Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.712 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    FATIMSKA MATI BOŽJA

    13. MAJA V KATOLIŠKI CERKVI PRAZNUJEMO FATIMSKO MATI BOŽJO.

    V Fatimi na Portugalskem se je Marija prikazala trem otrokom, Jacinti (Hiacinti), Frančišku in Luciji 13. maja 1917 in potem še vsak mesec do 13. oktobra.

    Nekateri so tem prikazovanjem kmalu verjeli, drugi pa so jim ostro nasprotovali. Cerkvena oblast je začela strogo in natančno preiskovati vedenje otrok, sporočila, prikazni, čudeže, razpoloženje vernih in neverujočih. Raziskava je trajala osem let in 30. oktobra 1930 je leirijski škof Jose Coreira di Silva objavil Pastirski list o češčenju rožnovenske Matere Božje v Fatimi. V njem je zapisal: »Ko sem ponižno klical na pomoč Svetega Duha, v zaupanju na varstvo preblažene Device, v soglasju s svojimi škofijskimi svetovalci izjavljam, da so videnja otrok v dolinici Iria dne 13. maja in vsakega trinajstega dne v mesecu do oktobra 1917 verodostojna. Češčenje naše ljube Gospe fatimske uradno dovoljujem.«

    Več na: https://katoliska-cerkev.si/fatimska-mati-bozja

    Fatimska Mati Božja, prosi za nas!

  2. Miro says:

    NA SVETU BOSTE IMELI STISKO; TODA ZAUPAJTE, JAZ SEM SVET PREMAGAL

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 16,29-33)

    Tisti čas so učenci rekli Jezusu: »Glej, zdaj očitno govoriš in ne pripoveduješ nobene prilike. Zdaj vemo, da vse veš in ne potrebuješ, da bi te kdo vpraševal. Zato verujemo, da si izšel iz Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Zdaj verujete? Glejte, prihaja ura in je že prišla, ko se razkropite vsak v svoj kraj in zapustite mene samega. Vendar nisem sam, ker je Oče z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu boste imeli stisko; toda zaupajte, jaz sem svet premagal.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    STISKA

    Že Jezus nam pove, da je preganjanje “naravno stanje”, tako rekoč življenjski prostor njegovega učenca. Se pa se zaradi tega nima smisla pretirano vznemirjati. Jezus sam nam daje mir sredi tega nenehnega duhovnega boja.

    Na življenje lahko gledamo kot na obveznost – ali kot na dar. Poznam kar nekaj ljudi, ki so si vsakdan spremenili v nenehno sužnost nekemu višjemu “namenu” – brez ozira nase in na svoje potrebe, cilje, čutenje. Pravijo, da živijo za druge, in imajo ob tem brez dvoma herojski občutek. To enačijo z Jezusovim idealom dati življenje za nekoga. V tem “zaganjanju” so lahko silno pravičniški, polni predsodkov in ozki.

    Ampak človek presega kakršenkoli namen, smisel, ki bi si ga dal sam ali pa bi mu ga predstavili drugi. Ustvarjeni smo po božji podobi – smo božji sinovi in hčere. Tega si nam ni treba zaslužiti, to že SMO.

    Žal tudi vero marsikdo razume kot trud posameznika, da se reši sam in tako postane bolj podoben Bogu – kako daleč je to od krščanstva! Ne gre za to, da bi mi postali kakor Bog, to so poskušali doseči z babilonskim stolpom. To je skušal doseči totalitarizem. To je poskušal doseči tehnokratski kapitalizem. Pač pa je Bog postal človek, se približal k nam. In nam tako nedvoumno pokazal, da je naše življenje najprej povabilo. Naj bomo pozorni, da nam zaradi svojega trmastega zaganjanja, da bi se rešili sami, življenje ne uide skozi prste.

    Za Jezusovega učenca je najbolj nevarno, da svoj notranji duhovni boj, boj s svetom kot duhovno stvarnostjo minljivosti in smrti, projicira, prenese drugam: najpogosteje na bližnjega, ali pa tudi na “družbo”. Da svoj boj z grehom spremenim v socialno ali nacionalno vprašanje. Zgodovina Zahoda je nenehno blodenje v tem smislu, samo dežurni krivec je vedno nov: geji in homofobi, čarovnice ali patriarhat, buržoazija ali komunisti …

    Sodobni kristjani pa radi zamenjujejo tisto pristno izkušnjo, ko greš svetu na živce, ker si Jezusova priča, z osuplim pohujšanjem, ki ga občutijo celo neverni ob tistih, ki prisegajo na Jezusa, a živijo po hudiču. Če se brezbožneži zgražajo ob mečkaštvu glede pedofilije ali nezrelem odnosu do financ, to pač ni neupravičen gnus …

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/05/12/ponedeljek-13-majstiska/

  3. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: JEZUS NAM KORAK ZA KORAKOM KAŽE POT V NEBO

    »Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Sedaj pa hočem voščiti lepo nedeljo najstnikom iz Genove. Danes v Italiji in v drugih državah obhajajo slovesni praznik Gospodovega vnebohoda.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra. (po zapisu p. Ivana Hercega DJ – Vatikan)

    Evangelij maše trdi, da je Jezus potem, ko je zaupal apostolom nalogo, da nadaljujejo njegovo delo, »bil vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico« (Mr 16,19). Tako pravi evangelij: »bil je vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico«.

    Jezusova vrnitev k Očetu se nam zdi, ne da se je oddaljil od nas, ampak predvsem, da je prišel pred nami na cilj, ki je nebo. Kot se v gorah vzpenja proti vrhu, se hodi z naporom in končno za ovinkom poti se obzorje odpre in vidimo razgled. Tedaj vse telo ponovno najde moč, da se spopade z zadnjim vzponom. Vse telo, roke, noge, vsaka mišica, se napne in osredotoči na to, da se prispe na vrh.

    In mi, Cerkev, smo ravno to telo, ki ga Jezus, vzet v nebo, vleče s seboj, kakor v navezi. On nam razodeva in sporoča s svojo Besedo in z milostjo zakramentov, lepoto Domovine, proti kateri smo se napotili. Tako se tudi mi, njegovi udje, z veseljem vzpenjamo z Njim, našo glavo, vedoč, da je korak enega, korak za vse in da se nihče ne sme izgubiti ali ostati zadaj, saj smo eno telo (prim. Kol 1,18; 1Kor 12,12-17).

    KORAK ZA KORAKOM, STOPNICO ZA STOPNICO, NAM JEZUS KAŽE POT. KATERI SO TI ODSEKI, KI JIH MORAMO NAPRAVITI?

    Danes nam evangelij pravi: oznanjati evangelij, krščevati, izganjati hude duhove, soočiti se s kačami, ozdravljati bolnike« (prim. Mr 16,16-18). Skratka delati dela ljubezni: darovati življenje, prinašati upanje, vzdržati se vsake hudobije in moralne revščine, na zlo odgovoriti z dobrim, biti blizu tistim, ki trpijo. To se počne korak za korakom. Bolj ko mi delamo tako, bolj se pustimo preoblikovati njegovemu Duhu, in bolj ko sledimo njegovemu zgledu in bolj, kot v gorah, čutimo, da je zrak okoli nas lažji in čistejši, obzorje je širše in cilj je bolj blizu, postanejo besede in dejanja dobra, razum in srce se razširita in dihata.

    Vprašajmo se torej lahko: je živa v meni želja po Bogu, po njegovi brezmejni ljubezni, njegovem življenju in večnem življenju? Ali pa sem malo potlačen in zasidran v stvari, ki minejo, kot je denar, uspeh, užitki? Moja želja po nebesih me osami, me zapre ali pa me vodi k temu, da velikodušno in nesebično ljubim brate in dam čutiti, da smo sopotniki proti Raju?

    Marija, ona, ki je že prišla na cilj, naj nam pomaga hoditi z veseljem skupaj proti slavi Nebes.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-05/papez-francisek-jezus-nam-korak-za-korakom-kaze-pot-v-nebo.html

  4. Miro says:

    SVETNIŠKI PAPEŽ, KI JE BIL NAJBOLJ PREDAN UBOGIM (Aleteia, 12/05/24)

    MED ŠTEVILNIMI PAPEŽI, KI SO BILI SVETNIŠKI MOŽJE, SV. PIJ V. IZSTOPA PO SVOJEM IZJEMNEM ŽIVLJENJU IN PREDANOSTI UBOGIM

    V zgodovini Cerkve obstajajo številni papeži, ki so bili razglašeni za svetnike, in pogosto si ne vzamemo časa, da bi spoznali njihove navdihujoče življenjepise.

    Sv. Pij V. je eden tistih papežev, ki je “ravnal tako, kot je govoril”, ne le kot papež, ampak tudi v času, ko še ni bil izvoljen za rimskega škofa.

    Kot član dominikanskega reda si je “prizadeval, da bi spodbujal udejanjanje meniških kreposti in širil duha svetega ustanovitelja. Sam je bil zgled vsem. Postil se je, delal pokoro, dolge nočne ure preživljal v meditaciji in molitvi, v globoki tišini peš potoval brez ogrinjala, ali pa je svojim tovarišem govoril le o Božjih stvareh.”

    Ko je bil naposled izvoljen za papeža, se je upiral in sprva ni želel sprejeti tolikšne odgovornosti. Popustil je in nato svojo svetost prenašal na nove odgovornosti.

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2024/05/12/svetniski-papez-ki-je-bil-najbolj-predan-ubogim/

    Sv. Pij V., prosi za nas!

  5. Miro says:

    JEZUS PROSI OČETA: “POSVETI JIH V RESNICI.“

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 17,11-19)

    Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogúbil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja. Izróčil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.«

    • Miro says:

      7. VELIKONOČNA NEDELJA

      Jezus prosi Očeta: “Posveti jih v resnici.“ Resnica je pri Bogu in resnica je, kar je Božje. Vse ostalo je utvara in začasno in minljivo. Jezus želi, da bi mi po prejemu Svetega Duha dojeli, kaj je resnično. Ko pa bomo verovali, da je samo Bog svet, pa bomo sposobni oditi v ta minljivi svet oznanjati resnično Svetóst.

      Kaj je resnica?« je vprašal Pilat in to vprašanje se vleče skozi zgodovino sveta, pravzaprav skozi zgodovino vsakega človeškega življenja.

      Resnica ni vedno razvidna, ni jasna, je dostikrat zamegljena, izkrivljena, popačena. In prav tu nosijo velikansko odgovornost sredstva družbenega obveščanja, mediji.

      Papež Frančišek pravi, da je pred desetletji bila večina informacij posredovanih preko tiska, danes so nam informacije še veliko bolj dostopne in vedno več jih je. Novice so bolj živo poudarjene in prikazane, da bi čimbolj osvojile naše misli in sedle v našo notranjost: v naš razum in v našo podzavest. To pa tudi pomeni, da jih ljudje sprejemamo vase z naglico, da o njih ne premišljujemo, ne izbiramo in smo vse manj kritični.

      Papež nas želi spomniti in opozoriti, da smo v tem svetu vedno hitrejšega sporočanja, zlasti po zaslugi digitalnega sprejemanja informacij, priče pojavu »lažnih novic«. To so novice, ki slonijo na neobstoječih ali izkrivljenih podatkih in imajo namen zavajati ljudi in z njimi manipulirati. Njihovo razširjanje je zelo načrtno in je posledica hotenega namena vplivati na naše odločitve glede politike, morale, ekonomije. Vse za korist teh, ki lažne novice ustvarjajo in jih širijo med ljudi.

      Kaj lažne novice povzročajo: zmedo in negotovost med ljudmi. Najprej in najbolj zmedejo dobromisleče, poštene ljudi, ki težko verjamejo, da jim kdo sploh more lagati, ko gre za življenjsko pomembne stvari. Posledično, ko se ljudje zavedo, da so prevarani, tako lažne novice vnašajo v ljudi tesnobo, jezo in razočaranje. Ljudi pahnejo v apatijo. Saj tisti, ki lažejo, tudi vedo, da jim večina ne bo verjela, da ljudje niso tako neumni. Dovolj jim je ljudi razjeziti, jih narediti apatične. Ko pa so ljudje apatični, ta peščica lažnivcev lahko dela, kar hoče.

      Prva avtorica laži je »prekanjena kača«, o kateri govori sveto pismo že na prvih straneh. Njena prva laž je prinesla tragične posledice greha: človek izgubi raj. Ali ne rečemo pogosto, da bi tudi pri nas živeli kot v raju, če bi bilo manj laži, če bi vladala resnica? Strategija prekanjene kače je jasna in ne mislimo, da se ji bo kdaj odpovedala.

      Kolikor bolj se bohoti laž, toliko bolj smo mi kristjani poklicani, da živimo iz resnice, ki je Jezus Kristus. »Jaz sem jim izročil tvoj nauk« smo slišali Jezusa v evangeliju. Jezus moli za sovje učence, da bi vztrajali pri razodetem nauku.

      Jezus ve, da bomo kristjani živeli v krutem svetu, ki je resnici vedno nasproten. Toda če hočemo biti zares Kristusovi, naj se vsak trenutek zavedamo po eni strani nevarnosti, ki nas ogrožajo, po drugi strani pa nenadomestljive moči, ki nam jo daje Bog sam. To je moč Svetega Duha, to so njegovi sedmeri darovi.

      Kristjani imamo to posebno moč, ki nam je ponujena v zakramentih, da iz njih živimo; moč, ki je nimajo nobene sile tega sveta, nobene organizacije in institucije. Tega se moramo zavedati. V tem se razlikujemo od sveta; to pomenijo Jezusove besede, da smo na svetu, a nismo od tega sveta. Svet nas bo zato tudi sovražil – Jezus je to napovedal, nič ne skriva, nič ne olepšuje naše usode. Jasno nam pove, kaj nas čaka. Toda z isto vnemo nam pove tudi, da imamo Boga na svoji strani. Bolj kot nas svet sovraži in nam nasprotuje, bolj smo lahko prepričani, da smo na pravi poti.

      Jezusovo naročilo, naj živimo v svetu in ne od sveta, zvesti svoji drugačnosti, zahteva od nas kristjanov nenehen napor razločevanja v svetlobi Božjega Duha. Kritični do samih sebe in do razbitega sveta, ki ga najbolj razbija prav laž, moramo kristjani budno, vsak dan v sebi preverjati, kaj pomeni ostati zvest Kristusu. Zato ni vseeno, komu in kaj verjamemo. Saj ne lažejo vsi, kakor včasih razočarano zaključimo in se umaknemo. Kdor je Kristusov, gotovo ne laže. Njemu sledimo.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/05/11/nedelja-12-majvelikonocna-nedelja/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      • Miro says:

        DANES GODUJE SVETI LEOPOLD MANDIĆ, MALI MOŽ Z VELIKIM DUHOM, PA TUDI ZAVETNIK SPOVEDNIKOV

        ZAKRAMENT SV. SPOVEDI BI LAHKO BILO »DRUGO IME« SV. LEOPOLDA MANDIĆA, KAJTI CELIH ŠTIRIDESET LET JE PREBIL V SPOVEDNICI, NEUMORNO SPOVEDUJOČ TUDI PO DVANAJST UR NA DAN. VSAK JE BIL DOBRODOŠEL, ŠE ZLASTI PA DUHOVNIKI.

        IZ ŽIVLJENJA …

        Sv. Leopold Mandić, s krstnim imenom Bogdan, se je rodil 12. maja 1866 v Hercegnovem pri Boki Kotorski. Bil je najmlajši, dvanajsti otrok globoko vernih staršev, in s tem potrdil resnico, da se v družinah s številnimi otroki skoraj vedno najde vsaj en »pravi biser«. Sv. Leopold je bil od malega vsako jutro s starši pri sv. maši in sv. obhajilu.

        Šestnajstleten je vstopil v semenišče kapucinov v Vidmu z željo, da bi delal predvsem na področju ekumenizma. Po letu noviciata je kot br. Leopold odšel na študij v Padovo in Benetke. Tu je leta 1890 prejel mašniško posvečenje, še vedno z globoko željo delovati na versko mešanih področjih za edinost krščanstva. A predstojniki so ga po krajšem bivanju v Zadru, Kopru in na Reki, poslali v samostan v Padovi.

        Tedaj se je sv. Leopold odločil svoja ekumenska prizadevanja voditi na povsem edinstven način, rekoč: »Odslej bo moj Vzhod vsaka duša, ki me bo prosila za spoved!« Spoznal je namreč, da s tem, ko posvečuje kristjane na Zahodu, rešuje tiste na Vzhodu. Vsakega človeka, ki je prišel k spovedi, je želel sprejeti s tako zavzetostjo in ljubeznijo, kakor da bi prišel k njemu pravoslavni kristjan.

        Svetnik, katerega majhno telo ni preseglo 135 cm, duhovno pa pravi velikan, se »zapre« v spovednico. Pred njo so iz dneva v dan daljše vrste spokorjencev. V njej so visoki intelektualci, profesorji in zdravniki, kakor tudi preprosti ljudje in duhovniki. Vse je pritegnila skromnost, človeškost, preprostost in ljubezen, ki jo je neutrudno razdajal sv. Leopold Mandić.

        Umrl je 30. julija 1942 v Padovi. Za blaženega ga je leta 1976 razglasil papež Pavel VI., za svetega pa le sedem let pozneje sv. papež Janez Pavel II.

        Sv. Leopold Mandić je zavetnik spovednikov.

        Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-leopold-mandic-mali-moz-z-velikim-duhom/2024-05-12/

        Sv. Leopold Mandić, prosi za nas!

  6. Miro says:

    PROSITE IN BOSTE PREJELI, DA BO VAŠE VESELJE POPOLNO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 16,23-28)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Resnično, resnično, povem vam: Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal. Doslej niste nič prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno.

    To sem vam govoril v prilikah; pride pa ura, ko vam ne bom več govoril v prilikah, ampak vam bom očitno oznanjeval o Očetu. Tisti čas boste prosili v mojem imenu in vam ne rečem, da bom jaz prosil Očeta za vas; Oče sam vas namreč ljubi, ker vi mene ljúbite in verujete, da sem prišel od Boga. Izšel sem iz Očeta in prišel na svet; zopet zapuščam svet in grem k Očetu.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Nekoliko naivno si nekateri kristjani razlagajo današnji odlomek in Jezusovo obljubo v njem kot nekakšne čarobne besede oziroma ustrezno obliko obrazca.

    Če boš torej na božjem okencu za sprejemanje molitev priložil ustrezen kolek, na katerem bo pisalo “v Jezusovem imenu”, bo tvoja vloga obravnavana prednostno in zagotovo odobrena …

    Kaj pa potem? Takole karikirano je že jasno, da Bog pač ne deluje kot kakšna upravna enota …

    V judovskem izročilu je ime tesno povezano z identiteto. Do take mere, da je v izganjanju duhov imelo pomembno mesto poimenovanje duha ali demona. To so razumeli že kot vrsto moči nad njim.

    Ko rečemo, da nekaj prosimo v Jezusovem imenu, to torej pravzaprav pomeni, da to prosimo v edinosti z njegovo osebo, z njegovo voljo. Ki pa je že “po učbeniku” pač enaka Očetovi. Tako da bi Jezusa ob tej izjavi skoraj lahko obtožili nekoliko retoričnega zafrkavanja – če ne bi šlo za (preveč) resne in resnične stvari.

    Jezus v bistvu hoče – in nas vabi – da se naš dialog “premakne” od jaz proti Bogu na Jezus proti Očetu. Da torej naš blagor, naša sreča, naš mir, ljubezen … ni več stvar našega lastnega naprezanja, kjer je naslovnik – Bog na drugi strani steklene šipe; pač pa smo v svojih prošnjah v samem srcu Svete Trojice: prosimo Očeta, ki nas ljubi kot Stvarnik; po navdihu Duha; v ljubezni Rešitelja Jezusa.

    Kot se je spremenilo poslovanje tudi v nekaterih uradih; nič več ne stojimo v vrstah pred okenci, pač pa te uradnik posadi v udoben naslanjač in skupaj za mizo debatirata; morda dobiš na mizo še sok in piškote (če je obetana korist dovolj velika). Ampak v uradu je to del naprednega ravnanja s strankami, torej finta; pri Bogu pa je resničnost …

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/05/10/sobota-11-majprosite-in-boste-prejeli-da-bo-vase-veselje-popolno/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  7. Miro says:

    ŽALOVALI BOSTE, VAŠA ŽALOST PA SE BO SPREMENILA V VESELJE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 16,20-23)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Resnično, resnično, povem vam: Jokali boste in žalovali, svet pa se bo veselil; vi boste žalovali, vaša žalost pa se bo spremenila v veselje. Žena na porodu je žalostna, ker je prišla njena ura. Ko pa porodi dete, ne misli več na bridkost, od veselja, da je človek rojen na svet. Tudi vi zdaj žalujete; a spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam ne bo nihče vzel. Tisti dan me ne boste nič spraševali.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    JOKALI BOSTE IN ŽALOVALI, SVET PA SE BO VESELIL; VI BOSTE ŽALOVALI

    Jezus pozna naše strahove in stiske. Ve, da težko delimo žalost z drugimi, da se raje delamo, da je vse v redu. No, nekateri pa se raje vrtijo v žalosti in obupujejo, ne da bi želeli srečati bližnjega v tej žalosti oz. jo z bližnjim podeliti. Jezus blagruje tiste, ki v žalosti ne obupajo, niti pred njo ne zbežijo, ampak jo znajo zaznati, sprejeti, jo videti v luči božjega upanja, to deliti z drugimi in iz nje rasti v veselje.

    V svetu, polnem podob o “večni sreči”, je tudi meni težko shajati z žalostjo. Skoraj krivo se počutim že v trenutku, ko zaznam, da nisem “dobre volje”. Krivo zato, ker v svetu, kjer ti zaradi izobilja zunanjih stvari ničesar ne primanjkuje, ne smeš biti žalosten, sicer je s teboj nekaj narobe. Če si žalosten, si po vsej verjetnosti zato, ker ti še nekaj manjka, ker še nečesa nisi dosegel in je potrebno v boj, da tisto “nekaj” dobiš in odpraviš razlog za žalost! O tem pričuje ta svet, ki ne pozna ali noče poznati pravih hrepenenj in resničnih odgovorov na le-te. A zdi se mi, da tudi v Cerkvi z žalostjo po večini nimam kaj početi. Kot bi tudi verniki ne želeli težkih čutenj vzeti zares in nam tako prav pride površno vzeto oznanilo, češ, da mora biti kristjan vesel, da je Evangelij veselo oznanilo…In tako na obeh polih posiljeno in pozunanjeno iščemo razloge za veselje, tako da bi žalost na vsak način izbrisali iz svojega življenja!

    In vendar Jezus blagruje žalostne ter obljublja prave tolažbe. Tolažbe najbrž za tiste, ki bodo v žalosti vztrajali toliko časa, da bodo lahko odkrili, kaj je pravi razlog žalosti in h kakšnemu veselju pelje pot preko te žalosti.

    Ko se zavem, da mi Jezus daje dovoljenje, da sem žalosten, mi je lažje, ker celo blagruje stanje, ki ga svet prezira. Naslednje vprašanje pa je, kaj naj s to žalostjo počnem?! Težko mi jo je deliti z bližnjim, kajti spregovoriti o žalosti pomeni zame deliti najintimnejši del sebe. Tisti del, ki je najbolj ranljiv, kjer moram sneti vse maske samozadostnosti in napuha. Drugega moram povabiti v odnos in naenkrat nisem več sam gospodar svojega notranjega sveta. Če pa to zmorem je to lahko prostor največje bližine in posledično veselja nad tem, da v bolečini nisem sam, da je ob meni še nekdo in da skupaj lahko rasteva. Ko se odločim, da bolečine ne delim, se zaprem in od odnosa ostanejo le še površinski pogovori, ki pa ne vodijo v odnos.

    Drugo, kar se mi zdi pomembno pa je vidik ponižnosti, ko žalost delim z bližnjim. Vedno znova moram tvegati, da me drugi sme in mora opomniti, ko se začnem v žalosti brezplodno vrteti in se smiliti sam sebi. In hkrati moram sebe, svojo žalost in bližnjega vzeti toliko zares, da verjamem, da se bližnji želi srečati z mano v bolečini in ne obupa nad mano, če se ne izkopljem iz nje tako hitro, kot bi si sam to želel.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/05/09/petek-10-majjokali-boste-in-zalovali-svet-pa-se-bo-veselil-vi-boste-zalovali/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  8. Miro says:

    KAJ POMENI POJEM VNEBOHOD JEZUSA KRISTUSA IN ZAKAJ JE POMEMBEN? (Got Questions)

    Ko je Jezus vstal od mrtvih, je »dokazal, da živi« (Apostolska dela 1,3), ženskam pri grobu (Evangelij po Mateju 28,9–10), učencem (Evangelij po Luku 24,36–43) in še več kot 500 drugim ljudem (Prvo pismo Korinčanom 15,6). Jezus je v obdobju po vstajenju učence poučeval o Božjem kraljestvu (Apostolska dela 1,3).

    Štirideset dni po vstajenju je šel z učenci na Oljsko goro blizu Jeruzalema. Tam jim je obljubil, da bodo kmalu prejeli Svetega Duha, in jim naročil, naj do takrat ostanejo v Jeruzalemu. Nato jih je blagoslovil, medtem pa se je začel vzpenjati v nebo. Poročilo o Jezusovem vnebohodu najdemo v Evangeliju po Luku 24,50–51 in Apostolskih delih 1,9–11.

    Več o tem na: https://www.gotquestions.org/Slovenscina/Jezusov-vnebohod.html

    • Miro says:

      MOLIMO

      Vsemogočni Bog, veselimo se vnebohoda tvojega Sina,
      ki tudi nam zagotavlja poveličanje.
      Prosimo te, podari nam trdno upanje,
      da smo tudi mi poklicani k tisti slavi,
      v katero je šel pred nami Jezus Kristus, tvoj Sin.

      Molitev na praznik Gospodovega vnebohoda, Družina

      • Miro says:

        BOGU HVALA za čudovit praznik GOSPODOVEGA VNEBOHODA in številne podeljene milosti na priprošnjo Marije, Kraljice majnika. Hvala tudi zvestim molilkam in molilcem za molitve na tej spletni
        strani, namenjene še zlasti za trpeče sestre in brate na: http://www.molitev.net/skupaj-molimo.html

        Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

  9. Miro says:

    BOŽO RUSTJA: NEUGODNO RAZMIŠLJANJE

    VRSTICE PRED NEDELJO SREDSTEV DRUŽBENEGA OBVEŠČANJA, KI JO OBHAJAMO
    VSAKO LETO NA SEDMO VELIKONOČNO NEDELJO, PIŠEM LE NEKAJ DNI PO DNEVU
    SVOBODE NOVINARSTVA IN NEKAJ DNI PO SLOVESU MANCE KOŠIR.

    Več o tem na: https://avdio.ognjisce.si/oddaja/druzina_2024_05_09

  10. Miro says:

    SVETI OČE MED SPLOŠNO AVDIENCO: DANAŠNJI SVET ZELO POTREBUJE UPANJE

    MED SPLOŠNO AVDIENCO V SREDO, 8. MAJA 2024, JE SVETI OČE GOVORIL O UPANJU, TEOLOGALNI KREPOSTI, S KATERO HREPENIMO PO NEBEŠKEM KRALJESTVU IN VEČNEM ŽIVLJENJU. DANAŠNJI SVET ZELO POTREBUJE UPANJE, JE POUDARIL IN DODAL, DA UPANJE HODI Z ROKO V ROKI S POTRPEŽLJIVOSTJO. POTRPEŽLJIVI LJUDJE SO TKALCI DOBREGA. VZTRAJNO SI ŽELIJO MIRU.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-05/sveti-oce-med-splosno-avdienco-svet-potrebuje-upanje.html

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja