Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.580 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. janez says:
    6. marca, 2024 at 18:23

    RKC Dravograd: Papež Frančišek novinarjem: Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge

    Papež Frančišek novinarjem: Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge
    »Kristus je središče. Kristus je temeljna oporna točka, srce Cerkve. Brez Njega Peter in Cerkev ne bi obstajala niti ne bi imela razloga za obstajanje.« S temi besedami je papež Frančišek spomnil na bistveno predstavnike medijev. Danes dopoldne se je namreč v avli Pavla VI. srečal z novinarji, ki so prispeli v Rim z vseh koncev sveta in v zadnjih tednih spremljali dogajanje v Cerkvi.

    Vloga množičnih medijev, jim je dejal papež, je v zadnjem obdobju vedno bolj rastla. Tako so postali nepogrešljivi pri pripovedovanju o dogodkih sodobne zgodovine. Novinarji, ki so bili v Rimu ta čas, ko so bile oči sveta uprte v Vatikan, so imeli nalogo govoriti o Svetem sedežu, cerkvenih obredih in tradiciji, o veri in predvsem o vlogi papeža in njegovega poslanstva. Razumevanje zgodovinskega dogajanja je skoraj vedno kompleksno, a v tem primeru je bilo potrebno upoštevati tudi razsežnost vere. Cerkveni dogodki niso bolj zapleteni od političnih ali gospodarskih, je opomnil sveti oče. Vendar pa imajo posebno temeljno značilnost: »Odgovarjajo logiki, ki ni samo logika tako imenovanih zemeljskih kategorij, in prav zato jih ni enostavno razlagati in o njih poročati široki in pisani javnosti.«

    Cerkev sicer nedvomno je človeška in zgodovinska institucija, je nadaljeval papež Frančišek, vendar pa je njena narava v svojem bistvu duhovna: »Je Božje ljudstvo. Sveto Božje ljudstvo, ki hodi naproti srečanju z Jezusom Kristusom.« Pastir Cerkve je Kristus. Njegova navzočnost skozi zgodovino pa se prenaša preko svobode ljudi, med katerimi je eden izbran, da služi kot njegov namestnik in Petrov naslednik. Vendar ni središče on, temveč Kristus. Protagonist vsega, kar se dogaja, je Sveti Duh. On je navdihnil odločitev Benedikta XVI. za dobro Cerkve in On je usmerjal molitev in volitve kardinalov. Pomembno se je zavedati tega pri poročanju o dogodkih v teh dneh, je poudaril papež Frančišek.

    Zatem se je predstavnikom medijev zahvalil za opravljeno naporno delo. Obenem jih je povabil, naj si prizadevajo vedno bolj spoznavati pravo naravo Cerkve, njene vrline in njene grehe, duhovne temelje, ki jo vodijo in jo pomagajo razumeti. Sveti oče je novinarjem še zagotovil, da Cerkev njihovo delo smatra za dragoceno: »Vaše delo zahteva študij, občutljivost, izkušnje, tako kot mnogi drugi poklici; toda vsebuje pa tudi posebno pozornost do resnice, dobrote in lepote. In iz tega razloga smo si še posebej blizu, kajti Cerkev obstaja, da bi posredovala prav to: Resnico, Dobroto in Lepoto ‘v osebi’.« Vsi smo torej poklicani, je opomnil papež Frančišek, da ne govorimo o sebi, ampak o tej temeljni triadi.

    Sveti oče je nato razložil, zakaj je izbral ime Frančišek. Med volitvami je poleg njega sedel njegov prijatelj, kardinal Claudio Hummes. Ko je zadeva zanj postajala, kot se je izrazil sam, nekoliko »nevarna«, ga je le-ta tolažil. Ko pa je že prejel dve tretjini glasov, ga je objel in mu rekel, naj ne pozabi na revne. Ta beseda »revni« je med nadaljevanjem glasovanja odmevala v njem. V zvezi s tem se je takoj spomnil na Frančiška Asiškega. Spomnil se je tudi na vojne in pomislil, da je bil ta svetnik človek miru. »In tako je v moje srce prišlo ime: Frančišek Asiški. Človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. (…) Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge!« Papež Frančišek je nato povedal, da mu je nekdo kasneje v šali dejal, da bi se moral imenovati Hadrijan. Papež Hadrijan VI. je bil namreč reformator, zdaj pa je potrebna prenova. Nekdo drug pa se je pošalil, da bi moral izbrati ime Klemen XV. Tako bi se maščeval papežu Klemenu XIV., ki je ukinil jezuitski red.

    Svoj nagovor novinarjem je papež Frančišek sklenil z željo, da bi delali vedro in bi njihovo delo obrodilo sadove. Ter da bi vedno bolje poznali evangelij Jezusa Kristusa in resničnost Cerkve.

    http://jagnje.si/papez-francisek-novinarjem-kako-bi-si-zelel-cerkev-ki-je-revna-in-je-za-uboge/

    Addendum:
    »Ponudi svojo roko siromaku« (prim. Sir 7,32). Antična modrost je te besede postavila za sveti kodeks, ki ga je treba spolnjevati v življenju. Danes odmevajo z vsem svojim pomenskim nabojem, da bi pomagale tudi nam osredotočiti pogled na bistveno in preseči pregrade brezbrižnosti. Revščina prevzema vedno različne obraze, ki zahtevajo pozornost glede na poseben položaj vsakega. V vsakem od teh lahko srečamo Gospoda Jezusa, ki je razodel, da je navzoč v svojih najšibkejših bratih (prim. Mt 25,40).

    Odgovori
  2. Miro says:
    6. marca, 2024 at 14:06

    NE MISLITE, DA SEM PRIŠEL RAZVEZOVAT POSTAVO ALI PREROKE; NE RAZVEZOVAT, MARVEČ DOPOLNIT SEM JIH PRIŠEL

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,17-19)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, marveč dopolnit sem jih prišel. Kajti resnično, povem vam: Dokler ne preide nebo in zemlja, ne bo prešla ne ena črka ali ena pičica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil katero teh najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo spolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

    KO BOG POVZDIGNE GLAS

    Človeka vsak dan spremljajo opozorila in svarila. Pa naj gre za otroške igrače, težke stroje, prometne znake, opozorila na hrani …

    Opozorila pa najdemo tudi na duhovnem področju. Sveto pismo je polno zgodb, ki skušajo učiti, kaj je prav in kaj ne, da bi bralec prišel do te modrosti. V teh zgodbah tudi Jezus velikokrat povzdigne glas, ko želi opozoriti na nevarnost. Takšno svarjenje vrže človeka iz svoje lagodnosti in mu da misliti. Namen je, da bi razumeli, zakaj se Bog sklanja do nas in nam preko Jezusa, prerokov in tistih, ki nas imajo radi, posreduje opozorila. Svarila pa niso zaradi praznih stvari, ampak zato, ker nam Bog želi dobro in nas želi posvariti pred nevarnostjo. Ta skrb izhaja iz čiste ljubezni, ki jo čuti do nas. Ljubezen pa nas bo pripeljala do cilja, ki je večno življenje.

    Jezus nas tudi v današnjem evangeliju opomni: “Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, marveč dopolnit sem jih prišel” (Mt 5,17).

    Govori nam, da je prišel, da se izpolni Božja volja, zato mu moramo slediti in njegove besede postaviti v središče našega življenja.

    Jezus torej ne želi odpraviti zapovedi, ki jih je Gospod dal po Mojzesu, temveč jih želi izpolniti. Takoj zatem doda, da ta izpolnitev zahteva še večjo pravičnost, pristno izpolnjevanje.

    Vsa pravila, ki jih Bog daje, so zato, da bi živeli s polnim srcem in s pravim Božjim veseljem. Božje zapovedi, o katerih govorita Mojzes in Jezus, pomenijo samo ta pravila – kako naj ostanem z Jezusom v lepih odnosih.

    In kaj je bilo Jezusova “pika na i“m Jezusova dopolnitev? Recimo, da 3 stvari:

    1. Oznanilo, da je Bog Oče.
    2. Smrt na križu, ko Ljubezen dokaže, da je večja od sovraštva.
    3. Vstajenje od mrtvih, ko Življenje dokaže, da je večje od smrti.

    To je oznanilo tudi sedanjega trenutka zgodovine, ko smo mi na tem, da Jezusa sprejmemo za svojega Boga in Gospoda. In da rečemo tudi mi s svetniki vseh časov: “Ni ga čez Boga! Hvala mu.“

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/03/05/6-marec-ko-bog-povzdigne-glas/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  3. Miro says:
    5. marca, 2024 at 11:25

    GOSPOD, ČE GREŠI ZOPER MENE MOJ BRAT, KOLIKOKRAT NAJ MU ODPUSTIM?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 18,21-35)

    Tedaj je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, če greši zoper mene moj brat, kolikokrat naj mu odpustim? Do sedemkrat?« Jezus mu pravi: »Ne rečem ti: do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal njegov gospod prodati njega, ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je padel predenj in ga prosil: ›Gospod, potrpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospod se je tega hlapca usmilil, ga oprostil in mu dolg odpustil.

    Ko je pa ta hlapec odšel, je srečal enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarjev, in ga je zgrabil ter davil, govoreč: ›Plačaj, kar si dolžan!‹ Njegov sohlapec pa je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler bi ne poplačal dolga.

    Ko so pa njegovi sohlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves dogodek pravit svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: ›Hudobni hlapec, ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil torej tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca.‹ In njegov gospod se je razsrdil in ga izročil mučiteljem, dokler bi ne poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

    GOSPOD – KOLIKOKRAT ODPUSTITI?

    Živimo v svetu, ki je poln nasilja, jeze, sovraštva, boja za svoje pravice … Zdi se, da je ideal povzdigniti sebe nad druge ne glede na ceno, ne glede na to, koliko ljudi bomo na poti do tega cilja prizadeli. Govorjenje o ponižnosti, usmiljenju in odpuščanju ni več moderno. Poteptali smo mnoge vrednote, ki so urejale naše medsebojne odnose. Ko razmišljamo o življenju, se nam zdi, da vedno bolj tonemo v duhovno krizo in posledično v gospodarsko in moralno krizo. Ali je še možna rešitev iz tega nezavidljivega položaja? Na to nam daje odgovor Božja beseda, ki pravi, da se Bog ne naveliča ljubiti človeka, ki je vsak dan nezvest in od nas pričakuje, da ravnamo enako, da ljubimo kljub temu, da je naša ljubezen prezrta ali celo pohojena. Le z ljubeznijo bomo zmožni tudi odpuščati.

    Modri Sirah (28,1-7) nam govori o tem, da sta srd in jeza ostudna in kdor se jima vdaja, je grešnik in težko bo dosegel odpuščanje grehov, če bo kar naprej kuhal jezo. Odpustimo krivico svojemu bližnjemu, tako bomo tudi mi uslišani in nam bo odpuščeno. Maščevanje nima nobenega smisla, samo še poslabša naše medsebojne odnose. Odpuščanje je tisto, ki prinaša osvoboditev in rešitev naših težav. Usmiljenje je tista lastnost, ki nam pomaga, da bomo lažje odpustili. Bog želi, da z ljubeznijo odpuščamo, saj edino tako lahko tudi on nam odpusti.

    Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (14,7-9) spomni, da nihče ne živi zase in ne umira sebi, ampak Gospodu. Bog nas je sprejel za svoje otroke iz nesebične ljubezni in nas ljubi kljub naši krhkosti in zagledanosti v ta svet. On nas je priklical v bivanje in nas kljub neprestani nezvestobi ni zavrgel, ampak nas je odrešil in si želi, da bi ravnali kot njegovi otroci: da bi ljubili drug drugega in ga sprejeli takšnega, kot je, ter mu znali z usmiljeno ljubeznijo odpuščati, čeprav nas mika, da bi tistega, ki nas je užalil, zavrgli ali se mu celo maščevali.

    Kaj pa na to pravi Jezus? Da moramo neprestano odpuščati. Za resnično odpuščanje moramo biti zmožni brezpogojno ljubiti. Ne moremo pričakovati, da nam bo odpuščeno, če sami nismo zmožni odpuščati. Tu je potrebna vera. Sami iz sebe težko odpustimo. Če pa se obrnemo na svojega usmiljenega nebeškega Očeta in ga prosimo za pomoč, da bi lahko odpustili, bomo to milost tudi prejeli. Odpuščanje je tako veliko dejanje, da ga zgolj iz svoje volje zelo težko naredimo.
    Naj nas Bog s svojo milostjo spremlja in nam da moči, da bi imeli milost odpuščanja in se tako osvobodili velikega bremena, ki uničuje naše medsebojne odnose. Kolikor bomo zmožni odpustiti, toliko se nam bo odpustilo. Ljubezen pa naj nas vodi k resnični spravi in novemu, boljšemu življenju.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/03/04/5-marec-gospod-kolikokrat-odpustiti/

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    Odgovori
  4. Miro says:
    4. marca, 2024 at 17:12

    VSTALI SO, GA VRGLI IZ MESTA TER ODVEDLI NA ROB HRIBA, NA KATEREM JE BILO NJIH MESTO SEZIDANO, DA BI GA PAHNILI V PREPAD

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 4,24-30)

    Ko je prišel Jezus v Nazaret, je v shodnici govoril ljudstvu: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.«

    Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

    JEZUSA ODVEDEJO NA ROB MESTA

    Danes je pred nami zaplet ob Jezusovem nastopu. Judje ne morejo verjeti svojim ušesom. Jezus govori, da je on tisti, ki ga pričakujejo. Oni pa se sprašujejo, kako lahko to trdi, saj je čisto navaden tesarjev sin, sin Jožefa in Marije. Jezus stopi z njimi v dialog. Pove jim, da razume njihov dvom, vendar svoje nasprotovanje utemelji s pregovorom, da nihče ni prerok v domačem kraju. Še več, naniza primere iz Izraelske zgodovine, ko so bili ozdravljenja deležni le tujci.

    Preseneča me dvoje. Prvo, da si Jezus tako zelo prizadeva pojasniti svoj nastop. Ne reče samo, jaz to sem, ampak pove, da tudi zgodovina govori o tem. Drugo, kar pa je še bolj neverjetno, je reakcija Judov. Ko Jezus naniza vrsto dejstev iz Svetega pisma, ga hočejo Judje brez besed ubiti. Torej ni težava v tem, da Jezus ni pravi prerok, ampak v tem, da jim resnica, o kateri govori, preprosto ne ugaja.

    Slednje je verjetno tudi odgovor za vprašanje, ki se najbrž poraja marsikomu, in sicer: zakaj se Bog razodeva na tako nenavaden način?

    Vse to božje razodevanje je res nenavadno. Zdi se, da nas hoče oropati vsake človeške gotovosti in vsake koristi. Od nas zahteva popolno ponižnost, tj. popolno predanost božjemu delovanju. Tako nas vodi k resnici sami.

    Jezus pove, da je On Odrešenik. Judje ne morejo sprejeti, da bi bil Odrešenik lahko tesarjev sin. Žal pa se ne sprašujejo o tem, kar vidijo in slišijo. Ne zadošča jim, kar doživljajo. Niti čudeži niso dovolj. Predstavljajo si, kakšen naj bi bil Odrešenik in pri tem vztrajajo. Torej so jim na poti njihove predstave. Kaj je zdravilo za takšne predstave? Jasno, ponižnost. In še kaj? Popolno osredotočenje na resnico, ki jo vendarle lahko tudi razumemo.

    Bog prihaja med nas in med nami deluje na tako nenavaden način, prav zato, da bi nas osvobajal vseh nepotrebnih predstav in bi nas vodil v resnico. Videli smo, da se Judje zanjo sploh ne zmenijo. Jezus jim pojasni, da prerok nikoli ni bil sprejet v domačem kraju, oni pa ga hočejo ubiti, ker se ima za preroka. Skratka, popolno protislovje.

    Mar niso tudi naši pogovori in odnosi običajno takšni? Kako redko je v pogovoru na prvem mestu resnica! Kako pogosto je tisti, ki skuša povedati resnico, odpeljan na rob pomembnega dogajanja! In vendar Jezus zase pravi, da je Resnica. Njega ne moremo srečati drugače, kot da vztrajno razmišljamo, kaj je resnično. Nič ni bolj temeljno v življenju kot resnica. Seveda bo kdo ugovarjal, da je pomembnejša ljubezen. Da, ljubezen je pomembnejša, vendar je mogoča le v resnici.

    Bog pa še vedno želi prihajati med nas. Prihaja v preprostih pogovorih, v naših vsakdanjih odnosih in se rojeva tam, kjer iščemo resnico in si jo prizadevamo živeti. Njegov nastop ni nič izrednega, nič posebnega. Vedno je tih, skrit v ubogo vsakdanjost in se daje spoznati tistim, ki vztrajajo v resnici.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/03/03/4-marec-jezusa-odvedejo-na-rob-mesta/

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

    Odgovori
  5. Miro says:
    3. marca, 2024 at 12:47

    PODRITE TA TEMPELJ IN V TREH DNEH GA BOM POSTAVIL

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 2,13-25)

    Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: ›Gorečnost za tvojo hišo me použiva.‹ Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.

    Ko je vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govóril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

    V odlomku iz Evangelija, ki smo ga slišali, me nagovorita dve stvari: ena podoba in ena beseda. Podoba Jezusa z bičem v roki, ki izganja vse tiste, ki so tempelj izkoriščali za sklepanje poslov. Te nepoštene poslovneže, ki so prodajali živali za daritve in menjali denar… Tam je bilo sveto – tempelj, ki je svet – in zunaj ta umazanija. In Jezus vzame bič in gre naprej, da bi malo počistil tempelj.

    Stavek, ki me posebej nagovarja, pa se nanaša na evangelistove besede, kjer piše, da so mnogi verovali v Jezusa, ‘Jezus sam pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni potreboval, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku’ (Jn 2,24-25). Mi ne moremo preslepiti Jezusa. On nas pozna od znotraj. Ni jim zaupal. In to je lahko za nas lepo vprašanje na polovici postnega časa: ali Jezus meni lahko zaupa? Mi Jezus lahko zaupa, ali pa sem dvoličnež? Se imam za katoličana, tistega, ki je blizu Cerkvi, potem pa živim kot pogan? Ampak Jezus tega ne ve, nihče mu ne pove. On ve! ‘On ni potreboval, da bi mu kdo pričeval; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.’ Jezus ve za vse, kar je v našem srcu, Jezusa ne moremo prevarati. Pred njim se ne moremo pretvarjati, da smo svetniki, zapreti oči in potem živeti življenje, ki ni v skladu s tem, kar želi On. In on to ve. In vsi vemo, kakšno ime je Jezus dajal dvoličnežem: hinavci.

    Dobro nam bo delo, če bomo danes vstopili v svoje srce in gledali Jezusa. Mu rekli: ‘Gospod, poglej, v meni so stvari, ki so dobre, pa tudi tiste, ki niso. Jezus, mi ti zaupaš? Jaz sem grešnik…’ Jezusa to ne prestraši. Če mu rečeš: ‘Jaz sem grešnik,’ se ne ustraši. To, kar ga odvrača, je dvoličnost: kazati se pravične, da bi zakrili skriti greh. Sicer lahko rečemo, da gremo vsako nedeljo v cerkev, vendar pa to ni dovolj. Če tvoje srce ni pravično, če ne ljubiš tistih, ki potrebujejo ljubezen, če ne živiš v duhu blagrov, nisi katoličan. Si hinavec. Prvo vprašanje je torej: mi Jezus lahko zaupa? V molitvi ga vprašajmo: Gospod, mi zaupaš?

    Ko vstopimo v svoje srce, odkrijemo stvari, ki niso dobre, tako kot je Jezus v templju našel umazanijo trgovanja, nepoštenih trgovcev. Tudi znotraj nas je umazanija, grehi egoizma, ošabnosti, napuha, lakomnosti, zavisti, ljubosumja… toliko grehov! Lahko tudi nadaljujemo pogovor z Jezusom: ‘Jezus, ali mi ti zaupaš? Jaz želim, da bi mi zaupal. Torej ti odprem vrata, očisti mojo dušo.’ Prosimo Gospoda, naj tako kot je šel očistit tempelj, pride očistit tudi našo dušo. In predstavljamo si, da pride z bičem… Ne, ta ne očisti duše! Ali veste, kaj je Jezusov bič, ki očisti našo dušo? Usmiljenje. Odprite srce Jezusovemu usmiljenju! Recite: ‘Jezus, poglej, koliko umazanije! Pridi, očisti. Očisti s svojo milostjo, s svojimi blagimi besedami; očisti s svojim ljubkovanjem.’ Če bomo odprli svoje srce Jezusovemu usmiljenju, da bo očistil naše srce, našo dušo, nam bo Jezus zaupal.

    Cerkev nas vabi: »Hodimo v svetu kot Jezus.« Iz vsega našega bivanja naredimo »znamenje njegove ljubezni. Zgradimo Bogu tempelj z našim življenjem.« Če bomo pričevalci živega Kristusa, ga bodo lahko srečali tudi mnogi, na katere naletimo na naši poti. »Toda – vprašajmo se – se Gospod zares počuti doma v mojem življenju?« Mu dovolim, da očisti moje srce in da prežene malike? Mu dovolim, da očisti vse drže, ki so proti Bogu, bližnjemu in nam samim?

    Danes se včasih lahko zdi, da se Cerkev podira, da vera v Jezusa umira. Je sploh v naši moči, da kaj spremenimo?

    Bog vedno znova postavlja tempelj Cerkve. Za tiste, ki to res želijo. Ostale pa kot nesnago vedno znova izžene izmed izvoljenih.

    V vseh časih je bilo tako, in Bog je vedno znova pošiljal svoje preroke, da so kazali pot k Bogu. Zato se ne bojmo za živo Kristusovo Telo, ki je Cerkev- mi mu moramo ostati zvesti. Jezus namreč pravi – “”Podrite ta tempelj – in v treh dneh ga bom znova postavil.” Z Jezusom smo lahko pogumni celo pred smrtjo in propadom. On ve, kaj dela. In on rešuje vse.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/03/02/3-marec-tretja-postna-nedelja/

    Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

    Odgovori
  6. Miro says:
    2. marca, 2024 at 15:50

    VRNITEV K BOGU PRINAŠA ŽIVLJENJE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 15,1-3.11-32)

    Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki so godrnjali: »Ta sprejema grešnike in z njimi jé.« Povedal jim je pa to priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši izmed njih je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež imetja, ki mi gre!‹ In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam zapravil svoje imetje z razuzdanim življenjem. Ko je pa vse potrošil, je nastala v tistem kraju huda lakota in je začel stradati. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.

    Šel je vase in rekel: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj od lakote ginem! Vstal bom in pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega svojih najemnikov!‹ In je vstal ter šel k svojemu očetu.

    Ko pa je bil še daleč, ga je zagledal njegov oče in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je pa rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je velel svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo; ta moj sin je bil mrtev in je oživel, je bil izgubljen in je najden.‹ In začeli so se gostiti.

    Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in vprašal, kaj bi to bilo. Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdravega dobil.‹ Ujezil se je in ni hotel vstopiti.

    Njegov oče je torej prišel ven in ga pogovarjal. Ta pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza; pa meni nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je zapravil svoje imetje s hotnicami, si mu zaklal pitano tele.‹

    On mu je pa rekel: ›Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Gostiti in razveseliti se pa je bilo treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.‹«

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Voditelji godrnjajo nad Jezusom, ker govori o sinu, ki je odšel od očeta in zapravil podedovano imetje. Toda oče mu je odpustil in ga sprejel ob vrnitvi. Starejši sin pa ni znal odpustiti. Trudil se bom živeti ljubezen, ki gre čez sodbo ljudi in vrača življenje izgubljenim. Gospod, hvala za tvoje usmiljenje, ki potrpi z mano, da se lahko vedno vrnem domov. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  7. Miro says:
    2. marca, 2024 at 14:19

    SLOVENSKA KARITAS ZAČENJA Z VSAKOLETNO POSTNO DOBRODELNO AKCIJO ‘NE POZABIMO’

    Slovenska karitas začenja z vsakoletno postno dobrodelno akcijo NE POZABIMO. Letos je 17. zapovrstjo in je
    namenjena pomoči najrevnejšim na območjih jugovzhodne Evrope (oz. Zahodnega Balkana). Z zbranimi sredstvi
    se pomaga družinam, otrokom in starejšim v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Severni Makedoniji in Albaniji.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/slovenska-karitas-zacenja-z-vsakoletno-postno-dobrodelno-akcijo-ne-pozabimo

    Odgovori
    • Miro says:
      2. marca, 2024 at 14:32

      Priporočimo se SVETEMU DUHU s prošnjo, naj nas
      v tem postnem času spodbudi k molitvi, dobrim delom
      in odpovedi. Naj naših srcih zbudi pripravljenost za
      duhovna in telesna dela usmiljenja do bližnjih v stiski.

      MOLIMO: PRIDI SVETI DUH

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

      BOŽJE USMILJENJE, KI VEDNO IN POVSOD
      SPREMLJAŠ VSE LJUDI, ZAUPAMO VATE!

      Odgovori
  8. Miro says:
    1. marca, 2024 at 14:06

    PRILIKA O GOSPODARJU IN VINOGRADNIKIH

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 21,33-43.45-46)

    Tisti čas je rekel Jezus velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Čujte drugo priliko. Bil je gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem tlačilnico in sezidal stolp; dal ga je v najem vinogradnikom in je odpotoval. Ko pa se je približal čas trgatve, je poslal k vinogradnikom svoje služabnike, da bi prejeli pridelek iz njega.

    Vinogradniki pa so njegove služabnike zgrabili in so enega pretepli, enega ubili, enega kamnali. Poslal je spet drugih služabnikov, več ko prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, misleč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko so vinogradniki zagledali sina, so rekli med seboj: ›To je dedič! Dajte, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine.‹ In zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Kadar torej pride gospodar vinograda, kaj bo storil s temi vinogradniki?«

    Reko mu: »Hudobneže bo hudo pokončal in vinograd bo dal v najem drugim vinogradnikom, ki mu bodo dajali pridelek ob svojem času.«

    Jezus jim reče: »Ali niste nikoli brali v pismu: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh.‹ Zatorej vam pravim, da se vam bo Božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.« Ko so veliki duhovniki in farizeji slišali njegove prilike, so spoznali, da govori o njih. Skušali so ga prijeti, pa so se zbali ljudstva, ker ga je imelo za preroka.

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Gospodar ima najete delavce v vinogradu. Ti se v njegovi odsotnosti polastijo vinograda in pobijejo vse poslance, nazadnje še sina. Tako je človeštvo zavrglo in umorilo Božjega Sina. V postu se bom trudil obnoviti svojo vero v Gospoda in sprejeti vse njegove poslance. Gospod, zaupam vate, ker si dal življenje zame. Hvala, ker me rešuješ iz vsakršne teme. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

    Odgovori
  9. janez says:
    1. marca, 2024 at 10:30

    Jezusovi Blagri na Gori (Mt 5, 1-12a)

    Ko je tisti čas Jezus zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu.Odprl je usta in jih učil:
    » Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je NEBEŠKO KRALJESTVO.
    Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.
    Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.
    Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.
    Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.
    Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.
    Blagor tistim, ki delajo za Mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.
    Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je NEBEŠKO KRALJESTVO.
    Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Mt 5,1-12a)

    Blagor vam …
    Še vedno mnogi srečneži živimo v dobi materialnega izobilja. Kljub velikim razlikam v premoženju lahko rečemo, da smo bogati, vsekakor smo siti, oblečeni, imamo streho nad glavo, čeprav je veliko bvrezdomcev in revežev brez vsega na svetu. Z reklamnih panojev brezbožnega turbokapitalizma se z nasmejanimi obrazi ponuja najrazličnejše udobje in užitek ter vabilo da tudi mi, tako kot v Ameriki, tekmujemo in hitimo za svojo srečo ali Cach the Cash and Your Luck Now and Be Happy. Biti del te družbe, biti v njej pomemben, biti ‘in’ je geslo večine. Biti bogatejši in delati hitrreje in še več! Izkoristiti vse Priložnpsti! Jezus pa nasprotno blagruje oz. spodbuja k veselju uboge v duhu, žalostne, krotke, lačne in žejne pravice, usmiljene, čiste v srcu, tiste ki delajo za mir in tiste, ki so zaradi pravice preganjani in zasramovani. Skratka blagruje tiste, ki se upirajo vsemu temu, kar družba postavlja na vrh, da bi hoteli materialistišno bogastvo in revne duše polne osamljenisti inn trpljenja. Že samo po sebi je težko razumeti, zakaj bi se lahko človek veselil uboštva, žalosti, lakote in preziranja. Kako naj se poleg tega še odpovemo temu, da bi bili v družbi sprejeti? Molimo k Biogu, da nas razsvetli, da spregledamo in da zapustimo svet Mamona in hudobneža, ki hoče zapeljati ljudi sgtrfan od Bioga in Odcrešenja s krivimi nauki, sebičnostjo, hudobijo in materializmom, kjer ni Božje ČLjubezni in Usmiljenja.

    Kaj je torej Jezusov Nauk v Blagrih na Gori? Na slednje vprašanje odgovorimo lahko potem, ko bomo razumeli, v čem je prednost tega, kar Jezus sprejema kot pravično življenje in blagruje ter v čem je težava bogastva, izobilja, veselja in slave? Zakaj nam Jezus ne privošči veselja nad tem, kar nam ponuja svet? Odgovor je preprost, čeprav nam ne ugaja: tisto, kar nam ponuja ta svet, ne izpolni naših hrepenenj, ker hoćemo vedno več in več in nimamo nikoli dovolj v materialističnem svetu brezbožnosti in egoizma. Kako to? Če smo na začetku ugotovili, da še vedno lahko trdimo, da večina živi v materialnem blagostanju, se lahko vprašamo ali je zato današnja družba tudi družba srečnih ljudi, duhovno zadovoljnih ljudi, ki so v veri v Jezusa polni radosti in upanja? Odgovor nam ponuja nekaj številk: V Sloveniji je vsako leto okrog 600 samomorov, število odvisnikov hitro narašča, tako, da jih je že krepko preko 10.000. Približno vsaka tretja družina se srečuje s problemom alkohola. Ločitev je vedno več, celo več kot 1/3. Slovenci zaradi premajhnega števila otrok kot narod postopno izumiramo in premalo molimo k Bogu in k Nebeški Materi Devici Mariji. Poleg tega pa razviti svet zaradi potrošniške miselnosti grobo izkorišča zemeljska bogastva in onesnažuje zemljo ter uničuje Narasvo, ki smo jo dibili v upravljanje na posodo. Po tej poti bomo uničili sebe in svet in se oddaljili od Boga in Njegove Ljubezni.

    Jezus nas svari: Gorje, če se prepustite bogastvu materialnih dobrin in pozabite na duha, na odnose, na ljubezen, na Sočutje in strpnost, na pomoč in sluđenje ubogim in bolnim, na Jezusovo Odrešenje, na Božjo Voljo, Na Božjo Dobroto in Usmiljenje, na Večnost. Opozarja nas, da bo prepozno, ko bomo začutili lakoto, ki je ne bo mogoče nasititi. Pozno je namreč:
    -ko zaradi hlepenja po dobičku propade družina in je ni več mogoče sestaviti;
    -ko zaradi želje po užitku pohodimo najnežnejšo ljubezen in jo težko obnovimo;
    -ko zaradi videza prikrivamo svoje bolečine in hodimo po svetu nasmejani, v sebi pa nosimo pekel in se vedno težje srečamo sami s seboj ter najdemo notranji mir in srečo;
    -ko zato, da bi ugajali, pohodimo sebe in svoja hrepenenja ter postajamo prazni;
    -ko smo zašli od Boga na stranpota brezbožnega materializma, egoizma in duhovne izpraznjenosti in osamljenosti.

    Zato Jezus blagruje:
    -UBOGE, tiste, ki čutijo, da njihova hrepenenja po lepem, resničnem in dobrem, po tistem, kar je res vredno človeka: ljubezni, odnosih, skupnosti, preprostosti še niso izpolnjena in da jih izpolni lahko samo Bog in hoja za Njim;
    -ŽALOSTNE, ki si vedno priznajo svojo bolečino, rane in greh ter si prizadevajo za resnično srečo, ne za lažne maske in prazne nasmehe;
    -KROTKE, ki kljub preziru prinašajo v svet nekaj topline in nežnosti ter ohranjajo nekaj božjega v vsej naglici;-lačne, tiste, ki v sebi ohranjajo hrepenenje po presežnem in se ne zadovoljijo s trenutnimi nadomestki. Lepo je biti pomemben, a ni vredno pozabiti na moralo, na prijatelje. Lepo je biti bogat, a nivredno zaradi bogastva izgubiti družine, prijateljev. Lepo je biti sit, a še lepše je hrepeneti po Bogu in tistem, kar me nernehno duhovno in sicer presega, po duhovnih idealih, za katerimi vedno stremim in niso nikoli uresničeni; le v Bogu se umiri moje srce;
    -PREZIRANE, ki kljub nasprotni množici ostanejo zvesti svojim idealom in višjim ciljem. Če enačimo lepo življenje z lahkotnim, potem bomo prazni. Ta praznina je boleča rana današnje družbe in Jezus svari pred to praznino. Ni mogoče živeti polno in v globini veselo, če se izogibamo vsemu težkemu. Ne smemo bežati pred naporom, ki ga zahtevajo ideali, pred bolečino, ki jo prinaša vsako prizadevanje za ljubezen, ko spolnjujemo Božjo Voljo, molimo in Verujemo v Jezusa. Ni mogoče biti v globini srečen, če ne sprejmemo tudi teže življenja, kjer je polno preizkušenj in trpljenja. Zato Jezus blagruje tiste, ki se odločijo za pot, ki je drugačna od logike tega sveta; blagruje tiste, ki se odločijo za preprostost, za najgloblja hrepenenja, ki sprejmejo težo življenja in jih ne zmede želja po bogastvu, lepoti, moči in slavi. Pot blagrov je težka, a lepa in polna življenja. Vredna je celo tveganja, da bomo zaradi tega zavrženi in prezirani pri drugih ljudeh, pri čemer nam Jezus govori:

    »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4); Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« ( Mt 5,1-12a )

    http://mirenski-grad.si/sites/default/files/4.%20navadna%20nedelja%20-%20leto%20A.pdf; dodane so nekatere manjše lastne dopolnitve

    Odgovori
  10. Miro says:
    29. februarja, 2024 at 20:29

    “POST NAJ ME VODI K ZDRAVI PONIŽNOSTI, DA SEM SAMO ČLOVEK, DA NISEM BOG” (Aleteia, 28/02/24)

    ČE JE POST SREDIŠČE, POTEM STA MOLITEV IN MILOŠČINA KRILI, KI DAJETA POSTU POLET

    Postni čas nas vabi k molitvi, miloščini in postu. V mislih imamo navadno telesni post, s. Marija-Irena in p. Miha pa izpostavljata, kako pomembno je, da prek telesa vstopita v post tudi duša in duh.

    Uršulinka s. MARIJA-IRENA STELE in kapucin p. MIHA SEKOLOVNIK sta izkušena voditelja duhovnih vaj s postenjem in številnih drugih skupin. Sodelujeta že 14 let, ob tem pa je dragoceno njuno dopolnjevanje moškega in ženskega vidika, preplet karizem in starosti. Njuno oznanjevanje temelji na Božji besedi.

    Več v pogovoru na: https://si.aleteia.org/2024/02/28/post-naj-me-vodi-k-zdravi-poniznosti-da-sem-samo-clovek-da-nisem-bog/

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja