Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

1.392 Responses to Članki za dušo

  1. Janez says:

    KJE NAJDEŠ SREČNE LJUDI?
    Med optimisti.
    Le oni so lahko srečni,
    ker znajo videti dobre strani življenja.
    Nikoli nisem srečal srečnega pesimista.
    Pesimisti sedijo v temi.
    Vse jim je sivo in oni ne morejo videti skozi meglo.
    Optimisti odpirajo svoja okna za svetlobo, za sonce.
    Zavedajo se, preprosto vedo, da je pri ljudeh veliko trpljenja, veliko nejevolje in temne mračnosti.
    Ali oni v najtemnejših nočeh odkrivajo zvezde.
    Optimisti verujejo v dobro.
    Oni verjamejo v smisel življenja.
    Oni so dokaz, da je človek več od velikih številk raznih pojavov,
    več od ročice v avtomatskem aparatu za kavo.
    Oni verujejo v prijateljstvo med ljudmi.
    Širijo ozračje zaupanja, ustvarjajo klimo radosti.

    P.s.: in tako z dobro voljo in veseljem širijo blagovest Odrešenja in Božje Ljubezni med ljudmi v Evangeliju, ki je Veselo Oznanilo vsem ljudem na Zemlji.

    Phil Bosmans, belgijski duhovnik in pesnik ter dobrotnik pomoči potrebnim

  2. Janez says:

    ČLOVEK ODPRI SVOJE SRCE VESELJU
    Kdor hoče razveseljevati ljudi,
    mora veselje imeti v sebi.
    Kdor želi v svet prinesti toplino,
    mora v sebi nositi ogenj.
    Kdor hoče pomagati ljudem,
    mora imeti srce, polno ljubezni.
    Kdor hoče na zemlji ustvariti mir,
    mora najprej najti mir v svojem srcu.

    ČUDOVITO IN PREPROSTO JE BITI ČLOVEK
    Čudovito je biti preprosto človek in preprosto živeti.
    Zazreti se v nebo in videti sonce, opazovati cvetje in zvezde ponoči.
    Gledati otroke, se igrati in smejati z njimi.
    Delati, kar te veseli.
    Sanjati. Pustiti domišljiji prosto pot.
    Biti zadovoljen.
    Tedaj postane življenje praznik.

    Phil Bosmans, belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim (Bund ohne Namen)

  3. Janez says:

    Tomaž Kempčan – Ljubezen se ne utrudi
    Ljubezen se ne utrudi,
    ne misli na težave,
    si prizadeva doseči, kar presega njene moči,
    ne izgovarja se na nemogoče…
    Zato se zmore spoprijeti s čimer koli,
    marsikaj dokonča in zagotavlja uspeh tam,
    kjer bi tisti, ki ne ljubi,
    izgubil pogum in podlegel.
    Ljubezen je budna in ne zapravlja čas s spanjem.
    Čeprav je trudna, ne opeša,
    čeprav pritiskamo nanjo, se ne izravna,
    čeprav je vznemirjena, ni zbegana,
    temveč si kot živi plamen in goreča bakla
    utira pot navzgor in varno vse prestane.
    Amen.

    Kjer so zbrani dva ali trije v Mojem imenu, sem sredi med vami, pravi Jezus v Evangeliju. Hvala Ti gospod na Vekov Veke. Amen.

  4. Miro says:

    MENIHI SO GODRNJALI, KER JE ZMANJKALO KRUHA, SV. GERMAN PA JE ZAČEL ZAUPNO MOLITI K BOGU ZA POMOČ! IN KOMAJ JE NEHAL MOLITI …

    »Potem si povzdignem zvestega duhovnika, ki bo delal po mojem srcu in po moji duši« (1 Sam 2,35). Te besede veljajo tudi za sv. Germana, današnjega godovnjaka. Njegov god nam kliče: »Srečni smo, kadar osrečujemo druge!« Ta preprosta modrost naj prešine tudi naša srca in naše življenje. V ta namen pa potrebujemo Božjo pomoč. Da je bomo deležni in da bomo sveto mašo vredno obhajali, najprej obžalujmo vse, kar smo dobrega opustili ali slabega storili (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

    Zgodilo se je, da nekega dne v samostanu ni bilo več niti koščka kruha, ker ga je opat German vsega razdal revežem. Menihi so začeli godrnjati, German pa se je tiho umaknil v svojo celico in zaupno molil k Bogu za pomoč. Komaj je nehal moliti, sta se pred samostanskimi vrati že ustavila dva vprežna konja …

    Več o tem na:
    https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/0247CE1AE505D873C1256FFD00275CE6

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. German, prosi za nas!

  5. Miro says:

    KADAR KOLI PREMIŠLJUJEŠ TO SKRIVNOST IN PREJEMAŠ KRISTUSOVO TELO, DELAŠ ZA SVOJE ODREŠENJE!

    Ko se poglabljamo v skrivnosti svete evharistije, naj nas obilno spremlja pomoč Svetega Duha!

    Ideja oltarnega zakramenta je notranje
    povezana z Jezusovim učlovečenjem:
    v Kristusu se je Bog hotel
    spustiti med ljudi, da bi med njimi
    za zmeraj ostal na viden način.
    (Edith Stein)

    Evharistija je izvir in vrhunec
    celotnega krščanskega življenja.
    (Dogmatična konstitucija o Cerkvi)

    Na vidnem oltarju je čudovita žrtev,
    ki se daje v dar, oltar miloščine pa ima
    še eno čudovito stvar več:
    sestavlja ga žrtev sama, ki ponuja dar.
    (Janez Zlatousti)

    Kadar koli premišljuješ to skrivnost
    in prejemaš Kristusovo telo,
    delaš za svoje odrešenje in postajaš
    deležen vsega Kristusovega zasluženja.

    Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  6. Janez says:

    KDAJ, ZAKAJ IN KAKO NAS BOG VZGAJA, KADAR GREŠIMO?
    Božja vzgoja je življenjsko dejstvo, za katerega se kristjani pogosto ne menijo. Pogosto se pritožujemo nad okoliščinami svojega življenja, ne da bi spoznali, da so to posledice našega lastnega greha in so del Gospodove ljubeče, milostne vzgoje, ki smo je zaradi tega greha deležni. Ta vase zaverovana nevednost lahko prispeva k temu, da se v življenju verujočega utrdi ponavljajoč se greh, ki za seboj potegne še več Božje vzgoje svojih Otrok z raznimi podučnimi lekcijami, da bi nehali grešiti in da bi se poboljšali. Bog nam hoče dobro, vendar ne dopusti greha, s katerim žalimo Njegovo Ljubezern in Usmiljenje do nas, saj nam je vse dal in daroval.

    Božje vzgoje ne smemo zamenjevati z brezčutnim kaznovanjem. Božja vzgoja je izraz Božje ljubezni do verujočih in njegovega posvečujočega dela, s katerim Bog vse nas pripelje k svetosti tako, da se poboljšamo in spreobrnemo in živimo po Božji Volji. »Ne zametuj, sin moj, GOSPODOVE vzgoje, njegov opomin naj ti ne bo nadležen. Kajti kogar GOSPOD ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu.« (Pregovori 3,11–12; glej tudi Pismo Hebrejcem 12,5–11.) Bog uporablja preizkuse, preizkušnje in različne druge težavne okoliščine, da bi svojega samovoljnega otroka skesanega pripeljal nazaj k sebi. Cilj Božje vzgoje je zoreča vera in poglabljajoč se odnos (Jakobovo pismo 1,2–4), s tem ko Bog uničuje oblast posameznih grehov nad nami. Gospodova vzgoja v našem življenju deluje v naše dobro in v njegovo slavo. Bog želi, da živimo v svetosti in v svojem življenju odražamo novo naravo, ki nam jo je dal: »Kot otroci poslušnosti se ne prilagajajte prejšnjim željam, ki ste jih imeli v svoji nevednosti, marveč bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet.« (Prvo Petrovo pismo 1,14–16)

    Ali je Bog ustvaril zlo? Zakaj se nekatere preizkušnje in hudobija dogajajo dobrim ljudem?
    Sprva se morda zdi, da če je Bog ustvaril vse, kar obstaja, potemtakem je moralo tudi zlo biti ustvarjeno od Boga. Zlo samo zase pa ni “reč” kot recimo kamen ali elektrika. Ne moreš imeti skodelice zla. Zlo samo zase ne obstaja, ker je v bistvu odsotnost dobrega. Luknje, na primer, so resnične, obstajajo, ampak le v nečem drugem. Odsotnosti zemlje lahko rečemo luknja, ampak ker le ta ne more biti ločena od zemlje same, le ta v bistvu ne obstaja. Ko je Bog vse ustvaril, je bilo torej vse stvarstvo dobro. Ena izmed dobrih stvari, ki jih je Bog ustvaril, so bila bitja, ki so imela svobodo, da si izberejo dobro. Za to, da bi lahko imela ta bitja resnično možnost izbire, je Bog moral dovoliti, da je obstajala tudi odsotnost dobrega. Bog je torej ustvaril svobodne ljudi in angele, ki so imeli svobodo, da so se odločili za dobro ali pa so dobro zavrnili (kar bi lahko imenovali slabo ali zlo). Ko obstaja slaba vez med dvemi dobrimi rečmi, mi to okličemo kot slabo ali zlo, a na koncu koncev ta zla vez ne postane “reč”, ki jo je Bog po nujnosti ustvaril.

    Morda bo pomagala slednja ilustracija. Če oseba reče: “Ali mraz obstaja?” bi lahko bil odgovor pritrdilen. Odgovor bi bil sicer napačen. Mraz namreč ne obstaja. Mraz je odsotnost toplote. Na podoben način tema ne obstaja, je namreč odsotnost luči. Zlo je zatorej odsotnost dobrega, ali morda drugače, zlo je odsotnost od Boga. Bog ni ustvaril zlega, pač pa je dovolil, da obstaja odsotnost dobrega. Bog ni ustvaril zlega, ampak ga dovoljuje. Če bi bil Bog ne dovolil možnosti zla (kot odsotnosti dobrega), potem bi oboji, človeštvo in angeli, služili Bogu iz obveznosti, prisile, ne pa izbire iz Ljubezni do Boga. Bog ni želel “robotov”, ki preprosto delajo tisto, kar on želi, ker jih je tako “programiral.” Bog je dovolil možnost zla zato, da bi imeli resnično svobodno voljo, da se svobodno odločimo, če mu želimo služiti ali pač ne. To je naša prosta odločitev, za kar obstajajo posledice.

    Kot omejena človeška ustvarjena bitja nikoli ne moremo v resnici razumeti neomejenega večnega Boga (Rimljanom 11,33–34). Časoma mislimo, da razumemo zakaj Bog nekaj dela, nakar kasneje ugotovimo, da je v bistvu delal nekaj povsem drugega, kot smo najprej menili. Bog gleda na stvari iz svete, večne perspektive. Bog ima za vse Božji Načrt. Mi, kot ljudje, pa na stvari gledamo iz tuzemeljske, človeške, grešne in časovno omejene perspektive in pameti. Zakaj je Bog postavil človeka na zemljo, ko je vedel, da bosta Adam in Eva gotovo grešila, in zatorej prinesla zlo, smrt in trpljenje za vse človeštvo? Zakaj nas preprosto ni ustvaril in nas pustil v Nebesih, kjer bi gotovo bili popolni in bi ne trpeli? Ta vprašanja ne morejo biti ustrezno odgovorjena na tej strani stvarnosti. Lahko pa vemo, da karkoli Bog naredi, je sveto in popolno in bo na koncu Njemu v Čast in Slavo. Bog je dovolil možnost zlega za to, da bi nam lahko dal resnično svobodno izbiro, če si želimo biti ob njem in ga slaviti ali ne. Bog ni ustvaril zla, ampak ga je dovolil. Ko bi ga ne bil dovolil, bi ga mi slavili in častili pod prisilo zaradi obveznosti in obligacije, ne pa zaradi naše lastne izbire. Bog nas Ljubi in nam odpušča, ko se skesamo in ga prosimo Odpuščanja pod pogojem, da verujemo v Kristusa. Veseli se in dovoli nam, da se vrnemo kot izgubljeni Sin/Božji Otroci nazaj k Očetu, ko se pokesamo in ko nam odpusti.

    Jezus, luč sveta, je edini, ki lahko razsvetli temo hudobije in ki je prinesel Luč Odrešenja za vse ljudi. Jezus sam je vrata k zadovoljivemu življenju in odpuščanju vseh naših grehov. Jezus je prijatelj in pastir, ki te išče in Ti želi Pomagati. Kliče tebe, ga slišiš? Jezus je življenje tega sveta in onostranstva (Evangelij po Janezu 1,4). Jezus je pot odrešenja! Razlog, da se počutimo duhovno lačne, izgubljene v temi, razlog, da ne moremo sami najti pravega smisla življenja je to, da smo zaradi greha in naše nepopolnosti ločeni od Boga. Sveto pismo nazorno pravi, da smo vsi ljudje grešili in smo zato ločeni od Boga. »Na zemlji ni pravičnega človeka, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne pogrešil (Pridigar 7,20), saj smo vsi grešili in smo brez Božje slave« (Pismo Rimljanom 3,23). Praznina, ki jo čutimo brez Boga v srcu, je praznina življenja brez Boga, njegove Ljubezni, Miru in Usmiljenja. Ustvarjeni smo bili, da bi imeli razmerje z Bogom in živeli po Božji Volji in Načrtu. Toda zaradi naših grehov nismo upravičeni do tega razmerja. »Pač pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši« (Izaija 59,2). Še huje; greh je vzrok, zaradi katerega smo duhovno mrtvi in bomo večno ločeni od Boga na tem in na drugem svetu. (Pismo Rimljanom 6,23a; Pismo Efežanom 2,1). Moramo se spokoriti in prositi Boga odpuščanja grehov.

    Kdo nas lahko reši tega problema (Pismo Rimljanom 7,24-25)? Jezus je edina prava pot! Samo Jezus nas lahko reši. Jezus je umrl na križu, ker je nase prevzel vse grehe Svojega ljudstva, ki verujejo Vanj kot Gospoda in Zveličarja od božjega srda proti grehu. Zanje se je namesto njih prostovoljno žrtvoval, da bi poplačal ves njihov dolg greha (Evangelij po Janezu 3,36; Drugo pismo Korinčanom 5:21). Na križu je Jezus nase prevzel kazen za grehe božjih izbranih ljudi—Svoje ovce, ki jih on sam kliče k sebi (Evangelij po Janezu 10,3-5.11.27-28; Pismo Rimljanom 5,8). Umrl je namesto nas in tri dni kasneje vstal od mrtvih ter premagal greh in smrt (Prvo pismo Korinčanom 15,3-4; Pismo Rimljanom 6,4-5). Zakaj je to storil? Na to vprašanje odgovarja Jezus sam: »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« (Evangelij po Luku 15,1-32. 19,10; Prvo pismo Timoteju 1,15). Jezus je umrl, da bi odkupil svoje izgubljeno ljudstvo od greha (Pismo Titu 2,14). Kadar koli se človek pokesa od greha nevere in začne verovati v Jezusa ter zaupati v Njegovo smrt kot popolno plačilo za svoje grehe, je to dokaz, da ga je Bog Sveti Duh že duhovno prebudil od mrtvih in odrešil. Je bil že na novo rojen od zgoraj (Evangelij po Janezu 3,3. 8. 14-16). Njegovi grehi so že odpuščeni in oprani, ter zato veruje (Prvo pismo Korinčanom 6,9-11). Tudi njegova duhovna lakota je potešena. Prižgale so se luči. Ima popolno življenje (Evangelij po Janezu 5,24, 6,47). Spozna njegovega resničnega Prijatelja in Pastirja. Ve, da ga po smrti čaka večno življenje—življenje vstajenja, na veke z Jezusom!

    »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16). In to je naša rešitev, da verujemo v Jezusa Učenika in Odrešenika Sveta.

    Psalm 42
    Odpev: »Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.«
    Ps 42,2-3; 43,3-4
    Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu,
    kdaj pridem in se prikažem pred tvojim obličjem?
    Kako sem v množici hodil k Božji hiši
    med radostnim petjem v prazničnem zboru.
    Odpev: »Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.«
    Pošlji svojo luč in svojo zvestobo:
    ti dve naj me vodita
    in me pripeljeta na tvojo sveto goro,
    v tvoje šotore.
    Odpev: »Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.«
    In pristopil bom k Božjemu oltarju,
    k Bogu, ki je moje veselje in moja radost,
    in te bom hvalil s citrami,
    o Bog, moj Bog!
    Odpev: »Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.«

    In rekel jim je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju« (Lk 4,24).

    Smisel življenja je v tem, da se vzpostavi Božje kraljestvo na Zemlji, to je v tem, da egoistično, sovraštva polno, nasilno in nerazumno življenje nadomesti življenje ljubezni, usmiljenja, odpuščanja, bratstva, svobode in razuma tako, kot nas uči Jezus Učenik in Odrešenik. Čeprav se morda zdi, da nasilje prevladuje, je resnica ta, da bolj kot je sila Božje Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni učinkovita, bolj je tiha in subtilna ter Odrešujoča za vse ljudi. In največja Božja zapoved in najmočnejša sila na svetu je po Jezusovem Nauku ljubezen. Ljubimo Boga, ljudi in vse kar nas obkroža, saj nikoli nismo sami, ker je Bog vedno z nami!
    Amen.

    • Janez says:

      Če je Bog vedel, da se bo hudič uprl, zakaj ga je ustvaril? Težko vprašanje in še težji je odgovor s človeško pametjo
      To je vprašanje iz dveh delov. Prvi del je: »Ali je Bog vedel, da se bo hudič uprl?« Iz Svetega pisma vemo, da je Bog vseveden, kar dobesedno pomeni, da vse ve. Job 37,16; Psalm 139,2–4; 147,5; Pregovori 5,21; Izaija 46,9–10 in Prvo Janezovo pismo 3,19–20 ne puščajo dvoma, da je Božje védenje neskončno in da ve vse, kar se je zgodilo v preteklosti, kar se dogaja zdaj in kar se bo zgodilo v prihodnosti. Presežniki v teh vrsticah – »popoln v spoznanju,« »njegovo razumevanje je brez meja,« »vse ve« – jasno povedo, da Božje védenje ni le veliko večje od našega, ampak je neskončno večje. Ve vse stvari v celoti. Če Božje védenje ni popolno, potem je v njegovi naravi pomanjkljivost. Kakršnakoli pomanjkljivost v Božji naravi pa pomeni, da ne more biti Bog, saj sámo Božje bistvo zahteva popolnost vseh njegovih lastnosti. Zato je odgovor na prvo vprašanje: »Da, Bog je vedel, da se bo hudič uprl.«

      Odgovoriti na vprašanje: »Zakaj je Bog ustvaril hudiča, če je vnaprej vedel, da se bo uprl?« je malo težje, ker je to vprašanje »zakaj«, na katerega Sveto pismo in bogoslovje običajno ne daje dovolj izčrpnih odgovorov. Kljub temu lahko pridemo do zadovoljivega, a omejenega razumevanja. Bog je vseveden in vsemogočen. Ker je Bog vedel, da se bo hudič uprl in padel iz nebes, a ga je vseeno ustvaril, mora to pomeniti, da je bil hudičev padec del Božjega suverenega, vnaprej določenega in odločenega načrta iz pretekle večnosti. Noben drug odgovor ni smiseln glede na to, kar vemo do zdaj. Najprej moramo razumeti, da védeti, da se bo hudič uprl, ni isto kot prisiliti hudiča, da se bo uprl. Angel Lucifer je imel svobodno voljo in se je sam odločal (Izaija 14,12-15; Ezekiel 28,15-16). Bog ni ustvaril Luciferja kot hudiča; ustvaril ga je dobrega (Prva Mojzesova knjiga 1,31; Ezekiel 28,11-19).

      Ko skušamo razumeti, zakaj je Bog ustvaril hudiča, ko je vedel, da se bo uprl, moramo upoštevati tudi naslednja dejstva:

      1) Lucifer (angel luči) je imel dober in popoln namen pred padcem. Ezekiel 28,16 o njem v prispodobi govori kot o »kerubu varuhu«. Luciferjev upor ne spremeni Božje izvirne namere iz nečesa dobrega v nekaj slabega.

      2) Božja suverenost sega do hudiča, celo v njegovem padlem stanju. Bog lahko uporabi hudičeva hudobna dejanja, da na koncu uresniči svoj sveti načrt (gl. Prvo pismo Timoteju 1,20 in Prvo pismo Korinčanom 5,5). V okviru Božje dopustne volje Bog uporabi hudičevo svobodno voljo, da doseže svojo vnaprej določeno dokončno odločilno voljo. Papež pravi npr. da je Satan orodje Boga v naloženih preizkušnjah za človeštvo, ker smo grešili in žalili Boga.

      3) Božji načrt odrešitve je bil določen v pretekli večnosti (Apostolska dela 4,27-28; Razodetje 13,8). Odrešitev zahteva nekaj, česar bi bili rešeni, zato je Bog dovolil hudičev upor in širjenje greha. Božja odločilna volja in dopustna volja popolno delujeta skupaj.

      4) Trpljenje, ki ga je hudič prinesel na svet, je pravzaprav postalo sredstvo, po katerem je Jezus v svoji človeškosti postal izpopolnjen in popoln Odrešenik vseh odrešenih: »On, za katerega je vse in po katerem je vse, je namreč veliko sinov pripeljal v slavo. Zato se je spodobilo, da je tistega, ki je začetnik njihovega odrešenja, izpopolnil s trpljenjem« (Pismo Hebrejcem 2,10). Na ta način je Božja vnaprej določena volja izpolnjena z njegovo dopustno voljo.

      5) Od pretekle večnosti je Božji načrt v Kristusu vključeval uničenje hudičevega dela (gl. Prvo Janezovo pismo 3,8). Jezus bo premagal hudobijo in Odrešil vse ljudi in svet pred hudičem.
      Addendum: Če je Bog vedel, da se bo hudič uprl, zakaj ga je ustvaril? Ali Bog dopušča zlo ali ne?

      Ljudje z našo pametjo ne moremo popolnoma razumeti, zakaj je Bog ustvaril hudiča, če je vedel, da se bo uprl. Nekateri Božji odloki in odločitve so skriti pred nami in jih ne moremo popolnoma spoznati (Peta Mojzesova knjiga 29,28). Obstaja skušnjava, da bi predpostavljali, da bi bilo »boljše«, če hudič ne bi bil nikoli ustvarjen, ali da bi rekli, da bi moral Bog drugače ravnati. A takšne predpostavke in izjave so nespametne v luči naših omejitev kot padlih bitij. Pravzaprav pomeni, da bomo, če trdimo, da vemo bolje od Boga, kako voditi svoje vesolje, padli v hudičev greh, ko se je povzdignil nad Najvišjega (Izaija 14,13–14). O Bogi vemo premalo, da bi lahko kaj sklepali in razumeli. Marsikaj je Božja Skrivnost, ki jo s človeško pametjo brez Božjega navdiha in modrosti ne moremo razumeti. Nekoč ko bomo uzrli v Nebeški domovini Boga in Marijo pa bomo marsikaj razumeli, kar danes ne moremo razumetzoi s svojo tuzemeljsko pametjo in dojemanjem.

      Ljubimo Boga Očeta, kajti človeški upor proti Bogu je nesmiselen, kar dokazuje Božja kazen za vse uporne in hudobne angele, ki so bili sprva ustvarjeni kot dobri angeli Bogu v Čast in Veselje.

      Gotquestions et altro; že objavljen in nekoliko dopolnjen prispevek v razmislek.

  7. Janez says:

    OBVLADOVANJE MESENOSTI KRISTJANA
    Je pravi kristjan lahko mesén in usmerjen v materialno in čutno življenje z manj duhovnosti? Beseda »mesén« je prevedek grške besede sarkikos. S to besedo so opisani kristjani v Prvem pismu Korinčanom 3,1–3. Apostol Pavel te Korinčane naslavlja kot »brate«; to je izraz, s katerimi sicer Pavel označuje skoraj samo kristjane. V nadaljevanju jih opisuje kot »mesene«. Zato lahko sklepamo, da so bili pravi kristjani lahko meseni. Sveto pismo nedvoumno pravi, da noben kristjan ni brez greha (Prvo Janezovo pismo 1,8–10). Kadar koli ljudje grešimo, ravnamo meseno in je prav da se mesenosti zavedamo in jo obvladujemo z odpovedjo, z delom, z voljo in molitvijo ter obenem spoštovati Božjo Voljo tako, da molimo, beremo Sveto pismo in prosimo Boga za blagoslov in vodstvo.

    Pravilno pojmovanje je torej takšno: čeprav kristjan le občasno ravna meseno, pravi kristjan ne ostaja pretežno mesen ves čas. Nekateri pojem »mesen kristjan« tolmačijo napačno, saj trdijo, da lahko prenovljen človek živi tudi povsem meseno, ne da bi kar koli v njegovem življenju kazalo, da je bil ta človek na novo rojen oziroma da je nova stvaritev ali Homo Novum (Drugo pismo Korinčanom 5,17), kar ni krščansko in svetopisemsko pojmovanje. Iz Jakobovega pisma 2 je več kot jasno razvidno, da iz prave vere vznikajo dobra dela. V Pismu Efežanom 2,8–10 je zapisano, da smo sicer odrešeni samo z milostjo, samo po veri, samo v Kristusa, da pa odrešenost vedno privede do dobrih del posvečenosti. Ali je možno, da se kristjan v obdobju neuspeha in/ali uporništva vede meseno? Da. Ali bo pravi kristjan ostal neskesano mesen in v tem vztrajal? Ne. Prav je, da se zavesamo in pokesamo svoje človeške mesenosti in jo obvladujemo z odpovedjo, z voljo in molitvijo ter da nas ta pretirano ne prevzame in postane težko obvladujoča. Mesenost moramo kristjani voljno obvladovati, se spokoriti in upoštevati Božjo Voljo! Telesna ljubezen med možem in ženo v krščanskem zakonu je namenjena krepitvi njuni ljubezni, sožitju, razumevanju in rojstvu otrok ter da se nadaljuje Božja Ljubezen v krščanski skupnosti moža in žene. Naj bo ljubezen in razumevanje v naših krščanskih družinah, Saj je Bog tam, kjer se imajo ljudje radi!

    Sveto pismo uči doktrino, ki jo lahko poimenujemo vztrajnost svetih (Pismo Rimljanom 8,28–30). Ker je večna varnost svetopisemsko dejstvo, je po Jezusu Kristusu rešen celo kristjan, ki se vede meseno. Odrešenja ni mogoče izgubiti, saj je naše odrešenje po Jezusu Kristusu brezplačno Božje darilo, ki nam ga Bog ne bo odvzel (gl. Evangelij po Janezu 10,28; Pismo Rimljanom 8,37–39; Prvo Janezovo pismo 5,13). V prvem pismu Korinčanom 3,15 je rečeno, da bo kristjan, ki ravna meseno, zagotovo odrešen. »Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj.« Vprašanje ni, ali je človek, ki se razglaša za kristjana, a živi meseno, odrešenje izgubil; vprašanje je, ali je bil ta človek sploh res odrešen (Prvo Janezovo pismo 2,15–19). Vztrajna, neprestana, neskesana grešna mesenost je znak, da človek sploh ni bil rojen in obnovljen na novo (kot Homo Novum) in da se v njem še ni naselil Sveti Duh, ki naj bi spodbudil krščansko duhovnost, da bi prevladala in nad človeško mesenostjo in materialno usmerjenostjo vernika tako, da bi materialno mesenost z voljo in molitvijo ter delom obvladovali in postali bolj duhovni.

    Kristjani, ki se začnejo vesti preveč meseno in so preveč materialistično usmerjeni, morajo pričakovati, da jih bo Bog ljubeče discipliniral (Pismo Hebrejcem 12,4–11) in jih tako obnovil v svetosti, pravičnosti in poslušnosti Bogu, saj Bog ljubi ponižne, skromne, pobožne, pravične in usmiljene vernike, ki molijo, izkazujejo usmiljenje, delajo dobro in živijo duhovno. Pravi kristjani postopoma rastejo v svetosti (Pismo Rimljanom 12,1–2), pri čemer postajajo vse bolj duhovni in vse manj meseni – to je proces, ki mu pravimo posvečevanje in postopno odmikanje od materialne mesenosti. Dokler nismo popolnoma in dokončno rešeni svojega grešnega mesa v smrti ali v Kristusovi vrnitvi, se soočamo z občasnimi izbruhi mesenosti; zato molimo in prosimno Boga za Vodstvo in Poduk, kaj je prav in kaj ne. Za pravega kristjana pa so ti meseni izbruhi občasna izjema, ne pravilo, saj smo se z mesenimi nagoni rodili in je prav da jih obvladujemo!. Z vztrajanjem v veri njihova moč in pogostost postopoma upadata, zato v molitvi in duhovnosti ponižno prosimo Boga, da nas Vodi, da ne zaidemo v pretirano materialno čutnost brez zadostne krščanske duhovnosti tako, da to z branjem Svetega pisma, z delom, močno voljo in molitvijo obvladujemo. Naj se naša medsebojna ljubezen nesebično in bogato prelije tudi na druge člane krščanske družine in na okolje, kjer živimo in delamo. Bog Stvarnik že ve, zakaj nam je poleg duhovne Ljubezni in Usmiljenja daroval tudi telesno ljubezen med krščanskima zakoncema, da jo z Njegovim blagoslovom rabita za krepitev svoje ljubezni v zakonu. In Ljubezen med nami je najvišja zapoved, kot nas je učil Odrešenik in Učenik Jezus Kristus.

    Gotquestions et altro

  8. Miro says:

    STO TISOČ POZDRAVOV JAZ HRANIM ZA TE, MARIJA, KER LJUBI TE MOJE SRCE (iz pesmi)

    John Henry Newman je še kot anglikanec zelo častil Marijo. Ko je bil univerzitetni profesor v Oxfordu, je pri njem stanoval njegov mlajši brat, ki je obiskoval predavanja na univerzi. V sobi, ki jo je bratu določil, je dal obesiti Marijino sliko. Ko se je študent zaradi tega pritožil, mu je Newman odvrnil, da so anglikanci pozabili na angelov in Elizabetin pozdrav: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj! Blagoslovljena ti med ženami!«

    Sv. Bernardin Sienski je že v zgodnji mladosti razodeval posebno ljubezen do brezmadežne Device. Matere ni imel. Zanj je lepo skrbela mačeha. V fantovskih letih se je po cele ure umikal v bližnji gozd. Ker se je fantovo početje mačehi zdelo nenavadno, ga je vprašala, kaj dela v gozdu. Bernardin je skrivnostno odgovoril: »Čaka me moja draga.« Ker je mačeho skrbelo, kdo je ta »draga«, je skrivaj poslala svojo hčerko, Bernardinovo polsestro, naj svojega polbrata opazuje. Začudena opazi, kako v skritem kotičku gozda ves zatopljen v molitev kleči pred kipom svete Device. »Moja draga« je bil njegov naziv za Devico Marijo vse življenje.

    (iz knjižice: Nauči nas moliti 4, p. Anton Nadrah)

    O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!
    Sv. John Henry Newman, prosi za nas!
    Sv. Bernardin Sienski, prosi za nas!

  9. Miro says:

    PRIPOROČIMO SE SVETEMU DUHU IN SE SKUŠAJMO POGLOBITI V NEKATERE POMEMBNEJŠE ODGOVORE, KI SO V ZVEZI Z BOŽJIM NAČRTOM NA KRATKO PODANI V KOMPENDIJU KATEKIZMA KATOLIŠKE CERKVE!

    PRIDI, SVETI DUH!

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih
    in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo
    in prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in vselej radi sprejemali njegove spodbude. Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    KAKŠEN JE BOŽJI NAČRT ZA ČLOVEKA?
    Bog, ki je sam v sebi neskončno popoln in blažen, je po svojem načrtu iz čiste dobrote svobodno ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti božjega življenja. Ob dopolnitvi časov je Bog Oče poslal svojega Sina kot Odrešenika in Zveličarja ljudi, ki so padli v greh. Sklical jih je v svoji Cerkvi, da po delovanju Svetega Duha postanejo njegovi posinovljeni otroci in dediči njegovega blaženega življenja (Kompendij KKC, 1).

    KAJ BOG RAZODEVA ČLOVEKU?
    Bog se v svoji dobroti in modrosti razodeva človeku. Z dejanji in besedami razodeva samega sebe in svoj dobrotni načrt, ki ga je v Kristusu od vekomaj naprej določil v blagor človeštva. Ta načrt obstaja v tem, da po milosti Svetega Duha napravi deležne božjega življenja vse ljudi, ki so njegovi posinovljenci v njegovem edinem Sinu (Kompendij KKC, 6).

    KAKO MARIJA SODELUJE Z ODREŠENJSKIM NAČRTOM?
    Marija je po božji milosti ostala brez vsakega osebnega greha vse svoje življenje. Je “milosti polna” (Lk 1,28), “vsa sveta”. Ko ji angel oznani, da bo rodila “Sinù Najvišjega” (Lk 1,32), svobodno izreče svojo privolitev s “poslušnostjo vere” (Rim 1,5). Marija sama sebe v celoti izroči osebi in delu svojega Sina Jezusa, ko z vsem srcem sprejme odrešenjsko božjo voljo (Kompendij KKC, 97).

    ZAKAJ KRISTUSOVA SMRT SPADA V ODREŠENJSKI BOŽJI NAČRT?
    Da bi vse ljudi, zapisane smrti zaradi greha, spravil s seboj, se je Bog iz ljubezni odločil poslati svojega Sina, da bi se izročil smrti za grešnike. Jezus je umrl, “kakor je v Pismih”. Njegova smrt je bila napovedana v Stari zavezi, zlasti kot daritev trpečega služabnika (Kompendij KKC, 118).

    KAKŠNO MESTO IMA EVHARISTIJA V BOŽJEM ODREŠENJSKEM NAČRTU?
    V stari zavezi je evharistijo naznanjal zlasti vsakoletni velikonočni obed, ki so ga Judje vsako leto obhajali z opresniki (nekvašeni hlebi kruha) v spomin na naglico ob osvoboditvenem odhodu iz Egipta. Jezus naznanja evharistijo v svojem nauku in jo postavi med obhajanjem velikonočnega obeda s svojimi učenci pri zadnji večerji. Cerkev, zvesta Gospodovemu naročilu: “To delajte v moj spomin!” (1 Kor 11,24), je evharistijo vedno obhajala, zlasti v nedeljo, na dan Jezusovega vstajenja (Kompendij KKC, 276).

    KAKŠNO MESTO IMA ZAKRAMENT SVETEGA REDA V ODREŠENJSKEM BOŽJEM NAČRTU?
    Predpodobe tega zakramenta so v stari zavezi služenje levitov kakor tudi Aronovo duhovništvo in postavitev sedemdesetih “starešin” (4 Mz 11,25). Te predpodobe najdejo svojo spolnitev v Jezusu Kristusu, ki je s svojo daritvijo na križu “edini srednik med Bogom in ljudmi” (1 Tim 2,5), “veliki duhovnik po Melkizedekovem redu” (Heb 5,10). Eno samo Kristusovo duhovništvo postaja navzoče po službenem duhovništvu (Kompendij KKC, 324).

    KAKŠEN JE BOŽJI NAČRT ZA MOŽA IN ŽENO?
    Bog je ljubezen. Človeka je ustvaril iz ljubezni in ga poklical k ljubezni. Ker ju je ustvaril kot moža in ženo, ju je poklical h globokemu občestvu življenja in medsebojne ljubezni, tako da “nista več dva, ampak eno” (Mt 19,6). Bog ju je blagoslovil in jima rekel: “Bodita rodovitna in se množita” (1 Mz 1,28) – Kompendij KKC, 337).

    ČEMU JE BOG USTANOVIL ZAKON?
    Zakonsko zedinjenje moža in žene, ki ga je utemeljil Stvarnik in ga obdaril z njenimi lastnimi zakonitostmi, je po svoji naravi usmerjeno na občestvo in blagor zakoncev, kakor tudi na roditev in vzgojo otrok. Po prvotnem božjem načrtu je zakonsko zedinjenje nerazvezljivo, kakor potrjuje Jezus Kristus: “Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje” (Mr 10, 9) – (Kompendij KKC, 338).

    KAKŠNA JE NARAVA DRUŽINE V BOŽJEM NAČRTU?
    Mož in žena, združena v zakonu, sestavljata skupaj s svojimi otroki družino. Bog je ustanovil človeško družino in jo obdaril z njeno temeljno zgradbo. Zakon in družina sta naravnana na blagor zakoncev ter na roditev in vzgojo otrok. Med člani iste družine se vzpostavijo osebni odnosi in prvobitne odgovornosti. V Kristusu družina postane domača Cerkev, ker je skupnost vere, upanja in ljubezni (Kompendij KKC, 456).

    Zahvalimo se: Gospod Jezus, hvala Ti za vse, kar nam milostno razodevaš glede odrešenjskega načrta v luči Svetega Duha!

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    http://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

  10. Hvala says:

    JEZUSOVO UMIRANJE NA KRIŽU (Z medicinskega stališča je podrobnosti zbral DR. C. TRUMAN DAVIS-Priredba Andrej Justinek _prenova)
    ———————————————————————————————————————————————————

    KRIŽANJE JE METODA POČASNE IN FATALNO BOLEČE SMRTI, KJER JE ŽRTEV PRIVEZANA ALI PRIKOVANA (PRIBITA) NA VELIK LESEN TRAM IN TAKO VISI VEČ DNI, DO KONČNE SMRTI ZARADI IZČRPANOSTI IN ZADUŠITVE.

    DOMNEVNO SO KRIŽANJE “IZUMILI” PERZIJCI LETA 300 PRED KRISTUSOM, IZPOPOLNILI PA SO GA RIMLJANI OKOLI
    LETA 100 PRED KRISTUSOM.

    MILIJONI KRISTJANOV V ČASU VELIKE NOČI RAZMIŠLJAJO O BOLEČINAH JEZUSA KRISTUSA, KO JE UMIRAL NA KRIŽU.

    Z MEDICINSKEGA STALIŠČA JE PODROBNOSTI KRIŽANJA ZBRAL DR. C. TRUMAN DAVIS IN OBJAVIL V REVIJI NEW WINE MAGAZINE.

    STROKOVNO NAVAJANJE DEJSTEV NAM OMOGOČA, DA RESNIČNO DOJAMEMO, KAJ JE JEZUS STORIL ZA NAS IN KAKŠNA JE VELIČINA BOGA.

    KRIŽANJE- ANATOMSKE IN FIZIOLOŠKE PODROBNOSTI SMRTI NA KRIŽU
    ——————————————————————————————————————————————————–

    V 55. TOČKAH JE OPISANO TO UMIRANJE JEZUSA NA KRIŽU.

    V 49. TOČKI OPISUJE: DA BI UPOČASNILI PROCES SMRTI, SO VOJAKI NA KRIŽ PRITRDILI MAJHEN LESEN SEDEŽ, KI JE JEZUSU DAL “PRIVILEGIJ”, DA NOSI SVOJO TEŽO NA KRIŽNI KOSTI.

    POSLEDICA TEGA JE, DA UMIRANJE NA KRIŽU LAHKO TRAJA DO DEVET (9) DNI.
    ———————————————————————————————————————————————————

    TOČKA 51 : KADAR SO RIMLJANI ŽELELI POSPEŠITI SMRT, BI ŽRTVI PREPROSTO ZLOMILI NOGE, ZARADI ČESAR SE ŽRTEV V NEKAJ MINUTAH ZADUŠI.

    TO SE JE IMENOVALO CRUCIFRAGRUM.
    ——————————————————————————————————————————————————–

    Ne vem , če si mi zares lahko predstavljamo to grozovito, strašno , sramotno, boleče umiranje JEZUSA NA KRIŽU, ki ga je daroval za vse nas.

    JEZUS , ZAHVALJUJEMO SE TI ZA TVOJE STRAŠNE BOLEČINE ZA NAS, ODPUSTI NAM NAŠE GREHE, SLAVA TI NA VEKOMAJ!

    https://drive.google.com/file/d/1xESoStos-3dXriBmVLnkrvFzTIBKk8w2/view

  11. Hvala says:

    http://www.demokracija.si/slovenija/teolog-mag-bostjan-hari-za-demokracijo-danasnji-clovek-deluje-na-klik-zeli-si-vse-takoj-in-zdaj.html

    TEOLOG MAG. BOŠTJAN HARI ZA DEMOKRACIJO: DANAŠNJI ČLOVEK DELUJE NA “KLIK”, ŽELI VSE TAKOJ IN ZDAJ.
    V ČLANKU GOVORI: KRŠČANSTVO IN EZOTERIKA; HOROSKOPI, JOGA, REIKI, BORILNE VEŠČINE, VEDEŽEVANJE

    JOGO ZAGOVARJAJO TUDI NEKATERI KATOLIŠKI DUHOVNIKI.JOGA IN KRŠČANSTVO STA POPOLNOMA NEZDRUŽLJIVI. ZAKAJ?

    KER JE JOGA V HINDUIZMU TO, KAR JE KRISTUS V KRŠČANSTVU, NAMREČ POT ODREŠENJA.
    NE OBSTAJA VRSTA JOGE, KI BI BILA LAHKO BILA LOČENA OD HINDUJSKE FILOZOFIJE, KOT TUDI NI KRISTUSA, KI BI LAHKO BIL LOČEN OD KRŠČANSTVA. KER NE OBSTAJA HINDUJSKI KRISTUS, NE OBSTAJA NITI KRŠČANSKA JOGA. JOGA MED DRUGIM POMENI ZEDINJENJE IN SICER Z NEOSEBNO BOŽANSKO ENERGIJO BRAHMANOM; ITD

    Marsikdo tudi od kristjanov niti pomisli ne, niti ne ve, kako so vse te zadeve zelo nevarne.
    Zato je Bog rekel tudi po preroku Ozeju : “MOJE LJUDSTVO PROPADA, KER NIMA SPOZNANJA”(Oz 4, 6).

    Bog je obljubil, da nam bo dal Svetega Duha, če bomo prosili zanj. Sveti Duh je tisti, ki vodi človeka po pravi poti, ki mu prišepetava, daje pravo življenje, prelomi z grehom in nas nadalje obvaruje greha.

    Hrepenenje vernikov je, da bi bil Bog prisoten v nas preko svojega Duha, da »Duh pričuje našemu duhu« (Rim 8,16), tako da se lahko združimo z Gospodom in smo z njim en Duh (prim. 1 Kor 6,17).

  12. Hvala says:

    Če je Jezus vedel, da ga namerava Juda izdati, zakaj ga je obdržal v krogu svojih najbližjih vse do konca?

    Ko Jezus navaja omenjeno vrstico psalma »Tisti, ki jé moj kruh, je vzdignil peto proti meni« (Ps 41,10), s tem ne želi reči, da bi
    Juda ne mogel ravnati drugače, ampak predvsem, da Bog ostaja glavni vršilec igre, ki se odvija. Pred nami je drama izdaje, hkrati pa je na delu Bog. Če se po Judu izpolnjujejo Pisma, to pomeni, da se na skrivnosten način uresničujejo Božji načrti. Bog je tisti, ki povzroči, da se njegove lastne besede uresničijo (Iz 55,10-11). Sklicevanje na Sveto pismo nam omogoča, da verujemo v Boga tudi v temi, tudi ko je tisto, kar se dogaja, nedoumljivo.

    Judova zamera in sovraštvo morda ostajata nerazumljiva, a še bolj nepojmljiva je Jezusova ljubezen, ki gre »vse do konca«. Evangeliji so tako previdni pri razkrivanju Judovih motivov zato, ker nimajo namena tešiti naše radovednosti, ampak nas raje vodijo h globoki veri. Evangeliji ne pojasnijo brezna teme, v kateri se odvija Judova drama, razkrijejo pa brezdanjo globino Božje ljubezni (Taize).

    To je uresničevanje Božjega načrta, kajti Bog povzroči, da se njegove lastne Besede uresničijo.

  13. Miro says:

    BLAŽENI ALOJZIJ GROZDE JE ČUDOVIT ZGLED KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA IN TAKO VZOR ZA VSAKEGA KRISTJANA!

    »Že v svoji rani mladosti je bil resnični učenec Jezusa Kristusa, navzočega v Najsvetejšem zakramentu. Na kolenih se je v zavzetem in zvestem evharističnem češčenju naučil, kaj pomeni popolno darovanje, ki vključuje celo pripravljenost žrtvovati lastno življenje. Še ne dvajsetleten je zaradi vere pretrpel mučeniško smrt in se celostno upodobil po Jezusu. Naj bo torej Alojzij Grozde naš zgled in priprošnjik ter naj nam izprosi milost, da bi bili tudi mi v bratskem občestvu Cerkve vedno zvesti Gospodu,« je med drugim poudaril kardinal Bertone, ko je leta 2010 v imenu papeža Benedikta XVI. razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega.

    http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/god-mucenca-bl-alojzija-grozdeta?Open

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Blaženi Alojzij Grozde, prosi za nas!

  14. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: MOLITEV ODPRE VRATA BOGU, KI MORE PREOBLIKOVATI NAŠE KAMNITO SRCE!

    Včerajšnja kateheza papeža Frančiška je bila posvečena molitvi pravičnih. Papež se je zaustavil ob začetnih poglavjih Prve Mojzesove knjige, v katerih vidimo, da se zlo širi zelo hitro, hkrati pa tudi, da more molitev pravičnih povrniti upanje. Po besedah svetega očeta namreč molitev odpira vrata Bogu, ki more preoblikovati naše srce, ki je tolikokrat kamnito, v meseno srce.

    Na začetku kateheze so bile prebrane naslednje vrstice iz Psalma 17:

    Poslušaj, GOSPOD, mojo pravično prošnjo,
    prisluhni mojemu ječanju;
    sliši mojo molitev
    z ustnic, ki ne poznajo prevare.
    Moja sodba naj pride od tebe,
    tvoje oči naj vidijo, kje je iskrenost.
    Preizkusil si moje srce, obiskal si me ponoči,
    v ognju si me pretopil, a nisi našel nič slabega v meni;
    skozi moja usta ne gredo grešne misli.
    Moji koraki so na tvojih stezah,
    moje noge ne omahujejo.
    (Ps 17,1-3.5)

    »Božji načrt v odnosu do človeštva je dober, vendar pa v našem vsakdanjem življenju doživljamo prisotnost zla: to je vsakodnevna izkušnja. Prva poglavja Prve Mojzesove knjige opisujejo postopno širjenje greha v človeškem življenju. Adam in Eva (prim. 1Mz 3,1-7) dvomita v dobrohotne namene Boga, mislita, da imata opraviti z zavistnim božanstvom, ki jima preprečuje, da bi bila srečna. Od tu izvira upor: ne verujeta več v velikodušnega Stvarnika, ki želi njuno srečo. Njuno srce, ki podleže skušnjavi hudiča, prevzame delirij vsemogočnosti: »Če bova jedla od sadu drevesa, bova postala kakor Bog« (prim. v. 5). In to je skušnjava: to je ambicija, ki vstopi v srce. Vendar pa gre izkušnja v nasprotno smer: odprle so se jima oči in spoznata, da sta naga (v. 7), brez vsega. Ne pozabite tega: skušnjavec slabo plača,« je povedal sveti oče.

    Celotno besedilo kateheze o molitvi na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2020-05/kateheza-molitev-odpre-vrata-bogu-ki-more-preoblikovati-nase-k.html

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    • Miro says:

      OPRAVIČILO ZARADI NAPAKE! Se opravičujem, saj ne gre za včerajšnjo katehezo o molitvi, ampak za današnjo, ki je potekala med splošno avdienco v knjižnici apostolske palače.

  15. Janez says:

    Ali nas Bog preizkuša, skuša, da bi grešili ali ne?
    V Prvi Mojzesovi knjigi 22,1 lahko hebrejska beseda nacah pomeni ›preizkušati, skušati, poskušati, dokazovati, testirati.‹ Ker ima tako širok razpon potencialnega pomena, jo moramo prevesti v skladu z njeno uporabo v sobesedilu in jo razlagati v skladu z drugimi vzporednimi odlomki. Prva Mojzesova knjiga 22,1–18 jasno pove, da Bog ni nikoli nameraval, da bi Abram dejansko žrtvoval sin edinca Izaka. Vendar Abram tega ni vedel, dokler se ni dogodek v celoti odvil in je že dvignil nož nad sina in ga je ustavil glas angela. Zato je bil namen Božje zapovedi, da testira oz. preizkusi Abramovo vero, ne da ga skuša, da bi grešil (gl. Pismo Hebrejcem 11,17–19). Torej nacah v Prvi Mojzesovi knjigi 22,1 pomeni »preizkušati«, kot npr. nekaj ocenjevati, ne skušati. Bog je videl, da je Abram brezpogojno ubogal Boga in ni dovolil, da žrtvuje sina edinca Izaka.

    Jakobovo pismo 1,2–14 pojasni svetopisemsko učenje. Vse življenje na splošno je test ali preizkušanje naše vere, ki navsezadnje izvira v Božji suvereni odločilni volji. Vendar so vir naših skušnjav naša grešna poželenja, naši grehi in ne Bog, ki nam hoče le dobro in nas ljubi. Boga se ne da skušati in Bog ne skuša nikogar, da bi grešil ! Preizkušnje in testi ter lekcije grešnim ljudem, ki so namenjeni dokazovanju in krepitvi vere, izhajajo od Boga, medtem ko skušnjave, da bi grešili, ne prihajajo od Boga. Pogoste težave, ki jih vsi rutinsko izkušamo, če se ne srečamo z njimi v veri v Božjo dobroto, lahko zlomijo vzorec miru, tolažbe, veselja in sreče, ki jih iščemo. Vendar Bog prinaša takšne preizkušnje, da dokaže kakovost, poveča moč in pokaže veljavnost naše vere ijn nas utrdi v veri v Boga. Mnogi svetniki so bili preizkušani in so ostali do konca stanovitni v ljubezni do Boga ! Ko se srečamo s raznimi preizkušnjavami in skušnjavami, je Božji namen, da dokaže našo vero in obrodi ter utrdi naš pobožen značaj. To je visok, dober in plemenit motiv. Ali obstajajo skušnjave, zaradi katerih naj bi padli? Da, vendar ne prihajajo od Boga. Prihajajo od hudiča (Evangelij po Mateju 4,1), njegovih hudobnih in zlohotnih duhovnih sil v tem temačnem svetu (Pismo Efežanom 6,12) ali iz naše grešne človeške narave (Pismo Rimljanom 13,14; Pismo Galačanom 5,13). Bog dovoljuje, da jih izkusimo v svojo korist. Bog je naročil Abramu, naj žrtvuje Izaka, vendar namen preizkušnje ni bil, da bi povzročil, da Abram greši, ampak da preizkusi in dokaže njegovo vero v Boga. Bog pa nam nikoli ne naloži preizkušenj, ki jih ne bi zmogli nositi, ker nas kljub vsemu neskončno Ljubi. V preizkušnjah nam Bog daje lekcijo, da se spovemi in spokoprimo za svoje grehe in vrnemo nazaj na Pot Odrešenja k Bogu.

    Kako je Jezus Kristus edinstven?
    Naslednje vrstice so samo skromen nabor razsežne edinstvenosti Jezusa iz Nazareta. Noben človeški poskus, naj bo še tako izčrpen, ne more izraziti niti najmanjšega delčka Kristusove edinstvenosti (Evangelij po Janezu 20,30; 21,25; Pismo Kološanom 1,15–20). Samo Jezus je bil spočet po Svetem Duhu, rojen iz device (Izaija 7,14; Evangelij po Mateju 1,20–23; Evangelij po Luku 1,30–35), in je tako edinstveno Božji Sin (Psalm 2,7.11–12; Evangelij po Luku 1,35; Evangelij po Janezu 1,14; 3,16). On je večen. Obstaja od minule večnosti, obstaja zdaj v sedanjosti in bo obstajal za vso večnost v prihodnosti (Evangelij po Janezu 1,1–3.14; 8,58). Jezus, z Bogom Očetom, je ustvaril vse stvari in ohranja vse stvari (Evangelij po Janezu 1,1–3; Pismo Efežanom 3,9; Pismo Hebrejcem 1,8–10; Pismo Kološanom 1,15–17). Jezus kaže Božje lastnosti. Odpušča grehe in ozdravlja bolne (Evangelij po Mateju 9,1–7), pomiri veter in valove (Evangelij po Marku 4,37–41; Psalm 89,9–10), nas popolnoma pozna (Psalm 139; Evangelij po Janezu 1,46–50; 2,23–25) in obuja mrtve (Evangelij po Janezu 11; Evangelij po Luku 7,12–15; 8,41–55).

    Ker je enakovreden Bogu Očetu, samo Jezus upravičeno sprejema čaščenje (Evangelij po Mateju 2,11; 14,33; 28,8–9.17; Evangelij po Janezu 9,38; 20,28–29). Zares Jezusa slavijo enakovredno z Bogom Očetom tisti, ki imajo večno življenje (Evangelij po Janezu 5,22–24). Vsi drugi, ki resnično poznajo Jezusa, upravičeno zavračajo čaščenje (Apostolska dela 10,25–26; Apostolska dela 14,13–15; Razodetje 19,10; 22,8–9). Zakaj? Ker je samo Jezus nosil grehe odkupljenih in tako dosegel odpuščanje, odrešitev in večno življenje zanje (Izaija 53; Evangelij po Mateju 1,21; Evangelij po Janezu 1,29; Prvo pismo Korinčanom 15,1–3; Drugo pismo Tesaloničanom 2,13–14; Prvo Petrovo pismo 2,24). Jezus je edina pot do sprave z Bogom Očetom (Evangelij po Janezu 14,6; Apostolska dela 4,12; Prvo pismo Timoteju 2,5). Odrešitev je samo po milosti, samo v Jezusu Kristusu. Samo on je zamenjal svojo popolno pravičnost, postal greh na križu in pripisal svojo pravičnost tistim, za katere je umrl (Drugo pismo Korinčanom 5,21). Jezus ima moč, da dá večno življenje tistemu, komur hoče (Evangelij po Janezu 5,21).

    Samo Jezus je imel moč nad svojo smrtjo in zmožnost, da ponovno oživi (Evangelij po Janezu 2,19; 10,17–18). Njegovo vstajenje je bilo dobesedno in fizično, ne samo »duhovno« (Evangelij po Luku 24,39). Njegovo vstajenje od mrtvih, da ne bo nikoli več umrl, razlikuje Jezusa od drugih kot edinstvenega Božjega Sina in edinega Odrešenika (Pismo Rimljanom 1,4; 6,8–10). Obstaja veliko preroštev o Mesijevem rojstvu, življenju, smrti kot spravni daritvi, vstajenju in vladanju. Vse je izpolnil Jezus in nihče drug (Izaija 7,14; Mihej 5,2; Psalm 22; Zaharija 11,12–13; 13,7; Izaija 9,6–7; 53; Psalm 16,10). Zato je Oče predal vso sodbo Jezusu (Evangelij po Janezu 5,22) in on bo večno vladal svetu ob koncu tega veka (Pismo Hebrejcem 1,8; Izaija 9,6–7; Daniel 2,35.44; Razodetje 19,11–16). Zato vas spodbujamo, da se spreobrnete in verujete evangeliju (Evangelij po Mateju 4,17; Evangelij po Marku 1,15; Pismo Rimljanom 4,23–25).

    Gotquestions et altro (nov duhovni prispevek v razmislek in spodbudo!)

    Addendum:
    »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« PAPEŽEV NAGOVOR VERNIKOM (odlomek)

    »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (Mr 4,40), je Jezus opomnil učence in tudi nam pomaga razumeti, da ovira za vero pogosto ni dvom, ampak strah. Razločevanje nam pomaga prepoznati te strahove in jih premagati, da se lahko odpremo življenju in se mirno soočimo z izzivi, ki nam prihajajo na pot. V življenju kristjanov strah še posebej ne sme imeti zadnje besede, ampak mora biti priložnost za dejanje vere v Boga in življenje. To pomeni, da verjamemo v temeljno dobroto bivanja, ki nam ga je dal Bog, in zaupamo, da nas bo vodil k srečnemu koncu tudi v življenjskih okoliščinah in nezgodah, ki jih pogosto ne razumemo. Če v sebi gojimo strahove, pa se bomo zapirali vase, se zagradili pred vsem in vsakomur ter ostali kot ohromljeni. Treba je ukrepati! Ne zapirajte se vase! V Svetem pismu se besede »ne boj se« na različne načine ponovijo 365-krat, kot bi nam Gospod želel povedati, naj bomo vse dni v letu osvobojeni strahu. Razločevanje postane nepogrešljivo, ko človek v življenju išče svojo poklicanost.

    Ta zelo pogosto ni nekaj očitnega oziroma ni jasna na prvi pogled, ampak jo spoznavamo postopoma. V tem primeru razločevanje ni toliko posameznikov trud za samoopazovanje, da bi bolje razumel svoj notranji ustroj, kar ga okrepi in s čimer pridobi nekaj ravnovesja. V tem primeru se posameznik lahko okrepi, a še vedno ostaja priklenjen na omejeno obzorje lastnih zmožnosti in stališč. Poklicanost pa je po drugi strani klic od zgoraj in v tem kontekstu razločevanje najprej pomeni odpiranje Njemu, ki nas kliče. Potrebujemo torej molitev v tišini, da bi lahko slišali Božji glas, ki odzvanja v naši vesti. Bog trka na vrata naših src, kot je potrkal na vrata Marijinega srca, in hrepeni po tem, da bi v molitvi sklenil prijateljstvo z nami, da bi nam lahko govoril po Svetem pismu, da bi nam lahko dal milost v zakramentu sprave in bi bil lahko eno z nami v evharistiji.

    Ko Bog nekoga pokliče po imenu, mu razkrije tudi njegovo poklicanost, njegov načrt za svetost in izpolnitev, po katerem človek postane dar za bližnje in po katerem je edinstven. In ko Bog človeku, ki ga kliče, želi razširiti njegovo življenjsko obzorje, mu da novo ime, kot ga je dal Simonu, ki ga je klical »Peter«. Od tu izvira običaj, po katerem nekdo dobi novo ime, ko vstopi v redovno ustanovo, kar nakazuje novo identiteto in poslanstvo. Ker je Božji klic edinstven in oseben, potrebujemo pogum, da bi se lahko ločili od vzorcev prilagajanja, ki pritiskajo na nas, da bi naše življenje v resnici lahko postalo pristen in nenadomestljiv dar Bogu, Cerkvi in vsem ljudem.
    Nenehna navzočnost Božje milosti nas spodbuja, da bi z zaupanjem sprejeli svojo poklicanost, za katero je potrebna goreča vera, ki jo je treba obnavljati iz dneva v dan. Na poti poklicanosti srečujemo križe: to niso le uvodni dvomi, ampak tudi mnoge skušnjave, ki se pojavljajo na poti. Čeprav občutek nezadostnosti spremlja Kristusovega učenca vse do konca, ta pozna tudi moč Božje milosti. Iz gotovosti, da je Božja milost z nami, izvira moč, s pomočjo katere lahko v sedanjem trenutku zberemo pogum, da uresničimo, kar nas Bog prosi tukaj in sedaj, na vseh področjih življenja, da sprejmemo poklicanost, ki nam jo razkriva Bog, da živimo svojo vero, ne da bi jo skrivali ali jo slabili.

    Da, ko se odpremo Božji milosti, nemogoče postane resničnost. »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31). Božja milost se dotika »sedanjega« trenutka vašega življenja, vas »zgrabi« takšne, kakršni ste, z vsemi strahovi in omejitvami, razkriva pa tudi sijajne Božje načrte. Ljubimo Boga in bodimo hvaležni za vse, kar smo zastonj dobili tako, da bomo vse to darovali bratom in sestra naprej!

    http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/ne-boj-se-marija-kajti-nasla-si-milost-pri-bogu/

  16. Janez says:

    KAJ JE BOŽJI NAČRT ZA NAS KRISTJANE IN VSE LJUDI?
    O Božjih načrtih je znan rek: Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne more odrešiti brez tebe (sv. Avguštin, pridiga CLXIX, 13).

    Kaj pomeni »načrt« za Gospoda, kako si ga razlagamo mi ljudje in kristjani?
    Da, Bog ima »načrt« – ampak kaj to pomeni? Kaj pomeni »načrt za življenje ljudi« – za vsakega, od rojstva do smrti, pa tudi pred tem in po tem; in za bivanje vsega drugega, kar je ustvaril? Prerok Jeremija (poglavje 29, vrstica 11) govori Izraelcem v času stiske: 11 Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. 12 Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. 13 Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, 14 se vam bom dal najti, govori Gospod. Obrnil bom vašo usodo in vas bom zbral iz vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas izgnal, govori Gospod. Z drugimi besedami: Bog ima za nas dobre načrte; to tudi takrat, ko se nam zaradi težav (slabe usode) zdi, da smo se mu zamerili; ima načrte za vse nas skupaj; pričakuje, da smo pri dobrih načrtih aktivni in sodelujemo z njim in mi med seboj.
    Kadar komu razlagamo, kaj Bog načrtuje glede nas, smo včasih nezavedno obremenjeni z vraževerji in nekrščanskimi verovanji. Npr. vile rojenice in sojenice, vpliv zvezd, horoskop in usoda v dlani, ideja žrtvovanja za srečo, posebni obeski okoli vratu glede naše življenjske identitete, naša imena, dogodki v življenju kot znamenja … Ideja »božjega« načrta za človeka ima lahko (pre)velik psihološki oz. duhovni (mistični) pritisk, zato je prav, da jo raje razčistimo, kot pa da bi jo skrivali. (Tudi zato se je važno zavedati čustev in sposobnosti …) Pri tem pomaga poglobljen študij sodobnih knjig o krščanski veri, pa tudi zavedanje, da imajo različne kulture in vere (religije) različne poglede na temo Božjega načrta.
    Ko se izražamo o načrtu, da je »od rojstva«, je prav da razmišljamo, kako se nas Bog dotika celostno, v osebni zgodbi vsakega, v njegovem konkretnem okolju, pa tudi v njegovi posebnosti … Vsaka človeška oseba ne živi svojega življenja zgolj sama po sebi (lastno telo, um, identiteta, ločenost od drugih…), ampak hkrati tudi iz odnosov z drugimi (družina, prijatelji, znanci, društva, skupine oz. skupnosti …). Bog je za vsem tem in v vsem tem na sebi lasten način, s svojim dobrotnim slogom in identiteto: kot Stvarnik in Odrešenik in Tolažnik. Naš odnos z Bogom se od odnosov z ljudmi razlikuje po tem:
    • da ima Bog največjo ustvarjalno moč in skrb za nas, hkrati pa je neviden in skrivnosten – Stvarnik in Oče (in ti si njegov Božji otrok, Božji sin, Božja hči ;) );
    • da mu je uspelo čudovito izpeljati lasten načrt v primeru svojega človeškega življenja, z brezpogojno ljubeznijo do vseh ljudi – razodeti Bog, Jezus Kristus in Odrešenik;
    • da ima neposreden dostop do zadnjega kotička našega srca, ko smo na tem, da mi sami oblikujemo odnose do drugih – Sveti Duh Tolažnik, ki nas vodi in nam pomaga.
    Še ena stvar je pomembna. Ob misli na to, da ima nekdo načrt zame, se mi lahko prebudi pomislek: »Ja kje pa je moja svoboda, če že ima Bog načrt zame?« Običajno take pomisleke spremljajo strah, nezaupanje, sumničavost … (ne pa veselje, razsvetljenje …), ki kažejo na to, da vprašanje meri v slepo ulico. To vprašanje ne upošteva, da je možen navidezen paradoks (protislovje): Svobodni smo, čeprav ima Bog načrt za nas, za vsakega. Prav pa je, da si vprašanje o lastni svobodi postavimo z odgovornostjo: »Božji načrt je v tem, da jaz preko svobode najdem pot do zrele ljubezni, ki je bila zasejana v meni, ko mi je bilo podarjeno življenje, saj sem prišel na svet brez mojega pristanka. Kako je najbolje, da živim (z drugimi ljudmi) s tem, kar mi je dano?«

    Božji načrt nam kaže smer ljubezni (pomoči ljudem in poslušanja Boga), na vsakem od nas pa je, da svojo smer razčisti in izbere prave cilje oziroma odločitve, in sredstva, da jih doseže, v skladu z Božjo Voljo. Oziroma tudi od upoštevanja lastnih danosti (zdravje, podpora bližnjih, družbeno stanje, osebne sposobnosti, spretnosti in interesov …) do velikih in daljnoročnih odločitev kot so življenjski stan (družina, samskost, Bogu posvečeno življenje, kakšen zahtevnejši poklic) in konkretne osebe (partner, ustanova, kraji in dežele bivanja), pa do sredstev (začasno spoznavanje partnerja ali ustanove, gojitev telesne in duhovne kondicije, izobraževanje, praksa, služenje denarja, delo v poklicu in kariera, … dobrodelnost oz. prostovoljstvo, uporaba medijev, počitek, odnos do Boga itd.) Toda odločitev za odnos z Bogom je pred vsemi temi odločitvami (in celo pred danostmi, kot je npr. zdravje) in tega se žal malokdo zaveda. Zato je ogovor na vprašanje kaj je Božji načrt tisti biser, ki ti lahko zelo pomaga v življenju, če ga ne boš pozabil in se izgubil v ateizmu in materializmu današnjega sveta hitenja, konkurence, egoizma in odtujenosti. Uporaba naše človeške svobode postane napeta in problematična, ko se v kakšnem primeru izkaže, da smo kljub dobrim željam izbirali slabe odločitve, slabe cilje, napačna sredstva; ko naša dejanja naenkrat ne učinkujejo več ljubeče, ampak postanejo hudobno egoistično zlo. Izkaže se, da se v našo svobodo lahko vmeša skušnjavec »hudobni duh«. Zanj ne moremo reči, da ima »načrte« glede našega življenja, saj njegovo delovanje še zdaleč ni tako odkrito in jasno kot Božje, ampak prav nasprotno: v našem srcu se hudobni duh igralsko sprenevedavo pretvarja, da hoče dobro, pa v resnici vodi v slabo in v hudobijo, česar se moramo čuvati tudi z molitvijo k Bogu in k Mariji, da vemo, kaj je poslano k nam od Boga in kaj ne. Čeprav zaradi tega ni možna jasna razlaga o njegovi hudobni identiteti, se ga lahko vsak nauči prepoznati po običajnih taktikah in učinkih, kar obravnavajo molitve in duhovne vaje ter prošnje k Mariji in Jezusu. Naj pa nas misel na hudega duha, ki ima slabe namene za naša življenja, ne prestraši, saj imamo Odrešenika. Pogosto namreč najbolj okusimo dobrotnost Božjih načrtov in vodstva ravno takrat, ko nam pomagajo v stiski. Saj poznamo rek: Dobrih stvari (ali prijateljev) se zaveš takrat, ko jih izgubiš. Ali tudi v stiski in težavaš spoznaš prijatelja. In ta Odrešenik, Učenik in Prijatelj, ki nas nikdar ne zapusti je Jezus, pod pogojem, da verjemo Vanj, da živimo po njegovih zapovedih in da ga prosimo, da pride k nam in nam pomaga in nas vodi. Prav pa je, da se učimo tudi iz izkušenj lastne svobode, tako iz pozitivnih kot iz negativnih in da veliko molimo in prosimo za vodstvo in navdih ter poduk samega Boga. Morda največja odgovornost naše svobode je, da se odločimo učiti iz Jezusovega zgleda, opisanega v evangelijih, kako premagati zlo, smrt. Jezusov zgled nas hkrati vodi do Boga in naše človeške resničnosti, v obojem skupaj pa do nenadkriljive ljubezni do človeštva in Stvarstva.

    Božja ljubezen do nas nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu po človeški pameti. Mi bi radi potešili svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabili za to. Moramo pa razumeti, da moramo spolnjevati Božjo Voljo in ne našo človeško voljo, kjer lahko zaidemo na stranpoti in zgrešimo Pot k Jezusu. Težko pa svoja hrepenenja odpremo Bogu in še težje sprejmemo njegovo milost, če se ne odpremo Bogu, da pride k nam in ostane pri nas in v nas. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve in nam bo pomagal. Čeprav ob različnih priložnostih stori vse, da bi mi s človeško pametjo lahko razumeli, Bog dobro ve, da nam bo moral pomagati in nas voditi po Poti k Sebi, saj brez Boga ne moremo storiti nič. Kar je prav v človeških očeh ni prav v Božjih Očeh. In On ve kaj je dobro za nas in kaj rabimo, še preden ga česarkoli prosimo. Zato ponižno prosimo in molimo za Božje Vodstvo, da bomo spolnili Božjo Voljo in Božji Načrt za nas ljudi. Prosimo ga, da pride k nam, ker verujemo Vanj.

    Ne pozabimo se obrniti naravnost na Boga, in sicer direktno kar mi sami, se pogovoriti z Njim v molitvi, prošnjah, branju Svetega Pisma, Evangelija in Psalmov. Tu je predlog: kako lahko prosimo Boga: »Gospod, prosim da bi imel odprto srce v tej stvari … Naj sprejmem vso Tvojo ljubezen in Svetega Duha. Gospod prosim poduči me, kaj je prav da naredim, da bom pravilno ravnal in se odločil in bo to v skladu s Tvojo Božjom Voljo in Načrtom zame« Seveda Mu lahko izrazimo vsa svoja vprašanja, čustva, pomisleke, negotovosti kako se naj prav odločimo, kam naj gremo in kaj naj storimo … Počasno branje dveh psalmov iz Svetega pisma nam lahko pomaga začutiti, kako nam Gospod hoče dobro: Psalm 23 (22) »Dobri pastir in gostitelj« in Psalm 139 (138) »Pred vsepričujočim in vsevednim Bogom«. Zavedajmo pa se po Sv. Avguštinu, da nas Bog, ki nas je ustvaril brez nas, lahko reši le z nami, ki verujemo Vanj in z Njim uresniičujemo Božjo Voljo in Božji Načrt.

    Primer: Odgovoriti na Božji načrt pomeni reči “da” veri v Boga, spolnjevanju Božje Volje, Ljubezni in Dobroti, Odpuščanju, Dobrim delom in služenju drugim, molitvam, krščanskemu življenju kot vrednoti. Pomeni tudi hrepeneti po svobodi odrešenja, postati Jezusov učenec, stopiti na pot krščanskega življenja in svetosti, uresničiti svoje življenje v polnosti ter živeti kot je živel Odrešenik. Jezus nam naroča naj se ljubimo med seboj, kot nas je on ljubil. Uresničiti lastno poklicanost pomeni umreti sebi in uresničiti voljo Očeta tako, da v meni zaživi Kristus. Kdor bo svoje življenje izgubil, ga bo rešil, kot mučenec Sveti Štefan.

    Razni povzetki iz verske literature, prispevkov iz medmrežja, lastni prispevki, bratje kapucini et altro. Že objavljeno.


    BOŽJI NAČRT. KAJ SO ŠTIRJE DUHOVNI ZAKONI ZA KRISTJANE?
    Štirje duhovni zakoni so pot oznanjevanja dobre novice odrešenja, ki nam je na voljo po veri v Jezusa Kristusa. Je preprost prikaz pomembnih naukov iz Kristusovega Evangelija v štiri duhovne zakone za kristjane. Bog ima Božji načrt za ljudi.

    Prvi od štirih duhovnih zakonov pravi: »Bog te ljubi in ima za tvoje življenje čudovit načrt.« Janez 3:16 govori: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Janez 10:10 je navedel razlog, zakaj je Jezus prišel: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.« Kaj nas zadržuje stran od božje ljubezni? Kaj nam preprečuje, da bi imeli bogato življenje?

    Drugi duhovni zakon je »Človeštvo je prežeto z grehi in zato ločeno od Boga. Zaradi tega ne moremo spoznati čudovitega Božjega načrta, ki ga ima Bog za nas.« Pismo Rimljanom 3:23 potrjuje to dejstvo: »saj so vsi grešili in so brez božje slave.« Pismo Rimljanom 6:23 razlaga posledice naših grehov »plačilo za greh je namreč smrt«. Bog nas je ustvaril, da bi imeli z njim prijateljski odnos. Toda človeštvo je na svet prineslo greh in je zato ločeno od Boga. Uničili smo razmerje, ki ga je z nami hotel imeti Bog. Kakšna je rešitev?

    Tretji od duhovnih zakonov je »Jezus Kristus je edina Božja pomoč za naše grehe. S pomočjo Kristusa so nam lahko odpuščeni grehi in z njegovo pomočjo lahko ponovno obudimo pravo razmerje z Bogom.« Pismo Rimljanom 5:8 pravi: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« 1 Pismo Korinčanom 15:3-4 nas obvešča, kaj moramo vedeti in verovati, da bi bili rešeni: »Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.« Tudi sam Jezus v Evangeliju po Janezu 14:6 pove, da je on edina pot odrešitve: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.« Kako lahko prejmem ta čudoviti dar odrešitve?

    Četrti duhovni zakon pa govori: »Če želimo prejeti dar odrešenja in spoznati čudoviti Božji načrt za naša življenja, moramo verovati v Jezusa Kristusa.« Janez 1:12 to tudi opiše: »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci.« Tudi v Apostolskih delih 16:31 je jasno zapisano: »Verjemi v Jezusa Kristusa in odrešen boš!« Rešeni smo lahko samo iz Božje Milosti, samo po veri, samo v Jezusu Kristusu (Pismo Efeženom 2:8-9).

    Če hočeš zaupati v Jezusa Kristusa kot svojega Odrešenika, povej Bogu naslednje besede. Izrekanje te molitve te ne bo odrešilo, odrešilo te bo namreč vera, spolnjevanje Božje Volje ter Božjih zahtev in zaupanje v Jezusa Kristusa. Ta molitev je preprosto način, kako izkazati Bogu svojo vero in se mu zahvaliti za odrešenje.

    »Bog, vem, da sem grešil in zaslužim si kazen. Priznam svoje grehe. Prosim odpusti mi. Gospod Jezus Kristus je s smrtjo na križu na Golgoti in z vstajenjem od smrti zame in za vse nas ljudi prevzel vse moje in človeške grehe in nam tako preko vere vanj omogočil odpuščanje. Zato se bom odvrnil od grehov in zaupal vate in v tvoje odrešenje. Prosim pomagaj mi in me vodi po Poti Odrešenja k Tebi Jezus. Hvala za tvojo prečudovito ljubezen, milost in odpuščanje, ki je dar večnega življenja. Hvala Gospod za vso Dobroto in Ljubezen. Hvala, ker si nas ustvaril sebi v Veselje in v večno Slavo. Amen!«

    Medmrežje Gotquestions. Že objavljeno.

    Kakšen je Božji načrt?
    Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,30-34)
    »Aleluja. Moje ovce poslušajo moj glas, govori Gospod, jaz jih poznam in hodijo za menoj. Aleluja.«
    Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli in prišli tja pred njimi. Ko je Jezus dospel do nekega kraja in se izkrcal iz čolna, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

    Podoba Jezusa kot dobrega pastirja dobi nove odtenke. Osebe, ki nastopajo v odlomku iz Evangelija so: množica, apostoli in Jezus. Množica je Jezusa iskala. Za njim so se selili iz kraja v kraj in ga zasledovali. Videli so čudeže ozdravljenja. Ob pomnožitvi kruha ga želijo razglasiti za kralja Judov, kajti prepričani so bili, da bodo njihove težave končno prenehale. Mislijo, da jih bo on družbeno-politično osvobodil in vzpostavil izraelsko kraljestvo. Ista navdušena množica je na koncu razočarana nad njim in ga zapusti. On ni zato prišel. Zakaj nam je tako težko dojeti Božji načrt in tako težko sprejeti njegovo milost? Lahko ugotovimo, da je hoditi za Gospodom popolnoma nekaj drugega kakor želeti Gospoda. Če je milost res milost, to pomeni, da ni zgolj preprosto izpolnjevanje naših pogosto tudi sebičnih želja po človeški pameti. Čeprav je v resnici prav Božja milost tista, ki lahko poteši vse naše želje in hrepenenja. V gornjem evangeljskem prizoru so apostoli le posredovalci. So orodja, po katerih naj bi Jezusovo sočutje doseglo vse in vse lačno ljudstvo nasitilo s kruhom in ribami, ki jih je pomnožil, da je nasitil množice. To je naloga cerkvenih služb: lomiti kruh Besede, da bo vera med ljudmi rasla. Jezus se vzpne na hrib. Ne pozabimo, da v Janezovem evangeliju ni omenjen govor blagrov. Tam nasiti množico, tako da pomnoži kruh. Ga pomnoži, ne ustvari. Spomnimo se prizora Jezusovih skušnjav v puščavi. Tam je skušan, da bi kamne spremenil v kruh in tako vsem dokazal, da je On Odrešenik. Jezus se mora po pomnožitvi kruha za množico umakniti in ostati sam, da ne bi ogrozil in spravil na slab glas svojega poslanstva. Njegova samota se bo dramatično povečala, ko ga bodo po dolgem govoru o evharističnem kruhu, s katerim razlaga pomnožitev, začeli učenci zapuščati. Niso ga doumeli in razumeli.

    Če gledamo sam dogodek pomnožitve, nam mnoge podrobnosti lahko vso globino dogajanja še bolj osvetlijo. Nahajamo se v puščavi. Velikonočni prazniki so blizu. Po tleh je veliko trave. Obedovali bodo razporejeni v skupine po sto in petdeset. Vsi ti podatki spominjajo na organizacijo izraelskega ljudstva v puščavi, ko je bila sklenjena zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Jezus bo v svojem govoru še posebej naglasil, da je on sam resnični nebeški Kruh, ki hrani in daje življenje, počitek in novih moči. V moči tega kruha se uresničuje dokončna zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Omemba ostankov kruha in koščkov rib poudarja obilje milosti, ki jih daje nova zaveza. Nova zaveza je namreč dana vsem. Onkraj nje ni ničesar, kar bi lahko potešilo človeška hrepenenja. Čudež je simbol obhajanja evharistije. Glagoli, ki jih uporablja (vzel, blagoslovil, razlomil in dal) so značilni za obhajanje svete Evharistije. Izid pomnožitve kruha je dramatičen. Vsi jedo, vsi se navdušijo, a nobeden v resnici ne razume in nihče ne zna videti Božjega delovanja. Jezus si bo zaman prizadeval, da bi razumeli Božji Načrt Odrešenja za vsre ljudi. Ljudje bomo to lahko razumeli šele takrat, ko se bomo ponovno ozrli Vanj, ki smo ga križali in prebodli na Golgoti. Kruh bo postal kruh življenja šele takrat, ko bo kazal na Božje ljubeče trpljenje za človeka.

    Božja ljubezen do nas ljudi nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu po človeški pameti. Mi bi radi potešili svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabili za to, po človeški pameti. Težko pa svoja hrepenenja odpremo Bogu in še težje sprejmemo ter doumemo njegovo milost in Božji Načrt Odrešenja, ker mislimo po človeško. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve. Čeprav ob različnih priložnostih stori vse, da bi mi lahko razumeli Božji Načrt, Jezus dobro ve, da bo moral iti v Jeruzalem, kjer bo na križu v vsej polnosti zasijala resnica njegove ljubezni do ljudi. Šele takrat bo lahko osvojil srca in jih vnel z isto ljubeznijo. Bog nas ljubi ali ljubimo Boga tudi mi grešni ljudje in smo mu kaj hvaležni za vse?! Molimo in proimo Boga, da nas razsvetli in poduči, da bomo vedeli, kaj je Božji Načrt za nas? Brez Boga smo nič, z Bogom pa smo močni in premoremo vse!

    Acta non verba ali od besed k dejanjem dejavne Božje Ljubezni do Boga in Ljudi, da bomo v večjo Božjo Čast in Slavo spolnjevali Božjo Voljo tako, da bomo molili, pomagali in služili ubogim in bolnim na zemlji in bili Orodje spolnjevanja Božjega Načrta pri izgradnji Božjega kraljestva med nami vsemi. Bog je bnamreč ljubil in pomagal ubogim in bolnim in dal zasnovo novega življenja. Hodimo za Jezusom in mu bodimo v vsem podobni!

    Medmrežje pater dr. Vili Lovše

  17. Janez says:

    Iz knjige »Proslogion« sv. Anzelma, škofa (1. pogl.)

    Želim te gledati in videti moj Gospod (Volo vigilate et scient quia ego Dominus)
    Poskusi pregnati za trenutek svoje skrbi, odtegni se od vznemirljivih misli. Ne beli si glave zaradi hudih težav. Izbij si za trenutek iz glave sitnosti, ki te tarejo. Posveti ta čas Bogu. Pri njem si, vzemi si kratek oddih.
    Stopi v kamrico svoje duše. Pusti zunaj vse, kar ni Bog in kar te ne vleče k njemu. Zapri vrata, potem ga pa poišči. Iz srca reci zdaj Bogu: Rad bi te videl, Gospod.

    Gani se že, Gospod, moj Bog; pouči moje srce, kako in kje te lahko najdem, kje in kako naj pridem k tebi.
    Gospod, če te ni tukaj, kje naj te vsaj odsotnega poiščem? če si pa povsod, zakaj te potem nikjer ne vidim navzočega? Seveda, saj prebivaš v nedostopni svetlobi! Kje je vendar ta nedostopna luč? Kako naj se ji že približam, tej nedostopni svetlobi? Koga mi daješ za vodnika? Kdo mi bo odprl vrata do nje, da bi te videl? Še to: za kakšnimi znamenji se skrivaš, pod kakšnim obrazom? Nisem te še videl, Gospod, moj Bog. Tvojega obraza še ne poznam. Kaj naj torej stori, vzvišeni Gospod, kaj naj stori tvoj daleč blodeči izgubljenec? Kaj naj stori tvoj služabnik, ki ga muči strah, da te ne ljubi? Saj si ga vrgel tako daleč proč od svojega obraza! Koprni po tem, da bi te videl, pa se mu zdi, da je tvoj obraz predaleč. Rad bi prišel k tebi, pa prebivaš v nedostopnem bivališču. Rad bi te našel, pa ne ve, kje si. Rad bi te poiskal, pa ne ve, kakšen si.

    Gospod, moj Bog si, moj Gospod, pa te še nikdar nisem videl. Ustvaril si me in odrešil. Vse si mi dal, kar imam dobrega, pa te še vedno ne poznam. Ustvaril si me zato, da bi te videl, pa še nisem prišel do cilja. Doklej še, Gospod? Doklej nas boš pozabljal? Doklej boš od nas odvračal svoj obraz? Kdaj nas boš pogledal in uslišal? Kdaj boš dal našim očem luč in nam razodel svoje obličje? Kdaj nas boš prenovil? Poglej, Gospod, usliši nas, daj nam luč, pokaži se nam. Vrni se k nam in vse bo dobro. Brez tebe pa je tako težko. Usmili se nas. Utrujeni si prizadevamo, da bi prišli k tebi, toda brez tvoje pomoči ne gre. Uči nas, kako naj te iščemo. Pokaži se nam, ko te iščemo. Saj te še iskati ni mogoče, če nas tega ne naučiš. Ne najdem te, če se ne pokažeš. Iskal te bom poln hrepenenja in ves željan. Našel te bom poln ljubezni. Ljubil te bom tako, da te bom iskal. Vedno Te bom iskal in Te prosil za Milost, da te bom tudi našel v svojem srcu, v svojih bližnjih in v naravi, ki me obkroža in kjer si Ti omniprezenten na veke vekov. Amen.

    Medmrežje fejstbog zelja po gledanju Boga Sveti Anzelm, škof. Že objavljeno.

  18. Miro says:

    EVHARISTIJA JE MOGOČNO ZDRAVILO ZOPER GREHE!

    Katere sadove prinaša sveto obhajilo? Sveto obhajilo poveča naše zedinjenje s Kristusom in z njegovo Cerkvijo, ohranja in obnavlja življenje milosti, prejete pri krstu in pri birmi, ter nam daje rasti v ljubezni do bližnjega. Ko nas krepi v ljubezni, izbrisuje male grehe ter nas varuje pred prihodnjimi smrtnimi grehi (Kompendij KKC).

    Naj nas k razmišljanju o skrivnosti sv. evharistije in k delovanju v njeni moči pritegnejo tudi naslednje misli iz knjige Kruh, ki daje življenje (po izboru Wilhelma Mühsa):

    Evharistiji lasten učinek
    je preoblikovanje človeka v Boga.
    (Tomaž Akvinski)

    Evharistija je mogočno zdravilo zoper grehe:
    če se očistimo velikih,
    bo evharistija izbrisala male
    in nam dala moč, da se izognemo
    malim in velikim.
    (Jacques- Bénigne Bossuet)

    »Darovano telo« in »prelita kri«,
    iz katerih pride »vstalo telo«,
    nista po naključju v zgodovini odrešenja
    kot nepričakovana ponesrečenost
    in popravljena nesreča,
    ampak sta
    njeno bistvo in cilj.
    (Inos Biffi)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  19. Hvala says:

    http://revija-prijatelj.rkc.si/011978.htm

    VELIKO JE BILO ŽE POVEDANEGA O TRPLJENJU, VENDAR , KER JE TO SESTAVNI DEL ŽIVLJENJA TUKAJ, SI MED SABO LAHKO POMAGAMO V MOLITVI, DELIMO SOČUTJE Z LJUDMI, KI JIH NISMO POZNALI, NE BOMO, KI JIH MORDA NE BOMO NIKOLI VIDELI. TRPLJENJE ČLOVEKA RES GANE ČLOVEKA, KI IMA ODPRT POGLED IN NIMA ZASTOR NAD SVOJIMI OČMI.
    V PRILOŽENEM LINKU, KJER SO ČLANKI IZPRED DAVNIH LET NAZAJ, JE VELIKO NAPISANEGA O TRPLJENJU.
    DOTAKNILO SE ME JE IN ŠE POSEBNO GANILO PISMO MALE ELAINE , KI JE OSTALA BREZ MATERE IN OČETA IN JE PISALA OČKU V NEBESA, NAJ JI PRIDE POMAGAT. ZELO GANLJIVO, KAKO JE BOG POSEGEL S SVOJO MOČNO ROKO IN POSLAL REŠITEV.
    POTEM SO ŠE ČLANKI – GLAS BOLEČINE, KI PRODIRA DO NEBA, MOLITVE ZA USLIŠANJE PROŠENJ K ŠKOFU BARAGI ITD…

    • Hvala says:

      Pripis!
      Mi lahko sedaj pomagamo vsem trpečim v svetu, spomnimo se jih pred spanjem in prosimo SVETO MARIJO, naj jim pomaga in vsem nam. Marija ničesar ne pozabi, pomagala bo, dobro delo bomo naredili in če bo nekomu vsaj ena solza trpljenja obrisana iz oči, bo ta solza tudi nam pomagala.

  20. Miro says:

    SV. MATI TEREZIJA O KRISTUSOVI PONIŽNOSTI: GOSPOD JE SAMEGA SEBE SKRČIL V TAKO MAJHEN KOŠČEK KRUHA, DA GA MORE DUHOVNIK DRŽATI Z DVEMA PRSTOMA!

    »Čudovito je gledati Kristusovo ponižnost. To ponižnost lahko vidimo v jaslicah, na begu v Egipt, v skritem življenju, v nezmožnosti, ker ni mogel omehčati ljudi, da bi ga razumeli, v zapuščenosti od svojih apostolov, v mržnji Judov, v strašnih mukah svojega trpljenja, v smrti in zdaj v nenehnem stanju ponižnosti v tabernaklju, kjer je samega sebe skrčil v tako majhen košček kruha, da ga more duhov­nik držati z dvema prstoma« (sv. Mati Terezija iz Kalkute).

    Molimo, da bi po zgledu sv. Matere Terezije živeli v moči Gospodove ponižnosti in svete evharistije!

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
    Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

  21. Janez says:

    BOG NAS NIKOLI NE NEHA LJUBITI! WKG Schweiz
    Ali morda veste, da je večini ljudi, ki verjamejo v Boga, včasih ob preizkušnjah in težavah ter krizah težko verjeti, da jih Bog ljubi? Ljudje si namreč zlahka zamislijo Boga kot Stvarnika in strogega Sodnika, toda strašno težko je kristjanom verjeti in videti Boga kot Tistega, ki jih neskončno ljubi, ki je skrben Oče, dober usmiljen in ki ga zelo skrbi, kako bo z nami. Toda resnica je, da naš dobri, neskončno ljubeči, ustvarjalni in popolni Bog ne ustvarja ničesar, kar bi mu nasprotovalo, kar je v nasprotju z njim samim. Vse, kar Bog ustvarja, je dobro, popolna manifestacija v vesolju njegove popolnosti, ustvarjalnosti in ljubezni. Kjerkoli najdemo nasprotno – sovraštvo, sebičnost, pohlep, strah in strah – to ni zato, ker je Bog na tak način naredil stvari. Kaj je zlo, razen tega, da je perverzna zloraba in preobrnitev nečesa, kar je bilo prvotno ustvarjeni kot Dobro in iz Ljubezni do Ljudi? Vse, kar je Bog ustvaril, vključno z nami ljudmi, je bilo izjemno dobro, toda zloraba ustvarjanja ustvarja zlo, ki je upor proti Bogu in Božji Volji. Zlo obstaja zato, ker ljudje uporabljamo svojo dobro svobodo, ki nam jo je Bog dal na napačen način tako, da se odmaknemo od Boga, ki je izvor našega bitja in Vesolja, namesto da bi se mu približali in ga Ljubili in mu bilim v Slavo in Veselje.
    Kaj to pomeni za nas osebno? Preprosto to: Bog nas je ustvaril iz globin svoje nesebične ljubezni, iz svojega neomejenega Vira popolnosti in neskončne ustvarjalnosti. To pomeni, da smo popolnoma dobro in dobro tako, kot nas je Bog ustvaril. Kaj pa naše težave, grehi in napake? Vse to je posledica naše oddaljenosti od Boga, človeškega videnja sebe kot glavnega vira našega bitja namesto Boga, ki nas je v Vesolju ustvaril in ki vzdržuje vsa naša življenja in bivanja Ljudi na Zemlji. Bog nam vedno hoče dobro in nam pomaga ko ga potrebujemo.

    Če smo se obrnili od Boga in se gibljemo v svoji lastni človeški smeri, stran od njegove ljubezni in dobrote, potem ne moremo videti in razumeti, kdo je v Bog resnici. Vidimo ga kot nekega strogega, strašnega sodnika, nekoga, ki se boji, nekoga, ki čaka, da nas v strogu vzgoji poškoduje, ali da se maščuje za vse napačne stvari, ki smo jih storili. Toda Bog ni tak. Vedno je dober in vedno nas ljubi. Vedno je pripravljen, da pridemo k Njemu nazaj in ostanemo pri Njem.

    Želi, da ga spoznamo, izkusimo njegov mir, njegovo veselje, njegovo bogato ljubezen. Naš Odrešenik Jezus je podoba Božjega bitja in vse svoje stvari nosi s svojo močno besedo (Hebr 1,3). Jezus nam je pokazal, da je Bog za nas, da nas ljubi kljub temu, da smo poskušali pobegniti od njega kot izgubljeni sin. Naš nebeški Oče želi, da se spovemo in da se pokesamo, da prosimo za odpuščanje z odvezo in da se vrnemo domov k Bogu.
    Jezus je povedal zgodbo o dveh sinovih. Eden od njih je bil tak kot ti in jaz. Želel je biti središče svojega vesolja in ustvariti svoj lastni svet zase brez Boga Očeta. Zato je zahteval polovico svoje dediščine in odšel v svet tako daleč, kot je lahko, in živel samo zato, da bi si vsega privoščil z Očetovim denarjem. Toda njegova predanost uživanju in samemu sebi ni delovala. Bolj ko je uporabil svoj dediščni denar zase, slabše se je počutil in nesrečen postal. Denarja mj je zmanjkalo in živel je v bedi in pomajkanju. Šel je vase in premuislil, kam je lahkomiselno zabredel brez Očeta.

    Njegove misli so se iz globin svojega izgubljenega življenja vrnile k njegovemu očetu in domu. Za kratek, svetel trenutek je razumel, da je vse, kar si resnično želi, vse, kar je resnično potrebno, vse, kar mu je dalo ljubezen, mir, dom, dobro počutje in srečo imel doma pri Očetu. Z močjo tega trenutka resnice se je v tem trenutnem neoviranem stiku z očetovim srcem iztrgal iz prašičjega korita, iz katerega je siromašen jedel in se odločil, da se vrne domov k Očetu.

    To je Evangeljska prilika v Luka 15 o Izgubljenem sinu, ki se vrne k Očetu. Ne samo, da ga je oče pričakoval, temveč je videl, da prihaja, ko je bil še daleč; dolgo in zvesto je Oče čakal na svojega izgubljenega sina. In tekel je ter ga je veselo objemal in ga preplavljal z isto ljubeznijo, kot jo je vedno imel do njega, čeprav je odšel od doma. Njegovo veselje je bilo tako veliko, da je bilo treba praznovati povratek in rešitev Izgubljenega Sina.

    Bil je še en brat, starejši. Tisti, ki je ostal s doma svojim očetom, ki ni pobegnil in mu ni oteževal življenja, temveč je pridno delal in očeta ubogal. Ko je ta starejši brat slišal za praznovanje doma, je bil jezen in grenak s svojim bratom in očetom in ni hotel iti na praznovanje v hišo. Toda njegov oče je šel k njemu, mu prigovarjal in iz iste ljubezni je govoril z njim in ga zasipal z isto neskončno ljubeznijo, s katero se je dotaknil svojega izgubljenega mlajšega sina, ki se je skesan vrnil domov k Očetu.

    Ali se je starejši brat končno obrnil in se pridružil praznovanju? Jezus nam tega ni povedal. Toda zgodovina nam pove, kaj moramo vsi vedeti – Bog nas nikoli ne preneha ljubiti. Želi nas, da se pokesamo in se mu vrnemo, in nikoli ni vprašanje, ali nam bo odpustil, sprejel in ljubil, ker je Bog naš Oče, katerega neskončna ljubezen je vedno ista. Je čas, da se ustaviš, ko lahkomiselno greš in pobegneš od Boga in se skesan vrneš domov k Očetu!? Bog nas je naredil popolne in celovite, čudovit izraz v njegovem čudovitem vesolju njegove ljubezni in ustvarjalne moči. In še vedno smo Njegovi Ljubi Otroci. Vse kar moramo storiti je, da se vrnemo in ponovno povežemo z našim Stvarnikom, ki nas še vedno ljubi, tako kot nas je ljubil, ko nas je poklical k obstoju in Življenju. Gospod Nas zvesto čaka na Obalah Večnosti in je vesel vsakega izgubljenega sina, ki se skesano vrne nazaj k Njemu in zaživi v Božjem Miru, ker nam je kot naš Oče vse odpustil. Oče je odpustil nam in izgubljenemu sinu, smo odpustili grehe in krivice tudi mi svojim bratom in sestram, da bomo vsi dobri in boljši ljudje in kristjani?

    Acta non Verba ali krenimo od Besed k Dejanjem, da bomo to kar govorimo tudi živeli in oznanjali ! Lažje je namreč o strmi Poti k Jezusu le modrovatri in govoriti, kot pa po njej zvesto hoditi in spolnjevati Božjo Voljo in Jezusov evangelij!

    Avtor Joseph Tkach, WeltweiteKircheGottes Schweiz (WKG)

  22. Hvala says:

    http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/0/59CEBEBC13DF120AC1257B180032980F/$FILE/BO_M.PDF

    SKOZI OKNO TRPLJENJA

    KRIŽA NE RAZUMEŠ, KO GA GLEDAŠ, RAZUMEŠ GA, KO GA MORAŠ SAM NOSITI.

    • Miro says:

      V tehtnem članku Skozi okno trpljenja, izpod peresa zdravnice družinske medicine Janje Ahčin, so me še zlasti nagovorile naslednje besede, ki bi jih rad izpostavil z željo, da bi v njih vsi, ki se srečujemo na tej spletni strani, še zlasti najbolj trpeči, našli dovolj svetlobe za reševanje rešljivega trpljenja in sprejemanje nerešljivega trpljenja, v Božji luči in z Božjo pomočjo!

      »Človek ima vedno možnost izbire, da rešljivo trpljenje reši in nerešljivo trpljenje sprejme. Če nerešljivega trpljenja ne sprejme, zboli še za trpljenjem nesprejetja. Ali verjamem, da je mogoče odložiti prtljago rešljivega trpljenja in živeti z večjo radostjo? Pomembni zdravilni orodji za premagovanje trpljenja sta molitev in prejem zakramentov (spoved, bolniško maziljenje). Ali verujem, da je zakrament bližina Boga v situaciji trpljenja?«

      Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

  23. Hvala says:

    NIHČE SE NE MORE ZVELIČATI SAM!

    Izkušnja samote in osebno srečanje z Bogom je koristno le toliko, kolikor služi občestvu. Bog Oče nas vedno vabi v skupnost. Nihče se ne more zveličati sam, vedno smo soodgovorni za zveličanje bližnjih. Srečanje z Očetom nas podobno kot izgubljena sina vedno vrača v občestvo in nam nalaga odgovornost zanj. Marijina priprošnja naj nam pomaga, da se bomo vedno zavedali, da smo poklicani v skupnost in da smo zanjo soodgovorni (Mirenski grad).

  24. Hvala says:

    MISLI DNEVA Aleteia)

    1. VSE NAŠE ŽIVLJENJE JE DO NAJMANJŠIH PODROBNOSTI ZARISANO V NAČRTU BOŽJE PREVIDNOSTI,

    2. KAR ČLOVEK Z ENO ROKO DELI, TO MU BOG Z DRUGO POVRAČUJE,

    3. TRPLJENJE JE RADOST. ČE GA SKUPAJ SPREJEMAMO IN PRENAŠAMO. ZAPOMNITE SI, DA SE KRISTUSOVO
    TRPLJENJE VEDNO ZAKLJUČI Z RADOSTJO NJEGOVEGA VSTAJENJA,

    4. RESNIČNEGA ŽIVLJENJA IN POLNOSTI ŽIVLJENJA PO KATEREM HREPENIMO, NI BREZ CENE TRPLJENJA IN
    PREIZKUŠENJ. POCENI ODREŠENJA IN TUDI PRAVE RADOSTI NI.

    5. POTRPEŽLJIV ČLOVEK JE BOLJŠI KAKOR JUNAK.

    6. SVETOST JE SESTAVLJENA IZ OPRAVLJANJA MAJHNIH DOLŽNOSTI VSAKEGA TRENUTKA.

  25. Janez says:

    JEZUS ŽIVI! WKG Schweiz
    Če bi lahko izbrali samo en biblijski odlomek, ki bi povzel vaše celotno življenje krščanstva, kaj bi to bilo? Morda je ta najbolj citiran verz: “Kajti Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da kdor koli verjame v njega, se ne bi izgubil, temveč bo imel večno življenje?” (Jan 3, 16). Dobra izbira! Zato je naslednji verz najpomembnejša stvar, ki jo Biblija kot celota razume: “V tistem dnevu boste vedeli, da sem v Očetu in v meni in jaz v vas” (Jan 14,20). V noči pred njegovo smrtjo Jezus svojim učencem ni samo povedal, da so “na ta dan” dobili Svetega Duha, temveč so večkrat govorili tudi o tem, kaj bi se zgodilo z njegovo smrtjo, vstajenjem in vnebovzetjem. Nekaj tako neverjetnega bi se moralo zgoditi, nekaj tako neverjetnega, nekaj tako šokantnega, da se preprosto ne zdi mogoče. Kaj nas učijo ti trije mali stavki?

    Se zavedaš, da je Jezus v svojem očetu?
    Jezus živi po Svetem Duhu v intimnem, edinstvenem in zelo posebnem odnosu z Očetom. Jezus živi v naročju svojega očeta! “Nihče ni nikoli videl Boga, edini, ki je Bog in je v Očetovi maternici oznanil” (Jan 1,18). Učenec piše: “Biti v naročju nekoga mora biti v objemu nekoga, da ga napolni nekdo z najbolj intimno skrbjo in naklonjenostjo.” Jezus je tam: “V naročju svojega nebeškega Očeta”.

    Se zavedaš, da si v Jezusu?
    “Ti v meni!” Tri čudovite besede. Kje je Jezus? Pravkar smo izvedeli, da živi v resničnem in radostnem odnosu z Nebeškim Očetom. In zdaj Jezus pravi, da smo v njem, kakor so vinske trte (Jan 15,1-8). Ali razumeš, kaj to pomeni? Smo v istem odnosu, kot ga ima Jezus s svojim Očetom. Ne gledamo od zunaj in poskušamo ugotoviti, kako postati del tega posebnega razmerja. Smo del nje. Kaj je to? Kako se je vse to zgodilo? Poglejmo nazaj. Velika noč nas vsako leto spominja na smrt, pokop in vstajenje Jezusa Kristusa. Toda to ni samo zgodba o Jezusu, ampak tudi vaša zgodba! To je zgodba vsakega posameznika, ker je bil Jezus naš nadomestek in nadomestek. Ko je umrl, smo vsi umrli z njim. Ko je bil pokopan, smo vsi pokopani z njim. Ko se je povzpel na novo slavno življenje, smo se vsi zavzeli za to življenje (Rim 6,3-14). Zakaj je Jezus umrl? “Kajti Kristus je enkrat enkrat trpel za grehe, pravični Odrešenik za nepravične, da bi vas pripeljal k Bogu, in umrl je po mesu, a oživil v Duhu” (1, Petr 3,18). Na žalost si mnogi ljudje predstavljajo Boga kot osamljenega starega človeka, ki živi nekje na nebu in nas gleda od daleč. Toda Jezus nam pokaže ravno nasprotno. Jezus nas je zaradi svoje velike ljubezni združil s seboj in nas po Svetem Duhu pripeljal v Očetovo navzočnost. “In če grem, da vam pripravim prostor, bom ponovno prišel in vas odpeljal k meni, da bi tudi vi bili tam, kjer sem jaz” (Jn 14,3). Ali ste opazili, da to ne omenja, da moramo storiti ali narediti karkoli, da bi prišli v njegovo navzočnost? Ne gre za držanje pravil in predpisov, da bi se prepričali, da smo dovolj dobri. Smo že: “On nas je dvignil in nam pomagal v nebesih v Kristusu Jezusu” (Ef 2,6). Ta poseben, edinstven in intimen odnos, ki ga je Jezus za vedno imel s Svetim Duhom z Očetom, je postal dostopen vsem. Zdaj so tako tesno povezani z Bogom, kot so lahko, in Jezus je omogočil ta intimni odnos.

    Se zavedaš, da je Jezus v tebi?
    Vaše življenje je vredno veliko več, kot si lahko predstavljate! Ne samo, da ste v Jezusu, ampak je Jezus Odrešenik in Učenik tudi v vas. Širil se je v vas in živi v vas. Prisoten je v vašem vsakdanjem življenju, v vašem srcu, v mislih in odnosih. Jezus se oblikuje v vas (Gal 4, 19). Ko greste skozi težke čase, jih Jezus pripravi skozi vas in z vami. On je tista Božja moč v vas, ko pridejo do vas problemi, bolezen in razne težave. On je v edinstvenosti, šibkosti in krhkosti vsakega od nas in veseli se, da se njegova moč, veselje, potrpežljivost, odpuščanje izraža v nas in se kaže ter razsvetljuje skozi nas na druge ljudi. Pavel je rekel: »Ker je Kristus moje življenje in umiranje je moj dobiček« (Phil 1,21). Ta resnica velja tudi za vas: to je vaše življenje in zato je vredno, da se za to podate. Verjemi, da je Jezus on ki je v tebi. Jezus je v vas in vi ste v njem! Vi ste v tem ozračju in tam boste našli svetlobo, življenje in duhovno hrano, ki vas krepi. Tudi to vzdušje je v vas, brez njega ne bi mogli obstajati in bi umrli. Smo v Jezusu in On je v nas. On je naše vzdušje, naše celotno življenje. V visoki duhovniški molitvi Jezus to še bolj natančno razloži. “Posvetujem se zanje, da bodo tudi oni posvečeni v resnici, a ne samo za njih, ampak tudi za tiste, ki bodo po svoji besedi verjeli vame, da so vsi eni, kakor vi, oče v meni in jaz v tebi, tako bodo tudi v nas, da bi svet verjel, da si me poslal, in dal sem jim slavo, ki si mi jo dal, da bodo eno, tako kot mi smo eno, jaz v njih, in ti v meni, da so lahko eden in ves svet, da si me poslal in ljubil, kakor me ljubiš “(Jan 17,19-23). Kristjani zato je prav, da spoznamo našo enost v Bogu in enost Boga Jezusa v nas! To je naša največja skrivnost in darilo Boga vsem nam vernikom. Obnovimo in vračajmo svojo ljubezen do Boga z vso Vero, s svojo hvaležnostjo in Spolnjevanjem Božje Volje! V Jezusu imamo vse, kar potrebujemo! Zahvalimo se Gospodu Bogu, ker je Dober in Usmiljen! Gospod pridi in ostani z nami in v nas.

    Avtor Gordon Green, WeltweiteKircheGottes Schweiz (WKG)

  26. Miro says:

    PROSIMO PREBLAŽENO DEVICO MARIJO: VSE DUHOVNE SPREJMI V MILOSTNO SRCE!

    Sv. Maksimilijan Kolbe je bil kot otrok ozdravljen z lurško vodo. Ko je odraščal, je materi delal veliko preglavic. Vsi opomini niso nič zalegli. Nekoč je vzdihnila: »O, ti moj ubogi fant, kaj bo iz tebe?« Sam je mami kasneje pripovedoval: »Veš, ko si se tako žalostno spraševala, kaj bo iz mene, mi je bilo zelo hudo. Šel sem v cerkev in sem molil pred Marijinim kipom. Marijo sem vprašal, kaj bo iz mene. Zdelo se mi je, da sem jo zagledal, kako ima v roki dva venčka, belega in rdečega. ‘Katerega hočeš?’ ‘Oba bi rad,’ sem odgovoril. Nato je izginila.«

    Devica Marija se je zavzela za fanta. Ob njeni pomoči je zrastel Kolbejev duhovniški in redovniški ter mučeniški poklic.

    Dne 22. avgusta 1856 je sv. Gabrijel od Žalostne Matere božje, star osemnajst let, ob pogledu na Marijino sliko dobil notranje razsvetljenje in se je nepreklicno odločil za strogi red pasionistov. Prej neprekosljiv športnik je zdaj postal špornik na duhovnem področju, v vaji krščanskih kreposti. Z njimi je hotel ugajati Mariji. V njeni šoli je hitro napredoval po poti popolnosti.

    Sv. Ludvik Grignon (Grinjon) Montfortski je že v zgodnjih otroških letih prisrčno ljubil in častil Marijo. Samo v njeni bližini se je počutil srečnega. Kot študent je bil v stiski, kakšen poklic naj si izbere. Pred Marijino podobo pri karmeličankah je iskal sveta za svojo odločitev. Razločno je spoznal, da bo Marija najbolj zadovoljna, če postane duhovnik. Zato se je odločil za ta poklic.

    Sv. Janez Eudes (Ed) je začetnik bolj zavzetega češčenja Jezusovega in Marijinega Srca. V družini dolgo ni bilo otrok. Ko ga je mati končno rodila, ga je iz hvaležnosti, da jo je Bog uslišal, nesla v božjepotno Marijino cerkev in ga posvetila Bogu in Materi božji. Ko je postal član Marijine družbe, je s krvjo napisal zaobljubo vedne čistosti. Ostal je zaobljubi zvest, čeprav mu je oče že izbral nevesto. Odločil se je za duhovniški poklic.

    Povzeto po knjižici Nauči nas moliti 4, p. Anton Nadrah

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  27. Janez says:

    BOG NAS NESKONČNO LJUBI. ALI PA SE ZARADI NAŠIH GREHOV BOG TUDI PREMISLI? NE, KER NAS LJUBI!
    Vrstica Malahija 3,6 pravi: »Da, jaz, GOSPOD, se ne spreminjam, vi pa niste nehali biti Jakobovi sinovi.« Podobno nam Jakobovo pismo 1,17 pravi: »Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave.« Pomen vrstice iz Četrte Mojzesove knjige 23,19 ne bi mogel biti bolj jasen: »Bog ni človek, da bi lagal, ne sin človekov, da bi se kesal. Ali morda reče in ne stori, govori in ne izpolni?« Ne, Bog se ne premisli. Te vrstice potrjujejo, da je Bog nespremenljiv, se ne spreminja. Kako potem razlagamo vrstice, kot je Prva Mojzesova knjiga 6,6: »GOSPODU je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu«? Prav tako vrstico Jona 3,10, ki pravi: »Bog je videl njihova dela, kako so se obrnili od svoje slabe poti; in Bog se je kesal hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil, in ga ni naredil.« Podobno Druga Mojzesova knjiga 32,14 pravi: »Tedaj je bilo GOSPODU žal zaradi hudega, o katerem je govoril, da bi ga storil svojemu ljudstvu.« Te vrstice govorijo, da je bilo Gospodu »žal« za nekaj, in zdi se, kot da nasprotujejo nauku o Božji nespremenljivosti. Vendar natančno preučevanje teh odlomkov odkrije, da ti odlomki v resnici ne kažejo, da se Bog lahko spreminja. V izvirnem jeziku je beseda, ki se jo ponekod prevaja kot »kesal se je«, hebrejski izraz za »žal mu je bilo«. Biti nekomu žal za nekaj ne pomeni, da je prišlo do spremembe; pomeni preprosto obžalovanje nečesa, kar se je zgodilo.

    Poglejmo si vrstico Prva Mojzesova knjiga 6,6: »GOSPODU je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji.« Ta vrstica se celo nadaljuje z besedami »in bil je žalosten v svojem srcu.« Ta vrstica pravi, da je Bog obžaloval, da je bil ustvaril človeka. Vendar očitno ni spremenil svoje odločitve. Namesto tega je po Noetu dovolil človeku, da še naprej obstaja. Dejstvo, da smo danes živi, je dokaz, da se Bog ni premislil glede stvarjenja človeka. Poleg tega lahko iz sobesedila tega odlomka vidimo, da opisuje grešno stanje, v katerem je živel človek, in človekova grešnost je sprožila Božje obžalovanje, ne človekov obstoj. Poglejmo si še vrstico Jona 3,10: »Bog se je kesal hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil, in ga ni naredil.« Ponovno je tukaj uporabljena ista hebrejska beseda, ki bi jo dobesedno prevedli kot »bilo mu je žal«. Zakaj je bilo Bogu žal za to, kar je načrtoval za Ninivljane? Ker so spremenili svoje srce in so zaradi tega spremenili svojo neposlušnost v poslušnost. Bog je popolnoma dosleden. Bog je nameraval soditi Ninivam zaradi njihove hudobije. Vendar pa so se Ninive pokesale in spremenile svoje poti. Zaradi tega se je Bog usmilil Niniv, kar je povsem skladno z njegovim značajem.

    Pismo Rimljanom 3,23 nas uči, da vsi ljudje grešimo in smo brez Božje slave. Pismo Rimljanom 6,23 pravi, da je posledica tega smrt (duhovna in telesna). Zato so si Ninivljani zaslužili kazen. Vsi smo v enaki situaciji enakem položaju; naše grešno uporništvo nas ločuje od Boga. Človek ne more narediti Boga odgovornega za svojo težavno situacijo. Zato bi bilo v nasprotju z Božjim značajem, da ne bi kaznoval Ninivljanov, če bi še naprej živeli v grehu. Vendar so Ninivljani postali poslušni in zato se je Gospod odločil, da jih ne bo kaznoval, kot je prvotno nameraval. Ali je sprememba v Ninivljanih obvezovala Boga, da mora storiti, kar je? Nikakor ne! Boga se ne da postaviti v položaj, ko bi bil človeku kaj dolžan. Bog je dober in pravičen in se je odločil, da ne bo kaznoval Ninivljanov zaradi njihove spremembe srca. Ta odlomek torej kaže dejstvo, da se Bog ne spreminja, saj če Gospod ne bi ohranil Ninivljanov pri življenju, bi bilo to v nasprotju z njegovim značajem.

    Naše človeške besede razmišljanj, ki se jih razlaga, kot da se Bog premisli, so človeška prizadevanja, da bi razložili Božja dejanja. Bog je nameraval nekaj storiti, toda namesto tega je storil nekaj drugega. Nam se to zdi, kot da se je premislil. Ampak za Boga, ki je vseveden in suveren, to ne pomeni, da se je premislil. Bog je vedno vedel, kaj bo dejansko storil. Bog dela, kar hoče, da bi človeštvo izpolnilo njegov popolni načrt. »… Od začetka oznanjam konec, od davnine to, kar se še ni zgodilo. Pravim: Moj sklep obvelja in vsako svojo željo izpolnim. Kakor sem govoril, tako bom izpeljal, kakor sem oblikoval, tako bom to naredil« (Izaija 46,10–11). Bog je grozil Ninivam z uničenjem, a je vedel, da se bodo Ninive zaradi tega spreobrnile. Bog je grozil Izraelu z uničenjem, a je vedel, da bo Mojzes posredoval. Bog ne obžaluje svojih odločitev, vendar ga žalosti to, kar človek včasih stori kot odziv na njegove odločitve. Bog se ne premisli, ampak deluje v skladu s svojo besedo kot odziv na naša dejanja. Zahvalimo se za vse hvaležno Gospodu Našemu Svetemu Bogu in prosimo ga Božje Milosti in Usmiljenja, da nam bo pomagal k pravičnemu življenju in spolnjevanju Božje Volje v naši Hoji za Kristusom. Bog nas neskončno ljubi in nam pomaga ko ga prosimo in verjemo v Jezusa. Pa ljubimo tudi mi Boga z dejanji, življenjem, molitvijo in z z neizrečenimi besedami dobrote in usmiljenja, ki so znak naše Vere v Boga?!

    Gotquestions et altro

    NAŠA ZAHVALA GOSPODU BOGU
    Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov,
    obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.
    Obudil nam je mogočnega Zveličarja
    v hiši svojega služabnika Davida.
    Napovedal ga je po svojih svetih prerokih,
    ki so ga oznanjali od davnih vekov.
    Rešil nas bo naših sovražnikov,
    otel iz rok vseh, ki nas črtijo.
    Izkazal nam je usmiljenje,
    kakor je obljubil očetom,
    spomnil se je svoje svete zaveze.
    Prisegel je Abrahamu. našemu očetu,
    da bomo rešeni iz rok sovražnikov.
    Brez strahu bomo služili Gospodu
    v svetosti in pravičnosti vse dni življenja.
    In ti, dete, boš prerok Najvišjega,
    pojdeš namreč pred Gospodom,
    pripravljat mu pota.
    Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika,
    ki ga bo rešil njegovih grehov.
    Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega
    kakor toplo svetlo sonce, ki vzhaja z višave,
    kakor blagodejni dež, ki prinaša k nam na Zemljo rast in življenje.
    Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci,
    in naravnal na pot miru vse naše korake
    in nam prinesel Božji Mir in Usmiljenje.
    Slava Očetu in Sinu
    in Svetemu Duhu,
    kakor je bilo v začetku,
    tako zdaj in vselej
    in vekomaj.
    Amen.

    Gospod Bog, naj Te oznanjam brez pridiganja, ne le z besedami, ampak z molitvijo in z zgledom dobrih del in služenja, s to močno silo, s privlačnim vplivom tega kar delam, z očitno polnostjo ljubezni, ki je v mojem srcu Zate Gospod.

    Slava Bogu Očetu, ki me je ustvaril – ker me je ljubil.
    Slava Jezusu Kristusu, ki je umrl zame – ker me je ljubil.
    Slava Svetemu Duhu, ki živi v meni – ker me ljubi.
    Amen.

    Sveta Mati Terezija

  28. Janez says:

    KAJ JE BIL POMEN IN NAMEN JEZUSOVIH PREIZKUŠENJ IN SKUŠNJAV?
    Po krstu se je »Jezus vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal« (Evangelij po Luku 4,1–2). Tri skušnjave v puščavi so bile hudičev poskus, da uniči Jezusovo zavezništvo z Bogom Očetom (Evangelij po Mateju 4,1–11; Evangelij po Marku 1,12–13; Evangelij po Luku 4,1–13). Po teh skušnjavah v puščavi »se je [hudič] umaknil od njega do primernega časa« (Evangelij po Luku 4,13), kar nakazuje, da je Jezusa kasneje hudič spet skušal. V Evangeliju po Mateju 16,21–23 Peter pod vplivom hudiča skuša Jezusa, naj ne gre na križ, zaradi katerega je bil poslan. Mogoče je bil to »primerni čas«. Pomembno za nas kristjane pa je dejstvo, da se je Jezus kljub različnim preizkušnjam in skušnjavam hudobca tem izognil brez greha, zato je prav, da tudi mi tako delamo z Božjo Milostjo in Božjo Pomočjo, saj smo skušnjavam in zapeljivosti hudobca vsi ljudje izpostavljeni. Skušnjave sledijo trojnemu vzorcu, ki ga običajno izkusijo vsi ljudje (Prvo Janezovo pismo 2,16). Prva skušnjava se nanaša na poželenje mesa (Evangelij po Mateju 4,3–4), ki vključuje vse vrste fizičnih želja. Naš Gospod je bil lačen in hudič ga je skušal, da bi se odpovedal odvisnosti od Boga za svoje potrebe, tako da bi spremenil kamne v kruh brez Očetovega ukaza. Brez Boga se ne more zgoditi nič na Zemlji. Jezus je odgovoril z navajanjem vrstice iz Pete Mojzesove knjige 8,3. 3: Poniževal te je in te stradal, pa te hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje; pokazati ti je hotel, da človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz GOSPODOVIH ust. Druga skušnjava se je nanašala na napuh življenja (Evangelij po Mateju 4,5–7). Hudič je skušal uporabiti Sveto pismo proti Jezusu (Psalm 91,11–12). Gospod je ponovno odgovoril s Svetim pismom o nasprotnem (Peta Mojzesova knjiga 6,16) in rekel, da bi bilo napačno izkoristiti Božjo moč v posebnih primerih zaščite: Ne preizkušajte GOSPODA, svojega Boga, kakor ste ga preizkušali v Masi. Tretja skušnjava se nanaša na poželenje oči (Evangelij po Mateju 4,8–10). Hudič je skušal Kristusa k malikovalstvu s ponudbo vseh kraljestev sveta in njihove slave, ne da bi jih pridobil pravično s trpljenjem na križu. Hudič je imel nadzor nad kraljestvi sveta (Evangelij po Janezu 12,31; 14,30; 16,11). Hudič laže Božjemu Sinu Jezusu z obljubo, da mu bo dal ves svet v zameno za njegovo zvestobo (Evangelij po Janezu 8,44). Že sama misel na to je odvratna Gospodu Jezusu, kakor tudi vsakeršen greh, ki je žalitev Boga Očeta. Zato ostro odgovori hudobcu: »Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« (Evangelij po Mateju 4,10; Peta Mojzesova knjiga 6,13). Jezus je kljuboval vsem preizkušnjam in zvijačam hudobca, ker je resnično ljubil Boga Očeta in ostal stanoviten ter poslušen Bogu v vsem.

    Da je imel Bog Oče namen, ko je dovolil, da je bil njegov Sin Jezus skušan v puščavi, je jasno iz besed »Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi«. V nasprotju z izraelskim ljudstvom, ki ni prestalo preizkušnje zvestobe v puščavi (Druga Mojzesova knjiga), je Jezus, pravi in večji Izrael, uspel, tako da se je zanašal na Božjo besedo, kot bi se moralo izraelsko ljudstvo. Jezusova skušnjava je zgoščena ponovitev Izraelove izkušnje v izselitvi, razen da je Jezusu uspelo za Božje ljudstvo, medtem ko Božje ljudstvo ni. Jezus, naš pravi in večji Adam, zmagoslavna glava Božjih izvoljenih, je premagal hudiča namesto nas in za nas. V nasprotju z Adamom, ki je podlegel hudiču v udobju popolnoma bujnega vrta, ko je bil skušan, naj je od prepovedanega sadu (Prva Mojzesova knjiga 3), je Jezus, ki je stradal v puščavi, porazil hudiča, tako da se je uprl potešitvi lakote s kruhom. Jezusova zmaga nad hudičem nam zagotavlja: »Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha« (Pismo Hebrejcem 4,15). Človeška narava našega Gospoda mu omogoča, da sočustvuje z našimi slabostmi, ker je bil tudi on podvržen slabosti, vendar brez greha. »Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim« (Pismo Hebrejcem 2,18). Grška beseda, ki se prevaja kot ›preizkušan‹, tukaj pomeni ›dati na preizkušnjo, preizkusiti‹. Torej ko nas svet, naše meso in hudič preizkušajo, da bi grešili, smo lahko prepričani, da Jezus sočustvuje z nami kot nekdo, ki je pretrpel enake preizkušnje. Še več, zmagal je namesto nas in za nas. »Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, prihajajmo z resničnim esrcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo. Oklepajmo se neomajne izpovedi upanja, ker je on, ki je dal obljubo, zvest. Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom. Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan« (Pismo Hebrejcem 10,19–25).

    Vsak dan se srečujemo z mnogimi skušnjavami in naše meso je po naravi slabotno brez Boga. Vendar Bog ne bo dovolil, da bi bili skušani čez svoje človeške moči. Dal bo izhod tistim, ki ga iščejo (Prvo pismo Korinčanom 10,13–14). Slišal bo tiste, ki Verjuejo v Boga in ga prosijo in molijo za Milost in Pomoč. Ko se mu verujoči kristjani poslušno prepustimo, smo lahko hvaležno zmagoslavni v Gospodovi osvoboditvi od skušnjave. »Ker pa so otroci deležni krvi in mesa, je prav tako tudi on privzel oboje, da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost. Toda ne zavzema se za angele, temveč za Abrahamovo potomstvo. Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen, v tem, kar se nanaša na Boga, pa zanesljivi véliki duhovnik, ki opravlja spravno daritev za grehe ljudstva. Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim« (Pismo Hebrejcem 2,14-18). Poleg tega se iz Jezusovega odziva na skušnjave učimo, kako točno naj se odzovemo – s Svetim pismom. Sile zla pridejo k nam s številnimi skušnjavami. Vse imajo tri ključne vidike: poželenje oči, poželenje mesa in napuh življenja (Prvo Janezovo pismo 2,16). Božji Duh nas bo spodbudil, da prepoznamo in premagamo te skušnjave, ko napolnjujemo svoj um s Svetim pismom. Bojna oprema krščanskega vojaka v duhovnem boju vključuje samo eno orožje za napad, meč Duha, ki je Božja beseda (Pismo Efežanom 6,17). Če dobro poznamo Sveto pismo, bomo imeli močan meč v rokah, za boj s hudobijo. S pomočjo Svetega Duha ga bomo zmagoslavno uporabljali nad skušnjavami.

    Molimo k Bogu in k Materi Mariji, da ostanemo stanovitni v Veri, da premagamo preizkušnje in skušnjave in da bomo vedno hodili po Poti Odrešenja h Kristusu našemu Gospodu. Brez Boga ne moremo nič, z Njegovo Pomočjo pa lahko storimo Vse. Prosimo in molimo Boga in Mater Marijo, da nam bosta vedno stala ob strani in nam pomagala. Bog in Marija sta vedno z nami, zato nikoli nismo sami! Molil sem in prosil k tebi Gospod in Ti se me slišal in uslišal moje ponižne in goreče prošnje in molitve.

    Gotquestions et altro

  29. Janez says:

    Gospod prosim te, bodi mi blizu, bodi pri meni in v meni, ne zapusti me prosim brez vodstva Svetega Duha. Naj bo v meni Sveto spoštovanje do tebe, v srcu Vera v Jezusa, v dejanjih poštenost in pravičnost, v vedenju umirjenost, v delovanju dobrota in služenje bližnjim ki rabijo pomoč, da bom vreden reči, da živim kot Jezus Učenik in Odrešenik in da bom hodil po Poti Odrešenja. Gospod Usmili se nas grešnikov in nam odpusti grehe. Pomagaj nam, da odslej ne bomo več grešili. Kako šibki in nemočni smo brez Tebe Gospod Jezus. Brez Tebe ne moremo storiti Nič. S Teboj pa zmoremo vse. in s Tvojo Milostjo smo lahko prenovljeni in podobni Tebi. Amen. Janez

  30. Janez says:

    ON NI PRIMERJAL SVOJE LJUBEZNI
    Jezus je tako ljubil svet in… Naredil Se je gobavca, to nesrečno prizadeto osebo na cesti je naredil Sebe, zato, da Ga lahko vi in jaz ljubimo, da lahko vi in jaz nasitimo Njegovo lakoto po ljubezni in zato je ob smrtni uri rekel, da bo vam in meni sojeno – ne po velikih stvareh, ki smo jih storili, ampak po tem, kakšni smo bili do ubogih: do lačnega, do moža, ki je pravkar vstopil skozi vrata, do osamljenega, do slepca, ki hodi dol po ulici, do osamljenih, do tako nezaželenega, neljubljenega prav tu, v naši družini. Morda imam starega očeta, betežno mati, morda bolnega otroka pa nimam časa. Tako sem zaposlena, nimam časa. Nimam časa, da bi podarila nasmeh. Moja pohabljena hči, moja invalidna žena, moj bolni mož, nimam časa in to je Jezus v prikriti bolečini. To je lačni Jezus prav v moji družini, moja sestra in mi nimamo časa. Nimamo časa niti, da bi se nasmehnili drugemu, pa nas Jezus vseeno ljubi z večno ljubeznijo. In Jezus je rekel: »Ljubite, kot sem vas jaz ljubil.« Ne, On ni primerjal Svoje ljubezni z nobeno drugo.
    Sveta Mati Terezija

    DELIVEC UPANJA
    Kot ljubimo Boga, moramo ljubiti uboge v njihovem trpljenju. Ljubezen do ubogih je presežek naše ljubezni do Boga. Uboge moramo najti, jim služiti. In ko smo jih našli, moramo poskrbeti za njih v naših srcih. Našim ljudem dolgujemo največjo hvaležnost, saj nam omogočajo, da se dotaknemo Kristusa. Uboge moramo ljubiti tako, kot ljubimo Njega. Hindujec je povedal materi: »Vem, kaj počnete v Nirmal Hridayu, poberete jih s cest in odpeljete v nebesa.« Duhovnik z Irske je rekel: »Nirmal Hriday je zakladnica nadškofije.« Bog nas je izbral in nam dal privilegij, da delamo z ubogimi. Razlika med nami in socialnimi službami je v tem, da jim me nudimo širokosrčno prostovoljno službo zaradi Božje ljubezni. Na začetku, ko je mati pričela z delom, je dobila vročino in se ji je v sanjah prikazal sveti Peter. Rekel ji je: »Ne, zate tu ni prostora. Nobenih revnih četrti ni v nebesih.« »V redu,« mu je odvrnila mati: »potem moram delat naprej. Bom pripeljala ljudi iz revnih četrti v nebesa.«
    Sveta Mati Terezija

    VERA NAS MORA ZDRUŽITI ZA MIR IN LJUBEZEN
    Vera je Božji dar in nam pomaga, da smo eno srce polno ljubezni. Bog je naš Oče – in mi smo njegovi otroci – mi smo vsi bratje in sestre. Ne razlikujmo se po rasi, barvi kože ali vere. Ne uporabljajmo vere zato, da bi nas razdvajala. V vseh svetih knjigah vidimo, kako nas Bog poziva k Ljubezni. Karkoli storimo drugim, storimo Njemu, saj Bog je naš Oče. Vera je delo ljubezni – mora nas združevati, ne pa uničevati mir in edinost. Dela ljubezni so dela za mir – da bi ljubili, moramo poznati drug drugega. Če danes nimamo miru, je to zato, ker smo pozabili, da pripadamo drug drugemu – ta moški, ta ženska, ta otrok je moj brat, moja sestra. Ubogi morajo vedeti, da jih ljubimo, da so zaželeni. Oni sami ne morejo dati drugega kot ljubezen. Ukvarjamo se s tem, kako predati to sporočilo ljubezni in sočutja. Poskušamo prinesti mir na svet z našim delom. Ampak delo je Božji dar in dela ljubezni so dela miru in služenje ubogim. Če bi vsakdo lahko videl Božjo podobo v sosedu, mar mislite, bi še potrebovali puške in bombe ter vojne? Vera je mišljena kot delo ljubezni in služenja revnim in ubogim, ker Ljubimo Boga. Zato nas ne bi smela deliti in uničevati miru in edinosti. Uporabljajmo vero tako, da nam bo pomagala postati eno srce, polno ljubezni v srcu Boga. Z ljubeznijo do bližnjega bomo izpolnili razlog za naš nastanek – ljubiti in biti ljubljeni. Moji bratje in sestre, prosimo Boga, naj nas napolni z mirom, ki ga lahko le On da. Mir ljudem dobre volje – ki želijo mir in so se pripravljeni žrtvovati za dobro delo in izvajati dela miru in ljubezni. In Božjiu blagoslov vsem, ki Vero izkazujejo tako, da Jezusove Nauke prelivajo v dela usmiljenja in ljubezni in tako spolnjujejo Božjo Voljo.
    Sveta Mati Terezija

  31. Janez says:

    MOLITEV ZA LJUBEZEN
    Moj Najvišji Gospod in Posvečevalec ter Stvarnik. Prosim pomnoži v meni Milost Ljubezni in ne glej na mojo človeško ničevost. Vem za reklo v molitvi ob smrti: Prah si in v Prah se Povrneš ali Pulvere sest et pulvere reventeris, ki nas opozori, da dolgost življenja našega na Zemlji našega je kratka in da gremo v Nebeško domovino takrat, če hodimo po Poti za Jezusom. Tvoja Ljubezen do nas grešnih ljudi na Zemlji nas je odrešila. Tvoja milostna in nezaslužena Ljubezen do nas grešnih ljudi je bolj dragocena kot vsi zakladi sveta. V zameno za vse, kar more ljudem nuditi materialni svet, Te prosim za Tvojo Dobroto in Ljubezen Gospod, Tvoje Usmiljenje, Tvojo Vodstvo in Tvoj Nasmeh, ko zatavam in Te obupan iščem na brezpotjih. Pomagaj mi, da izidem ven iz labirinta in me odreši ter me varno Vodi k tebi Gospod. Samo majhen ničeven grešni človek sem, ki te potrebuje, ki mi daješ smisel Življenja, ki mi daješ Vir Življenja, ki mi daješ Luč Ljubezni, ki mi kažeš Pot in ki me blagoslavljaš, ko spolnjuje Tvojo Voljo in Jezusov Evangelij. Gospod Ti si vse kar potrebujem in Ti veš kaj rabim, še preden te za kaj prosim. Pomagaj mi, bodi vedno ob meni in v meni. Gospod Jezus Tvoja Ljubezen je najkrajša Pot, ki vodi k Tebi. Kratka je ta Pot brez ovinkov, jasna brez nevihtnih oblakov, varna brez nevarnosti, prijetna Pot v veseli družbi s Teboj Jezus Odrešenik, ki si moj Učitelj in moj najljubeznivejši Vodnik. Ta Pot vodi v Večne radosti in popotniku ne dovoli, da bi skrenil na desno, ko mu gre dobro in ne na levo, ko ga pestijo in stiskajo težave. V Svoji Dobroti Gospod prosim mi daj to veliko Milost, da te iskreno in goreče vzljubim v srcu in da zavržem vsako prazno Ljubezen, ki Ti ni všeč. Naj Te Ljubim Gospod nad vse stvari z vztrajno nenehno Ljubeznijo in prosim daj, da se nikdar ne ločim od Tvoje Ljubezni. Pomagaj mi prosim, da v Njej ostanem zdaj in Vekomaj. Amen.

