Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.001 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. janez says:
    29. februarja, 2024 at 18:31

    BITI, ŽIVETI,DELATI IN HODITI V MILOSTI SVETEGA DUHA

    Se nam včasih zdi krščansko življenje težko in včasih zahtevno ali celo nemogoče? Da res je nemogoče je, ko poskušamo karkoli narediti sami s človeškimi močmi brez Boga in njegovega blagoslova in pomoči. Živeti krščansko življenje s svojo lastno močjo je podobno ladji na suhih tleh … Ne premakne se. Da bi ladja nekam prišla, mora biti na vodi, da se bo lahko premikala naprej z vesli, jadri ali motorjem. Tako je tudi z nami, ki vedno rabimo Boga. In da bi uživali v krščanskem življenju, se moramo najprej naučiti, kako se z Vero in Molitvijo umiriti in počivati v Bogu. Pavel je to vedel, ko je rekel: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Filipljanom 4,13). Skrivnost krščanskega je v tem, da Kristus živi v nas: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Galačanom 2,20). Ko je bil Jezus z učenci na zadnji večerji, jim je povedal, da jih bo zapustil, ampak da ne bodo ostali sami: »Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.« (Janez 16,7). Dan vam bo nekdo, ki vam bo omogočil pogumno živeti krščansko življenje – Sveti Duh. On ni samo usmerjevalna tabla na božanski poti: On je Kristusov Duh, ki je prišel in zdaj živi v vas.

    Sveti Duh je Tretja Božja Oseba ali Spiritus Sanctus je Bog, tako kot tudi Sin in Oče. Tu nastane lahko med laiki in verniki, zaradi naše pomanjkljive verske ter bogoslovne izobrazbe, pojmovni nesporazum in zmešnjava, če ljudje Svetega Duha ne vidijo in razumejo kot Božje osebe, kajti on ima osebnost. Je Božanska oseba z lastno voljo in čustvi. Sveti Duh ima vse lastnosti, ki jih imata tudi Sin in Oče. Je vsemogočen, vseveden, nespremenljiv in večen. On je tretja oseba Svete trojice, ki je en sam Bog. Sveti Duh je pomemben del kristjanovega življenja. Poglejmo si nekaj njegovih vlog in zakaj je tako pomemben. Sveti Duh obsodi naš greh in nam pove, da rabimo Kristusa (Janez 16,8–11). Sveto pismo razloži, da brez Svetega Duha in njegove pomoči ljudje mislijo, da je krščanstvo nesmisel/norost. (1 Korinčanom 1,18). Ljudje okrog vas morda mislijo, da je nesmiselno/noro narediti takšno zavezo s Kristusom! Mi pa je ne vidimo tako samo zato, ker vam Sveti Duh razkriva čudež Kristusovega življenja znotraj nas. Sveti Duh nam je dal novo življenje tako, da nas je prerodil. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh (Janez 3,6). Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rimljanom 5,5) Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8,16). Sveti Duh je naš učitelj in tisti, ki vse to omogoča. On vas vodi proti resnici Božje besede. On razsvetli Sveto pismo, tako da ga lahko razumete in uporabite to resnico (Janez 16,13–14), in daje duhovno moč ter učinkovitost vašemu pričevanju (Apostolska dela 1,8). On posreduje zate pred Očetom, ko ne veste, kaj in kako moliti. (Rimljanom 8,26–27). Sveti Duh je bil poslan od Kristusa, da vam omogoči živeti krščansko življenje! Kot je zapisal apostol Pavel, »prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa« (Rimljanom 8,11). Krščansko življenje je mogoče samo skozi moč Svetega Duha.

    Sveti Duh zato ni nekaj neuporabnega in nekoristnega – prav nasprotno, vse stvarstvo je po njegovem delovanju prerojeno in stvari nikoli ne pusti takih, kot so bile. Če razumemo, kdo Sveti Duh v resnici je in se mu ne upiramo (prim. Apd 7,51), se znajdemo sredi njegovega silovitega viharja (prim. Apd 2,2), ogreva nas z jeziki, podobnimi plamenom (prim. Apd 2,3). Še enkrat: če se mu ne upiramo in mu ne nasprotujemo, ker nas Duh v resnici preplavlja v silovitem viharju z obiljem svoje milosti; neskončno radodaren je, ko deli svoje Božje darove in tej njegovi neizmernosti lahko odgovorimo le po kapljicah. Če si pomagamo z izrazi iz tehnike, je Sveti Duh voznik, v avtomobilu pa sedimo mi. Sveti Duh je veter, jadra pa razvijamo mi. Zato brez Boga ne moremo storiti nič s le človeškimi močni. S to predstavo postane jasno, da o Svetem Duhu ni mogoče govoriti tako, da ga omejimo in točno določimo kdo je, ali iz spoznavanja njegovih darov, kajti Duh veje kjer hoče. Sveti Duh je s prispodobo in ponazoritev podoben vetru, ki je vsak trenutek drugačen … in nas osvobaja nevarnosti pretirane resnosti, prilagodljivosti, enoumja, mode, ustaljenih navad, brezvoljnosti, brezciljnosti, dvomov … Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ogrado! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!« Zato moramo na tej točki spoznavanja Svetega Duha biti pripravljeni pokazati, da želimo z njim sodelovati, zavestno in odgovorno delati, da bo ta veter in ta ogenj zajel tudi druge ljudi – tako, da ga bomo vsi dejavno in goreče v veri in zaupanju uresničevali v svojem življenju. Kaj konkretno pomeni sprejeti Svetega Duha: to pomerni da se mu pustimo da nas vodi, usmerja, da hodimo z njim, kot pravi sv. Pavel: »Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu (Gal 5,25). Veter Svetega Duha, ne piha na površju, ampak v skritih globinah človekove notranjosti, v globinah Cerkve in človeške skupnosti. Naj zapiha, ta sveži veter Svetega Duha, tudi v zatohle prostore naših cerkva in naših življenj. Naj se vse prenovi po Božji Milosti in Božji Dobroti!
    Amen

    Delno povzeto po Gotquestions, povzeto na medmrežju delno po Steven Pogue, lastna razmišljanja in povzeto po Ognjišču, avtor Zvone Štrubelj

    Pridi Sveti Duh!
    Ti si tisti, ki poživljaš,
    tisti, ki tolažiš, ogenj duše,
    živi notranji studenec, ljubezen.
    Ti si življenje našega življenja,
    ti si posvečevalec,
    ki si nas tolikokrat okrepil v zakramentih.
    Ti si Božji dotik, ki je odtisnil
    v naših dušah krščanski značaj.
    Ti si milina in hkrati moč
    pravega krščanskega življenja.
    Ti si Prijatelj, kateremu hočemo
    izkazovati svojo naklonjenost,
    spoštljivo tišino, voljno poslušnost,
    ljubeznivo darovanje in močno ljubezen. Amen
    (bl. Pavel VI.)

    Odgovori
  2. Miro says:
    29. februarja, 2024 at 13:03

    BOGATIN IN LAZAR PRED VRATI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 16,19-31)

    Tisti čas je rekel Jezus farizejem: Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki revež, po imenu Lazar, ki je ležal pri njegovih vratih, poln čirov, in se je želel nasititi s tem, kar je padalo z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali čire. Umrl pa je revež in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan.

    Ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil svoje oči in zagledal od daleč Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, zakaj silno trpim v tem plamenu.‹ Abraham pa je rekel: ›Sin, spomni se, da si prejel dobro v svojem življenju in prav tako Lazar hudo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami narejen velik prepad, da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo; pa tudi od ondod ne morejo sem.‹

    In rekel je: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta; imam namreč pet bratov in te naj posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.‹ Abraham pa reče: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Le-ta je pa odgovoril: ›Ne, oče Abraham, temveč, ako pojde do njih kdo izmed mrtvih, se bodo spokorili.‹ Rekel pa mu je: ›Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.‹

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

    Današnji evangelij zveni kot pravljica. Pripoved o bogatinu in ubogem Lazarju bi lahko vzeli kot neko namišljeno pripoved o tem, kaj se bo zgodilo nekoč po smrti, v večnosti, ko bodo vloge popolnoma zamenjane: ko se bo po razkošni življenjski pojedini in sijajnem pogrebu bogatin za večno cvrl v peklu; in ko bo na zemlji vedno preizkušani in zavrženi Lazar užival nebeško gostijo. Takrat naj bi bila končno pravica za vedno dosežena. Reči pa moramo, da ni svetopisemskemu pojmovanju ničesar bolj tujega, kot je takšno prenašanje odgovornosti za krivični red v svetu – v neko daljno preteklost ali prihodnost. Jezus ni hotel pripovedovati pravljice iz preteklosti ali fantazirati o bodočnosti, ampak s svojo besedo zadeti človeka tu in sedaj.

    Bogataš in ubogi Lazar predstavljata dve vrsti ljudi, ki žive v vsakem času. Bogatin predstavlja tip človeka, ki se je zapisal mamonu.
    Bogatin je človek, ki ga ni – nihče; namesto njega so stvari, ki ga posedujejo: denar, uspeh, avto, ladja, delo, hiša … Bogatin je nihče; brez zgodovine in brez imena. Zatopljen v svoj prepolni krožnik ne vidi ničesar okrog sebe. Niti Lazarja, ki stoji prav pred njegovimi durmi. Vedno bo takšen ostal: zagledan v svoje bogastvo, omejen na samega sebe. Takšna bo tudi njegova bodočnost.

    Na drugi strani prepada, popolnoma drugačen pa je Lazar. Njegovo ime pomeni v hebrejščini: Bog pomaga, Bog prihaja v pomoč. Ničesar nima. Ubog je, poln čirov in lačen. Toda, ker postavlja vse svoje zaupanje v Gospoda in njegovo pravičnost, bo “prenesen v Abrahamovo naročje”, kar pomeni, da bo postal deležen sadov odrešenja. Lazar predstavlja tiste svetopisemsko uboge, ki so postavili vse svoje zaupanje v Boga. Če vzporejamo usodo bogatina in ubogega Lazarja v duhu evangelija, bomo videli, da Jezus ne obsoja bogatina zato, ker nekaj ima; niti ne postavlja ubogega Lazarja v “Abrahamovo naročje” samo zato, ker je ubog. Pač pa gre za odnos.

    Bogatin postane bogatin takrat, ko ni več sposoben videti ubogega Lazarja tik pred vrati; ko se ne briga za nikogar več.

    Prilika o ubogem Lazarju in bogatinu izgublja svojo pravljično barvitost, če pomislimo, da živimo v svetu, ki nas v mnogočem spominja na grozljivo nasprotje med bogatinom in Lazarjem.

    Pošastne prikazni okostnjakov in otročičkov z napihnjenimi trebuhi, ki nas obiskujejo na televizijskih ekranih, nas ne ganejo več. Prav tako ne neštete žrtve drugačnih krivic. Nas je sposoben ganiti vsaj še glas prerokov in Kristusa samega, ki nam pravi, da je še ugoden čas; edini čas, ki nam je dan, da odpremo oči in se spreobrnemo?

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/02/28/29-februar-bogatin-in-lazar-pred-vrati/

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  3. Miro says:
    28. februarja, 2024 at 14:43

    JEZUS Z UČENCI NA POTI V JERUZALEM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 20,17-28)

    Ko je Jezus šel proti Jeruzalemu, je vzel dvanajstere učence posebej ter jim med potjo rekel: »Glejte, v Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izdan velikim duhovnikom in pismoukom; obsodili ga bodo na smrt in ga izročili nevernikom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali, in tretji dan bo vstal«.

    Tedaj je stopila k Jezusu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma, padla predenj in ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Odgovorila mu je: »Reci, naj sedita ta dva moja sinova v tvojem kraljestvu eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus je odgovoril: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?« Odgovorita mu: »Moreva.« Reče jima: »Moj kelih bosta pila, sedeti pa na moji desnici ali levici ne gre meni dajati, ampak katerim je pripravil moj Oče.«

    Ko je to slišalo drugih deset, so bili nevoljni nad bratoma. Jezus jih je pa poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da vladarji narodov nad njimi gospodujejo in velikaši izvršujejo nad njimi oblast. Med vami pa ne bo tako; ampak kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik, in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vaš služabnik. Kakor Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

    EDEN NA LEVICI IN EDEN NA DESNICI

    Vsi znamo zelo dobro prepoznati navzočnost nekoga, ki nam je moteč, ko na primer nekoga srečamo na ulici ali prejmemo nek telefonski klic. Takoj pomislimo: ‘Koliko časa bom moral poslušati to pritoževanje, govorice, prošnje ali to bahanje?’ Dogaja se tudi, da so nadležne osebe ravno tiste, ki so nam najbližje: med sorodniki se vedno kakšna najde, ne manjkajo na delovnem mestu, nanje naletimo celo v prostem času. Kaj moramo storiti v teh primerih? Zakaj je med dela usmiljenja prišteto tudi to?

    Spontano se torej zastavi vprašanje: Ali si kdaj izprašamo vest, da bi videli, če smo tudi mi kdaj nadležni drugim? Lahko je pokazati s prstom na napake drugih, a naučiti se moramo postaviti se na mesto drugega.

    Poglejmo Jezusa: koliko potrpežljivosti je moral imeti v treh letih svojega javnega delovanja! Ko je bil enkrat na poti s svojimi učenci, ga je zaustavila Jakobova in Janezova mati in mu rekla: ‘Reci, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici’ (Mt 20,21). Jezus pa dogodek izkoristi za temeljni poduk: njegovo kraljestvo ni kraljestvo oblasti in slave, kot so to zemeljska kraljestva, ampak je kraljestvo služenja in darovanja drugim. Jezus uči, da moramo vedno iti k bistvenemu in gledati dlje, da bi z odgovornostjo sprejeli svoje poslanstvo.

    Tukaj bi lahko videli poziv k drugima dvema deloma duhovnega usmiljenja: ‘opominjati grešnike’ in ‘učiti nevedne’. Pomislimo na velik trud, ki je lahko potreben, kadar pomagamo osebam rasti v veri in življenju. Pomislimo na katehiste, med katerimi so mnoge mame in redovnice, ki svoj čas posvečajo učenju otrok o osnovah vere. Koliko napora je potrebnega, predvsem kadar bi se otroci raje igrali kot pa poslušali katekizem.

    Spremljanje na poti iskanja bistvenega je lepo in pomembno, saj tako med seboj delimo veselje ob okušanju življenjskega smisla. Pogosto se zgodi, da srečamo ljudi, ki se zaustavijo pri površinskih, kratkotrajnih in banalnih stvareh. Včasih zato, ker niso srečali nikogar, ki bi jih spodbudil k iskanju nečesa drugega, k vrednotenju pravih zakladov. Učiti gledati bistveno je pomembna pomoč predvsem v času, kot je naš in za katerega se zdi, da je izgubil smer in teče samo za kratkotrajnimi zadovoljstvi. Učiti odkrivati, kaj Gospod želi od nas in kako mu lahko odgovorimo, pomeni stopiti na pot rasti lastne poklicanosti, na pot resničnega veselja.

    Jezusove besede, namenjene Jakobovi in Janezovi materi in nato tudi vsej skupini učencev, kažejo pot, na kateri se lahko izognemo zavisti, častihlepnosti in laskanju, skušnjavam, ki prežijo tudi na nas kristjane. Zahteva po svetovanju, opominjanju in poučevanju ne sme povzročiti, da bi se čutili boljši od drugih. Predvsem nas obvezuje, da vstopimo sami vase in preverimo, ali smo dosledni v tistem, kar zahtevamo od drugih Sveti Duh naj nam pomaga, da bomo potrpežljivi v prenašanju drugih ter jim bomo ponižno in preprosto svetovali.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/02/27/28-februar-eden-na-levici-in-eden-na-desnici/

    Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

    Odgovori
  4. Miro says:
    27. februarja, 2024 at 12:24

    JEZUS HOČE DEJANJA, NE BESEDE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 23,1-12)

    Takrat je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: Mojzesovo stolico so zasedli pismouki in farizeji. Vse torej, kar vam porečejo, držite in izvršujte, po njih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena ter jih nalagajo ljudem na rame, a sami jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela pa opravljajo zato, da bi jih ljudje videli: napravljajo si namreč širše molitvene jermene in povečujejo si na oblekah obeske; radi imajo prva mesta na gostijah in prve sedeže v shodnicah in da jih ljudje pozdravljajo na trgih ter kličejo »učenik«.

    Vi pa se ne dajajte klicati z imenom »učenik«, zakaj eden je vaš Učenik, vi vsi ste pa bratje. Tudi ne kličite nikogar na zemlji »oče«, zakaj eden je vaš Oče, nebeški. Tudi se ne imenujte vodniki, zakaj eden je vaš vodnik, Kristus. Kdor je največji med vami, bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

    SLUŽITI?

    Služiti pomeni nameniti največjo pozornost potrebam drugih, ki jim strežeš. Tisti, ki služi je ponižni strežnik. Poudarja sodelovanje, zaupanje, empatijo in etično uporabo moči. Je najprej služabnik, ki sprejema zavestne odločitve z namenom boljšega služenja drugim in ne povečevanja svoje lastne moči. Cilj služenja je rast posameznikov in vključitev vsakega posameznika.

    Tisti, ki služi ima naslednje značilnosti: poslušanje, empatija, zavedanje, zmožnost prepričevanja, predvidevanje, služenje, zavezanost rasti drugih, graditev skupnosti.

    Jezus je v evangeliju na več mestih izpostavil pomen služenja drugim.

    Jezus je bil pravzaprav tudi zelo konkreten. Da bi ja razumeli … Celo z zgledom umivanja nog svojim učencem (kar so v tistem času delali samo služabniki) je pokazal kako naj se obnaša tisti, ki služi.

    Vam vse to zveni znano? Jezus nas ne “špara”. Pove stvari, kot so, in pri tem ne upošteva visokih položajev. Pri njem je pomembna samo resnica.

    Daje nam vse usmiljenje, če smo najprej pripravljeni iskreno priznati svoje stanje. Ne da bi se sramotili ali javno poniževali, samo da v srcu sprevidimo, pri čem smo.

    Lahko si skušamo zgraditi sistem predpisov, norm in protokolov, ki naj bi reševal. Ki naj bi bil Cerkev. Jezus potem takorekoč ni več potreben. Težava je samo v tem, da brez njega ta sistem ne more delovati. In da Jezus ne potrebuje prav zelo tega sistema, da bi deloval. Da vsa ta nepregledna kosntrukcija prej obtežuje kot pa pomaga. Da je silno podobna babilonskemu stolpu.

    Vsak od nas si po svoje postavlja sistem, ki naj bi ga rešil – namesto Jezusa. Vsak od nas je glede na svoje moči in šibkosti v svoji skušnjavi. Za ene je to čast, za druge organiziranost, za tretje privlačnost; za nekatere doživetje, za druge intelekt in razumevanje … Ampak rešuje samo Jezus. Vse drugo je lahko tako kot Jezusova suknja v dogodku s krvavečo žensko – ljudje se včasih v veri dotaknejo njenega roba in res pomaga. Ampak ne zato, ker je čudežna, ampak ker je na Jezusu. In “deluje”, kolikor je na Jezusu, kolikor je njegova.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/02/26/27-februar-sluziti/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  5. Miro says:
    26. februarja, 2024 at 13:38

    ODPUŠČAJMO, DA NAM BO ODPUSTIL BOG

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,36-38)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen. Ne sodite in ne boste sojeni: ne obsojajte in ne boste obsojeni; oproščajte in boste oproščeni; dajajte in se vam bo dalo: dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje. S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

    BODITE USMILJENI, KAKOR JE USMILJEN TUDI VAŠ OČE

    Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!’ Pri tem ne gre za nek čustven slogan, ampak za življenjsko zavzetost.

    V tej isti smeri je popolnost usmiljena ljubezen. Biti popolni pomeni biti usmiljeni. Bog je seveda popoln. Imeti ga pred očmi kot usmiljenega pa nam pomaga bolje razumeti, v čem je njegova popolnost. Prav tako nas spodbuja, da smo kakor On polni ljubezni, sočutja in usmiljenja.

    Ali so Jezusove besede realne? Je zares mogoče ljubiti, kakor ljubi Bog, in biti usmiljeni, kakor je On usmiljen?

    Če pogledamo na zgodovino odrešenja, vidimo, da je vse razodetje Boga neprestana in neutrudna ljubezen do ljudi. Bog je kakor oče in kakor mati, ki ljubi z neizmerno ljubeznijo in jo obilno razliva na vsakega človeka. Jezusova smrt na križu je vrh ljubezenske zgodbe med Bogom in človekom. Tako velike ljubezni, da jo lahko uresniči samo Bog. Očitno je, da bo v primerjavi s to brezmejno ljubeznijo naša ljubezen vedno nezadostna. A kadar nam Jezus pravi, naj smo usmiljeni kakor Oče, s tem ne misli na količino! Svoje učence prosi, naj postanejo znamenja, priče njegovega usmiljenja.

    Cerkev ne more biti drugega kot zakrament Božjega usmiljenja, v vsakem času in do vsega človeštva. Vsak kristjan je zato poklican biti priča usmiljenja, do tega pa pride na poti svetosti.

    Kaj za učence pomeni biti usmiljeni, Jezus pojasni z dvema glagoloma: odpuščati in dajati.

    Usmiljenje se izraža predvsem v odpuščanju. ‘Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni.’ Jezus učence opominja, da je v bratskih odnosih treba prekiniti s sodbami in obsodbami. Odpuščanje je namreč tisti steber, ki podpira življenje krščanske skupnosti, kajti v njem se kaže zastonjskost ljubezni, s katero nas je Bog prvi ljubil. Kristjan mora odpuščati, ker mu je bilo odpuščeno. Napačno je soditi in obsoditi brata, ki greši. Ne zato, ker ne bi hoteli priznati greha, ampak ker obsojanje grešnika trga bratsko vez z njim in zaničuje usmiljenje Boga, ki pa se ne želi odpovedati nobenemu od svojih otrok.

    Drugi steber pa je – dajati. ‘Dajajte in vam bo dano … ‘, pravi Jezus. Bog nam daje precej več, kot pa si zaslužimo. A še bolj bo velikodušen s tistimi, ki so tu na zemlji bili velikodušni. Jezus ne pravi, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki ne dajejo, a podoba ‘mere’ predstavlja svarilo: glede na mero ljubezni, ki jo dajemo, smo mi sami tisti, ki odločimo, kako bomo sojeni, kako bomo ljubljeni. Če dobro pogledamo, je v tem neka dosledna logika: s kakšno mero se prejema od Boga, se daje bratu; in s kakšno mero se daje bratu, se prejema od Boga.

    Usmiljena ljubezen je zato edina pot. Vsem je potrebno, da smo nekoliko bolj usmiljeni, da o drugih ne govorimo slabo, da ne sodimo, da druge ne opravljamo s kritikami, zavistjo in ljubosumnostjo. Moramo odpuščati, biti usmiljeni, živeti svoje življenje v ljubezni. V ljubezni, tako odseva tisto usmiljenje, ki ne bo nikoli imelo konca. Ne pozabimo, da se z usmiljenjem, odpuščanjem in dajanjem naše srce širi v ljubezni. Egoizem in jeza pa delata malo srce, ki otrdi kakor kamen. Če želimo imeti srce, ki je polno ljubezni, bodimo usmiljeni!

    BOŽJE USMILJENJE, KI VEDNO IN POVSOD SPREMLJAŠ VSE LJUDI, ZAUPAMO VATE!

    Odgovori
  6. Miro says:
    25. februarja, 2024 at 11:18

    VPRIČO NJIH SE JE SPREMÉNIL. NJEGOVA OBLAČILA SO POSTALA BLEŠČEČA, NADVSE BELA, DA JIH TAKO NE MORE POBELITI NOBEN BELIVEC NA SVETU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 9,2-10)

    Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

    Evangelist nam pokaže spremenjenega Jezusa na gori, ki je kraj luči, očarljiv simbol enkratne, samo trem učencem namenjene izkušnje. Oni so se z Učiteljem povzpeli na goro, videli so, ko se je potopil v molitev in v določenem trenutku se je Jezusovo obličje spremenilo. Osupli so pred tem novim sijajem. Ob Jezusu sta se pojavila Mojzes in Elija, ki sta z Njim govorila o ‘izhodu’, torej o njegovi veliki noči smrti in vstajenja.

    Prav ta dva moža, sta lahko lepo povabilo, kaj je spremenjenje.

    Mojzes je bil po sili razmer zavržen otrok. Tujec na faraonovem dvoru. Štirideset let potem živi kot pastir v puščavi. Na gori Horeb se mu Bog prikaže v gorečem grmu in mu razodene svoje ime. Vročekrvni Mojzes postane sočuten in nežen mož, potrpežljiv voditelj, vztrajen in do konca zvest Bogu. Kljub upornemu ljudstvu, ki ga mora voditi, ne izgubi vere v odrešenje. Nobena žrtev mu ni odveč, da le reši svoje ljudstvo zablod. Ima zelo jasno hrepenenje po neskončno lepem cilju – obljubljeni deželi in zagotovo tudi po božji podobi, ki jo v njem kleše Bog sam. To ga lahko vodi prek vseh ovir.

    Podoben lik je Elija, o katerem vemo precej manj. Včasih pa rečemo: Kakršna smrt, takšno življenje. Glede na to, da je bil Elija z gorečim vozom vzet v nebo, lahko rečemo, da je bil nadvse goreč, strasten prerok. Nobena preizkušnja mu ni bila preveč, ker je gledal v lepoto Boga.

    Ta dva moža nas učita, da Gospodovo spremenjenje pomeni to, da gledamo v lepoto neskončnega cilja, ki nam ga Bog pripravlja. Ta neskončni cilj je božja podoba v nas. Spremenjenje ponuja podobo potrpežljivih borcev za lepo, dobro in resnično, podoba nežnih in sočutnih sogovornikov, ki vidijo več kot le sebe.

    To je predokus velike noči. Zato je Peter vzkliknil: ‘Dobro je, da smo tukaj’. Hotel je namreč, da se ta trenutek milosti ne bi več končal!

    Spremenjenje se je zgodilo v točno določenem trenutku Jezusovega poslanstva, torej potem, ko je učencem zaupal, da bo moral ‘veliko pretrpeti…, biti umorjen in tretji dan vstati’. Jezus ve, da oni ne sprejemajo resničnosti križa, resničnosti Jezusove smrti in jih zato hoče pripraviti za prenašanje pohujšanja trpljenja in smrti na križu, da bodo vedeli, da je to pot, preko katere bo nebeški Oče dal prispeti svojemu Sinu v slavo, ko ga bo obudil od mrtvih. To pa bo tudi pot učencev, saj nihče ne prispe v večno življenje, če ne hodi za Jezusom tako, da v zemeljskem življenju nosi svoj križ. Vsakdo od nas ima svoj križ in Gospod nam kaže cilj te poti, na kateri nosimo svoj križ, ki je vstajenje, lepota.

    Kristusovo spremenjenje nam kaže krščanski pogled na trpljenje. Trpljenje je potreben in začasen prehod. Po trpljenju nam v Kristusu zasije brezmejno Božje zveličanje, blaženost, luč in ljubezen. S tem ko nam je pokazal svojo slavo, nam je Jezus zagotovil, da križ, preizkušnje in težave, v katerih se zvijamo, imajo rešitev in bodo premagane v veliki noči. Zato se tudi mi med tem postnim časom povzpnimo z Jezusom na goro! Toda na kakšen način? Z molitvijo. Povzpnimo se na goro z molitvijo, tiho molitvijo, molitvijo srca, molitvijo…, a vedno iščoč Gospoda.

    Dejansko evangelist vztraja pri dejstvu, da se je Jezus spremenil, ‘medtem ko je molil’. Potopil se je v zaupen pogovor z Očetom in medtem ko je z vsem, kar je, sprejel Očetovo zveličavno voljo, vključno s križem, ga je prežela Božja slava, ki se je izražala tudi na zunaj.

    Tako je namreč, da molitev v Kristusu in v Svetem Duhu spreminja človeka od znotraj in lahko razsvetli tudi druge in svet okoli njega. Kolikokrat smo srečali ljudi, ki osvetljujejo, ki jim sije svetloba iz oči, ki imajo svetal pogled in molijo. Molitev stori to, osvetli nas namreč z lučjo Svetega Duha. Z veseljem nadaljujmo našo postno pot. Dajmo prostor molitvi in Božji Besedi, ki nam jo v teh dneh bogoslužje v obilju predlaga.

    Devica Marija naj nas uči, da bomo ostali z Jezusom tudi, ko ga ne bomo razumeli in ga dojeli. Kajti samo, če bomo ostali z Njim, bomo videli Njegovo slavo.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/02/24/25-februar-druga-postna-nedelja/

    Slava tebi, Jezus, ti si naš Odrešenik!

    Odgovori
  7. Miro says:
    24. februarja, 2024 at 15:41

    KAKOR JE MENE LJUBIL OČE, SEM TUDI JAZ LJUBIL VAS; OSTANITE V MOJI LJUBEZNI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 15,9-17)

    Tisti čas je Jezus govoril svojim učencem: Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas; ostanite v moji ljubezni. Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni.

    To sem vam rekel, da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če izpolnjujete, kar vam jaz zapovedujem. Ne imenujem vas več služabnike, kajti služabnik ne ve, kaj dela njegov gospod. Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izbrali, ampak sem jaz vas izbral in postavil, da pojdete in obrodite sad in da vaš sad ostane; da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

    LJUBITE SE MED SEBOJ

    Ljubezen, ki je zapoved? Ali lahko iz ljubezni naredimo zapoved, ne da bi jo uničili? Kakšna ljubezen pa je to, pomisli človek, če ni svobodna, ampak zapovedana?

    Človek, ki resnično ljubi, hoče ljubiti za večno. Ljubezen potrebuje obzorja večnosti, če ne, ni drugega kot šala, »ljubek nesporazum« ali pa »nevarna zabava«. Zato, globlje ko človek ljubi, z večjo tesnobo dojema nevarnost za svojo ljubezen, nevarnost, ki ne prihaja od drugih, ampak iz njega samega. On sam namreč dobro ve, da je nestalen in da bi se lahko jutri, Bog ne daj, utrudil in bi več ne ljubil. In ko je ves v ljubezni, jasno vidi, kakšno nepopravljivo izgubo bi to prineslo, zato poskrbi in se »zaveže«, da bo ljubil za večno. Dolžnost obvaruje ljubezen pred nestalnostjo in jo zasidra v večnost.

    Dolžnost ljubiti zavaruje ljubezen pred obupom in jo napravlja blaženo in neodvisno, ker jo zavaruje pred strahom, da ne bi mogli ljubiti za večno. Kdor ljubi, je zares srečen, da »mora« ljubiti; to se mu zdi najlepša in najbolj osvobajajoča zapoved na svetu.

    Ljubezen je tema pesnikov; zlahka se človek zanjo navduši. Toda poezija ne zadostuje. Potrebna je milost. Milost pomeni pomoč, ki prihaja od zgoraj, ki ozdravlja našo sposobnost ljubiti, ki jo je ranila sebičnost, in podarja stanovitnost ter vztrajnost. Isti evangelist Janez, ki nam je v evangeliju posredoval »zapoved« ljubiti, nam v svojem prvem pismu pokaže izvir, iz katerega zajemamo moč, da bi to zapoved lahko uresničili. Pravi:

    »Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe … Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil.«

    Pred »zapovedjo« ljubezni nam Bog daje »milost«, tj. »dar«, da jo lahko izpolnimo. On se je prvi »zavezal«, z nami je sklenil »zavezo«, in to »večno« zavezo. Učlovečenje je namreč njegova poroka s človeštvom. Ni nas ljubil prvi le enkrat, na začetku; vedno, vsak dan, vsak trenutek nas ljubi prvi. Mi lahko iz te ljubezni zajemamo moč, da ljubimo Boga, bližnjega, zakonca in da prejmemo odpuščanje vsakokrat, ko ne ljubimo.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/02/23/24-februar-ljubite-se-med-seboj/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  9. Miro says:
    23. februarja, 2024 at 16:40

    Z BRATOM SE MORAMO SPRAVITI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,20-26)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako vaša pravičnost ne bo obilnejša ko pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo. Slišali ste, da je bilo rečeno starim: ›Ne ubijaj; kdor pa koga ubije, pride pred sodbo.‹ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodbo; in kdor reče svojemu bratu ›tepec‹, zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče ›norec‹, zasluži, da pride v peklenski ogenj.

    Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, spusti svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom, in potem pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti: da te nasprotnik ne izroči sodniku in sodnik biriču, ki bi te vrgel v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš zadnjega novčiča.«

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Jezus razodeva novo pravičnost, po kateri se ni treba izogibati le hudega nasilja, ampak tudi vsake hudobije, ki prinaša globoke rane. Kreganje ne sme postati povod, da se okužim z zlom, zato se moram čim prej spraviti. S spravo se bom trudil odpraviti konflikte, tudi če se drugi za to ne bodo menili. Gospod, prosim te za dar usmiljenja, da se bom bližal vsakemu človeku. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:
      23. februarja, 2024 at 16:40

      SVETNIK DNEVA

      Sveti Polikarp – škof in mučenec

      https://svetniki.org/sveti-polikarp-skof-in-mucenec/

      Odgovori
      • Miro says:
        23. februarja, 2024 at 16:55

        MOLIMO

        Bog bodi hvaljen.
        Hvaljeno bodi njegovo sveto ime.
        Hvaljen bodi Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek.
        Hvaljeno bodi ime Jezusovo.
        Hvaljeno bodi njegovo presveto Srce.
        Hvaljena bodi njegova predragocena Kri.
        Hvaljen bodi Jezus v najsvetejšem oltarnem Zakramentu.
        Hvaljen bodi Bog Sveti Duh, Tolažnik.
        Hvaljena bodi vzvišena Mati božja, presveta Devica Marija.
        Hvaljeno bodi nje sveto in brezmadežno spočetje.
        Hvaljeno bodi njeno slavno vnebovzetje.
        Hvaljeno bodi ime Device in Matere Marije.
        Hvaljen bodi njen prečisti ženin sveti Jožef.
        Hvaljen bodi Bog v svojih angelih in svetnikih.

        Odgovori
  10. janez says:
    23. februarja, 2024 at 16:07

    Odpusti nam o Bog, po svoji Dobroti in Ljubezni
    »Dragi bratje in sestre, Božje odpuščanje je tisto, kar vsi potrebujemo. Je največje znamenje njegovega usmiljenja. Vsak grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, je poklican, da ta dar podeli z vsakim bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi, ki jih je Gospod postavil ob nas, družinski člani, prijatelji, kolegi, župljani, vsi so kakor mi potrebni Božjega usmiljenja.

    Psalm 51, ki ima naslov Miserere, je spokorna molitev. Priznanju krivde sledi prošnja za odpuščanje. Molivec se pusti očistiti Gospodovi ljubezni in tako postane nova stvaritev, zmožen pokorščine, trdnosti duha in iskrenega slavljenja. Naslov Miserere, ki ga je psalmu dodelilo starodavno hebrejsko izročilo, se nanaša na kralja Davida in njegov greh, storjen z Batšebo, ženo Urije Hetita. Kralj David, ki ga je Bog poklical, da pase ljudstvo in ga vodi po poti pokorščine božji postavi, izda svoje poslanstvo. Zagreši prešuštvo z Batšebo in zatem dá umoriti njenega moža. Prerok Natan predrami njegovo krivdo in mu jo pomaga prepoznati. V tej izpovedi greha se nahaja trenutek sprave z Bogom. Kdor moli s tem psalmom je povabljen imeti enaka čustva skesanosti in zaupanja v Boga, kakor jih je imel David, ko se je pokesal in se, čeprav kralj, ponižal. Ni ga bilo strah izpovedati krivde in pokazati lastno nesrečo pred Gospodom; obenem pa je bil prepričan v njegovo usmiljenje.

    Psalm se začne z naslednjimi besedami:
    ‘Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti,
    v svojem obilnem usmiljenju izbriši moje pregrehe!
    Popolnoma me operi moje krivde,
    mojega greha me očisti.’

    Odpuščanje – to, kar zares potrebujemo
    Prošnja je namenjena usmiljenemu Bogu, da bi se v svoji veliki ljubezni, kakor je ljubezen očeta ali matere, usmilil, podelil milost, z dobrohotnostjo in sočutjem izkazal svojo naklonjenost. Je žalostna prošnja Bogu, ki edini lahko osvobodi greha. Uporabljene so podobo kot: izbriši, umij me, očisti me. V tej molitvi se pokaže resnična človekova potreba: Edina stvar, ki jo zares potrebujemo v svojem življenju, je to, da nam je odpuščeno, da smo osvobojeni hudega in njegovih posledic smrti. Življenje nam veliko krat dá izkusiti takšne situacije, v njih pa moramo predvsem zaupati v usmiljenje: Bog je večji od našega greha … Njegova ljubezen je ocean, v katerega se lahko potopimo brez strahu, da bi bili premagani. Za Boga odpustiti pomeni dati nam gotovost, da nas On nikoli ne zapušča. Kar koli si očitamo, On je še vedno tu in je vedno večji od vsega.

    Grešnik, ki postane novo bitje
    Kdor moli s tem psalmom in išče odpuščanje, prizna svojo krivdo. In s tem, ko jo prizna, slavi Božjo pravičnost in njegovo svetost. Prav tako prosi za milost in usmiljenje. Psalmist se izroči Božji dobroti in vé, da je Božje odpuščanje nadvse učinkovito, saj ustvarja to, kar pravi. Ne skriva greha, ampak ga uniči. Odstrani ga v njegovi korenini, odstrani ga v celoti. Zato spokornik tudi postane ponovno čist, vsak madež je odstranjen in on je bolj bel od neomadeževanega snega.

    Mi grešniki z odpuščanjem postanemo nova bitja, napolnjeni z duhom in polni veselja. Zdaj se za nas začne nova stvarnost: novo srce, nov duh, novo življenje. Mi grešniki, ki nam je bilo odpuščeno, ki smo sprejeli božjo milost, lahko celo druge učimo, da ne bi več grešili. Kadar pademo zaradi greha, moramo stegniti roko k Očetu – Gospod nas bo prijel in nam pomagal vstati. To je dostojanstvo, ki nam je dano z Božjim odpuščanjem. Vedno nas postavlja na noge, kajti Bog je moškega in žensko ustvaril zato, da bi stala pokončno.

    Psalmist moli:
    ‘Čisto srce, o Bog, mi ustvari,
    duha stanovitnosti v meni obnovi …
    Uporne bom učil tvojih potov,
    grešniki se bodo vrnili k tebi.’

    Da bomo priče Božjega odpuščanja
    To, kar zares vsi potrebujemo, je Božje odpuščanje, ki je največje znamenje njegovega usmiljenja. Vsak grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, pa je poklican, da ta dar podeli z bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi namreč potrebujemo Božje usmiljenje. Lepo je, ko nam je odpuščeno, a tudi mi moramo odpustiti drugim. Na priprošnjo Marije, Matere usmiljenja, naj nam Gospod pomaga, da bomo priče njegovega odpuščanja, ki očiščuje srce in spreminja življenje.«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 30.3.2016)

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja