Članki za dušo

13.632 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   30. marca, 2024 at 22:06

   PAPEŽ FRANČIŠEK: OZRIMO SE VANJ, SPREJMIMO JEZUSA, BOGA ŽIVLJENJA, V SVOJA ŽIVLJENJA

   V SOBOTO, 30. MARCA 2024, JE PAPEŽ FRANČIŠEK VODIL VELIKONOČNO VIGILIJO V BAZILIKI SV. PETRA. MED HOMILIJO JE SPREGOVORIL O DVEH TRENUTKIH, KI NAS VODITA K NEZASLIŠANEMU VESELJU VELIKE NOČI. NAJPREJ SE ŽENE ZASKRBLJENE SPRAŠUJEJO, KDO JIM BO ODVALIL KAMEN; POTEM SE OZREJO IN VIDIJO, DA JE KAMEN ŽE ODVALJEN.

   Papež Frančišek

   Žene gredo h grobu ob prvi svetlobi svita, v sebi ohranjajo temo noči. Čeprav so na poti, so še vedno negibne: njihova srca so ostala ob vznožju križa. Zamegljene od solza velikega petka so ohromljene od bolečine, ujete v občutek, da je zdaj vsega konec, da je nad Jezusa postavljen kamen. V središču njihovih mislih je ravno kamen. Sprašujejo se namreč: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« (Mr 16,3). Ko pa pridejo na kraj, jih pretrese presenetljiva moč velike noči: »ko so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik« (Mr 16,4).

   Zadržimo se pri teh dveh trenutkih, ki nas vodita k nezaslišanemu veselju velike noči: najprej se žene zaskrbljene sprašujejo, kdo jim bo odvalil kamen; potem se ozrejo in vidijo, da je kamen že odvaljen.

   Najprej je tu vprašanje glede prvega trenutka, ki muči njihova od bolečine strta srca: kdo nam bo odvalil kamen od groba? Ta kamen je prestavljal konec Jezusove zgodovine, pokopane v noči smrti. On, ki je bil življenje, ki je prišel na svet, je bil umorjen; On, ki je razodel Očetovo usmiljeno ljubezen, ni bil deležen usmiljenja; On, ki je grešnike dvigoval iz bremena obsodbe, je bil obsojen na križ. Knez miru, ki je prešuštnico rešil pred nasilnim besom kamnov, leži pokopan za velikim kamnom. Ta skala, ta nepremagljiva ovira, je bila simbol tega, kar so žene nosile v srcih, zadnja postaja njihovega upanja. Ob njej se je vse zdrobilo, z mračno skrivnostjo tragične bolečine, ki je preprečila, da bi se njihove sanje uresničile.

   Bratje in sestre, to se lahko zgodi tudi nam. Včasih imamo občutek, da je bil na vhod našega srca z vso težo položen nagrobni kamen, ki duši življenje, ubija zaupanje in nas zapre v grob strahov in bridkosti, ter zapre pot do veselja in upanja. To so »skale smrti« in se na poti srečujemo z njimi v vseh tistih doživetjih in okoliščinah, ki nam vzamejo navdušenje in moč za nadaljevanje poti: v trpljenju, ki nas prizadene in v smrtih bližnjih, ki v nas pustijo nenadomestljivo praznino; v neuspehih in strahovih, ki nam preprečujejo, da bi izpolnili tisto dobro, ki nam je pri srcu; v vseh zaporah, ki zavirajo polet naše velikodušnosti in nam ne dovolijo, da bi se odprli ljubezni; v gumijastih zidovih – so resnični gumijasti zidovi – sebičnosti in brezbrižnosti, ki odbijajo zavzetost za izgradnjo mest in družb, ki bi bila bolj pravična in po človekovi meri; v vseh hrepenenjih po miru, ki sta jih zdrobila krutost sovraštva in surovost vojne. Ko doživljamo ta razočaranja, imamo občutek, da je veliko sanj obsojenih, da bodo razbite in se tudi sami tesnobno sprašujemo: kdo nam bo odvalil kamen od groba?

   Vendar pa nam prav te žene, ki so v srcih imele temo, izpričujejo nekaj izrednega: ko so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. To je Kristusova velika noč, to je Božja moč: zmaga življenja nad smrtjo, zmagoslavje luči nad temo, ponovno rojstvo upanja v ruševinah neuspeha. Gospod, Bog nemogočega, je za vedno odvalil kamen in začel odpirati naše grobove, da bi upanje ne imelo konca. Tudi mi se moramo torej ozreti k njemu.

   Drugi trenutek: ozrimo se na Jezusa. Potem ko je sprejel našo človeškost, se je spustil v brezna smrti in šel preko njih z močjo svojega božanskega življenja ter za vsakega izmed nas odprl neskončen žarek svetlobe. Ko ga je Oče obudil v njegovem, v našem telesu z močjo Svetega Duha, je odprl novo stran za človeški rod. Od tega trenutka naprej, če pustimo, da nas Jezus prime za roko, nobeno izkustvo poloma in bolečine, ne glede na to, kako zelo nas rani, ne more imeti zadnje besede o smislu in usodi našega življenja. Od tega trenutka, če pustimo, da nas Vstali zgrabi, noben poraz, nobeno trpljenje in nobena smrt ne morejo ustaviti naše poti v polnost življenja. Od tega trenutka »mi, kristjani, pravimo, da ima ta zgodovina … smisel, smisel, ki zajema vse, smisel, ki ni več onesnažen nesmiselnostjo in nejasnostjo … smisel, ki mu mi pravimo Bog … K njemu se stekajo vse vode naše preobrazbe; ne pogrezajo se v brezna niča in nesmisla … saj je njegov grob prazen in on, ki je bil mrtev, se je pokazal kot živ« (K. Rahner, Che cos’è la risurrezione? Meditazioni sul Venerdì santo e sulla Pasqua, Brescia 2005, 33-35).

   Bratje in sestre, Jezus je naša Velika noč, On, ki nas vodi iz teme v svetlobo, ki se je za vedno zvezal z nami in nas rešuje iz prepadov greha in smrti ter nas priteguje v svetleč zanos odpuščanja in večnega življenja.

   Bratje in sestre, ozrimo se Vanj, sprejmimo Jezusa, Boga življenja, v svoja življenja, obnovimo mu danes svoj »da« in noben kamen ne bo mogel zadušiti našega srca, noben grob nam ne bo mogel zapreti veselja do življenja, noben poraz nas ne bo mogel odriniti v obup.

   Bratje in sestre, ozrimo se Vanj in ga prosimo, naj moč njegovega vstajenja odvali skale, ki tlačijo naše duše. Ozrimo se Vanj, v Vstalega, in hodimo v gotovosti, da je na temnem ozadju naših pričakovanj in smrti že navzoče večno življenje, ki ga je prišel On prinesti.

   Draga sestra, brat, naj v tej sveti noči tvoje srce izbruhne od velikega veselja! Skupaj opevajmo Jezusovo vstajenje: »Pojte mu, daljne dežele, reke in planjave, puščave in gore … pojte Gospodu življenja, ki vstaja iz groba, svetlejši kot tisoč sonc. Ljudstva, ki jih je zdrobilo zlo in pretolkle krivice, ljudstva brez kraja, mučena ljudstva, odpustite nocoj pevce obupa. Mož bolečin ni več v ječi: predrl je zid, hiti k vam. Naj se v temi rodi nepričakovani krik: živi, vstal je! In vi, bratje in sestre, majhni in veliki … vi, v naporu življenja, vi, ki se počutite nevredni, da bi peli … nov plamen naj gre skozi vaša srca, nova svežina naj prešine vaše glasove. To je Gospodova Velika noč, bratje in sestre, to je praznik živih« (J-Y. Quellec, Dieu face nord, Ottignies 1998, 85-86).

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-03/papez-francisek-ozrimo-se-vanj-sprejmimo-jezusa-boga-zivljenj.html

   Odgovori
2. Miro says:

   30. marca, 2024 at 22:01

   VELIKONOČNO VOŠČILO SLOVENSKIH ŠKOFOV

   »KAJ IŠČETE ŽIVEGA MED MRTVIMI? NI GA TUKAJ, TEMVEČ JE BIL OBUJEN … PRED VAMI POJDE V GALILEJO, TAM GA BOSTE VIDELI.«

   Do velikonočnega jutra so se človeški koraki končevali ob grobu, nepreklicno so se iztekli v smrt, v grob, v konec. Pa tudi koraki živih, ki so žalovali za pokojnimi, so vodili do groba. Tam so obstali pred neizprosnim »zakaj« in pred bolečino ob izgubi, brez upanja in brez prihodnosti.

   Tudi v velikonočnem jutru so koraki žena in učencev vodili do groba. Tam so obstali. Zbegani. Prestrašeni. Kakor je človek prestrašen pred smrtjo in še bolj pred praznim grobom.

   Potem pa so slišali vprašanje: Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. Zadnja trdna resnica njihovega odnosa z Jezusom je bila, da so ga na veliki petek proti večeru položili v grob in k njegovemu vhodu zavalili velik kamen. Sedaj pa slišijo, da je bil obujen. In obenem povabilo, naj gredo v Galilejo. Tam ga bodo videli. Tam, kjer se je vse začelo.

   Povabil jih je na kraje, kjer je vstopil v njihova življenja. Od groba jih je povabil v čase srečanja, ko so bili pripravljeni vse zapustiti, samo da bi mogli hoditi za njim; da bi mogli biti del njegovega življenja in da bi on bil njihovo vse. Vrniti so se morali na kraje, kjer so v njegovih besedah spoznali, da je v njih življenje. Povabil jih je na tiste gore, kjer so začeli spoznavati kraljestvo in kjer so ob doživetju spremenjenja hoteli postaviti šotore, da bi mistična bližina trajala.

   Jezus tudi nas vabi, naj ne ostajamo ob naših grobovih, naj se ne pogovarjamo o teži kamnov, naj se ne predajamo obupu nad življenjem, nad seboj, nad Bogom. Vabi nas, naj se tudi mi podamo v svojo Galilejo. Tja, kjer smo prvič bolj s srcem kot ušesi zaslišali povabilo: Hodi za menoj. In smo šli za Njim. Ker je v njem življenje, ker je življenje luč ljudi in ker luč sveti v temi.

   Dragi dobri ljudje. Ob tej veliki noči vem želim, da bi prepoznali Boga, ki hodi z vami, in vas vabi k polnosti življenja. Pojdite za njim in skupaj z brati in sestrami pojte: Aleluja.

   Vsem voščim blagoslovljeno veliko noč.

   Msgr. Stanislav Zore
   Ljubljanski nadškof metropolit

   https://katoliska-cerkev.si/velikonocno-voscilo-slovenskih-skofov-2024

   Odgovori
3. Miro says:

   30. marca, 2024 at 8:06

   VELIKA SOBOTA

   VELIKA SOBOTA JE DAN CELODNEVNEGA ČAŠČENJA JEZUSA V BOŽJEM GROBU, KAMOR JE BIL PRENESEN NA VELIKI PETEK. BLAGOSLOV VELIKONOČNIH JEDIL IMA POSEBNO SIMBOLIKO.

   Praznovanje velike sobote se začne z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imajo poseben pomen blagoslov ognja, hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši beremo več svetopisemskih besedil kakor običajno, ki predstavljajo odrešenjsko zgodovino. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij. Škofje in duhovniki odraslim katehumenom podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo, ki so krst, obhajilo in birma.

   O veliki soboti več na: https://katoliska-cerkev.si/velika-sobota

   Odgovori
   • Miro says:

     30. marca, 2024 at 8:09

     JEZUS NAZAREČAN, KRIŽANI, JE VSTAL

     IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 16,1-7)

     Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odválil kamen ter sédel nanj. Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in bili kakor mrtvi. Angel pa je nagovóril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Ónidve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«

     VELIKA SOBOTA

     Ženi gresta h grobu, žene ju ljubezen, čeprav se morda bojita, da bo njuna pot zaman, saj velik kamen zapira vhod v Jezusov grob. Pot teh dveh žena je tudi naša pot. Zdi se, da se bo na njej vse raztreščilo ob kamen in tako se lahko prikrade ideja, da je razočaranje upanja, temni zakon življenja.

     Vendar pa danes odkrijemo, da naša pot ni zaman, da ne udari ob kamen, ki je pred grobom. En stavek pretrese ženi in spremeni zgodovino: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel!

     Vprašujem pa se: Zakaj mi tolikokrat mislimo, da je vse brez smisla, da nihče ne more odvaliti naših kamnov? Zakaj popuščamo sprijaznjenosti in neuspehu? Zame je Velika noč praznik odstranjevanja kamnov. Bog odstranjuje najtrše kamne, na katerih se lomijo upanja in pričakovanja: smrt, greh, strah, posvetnost. Človeška zgodovina se ne konča pri kamnu pred grobom, saj danes odkrije ‘živi kamen’ vstalega Jezusa. Mi, kot Cerkev, smo sezidani na Njem in tudi takrat, ko izgubimo pogum, ko smo skušani, da bi vse sodili na podlagi naših neuspehov, On pride, da bi stvari naredil nove, da bi postavil na glavo naša razočaranja. Vsakdo je ta večer poklican ponovno najti v Živečem tistega, ki s srca odstranjuje najtežje kamne. Predvsem se vprašajmo: kateri je moj kamen, ki ga je potrebno odvaliti, kako se imenuje?

     Pogosto je to kamen, ki preprečuje upanje, kamen nezaupanja. Ko se da prostor ideji, da gre vse narobe in da slabemu nikoli ni konca, se vdamo in verjamemo, da je smrt močnejša od življenja ter postanemo cinični in posmehljivi, prinašalci nezdrave malodušnosti. Kamen na kamen gradimo znotraj nas spomenik nezadovoljstvu, grob upanja. S tem, ko se pritožujemo nad življenjem, storimo, da življenje postane odvisno od pritoževanj in duhovno bolno. Tako se prikrade neke vrste psihologija groba: vsaka stvar se konča tam, brez upanja, da bi odšla od tam živa. Vendar pa je prisotna glavna trditev velike noči: Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel!

     Gospod ne prebiva v sprijaznjenosti. Vstal je, ni ga tam; ne išči ga tam, kjer ga ne boš nikoli našel: ni Bog mrtvih, ampak živih. Ne pokoplji upanja!

     Obstaja še drug kamen, ki pogosto zapečati srce: kamen greha. Greh zavaja, obljublja lahke in takojšnje stvari, blaginjo in uspeh, vendar pa potem v notranjosti pušča osamljenost in smrt. Greh je iskati življenje med mrtvimi, smisel življenja v stvareh, ki minejo. Zakaj se ne odločiš pustiti tistega greha, ki kakor kamen pri vhodu srca preprečuje božanski luči, da bi vstopila?

     Vrnimo se k ženama, ki sta pri Jezusovemu grobu. Pred odvaljenim kamnom in praznim grobom sta osupli; evangelij pravi, da sta se, ko sta zagledali angela, ‘prestrašili’. Nimata poguma. Kolikokrat se zgodi tudi nam: raje ostajamo zabubljeni v svoje omejenosti, se zatekamo v svoje strahove. To je nenavadno: zakaj to počnemo? Pogosto zato, ker smo v zaprtosti in žalosti mi tisti, ki smo glavni, saj je lažje ostati sam v temnih sobah srca, kot pa da bi se odprli Gospodu. In vendar je le On tisti, ki nas ponovno dvigne. Gospod nas kliče, naj se dvignemo, naj ponovno vstanemo na njegovo Besedo, naj gledamo kvišku in verujemo, da smo ustvarjeni za Nebo, ne za zemljo; za višave življenja, ne za nižave smrti.

     Bog želi, naj gledamo na življenje tako, kot ga gleda On, ki vedno v vsakem izmed nas vidi srčiko lepote, ki ne more biti odstranjena. Ne boj se, torej: Gospod ljubi to tvoje življenje, tudi takrat, ko se ga ti bojiš gledati in vzeti v roke. Na veliko noč ti kaže, kako ga ljubi: do te mere, da ga prehodi v celoti, da izkusi tesnobo, zapuščenost, smrt in pekel, zato, da bi od tam izstopil zmagovit in ti dejal: ‘Nisi sam, zaupaj vame!’

     Ne ostanimo prestrašeni, s pogledom, uprtim v tla, glejmo vstalega Jezusa: njegov pogled nam vliva upanje, saj nam pravi, da smo vedno ljubljeni in da ne glede na to, kaj vse lahko ušpičimo, se njegova ljubezen ne spremeni. To je neizpodbitna življenjska gotovost: njegova ljubezen se ne spremeni. Vprašajmo se: kam gledam v življenju? Ali zrem nagrobna okolja ali iščem Živega?

     Velika noč nas uči, da se vernik na pokopališču ustavi malo časa, saj je poklican, da bi šel Živemu naproti. Vprašajmo se: v katero smer hodim v življenju? Včasih smo usmerjeni vedno in samo k našim težavam, ki jih nikoli ne manjka, in gremo h Gospodu le zato, da bi nam pomagal. Vendar pa so tako naše potrebe tiste, ki nas usmerjajo, in ne Jezus. In vedno gre za iskanje Živega med mrtvimi. Kolikokrat se po tem, ko smo srečali Gospoda, vrnemo med mrtve, se vrtimo okrog samih sebe, pogrevamo obžalovanja, kesanje, rane in nezadovoljstva, ne da bi dopustili, da bi nas Vstali spremenil.

     Dajmo Živemu glavni prostor v življenju. Prosimo za milost, da se ne bi pustili nositi toku, morju problemov; da se ne bi lomili ob kamnih greha in čereh nezaupanja in strahu. Iščimo Njega, v vsem in pred vsem. Z Njim bomo vstali.

     Pridi in poglej, Ervin Mozetič

     https://portal.pridi.com/2024/03/25/30-marec-velika-sobota/

     Odgovori
4. Miro says:

   30. marca, 2024 at 8:05

   VELIKA SOBOTA

   VELIKA SOBOTA JE DAN CELODNEVNEGA ČAŠČENJA JEZUSA V BOŽJEM GROBU, KAMOR JE BIL PRENESEN NA VELIKI PETEK. BLAGOSLOV VELIKONOČNIH JEDIL IMA POSEBNO SIMBOLIKO.

   Praznovanje velike sobote se začne z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imajo poseben pomen blagoslov ognja, hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši beremo več svetopisemskih besedil kakor običajno, ki predstavljajo odrešenjsko zgodovino. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij. Škofje in duhovniki odraslim katehumenom podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo, ki so krst, obhajilo in birma.

   O veliki soboti več na: https://katoliska-cerkev.si/velika-sobota

   JEZUS NAZAREČAN, KRIŽANI, JE VSTAL

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 16,1-7)

   Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odválil kamen ter sédel nanj. Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in bili kakor mrtvi. Angel pa je nagovóril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Ónidve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«

   VELIKA SOBOTA

   Ženi gresta h grobu, žene ju ljubezen, čeprav se morda bojita, da bo njuna pot zaman, saj velik kamen zapira vhod v Jezusov grob. Pot teh dveh žena je tudi naša pot. Zdi se, da se bo na njej vse raztreščilo ob kamen in tako se lahko prikrade ideja, da je razočaranje upanja, temni zakon življenja.

   Vendar pa danes odkrijemo, da naša pot ni zaman, da ne udari ob kamen, ki je pred grobom. En stavek pretrese ženi in spremeni zgodovino: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel!

   Vprašujem pa se: Zakaj mi tolikokrat mislimo, da je vse brez smisla, da nihče ne more odvaliti naših kamnov? Zakaj popuščamo sprijaznjenosti in neuspehu? Zame je Velika noč praznik odstranjevanja kamnov. Bog odstranjuje najtrše kamne, na katerih se lomijo upanja in pričakovanja: smrt, greh, strah, posvetnost. Človeška zgodovina se ne konča pri kamnu pred grobom, saj danes odkrije ‘živi kamen’ vstalega Jezusa. Mi, kot Cerkev, smo sezidani na Njem in tudi takrat, ko izgubimo pogum, ko smo skušani, da bi vse sodili na podlagi naših neuspehov, On pride, da bi stvari naredil nove, da bi postavil na glavo naša razočaranja. Vsakdo je ta večer poklican ponovno najti v Živečem tistega, ki s srca odstranjuje najtežje kamne. Predvsem se vprašajmo: kateri je moj kamen, ki ga je potrebno odvaliti, kako se imenuje?

   Pogosto je to kamen, ki preprečuje upanje, kamen nezaupanja. Ko se da prostor ideji, da gre vse narobe in da slabemu nikoli ni konca, se vdamo in verjamemo, da je smrt močnejša od življenja ter postanemo cinični in posmehljivi, prinašalci nezdrave malodušnosti. Kamen na kamen gradimo znotraj nas spomenik nezadovoljstvu, grob upanja. S tem, ko se pritožujemo nad življenjem, storimo, da življenje postane odvisno od pritoževanj in duhovno bolno. Tako se prikrade neke vrste psihologija groba: vsaka stvar se konča tam, brez upanja, da bi odšla od tam živa. Vendar pa je prisotna glavna trditev velike noči: Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel!

   Gospod ne prebiva v sprijaznjenosti. Vstal je, ni ga tam; ne išči ga tam, kjer ga ne boš nikoli našel: ni Bog mrtvih, ampak živih. Ne pokoplji upanja!

   Obstaja še drug kamen, ki pogosto zapečati srce: kamen greha. Greh zavaja, obljublja lahke in takojšnje stvari, blaginjo in uspeh, vendar pa potem v notranjosti pušča osamljenost in smrt. Greh je iskati življenje med mrtvimi, smisel življenja v stvareh, ki minejo. Zakaj se ne odločiš pustiti tistega greha, ki kakor kamen pri vhodu srca preprečuje božanski luči, da bi vstopila?

   Vrnimo se k ženama, ki sta pri Jezusovemu grobu. Pred odvaljenim kamnom in praznim grobom sta osupli; evangelij pravi, da sta se, ko sta zagledali angela, ‘prestrašili’. Nimata poguma. Kolikokrat se zgodi tudi nam: raje ostajamo zabubljeni v svoje omejenosti, se zatekamo v svoje strahove. To je nenavadno: zakaj to počnemo? Pogosto zato, ker smo v zaprtosti in žalosti mi tisti, ki smo glavni, saj je lažje ostati sam v temnih sobah srca, kot pa da bi se odprli Gospodu. In vendar je le On tisti, ki nas ponovno dvigne. Gospod nas kliče, naj se dvignemo, naj ponovno vstanemo na njegovo Besedo, naj gledamo kvišku in verujemo, da smo ustvarjeni za Nebo, ne za zemljo; za višave življenja, ne za nižave smrti.

   Bog želi, naj gledamo na življenje tako, kot ga gleda On, ki vedno v vsakem izmed nas vidi srčiko lepote, ki ne more biti odstranjena. Ne boj se, torej: Gospod ljubi to tvoje življenje, tudi takrat, ko se ga ti bojiš gledati in vzeti v roke. Na veliko noč ti kaže, kako ga ljubi: do te mere, da ga prehodi v celoti, da izkusi tesnobo, zapuščenost, smrt in pekel, zato, da bi od tam izstopil zmagovit in ti dejal: ‘Nisi sam, zaupaj vame!’

   Ne ostanimo prestrašeni, s pogledom, uprtim v tla, glejmo vstalega Jezusa: njegov pogled nam vliva upanje, saj nam pravi, da smo vedno ljubljeni in da ne glede na to, kaj vse lahko ušpičimo, se njegova ljubezen ne spremeni. To je neizpodbitna življenjska gotovost: njegova ljubezen se ne spremeni. Vprašajmo se: kam gledam v življenju? Ali zrem nagrobna okolja ali iščem Živega?

   Velika noč nas uči, da se vernik na pokopališču ustavi malo časa, saj je poklican, da bi šel Živemu naproti. Vprašajmo se: v katero smer hodim v življenju? Včasih smo usmerjeni vedno in samo k našim težavam, ki jih nikoli ne manjka, in gremo h Gospodu le zato, da bi nam pomagal. Vendar pa so tako naše potrebe tiste, ki nas usmerjajo, in ne Jezus. In vedno gre za iskanje Živega med mrtvimi. Kolikokrat se po tem, ko smo srečali Gospoda, vrnemo med mrtve, se vrtimo okrog samih sebe, pogrevamo obžalovanja, kesanje, rane in nezadovoljstva, ne da bi dopustili, da bi nas Vstali spremenil.

   Dajmo Živemu glavni prostor v življenju. Prosimo za milost, da se ne bi pustili nositi toku, morju problemov; da se ne bi lomili ob kamnih greha in čereh nezaupanja in strahu. Iščimo Njega, v vsem in pred vsem. Z Njim bomo vstali.

   Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2024/03/25/30-marec-velika-sobota/

   Odgovori
5. Miro says:

   30. marca, 2024 at 8:02

   KRIŽEV POT V KOLOSEJU. PAPEŽEVE MEDITACIJE: MOLITEV Z JEZUSOM NA KRIŽEVEM POTU

   Meditacije za letošnji Križev pot v Koloseju je napisal papež Frančišek z naslovom Molitev z Jezusom na križevem potu, ki v uvodu pravi: »Gospod Jezus, gledamo tvoj križ in se zavedamo, da si za nas dal vse. Ta čas posvečamo tebi. Želimo ga preživeti blizu tebe, ki si od Getsemanija do Kalvarije molil. V letu molitve se ti pridružujemo na tvoji poti molitve.«

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-03/krizev-pot-v-koloseju-papezeve-meditacije-molitev-z-jezusom.html

   Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

   Odgovori
6. Miro says:

   29. marca, 2024 at 10:00

   VELIKI PETEK

   VELIKI PETEK JE DAN JEZUSOVEGA TRPLJENJA IN SMRTI NA KRIŽU.

   Simbolika velikega petka predstavlja namero in razpoloženje, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca.

   Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ni svete maše. Pri bogoslužju ob 15. uri, ko obhajamo spomin na Jezusovo smrt na križu, molimo križev pot. Obredi velikega petka, so najstarejša in najbolj častitljiva dediščina starokrščanskega bogoslužja in pobožnosti.

   Opravilo velikega petka ima tri dele. Sveto opravilo se začne v tišini s počastitvijo razgrnjenega oltarja, ki predstavlja Kristusa, oropanega človeškega dostojanstva, ki so mu vzeli vse in ki je na križu občutil zapuščenost. Ko glavni mašnik pred oltarjem na tla leže na obraz verniki pokleknejo in nekaj trenutkov tiho molijo. Zatem prisluhnejo Božji besedi.
   Po berilih se posluša poročilo evangelista Janeza o Jezusovem trpljenju in smrti, ki je uničila človekovo smrt in odprla pot v poveličano življenje pri Očetu. Po križu so odprta vrata v nebo.

   V prvem je opravilo Božje besede, med katerim beremo pasijon ali poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija ter med drugim prosimo za sodobno družbo in njene voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe kot tudi za odnose z judovsko skupnostjo. V drugem delu častimo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja, v tretjem pa je obhajilni obred. Duhovnik že posvečene svete hostije, ki jih je prinesel iz ječe, kamor jih je odnesel na veliki četrtek, po koncu obreda odnese na novo mesto, tokrat v t. i. Božji grob.

   Čeprav ima veliki petek noto žalovanja, ne smemo spregledati, da imata svoj smisel tudi veselje in upanje. Tudi na ta dan, tako kot na cvetno nedeljo, naj bi prevladovala misel na Kristusovo zmago. Na to nakazuje tudi rdeča mučeniška barva, ki jo uporabljamo pri bogoslužju in spominja na zmago, zaradi katere ima mučeništvo svoj pomen.

   V Katoliški Cerkvi na veliki petek velja strogi post.

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/veliki-petek2022

   MOLIMO TE, KRISTUS, IN TE HVALIMO, KER SI S SVOJIM KRIŽEM SVET ODREŠIL!

   Odgovori
   • Miro says:

     29. marca, 2024 at 10:10

     TRPLJENJE NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA

     IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 18,1-19,42)

     Tisti čas je Jezus s svojimi učenci odšel čez potok Cédron; tam je bil vrt, v katerega so šli on in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazaréčana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel ›Jaz sem,‹ so stopili nazaj in padli na tla.

     Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazaréčana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: ›Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgúbil.‹ Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« Tedaj so vojaki iz čete, poveljnik in judovski stražarji zgrabili Jezusa in ga zvezali. Peljali so ga najprej k Hánu; bil je namreč tast Kájfu, ki je bil tisto leto véliki duhovnik. Prav Kájfa pa je Judom svetoval: ›Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.‹

     Simon Peter in neki drug učenec sta šla za Jezusom. Tisti učenec se je poznal z vélikim duhovnikom in je šel z Jezusom na dvorišče vélikega duhovnika, Peter pa je ostal zunaj pri vratih. Óni drugi učenec, ki se je poznal z vélikim duhovnikom, je šel ven, se pogovoril z vratarico in peljal Petra noter. Tedaj je dekla, ki je bila vratarica, rekla Petru: »Kaj nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?« On je dejal: »Nisem.« Služabniki in stražarji so stali tam; pripravili so žerjavico, ker je bil mraz, in se greli. Tudi Peter je stal med njimi in se grel.

     Véliki duhovnik je tedaj vprašal Jezusa o njegovih učencih in njegovem nauku. Jezus mu je odgovoril: »Javno sem govóril pred ljudmi. Vselej sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, na skrivnem pa nisem povedal ničesar. Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim povedal, saj vedo, kaj sem rekel.« Ko je Jezus to rekel, ga je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« Jezus mu je odgovoril: »Če sem nápačno rekel, dokaži, da nápačno; če pa prav, zakaj me tepeš?« Nato ga je Hána zvezanega poslal k vélikemu duhovniku Kájfu.

     Simon Peter pa je stal in se grel. Rekli so mu: »Mar nisi tudi ti izmed njegovih učencev?« Tajil je in rekel: »Nisem.« Eden izmed služabnikov vélikega duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je Peter odsekal uho, je dejal: »Ali te nisem videl z njim na vrtu?« Peter je spet zanikal; in takoj je petelin zapel.

     Od Kájfa so torej Jezusa peljali v sodno hišo. Bilo je zgodaj zjutraj. Sami niso šli v sodno hišo, da se ne bi omadeževali, ampak bi smeli jesti velikonočno jagnje. Pilat je prišel ven k njim in rekel: »Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?« Odgovorili so in mu rekli: »Ko ne bi bil hudodelec, bi ti ga ne bili izročili.« Tedaj jim je Pilat dejal: »Vzemite ga in ga sodíte po svoji postavi.« Judje so mu rekli: »Mi ne smemo nikogar usmrtiti.« S tem se je izpolnila Jezusova beseda, s katero je napovedal, kakšne smrti bo umrl. Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovóril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovóril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si vendarle kralj.« Jezus je odgovóril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem se rodil in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« Pilat mu je rekel: »Kaj je resnica?«

     Ko je to dejal, je šel spet ven k Judom in jim rekel: »Jaz ne najdem na njem nobene krivde. Toda pri vas je navada, da vam za veliko noč izpustim enega človeka. Hočete torej, da vam izpustim judovskega kralja?« Spet so zavpili: »Ne tega, ampak Barába!« Barába pa je bil razbojnik. Tedaj je Pilat vzel Jezusa in ga dal bičati. Vojaki so spletli iz trnja krono, mu jo dali na glavo in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. In stopali so k njemu in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« in ga udarjali. Pilat je šel spet ven in jim rekel: »Glejte, pripeljem vam ga ven, da boste spoznali, da ne najdem na njem nobene krivde.«

     Jezus je torej prišel ven. Imel je trnovo krono in škrlaten plašč. Pilat jim je rekel: »Glejte, človek!« Ko so ga véliki duhovniki in služabniki videli, so zavpili: »Križaj ga, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vzemite ga vi in ga križajte, jaz namreč ne najdem krivde na njem.« Judje so mu odgovorili: »Mi imamo postavo in po postavi mora umreti, ker se je imel za Božjega Sina.«

     Ko je Pilat slišal te besede, se je še bolj zbal. Spet je šel v sodno hišo in rekel Jezusu: »Od kod si ti?« Jezus pa mu ni dal odgovora. Tedaj mu je Pilat rekel: »Z mano ne govoriš? Ne veš, da imam oblast, da te oprostim, in oblast, da te križam?« Jezus mu je odgovóril: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, ko bi ti ne bilo dano od zgoraj. Zato ima večji greh tisti, ki me je tebi izróčil.« Odtlej se je Pilat trudil, da bi ga opróstil.

     Judje pa so zavpili: »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj. Vsak, kdor se ima za kralja, se upira cesarju.« Ko je Pilat slišal te besede, je dal Jezusa pripeljati ven. Sédel je na sodni stol na kraju, ki se imenuje Litóstrotos, po hebrejsko Gabatá. Bil pa je dan pripravljanja na veliko noč, okrog poldne. In Pilat je rekel Judom: »Glejte, vaš kralj!« Oni pa so zavpili: »Proč z njim, proč z njim, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vašega kralja naj križam?« Véliki duhovniki so odgovorili: »Nimamo kralja razen cesarja!« Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan. Vzeli so torej Jezusa.

     Nesel si je križ in šel proti kraju, ki se imenuje Kraj lobanje, po hebrejsko Gólgota. Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. Pilat je napravil tudi napis in ga postavil na križ. Napisano pa je bilo: ›Jezus Nazaréčan, judovski kralj.‹ Ta napis je bralo veliko Judov, ker je bil kraj, kjer so križali Jezusa, blizu mesta, in je bilo napisano hebrejsko, latinsko in grško. Judovski véliki duhovniki so tedaj govorili Pilatu: »Ne piši: ›Judovski kralj‹, ampak da je on rekel: ›Judovski kralj sem.‹« Pilat je odvrnil: »Kar sem napisal, sem napisal.«

     Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,« da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: ›Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.‹ In vojaki so to storili.

     Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Ker je Jezus vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizóp in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil.

     (Pokleknemo in ostanemo nekaj trenutkov v sveti tihoti.)

     Ker je bil dan pripravljanja na praznik in zato, da telesa čez soboto ne bi ostala na križu (kajti tisto soboto je bil velik praznik), so Judje prosili Pilata, naj bi jim strli noge in jih sneli. Prišli so torej vojaki in strli noge prvemu in drugemu, ki sta bila križana z Jezusom. Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda. Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo: Nobena izmed njegovih kosti se ne bo zlomila. In spet drugo Pismo pravi: Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.

     Potem je Jožef iz Arimatêje, ki je bil Jezusov učenec, toda iz strahu pred Judi na skrivaj, prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovôlil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodém, tisti, ki je najprej ponoči prišel k Jezusu, in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in alóje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povôji, kakor imajo Judje navado pokopavati. Na kraju, kjer je bil Jezus križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položèn. Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja.

     VELIKI PETEK

     To, kar smo ravnokar znova poslušali, je pripoved o največjem zlu, ki je kdaj bilo storjeno na zemlji. Vedno znova pa se vprašujem kakšni so bili učinki Kristusove smrti? Najvažnejši učinki so da smo opravičeni po veri vanj, spravljeni in v miru z Bogom, polni upanja na večno življenje.

     Je pa še en učinek, ki nam ga sedanji položaj pomaga dojeti še prav posebej. Kristusov križ je spremenil smisel bolečine in človeškega trpljenja. Vsakega trpljenja, telesnega in duševnega. Ni več kazen, prekletstvo. Odrešeno je v svoji korenini, odkar ga je Božji Sin vzel nase. Kaj je najzanesljivejši dokaz, da pijača, ki ti jo nekdo ponuja, ni zastrupljena? Če sam pije pred teboj iz iste čaše. Tako je storil Bog: na križu je vpričo vsega sveta spil kelih bolečine vse do gošče na dnu. Tako je pokazal, da ta kelih ni zastrupljen, ampak da ima na dnu biser.

     In to ne velja le za bolečino vernika, ampak za vsako človeško bolečino. On je umrl za vse. »Ko bom povzdignjen z zemlje,« je rekel, » bom vse pritegnil k sebi!«. Vse, ne le nekatere!

     In tako je tudi danes. Epidemija nas je prebudila iz še večje nevarnosti, ki so ji bili vedno izpostavljeni posamezniki in človeštvo, to je privida vsemogočnosti. Zadošča drobcen in brezobličen delček narave, virus, da se spomnimo svoje umrljivosti, da nas vojaška sila in tehnologija ne zmoreta rešiti.

     Medtem ko je slikar James Thornhill delal poslikave v stolnici sv. Pavla v Londonu, ga je v nekem trenutku obšlo tako navdušenje nad neko svojo fresko, da ni opazil, da je, ko se je odmikal, da bi jo bolje videl, prišel na rob odra in skoraj padel v prepad. Zgroženi pomočnik je vedel, da bi krik samo še pospešil katastrofo. Ne da bi dvakrat pomislil, je pomočil čopič v barvo in ga zagnal v sredo freske. Mojster je osupel skočil naprej. Njegovo delo je bilo poškodovano, on pa je bil rešen.

     Tako dela včasih z nami Bog: prevrne naše načrte in naš mir, da nas reši pred breznom, ki ga ne vidimo. Toda pozor, da se ne bi varali. Ni Bog isti, ki je s virusom zagnal čopič na fresko naše napuhnjene tehnološke civilizacije. Bog je naš zaveznik, ne virusov! »Da, Bog »trpi« kakor vsak oče, kakor vsaka mati. Ko bomo nekega dne to odkrili, nas bo sram za vse obtožbe, ki smo mu jih namenili v življenju. Bog je soudeležen pri naši bolečini, da jo premaga. »Ker je Bog nadvse dober,« je zapisal sv. Avguštin, »ne bi nikoli dopustil, da bi kakršnokoli zlo bivalo v njegovih delih, če ne bi bil tako vsemogočen in dober, da celo iz zla naredi dobro.«

     Mar je Bog Oče hotel smrt svojega Sina na križu, da bi iz tega izpeljal dobro? Nikakor, samo dopustil je, da je človeška svoboda šla svojo pot in jo potem uporabil, da je služila njegovemu načrtu, ne pa načrtu ljudi.

     Ko so v puščavi Hebrejce pikale strupene kače, je Bog ukazal Mojzesu, naj na drog dvigne bronasto kačo, in kdor jo je pogledal, ni umrl. Jezus pravi: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje«. Tudi nas je v tem času pičila nevidna strupena »kača«. Glejmo njega, ki je bil za nas »povzdignjen« na križ. Počastimo ga za nas in za ves človeški rod. Kdor ga gleda z vero, ne umre. In če umre, bo to samo zato, da vstopi v večno življenje.

     »Po treh dneh bom vstal,« je napovedal Jezus. Tudi mi bomo po teh dnevih, za katere upamo, da bodo kratki, vstali in zapustili grobove, kar so postali naši domovi. Ne zato, da bi se vrnili v staro življenje kakor Lazar, ampak v novo življenje kakor Jezus. Bolj bratsko življenje, bolj človeško. Bolj krščansko!

     Pridi in poglej, Ervin Mozetič

     https://portal.pridi.com/2024/03/25/29-marec-veliki-petek/

     Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

     Odgovori
7. Miro says:

   29. marca, 2024 at 9:50

   PAPEŽ VODIL SVETO MAŠO GOSPODOVE ZADNJE VEČERJE V ŽENSKEM ZAPORU REBIBBIA V RIMU

   PAPEŽ FRANČIŠEK JE NA VELIKI ČETRTEK VODIL SVETO MAŠO GOSPODOVE ZADNJE VEČERJE V ŽENSKEM ZAPORU REBIBBIA V RIMU.

   Po homiliji je umil noge 12 od 370 žensk, ki so trenutno zaprte tukaj. Po sveti maši se je papež Frančišek srečal z zapornicami in vodstvenim osebjem zavoda.

   Več o homiliji na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-03/papez-vodil-sveto-maso-gospodove-zadnje-vecerje-v-zenskem-zaporu.html

   Odgovori
   • Miro says:

     29. marca, 2024 at 9:59

     PRIDIGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA PRI VEČERNI SVETI MAŠI NA VELIKI ČETRTEK

     https://katoliska-cerkev.si/pridiga-nadskofa-stanislava-zoreta-pri-vecerni-sveti-masi-na-veliki-cetrtek2024

     Na tej spletni strani so tudi nagovori drugih slovenskih škofov na veliki četrtek.

     Odgovori
8. Miro says:

   28. marca, 2024 at 17:32

   SVETI OČE MED KRIZMENO MAŠO: SKRUŠENOST JE PROTISTRUP ZA ZAKRKNJENOST SRCA

   PAPEŽ FRANČIŠEK JE NA VELIKI ČETRTEK DOPOLDAN V BAZILIKI SV. PETRA OBHAJAL KRIZMENO MAŠO Z OKOLI 1500 DUHOVNIKI IN 2500 VERNIKI.

   Med homilijo je spregovoril o skrušenosti srca ter poudaril, da vsako notranje prerojenje vedno izhaja iz srečanja med našo bedo in Gospodovim usmiljenjem. Duhovnikom se je zahvalil za njihovo odprto in učljivo srce, za njihov trud in solze ter zato, da prinašajo
   »čudež Božjega usmiljenja bratom in sestram našega časa«.

   Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-03/sveti-oce-med-krizmeno-maso-skrusenost-je-protistrup-za-zakrknj.html

   Odgovori
9. Miro says:

   28. marca, 2024 at 12:06

   VELIKI ČETRTEK

   VELIKI ČETRTEK JE DAN EVHARISTIJE IN POSTAVITVE DUHOVNIŠKE SLUŽBE. NA TA DAN PRAZNUJEMO OBHAJANJE JEZUSOVE ZADNJE VEČERJE Z APOSTOLI, KI JE USTANOVITEV ZAKRAMENTA EVHARISTIJE IN TUDI ZAPOVEDI LJUBEZNI TER SLUŽENJA DRUG DRUGEMU.

   PRAZNOVANJE JEZUSOVE ZADNJE VEČERJE Z UČENCI

   Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Omejeni prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem. Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali mašo. Evharistija je zakrament Božje ljubezni do ljudi in zakrament edinosti Cerkve, z njo pa se uresničuje tudi edinost Božjega ljudstva. Pri evharistiji se spominjamo smrti in vstajenja Kristusa. Kristus je na veliki četrtek postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem (prim. Jn 13,1–20).

   Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo za zakrament mašniškega posvečenja.

   Več o velikem četrtku na: https://katoliska-cerkev.si/veliki-cetrtek-prazniki24

   Odgovori
   • Miro says:

     28. marca, 2024 at 12:08

     IZKAZAL JIM JE LJUBEZEN DO KONCA

     IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 13,1-15)

     1 Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. 2 Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je, 3 ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, 4 vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. 5 Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. 6 Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« 7 Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« 8 Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« 9 Simon Peter mu reče: »Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!« 10 Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.« 11 Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« 12 Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil: 13 Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem. 14 Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. 15 Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.

     VELIKI ČETRTEK

     Jezus je z umivanjem nog svojim učencem pokazal da je služenje pot, na katero naj se podajo, če hočejo živeti vero vanj in pričevati o njegovi ljubezni.

     S tem, da je apostolom umil noge, je Jezus hotel pokazati način Božjega delovanja do nas. Želel je dati zgled za svojo novo zapoved ljubezni.

     Ljubezen je torej konkretno služenje drugim. Ljubezen niso besede, so dejanja in služenje; ponižno služenje, storjeno v tišini in skritosti.

     Ko je Jezus umil noge učencem in jim rekel, naj tudi sami delajo tako, nas je povabil, naj priznamo svoje pomanjkljivosti in molimo drug za drugega, da bi znali iz srca odpustiti.

     Ljubezen in služenje, pomagati drugim, služiti drugim. Ljubezen je ravno to, da pozabiš nase in misliš na druge. Z umivanjem nog nas Gospod uči biti služabniki, kakor je tudi On bil služabnik nam, vsakemu med nami.

     Posledica ljubezni in služenja je mir. Ustavim pa se pri vprašanju, kako se je čutil mir pri tej prvi sveti maši? Ali se je sploh čutil?

     Juda Iškarijot gotovo ni mogel imeti iskrenega miru. Preganjala ga je misel na trideset srebrnikov, lahek zaslužek. Preganjal ga je nemir zaradi naklepa, da Učenika izda, mogoče ga je preganjalo tudi sovraštvo do Gospoda. Juda je preganjala slaba vest, saj je v globini vedel, da mu Gospod ni naredil nič žalega. Miru torej Juda ni imel in ga ni mogel posredovati.

     Apostol Peter je ostajal pri svojih predstavah. Ni se mogel umiriti ob podobi Odrešenika, ki je vsem služabnik. On bi še vedno imel Odrešenika po svojih predstavah in željah. Najbrž ga je Gospod s svojo držo celo jezil. Zakaj ne sliši njegovih pripomb, kakšen naj bi Odrešenik bil. Vsaj malo bi se lahko potrudil in spremenil.

     Kje so drugi učenci? Zadnja večerja daje precej žalostno podobo. Učenci se zdijo nekam odsotni. Celo izbrana trojka po večerji v vrtu Getsemani zadremlje. Najbrž so na nek način dremali tudi pri zadnji večerji, ker niso mogli dojeti, kaj jim Gospod govori. Mir? Bil je bolj dremež, kot pozdrav. Pozdrav dolgočasja in moč navade.

     Kaj naj torej podelimo mi, ubogi, po 2000 letih. Je sploh kdo imel pri prvi sveti maši mir?

     Dva smo najbrž spregledali. Jezus je ohranil globok notranji mir. Vse je šlo drugače, kot si je najbrž želel. A v popolnem zaupanju Očetu ohranja mir. Ve za izdajstvo, vidi zaspane apostole, spopada se s trmastim Petrom, vendar vse se dogaja v Očetovem naročju. Ker je eno z Očetom, ohranja mir v še tako težkem trenutku.

     Drugi pa je apostol Janez. Če se Jezus naslanja na Očeta, pa se apostol Janez naslanja na Učenika in Gospoda. Ko sloni na njegovih prsih, mu s tem izraža popolno zaupanje. Ne more dojeti vsega, ve le eno in to mu zadošča: Gospod je edini Učitelj in edini Odrešenik. On je Božji sin, ki mu prinaša odrešenje.

     Mir? Tudi danes ga moremo podeliti le, če se naslonimo na Gospodove prsi in v globini priznamo sebi, Njemu in bližnjim, da je On edini Odrešenik in Gospod. Samo v tem zaupanju je mogoč resničen mir. Prosimo za ta dar zaupanja, da bi prejeli mir, ki ga svet ne more dati.

     Pridi in poglej, Ervin Mozetič

     https://portal.pridi.com/2024/03/25/28-marec-veliki-cetrtek/

     Odgovori
10. janez says:

    28. marca, 2024 at 8:19

    Papež Frančišek: Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v naših dejanjih

    Evangelij Ozka vrata Luka 13, 22-30 (Mt 7,13–14.21–23)
    22 Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: 24 »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ 27 toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

    Lukov evangelij Ozka Vrata (prim. Lk 13,22-30) nam predstavlja Jezusa, ki gre skozi mesta in vasi ter tam uči, namenjen v Jeruzalem, kjer bo moral umreti na križu za zveličanje vseh nas. V ta okvir spada vprašanje nekoga, ki ga je namenil (Jezusu), rekoč: ‘Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?’ (v. 23). O tem vprašanju so v tistem času veliko razpravljali, koliko se jih zveliča, koliko ne in so bili zato različni načini razlage Svetega pisma glede tega. Toda Jezus obrne vprašanje, ki cilja bolj na ‘kvantiteto’: ‘je malo teh’ in namesto tega prestavi odgovor na nivo odgovornosti, s povabilom za dobro uporabo sedanjega časa. Reče namreč: ‘Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli’ (v. 24).

    Pravi prehod je za vse, a je ozek
    S temi besedami da Jezus vedeti, da ni vprašanje števila, saj ni nekega dokončnega števila v raju. Ampak gre zato, da že sedaj gremo skozi pravi prehod, ki je za vse, a je ozek. To je ta problem. Jezus nas noče slepiti, rekoč: ‘Bodite mirni, lahko je, zelo lepa avtocesta je in na koncu so velika vrata…’. Ne, Jezus ne govori o tem, pove tako, kot je res, saj je prehod ozek. V kakšnem smislu? V smislu, da je za zveličanje potrebno ljubiti Boga in bližnjega, to pa ni nekaj udobnega! So ‘ozka vrata’, ker je zahtevno, ljubezen je vedno zahtevna, zahteva zavzetost, še več, prizadevanje, torej odločno in vztrajno voljo živeti po evangeliju. Sveti Pavel to imenuje ‘dober boj vere’ (1Tim 6,12). Potrebno je vsakodnevno prizadevanje, celodnevno prizadevanje ljubiti Boga in bližnjega.

    Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih
    Da bi bolje razložil, je Jezus povedal priliko. Je hišni gospodar, ki predstavlja Gospoda. Njegova hiša predstavlja večno življenje, zveličanje. In tukaj se ponovno pojavi podoba vrat. Jezus pravi: ‘Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem za vas, od kod ste‹’ (v. 25). Te osebe se bodo tedaj skušale predstaviti hišnemu gospodarju in hišnega gospodarja spomniti: ‘saj smo jedli s tabo in pili s tabo ter poslušali tvoje nasvete, nauk v javnosti (prim. v. 26). Bil sem, ko si predaval.’ Toda Gospod bo ponovil, da jih ne pozna in jih bo imenoval za ‘delavce krivičnosti’. Tukaj je torej težava! Gospod nas bo prepoznal, ne po naših nazivih. ‘Poglej Gospod, pripadal sem temu združenju, bil sem prijatelj tega in tega monsinjorja, tega in tega kardinala, tistega duhovnika…’ Ne, nazivi nič ne veljajo, nič ne veljajo! Gospod nas bo prepoznal samo po ponižnem življenju, po dobrem življenju, po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih.

    Kristjani smo poklicani vzpostaviti občestvo z Jezusom
    Za nas kristjane to pomeni, da smo poklicani vzpostaviti pravo občestvo z Jezusom tako, da molimo, gremo v Cerkev, prejemamo zakramente ter se hranimo z njegovo Besedo. To nas ohranja v veri, hrani naše upanje, poživlja dejavno ljubezen. In tako z Božjo milostjo lahko in moramo ‘porabiti’ svoje življenje za dobro bratov ter sester in se boriti proti vsaki obliki zla ter krivičnosti.

    Devica Marija – Vrata nebeška
    Naj nam pri tem pomaga Devica Marija. Ona je šla skozi ozka vrata, ki je Jezus. Sprejela ga je z vsem srcem in hodila za njim vsak dan svojega življenja, tudi takrat, ko tega ni razumela, tudi takrat, ko je meč prebodel njeno dušo. Zato ji vzklikamo: ‘Vrata nebeška’. Marija, Vrata nebeška, vrata, ki popolnoma posnemajo Jezusa, torej vrata Božjega srca, ki so zahtevna, a odprta za vse.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 25.8.2019).

    Odgovori