi za nas!

  84. Miro says:

    VELIKA UMETNOST V DUHOVNEM ŽIVLJENJU JE, ČE SE ČLOVEK ZNA UPRETI SLABI MISLI OD SAMEGA ZAČETKA!

    Kot je bilo pred časom že omenjeno, se je glede razločevanja duhov dobro poglobiti v tehtno razmišljanje p. Janeza Poljanška. Ta prispevek naj bi bil bolj namenjen redovnikom, vendar pa se tudi drugi verniki lahko marsikaj naučimo, kar nam lahko koristi v duhovnem življenju. Dostikrat namreč ne vemo, kaj je prav in kaj ne; potrebno je razločevanje. Pri tem izpostavimo naslednji del besedila iz daljšega prispevka z naslovom Razločevanje duhov.

    Takole piše p. Janez Poljanšek: Velika umetnost v duhovnem življenju je, če se človek zna upreti slabi misli od samega začetka. A potrebna je še druga umetnost, bolj pretanjena: diákrisis, znati prepoznati zlobnost takoj, ko se pojavi, posebej še v primerih, ko se satan preobleče v angela luči (2 Kor 11,14). Ignacij v skladu z vsem meniškim izročilom opozori, da »je za hudega duha značilno, da se dela angela luči, da vstopa s pobožno dušo, a izstopa tak, kot je. Se pravi, navaja namreč na dobre in svete misli, ki se ujemajo s tako pravično dušo; nato pa skuša počasi priti na svoje in zavaja dušo v svoje prikrite prevare in zlobne namene« (Dv 332).

    Vsi previdni asketi so se po pravici bali, da bi postali žrtve prevar in življenjepisi svetnikov to potrjujejo. Vedeli so, da je zadnji kriterij sad, čeprav pride na koncu. To omenja tudi Ignacij: »Pozorni moramo biti na razvoj misli; če so začetek, sredina in konec povsem dobri in merijo na nekaj čisto dobrega, je to znamenje dobrega angela. Toda če se razvoj misli, ki se zbujajo, sprevrže v nekaj slabega ali kar raztresa duha ali kar je manj dobro od tistega, kar je duša prej sklenila storiti (…), je to jasno znamenje, da prihajajo te misli od hudega duha, sovražnika našega napredka in večnega zveličanja« (Dv 333).

    Tu se vračamo na temeljno meniško načelo: Quidquid inquietat est a diabolo, od demona je vse, kar vznemirja. Pravilno Ignacij ni želel, da bi to načelo mehanično upoštevali že od začetka, ko pa je duša osredotočena na duhovni napredek, je uporaba načela povsem upravičena.

    Zdaj se vprašamo, v čem je to »vznemirjanje«. Stari so opažali precejšnjo psihološko razliko med dobro in slabo mislijo. Sveti Maksim Spoznavalec je razlikoval med »preprosto« in »strastno mislijo«: »Spomin na nek objekt (predmeti, osebe, načrti) ali podoba o njem, to je preprosta misel; prekomerna želja po objektu ali slepo sovraštvo do njega, to je strast.« Strastna misel vznemirja. Sveti Dorotej iz Gaze piše o nagnjenju, o »(samo)volji«, ki spremlja neko po sebi čisto misel in vznemirja dušo. Ignacij govori o »neurejenem nagnjenju«, ki naj bi se ga človek v duhovnih vajah rešil.

    Avtorji pogosto govorijo o »sonaravnosti« človeške duše z vsem, kar prihaja od Boga, torej o lahkem sprejemanju Božjih navdihov. Nasprotno, zlobnost je »proti-naravna”, zato se njeno približevanje v začetku čuti kot alarmni hrup. Ignacij izrazi to izkustvo z novo metaforo: »Pri tistih, ki napredujejo od dobrega k boljšemu, se dobri angel dotika duše prijetno, rahlo in nežno, kakor kaplja vode, ki vstopa v morsko vodo. A hudi angel se je dotika grobo, bučno in nemirno, kakor če kaplja kane na kamen« (Dv 335).

    A dvoumnost lahko vidimo tudi v občutjih »miru«. »Tiste, ki gredo od slabega k slabšemu«, »pomirja« hudi duh, pravi Ignacij. Razlog je v razpoloženju duše, ki je lahko podobno razpoloženju hudega duha (Dv 335). Toda ta »mir« je drugačen od pravega. Očetje so močno opozarjali, da moramo razlikovati med »mesenimi«, »čutnimi« tolažbami in duhovnimi.

    (del besedila iz prispevka Razločevanje duhov, p. Janez Poljanšek)

    Za celotno besedilo o razločevanju duhov glej na:
    https://www.jezuiti.si/wp-content/uploads/2010/10/Razlocevanje.pdf

    Pridi, Svetih Duh, in razsvetli naša srca v luči Božje besede!

  85. Hvala says:

    https://mylanguage.net.au/study_online/slv00

    ALI STE ŽE ODKRILI ČUDOVITO RAZODETJE ŽIVLJENJA V DUHU Priloženo)

  86. Miro says:

    »ČE SE BO ZGODILO NASPROTNO OD TISTEGA, KAR PROSIMO, MORAMO V VSAKEM PRIMERU POTRPEŽLJIVO PRENAŠATI, SE ZAHVALJEVATI BOGU …« (sv. Avguštin)

    Ko sv. Avguštin govori o tihi božji volji, ne izključuje tega, da mora vsak človek prispevati svoj delež, da bi zmanjšal nadlego nesreče ali se je tudi znebil, ponavlja pa, da so uredbe božje volje človekova resnična dobrina.

    »Če se bo zgodilo,« pravi, »nasprotno od tistega, kar prosimo, moramo v vsakem primeru potrpežljivo prenašati, se zahvaljevati Bogu in ne smemo niti najmanj dvomiti, da je bilo bolj prikladno to, kar je hotel Bog … Zgled nam je dal božji srednik, ko je rekel: »Moj Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.« Potem pa je uklonil človeško voljo … in takoj dodal: »Vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (prim. Mt 26, 39).

    »Ko človek daje prednost božji volji pred človeško, se od človeškega dviguje k božjemu,« pravi sv. Avguštin.

    Gotovo si vedno želimo miru, zdravja, možnosti za delo. Vendar je pomembna samo božja volja. In Cerkvi pomagamo, da raste, predvsem tako, da jo izpolnjujemo.

    Svetniki vedno na različne načine razlagajo, da je božja volja naša največja dobrina, čeprav povzroča trpljenje. Sv. Avguštin pravi tudi to: »Kaj hoče od tebe Bog ali kaj zahteva, če ne to, kar ti koristi?«

    In na drugem mestu dodaja: »Poštenega srca so tisti, ki so v tem življenju pokorni božji volji. Božja volja je včasih ta, da si zdrav, drugič ta, da si bolan. Če ti je božja volja prijetna, ko si zdrav, ko si bolan, pa trpka, nisi pošten v svojem srcu. Zakaj? Ker svoje volje nočeš uskladiti z božjim hotenjem, marveč hočeš božjo voljo prilagoditi svoji.«

    (del besedila iz knjige Človekov »da« Bogu, Chiara Lubich)

    • Hvala says:

      Jaz tudi tako ponavljam, samo Božja volja je pomembna. Vendar, človek to ne mora sam dojeti, oz si prizadevati, da bo sam s trudom nekaj naredil za to. Ne, vse to je Božja milost, dar od Gospoda. V knjižici Marija, ki razvezuje vozle je prošnja,: Prosi zame Marija, pomagaj mi , da bom lahko sprejel (a) Božji načrt v mojem življenju, da bom mogel (a) reči: ” GOSPOD , ZGODI SE TVOJA VOLJA”

      Ponavljam, kako bo človek , ki je ustvarjeno bitje več vedel od Boga??? Zakaj Mu potem ne zaupa človek?. To je težko. Če se spomnim svojih začetkov hoje z Gospodom je to težko, ker človek , ki še nima te milosti ne more zaupati. Zato je pa tako pomembno, kot večkrat ponavljam ZAUPATI V NJEGA IN SE GA TRDNO OKLENITI IN MU PUSTITI, DA BO LAHKO DELAL TUDI TAKRAT, KO JE VSE DRUGAČE, KOT SMO SI ZAMIŠLJALI. Gospod bo naredil vse NOVO. Saj pravi: “Vse delam NOVO”.