    Dopolnjeno in povzeto po Raimondu Giordanu, Kristjan Moli, Družina 1982.

  32. Hvala says:

    Misel Phila Bosmana: KRIŽ JE RESNIČNOST V ŽIVLJENJU VSAKEGA ČLOVEKA. TODA VEDNO MANJ LJUDI JE, KI SO MU DORASLI. NE SPREJEMAJO GA VEČ IN NE PRENAŠAJO NJEGOVEGA BREMENA.
    MNOGI SO ZATO ČISTO NA TLEH. ZDRAVNIKI ZA ŽIVČNE BOLEZNI IN PSIHIATRI IMAJO VEDNO VEČ DELA.

    Res je Križ resničnost v naših življenjih, ampak človek ga hoče nekako odriniti, odriniti vsako najmanjše trpljenje in preizkušnje.

    KAKO ŽIVETI POROČNO OBLJUBO-“V DOBREM IN SLABEM”? (piše terapevt Drago Jerebic-Aleteia)

    POROČNA OBLJUBA- V DOBREM IN SLABEM; V SLABEM NE POMENI V ALKOHOLU, NASILJU IN PODOBNEM.

    V SLABEM POMENI, DA MORDA NE POZNAM VSEH STISK , BREMEN SVOJEGA ZAKONCA, KJER BOM MORAL DATI SVOJ PRISPEVEK K POMIRJENJU. TA PRISPEVEK BO SEVEDA TERJAL SVOJ DAVEK V MOJEM ŽIVLJENJU.
    ———————————————————————————————————————————————————
    LAHKO REČEM, DA TEGA NISEM PRIPRAVLJEN STORITI. TODA ALI SEM PRIPRAVLJEN SVOJEMU BLIŽNJEMU- POSEBEJ ŽENI, MOŽU, OTROKOM POMAGATI NOSITI BREMENA , ZLASTI TISTA, ZA KATERA ON NI KRIV????

    KAJ, ČE SEM PODALJŠEK BOŽJE ROKE IN SE BOG HOČE TEGA ČLOVEKA DOTAKNITI PREK MENE?
    ——————————————————————————————————————————————————–
    KAJ , ČE MU ŽELI POMAGATI NOSITI BREME PREK MENE?
    ———————————————————————————————————————————————————
    KO JAZ REČEM NE, S TEM TUDI BOGU POVEM, DA NE BI BIL NJEGOV SODELAVEC.
    ———————————————————————————————————————————————————
    ZA LJUDI, KI SMO VERNI, JE TA MOMENT LAHKO ZELO MOČAN (prilog- Aleteia).

    Zato vedno vse izročajmo Bogu in Ga prosimo v težkih situacijah za Njegovo pomoč in vodstvo . ;Misijon ; se začne najprej v družini, ki je osnovna celica vsake družbe. Pomoč in naše usmiljenje so potrebni člani družine, sosedje in ostali državljani, da nas bo Gospod ozdravil in bomo močni in trdni v življenju, saj On podpira klecava kolena.
    Če se bomo trudili v okolju, kamor nas je postavil Gospod, bo svet prerojen.

    https://si.aleteia.org/2020/02/29/starsi-ki-pijejo-vzbujajo-pri-otroku-dvom-ali-je-sploh-kaj-vreden/

  33. Miro says:

    SV. BEDA – VELIKI MOLIVEC, DUHOVNIK, UČENJAK IN CERKVENI UČITELJ – ŠE DANDANES MOGOČEN SVETILNIK NA POTI K BOGU!

    Beda je že s sedmimi leti je vstopil v benediktinski samostan v domačem kraju, nato pa šel v šolo v Jarrow, kjer je ostal vse do smrti. Benediktinci so najstarejši meniški red v zahodni Evropi, saj ga je sv. Benedikt ustanovil že leta 529. Njihov matični samostan je na Monte Cassinu, pravilo reda pa je »moli in delaj«.

    Sv. Beda (ime pomeni “molivec”) je bil kot učenjak in pisatelj eden najpomembnejših učiteljev, njegove predavalnice so bile vedno polne mladine, pa tudi vse velike osebnosti njegovega časa (iz cerkvenega, svetnega in znanstvenega sveta) so si z njim izmenjavale misli.

    Več o osebnosti in delu tega svetnika na:
    http://svetniki.org/sveti-beda-castitljivi-duhovnik-in-cerkveni-ucitelj

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
    Sv. Beda, prosi za nas!

  34. Hvala says:

    Jezus pravi farizejem in pismoukom:

    To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene.
    Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi. Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila
    (Mt 5,6.8–9).
    Mnogi teologi in kristjani molimo k Bogu, srce pa je daleč od njega. Velikokrat so tradicija, običaji, verske navade pri vernih bolj pomembni kot Božja beseda. Človeško izročilo, običaj je ponekod nad Božjo besedo. Pred velikimi prazniki čistimo hiše, stanovanja, ker je to »nuja« in se spodobi, marsikdo pa se v pripravi na praznike ne posveti čiščenju duše v zakramentu sprave.
    Farizej daje miloščino, in sicer na način, da to vsi vidijo (Mt 6,1). O tem govori drugim z namenom, da bi ga (po)hvalili (Mt 6,2). Tudi mnogi kristjani javno oznanjamo, koliko smo prispevali za ta ali oni namen.
    Ne vemo, da smo s tem že prejeli svoje plačilo, saj nas ljudje hvalijo, občudujejo, ploskajo. To nam sila godi. S tem smo dosegli, kar smo želeli. Ne vemo pa, da to pred Bogom ne velja za dobro delo. V nekaterih župnijah se še danes pri pogrebnih mašah za pokojnega oznanjajo imena darovalcev za svete maše za pokojnega. Zdi se, kot da ne beremo evangelija, ki pravi, naj dobro delamo na skrivnem in naj za to ne ve nihče, razen Boga (Mt 6,3–4), če želimo prejeti plačilo od njega.
    Farizej se posti. To rad razglaša, da ga drugi hvalijo, občudujejo. Nekateri bolj »poglobljeni« verniki se postijo in o tem s ponosom govorijo drugim. Mnogi mešajo post z dieto, katere vsebina je popolnoma drugačna. Farizeji so polni zamer, neodpuščanja, neusmiljenja do bližnjih, grešnikov (Mt 23; Mr 2). Zametujejo usmiljenje, ljubezen do bližnjega, pravično sodbo. Prezirajo in zavračajo grešnike. Hlepijo po časti (častihlepje), po prvih mestih, aplavzu, popularnosti, priljubljenosti, oblasti,moči, mestu v družbi (Mr 12; Mt 23; Lk 11). Enako se dogaja danes. Mnogi krščeni rečemo, da ljubimo Boga, molimo, prejemamo zakramente, a v srcu sovražimo, preziramo, smo besni na bližnjega. Ne vemo, da se ljubezen do Boga odraža v ljubezni do bližnjega (1 Jn 2,9.1;
    Boštjan Hari: Krstna milost – neprecenljivi Božji dar
    37
    3,15; 4,20). Ne vemo, da če sovražimo nekoga, smo v temi in tako oddaljeni od Boga, ki je luč. Ko smo v temi, v sovraštvu do bližnjega, tedaj so naše molitve le prazno besedičenje pred Bogom.
    Mnogi kristjani hlepimo po prvih mestih, popularnosti, pozicijah v cerkvenih službah, ne samo v družbi. Hlepimo po višjih mestih znotraj Karitas, molitvene, biblične, zakonske skupine, krščanskega gibanja …Farizej dela dobro, a pogosto iz napačnega nagiba. Mnogi kristjani ne vemo, da krščanstvo ni humanitarna organizacija, ni skupina z nekimi moralno-etičnimi načeli, ampak mnogo več. Kristjan je poklican, da dela dobro bližnjemu, mu pomaga po svojih močeh, se daruje, žrtvuje zanj. Mnogi krščeni ne vedo, da če dobrega ne delamo iz ljubezni, ni vredno nič: »Ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, […] ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi« (1 Kor 13,3). Delanje dobrega iz preračunljivosti, koristoljubja, hlepenja po pohvali, aplavzu, iz katerega koli razloga, razen iz ljubezni, nič ne koristi. V Božjih očeh je hvalevredno le dobro delo iz ljubezni do Boga in bližnjega.
    Farizej je poln zavisti (Mt 27,18), napuha, prevzetnosti, domišljavosti, ima se za modrega (Mt 11), zaničuje druge, zaupa vase (Lk 18), zanaša se na svojo pravičnost in ne na Božje usmiljenje in milost. Med krščenimi ne manjka zavisti, predvsem znotraj cerkvenih služb, skupin, gibanj; ne manjka oholosti, zaničevanja drugih, ki ne živijo krščansko; ne manjka tudi zaupanja vase. Mnogi bolj zaupamo vase, v lastno »meso« – inteligenco, moč, položaj v družbi, povezave (»veze«) v družbi – kot pa v Boga. Držimo se pregovora, ki se je zelo utrdil v »krščanskih glavah«: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Zaradi tega pregovora se mnogi, ko smo v težavah, ne obračamo po pomoč najprej k Bogu; ne zavedamo se, da »brez Boga ne moremo ničesar storiti« (Jn
    15,5), ampak se zanašamo najprej nase, in če nikakor ne gre, se obrnemo na Boga. To je neevangeljska logika. Zanašanje nase pred zanašanjem na Boga ne pelje v življenje, marveč v životarjenje(Slovenski Katehetski urad-KRST-MOČ V NEMOČI-priloženo)

    http://sku.rkc.si/wp-content/uploads/2020/01/190122_zbornik_TISK.pdf

    KAJ PRED BOGOM NE VELJA ZA DOBRO DELO?
    ——————————————————————————————————————————————————–
    V priloženem gradivu je opisano , da Farizej daje miloščino , na način, da to vsi vidijo (Mt 6,1). Tudi mnogi kristjani javno oznanjamo koliko smo prispevali za ta ali oni namen. Ne vemo pa, da smo s tem že prejeli svoje plačilo , saj nas ljudje hvalijo, ploskajo, občudujejo itd…
    NE VEMO PA, DA TO PRED BOGOM NE VELJA ZA DOBRO DELO!

  35. Hvala says:

    DRUGA JEZUSOVA MISEL NA KRIŽU

    “ŠE DANES BOŠ Z MENOJ V RAJU” (Lk 23,43)

    TO JE BESEDA TOLAŽBE, KI JO SPREGOVORI JEZUS, DA BI POGNAL NAŠ STRAH PRED POGUBLJENJEM IN OBSODBO.
    MNOGO LJUDI SVOJ STRAH PRED SMRTJO POVEZUJE Z VEČNIM POGUBLJENJEM. BOJIJO SE, DA ZA BOGA NISO DOVOLJ DOBRI, DA NA; BOŽJO TEHTNICO ; NE BODO MOGLI POSTAVITI DOVOLJ DOBRIH DEL, DA NE BODO ZADOŠČALA , SAJ BODO TEŽJE NAPAKE IN GREHI. STRAH JIH JE, DA NE BODO PRESTALI BOŽJE SODBE( Ognjišče -priloga).

    Človek se lahko zamisli in vpraša iz katerih nagibov dela dobra dela, ali iz strahu pred pogubljenjem, ali iz strahu pred posledicami, itd…..Bog je edini, ki vidi v srce človeka. Če Gospodu popolnoma zaupamo in smo Mu predali nadzor nad življenjem , bo Gospod preskrbel za vse potrebno. Pri Gospodu je vse v harmoniji. Vsak dan Ga v molitvi prosimo, da nam razkrije načrt, ki Ga ima pripravljenega za naše življenje. Brez podeljenih milosti človek ne more ničesar storiti , niti hoteti dobro delati.

    S SVETO MAŠO IZVRŠUJEŠ NAJVEČJE DOBRO DELO, SVETA DARITEV POPRAVLJA MNOGE NAPAKE , NEMARNOSTI IN NAPAČNO IZVAJAN DOBRA DELA (77 milosti, ki jih prejmemo pri Sveti Maši).

    https://revija.ognjisce.si/iz-nasih-knjiznih-izdaj/16552-druga-jezusova-misel-na-krizu

  36. Hvala says:

    DRUGA JEZUSOVA MISEL NA KRIŽU

    ” ŠE DANES BOŠ Z MENOJ V RAJU” (Lk 23,43)

    TO JE BESEDA TOLAŽBE, KI JO SPREGOVORI JEZUS, DA BI POGNAL NAŠ STRAH PRED POGUBLJENJEM IN OBSODBO.

    MNOGO LJUDI SVOJ STRAH PRED SMRTJO POVEZUJE Z VEČNIM POGUBLJENJEM. BOJIJO SE, DA ZA BOGA NISO DOVOLJ DOBRI, DA NA ;BOŽJO TEHTNICO; NE BODO MOGLI POSTAVITI DOVOLJ DOBRIH DEL, DA NE BODO ZADOŠČALA, SAJ BODO TEŽJE NAPAKE IN GREHI. STRAH JIH JE, DA NE BODO PRESTALI BOŽJE SODBE (Ognjišče-priloženo besedilo).
    ———————————————————————————————————————————————————

    PRAVIČNOST IN NE ŽRTVENI OBREDI (Priloga Mirenski grad, papež Frančišek)
    ——————————————————————————————————————————————————–
    KAKOR PRAVI IZAIJA, BOGU NISO VŠEČ KLAVNE DARITVE JUNCEV IN JAGNJET, ŠE POSEBEJ , ČE SO OPRAVLJENE Z ROKAMI , KI SO UMAZANE S KRVJO BRATOV (Iz 1,1.15).

    KOT IMAMO NEKATERE DOBROTNIKE CERKVE, KATERIH DAR JE REZULTAT KRVI MNOGIH IZKORIŠČANIH, TRPINČENIH, Z DELOM ZASUŽNJENIH IN SLABO PLAČANIH LJUDI (Papež Frančišek).

    Pri tem se človek lahko zamisli in vpraša iz katerih nagibov dela dobra dela; ali ga je strah pogubljenja, posledic , itd…………Bog je edini , ki vidi v srce človeka in pri Njem je vse v ravnovesju, če Mu izročimo življenje ni potrebno dodatne bojazni kot-“nisem dovolj dober, “nisem opravil tega ali onega”…Bog bo poskrbel za vse potrebno, če Mu bomo zaupali.

    S Sveto mašo izvršuješ največje dobro delo. Sveta daritev popravlja mnoge napake, nemarnosti in napačno izvajana dobra dela(77 milosti, ki jih prejemamo pri Sveti Maši).

    https://revija.ognjisce.si/iz-nasih-knjiznih-izdaj/16552-druga-jezusova-misel-na-krizu

    http://www.mirenski-grad.si/bog-vzgaja-z-usmiljenjem

  37. Miro says:

    ČE BOGA PROSIMO ZA MILOST, NAM JO DAJE, ČE JO ŽELIMO SPREJETI; DA BI JO PA MOGLI SPREJETI, JE POTREBNA SAMOODPOVED! (Dn 392)

    Sv. Favstina Kowalska pripoveduje: Gospod Bog daje svoje milosti na dva načina: z navdihovanjem in z razsvetljenjem. Če Boga prosimo za milost, nam jo daje, če jo želimo sprejeti; da bi jo pa mogli sprejeti, je potrebna samoodpoved. Ljubezen ni v besedah ali čustvih, ampak v dejanjih. To je dejanje volje, dar oziroma podarjanje. Razum, voljo in srce – te tri duhovne zmožnosti moramo vaditi med molitvijo. V Kristusu bom vstala, vendar moram prej v njem živeti! Če se ne ločim od križa, se v meni razodeva evangelij. Vse moje pomanjkljivosti izpopolnjuje v meni Jezus – njegova milost, ki neprestano deluje. Presveta Trojica mi v polnosti podeljuje svoje življenje po darovih Svetega Duha. Tri Božje osebe prebivajo v meni. Ko Bog ljubi, ljubi z vsem svojim bitjem, z vso močjo svojega bitja. Če me je Bog tako vzljubil, kaj naj potem storim jaz – njegova nevesta? (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, 392).

    Več o tem na: http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  38. Hvala says:

    BREZ MILOSTI NE MOREMO NIČESAR!

    BREZ MILOSTI NE MOREMO NIČESAR, PRAV NIČESAR NE MOREMO STORITI BREZ GOSPODA. BREZ MILOSTI NE MOREMO NITI IZREČI: ZGODI SE, KAJ ŠELE IZPOLNITI BOŽJI NAČRT.

    TU SMO PRI ODGOVORU NA VPRAŠANJE, ČESA BREZ JEZUSA NE MOREMO STORITI?!

    LAHKO SADIMO KROMPIR, A TEGA NE MOREMO OPRAVITI NA PRAVI NAČIN IN V PRAVEM TRENUTKU, ČE NE SLEDIMO BOGU.
    ——————————————————————————————————————————————————-

    TAKO JE Z VSEM NAŠIM POČETJEM. BREZ MILOSTI NE MOREMO V VSAKDANJIH TRENUTKIH IZPOLNITI BOŽJE VOLJE (Mirenski Grad, Brezmadežna je polna milosti).

    Ker smo ustvarjena bitja, ki brez Gospoda ne moremo ničesar storiti, zato se moramo neprestano zahvaljevati Bogu in Ga slaviti, kot je dejal Sveti Pavel.

  39. Hvala says:

    BREZMADEŽNA JE POLNA MILOSTI (Mirenski grad )

    http://www.mirenski-grad.si/it/node/5476

  40. Hvala says:

    BOG URESNIČUJE SVOJO ZAMISEL: BOŽJA PREVIDNOST
    ———————————————————————————————————————————————————
    ———————————————————————————————————————————————————

    BOG DELUJE V SLEHERNI DEJAVNOSTI USTVARJENIH BITIJ: BOG JE PRVI VZROK, KI DELUJE V DRUGOTNIH
    VZROKIH IN PO NJIH: “BOG JE NAMREČ, KI PO SVOJEM BLAGOHOTNEM NAČRTU V VAS DELA, DA HOČETE IN DELATE” (Flp 2,13;prim 1 Kor 12,6).

    TO NIKAKOR NE ZMANJŠUJE DOSTOJANSTVA USTVARJENEGA BITJA MARVEČ NASPROTNO, TA RESNICA GA POVIŠUJE.

    PRIKLICANO IZ NIČ PO BOŽJI MOČI, MODROSTI IN DOBROTI, NE ZMORE USTVARJENO BITJE NIČESAR, ČE JE ODTRGANO OD SVOJEGA IZVORA, “SAJ STVAR BREZ STVARNIKA IZGINE V NIČ, ” (CS 36,3); ŠE MANJ MORE DOSEČI SVOJ POSLEDNJI CILJ BREZ POMOČI MILOSTI (prim. Mt 19,26; Jn 15,5, Flp,4,13).
    ——————————————————————————————————————————————————–
    ——————————————————————————————————————————————————–
    BOŽJA PREVIDNOST IN POHUJŠANJE ZLA (priloženo besedilo)

    http://www.marija.si/gradivo/kkc/V-bozja-previdnost/

  41. Miro says:

    NAREDITE IZ SVOJEGA DOMA DRUGI NAZARET

    »Naredite iz vašega doma in iz vaše družine drugi Nazaret, kjer vladajo ljubezen, mir, veselje in edinost, kajti ljubezen se začenja doma. Tam morate začeti in napraviti svoj dom za središče goreče ljubezni. Biti morate upanje trajne sreče svoji ženi, svojemu možu, svojemu otroku, svojemu staremu očetu, stari materi, vsakomur, ki je povezan z vami« (sv. Mati Terezija iz Kalkute).

    Molimo: Slava tebi, Jezus, ti si Izvir vse svetosti, ti si Živa voda! Pokaži nam pot do tvojega Presvetega Srca, da bomo iz tega studenca Božjega usmiljenja črpali vse potrebne kreposti, ki omogočajo ljubezen, mir, veselje in edinost v družini.

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

  42. Hvala says:

    BOŽJI KLIC

    Bog ima za vsakega od nas popoln načrt in želi, da bi bili srečni. Obžalovanja vredno je misliti, da Bog predlaga nekaj , kar nas ne bo osrečilo.! Poklic ni izbira ampak odgovor na na Božji klic (bolj obširno navedeno v prilogi -Nadškofija Maribor.

    Vsak poklic je kot drobno seme, kateremu je treba zrahljati in pognojiti zemljo, pripraviti ugodno okolje, ga zalivati in gojiti z vso skrbjo in pozornostjo (duhovniški, redovniški in ostali).

    V navedenem članku je nekaj naslednjih tem: ŽELIŠ VEDETI, KAKO BOLJ POLNO ŽIVETI SVOJE ŽIVLJENJE?,
    POKLIC NI IZBIRA AMPAK ODGOVOR,
    KAKO LAHKO SPOZNAN BOŽJO VOLJO ZA MENE?,
    ALI SEM LAHKO SREČEN, ČE NE SLEDIM TEMU, KAR JE BOG NAČRTOVAL ZAME?,
    KAKO SE ZAVEŠ POKLICANOSTI, NE POZABI, DA JE POKLIC PROCES, KAJ TOREJ JE IN KAJ NI POKLIC …………………

    ŽELIŠ VEDETI, KAKO BOLJ POLNO ŽIVETI SVOJE ŽIVLJENJE?
    ——————————————————————————————————————————————————-

    BOG TE JE POKLICAL V ŽIVLJENJE IN Z DAROM ŽIVLJENJA SI NA TEM SVETU PREJEL TUDI ENKRATNO POSLANSTVO, KAKOR GA PREJME VSAK ČLOVEK.

    POLNOST ŽIVLJENJA PA JE ODVISNA OD ODGOVORA, KI GA DAJEŠ (ALI NE DAJEŠ), KER ŽIVLJENJE JE V BISTVU ODNOS- ODZIVANJE NA KLIC.

    POKLIC NI IZBIRA AMPAK ODGOVOR
    ——————————————————————————————————————————————————–
    ČLOVEK JE PO NARAVI IN PO POKLICANOSTI RELIGIOZNO BITJE. PRIHAJA OD BOGA IN SE VRNE K BOGU. ČLOVEK JE USTVARJEN, DA BI ŽIVEL V OBČESTVU Z BOGOM, V KATEREM NAJDE LASTNO SREČO. V EVANGELIJU VIDIMO, KAKO JEZUS KLIČE K SEBI TISTE, KI JIH BO KASNEJE NAREDIL ZA SVOJE UČENCE.

    “NISTE VI MENE IZVOLILI, AMPAK SE VAS JAZ IZVOLIL IN VAS POSTAVIL, DA GRESTE IN OBRODITE SAD IN DA VAŠ SAD OSTANE”( Jn 15,16).

    KAKO LAHKO SPOZNAM BOŽJO VOLJO ZA MENE?
    ——————————————————————————————————————————————————–

    VSAK DAN MOLI IN PROSI BOGA, DA TI RAZKRIJE, KAKŠEN JE NJEGOV NAČRT ZA TVOJE ŽIVLJENJE, DA URESNIČIŠ NEKAJ POSEBNEGA ZANJ IN ZA NJEGOVO KRALJESTVO. BOG TE JE USTVARIL, TE PRIJEL ZA ROKO IN SANJE O TEBI SO, DA POVSEM PODARIŠ SVOJE ŽIVLJENJE. BOG TE JE USTVARIL, DA BI BIL SREČEN.

    KAJ JE POKLIC?
    ——————————————————————————————————————————————————-

    PRVI POKLIC VSAKEGA ČLOVEKA JE : BITI SVET!
    VENDAR JE VSAK OD NAS POKLICAN, DA ŽIVI POKLICANOST K SVETOSTI NA EDINSTVENI, NJEMU LASTNI POTI, KJER SE MORE POSVETITI.

    ALI SEM LAHKO SREČEN, ČE NE SLEDIM TEMU, KAR JE BOG NAČRTOVAL ZAME?
    ———————————————————————————————————————————————————
    ČE NE SLEDIŠ TEMU , KAJ KAJ JE BOG NAČRTOVAL ZATE, SICER LAHKO NA TEM SVETU DOSEŽEŠ NEKO RAVEN SREČE, GOTOVO PA NE MOREŠ BITI TAKO SREČEN, KOT BI LAHKO BIL, ČE SE JE ODLOČIL SLEDITI BOŽJEMU KLICU. ZATO JE ZELO POMEMBNO, DA MU POZORNO SLEDIŠ. IZBIRA POKLICA JE ENA NAJBOLJ POMEMBNIH ODLOČITEV, KI JIH BOŠ PREJEL V SVOJEM ŽIVLJENJU.

    Gospod želi, da Mu podarimo svoja življenja, da ima On nadzor nad vsem .

    http://cdp.nadskofija-maribor.si/cdp4/index.php/slisati/bozji-klic

  43. Miro says:

    ČIM BOLJ SAMI SEBE IZPRAZNIMO, TEM VEČ PROSTORA DAJEMO BOGU, DA NAS NAPOLNI S SEBOJ!

    Zakaj je evharistija velikonočna gostija? Evharistija je velikonočna gostija, ker nam Kristus, ki na zakramentalen način uresničuje svojo velikonočno skrivnost, podarja svoje telo in svojo kri kot hrano in pijačo ter nas združuje v svoji daritvi s seboj in med seboj (Kompendij Katekizma katoliške Cerkve).

    Omenimo še nekatere pomembne misli, ki so jih o sveti evharistiji zapisali veliki svetniki, kot so Albert Veliki, Frančišek Saleški in Mati Terezija iz Kalkute. Naj nas pri razmišljanju razsvetli Sveti Duh, da bomo z Njegovo pomočjo vse bolj prodirali v skrivnosti evharističnega življenja in tudi živeli v moči te nebeške hrane.

    Evharistija se imenuje
    zakrament edinosti in ljubezni:
    zato je treba to večerjo zaužiti
    v ljubezni cerkvene edinosti.
    (Albert Veliki)

    Dve vrsti ljudi sta,
    ki morata pogosto prejemati obhajilo:
    popolni, ker bi delali zelo narobe,
    če ne bi pristopali
    k izviru in vodnjaku popolnosti,
    in nepopolni,
    da bi mogli razumno
    težiti k popolnosti.
    (Frančišek Saleški)

    Jezus se je skril v ponižnost tabernaklja,
    kjer se je zmanjšal v drobcen delec kruha,
    ki ga lahko duhovnik drži z dvema
    prstoma. Čim bolj sami sebe izpraznimo,
    tem več prostora dajemo Bogu,
    da nas napolni s seboj.
    (Mati Terezija iz Kalkute)

    Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  44. Hvala says:

    Ljudje, ki smo slabotna bitja si želimo , da bi nam šlo v življenju vse gladko, da bi dobili tisto, kar smo si zamislili, da bi živeli s človekom, ki bo izpolnjeval določene kriterije, od Gospoda velikokrat zahtevamo in Mu naročamo, kaj se nam naj zgodi, kako naj naredi to in to stvar v našem življenju itd……… Skratka, v glavi si naredimo “spisek “, kakšno življenje bi hoteli imeti in s kom in kje itd. Hočemo uveljavljati svojo voljo. Skratka Bogu kažemo in Ga učimo, kako in kaj naj kaj naredi.

    MARIJA, ŽENA ZA NAŠ ČAS

    TVEGAJMO V TEM MARIJINEM MESECU STOPITI NA POT SVETOSTI, V ODPOVEDOVANJU LASTNIM PREDSTAVAM , KAJ SE MORA ZGODITI, KAJ MORAJO BITI LJUDJE OKOLI NAS IN KAKO SE MORA DO NAS OBNAŠATI BOG.

    MARIJINA SVETOST JE V POPOLNEM -ZGODI SE: TUDI KO SE MORA POSLOVITI OD ŽELJE PO MIRNEM ZAKONSKEM
    IN DRUŽINSKEM ŽIVLJENJU. NJENA SVETOST JE V -ZGODI SE: KO SE MORA ODPOVEDATI SVOJIM PREDSTAVAM, KAKO BITI ŽENSKA, KAKO BITI ŽENA IN KAKO BITI MATI.
    ——————————————————————————————————————————————————-
    “SVETA MARIJA “- JE TOREJ POVABILO, DA SE ZAZREMO V MARIJINO SVETOST. NJENA SVETOST JE BILA V TEM, DA NI PROTESTIRALA.
    A BOG VEDNO PRESENEČA. ŽELELA SI JE SVETOSTI, A NI NIKOLI RAZMIŠLJALA , DA BO TA ZAHTEVALA OD NJE CELO SRAMOTO, DA RODI NEZAKONSKEGA OTROKA. ČUDEN BOG, ČUDNA POT SVETOSTI!

    MARIJA VSEENO TVEGA V ZAUPANJU BOGU.

    NA POT SVETOSTI SE PODA TUDI JOŽEF. TUDI ON NIMA PRED OČMI IZRISANEGA ŽIVLJENJA PO BOŽJIH NAČRTIH.

    ŽE NA SAMEM ZAČETKU SKUPNE POTI Z MARIJO , BOG NAREDI VSE DRUGAČE, KOT SI SAM PREDSTAVLJA. PODOBNO KOT NJEGOVA ZAROČENKA SE SPRAŠUJE, KAJ NAJ STORI, DA BO PRAV. KER JE ODPRT ZA BOŽJO VOLJO, JE DOVOLJ PROSTORA ZA GOSPODOVEGA POSLANCA, KI MU POJASNI KAJ SE DOGAJA.

    NJEGOVA PRAVIČNOST SE DOPOLNI S POPOLNO PODREJENOSTJO BOŽJI VOLJI. KAKOR MARIJA REČE ANGELU, NAJ SE ZGODI, KAKOR BOG HOČE (Razlaga vzklikov Lavretanskih Litanij Matere Božje)- priloga

    http://www.mirenski-grad.si/sites/default/files/14%20Marija,%20zena%20za%20nas%20cas.pdf

  45. Janez says:

    Kartuzijan Gabriele M. Fulconis: Prošnja za srce, podobno Jezusovemu Srcu

    Moj nadvse ljubeči Odrešenik – ti si nam obljubil, da nam boš naklonil vse, za kar te bomo prosili v tvojem imenu. Zdaj se sklanjam k tvojim nogam, da te zaprosim po zaslugah tvojega božanskega Srca za milost, ki je zame nadvse pomembna in skrajno potrebna: daj mi srce, ki bo popolnoma skladno s tvojim čutenjem; srce, ki bo tako ponižno, da bo poznalo in ljubilo svojo ničnost; srce, ki bo tako potrpežljivo, da bo znalo gospodovati nad seboj in krotiti svojo nemirnost; sočutno srce, ki bo trpelo s stiskami drugih ter bo naglo priskočilo na pomoč; čisto srce, ki se bo balo celo videza in sence zla; srce, ki bo odmaknjeno od lažnih dobrin na zemlji in si ne bo želelo nič drugega kot večnih dobrin v nebesih; in končno – srce, razvneto od ljubezni do svojega Boga, in On naj bo na tej zemlji njegovo opravilo, njegova sreča, njegov edini zaklad. »Jezus, krotki in iz srca ponižni, prosim upodobi moje srce po svojem Srcu. Naj bom podoben Tebi Jezus v molitvi, delu, ljubezni in usmiljenju. «
    L’anima santa (odlomek)

    Kartuzijan Giovanni Battista Simoni: „Močna kot smrt je ljubezen“

    Ljubiti Jezusovo srce pomeni, da znamo mnogo trpeti – vedno, sami, v tišini, z nasmehom na ustnicah – pred pogledom Njega, ki preiskuje srca, medtem ko smo popolnoma zapustili drage osebe; ne da bi nas ljudje razumeli, ne da bi nas pomilovali ali tolažili. Da znamo skrivati kot neprecenljivi zaklad – na dnu duše, prebodene in razboljene, sredi srca, okronanega s trnjem – sveto skrivnost križa (prim. himno Vexilla crucis). Ljubiti ga pomeni pozabljati nase in na svojo revščino, zato da se spominjamo le njega, ki je vstajenje in življenje; vreči v to čaščenja vredno Srce sleherno tesnobno zaskrbljenost za svoj duhovni napredek. In četudi se stokrat zasačimo, da smo padli v iste nepopolnosti, se vedno brž postavimo pokonci, ponižno in mirno, z zaupanjem v večni čudež njegove vsemogočne milosti in se umirimo v neskončni milini Božjega odpuščanja. Biti predani Jezusovemu srcu pomeni, da si goreče želimo dosegati, da bi bilo poznano in ljubljeno; razširjati njegovo kraljevanje; poveličevati njegovo ime; izpolnjevati njegovo voljo, naj se nam razodeva s tega ali z onega vidika. Pomeni ljubiti duše, ki so cena njegove krvi; ljubiti jih vse, vselej, čisto in iskreno, medtem ko trajno, večno in celovito žrtvujemo svoje okuse, svoje ideale in svoje blagostanje.

    Manete in dilectione mea (odlomek)

    Sveta Evharistija: Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem (Jn 6, 56)

  46. Hvala says:

    Res , v današnjih časih velikokrat rečemo, da nimamo časa, da bi se veselili drug drugega, ker se nam zdi vse drugo pomembnejše od Jezusa in sočloveka. Včasih človek začuti, da bi rad z nekom delil čas na kavi, s toplim pogovorom in druženjem. A žal velikokrat slišimo: nimam časa, moram to in to opravit, danes ne, mogoče bom jutri utegnil, sem bolan, ne morem, moram še nekaj zaslužiti itd…..

    POVABLJENI NA GOSTIJO (Lk 14,15-24)

    DVOJNA ZAVRNITEV

    JEZUS ZAČNE PRIPOVEDOVATI ZGODBO O NEKEM ČLOVEKU, KI PRIPRAVI VELIKO VEČERJO IN POVABI VELIKO GOSTOV, SLUŽABNIKI REČEJO POVABLJENIM: “PRIDITE, VSE JE ŽE PRIPRAVLJENO.”

    A VSI SE ZAČNEJO OPRAVIČEVATI, DA NE MOREJO PRITI. EDEN, KER JE KUPIL NJIVO, DRUGI, KER JE KUPIL PET JARMOV VOLOV, SPET DRUGI, KER SE JE OŽENIL.

    VES ČAS OPRAVIČILA. OPRAVIČITI SE JE VLJUDEN NAČIN, KAKO REČI -ZAVRAČAM. ZAVRNEJO, A VLJUDNO. GOSPODAR TOREJ POŠLJE SLUŽABNIKE NA ULICE IN JIM PRAVI, NAJ PRIPELJEJO REVNE, BOLNE, ŠEPAVE, SLEPE………….IN TI PRIDEJO NA VEČERJO.

    EVANGELIJSKI ODLOMEK SE KONČA Z DRUGO ZAVRNITVIJO, A TA PRIHAJA IZ JEZUSOVIH UST.

    JEZUS TISTEGA, KI GA ZAVRNE ČAKA. DA MU DRUGO PRILOŽNOST MORDA TRETJO, ČETRTO, PETO…..

    A NA KONCU JE ON TISTI, KI ZAVRNE. TO O ZAVRNITVI NAM MORA DATI MISLITI. JEZUS NAS VČASIH KLIČE. KLIČE NAS, DA BI Z NJIM PRAZNOVALI, DA BI MU BILI BLIZU, DA BI SPREMENILI ŽIVLJENJE.

    POMISLITE, KAKO IŠČE SVOJE NAJBLIŽJE PRIJATELJE, A ONI GA ZAVRNEJO.
    ———————————————————————————————————————————————————

    ZATEM GRE ISKAT BOLNE……………………………..IN TI PRIDEJO. MORDA KATERI TUDI ZAVRNE. KOLIKOKRAT SLIŠIMO JEZUSOV KLIC, DA NAJ GREMO K NJEMU, DA NAJ NAREDIMO NEKO DOBRO DELO, DA NAJ MOLIMO, GA SREČAMO………………IN MI PRAVIMO: “VEŠ OPROSTI, GOSPOD, SEM PREHLAJEN, NIMAM ČASA, JUTRI. ZDAJ NE MOREM. IN JEZUS OSTANE SAM.
    ———————————————————————————————————————————————————

    KOLIKOKRAT ZAVRNEMO JEZUSA?!

    KDO PLAČA GOSTIJO? JEZUS
    ———————————————————————————————————————————————————

    APOSTOL PAVEL V BERILU POKAŽE RAČUN ZA GOSTIJO.
    PRAVI, DA JE JEZUS IZPRAZNIL SAMEGA SEBE, PREVZEL PODOBO SLUŽABNIKA , PONIŽAL SE JE VSE DO SMRTI NA KRIŽU (glej Tes, 2,5-11).

    S SVOJIM ŽIVLJENJEM JE JEZUS PLAČAL GOSTIJO. JAZ PA MU PRAVIM: “NE MOREM
    ——————————————————————————————————————————————————–

    NAJ NAM GOSPOD PODELI MILOST, DA BOMO RAZUMELI TO SKRIVNOST OTRDELEGA SRCA, TRDOVRATNOSTI IN ZAVRNITVE, TER MILOST, DA SE BOMO ZJOKALI.” (papež Frančišek med mašo v Domu Svete Svete Marte , 6.11. 2018)

    http://www.mirenski-grad.si/povabljeni-na-gostijo

  47. Miro says:

    JEZUS, KI JE Z DUŠO IN TELESOM ODŠEL V NEBESA, OSTAJA MED NAMI PRISOTEN NA VEČ NAČINOV!

    V Katoliški Cerkvi danes obhajamo slovesni praznik Gospodovega vnebohoda, ko je od mrtvih vstali Kristus dopolnil zemeljsko delovanje in odšel v nebo. Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja. Ta praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, saj se je Jezus po svetopisemskem izročilu po vstajenju štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam, preden je odšel v nebo (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11).

    Praznik želi poudariti pomen Kristusove bližine z Bogom Očetom in Svetim Duhom. Jezus, ki je z dušo in telesom odšel v nebesa, ostaja med nami prisoten na več načinov. Kot je zapisano v Konstituciji o svetem bogoslužju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965), je Kristus navzoč tedaj, ko skupnost verujočih (Cerkev) moli ali poje, v Božji besedi, zapisani v Svetem pismu, v duhovnikovi osebi, ko deluje v Jezusovem imenu, v zakramentih ter na posebej očiten in izrazit način v zakramentu evharistije, ki predstavlja trajno Kristusovo navzočnost.

    Pomen Kristusovega vstajenja in trajne navzočnosti med ljudmi je temelj, na katerem sloni nauk Cerkve in iz katerega izhaja tudi njeno verovanje. Cerkev po Kristusovem naročilu od zadnje večerje dalje (prim. Mt 26,26–30) ponavlja besede posvetitve kruha in vina v Kristusovo telo in kri.

    (Vir: Družina, SŠK)

    Več o pomenu praznika Gospodovega vnebohoda na:

    http://svetniki.org/gospodov-vnebohod-praznik

  48. Miro says:

    NIMAMO ČASA, DA BI SE VESELILI DRUG DRUGEGA!

    »Mislim, da je današnji svet postavljen na glavo in da ljudje toliko trpe, ker je tako malo ljubezni po domovih in v družinskem življenju. Nimamo časa za svoje otroke, nimamo časa drug za drugega, ni časa, da bi se veselili drug drugega! Ko bi le mogli povrniti v naša življenja tisto življenje, ki so ga živeli Jezus, Marija in Jožef v Nazaretu; če bi mogli iz naših domov napraviti drugi Nazaret, mislim, da bi mir in veselje zavladalo na svetu« (sv. Mati Terezija iz Kalkute).

    Molimo: Slava tebi, Jezus, ti si Emanuel, Bog za nami! Pomagaj nam, da bo v naših srcih zavladal tvoj mir in tvoje veselje, da si bomo vzeli čas drug za drugega in se skupaj veselili v Tvoji moči po najsvetlejšem zgledu svete družine iz Nazareta.

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!
    Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

  49. Janez says:

    Neznani kartuzijan: ENOTNOST BOŽJIH NAČRTOV (izvleček)
    Kadar motrimo skrivnosti Božje previdnosti in ljubezni, naj bo naš pogled enostaven. Bolj ko bodo naša pojmovanja preprosta, globlja bodo in resničnejša bodo. Zares – ravno po meri svoje preprostosti se bodo približevala Božjim zamislim. Bog – bodisi da ustvarja svet ali pa sedmi dan počiva, bodisi da odkupuje propadlega človeka ali mu daje v delež svojo slavo – se ne spreminja. Samo eno počne: je kot Bivajoči. V svoji Besedi, ki je speculum sine macula – zrcalo brez madeža (prim. Mdr 7, 26), zre in ljubi svojo bit. V Kristusu, ki je imago Dei invisibilis – podoba nevidnega Boga (prim. Kol 1, 15), z neskončnim veseljem opazuje svojo Besedo. V
    posvečenih dušah, ki so conformes imagini Filii sui – skladne s podobo njegovega Sina (prim. Rim 8, 29), gleda in ljubi svojega Maziljenca. Ko izreka Besedo, dela vse stvari – in v isti Besedi se one v Svetem Duhu vračajo v njegovo Božjo bitnost. Adam, ki je moral zapustiti Eden, je bil povrhu neki lik. Adam kot pralik (arhetip) in novi Adam – pristni človek, izdelek Boga – to je Kristus: Ecce homo – Glej, človek! (prim. Jn 19, 5). Njegov preljubi Sin, v katerem imamo odrešenje, odpuščanje grehov. On je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, najsi bodo prestoli ali gospostva ali vladarsva ali oblasti: vse je ustvarjeno po njem in zanj. In on je pred vsem in vse ima v njem svoj obstoj in on je glava telesu, Cerkvi; on je začetek, prvorojenec vstalih od mrtvih, da med vsemi zavzame prvo mesto. Kajti Bog je sklenil, da naj v njem prebiva vsa polnost in da s krvjo njegovega križa uresniči mir in tako po njem s seboj spravi vse, kar je na zemlji in kar je v nebesih (prim. Kol 1, 13-20). Tako je vse znova vzpostavljeno v Kristusu in znova povzeto v Besedi, ki se vekomaj pridružuje Očetu v dihanju Svetega Duha, v polnosti Bistva.

    Neznani kartuzijan: La Sainte Trinite et la vie surnaturelle.

  50. Miro says:

    MOŠKI IN ŽENSKE, KI MOLIJO, VERJAMEJO, DA JE LJUBEZEN MOČNEJŠA OD SMRTI – MOLITEV NAMREČ ODPIRA VRATA UPANJU!

    Današnja, tretja kateheza o molitvi je imela naslov Skrivnost stvarjenja. Papež Frančišek je za izhodišče razmišljanja vzel psalmistove besede iz Psalma 8:

    Ko gledam nebo, delo tvojih prstov,
    luno in zvezde, ki si jih utrdil:
    Kaj je človek, da se ga spominjaš,
    sin človekov, da ga obiskuješ?
    Gospod, naš Gospod,
    kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!
    (Ps 8,4-5.10)

    »Človekova molitev je tesno povezana s čustvom čudenja. Veličina človeka je neskončno majhna, če jo primerjamo z razsežnostjo vesolja. Njegove največje osvojitve se zdijo bolj mala stvar. »Vendar pa človek ni nič. V molitvi se močno poudarja čustvo usmiljenja. Nič ne obstaja slučajno: skrivnost vesolja je v dobrohotnem pogledu, ki ga nekdo sreča v naših očeh. Psalm zatrjuje, da smo ustvarjeni kot malo nižji od Boga, s slavo in častjo smo ovenčani (glej Ps 8,6). Odnos z Bogom je veličina človeka: njegovo ustoličenje. Po naravi smo skoraj nič, majhni – danes smo, jutri več ne, a po poklicanosti, po klicu smo otroci velikega Kralja!« je med drugim poudaril papež Frančišek.

    Več o tretji katehezi o molitvi na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2020-05/kateheza-molitev-odpira-vrata-upanju.html

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere zaupamo vate!

  51. Miro says:

    TUDI ŽIVLJENJE SV. BERNARDINA SIENSKEGA NAM PRIČUJE, DA KDOR JEZUSA IN MARIJO ČASTI, TA V NEBESA HITI!

    Danes obhajamo god svetega Bernardina Sienskega, slavnega ljudskega misijonarja, ki je bil usmiljenega srca in je rad pomagal ubogim in bolnim, posebej še v času kuge. Zelo se je zavzemal za dvig nravnosti, za pomirjenje in spravo med sprtimi, za širjenje češčenja Matere Božje, posebno pa se je zavzemal za češčenje Jezusovega imena. Ljudem je priporočal, naj radi kličejo Jezusovo ime in naj radi uporabljajo monogram IHS, ki je znamenje Jezusovega imena (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

    http://svetniki.org/sveti-bernardin-sienski-redovnik-in-ljudski-misijonar

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Bernardin Sienski, prosi za nas!

  52. Miro says:

    TISTI MALI NEROJENI OTROK JE POSTAL TARČA …

    »In danes bomo pogledali v svet in spoznali, da je tisti mali, tisti nerojeni otrok postal tarča smrti, tarča uničenja, ubijanja. In pomislimo, da Bog pravi: celo če te je mati mogla pozabiti – ampak mati ne more pozabiti! – celo, če te je mati mogla pozabiti, te jaz ne bom pozabil.

    In vendarle danes mati pozablja na otroka. Ne samo pozablja, ubija ga! In to zakaj? Mati se boji otroka, tistega malega, nerojenega otroka… najlepše stvaritve božje ljubezni… božjega darila« (sv. Mati Terezija iz Kalkute).

    Molimo: Slava tebi, Jezus, Ti si naše življenje, naša ljubezen! Prosimo Te, odpri naša srca in jih vžgi z ognjem Božje ljubezni, da bo vsako življenje na tem svetu sprejeto in spoštovano od spočetja naprej, pa vse do naravne smrti.

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

  53. Janez says:

    Kam greš človek? Človek brez Boga je nič! Homine quo vadis? Nihil est homo quin sit Deus!

    Vztrajati moramo vsak dan tako, da se bomo z ljubeznijo in resnico postavili proti laži, napuhu in konformizmu, egoizmu ter lakomnosti vsemogočnežev in hudobnežev, ki delajo razne naglave grehe nasprote Jezusovemu nauku v Evangeliju. Gospod, daj nam vsem Ljudem dobre volje pogum in milost, da bomo vztrajali v poštenosti, dobroti, odpuščanju in dali drugim zgled resnice kot dobri Ljudje in Dobri Kristijani. Zdravnika ne potrebujejo zdravi ampak bolni je rekel Odrešenik. Koliko Ljudi dobre Volje je vztrajalo v Kristusovm nauku dobrote, ko so z osebnim zgledom živeli za druge in pomagali revežem, brez besed, vedno in takoj in z delom, služenjem in ljubeznijo izpričevali Ljubezen do Boga. Ni da bi se pritoževali, treba je živeti in ukrepati po Evangeliju ter drugim dati tihi zgled krščanske Ljubezni. In tihi zgledi pravičnega življenja vlečejo bolj kot poplava besed. Prosimo pa Boga za blagoslov in Milost in marsikaj se bo premaknilo na bolje. Več ko nas bo, večja Moč krščanske drže bo prisotna med ljudmi. Ker smo vsi Ljudje božji Otroci smo vsi žejni Resnice in Pravice ter Ljubezni Boga Očeta. In Oče nas bo uslišal, ker ga prosimo in živimo po njegovih Naukih. Vzemi si čas za Boga in moli s svojimi besedami iskreno in odprto k Njemu in uslišal Te bo, saj je naš Oče. In marsikaj se bo potem lažje uredilo, razrešilo in ozdravilo, kar bi sicer ostalo na pol pota narejeno, neizvršeno ali neozdravljeno. Saj čudeži po Milosti Božji obstajajo, ko v to verjamemo in to dejavno tudi podpiramo z Vero in Spolnjevanjem Božje Volje. Pustimo Bogu, da pride k nam in ostane v nas. Molimo in prosimo ga za Milosti Vere in Ljubezni, za vodstvo in navdih, da bomo vedno hodili po Jezusovi Poti Odrešenja. Prosimo Jezusa za Milost, da bomo vedno hodili po Poti Odrešenja, živeli pravično, bili dobri in usmikjeni, delali dobra dela in molili, se ogibali stranpoti greha in spolnjevali Božjo Voljo in bili podobni Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Spreobrnimo se in poboljšajmo se, da bomo Bogu v Čast in Slavo Vekomaj! Bog ki nas ljubi nam bo odpustil grehe in nas sprejel nazaj k Sebi, saj želi, da se Vrnemo k Njemu.

    Janez AKA Dichter Hansi

  54. Miro says:

    OBHAJILO NI ZA SVETNIKE, AMPAK ZA TISTE, KI HOČEJO POSTATI SVETNIKI!

    Kakšno češčenje gre zakramentu evharistije? Temu zakramentu gre tako med mašo kakor tudi zunaj nje božje češčenje (latria). Cerkev namreč s kar največjo skrbnostjo shranjuje posvečene hostije, jih prinaša bolnikom in drugim osebam, ki se ne morejo udeležiti svete maše, jih izpostavlja slovesnemu češčenju vernikov in jih prenaša v procesijah. Cerkev vabi vernike k pogostnemu obisku in češčenju Najsvetejšega zakramenta, ki je shranjen v tabernaklju (Kompendij Katekizma katoliške Cerkve).

    Prosimo Svetega Duha, da nam pomaga pri premišljevanju naslednjih misli o sveti evharistiji, ter nas spodbudi k življenju v moči te nebeške hrane:

    Evharistija simbolizira in utrjuje vrednote
    miru in ljubezni, ker je darovanje Kristusa,
    ki je dal svoje lastno življenje
    kot protistrup za nečlovečnost.
    (Ciprijan iz Kartagine)

    V žrtvi na Kalvariji se »dopolni« Očetova
    posebna ljubezen do Sina Jezusa, ki v svoji
    smrti izkuša njegovo najglobljo bližino.
    (Giacomo Biffi)

    Ti, pastir, nas s kruhom hrani,
    ti nam, Jezus, stoj ob strani,
    ti nas pasi, ti nas brani, ti nam daj
    med nebeščani mesto v večnih radostih.
    (Bogoslužje na telovo)

    Obhajilo ni za svetnike, ampak za tiste,
    ki hočejo postati svetniki.
    Zdravilo se daje bolnim,
    prav kakor se daje hrana slabotnim.
    (Janez Bosko)

    Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  55. Janez says:

    Kartuzijan Augustin Guillerand: Misli o ponižnosti (skrajšan povzetek duhovnih misli)

    Veličina Boga – ničnost človeka. Ta dvojna resničnost ureja sleherno bogoljubnost, oblikuje jo v enovito celoto, ki jo cementira in upravlja Božja ljubezen. Bog biva od nekdaj – človek ne biva, ampak je ustvarjen tako kot vse Stvarstvo. Bog in bit sta vse-edino. Človek pa biva samo tedaj, ko mu Bog posreduje bit in ga vzdržuje in ohranja iz Ljubezni in Usmiljenja. Bogoljubnost se poraja iz tega posredovanja. In molitev, ki je navsezadnje le bogoljubnost in actu, je gibanje duše, ki priznava, da prejema, da pa nima ničesar razen tega, kar je prejela. Izpoved tega dejstva je molitev v svojem bistvu – in to je ponižnost. Molitev, ki poteka v tem duhu, je pristna molitev. Ponižnost človeka je vključena v vero, v spoštljivo in skromno ter moledujočo podvrženost duše pri molitvi Bogu. Čutim, da se bom spet ponavljal. Poprej za to ne bi imel poguma. Menil sem, da s tem govorim, pa nič ne povem. Zdaj pa me pri tem doletevajo pomirjenost in neizmerne blagodati. Brez konca in kraja govorim o tem, kar ljubim, z Njim, ki ga ljubim. Zatorej rad ponavljam: Bog je velik; je Gospod prav tako kot Oče; v Njem je sleherna odličnost; vse popolnosti skupaj in podaljšane v neskončnost ne morejo izraziti bogastva njegove Biti, ene in polne; vse življenje, ki bi ga prebil v motrenju, v premišljevanju, v poglabljanju v te skrivnosti, v prizadevanju najti v njegovem delovanju podobe, ki bi mogle nuditi neko zamisel o njem – vse bi me pustilo daleč, zelo daleč, neskončno daleč od resničnosti. On je vedno iznad, daleč nad vsem, kar si moremo zamisliti ali izraziti. Odtod bo prišla iskrena in goreča ponižnost. Spričo te neizmernosti, ki presega vse čase, vse kraje, vsa bitja, vsa njihova svojstva in popolnosti – in tudi to minutico, ki jo imam za dolgost življenja, prostorček, ki ga zasedam, mejnike mojega bitja in moje dejavnosti, ob katere trčim vsak hip –, se utrjuje in prekipeva izkušnja moje slabotnosti, moje ničnosti. Spravlja me na moje mesto, dela me čisto majhnega v moji ničnosti, ki ji ona neizmernost omogoča biti. Dobri Bog ne želi ničesar bolj kot izkazovati usmiljenje in pomagati. On čaka – rekel bi nestrpno čaka, če bi bil On zmožen nestrpnosti – na trenutek, ko bo to mogel. Ime »Bit«, ki mu ga pridevam, je nepopolno, človeški izraz. Ta Bit je Ljubezen sama, je dar samega sebe, Dobrota. Dajati se, razdajati se vedno in takoj z veseljem – to je njeno življenje brez kakršnegakoli egoizma in pričakovanega povračila. Ona dela samo to. Oče večno daje Sinu to neskončno Bit, katere izvir je On sam – ocean, počelo in cilj. Sin, navdan tem gibanjem, katerega mu izroča Oče, vrača svojemu Očetu – bolje, v svojem Očetu – ta dar, ki ju zedinja, vzajemno povezuje, ohranja drugega v drugem. Kot kako žareče ognjišče, ki bi bilo obenem neko brezmejno zrcalo, se Oče upodablja v Sinu in Sin upodablja Očeta; Ljubezen, ki ju zedinja, izhaja iz obeh, spet ju upodablja, osvetljuje in ju omogoča videti – nato pa odhaja iz njiju, da bi se razprostrla izven njiju, se posredovala bitjem, ki se bodo darovala, navdana z istim gibanjem, tako kot se darujeta onadva – ter bodo skozi to darovanje združena z njima in bodo vsa eno z njima.

    Duša, ki moli, ponižno prosi za to podelitev Duha ljubezni; prosi Boga, naj se ji daruje; prosi torej za tisto, česar si Bog brezmejno želi. Med to brezmejno željo Boga in molitvijo te duše obstaja torej soglasje, ubranost, popolno sporazumevanje. Ponižna duša priznava, da nima v sebi težnje po darovanju same sebe – težnje, ki je v bistvu božanska. Priznava, da je ne more imeti, če ji je ne podeli bistvena Ljubezen. Taka ponižnost potem zadene Boga v srce ter mu pridobi slavo, ki si jo Bog predvsem – in nadvse – želi. Od tod njena vsemogočnost, ki se ji ni moč upirati: Bog se ne upira. Spričo take molitve popusti, klone – če smem tako reči; premagan
    je, seveda premagan od samega sebe, od te ljubezni, te potrebe, da bi se podaril – potrebe, na katero se sklicuje duša kot ponižna prosilka. Zgledi te vsemogočne ponižnosti so neizpodbitno prepričljivi. Najprej seveda Jezus: njegovo ubogo, zlomljeno telo; njegovo obličje, pokrito s pljunki; vse njegovo bitje, izpostavljeno zasramovanju, tako da ni niti več podobno človeku, kar je postal, potem ko je bil preziran do skrajnega dna izničenja – in je zato bil, kot pravi sveti Pavel, povzdignjen nad vse in nad vsakogar. Za njim – ponižna Devica. Bog si jo je izvolil za Mater in ona govori: Ozrl se je na nizkost svoje dekle (prim. Lk 1, 48). Da, Bog je videl in vzljubil in slišal v njej ponižnost; saj je prav to, kar ljubi, kar išče, kar ga privlači in zadržuje, kar ga veže in obvezuje v odnosu do nas.

    Ta Božji pogled na dušo, ki se pred njim naredi čisto majhno, ta pogled, ki je posredovanje večne Luči in neskončne Ljubezni – kakšna milina in kakšna moč v molitvi! Ta je podpirala kananejsko mater pred nogami Odrešenika, podpirala je stotnika, ki je Jezusa goreče in v Veri prosil za čudež ozdravitve služabnika. Jezus se je vdal njuni ponižni prošnji, ki mu je tako rekoč na silo izvabila zaprošeno čudo in očarano čudenje rekoč, da toliko Vere še ni videl v Izraelu! Ponižni človek, ki prosi, se predstavlja s privlačnostjo praznine bitju, ki hoče to praznino napolniti. Ni mu treba zlomiti nobenega odpora; ni mu treba odstraniti nobene navzočnosti; ni mu treba izvesti nobenega preoblikovanja. Samo vstopiti, zavzeti svoje mesto, odgovoriti na neko pričakovanje in ga izpolniti. Ponižni človek je tisti ubožec, o katerem neprenehoma govorijo psalmist in svetopisemske knjige na splošno. Na razpolago mu je Božje bogastvo – pa ne na podlagi neke ozke in neljubeznive pravičnosti, temveč na sami podlagi najglobljega bistva Boga, ki je Ljubezen.

    Ni neplodnih molitev ampak je molitev posušene duše, ki vegetira
    Ni neplodnih molitev – pač pa so posušene duše. Molitev posušene duše ni molitev, ni vzpon k Bogu. Taka duša ni pred Božjim obličjem, ni na višini. Ostaja sama v sebi, vegetira in umira. Le ustnice brbrajo besede, ki bi mogle biti molitev – ali pa se lakti razpenjajo v kretnje, ki spominjajo na neko gibanje k nebesom. V globinah duha pa nič ne spremlja teh zlaganih zunanjih razkazovanj. Jezus govori: Njihove ustnice me častijo, a njihovo srce je daleč od mene. Nič mu ni bolj mrzko ko ta zlaganost. Razumem ga. Taka drža razbija enotnost v človeku. Telesu in duši, ki sta združeni podstati, daje dve razhajajoči se usmeritvi. Ponižuje nas izpod nas. Molitev farizeja v templju, molitev ošabnosti, ni dosti več vredna. Ne postavlja se pred Božje obličje, temveč pred lastni jaz – in zahteva od Boga, da naredi prav tako. Preneha biti v odnosu z neskončno Osebo, v kateri se dopolnjuje sleherna človeška oseba. Ostaja od Nje ločena. Je samo še »drugi« – tisti, ki se ni znal vzpostaviti, s tem da bi se rešil samega sebe in vstopil v Božjo resnico. Vendar ponižnost ni nezaupljivost, ampak prej njeno nasprotje. Je neka enačba: pravo razmerje – dojeto, sprejeto, vzljubljeno – do tega, kar je. To, kar je: Bog je Bit sama po sebi, mi pa smo le bitje v Njem. Molitev nezaupljive duše izreka samo polovico te resnice; pozablja pa na drugo polovico, tako bitno in tako milo. Bog ne more vtisniti svojih potez vanjo; taka duša ni prosojno zrcalo, v katerem bi mogel predstavljati svojo podobo in porajati. Na kratko rečeno: kadar molimo pri Gospodovih nogah, moramo biti Njegovi Ljubi Otroci in v molitvi prositi: Oče naš in ga Ljubiti z besedami, življenjem in vsem kar premoremo.

    Addendum:
    Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik, pravi Jezus. Vsako mladiko na meni, katera ne rodi sadu, odstrani; in vsako, katera rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besed, ki sem vam jih govoril. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu; zakaj brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, se vrže ven kakor mladika in usahne; in jih pobero, vržejo v ogenj in zgore. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličanje mojega Očeta, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci (Jn 15, 1-8).

    Kartuzijani, Ecrits spirituels, duhovni odlomek.

  56. Miro says:

    KAKOR DRUŽINA POTREBUJE ZEMELJSKO MATER, KI JE SRCE DRUŽINE, TAKO POTREBUJE NEBEŠKO MATER!

    Neka uslužbenka je zapisala: »Prvo izkustvo uslišane molitve sem doživela pri desetih letih starosti. Takrat je namreč nekaj let starejši brat zbolel za meningitisom. Odpeljali so ga v bolnico. V bolečini in strahu za njegovo življenje, ki je viselo na nitki, smo v družini zanj molili in upali, da nam ga dobri Bog na priprošnjo nebeške Matere Marije zdravega vrne. Malo je bilo naravnega upanja, saj od desetih tako obolelih otrok le eden premaga to bolezen. Zato sem poleg skupne molitve zanj še sama goreče in zaupno prosila Marijo, naj se ga usmili. Ne spominjam se, kako dolgo je ostal v bolnici, vendar se je vrnil zdrav. Kolikšno veselje za vse v družini, posebno za mamo, najbolj pa zame, saj sem bila prepričana, da mu je pomagala moja priprošnja k Mariji. To prepričanje, ki je prihajalo iz otroško vdanega srca, me je tako spodbudilo, da od tega dogodka dalje nisem opustila osebne molitve. Z njo sem se v zahvalah in novih prošnjah obračala na Marijo.«

    V Lurd je prišla mati, črnka, s pohabljenim otrokom v naročju. Z veliko gorečnostjo je prepevala pred kipom lurške Matere. Otrok ni ozdravel. Navzoče je ganila vera in zaupanje te matere. Neka ameriška romarica jo je sočutno vprašala, če ji je zelo hudo, ker otrok ni ozdravel. Mlada črnka je odgovorila: »Ne prosim za otrokovo zdravje. Moj mož ni kristjan. Iz Afrike sem prišla peš, da se zahvalim Mariji. Ona je uslišala mojo prošnjo, da bi mož z ljubeznijo sprejel tega otroka. Zahvaljujem se Mariji, ker je možu izprosila to milost.«

    Kakor družina potrebuje zemeljsko mater, ki je srce družine, tako potrebuje nebeško Mater. Marija ni le mati vesoljne Cerkve, ampak je tudi mati vsake družine posebej, saj je družina Cerkev v malem. Mati Marija družino povezuje med seboj in z Bogom. V pesmi prosimo: »Marija, ti pomagaj nam! Naše nam družine vodi, vzgajaj v pravi jih svobodi!«

    Povzeto po knjižici Nauči nas moliti 4, p. Anton Nadrah

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  57. Hvala says:

    http://www.fejstbog.si/index.php/100-odlomkov-iz-svetega-pisma/346-6-bog-poklice-abrahama-1-mz-12-1-20

    Bog je zvest tudi takrat, ko mu ljudstvo ni zvesto, oz. Mu ne zaupa.

    ABRAHAM IN SARA V EGIPTU

    ABRAHAM SE JE ODZVAL NA BOŽJI KLIC IN ŠEL V NEZNANO. PRIŠEL JE V OBLJUBLJENO DEŽELO , ZGRADIL OLTAR IN TAM ČASTIL GOSPODA SVOJEGA BOGA, NASTOPILA JE LAKOTA, KI JE ABRAHAMA POGNALA IZ NJEGOVE NOVE DEŽELE. LAKOTA JE BILA HUDA IN ODŠEL JE V EGIPT, DA BI OBVAROVAL SVOJO DRUŽINO IN SVOJE ČREDE OHRANIL PRI ŽIVLJENJU. TO JE BILA LOGIČNA IZBIRA. NIL JE NAMREČ TUDI V SUŠNEM OBDOBJU ZAGOTAVLJAL VLAGO IN PREŽIVETJE JE BILO LAŽJE .

    ALI JE ABRAHAM RAVNAL PRAV, KO SE JE -SICER RAZUMNO IN LOGIČNO -ODLOČIL ZA POT V EGIPT??
    ——————————————————————————————————————————————————–

    ZA RAZLIKO OD JAKOBA , KI JE KASNEJE ŠEL V EGIPT PO BOŽJEM NAROČILU, BOG ABRAHAMU GLEDE TEGA NI NAROČIL NIČ. ODLOČIL SE JE SAM.

    LAHKO BI REKLI, DA JE ŠEL ABRAHAM V EGIPT NA LASTNO PEST!
    ——————————————————————————————————————————————————–

    ZANIMIVO PRI TEM POTOVANJU JE TO, DA JE ABRAHAM SICER POVSOD, KAMOR JE PRIŠEL, GOSPODU POSTAVIL OLTAR -LE V EGIPTU TEGA NI STORIL. V EGIPT GA TOREJ NE VODI VERA IN ZAUPANJE, TEMVEČ STRAH IN SKRB ZA LASTNO ŽIVLJENJE.
    ——————————————————————————————————————————————————-

    V BISTVU GA JE BILO LAHKO UPRAVIČENO STRAH, KAJTI KRAJEVNI VLADARJI SO RADI SKLEPALI ZAVEZE Z NA NOVO PRISPELIMI NOMADI NA NAČIN SKLEPANJA POROK Z NJIHOVIMI ŽENSKAMI, SESTRAMI IN HČERAMI. LE Z ŽENAMI TEGA NI BILO MOGOČE, RAZEN ČE SO PREJ UBILI MOŽA.

    ABRAHAM SE JE V STRAHU MORAL ODLOČITI , ALI SE BO ZANESEL NA BOGA ALI PA SE BO POSKUŠAL REŠITI S SVOJIMI MOČMI IN ZVIJAČAMI.
    IZBRAL JE DRUGO!
    ——————————————————————————————————————————————————-

    ODLOČIL SE JE ZA LAŽ, DA JE SARA NJEGOVA SESTRA IN JO S TEM DAL NA RAZPOLAGO FARAONU.

    KORENINA OZADJA TE LAŽI JE PRAVZAPRAV NEZAUPANJE V BOGA.
    ——————————————————————————————————————————————————–

    ABRAHAM , DA BI ZAVAROVAL SEBE IN SVOJE ŽIVLJENJE, IZPOSTAVI IN ŽRTVUJE SARO.
    ČLOVEŠKO GLEDANO JE LAŽ DOBRO DELOVALA!

    ABRAHAM JE BIL S FARAONOVE STRANI BOGATO NAGRAJEN IN NA VIDEZ SE MU JE DOBRO GODILO.
    ——————————————————————————————————————————————————

    TODA KAJ JE S BOŽJO OBLJUBO, DA BO BOG ABRAHAMU-SEVEDA PO SARI – OBUDIL MOGOČNO POTOMSTVO?
    NA TO ABRAHAM NI MISLIL! JE PA NA SVOJO OBLJUBO MISLIL GOSPOD. UDARIL JE FARAONOVO HIŠO Z NADLOGAMI IN NA TA NAČIN POSKRBEL, DA SE LAŽ RAZKRINKA IN VZPOSTAVI SPET PRAVO STANJE.
    ——————————————————————————————————————————————————-

    TA ZGODBA IMA PRECEJ PODOBNOSTI Z REŠITVIJO IZRAELCEV IZ EGIPTOVSKEGA SUŽENJSTVA KAKŠNIH 500 LET KASNEJE. ABRAHAM IN SARA STA NA NEK NAČIN PREDPODOBA IZRAELSKEGA LJUDSTVA.

    NAJPOMEMBNEJŠI PA JE NAUK TE ZGODBE.
    ——————————————————————————————————————————————————-

    BOG JE ZVEST TUDI TAKRAT, KO MU LJUDSTVO NI ZVESTO.
    ———————————————————————————————————————————————————

    PRAV ZARADI BOŽJE ZVESTOBE JE LAHKO ABRAHAM PREHODIL POT VERE IN PO TEJ POTI NAJ SEDAJ HODIMO TUDI MI.

    ZELO PODOBNA ZGODBA JE OPISANA TUDI V 20. POGLAVJU 1. MOJZESOVE KNJIGE, KO JE ABRAHAM PREBIVAL V GERARJU IN SE JE KRALJU ABIMELEHU ZLAGAL, DA JE SARA NJEGOVA SESTRA.-

    TUDI TU PA JE V OSPREDJU NAUK, DA BOG NE DOPUSTI, DA BI SE ZARADI ČLOVEŠKE PRERAČUNLJIVOSTI IN PREVAR NJEGOVE OBLJUBE IZNIČILE.
    ———————————————————————————————————————————————————

  58. Janez says:

    Predanost Bogu brez pridržka
    Potrebujemo veliko potrpežljivosti v odnosu do lastne duše, da niti ne govorimo o telesu. Največje naprezanje naravne energije brez Njega ne bo navrglo niti enega komolca naši telesni višini, kot nam govori naš Gospod; in tudi ne bomo dosti spremenili značaja, s katerim smo obdarovani po naravi in po vzgoji – in ta značaj ostaja precej nehvaležen do Božje Dobrote in nespameten do Božje Ljubezni, ki se brezmejno izžareva do vsega ustvarjenega in tudi do nas. Ljubimo Boga in bodimo hvaležni za vse kar smo in kar imamo. Gospod nas uči naj ne sodimo, da ne bomo sojeni, kajti le Bog bo sodil. Kdor pa pošteno priznava to, kar je, in s tem že izgubi skušnjavo, da bi kritiziral druge; kdor kljub temu priznanju ne preneha sleherni dan znova s svojimi napori, ne da bi se oziral na uspeh, pa vztraja zgolj zavoljo Boga in računa samo na njegovo dobroto – tak človek se bo več kot samo izboljševal: »opuščal« bo samega sebe in se brez pridržka prepuščal Bogu ter Verjel Njegovi Božji Dobroti in Pravičnosti.

    Navidezna človeška svoboda
    Bog nam je daroval v svoji Pravičnosti svobodo, da se lahko prosto odločamo za Božjo Voljo in Ljubezen ali pa jo nehvaležno zavračamo. Mi si dostikrat zaradi naših slabosti in grešne narave ne upamo verjeti takšnemu dostojanstvu, takšni svobodi, ki sta nam ponujena v dar, kot da ne bi zaupali Božji darežljivosti in Usmiljenju do nas in zvesto hodili za Kristusom. Spregledujemo njegova bistvena darova tisti hip, ko zlorabimo nižje vrednote in zaidemo na stranpota. Hromita nas pomanjkljiva vera in zaupanje v Boga, ki nam hoče le dobro ter želi, da pridemo k Njemu, tudi ko grešimo in smo se izgubili. Nimamo nobene moči na zgrešeni poti, po kateri skušamo hoditi, kajti boječnost in tesnobnost dušita tisto, kar je v človeku najboljšega. Odprimo torej svoje oči in srce v molitvi, kadar smo popolnoma na samem z Bogom in se pokesajmo ter prosimo za Božje Vodstvo, da ne zaidemo na stranpoti v temo greha, kjer ni Boga, kjer so skušnjave Mamona in greha ter hudobija. Zberimo se in zavejmo se tega, kar nam On daruje; tega, kar On je prišel za nas. Naš pogum in naša potrpežljivost bosta trdna samo tedaj, kadar bosta izvirala iz neke globoke sreče in goreče Vere v Boga. Njemu namreč daje več slave ponižnost iz ljubezni kot pa kakršenkoli uspeh. Ne izkoriščajmo navidezno svobodo tako, da gremo od Božje Luči in se predamo grehu. Brez Boga nismo nič in ne moremo narediti nič. On je naše Vse, kar smo in kar premoremo!

    Kartuzijan Dionizij: Kako naj se vedemo pri molitvi (Molitev k Bogu)
    Boga je treba moliti in klicati v duhu, pripravljenem na pobožnost, tako kot pravi Sveto pismo: Pred molitvijo pripravi svojo dušo in ne bodi kakor človek, ki skuša Gospoda (prim. Sir 18, 23 vg). […] Ker je torej slavni in nesmrtni Bog neizmerno veličasten, ga je treba klicati in častiti z vso spoštljivostjo in strahom, kot govori prerok: Služite Gospodu v strahu in vriskajte mu v trepetu! (prim. Ps 2, 11 vg). Tudi apostol pravi: S strahom in spoštovanjem služimo Gospodu! (prim. Heb 12, 28). Po drugi strani pa – ker je Bog neskončno usmiljen – ga moramo prositi z vsem zaupanjem. Neskončno večja je namreč njegova dobrota in usmiljenost od naše človeške omejenosti, pokvarjenosti in revščine. Vrh tega je Boga spričo njegove neizmerne dostojanstvenosti in svetosti treba klicati v duhu, ki je poslušen in neomadeževan. Potemtakem je treba klicati Gospoda vesolja z zbranim, pozornim, gorečim, bogaboječim in ponižnim srcem, da smo pazljivi na smisel besed in da se modro zavedamo Božje navzočnosti in veličastnosti. Kdor bo tako molil in se tako navadil moliti, bo od Boga prejemal in občutil v svojem umu pri lastnih molitvah neko sladko okrepčilo za duha ter notranjo okusnost; in veselilo ga bo prositi ter se pogosto pomuditi pri molitvi. Končno – moliti ni treba le zase, pač pa tudi za skupno blaginjo Cerkve, za mir in prenovo v vseh njenih udih, za mir v domovini, za starše in sorodnike, za tiste, ki se priporočajo v molitev, in za dobrotnike, za žive in rajne, za vse ljudi.

    Kartuzijan Augustin Guillerand: Zahvaljevanje Bogu
    Naše zahvaljevanje Bogu postaja neki zvok v neizmerni duhovni harmoniji, ki opeva njegovo usmiljenost, dobroto in Ljubezen. Občutek naše duševne revščine pa je še neki zvok v istem spevu – in niti ne med najmanj lepimi. Tedaj pojemo »v otožnem molu«; nad dušo je razprostrta nekakšna zavesa; in ta zavesa razprostira nad celotno hvalnico neki žalostni prizvok. Treba nam je poguma in še posebej zaupanja, da nadaljujemo s petjem. Imejmo ta pogum, imejmo to zaupanje. Ure naše nemoči so Božje ure. Bogu se daje vsa slava, kajti On daje vse. Tudi muka je čudovita. Ob takih urah trpimo, zato ker bi hoteli biti deležni te slave, s tem da bi bili deležni delovanja. Ne zavedamo se, da Bog hoče vse, zato ker je On vse; ne zavedamo se, da nas On drži v ničnosti, zato ker tudi smo nič. Tedaj vstopamo v Resnico in v Življenje. Bog je Ljubezen in je tam, kjer se ljudje razumejo, ljubijo, si pomagajo, molijo in delajo vse v večjo Božjo Čast in Slavo. Amen.

    Kartuzijani: De laudabili vita viduarum et Amour et silence (izvlečki iz duhovnih misli)

    Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in k svojemu Očetu moli na skrivnem (Mt 6, 6a)

    Kdor Gospodu z vdanostjo služi, bo sprejet, in njegova molitev se dviga do oblakov (Sir 35, 16)

    Zakaj si žalostna, moja duša? Zakaj me vznemirjaš? Zaupaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil; svoje poglede upiram vanj, k svojemu Rešitelju in svojemu Bogu (prim. Ps 42, 6 vg)! Amen.

  59. Janez says:

    Kartuzijan Gabriel M. Fulconis: Revščina in usmiljenje
    Jezusu je ljubo, da me po spodrsljajih, ki jih zagrešim, a se jih pokesam, pogrezne v morje svoje neskončne usmiljenosti. Niso mu všeč nezaupljivosti in bojazni, ki vznemirjajo dušo, kajti on je Bog miru. Zato si moram tedaj, ko začutim v svojem duhu in v svojem srcu nemir in grenkobo zaradi svojih napak, iskreno reči: »To ni moj Bog, ni moj Jezus, ni prijatelj te duše, temveč njen sovražnik, ki hoče, da bi po prvem spodrsljaju, morda majhnem, zagrešila še druge, večje.« Zato se moram v globini ponižati ter mu s polnim zaupanjem reči: »Moj Bog, moj Odrešenik, moje vse – glej, tukaj sem pred teboj, s ponižnim in potrtim srcem, ki zaupa v tvojo neskončno usmiljenost. Da – zato ker si ti usmiljeni Bog, in zato, ker sem jaz usmiljenja vredni ubožec. Če ne bi bil tak, bi te ne mogel klicati s tem lepim imenom. Zato me vedno bolj združuj s seboj v goreči ljubezni; jaz pa ti obljubljam, da ti bom v prihodnosti vedno bolj zvest.«

    Neki Kartuzijan: Predanost brez pridržka
    Potrebujemo veliko potrpežljivosti v odnosu do lastne duše, da niti ne govorimo o telesu. Največje naprezanje naravne energije ne bo navrglo niti enega komolca naši višini, kot nam govori naš Gospod; in tudi ne bomo dosti spremenili značaja, s katerim smo obdarovani po naravi in po vzgoji – in ta značaj ostaja precej neotesan. Brez Boga nam ne zraste niti en las na glavi. Brez Boga ne moremo storiti nič! Potrebna je potrpežljivost in ponižnost, delo in molitev. Kdor pa pošteno priznava to, kar je, in s tem že izgubi skušnjavo, da bi kritiziral druge; kdor kljub temu priznanju ne preneha sleherni dan znova s svojimi napori, ne da bi se oziral na uspeh, pa vztraja zgolj zavoljo Boga in računa samo na njegovo dobroto – tak človek se bo več kot samo izboljševal: »opuščal« bo samega sebe in se brez pridržka prepuščal Bogu. Njemu namreč daje več slave ponižnost iz ljubezni kot pa kakršenkoli uspeh. Vsakdo mora ceniti svojo dušo, Božjo hčerko in nevesto; sprejemati mora delovanje Svetega Duha v njej skladno z načinom, ki je Njemu po volji. Duša je tako nežna, da se je more dotakniti le Bog. Zaprosimo presveto Devico Marijo, naj nam posreduje svojo blagost, kajti ta nas hrani za Boga in nas uvaja v čistost na najvišji stopnji, ko bomo prosti slehernega odpora in pripravljeni na Jezusov ponovni prihod.

    Virgo singularis, inter omnes mitis, nos culpis solutos, mites fac et castos. Amen! Služabniki vseh smo nežni, nežni in čisti. Amen!

    Kartuzijani L’ anima santa, Amour et silence et altro

  60. Hvala says:

    https://revija.ognjisce.si/pisma/7412-kaj-je-greh-proti-svetemu-duhu-in-kaj-je-dusa-in-vest

    PO SVETOPISEMSKEM RAZODETJU JE ČLOVEK OSEBA, KI JE USTVARJENA PO BOŽJI PODOBI IN JE TELESNO- DUHOVNA
    RESNIČNOST. IN DUŠA JE TISTO DUHOVNO POČELO V ČLOVEKU, ZARADI KATEREGA POSTANE MATERIALNO TELO ČLOVEŠKO IN DELEŽNO DOSTOJANSTVA BOŽJE PODOBE.

    DUHOVNA DUŠA NE NASTANE IZ SPOLNIH CELIC OBEH STARŠEV, KOT TO VELJA ZA TELO , AMPAK JO BOG IZ LJUBEZNI NEPOSREDNO USTVARI IN JE ZATO NEUMRLJIVA. Ognjišče-Marjan Turnšek ), več o tem v prilogi.

  61. Miro says:

    KRŠČANSTVO V LUČI SVETOPISEMSKEGA RAZODETJA NE MORE SPREJETI REINKARNACIJE, AMPAK VERUJE V ENKRATNO ZEMELJSKO ŽIVLJENJE!

    Kot je že pred leti zapisal p. Vinko Škafar, novodobska gibanja, kljub številnim različicam, zelo poudarjajo reinkarnacijo. Zanje je pomembno, da človek pretekla slaba dejanja popravlja v naslednji inkarnaciji. Učijo, da se bodo reinkarnirali v neko nižjo vrsto življenja, če ne bodo dobri; če pa bodo dobri, reinkarnacija ne bo več potrebna in se bodo prelili v neosebno božanstvo. S tem pa tudi izgubijo svojo osebnost in individualnost. Mi verujemo, da človek ostaja, da kot oseba živi tudi po smrti, govorimo o občestvu svetih, oni pa o izničenju osebe, o zlitju v neosebno božanstvo. Krščanstvo v luči svetopisemskega razodetja ne more sprejeti reinkarnacije, ampak veruje v enkratno zemeljsko življenje. Sicer pa se v vzhodnih verstvih reinkarnacija pojmuje kot bolečina in kazen, v gibanjih nove dobe pa bolj kot večkratna možnost samouresničitve. Različno je tudi pojmovanje časa. Mi ga pojmujemo kot nekaj linearnega, kar se je začelo in se bo nekoč končalo. V novi dobi pa je čas pojmovan ciklično, ni začetka in ni konca. Novodobsko pojmovanje časa se prav tako ne ujema s svetopisemskim razodetjem.

    Odlomek iz članka: New age – iskanje »instant« sreče, p. Vinko Škafar

    Božje usmiljenje, ki nam daješ nesmrtno življenje, zaupamo vate!

  62. Janez says:

    KAJ JE KRISTUSOVA LJUBEZEN ZA VSE NAS?
    Izraz »Kristusova ljubezen« se nanaša na ljubezen, ki jo ima Kristus do vseh tistih, za katere je umrl, da bi jih rešil (Drugo pismo Korinčanom 5,14–21; Pismo Galačanom 2,20; Pismo Efežanom 3,14–19; 5,2.25; Prvo Janezovo pismo 3,16; Razodetje 1,4–6). »Kristusova ljubezen« je njegova pripravljenost, da žrtvuje svoje življenje kot odkupnino, da odkupi Božje izvoljence, ki si tega ne zaslužijo, kazni večne smrti za greh. Bog Sin, ki je obstajal od minule večnosti z Bogom Očetom (Evangelij po Janezu 1,1–4) in Svetim Duhom, je ljubeče privzel človeško telo in naravo (hipostatična združitev, da so Jezusa Ljudje videli, ko je živel med njimi), zgodovinsko znano kot Jezus Kristus (Evangelij po Janezu 1,5–18).

    Motiviran z veliko Ljubeznijo do nas ljudi je Jezus izpolnil vse zahteve Božje postave, tako da je, kot pravi Bog in pravi Človek na Zemlji, živel popolnoma pravično življenje in umrl kot Božja nadomestna spravna daritev za kazen za greh, da bi osvobodil vse, ki verujejo samo vanj, prihodnje sodbe in večne kazni (Razodetje 20,11–15). Po »Kristusovi ljubezni« Bog, ki je pravičen in svet, odpusti grehe tistih, ki jim je po daru milosti dana vera v Jezusa (Pismo Rimljanom 3,21–26). »Kristusova ljubezen« je imela našo potrebo po Odrešeniku od greha, smrti in pekla za pomembnejšo kot svoje božanske privilegije (Pismo Filipljanom 2,1–8). »Kristusova ljubezen« je ravnala nesebično, ko se je odpovedala upravičeni časti in slavi, da bi dosegla utelešenje; to je vodilo v zavračanje, posmehovanje, izdajo, tepež in križanje, da bi spravil z Bogom tiste, ki so bili vnaprej določeni za posvojitev (Pismo Galačanom 4,1–7; Pismo Efežanom 1,3–6). To je potrdil, ko je tretji dan vstal od mrtvih (Pismo Rimljanom 4,23–25). Kristusova ljubezen sega do najnevrednejših upornikov (Prvo Petrovo pismo 3,18). »Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Pismo Rimljanom 5,6–8). »Kristusova ljubezen« pomeni, da je Jezus dal največ, kar je lahko, za tiste, ki so si to najmanj zaslužili! Žrtev je bistvo »Kristusove ljubezni«.

    »Kristusova ljubezen«, ki je izkazana grešnikom v zgodovini na križu in v vstajenju, je šele začetek. V sedanjosti Bog kliče in pritegne svoje ovce, naj zaupajo v Kristusa kot Odrešenika in Gospoda (Evangelij po Janezu 6,44.65; 10,3.26–30; Pismo Rimljanom 8,28–30; Pismo Galačanom 1,6; Pismo Hebrejcem 9,15; Judovo pismo 1,1). Sveti Duh, ki prebiva v njih, jih naredi za Božje posvojene otroke in sodediče z Jezusom (Pismo Rimljanom 8,12–17)! On je kristjanov zagovornik in svetovalec in tolažnik (Evangelij po Janezu 14,16–17.26; 15,26; 16,7–15). Ne glede na to, kaj preživljajo sveti, vedno vztraja, posreduje, vodi in ščiti (Pismo Rimljanom 8,26–39). Ker Jezus upravičeno vlada kot najvišji dobrohotni Kralj, Sveti Duh, ki prebiva v kristjanih, ljubeče spodbuja kristjane, da mu poslušno predajo položaj slave in vladanja, ki si ga zasluži (Drugo pismo Korinčanom 5,14–17). »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega. Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je, in vsak, kdor ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je tudi on čist« (Prvo Janezovo pismo 3,1–3).

    Addendum
    Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 28,16-20)
    Tisti čas se je enajst učencev odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovóril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

    Ko so bili zbrani, so ga vprašali: »Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?« Rekel jim je: »Ni vaša stvar, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti. Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« Po teh besedah se je dvignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom. Ko so po njegovem odhódu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla: »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.«

    »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni.« (Jn 16,4)

    Življenje na Zemlji je preizkušnja – priprava na tisto, kar nas čaka v prihodnosti. Za vernike je to večno življenje v prisotnosti Boga in Jjuegove Ljubezni in Usmiljenja. Kako smo torej lahko izbrani in zmožni sprejeti dar večnega življenja? Pot je samo ena – vera in zaupanje v Božjega sina, Jezusa Kristusa. Kajti Jezus pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje; kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.« (Janez 11:25-26) Brezplačni dar večnega življenja je na voljo vsakomur, vendar pa od nas zahteva, da se odrečemo posvetnim užitkom in se žrtvujemo Bogu. »Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje vanj, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.« (Janez 3:36) Po smrti ne bomo mogli obžalovati svojih grehov, kajti ko bomo enkrat gledali Bogu v oči, ne bomo imeli druge možnosti kot da verjamemo vanj. On hoče, da pridemo k njemu z vero in ljubeznijo v duši. Če bomo sprejeli Jezusovo smrt kot odrešenje za naše grehe, nam bo omogočeno živeti spodobno življenje na zemlji, po smrti pa na veke uživati v Kristusovi družbi v Nebeški domovini.

    Gospod pridi in ostani z nami vse dni!

    Gotquestions et altro

    Slava Bogu Očetu, ki me je ustvaril – ker me je ljubil.
    Slava Jezusu Kristusu, ki je umrl zame – ker me je ljubil.
    Slava Svetemu Duhu, ki živi v meni – ker me ljubi.
    Amen.

    Sveta Mati Terezija

  63. Hvala says:

    http://mirenski-grad.si/postno-predavanje-pustolovscina-vere

    PUSTOLOVŠČINA VERE

    Ali je odrešitev po veri ali pa je odrešitev po veri in z dobrimi deli je nekako tema, ki nam da, da bi razmišljali o Bogu, oz. kako bi Mu najbolje služili.
    Osebno me je zelo nagovoril članek, ki sem ga priložila _PUSTOLOVŠČINA VERE. Na duhovnem predavanju je bila v gosteh sestra Rebeka Kenda, ki pravi, da če gremo na srečanje z živim Bogom, moramo spremeniti mišljenje in razmišljati tako kot JEZUS.
    Sestra Rebeka je ob svetopisemskih odlomkih pripravila 5 korakov SPREOBRNJENJA.

    Razmišljala sem o tem; jaz velikokrat poudarjam: Če se človek prepusti vodstvu Bogu, da On vodi njegovo življenje v celoti, je popolnoma vse zajeto, tu se človeku ni potrebno mučiti, kaj bo še naredil in kaj ni naredil, ker s tem žalimo Boga, oz. Mu s svojim početjem onemogočamo vodenje našega življenja; to pomeni tudi, da Mu ne zaupamo, da bi On skrbel za nas v celoti, glede na načrt, ki ga ima za posameznika in na Njegovo voljo.

    Če razmišljamo naprej: Bog je Gospodar vsega in ima za vsakega človeka pripravljen načrt-to je unikatni načrt za posameznika.
    Nekdo umrje nekaj časa po rojstvu, nekdo je invalid, ki se ne more gibati , oz premikati celo svoje življenje, nekdo bo srečal Gospoda morda šele pri stotih letih itd ,,,,,,ampak On, ki je Gospodar vsega, in je vse usklajeno po Njem, bo poskrbel, da bo pomagal človeku, ki se Mu je zaupal in da bo človek izpolnil Njegov načrt. V tem načrtu pa je zajeto vse.

    Že Sveti Pavel je rekel, da vse kar delamo naj bo Bogu v čast in ljudem v korist. Tudi, ko jemo ali pa spimo, ali opravljamo svoj poklic delajmo to tako, da bo Bogu v čast in ljudem v korist. Vse kar dobrega in koristnega naredimo je delo usmiljenja. Delo usmiljenja je tudi, če skuhamo kosilo določeni osebi s katero živimo ali pa ne živimo, če človeka lepo pozdravimo na cesti, je tudi delo usmiljenja, ker je tudi njega ustvaril Stvarnik, molitev invalidov, ki se ne morejo premikati in darovanje trpljenja je delo usmiljenja, spoštovanje popolnoma drugače mislečih ljudi, spoštovanje ljudi drugih narodnosti s katerimi smo vsak dan lahko v kontaktu. Če pomislim, je največji izziv človeka v življenju ta, da je zadovoljen v “okviru”-to je v življenju tam , kamor ga je Gospod postavil, da hodi povezan popolnoma z Gospodom, da zna potrpeti in živeti s popolnoma drugače mislečim človekom, po domače bi rekli, da se popolnoma vživi in prilagaja in daje dih življenju s sočlovekom, ki nimata ene skupne točke, pa najsi bo ta človek v družini, pri sosedih , v državi ali pa v svetu. Gospod nam tudi nalaga, da se trudimo in delamo vse, kar je po Njegovi volji. Če pa delamo vse po Njegovi volji, potem delamo tudi dobra dela usmiljenja po Njegovem načrtu, ki Ga ima za posameznika.

    Gospod je naročil Favstini Kowalski kar je najpomembnejše v življenju človeka. Ne, da naredi ne vem kakšno veliko delo, nad katerim bi se človeške oči zabliskale od veselja zaradi tega velikega dela, ampak je na prvem mestu POKORŠČINA BOGU IN PONIŽNOST. Favstina je to dobro spoznala in tudi o tem pisala v svojih dnevnikih. Včasih je hotela moliti ali pa iti k sveti maši v kapelo, ali pa kaj drugega postoriti , pa ni mogla zaradi bolezni ali pa česa drugega. Jezus jo je tako učil in ji dal vedeti, da je za Njega vse: POSLUŠATI GA IN BITI PONIŽEN.
    Jaz pravim temu po domače, da mi ljudje ne moremo doumeti Božje skrivnosti, niti se ne smemo delati bolj pametne s svojimi razmišljanji , ampak je prva točka v življenju , da POSLUŠAMO GOSPODA; KAJ ŽELI OD NAS. ISKATI NJEGOVO VOLJO, ne svoje volje uveljavljati in podajati.

    BOG JE REKEL PO PREROKU IZAIJU: (Iz 48, 17-19) TAKO GOVORI GOSPOD, TVOJ ODKUPITELJ , SVETI IZRAELOV: JAZ SEM GOSPOD TVOJ BOG, KI TE UČIM, KAR TI KORISTI, KI TE VODIM PO POTI, PO KATERI
    MORAŠ HODITI.
    O DA BI PAZIL NA MOJE ZAPOVEDI!
    TEDAJ BI BIL TVOJ MIR KAKOR REKA, TVOJA PRAVIČNOST KAKOR MORSKI VALOVI.
    TVOJEGA ZARODA BI BILO KAKOR PESKA IN POTOMCEV TVOJEGA RODU KAKOR NJEGOVIH ZRN.
    Gospod nas vodi po poti, ki jo je On določil , če Mu dopustimo.

    Sestra Rebeka Kenda in njenih pet korakov spreobrnjenja:

    1. ODGOVORITI NA JEZUSOVO POVABILO TAKO KOT APOSTOLI, KI SO PUSTILI VSE IN ŠLI ZA NJIM. POTREBNO JE POSLUŠATI JEZUSOV GLAS V SVOJEM SRCU, KAJTI JEZUS NAGOVARJA VSAKEGA ČLOVEKA V NJEGOVI KONKRETNI SITUACIJI IN ČE SE PREVEČ OBOTAVLJAMO NAS HUDIČ PREMAGA.

    2. ZAUPATI GOSPODU-IMETI POGUM BITI DRUGAČEN, NE DVOMITI V BOGA, UGAJATI BOGU, NE LJUDEM.

    3. OSEBNA ODLOČITEV-VSAK MORA SKOZI EVANGELIJ SPOZNATI IN ZAČUTITI KDO JE ZANJ JEZUS, DA LAHKO ODKRIJE SVOJO IDENTITETO.

    4. SPOZNATI RESNICO O SEBI- ČE SE ČLOVEK ZANAŠA LE NA SVOJO MOČ , GA PREJ ALI SLEJ PRIPELJE DO DNA. TAKRAT SE NEKAJ PRETRGA V NJEGOVEM SRCU IN RESNIČNO SREČANJE Z BOGOM JE MOŽNO LE V ISKRENEM KESANJU IN ODPUŠČANJU.
    ——————————————————————————————————————————————————-
    5. SPREJETI POSLANSTVO IN STOPITI NA POT LJUBEZNI. KO ODKRIJEŠ KDO SI, SE DAŠ NA RAZPOLAGO BOGU IN SAMO LJUBEZEN JE MESTO V HOJI ZA JEZUSOM.

    Če imamo povezavo z Bogom in ga ljubimo, se nam ni treba bati, da bomo kaj zamudili ali pa ne naredili kakšnega dobrega dela, kajti Njegova Ljubezen do nas je življenje , ki nam Ga želi dati Jezus, ne temelji na nobenem strahu ali razglabljanju, ampak na POSLUŠNOSTI NJEMU, PONIŽNOSTI IN ISKANJU NJEGOVE VOLJE.

  64. Janez says:

    Ali je odrešitev samo po veri ali je odrešitev po veri in z dobrimi deli?
    To je morda najbolj pomembno vprašanje v krščanski teologiji. To vprašanje je povzročilo protestantsko reformacijo, ki temelji predvsem na Svetem pismu. Stoletja, ki je znova razkrila evangelij Svetega pisma, ki ga je zgodnja cerkev oznanjala. To je ključno vprašanje med Svetopisemskim krščanstvom in vsemi drugimi krščanskimi verami. Je odrešitev samo po milosti preko vere v Jezusa ali je po veri z dejanji? Je človek odrešen že, ker verjame v Kristusa, ali mora za svojo odrešitev še nekaj dodatnega sam storiti? Ali je sprava z Bogom nekaj, kar se je zgodilo izven nas? Ali je Bog storil spravo popolnoma za nas v Kristusu, oziroma ali je odrešenje odvisno, vsaj delno od nas? Ali je krščanska pravičnost nam tuja (Lat. extra nos – zunaj), katero jo izvoljenim Bog pripisuje samo po milosti, samo preko vere, samo v Jezusa Kristusa, brez del? Ali moramo nekako zaslužiti Božje usmiljenje?

    Ob tem vprašanju se mnogi zmedejo, zato ker se ne zedinijo z vsem, kar Sveto pismo v celoti uči na tej temi in se ne sprijaznijo s celotnim sporočilom Svetega pisma. Izven sobesedila, neprevidno primerjajo Pismo Rimljanom 3,28; 5,1; Pismo Galačanom 3,24 z Jakobovim pismom 2,24 in domnevajo razliko med Pavlom (odrešeni smo samo po božji milosti, samo preko vere) in Jakobom (odrešeni smo po svoji veri in delih). V resnici sta se Pavel in Jakob dobro razumela in sta se strinjala drug z drugim, saj sta bila oba vodena po istem, nezmotljivem Svetem Duhu, kadar sta pisala Sveto pismo. Zaradi malomarnosti pri učenju Svetega pisma, nekateri ljudje trdijo, da je to edina točka nesoglasja v razmerju vere in del. Trdijo, da Pavel dogmatično govori, da je opravičenje le po božji milosti, preko vere (Pismo Efežanom 2,8-9) medtem, ko Jakob pravi, da je opravičenje ne le samo po veri, temveč tudi po dobrih delih (Jakobovo pismo 2,24). Ta površinski, navidezni problem rešimo, če natančno preučimo, kaj je pravzaprav Jakob rekel. Jakob izpodbija tezo, da ima človek odrešujočo vero, če se njegova vera ne vidi v dobrih delih (Jakobovo pismo 2:14-26). Jakob nagovarja, kako naj človek dokaže drugim ljudem (ne Bogu) svojo vero z dobrimi deli. Jakob poudarja, da bo resnično verovanje v Jezusa, ki človeka odrešuje od greha, vplivalo na spremenjeno življenje, označeno z dobrimi deli (Jakobovo pismo 2,17-18; 20-26). Vera naj pomaga kristjanom, da bodo boljši ljudje in dobri kristjani. Jakob ne pravi, da so kristjani opravičeni po veri plus dela, temveč da bo človek, ki je opravičen samo po milosti, samo preko vere, delal dobra dela, ker je nova stvaritev v Kristusu (poglej Drugo pismo Korinčanom 5,17-19). Če človek trdi, da je vernik pa njegovo življenje, ni označeno z dobrimi deli – potemtakem nima resničnega verovanja v Kristusa (Jakobovo pismo 2,14; 17; 20; 26). Jakob nam ne razloži, kako človek lahko zasluži spravo z Bogom, temveč kako, že na novo rojen človek dokaže ljudem, da je zares popolnoma opravičen po milosti preko vere.

    Pavel piše enako v svojih pismih. Sad Duha, ki ga bodo verniki imeli je napisano v Pismu Galačanom 5,22-23 (poglej Mihej 6,8; Pismo Rimljanom 6,22-23; Pismo Hebrejcem 13,20-21). Takoj, ko nam Pavel pove, da so božji ljudje odrešeni po milosti preko vere in ne po delih (Pismo Efežanom 2,8-9), nam razkrije, da so ustvarjeni, da delajo dobra dela (Pismo Efežanom 2,10). Prav tako kot Jakob pričakuje spremembo v življenju, jo Pavel pričakuje, »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (Drugo pismo Korinčanom 5,17) Jakob in Pavel se strinjata v poučevanju o odrešitvi, vendar prideta do istega sklepa z drugega zornega kota. Pavel vedno poudarja, da je odrešenje le po božji milosti, samo preko vere, samo v Jezusa Kristusa. Jakob, enako kot Pavel, pa močno poudarja dejstvo, da resnična krščanska vera v Kristusa brez izjeme proizvaja dobra dela. Korenita sprava z Bogom je samo božja milost, ki povzroča vero. Sad (dokaz) odrešujoče vere so dobra dela. Zveličanje v Kristusu je vedno samo po božji suvereni milosti preko darila vere, ki bo vedno sebe prikazala z dobrimi deli. Jakob v pismu pravi, da je vera brez dobrih del mrtva.

    Vera brez del je mrtva, Jakobovo pismo 2,14-24.26 (izvleček)
    14 Kaj pomaga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ali ga more vera rešiti? 15 Ako sta brat in sestra brez obleke in nimata vsakdanjega živeža, 16 pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru, pogrejta se in se nasitita« – pa jima ne daste, kar je potrebno za telo, kaj to pomaga? 17 Tako je tudi z vero, če nima del: sama zase je mrtva. 18 Pa poreče kdo: Ti imaš vero in jaz imam dela. Pokaži mi svojo vero brez del, in jaz ti iz svojih del pokažem vero. 19 Ti véruješ, da je en Bog? Prav delaš; tudi hudi duhovi vérujejo, pa trepečejo. 20 Ali hočeš, nečimrni človek, spoznati, da je vera brez del prazna? 21 Ali ni bil naš oče Abraham opravičen iz del, ker je položil svojega sina Izaka na oltar? 22 Vidiš, da je vera sodelovala z njegovimi deli in da se je vera po delih dopolnila. 23 Spolnilo se je pismo, ki pravi: »Abraham je Bogu verjel in se mu je štelo v pravičnost« in je bil imenovan »prijatelj božji«. 24 Vidite, da se človek opravičuje iz del in ne samo iz vere. 26 Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva.

    gotquestions et altro

  65. Miro says:

    SESTRA FAVSTINA: »JEZUS, UMIRI NEVIHTO, KER TVOJ OTROK NI SPOSOBEN MOLITI NAPREJ, SPANEC ME MUČI« (Dn 1197)

    Sv. Favstina Kowalska pripoveduje: Danes ponoči je bila huda nevihta. Sklonila sem se z obrazom do tal in začela moliti litanije vseh svetnikov. Proti koncu litanij me je prevzemal tako močan spanec, da nikakor nisem mogla te molitve dokončati. Tedaj sem vstala in rekla Gospodu: »Jezus, umiri nevihto, ker tvoj otrok ni sposoben moliti naprej, spanec me muči.« Po teh besedah sem na široko odprla okno in nisem ga pritrdila s kavljem. Sestra N. mi reče: »Kaj delate, sestra, saj bo vihar odtrgal okno. »Odgovorila sem ji, naj mirno spi – in takoj se je nevihta popolnoma pomirila. Naslednji dan so se sestre pogovarjale o tem hitrem utišanju nevihte, ne vedoč, kaj je to pomenilo. Nič nisem na to odgovorila, samo v sebi sem razmišljala: »Jezus in Favstinka vesta, kaj to pomeni (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, 1197).

    Več o tem na: http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!
    Sv. Favstina, prosi za nas!

  66. Hvala says:

    KAJ POMENI BOŽJI BLAGOSLOV?
    ———————————————————————————————————————————————————

    POGOSTO BLAGOSLOV ZAMENJUJEMO ZA USPEH ALI REŠITEV IZ TEŽAV

    BOG JE ZAGOTOVIL, DA BO OBILNO BLAGOSLOVIL TISTE, KI GA LJUBIJO.
    “BLAGOSLOVLJEN MOŽ, KI ZAUPA V GOSPODA”, PRAVI PREROK.
    “PRIDITE BLAGOSLOVLJENI MOJEGA OČETA, ” JE POZNEJE REKEL JEZUS.

    TODA KAKO NAJ RAZUMEMO TO PONAVLJAJOČO OBLJUBO BLAGOSLOVA V SVETEM PISMU?

    BOŽJE SPREMSTVO
    ——————————————————————————————————————————————————-

    POGOSTO BLAGOSLOV ZAMENJUJEMO Z USPEHOM ALI REŠITVIJO IZ TEŽAV. ZAKAJ SE TEŽAVE SPLOH POJAVIJO, KO VENDAR LJUBIMO GOSPODA, SE TRUDIMO HODITI PO NJEGOVIH POTEH IN VZTRAJNO MOLIMO?

    V CERKVI SE JE POJAVILO GIBANJE, PO KATEREM NAJ SE NE BI MOGLO NIČ ZGODITI TISTEMU, KI LJUBI GOSPODA IN IZPOLNJUJE NJEGOVO VOLJO.

    VENDAR BLAGOSLOV NI POVEZAN Z USPEHOM.
    ——————————————————————————————————————————————————–

    ČE BI BIL, BI MORALI TUDI SKLENITI, DA JEZUSA BOG NI BLAGOSLAVLJAL , SAJ JE BILO NJEGOVO ŽIVLJENJE V OČEH SVETA POPOLN POLOM.
    ———————————————————————————————————————————————————
    TUDI LJUDJE, KI BOGA LJUBIJO, ZBOLIJO, IMAJO TEŽAVE IN UMREJO, A ZATO NE MOREMO TRDITI , DA JIH BOG NE BLAGOSLAVLJA.

    BLAGOSLOV MORAMO RAZUMETI KOT BOŽJE SPREMSTVO, KI NAŠO BARKO TUDI V HUDIH NEVIHTAH PRIPELJE V VAREN PRISTAN. GRE ZA GOTOVOST , DA ČEPRAV JE POT ZAVITA IN POLNA OVIR, BO TISTI, KI LJUBI GOSPODA IN IZPOLNJUJE ZAPOVEDI , IMEL DOBER KONEC-VEČNO SE BO VESELIL V NEBESIH (Prim. Psalm 1).

    BOG NAM NE OBLJUBLJA. DA BO NAŠA POT BREZ TEŽAV IN BOLEČIN, AMPAK, DA BO NA KONCU ZMAGALO DOBRO.

    VARUJE, NE ODSTRANJUJE
    ———————————————————————————————————————————————————

    ZLI DUH JE HOTEL JEZUSA PREVARATI S SVETIM PISMOM, KO MU JE DOBESEDNO NAVAJAL VRSTICO IZ PSALMA 91, KI PRAVI:” ZAKAJ SVOJIM ANGELOM BO ZATE ZAPOVEDAL, NAJ TE VARUJEJO NA VSEH TVOJIH POTIH, “IN GA SPODBUJAL , NAJ SE VRŽE Z VRHA TEMPLJA.

    BOG BLAGOSLAVLJA VSE, KI GA LJUBIJO, IN VARUJE NJIHOVE KORAKE, VENDAR NE ODSTRANJUJE TEŽAV, SAJ BI BILO TAKO ŽIVLJENJE BREZ OKUSA.
    ——————————————————————————————————————————————————-

    ČE BI BILO TAKO, BI GOSPODOVO IME NEDVOMNO TUDI ZLORABLJALI . BLAGOSLOV NE POMENI ZMAGATI NA LOTERIJI IN NE POMENI, DA SE NI TREBA BOJEVATI.

    * BOŽJI BLAGOSLOV POMENI, DA NAS BOG NE GLEDE NA VSE NIKDAR NE BO ZAPUSTIL, DA NAM BO VEDNO DAJAL MOČ , DA NAŠE ŽIVLJENJE V NEVIHTI NE BI POTONILO.
    ——————————————————————————————————————————————————–
    * BOŽJI BLAGOSLOV POMENI, DA KRISTUS POTUJE Z NAMI NA ISTI LADJI IN ČE TUDI SE ZDI, DA SPI, V RESNICI BDI NAD NAMI IN NAS SPODBUJA K TEMU, DA NE SKAČEMO V VODO VSAKOKRAT, KO ZAČUTIMO, DA SE NAŠE ŽIVLJENJE ZAMAJE.
    ——————————————————————————————————————————————————–
    * BOŽJI BLAGOSLOV JE GOTOVOST, DA NAS BOG V NEVARNOSTI NE BO PUSTIL SAMIH.
    ———————————————————————————————————————————————————
    * MORDA BLAGOSLOV NE BO PREMAKNIL KROGLE, KI SO JO NAD NAS IZSTRELILI, BOMO PA ZARADI NJEGA ZMOŽNI SREDI BOLEČINE SPOZNATI , DA JE TISTI, KI JE KROGLO IZSTRELIL, VREDEN NAŠE LJUBEZNI IN ODPUŠČANJA.
    ———————————————————————————————————————————————————
    * MORDA BLAGOSLOV NE PODALJŠA NUJNO ŽIVLJENJA , A NAS UČI, KAKO GA BOLJE ŽIVETI.
    ———————————————————————————————————————————————————
    *BLAGOSLOV NI ČAROVNIJA, S KATERO BI SE STVAREM IZOGNILI, AMPAK JE LJUBEZEN, KI NAM POMAGA, DA SMO BOLJŠI BOŽJI OTROCI IN DRUG DRUGEMU BRATJE (Aleteia).

  67. Miro says:

    Z MOGOČNO MOLITVIJO ROŽNEGA VENCA KLIČIMO NA POMOČ BREZMADEŽNO DEVICO MARIJO! – MOGOČNEJŠE MOLITVE NA SVETU NI! (papež Leon XIII.)

    Izbor petnajstih navedkov papežev in svetnikov naj nas spodbudi k molitvi rožnega venca, ki jo zelo priporoča tudi papež Frančišek.

    1. »Rožni venec je orožje našega časa.« (sv. Pij iz Pietrelcine)

    2. »Dajte mi vojsko, ki bo molila rožni venec in osvojil bom ves svet.« (bl. papež Pij IX.)

    3. »Najmogočnejši način molitve je molitev rožnega venca.« (sv. Frančišek Saleški)

    4. »Nekateri ljudje so zelo nespametni in mislijo, da lahko skozi življenje stopajo brez pomoči Božje Matere. Ljubite Marijo in molite rožni venec, kajti njen rožni venec je orožje proti zlu v današnjem svetu. Vse milosti, ki so nam dane od Boga, prihajajo preko Božje Matere.« (sv. Pij)

    5. »Pojdite k Mariji. Ljubite jo! Vedno molite rožni venec. Lepo ga molite. Molite ga tako pogosto, kot je le mogoče! Bodite duša molitve. Molitve se nikoli ne naveličajte, kajti nujno je potrebna. Molitev predrami Gospodovo srce in nam prinese potrebne milosti.« (sv. Pij)

    6. »Rožni venec je močno orožje. Z zaupanjem ga uporabljajte in navdušeni boste nad rezultati.« (sv. Jožefmarija Escriva)

    7. »Molite rožni venec. Naj bo blagoslovljena monotonija zdravamarij, ki očiščuje monotonijo tvojih grehov!« (sv. Jožefmarija Escriva)

    8. »Za tiste, ki svoj razum in študij uporabljajo kot orožje, je rožni venec najučinkovitejši. Kajti na prvi pogled monotone prošnje naši Materi Mariji, kot otroci pač prosijo svojo mater, lahko v kali zatrejo sleherno seme ošabnosti in prevzetnosti.« (sv. Jožefmarija Escriva)

    9. »Rožni venec vedno odlagate na kasnejši čas, na koncu pa ga sploh ne zmolite, ker ste preveč zaspani. Če nimate drugega časa, ga molite, ko hodite po ulici, ne da bi kdo opazil, da molite. To vam bo pomagalo, da boste ves čas čutili Božjo navzočnost.« (sv. Jožefmarija Escriva)

    10. »Rožni venec je močno orožje, ki demone požene v beg in ljudi odvrača od greha… Če si želite srčnega miru, miru v vaših domovih, v vaši domovini, se vsak večer zberite ob molitvi rožnega venca. Naj ne mine dan, ko ne bi izrekli te molitve, ne glede na to, kako težko je breme vaših dolžnosti in skrbi.« (papež Pij XI.)

    11. »Rožni venec je knjiga za slepe, kjer duše vidijo in kjer se dogaja najmogočnejša drama ljubezni, ki jo je svet kdaj koli poznal; to je knjiga ubogih, ki jih vpeljuje v skrivnosti in znanje, bolj navdušujoče kot izobrazba drugih ljudi; to je knjiga ostarelih, katerih oči so se zaprle pred sencami tega sveta, in se odpirajo za drugi svet. Moč rožnega venca je nepopisna.« (nadškof Fulton Sheen)

    12. »Rožni venec je najodličnejša oblika molitve in najučinkovitejše sredstvo za dosego večnega življenja. To je zdravilo za vsako zlo, korenina naših blagoslovov. Mogočnejše molitve na svetu ni.« (papež Leon XIII.)

    13. »Nihče ne more večno živeti v grehu in obenem moliti rožni venec: ali bo opustil greh ali pa ne bo več molil rožnega venca.« (škof Hugh Doyle)

    14. »Presveta Devica nam je v teh zadnjih dneh našega življenja podarila novo učinkovitost molitve rožnega venca, do te mere, da ni nikakršne težave, ne glede na to, kako težka je, pa naj si bo začasna, duhovne narave, v našem zasebnem življenju, v naših družinah …, ki je molitev rožnega venca ne bi zmogla rešiti. Ni je težave, vam povem, ki je ne bi mogli rešiti z molitvijo rožnega venca.« (s. Lucija dos Santos iz Fatime)

    15. »Tu je primer, da boste doumeli učinkovitost rožnega venca. Gotovo se spomnite zgodbe o Davidu, ki je premagal Goljata. Kaj vse je mladi Izraelec storil, da je lahko premagal velikana? S kamnom iz cule ga je udaril sredi čela. Če naj bi Goljat predstavljal zlo in vso njegovo moč, si lahko domišljamo, da kamni iz cule, ki lahko premagajo sovražnika, predstavljajo jagode rožnega venca.

    Delno povzeto po članku »Močno orožje: rožni venec«, Družina.

  68. Janez says:

    ALI JE DOVOLJ MOLITEV ZA NAŠO ODREŠITEV? ZAKAJ NE?
    »Ali obstaja za kristjane molitev, ki bi jo lahko molil in si s tem zagotovil odrešitev?« Pomembno je vedeti, da odrešitve ne prejmeš, če izrečeš neko molitev ali izgovoriš določene besede. Sveto pismo nikjer ne piše o tem, da bi nekdo prejel odrešitev tako, da bi molil. Molitev ni svetopisemski način odrešitve. Metoda odrešitve po Svetem pismu je spreobrnitev [naša odvrnitev od grehov in grešnega življenja brez Boga] in vera v Jezusa Kristusa. Evangelij po Janezu 3,16 nam tako pravi: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Odrešitev zato po Svetem pismu dobimo z milostjo po veri (Pismo Efežanom 2,8), tako da sprejmemo Jezusa za Odrešenika (Evangelij po Janezu 1,12) in ponižno zaupamo samo Jezusu (Evangelij po Janezu 14,6; Apostolska dela 4,12), ne da izgovarjamo le neko molitev. Več je potrebno!

    Svetopisemsko sporočilo odrešitve je preprosto in jasno ter obenem čudovito in nas opogumlja. Vsi ljudje smo zgrešili proti Bogu (Pismo Rimljanom 3,23). Razen Jezusa Kristusa ni nikogar, ki bi vse življenje živel brez greha (Pridigar 7,20). Zaradi svojega greha si zaslužimo Božjo sodbo (Pismo Rimljanom 6,23) in ta sodba je telesna smrt, ki ji sledi večna duhovna smrt, ker nismo živeli brez greha ter verovali in sprejeli Boga v naše življenje. Zaradi svojega greha in zaslužene kazni zanj ter odklanjanja Jezusa, ki nas vabi k Sebi, ne moremo sami, s svojimi močmi in prizadevanji, storiti ničesar, da bi se spravili z Bogom, da bi nam Bog odpustil. Bog nam je pomagal k odrešitivi z Jezusom Odrešenikom, ki je prišel na svet za nas. Vera v Boga in Božja Ljubezen je tako tista Milost, ki nam jo Boga poklanja v svoji Dobroti, Ljubezni in Usmiljenju. Bog ve koliko kot grešni ljudje zmoremo in koliko tehtamo in nam hoče pomagati, saj ve, da brez Njega ne moremp storiti ničesar. BVrez Biga nam ner zraste niti nov las na glavi. Ker nas je Bog tako zelo ljubil, je Bog poslal Odrešenika na Zemljo tako, da se je Bog Sin utelesil v osebi Jezusa Kristusa. Jezus je živel popolno življenje, kot pravi človek in pravi Bog med nami na Zemlji, ki je bilo všeč Bogu, in nam razodel, kdo je Bog ter nas Učil v evangeljskih prilikah, delal dobra dela med ljudmi in čudeže. Vendar pa je človeštvo zavrnilo Jezusa in ga usmrtilo s križanjem. V tem strašnem dejanju je Jezus umrl namesto nas grešnike. Jezus je vzel jezo in obsodbo za greh nase in umrl namesto nas, kot naš nadomestnik, zaradi velike Božje Ljubezni in Usmiljenja (Drugo pismo Korinčanom 5,21). Jezus je bil potem obujen od mrtvih (Prvo pismo Korinčanom 15), s čimer je dokazal, da je bilo njegovo plačilo za greh zadostno in da je premagal greh, smrt in hudiča. Posledica Jezusove žrtve je, da je Bog dosegel odrešitev za nas. Bog vsem nam zapoveduje, naj se spreobrnemo [odvrnemo od greha] (Apostolska dela 17,30–31) in se priklonimo Jezusu, ker je v celoti plačal ceno za naše grehe (Prvo Janezovo pismo 2,2). Odrešitev dobimo, če častimo in verujemo v Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika, živimo tako kot Jezus Kristus in ne le takrat, ko izgovorimo neko molitev.

    To pa ne pomeni, da ne moremo vključiti molitve v sprejetje naše odrešitve. Če veruješ v evangelij, moliš k Bogu, živiš pravično in spolnjuješ evangelij ter Božjo Voljo, se kot dober kristjan in dober človek spreobrneš [odvrneš od greha] in zaupaš v Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika. Zato je prav, dobro in primerno, če izraziš to vero Bogu v iskreni in goreči molitvi. Molitvi, ki se nadaljuje v Tvojem pravičnem in evangeljskem življenju, ki odseva in izžareva Kristusa v Tvojem Življenju v odnosu do bližnjih z dobrimi deli in služenju drugim. Sporazumevanje z Bogom skozi molitev je tako naraven način napredovanja od strinjanja z dejstvi o Jezusu do popolnega zaupanja vanj kot Gospoda in Odrešenika. Molitev je naravna posledica tega, da položiš svojo vero za odrešitev samo v Jezusa, ki ga nosiš v duši in svojem srcu in to dejavno živiš in izkazuješ v svojem življenju. Bistvenega pomena za odrešitev kristjanov zato ni to, da bi izrekli Bogu gorečo molitev. Če izrečeš le neko molitev, te to ne more odrešiti, saj moraš tudi pobožno in pravično živeti po Božji Volji in evangeliju Jezusa Kristusa! Če si prepričan v svojo potrebo po odrešenju, ki ga lahko dobiš samo v Jezusu Kristusu, položi svojo vero vanj in živi tako kot nas je učlil Jezus. Iskreno zaupaj njegovi smrti na križu in za vse nakot edini zadostni žrtvi za tvoje in vse naše grehe. Popolnoma se zanesi samo nanj kot svojega Odrešenika in Gospoda, preko katerega edino lahko pridemo v Nebeško Domovino k Bogu Očetu in se odrešimo.

    1. Matej 24:13: »Kdor pa bo zdržal do konca, ta bo rešen.«
    2. Apostolska dela 16:30, 31: »Veruj v Gospoda Jezusa in boš rešen.« Pomen: Če želimo biti rešeni, moramo verovati v Jezusa.
    3. Pismo Timoteju: »To je dobro in sprejemljivo v očeh našega Rešitelja, Boga, ki hoče, da bi se rešili vsakršni ljudje in da bi prišli do točnega spoznanja resnice.« Pomen: Verovanje v Jezusa mora temeljiti na točnem in dognanem spoznanju iz Svetega pisma, kjer nam govori Bog.
    4. Hebrejcem 5:9: »[Jezus] je omogočil večno rešitev vsem tistim, ki so mu poslušni.« Pomen: Če ljudje želijo biti rešeni, morajo poznati in ubogati Jezusove zapovedi.

    Gotquestions et altro

    NAŠ KRIŽ
    Gospod, kakšen križ je to Gospod? Križ, kaj je to mi povej? Sedaj vem. Ti si umrl na križu za vse nas Gospod na Golgoti. Zdaj že poznam kaj je potrebno, da naredim. Ves se moram prepustiti Tebi; in odslej, s tvojo pomočjo, bodo vsi moji križi vedno takšni. Naj se zgodi in izpolni najpravičnejša, najbolj ljubeča Božja volja, naj se jo vekomaj časti in poveličuje nad vsem! Amen.

    Jose Escriva nas tako kratko opogumlja: »Ko pa križ postane resen in težak, bo Jezus poskrbel, da bomo napolnjeni z mirom. Postal bo naš Simon iz Cirene in bo lajšal naše breme. Zaupajmo in Verujmo Gospodu. Vsakdo ima svoj križ. Nosimo ga voljno in iz Ljubezni do Boga.«

    ZAHVALA GOSPODU BOGU ZA VSE
    Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov,
    obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.
    Obudil nam je mogočnega Zveličarja
    v hiši svojega služabnika Davida.
    Napovedal ga je po svojih svetih prerokih,
    ki so ga oznanjali od davnih vekov.
    Rešil nas bo naših sovražnikov,
    otel iz rok vseh, ki nas črtijo.
    Izkazal nam je usmiljenje,
    kakor je obljubil očetom,
    spomnil se je svoje svete zaveze.
    Prisegel je Abrahamu. našemu očetu,
    da bomo rešeni iz rok sovražnikov.
    Brez strahu bomo služili Gospodu
    v svetosti in pravičnosti vse dni življenja.
    In ti, dete, boš prerok Najvišjega,
    pojdeš namreč pred Gospodom,
    pripravljat mu pota.
    Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika,
    ki ga bo rešil njegovih grehov.
    Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju
    Vsemogočnega
    kakor sonce, ki vzhaja z višave.
    Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci,
    in naravnal na pot miru vse naše korake.
    Slava Očetu in Sinu
    in Svetemu Duhu,
    kakor je bilo v začetku,
    tako zdaj in vselej
    in vekomaj.
    Amen.

    Božje Usmiljenje vate zaupamo!
    Božja Ljubezen vate zaupamo!
    Božja Dobrota pridi in nam pomagaj!
    Vse premoremo v Tebi Gospod, ki si naše Vse!

  69. Miro says:

    BLAGOR ČLOVEKU, KI ZAUPA V GOSPODA: JE KAKOR DREVO, VSAJENO OB VODI, KI STEGUJE K POTOKU SVOJE KORENINE; NE BOJI SE, KO PRIDE VROČINA!

    Danes goduje sveti Izidor, kmet, ki nam daje preprost zgled, kako je treba naravne in nadnaravne vrednote ceniti za lastno posvečenje in posvečenje drugih po geslu: »Moli in delaj!« To je važno tudi za našo eksistenco in za naše zveličanje. Priznajmo, da včasih premalo dvigamo svoj pogled k nebu, k našemu nebeškemu Očetu, obenem pa to obžalujmo, da bomo sveto mašno daritev vredno obhajali (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

    http://svetniki.org/sveti-izidor-kmet

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Izidor, prosi za nas!

  70. Janez says:

    Kartuzijan Augustin Guillerand: Ljubezen v veri (odlomek)
    Življenje je stvar vere in volje. Verujmo, da nas Bog ljubi; in če ga ni vrgla skozi vrata naše duše nobena težka krivda greha, verujmo, da je tu pri nas in v nas: da tu živi, da se tu daruje, da nas vodi in nas uči in da je to Božje življenje v nas – naše življenje v njem. Storimo, kar nam govori; udejanjajmo, kolikor je mogoče, to, kar nam veleva – pa ga bomo ljubili z resnično ljubeznijo. Če pademo, se vzravnajmo ter brž obnovimo svoje odnose z njim. V tem je vsa ljubezen do Boga. Če se ji primešajo občutki notranje radosti, toliko bolje. Če pa jih ne zaznamo, nič zato: naša duša je na dobrem in naše življenje je v skladu z Bogom. Potapljajmo se neprestano v molitev, v delo, v izkazovanje ljubezni bratom ter v prizanesljivost do njihovih napak, v popolno pozabo sebe in v neomejeno zaupanje Bogu ljubezni – Deus Caritas.

    Bog je žarišče ljubezni; molitev nas približuje Njemu; in ko se Mu bližamo, se vnemamo. Žareči Ogenj priobčuje svoj lik; od tega je odvisna molitev. Duša se vzpenja pod vplivom tega Ognja, ki je Dih in Duh; ki poduhovlja in dviga kvišku. Iznebi se vsega, kar jo obremenjuje ter privezuje na težo zemlje. Psalmist dušo primerja s kadilom: Naj se dviga moja molitev kakor kadilo. Simbolika kadila je vsesplošno znana, izredno bogata. Iz katerekoli snovi, v katero prodre ogenj bodisi v obliki plamena ali toplote, se začenja gibanje, ki jo potegne iz nje same ter jo razširja, s tem da jo priobčuje njenemu okolju. Gibanje duše, ki moli, ima neko posebnost: širi jo ven iz nje – a v njej. Izstopa iz sebe, a ostaja v sebi. Prestopa od svojega naravnega bitja v svoje nadnaravno bitje, od sebe v sebi k sebi – v Bogu. Duša, ki moli, stopi v to gornjo kamrico; postavi se pred obličje te Biti, ki je njeno bivanje in ki se daruje. In tako stopa v občestvo z Njim. »Biti v občestvu« pomeni imeti nekaj skupnega; pomeni – zediniti se z Bogom s pomočjo tega, kar
    je skupno obema. Stikata se, pogovarjata se, širita se drug v drugem. Če ni tega skupnega, ostajata razmaknjena in tedaj človek in Bog nista v skupnem občestvu. Bog je Ljubezen. Človek stopi v občestvo z Njim, če ljubi Boga in v kolikor resnično iskreno in goreče Boga ljubi. Duša, ki ljubi in ki jo je ljubezen povedla v prostor, kjer biva Božja Ljubezen sama – taka duša se lahko z Njo pogovarja. In ta pogovor je Molitev in Branje Svetega pisma.

    Podaj mi, moj sin, svoje srce! (Prg 23, 26 vg). Pri tem pa najprej pazi na tole: Bog noče, da bi mu ti svoje srce le začasno posodil, ampak da bi mu ga podaril. On namreč noče biti gost, ki je samo začasno pripuščen v Tvoje Srce, temveč pravi in večni Gospod,
    prebivalec in lastnik tvojega srca. Sam hoče imeti tvoje srce v posesti, in to v celoti, da bo pritekalo iz tvojega srca vse, karkoli mu boš prinesel v dar: vdanost, hvala, čast in zahvala, kajti naše srce je vir vsega dobrega in zlega. Zaradi tega velja: kdor si želi tvoje srce, si želi tebe samega v celoti.

    Addendum:
    Tako pravi sv. Janez Krizostom z naslednjimi besedami: Merces tibi major augetur, quando non spe mercedis operaris, sed studio placendi ali v prevodu: Vse večje plačilo te čaka, kadar ne delaš z upanjem na plačilo, temveč s prizadevanjem, da bi Bogu res ugajal.

    Kartuzijan Augustin Guillerand Ecrits spirituels

  71. Miro says:

    SV. BONIFACIJ: »GOSPOD VSEMOGOČNI BOG, OČE EDINOROJENEGA SINA, STOJ OB STRANI SVOJEMU SLUŽABNIKU IN VODI MOJO POT, PO KATERI HODIM …«

    Mučeniško zgodbo svetega Bonifacija, tretjega med »ledenimi svetniki«, sicer postavljajo pod vprašaj, saj je prepletena z mnogimi neverjetnimi dogodivščinami, iz katerih je danes težko izluščiti zgodovinsko jedro. Izročilo o njegovem življenju pa je dovolj močno, predvsem pa poučno, da se ob njem lahko ustavimo … Pripisujejo mu tudi tole prošnjo: »Gospod vsemogočni Bog, Oče edinorojenega Sina, stoj ob strani svojemu služabniku in vodi mojo pot, po kateri hodim, da bo tvoje ime slavljeno na veke.« Več o tem svetniku na:

    https://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/D2F40E41406A93F2C1256FFD00229912

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Bonifacij, prosi za nas!

  72. Janez says:

    DAJEŠ MI MOČ GOSPOD, DA SEM … PONIŽEN
    Ponižen sem pred Bogom takrat, ko sprejmem to, k čemur me kliče.
    Da bi izpolnil svoje poslanstvo, se ne delam čez vse pomembne,
    ampak prisluhnem Gospodu in izpolnim nalogo.
    Opravim tudi tiste obveznosti, ki mi mogoče niso najbolj pri srcu.
    Lahko pa tudi v njih prepoznam Božji klic.
    V skrbi za zdravje vseh se odpovem srečanjem z mojimi dragimi.

    MOLITEV ZA PONIŽNOST
    Gospod, naj se od tebe naučim,
    kaj pomeni biti ponižen.
    Daj mi moč, da ne bom omahoval,
    ampak se bom vedno odzval tvojemu klicu.

    Pastoralni portal Pridi in poglej

    Vodnjak je globok, o moj Gospod,
    A Ti imaš Moč, da name izliješ vodo iz Svojega Srca.
    Prosim, daj mi piti, da ne bom več žejen,
    Kakor nekdaj Jezusu Samarijanka,
    Če me preplaviš s svojim Življenjem.
    Usmili se me, Gospod, usmili se me.

    Magnifikat marec 2020

  73. Miro says:

    NAŠI ČUTI NE DOJEMAJO TEGA, KAR SE DOGAJA V EVHARISTIJI – SAMO VERA IMA DOSTOP DO SKRIVNOSTI TE MALE HOSTIJE!

    Sveti Tomaž Akvinski pravi, da je evharistija sama na sebi največji čudež: Jezus, ki kot Bog in človek na poseben način postane navzoč v kruhu in vinu. Vendar naši čuti ne dojemajo tega, kar se dogaja v njej. Samo vera ima dostop do skrivnosti te male hostije. Ker Bog pozna slabotnost naše vere, daje prek posebnih znamenj razumeti nekaj od tega, kar se resnično, vendar nevidno dogaja v trenutku posvetitve, ko postane Kristus, Bog in človek, navzoč v kruhu in vinu. Vrste tovrstnih znamenj so različne: prikazovanje Jezusove podobe med posvetitvijo pri maši, hostije, ki krvavijo ali se spremenijo v meso in kri, nerazložljiva nesplesnitev kruha, ozdravljenja in spreobrnjenja med mašo ali češčenjem Najsvetejšega …

    Več o tem na:

    http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/84CB69663522F285C1257029002E8E11?OpenDocument

    Božje usmiljenje, ki izviraš in Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva!

  74. Janez says:

    Kartuzijan Janez Pravični Lansberg Vse Bogu v slavo (Izvleček)

    Ali hočete vedeti ali res ljubite Boga in ljudi ter vse stvari, ki jih je Ustvaril Bog Oče? Povprašajte svoja srca, povprašajte svoj jezik, povprašajte svoje misli, dejanja in vaša telesa, povprašajte se ali ste izkazovali ljudem in ubogim samaritansko Ljubezen in Usmiljenje in ali zares ljubite Boga. Preglejte, ali v vsem iščete Boga; ali vse reči usmerjate v njegovo Čast in Slavo; da ne boste med tistimi številnimi, o katerih apostol pravi; Trdijo, da poznajo Boga, z deli in življenjem pa ga tajijo (Tit 1,6). In še sveti Janez v prvem pismu piše: Kdor pravi – Poznam ga, a Njegovih zapovedi ne spolnjuje, je lažnik in v njem ni Resnice (2,4). Tudi Kristus govori v evangeliju: Vi ste moji prijatelju. Kdaj? Če izvršujete, kar vam Jaz zapovedujem. (Jn, 15,14) Kako nam torej govori Jezus: Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, ta me ljubi (14,21), ti pa hočeš ljubiti Boga, ne da bi izpolnjeval njegove zapovedi? Poskrbeti pa moraš z veliko Božjo Modrostjo in Dobroto za tole: vsa tvoja dela, to pomeni – karkoli hočeš ukreniti ali opustiti, naj kot prvi korak uvede čisti in bogopodobni namen Božje Milosti in Usmiljenja, da ne boš pri tem iskal ničesar drugega kot Božjo slavo in ugodje. Četudi se primešajo drugi vmesni človeški cilji – poslednji naj bo ljubezen, s katero boš hotel to in ono, zato ker boš v vsem izbiral, hotel ter iskal Božjo slavo in ugodje. Na enak način naj vsem tvojim naklepom in ukrepom sledi zahvala in darovanje pri maši in v vašem življenju tako, da se maša nadaljuje v vaših pravičnih življenjih. Tako boš vse, kar koli majhnega se ti je posrečilo, pripisal Božji milosti; obenem boš Bogu daroval tudi vsa Kristusova zasluženja, zedinjen z Njim v ljubezni, ki ga je potegnila iz nebes na zemljo in ga prignala do tega, da je v privzetem telesu trpel in počel podobne reči. Na ta način bo vse, karkoli boš v skladu s Kristusovo ljubeznijo storil, četudi samo po sebi neznatno in pičlo, spričo povezave s Kristusovimi zasluženji tako oplemeniteno, spričo zedinjenosti z Božjo ljubeznijo tako posvečeno, da bodo postala Kristusova zasluženja in njegova dela – tvoja, tvoja pa – Kristusova. In zato bodo po tem vsa tvoja darovanja nadvse prijetna nebeškemu Očetu. Saj bodo tako potopljena ter vsrkana v zasluženja Edinorojenega kot kaplja vode, vlite v množino najžlahtnejšega vina; poslej se z obojim hkrati nazdravlja in se pije – ne več kot voda, ampak kot vino. Ljubezen do Boga se razlikuje od človeške ljubezni po tem: ljubezen do Boga, to pomeni, tisti, ki ljubi Boga, je prepričan, da je ljubljen in da ne more izgubiti prijateljstva ljubljenega Boga, razen po lastni krivdi. Bog namreč nikoli ne zapušča tistega, ki ga ljubi – razen v primeru, da ga ta zapusti. Nikdar se ne bo odmaknil od prijatelja, dokler ga ta sam ne izžene in s prezirom zavrže. Zato ni boljšega, ni slajšega, ni zvestejšega, ni stalnejšega, ni varnejšega, navsezadnje ni srečnejšega prijateljstva od tistega, ki je v Bogu. Samo za to prijateljstvo si prizadevajte, sinovi, samo to ljubite. Srečni ste tisti, ki ste v prijateljstvu z Bogom, ki živite v njegovi Milosti in Ljubezni. Raje zapustite in zavrzite sleherno materialno ustvarjenino, kakor da bi se zamerili Kristusu ali zanemarjali ljubezen do Kristusa in se izgubili v materialistični svet hudobnega egoizma, kjer ni Boga. V vseh rečeh Bogu dajajte prednost. Dokler boste vztrajali v prijateljstvu z njim, pravično živeli, spolnjevali Božjo Voljo in živeli kot Jezus, vam ne bo mogel škodovati niti hudič niti človek niti vesoljni svet. In Bog bo blagoslovil vaše delo dobrote in usmiljenja, vašo molitev in življenje ter vam naklonil Božjo Milost in Božji Mir. In umirilo se bo vaše srce in mirna bo vaša duša ter živeli boste pravično in spokojno Bogu po Volji. Bogu Čast in Hvala na Veke Vekomaj. Amen.

    Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje? Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo in vsem mišljenjem (Lk 10, 25.27)

    Kartuzijan Janez Pravični Lansberg, Pharetra divini amoris

  75. Janez says:

    SI ZASKRBLJEN, OSAMLJEN IN BOLAN? DOVOLI JEZUSU, DA SE TE DOTAKNE IN TI POMAGA!
    Le dovoliti moramo, da se nas Gospod Jezus preko sočloveka dotakne in nam pomaga
    Jezus zdravi in ozdravlja bolnike na duši in na telesu. Osvobaja jetnike in zasvojene. Zdravi majhne in velike rane. Izganja hudobne demone, rešuje življenja ljudi. Daje ljudem Pomoč, Ljubezen in Usmiljenje. Hodi skupaj s svojimi Vernimi Otroci in z njimi ostaja za vedno, dan za dnem. Bog je Ljubezen in nam je zelo blizu, saj je v našem bližnjem. Dovolimo, da Jezusu pride k nam in ostane pri nas in v nas, nam prinese Božji Mir in Božjo Ljubezen.

    Zdravljenje
    Jezus ozdravlja usmiljeno in nežno. Je zelo oseben.
    Ko zdravi, se človeku približa in se ga dotakne. Tak je njegov slog. Ne zdravi, samo da bi zdravil, čudežev ne dela na daljavo. Pomembna mu je oseba, njeno trpljenje, njena vera. Ko zdravi, ko govori ali ko je preprosto ob človeku, Jezus kaže obličje usmiljenega Boga. Zelo je pomembno, kako vse počnemo in kakšen stil življenja imamo. Mnogi ljudje danes izgorevajo in so v stresu. V tem svetu imata prednost učinkovitost in produktivnost. Delodajalci pa hočejo še več in več storilnosti in dobička. Jezusu pa je pomemben človek, njegova enkratnost, njegovi plusi in minusi. Jezus nas ljubi take kot smo in nam odpušča sedemkrat sedemdesetkrat naše grehe in želi, da smo mu podobni tudi mi v vsem.

    Bližina
    Jezus se osebno približa. Človeka pogleda, ga sprejme, ga prime za roko, ga dvigne. To je njegov pečat. Bližina, dotik, da se sam pusti dotakniti. Da gleda v človeka, v njegovo notranjost, onkraj njegove telesne obolelosti. Rad bi hodil in živel v Jezusovem slogu. On je osebni Bog, ki se poniža, ki se dotakne tega, kar živim, ki me dvigne in me prime za roko. Ki me vpraša, kaj mi je, in ga zanima, kako sem. Jezus mi kaže, kakšen je Bog. In jaz se včasih trudim, da bi ga obdržal na razdalji, nekje na hladnem, kjer je veliko obsojanja. Ne dovolim, da bi se me Bog dotaknil. Gospod pomagaj mi, da se me boš preko sočloveka dotaknil in mi pomagal, da se spreobrnem in hodim za Teboj. .

    On vstopi v globino duše
    Ne dotikam se, kakor se dotika Jezus. On vstopi v globino duše. Pride v hišo in ne čaka, da bi ga odpeljali k pomoči potrebnemu. Gre tja, kjer je bolnik, v njegovo hišo, do njegove postelje in se mu ljubeče približa. Bog se približa in se me dotakne, prav tam, kjer me boli. Dotakne se moje rane, moje bolezni. Kakšna je moja bolezen? Kje je moja rana? Jezus me dviga. Mi vrača dostojanstvo, dostojanstvo sina, otroka in človeka. Hočem tako živeti, ker je vredno živeti, kot je živel On. In ko sem ozdravljen, zaživim. Žena, ki jo je Jezus ozdravil, je vstala in jim začela streči. Zelo mi je všeč ta podoba. Jezus z Dobroto in Usmiljenjem ozdravi tudi bolezni, ki jih zdravniki ne znajo ozdraviti.

    Delati dobro
    Ko je moja duša bolna, težko služim. Zaprem se vase in mislim le nase, na to, kar jaz potrebujem. Ko pa se me dotakne Jezus, v notranjosti začutim potrebo, da služim drugim, da zanje skrbim in jih spodbujam. Nenadoma se odprem. Nekoč je Jezus po ves dan zdravil. Ves dan je bil za druge. Jezusova ljubezen je neskončna, neutrudljiva, potrpežljiva. Vsakdo je prišel k njemu s svojimi ranami, bolečinami, boleznimi. Jezus se jih je dotaknil in ozdravil. Življenje je preživel tako, da je delal dobro in sejal Ljubezen ter Usmiljenje. Tako želim živeti tudi jaz. Ne da bi se oziral na urnike. Želim se razdati iz ljubezni. Za vsakogar. Brez preračunljivosti. Tako kot Sveta Mati Terezija in številni drugi svetniki in svetnice, ki so se odrekli sebi in so Ljubili Boga in Ljudi tako, da so molili, delali dobro in služili ubogim in bolnim brez prestanka doma in daleč od doma v misijonih. Spomnimo se tudi na zdravnika kirurga Janeza Janeža iz Dolskega, ki je po vojni moral zbežati v tujino in ki je na Formozi 38 let zdravil Kitajce in druge bolnike. Izgoreval je in zdravil vse bolnike brez prestanka in zgradil veliko bolnico, v Ljubezni do Boga in ljudi. Bog je poplačal njihovo delo za bližnje, Molitev, Vero v Jezusa, Ljubezen in Usmiljenje ter Dobroto, saj so tako konkretno izpričevali Vero v Boga in živeli po Evangeliju. Nikoli se niso ustavili pred problemi in zaprekami, saj som z molitvijo in blagoslovom našli Pot in Rešitve za uboge in bolne. Ko delam dobro za druge, ko sem Usmiljeni Samaritan in tisti, ki pomaga in služi drugim, pomagam sebi in drugim in Bog mi podari Ljubezen in Božji Mir in Notranjo Srečo, ki je svet ne pozna.

    Dopolnjen in razširjen prispevek iz Medmrežja Aleteia

  76. Janez says:

    GOSPOD DAJEŠ MI MOČ, DA BOM V VERI STANOVITEN IN DA TI BOM ZA VSE HVALEŽEN
    Pogosto vidim le tisto, kar je narobe in kritiziram in nisem na strani rešitev težav in problemov. Kar hitro pokažem na napake. Prizadevam si, da ne bi pozabil na hvaležnost Bogu za vse. Premalo se zavedam, s čim vsem me je Bog obdaril. Imam številne darove in talente, dal nam je ta čudoviti svet, ljudi, ki me obdajajo. Ne pozabim se v molitvi zahvaliti za čudovite Božje darove. Bodi hvaležen tudi bližnjemu za vsako še tako majhno pozornost, tudi za dobroto in kritiko, nasprotovanje. Vse se zgodi z Božjo Voljo. Beseda hvala ali dejanje hvaležnosti naj bo iskreno in iz srca. S tem namenom prisostvujem po radiu ali televiziji sveti maši, če lahko, tudi enkrat med tednom. Berem Sveto pismo in razmišljam ter premišljujem poleg molitev, kaj mi hoče Bog povedati. Naj Mi vse to pomaga k Božjemu Miru, Dobroti in Usmiljenju, da bom s Pravičnim Življenju zgled tudi za vse družinske člane doma in za druge ljudi, da bom odložil sebičnost in egocentrizem in kaj dobrega naredil tudi za druge in obenem zase. Kajti ko pomagam drugim in delam dobro pomagam tudi sebi, saj Oče v Nebesih vse vidi in mi bo poplačal z Božjim Mirom in Ljubeznijo. Božje Usmiljenje, Ljubezen in Dobrota Zaupamo Vate. Gospod Pomagaj mi, da bom ostal stanoviten v Veri, da bom Verjel v Jezusa, molil in se Bogu na samem spovedal in se grehov pokesal in Bogu obljubil, da se bom spreobrnil in poboljšal. Da se bom v tem času nekako zaposlil in molil ter prosil Boga, da nas sliši, uslišim in odreši vseh preizkušenj in bolezni, ki jih prinaša koronavirus pri nas in v svetu, kjer obolevajo ljudje in umirajo bolniki, zdravniki in duhovniki v sosednji Italiji. Gospod prosim pomagaj mi, da se bom spreobrnil in živel tako kot Jezus, da bom molil, veroval, delal dobro, širil Ljubezen in Dobroto, bil Usmiljen do drugih, Odpuščal drugim in sebi in z vero in življenjem izpričeval krščansko Vero v Boga. Naj mi preizkušnja pomaga, da bom postal prenovljen človek, širil Ljubezen in Dobroto, spolnjeval Božjo Voljo in živel po Evangeliju.
    Amen. Janez

    MOLITEV
    Gospod, pomagaj mi,
    da bo moje srce polno hvaležnosti nad vsem,
    kar mi daješ.
    Vodi me, da se bom znal zahvaliti
    tudi bližnjemu za izkazano pozornost.
    Prosim Bog pomagaj mi,
    da bom molil in živel Pravično in
    dajal drugim svoj tihi zgled Božje Ljubezni in Usmiljenja.

    Medmrežje Pridi in poglej

  77. Miro says:

    EVHARISTIJA JE SKRIVNOST KRISTUSOVE SVOBODE, DAR OSVOBODITVE, LJUBEZEN DO KONCA, KER SAMO LJUBEZEN OSVOBAJA!

    Kaj se dogaja pri tistem delu svete maše, ki se imenuje spremenjenje? Kaj pomeni transsubstanciacija?

    Priporočimo se Svetemu Duhu in razmislimo, kaj o tem pravi Kompendij Katekizma katoliške Cerkve: »Spremenjenje bistva (transsubstantiatio) pomeni spremenjenje vsega bistva kruha v bistvo Kristusovega telesa in vsega bistva vina v bistvo njegove krvi. To spremenjenje se izvrši v evharistični molitvi z učinkovitostjo Kristusove besede in z delovanjem Svetega Duha. Čutno zaznavne značilnosti kruha in vina, torej »evharistični podobi«, pa ostaneta nespremenjeni.«

    Ali je kaj bolj primernega in učinkovitega
    od tega, da spravimo vse ljudi
    in vse narode, kakor zmagoslavje
    evharistije v dušah in narodih?
    (Pij XII.)

    Evharistija je skrivnost Kristusove svobode,
    dar osvoboditve, ljubezen do konca, ker
    samo ljubezen osvobaja.
    (Italijanska škofovska konferenca)

    Biti združen s Kristusovim evharističnim
    telesom, ne da bi dali dar za brate,
    ki so v pomanjkanju, je protislovno.
    (Ciprijan iz Kartagine)

    Povezava med evharistijo in ljubeznijo je
    lastna samemu zakramentu: izvrševanje
    dejanj ljubezni ni zgolj etična posledica
    bogoslužnega praznovanja,
    ampak njegova temeljna sestavina.
    (Philip J. Rosato)

    Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  78. Janez says:

    Kartuzijan Augustin Guillerand »Luč in tema«

    Božja podoba v nas je pokopana v snovnost – tako kot semenka v zemljo, kot zarodek v maternico, kot porajajoča se zamisel v duha tistega, ki jo je spočel, da bi skalila in obrodila sad v nas, ki smo ustvarjeni pio Božji podobi in lahko smo Božji Otroci. Ta podoba lahko postane Božji otrok (prim. Jn 1, 12). Ni še namreč dosegla razvojne stopnje, ki ji bo omogočila prepojiti celotno bitje ter ji dala poteze nebeškega Očeta. Povrhu je to bitje, katerega se mora polastiti, da bi ga napravila po Božji podobnosti, zasedeno od tistega, ki je nasprotnik Boga. Razvoj božanske klice zadeva na njegovo nasprotovanje. Odtod izhaja boj, neprestan in trd boj – pa kljub temu zelo lep boj po načrtu Božje Ljubezni. Boj – to je nenehno in dejavno iskanje Boga, skritega v stvareh in ljudeh, ki nas obkrožajo. Mi smo na zemlji zavoljo njega in On je tam, v stvareh in ljudeh zavoljo nas. Toda tam se mu moramo pridružiti in se z njim združiti. Gibanje, s katerim se mu pridružujemo, je gibanje kalčka, da se prebudi in obrodi življenje. Sveti Duh, ki ga zaseda, ga razsvetljuje ter vodi in usmerja. On je skriti motor – živa duša, ki se priobčuje vsemu, kar jo obkroža. Mi se moremo in moramo vsak hip roditi zanj (prim. Jn 1, 13). To porajanje se izraža z dvema obrazcema, a se dovršuje z enim samim dejanjem. Mi se moramo odtrgati od ustvarjenega; moramo se navezati na Njega, ki nas poraja in ustvarja iz Ljubezni. Odtrganje je samo sredstvo – navezanje na Boga pa je vse. Treba je videti in hoteti zedinjenje; treba je privoliti v ločitve, ki jih zedinjenje zahteva. Sprejeti luč Besede pomeni zapreti vrata temi in jo izgnati. Toda Luč sveti v temi (prim. Jn 1, 5) – in tema lahko postane luč ter vse razsvetli. Ustvarjenine – tiste, ki so povezane z nami s krvno vezjo; tiste, ki izzivajo naše čute; tiste, ki so postale zamisli našega duha in hočejo uravnavati naše bivanje – nas lahko vodijo k Luči. Kadar jih ljubimo zavoljo njih samih (bolje, zavoljo nas samih), pa so tema in nas puščajo v naši noči. Kadar jih ljubimo zavoljo Luči, ki jo vsebujejo, tedaj postanejo njeni ubogljivi in ponižni instrumenti ter nam jo izročajo. Žal se nas poskuša dostikrat polastiti sovražnik Luči: Mamon je v nas, nagovarja nas in nas skuša pregovarjati ter prepričevati, zbuja v nas ljubezen do minljivih stvari in zavoljo njih samih in nas samih. V nas lahko povzroča temo, ki je odsotnost Luči, kjer nas bo hudobni duh lahko ukanil, če se odločno ne upremo in z molitvijo k Bogu in Mariji ter s stanovitno Vero v Boga in pravičnim življenjem, branjerm Svetega pisma in prošnjami k Bogu za pomoč, kljubujemo hudemu duhu tako, da skušnjavca odločno preženemo od nas. Pridi prijazna Luč in razsvetli moja Pota, da bom vedno hodil k Tebi Jezus in živel pravično kot naš Odrešenik in Učenik.

    Kartuzijan Augustin Guillerand Ecrits spirituels

    Pridi, Božja luč
    V našem iskanju pravih besed,
    v hladnosti naših stikov,
    v razdvojenosti naših src
    čakamo na tisto luč,
    ki jo je napovedal
    in sprejel Simeon:
    Jezusa – Luč sveta.
    Luč za vse ljudi,
    ki bo pregnala našo temo,
    luč, ki bo naznanila
    Odrešenje za vse narode.
    Pridi, Božja Luč,
    prežari nas s svojo svetlobo,
    razsvetli sence naših dni.
    Pridi, svetli vir življenja,
    zdravilno se izlij
    v sušo naših misli,
    v rane naših src,
    v nemir naših duš,
    v okorelost naših teles.
    V tvoji luči
    se bomo razcveteli
    in se razvneli,
    da bomo zaživeli
    v bratski ljubezni
    ter kot občestvo
    postali pričevalci Luči,
    ki vabi in vodi.
    KÖNINGER, Uta-Maria. (Molitev). Ognjišče, 2019

  79. Miro says:

    SPOROČILA FATIMSKE MATERE BOŽJE NADVSE POMEMBNA TUDI ZA DANAŠNJI ČAS: MOLITEV, POKORA, ZADOŠČEVANJE ZA GREHE!

    V Fatimi na Portugalskem se je Marija prikazala trem otrokom, Jacinti (Hiacinti), Francku in Luciji 13. maja 1917 in potem še vsak mesec do 13. oktobra. Nekateri so tem prikazovanjem kmalu verjeli, drugi pa so jim ostro nasprotovali. Cerkvena oblast je začela strogo in natančno preiskovati vedenje otrok, sporočila, prikazni, čudeže, razpoloženje vernih in neverujočih …

    Pri prvem prikazovanju je Marija naročila pastirčkom, naj odslej pobožno molijo rožni venec. Nato jih je vprašala, ali se hočejo Bogu darovati s tem, da mu bodo radi prinašali žrtve in sprejemali vse trpljenje v spravo za številne grehe, s katerimi ljudje žalijo Boga. Otroci so to obljubili.

    Pri junijskem prikazovanju jim je Gospa povedala »prvo skrivnost«. Po Jacinto in Francka bo kmalu prišla, Lucija pa bo živela dalj časa, ker hoče po njej Jezus razširiti po svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca …

    Več o tem na http://svetniki.org/fatimska-mati-bozja

    Fatimska Mati Božja, prosi za nas!

  80. Janez says:

    Kartuzijan Gabriel M. Fulconis: »Gospod vse Tvoje je moje«

    Odkar mi je Bog slovesno obljubil, da mi bo podelil vse, za kar ga bom prosil v Jezusovem imenu – mar ne bi bilo zares nespametno od mene, če Boga potem ne bi prosil za nič ali bi ga prosil za same materialne zemeljske ničevosti? Saj mi je Oče s tem, da mi je podaril Jezusa Kristusa, z njim vred podaril Vse, kar potrebujem – kakor mi zagotavlja apostol Pavel. Zato mi po veri pripada Jezus v celoti: moje je njegovo Srce, moje je njegovo Telo, moja je njegova Kri, moja je njegova Duša, moje je njegovo Božanstvo, moje so prav vse njegove zasluge. Ker sem potemtakem, če smem tako reči, resnični ponižni Jezusov Učenec, on pa je absolutni Gospodar vsega, kar je v Nebesih in na zemlji – kako potem ne bi bile moje tudi vse stvari, ki so v nebesih in na zemlji? Karkoli prosim – ničesar ne zahtevam, kar mi ne bi bilo že dolgovano in obljubljeno. Kako bi mi torej mogel odreči nekaj takega, kar je že moje, če bom živel pravično kot Jezus? Jezus, odpri mi tedaj skrinjo vseh svojih zakladov, saj so tudi moji; da, ponavljam, z vso močjo izraza – tudi moji so. Hočem se obogatiti, hočem vse tvoje zasluge, ker hodim za Teboj. In nameravam si jih pridobiti na tak način, kot da sem jih dejansko služil jaz sam. Hočem vso večnost ljubiti in slaviti Tebe Jezus, Boga Očeta in Svetega Duha s tvojim lastnim srcem. Hočem Te ljubiti in poveličevati na veke skozi vse tvoje žive in nežive stvaritve – ter skozi vse tiste, ki bi jih bil mogel in ki jih moreš ustvariti od vekomaj in na vse veke – amen.

    Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje? Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo in vsem mišljenjem (Lk 10, 25.27)

    Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici! (1 Jn 3, 18).

    Kartuzijani: L’ anima santa (Izvleček)

  81. Janez says:

    Hvalnica Življenju
    Jaz sem tu, na robu brezdanjega globokega konca poti v neskončnost; ne morem se spustiti v ta neskončni labirint brezpotja in globočin drugače kot z zaprtimi očmi in z dušo, predano čaščenju. Tedaj daješ Ti mojim zaprtim očem neko novo luč, ki je tvoja lastna luč, Luč ljubezni, luč, ki razsvetljuje to skrivnostno življenje.

    Hvalnica neskončno dobremu Bogu
    Moj Bog, Ti si Neskončna Dobrota v njenem bistvenem izviru. Ti je ne prejemaš od nikogar, Ti jo poseduješ hkrati s svojo bitjo; ona je Tvoja bit sáma. Ti si dober: tak, kot si; toliko, kot si; tako dolgo, kot si; Ti si dober od vekomaj, na vekomaj, večno, nespremenljivo, neskončno dober. Pri Tebi je biti ter biti dober eno in isto: Dobrota je Tvoja bit in Tvoja bit je sama Dobrota. Sleherna končna dobrota prihaja od Tvoje neskončne Dobrote; je njena odvodnica, potoček, kapljica. Ona je samo to, kar ji Ti daješ biti; ona je samo tedaj, če se navezuje nate, in preneha, brž ko pretrga povezavo. Vse te končne dobrote me pritegujejo. Rad jih imam, hotel bi se jih polastiti, prizadevam si zanje, pa se izčrpavam pri teh prizadevanjih, ki so največkrat neuresničljiva. Če pa se uresničijo, me puščajo tako praznega in žejnega, pri tem pa zanemarjam Resničnost brez mejá, ki me edina more napolniti in ki se mi ponuja. In vendar v teh mešanih oblikah želim ter iščem Tebe. Rad jih imam edinole zato, ker mi predstavljajo nekaj Tvoje edine resnične dobrote. Ti si edini resnično ljubljeni in želeni; in gibanje bitij, ki izhaja iz te želje, bi prenehalo, če bi Ti prenehal biti Dobro, ki se daje. Dobrota je namreč podarjanje sebe. Neskončna Dobrota je celostno podarjanje sebe, brez mejá, brez pridržkov, bodisi v trajanju bodisi v prostoru bodisi v priobčevanju tega, kar ima, in tega, kar je. Dobrota se podarja, tako kot sonce sije, žarči in razsvetljuje; ogreva kot ogenj, razteza se kot izvir. In Ti si ta Dobrota, ta Dar samega sebe, ta Luč, ta Toplota, ta razsežni Izvir. Ti si me postavil pred svoje obličje, mene, prazno, hladno, mračno, sebično stvarco, zato da bi po zmožnosti svojega bitja sprejemala Tvojo bit, ki je vse in ki me hoče napolniti s seboj.

    Izvleček: Kartuzijani, Augustin Guillerand, Ecrits spirituels, izvlečki o hvaležnosti

  82. Miro says:

    RES VELIK JE, KDOR IMA VELIKO LJUBEZEN! RES VELIK JE, KDOR JE SAM SEBI MAJHEN …
    (Hoja za Kristusom)

    BOŽJA BESEDA: »Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo« (Rim 1,21).

    »Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček« (Fil 3,8).

    Tomaž Kempčan: O, ko bi tako marljivo trebili pregrehe in zasajali kreposti, kakor obravnavajo učena vprašanja, ne bi bilo toliko zla in pohujšanja med ljudmi ne toliko nereda po samostanih. Ko se približa sodni dan, nas prav gotovo ne bodo vprašali, kaj smo brali, temveč kaj smo delali; ne kako učeno smo govorili, temveč kako pobožno smo živeli. Povej mi, kje so zdaj vsi tisti učeni gospodje, ki si jih dobro poznal, ko so še živeli in cveteli v svoji učenosti? Na njih mestih sede že drugi in ne vem, če kaj mislijo nanje. Dokler so živeli, se je zdelo, da so nekaj, a sedaj vse o njih molči. Oj, kako hitro zgine posvetna slava!

    Da bi pač bila njih čednost taka kakor njih vednost, tedaj bi se bili dobro učili in bi bili dobro poučeni. Koliko jih pogubi prazna vrednost na svetu, ker jim je premalo mar služiti Bogu. In ker bi bili rajši imenitni kakor ponižni, zato so prazni v svojih mislih (prim. Rim 1,21). Res velik je, kdor ima veliko ljubezen. Res velik je, kdor je sam sebi majhen in komur tudi najvišja čast ni nič. Res moder je, kdor ima vse posvetno za smeti, samo da Kristusa pridobi (prim. Fil 3,8). In resnično učen je, kdor spolnjuje božjo voljo, svojo pa zatajuje (iz knjige Hoja za Kristusom, Tomaž Kempčan).

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

    • Miro says:

      Še popravek na začetku zadnjega odstavka v prepisu besedila iz Kempčanove Hoje za Kristusom. Napačen izraz: vrednost. Pravilno se ta del glasi:

      Koliko jih pogubi prazna vednost na svetu, ker jim je premalo mar služiti Bogu.

  83. Janez says:

    SVETI DUH, TI SI LUČ NAŠEGA ŽIVLJENJA
    Sveti Duh, Ti si luč našega življenja. Ti hočeš vse narediti novo v naši sredi. Pridi in spremeni ter predrugači ter prenovi temeljito vse, kar se zoperstavlja Tvojemu delovanju v naši skupnosti. Preženi vse predsodke, zavist, obrekovanja na različnih ravneh, iskanja moči in prevlade ter vso zlaganost, ki smo ji povsod priča danes, ko Človek ni Človeku vedno Človek, ampak je vse kaj drugega kot Dober Človek. Ustvari v nas čisto srce, usmiljenje, dobroto in razsvetljen razum, da bomo lahko spoznali to, kar Ti želiš; in bomo pripravljeni hoditi po poti, ki si nam jo Ti pokazal tako, da bomo po strmi in težki poti k Tebi hodili in izpolnjevali Tvoje Nauke in zapovedi.

    Prirejena in dopolnjena molitev Skupnosti krščanskega življenja 

    GLEDATI Z NOVIMI OČMI
    Nakloni mi, o Gospod, da bom zdaj videl vse stvari z novimi očmi. Naj bi razlikoval in preizkušal duhove, ki nam bodo pomagali prepoznavati znamenja časov, se veseliti stvari, ki so Tvoje in jih podarjaš drugim. Daj mi jasnost spoznanja, ki si jo dal apostolom, božjemu ljudstvu in svojim svetim.Gospod razsvetli me prosim in me poduči, kaj je prav in kaj ne, da se bom prav ravnal in živel po Tvoji postavi in Evangelijih.

    Prirejena in dopolnjena molitev Skupnosti krščanskega življenja 

    MOJA VISOKA PESEM HVALEŽNOSTI ZA VSE, KI JO POJEM TEBI OČE
    Ti, ki Te ljubi moja duša, povej mi, kje se nahajaš, kje prebivaš, kje Ljubiš in Odrešuješ ter kje nesebilno deliš Dobroto na Zemljo pravičnim in krivičnim brez razlik ? Glej, grem po sledeh Tvojega Evangelija, po sledeh Tvoje nesebične dobrote, čudežev, odpuščanja in ljubezni, ki jo je Tvoja daritev zarisala med nebom in zemljo. Grem po poti Tvojih Božjih zapovedi in postav za nas Božje Otroke. Praviš mi, da sem kakor lilija med robidami, kakor pšenica, ki si jo posejal na pola, da bi obrodila in bi jo poželi jeseni, ko ozreli, da bi imeli kruh, kakor grozdi na vinski trti, da bi obrodil za trgatev in vino. Ti si kakor jablana med gozdnim drevjem, si Dobrotni in Ljubeči Brat, ki je vedno z Nami in ob Nas, ko služimo in ljubimo. Z užitkom posedam v Tvoji senci in Tvoj sad je sladak mojim ustom. Tvoje znamenje nad menoj je ljubezen. Varuješ me in ves me objemaš. Vedno si z menoj in ob meni. Tiho me gledaš in govoriš, saj si vedno z Nami in ob Nas. Tvoj Mir je umiril moje nemirno Srce Gospod. Tvoji nauki so me potolažili in me razsvetlili, tvoja Beseda me je potešila in podučila. na meni je da jo bom vedno izpolnjeval. Tvoja Volja naj se zgodi in ne moja. Naše besede pridejo in preminejo, Tvoje Besede pa so večne. Pomagaj nam prosim, da bomo več molili in delali dobra dela, v tvojo Čast in Slavo Bog. Hvala Ti Bog ta vse.

    Prirejena in dopolnjena molitev Skupnosti krščanskega življenja 

  84. Miro says:

    SV. LEOPOLD MANDIĆ JE BIL VELIK ČASTILEC MATERE BOŽJE, APOSTOL IN ŽRTEV ZA ZEDINJENJE CERKVE TER JUNAK SPOVEDNIŠKE SLUŽBE!

    Sv. Leopolda Mandića so od jutra do večera oblegali ljudje najrazličnejših stanov od blizu in daleč. Skrivnost njegovega uspeha je bila prav gotovo v iskreni pobožnosti, s katero je sprejemal vsakega spovedanca. Že takoj po njegovi smrti so se ljudje začeli zatekati k njemu z molitvami in so mu izročali v uslišanje svoje prošnje. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega. Za svetnika ga je 16. oktobra 1983 razglasil papež Janez Pavel II.

    http://svetniki.org/sveti-leopold-mandic-redovnik-in-spovednik

    Z zaupanjem se priporočimo sv. Leopoldu Mandiću, naj nam od Jezusa in Marije posreduje obilno bogastvo Božjih milosti!

    Božje usmiljenje, neomejeno v zakramentu krsta in pokore, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Sv. Leopold Mandić, prosi za nas!

  85. Miro says:

    ČE SE ZATEKAMO K MARIJI, KI JE POLNA SVETEGA DUHA, NAS ONA VODI K SVETEMU DUHU – MATI, SVETUJ NAM NA ZEMELJSKI POTI!

    Sv. Janez Jožef od Križa, redovnik alkantarec (r. 1654), je po smrtno nevarni bolezni na Marijino priprošnjo nenadoma ozdravel. Kot učitelj novincev jih je vzgajal za posebno ljubezen do Matere božje. Kot dušni pastir je spovedancem in bolnikom priporočal: »Zatekajte se k Mariji! Ona vam bo pomagala, vas bo tolažila, vas bo rešila vseh težav.« V svoji celici je imel sliko Matere božje, ki mu jo je daroval sloveči slikar De Matteis. Nanjo se je vedno oziral, še posebej, kadar je potreboval razsvetljenja. To je bilo zelo pogosto, saj jih je k njemu prihajalo zelo veliko po dober svet v najrazličnejših zadevah. Preden je odgovoril, se je vselej ozrl na lepo Marijino sliko. Pred smrtjo so se redovni sobratje zbrali okrog njegove postelje in molili molitve za umirajoče. Svetnik se je še zadnjič ljubeče ozrl na podobo Matere božje in tako končal svoje življenje.

    Dijak je z vero molil Spomni se o premila Devica Marija …« in skušnjava je popolnoma prenehala!

    Sv. Frančišek Saleški je imel kot sedemnajstletni dijak zelo mučno skušnjavo: »Bog je sklenil, da te bo večno zavrgel; ni ti več pomoči.« Ta misel ga je tako preganjala, da ni mogel več mirno spati ne jesti in v nevarnosti je bil, da bo zbolel. Nekoč se je odpravil v cerkev in tam molil: »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal…« Skušnjava je popolnoma prenehala. V zbegano dušo se je zopet naselil mir.

    Marija je polna Svetega Duha. Če se zatekamo k njej, Materi dobrega sveta, nas ona vodi k Svetemu Duhu. Deležni smo njegovega daru svéta. V pesmi prosimo: »Mati, svetuj nam na zemeljski poti, strma je, težka, korak negotov; preko nevarnosti naj nam pomaga tvoja beseda in tvoj blagoslov.«

    (odlomek iz knjižice: Nauči nas moliti, p. Anton Nadrah)

    Molimo: Spomni se o premila Devica Marija

    Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal. S tem zaupanjem hitimo k tebi, o devic Devica in Mati, k tebi prihajamo in pred teboj zdihujoči grešniki klečimo (stojimo). Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, naših besed, temveč milostno nas poslušaj in usliši. Amen.

    Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

  86. Janez says:

    Kartuzijan François Pollien: »Veselje v Gospodu« (Gaudete in Domino semper)

    Laetabitur justus in Domino – Pravični se bo radoval v Gospodu (Ps 63, 11 vg).
    Laetamini in Domino et exsultate, justi – Radujte se v Gospodu in poskakujte, pravični! (Ps 31, 11 vg).
    Gaudete in Domino semper, iterum dico: gaudete – Veselite se vedno v Gospodu; spet pravim: Veselite se! (Flp 4, 4).

    V Svetem pismu je vse polno odlomkov, ki ponavljajo to globoko misel: Radost pravičnega je v Gospodu. – Kaj pa pomeni to: radost pravičnega? – Radost, ki je lastna pravičnemu, ki je njegova. Obstaja namreč neka radost pravičnega, in neka druga radost, ki ni radost pravičnega. Pacem relinquo vobis, pacem meam do vobis; non quomodo mundus dat, ego do vobis – Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; a ne, kakor ga daje svet, vam ga dam jaz (Jn 14, 27). Tako govori Jezus Odrešenik. Ta radost pravičnega, ki mu je lastna, ki je njegova, ki je resnična radost, edina resnična radost, zato ker je edino ona skladna z Božjim redom – kje je ta radost?

    Kje jo zajemamo? Od kod prihaja? Kam gre? Kje ostaja? – In Domino, v Gospodu. Ona je v Bogu, zajemamo jo v Bogu; prihaja od Boga, prebiva v Bogu. On hoče biti, On sam, polni in neskončni izvir moje sreče. On me hoče storiti blaženega – v sebi in samo v sebi. In koliko in kako! On hoče použiti moje življenje v enotnost svojega življenja, hoče me na vekomaj obdarovati z očarljivostmi
    blaženega gledanja, hoče me opijati z bogastvi svoje hiše, me napajati v potoku svoje slastnosti (prim. Ps 35, 9 vg). Osrečenost bo tako polna, da bo ne le mogla vstopiti vame, ampak bom jaz stopil vanjo, zato ker me bo z vseh strani oblivala in nikjer ne bom dosegel njenih mejá. Intra in gaudium Domini tui – Stopi v veselje svojega Gospoda! (Mt 25, 21). S to neizrekljivo besedo bo pravični služabnik, ki Veruje v Boga in hodi za Jezusom povabljen na večno gostijo v Nebeško Domovino.

    Izvleček: Kartuzijani La vie interieure simplifiee

  87. Janez says:

    KO MOLIMO, KAKO PA MOLIMO S SRCEM, IZ SRCA?
    Molitev je pogovor, zato s srcem molimo takrat, ko se polno zavedamo, s kom govorimo, s kom se pogovarjamo, komu pripovedujemo, koga poslušamo. Molitev iz srca ni ponavljanje ene same večne prošnje, čeprav si še tako želimo, da bi bili uslišani. Povemo jo na začetku molitve. Bog, Marija, svetniki, h katerim se zatekamo, že brez tega vedo, kaj nas tare. Vsekakor je prav, da povemo. Toda potem mora slediti pogovor, molitev obrazcev, ki jih imamo veliko in so lahko zelo lepi, če jih izgovarjamo zavestno in ob njih premišljujemo. Lahko pa molimo svojo molitev iz srca, ko sami povemo molitev po svojih besedah in Bog Oče nas bo razumel. Počastimo našega Očeta, našega Stvarnika, Svetega Duha, počastimo Božjo Mater in svetnike, posebej tiste, ki so nam ljubi. Na koncu pa naj bo spet pogovor, zahvale, tokrat s svojimi besedami; naj spregovori tudi naše srce in pove Bogu in Mariji vse in iskreno kot v pogovoru s Prijateljem. Pomembna je iskrenost in resničnost tega kar Bogu povemo, ne umetniški slog besed in molitev. Naj bo to bodisi zahvala za vsak preživet trenutek, za vsako srečanje; prijetno ali neprijetno, za naše skrbi, bojazni, probleme, zdravstvene težave, naše dvome in dileme, ki odražajo dogodke iz napega življenja. Avtorji krščanskega vzhoda pravijo, da je najpomembnejša molitev tista, v kateri prevladujejo »občutja srca«. Teofan Zatvornik, denimo, piše: »Ko izrečete svojo molitev, skušajte to storiti tako, da bo prišla iz srca. V svojem pravem smislu molitev ni drugega kot vzdih srca k Bogu; ko manjka ta polet, pa ne moremo govoriti o molitvi. Zato kristjani molimo goreče, darujmo Bogu vse došle urejene in neurejene misli, probleme in želje, dajmo sebe vsega v molitev, ki naj bo polna, iskrena in iz vsega Srca.«
    Skupnost krščanskega življenja

    MOLČATI IN TIHO ČAKATI NA BOGA, DA NAM SPREGOVORI
    Ko je moja molitev postajala vedno zaupnejša in vedno globlja, sem znal vedno manj spregovoriti. Slednjič sem povsem utihnil. Postal sem, v tem je še večje nasprotje, kot da bi molčal, postal sem poslušalec. Najprej sem menil, da moliti pomeni govoriti, toda spoznal sem, da moliti ne pomeni zgolj molčati, marveč poslušati. Tako je: molitev ni prisluškovanje tega, kar sam si govorim. Moliti pomeni: molčati in tiho čakati, da molivcu sam Bog spregovori.
    Skupnost krščanskega življenja

    PROSIM GOSPOD SPREMLJAJ ME VES DAN
    Ko se zjutraj zbudim, mi je Gospod ena izmed prvih misli. Spremlja me čez dan doma, v službi, pri prijateljih, ko delam ali ko grem v gozd in športam za rekreacijo. Želim si, da bi se zavedali Njegove navzočnosti prav vsak trenutek dneva, ob vsakem delu, pogovoru, vsekdar … Kadar ležem spat, mi molitev pospremi tegobe in radosti dneva. Izzvenijo neprijetni dogodki in veselijo me vse radosti, ko sem spoznal in pomagal ter poslušal druge ljudi, kaj se jim je zgodilo in kaj čutijo. Veselim se novega dne, ki ga je naredil Gospod.

    PO BOGU HREPENIM
    Pokliči me, o dobri Oče, v svojo službo Dobrote drugim. Stori, da bodo moje misli prišle kot nežna sapa in me osvežila kot rosa Tvoje modrosti, da bodo moje besede iskra Tvoje dobrote, da bodo moja dejanja roka Tvoje ljubezni. Posveti me, o dobri Oče, v svojega služabnika in moje srce odpri za svojo besedo! Glej, tukaj sem in hrepenim po Tebi. Dovoli, o dobri Oče, da se Ti vsega izročim! Gospod po Tebi hrepenim. Pridi k meni prosim, nakloni mi Mir in me potolaži. Daj mi moč,vodi me in poduči me prosim, da slabo opustim in marsikaj dobrega naredim. Carpe Diem ali naj bo plodno izkoriščen moj vsak dan, ki si ga naredil Ti Gospod zase in za vse bližnje, Vse v Večjo Božjo Slavo. Amen.
    Delno dopolnjena Molitev Skupnosti krščanskega življenja.

  88. Miro says:

    POTREBUJEMO JEZUSA! VSE DNI JEZUSA: IN NE ZUNAJ NAS, AMPAK V NAS …

    Priporočimo se Svetemu Duhu:

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni. Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in vselej radi sprejemali njegove spodbude. Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    S pomočjo Svetega Duha se poglobimo v naslednje misli o evharistiji:

    Ta zakrament nas preoblikuje
    v Kristusovo telo,
    tako da smo kosti njegovih kosti,
    meso njegovega mesa,
    udje njegovih udov.
    (Albert Veliki)

    Pri Gospodovi mizi
    je verniku podeljeno odrešenje
    po Kristusovi krvi in odpuščanje grehov,
    tako da tudi sam postane v Kristusu
    nov človek.
    (Inos Biffi)

    Nepojmljivo je živeti z evharistijo,
    ne da bi ji bili kar najbolj blizu z veseljem,
    strastno hvaležnostjo in gorečo željo.
    (Karel de Foucauld)

    Kristus nas je povabil k svoji mizi in mi
    imamo otrdelo srce, če ga tudi mi ne
    povabimo … Dal nam je piti iz svojega
    keliha, mi pa mu ne damo niti kozarca
    sveže vode!
    (Janez Zlatousti)

    Evharistija sklepa Staro zavezo,
    ki sega od Adama do oznanjenja,
    in odpira Novo zavezo,
    namreč zavezo krčanske dobe:
    sklepa obdobje obljube
    in odpira obdobje resničnosti.
    (Giovanni Martinico)

    Telo Kristusovo, zveličaj me!
    Kri Kristusova, napoji me!
    (Ignacij Lojolski)

    Potrebujemo Jezusa! Vse dni Jezusa:
    in ne zunaj nas, ampak v nas … in ne samo
    duhovno, ampak tudi zakramentalno.
    (Luigi Orione)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  89. Janez says:

    Jezus meni

    Jezus je zame:
    Učlovečena Beseda.
    Kruh življenja.
    Žrtev, darovana na križu za naše grehe.
    Žrtev, darovana pri sveti maši za grehe sveta
    in za moje grehe.

    Beseda, ki naj bo izgovorjena.
    Resnica, ki naj bo povedana.
    Pot, po kateri naj hodimo.
    Luč, ki naj bo prižgana.
    Življenje, ki naj ga živimo.
    Ljubezen, ki naj bo ljubljena.
    Veselje, ki naj ga delimo.
    Žrtev, ki naj bo darovana.
    Mir, ki naj bo dan.
    Kruh življenja, ki naj ga uživamo.

    Molitev Svete Matere Terezije

  90. Janez says:

    Kartuzijani: Hvalnica Božjemu usmiljenju (povzetki)

    Ta hip mi je v mislih ena sama izmed besed Svetega pisma, polnih nežne luči in tolažbe. Njeni zlogi so bili moji duši vedno kakor materino izkazovanje nežnosti: Iz daljave se mi je prikazal Gospod: ≫Z večno ljubeznijo sem te ljubil in zato sem te pritegnil v usmiljenju≪ (Jer 31, 3 vg). O moj Bog, kako dobro izražaš odtenke: v Tebi ni drugega kot ljubezen, jaz pa tega še nisem dovolj jasno opazil. Usmiljenost je samo odsev te ljubezni, kadar njena Luč prečka senčni pas, v katerega nas je ovil greh. Usmiljenost je gibanje te luči – v temi. Luč sveti v temi (Jn 1, 5). Prišla je, da jo razsvetli; zapustila je svoje kraljestvo, da bi obiskala temo in jo obnovila po Tvoji žareči podobi. Prišla je, zato ker je Ljubezen; izhaja iz Ljubezni, je Njen bleščeči žarek, candor lucis aeternae – odsev večne luči (Mdr 7, 26). Hoče se razširjati, se razdajati, sevati. V sebi nosi to željnost, saj se je rodila iz očetovskega naročja, od koder prihaja to gibanje. Tema, v kateri ne sveti, jo priteguje, izziva to njeno željnost. Zdi se, kot da iz teme prihaja krik: »Pridi k meni!« Temu klicu se ne more upirati. Tako zelo ustreza tej bistveni Potrebi. Njene biti, da stopa iz sebe, da privre na dan; se požene, da naredi ta velikanski korak junaka na poti, ki se odpira pred Njo: Požene se kot junak, ki steče po poti (prim. Ps 18, 6 vg). Tako postane Luč, ki se daje temi, ki sveti v temi. To je Usmiljenje, ljubezen Bivajočega – Njega, ki je – do nebivajočega, do tega, česar ni.

    Janez Pravični Lansperg: Moj Bog, daj, da te vzljubim! (povzeto!)
    O duša moja, pristopi torej k njemu, ki biva v nedostopni luči in razsvetljuje slehernega človeka, ter se zaglej vanj v njegovi lastni luči. Pripravi svoja ušesa za poslušanje večne Besede, brez katere onemi sleherni jezik. Zbudi svoj tek, da ti bo teknil kruh angelov, resnična mana. Očisti si nosnice, da boš uživala ob tako prijetnem vonju tiste rajske lilije, ki ji ni para. Daj občutljivost svojemu tipu, da se boš nasičevala v objemih in poljubih svojega nadvse prisrčnega Ženina. On je namreč tisti, od katerega je vse, kar je; od njega je dobro, pravzaprav je edino on dober, edino on je vse dobro. K njemu se vzravnaj kristjan, vanj se zaglej, k njemu se z vsem premišljevanjem razvnemi in reci:

    Milina milin in vsa milina – Gospod, moj Bog,
    Moj Kralj, moj Oče, moja Moč, moja Čast, moja Oblast, moje Življenje,
    moja sveta Sladkost – najvišji, najboljši, najvsemogočnejši,
    najmilostljivejši in najpravičnejši, najskritejši
    in najbližji, najlepši in najmočnejši, stanovitni in nedojemljivi,
    nepremenljivi in vse premenljivi, nikdar novi,
    nikdar stari, vse prenavljajoči! Bog, luč mojega srca, kruh,
    ki silno krepča okus moje duše, in moč, ki oplaja mojega
    duha, ter naročje mojega mišljenja! Najslajši ljubimec, ljubezni
    vreden daleč iznad vseh ljubezni – utrdi me krepkó,
    medtem ko te iščem, da te bom iskaje našel, te po najdenju
    hvalil, te hvaljenega obdržal in te ne izpustil niti ne izgubil,
    dokler se ves ne spremenim vate, dokler ne bom v celoti
    vsrkan od tvojega duha in ne postanem en duh s teboj;
    tako da bom zares zaživel ne več jaz, temveč bo v meni
    živela tvoja moč. O sladki Bog, resnična luč vseh lepot;
    edina luč, v kateri ni teme; luč, ustvarjalka vseh luči! Od
    tvoje luči se sveti to, kar se sveti. V primerjavi s teboj tudi
    najsvetlejši kerubi ne svetijo, najbolj goreči serafi ne gorijo.
    Kajti – o najsvetlejši, najjasnejši, najlepši, najpostavnejši,
    najsijajnejši – ti edini si, ki imaš vse to, toda ne prejemaš
    od koga drugega; in v tebi kot v najjasnejšem izviru vrvi
    polnost tvoje nedojemljive luči, božanske luči – luči, ki ni
    nič drugega kot ti sam. Saj ti svetiš ne s kako tujo lučjo, ampak
    z lastno lučjo; še več: svetiš s samim seboj ter izžarevaš
    pramene svoje luči, ki brez omejitve svetijo v tebi, skladno z
    modrostjo svoje dobrotnosti tudi v druge, v skladu z mero
    njih sprejemljivosti.

    O najgorečnejši, najsvetlejši ogenj, še več: o žar in svetloba,
    počelo slehernega žaru in luči, moj Bog, goreča in
    svetleča Ljubezen, vžgi me in razsvetli me! Razsvetli me,
    da te začnem spoznavati; vžgi me, da te vzljubim! Naj te
    spoznavam, moj poznavalec, naj te spoznavam, kot sem tudi
    od tebe spoznan! Naj te ljubim, o moj Lepi, moj Bog; naj te
    ljubim, četudi pozno, kakor sem tudi od tebe ljubljen! Pošlji
    v moje srce iskrice svojega ognja, moj Bog, da se razsvetlita
    moji notranji očesi, zato da bom gledal tvojo lepoto v tebi.
    Mika me zajemati iz tvojega najgorečnejšega izvira – tebe,
    zaželeni ogenj, da bom od tebe samega, resničnega ognja,
    mojega Boga, tako razsvetljen kot razžarjen.

    Izvleček: Kartuzijani, Soliloquium animae fidelis

    Medmrežje kartuzijani

  91. Miro says:

    SVETA MATI TEREZIJA: KAKO DOLGOTRAJNO SVETO OBHAJILO!

    Misli Matere Terezije

    -Želim vam, da bi doživljale radost naše Gospe, ki je smela nositi Jezusa pod svojim srcem devet mesecev, ker je bila ponižnega srca. Kako dolgotrajno sv. obhajilo!

    -Marija je prejela od svojega božjega Sina vrhovno oblast, da razpolaga z nadnaravnimi milostmi in dobrinami božjega kraljestva. Marija je naša mati, ker je v svoji ljubezni sodelovala pri našem duhovnem preporodu. Še naprej ostaja naša mati s tem, da goji in hrani v nas Kristusovo življenje.

    -Otrokom, ubogim, vsem trpečim in osamljenim vedno podarite vesel smehljaj. Ne posvečajte jim le svoje skrbi, dajte jim tudi svoje srce. Zaradi božje dobrote in ljubezni je lahko vsak trenutek našega življenja začetek velikih dejanj.

    -Nasmehnite se drug drugemu. Vedno ni lahko. Včasih ugotavljam, da se težko nasmehnem svojim sestram in takrat moram moliti. Začetek molitve je v domači hiši. Družina, ki moli skupaj, ostaja skupaj. Jezus mora prebivati v naših domovih, ker le tedaj ga moremo dajati drugim.

    Več o duhovnih pogledih sv. Matere Terezije si lahko preberete v priloženi zbirki njenih misli, razvršeni po zaporednih številkah; glej na spodnji strani spletne strani:

    http://www.mirenski-grad.si/taxonomy/term/44/0?page=16

    Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

  92. Miro says:

    RESNIČNO EVHARISTIČNA DUŠA NE MORE IMETI DRUGEGA ŽIVLJENJA, DRUGEGA VESELJA, DRUGE SREČE KAKOR EVHARISTIJO!

    Pridi, Sveti Duh, in nas razsvetli, ko premišljujemo o globokih skrivnostih svete evharistije. Daj, Gospod, da bi tudi molili in delali v moči teh spoznanj!

    Ta nadvse božanski kruh lahko najdemo,
    kadar hočemo, zato smo zgolj sami krivi,
    če umiramo od lakote.
    (Terezija iz Avile)

    Kakor je Jezus Kristus
    ostal neznan med ljudmi,
    tako njegova resnica
    ostaja med splošnimi mnenji,
    brez zunanje razlike, in tako evharistija
    ostaja med navadnim kruhom.
    (Blaise Pascal)

    Zakrament telesa in krvi Jezusa Kristusa
    nam je bil najprej podeljen z namenom,
    da bi nam dal čedalje bolj intimno
    prodreti v razumevanje Božjega Sina,
    ki se je ves dal za naše odkupljenje.
    (Gaetano Bonicelli)

    Evharistija je dih Cerkve,
    njen življenjski ritem,
    njeno utripajoče srce.
    (Piero Coda)

    Resnično evharistična duša
    ne more imeti drugega življenja,
    drugega veselja, druge sreče
    kakor evharistijo.
    (Peter Julijan Eymard)

    Če nas dela evharistija podobne Jezusu,
    je treba delovati v skladu s tem:
    misliti, želeti in delovati kakor Jezus.
    (Piero Coda)

    Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

    Bogu hvala za vse duhovnike in redovnike, ki so v življenju odprli svoje srce za služenje Bogu in ljudem v moči svete Evharistije. Po njihovih rokah nam Gospod Jezus Kristus podarja svoje presveto Telo in svojo presveto Kri. Kakšna milost – nedoumljivo velika milost!

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  93. Janez says:

    Kateheza papeža Frančiška: V molitvi ni prostora za ‘jaz’. Vedno je ‘ti’ in ‘mi’!

    V molitvi ni prostora za ‘jaz’. Vedno je ‘ti’ in ‘mi’. Jezus ne želi hinavščine. Tudi ne želi egoizma ampak altruizem.
    »Jezus je rekel: Kadar moliš, pojdi v tišino svoje sobe, odmakni se od sveta in se obrni na Boga z ‘Oče!’. Jezus želi, da njegovi učenci ne bi bili kakor hinavci, ki molijo zravnani in stoje na trgih, da bi jih drugi ljudje občudovali (glej Mt 6,5). Jezus ne želi hinavščine. Resnična molitev je tista, ki se opravlja v skritosti zavesti, v srcu: je nedoumljiva in vidna samo Bogu. Jaz in Bog. Izogiba se lažnosti: pred Bogom se je nemogoče pretvarjati … Pred Bogom nobena prevara nima moči. Bog nas pozna … ne moremo se pretvarjati. Na začetku pogovora z Bogom je tihi pogovor, kakor ko se srečata pogleda dveh oseb, ki se ljubita: človek in Bog prekrižata pogleda in to je molitev. Gledati Boga in pustiti, da te Bog gleda – to pomeni moliti za vse.

    Ne ‘jaz’, ampak ‘ti’ in ‘mi’
    Čeprav je učenčeva molitev v celoti zaupna, nikoli ne pade v osebnostno intimo ali intimizem. V skritosti vesti, kristjan ne pusti sveta zunaj pred vrati svoje sobe, ampak v srcu nosi osebe in situacije, probleme in mnoge druge stvari, vse jih širokogrudno prinaša v molitev. V molitvi Očenaš ‘nekaj manjka’, manjka ena beseda, ki pa se v današnjem času zelo poudarja: to je beseda ‘jaz’. Jezus nas uči moliti na način, da bi imeli na ustnicah predvsem ‘ti’, kajti krščanska molitev je pogovor: posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja. Ne moje ime, moje kraljestvo, moja volja. Ne jaz. Zatem preide Jezus na ‘mi’. Ves drugi del Očenaša se nanaša na prvo osebo množine: daj nam naš vsakdanji kruh, odpusti namnaše dolge, ne zapusti nas v skušnjavi, reši nas hudega. Tudi najosnovnejše človekove prošnje, kakor je za hrano, so v množini. V krščanski molitvi nihče ne prosi kruha samo zase: daj mi danes kruh, ampak pravi daj nam, za vse uboge tega sveta.

    V molitvi ni individualizma
    Zakaj je temu tako? Ni prostora za individualizem v pogovoru z Bogom. Nobenega razkazovanja svojih problemov, kakor da bi bili mi edini na svetu, ki trpimo. Ni molitve k Bogu, ki ne bi bila molitev ene same skupnosti bratov in sester, nas. Smo namreč v skupnosti, smo bratje in sestre, smo ljudstvo, ki moli, smo mi. Nasprotno od ‘jaz’ ni ‘ti’ – to je namreč začetek vojne. Nasprotno od ‘jaz’ je ‘mi’ – tukaj je mir.

    Kristjan v molitvi prinaša pred Boga vse težave, ki jih živijo osebe ob njem. Ko pride večer, pripoveduje Bogu o bolečinah, ki jih je srečal v tem dnevu, predenj postavi mnoge obraze, prijateljske in tudi sovražne, ne napodi jih kakor nevarne motnje. Če se kdo ne zaveda, da so okoli njega mnogi ljudje, ki trpijo, če ga ne ganejo solze ubogih, če se je navadil na vse, to pomeni, da je njegovo srce iz kamna. V tem primeru je dobro prositi Gospoda, naj se nas dotakne s svojim Svetih Duhom in omehča naše srce. ‘Omehčaj, Gospod, moje srce. Gospod, omehčaj moje srce, da bom zmogel razumeti in bom sprejel probleme in bolečine drugih.’ Kristus ni šel nepoškodovan mimo trpljenja sveta. Vsakokrat ko je zaznal osamljenost, bolečino telesa ali duha, je začutil veliko sočutje. Sočutje je ključna beseda v evangeliju: je to,zaradi česar se dobri Samarijan približa ranjenemu človeku ob cesti, nasprotno od tistih, ki so imeli otrdelo srce.

    Oče ljubi vse
    Lahko se vprašamo: Ko molim, ali se odprem za krik mnogih bližnjih in oddaljenih oseb? Ali pa mislim, da je molitev neke vrste anestezija, ko sem lahko miren? V tem primeru sem žrtev strašne dvoumnosti in moja molitev zagotovo ni več krščanska. Kajti tisti ‘mi’, ki nas ga je naučil Jezus, mi preprečuje, da bi bil v miru sam; daje mi namreč, da čutim odgovornost za moje brate in sestre.So ljudje, ki navidezno ne iščejo Boga, a Jezus nam pravi, naj molimo tudi za njih, kajti Bog išče te osebe bolj od vseh ostalih. Jezus ni prišel zaradi zdravih, ampak zaradi bolnih, zaradi grešnikov (glej Lk 5,31). Prišel je za vse, kajti kdor misli, da je zdrav, to v resnici ni.
    Če si prizadevamo za pravičnost, ne mislimo, da smo boljši od drugih. Oče daje vziti soncu nad dobrimi in slabimi (glej Mt 5,45). Oče ljubi vse. Učimo se od Boga, ki je vedno dober do vseh, nasprotno od nas, ki zmoremo biti dobri samo do nekaterih, ki so nam všeč.

    Bratje in sestre, svetniki in grešniki, vsi smo od Boga ljubljeni bratje in sestre. Ob zatonu življenja bomo sojeni po ljubezni, po tem, kako smo ljubili. Ne samo čustvena ljubezen, ampak sočutna in konkretna, v skladu z evangeljskim pravilom: ‘Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili’ (Mt 25,40).«

    Kateheza papeža Frančiška, Vatikan, 13.2.2019

  94. Janez says:

    »Pet besed o Materi Tereziji: molitev, dejavna ljubezen, usmiljenje, družina in mladina.” Papež Frančišek

    Molitev
    Prva beseda je molitev. Mati Terezija nas neutrudno vabi, da bi zajemali iz vira Ljubezni, Jezusa križanega in vstalega, prisotnega v zakramentu Evharistije, da bi imeli nato moč, da bi mu pomagali v najbolj ubogih med ubogimi, s srcem, polnim ljubezni. Mati Terezija je svoj dan začela z udeležbo pri sveti maši in ga zaključila z adoracijo zakramentalnega Jezusa, neskončne Ljubezni. Tako postane mogoče spreminjati delo v molitev. Nikoli ne pozabimo imeti v žepu majhnega evangelija, prebrati eno stran ter tudi mi vstopiti v pripoved, ki jo beremo. Prizadevajmo si vstopiti v Jezusove misli in čutenje, govorimo z Njim, prosimo ga za milost Njegovega Duha: tako bomo postali možje in žene, katerih življenje ima ‘okus’ in bomo znali podariti prenovljen pogled tistim, ki jih srečamo.

    Dejavna ljubezen
    Druga beseda je dejavna ljubezen. Pomeni postati bližnji periferijam mož in žena, ki jih vsak dan srečamo, občutiti usmiljenje do zadnjih v telesu in duhu – in usmiljenje lahko občutimo samo takrat, ko v svojem srcu sprejmem potrebe in rane drugega –, postati priče ljubkovanja Boga za vsako rano človeštva. Vse to je mogoče, kadar je vsak od nas z Gospodom Jezusom, kadar govori z njim, dovoli, da v njem prebiva Njegov Duh. Tako bomo mogli ponuditi to, česar si osebe želijo: prisotnost in bližino Boga usmiljenja.

    Usmiljenje
    Tretja je dejavno usmiljenje. Lahko bi rekli tudi telesna in duhovna dela usmiljenja, oziroma skrbeti za vsega in za vsakega človeka. V Obličju usmiljenja, buli ob napovedi izrednega jubileja Usmiljenja, sem zapisal: “Živo hrepenim, da bi krščansko ljudstvo ob tem jubileju premišljevalo o telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Tako se bo prebudila naša vest, ki je pogosto dremava pred dramo revščine. Tako bomo vedno bolj vstopali v srce evangelija, kjer so ubogi privilegiranci Božjega usmiljenja. Jezusovo oznanilo nam prikaže ta dela usmiljenja, da bi lahko razumeli, ali živimo kot njegovi učenci ali ne. Odkrijmo znova dela telesnega usmiljenja: lačne nasititi, žejne napojiti, nage obleči, popotnike sprejemati, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati. In ne pozabimo na dela duhovnega usmiljenja: dvomljivcem svetovati, zmotne učiti, grešnike svariti, žalostne tolažiti, žalivcem odpustiti, nadležne prenašati, za žive in mrtve Boga prositi.” Mati Terezija je ta evangeljski odlomek (prim. Mt 25) naredila za svoje življenjsko vodilo, za pot k svetosti, in to lahko postane tudi za nas.

    Družina
    Četrta beseda je družina. V njej izstopa podoba in prisotnost matere. Mati Terezija v tej knjigi pravi: “Mame so srce hiše in so tiste, ki oblikujejo družino tako, da sprejemajo, ljubijo in ljubeče skrbijo za svoje otroke. Mnogi mladi trpijo zaradi družinskih situacij. Mati je tista, ki iz hiše naredi dom ljubezni. Včasih biti mati lahko pomeni resnično zelo težko izkušnjo, lahko je križ; vendar pa je z nami Marija, najboljša mama, ki nas vedno uči biti nežni s svojimi otroki.” V družini se namreč od mame in očeta naučimo smejati, odpuščati, sprejemati, žrtvovati se za druge, podariti ne da bi v zameno kaj pričakovali, moliti in trpeti skupaj, veseliti se in pomagati drug drugemu. V nobeni drugi življenjski situaciji ne moremo živeti kakor in kolikor se živi v družini. In Mati Terezija nam v enem od odgovorov med srečanji, ki jih prinaša ta knjiga, pravi: “Vedno bolj morate postajati veselje in tolažba Boga, tako da ponovno prinesete molitev v vaše družine. Družina potrebuje ljubezen, občestvo in težko delo. In to bo največji dar, ki ga boste mogli podariti Cerkvi.”

    Mladina
    Peta beseda je mladi. “Posebej se obračam na vas, mladi! Vabim vas, da zgradite vaše življenje na Jezusu Kristusu, na Bogu: kdor gradi na Bogu, gradi na skali, saj je On vedno zvest, tudi če smo mi nezvesti (prim. 2Tim 2,13).” S temi besedami sem med molitvijo Angelovega češčenja v Tirani, med obiskom v Albaniji, 21. septembra 2014 nagovoril tamkajšnje mlade. Zdaj vse mlade prosim, naj ne izgubijo upanja, naj ne dovolijo ukrasti prihodnosti, ki je v njihovih rokah. Ostanite v Gospodu in ljubite se, kakor vas ljubi Bog; bodite graditelji mostov, da bi prekinili logiko razdeljenosti, zavračanja, strahu drug pred drugim; začnite služiti ubogim, pogumno se spoprimite z življenjem, ki je Božji dar. Letite visoko, kakor orel, ki je simbol države, od koder prihaja Mati Terezija! Spodbujam vas, da vključite tudi vaše sovrstnike; vztrajno se hranite z Božjo Besedo, odprite svoja srca Kristusu, Evangeliju, srečanju z Bogom, dialogu med vami, da bi dali pričevanje vsemu svetu.

    Z naklonjenostjo vas blagoslavljam. Nad vaše domove, družine in vaše življenje kličem mir ter usmiljenje. Prosimo Boga za Ljubezen, mir in usmiljenje za vse ljujdi in za ves svet, na priprošnjo naše Matere Terezije.«
    Papež Frančišek

  95. Janez says:

    Božja beseda nam vsem daje veselje. To je naša moč (Izvleček)

    V žalosti ni naše moči: Božja beseda nas dela radostne, srečanje z Božjo besedo nas napolnjuje z veseljem in to veselje je moja moč, je naša moč. Kristjani so veseli, saj so sprejeli, prejeli so Božjo besedo v srce in neprestano srečujejo Besedo, iščejo jo. To je današnje sporočilo za vse nas. Kratko izpraševanje vesti: Kako poslušam Božjo besedo? Ali pa je enostavno ne poslušam? Kako se jaz srečujem z njegovo Besedo, kar je Sveto pismo? In zatem: Sem prepričan, da je veselje v Gospodu moja moč? Žalost ni naša moč. Žalostna srca hudič takoj potolče, medtem ko nas Gospodovo veselje dviguje, da pojemo in jokamo od veselja. Eden od psalmov pravi, da je v trenutku osvoboditve Babilona, judovsko ljudstvo mislilo, da sanja: ni moglo verjeti. Isto doživetje se zgodi, ko srečamo Gospoda v njegovi Besedi, ko mislimo: ‘Pa saj to so sanje.’ In: ‘Ne morem verjeti vsej tej lepoti.’Naj nam Gospod vsem podeli milost, da bi odprli srce za to srečanje z njegovo Besedo in se ne bi bali veselja, da se ne bi bali praznovati od veselja. To je veselje, ki izvira ravno iz tega srečanja z Božjo besedo.«
    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 3.10.2019)

    Povzetek sporočila papeža Frančiška: Kako poslušam Božjo besedo? Žalost ni naša moč. Žalostna srca hudič takoj potolče, medtem ko nas Gospodovo veselje dviguje, da pojemo in jokamo od veselja. ‘Naj nam Gospod vsem podeli milost, da bi odprli srce za to srečanje z njegovo Besedo. Bodimo veselega, odprtega in Dobrotrnega srca in duha za Božjo Besedo, hvaležni Bogu za vse kar smo prejeli v Dar, za kar imamo in kar smo ter Radujmo se, ker nas Bog Ljubi in nam Odpušča. Jezus nas je Odrešil. Aleluja.

  96. Janez says:

    Petnajst obljub Device Marije molilcem rožnega venca, posredovane po sv. Dominiku in blaženemu Alanu de Roche , tistim ki bodo molili in širili rožni venec:

    1) Kdor mi bo zvest služil z molitvijo rožnega venca, bo prejel sporočilne milosti.
    2) Obljubim moje posebno varstvo in največje milosti tistim, ki bodo molili rožni venec.
    3) Rožni venec bo močno orožje proti peklu, uničil bo grešna nagnjenja (7 glavnih), zmanjšal greh in premagal herezije.
    4) Povzročil bo širjenje dobrih del; duše bodo po njem prejele obilje Božjega usmiljenja; pri ljudeh bo povzročil, da se bodo v srcih obrnili stran od ljubezni sveta (svetnega) in njegove praznine in jih dvignil, da bodo vzljubili večnost. O, da bi se duše posvečevale na ta način!
    5) Duša, ki se mi priporoča po rožnem vencu, se ne bo pogubila.
    6) Kdor bo pobožno molil rožni venec, in bo sebe priporočal z upoštevanjem njegovih svetih skrivnosti, ga nesreča ne bo premagala. Bog ga ne bo kaznoval v svoji pravičnosti, ne bo se pogubil v nenadni smrti; če bo pravičen bo ostal v božji milosti in postal vreden večnega življenja.
    7) Kdor bo gojil pravo pobožnost do rožnega venca, ne bo umrl brez zakramentov Cerkve.
    8) Tisti, ki zvesto molijo rožni venec, bodo imeli v svojem življenju in ob svoji smrti Božjo Luč in obilje Njegovih milosti; v trenutku smrti bodo pridruženi zaslugam svetnikov v nebesih.
    9) Iz vic bom rešila tiste, ki so bili zvesti molitvi rožnega venca.
    10) Zvesti otroci rožnega venca, bodo zaslužili visoko stopnjo slave v nebesih.
    11) Prejeli boste vse, kar me prosite po molitvi rožnega venca.
    12) Vse tiste, ki bodo širili molitev rožnega venca, bom vodila v njih potrebah.
    13) Od svojega Božjega Sina sem izprosila, da bodo vsi zagovorniki rožnega venca imeli za priprošnjike ves Nebeški zbor v času življenja in ob smrtni uri.
    14) Vsi, ki molijo rožni venec so moji sinovi in bratje mojega edinega Sina Jezusa Kristusa.
    15) Vdanost mojemu rožnemu voncu je veliko znamenje vnaprejšnje določenosti.

    Nekaj misli o rožnem vencu
    Sporočila Kraljice Miru
    12. junija 1986
    “Dragi otroci! Danes vas kličem, da bi začeli z živo vero moliti rožni venec. Tako vam bom mogla pomagati. Dragi otroci, radi bi prejeli milosti, a ne molite! Ne morem vam pomagati, ker se ne želite premagati. Dragi otroci, kličem vas k molitvi rožnega venca. Naj bo rožni venec obveznost, ki jo boste z veseljem opravljali. Tako boste dojeli, zakaj sem tako dolgo z vami. Rada bi vas naučila moliti. Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu.”

    25. januarja 1991
    “Dragi otroci! Danes vas, kot nikoli doslej, kličem k molitvi. Vaša molitev naj bo molitev za mir. Satan je močan in hoče uničiti ne le človeška življenja, ampak tudi naravo in planet, na katerem živite. Zato, dragi otroci, molite, da bi se po molitvi zavarovali z Božjim blagoslovom miru. Bog me je poslal k vam, da bi vam pomagala. Če hočete, sprejmite rožni venec! Že sam rožni venec lahko naredi čudeže v svetu in vašem življenju. Blagoslavljam vas in ostajam z vami, dokler bo božja volja. Hvala vam, ker nočete zatajiti moje navzočnosti tu, in hvala, ker vaš odgovor služi dobremu in miru. Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu.”

    Molimo radi iz srca in due Rožni Venec pa tudi Litanije k Materi Mariji, da si prekvasim o dušo in srce.

  97. Janez says:

    PRINAŠATI BOGA
    Mislila sem, da je to taka majhna stvar, pa smo vseeno pogosto spregledali tiste majhne stvari. Pred časom so sestre našle zelo, zelo nesrečno osebo, v enem tistih stanovanj samotarjev v bližini Rima, kjer sicer sestre delujejo, vendar ga še nikdar niso videle, zdi se mi, nekaj takega. Kakorkoli, oprale so mu oblačila, počistile sobo, mu pripravile toplo vodo in podobno, vse so postorile. Pripravile so mu tudi nekaj hrane, on pa ni spregovoril niti besede. Dva dni kasneje, potem ko so ga sestre začele obiskovati dvakrat dnevno, je spregovoril: »Sestre, v moje življenje ste prinesle Boga, pripeljite še očeta.« Sestre so šle in pripeljale duhovnika, ki ga je spovedal, prvič po šestih letih. Naslednje jutro je umrl. To je nekaj tako čudovitega; to sočutje sester, ki so v življenje tega moža, ki je za toliko let pozabil, kaj je Božja ljubezen, kaj je ljubezen do bližnjega, kaj pomeni, biti ljubljen, prinesle Boga. Pozabil je, ker je bilo njegovo srce zaklenjeno in ta nežna, sočutna, preprosta, krotka dela teh mladih sester – vaših otrok – so se ga dotaknila, mu v življenje prinesla Boga in kar me je najbolj prevzelo, dostojanstvo, veličino duhovniškega poslanstva. Da je potreboval duhovnika, da se je povezal z Bogom. Mislim, da se tega vsi učimo od naše Gospe – od sočutja naše Gospe. In da bi vi in jaz uporabili, kar nam je Bog naklonil, za kar nas je ustvaril, on nas je ustvaril za večje stvari: ljubiti in biti ljubljeni, da imamo globoko sočutje za svet, kakor ga je imela ona, ki je svetu dala Jezusa. Ljudje niso lačni nas, lačni so Boga, lačni so Jezusa, evharistije.
    Sveta Mati Terezija

    SE PREPOZNATE KOT KRISTJAN?
    V naši skupnosti živimo življenje Trojice, v ljubezni do drugega, kot je Jezus nas ljubil. To si je absolutno potrebno zapomniti, »ljubiti drug drugega, kot je Jezus nas ljubil«. Včasih nas je lahko sama sladkost, prijaznost, sama radost za vse zunaj, vendar je v skupnosti ravno obratno. Kot je nekdo rekel: »Na zunaj je kakor med, v notranjosti pa tiger.« Zakaj? O prvih krščanskih skupnostih so govorili, da so jih ljudje lahko prepoznali po ljubezni do drug drugega. To je bil znak, da so bili – so – Kristusovi učenci. To danes drži za vas? Zaradi tega znaka je vojak ujel svetega Lovrenca v času zgodnje Cerkve. Videli so ga, da je storil prijazno dejanje nekemu ubogemu in so vedeli: »On mora biti kristjan.« Tako so ga prijeli, ga zažgali in je postal mučenec. Bi lahko to rekli o vas, Misijonarkah ljubezni? Povejte, če ne bi imele sarijev z modrimi progami, bi lahko ljudje, takoj ko vas vidijo, rekli: »One so Misijonarke ljubezni. Glejte, kako skrbijo za gobavca, za umirajočega, za tistega pohabljenega otroka, za siroto in tako naprej.« Vas lahko ljudje danes prepoznajo kot Misijonarke ljubezni po tem, kdo ste in kaj počnete? Po vaši ljubezni do drugih? Kakšen je vaš odnos do ubogih? Kako ravnate z njimi? Ubogi so prav v vaši skupnosti … kako dokazujemo našo ljubezen do ubogih v naši skupnosti?
    Sveta Mati Terezija

    SMO POZORNI DO DRUGIH?
    Bodimo nežnejši, bolj sočutni, bolj ljubeči in skrbni do drugih – kot Jezus na križu, ki ga je, krvavečega in umirajočega skrbelo za svojo mater – tako pozorni. Pozornost Jezusa na križu za Svojo mater; celo, ko ga je Juda poljubil in Mu povzročil strašno bolečino, je rekel: »Ne dovolite, da ljudje storijo apostolom kaj žalega.« Smo pozorni do drugih…?
    Sveta Mati Terezija

    LJUBITE S PRINAŠANJEM VESELJA
    Izžarevajte Jezusovo prisotnost z vašo radostjo. Vaše poslanstvo je smeh in molitev. Vložite ljubezen v vse, kar počnete; manjša kot je stvar, večja naj bo ljubezen. Ni pomembno, koliko storite, ampak koliko ljubezni vložite v to, kar delate. In zapomnite si, da to počnete za Jezusa. Jezus je dejal: »Bil sem lačen in nahranili ste Me, bil sem bolan in obiskali ste Me, bil sem osamljen in poskrbeli ste Zame… to ste storili Meni.«
    Sveta Mati Terezija

    SVETOST NI RAZKOŠJE ZA PEŠČICO
    Molila bom za vas, da boste lahko zrasli v ljubezni do Boga preko ljubezni do drugih. Razširjajte mir z ljubeznijo, saj so dela ljubezni, dela miru. Razširjajte jih najprej doma, v vaši družini, potem pa še vsem. In z Božjo ljubeznijo, ki raste v vas, boste postali sveti. Svetost ni razkošje za peščico, je preprosta dolžnost vsakega od nas. Ko pogledamo na križ, razumemo, kako nas je Bog ljubil in se moramo tudi mi naučiti od Njega, kako ljubiti drug drugega, da bomo lahko tudi mi vložili vse v reševanje življenja, še posebej nerojenih otrok, ki so Božji dar družbi.
    Sveta Mati Terezija

    RAZUMEVAJOČA LJUBEZEN
    Naši ubogi ne potrebujejo pomilovanja, ne potrebujejo našega sočustvovanja. Zjutraj sem bila v Nirmal Hridayu. Videla sem moža, ki se je boril s smrtjo. Sestre so povedale, da so ga prinesli težko ranjenega. Njegova grenkoba je bila opazna in je samo še čakal na smrt. Slučajno sem bila tam, govorila sem z njim in obraz se mu je razjasnil in želel je živeti.
    Sveta Mati Terezija

    IMEJTE GLOBOKO SOČUTJE ZA LJUDI
    Zelo majhne so stvari, ki jih počno sestre, storijo zelo malo. Za te ljudi lahko storimo bore malo, vendar vsaj vedo, da jih ljubimo, skrbimo za njih in smo jim na voljo. To je tisto, kar bomo poskušale bolj in bolj delati s sodelavkami. Zato sem rekla, da bom letos hodila v glavnem s sodelavkami in poskušala, da se vse me bolj približamo tej edinosti pri razširjanju Kristusove ljubezni, kamorkoli že gremo. Ljubezen in sočutje, imejte veliko sočutja za ljudi. Ljudje zelo, zelo trpijo: duševno, fizično, na vse možne načine in mislim, da ste tu, da prinesete upanje, ljubezen, prijaznost med ljudi, tako kot je to delal Jezus na zemlji.
    Sveta Mati Terezija

    VSEMOGOČNI BOG
    Vsemogočni, večni, pravični in usmiljeni Bog,
    daj nam ubogim, da bomo zaradi tebe delali,
    kar vemo, da hočeš,
    in vedno hoteli, kar je tebi všeč;
    da bomo notranje očiščeni,
    notranje razsvetljeni
    in vžgani z ognjem Svetega Duha,
    mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina,
    našega Gospoda Jezusa Kristusa
    in le po tvoji milosti priti k tebi, Najvišji;
    ti, ki v popolni Trojici nedeljivo Eden
    živiš in kraljuješ v slavi,
    vsemogočni Bog,
    na vse veke vekov.
    Amen.

  98. Miro says:

    BOŽJA LJUBEZEN ČLOVEKA OSVOBAJA – JE KAKOR KRALJICA, KI NE POZNA SUŽENJSKE PRISILE!

    Sveta Favstina Kowalska, velika glasnica Božjega usmiljenja: »Ljubezen je skrivnost, ki vse, česar se dotakne, spreminja v lepe in Bogu prijetne stvari. Božja ljubezen človeka osvobaja – je kakor kraljica, ki ne pozna suženjske prisile. Vsega se loteva z veliko dušno svobodo, ker v njem prebiva ljubezen, ki je spodbuda za delovanje. Vse, kar ga obdaja, mu daje spoznati, da je samo Bog vreden njegove ljubezni. Človek, ki ljubi Boga in je vanj potopljen, opravlja svojo dolžnost s prav enakim nagnjenjem, kakor prejema sveto obhajilo, in izvršuje najbolj preprosto delo z veliko skrbjo pod ljubečim pogledom Boga. Ni v zadregi, ko se čez čas izkaže, da je kakšna stvar manj uspela. Miren je, ker je med svojim delovanjem naredil vse, kar je bilo v njegovi moči. Če se zgodi, da ga zapusti živa Božja navzočnost, ki se je skoraj neprestano veseli, tedaj se trudi živeti iz žive vere. Njegova duša razume, da pridejo trenutki počitka in trenutki boja. Z voljo je vedno združen z Bogom. Njegova duša je izurjena kakor vitez v boju, vitez, ki iz daljave opazuje, kje se skriva sovražnik, in je pripravljena za boj; ve, da ni sama – Bog je njena moč« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, 890).

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  99. Janez says:

    RADOST LJUBITI JEZUSA
    Lahko hranite radost ljubezni do Jezusa v svojih srcih in delite to radost z vsemi, s katerimi pridete v stik. To izžarevanje radosti je nekaj resničnega, saj nimate razloga, da ne bi bili veseli, ker imate Kristusa s seboj – Kristusa v vaših srcih. Kristusa v evharistiji, Kristusa v ubogih, ki jih srečate, Kristusa v nasmehu, ki ga podarite in v nasmehu, ki ga prejmete. Da, morate živeti lepo in se ne prepustiti duhu sveta, ki dela bogove iz moči, bogastva in užitkov, zaradi katerih pozabljate, da ste bili ustvarjeni za večje stvari – zato, da ljubite in ste ljubljeni.

    Ohrani veselje, ljubezen do Jezusa v svojem srcu in Mu pogosto reci podnevi in ponoči: »Jezus v mojem srcu, verjamem v Tvojo nežno ljubezen do mene. Ljubim Te.«

    Dragi Jezus, pomagaj razširiti Tvoj prijeten vonj, kamorkoli grem. Poplavi mojo dušo s Svojim duhom in življenjem. Popolnoma prežari in prevzemi moje celotno bitje, tako da bo moje življenje lahko le odsev Tvojega. Sveti skozi mene in bodi tako navzoč v meni, da bo lahko vsaka duša, ki jo srečam čutila Tvojo navzočnost v moji duši. Ko me pogledajo, naj ne vidijo več mene, ampak samo Jezusa! Ostani z menoj in tedaj bom začela sijati kot Ti siješ, sijati kot svetilnik za druge. Ta luč, o Jezus, bo vsa od Tebe; nič od nje ne bo mojega. Ta luč boš Ti, sijoč na ostale skozi mene. Naj te torej hvalim kot Ti je najljubše, s tem, da sijem na druge. Naj Te oznanjam brez pridiganja, ne z besedami, ampak z zgledom, s to močno silo, s privlačnim vplivom tega kar delam, z očitno polnostjo ljubezni, ki je v mojem srcu Zate.

    Slava Bogu Očetu, ki me je ustvaril – ker me je ljubil.
    Slava Jezusu Kristusu, ki je umrl zame – ker me je ljubil.
    Slava Svetemu Duhu, ki živi v meni – ker me ljubi.
    Amen.

    Sveta Mati Terezija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja