Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.958 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    21. julija, 2024 at 14:37

    Če hočemo ali nočemo, je na prvem mestu vedno
    BOŽJA BESEDA! Živa in nenehno delujoča za naše
    spreobrnjenje, odrešenje in večno srečo v Bogu!

    KAJ NAM BOŽJA BESEDA GOVORI DANES?

    https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  2. janez says:
    21. julija, 2024 at 14:28

    Papež Frančišek: Ali resnično ljubim svojega brata? Boga ljubimo konkretno z dejanji

    Ali res ljubim svojega brata? Boga ljubimo v konkretnosti z dejanji!
    »Da bi Boga ljubili konkretno, je treba ljubiti brate in sestre, kar pomeni, da zanje molimo, pa če so nam simpatični ali ne. Moliti je treba tudi za sovražnike in ne puščati prostora za zavist in ljubosumnost ali za obrekovanje, ki osebe uničuje. Moč, da lahko ljubimo na ta način, pa nam daje vera, ki premaga duha sveta, lažnivca, ki ločuje.

    Duh sveta je lažnivec
    V odlomku iz Prvega Janezovega pisma (1 Jn 4,19-5,4) apostol Janez govori o posvetnosti. Ko pravi ’tisti, ki so rojeni iz Boga, lahko premagajo svet’, govori o vsakodnevnem boju proti duhu sveta, ki je lažnivec, je duh navideznosti, brez obstojnosti. Medtem pa je Božji Duh resničen. Duh sveta je duh nečimrnosti, duh stvari, ki nimajo moči, ki nimajo temelja, ki padejo. Duh sveta je napolnjen z zrakom in je prevarant, saj je sin očeta laži.

    Ljubiš Boga? Ljubiš brata?
    Apostol Janez nam v svojem pismu ponuja pot konkretnosti Božjega Duha, ki pa se ne poslužuje fantazij. Reči in storiti sta ena in ista stvar. Če imaš Božjega Duha, boš delal dobre stvari. Apostol Janez nam pravi nekaj vsakdanjega: ‘kdor ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, ki ga ne vidi’. Če nisi zmožen ljubiti nekaj, kar vidiš, kako boš potem ljubil nekaj, kar ne vidiš? To je fantazija. Ljubimo to, kar vidimo, česar se lahko dotaknemo, kar je realnost, ne pa fantazij, ki jih ne vidimo.

    Če nisi zmožen ljubiti Boga v konkretnem, ni res, da ljubiš Boga. Duh sveta je duh ločitve. Ko se vplete v družino, v skupnost, v družbo, vedno ustvarja ločitve, vedno. Ločitve rastejo in prideta sovraštvo in vojna. Janez gre še dalje in zapiše: ‘Če kdo pravi: ”Ljubim Boga”, a sovraži svojega brata, je lažnivec.’ To pomeni otrok duha sveta, ki je čista laž, čista navideznost. In to je nekaj, o čemer je dobro premisliti: Ali ljubim Boga? A pojdimo k preizkusnemu kamnu in poglejmo, kako ljubiš svojega brata, poglejmo, kako ga ti ljubiš.

    Molim? Želim slabo? Opravljam?
    Tri znamenja kažejo, če kdo ljubi svojega brata. Smejimo se lahko na različne načine. V cirkusu se smejijo klovni, a v srcu velikokrat jočejo. Najprej smo povabljeni k molitvi za bližnjega, tudi za tiste, ki mi niso všeč in za katere vem, da me ne marajo; tudi za tistega, ki me sovraži, tudi za sovražnika, kakor je rekel Jezus. Če ne molim, je to znamenje, da ne ljubim. Prvo znamenje. Vprašanje, ki si ga vsi moramo zastaviti: Ali molim za druge? Za vse, konkretne, za tiste, ki so mi simpatični in tiste ki so antipatični, tiste, ki so mi prijatelji in tiste, ki niso prijatelji. To je prvo. Druga znamenje. Ko v sebi čutim čustva ljubosumnosti, zavisti in me prime, da bi jim želel slabo … To je znamenje, da ne ljubiš. Zaustavi se. Ne dopusti, da bi ta čustva rasla, saj so nevarna. Ne dovoli jim rasti. Bolj vsakdanje znamenje, da ne ljubim bližnjega in zatorej ne morem reči, da ljubim Boga, pa je opravljanje. Dobro si vtisnimo v srce in v glavo: če opravljam, ne ljubim Boga, kajti z opravljanjem uničujem tisto osebo. Opravljanja so kakor medeni bomboni, ki so sicer dobri, pojem enega za drugim, a želodec se z mnogimi bomboni uniči. Lepo je, sladko je opravljati, zdi se lepa stvar. Vendar uničuje. In to je znamenje, da ti ne ljubiš.

    Vera nam daje moč
    Če oseba preneha opravljati, je zelo blizu Bogu. Ne opravljati namreč pomeni, da varujemo drugega, varujemo Boga v drugem. Duh sveta se premaga s tem duhom vere: verovati, da je Bog v mojem bratu, v moji sestri. Zmaga, ki je premagala svet, je naša vera. Samo z veliko vere se lahko hodi dalje po tej poti. Ne s človeškimi mislimi ‘zdrave pameti’ … ne, te ne služijo ničemur. Pomagajo, a ne služijo ničemur v tem boju. Samo vera nam bo dala moč, da ne bomo opravljali, da bomo molili za vse, tudi za sovražnike, in da ne bomo pustili bohotiti se čustvom zavisti in ljubosumja. Gospod nas s tem odlomkom iz Prvega pisma apostola Janeza prosi za konkretnost v ljubezni. Ljubiti Boga. A če ne ljubiš brata, ne moreš ljubiti Boga. In če praviš, da ljubiš svojega brata, a ga v resnici ne ljubiš, ampak sovražiš, si lažnivec.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 10.1.2019)

    Odgovori
  3. janez says:
    21. julija, 2024 at 13:20

    V težkih trenutkih hvalimo Gospoda
    »Povzdigoval te bom, moj Bog, o Kralj,
    slavil bom tvoje ime na vekov veke.
    Vsak dan te bom slavil,
    hvalil bom tvoje ime na vekov veke.
    Velik je Gospod in zelo hvaljen,
    njegova veličina je nedoumljiva. […]
    Moja usta naj govorijo Gospodovo hvalnico,
    vse meso naj slavi njegovo sveto ime
    na vekov veke.« (Ps 145,1-3.21)

    Papež Frančišek: Kateheza o molitvi: Hvaljenje

    »Dragi bratje in sestre, dober dan!

    Nadaljujemo katehezo o molitvi in danes namenjamo prostor razsežnosti hvaljenja.
    Začnimo pri kritičnem obdobju Jezusovega življenja. Po prvih čudežih in vključenosti učencev v oznanjevanje Božjega kraljestva, Mesijevo poslanstvo gre skozi krizo. Janez Krstnik, ki je v ječi, dvomi in Jezusu pošlje tole sporočilo: ‘Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?’ (Mt 11,3). Čuti namreč tesnobo, ker ne ve, če se je zmotil pri oznanjevanju. V življenju so vedno temni trenutki, trenutki duhovne noči, in Janez gre skozi tak trenutek. V vaseh ob jezeru, kjer je Jezus naredil veliko čudežnih znamenj, se pojavi sovražnost (prim. Mt 11,20-24). Sedaj, ravno v tem trenutku razočaranosti, Matej navaja neko zares presenetljivo dejanje: Jezus se k Očetu ne obrne s tožbo, ampak z radostno hvalnico: ‘Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim’ (Mt 11,25). Sredi krize, sredi teme v duši mnogih ljudi kot Janez Krstnik, Jezus poveličuje Očeta, Jezus hvali Očeta. A zakaj? Predvsem ga hvali za to, kar je: ‘Oče, Gospod neba in zemlje.’ Jezus se v svojem duhu raduje, saj ve in čuti, da je njegov Oče Bog vesoljstva, in obratno, Gospod vsega, kar obstaja, je Oče, ‘moj Oče’. Iz te izkušnje, da se čuti ‘sin Najvišjega’ izvira hvaljenje. Jezus se čuti sin Najvišjega.