      To je proces, ki traja lahko zelo dolgo časa, oz. dokončna osvoboditev bo pri Gospodu.
      Gospod želi, da živimo kot svobodni otroci v Njegovi ljubezni. Skrbi preložimo na Njega, mi pa delamo tisto kar lahko, vse ostalo bo naredil Gospod. Favstina je tudi rekla , da je Gospodu izročila stvari, ki niso bile v njeni moči in medtem, ko je Gospod delal , Ga je ona slavila. Niti pomislila ni, da ji bo Gospod zaupal nalogo Glasnice Božjega Usmiljenja, kaj šele, da bi si želela, ker dolgo časa ni ničesar razumela, kot je dejala.

      Problem nastane zato, ker smo ljudje ljudje ustvarjena bitja in želimo, da bi bilo po naše, tako pač kot si zamislimo in vidimo s človeškimi očmi. Zaradi tega se človek boji , zato ker kontrolira in pričakuje izid pri Bogu, in čaka, če bo BOG naredil tako, kot je človek predlagal, mislil ali Mu rekel. Življenje pa tako mineva v strahu, trepetu in nepopolnosti.
      Tudi jaz sem tako delala , vendar sem spoznala, da to ni dobro.

      S takim svojim početjem zapiramo Gospodu možnost, da bi delal in uredil naša življenja tako kot želi in tako kot ON ve, da je za nas najboljše.
      Tukaj je tista točka, na kateri je treba predati Gospodu vajeti in Mu zaupati. Ko gredo stvari popolnoma drugače, ko smo si mi zamišljali, samo zaupati Gospodu in še enkrat zaupati!.

      Gospod je rekel: “KDOR VAME ZAUPA, NE BO OSRAMOČEN.!

      Ko je človek enkrat vzpostavil pristen odnos z Bogom in z Njim sodeluje , debatira, se pogovarja, je priklopljen bi rekli na Njega, tako kot je mladika na vinski trti, se mu ni treba bati, ker bo Gospod za vse poskrbel. Gospod ima za vsakega človeka svoj načrt in ga tudi usposablja za načrt, kajti človek ima zelo omejeno mišljenje in si niti ne zna predstavljati, kam ga bo bo Gospod postavil, kaj mu bo zaupal itd.

      • Miro says:

        Ja, sprejemanje Gospodovega načrta in zaupanje v Božjo voljo je ena najtežjih šol v duhovnem življenju. To je res dolgotrajni proces, kjer je potrebna zvrhana mera potrpljenja. Človek mora imeti za seboj kar precej »kilometrine« molitev, prizadevanj, preizkušenj …, da se vsaj nekoliko približa skrivnosti Božje volje. Tu z razumom ne opraviš kaj dosti. To je predvsem »stvar« srca in človekove vere v Božjo besedo, ki pravi: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,39). Žal v našo prosilno molitev dostikrat vključimo le našo prošnjo za uslišanje, zaradi premajhne vere, zaupanja in poguma pa ne zmoremo dodati še najpomembnejše prošnje: Gospod, naj se zgodi tako, kakor Ti hočeš!

  87. Janez says:

    Kako naj verujem, molim, delam in spolnjujem Božjo Voljo, da ne bom šel v pekel? Kaj pa Jezusovo Odrešenje?
    Ne iti v pekel je lažje, kot si misliš. Nekateri ljudje verjamejo, da morajo vse svoje življenje izpolnjevati deset zapovedi, da ne bi šli v pekel. Nekateri ljudje verjamejo, da se morajo udeleževati določenih obredov in izpolnjevati neke običaje, da ne bi šli v pekel. Nekateri ljudje verjamejo, da ne moreš nikakor zagotovo vedeti, ali boš šel v pekel ali ne. Sveto pismo zelo jasno pove, kako se lahko izogneš temu, da bi šel po smrti v pekel. Sveto pismo opisuje pekel kot strašen in grozen kraj večnega zavestnega mučenja. Pekel opisuje kot »večni ogenj« (Evangelij po Mateju 25,41), »neugasljivi ogenj« (Evangelij po Mateju 3,12), »sramoto in večno gnusobo« (Daniel 12,2), kraj, »kjer njihov ogenj ne ugasne« (Evangelij po Marku 9,44–49), in »večno pogubljenje« (Drugo pismo Tesaloničanom 1,9). Razodetje 20,10 opisuje pekel kot »jezero z ognjem in žveplom« (Razodetje 20,10). Očitno je pekel kraj, ki bi se mu morali za vsako ceno izogniti, to je kraj večnega trpljenja in večnega ognja, od koder ni izhoda.

    Zakaj pekel sploh obstaja in zakaj Bog pošlje nekatere tja? Sveto pismo nam pravi, da je Bog »pripravil« pekel za hudiča in padle angele, potem ko so se mu uprli (Evangelij po Mateju 25,41). Tisti, ki zavračajo Milost vere v Jezusa, odpuščanje, ki ga ponuja Bog grešnikom, bodo trpeli enako večno usodo kot hudič in padli angeli. Zakaj je pekel potreben? Vsak greh je navsezadnje proti Bogu (Psalm 51,6) in ker je Bog neskončno Ljubeče, Dobrotno in Večno Bitje, zadostuje le neskončna in večna kazen za tiste, ki Boga odklanjajo in grešijo naprej. Pekel je kraj, kjer se izvajajo Božje svete in pravične zahteve po pravičnosti. Pekel je kraj, kjer Bog obsodi greh in vse tiste, ki zavračajo Boga. Sveto pismo jasno pove, da smo vsi grešili (Pridigar 7,20; Pismo Rimljanom 3,10–23), zato si zaradi tega vsi zaslužimo iti v pekel. Vendar nas je Jezus s smrtjo na križu in vstajenjem Odrešil in nas po Božji Volji odkupil za vse naše grehe.

    Kako se lahko torej peklu izognemo? Ker zadostuje samo neskončna in večna kazen, mora biti plačana neskončna in večna cena. Večni Božji Sin je prevzel človeško telo in naravo v osebi Jezusa Kristusa. V Jezusu Kristusu je Bog živel življenje, kakor bi ga morali mi, nas učil, kdo je Bog, in napovedal prihod Božjega kraljestva – toda te stvari niso bile njegovo najvišje poslanstvo. Bog je postal človek (Evangelij po Janezu 1,1.14), da bi lahko umrl za nas. Jezus, Bog v človeški podobi, je umrl na križu namesto nas. Ker je bil Bog, je bila vrednost njegove smrti neskončna in večna, tako da je plačal vso ceno za greh (Prvo Janezovo pismo 2,2). Bog nam naroča, naj se predamo Jezusu Kristusu kot Gospodu in Odrešeniku, se spreobrnemo, to je odvrnemo od greha, in se zanašamo na njegovo smrt kot polno in pravično plačilo za naše grehe (Apostolska dela 17,30–31). Bog obljublja, da bo vsak, ki veruje v Jezusa (Evangelij po Janezu 3,16) in zaupa samo njemu kot Odrešeniku (Evangelij po Janezu 14,6), kljub grehom rešen, kar pomeni, da ne bo šel v pekel.

    Bog je daroval najvišjo, popolno in zadostno žrtev namesto nas grešnikov, ki smo nevredni Njegover Dobrote ter Usmiljenja žalili Ljubezen našega Boga. Če se želiš izogniti temu, da bi šel v pekel, predaj svoje življenje Jezusu kot svojemu Gospodu in Odrešeniku in živi pravično kot Jezus. Prosi ga za Vodstvo in Navdih ter Poduk, da ne zatavaš na stranpota, kjer ni Boga. Tako preprosto je to. Povej Bogu, da ga ljubiš in da se zavedaš, da si grešnik in da bi si zaslužil Božjo kazen. Povej Bogu, da zaupaš v Jezusa Kristusa kot svojega Gospoda in Odrešenika. Zahvali se Bogu za svojo odrešitev in osvoboditev od pekla. Če se spreobrneš, to je da se odvrneš od greha, veruješ in zaupaš v Jezusa Kristusa kot svojega osebnega Gospoda in Odrešenika, živiš tako kot Jezus, tedaj ne boš šel v pekel!

    Vera v Jezusa Kristusa kot Gospoda in Odrešenika je edini »korak« do odrešitve. Sporočilo Svetega pisma je povsem jasno, Bog suvereno in nadnaravno spreobrača grešnike. Vsi smo grešili proti Bogu (Pismo Rimljanom 3,23). Zaradi svojega greha si zaslužimo večno ločenost od Boga (Pismo Rimljanom 6,23). Zaradi svoje ljubezni do nas (Evangelij po Janezu 3,16) je Bog prevzel človeško podobo in umrl namesto nas ter tako vzel nase kazen, ki si jo zaslužimo mi nevredni grešni ljudje (Pismo Rimljanom 5,8; Drugo pismo Korinčanom 5,21). Bog obljublja odpuščanje grehov in večno življenje v nebesih vsem, ki voljno sprejmejo, z milostjo po veri, Jezusa Kristusa za Gospoda in Odrešenika (Evangelij po Janezu 1,12; 3,16; 5,24; Apostolska dela 16,31). Pri odrešitvi ne gre za to, da bi morali slediti določenim korakom, da bi si zaslužili odrešitev. Nihče ne more storiti prav ničesar, da bi dosegel odrešitev brez Boga in Njegove Milosti. Da, kristjani se bodo v poslušnosti Kristusu dali krstiti. Da, kristjani bodo javno priznali Kristusa kot Odrešenika in Gospoda. Da, kristjani se bodo trudili zavestno odvrniti od greha. Da, kristjani bodo ponižno in v Veri v Jezusa predali svoje življenje poslušnosti Bogu. Vendar to niso koraki do odrešitve. To so rezultati Odrešitve. Zaradi svojega greha ne moremo nikakor zaslužiti naše odrešitve. Lahko bi sledili mnogim korakom, a še vedno ne bi bilo dovolj. Zato je moral Jezus umreti namesto nas na križu. Nikakor ne moremo Bogu plačati svojega dolga zaradi greha niti se ne moremo sami očistiti greha brez Boga. Samo Bog je lahko dosegel našo odrešitev in jo tudi je. Bog sam je v Kristusu izpolnil predvidene »korake« in tako spreobrnil in odrešil tiste, ki jih kliče k sebi in ki sprejmejo odrešitev, ki jo doseže v njih. Pri odrešitvi in odpuščanju grehov tako ne gre za sledenje korakom. Gre za to, da se z veseljem predaš Kristusu kot Odrešeniku in Gospodu, po veri verjameš, da je storil vse delo za nas. Bog doseže tisti korak v nas – ko sprejmeš Jezusa Kristusa za Gospoda in Odrešenika ter iskreno zaupaš samo njemu kot edini poti odrešitve. Da nam celo brezplačen dar vere, da verjamemo (Pismo Efežanom 2,8‒9) in Evangelij. Po tem se krščanska vera razlikuje od vseh drugih svetovnih religij, saj ima vsaka druga seznam korakov, ki jim moraš slediti, da bi si zaslužil odrešitev. Krščanska vera spoznava, da je Bog v Kristusu in Svetem Duhu za nas načrtno že izpolnil vse potrebne korake, vključno s tem, da nam je milostno dal vero, da verujemo vanj in veselo oznanilo v Evangeliju. Na vprašanje »kaj naj storim, da se rešim?« je Pavel odgovoril: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš« (Apostolska dela 16,30‒31).

    Medmrežje gotquestions et altro

  88. Hvala says:

    https://si.aleteia.org/2018/01/16/doktorica-prava-preizkusena-v-hudi-bolezni-zdrzim-ker-sta-se-vame-naselila-moc-in-mir/

    V članki Sare Ahlin Doljak, ki je uspešna odvetnica in predavateljica na več fakultetah, ki zaradi multiple skleroze ni izgubila strank in predvsem (za) upanja , čeprav ne more ne govoriti ne hoditi.

    V pogovoru je bistvo, ki ga je želela povedati ljudem, nekako sem videla strnjeno v treh stavkih:

    Njeno vodilo je:”VSE ZMOREM V NJEM, KI MI DAJE MOČ”. Povedala je, da si je sprva narobe razlagala , da je ta Moč njena. Zdaj vem, da je podarjeno, da je milost.

    Šest let po diagnozi NE IŠČE VEČ ZEMELJSKIH ZASILNIH IZHODOV.

    Pravi tudi, da je bilo na začetku težko UMIRITI UM ter PRENEHATI BITI ZAPOSLENA Z BALASTOM.

    V šestih letih je prejela od Gospoda milosti, ki so ji odprle duhovne oči, da je Bog edini, vreden vsega zaupanja.

  89. Miro says:

    »VESELJE, RESNIČNO VESELJE, KI JE VEDNO NEPRIČAKOVANO IN PRESENETLJIVO, ODPRE SRCE ZA NESKONČNO OBZORJE!« (papež Frančišek)

    Besede papeža Frančiška, izrečene pred leti v katehezi o kulturi veselja, nas močno nagovarjajo tudi v tem kriznem času. Papež je svoje razmišljanje o tem oprl na evangeljske besede: »Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala« (Lk 2,48).

    V razmislek nekaj naslednjih poudarkov papeža Frančiška:

    Evangeljska zgodba, ki smo jo izbrali za oporo tem katehezam, nam znova osvetli pot proti resničnemu veselju. Evangelist Luka je zapisal, da je bil prvi čustveni odziv Marije in Jožefa, ko sta Jezusa našla v templju, kjer se je pogovarjal z učitelji, presenečenje, ne bolečina ali kakršno drugo negativno čustvo, ki bi bilo zaradi strahu ravno tako upravičeno. Otrok, ki ga je Marija devet mesecev nosila v svojem telesu in ki ga je Jožef peljal v Egipt, da bi ga rešil pred kraljem Herodom, jima je zdaj naredil nekaj nepričakovanega in presenetljivega. V njunih srcih se je vzbudilo globoko čudenje in veselje, ki ga ni lahko opisati – podobno trenutku, ko prejmemo darilo, ki je nad vsemi našimi pričakovanju in željami …

    Veselje, resnično veselje, ki je vedno nepričakovano in presenetljivo, odpre srce za neskončno obzorje. Veselje pa, ki si ga želimo, se trudimo zanj in ga dosežemo, človeško srce zapre v okvire njegovih želja in ga nato spodbudi k drugim neizpolnjenim težnjam. Človeško veselje ni iskreno tedaj, ko se njegove želje izpolnijo, ampak ko ga prešine sreča, o kateri ni niti sanjal …

    Bog nikakor ni sovražnik človeškega veselja. Nasprotno, še bolj kot človek sam, mu želi dati preobilje veselja, ki bi se dotaknilo vseh razsežnosti njegove človečnosti, tudi tiste, ki jo pogosto zmotno zamenjujemo za resnično veselje: erotično razsežnost. V nasprotju s splošnim prepričanjem resnični sovražniki spolnega užitka niso Bog, evangelij ali Cerkev, ampak je to človek sam, ki v svoji slabotnosti, posledici izvirnega greha, razčlovečuje ta krasni in čudoviti dar, ki mu ga je naklonil Stvarnik …

    Za celotno besedilo papeževe kateheze o kulturi veselja glej na:
    https://www.vaticannews.va/sl/cerkev/news/2018-07/papez-francisek-srecanje-druzin-dublin-kateheze-sedma.html

    Veselimo se in radujmo se – Kristus je vstal! Aleluja!

  90. Janez says:

    Farizeji in učeni pismouki
    Farizeji in pismouki v Izraelu v Jezusovih časih so se trudili biti sveti in so se natančno držali postave. Z takim ravnanjem so želeli narediti vtis na druge z legalističnim spolnjevanjem Judovskih postav brez Ljubezni in Usmiljenja, brez služenja drugim. Jezus jih je zato imenoval »pobeljeni grobovi«. Na zunaj so bili v redu, znotraj pa so bili mrtvi; v svojih srcih so čutili grenkobo in nestrpno jezo proti Jezusu. Šli so v ekstrem, da bi uveljavili zakon, da »se na soboto ne sme delati in ozdravljati bolnih, izganjati hudobnega duha ter pomagati ubogim«. Ko je Jezus iz sočutja nekoga ozdravil na soboto, so ga zaradi tega kritizirali. Včasih nam je lažje imeti odnos s postavo kakor odnos z Gospodom Bogom. In satan bi raje videl, da se legalistično osredotočimo na postavo (Božje zapovedi, postave), kot pa da se osredotočimo na Gospoda Boga in na Božjo Voljo ter izkazujemo Usmiljenje in Ljubezen. Ali želimo izkusiti Božjo milost? K Njemu moramo priti v resnici in ponižnosti. V Jakobu 4,6 piše: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.« Duh veje, kjer hoče. In nihče ne more v Nebesa brez Kristusa. Brez Boga ne moremo živeti in nič narediti. Tega farizeji in pismouki niso vedeli in jim je bil Jezus odveč.

    Farizeji so ljudje, ki sledijo po črki Božjim postavam, obredom, pravilom in predpisom vernikove Cerkve. Tako farizeji formalno mislijo, da je dovolj prisotnost pri bogoslužju, ko duhovnik po obredniku obhaja obred Svete maše. Sveta Maša je za iskrene vernike globoka in iskrena ponavzočitev Kristusove Daritve za vse nas grešne Ljudi, ki si s pravičnim in bogaboječim življenjem vsebinsko ne le formalno trudimo biti dobri kristjani in smo zato upravičeni prisostvovati Evharistični Daritvi pri Sveti maši. Mašna Hostija brez Vsebinskega Darovanja pri Bogoslužju Pravičnih in Bogaboječih vernikov je še vedno moka, mašno vino pa destiliran grozdni sok; šele s slovesno in pravično Transsubstancijo pri Darovani Sveti maši, ki jo darujejo poleg duhovnika tudi bogaboječi, dobri, pravični verniki, ki Spolnjujejo Božjo Voljo, ljubijo in izkazujejo usmiljenje ter odpuščajo drugim je to tista vsebinska, iskrena, goreča in praznična Sveta Maša, ki je Bogu v Veselje, nam pa v Slovesno Obhajanje. Pa vendar legalistični farizeji menijo, da zadošča že formalna obvezna prisotnost Sveti evharistiji pri Bogoslužju. Farizeji tudi natančno po črki upoštevajo Sveto Pismo, vsa pravila in predpise Cerkve in menijo, da s tem legalistično pripadajo pravi Kristusovi religiji, ki za prave vernike pomeni ne le formalni spolnjevanje pravil ampak tudi vsebinsko življenje po Svetem pismu in Božjih postavah ter Jezusove Evangeliju ter spolnjevanje Božje Volje. Na zunaj so farizeji legalistični spolnjevalci postave, so večinoma ponosni in elegantni ljudje in verniki, morda pa celo dobri ljudje, z vidika splošno sprejetega načina pravičnega življenja, pri čemer pa jim manjka, kar je za vernega kristjana res pomembno, to je prepričanje njihovega srca, samaritansko usmiljenje in dobrota do drugih ljudi. Zato je za kristjana vsebinsko zaman samo legalistično zasledovanje neke formalne, človeško vsiljene verske doktrine, dogme ali prepričanja pomena, kjer ni v Življenju vernikov tudi dejavne Usmiljenosti, Ljubezni in Odpuščanja, saj nas je Jezus naš Odrešenik tako učil. Večne resnice je treba resnično čutiti v Našem Človeškem Srcu kot resnične in iskreno vero v Boga je teba izvajati v dobrih delih in služenju drugim, sicer je vera brez dobrih del mrtva. Molitve morajo biti prežete z Duhom in Življenjem, ne le mehaničnimi recitacijami in molitvami brez dobrote, usmiljenja, pomoči in služenju drugim, razumevanja ali ljubezni po srcu v Življenju. Prava je tista Vera, ki vsebinsko ne formalno proizvaja goreče in iskrene molitve in prošnje vernikov k Bogu ter nadalje tudi ljubezen, dobroto, usmiljenje ter dobra dela in služenje drugim ljudem. Zato pa je bil Jezus trn v peti farizejem, ker jih je imenoval hinavci. Nekaj so govorili, drugo so delali.

    Zato kot iskreni in goreči kristjani vedno sledimo Kristusovim Naukom in Evangeliju z vso dušo in z ljubeznijo ter v prošnjah in molitvah častimo Boga ter vsebinsko spolnjujmo Božjo Voljo Bogu v Čast in Veselje, nam pa v Odrešenje. Bodimo podobni Jezusu in ne hinavskim farizejem in pismoukom v Izraelu, ki niso verjeli v Boga tako, da bi ljubili, odpuščali, pomagali in služili drugim ter izkazovali Samaritansko usmiljenje. Eno so govorili, drugo so pa delali in zato niso živeli po Božji Volji. V svoji zaslepljenosti se niso zavedali, da je Bog Ljubezen in Usmiljenje in da je sobota zaradi ljudi in da niso ljudje ustvarjeni zaradi sobote. Ljubimo Boga in naše bližnje ter vse Stvarstvo, ki ga je Ustvaril Bog v Ljubezni do vseh nas, ki smo Božji Otroci. Bog vidi v naše srce, zato živimo pravično in bodimo iskreni v veri in ponižni pred Bogom.

    Že objavljeno in dopolnjeno. Janez

  91. Hvala says:

    KAJ GOVORI BOG V SVETEM PISMU O POSLUŠNOSTI!

    POSLUŠNOST OBLASTEM

    VSAK SE NAJ PODREJA OBLASTEM, KI SO NAD NJIM. NI JE NAMREČ OBLASTI, KI NE BI BILA OD BOGA. IN TE, KI SO, SO POSTAVLJENE OD BOGA. KDOR SE TOREJ UPIRA OBLASTI, SE UPIRA BOŽJEMU REDU. TISTI, KI SE UPIRAJO, PA SI BODO NAKOPALI BOŽJO OBSODBO. OBLASTNIKOV SE NI TREBA BATI , KADAR DELAMO DOBRO, AMPAK KADAR DELAMO HUDO.
    HOČEŠ, DA NE BI IMEL STRAHU PRED OBLASTJO? DELAJ DOBRO, PA BOŠ IMEL OD NJE PRIZNANJE. OBLAST JE NAMREČ BOŽJA SLUŽABNICA TEBI V DOBRO. ČE PA DELAŠ HUDO , SE BOJ!NE NOSI NAMREČ MEČA ZASTONJ, BOŽJA SLUŽABNICA JE, KI SE MAŠČUJE ZAVOLJO JEZE NAD TISTIM, KI POČENJA HUDO. ZATO SE JE TREBA POKORAVATI , IN SICER NE SAMO ZARADI JEZE, MARVEČ TUDI ZARADI VESTI. SAJ TUDI DAVKE PLAČUJETE ZATO, KER SO TISTI, KI JIH IZTERJUJEJO, BOŽJI IZVRŠEVALCI. DAJTE VSEM, KAR JIM GRE: DAVEK KOMUR DAVEK, PRISTOJBINO , KOMUR PRISTOJBINA, STRAH KOMUR STRAH, ČAST, KOMUR ČAST (Pismo Rimljano 13, 2-7).

  92. Hvala says:

    SVETI DUH NAS UČI MOLITI

    KER PA STE SINOVI, JE BOG POSLAL V NAŠA SRCA DUHA SVOJEGA SINA, KI VPIJE: ” ABBA, OČE!” (Galačanom 4,6).

    PRAV TAKO TUDI DUH PRIHAJA NA POMOČ NAŠI SLANOSTI. SAJ NITI NE VEMO, KAKO JE TREBA ZA KAJ MOLITI, TODA SAM DUH POSREDUJE ZA NAS Z NEIZREKLJIVIMI VZDIHI. IN ON, KI PREISKUJE SRCA, VE, KAJ JE MIŠLJENJE DUHA, SAJ DUH POSREDUJE ZA SVETE, V SKLADU Z BOŽJO VOLJO (Rimljanom 8, 26-27).
    ———————————————————————————————————————————————————

    ENA NAJVEČJIH OVIR ZA DELOVANJE SVETEGA DUHA V NAS JE V TEM, DA NE ZNAMO SPREJETI SVOJIH SLABOSTI. VSI SMO SLABOTNI, A TEGA NISMO PRIPRAVLJENI PRIZNATI: VSAKO SLABOST IMAMO ZA NEDOPUSTNO, ZAVRAČAMO JO IN SE TAKO ZAPIRAMO BOŽJI POMOČI.

    A ČE PRAVIMO, DA V ŽIVLJENJU V BOGU ZMOREMO VSE, DA MOREMO TUDI MOLITI, KAKO NAJ OPAZIMO NAVZOČNOST SVETEGA DUHA V SVOJEM ŽIVLJENJU?

    SVETI DUH NAS UČI KORAK ZA KORAKOM MOLITI. A NE SAMO TO: DUH MOLI V NAS.
    ——————————————————————————————————————————————————–

    JANEZ ZLATOUSTI JE REKEL: “MOLITEV JE NEIZRAŽENA LJUBEZEN, KI NE PRIHAJA OD ČLOVEKA, AMPAK IZVIRA IZ BOŽJE MILOSTI. ”
    ———————————————————————————————————————————————————
    ZATO JE TREBA DATI PROSTOR SVETEMU DUHU, VENDAR TO NI SAMO PO SEBI RAZUMLJIVO.

    POGOSTO NAMREČ ZARADI PREOBILNIH BESED IN ZARADI RAZTRESENOSTI SVETEMU DUHU ONEMOGOČAMO, DA BI MOLIL V NAS.
    ——————————————————————————————————————————————————-
    V NAS KAR NAPREJ DIVJA VIHAR MISLI, POJMOV, ZAZNAV IN ODVEČNIH PODOB. ZATO SVETI DUH TEŽKO PRIDE DO BESEDE.
    ——————————————————————————————————————————————————-
    NAŠE SRCE SE MORA UMIRITI, BITI V TIŠINI, KAR JE NASPROTJE OD RAZTRESENOSTI, RADOVEDNOSTI IN ODVEČNEGA KLEPETANJA. NAUČITI SE MORAMO POČIVATI V SVOJEM SRCU, SPUSTITI SE V NJEGOVE GLOBINE, MOLITI IN ŽIVETI Z MIROM V SRCU. KO V MOLITVI DAMO PROSTOR DUHU, TAKO DA SMO TIHO IN GA POSLUŠAMO, ON VŽIGA NAŠE SRCE, OBRAČA NAŠO POZORNOST K JEZUSU IN NAS VODI.
    SVETI DUH NAS VODI, DA POSTANEMO SPOSOBNI SLAVLJENJA IN ZAHVALJEVANJA, IN ZARADI TEGA TUDI PREMAGAMO SVOJE SLABOSTI.

    SVETI DUH NAM POMAGA V MOLITVI PREPOZNAVATI BOŽJO VOLJO (Vojtech Kodet_ Devetdnevnica k Svetemu Duhu).

    Stalno izročanje Svetemu Duhu in molitev, privede človeka, da bo v molitvi prepoznaval kaj je BOŽJA VOLJA . Sami ne moremo ničesar, zato prosimo Gospoda in On nam bo pokazal Svojo Božjo Voljo.
    ——————————————————————————————————————————————————–

  93. Miro says:

    PRAZNIK SV. JOŽEFA NI PRAZNIK, KI SLAVI DELO, TEMVEČ DELAVCA, ČLOVEKA!

    Na prvi maj Cerkev ne poveličuje dela samega, pa tudi ne kakega nedoločenega neznanega delavca. Spomin in češčenje velja tesarju svetemu Jožefu, ki ima prek Kristusa globoko zvezo z vsemi delovnimi ljudmi zgodovine in sveta. Preprostega moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega božjega Sina. Ob Kristusovi strani vidimo svetega Jožefa, kako ob pozabljanju samega sebe vse svoje napore posveča vzdrževanju življenja, ki bo žrtvovano na križu za zveličanje sveta …

    Več o tem na:
    http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/50EDA2A6100DE70FC1256FEB003D6464

    Zaupajmo v moč priprošnje tako kot je zaupala sv. Terezija Velika, rekoč: »Ne spominjam se, da bi bila kaj prosila sv. Jožefa, pa bi mi ne bil dal. Ne verjela bi, koliko velikih milosti mi je Bog podelil po posredovanju tega svetnika in iz koliko telesnih in dušnih nevarnosti me je rešil. Drugim svetnikom je dal Bog – tako se zdi – moč, da morejo pomagati le v kakšni posamezni zadevi; tega svetnika pa sem spoznala kot pomočnika v vseh stiskah.«

    Tudi mi se z zaupanjem obrnimo na sv. Jožefa in ga prosimo, naj pri Gospodu posreduje za vse nezaposlene, ki so ta hip brez dela; za tiste delavce, ki so na delovnem mestu zapostavljeni, šikanirani; pa tudi za tiste ljudi, ki komajda shajajo z nizkimi plačami in se v tem času nahajajo v hudem finančnem položaju (v družinah z več otroci, gradnja hiša, itn.).

    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas Boga!

  94. Hvala says:

    BOG LAHKO IN HOČE SPREMENITI STVARNOST

    OČENAŠ JE MOLITEV, KI V SKLADU Z OČETOVO VOLJO V NAS PRIŽGE JEZUSOVO LJUBEZEN, PLAMEN, KI VODI V SPREMINJANJE SVETA Z LJUBEZNIJO.
    KRISTJAN NE VERUJE V NEIZOGIBNO USODO. V KRISTANOVI VERI NI NIČESAR NEGOTOVEGA ; JE PA ZVELIČANJE , KI ČAKA, DA SE RAZODENE V ŽIVLJENJU VSAKEGA MOŠKEGA IN ŽENSKE TER SE DOPOLNI V VEČNOSTI. ČE MOLIMO, JE TO ZATO, KER VERJAMEMO, DA BOG LAHKO IN HOČE SPREMENITI STVARNOST Z ZMAGO DOBREGA NAD ZLOM. IN ZATO IMA SMISEL POSLUŠATI BOGA IN SE MU IZROČITI, TUDI V NAJVEČJI PREIZKUŠNJI ( Paže Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu Svetega Petra, 20,03,2019)_ Mirenski Grad).

    Človek, ki zaupa Gospodu je ponižen, potrpežljiv in Mu pokoren.

    Favstina je zapisala:” ČE KDO NI PONIŽEN, MU ZAKRAMENT SPOVEDI NE KORISTI DOVOLJ. OŠABNOST ZADRŽUJE ČLOVEKA V TEMI. NE ZNA SE IN SE NE ŽELI TEMELJITO POGLOBITI V PREPAD SVOJE BEDE. PRETVARJA SE IN SE IZMIKA VSEMU TISTEMU, KAR BI GA OZDRAVILO.

    POKORŠČINA- Favstina je rekla: “NEPOKOREN KRISTJAN NE BO NIČ DOSEGEL, ČEPRAV BI GA SPOVEDAL SAM GOSPOD JEZUS. TUDI NAJBOLJ IZKUŠEN SPOVEDNIK TAKŠNEMU ČLOVEKU NE MORE POMAGATI. NEPOKORNA OSEBA SE IZPOSTAVLJA VELIKIM NEVARNOSTIM, NE NAPREDUJE V POPOLNOSTI IN SE V DUHOVNEM ŽIVLJENJU NE ZNAJDE. BOG ZELO BOGATO OBDARUJE DUŠO S SVOJIMI MILOSTMI, VENDAR SAMO POKORNO DUŠO (Dn 113).

    Prosimo Gospoda za te milosti, pa tudi zahvaljujmo se Mu za vse, kar nam daje , vsako minuto, vsako uro , vsak dan. leta….Zahvaljujmo se Mu v molitvi, zahvaljujmo se Mu v spanju, zahvaljujmo se Mu s svojimi solzami in radostmi!

  95. Janez says:

    KAKO NAJ V SVOJEM KRŠČANSKEM ŽIVLJENJU DOŽIVLJAM VESELJE ?
    Vsi hrepenimo po veselju, a včasih se zdi, da je veselje le težko ohranjati. Doživljanje veselja naj bi bilo v življenju vsakega kristjana prisotno čedalje bolj, saj je del sadu Svetega Duha, ki prebiva v nas (Pismo Galačanom 5,22–23). Zato je to posledica Božjega dela v nas in del Božje volje za verujoče. Vemo, da celo najzrelejši kristjani doživljajo obdobja brez veselja. Tako si je na primer Job želel, da bi bil ob rojstvu umrl (Job 3,11 isl.). David je molil, da bi lahko ubežal svojim težavam (Psalm 55,6–8). Elija je celo po tem, ko je bil priča čudežni Božji moči (Prva knjiga kraljev 18,16–46), zbežal v puščavo in prosil Boga, naj mu vzame življenje (Prva knjiga kraljev 19,3–5). Če so se ti veliki možje vere spoprijemali z obupom, le kako bi se torej lahko v krščanskem življenju nenehno veselili mi? Najprej moramo razumeti, da je veselje dar od Boga. Grška beseda za veselja je kara, ki je sorodna besedi karis ‘milost’. Veselje je tako Božji dar kot tudi naš odziv na Božje darove. Veselje izvira iz zavedanja o Božji milosti in iz hvaležnosti zanjo. Zato doživljamo veselje sredi preizkušenj, ko se osredotočamo na Božjo dobroto do nas (Jakobovo pismo 1,2–8). Namesto da bi bili za veselje prikrajšani, s tem ko tuhtamo o neprijetnosti težav, s katerimi se vsi soočamo, se raje razveseljujemo v razmišljanju o Božjih blagoslovih. To ne pomeni, da moramo svoja razočaranja ali negativna čustva zanikati. Če namreč sledimo zgledu številnih psalmistov, lahko stiske svojega srca izlijemo Bogu. Lahko mu brez olepševanja povemo vse, kar nas teži. In ko ta bremena v veri izročimo Bogu – v zavedanju, kdo on je – se v njem razveselimo. Dobre primere tega najdemo v Psalmih 3, 13, 18, 43 in 103.

    Pismo Filipljanom veliko govori o veselju, zlasti ker je Pavel pismo napisal iz ječe. V vrsticah 4,4–8 najdemo nekatere smernice za doživljanje krščanskega veselja: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. … Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.« Tu znova vidimo, kako pomembno vlogo ima molitev k Bogu pri doživljanju veselja. Če se zavedamo, da je Gospod blizu, nas to vodi k molitvi o naših stiskah, boleznih in preizkušnjah in nam pomaga, da ostajamo v mislih osredotočeni na Božjo dobroto do nas v Jezusu. Veselje občutimo, kadar se v mislih osredotočimo na vzvišene, pravične, čiste, ljubeznive, častne, krepostne in hvalevredne Kristusove blagoslove in evangeljske nauke, tudi ko smo preizkušani z Božjo Lekcijo. Bog nas Ljubi in hoče da se spokorimo in spreobrnemo, ker smo ga z grehom žalili.

    David je napisal, da nam Božja beseda prinaša veselje (Psalm 19,9). Veselje nas navdaja, če cenimo in ubogamo Božje ukaze in zapovedi. V Evangeliju po Janezu Jezus uči, da nas stanovitnost v njem in poslušnost njemu razveseljujeta. Rekel je: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.« (Evangelij po Janezu 15,9–11) Eden od ključnih dejavnikov veselja je življenje v poslušnosti Bogu. Še en vir veselja za kristjana je, da uresničuje evangelij v skupnosti svetih, v lokalni cerkvi (Prvo Janezovo pismo 1,1–4). V Pismu Hebrejcem 10,19–25 pa je zapisano: »Bratje … Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom. Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.« Božja milost nas uči, kako naj se v zaupanju in molitvi približamo Bogu (Pismo Hebrejcem 10,19), s tem ko se zavedamo, da smo očiščeni grehov (Pismo Hebrejcem 10,22). V Kristusu smo bili pripeljani v novo občestvo, v družino verujočih. Prek povezanosti z drugimi kristjani nas Bog trdno ohranja v veri, iz tega pa vznika radostno zaupanje v njegov značaj. V radostnem upanju tudi drug drugega spodbujamo k vztrajanju v zvestobi. Kristjani ne pripadajo temu svetu (Evangelij po Janezu 17,14–16; Pismo Filipljanom 3,20). Življenje je lahko polno osamljenosti in malodušja. Hrepenimo, da bi bili že v nebesih s Kristusom, dokončno obnovljeni tako, kot smo bili prvotno zasnovani. V lokalni krščanski cerkvi nam drugi verujoči pomagajo misliti na resničnost našega prihodnjega večnega veselja v Nebeški Domovini. V nas raste veselje, ko drug drugemu nosimo bremena in se spodbujamo k vztrajnosti (Pismo Galačanom 6,10; Pismo Kološanom 3,12–14). Resnična radost je znak pravega krščanskega življenja, saj je to sad Svetega Duha, dar od Boga. Darila veselja smo deležni, ko cenimo Božjo besedo – Sveto pismo, se osredotočamo na resnico o tem, kdo je Bog in kako nas je blagoslovil, vztrajamo v Odrešeniku in Učeniku Jezusu Kristusu, s tem ko spolnjujemo Božjo Voljo, ubogamo Božje zapovedi, ter se zanašamo na Jezusov Evangelij v skupnosti verujočih – v lokalni krščanski cerkvi, ki jo je on zasnoval. Zakaj ni med kristjani več radosti in veselja, če imamo Boga Odrešenika, Upanje, Božjo Milost, Sveto pismo in Božjo Odpuščanje in Božjo Ljubezen? Vse razloge imamo in pogoje za Hvaležnost in Veselje v Bogu ter da prosimo za Božji Mir in Usmiljenje. Zahvalimo se Gospodu ker je Dober in Pravičen. Bog nas ljubi nas in nam hoče vse dobro.

    Povzetek razmislekov o obravnavanem veselju medmrežje gotquestions

    DESET ODLOČITEV ZA VESELJE PO PAPEŽU JANEZU XXIII.*
    1. Danes bom živel ta dan, ne da bi skušal razrešiti vse svoje življenjske probleme.
    2. Danes bom napravil vse, da se bom obnašal in deloval vljudno*; nikogar ne bom kritiziral in ne bom skušal popravljati ali obvladovati kogarkoli razen samega sebe.
    3. Danes se bom veselil gotovosti, da sem ustvarjen za srečo, ne samo na drugem, ampak tudi na tem svetu.
    4. Danes se bom prilagodil okoliščinam, ne da bi si domišljal, da bodo v vsem ustrezale mojim željam.
    5. Danes bom posvetil deset minut dobremu branju, pri čemer si bom priklical v spomin, da je – podobno, kot je hrana potrebna za življenje telesa – dobro branje potrebno za življenje duše.
    6. Danes bom naredil dobro delo in o njem ne bom govoril nikomur.
    7. Danes bom napravil vsaj eno stvar, ki mi ne bo prijetna; in če me bo kdo prizadel, tega ne bom pokazal.
    8. Danes bom napravil natančen načrt za svoj dan. Morda ga ne bom izpolnil v celoti, a ga bom sproti prilagodil. Varoval se bom dveh napak: naglice in neodločnosti.
    9. Danes bom trdno veroval – tudi če bodo okoliščine govorile o nasprotnem – da Božja previdnost skrbi zame, kot da ne bi na svetu obstajalo nič drugega.
    10. Danes se ne bom ničesar bal. In še posebej me ne bo strah ceniti to, kar je lepo, in verjeti v Božjo dobroto in Usmiljenje.

    *Izvirni naslov besedila je »Dekalog vedrine«; slo. prev. H. Reberc in A. Zwitter.

  96. Janez says:

    KAKO SEM LAHKO PREPRIČAN, DA KOT KRISTJAN MOLIM V SKLADU Z BOŽJO VOLJO?
    Človekov glavni namen je, da poveličuje Boga in da za vedno uživa v njem (Pridigar 12,13; Prvo pismo Korinčanom 10,31). Poveličevanje Boga v vsem, kar delamo, vključuje molitev v skladu z njegovo voljo. Najprej moramo prositi za modrost, da bi pravilno molili. »Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo« (Jakobovo pismo 1,5). Ko prosimo za modrost, moramo zaupati Bogu, da je milosten in pripravljen uslišati naše molitve: »Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil« (Jakobovo pismo 1,6; gl. tudi Evangelij po Marku 11,24). Tako molitev v skladu z Božjo voljo vključuje prošnjo za modrost (da bi spoznali Božjo voljo) in prošnjo v veri (da bi zaupali Božji volji). Tukaj je sedem svetopisemskih navodil, ki bodo vodila vernika v molitvi v skladu z Božjo voljo:
    1) Moli za stvari, za katere Sveto pismo zapoveduje molitev. Zapovedano nam je, naj molimo za svoje sovražnike (Evangelij po Mateju 5,44); naj Bog pošlje misijonarje (Evangelij po Luku 10,2); da ne pademo v skušnjavo (Evangelij po Mateju 26,41); za oznanjevalce besede (Pismo Kološanom 4,3; Drugo pismo Tesaloničanom 3,1); za vlado in oblastnike (Prvo pismo Timoteju 2,1–3); za tolažbo v stiski (Jakobovo pismo 5,13); in za ozdravljenje sovernikov (Jakobovo pismo 5,16). Kjer Bog zapoveduje molitev, lahko molimo z zaupnostjo, da molimo v skladu z njegovo voljo.
    2) Posnemaj zgled Bogu predanih junakov v Svetem pismu. Pavel je molil za odrešitev Izraela (Pismo Rimljanom 10,1). David je molil za usmiljenje in odpuščanje, ko je grešil (Psalm 51,3–4). Zgodnja cerkev je molila za pogum v oznanjevanju (Apostolska dela 4,29). Te molitve so bile v skladu z Božjo voljo in podobne molitve danes so tudi. Tako kot Pavel in zgodnja cerkev bi morali tudi mi vedno moliti za odrešitev drugih. Zase bi morali moliti tako kot David, se vedno zavedati svojega greha in ga prinašati pred Boga, da ne bo oviral našega odnosa z njim in škodil našim molitvam.
    3) Moli s pravo motivacijo. Bog ne bo blagoslovil sebičnih motivov. »Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite – namreč zato, da bi to porabili za svoje naslade« (Jakobovo pismo 4,3). Moliti bi morali tako, ne da naše vzvišene besede slišijo drugi in nas vidijo kot »duhovne«, ampak večinoma na samem in na skrivnem, da nas bo naš nebeški Oče slišal na samem in nas odkrito nagradil (Evangelij po Mateju 6,5–6).
    4) Moli z duhom odpuščanja do drugih (Evangelij po Marku 11,25). Duh zagrenjenosti, jeze, maščevanja ali sovraštva do drugih bo preprečil našemu srcu, da bi molili v pravilni podrejenosti Bogu, tako kot nam je naročeno, naj ne prinašamo darov Bogu, dokler se ne spravimo z brati in sestrami v Kristusu.
    5) Moli z zahvaljevanjem (Pismo Kološanom 4,2; Pismo Filipljanom 4,6–7). Vedno lahko najdemo nekaj, za kar smo lahko hvaležni, ne glede na to, kako nas obremenjuje naša situacija ali potrebe. Najbolj trpeči človek, ki živi v odrešujoči Kristusovi ljubezni, ki ima zagotovilo odrešitve zdaj in ki ga pričakujejo nebesa, ima razlog, da je hvaležen Bogu.
    6) Moli z vztrajnostjo (Evangelij po Luku 18,1; Prvo pismo Tesaloničanom 5,17). Vztrajati moramo v molitvi in ne odnehati ali izgubiti potrpljenje, ker nismo dobili takojšnjega odgovora. Del molitve v skladu z Božjo voljo je, da verjamemo, da ne glede na to, ali je njegov odgovor »da«, »ne« ali »čakaj«, sprejmemo njegovo presojo, se podredimo njegovi volji in še naprej molimo.
    7) Zanašaj se na Božjega Duha v molitvi. To je čudovita resnica: »Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam
    Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo« (Pismo Rimljanom 8,26–27). Bog Sveti Duh posreduje pred prestolom milosti za Božje ljudstvo. V trenutkih naše najgloblje depresije ali bridkosti, v trenutkih, ko se nam zdi, da sploh ne moremo moliti, imamo tolažbo v spoznanju, da Sveti Duh pravzaprav moli za nas! Kako čudovitega Boga imamo! Kakšno zagotovilo imamo, ko se trudimo hoditi v Svetem Duhu in ne v človeškem mesu! Imamo zaupnost, da bo Sveti Duh dokončal svoje delo poučevanja, kako naj molimo k Očetu po Sinu v skladu z Božjo voljo. Počivamo lahko v spoznanju, da bo Bog poskrbel, da nam bo vse pripomoglo k dobremu (Pismo Rimljanom 8,28). Kajti Bog bo slišal in uslišal naše molitve in prošnje tistih, ki Vanj Verjemo in Zaupamo ter živimo pravično in po Božji Volji. Dostikrat pa Bog milostno pomaga tudi drugim ljudem, ki morda tradicionalno ne verjejo, vendar živijo po Božjih postavah in so dobri in usmiljeni.

    Povzetek medmrežje gotquestions

    Pridi Sveti Duh Tolažnik, Vodi nas, navdihni nas, poduči nas, kaj je prav, da naredimo, ker vse to je prav v Božjih Očeh, ker je v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Voljo. Gospod pomagaj nam, da bomo molili in spoznali, kaj želiš od nas, da ne zaidemo s človeškimi premisleki in pametjo. Naše Misli niso Tvoje Misli in Naše Želje niso Tvoje Želje. Pomagaj nam, da bomo vedno hodili po Poti Odrešenja k Jezusu in poduči nas, kaj je prav v Božjih Očeh. Amen. Janez

    VESELJE V BOGU
    Gospod, moje Veselje in Upanje ter Zahvala se dvigajo k Tebi, kot ptica pod nebo!
    Nočne zvezde z luno na nebu so odletele v daljave in na Obzorju se svita jutro;
    veselim se Gospod Tvoje Luči Dneva.
    Tvoje Sonce Gospod je posušilo roso s trav in prineslo Toploto in Upanje Ljudem.
    Tvoja Milost je obrisala solze trpečih Src, ki zdihujejo in trpijo ter te prosijo za pomoč.
    Vse, kar je okoli nas, vse kar je v nas, je v tem Jutru Vstajenja ena sama zahvala Tebi Gospod.
    Gospod, to jutro sem srečen, miren in spokojen.
    Začutim Tvojo Neskončno Milostno Dobroto in Veselje, ki je napolnila Zemljo in vse Nas.
    Angeli in ptice pojo in tudi jaz prepevam v svojem Srcu pesem Hvalnico Vesolju in Tebi.
    Vse živali in rastline se prebudijo v gozdovih, gorah in savanah in
    ves Svet in vsa naša Srca so Odprta Tvoji Milosti in Dobroti, ko nam pošlješ Blagoslov.
    Čutim svoje telo, hvala Ti Gospod.
    Čutim kako nas imaš rad in kako si dober do mene in do vseh nas, hvala Ti Gospod.
    Daruješ nam hrano, vodo, sonce in vse drugo za naše Življenje na Zemlji,
    da živimo Tebi v Veselje in te Slavimo vekomaj, ki si naš Oče.
    Gospod veselim se vsega Tvojega Stvarstva in Tvoje Neskončne Ljubezni, s katero vzdržuješ Svet.
    Veselim se, da si z nami Gospod in ob nas ter v nas, da nas vodiš in poživljaš po Svetem Duhu.
    Psalmi pojo o Tvoji neskončni Ljubezni človeštvu,
    preroki in apostoli razglašajo Tvojo Milost in Tvojo Dobroto in Usmiljenost do vseh Ljudi na zemlji.
    Gospod hvala Ti, za vse čudeže in lepote Življenja, ki jih gledamo pa včasih ne vidimo.
    Gospod hvala Ti za Odrešenika, ki nam je dal postave in vesela oznanila v Evangelijih,
    da si nam daroval svoj Mir in nam pokazal Pot Odrešenja, ki je v Jezusu Kristusu Našem Gospodu.
    Gospod, hvala Ti za vse,
    moje Veselje, moje Upanje in moja Zahvala, se dvigajo k Tebi kot ptica v Nebo in
    moja Duša se raduje v Tebi Gospod Bog, ki si naš Oče, naš Stvarnik in naš Odrešenik.
    Veseli se kristjan, zakaj Bog nam hoče vse dobro in nas Ljubi, saj smo Njegovi Otroci.
    Ljubimo Boga in svoje bližnje ljudi tudi mi in živimo tako kot je živel Jezus.
    Amen.

    Dopolnjena in razširjena molitev je iz Moje veselje se dviga k tebi; izbor molitev, Ognjišče 1974.

  97. Hvala says:

    POGUMNA IN BOJEVITA MOLITEV

    KO TOREJ MOLIMO ,”ZGODI SE TVOJA VOLJA”, NISMO POZVANI, NAJ HLAPČEVSKO SKLONIMO GLAVO, SAJ NISMO SUŽNJI. BOG NAS ŽELI SVOBODNE, NJEGOVA LJUBEZEN NAS OSVOBAJA. OČE NAŠ JE NAMREČ MOLITEV OTOK IN NE SUŽNJEV, OTROK, KI POZNAJO SRCE SVOJEGA OČETA IN SO PREPRIČANI, DA JE NJEGOV NAČRT NAČRT LJUBEZNI.

    GORJE NAM, ČE BI IZGOVARJALI TE BESEDE IN SKOMIGNILI Z RAMENI KOT ZNAMENJE VDAJE PRED USODO, KI SE NAM UPIRA IN KI JE NE USPEMO SPREMENITI. NASPROTNO, GRE ZA MOLITEV, KI JE POLNA GOREČEGA ZAUPANJA V BOGA, KI ZA NAS HOČE DOBRO, ŽIVLJENJE, ZVELIČANJE.
    ——————————————————————————————————————————————————-
    JE POGUMNA MOLITEV IN TUDI BOJEVITA, KAJTI V SVETU JE VELIKO PREVEČ STVARNOSTI, KI NISO V SKLADU Z BOŽJIM NAČRTOM.

    ČE PARAFRAZIRAMO PREROKA IZAIJA , LAHKO REČEMO: OČE TUKAJ JE VOJNA, GOLJUFIJA, IZKORIŠČANJE.

    A VEMO, DA NAM TI ŽELIŠ DOBRO, ZATO TE PROSIMO: NAJ SE ZGODI TVOJA VOLJA!
    GOSPOD, SPREMENI NAČRTE SVETA, SABLJE PREOBLIKUJ V PLUGE, SULICE V KOSE, DA SE NIHČE NE BO URIL VEŠČINE VOJNE.

    BOG ŽELI MIR (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu Svetega Petra 20.03.2019-Mirenski grad).

    Favstina Kowalska je na praznik 5. avgust 1935, praznik Božje Matere Usmiljenja zapisala: ŽE ZGODAJ ZJUTRAJ SEM OBČUTILA NOTRANJI BOJ OB MISLI, DA MORAM ZAPUSTITI SKUPNOST, KI JE POD POSEBNIM MARIJINIM VARSTVOM. PRI DRUGI SVETI MAŠI SEM POTOŽILA NAJSVETEJŠI MATERI, DA MI JE TEŽKO LOČITI SE OD SKUPNOSTI, KI JE POD NJENIM POSEBNIM VARSTVOM.
    TEDAJ SEM ZAGLEDALA PRESVETO DEVICO V NEIZREKLJIVI LEPOTI; PRIBLIŽALA SE JE OD OLTARJA K MOJEMU KLEČALNIKU, ME STISNILA K SEBI IN REKLA:” SEM VAŠA MATI NEIZMERNEGA BOŽJEGA USMILJENJA.

    NAJDRAŽJI MI JE TISTI, KI ZVESTO URESNIČUJE BOŽJO VOLJO”

    DALA MI JE RAZUMETI , pravi Favstina, DA SEM VSE BOŽJE ŽELJE ZVESTO IZPOLNILA IN TAKO NAŠLA MILOST V BOŽJIH OČEH.
    “BODI POGUMNA, NE BOJ SE NOBENIH VARLJIVIH OVIR, TEMVEČ GLEJ NA TRPLJENJE MOJEGA SINA. SAMO TAKO BOŠ ZMAGALA” ( Dn 449).

    Prosimo Gospoda, da nam padari dar oz. milost res pravega zaupanja v Njega, ki je Vsemogočen, da bomo zvesto uresničevali BOŽJO VOLJO.
    Mi ustvarjena bitja gledamo svet skozi svoje človeške oči, zato nas tudi človeške misli ovirajo, da bi popolnoma zaupali v Boga in se Mu popolnoma predali.
    Zato sodelujmo z Gospodom in Ga prosimo, da vstopi tudi v naš um.

    Sami ne moremo popolnoma ničesar, z Gospodom pa delamo vse in lahko živimo tako, da izpolnimo Njegovo Božjo voljo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja