Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.681 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    12. marca, 2024 at 13:11

    JEZUS OZDRAVI BOLNEGA MOŽA V KOPELI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 5,1-3.5-16)

    Bil je judovski praznik in Jezus se je napotil v Jeruzalem. V Jeruzalemu pa je pri Ovčjih vratih kopališče, ki se po hebrejsko imenuje Betsata in ima pet stebrenikov. V teh je ležala velika množica bolnikov: slepih, hromih, sušičnih.

    Bil je pa tam neki človek, ki je bil 38 let bolan. Jezus ga je videl ležečega in, ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Ali hočeš ozdraveti?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam nikogar, ki bi me dejal v vodo, kadar voda zaplivka; medtem ko se jaz tja pomikam, pa vstopi pred menoj kdo drug.« Jezus mu reče: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« In takoj je mož ozdravel, vzel posteljo in hodil.

    Tisti dan pa je bila sobota. Judje so zato govorili ozdravljencu: »Sobota je, ne smeš postelje nositi.« On jim je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: »›Vzemi svojo posteljo in hodi.‹« Vprašali so ga: »Kdo je tisti, ki ti je rekel: ›Vzemi in hodi‹?« Toda ozdravljenec ni vedel, kdo je. Jezus se je bil namreč umaknil, ker je bila množica ondi. Pozneje ga je našel Jezus v templju in mu rekel: »Glej, ozdravel si, ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.« Mož je odšel in Judom povedal, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. Zaradi tega, ker je Jezus delal taka dela v soboto, so ga Judje preganjali.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    GOSPOD, NIMAM NIKOGAR

    Današnja beseda nas spodbuja k razmisleku o vodi. Voda kot simbol odrešenja in sredstvo odrešenja. A voda je tudi sredstvo uničenja, pomislimo samo na poplave. V današnjem odstavku pa je voda simbol za rešitev. Besedilo govori o vodi, ki vodi v življenje. Gre za novo vodo, ki ozdravlja. Opravka imamo s kopeljo, tisto kopeljo, kamor so prihajali bolniki. Bila je polna zdravilne vode. Pri tej vodi je tudi mož, ki je bil že 38 let bolan. 38 let je bil tam in je čakal ozdravljenje. To nam dá misliti. Je kar malo preveč. Kajti nekdo, ki hoče ozdraveti, se znajde, da dobi nekoga, ki mu pomaga, premakne se, je nekoliko urnejši, tudi bolj iznajdljiv. Tale pa je tam 38 let. Tako da se na koncu ne ve, ali je bolan ali mrtev. Jezus ga vidi tam ležati in, ker je vedel, da je že dolgo časa tam, mu je rekel: »Ali hočeš ozdraveti?« Odgovor je zanimiv. Ne reče »da«, ampak se pritožuje. O bolezni? Ne. Bolnik odgovori: »Gospod, nimam nikogar,« Človek, ki vedno zamuja.

    Drža tega človeka nam da misliti. Bil je bolan v srcu, bil je bolan v duši, bil je bolan od pesimizma, bil je bolan od žalosti, bil je bolan od naveličanosti, duhovne lenobe, brezbrižnosti. To je bolezen tega človeka: »Ja, želim živeti, ampak …« Ostajal je tam. Odgovor na Jezusovo ponudbo ozdravitve je pritoževanje nad drugimi.

    Ta človek je bil v grehu, a ne zato, ker bi storil nekaj velikega, ne. Greh životarjenja in pritoževanja nad drugimi, greh žalosti, ki je hudičevo seme, tiste nesposobnosti, da bi se odločili o svojem življenju. Druge bi gledal in se pritoževal. Niti ne, da bi jih kritiziral, temveč da bi se pritoževal nad njimi.

    To mi da misliti na mnoge ljudi, žal tudi kristjane, ki živijo v tem stanju naveličanosti, mlačnosti, brezvoljnosti, ki se počutijo nesposobne, da bi kar koli naredili. Samo pritoževanje nad vsem. Naveličanost je strup, je megla, ki obdaja dušo in ji ne pusti živeti. Je tudi mamilo, saj če ga pogosto poskušaš, ti postane všeč. In tako končaš kot odvisnik od žalosti, »odvisnik od naveličanosti«. Je kakor zrak, ki ga dihaš. In to je precej običajen greh med nami: žalost, naveličanost, mlačnost, malomarnost, ne bom rekel malodušje, a je precej blizu temu.

    Tudi mi razmislimo, ali je kdo med nami v nevarnosti, da zdrsne v ta greh melanholije: to je greh naveličanosti, ne belo ne črno, ne ve se, kaj je. Naj nam Gospod pomaga razumeti, kako slab in kako hud je ta greh.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/03/11/12-marec-gospod-nimam-nikogar/

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

    Odgovori
  2. janez says:
    12. marca, 2024 at 9:50

    JAZ V TEBI, TI V MENI GOSPOD JEZUS
    Gospod Jezus zahvaljujem se Ti,
    da sem v Tebi in ti v Meni in na nikoli nisem sam.
    Tudi ko sem žalosten, osamljen, brezposeln, bolehen, zapuščen si vedno Ti ob meni in v meni.
    Pošiljaš mi tiho duhovno Tolažbo in me opogumljaš, da Upam in Verjem Vate.
    V Tvojem imenu in po Tvoji Milosti se odrekam vsem slabim mislim,
    vsem dvomom, jezi, vsem prenagljenim besedam in nespametnim dejanjem današnjega dne,
    vsemu kar me zapira v moj mali in sebični prividni, lažni materialni svet in kjer ne domuje pravi jaz.
    Prosim te, usmeri mojo srčno pozornost, mojo pridno delavnost in mojo človeško pamet
    in vse moje bitje Nate in mi Pomagaj, da Te Najdem.
    Sveti Duh odpri moje srce in čute,
    da bom lahko sprejel Njega,
    ki je Beseda, ki jo bom bral.
    Oče prosim pomagaj mi, da bom občutljiv za človeško stisko in bolečino in ljudem rad pomagal.
    Jezus, naš Gospod, prosim te,
    da te še globlje notranje spoznam in vzljubim,
    kot svojega Odrešenika in Gospoda.
    Prosim te, vzemi me s seboj
    na pot svoje dobrote in svojega usmiljenja2
    in v Božji Mir in Božjo Ljubezen,
    da bom tja z Evangeljsko Lučjo Jezusa Odrešenika vabil vse svoje brate in sestre, vse bolne, uboge in trpeče,
    ki Te iščejo in kličejo Gospod, da jim pomagaj!.
    Naj bom do ubogih kot Usmiljeni Samaritan in kot Ljubeča
    Mati Terezija ter jim služim v molitvi, brez besed.
    Naj bom vedno na strani Rešitev in ne na strani problemov, naj Prinašam LUČ v TEMO!
    To te prosim po priprošnji Jezusove Matere Marije, svetega Jožefa varuha Cerkve,
    vseh vernikov, vseh bolnih in trpečih, vseh žalostnih in obnemoglih,
    ki ji Jezus nikoli ne odreče prošnje za nas grešnike,
    da bi vsi našli Božje Usmiljenje in Božji Mir ter Božjo Ljubezen
    po Njegovi Dobroti in Ljubezni do vseh Nas.
    Naj nam Gospod daruje kar ga prosimo in da bi k nam prišlo Božje kraljestvo Ljubezni in Miru!
    Prosimo Gospod Bog usliši naše goreče prošnje in molitve, ko ljudje pri nas in v svetu obolevajo
    zaradi koronavirusa in drugih bolezni,
    da bi bili zdravi, da se ne bi okužili s koronavirusom in drugimi obolenji,
    da bi bolni ozdraveli in da bi se po Tvoji Milosti vse prav Uredilo!
    Obenem Te prosimo Gospod za Božji Mir na svetu, da bi prenehale vse vojne in bi vsi živeli v Sožitju!
    Amen.

    Molitev, jezuit pater dr. Viljem Lovše, živi in deluje v Radljah ob Dravi.

    Psalm 135,14: Zakaj GOSPOD bo sodil svoje ljudstvo, nad svojimi služabniki bo imel sočutje.

    Odgovori
  3. Miro says:
    11. marca, 2024 at 17:28

    DUHOVNA MISEL

    Blagor služabniku, ki se nima za boljšega, kadar ga ljudje poveličujejo in povišujejo,
    kakor pa tedaj, kadar ga imajo za ničvrednega ter ga omalovažujejo in prezirajo. Človek
    namreč toliko velja, kolikor velja pred Bogom in nič več. (sv. Frančišek Asiški)

    Sv. Frančišek Asiški, prosi za nas!

    Odgovori
  4. janez says:
    11. marca, 2024 at 15:08

    Papež Frančišek: Pet minut vsak dan za spremembo srca
    Pet minut vsak dan za spremembo srca »Ustaviti se, zavedati se svojih zgrešenosti ter vedeti, da konec lahko pride vsak trenutek in ne živeti ob ponavljanju, da je Božje sočutje neskončno – s tem opravičujemo to, da lahko delamo, kar hočemo. Tako nam svetuje današnje berilo iz Sirahove knjige in spodbuja k spremembi srca in k spreobrnjenju h Gospodu.

    Obvladuj strasti
    Modrost je za vsak dan. Porodi se iz premišljevanja življenja in iz tega, da se zaustavimo in premislimo, kako smo ga preživeli. Prihaja iz poslušanja nasvetov, kakor tistih Sirahovih, ki so podobna pojasnilom, ki jih oče da sinu, dedek vnuku. Ne slédi svojemu nagonu, svoji moči, odstrani strasti iz svojega srca. Vsi imamo strasti. Toda bodi pozoren in obvladuj strasti. Primi jih za roko, saj strasti ne bodo nekaj zlega, so, če tako rečemo, ‘kri’, s katero lahko peljemo naprej toliko dobrih stvari, a če nisi sposoben obvladovati svojih strasti, te bodo one obvladovale.

    Ne odlašaj s spreobrnitvijo
    Življenje je minljivo, kot pravi psalm: ‘Včeraj sem šel mimo in sem videl človeka, danes sem se vrnil in ni ga bilo več.’ Nismo večni, ne smemo misliti, da lahko delamo vse, kar hočemo in pri tem zaupamo v neskončno Božje usmiljenje. Nikar si toliko ne upaj in drzni misliti, da boš pobegnil. ‘Do sedaj sem ušel, tudi v prihodnje bom.’ Ne, si uspel uiti, a v bodoče ne veš… Nikar ne pravi: ‘Božje sočutje je veliko, odpustil mi bo številne grehe’ in greš naprej tako, da delaš kar hočeš. Ne govori tako. Poslednji nasvet tega očeta, tega dedka je: ‘Ne obotavljaj se spreobrniti h Gospodu’, ne obotavljaj se spreobrniti, spremeniti življenje, popraviti svoje življenje, odstraniti iz sebe tisto strupeno rastlino, vsi jo imamo, odstrani jo. ‘Ne obotavljaj se spreobrniti h Gospodu in ne prelagaj iz dneva v dan, saj bo nepričakovano izbruhnila Gospodova jeza.’

    Pet minut za spremembo srca
    Ne čakaj s spreobrnitvijo in ne odlagaj s spremembo svojega življenja, da se z roko dotakneš svojih zgrešenosti in neuspehov, ki jih vsi imamo. Ne ustraši se jih, da boš bolj sposoben obvladovati to, kar te prevzema s strastjo. Vsak dan opravimo to majhno spraševanje vesti, da se spreobrnemo h Gospodu in si jutri prizadevamo, da se to ne bo več ponovilo. Morda se bo to bolj ali manj zgodilo, a vendar si ti uspel obvladovati in ne da tebe obvladujejo strasti, tolike stvari, ki se zgodijo, saj nihče ni gotov, kako se bo končalo njegovo življenje in kdaj ga bo konec. Teh pet minut na koncu dneva nam pomaga, nam pomaga premisliti in ne odlašati s spremembo srca in s spreobrnjenjem h Gospodu. Naj nas Gospod uči s svojo modrostjo, kako iti naprej po tej poti.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 28.2.2019).

    Odgovori
  5. Miro says:
    11. marca, 2024 at 12:16

    JEZUS VRNE OČETU MRTVEGA SINA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 4,43-54)

    Tisti čas je Jezus iz Samarije odšel v Galilejo. Sam Jezus je namreč pričal, da prerok nima časti v domačem kraju. Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so vse vedeli, kar je bil storil v Jeruzalemu ob prazniku; kajti tudi oni so bili šli k prazniku. Prišel je torej spet v Kano Galilejsko, kjer je bil spremenil vodo v vino.

    Bil je pa neki kraljevi uradnik, čigar sin je bil bolan v Kafarnaumu. Ko je ta slišal, da je Jezus dospel iz Judeje v Galilejo, je prišel k njemu in prosil, naj pride in ozdravi njegovega sina; bil je namreč že na tem, da umrje. Jezus mu je tedaj rekel: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Kraljevi uradnik mu pravi: »Gospod, stopi tja, preden moj otrok umrje!« Jezus mu reče: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je šel.

    Že na poti pa so mu prišli naproti služabniki in povedali, da njegov sin živi. Povprašal jih je torej po uri, ob kateri mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmi uri ga je pustila mrzlica.« Oče je tedaj spoznal, da ob tisti uri, ob kateri mu je Jezus rekel: ›Tvoj sin živi‹. In veroval je on in vsa njegova hiša. To je bil že drugi čudež, ki ga je Jezus storil po svojem prihodu iz Judeje v Galilejo.

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Jezusa v Galileji lepo sprejmejo. Kraljevi uradnik pride in ga prosi, da bi mu ozdravil hudo bolnega sina. Zaupa njegovi besedi in ga prizna za Božjega Sina. Skrbno bom premišljeval Jezusovo besedo, da bom mogel sprejeti njegovo moč nad smrtjo. Gospod, okrepi mi vero, da me bo vodila iz vseh temin v življenje. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

    Odgovori
  6. janez says:
    11. marca, 2024 at 10:03

    Pater Anselm Grün – Ena od bolezni današnjega časa je, da smo družba gledalcev (povzetek zanimivih misli)
    Prvi osrednji Misijonski nagovor pripada patru Anselmu Grünu. » Samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim,« je v pogovoru za naš radio Ognjišče, ki smo ga posneli že januarja, povedal pater.
    Doživljam, da mnogi mladi v življenju rajši ostajajo gledalci, bojijo se življenje oblikovati, ga tvegati in vzrok za to, da nimajo poguma, da bi tvegali življenje, je pogosto v tem, da so do sebe preveč zahtevni, vse mora biti popolno, vse moram dobro znati, in potem si ne upajo začeti. Zame je ena od bolezni današnjega časa, da smo družba gledalcev, da ljudje vedno ostajajo gledalci. Zame je pomembno mesto v Svetem pismu v 3. poglavju Markovega evangelija, ko je Jezus ozdravil človeka s posušeno roko. To je zame podoba človeka, ki so noče opeči prstov, ki se vedno potegne nazaj in se prilagodi ter si ne upa živeti. Jezus pa mu reče: Stopi v sredo, soočiti se moraš z življenjem, in stegni roko, vzemi življenje v svoje roke! To je zelo pomembno, naše življenje ne bo uspelo, če se ga ne bomo sami lotili.
    Drugo je ljubezen. To ni le čustvo, ni le ljubezen do bližnjega, ljubezen je tudi moč, ki je v nas, božanska Moč. Evangelist Janez pravi: Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu. Na dnu naše duše je izvir ljubezni, iz tega izvira moramo delati in potem bo iz našega delovanja izhajal tudi blagoslov. Smisel. Če nimam smisla, tudi nimam energije. Terapevt Viktor Frankl pravi, da imamo danes veliko, od česar živimo, veliko stvari, in premalo, za kar živimo. In samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim.

    Upanje je zame ena najvažnejših krščanski kreposti, vera, upanje, ljubezen. Latinci pravijo: Dum spiro, spero, dokler diham, upam. Upanje bistveno spada k življenju, brez upanja ni nobene moči. Filozof Ernst Bloch pravi, da je človeško ravnanje dragoceno le takrat, ko ga zaznamuje upanje in ko posreduje upanje. Upanje je zame zelo pomembna krepost. Pravimo, da upanje umre zadnje, kar pa tudi pomeni, da če nimam upanja, je tukaj smrt. Upanje oživlja in kristjani imamo nalogo, da v tej družbi gojimo upanje. V Prvem Petrovem pismu beremo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« Očitno so ljudje v prvem stoletju čutili, da imajo kristjani drugačno upanje, in to jih je očaralo. To bi bila tudi naša naloga v našem svetu in družbi, da zanetimo iskro upanja.
    Veselje je tudi čustvo, ki razširja srce. Veselja ne morem ukazati, vendar takrat, ko je življenje izpolnjeno, ko vidim smisel v svojem življenju, je moj odziv veselje.
    Dandanašnji, tako se zdi, je vedno več strahu in depresije, ki je posledica strahu pred življenjem samim. Kot da smo z odstranitvijo misli na smrt odstranili neločljivi del življenja …
    Strah pred življenjem ima dva vidika: na eni strani je strah, da življenja ne obvladam, da nisem dovolj dober, potem človek sploh ne začne, strah ga hromi, strah pokaže, da imamo pretirana merila, pretirane podobe, da mora biti človek vedno popoln, vedno dobro razpoložen, in hkrati čutim, da teh podob ne morem izpolniti. Drugi vidik pa je strah pred smrtjo, ki vodi v strah pred življenjem. Švicarski terapevt Jung je nekoč rekel, da ostane sredi življenja živ tisti, ki je pripravljen umreti. Lahko bi rekli: Če vsak dan mislim na smrt, me ni več strah. Živim v tem trenutku, vem, da je življenje omejeno, vendar živim v celoti v tem trenutku. Veliko ljudi pa odriva misel na smrt in potem jih je strah, da je življenja konec, da ni imelo nobenega smisla, da so bili samo koščki. Kristjani verujemo, da tudi življenje v koščkih s smrtjo postane celo, Bog ga naredi celega.
    Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga.
    »Ljubezen je najlepši dar, ki ga je Bog skril v naše srce.« Tako ste zapisali v knjižico »O čudežu Ljubezni«. O ljubezni se danes veliko govori, toda ko pogovor nanese na Ljubezen, ki se daruje, večinoma naletimo na odgovor, kot ga je slišal že apostol Pavel: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« (Apd 17, 32). Je darovanje za drugega res tako tuje današnjemu človeku? Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga. Sposobnost za odnose pa je eden bistvenih izzivov za človekovo zdravje. Ljudje hrepenijo po tem, da bi zaupali, da bili ljubljeni in da bi lahko sami ljubili, a tudi tedaj jih je pogosto strah: če imam nekoga rad in se mu približam, bo spoznal moje senčne strani, jaz pa bi bil rad na zunaj videti popoln in nosil popolno masko. Zato se bojim nekomu približati, saj bi ta potem lahko videl tudi moje šibkosti in napake. To je spet povezano s pretiranimi pričakovanji do ljubezni, da ljubezen samo osrečuje. K ljubezni spada tudi resnica, in samo ko sprejmem resnico in zaupam, da jo bo tudi drugi, ko me ni strah, da bo drugi spoznal resnico, šele tedaj lahko res ljubim, se približam drugemu in prenesem srečo ljubeče bližine.
    »Depresivni človek hrepeni po tem, da bi bilo v njegovi duši spet svetlo.« Tudi to je stavek iz ene vaših knjig. (Ti si moj angel, op.) Toda včasih se zdi, da ljudje zavračajo prav tisto edino luč, ki edina lahko prežene temo. Ali morda tudi zato, ker se jim ne znamo približati?
    Depresija pomeni, da se v duši stemni. Nekateri se želijo znebiti depresije z jemanjem zdravil. To je lahko v pomoč, prava pomoč pa je vera. Vera ne pomeni, da je Bog čarovnik, ki s čarovnijo odstrani mojo depresijo, temveč da se tedaj, ko svojo depresijo, svojo praznino in temo postavim pred Boga in si predstavljam, da Njegova luč in ljubezen lije vanjo, depresija lahko spremeni. To pa pomeni, da se srečam z Bogom in da se srečam s svojo lastno resnico. In ko že govorimo o depresiji, kaj je smisel depresij? Depresije pokažejo, da imam pretirana pričakovanja do življenja, da mislim, da bi moral biti vedno zdrav, vedno vesel, da hočem biti popoln. Neki psiholog pravi, da je depresija klic duše na pomoč, proti pretiranim samopodobam, da bi morali biti vedno popolni, vedno uspešni, vedno pozitivni. Tako je depresija povabilo, da se poslovimo od teh podob in hkrati pustimo, da našo têmo zalije Božja ljubezen in Božja svetloba.
    V vaši knjigi »Kraljica in divja ženska« govorite tudi o tem, kako družba povsem napačno poveličuje določena stališča in drže. To poveličevanje sodobnih praks bi lahko verjetno razširili kar na celotno družbo, ki nas skoraj sili v drže, ki človeku v temelju niso lastne. Navidezna osvobojenost in začetna sreča pa se prej ko slej razblini in človeka nato pričaka praznina, v kateri ostane sam. Kako obuditi smisel bivanja pri notranje ranjenih?
    Hildegard von Bingen pravi, da je umetnost življenja v tem, da rane spremenimo v bisere. Pri človeku, ki je bil zelo ranjen v otroštvu, je prvi korak, da si te rane ogledam, zaznam njegovo bolečino, hkrati pa prepoznam to ranjenost kot priložnost, da se podam na pot, da postanem bolj občutljiv za druge ljudi, priložnost, da postanem bolj živ, bolj občutljiv, rane me naredijo občutljivega za druge ljudi. Grki pravijo, da samo ranjen zdravnik lahko pozdravi. Mi pa si svojih ranjenosti ne dovolimo, hočemo jih pokriti, vendar od tega cel človek zboli. Samo če so rane odkrite, če se spremenijo v bisere, ima človek lahko spet upanje za svoje življenje. V naši cerkvi imamo veliko podobo Križanega in njegove rane so zlate. To je lepa prispodoba, rane bolijo, vendar kažejo tudi zlati sij moje duše, notranje zlato, in če na rane gledam tako, sem spravljen sam s seboj in čutim: Da, moje življenje je s tem postalo bolj živo in tudi za druge.
    To, kar je za nas najtežje, je odnos do nas samih. Kako živeti zdrav odnos do sebe, kako najti pravo ravnovesje med »cenim se« in »ostajam ponižen«? Kako se »pravilno« obnašati do nas samih?
    Po eni strani moram biti hvaležen za darove, ki mi jih je dal Bog. In vsak človek je prejel od Boga darove. Ne bi pa se smel primerjati z drugimi ljudmi, kajti če se primerjam, se bom vedno počutil manjvreden. Zato je pomembno, da si dopuščam oboje: da sem hvaležen za sposobnosti, hkrati pa sem ponižen in sprejemam svoje šibkosti. Potem me ne bo strah, da bodo drugi odkrili moje šibkosti, te smejo obstajati, priznavam jih. Latinska beseda za ponižnost je humílitas, povezana z besedo humus (= zemlja, prst), kar pravzaprav pomeni, da stojim z obema nogama na tleh in sem dovolj pogumen, da se spustim v globine svoje duše in tam zaznam tudi temo in šibkost. Če človek v sebi poveže oba pola, hvaležnost in ponižnost, se lahko veseli svojih sposobnosti in tega, kar mu uspe, tega, da je njegovo življenje rodovitno, ne da bi postal ošaben in se postavljal nad druge.
    Skrivnost biti kristjan je, da smemo sami postati blagoslov za druge
    Greh je prinesel razkol med Boga in človeka. In človek živi v tem razkolu od Abrahama naprej. Sveto pismo je zgodba, kako se človek spet uči živeti z Bogom, kako naj Ga ne doživlja več kot sebi nasprotnega. Kako naj to temeljno resnico povemo ljudem, ki so izgubili vsakršno povezavo z vero? Tudi ljudje, ki ne verujejo, se pogosto počutijo krive, krive, da so druge prizadeli, na primer v partnerstvu, v zakonu, krive, ker so na primer v otroštvu storili kaj napačnega. Občutki krivde bistveno spadajo k človeku. Seveda jih lahko obravnavamo terapevtsko in psihološko, toda vera je pomembna pomoč za zaupanje: Bog mi odpustí mojo krivdo, to pomeni, da smem spet živeti z mirno vestjo. Občutki krivde vodijo v slabo vest, slaba vest pa vzbudi v naši notranjosti notranjega sodnika, ki nas neprestano obtožuje. Tega sodnika imajo tudi ljudje, ki ne verujejo. Vera je pač pomembna pomoč: Bog me brezpogojno ljubi in sprejema, in če bi bil kriv, postavim svojo krivdo predenj in zaupam, da mi jo odpusti.

    Pater Anselm Grün: Radio Ognjišče dne 29.03.2020

    Vedno lahko iščemo razloge za svoje prepričanje in mnenje, saj imamo svobodno voljo po Božji Milosti. Kaj ko bi prosili Boga, da nam pošlje Svetega Duha, da nas Poduči in Vodi, kaj je prav v Božjih Očeh, namesto da s svojo človeško voljo in pametjo hodimo in iščemo svoj prav?! V Njem premorem vse, ki mi daje moč. On je moje Vse.

    Odgovori
  7. Miro says:
    10. marca, 2024 at 16:28

    PAPEŽ FRANČIŠEK: PROSIMO GOSPODA ZA POGLED USMILJENJA, DA BI GLEDALI NA DRUGE, KAKOR NAS ON GLEDA

    »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! NA TO ČETRTO POSTNO NEDELJO NAM EVANGELIJ PREDSTAVI LIK NIKODEMA (prim. Jn 3,14-21), FARIZEJA, ENEGA OD PRVAKOV MED JUDI (PRIM. JN 3,1)«. S TEMI BESEDAMI JE PAPEŽ FRANČIŠEK ZAČEL NAGOVOR PRED OPOLDANSKO MOLITVIJO ANGEL GOSPODOV Z OKNA APOSTOLSKE PALAČE NA TRGU SV. PETRA NA DANAŠNJO 4. POSTNO NEDELJO. (po zapisu p. Ivana Hercega DJ)

    On je videl znamenja, ki jih je Jezus storil, v Njem je prepoznal učitelja, poslanega od Boga in je šel ter se z njim srečal ponoči, da ga ne bi videli. Gospod ga sprejme, se z njim pogovarja in mu razodene, da je prišel, ne da bi svet obsodil, ampak da bi ga rešil (prim. v. 17). Zaustavimo se in razmislimo o sledečem: Jezus ni prišel, da bi svet obsodil, temveč, da bi ga rešil. To je zelo lepo.

    Pogosto v evangeliju vidimo Kristusa, da razkrije namene oseb, ki jih sreča. Včasih razkrinka lažne drže, kakor s farizeji (prim. 23,27-32) ali jim da misliti o neredu njihovega življenja, kot Samarijanki (prim. Jn 4,5-42). Pred Jezusom ni skrivnosti, saj bere v srcih, v srcu vsakega od nas. Ta sposobnost nas lahko vznemiri, kajti če je uporabljena zlonamerno, lahko škodi osebam, ker jih izpostavi sodbam brez usmiljenja. Nihče ni popoln, vsi smo grešniki, vsi pogrešimo, in če bi Gospod uporabil poznavanje naših slabosti za obsodbo, se nihče ne bi rešil.

    Toda ni tako. On jih namreč ne uporabi za to, da bi s prstom kazal na nas, temveč da bi objel naša življenja in jih osvobodil grehov ter nas rešil. Jezus noče izvajati procesov ali sodb. On hoče, da bi se nihče med nami ne pogubil. Gospodov pogled na nas ni zaslepljujoča luč, ki zaslepi in nas spravi v težave, ampak nežen sij prijazne luči, ki nam pomaga videti v nas dobro in se zavedati zla, da bi se s pomočjo njegove milosti spreobrnili.

    Jezus ni prišel, da bi svet obsodil, temveč, da bi ga rešil. Pomislimo, mi tolikokrat, tolikokrat obsojamo. Velikokrat nam je všeč druge obsojati in opravljati. Prosimo Gospoda, naj da vsem ta pogled usmiljenja, da bi gledali na druge, kakor nas vse On gleda.

    Marija naj nam pomaga, da bomo drug drugemu želeli dobro.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-03/papez-francisek-prosimo-gospoda-za-pogled-usmiljenja-da-bi.html

    Božje usmiljenje, ki se nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

    Odgovori
  8. janez says:
    10. marca, 2024 at 15:28

    BOŽJE USMILJENJE (Ognjišče)
    Božje usmiljenje ni nekaj abstraktnega, ampak je oprijemljiva resničnost, s katero Bog razodeva svojo ljubezen, ki je kakor očetova ali materina, ko sta iz globine srca ganjena ob svojem otroku. […] Prihaja iz notranjosti kot globoko naravno čutenje, ki ga sestavljajo nežnost in sočutje, prizanesljivost in odpuščanje. (papež Frančišek)

    Evangelist Matej je v prvih štirih blagrih zapisal Jezusove besede iz govora na gori, ki nam odkrivajo, kakšen je vpliv Božjega kraljestva na človeštvo. Potem pa zapiše še tri blagre (vv. 7-9), ki jih v Lukovem evangeliju ni, in spregovorijo o zadržanju in ravnanju, ki izvira iz odločitve za uboštvo. Prvi od teh blagruje usmiljenje, za katerega je papež Frančišek že kmalu po izvolitvi dejal, da je beseda, ki spreminja svet. »Nekaj usmiljenja naredi svet manj mrzel in bolj pravičen. Čutimo potrebo, da prav razumemo božje usmiljenje, tega usmiljenega Očeta, ki je tako potrpežljiv.« Od takrat je še velikokrat govoril o usmiljenju, lani pa je na predvečer nedelje Božjega usmiljenja z listino Obličje usmiljenja napovedal izredno sveto leto. Odprl je vrata usmiljenja, da bi stopili skoznje in občutili ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in vliva upanje. Na srce nam je položil besede, naj to jubilejno leto preživimo v luči Gospodove besede: usmiljeni kakor Oče (prim. Lk 6,36), da se z veseljem in mirom vključimo v ta zahtevni, a obenem bogat program … Jezus Kristus, ki je obličje Očetovega usmiljenja je ta program začrtal tudi v petem blagru, o njem ni le govoril, marveč ga je živel in razodeval. Kdor vidi Kristusa, vidi usmiljenje Boga Očeta. In kdor pozna Kristusa in po njem Očeta, pozna pot odrešenja: to je pot sočutja in usmiljenja.

    Gospod je usmiljenje in dobrota
    Že v Stari zavezi pravi Psalm 103: »Usmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti … Zakaj kakor je nebo visoko nad zemljo, je njegova dobrota silna nad tistimi, ki se ga bojijo. Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva. Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki, Gospod izkazuje usmiljenje nad tistimi, ki se ga bojijo« (8.11-13). Pojem usmiljenja kaže, kdo je Bog … oče ki ljubi na ta način.
    To je »veselo sporočilo«, ki ga je razodel Jezus: Bog ni sodnik, preračunljiv in neusmiljen gospodar, ampak Oče. V nazareški shodnici je Božji sin razkril Očetov načrt: da so vsi, brez razlike, povabljeni, da sprejmejo božjo ponudbo zastonjske in usmiljene ljubezni. Usmiljenje pomeni, da Bog ljubi prvi in zastonj. Nima nas rad zato, ker smo dobri in to zaslužimo (sv. Pavel pravi, »da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki! – Rim 5,8), ampak zato, ker on JE Ljubezen. Grški pojem agape pomeni prav to ljubezen, ki je je brezpogojna in zastonjska. In tako v našem vsakdanjem življenju, kot tudi v primeru žene, zasačene v prešuštvovanju (Jn 8,10-11), se vedno srečujeta naša revščina in nemoč in neizčrpno Božje usmiljenje.

    Jezus, Ljubezen, ki odpušča
    Božja ljubezen je »meso postala« v Jezusu. On je vse v temelju spremenil. Ni prišel klicat »pravičnih«, ampak grešnike. Janez Krstnik si je predstavljal Mesija s sekiro v rokah, pripravljenega, da bo posekal drevesa, ki ne prinašajo sadu. Jezus pa pravi, da je treba drevo, ki ne prinaša sadu, najprej »okopati, in ga pognojiti«, morda bo potem rodilo sad (prim. Lk 13,8-9). Jezusovo delovanje vliva upanje, poživlja, ni uničevalno. Vse Jezusovo življenje in še prav posebno njegova smrt, razodeva usmiljeno Božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem se je dotaknil src grešnikov. Spomnimo se njegovega srečanja z Marijo Magdaleno, ko mu je s solzami umila noge; na Samarijanko ali na prešuštnico, ki so jo privedli predenj, da bi jo obsodil. Da bi še bolj potrdil to svoje ravnanje in prepričanje, Jezus uporabi številne prilike. Gospodar nevrednemu služabniku odpusti dolg, ker ga je ta prosil usmiljenja. V Lukovem evangeliju (15. poglavje) najdemo tri prilike o usmiljenju: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in tisto, ki jo poznamo kot priliko o »izgubljenem sinu«. Preseneča in pretrese nas veselje Boga, veselje, ki ga občuti, ko najde skesanega grešnika in mu odpusti. Da, veselje Boga je odpuščati! Tukaj je povzetek vsega evangelija. Bog je vedno usmiljen, če se grešnik odpre odpuščanju. To brezmejno Očetovo usmiljenje se v Jezusovem življenju kaže do konca, zadnje dejanje njegove zemeljske poti je popolno razodetje usmiljenja Boga Očeta – ko odpusti tudi tistim, ki so ga mučili in umorili (Lk 23,34).

    “Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo …”
    Blagor usmiljenim je tudi blagor odpuščanja. Jezus je odpustil tistim, ki so ga križali, in tudi nas uči usmiljenja, da bi tudi mi odpuščali tistim, ki nam niso naklonjeni, nas morda preganjajo. To, da zmoremo odpustiti drugemu še preden se kesa, in ne zahtevamo povračila, je velika zmaga nad seboj in najvišji izraz človečnosti. Samo tisti, ki je sposoben odpuščati, zmore resnično ljubiti – s pristno, vztrajno in zvesto ljubeznijo. V Novi zavezi ni pravičnosti brez odpuščanja in sprave! Jezusovo oznanjevanje in življenje postane nova smer za življenje in je resnična. Verodostojna Božja ljubezen je ljubezen do človeka in vsaka ljubezen do človeka je ljubezen do Boga. Bog in človek sta neločljiva. Če bi znali izračunati dolg, ki ga imamo do Boga in skušali v resnici razumeti, kako brezmejno je njegovo usmiljenje, bi pokazali tudi usmiljenje do bratov. Pomembno je torej vztrajati v enakem zadržanju do Boga in do bližnjega. Češčenje Boga brez usmiljenja do brata je malikovalstvo (Mt 5,23). Zato moramo vztrajno moliti očenaš, da bi tudi v našem vsakdanjem življenju udomačili kulturo odpuščanja, da bi tudi v družbenem življenju in politiki pravičnost postala »bolj človeška«.

    Božje usmiljeno srce
    Blagor usmiljenim je tudi blagor sočutja, biti ob tistem in s tistim, ki potrebuje pomoč: Emanuel – Bog z nami – izraža svoje usmiljenje do nas tudi s so-čutenjem in so-trpljenjem. Sočutje do bližnjega dokazuje, da je možno ljubiti in biti ljubljen tudi v trpljenju. Če razčlenimo latinsko besedo usmiljenje (misericordia), lahko vidimo, kako že sama beseda pove bistveno: »miseris cor dare«, pomeni ‘dati svoje srce tistim, ki so najbolj ubogi’. Sv. Izak Sirski, eden največjih duhovnih učiteljev krščanskega Vzhoda (7. stol.), je zapisal: »Kaj je usmiljeno srce? … Človeško srce, ki gori za ljudi, za ptice, za živali, za duhove in za vsa ustvarjena bitja. Ko z mislijo ali s pogledom zaobjame stvarstvo, se mu orosijo oči ob izjemnem usmiljenju, ki ga preveva. Njegovo srce je ob silnem sočutju ganjeno in povsem prevzeto, zato ne prenese misli na to, da bi se stvarstvu pripetilo kaj slabega ali žalostnega. Tega ne more ne slišati ne gledati, zato k Bogu nenehno povzdiguje svoje molitve za živali, za sovražnike resnice in za tiste, ki mu škodujejo, da bi jih Bog varoval in jih očistil. In to zaradi velikega usmiljenja, ki iz njegovega srca, po božji podobi privre na dan brez meja.« Sveti Bernard iz Clairvauxa je dejal: »Da bi lahko preizkusil usmiljenje v srcu, moraš najprej poznati svoje slabosti. Tako boš lahko živel v sebi težave drugih, ki te bodo spodbudili k bratski pomoči. To je program, ki ga je živel Jezus, ki je postal ubog, da bi nas naučil, kaj pomeni biti usmiljen.« Po Božjem načrtu naj bi se človek prepustil njegovi milosti, božjemu navdihu: Božji usmiljeni ljubezni. Milost razkriva lepoto Boga, ki očara, privlači in pritegne ljudi k sebi. Ta božja lepota človeka pripravi do tega, da vzljubi vse dobro in je zato tudi sam ljubezniv (usmiljen). Ljubeznivost pomeni poudariti vse lepo, do česar smo sposobni priti, da bi tako napredovali v dobrem mi sami, drugi in vsa stvarnost. Na ta način človek uresničuje in živi polno svojo človečnost ter ustvarja bolj bratski svet.

    Blagor srcu
    Blagor srcu, ki v sebi pripravi prostor za vse in vedno najde v svoji notranjosti prost kotiček tudi za tistega, ki pride nazadnje.
    Blagor srcu, ki mu ne pride na misel, da bi imel za tujca tudi najbolj drugačnega, ampak živi sprejetost kot temeljni zakon, ker je to Evangelij.
    Blagor srcu, ki živi neprestani »Tukaj sem« z drugimi, do Boga in samega sebe: napredoval bo do polnosti.
    Blagor srcu, ki je solidarno z vsemi in vsakim, v vsaki situaciji, v dobrem in slabem: on bo graditelj civilizacije ljubezni.
    Blagor srcu, ki ga zanima tudi trpljenje drugih in nudi pomoč, zavetje, upanje: uresničilo bo enotnost bližnjih.
    Blagor srcu, ki se ne zmeni za barvo kože, za drugačnost jezika, ampak posluša samo govorico oči nasmeha, obraza in Božje luči: ta prinaša novo upanje.
    Blagor srcu, ki je pozorno do drugih, srčnost in iskrenost se kaže v njegovem življenju iz dneva v dan: to bo graditelj Božjega kraljestva.

    MOLIMO ZA BOŽJE USMILJENJE IN LJUBEZEN
    Oče, kralj nebes in zemlje, častimo te v Kristusu, tvojem velikem razodetju
    in prvem pričevalcu tvojega usmiljenja do ljudi in sočutja z njimi.
    Če bi bilo naše življenje nenehna hvala tvojega usmiljenja in tvoje ljubezni,
    bi se bistveno spremenilo.
    Tedaj bi bili zares tvoja resnična podoba, s Kristusom in v Kristusu.
    Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu
    in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
    Usmiljenje, s kakršnim te je razodel tvoj Sin, ni bilo prazno čustvo, ampak resnično dejanje.
    V Jezusovem imenu te prosimo, o Oče,
    naj bomo usmiljeni kakor ti in zedinjeni s teboj v ljubezni.
    Osvobodi nas težnje po obsojanju in zaničevanju drugih.
    Svojega Sina nisi poslal zato, da bi nas sodil, ampak da bi nas zveličal.
    Če verujemo in molimo v njegovem imenu,
    se ne bomo izogibali nadležnežev, ne bomo se imeli za vzvišene nad drugimi.
    Vsakomur se bomo približali z razumevajočo ljubeznijo,
    kakor je to delal Jezus Kristus, božji zdravnik, dobri Pastir.
    Daj, da ne bomo zvesti samo abstraktnim, včasih nejasnim načelom,
    ampak tvojemu Imenu, kakor nas je učil tvoj Sin:
    Bodite torej usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče v nebesih. Amen

    Bernhard Häring

    Addendum
    Ko se v tvojem srcu rodi sočutje in usmiljenje, se je Bog zganil v tebi kot bi bil otrok. (Giosy Cento)

    Usmiljenje je drža Boga, ki nas sprejema, nas objema in se sklanja k nam z odpuščanjem. (papež Frančišek)

    Bog vse odpušča in vsem daje možnost … Mi smo tisti, ki ne znamo odpuščati. (papež Frančišek)

    Človek je padel, Bog se je ponižal. Človek je padel nesrečno, Bog se je ponižal usmiljeno. Človek je padel iz prevzetnosti, Bog se je ponižal iz milosrčnosti (sv. Avguštin).

    Odgovori
  9. janez says:
    10. marca, 2024 at 14:21

    Papež Frančišek: ‘Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti’
    »Dragi bratje in sestre, Božje odpuščanje je tisto, kar vsi potrebujemo. Je največje znamenje njegovega usmiljenja. Vsak grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, je poklican, da ta dar podeli z vsakim bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi, ki jih je Gospod postavil ob nas, družinski člani, prijatelji, kolegi, župljani, vsi so kakor mi potrebni Božjega usmiljenja.

    Psalm 51, ki ima naslov Miserere, je spokorna molitev. Priznanju krivde sledi prošnja za odpuščanje. Molivec se pusti očistiti Gospodovi ljubezni in tako postane nova stvaritev, zmožen pokorščine, trdnosti duha in iskrenega slavljenja. Naslov Miserere, ki ga je psalmu dodelilo starodavno hebrejsko izročilo, se nanaša na kralja Davida in njegov greh, storjen z Batšebo, ženo Urije Hetita. Kralj David, ki ga je Bog poklical, da pase ljudstvo in ga vodi po poti pokorščine božji postavi, izda svoje poslanstvo. Zagreši prešuštvo z Batšebo in zatem dá umoriti njenega moža. Prerok Natan predrami njegovo krivdo in mu jo pomaga prepoznati. V tej izpovedi greha se nahaja trenutek sprave z Bogom. Kdor moli s tem psalmom je povabljen imeti enaka čustva skesanosti in zaupanja v Boga, kakor jih je imel David, ko se je pokesal in se, čeprav kralj, ponižal. Ni ga bilo strah izpovedati krivde in pokazati lastno nesrečo pred Gospodom; obenem pa je bil prepričan v njegovo usmiljenje.

    Psalm se začne z naslednjimi besedami:
    ‘Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti,
    v svojem obilnem usmiljenju izbriši moje pregrehe!
    Popolnoma me operi moje krivde,
    mojega greha me očisti.’

    Odpuščanje – to, kar zares potrebujemo
    Prošnja je namenjena usmiljenemu Bogu, da bi se v svoji veliki ljubezni, kakor je ljubezen očeta ali matere, usmilil, podelil milost, z dobrohotnostjo in sočutjem izkazal svojo naklonjenost. Je žalostna prošnja Bogu, ki edini lahko osvobodi greha. Uporabljene so podobo kot: izbriši, umij me, očisti me. V tej molitvi se pokaže resnična človekova potreba: Edina stvar, ki jo zares potrebujemo v svojem življenju, je to, da nam je odpuščeno, da smo osvobojeni hudega in njegovih posledic smrti. Življenje nam veliko krat dá izkusiti takšne situacije, v njih pa moramo predvsem zaupati v usmiljenje: Bog je večji od našega greha … Njegova ljubezen je ocean, v katerega se lahko potopimo brez strahu, da bi bili premagani. Za Boga odpustiti pomeni dati nam gotovost, da nas On nikoli ne zapušča. Kar koli si očitamo, On je še vedno tu in je vedno večji od vsega.

    Grešnik, ki postane novo bitje
    Kdor moli s tem psalmom in išče odpuščanje, prizna svojo krivdo. In s tem, ko jo prizna, slavi Božjo pravičnost in njegovo svetost. Prav tako prosi za milost in usmiljenje. Psalmist se izroči Božji dobroti in vé, da je Božje odpuščanje nadvse učinkovito, saj ustvarja to, kar pravi. Ne skriva greha, ampak ga uniči. Odstrani ga v njegovi korenini, odstrani ga v celoti. Zato spokornik tudi postane ponovno čist, vsak madež je odstranjen in on je bolj bel od neomadeževanega snega.

    Mi grešniki z odpuščanjem postanemo nova bitja, napolnjeni z duhom in polni veselja. Zdaj se za nas začne nova stvarnost: novo srce, nov duh, novo življenje. Mi grešniki, ki nam je bilo odpuščeno, ki smo sprejeli božjo milost, lahko celo druge učimo, da ne bi več grešili. Kadar pademo zaradi greha, moramo stegniti roko k Očetu – Gospod nas bo prijel in nam pomagal vstati. To je dostojanstvo, ki nam je dano z Božjim odpuščanjem. Vedno nas postavlja na noge, kajti Bog je moškega in žensko ustvaril zato, da bi stala pokončno.

    Psalmist moli:
    ‘Čisto srce, o Bog, mi ustvari,
    duha stanovitnosti v meni obnovi …
    Uporne bom učil tvojih potov,
    grešniki se bodo vrnili k tebi.’

    Da bomo priče Božjega odpuščanja
    To, kar zares vsi potrebujemo, je Božje odpuščanje, ki je največje znamenje njegovega usmiljenja. Vsak grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, pa je poklican, da ta dar podeli z bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi namreč potrebujemo Božje usmiljenje. Lepo je, ko nam je odpuščeno, a tudi mi moramo odpustiti drugim. Na priprošnjo Marije, Matere usmiljenja, naj nam Gospod pomaga, da bomo priče njegovega odpuščanja, ki očiščuje srce in spreminja življenje.«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 30.3.2016)

    Molitev, da bi se bolj ljubeznivo, strpno in spoštljivo obnašal do sebe in do drugih
    Ko se do sebe in do drugih ljubeznivo, strpno in spoštljivo obnašam, se bom cenil in spoštoval ter se bodo tudi drugi enako ljubeznivo, strpno in spoštljivo vedli do mene. Odtlej se ravnam po zlatem življenjskem pravilu: do drugih se vedem tako, kot bi rad, da se drug vedejo do mene; ravno tako se obnašam spoštljivo do sebe. Na ena način tudi razmišljam in govorim ter delam. Iskreno želim, da bi bil vsakdo v moji okolici od Njega blagoslovljen, miren in uspešen dobrosrčen in da bi samaritansko pomagal drugim. Vedno sem in bom v odnosu z drugimi ljudmi ljubezniv, strpen, uglajen, veder in umirjen ter poln dobrote, z nasmehom. Božji mir mi preveva um, čustva in telo. Ker se spoštujem in cenim, me cenijo in spoštujejo tudi drugi. Življenje me vedno bolj spoštuje in mi prinaša veselje in me obilno nagrajuje s srečo in radostjo v duši. Nepomembne stvari me več ne razdražijo in me ne vržejo iz tira, ker sem strpen in miren do različnosti drugih ljudi. Kadar pa na moja vrata uma in čustev spet nenadoma potrkajo skrbi, strahovi, dvomi ali kritike iz okolja, jih prežene moja vera v dobroto, resnico in lepoto, ki jo daje in vzdržuje On. Nobene negativne domneve, kritike ali besede več nimajo moči, da bi me zmotile. Živim v Božjem Miru. Molim Boga za te Milosti. Ko se osredotočim na pozitivne misli, me Božji Duh podpira. V Njem premorem Vse, ki mi daje potrebno MOČ in me Vodi ter Uči. Na vse gledam pozitivno, strpno, veselim se življenja in rad se družim z ljudmi dobre volje. Verujem da me je Gospod Jezus Odrešil in da je Vedno z Menoj. Amen

    Janez

    Odgovori
  10. janez says:
    10. marca, 2024 at 13:40

    Papež Frančišek: Usmiljenje in tolažba
    V starozavezni knjigi preroka Jeremija, 30. in 31. Poglavje, je Božje usmiljenje predstavljeno z vso svojo zmožnostjo spodbujanja in odpiranja žalostnih src za upanje. Bog nikoli ne zapusti človeka, ampak ga ljubi z neskončno ljubeznijo ter spreobrnjenemu srcu vedno poklanja tolažbo. Ob svetopisemski zgodbi izgnanega Izraela, ki se vrača v svojo domovino, se spomnimo na migrante današnjega časa, ki se pogosto znajdejo pred zaprtimi vrati in zaprtimi srci.

    Kje je Bog? Kako je mogoče tolikšno trpljenje?
    Jeremija se obrne na Izraelce v tuji deželi in jim napove vrnitev v domovino. Vrnitev je znamenje neskončne ljubezni Boga Očeta, ki ne zapušča svojih otrok, ampak zanje skrbi in jih rešuje. Izgnanstvo je bilo za Izrael uničujoča izkušnja. Vera se jim je zamajala, kajti v tuji deželi brez svetišča in bogočastja, potem ko so videli uničeno deželo, je bilo težko še naprej verovati v Gospodovo dobroto. Ob tem lahko pomislimo na Albanijo, ki je po mnogih preganjanjih in uničenju uspela vstati v svojem dostojanstvu in veri. Tudi mi lahko včasih živimo neko vrsto izgona, ko zaradi osamljenosti, trpljenja, smrti mislimo, da nas je Bog zavrgel. Koliko krat slišimo osebe, ki trpijo in se čutijo zapuščene, reči: Bog me je pozabil. Koliko naših bratov in sester v tem času zares živi težke razmere izgona, ko so daleč od svoje domovine, ko imajo pred očmi razvaline svojega doma, v srcu pa strah in bolečino ob izgubi dragih oseb. V teh primerih se nekdo lahko vpraša: Kje je Bog? Kako je mogoče, da se toliko trpljenja lahko zgrne na nedolžne moške, ženske in otroke? Ko migranti poskušajo stopiti na drugo stran, se jim zaprejo vrata. In ostanejo tam, na meji, ker so zaprta mnoga vrata in mnoga srca. Današnji migranti, ki trpijo brez hrane in ne morejo vstopiti v drugo državo, ne čutijo sprejema. Zelo rad slišim, kadar narodi in vlade odprejo srce in vrata.

    Bog ni odsoten. Bog je blizu. Bog je zvest
    Na to vprašanje nam daje odgovor prerok Jeremija. Izgnano ljudstvo se bo lahko vrnilo v svojo deželo in izkusilo Gospodovo usmiljenje. To je veliko oznanilo tolažbe: Bog ni odsoten, niti v današnjih dramatičnih razmerah. Bog je blizu in opravlja velika dela zveličanja za tistega, ki vanj zaupa. Ni treba podleči obupu, ampak še naprej biti prepričani, da dobro premaga zlo in da bo Gospod obrisal vsako solzo ter nas osvobodil vsakega strahu. Po Jeremiju Gospod takole spregovori svojemu ljudstvu: ‘Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto. Spet te bom pozidal in boš pozidana, devica Izraelova! Spet se boš krasila s svojimi pavkami in nastopala v rajalnem plesu’ (Jer 31,3-4). Gospod je zvest in ne zapušča v obupu. Bog ljubi z neskončno ljubeznijo, ki je ne more zaustaviti niti greh. Zahvaljujoč Njemu se človekovo srce napolni z veseljem in tolažbo.

    Zmaga življenja nad smrtjo in blagoslova nad prekletstvom
    Prerok Jeremija, ko govori o tolažilnih sanjah vrnitve v domovino, takole nadaljuje: ‘Prišli bodo in vriskali na Sionski višini, žareli od veselja zaradi Gospodove dobrote: zaradi žita, novega vina in svežega olja, zaradi mlade drobnice in goveda. Njihovo življenje je kakor obilno namakan vrt, onemoglost se jih ne loti več’ (Jer 31,12).

    V veselju in hvaležnosti se bodo pregnanci vrnili na Sion, se po sveti gori povzpeli v Božjo hišo. Tako bodo lahko ponovno peli hvalnice in molili Gospoda, ki jih je osvobodil. Ta vrnitev v Jeruzalem in k njegovim dobrinam je opisana z glagolom, ki dobesedno pomeni ‘pritekati, teči’. Ljudstvo vidimo v paradoksalnem trenutku, ko kakor polna reka teče proti Sionski višini, se vzpenja proti vrhu gore. S to drzno podobo je izpostavljeno, kako veliko je Gospodovo usmiljenje.

    Zemlja, ki jo je ljudstvo moralo zapustiti, je postala plen sovražnikov in pusta. Sedaj pa ponovno oživi in se razcveti. Tudi sami pregnanci bodo kakor namakan vrt, kakor rodovitna zemlja. Izrael, ki ga Gospod ponovno pripelje v domovino, je priča zmage življenja nad smrtjo in blagoslova nad prekletstvom. Tako je ljudstvo okrepljeno in potolaženo od Boga. V domovini bodo prejeli življenje iz izvira, ki jih bo namakal zastonj.

    Največja tolažba se uresniči na Veliko Noč
    Na tej točki prerok naznani polnost veselja in v imenu Boga reče: ‘Njihovo žalovanje spremenim v veselje, po stiski jih potolažim in razveselim’ (Jer 31,13). Tudi psalmist pravi, da kadar se bodo vrnili v domovino, se bodo njihova usta napolnila s smehom, z zelo velikim veseljem. To je dar, ki ga Gospod želi pokloniti tudi nam s svojim odpuščanjem, ki spreobrača in spravlja. Prerok Jeremija nam vrnitev izgnancev predstavlja kakor simbol tolažbe, ki je dana spreobrnjenemu srcu. Gospod Jezus pa je s svoje strani prinesel dopolnitev tega prerokovega sporočila. Prava in radikalna vrnitev iz izgnanstva ter tolažilna luč po temni krizi vere, se uresniči na veliko noč s polnim in dokončnim doživetjem Božje ljubezni, usmiljene ljubezni, ki daje veselje, mir in večno življenje.«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 16.3.2016)

    ‘Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje’ (Jn 3,16).

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja