Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.878 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    JEZUS GA JE POGLEDAL IN VZLJUBIL TER MU REKEL: »ENO TI MANJKA: POJDI, PRODAJ, KAR IMAŠ, IN DAJ UBOGIM, IN IMEL BOŠ ZAKLAD V NEBESIH; POTEM PRIDI IN HODI ZA MENOJ!«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 10,17-27)

    Ko se je Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« Jezus mu je rekel: »Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober razen Boga samega. Zapovedi poznaš: ›Ne prešuštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem, ne utrgavaj, spoštuj očeta in mater.‹« Ta mu je odgovoril: »Učenik, vse to sem spolnjeval od svoje mladosti.« Jezus ga je pogledal in vzljubil ter mu rekel: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« Ta pa se je nad to besedo užalostil in odšel otožen; imel je namreč veliko premoženje.

    In Jezus se je ozrl okrog ter rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so strmeli nad njegovimi besedami. Jezus pa zopet spregovori ter jim pravi: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v Božje kraljestvo.« Ti so se silno čudili in so med seboj govorili: »Kdo se more tedaj zveličati?« Jezus se vanje ozre in reče: »Pri ljudeh je nemogoče, ne pa pri Bogu; zakaj pri Bogu je vse mogoče.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    ENO TI MANJKA: POJDI, PRODAJ, KAR IMAŠ …

    Lik bogatega mladeniča, ki se ne more odpovedati svojemu bogastvu, rad pa bi hodil za Jezusom, smo na splošno razumeli kot povabilo v posvečeno življenje.

    V glavah vernih se je razvila predstava o posvečenem življenju, ki naj bi bilo odpoved vsemu, zakonsko življenje pa ti pušča odprta vrata, da si lahko marsikaj privoščiš.

    Ko Jezus mladeniču pove, da se je za hojo za njim potrebno odpovedati, doživi zavrnitev. Mladenič odide. Kaj pa se dogaja v takšni ali podobni situaciji danes?

    Vedno bolj očitno spoznavam, da je naše krščanstvo utemeljeno na srednji, ravno prav položni in ravno prav široki poti. Kristjani smo, ker se imamo za kristjane. Evangelij je merilo le toliko, kolikor ga potrebujemo za leporečenje. Hojo za Jezusom pa smo si utemeljili tako, da ne boli preveč. Ker mi vest ne dopušča, da bi evangelij razlagal po svoje, ostajam tisti, ki pretirava. Evangelij iz mojih ust je eno samo pretiravanje, ljudje pa odhajajo v varnejše pristane.

    Tisto eno! No, to je nemogoče, če se kot bogati mladenič obrnemo in odidemo, ko bi morali prodati vse svoje. Vera se pravzaprav začne šele takrat, ko se razlastimo. Šele ko izpustimo iz svojega naročja kup svojega in objamemo Boga, takrat Bog lahko spreminja naše življenje. Do takrat je vera le prazna fraza. Skupaj ne prihajamo, ker ima vsak svoj prav, svoje pravice in svojo oblast. O razlastitvi ni ne duha ne sluha! So samo kompromisi.

    Jezus ni prišel, da bi nas včlanil v stranko za življenje. On je prišel, da bi odgovoril na naša najgloblja hrepenenja. Če teh ne poznamo, on ne more biti naš odgovor. In vendar je v Cerkvi tako malo prostora za razmislek o tem notranjem svetu. Ker vanj ne vstopamo, ostajamo prazni in vera je le stvar neke politične opredelitve, kar pa hoja za Jezusom v resnici nikoli ni bila.

    Ko gledamo v svet, vidimo, da se mladi utapljajo v odvisnostih od najrazličnejših substanc, filmov, kriptovalut. Komu bomo to pripisali? Seveda družbi, ki ni naklonjena; čemu že? Družba nikoli ni bila naklonjena križu. Križ je bil znamenje odrešenja le za tiste, ki so vzeli Jezusa za res. In kaj se sprenevedamo!? Pot za Jezusom je pot odpovedi. Mladina nam kaže ogledalo! Ker se izgublja, govori o naši zlagani drži v veri in o popolnem bleferstvu. Potrebno bo vzeti za res Jezusa v celoti. On je ali pa ni središče našega življenja. Vse ostalo je preračunljivost, strankarstvo, farizejstvo in še kaj. Kaj ne bi bilo dobro, da bi si kristjani natočili čistega vina in raje odšli kot bogati mladenič ali pa prodali, kar imamo. Mogoče se nas Bog še usmili in obnovi propadajočo Cerkev.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/05/26/ponedeljek-27-majeno-ti-manjka-pojdi-prodaj-kar-imas/

    Jezus, Božji Sin, usmili se nas!
    Marija, Pomočnica kristjanov, prosi za nas!

  2. Miro says:

    USMILJENI SAMARIJAN, KI ZAPUSTI SVOJO POT, DA BI POMAGAL BOLNEMU ČLOVEKU, JE PODOBA JEZUSA KRISTUSA, KI SREČA ČLOVEKA, KI JE POTREBEN ODREŠENJA

    Usmiljeni Samarijan, ki zapusti svojo pot, da bi pomagal bolnemu človeku (prim. Lk 10,30-37) je podoba Jezusa Kristusa, ki sreča človeka, ki je potreben odrešenja in poskrbi za njegove rane in njegovo bolečino z »oljem tolažbe in vinom upanja«. On je zdravnik duš in teles ter »zvesta priča« (Raz 3,14) Božje odrešenjske navzočnosti v svetu. Toda kako naj danes to sporočilo konkretiziramo? Kako naj ga prevedemo v sposobnost spremljanja bolnega človeka, ki je v končnem obdobju življenja, tako da mu bomo pomagali ob spoštovanju in spodbujanju njegovega neodtujljivega človeškega dostojanstva, njegove poklicanosti k svetosti in potemtakem najvišje vrednote njegovega bivanja samega?

    Uvodni del iz: Evtanazija je zločin proti življenju – Pismo Kongregacije za nauk vere z naslovom Usmiljeni Samarijan

    Celotno besedilo na: https://katoliska-cerkev.si/evtanazija-je-zlocin-proti-zivljenju-pismo-kongregacije-za-nauk-vere-z-naslovom-usmiljeni-samarijan

  3. Miro says:

    USMILJENI SAMARIJAN, KI ZAPUSTI SVOJO POT, DA BI POMAGAL BOLNEMU ČLOVEKU, JE PODOBA JEZUSA KRISTUSA, KI SREČA ČLOVEKA, KI JE POTREBEN ODREŠENJA

    Usmiljeni Samarijan, ki zapusti svojo pot, da bi pomagal bolnemu človeku (prim. Lk 10,30-37) je podoba Jezusa Kristusa, ki sreča človeka, ki je potreben odrešenja in poskrbi za njegove rane in njegovo bolečino z »oljem tolažbe in vinom upanja«. On je zdravnik duš in teles ter »zvesta priča« (Raz 3,14) Božje odrešenjske navzočnosti v svetu. Toda kako naj danes to sporočilo konkretiziramo? Kako naj ga prevedemo v sposobnost spremljanja bolnega človeka, ki je v končnem obdobju življenja, tako da mu bomo pomagali ob spoštovanju in spodbujanju njegovega neodtujljivega človeškega dostojanstva, njegove poklicanosti k svetosti in potemtakem najvišje vrednote njegovega bivanja samega?

    Uvodni del iz: Evtanazija je zločin proti življenju – Pismo Kongregacije za nauk vere z naslovom Usmiljeni Samarijan

    Celotno besedilo na:
    https://katoliska-cerkev.si/evtanazija-je-zlocin-proti-zivljenju-pismo-kongregacije-za-nauk-vere-z-naslovom-usmiljeni-samarijan

    Preberite še: GRADIVO ZA INFORMIRANO ODLOČITEV NA REFERENDUMU O ASISTIRANEM SAMOMORU

    https://katoliska-cerkev.si/gradivo-za-informirano-odlocitev-na-referendumu-o-asistiranem-samomoru-2024

  4. Miro says:

    Poslušajmo Božjo besedo in živimo v njeni moči!

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Jezus, Božji Sin, usmili se mene grešnika!
    Marija, Pomočnica kristjanov, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  5. Miro says:

    NEDELJA SVETE TROJICE (Katoliška cerkev)

    V KATOLIŠKI CERKVI NA NEDELJO PO BINKOŠTNEM PRAZNIKU PRAZNUJEMO NEDELJO SVETE TROJICE. TO JE LETOS 26. MAJA 2024.

    Nauk o Sveti Trojici se je izoblikoval že na koncilu v Niceji (325 po Kr.) in je kot veroizpoved (credo) v bogoslužni rabi prisoten vse do današnjih dni. Vera v Sveto Trojico je sestavni del kristjanove vere v enega Boga v treh osebah. Na nedeljo Svete Trojice se pri bogoslužju zato posebej poglabljamo v skrivnost verske resnice o enem Bogu v treh osebah, ki so Oče, Sin in Sveti Duh (prim. Katekizem Katoliške Cerkve (KKC) 249–256).

    Kristjani smo krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, s čimer postanemo tudi člani Cerkve. Skrivnosti enega Boga v treh osebah verujočim ni dano spoznavati samo z razumom, temveč tudi na osnovi milostnega daru vere ter Božjega razodetja Jezusa Kristusa. O identiteti Boga Očeta in Svetega Duha je spregovoril Jezus Kristus. Čeprav tri Božje osebe ločimo med seboj, nobena od treh oseb nikdar ne deluje brez sodelovanja drugih dveh. Očetu pripisujemo, da je Stvarnik vesolja in človeka, Jezusu Kristusu dela odrešenja, Svetemu Duhu, ki izhaja iz Očeta in Sina, pa dela posvečenja.

    Čeprav razlikujemo tri Božje osebe, jih ne smemo ločevati. Nauk o Sveti Trojici poudarja, da je delo stvarjenja skupno vsem trem osebam Trojice, saj so vse tri eno počelo stvarjenja. Hkrati pa je stvarjenje povezano z razodetjem in odrešenjem, ki je prišlo po Jezusu Kristusu, stvarstvu pa se posreduje po Svetem Duhu. Sveti Duh je kot tretja Božja oseba poslan od Očeta in Sina ter vodi Cerkev, ki je skupnost verujočih. Bistvo odnosov med tremi Božjimi osebami je brezpogojna ljubezen.

    Ena od najbolj znanih upodobitev Svete Trojice je ikona ruskega ikonopisca Andreja Rubljova (1360–1430). Vsebinsko jo povezujemo s starozaveznim svetopisemskim odlomkom, ki opisuje Božji obisk pri Abrahamu in Sari ob Mamrejevih hrastih.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/nedelja-svete-trojice

    • Miro says:

      KRŠČUJTE JIH V IMENU OČETA IN SINA IN SVETEGA DUHA IN UČITE JIH IZPOLNJEVATI VSE, KAR KOLI SEM VAM ZAPOVEDAL!

      IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 28,16-20)

      Tisti čas se je enajst učencev odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naróčil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovóril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

      • Miro says:

        SVETA TROJICA

        KRŠČUJTE

        Kaj naj s tem naročilom: Krščujte v ime Očeta in Sina in Svetega Duha? Če je to v središču Jezusovega naročila, je verjetno v njem skrito bistvo delovanja vseh Jezusovih učencev, ne le duhovnikov.

        Ob tem naročilu se sprašujem: Kako bi povabili nevernega, naj se nam s krstom pridruži?

        – zakaj naj se nekdo krsti?

        – kaj bo s tem pridobil?

        – zakaj ta poudarek o treh božjih osebah?

        Verjetno se moramo temeljito ustaviti, da bi sploh razumeli, k čemu smo povabljeni. Povabljeni smo, da vsemu svetu povemo, kako lepo je biti kristjan, kakšno veselje je biti krščen, kakšno bogastvo se skriva v znamenju križa, ki ga naredimo v imenu treh božjih oseb.

        Najprej si povejmo, kaj nam najprej pride na misel, ko rečem mladostniku, kristjan sem.

        – joj, v nedeljo moraš k maši, zato manj spiš,

        – za mnoge si čuden, ker veruješ,

        – ko pripadaš Cerkvi, pripadaš še kupu raznih škandalov.

        Vse to res ni povabilo h krstu. Vendar sem prepričan, da nam krst v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha govori o nečem, kar je neskončno lepše od naših bolečih predstav.

        Poglejmo!

        Krst v imenu Očeta nam govori, da smo ljubljeni otroci Nebeškega Očeta. Kako lepo je biti v polnosti sprejet in ljubljen. Tega ti ne more dati nihče drug kot Bog. Nebeški Oče nas neskončno ljubi!

        Krst v imenu Sina nam oznanja, da smo po njem odrešeni greha in smrti, da imamo v njem večno življenje. Svobodni smo vezi greha in smrti. V njem je vse že odrešeno, le okleniti se ga moramo. Tako pogosto se počutimo utesnjene. Sin nas osvobaja, kakšno veselje!

        Krst v imenu Svetega Duha nam prinaša tolažbo in moč. Življenje nas preskuša in stiska, Sveti Duh nam prinaša tolažbo in moč. Mar ne iščemo prav to?

        Ko nas Jezus vabi, naj krščujemo, nas vabi najprej, da spregovorimo o veselju nad tremi osebami: Očetom, Sinom in Svetim Duhom. V teh osebah se lahko torej veselimo, da smo ljubljeni, da smo odrešeni in da v Svetem Duhu prejemamo tolažbo in moč.

        Poglejmo naprej, kaj še pomeni krst v treh osebah?

        Nebeški Oče, je tudi naš stvarnik. Po njem smo ustvarjeni in poklicani v življenje! V ta svet nismo vrženi, ampak poklicani, da izpolnimo prav tisto poslanstvo, ki nam ga je Bog podaril. Svet okrog nas je božji in nam je podarjen, da se ga veselimo in zanj skrbimo.

        V Sinu Jezusu imamo tudi brata, ki nas s svojim zgledom in življenjem vodi skoz življenje. Nikoli nismo sami, nikoli izgubljeni na poti. On je dejansko naša pot, naša resnica, naše življenje.

        Po Svetem Duhu prepoznavamo greh in krepost. Hudi duh nad nami nima moči, če se oklepamo Svetega Duha.

        To je naša vera! To je naš krst. Vabim vas, da še bolj zavzeto zaživimo v moči krsta in v lepoti pripadnosti trem osebam: Očetu, Sinu in Svetemu Duhu, ter še bolj vzljubimo Cerkev, po kateri smo vero sprejeli.

        V tej luči bomo danes namesto običajne veroizpovedi obnovili krstne obljubi in se odpovedali hudemu duhu.

        Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

        https://portal.pridi.com/2024/05/25/nedelja-26-majsveta-trojica/

        Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!

  6. Miro says:

    PUSTITE OTROČIČEM, NAJ PRIHAJAJO K MENI, IN NE BRANITE JIM, TAKIH JE NAMREČ BOŽJE KRALJESTVO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 10,13-16)

    Tisti čas so Jezusu prinašali otročiče, da bi se jih dotaknil, učenci pa so prinašavce grajali. Ko je Jezus to videl, se je vznejevoljil in jim rekel: »Pustite otročičem, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, takih je namreč Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, ne pride vanj.« In objemal jih je, polagal nanje roke in jih tako blagoslavljal.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    PUSTITE OTROKOM K MENI

    Nekega dne so ljudje pripeljali otroke k Jezusu, da bi jih blagoslovil. Učenci so bili nezadovoljni. Jezus je postal nejevoljen in jim je rekel, naj pustijo otroke k njemu.

    Toda kaj pomeni »sprejeti Božje kraljestvo kot otrok«? Otrok zaupa brez razmišljanja. Otroci ne morejo živeti, ne da bi zaupali ljudem okoli sebe. Njihovo zaupanje ni vrlina, je življenjska nuja. Najboljše, kar imamo za srečanje z Bogom, je naše otroško srce, ki se spontano odpre, ki si preprosto upa spraševati, ki hoče biti ljubljeno.

    V otrocih vidi Jezus tisto, kar manjka nam odraslim. Naš pogled je postal z leti preveč preračunljiv in pokvarjen. Nismo več pripravljeni poslušati, vzet zares in prisluhniti Jezusovi otroški želji po edinosti, ljubezni, miru, polnem življenju. Trdosrčnost je v nas zadušila otroško dušo. Preračunljivost, zlaganost in hinavščina, korist in užitek so nam vodilo.

    Otroška duša, otroški pogled s katerim gleda Jezus, je povsem drugačen. Jezus govori o zaupnem odnosu z Očetom, o veri v lepoto človeka, o čudenju in otroški iskrenosti. Zato Jezus pravi, da v božje kraljestvo pride le, kdor postane kakor otrok. Otrok, v katerem namesto koristi prevladujejo sanje, več kot trenutni užitki mu pomenijo pričakovanja, bolj kot na svojo moč se lahko zanesejo na zaupanje, da bosta očka in mama nekaj naredila zanj. Prav v tem duhu zveni Jezusovo hrepenenje po edinosti: govori o edinosti kot njegovih sanjah za človeka, o prihodnosti, ko bodo vsi eno, o Očetovi moči, ki edina lahko to uresniči.

    Sprejeti otroka pomeni sprejeti obljubo. Otrok raste in se razvija. Na enak način tudi Božje kraljestvo na zemlji ni nikoli zaključeno dejstvo, ampak bolj obljuba, dinamičen in nezaključen proces rasti. In otroci so nepredvidljivi. V evangeljski zgodbi pridejo, kadar pridejo, v nobenem primeru pa ne ob pravem času za učence. Toda Jezus vztraja, da jih morajo sprejeti, saj so tam. Na enak način moramo sprejeti Božjo navzočnost, ko se nam razkrije, ne glede na to, ali je trenutek pravi ali ne. Moramo igrati igro. Sprejeti Božje kraljestvo tako, kot sprejmemo otroka, pomeni ostati čuječi in moliti, da ga bomo lahko sprejeli, ko bo prišlo, vedno nepričakovano, ob primernem trenutku ali ne.

    Jezus je pokazal posebno skrb za otroke, ker je hotel, da bi bili njegovi nasledniki posebej pozorni do ubogih in nemočnih. Do konca časov bodo ti ljudje njegovi predstavniki na zemlji. Kar bo storjeno njim, bo storjeno njemu, Kristusu. »Najmanjši bratje«, ti, ki skoraj nič ne veljajo in se z njimi nekaznovano grdo ravna, ker nimajo ne moči ne prestiža, so pot, ki jo je treba prehoditi, da bi zaživeli v skupnosti s Kristusom.

    V svetu, kjer je vse mogoče kupiti, s svojo voljo določati in spreminjati, kjer je vse razgaljeno in podrejeno koristi, se otroška duša v nas pogosto utaplja. Zdravilo za to vidim prav v molitvi in še posebej v molitvi rožnega venca. Naj spomnim na dva dela rožnega venca, ki se mi zdita še posebej spodbudna, da v nas prebujata otroka, in sicer veseli ter svetli del. V prvem vidimo Marijo, ki z otroškim zaupanjem sprejema angelovo sporočilo, da bo postala božja mati. Tako neverjetna novica, ki jo mora nositi sama. Mar ni to mogoče le v otroško zaupnem odnosu z Bogom? Zaveda se svoje majhnosti in nemoči, a ve, da vse zmore, ker je Bog kot dobri Očka z njo. Prav tako z otroško igrivostjo teče k teti Elizabeti. Čudovito preprosto sprejema rojstvo v Betlehemu med preprostimi pastirji. Vse to je mogoče le otroški duši. Podobno otroško vero nam riše svetli del, kjer Jezus v ponižnosti stopa v vrsto grešnikov in se potopi v Jordanu, da ga Janez krsti. Z otroško željo, da se svatje poveselijo, naredi v Kani prvi čudež. Potem pa – čeprav je po človeško gledano obsojen na propad – oznanja božje kraljestvo, se veseli spremenjenja na gori in nazadnje postavi sveto evharistijo.

    Otroške duše to zmorejo. Mi bomo zmogli, če smo povezani s tako vzvišenimi zgledi in v božji moči. Zato vas, vabim, da zremo Marijo in Jezusa. V molitvi prosimo, da bi zmogli vedno dati prostor otroku v nas, da bo nad preračunljivostjo zmagovalo otroško hrepenenje in zaupanje, nad hinavščino iskrenost in neposrednost, nad koristjo skrivnost in čudenje.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/05/24/sobota-25-majpustite-otrokom-k-meni/

    Jezus, Božji Sin, usmili se nas grešnikov!
    Marija, Pomočnica kristjanov, prosi za nas!

  7. Miro says:

    KAJ KAŽEJO IZKUŠNJE DRŽAV, KJER SO UZAKONILI EVTANAZIJO ALI ZDRAVNIŠKO POMOČ PRI SAMOMORU

    Izkušnje iz držav, kjer so uzakonili evtanazijo ali zdravniško pomoč pri samomoru, kažejo, da še tako izpopolnjen zakon ne more preprečiti zlorab. Več raziskav je pokazalo, da so bili številni evtanazirani brez njihove izrecne volje.

    Poleg tega je očitna logika »spolzkega klanca«, ki v začetku predvideva evtanazijo zgolj v skrajnih primerih, nato pa se pravica razširi na mnogo širšo populacijo. Tako je na primer Nizozemska v zadnjem mesecu uzakonila možnost evtanazije za otroke od prvega do dvanajstega leta starosti. V zadnjih letih se povečuje delež evtanaziranih psihiatričnih bolnikov in oseb z demenco. Poseben problem pa predstavlja povezava med evtanazijo mlajših oseb in transplantacijo njihovih organov.

    Odlomek iz prispevka: Za kulturo spoštovanja vsakega človeškega življenja – Izjava Komisije Pravičnost in mir

    Celotno besedilo na: https://katoliska-cerkev.si/za-kulturo-spostovanja-vsakega-cloveskega-zivljenja-izjava-komisije-pravicnost-in-mir

  8. Miro says:

    SLOVESNI PRAZNIK MARIJE POMOČNICE KRISTJANOV – MARIJA POMAGAJ
    (glej današnjo objavo v rubriki Članki za dušo ob 7:39)

    O pomenu tega praznika tudi na: https://svetniki.org/marija-pomocnica-kristjanov/

    MARIJA, POMOČNICA KRISTJANOV, PROSI ZA NAS!

  9. Miro says:

    DR. TADEJ STREHOVEC: ‘UVEDBA EVTANAZIJE VODI PO SPOLZKEM KLANCU’ (Radio Ognjišče)

    NA RADIU OGNJIŠČE SO V ODDAJI POGOVOR O PRIPRAVILI PRVO SOOČENJE PRED REFERENDUMOM, NA KATEREM SE BOMO ODLOČALI O NAŠEM STALIŠČU DO SAMOMORA Z MEDICINSKO POMOČJO IN EVTANAZIJE. KER GRE ZA ZELO ŠIROKO PODROČJE ČLOVEKOVEGA ŽIVLJENJA, SO TEMATIKO OSVETLILI TAKO PREDLAGATELJI ZAKONA, KOT TUDI NJEGOVI NASPROTNIKI IN TISTI, KI LJUDI V STISKAH SPREMLJAJO.

    V studiu je bil v imenu predlagatelja zakona dddr. Andrej Pleterski, kot zagovorniki pravice do življenja pa so nastopili p. dr. Tadej Strehovec iz Zavoda za družino in kulturo življenja, vodja Ljubhospica Tatjana Fink in nekdanji predstojnik psihiatrične bolnišnice v Idriji Marko Pišljar.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/dr-tadej-strehovec-vedba-evtanazije-vodi-do-spolzkega-klanca

    • Miro says:

      ŠKOF JAMNIK ODGOVARJA: ZAKAJ PRAVICA DO SAMOMORA NE MORE BITI PRAVICA? (Katoliška cerkev, 22.5.2024)

      LJUBLJANSKI POMOŽNI ŠKOF IN PREDSEDNIK KOMISIJE ZA ETIKO PRI COMECE DR. ANTON JAMNIK BRALKI TEDNIKA DRUŽINA ODGOVARJA NA VPRAŠANJE O “PRAVICI DO SAMOMORA”: “ZAKAJ PRAVICA DO SAMOMORA NE MORE BITI PRAVICA?

      VPRAŠANJE BRALKE: Razvoj človekovih pravic je šel v smer spoštovanja človekovega življenja in svobode odločanja na vseh področjih. Zagovorniki evtanazije in samomora z zastrupitvijo se sklicujejo prav na to avtonomnost človeka, češ da naj bi imel pravico sam odločati o svojem življenju. Zakaj pravica do samomora ne more biti pravica? (Tadeja)

      ODGOVOR ŠKOFA ANTONA JAMNIKA objavljen na:

      https://katoliska-cerkev.si/skof-jamnik-odgovarja-zakaj-pravica-do-samomora-ne-more-biti-pravica

  10. Miro says:

    MATI PRAVI: »KAR KOLI VAM REČE, STORITE.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 2,1-11)

    V galilejski Kani je bila svatba in Jezusova mati je bila tam. Povabljeni pa so bili na svatbo tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« Jezus ji odgovori: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite!« Stalo pa je tam po šegi judovskega očiščevanja šest kamnitih vrčev, ki so držali po dve ali tri mere. Jezus je rekel strežnikom: »Napolnite vrče z vodo.« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini.« In nesli so. Ko pa je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, – strežniki, ki so vodo zajeli, pa so vedeli – je poklical ženina in mu rekel: »Vsak človek daje najprej dobro vino, in ko se napijejo, tedaj slabše. Ti si pa dobro vino do zdaj prihranil.« Tako je v galilejski Kani storil Jezus prvi čudež in razodel svoje veličastvo – in njegovi učenci so verovali vanj.

    • Miro says:

      KARKOLI VAM POREČE, STORITE (Jn 2, 1-12)

      Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.

      Potem je šel dol v Kafarnáum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; in tam so ostali nekaj dni.

      Mati je Sinu omenila, da je zmanjkalo vina in Jezus potem, ko ji je odgovoril, da še ni prišla njegova ura, je kljub vsemu sprejel njeno spodbudo in podaril mladoporočencema najboljše vino vsega slavja.

      V čudežu, storjenem v Kani, lahko opazimo Jezusovo dejanje naklonjenosti do mladoporočencev, znamenje Božjega blagoslova nad zakonom. Ljubezen med možem in ženo je torej dobra pot, kako živeti evangelij, oziroma se z veseljem podati na pot svetosti.

      Toda čudež v Kani se ne tiče samo mladoporočencev. Vsak človek je poklican v svojem življenju srečati se z Gospodom. Krščanska vera je dar, ki ga prejmemo s krstom in ki nam omogoči srečanje z Bogom. Vera pa gre, kakor v vsaki pristni izkušnji ljubezni, skozi obdobja veselja in bolečine, svetlobe in teme. Pripoved o svatbi v Kani nas vabi, da odkrijemo, da se nam Jezus ne predstavlja kot sodnik, ki je takoj pripravljen obsoditi naše krivde, ali kot poveljnik, ki zahteva, da slepo izpolnjujemo njegove ukaze. Razodeva se namreč kot Odrešenik človeštva, kot brat, kot starejši brat, kot Očetov Sin, kot Tisti, ki odgovarja na pričakovanja in obljube veselja, ki jih ima v srcu vsak od nas.

      Na tak način pa more Gospod dati tudi posebno poklicanost v duhovnem poklicu.

      Torej se lahko vprašamo: a zares poznam takšnega Gospoda? Ga čutim ob sebi, blizu v svojem življenju? Mu odgovarjam z valovno dolžino tiste njegove poročne ljubezni, ki jo vsak dan razodeva vsem? Gre namreč zato, da se spoznamo, da nas Jezus išče ter vabi narediti mu prostor v globini svojega srca. Na tej poti vere nismo prepuščeni sami sebi. V dar smo namreč prejeli Kristusovo Kri. Veliki kamniti vrči, katere je Jezus naročil napolniti z vodo, da jo bo spremenil v vino, so znamenje prehoda iz stare v novo zavezo, kjer smo namesto vode za obredno umivanje prejeli Jezusovo Kri, ki se preliva na zakramentalni način v evharistiji in na krvav način med trpljenjem na križu. Zakramenti, ki izhajajo iz velikonočne skrivnosti, nam vlivajo nadnaravno moč in nam omogočajo okušati brezmejno Božje usmiljenje.

      Devica Marija, ki je zgled premišljevanja Gospodovih besed in dejanj, nam pomaga z vero odkriti lepoto in bogastvo evharistije ter drugih zakramentov, ki ponavzočujejo zvesto Božjo ljubezen do nas. Tako se bomo lahko vedno bolj zaljubili v Gospoda Jezusa, našega Ženina in mu šli naproti s prižganimi svetilkami naše vesele vere ter postali tako v svetu njegovi pričevalci.

      Pomislim na Marijo in vidim, kako je bila budna. Ob pogledu nanjo nimam občutka kakršne koli napetosti in nemira, a najbrž ji lahko pripišemo pravo budnost.

      Marija je takoj opazila, da je zmanjkalo vina. Najbrž ni bila med najbolj žejnimi, verjetno pa je bila med najbolj budnimi. Zato je rekla Jezusu: Vina nimajo! Kot bi hotela reči: Pomagati moramo gostitelju!

      V Mariji ne doživljam nobene paničnosti in nepotrebnega strahu. V njej je le jasna misel, da mora življenje jemati z vso odgovornostjo. Če podrobneje pogledamo, nas lahko Marijin zgled vabi k budnosti na treh področjih:

      Budni moramo biti na božja sporočila. Bog je vedno njen sopotnik in z njim je neprestano v dialogu. Ob njem odkriva svojo poklicanost in način njene uresničitve.

      Budni moramo biti na sporočanje bližnjega. Biti buden v odnosu z bližnjim, da bi mu ne delali krivice, da bi ne bili nasilni in ga ne bi odvračali od poti, ki jo je zanj pripravil Bog.

      Budni moramo biti do potreb in stisk bližnjih.

      Budnost, katere zgled je Marija, je danes še toliko bolj potrebna, ker živimo v družbi, ki se na vse zgoraj omenjeno očitno požvižga. Družba Boga noče priznati, kaj šele, da bi bila pozorna na njegovo govorico. Vodilo vsega so ugodje, slava in moč.

      Prav tako se družba v veliki meri požvižga na sporočanje bližnjega, saj je za budnost potrebna vedno tudi odpoved in premislek nad svojimi željami in hotenji. A prav slednje postavlja družba za vodilo.

      Naj nas Marija vabi k večji pozornosti na božje sporočanje, k bolj zavzetemu dialogu z bližnjimi in k odgovornejšemu odnosu do ljudi v najrazličnejših stiskah. Na tak način bomo tudi odkrivali in potem imeli dovolj duhovnih poklicev.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/05/23/petek-24-majkarkoli-vam-porece-storite-jn-2-1-12/

      Marija, Pomočnica kristjanov, prosi za nas!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja