Članki za dušo

13.632 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   11. decembra, 2019 at 22:24

   KMETICO, KI DOLGO ČASA NI MOGLA SPREJETI TRPLJENJA, JE NEKEGA POLETJA OBISKAL REZBAR IN JI PODARIL …

   Izhodiščna misel: Kako se roma v nebesa, je med številnimi svetniki zelo dobro vedela tudi sv. Roza Limanska (+ 1617). Dejala je, da razen križa ni nobene druge lestve, po kateri pridemo v nebesa, in se po tej poti tudi vzpenjala k Bogu.

   Poučen dogodek: Turist se je ustavil na neki gorski kmetiji. Ogledoval si je fotografije, ki so krasile stene. Vprašal je, kdo je na fotografijah. Kmetica je začela pripovedovati: »To je moj mož. Ponesrečil se je pri podiranju drevja. To sta moja fanta, ki sta padla v vojni. To pa je hčerka, ki je umrla za rakom. Veste, tu ne pomaga nobena človeška tolažba. Potrebna je tolažba od zgoraj. Ob prvi smrti sem še lahko žalovala, pozneje pa sem otopela. V začetku sem Bogu zelo zamerila, da mi je vzel družino. Prepirala sem se z njim kakor svetopisemski Job, toda tudi to ni pomagalo. Nisem več šla v cerkev. Nisem mogla. Nekega poletja pa me je obiskal rezbar. Podaril mi je tega Križanega, ki ga vidite na steni. V zimskih mesecih, ko ni bilo gostov in sem imela čas, sem sedela pred križem in razmišljala. Priznati sem morala, da je Kristus pretrpel več kakor jaz. Kaj je moje trpljenje v primeri z njegovim? Spet sem našla moč za življenje in ne samo za življenje, tudi za daritev. Pustila sem si vzeti, kar mi je Bog vzel.

   Zaključna misel: Sv. mati Terezija je dejala, da trpljenje samo ni nič; toda trpljenje, ki je deljeno s Kristusovim trpljenjem, je čudovit dar. Človekov najlepši dar je, da more biti deležen Kristusovega trpljenja. Da, to je dar in znamenje Kristusove ljubezni; kajti tako je njegov Oče dokazal, da ljubi svet – dal je svojega Sina, da je umrl za nas (navedeni odlomki so iz knjige Zarja rajske sreče, p. Anton Nadrah).

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
   Sv. Favstina Kowalska, prosi za nas!

   Odgovori
2. hvala says:

   11. decembra, 2019 at 10:33

   Včasih človek živi pošteno, prejema zakramente, je dober po srcu, ampak doživlja zelo hude stvari, ki se mu dogajajo, razne nesreče, potrtost in tako dalje. Ni napredka in ni., čeprav si tako močno želi, da bi bilo življenje urejeno, in v izobilju po Božji Besedi. Ne najde vzroka.
   Vse to in še marsikaj drugega je opisal Prince Derek v svoji knjigi BLAGOSLOV ALKI PREKLETSTVO, sami lahko izberete.

   V drugi Mojzesovi knjigi je opisano : “JAZ SEM GOSPOD, TVOJ BOG, KI SEM TE IZPELJAL IZ EGIPTOVSKE DEŽELE, IZ HIŠE SUŽNOSTI. NE IMEJ DRUGIH BOGOV POLEG MENE.! …….., KAJTI JAZ , GOSPOD , TVOJ BOG, SEM LJUBOSUMEN BOG, KI OBISKUJEM KRIVDO OČETOV NA SINOVIH, NA TRETJIH IN NA ČETRTIH, KI ME SOVRAŽIJO…..”

   Gospod kaznuje krivdo ljudi na njihovih prednikih tudi do četrtega rodu. Včasih gledamo ljudi, ki se resnićno trudijo, želijo in vlagajo v to , da bi zaživeli, pa ne gre. Potem pa doživijo še udarec od ljudi, zaničevanje, posmehovanje. Ampak je vzrok?
   Vzrok, je prekletstvo, ki se vleče iz roda v rod.
   Prince Derek v tej knjigi opisuje, kako to presekati, kako priti v normalno življenje, v življenje v izobilju, po Jezusovi Besedi.

   Osnovni vzrok prekletstev je, DA NE POSLUŠAMO BOŽJEGA GLASU IN GA NE UBOGAMO , KAR BI Z ENO BESEDO IMENOVALI NEPOSLUŠNOST. SVETO PISMO NAM DAJE POVSEM NEDVOUMNE ODGOVORE. NEPOSLUŠNOST, KI NAJBOLJ GOTOVO IN NEIZOGIBNO IZZOVE BOŽJE PREKLETSTVO , JE KRŠENJE PRVIH DVEH OD DESETIH ZAPOVEDI iz 2. Mojzesove knjige 20, 1-5

   BOŽJA SODBA KRŠENJA PRVIH DVEH ZAPOVEDI NOSI ZNAČILNO KARAKTERISTIKO PREKLETSTVA: PRENAŠA SE IZ GENERACIJE V GENERACIJO VSAJ DO ČETRTEGA RODU NJIHOVIH POTOMCEV.

   ČLOVEK S TAKIMI PREDNIKI JE DEDIČ PREKLETSTVA, KI GA LAHKO PRIMERJAMO S PLEVELOM V NJEGOVEM ŽIVLJENJU. TA PLEVEL GA VEŽE NA SATANSKE SILE ZUNAJ NJEGA SAMEGA IN IMA DVE VRSTI KORENIN :

   -MOČNO IN DOLGO GLAVNO KORENINO, KI SEGA NARAVNOST NAVZDOL, TER DRUGE ŠIBKEJŠE STRANSKE KORENINE, KI SE RAZTEZAJO V RAZLIČNE SMERI.

   GLAVNA KORENINA PREDSTAVLJA VPLIV PREDNIKOV, KI SO ČASTILI LAŽNE BOGOVE. STRANSKE KORENINE PA PREDSTAVLJAJO DRUGE VPLIVE , KATERIM JE BIL ČLOVEK IZPOSTAVLJEN V SVOJEM ŽIVLJENJU: RAZNE GREHE, KI JIH JE ZAGREŠIL….

   PREDEN LAHKO TAKŠEN ČLOVEK ZAŽIVI V RESNIČNI SVOBODI IN POLNOSTI NOVEGA STVARJENJA V KRISTUSU, MORA BITI PLEVEL IZPULJEN Z VSEMI KORENINAMI VRED.

   NAJPOMEMBNEJŠA JE GLAVNA KORENINA IN PRAV TO JE TUDI NAJTEŽE IZRUVATI, KER POVEZUJE ČLOVEKA Z MNOGIMI GENERACIJAMI , KI SO ČASTILE LAŽNE BOGOVE. SAMO NADNARAVNA BOŽJA MILOST IN MOČ LAHKO UČINKOVITO ODSTRANITA VSE TE KORENINE. GREHI, KI PRINAŠAJO TO GENERACIJSKO PREKLETSTVO, PA NISO SAMO OČITNE OBLIKE MALIKOVANJA. VKLJUČUJEJO TUDI DRUGI, ŠIRŠI KROG ČLOVEKOVIH DEJAVNOSTI, KI NISO NUJNO POVEZANE NITI Z MALIKOVANJEM NITI Z RELIGIJO. KER JE NJIHOVA PRAVA NARAVA PRIKRITA Z VARLJIVIM IZRAZOSLOVJEM, KI JIH TEMU USTREZNO IMENUJEMO OKULTIZEM (PO LATINSKO BESEDI, KI POMENI “SKRIT” ALI “PRIKRIT”). ITD……………….

   OBSTAJAJO DVE GLAVNI PODROČJI, KJER KRISTJANI POGOSTO GREŠIJO S SVOJIMI BESEDAMI. PRVO PODROČJE SO BESEDE, KI JIH KRISTJANI GOVORIJO MED SEBOJ, DRUGO PA SO BESEDE , KI JIH GOVORIJO BOGU-VEČINOMA V MOLITVI.
   NOVA ZAVEZA KRISTJANE ZELO JASNO OPOZARJA GLEDE TEGA, KAKO NAJ GOVORIJO O DRUGIH LJUDEH,-ŠE POSEBNO O SVOJIH SOVERNIKIH.
   KRISTJANI, KI SI DOVOLIJO OPRAVLJATI DRUGE LJUDI-POSEBNO SVOJE SOVERNIKE-SO DIREKTNO NEPOSLUŠNI BOŽJI BESEDI.
   POSLEDICA TEGA JE , DA ZAČNEJO DRSETI NAVZDOL PO SPOLZKI STRMINI.

   ŠE PREDEN SPOZNAJO, KAJ SE DOGAJA, ŽE ZDRSNEJO Z “ZEMELJSKEGA ” NA” DUŠEVNO” IN NATO Z “DUŠEVNEGA” NA “DEMONSKO”

   BESEDE, KI JIH TI LJUDJE GOVORIJO O DRUGIH, NAVADNO NE BI OZNAČILI KOT “PREKLETSTVA”, TODA NJIHOV UČINEK JE ENAK.
   V BISTVU SO KANALI, SKOZI KATERE DEMONSKE SILE DELUJEJO PROTI DRUGIM ČLANOM KRISTUSOVEGA TELESA. ŠE VEČ, PRIZADETI NISO LE POSAMEZNIKI. VERNIK, KI GREŠI S TAKŠNIM GOVORJENJEM, DEJANSKO OMADEŽUJE SEBE IN TISTI DEL KRISTUSOVEGA TELESA, S KATERIM JE POVEZAN. (Vse prepisano iz knjige Princa Dereka).

   Mislim, da bi vsi morali prebrati to knjigo, ki jo svetoval tudi G. Miro. Kašne stvari, oz razlage človek odkrije, ko se mu niti ne sanja o njih.
   Bog pravi v Svetem Pismo po preroku Ozeju: “Moje ljudstvo propada zaradi neznanja.

   Ko človek nima odkritja, razmišlja posvetno o zapuščini otrokom ali sorodnikom. Včasih razmišljamo , še to, pa to je potrebno preskrbeti, da bodo imeli za življenje. Kak se motimo, kakšno dediščino jim bomo zapustili na duhovnem področju.?
   Božje usmiljenje, ki si višje od nebes, vate zaupamo.

   Odgovori
   • hvala says:

     11. decembra, 2019 at 12:09

     Pripis!
     Zato pa vedno molimo in prosimo Svetega Duha, da nam pokaže izvor težav, za vsako delo in za vsako odločitev v življenju moramo prositi Svetega Duha za vodstvo in pomoč.
     NIKOLI IN NIKDAR NE ZAČETI DELATI ALI PA SE ODLOČATI BREZ SVETEGA DUHA!!!RES NIKOLI!.

     Pridi Sveti Duh , Duh Tolažnik, ki oživljaš naša življenja, vodi nas. !

     Odgovori
3. Miro says:

   10. decembra, 2019 at 14:16

   OČETU JE ŠE POSEBEJ ŽAL, ČE SE IZGUBI KDO IZMED MALIH! KDO SO TI MALI?

   BOŽJA BESEDA: »Kaj se vam zdi? Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla? In če se mu posreči, da jo najde, resnično, povem vam, se je veseli bolj kakor devetindevetdesetih, ki niso zašle. Tako tudi ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil kateri od teh malih« (Mt 18,12-14).

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+18%2C12-14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Kratka razlaga iz knjige Beseda da besedo, p. Franc Cerar: V današnjem času, ko se nam vsem vedno mudi, bi se težko našel pastir, ki bi pustil devetindevetdeset ovc ter šel iskat eno samo izgubljeno. Račun se mu ne bi iztekel. Sicer bi se pa tudi v času, ko je Jezus današnjo priliko pripovedoval, našel pastir, ki pri stotih ovcah niti opazil ne bi, da mu ena manjka. A ne gre za to.

   Jezus hoče reči, da je njegovemu Očetu vsakdo od nas pri srcu in da mu je vsakogar žal, če se od skupnosti oddalji. Še posebej mu je žal, če se izgubi kdo izmed malih.

   Kdo so ti mali? Gotovo otroci, a ne samo ti. So vsi, ki jih veliki svet potiska na obrobje. So manj nadarjeni, manj sposobni, manj komolčarski. So tisti, ki jih preganja občutek manjvrednosti, ki trpijo zaradi prevelike tankovestnosti, ki so počasni, pozabljivi, nerodni … Kdo ve, če ne veljajo v božjih očeh za male tudi tisti, ki jih imamo za nepopolne, grešne, predane raznim strastem in slabim nagnjenjem … Božje oko vidi drugače kot človeško, božje srce zmore več ljubezni kot človeško. Koliko takšnih ljudi smo mi že odpisali. Kdo nam jamči, da ni Bog nas devetindevetdesetih pustil na gorah in se odpravil za temi izgubljenimi?

   Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, Ti si Dobri pastir, Vrata ovcam, Odrešenik sveta … Hvala, ker nenehno iščeš tudi najbolj pozabljenega in izgubljenega med nami. Blagohotno nas opominjaš, da ni volja našega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil katerih od teh malih. Ponižno Te prosimo, pomagaj nam, da bomo z molitvijo in deli usmiljenja spolnjevali presveto Božjo voljo. Amen.

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Janez says:

   10. decembra, 2019 at 9:59

   DIES SOLIS NATALIS ALI BOŽIČNI IN NOVOLETNI ČAS BO KMALU SPET PRIŠEL MED NAS
   Božični in novoletni čas bo kmalu spet prišel med nas,
   prinesel spokojni mir in radost odrešenja v našo vas.
   Ko se zvečer tiho prižigajo praznične luči,
   lepe misli potujejo med iskrenimi ljudi,
   in obiščejo znance, dobre prijatelje in druge dobre ljudi.
   Vsem nam je namenjeno veliko dobrih želja,
   naj Božič blagoslov in božjo milost v hiše prinese,
   Novo leto pa obilo zdravja in sreče med vse nas raztrese.

   Kadar namreč za zimski solsticij vstaja sonce,
   prebuja se nov daljši dan,
   ko nekdo te iskreno z vsem srcem ljubi,
   oddidejo od tebe temne misli daleč stran,
   z dobroto odgovoriš in odpiraš drugim svojo toplo dlan.

   In ko človek išče radost, srečo, mir srca,
   je samo ljubezen, ki lahko umiri, osreči ga.
   O, daj Gospod, ljubezni in strpnosti polno mi srce,
   glej, zaman je drugo vse, kar me občasno pač teži,
   prihaja odrešujoča milost Odrešenika našega sveta.

   Rad bi ponesel, zaželel svetlobo in dobroto ljudem,
   kjer sta naklonjena Božja milost in blagoslov vsem stvarem,
   kakor jutranja rosa, ki je ob soncu več ni,
   kakor vrt pomladni, ki v soncu toplem na novo oživi,
   ko se človek spreminja, ko ljubezen v njem zaživi,
   ko temni mrak postaja svetlo sonce, ko se v njem veselje in upanje spet prebudi.

   Želim na kraju le ljubezni, miru, zadovoljstva, zdravja, sreče
   Novo leto v koš naj vam nameče!
   Naj Božič dom tvoj razsvetli,
   a z Novim letom vse dobro naj v tvoji družini vzcveti,
   ljubezen, zdravje, mir, srečo, zadovoljstvo in sploh vse,
   kar tvoje si želi srce!

   Janez AKA Dichter Hansi

   Odgovori
5. Janez says:

   10. decembra, 2019 at 9:48

   ADESTE FIDELES LETI TRIUMPHANTES
   Prebele zimske so noči, ko mir je, kjer svet je kakor iz belega bleščečega srebra.
   Zasveti zvezda sem ter tja, kot bi pobožne vse pastirje vodila v Betlehem, k rojstvu Jezusa.
   Rositi svet okrog ne jenja se z gostim prahom zlatega demanta,
   in kakor v sanjah do srca se vera brez katedrale kvišku vzpenja, vsa tiha in vsa čudežna.
   Naj spremlja te v ta zimski čas luči prečudoviti kras.
   Naj ti zasveti na božični jelki štirikrat, vseh dragih poleg sebe spomniš se takrat.
   V decembru štiri sveče na božičnem drevescu vžgeš, če se na novoletni koledar ozreš.
   Darila tam nekje že čakajo, prepoln koš želja, ko voščijo ti bližnji iz srca.
   Zdajci v veselo petje se uglasimo, zdajci pred Gospodom pokleknimo.
   Adventni praznik, čudoviti kras, oj, blaženi božični čas.

   Adventni čas je, ko svet skóz šipo gledaš ti, se hladen in mrakoben zdi.
   Na mizi drobnih lučic je svetleči kras, po tem spoznaš adventni čas.
   Saj napove ti koledar, v decembru štirih svečic čar.
   Glej smrečje, jabolka, orehe fine, ob tem zvenijo v družini petje in flavte, harfe, violine.
   Saj tiste štiri prav posebne sveče, v srcu ti prižgejo lučke sreče in se utrnejo v zvezdah želje koprneče.
   Ko angeli z neba se oglasijo, ko jim glasovi svetlo zazvenijo in z neba večere zimske z zvezdami pozlatijo.
   Ko končno zunaj belo zasneži, veseli se najlepših prihodnjih leta dni.
   Teh dni gre tek, do tebe, do mene, do vas, do nas, v decembrski adventni in božični čas.
   Razmišljanje ob soju sveč, iz mnogih src premnogo sreč.
   Če mogel angelov si zven zaznati, tedaj je dete Jezus že pred vrati.
   Prišel je k nam in prinesel blagoslov rojenega Odrešenika, kot že tolkokrati.

   Janez AKA Dichter Hansi

   Želim vam lepe Adventne ter Božične praznike in Božji Mir v duši. Veselimo se in radujmo, Gospod prihaja k nam.

   Odgovori
6. Miro says:

   10. decembra, 2019 at 9:18

   KAKO JE Z BOŽJIM DELOM? ČE BRATE UTRUJAMO PREKO MERE …

   V karseda ponižni in preprosti molitvi se priporočimo Svetemu Duhu,
   da bi dojeli, kaj nam želi sporočiti izrek sv. Antona Puščavnika.

   Nekdo je v puščavi lovil divje živali. Zagledal je aba Antona, kako se
   kratkočasi z brati, in se je nad tem zgražal. Starec ga je hotel prepričati,
   da se pač mora tu in tam spustiti na raven bratov, zato mu je rekel:
   »Položi puščico na lok in ga napni!« Storil je tako. Potem mu je rekel:
   »Še napni!« In je napel. Ponovno mu je rekel: »Napni!« Tedaj mu je
   lovec odvrnil: »Če napnem lok preko mere, bo lok počil.« Starec mu je
   rekel: »Tako je tudi z Božjim delom. Če brate utrujamo preko mere,
   hitro odpovedo. Treba se je tu in tam spustiti k njim.« Ko je lovec to
   slišal, mu je postalo žal, nato pa je odšel z velikim pridom, ki ga je prejel
   od starca. Bratje pa so se utrjeni v veri vrnili vsak v svoj kraj.
   (Iz zbirke Izreki svetih starcev, št. 13)

   Pridi, pridi Sveti Duh!

   Odgovori
7. Janez says:

   9. decembra, 2019 at 21:40

   Idejno izhodišče teme: pokojni dr. Alojzij Šuštar nadškof in metropolit: Dei voluntatem facere (Božjo voljo spolnjevati)

   “ČE ME LJUBITE, BOSTE SPOLNJEVALI MOJE ZAPOVEDI”
   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: 15 »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; 16 jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: 17 Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. 18 Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. 19 Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. 20 Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. 21 Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.«

   Kdor sledi Jezusu, se uči ljubiti Očeta nad vse, celo nad svoje življenje. Jezus se skrajno resno izrazi, da je svoje življenje na tem svetu (npr. uspeh, slavo, moč, privilegije) treba celo ’sovražiti’, kar pomeni v danem kontekstu ’manj ljubiti kot’, oz. zaničevati v primerjavi z večnim življenjem. Saj, kdor hoče svoje življenje na tem svetu rešiti, ga bo izgubil. Tako ali drugače, prej ali slej, bomo življenje na tem svetu enkrat s smrtjo na zemlji izgubili. Ali ni veliko bolje za nas, iz vidika večnosti, če ga častno izgubimo, ko ga zavestno darujemo iz ljubezni do nekoga, kakor, če se ga v strahu zase do zadnjega obupno oklepamo in ostanemo pri tem sami kot neko zrno, ki noče umreti? V ljubezni do Očeta naj verujemo Njegovemu dobremu načrtu za dober izid naše življenjske poti, ki pa se ne konča s smrtjo, ampak pri Njem v večnosti, ker smo vendar ustvarjeni Zanj. Povabljeni smo, da trdno zaupamo Očetovemu načrtu, saj je v tem ravno naša ljubezen do Njega, da neomajno verujemo, da je njegov načrt v vsem dober, da celo najhujše stvari v našem življenju obrača na dobro vsem. In da se naučimo spolnjevati Božjo Voljo oziroma vse Božje zakone in pravila ter da ne mislimo na človeški način, ampak na Božji način.

   Vprašajmo se:”Ali je za zveličanje zadosti, če le verujemo, kar je Bog razodel, ne da bi krščansko vero tudi živeli in iz vere proizvajali dobra dela?” Odgovor se glasi: “Za zveličanje ni zadosti, če le verujemo, kar je Bog razodel, ampak smo dolžni tudi spolnjevati vse, kar nam Bog zapoveduje.” Isto nam govori Jezus v gornjem evangeljskem odlomku, ki je del njegovega poslovilnega govora apostolom pri zadnji večerji, torej njegova oporoka. Morda smo bili pozorni, da kar dvakrat poudarja: “Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi” in “Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi”. Po domače bi rekli: ljubezen do Boga je treba pokazati z dejanji. Tudi starši se ne zadovoljijo s tem, da jim otroci z besedami ponavljajo: “Rad te imam!” Če ne upoštevajo njihovih želja in ukazov, njihova ljubezen nima nobene življenjske vrednosti. Preskusni kamen naše ljubezni do Boga, kar je dejansko naša vera, je uresničevanje Jezusove največje zapovedi. V njej je povzet dekalog ali deset Božjih zapovedi, ki urejajo človekov odnos do Boga, Stvarnika in Očeta, in do soljudi, ki so zaradi skupnega Očeta naši pravi bratje in sestre. V obe smeri ima ta “največja zapoved” enako težo. Pobožen ljudomrznež, ki grdo ravna z ljudmi je tako od Boga bolj oddaljen, čeprav prakticira vero in moli, kot pa tisti, ki zna ustvarjati prisrčne medčloveške odnose, čeprav Boga z jezikom ne priznava; vendar vsebinsko živi po Božjih postavah, ker ljubi bližnjega. Pomembno se je odpreti delovanju Svetega Duha in pustiti Bogu, da pride k nam in ostane pri nas in v nas ter nas navdihuje, uči in vodi. Jezus obljublja apostolom in vsem svojim učencem Duha resnice. To je tista oživljajoča moč, ki v nas, če mu ne postavljamo ovir, rodi sadove krščanskega življenja, življenja po Božjih zapovedih. Apostol Pavel v svojem pismu Galačanom našteva za življenje silno dragocene “sadove Svetega Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje”. Roditi te sadove pomeni “imeti Jezusove zapovedi in jih spolnjevati” ali z drugimi besedami – ljubiti Boga. Naše krščanstvo se mora “učlovečiti”. To zahtevo je po pozornem branju evangelija spoznala in v odlokih drugega vatikanskega cerkvenega zbora izrazila Cerkev na pragu tretjega krščanskega tisočletja. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu se začenja z razglasom: “Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev.” Za sprejem odrešenja je potrebna aktivna in dejavna vera v Boga. Vsaka vera v Jezusa ni odrešenjska (vera, ki temelji le na Jezusovih naukih in čudežnih dejanjih, vera zaradi koristi vernikov (6,14-15)). Odrešenjska vera je žrtvovanjska, razumska in bivanjsko sprejetje sporočila in osebe Jezusa do stopnje, ki spremeni človekove misli in dela v skladu z evangeljskim sporočilom, ter vodi v življenje in delovanje Božjih otrok. Pomembno je, da premislimo dejstvo, da samo vera še ni garant za naše odrešenje. Ta človeka šele odpira Jezusu, ki je izvor odrešenja in večnega življenja. In vera ki proizvaja dobra dela in zagotavlja, ljubezen, odpuščanje, dobroto, strpnost, usmiljenje, pomoč brezdomcem in ubogim, približa človeka jetusu, saj je tudi naš Odrešenik tako delal in učil druge, ko je bil na zemlji. In najvišja od vseh pa je zapoved ljubezni, je učil Jezus. Ta, ki spolnjuje Božje zapovedi, prejme resnico in luč, dokler ni v resnici poveličan in ve vse. Spoznanje resnice in odgovore na svoja največja vprašanja pa kristjani od Boga prejmemo, če smo poslušni Božjim zapovedim. Poslušnosti Bogu in ponižnosti pa se učimo vse življenje. Ni večjega zgleda poslušnosti, kot je Odrešenikov. O njem je Pavel dejal: »Čeprav je bil Božji Sin in pravi Človek, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni učenci, izvir večnega odrešenja.« Odrešenik je s popolnim življenjem, s spoštovanjem svojega svetega poslanstva nazorno udejanil in ponazoril pristno Božjo ljubezen in nam dal zgled. Nikoli ni bil ošaben, žaljiv, materialističen. Nikoli ni bil nadut zaradi ponosa. Nikoli ni bil nezvest. Vselej je bil ponižen. Vselej je pomagal in bil dober do ubogih, ponižanih in bolnih, saj je zaradi njih prišel na svet. »Zdravnika potrebujejo bolni«, je rekel Jezus. Naj bo naše prvo spreobrnjenje kot dobrih ljudi in dobrih kristjanov v tem, da si prizadevamo za vedno globljo ljubezen do Boga. Ljubezen do Boga nas vodi k temu, da bolj poslušamo njegovo besedo in živimo tako, kot nas On uči, da je prav glede na Božje zapovedi in postave. Tudi Jezus je moral spolnjevati Božjo Voljo na križu. Postavimo na temelj ljubezni naš odnos do bližnjih in dajajmo naprej drugim vse zastonj, saj smo tudi mi vse zastonj od Boga prejeli. Kolikokrat vidimo predvsem napake pri drugih, ki so jih drugi naredili, svojih napak pa ne vidimo. Zaradi teh napak druge ljudi kritiziramo, preziramo, jim obračamo hrbet, jim damo vedeti, da nimajo kaj iskati v naši bližini, v naši skupnosti, celo v cerkvi. S takim odnosom ne bomo nikomur pomagali, da se poboljša oziroma pride k Jezusu. In to tudi ni odnos, v katerem bi posnemali Jezusovo ravnanje. Zato se spreobrnimo v tem, da ne bomo ošabni, da nikogar ne bomo prezirali in poniževali, ampak bomo imeli do vsakega, spoštljiv odnos in bili dobri in usmiljeni. Marsikdo se ob krivici, ki jo je doživel, zakrkne in človeku, ki ga je prizadel, težko odpusti. V nebesih pa ne bo prostora za zamero. Dokler ne bomo zmogli odpustiti, bomo čakali pred nebeškimi vrati. Tudi Jezus nam naroča: »Odpustite in vam bo odpuščeno; s kakršno mero merite s tako se vam bo odmerilo; ves tisti dolg sem ti odpustil ali nisi tudi ti dolžan usmiliti se svojega brata; odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom…« Naj bo naše spreobrnjenje nadalje tudi v tem, da se učimo odpuščati in biti usmiljeni. Naj bo naše spreobrnjenje v tem, da nehamo skrbeti samo zase in postanemo živi udje oziroma mladike na trti Kristusovega telesa. Če bomo vsi delali tako, kot je ravnal Jezus, bomo zlahka postali živo občestvo in dajali boljši zgled in prispevali k boljšemu svetu. Biti kristjan ni samo hoditi k maši in moliti, ampak v vsakdanjem življenju, v medsebojnih odnosih, v življenju kraja in župnije, dati sebe v službo Bogu in bližnjemu in vedno ravnati tako, kot bi na našem mestu ravnal Jezus. Vero preliti v konkretna dobra dejanja in Ljubiti, kar je Božja Volja. Zato moramo poznati Kristusov Evangelij in ga vedno znova prebirati in premišljevati ob njem. Zato naj bo naše spreobrnjenje tudi v tem, da pogosto prebiramo Jezusov Evangelij in svoja ravnanja usklajujemo z Jezusovim ravnanjem in živimo tako kot je živel Odrešenik na zemlji. In začnimo takoj zdaj pri sebi, ne pri drugih. Veliko dela nas čaka za lastno preobrazbo in to, da bomo uresničevali našo Hojo za Kristusom.

   Vir: Razni izvlečki za premislek iz religioznih knjig in gradiv ter tjudi prispevkov raznih avtorjev na medmrežju. Že objavljeno.

   Npr. avtorji Thomas S. Monson, dr. Alojzij Šuštar, Thomas Merton, Tomaž Kempčan, sveti Frančišek, papež Frančišek et altri.

   Odgovori
8. Miro says:

   9. decembra, 2019 at 10:38

   V ČEM JE ČUDEŽ NENEHNEGA PRENAVLJANJA CERKVE?

   Priporočimo se Svetemu Duhu in se z Njegovo pomočjo poglobimo v naslednje misli Frančiška Van Thuana o Cerkvi (iz knjige Pot upanja):

   – V zadnjih dva tisoč letih so Cerkev izdajali apostoli, papeži, kardinali, škofje, duhovniki, redovniki in laiki – včasih v majhnih stvareh, včasih s čudnim »samouničevanjem«, kakor je dejal papež Pavel VI. Kljub temu se je Cerkev po vsakem takšnem prelomu prenovila in postala še bolj sveža, sijoča in močna; in sicer zato, ker Cerkev nadaljuje življenje skrivnosti trpljenja in vstajenja.

   – »Kdor vas posluša, mene posluša; in kdor vas zaničuje, mene zaničuje; kdor pa mene zaničuje, zaničuje tistega, ki me je poslal« (Lk 10,16). Za vse življenje naj se ti vtisne v srce nasvet: spoštuj osebe, ki predstavljajo Cerkev, delijo njene zakramente, in učiteljstvo. Za vse to te bo Bog blagoslovil.

   – Izpoveduješ Cerkev, ker jo je edino ustanovil Jezus Kristus, in trpiš, kadar vidiš nepopolnosti na človeškem obrazu Cerkve. Toda ti sam nosiš del odgovornosti za te nepopolnosti. Prizadevati si moraš, da bi jih izkoreninil in omogočil, da bi se v Cerkvi spolnjevala Gospodova volja.

   -Preden kritiziraš Cerkev kot »nepomembno«, beri papeške okrožnice in druge dokumente. Presenečen boš ugotovil, da so vsak problem temeljito obravnavali. Videl boš, da so njihovi prenovitveni programi zelo »koreniti« in da je duh krščanstva, ki zajema iz Svetega pisma, Božje milosti in izročila, zares izjemno napreden. Kakor je povedal Pij XII.: Če bi uresničili le majhen del papeškega nauka, bi bila Cerkev in svet zagotovo preoblikovana.

   – Obstaja več vrst kristjanov: so kristjani, ki se poslužujejo Cerkve, kristjani zgolj po imenu, opurtunistični kristjani in končno »honorarni« kristjani, ki iščejo družbeni status; toda Gospod sprejema samo tiste, ki so »stoodstotni« kristjani, tiste, ki ga brezpogojno sprejmejo in so »vse zapustili in šli za njim« (Lk 5, 11).

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!

   Odgovori
   • hvala says:

     9. decembra, 2019 at 13:12

     Duhovnike in ostale je potrebno spoštovati, ker so Gospodovi namestniki na zemlji. On jih je izvolil. Vsi smo Cerkev, Glava pa je Kristus.
     Sestra Favstina Kovalska je v svojem dnevniku lepo opisovala , pravi takole:”Bog včasih pošlje žarek svetlobe v globino duše za njeno ponižnost in vero. Včasih spovednik pove kaj, česar sploh ni nameraval povedati, in se tega celo sam ne zaveda. SPOVEDANEC NAJ VERUJE, DA SO TO BESEDE SAMEGA GOSPODA, ČEPRAV MORAMO VEROVATI, DA V SPOVEDNICI VSAKA BESEDA PRIHAJA OD BOGA. ”

     POKORŠČINA-Favstina pravi: NEPOKOREN KRISTJAN NE BO NIČ DOSEGEL, ČEPRAV BI GA SPOVEDAL SAM GOSPOD JEZUS. Tudi najbolj izkušen spovednik takšnemu človeku ne more pomagati. Nepokorna oseba se izpostavlja velikim nevarnostim, ne napreduje v popolnosti in se v duhovnem življenju ne znajde. Bog zelo bogato obdaruje dušo s svojimi milostmi, vendar samo pokorno dušo.

     V devetdnevnici Rožnega venca Božjega usmiljenja je Gospod naročil Favstini Kowalski: ” DRUGI DAN : “Danes mi pripelji vse duhovnike, redovnike in redovnice. Potopi jih v moje neskončno usmiljenje. Dali so mi moč, da sem prenesel bridko trpljenje. PO NJIH SE BODO IZLILE REKE MOJEGA USMILJENJA NA VSE ČLOVEŠTVO. (Prepis iz Dnevnika Favstine Kowalske).

     Božje Usmiljenje , neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva vate zaupamo.

     Odgovori
   • Janez says:

     9. decembra, 2019 at 21:55

     LJUBITI KRISTUSOVO CERKEV, KI JE NAŠA CERKEV
     1) LJUBITI SVETO KATOLIŠKO CERKEV
     Kdor hoče Cerkev razumeti in v njej prejemati milosti Kristusovega odrešenja, mora Cerkev najprej vzljubiti. S to mislijo lahko strnemo bistveno sporočilo vse prebrane literature. Lepota Cerkve nam velikokrat ni razvidna, ker se zadržujemo le pri njenih zunanjih in največkrat še to le ob obrobnih vidikih, v globine, kjer se vidik Cerkve kot skupnosti ljudi steka s skrivnostjo Božje navzočnosti, ljubezni in milosti, pa nam ne uspe prodreti. V stoletju poplave informacij tako tudi naš odnos do Cerkve velikokrat ne uspe preseči površinskosti. Misli ljudi, ki so svoje življenje posvetili Cerkvi in jo ljubijo takšno kot je, so mi odprle nove globine skrivnosti Cerkve. Ljubimo Cerkev in ji kot duhvnikiin verniki pomagajmo vsak po svojih močeh, da se bodo zadeve izboljšale, saj je Kristus temelj naše Cerkve. Cerkev pa se mora postopno reformirati ali Ecclesia Semper Reformanda, da bo še bolj zavzeto z Božjo Pomočjo izpričevala Jezusove Nauke in se približala ljudem ter jim služila.

     2) CERKEV JE “BITI S KRISTUSOM”
     Veselje, da smo našli Kristusa, oziroma, da nas je po Cerkvi on sam poiskal, je vir krščanskega življenja. Dolga pot medsebojnega iskanja človeka in Boga, ki je vse tja od prekinitve odnosa s strani prvih staršev, zaznamovala zgodovino človeštva, se je v našem Gospodu Jezusu Kristusu dovršila. Oče je resnično nosil v svojem srcu ne le ljubljenega Sina, ampak tudi Cerkev, njegovo nevesto. Ko je Oče v Kristusu ustvaril svet, čeprav ga mu ni bilo treba, je Cerkev določil za končni cilj vsemu stvarstvu. Kako smela je ta trditev, še zlasti v času, ko se svet otepa te svoje dokončne dopolnitve in Cerkvi odreka pravico do bivanja. Pa vendar je možen le en zadovoljiv odgovor: Le po Cerkvi se stvarstvo lahko vrne v objem Stvarnika. Stvarstvo nam s temeljno medsebojno pripadnostjo vidnega in nevidnega, zemlje in nebes, kot predpodoba tolmači skrivnost Cerkve. Resničnost je veliko lepša, kot smo jo sposobni dojeti zgolj s svojimi čuti in razumom. Odprtost čudenju nad skrivnostjo mora ostati, če hočemo razumeti sebe, svet in Cerkev. Človek je skrivnost, ker ga je Bog ustvaril po svoji podobi. Kako lepo, a hkrati obvezujoče je dejstvo, da je človek edina stvar na zemlji, ki jo je Gospod hotel zaradi nje same; vse je naravnano na človeka. V Božji previdnosti se čudovito razpletajo načrti Stvarnika, ki pa ostaja vedno z nami in vse stvari vodi k cilju, ponovni združitvi z njim. Božja previdnost je največji izraz ljubezni. Cerkev je moč razumeti le znotraj drame greha, kajti Gospod zbira svojo Cerkev kot odgovor na kaos, ki ga je povzročil greh. Ena in ista Cerkev živi v Bogu že od stvarjenja naprej in zagotavlja milost odrešenja vsem. Zavest Božjega ljudstva se je tako po Gospodovem navdihovanju rodila že v zgodovini Izraela in se skozi romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga kot trajno veljavna stvarnost ohranjala vse do trenutka, ko je Jezus Kristus dovršil starozavezno izvolitev. Starozavezni čas tako ostaja dragocen čas Cerkve, ki je v dolgotrajni pripravi čakala na rojstvo. Kristus je edini vir in cilj Cerkve in prav v skrivnostih njegovega življenja tudi Cerkev zajema svoje življenje. V Kristusovi osebi je razodet celoten Božji odrešenjski načrt. Živel je za nas, postal je naš vzor in storil je, da bi mi lahko živeli v njem. Cerkev je kraj, kjer vse to nadaljuje do konca sveta.

     3) ZAKAJ RAVNO TAKŠNA CERKEV
     Cerkev je občestvo ljudi z Bogom po ljubezni, ki ne mine. Bistvo obstoja Cerkve je skrivnost svetosti, popolne združitve z Bogom, in vsa Cerkev je naravnana na svetost Kristusovih udov. To velja tudi za tolikokrat kritizirano hierarhično ureditev Cerkve, ki je vsa naravnana na notranje življenje udov v ljubezni in milosti Jezusa Kristusa. Cerkev je namreč najprej naša mati, ki nas po Besedi in zakramentih rojeva in vzgaja in skrbi, da iz njenih prsi prejemamo čist in pristen nauk. Vsa Cerkev, vse občestvo ima vlogo matere, ko sprejema in oblikuje svoje otroke. V Cerkvi sta mati in otrok eno. Kristusovo življenje v nas prehaja v nevidno materinstvo vseh za vsakogar in vsakogar za vse. Hierarhičnost cerkvene institucije pa razodeva še en vidik – petrinski. Kristus sam izbira služabnike in jih pošilja, da v njegovem imenu vršijo službo edinosti. Institucija je okostje, ki omogoča življenje, gibanje in rast telesu Cerkve, katere bistvo vedno ostaja skrivnostno nedosegljivo človeškim kategorijam. Cerkev je celota in le kot takšno jo lahko tudi razumemo. V moči Svetega Duha, ki dejanjsko vodi Cerkev, se tako po avtoriteti cerkvenih služb svetu razodeva Sveta Trojica. Vsa vidna podoba Cerkve služi nadnaravnemu poslanstvu, še posebej pa to velja za institucije božjepravnega izvora (zakramenti (služba), Sveto pismo, izročilo in cerkveno pravo). Avtoriteta vedno ostaja služenje in pospeševalec rasti, njen temelj pa je Kristusova pokorščina Očetovi volji. Jezus Kristus je edina in najvišja avtoriteta v Cerkvi. On sam je prepustil oblikovanje svoje Cerkve Svetemu Duhu nam pa zapustil jasna naročila;
     – naj se ljubimo med seboj kot nas je ljubil on in se na ta način izkažemo za njegove učence
     – naj z evharistijo in ostalimi zakramenti nadaljujemo njegovo delo
     – nekatere je posebej izbral za pastirje in jim zaupal svojo čredo
     – naj v Božji besedi iščemo Očeta, Sveti Duh pa bo Besedo ohranjal
     – naj njegovo izročilo ostane živo, naj se posreduje vsem rodovom
     Vse to je Gospodova volja in le s celostnim življenjem po njej se kristjani lahko v polnosti združujemo z njim.

     4) POSLANSTVO CERKVE
     Cerkev je sklicevanje vseh ljudi k odrešenju in v njej nam Sveti Duh daje spoznati Kristusa, Očetovo Besedo. Prav po delovanju Duha se Cerkev oblikuje kot občestvo vere, upanja in ljubezni. V Cerkvi Sveti Duh uresničuje Božje kreposti, ki jih vliva v duše vernih, da bi bili ti lahko deležni lepote življenja Trojice. Z vero človek v celoti podredi svoj razum in svojo voljo Bogu. Kako lepa je ta podaritev, ki prinaša Boga samega v naše življenje. Sveti Duh je tisti, ki nam daje da verujemo in da v veri živimo v gotovosti, ki nima primerjave. Cerkev nam podarja vero in ker si nihče ne more sam dati vere, je tudi življenje iz vere možno le v občestvu vernih. Sveti Duh v nas pa nas vabi tudi k molitvi, ki je prijateljski odnos z Gospodom. Molitev je izraz hrepenenja in razlagalka upanja. Kdor moli, hrepeni po Božjem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji dokončni sreči. Upanje je resnični izvir veselja v Cerkvi, saj vemo, da vse prejemamo od njega, ki nas ljubi čez vse. Ljubezen pa je najglobje življenje Cerkve. Obstoj in delovanje Cerkve ima smisel in cilj v graditvi prijateljstva z Bogom in med ljudmi. Milost, prostovoljna Božja podaritev, je vez med nami in njim, vendar pa moramo tudi sami ljubiti, da se lahko razvije pravo prijateljstvo. A vendar je ljubezen najprej od Boga podarjeno počelo Cerkve. Cerkev se mora bolj približati spet ljudem in zagptavljati zakramentizacije tudi evangelizacije s ciljem, da bomo imeli dovolj duhovnikov, dovolj vernikov, več dobrih ljudi in več dobrih kristjanov, ki bodo izpričevali Evangelij svetu ter predvsem da bomi spolnjevali Božjo Voljo, ki je Ljubezen in Usmiljenje.

     5) VEČNA DOMOVINA
     Vemo, da smo na romanju proti domovini in Cerkev je trdna obljuba Nebeške domovine. Ker je najprej nebeška stvarnost, iz nebes osnovana v čas, je prav upanje na nebesa toliko trdnejši temelj vsega našega delovanja. Romarska obleka Cerkve, institucionalni red Cerkve, spada k podobi tega sveta, ki preide, v občestvu svetnikov bomo z Bogom združeni drugače. Že danes pa uživamo neomajno vez ljubezni med nebeščani in nami, saj ima v Cerkvi najmanjše dejanje, storjeno iz ljubezni, odmev v korist vseh. Cerkev šele bo dovršena, do takrat pa ostajamo sezonski delavci na zemlji, ki se v potu svojega obraza prečiščujejo za srečanje Ženinom. Pridi, Gospod Jezus!

     Že objavljeno. Lastni dodatki in povzetki iz medmrežja fejstbog.

     VSEMOGOČNI BOG
     Vsemogočni, večni, pravični in usmiljeni Bog,
     daj nam ubogim, da bomo zaradi tebe delali,
     kar vemo, da hočeš,
     in vedno hoteli, kar je tebi všeč;
     da bomo notranje očiščeni,
     notranje razsvetljeni
     in vžgani z ognjem Svetega Duha,
     mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina,
     našega Gospoda Jezusa Kristusa
     in le po tvoji milosti priti k tebi, Najvišji;
     ti, ki v popolni Trojici nedeljivo Eden
     živiš in kraljuješ v slavi,
     vsemogočni Bog,
     na vse veke vekov. Amen.

     Odgovori
   • Janez says:

     10. decembra, 2019 at 10:14

     Ludwig Schneider: Kje prebiva Bog? (nekoliko popravljeno in dopolnjeno!)
     Želim si, da me Bog ne samo včasih obišče kot gosta, ampak da v meni trajno prebiva. A me vodi in navdihuje ko ga prosim in molim k Njemu. To zveni za kakšne agnostike kot otroška in naivna molitev. Tako mislim in verujem, da je prav. To je moj Credo. Mene pa ne motijo bodice agnostikov, ker vem da vse premorem v Njem, ki mi daje Moč. Kaj ni bil včasih Bog prisoten v jeruzalemskem templju in stanuje danes v mogočnih katedralah? Kralj Salomon je rekel pri posvetitvi templja: »Toda mar more res Bog prebivati na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal!« (1 Kr 8,27).Boga ne moremo zapreti v nobeno katedralo, najsi bo še tako bleščeča. Bog je omniprezenten in Ljubeč do vseh ljudi enako. On je Stvarnik vsega kar obstaja in je zato Deus Creator.

     Vsa nebes nebesa ne morejo dojeti Boga, kaj šele ljudje. Bog je za nas ljudi dimenzija, ki ji ni mogoče priti do dna. Ki je tudi poustvarjeni fizikalni Cernski prapok ne more razvozlati. Stalno odkrivamo nove sončne sisteme, katerih neskončnosti si ne moremo predstavljati. Če je že vesolje v svoji celoti za nas preobsežno, da bi ga raziskali, koliko bolj je potem Bog kot njegov Stvarnik. Takoj ko bi Boga lahko doumeli, ne bi bil več Bog, ampak le neka človeška predstava ali zamišljena hipoteza, ki smo si jo domislili, ki jo lahko nekdo spreminja glede na versko pripadnost in določbe koncilov ali pa jo v obliki kipa postavi v kot. Bog ni religiozni priročnik! On je ki je izven vseh naših pojmov in predstav. Tako daleč in tako blizu nas in v nas je. Zaslutimo ga v smotrni naravi in v Dobroti ter Odrešenju vseh Ljudi na Zemlji. Bog je Ljubezen.

     Kadar prisluhnem religijam in njihovim primitivnim ali filozofskim razlagam, podvomim v kompetentni človeški razum, da bi zmogel Boga razumeti. Kdo pa sem jaz da bi to sodil in razumel, kar je Božje? Deus scire nemo potest nisi Deum docente! Naš krščanski Bog je Troedini Bog Očeta, Sina Jezusa in Svetega Duha, ki poživlja in navdihuje. On je navdihnil svetopisemske pisatelje in nam dal Biblijo, da jo beremo, kaj nam pripoveduje.

     V knjigi Izaije 57,15 piše: »Kajti tako govori Visoki in Vzvišeni Gospod, ki večno prebiva in je njegovo ime sveto: Na višavi in v svetišču prebivam, sem pa hkrati pri potrtem in ponižnem v duhu, da poživljam duha ponižnim, da poživljam srce potrtim.«Potrt in ponižen duh je torej skrivnost Božjega prebivališča. Tako kot je Bog izbral v svoji suverenosti osovražen judovski narod, tako si je izbral za prebivališče ne bahače, ampak potrte in uboge ljudi v Palestini in tudi ljudi izmed vseh drugih narodov. V Matejevem evangeliju 21,42-44 Jezus pravi: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal temeljni kamen. In kdor bo padel na ta kamen, se bo razbil; in na kogar pade ta kamen, ga bo zmečkal.«To bi iz hebrejskega čistopisa prebrali tako: kdor se preda Bogu, bo njegov čkveški ponos razbit, da bo lahko Bog v njem prebival. Kdor pa ostaja ponosen, bo ta kamen padel nanj in ga zmečkal ter ga za vedno uničil. »… Vsa zemlja je polna njegovega veličastva«, »saj je vse to naredila moja roka, tako je vse nastalo, govori Gospod. Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu« (Iz 6,3; 66,2).In Bog živi v njem. V ponosnih in samozadostnih ter mogočnih in bogatih ljudeh pa Bog ne živi, najsi še tako verujoče govorijo in pobožno delajo. Bog hoče človeško ponižnost in skromnost, saj je tako živel Jezus naš Odrešenik. In tako naj živimo tudi mi ljudje, če smo Jezusovi Učenci. Naše poslanstvo na zemlji je , da spolnjujemo Božjo Voljo in da smo Bogu Očetu kot Njegovi Otroci na Zemlji v Slavo in v Veselje. Spolnjevanje Božje Volje je Ljubezen, ki je najvišja zapoved Odrešenika Jezusa. Vsi pa smo romarji na Poti h Kristusu.

     Ludwig Schneider: Und wo wohnt Herr, unser Gott?

     Odgovori
   • Janez says:

     10. decembra, 2019 at 17:37

     S kakršnim metrom merite in sodite druge, s takšnim vam bode odmerjeno in sojeno. Bog bo sodil ne človek, ki ne misli po Božje ampak po Človeško in je zato težko pravičen. Veselimo pa se vsakega, ki pride h Kristusu in vsakega, ki se je izgubil in vrnil nazaj k Očetu.
     Per meter ad aliquem modum in tantis et aliorum iudice metiri posse quod non fuerit iudicatus. Adducet Deus in judicium non videtur, qui non a Deo, sed ab homine, et ergo difficile est iustus. Expectamus ad invicem quis venit ad Christum: et quis est, qui pereunt, et rediit ad Patrem.

     Pax et bonum. Janez

     Odgovori
9. Janez says:

   8. decembra, 2019 at 23:27

   Človek Bog Te želi objeti
   Človek Bog te želi objeti —da bi ti podaril upanje, ti pokazal resnico in obnovil tvojo vero. Ko iščemo usmiljenje, želimo iti z Jezusom na pot odkrivanja samih sebe. Želimo prejeti milost odpuščanja grehov in želimo pripraviti svoje srce na ta dar. Upamo, da odkrijemo, koliko ljubezni, vere in upanja nosimo v sebi; koliko prostora v svojem življenju namenjamo Bogu in koliko ga ohranjamo samo zase; koliko smo odprti za svoje bližnje in koliko živimo dejanja usmiljenja, ki nas jih uči Jezus.Gospod, prosimo te, podari nam milost, da spoznamo svoje srce. Naj nas tvoj Duh napolni z razumevanjem skrivnosti našega življenja, da bomo pripravljeni na srečanje s tvojo milostjo, ki nas prenavlja.

   Kdor je prežet z ljubeznijo, je tudi poln upanja in vere. Zaupa življenju, zaupa Bogu in ljudem. Ve, da bo njegovo življenje uspelo. Ima tudi zaupanje v ljudi. Trdno stoji na realnih tleh. Tudi razočaranja ga ne morejo iztiriti. V svoji minljivi ljubezni hrepenimo po polni ljubezni, na katero se lahko zanesemo, ki nikoli ne mine, ki vse prenese. In ob tem le slutimo, da je končno to samo Božja ljubezen, ki vsem človeškim ljubeznim podarja to trdnost. Naše življenje na tem romanju ne more biti brez skušnjav, ne napredek brez preizkušenj. Nihče namreč sebe ne spozna, če ni skušan, tudi ne more prejeti plačila rešitve, če ni zmagal, zmagati pa ne more, če se ni bojeval; boriti se pa more samo, če ima v življenju nasprotnike in preizkušnje
   (Molitev sv. Avguštin).

   Odgovori
10. Janez says:

    8. decembra, 2019 at 23:18

    Konflikt lahko nudi staršem in najstnikom nove priložnosti za boljše odnose v družini

    Ne morete pričakovati, da bo vaš najstnik spoštoval vas ali vaša pravila, če mu vi ne izkazujete iskreno vsega spoštovanja in ljubezni ter zaupanja kot starš in vzgojitelj. Pomembno je, da spoštujete nenavadno razmišljanje najstnika, tudi če se ne strinjate z njim, saj šele odrašča in pridobiva razne izkušnje. Njegovo stališče je morda kratkoročno,egocentrično ali pa samo napačno,vendar se bo on zanj boril, kolikor jemogoče. Vaš odziv na njegov pogled mora biti spoštljiv in ne nasprotujoč, razumeti morate drugačno mišljenje, saj otrok odrašča in še ni formirana osebnost in dela tudi napake. Čeprav se njegova situacija ne sklada zvašimi pravili in je to pomembna stvar, ki je povezana z moralo ali z značajem, je prav, da rečete: »Razumem te, vendar se s tabo ne strinjam, zato ne bova šla potej poti. Poskusiva se še naprej pogovarjati o tem, da bom bolje razumel zakaj se tako počutiš.«Sprememba pride iz odnosa. Če medkonfliktom nenapnemo ušes, je zelo težko,če ne celo nemogoče, da bi se zgodila pozitivna sprememba. Bolj kot vse drugo, se trudim,da so linije v komunikaciji vedno odprte in da odnosi ostanejo neokrnjeni.Če gre za manjšo stvar,kjer se lahko vdam brez kompromisa, to tudi storim zato,da najstniki vedo, da jih poslušam. Ne želim,da bi mladi mislili, da jih neprestano podcenjujem ali pada imam gluha ušesaza njihov način razmišljanja. Oni morajo vedeti, da razumem njihove skrbi, da me skrbi za otroka, da mu hočem vse dobro, kajti če tega ni, nas bodo preslepili in prenehali govoriti ali pa bodo poskusili druge taktike,kot naprimer besnenje in izražanje jeze skozi odklonilno in trmato uporniško obnašanje, s čimer nič ne dosežemo.
    Konflikt lahko predstavlja čudovito priložnost za utrjevanje vaših vrednot in prepričanj na strpen in razumevajoč način. Vse stvari, o katerih ste doslej poučevali svojega otroka, so sedaj v središču, saj morate svoje vrednote vključevati v življenjske situacije. Morda se z njimi ne bo strinjal, lahko pa je to nek začetek. Ve da ima dom in starše, kamor se lahko vedno obrne in po pomoč. V,e da ga starši ljubijo. Konflikt vam lahko da možnost, da bolje spoznate svojega otroka in premislite kako zgraditi odnos v odraščanju otroka. Včasih so se otroci skozi konflikt pripravljeni bolj odpreti in izraziti samega sebe. Bodite pozorni, da skozi konflikt ne zaprete vseh vrat, dovolite jim, da povedo,kako se počutijo in kaj mislijo ter zakaj. Mogoče bodo povedali stvari, ki jih v resnici ne mislijo ali pa vas bodo šokirali, vendar ne pojdite v protinapad. Vedno bodite razumevajoči in pozitivni do svojega otroka. Vsi smo že izrekli besede, za katere siželimo, da jih ne bi.

    Najstniki to storijo pogosteje, ker se še niso naučili nadzorovati svojih čustev.Zato poskušajte razumeti pomen, ki se skriva za besedami in bodite prizanesljivi do besed, kiso bile dejansko izrečene, morda prehitro in nepremišljeno v afektu. Konflikt vam lahko kot staršem pokaže, kje se motite. To, da priznate svojo napako in poveste svojemu otroku, da ste spremenili svoje mišljenje zaradi tega, kar je povedal, lahko zelo veliko pripomore k poglabljanju in iskrenosti odnosa ter medsebojnemu zaupanju. Videli bodo, da jih cenite kot samostojneposameznike. Če se motite, to tudi priznajte.Če veste, da imate prav, pa se ne predajte zavoljo miru, ampak ljubeče vztrajajte in dajte tihi zgled. Zapomnite si, da se vse pozitivne stvari, ki jih lahkoprinese konflikt, uničijo,če se prikrade nespoštovanje iz katerekoli strani. Zato ne sme priti do kričanja,žaljivk in loputanja z vrati. Takoj, ko se to zgodi, morate pogovor prekiniti, dokler se čustva ne umirijo. Znanje glede ravnanja s konflikti, ki ga dobi od vas, bo potreboval skozivseživljenje. Svet odraslih bo od njega zahteval, da razreši stvari in konflikte z drugimi, zato mu morate dati podlago in tisto ogrodje, ki ga bo potreboval. Pokažite mu pot k pozitivnim odzivom na konflikt, saj bo tudi on nekega dne imel otroke.

    Predvsem pa molite in prosite Njega, da se stvari umirijo. Ohranjajte dober, zdrav odnos in naj bodo možnosti pogovora vedno odprte, tako boste rešili vsak konflikt, ki nastane v vaši družini. Pravilno odzivanje se začne z vero. Morate verjeti, da je Bog dovolj velik in Milosten ter dober, da»njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu«.

    Izvlečki iz prispevka na medmrežju Heartlight, Teksas, Mark Gregston, nastanitveni program za najstnike v stiski.

    Odgovori