    Jezus zatem slavi Očeta, ker ima najrajši male. To on sam doživi, ko oznanja po vaseh: ‘razumni’ in ‘modri’ ostajajo nezaupljivi in zaprti, so preračunljivi, medtem ko se ‘mali’ odprejo in sprejmejo sporočilo. To ne more biti drugega kot Očetova volja, in Jezus se tega razveseli. Tudi mi se moramo veseliti in slaviti Boga, ker ponižne in preproste osebe sprejmejo evangelij. Vidim te preproste ljudi, te ponižne ljudi, ki se podajo na romanje, ki molijo, pojejo, slavijo, ljudje, ki jim morda manjkajo mnoge stvari, a ponižnost jih vodi v hvaljenje Boga … V prihodnosti sveta in v upanju Cerkve so vedno ‘mali’: tisti, ki se nimajo za boljše od drugih, ki se zavedajo svojih omejitev in svojih grehov, ki ne želijo gospodovati nad drugimi, ki se v Bogu Očetu prepoznavajo kot bratje.

    Torej, v trenutku navideznega neuspeha, kjer je vse temno, Jezus moli k Očetu s hvaljenjem. Njegova molitev vodi tudi nas, bralce evangelija, da na drugačen način presojamo svoje osebne neuspehe, da na drugačen način presojamo situacije, v katerih ne vidimo jasno Božje navzočnosti in njegovega delovanja, ko se zdi, da je zlo prevladalo in ni načina, da bi se ga zaustavilo. Jezus, ki je zelo priporočal tudi molitev prošnje, ravno v trenutku, ko bi imel razlog, da Očeta prosi za pojasnilo, ga raje hvali. Zdi se protislovje, a ravno tukaj je resnica. Komu je potrebno hvaljenje? Nam ali Bogu? Besedilo evharističnega bogoslužja nas vabi, naj Boga molimo na ta način: ‘Tebi naša hvala ni potrebna, vendar se ti po daru tvoje ljubezni smemo zahvaljevati. Naše hvalnice ničesar ne dodajo tvoji veličini, pomagajo pa nam pridobiti milost, ki nas rešuje’ (Rimski misal, Navadni hvalospev 4). S hvaljenjem smo rešeni.

    Hvalna molitev služi nam. Katekizem jo takole opredeli: ‘Hvalna molitev je deležna blaženosti čistih src, ki ljubijo Boga v veri, preden ga vidijo v slavi’ (KKC, 2639). Paradoksalno se jo mora moliti ne samo, ko je življenje napolnjeno s srečnostjo, ampak predvsem v težkih in temnih trenutkih, ko pot postane strma. Tudi to je čas za hvaljenje. Kakor Jezus, ki v temnem trenutku hvali Očeta. Kajti naučimo se, da se preko vzpona, preko naporne poti, preko tistih napornih delov, dospe do novega razgleda, do bolj prostranega obzorja. Hvaliti je kakor dihati čisti kisik: očisti ti dušo, pomaga ti gledati daleč, da ne ostaneš vklenjen v težki trenutek, v mrak težav.

    Zelo pomemben nauk je v tej molitvi, ki skozi osem stoletij ni nikoli nehala utripati in ki jo je sv. Frančišek sestavil ob koncu svojega življenja: ‘Hvalnica bratu soncu’ ali ‘stvarstvu’. Asiški ubožec je ni sestavil v trenutki veselja, v trenutku dobrega počutja, ampak nasprotno sredi muk. Frančišek je že skoraj slep in v svoji duši začuti težo samote, ki je nikoli prej ni doživel: svet se ni spremenil odkar je začel svoje oznanjevanje, še vedno je kdo, ki se pusti razjedati prepirom, in poleg tega še sluti korake smrti, ki postajajo vedno bližji. Lahko bi to bil trenutek skrajnega razočaranja in sprejetja lastnega neuspeha. A Frančišek v tistem trenutku žalosti in teme moli: ‘Laudato si’, mi Signore …’ ‘Hvaljen, moj Gospod …’ Moli s hvaljenjem. Frančišek hvali Boga za vse, za vse darove stvarstva, in tudi za smrt, ki jo pogumno imenuje ‘sestra’, ‘sestra smrt’.

    Ti primeri svetnikov, kristjanov, tudi Jezusa, kako hvalijo Boga v težkih trenutkih, nam odpirajo vrata zelo široke poti proti Gospodu in nas vedno očiščujejo. Hvaljenje vedno očiščuje. Svetniki in svetnice nam kažejo, da se lahko vedno slavi, v dobrih in slabih časih, kajti Bog je zvesti Prijatelj. To je temelj hvaljenja: Bog je zvesti Prijatelj in njegova ljubezen nikoli ne manjka. On je vedno ob nas, On nas vedno čaka. Nekdo je rekel: ‘Je straža, ki je ob tebi in ti omogoča varno iti dalje.’ V težkih in temnih trenutkih imejmo pogum reči: ‘Blagoslovljen, Gospod’. Hvaliti Gospoda, to nam bo zelo dobro delo. Hvala.«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v knjižnici Apostolske palače v Vatikanu, 13.1.2021)

    Odgovori
  4. Miro says:
    21. julija, 2024 at 13:09

    POJDITE SAMI ZASE V SAMOTEN KRAJ IN SE MALO ODPOČIJTE!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 6,30-34)

    Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli in prišli tja pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Velikokrat imamo občutek, da smo pregoreli, siti vsega, najraje bi nekam pobegnili in se skrili. Utrujenost in naveličanost sta bolezni sodobne družbe. Zato ni malo pobegov iz ustaljenih razmer, ki se nam zdijo neznosne, vendar se velik del takih pobegov konča v bifeju, med pivskimi prijatelji, ali med prijateljicami v nakupovalnem centru. Takšno obnašanje je podobno obližu, ki rano nekoliko varuje pred okužbo, ne more pa je pozdraviti. Zdravilo ni podobno kozarcu pijače, ki te za nekaj časa omami, niti lepemu modnemu dodatku, ki zbudi pozornost, a notranje praznine ne ublaži.

    Kaj nam predlaga Jezus? Apostoli so se po napornem misijonskem potovanju vrnili k njemu in mu pripovedovali o svojih uspehih. Jezus jih je na hitro zaustavil in jim rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!«

    Samota. Mnoge ravno samota najbolj preganja. Večina pobegov je namreč povezana s begom pred samim seboj, pred soočanjem s svojo praznino, pred življenjem, ki nima ne repa ne glave. Samota mnoge ubija, zato se zatečejo v bife ali v nakupovalno središče, da na tak način zapolnijo prosti čas, ki ga ne znajo izkoristiti in jih zato preganja.

    To seveda ni nobena prava rešitev. Jezus je zato apostolom predlagal pobeg, ki jih bo pripeljal k njim samim, da bodo lahko naredili pregled svojega stanja, videli pozitivne stvari in tudi zgrešena dejanja. Zakaj je Jezus apostole ustavil sredi pogovora, ko so se hvalili s svojimi uspehi? Da bi jih postavil na realna tla, ker so svoje uspehe sprejemali kot opojno pijačo, ki te popelje v navidezni svet. Treba počakati, da se čustva pomirijo in potem delati pluse in minuse, ki bodo pokazali realno sliko dejanskega stanja.

    Kaj nam torej Jezus predlaga? Da se zaustavimo, da počitnice ne vzamemo le kot priložnost za kratek pobeg na dopust, ki bo le kratkotrajen obliž, potem bo pa rana spet skelela. Ne potrebuje počitka le telo, ampak veliko bolj še naša duša, ki je pogostokrat zanemarjena. Samota je namenjena celostnemu pregledu stanja in dobro premišljeni odločitvi, kako bomo svoje stanje popravili in se vrnili z dopusta čili na svojem telesu, duši in duhu. Takšna samota ni beg, ampak lepa priložnost, da se prepoznamo kot ljudje, ki so ustvarjeni po božji podobi in sličnosti. Zato se je ne bojmo, ampak jo pogosto poiščimo in se spustimo v pogovor s samim seboj in z Bogom.

    Kako naj se odpočijem, se verjetno sprašuje vsak zase. Upam, da uspešno. Dobro se je vsekakor vprašati, ali vemo, zakaj smo utrujeni. Naj se to vprašanje ne zdi nesramno. Če vemo, bomo najbrž tudi lažje našli zdravilo.

    Zame je to dvoje temelj Jezusovega naročila: Pojdite in se odpočijte. Najbolj smo namreč utrujeni od samih sebe, pa če to priznamo ali ne. Večina svetnikov je najbrž zmogla neskončno več kot mi prav zaradi čudovite uglašenosti z božjo voljo. Dokler se upiramo božjim načrtom, bomo zelo utrujeni. Ko jo bomo uspeli sprejemati, bosta prevladovala mir in spokojnost, dana nam bo moč, ki premaguje najrazličnejše napore – tudi nemogoče. Bog bo dal, kar potrebujemo – tudi počitek, če bomo delali, kar je njegova volja oz. če bomo njegovo voljo z veseljem sprejeli za svojo.

    Bog vam daj prijeten počitek!

    Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/07/20/nedelja-21-julij-2024-16-navadna-nedelja/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  5. Miro says:
    20. julija, 2024 at 16:00

    ROMARSKI SHOD PRI MAGDALENI GORNIK Z NADŠKOFOM TURNŠKOM: »V NJEJ JE BILO NEKAJ VEČ!« (Družina, 20. julij 2024)

    V petek, 19. julija, je cerkev Marije snežne na Gori pri Sodražici obiskala množica romarjev iz različnih koncev Slovenije. Ta dan se spominjamo rojstva Božje služabnice Magdalene Gornik (leta 1835), za katero poteka postopek za beatifikacijo. Mnogi so prišli peš ali s kolesi po trasi nove Magdalenine romarske poti, ki jo v tem času postavlja župnija Gora (pod upravo župnije Sodražica).

    Več o tem na: https://www.druzina.si/clanek/romarski-shod-pri-magdaleni-gornik-z-nadskofom-turnskom-v-njej-je-bilo-nekaj-vec

    Odgovori
  6. Miro says:
    20. julija, 2024 at 14:34

    GLEJ, MOJ SLUŽABNIK, KI SEM GA IZVOLIL, MOJ LJUBLJENEC, KI GA JE VZLJUBILA MOJA DUŠA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 12,14-21)

    Tisti čas so farizeji šli ven in se posvetovali zoper Jezusa, da bi ga pogubili. Toda Jezus je zvedel in se je umaknil od tam. Mnogo jih je šlo za njim; ozdravil je vse ter jim zabičal, naj ga ne razglasijo; da se je spolnilo, kar je rekel prerok Izaija: »Glej, moj služabnik, ki sem ga izvolil, moj ljubljenec, ki ga je vzljubila moja duša! Dal mu bom svojega duha in oznanil bo pravico narodom. Ne bo se prepiral in ne bo vpil in nihče ne bo slišal na ulicah njegovega glasu. Nalomljenega trsta ne bo prelomil in tlečega stenja ne bo ugasil, dokler pravice ne dovede do zmage: in vanj bodo upali narodi.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    NALOMLJENEGA TRSA NE BO ZLOMIL

    Živimo v času rekordov, izumov, osvajanja trgov, v času, ko štejejo le moč, mladost, zdravje, trdnost; v času, ko šibki, zlomljeni, bolni in stari skorajda več nimajo domovinske pravice. V kaj oziroma v koga bi lahko upali današnji »nalomljeni trsti« in »tleča stenja«, če jim Jezus ne bi zagotovil podpore in jim ne pomagal do pravice?
    In nenazadnje – kako hitro bi se brez slabe vesti tudi verni pridružili tuljenju z volkovi današnjega časa, če ne bi imeli tega »božjega Služabnika«, ki nas z Besedo opominja k spoštovanju šibkosti!

    Takšen je misijonarski stil Kristusovih učencev: oznanjati evangelij s krotkostjo, šibkostjo a vendar z odločnostjo, ne da bi nad komerkoli kričali, brez kakršne koli domišljavosti ali siljenja. Resnično poslanstvo je privlačiti. Kako je mogoče privlačiti za Kristusa? To pa se lahko začne iz močne povezanosti z Njim v molitvi, češčenju in konkretni dejavni ljubezni, kar je služiti Jezusu v najmanjših bratih. S posnemanjem Jezusa, dobrega in usmiljenega pastirja in poživljeni z njegovo milostjo, smo poklicani napraviti svoje življenje veselo pričevanje, ki razsvetljuje pot, prinaša upanje in ljubezen.

    To nam ponovno odkrije dar in lepoto tega, da smo ljudstvo krščenih, torej z Kristusovo milostjo rešenih grešnikov, ter resnično vključeni po delovanju Svetega Duha v sinovski Jezusov odnos z Očetom, sprejeti v naročje matere Cerkve in usposobljeni za bratstvo, ki ne pozna meja in pregrad.

    Jezus je krotki in ponižni služabnik. Tako ga predstavi evangelij. Božji sin, ki vse ozdravlja je krotak. On se upira, a ne z nasiljem, ampak s krotkostjo.

    Evangelist pove, da je veselo sporočilo za ves svet. Njegova močna in ponižna ljubezen je za vse ljudi. Vsi privilegiji, ki jih je Bog naklonil Izraelcem, so dani za odrešenje vse ljudi, tudi poganov. Služabniki evangelija smo za druge, ne zase. Vsi Božji darovi in milosti, ki nam jih Bog podarja, so dani v korist in službo vseh. Naj nam Jezus odpre srce za vesoljno ljubezen, ki napolnjuje njegovo goreče srce.

    Naj Devica Marija pomaga vsem nam kristjanom ohraniti vedno živo in hvaležno zavest našega krsta ter prehoditi v zvestobi pot, ki smo jo začeli s tem zakramentom našega prerojenja. Vedno pa ponižnost, krotkost in odločnost.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/07/19/sobota-20-julij-2024-nalomljenega-trsa-ne-bo-zlomil/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  7. Miro says:
    19. julija, 2024 at 13:45

    SIN ČLOVEKOV JE GOSPODAR SOBOTE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 12,1-8)

    V tistem času je šel Jezus v soboto skozi setve, njegovi učenci pa so postali lačni in so začeli smukati klasje in jesti. Ko so farizeji to videli, so mu rekli: »Glej, tvoji učenci delajo, kar ni dovoljeno delati v soboto.« On jim je pa odgovoril: »Ali niste brali, kaj je storil David, ko je bil lačen sam in kateri so bili z njim, kako je stopil v Božjo hišo in jedel posvečene hlebe, katerih ni bilo dovoljeno jesti ne njemu ne tistim, ki so bili z njim, ampak samo duhovnikom? Ali niste mar brali v postavi, da ob sobotah duhovniki v templju prelamljajo sobotni počitek in so brez krivde? A povem vam, tukaj je nekaj, kar je večje ko tempelj. Ko bi pa vedeli, kaj se pravi: ›Usmiljenja hočem in ne daritve‹, bi ne bili obsodili nedolžnih. Kajti Sin človekov je gospodar sobote.«

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Jezus brani učence pred farizeji. Pokaže jim, da je sobotni počitek v službi ljudi in ne nad njimi. Zapovedi ne smejo zasenčiti ljubezni. Boga častim s pokorščino, zaupanjem do njega in usmiljenjem do ubogih. Posnemal bom Jezusovo skrb do trpečih v usmiljeni ljubezni. Gospod, hvala, ker me spodbujaš, da sem občutljiv do ubogih in bolnih. Hvala za dar usmiljene ljubezni.

    Primož Krečič, Luč Besede rodi življenje

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  8. Miro says:
    18. julija, 2024 at 17:14

    Priporočimo se Svetemu Duhu, da bomo Božjo besedo brali in
    premišljevali v Njegovi luči, ter jo v življenju z Njegovo pomočjo
    tudi zvesto uresničevali. Kaj Božja beseda v tem trenutku govori
    tebi in meni?

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  9. Miro says:
    18. julija, 2024 at 13:46

    RAZMIŠLJANJE GROSUPELJSKEGA ŽUPNIKA MARTINA GOLOBA O EVTANAZIJI (Družina, 7. junij 2024)

    VELIKOKRAT SE SREČAM Z VPRAŠANJEM TRPLJENJA. POGOSTO SE VPRAŠANJE ZAČNE Z: ZAKAJ …? ZAKAJ RAVNO JAZ? ZAKAJ RAVNO MI? ZAKAJ, ZAKAJ, ZAKAJ …

    Nedolgo nazaj mi je župljanka, ki se srečuje s preizkušnjo bolezni, odgovorila: »Zakaj pa ne jaz?« Trpljenje se mnogokrat jemlje kot nekaj, kar je treba rezati. Vse prevečkrat se trpljenje obravnava, kot da »jaz pa nimam pravice trpeti«.

    Poglejmo na Kristusa. Božji Sin je sprejel trpljenje. Lahko bi ga odklonil. Lahko bi se odločil, da za človeka ne bo trpel. Lahko bi rekel: »Oče, zakaj ravno jaz?« Devica Marija, ki jo imamo tako radi, je tudi zelo trpela. Tudi ona bi se lahko drugače odločila … Pa se ni. Odločila se je, da bo sprejela trpljenje v vsej ljubezni in hodila križev pot s svojim sinom.

    Nešteta množica mučencev je trpela in zmaga v vztrajni hoji za Kristusom jih je pripeljala do venca nebeške slave. Trpljenje je del našega življenja in je posledica tega, da nismo v raju. Trpljenje je posledica kaosa človeškega greha in zla.

    Ko sta se gradili naša župnija in naša župnijska cerkev, ni šlo brez trpljenja. Trpljenje v šikaniranju, nešteto odpovedovanja, darovanja, Bogu darovanja za svetost in Božje življenje vernikov. Naše župnije ne bi bilo, če ne bi na stotine faranov darovalo sebe, sprejelo križ in ga nosilo za Jezusom. Le seme, ki umre samemu sebi, lahko rodi čudovito življenje.

    Danes nas svet vodi, da trpljenje umaknemo. Človek trpi, dajmo mu injekcijo. Ne splača se, da mamo ohranjamo pri življenju. Je eno samo trpljenje. Nato pa se uporabi v celofan zavita beseda smrt. Nikoli vam ne bom rekel, kako morate voliti. Nikoli vam ne bom rekel, da smo kristjani proti evtanaziji. To mora kristjan vedeti. Le Gospodar življenja – Bog je tisti, ki odloča o življenju in smrti. Mlajši pa smo odgovorni, da umirajočemu stojimo ob strani, ga tolažimo, mu izkažemo spoštovanje, vso dolžno ljubezen ter ob njem molimo. Trpljenje mame je mnogokrat povezalo celotno družino. Sprte brate pa je spravilo v pravo družinsko povezanost. Trpljenje, starost, smrt, bolezen, onemoglost, vse to je proces, ki naj ostane naraven in vzemimo to kot del našega življenja. Človek, ne bodi napuhnjen.

    Ko smo že pri trpljenju … koliko trpljenja prinesejo odvisnosti! Med nami je vse preveč odvisnosti od alkohola in drog. Po nekih podatkih se strahotno veliko mladih poslužuje pomirjeval. Sedaj pa jim dajmo, da bodo v miru lahko uživali tudi konopljo. Kaditi ni zdravo, a legalizirajmo nekaj, kar gotovo lahko vodi v hudo odvisnost, žalost, pekel. Komune z odvisniki so vedno bolj polne, med nami pa je vprašanje o legalizaciji konoplje. Kristjan je za zdrav slog življenja. Življenja se veseli in ga uživa kot Božji dar. Svojega življenja si ne lasti in ga ne utaplja. Življenje sprejema v veliki hvaležnosti in odgovornosti.

    Ko nas bodo vprašali glede evtanazije in legalizacije konoplje, se najprej vprašajmo, ali smo kristjani ali ne. Če smo kristjani, potem je odgovor vedno življenje. Ve pa naj se, da so stiske zelo različne in hude. Vidim in slišim, koliko različnih stisk obstaja in v njih marsikdaj človek posega po skrajnih rešitvah. V takih primerih vas prosim, da se obrnete na župnijo, državo, sosede in prijatelje ter različne institucije. Ni sramotno prositi za pomoč. Vsi skupaj pa imejmo odprte oči za stiske drugih in molimo drug za drugega.

    Povzeto po: https://www.druzina.si/clanek/martin-golob-nikoli-vam-ne-bom-rekel-da-smo-kristjani-proti-evtanaziji-mora-kristjan-vedeti

    BOŽJE USMILJENJE, KI SE NA NAS IZLIVAŠ IZ KRISTUSOVIH RAN, ZAUPAMO VATE!

    Odgovori
  10. Miro says:
    18. julija, 2024 at 8:37

    PRIDITE K MENI VSI, KATERI SE TRUDITE IN STE OBTEŽENI, IN JAZ VAS BOM POŽIVIL

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 11,28-30)

    Tisti čas je Jezus spregovoril: »Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam. Zakaj moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    PRIDITE K MENI VSI …

    Božja beseda, je vabilo, da vstopimo v globok neposreden stik z Bogom, da se odpremo za sprejemanje tega, kar nam daje.

    Bog je tisti, ki nas je prvi ljubil. Ustvarjeni smo bili iz ljubezni. Čeprav smo z grehom zatajili to ljubezen in povzročili, da “ljubezen ni ljubljena” (sv. Frančišek Asiški), nas Bog ni nehal iskati. Iz ljubezni je poslal Sina na svet, ki je vzel nase plačilo za naše grehe.

    Prav zato je Jezus velikokrat govoril o tem, kako sam sebe daje v hrano, to pa je uresničil – pred svojim trpljenjem – prav pri zadnji večerji. In prav pri vsaki evharistiji se tega dogodka ne samo spominjamo, ampak ga ponavzočujemo. Dogaja se srečanje dveh ljubezni. A naša je le plod tiste, ki nam jo daje Bog, saj smo po Njegovi podobi ustvarjeni.

    Da Jezusa lahko spoznamo, moramo biti ponižni. In vsakomur je danes dana možnost, da Boga spozna in ne zapre svojega srca pred njim. Bog je tisti, ki trka na naša vrata, a kljuka je le na naši strani.

    Jezus nas vabi, vse, ki smo utrujeni in obteženi, naj pridemo k Njemu, da bomo našli mir. Kot pravi namreč eden od psalmov, se naše srce umiri le v Bogu, to resnico je povzel tudi sv. Avguštin v svojem najbolj znanem izreku “Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi, moj Bog.”

    Jezus ne zanika, da je biti njegov učenec nekaj, kar prinaša tudi breme in jarem. Vendar je njegovo breme še vedno veliko lažje kot če bi ga zavrnili in se prepustili bremenom tega sveta, ki bi nas zlomila. Če torej vzamemo nase Jezusov jarem, dejansko “profitiramo”! Če smo pripravljeni biti učenci, ki se od Jezusa učimo krotkosti in ponižnosti, bomo zares lahko okusili, kako se lahko sredi viharjev tega sveta odpočijemo prav pri Njem.

    Jezus nas vabi, naj ne sanjamo o življenju brez napora. Tega tu ni. Vzemimo nase jarem! Ustvarjeni smo, da živimo polno, in to vedno stane. Breme ostaja. Če živimo v zavesti, da tako je in to sprejmemo za dobro, nam bo lažje. Sprejeti jarem nase pomeni sprejeti realnost življenja. Pomeni vzljubiti krotkost. Vzeti nase dejstvo bremena pa pomeni sprejeti življenje tako, kot je. Iskati, kaj Bog hoče. Ne prija nam krotkost in bojimo se ponižnosti, a le v tem najdemo notranji mir in srečo. Če bomo krotki ob ljudeh, bodo radi z nami in jarem sobivanja bo lep. Imamo kup predstav, kaj bi moralo biti. Biti ponižen pomeni sprejeti Gospoda za vodnika in gospodarja. Sprejmimo jarem ponižnosti, da bomo pametno vozili skozi življenje, da naše življenje ne bo prazno.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/07/17/cetrtek-18-julij-2024_-pridite-k-meni-vsi-kateri/

    Jezus krotki in iz srca ponižni, upodobi naše srce po svojem Srcu!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja