Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.958 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. janez says:
    24. julija, 2024 at 16:30

    Papež Frančišek: In kdo je tisti, ki je moj bližnji?

    Neverni Samarijan je zgled spolnjevanja zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega
    Evangelij o ‘dobrem Samarijanu’ (prim. Lk 10,25-37) kaže na zgled spolnjevanja zapovedi, ko neverni in v Izraelu zaničevani Samarijan pomaga ranjenemu človeku, kjer dva druga, ki sta poznavalca Božje postave nista pomagala. Potem ko je učitelj postave v Evangeliju vprašal Gospoda, kaj je potrebno, da prejme v delež večno življenje, ga je Jezus napotil poiskati odgovor v Svetem pismu, ki pravi: ‘Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe’ (v. 27). Bile pa so različne razlage glede tega, koga je potrebno imeti za ‘bližnjega’. Dejansko je ta človek nadalje vprašal: ‘In kdo je moj bližnji?’ (v. 29). Na tej točki mu je Jezus odgovoril s priliko, to lepo priliko. Vse vas vabim, da vzamete današnji evangelij: Luka, Lukov evangelij 10 poglavje, od 25 do 37 vrstice. Je ena najlepših evangeljskih prilik. Ta prilika je postala vzorec za krščansko življenje. Postala je zgled, kako mora kristjan delovati. Po zaslugi evangelista Luka imamo ta zaklad.

    Glavni junak Jezusove prilike je Samarijan
    Glavni junak te kratke pripovedi je nek Samarijan, ki je na poti srečal človeka, ki so ga oropali in pretepli razbojniki in je poskrbel zanj. Vemo, da so Judje zaničevali Samarijane in jih niso smatrali za del izvoljenega ljudstva. Zato ni naključje, da je Jezus izbral ravno Samarijana za pozitivno osebnost prilike. Na ta način hoče prerasti predsodek in pokazati, da je tudi tujec, nekdo ki ne pozna pravega Boga in ne obiskuje njegovega templja, sposoben ravnati po Njegovi volji, imeti torej sočutje do brata v potrebi in mu pomagati z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago.

    Postavljamo človeško pravilo pred Božjo zapoved?
    Po tej isti poti sta pred Samarijanom šla mimo duhovnik in levit, torej osebi posvečeni Božjemu čaščenju. Toda, ko sta videla na tleh pretepenega in ranjenega siromaka, sta šla naprej, ne da bi se ustavila, najverjetneje, da ne bi postala ‘nečista’ zaradi njegove krvi. Človeško pravilo ‘postati nečist zaradi krvi’ povezano s čaščenjem sta postavila nasproti zapovedi Boga, ki hoče predvsem Usmiljenje in Ljubezen.

    ‘Neverni’ Samarijan je zgled spolnjevanja zapovedi ljubezni
    Jezus torej predlaga za zgled Samarijana, ravno tistega, ki ni imel vere! Tudi mi lahko pomislimo na toliko nam poznanih ljudi, morda agnostikov, ki delajo dobro. Jezus je izbral za zgled nekoga, ki ni bil mož vere. In ta človek, ki s tem, da ljubi brata kot samega sebe, ljubi Boga iz vsega svojega srca in z vso svojo močjo, torej Boga, ki ga ni poznal ter s tem istočasno izrazi pravo religioznost ter resnično človeškost.

    Naš bližnji je tisti, do katerega smo imeli usmiljenje
    Potem ko je povedal to tako lepo priliko, se je Jezus ponovno obrnil na tistega učitelja postave, ki ga je vprašal: ‘In kdo je moj bližnji?’ in mu rekel: ‘Kdo od teh treh se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?’ (v. 36). Na ta način je napravil preobrat glede na vprašanje svojega sogovornika in tudi glede logike nas vseh. Daje nam razumeti, da nismo mi, ki na osnovi svojih meril določamo, kdo je naš bližnji in kdo ne, ampak je oseba, ki se je znašla v stiski, po kateri se mora spoznati, kdo je naš bližnji, torej tisti, do katerega smo imeli usmiljenje.Biti sposobni imeti usmiljenje, to je ključ, to je naš ključ. Če ti pred neko osebo, ki je v stiski nimaš usmiljenja, če se tvoje srce ne zgane, pomeni, da nekaj ni v redu. Pazi se! Pazimo se! Ne pustimo se zapeljati neobčutljivi sebičnosti. Sposobnost imeti usmiljenje, je postala preizkusni kamen kristjana, še več Jezusovega nauka. Jezus sam je Očetovo usmiljenje do nas. Če greš po poti in vidiš na tleh brezdomca in greš mimo, ne da ga pogledaš ali pa si morda misliš: ‘To je posledica vina. Pijan je!’, se vprašaj, ne, če je ta človek pijan, ampak se vprašaj, če morda ni tvoje srce otrdelo, če ni tvoje srce postalo led. Ta zaključek kaže, da je usmiljenje do človeškega življenja, ki je v stiski, resnično obličje ljubezni. S tem postanemo resnični Jezusovi učenci in razodevamo Očetovo obličje: ‘Bodite torej usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen’ (Lk 6,36). Bog naš Oče je usmiljen, ker ima sposobnost tega usmiljenja, da se približa naši bolečini, našemu grehu, našim razvadam, naši bedi.

    Prošnja k Devici Mariji
    Devica Marija naj nam pomaga razumeti ter predvsem vedno bolj živeti neločljivo povezanost, ki je med ljubeznijo do Boga, ki je Oče ter konkretno in velikodušno ljubeznijo do naših bratov in sester in nam da milost, da bi imeli usmiljenje ter v njem rastli.«

    (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 14.7.2019)

    Odgovori
  2. janez says:
    24. julija, 2024 at 16:25

    Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Lk 12,51–53

    V Svetem pismu imamo kar nekaj mest in izjav, ki jih težko razumemo, ki nas vznemirijo ali celo razjezijo. Verjetno so za koga kdaj tudi takšni deli Svetega pisma razlog, da knjigo odloži, da se naveliča branja, češ saj tega sodobni človek ne more razumeti, preveč je nasprotij. Lahko pa so prav takšna manj razumljiva mesta izziv, da se ob njih ustavimo in začnemo kopati po rudniku Besede.

    Med vznemirjajoče izjave v Svetem pismu spada tudi beseda o miru in meču, ki jo je Jezus namenil tistim, ki so se odločali hoditi za njim. S stališča sodobnega političnega marketinga, kjer je veljavna deviza čim bolj všečno govorjenje, čim manj vznemirjanja z resnicami, ki jih ljudje ne želijo slišati, je bil Jezusov nagovor poslušalcem sila čuden in neprivlačen. Nedvomno je evangelij oznanilo miru v najbolj temeljni razsežnosti, ki razkriva bistvo Boga, ki ga oznanja. Bog se je že v zgodovini Izraela razodeval kot Bog miru in zvestobe , njegovo kraljevanje pa čas miru in varnosti. Hrepenenje po miru in spravi je bilo gonilo mesijanskih pričakovanj. Jezusovo rojstvo je pomenilo oznanilo miru za vse ljudi, njegovo življenje in odrešenjska smrt na križu pa počelo miru, ki ustvarja novega človeka.

    Mir je Božji dar in za njegovo sprejetje je potrebna brezkompromisna odpoved zlu in zaupanje v Darovalca. Meč lahko predstavlja ostrino boja proti zlu in radikalnost odločitve. Meč torej ne pomeni človeške sile ali oblasti, na katero bi morali računati in s katero bi zmagovali. Na kaj so stavili takrat, ko jih je Jezus prvič poslal oznanjat? Odšli so na njegovo besedo. Odšli so, ker jih je poslal, ker so mu verjeli. To je torej meč oznanjevalcev. Njegova beseda je edini meč, ki lahko zagotovi evangeliju zmago. To je beseda o moči in zvestobi Boga, ki bo ostala večno.

    Jezusova beseda je torej meč, ki ne pusti nikogar, ki jo sprejme, v nekem navideznem miru. To je beseda, ki vznemirja, ki terja odločen odgovor. V kraljestvo evangelija so povabljeni vsi, a žal vsi ne bodo vstopili. Besede evangelija so namenjene vsem, a žal jih vsi ne razumejo. Razumevanje pa ni v prvi vrsti odvisno od učenih razlag ali od izobrazbe, temveč od našega poguma, da pustimo, da nas te besede vznemirijo, torej od naše pripravljenosti, želje, da bi se spreobrnili.

    Ervin Mozetič, Pridi in poglej

    https://portal.pridi.com/2020/07/13/ponedeljek-13-julij-ne-mislite-da-sem-prisel-zato-da-prinesem-mir/

    Odgovori
  3. janez says:
    24. julija, 2024 at 16:21

    “Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo” Mt 10,34-11,1

    Čemu je prišel na svet Jezus? Da nam prinese Mir Božjih sinov min hčera. Ta mir niu spokojen. Izziva zlo in gre skozi hude bolje, ko sproža bridka nasprotovanja. Zlo ne trpi in hoče imeti »pogubni mir«, ki se prilagaja hudemu, sprejema in uporablja manipulacijo, izsiljevanje, laž, pohlep, nasilje in se mu ukloni ali pa vse to imenuije za dobro. Jezusov mir ni »Pax Romana« ali Pax Americana«. Njegov Mir je Mir Božjega Jagnjeta, nad katerim se znese nasilje volkov, tako drugačen od »pogubnega miru«.

    To je Mir Kraljestva, ki gre silnim (Mt 11,12), ki se ne prepustijo zlu in strahu pred smrtjo. Meč, ki ga bo Jezus uporabil, ni tak meč, kot ga izvleče Peter (Mt 26, 1 sl.). Jezusov Meč je Zaupanje v Očetovo Besedo, ki je dvorezni meč (Ps 149,6). Vstopa v kaos greha, ki preveva in sprevrača vse odnose (prim. Mih 7,6). Beseda razkrinka laž zla, ga loči od dobrega in s tem vrne Življenje, Ljubezen in Svobodo. Za Jezusom tudi njegovi Učenci vstopamo v zlo sveta: najprej v svojem srcu. V njhem Jezus najprej izvrši svoje Rešenje, Razločevanje in Osvoboditev. Vendar ne gre vse zlahka in brez odporov in bojev.

    Jezus je prišel med svoje in ga niso sprejeli (prim. Jn 1,11; Mt 13, 3 – 8; Mr 3, 20 sl. ). Učenci sami so ga prodali, zatajili, in zapustili. Njegovo ljudstvo ga je obsodilo skupaj s svojimi voditelji, v zavezništvu s pogani. Zavrnili so ga vsi tisti, ki se jih on ni sramoval imenovati brate (Heb 2,11). Temelj Miru je Njegova brezpogojna Ljubezen do slehernega izmed nas. Hrepeni po mojem odgovoru nanjo. Šele iz Njegove Ljubezni imam lahko zares rad svoje najbljižje in tudi sovražnike. Drugače živim v utvarah, ki me slej kom prej prevarajo in naredijo razdor, tako v meni kot med nami vsemi.

    https://www.duhovniodmiki.com/post/ponedeljek-15-tml-13-7-2020-mt-10-34-11-1

    Odgovori
  4. Miro says:
    24. julija, 2024 at 15:28

    SEME BOŽJE BESEDE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 13,1-9)

    Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sedel ob morju. In zbralo se je pri njem mnogo ljudstva, tako, da je moral sesti v čoln, vsa množica pa je stala na bregu. In povedal jim je mnogo v prilikah, govoreč: »Glejte, sejavec je šel sejat. In ko je sejal, je padlo nekaj semena na pot in priletele so ptice ter ga pozobale. Drugo je padlo na kamnito zemljo, kjer ni imelo veliko prsti; hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje; ko pa je vzšlo sonce, je uvenelo in, ker ni imelo korenin, je usahnilo. Drugo je padlo med trnje; in trnje je zrastlo in ga zadušilo. Drugo pa je padlo na dobro zemljo in je dajalo sad: nekatero stoternega, nekatero šestdeseternega in nekatero trideseternega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Dandanes sodobni mestni človek, sploh otrok, o kmetijstvu ne ve veliko, mu prilika o sejalcu vendarle ne more biti nerazumljiva. Sejalec seje seme, upajoč, da bo bogato rodilo. A seme ne pade vedno v plodno zemljo: Le tisti del semena, ki pade na plodna tla, vzkali, zraste in obrodi sad, vse ostalo seme pa propade v različnih stopnjah razvoja: Del semena pozobajo ptice, drugi del propade, ker bilke v plitvi zemlji niso razvile korenin, tretji del zadušita trnje in osat.

    Ko so učenci povprašali Jezusa o pomenu te prilike jim je razložil, da je seme Božja beseda, ki jo nebeški Učenik – Jezus sam – seje med ljudi. Semena, Božje besede, so bili v enaki meri in enaki obliki deležni vsi, ki so ga poslušali, pa vendar je to v različnih okoliščinah zelo različno obrodilo.

    Če nekdo Božje besede ne sprejme in je niti ni pripravljen poslušati, potem se ga ta ne dotakne, kaj šele, da bi v njem povzročila kakšno spremembo. To so ljudje, ki ob omembi Boga, Kristusa ali Cerkve zgolj zamahnejo z roko, se posmihajo in norčujejo iz tistih, ki verujejo, ne da bi sploh prisluhnili ali se vprašali, kakšna je vsebina vere. Ptice, ki zobajo seme Božje besede so torej predsodki. Kdo izmed nas ne pozna takih ljudi: imajo se za svobodnjake, v resnici pa so sužnji predsodkov. Nerodovitna je Božja beseda tudi v primeru, ko jo človek sicer z veseljem sprejme, vendar se ji izneveri, ko ta od njega pričakuje določeno žrtev. Tu gre navadno za pritiske od zunaj. Ob tem se mi misli vračajo na film o nadškofu Antonu Vovku. Koliko preganjanj, poskusov atentata, nočnih zaslišanj in ustrahovanj je uprizorila oblast, da bi nadškofa zlomila v njegovi zvestobi Cerkvi in izsilila ustanovitev nacionalne Cerkve, s katero bi lahko po mili volji manipulirala. Pa se ni zlomil. In ravno zaradi njegove zvestobe in vztrajnosti je vztrajal še marsikdo drug. Po drugi strani spet, je marsikdo podlegel in zavoljo materialnih ugodnosti, dobre službe in ljubega miru zatajil dediščino, ki jo je prejel od svojih staršev – dragocen zaklad vere. Le Bog ve, kako bi se v podobnih razmerah obnašali mi. Nerodovitno je Božje delovanje tudi tedaj, če se nekdo preveč preda posvetnim skrbem in zapeljivostim tega sveta. Tu ne govorimo več o pritiskih od zunaj, ki povzročijo zatajitev krščanskih vrednot, pač pa o najrazličnejših skušnjavah, ki jih v srce polaga nasprotnik Boga.

    Kolikor že so te skušnjave lahko različne imajo vendarle neko skupno značilnost: iz človeka, ki ga napadejo, skušajo izpodriniti misel na Boga. Vse je pomembnejše od vere: materialno bogastvo, ugleden položaj v družbi, napredovanje na delavnem mestu… Sadovi duha, kot so: pristno veselje, zvestoba in mir srca pa v valuti tega sveta nimajo nobene cene.

    Kaj pa dobra zemlja? Dobra zemlja so ljudje, ki jim ni vseeno za to kar jih Kristus uči. Ljudje, ki Božjo besedo vzamejo zares, in se trudijo po njej živeti. Ljudje, ki so spoznali, da pravo kakovost življenju ne dajejo bogastvo ali slava ali oblast, pač pa to, koliko v svojem življenju po zgledu Jezusa Kristusa storiš dobrega, koliko se trudiš spoznavati in uresničevati Božjo voljo. Bog nam daj, da bi bili tudi mi dobra zemlja. Zemlja, katere pšenica bo bogato obrodila sadove za večnost.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/07/23/sreda-24-julij-2024-seme-bozje-besede/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  5. janez says:
    24. julija, 2024 at 14:16

    1) Ervin Mozetič

    Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. 34. 10,34.35: Lk 12,51–53
    Svetem pismu imamo kar nekaj mest in izjav, ki jih težko razumemo, ki nas vznemirijo ali celo razjezijo. Verjetno so za koga kdaj tudi takšni deli Svetega pisma razlog, da knjigo odloži, da se naveliča branja, češ saj tega sodobni človek ne more razumeti, preveč je nasprotij. Lahko pa so prav takšna manj razumljiva mesta izziv, da se ob njih ustavimo in začnemo kopati po rudniku Besede.

    Med vznemirjajoče izjave v Svetem pismu spada tudi beseda o miru in meču, ki jo je Jezus namenil tistim, ki so se odločali hoditi za njim. S stališča sodobnega političnega marketinga, kjer je veljavna deviza čim bolj všečno govorjenje, čim manj vznemirjanja z resnicami, ki jih ljudje ne želijo slišati, je bil Jezusov nagovor poslušalcem sila čuden in neprivlačen. Nedvomno je evangelij oznanilo miru v najbolj temeljni razsežnosti, ki razkriva bistvo Boga, ki ga oznanja. Bog se je že v zgodovini Izraela razodeval kot Bog miru in zvestobe , njegovo kraljevanje pa čas miru in varnosti. Hrepenenje po miru in spravi je bilo gonilo mesijanskih pričakovanj. Jezusovo rojstvo je pomenilo oznanilo miru za vse ljudi, njegovo življenje in odrešenjska smrt na križu pa počelo miru, ki ustvarja novega človeka.

    Mir je Božji dar in za njegovo sprejetje je potrebna brezkompromisna odpoved zlu in zaupanje v Darovalca. Meč lahko predstavlja ostrino boja proti zlu in radikalnost odločitve. Meč torej ne pomeni človeške sile ali oblasti, na katero bi morali računati in s katero bi zmagovali. Na kaj so stavili takrat, ko jih je Jezus prvič poslal oznanjat? Odšli so na njegovo besedo. Odšli so, ker jih je poslal, ker so mu verjeli. To je torej meč oznanjevalcev. Njegova beseda je edini meč, ki lahko zagotovi evangeliju zmago. To je beseda o moči in zvestobi Boga, ki bo ostala večno.

    Jezusova beseda je torej meč, ki ne pusti nikogar, ki jo sprejme, v nekem navideznem miru. To je beseda, ki vznemirja, ki terja odločen odgovor. V kraljestvo evangelija so povabljeni vsi, a žal vsi ne bodo vstopili. Besede evangelija so namenjene vsem, a žal jih vsi ne razumejo. Razumevanje pa ni v prvi vrsti odvisno od učenih razlag ali od izobrazbe, temveč od našega poguma, da pustimo, da nas te besede vznemirijo, torej od naše pripravljenosti, želje, da bi se spreobrnili.

    Ervin Mozetič, Pridi in poglej
    https://portal.pridi.com/2020/07/13/ponedeljek-13-julij-ne-mislite-da-sem-prisel-zato-da-prinesem-mir/

    2) Pater dr. Vili Lovše: »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.«

    Čemu je prišel na svet Jezus? Da nam prinese Mir Božjih sinov min hčera. Ta mir niu spokojen. Izziva zlo in gre skozi hude bolje, ko sproža bridka nasprotovanja. Zlo ne trpi in hoče imeti »pogubni mir«, ki se prilagaja hudemu, sprejema in uporablja manipulacijo, izsiljevanje, laž, pohlep, nasilje in se mu ukloni ali pa vse to imenuije za dobro. Jezusov mir ni »Pax Romana« ali Pax Americana«. Njegov Mir je Mir Božjega Jagnjeta, nad katerim se znese nasilje volkov, tako drugačen od »pogubnega miru«.

    To je Mir Kraljestva, ki gre silnim (Mt 11,12), ki se ne prepustijo zlu in strahu pred smrtjo. Meč, ki ga bo Jezus uporabil, ni tak meč, kot ga izvleče Peter (Mt 26, 1 sl.). Jezusov Meč je Zaupanje v Očetovo Besedo, ki je dvorezni meč (Ps 149,6). Vstopa v kaos greha, ki preveva in sprevrača vse odnose (prim. Mih 7,6). Beseda razkrinka laž zla, ga loči od dobrega in s tem vrne Življenje, Ljubezen in Svobodo. Za Jezusom tudi njegovi Učenci vstopamo v zlo sveta: najprej v svojem srcu. V njhem Jezus najprej izvrši svoje Rešenje, Razločevanje in Osvoboditev. Vendar ne gre vse zlahka in brez odporov in bojev.

    Jezus je prišel med svoje in ga niso sprejeli (prim. Jn 1,11; Mt 13, 3 – 8; Mr 3, 20 sl. ). Učenci sami so ga prodali, zatajili, in zapustili. Njegovo ljudstvo ga je obsodilo skupaj s svojimi voditelji, v zavezništvu s pogani. Zavrnili so ga vsi tisti, ki se jih on ni sramoval imenovati brate (Heb 2,11). Temelj Miru je Njegova brezpogojna Ljubezen do slehernega izmed nas. Hrepeni po mojem odgovoru nanjo. Šele iz Njegove Ljubezni imam lahko zares rad svoje najbljižje in tudi sovražnike. Drugače živim v utvarah, ki me slej kom prej prevarajo in naredijo razdor, tako v meni kot med nami vsemi.

    https://www.duhovniodmiki.com/post/ponedeljek-15-tml-13-7-2020-mt-10-34-11-1

    Odgovori
  6. janez says:
    24. julija, 2024 at 11:12

    ALI KRISTJAN LAHKO IZGUBI ODREŠITEV?
    Najprej moramo definirati izraz kristjan. »Kristjan« ni nekdo, ki je zmolil molitev ali se cerkveno poročil ali ki je bil vzgajan v krščanski družini. Čeprav so te stvari lahko del krščanske izkušnje, ne naredijo še kristjana. Kristjan je nekdo, ki popolnoma zaupa v Jezusa Kristusa kot edinega Odrešenika in ima zato Svetega Duha (Evangelij po Janezu 3,16; Apostolska dela 16,31; Pismo Efežanom 2,8–9). Če imamo v mislih to definicijo, ali lahko torej kristjan izgubi odrešitev? To je izredno pomembno vprašanje. Mogoče je najboljši način, da odgovorimo na to vprašanje, da raziščemo, kaj Sveto pismo pravi, da se zgodi ob odrešitvi, in da preučimo, kaj bi pomenilo, če bi jo izgubili:

    Kristjan je kot Človek nova stvaritev ali Homo Novum. »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (Drugo pismo Korinčanom 5,17). Kristjan ni le »izboljšana« različica človeka; kristjan je popolnoma novo bitje. Je »v Kristusu«. Da bi kristjan izgubil odrešitev, bi bilo treba uničiti novo stvaritev. Kristjan je odkupljen. »Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta« (Prvo Petrovo pismo 1,18–19). Beseda odkupljen se nanaša na opravljen nakup, na plačano ceno. Kupljeni smo bili za ceno Kristusove smrti. Da bi kristjan izgubil odrešitev, bi moral sam Bog preklicati svoj nakup posameznika, za katerega je plačal z dragoceno Kristusovo krvjo.

    Kristjan je opravičen. »Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu« (Pismo Rimljanom 5,1). Opravičiti pomeni razglasiti za pravičnega. Vse, ki so sprejeli Jezusa za Odrešenika, Bog »razglaša za pravične«. Da bi kristjan izgubil odrešitev, bi moral Bog vzeti nazaj svojo besedo in »razveljaviti«, kar je razglasil prej. Tistim, ki so bili oproščeni krivde, bi morali ponovno soditi in jih spoznati za krive. Bog bi moral razveljaviti obsodbo, ki jo je izrekel iz božanske klopi. Kristjanu je obljubljeno večno življenje. »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16). Večno življenje je obljuba, da boš večnost preživel v nebesih z Bogom. Bog obljublja: »Veruj in imel boš večno življenje.« Da bi kristjan izgubil odrešitev, bi morali ponovno definirati besedi večno življenje. Kristjanu je obljubljeno, da bo večno živel. Ali večno ne pomeni ›večno‹?

    Kristjan je z vero v Boga v njem prejel pečat Svetega Duha. »V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij svojega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. Ta je poroštvo naše dediščine, v odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva« (Pismo Efežanom 1,13–14). V trenutku, ko je novi kristjan začel verovati v Boga, je v njem prejel pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen kot polog, ki jamči nebeško dediščino. Končni rezultat je hvala Božjega veličastva. Da bi kristjan izgubil odrešitev, bi moral Bog izbrisati to znamenje, umakniti Duha, preklicati polog, prelomiti svojo obljubo, preklicati jamstvo, obdržati dediščino, opustiti hvalo in zmanjšati svoje veličastvo. Kristjanu je zajamčeno poveličanje. »Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal« (Pismo Rimljanom 8,30). V skladu s Pismom Rimljanom 5,1 je opravičenje naše v trenutku, ko začnemo verovati. V skladu s Pismom Rimljanom 8,30 pa poveličanje pride z opravičenjem. Vsem tistim, ki jih Bog opravičuje, je obljubljeno, da bodo poveličani. Ta obljuba bo izpolnjena, ko bodo kristjani v nebesih dobili svoje popolno vstalo telo. Če lahko kristjan izgubi odrešitev, potem je Pismo Rimljanom 8,30 v zmoti, ker Bog ne bi mogel jamčiti poveličanja vsem tistim, ki jih vnaprej določi, pokliče in opraviči.

    Kristjan ne more izgubiti odrešitve. Večino tega, če ne vse, kar Sveto pismo pravi, da se nam zgodi, ko sprejmemo Kristusa, bi bilo razveljavljeno, če bi lahko izgubili odrešitev. Odrešitev je Božji dar in Božji darovi so »nepreklicni« (Pismo Rimljanom 11,29). Kristjan ne more postati »ne-na-novo ustvarjen«. Odkupljeni ne morejo biti »ne-kupljeni«. Večno življenje ne more biti začasno. Bog ne more »ne-izpolniti« svoje besede. Sveto pismo pravi, da Bog ne laže (Tit 1,2). Dva pogosta pomisleka proti prepričanju, da kristjan ne more izgubiti odrešitve, se nanašata na naslednje izkušnje: 1) Kaj pa kristjani, ki živijo grešno, nespreobrnjeno življenje? 2) Kaj pa kristjani, ki zavržejo vero in zatajijo Kristusa? Težava s temi pomisleki je predpostavljanje, da je bil vsak, ki se imenuje »kristjan«, dejansko na novo rojen. Sveto pismo pravi, da pravi kristjan ne bo živel v nenehnem grehu, za katerega se ne pokesa (Prvo Janezovo pismo 3,6). Sveto pismo pravi tudi, da vsak, ki zapusti vero, kaže, da ni bil nikoli resnično kristjan (Prvo Janezovo pismo 2,19). Morda je bil religiozen, morda si je nadel dobro masko, a ni bil nikoli na novo rojen z Božjo močjo. »Po njihovih sadovih jih boste spoznali« (Evangelij po Mateju 7,16). Božji odkupljeni pripadajo »njemu, ki je bil obujen od mrtvih, tako da bi mi obrodili sadove za Boga« (Pismo Rimljanom 7,4).

    Nič ne more ločiti Božjega otroka od Očetove ljubezni (Pismo Rimljanom 8,38–39). Nič ne more iztrgati kristjana iz Božje roke (Evangelij po Janezu 10,28–29). Bog nam jamči Večno življenje in ohranja odrešitev, ki nam jo je dal. Dobri pastir išče izgubljene ovce. »In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov …« (Evangelij po Luku 15,5–6). Pastir je našel ovco in z veseljem nosi breme; naš Gospod prevzema polno odgovornost, da bo pripeljal izgubljeno varno domov. Judovo pismo 1,24–25 še nadalje poudarja dobroto in zvestobo našega Odrešenika: »Njemu pa, ki vas more varovati pred padcem ter vas brez madeža in v veselju postaviti pred svoje veličastvo, edinemu Bogu, našemu odrešeniku, po našem Gospodu Jezusu Kristusu: slava in veličastje, moč in oblast pred vsemi veki in zdaj in na vse veke! H komu naj gremo Gospod, Besede Večnega Življenja imaš (Jn 6,68) !. Ti si naše vse kar imamo in premoremo!Amen.«

    Medmrežje gotquestions

    Bog nas vse ljudi neskončno in brezpogojno ljubi in nam hoče le vse dobro. Živimo pravično in verujmo, da je Bog nas Dobri Odrešenik in Učenik tako, kot nas uči Jezus v Evangeliju. Prosimo Boga, da pride k nam v naše srce in nas vodi in nam pomaga, da bomo dobri ljudje in dobri kristjani.

    Odgovori
  7. janez says:
    24. julija, 2024 at 10:45

    Ali pomeni razumeti Božjo pravičnost to pomeni tudi pravilno razumeti Boga ?

    »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in to vsem, ki verujejo.« (Rim 3,22)
    Pravičnost prihaja prek vere v Jezusa in ne prek našega dela ljudi, ki smo grešni in nepopolni. To je poleg Vere v Boga tisto Božje darilo in ga pridobimo, ko začnemo iskreno verovati v Jezusa Odrešenika in izvajati Božjo Voljo v našem življenju. Mnogo odlomkov je v Bibliji, ki te trditve potrjujejo in jih proučujejo duhovniki in bogoslovci. Zaradi nas grešnih ljudi je Bog poslal na zemljo Jezusa Kristusa; Njega, ki ni poznal greha, tako da v Njem in po Njem moremo Ljudje postati, zdržati in vztrajati v Božji pravičnosti. To je tisto, kar bi mi ljudje morali biti in sprejeti ter v pravem odnosu do Boga po Božji Milosti in Njegovi Dobroti. Kristus je bil na Zemlji brez greha in zaradi ljubezni do nas je vzel nase naše grehe, da bi mi bili v vzvišenem odnosu z Bogom in se odrešili brez svojih zaslug. Jezus je bil na Zemlji Pravi Bog in Pravi Človek. S svojo Smrtjo in Vstajenjem nas je Odrešil. Bog nas Ljudi, zaradi poslanega Sina Odrešenika vidi kot preizkušene in sprejete in v pravem odnosu s seboj takrat, ko smo kot verni kristjani sprejeli Jezusa kot našega Odrešenika.

    Namesto, da nas je strah, da je Bog žalosten in jezen na grešne ljudi, se lahko postavimo predenj, saj v Kristusu Odrešeniku vemo, da smo pri Bogu sprejeti in da nam Odpušča, ko se ponižno skesamo in prosimo odpuščanja ter Milosti. Nihče ne bo opravičen (postati pravičen, opravičen, zadovoljivo sojen) pred njim v poslušnosti delom, določenim v postavi. Ker [pravo opravilo] postava je, da se človek prepozna in zaveda greha [ne samo dojemanje, ampak spoznanje greha, ki deluje k našemu kesanju in pokori, veri in svetosti vsake osebnosti]. Božja pravičnost namreč prihaja po veri in osebnem zaupanju in zaupljivi opori v Jezusa Kristusa (Odrešenik ali Mesija). [To pomeni] za vse, ki verujejo. Za njih ni razlike. Mi vemo, da je človek opravičen ali pravično ocenjen in v pravem odnosu z Bogom ne po delih postave, ampak [samo] po veri in [popolnem] zaupanju in vdanosti in trdnem upanju v Jezusa Kristusa ter izvrševanju Njegove Volje. Vera v Boga in dobra dela nam Ljudem odpirata Pot do Boga in Božje Pravičnosti, ko Bog pride, vstopi in ostane v nas, ker tedaj prav razumemo Boga, ki je v tem, da spolnjujemo Njegovo Voljo.

    Za duhovno rast je pomembno, da vidimo sami sebe v pravem odnosu z Bogom po veri v Jezusa Kristusa. Vera je poleg Božje Pravičnosti Božji dar. Če se kadarkoli počutimo slabo in se sprašujemo, ali je Jezus jezen na nas, izgubimo moč, da bi nadaljevali pot, ki nam jo je pripravil. Mi smo močnejši od hudiča, ker verjamemo Jezusu, vendar se moramo postaviti pred Bogom oblečeni v oblekah pravičnosti in ne v capah krivde in obsodbe. Vztrajati moramo na Poti k Njemu. V šestem poglavju Efežanom Biblija pravi, da moramo obleči pravičnost kakor svoj oklep. Vojakom oklep varuje srce. Kaj v resnici verjamemo o sebi? Ali lahko verjamemo, da imate pravi odnos z Bogom!?. Da lahko, če se ozremo na Gospodova dela, ki jih je napravil za nas vse, in ne na svoje napake, ki smo jih kot nepopolni in grešni ljudje storili. Napravili bomo grehe in napake, in ko jih bomo, se moramo tudi pokesati, prositi za milost Boga in si pridobiti Božje odpuščanje. To je edina možnost, da lahko verni ljudje hodimo v pravičnosti in delamo, kar je prav v Božjih Očeh. Ni naša pravičnost, da ljudje sami s svojimi močmi lahko hodimo v pravičnosti na Zemlji, saj je kakor oblečena umazana cunja, vendar lahko in moramo hoditi v Božji pravičnosti po veri v Jezusa Kristus v svečani obleki. Ta čudovita drža, ki jo lahko imamo v sebi, je del novega življenja vernika v Jezusa. Človek si namreč nepravilno postavi svoje postave pravičnosti po svoji meri in pravilih, ki pa niso pravilna v Božjih Očeh. Zato se moramo truditi, da molimo in živimo po Božjih Postavah in spolnjujemo Njegovo Voljo in ne Svoje Človeške Volje. Sad Božje pravičnosti: Božja beseda je popolnoma jasna, da Bog od nas ne pričakuje naše pravičnosti. Ljudje je v Božjih očeh nimamo in do nje sami ne moremo priti, ne glede na to, kako iskreno in goreče se trudimo, ker smo grešni in nepopolni. Božji Duh nas vodi in vzgaja, da živimo (mislimo, govorimo, delamo, molimo, pomagamo, služimo in ravnamo) v skladu z Božjo pravičnostjo, ki je v nas. Šele ko se Ljudje odločamo po Božji naravi v nas, rojevamo sad Njegovega življenja v nas – torej sad Božje pravičnosti.

    Vir: Joyce Meyer: Nov način Življenja, Exodus Maribor.

    »Zato, ker imate malo vere,« jim je dejal. »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.« Matej 17,20

    MOLITEV ZA NOVO ŽIVLJENJE
    Bog Oče, verujem v Jezusa Kristusa, tvojega sina,
    ki je odrešil svet. Verujem, da je zame umrl na križu
    in je s sabo nesel vse moje grehe. Namesto mene je stopil v
    pekel in je zmagal nad smrtjo ter grobom ter nas vse ljudi Odrešil.
    Verujem, da je Jezus vstal od mrtvih in sedaj sedi na
    desni stran Boga Očeta.
    Sveta Trojica en sam Bog usmili se me in mi pomagaj,
    ko omagujem pod bremeni, da bom vztrajal
    in postal skromen in trpežen v preizkušnjah.
    Jezus, potrebujem te. Odpusti prosim vse moje grehe,
    odreši me in začni živeti v meni.
    Želim, da bi se po Tvoji Milosti ponovno rodil in se prenovil
    in postal nov človek, ki Ti bo v veselje. Amen

    Odgovori
  8. Miro says:
    23. julija, 2024 at 12:35

    VI STE SOL, VI STE LUČ…

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,13-16)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Vi ste sol zemlje; če se pa sol spridi, s čim se bo solila? Ni za nič drugega več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Ne more se skriti mesto, ki stoji na gori. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na svetilnik in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Beseda govori o zvestobi.

    Sol ne sme postati neslana. Ohranjati mora svojo slanost. Ostajati mora zvesta sama sebi. Povabljeni smo ostajati zvesti temu kar smo: sinovi in hčere Boga. S tem preprečujemo propad sveta, ki je poln pokvarjenosti in ga nenehno vleče vanjo.

    Luč se prižge in ne sme več ugasniti, drugače ne sveti vsem, ki so v hiši. Sv. Pavel vedno brani svojo zvestobo Bogu. Božja zvestoba je večna. Vse kar Bog dela je trdno in nenehno. Ne odpove se nobenemu svojih načrtov. Ne izgubi poguma, ne glede na število ovir pri svojem delovanju. Vedno išče dobro, ki ga je podaril in ljubi z absolutno zvestobo. Bog je zvest, On ni »da« in »ne«. V Jezusu je bil samo »da«.

    Jezus nas prosi, naj naša luč sveti pred ljudmi, da bodo slavili našega Očeta, ki je v nebesih. To je sam že uresničil. Uresničil pa je tako, da je bil Očetov »da«.

    Jezus je dodal »da« vsem Božjim obljubam vseh časov. V njem so se vse te obljube uresničile. Jezus je Božji »da«, ker je vedno uresničeval Očetovo voljo. Nanj se lahko z gotovostjo opremo, še več, moramo se opreti nanj. Mi smo nestalni in najdemo tisoč razlogov, da opravičimo svojo nezvestobo. Božji »da« v Jezusu pa je za vedno. Za vedno nas Bog ljubi, za vedno je usmiljen z nami, vedno nas sredi preizkušenj drži v svoji roki.

    Sprejmimo Božjo Očetovsko zvestobo, ki nam daje veselje. Naj nas Gospod utrdi v njegovi zvestobi, da bi ga drugi prepoznavali v naših delih.

    Papež Frančišek je, ko je pridigal o tem odlomku, je poudaril učinkovitost Jezusovega jezika. V njem, je dejal, najdemo »definicijo kristjana: kristjan mora biti sol in luč. Sol daje okus, ohranja in luč sije. Je zgled, ki nas kliče k dejanju, saj luč ni namenjena skrivanju, saj se, ko je skrita, niti ne ohrani: ugasne se« in »sol ni predmet v muzejski razstavi ali kuhinjski omari, ker jo na koncu uniči vlaga in izgubi svojo moč, svoj okus.« Tako luč kot sol sta za druge, ne zase. Luč ne more osvetliti sama sebe in sol sebi ne more dati okusa.

    Kako sem lahko za druge sol in luč?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/07/22/torek-23-julij-2024-vi-ste-sol-vi-ste-luc/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  9. janez says:
    23. julija, 2024 at 10:01

    Papež Frančišek: Sočutje ti pomaga razumeti prave dimenzije realnosti
    »Sočutje nas vodi po poti prave pravičnosti, saj nas rešuje pred zaprtostjo vase. V odlomku iz Lukovega evangelija beremo, kako Jezus oživi mladeniča iz Naima: ‘Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila’ (glej Lk 7,11-17).

    Naš Bog je Bog sočutja
    Evangelist ne pravi, da je Jezus imel sočutje, ampak da ‘ga je zajelo veliko sočutje’. Kakor da bi rekel, da je bil ‘žrtev sočutja’. Tam je bilo veliko ljudi, ki so spremljali tisto ženo, a Jezus je videl njeno realnost: ostala bo sama, vse do konca svojega življenja, je vdova, ki je izgubila svojega edinega sina. Ravno sočutje je tisto, ki nam daje temeljito razumeti realnost. Sočutje ti pokaže realnosti takšne, kakršne so. Sočutje je kakor leča srca: pomaga nam razumeti resnične dimenzije. Sočutje je tudi jezik Boga. Sveto pismo se ne začne s prikazovanjem Jezusa. Bog je rekel Mojzesu ‘Videl sem stisko svojega ljudstva’ (glej 2 Mz 3,7). To je sočutje Boga, ki Mojzesa pošlje, da reši ljudstvo. Naš Bog je Bog sočutja. In sočutje je – lahko bi rekli – šibkost Boga, a tudi njegova moč. Je tisto najboljše, kar nam daje. Kajti sočutje ga je spodbudilo, da nam je poslal Sina. Sočutje je jezik Boga.

    Ali običajno gledam na drugo stran?
    Sočutje ni čustvo obžalovanja, ki ga doživimo, ko na primer vidimo na cesti poginiti žival. ‘Ubožček’, in nam je nekoliko žal. Sočutje pomeni biti vpleten v problem drugih in tam tvegati življenje. Gospod namreč gre ravno tja. Kot drugi primer je evangeljski dogodek pomnožitve kruha. Jezus pravi učencem, naj nahranijo množico, medtem ko jo oni hočejo odsloviti. Bili so previdni. A če upoštevamo Jezusov odgovor ‘Vi jim dajte jesti’, lahko verjamemo, da se je v srcu razjezil. Njegovo povabilo je, naj poskrbijo za ljudi, ne pa da razmišljajo, kako bi lahko šli v vasi in si kupili kruha. Gospodu so se zasmilili, kajti videl je tiste ljudi, ki so bili kakor ovce brez pastirja. Na eni strani imamo torej sočutje, Jezusovo gesto, na drugi pa egoistično držo učencev, ki iščejo rešitev, a brez popuščanja, ne želijo si umazati rok. In če je Božji jezik sočutje, je človeški jezik pogosto brezbrižnost. Poskrbeti samo do tukaj in ne misliti naprej. Brezbrižnost. Eden od našim fotografov z L’Osservatoreja Romana je naredil fotografijo, ki se imenuje Brezbrižnost. O tem sem že govoril. Neke zimske noči pred prestižno restavracijo gospa, ki živi na ulici, steguje roko drugi gospe, ki toplo oblečena pride iz restavracije, in ta gospa gleda na drugo stran. To je brezbrižnost. Pojdite si pogledat to fotografijo: to je brezbrižnost. Naša brezbrižnost. Koliko krat gledamo na drugo stran. In tako zapremo vrata sočutju. Lahko naredimo izpraševanje vesti: Ali jaz običajno gledam na drugo stran? Ali pa pustim Svetemu Duhu, da me povede po poti sočutja? Kar je krepost Boga.

    Sočutje vodi na pot pravičnosti
    Ob koncu bi izpostavil še Jezusove besede, namenjene materi: ‘Ne jokaj!’ Kar je ljubkovanje sočutja. Jezus se je dotaknil nosil in mladeniču rekel, naj vstane. Ta sede in začne govoriti. In Jezus ga da, ga vrne njegovi materi. Vrnil ga je – to je dejanje pravičnosti. Ta beseda se uporablja pri pravu: povrniti, vrniti. Sočutje nas vodi na pot dejanske pravičnosti. Vedno je treba vrniti tisto, do česar imajo drugi določeno pravico. To nas vedno rešuje pred egoizmom, brezbrižnostjo, zaprtostjo vase. Nadaljujmo današnjo evharistijo z besedami: ‘Jezusa je zajelo veliko sočutje.’ Da bi imel sočutje tudi do vsakega od nas. To potrebujemo.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 17.9.2019).

    Psalm 135,14: Zakaj GOSPOD bo sodil svoje ljudstvo, nad svojimi služabniki bo imel sočutje.

    MISLI O SOČUTJU (Budist Dalaj Lama)
    Posameznikova sreča lahko temeljito in učinkovito pripomore k izboljšanju celotne človeške družbe.
    Ker vsi delimo isto potrebo po ljubezni, je moč vsakogar, v kakršnihkoli okoliščinah, sprejeti kot brata in sestro. Ne glede na drugačnost obraza, vere, barve kože, oblačil ali obnašanja, ni med nami in drugimi nikakršnih bistvenih razlik, saj smo vsi otroci iz enega Izvira. Nespametno bi bilo poudarjati razlike v zunanjosti, kajti temeljna narava nam je vsem skupna. Človeštvo je eno in ta mali planet je naš edini dom. Če naj ga ohranimo, mora vsak od nas izkusiti občutek splošne odgovornosti in nesebične ljubezni. Edino ta občutek lahko odpravi našo sebično naravnanost, zaradi katere zavajamo in zlorabljamo drug drugega. Kdor ima iskreno in odprto srce, naravno občuti zaupanje vase in se zna ceniti, obenem pa zanj ni razloga, da bi do drugih čutil strah. Verjamem, da je na vseh ravneh družbe, naj bo to družina, pleme, narod ali mednarodna skupnost, več sočutja ključ do lepšega in boljšega sveta. Ni nam treba sprejeti kakršnekoli religije ali slediti kakršnikoli ideologiji. Potrebno je le, da razvijemo svoje dobre človeške lastnosti. Kogarkoli srečam, ga poskušam ljubeznivo in spoštljivo obravnavati kot starega prijatelja in biti sočuten in dober. To me navda z iskrenimi občutki sreče. Vsi smo Otroci iz Enega Vira, našega Stvarnika. To je praksa sočutja.
    (Dalaj Lama)

    Prijazne besede so lahko kratke in lahkotne, a njihov odmev je neskončen. Mati Tereza

    Skrivnost življenja moramo najti v življenju samem, ne v naukih o njem. Anthony de Mello

    Kadar se tvoj strah dotakne bolečine drugega, postane pomilovanje. Kadar se tvoja ljubezen dotakne bolečine drugega, postane sočutje. Stephen Levine

    Ne vem, kakšne bodo vaše usode, nekaj pa le vem: zares srečni bodo le tisti med vami, ki bodo hoteli in znali odkriti, kako naj bodo koristni tako, da pomagajo in služijo ter molijo. Misijonar in duhovnik v Afriki Albert Schweitzer.

    Samo ljubezen lahko združi ljudi na tak način, da jih izpolni in naredi popolne, saj jih le ona lahko popelje in združi v tistem, kar je najgloblje v njih. Jezuit in raziskovalec ter naravoslovec Pierre Theilard de Chardin.

    Skrivnost sreče je v tem, da zmoreš najti radost v veselju drugega. Georges Bernanos.

    Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu. Gandhi

    Ko moliš odpreš svoje srce Bogu. Ko pomagaš drugim pomagaš sebi in Bog te ljubeče blagoslovi. Janez

    Lepota je življenje, kadar življenje odstre kopreno s svojega svetega obličja.
    Toda vi ste to življenje in vi ste ta koprena.
    Lepota je večnost, ki sama sebe gleda v ogledalu.
    Toda vi ste ta večnost in vi ste to ogledalo.
    Bodimo na strani rešitev ne problemov in pomagajmo sebi in drugim!
    Kahlil Gibran, Prerok

    1 Korinčanom 1,4: Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu,

    Odgovori
  10. Miro says:
    22. julija, 2024 at 12:39

    ŽENA, KAJ JOKAŠ? KOGA IŠČEŠ?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 20,1-2.11-18)

    Prvi dan tedna je šla Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

    Marija je stala zunaj pri grobu in jokala. Ko je jokala, se je sklonila v grob in je videla dva angela v belih oblačilih, ki sta sedela eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo.

    Rečeta ji: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila in videla Jezusa, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Misleč, da je vrtnar, mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu hebrejsko reče: »Rabbuni!« (kar pomeni: Učenik). Jezus ji reče: »Ne dotikaj se me več, še nisem šel k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ›Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem naznanila: »Videla sem Gospoda« in da ji je to rekel.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Kot poročajo evangeliji, je Marija Magdalena prva videla vstalega Jezusa. Malo pred tem se je končal sobotni počitek. Ni bilo časa, da bi na dan trpljenja opravili vse pogrebne obrede. Zato gredo žene naslednje jutro navsezgodaj z odišavljenimi mazili k Jezusovemu grobu. Prva prispe Marija iz Magdale, ena od učenk, ki so Jezusa spremljale vse od Galileje in služile nastajajoči Cerkvi. V njeni poti proti grobu se zrcali zvestoba mnogih žensk, ki so leta vdane potkam pokopališč, v spomin na nekoga, ki ga ni več. Najpristnejše vezi se ne pretrgajo niti s smrtjo. Nekateri še naprej imajo radi, četudi je ljubljena oseba odšla za vedno.

    Evangelij (glej Jn 20,1-2.11-18) pri opisovanju Magdalene najprej izpostavi, da ni bila ženska »enostavnih navdušenj«. Po prvem obisku groba se razočarana vrne na kraj, kjer so se skrivali učenci. Pove, da je bil kamen odmaknjen z vhoda v grob, in njena prva domneva je kar se da preprosta: nekdo je moral na skrivaj odnesti Jezusovo telo. Tako prvo oznanilo, ki ga prinese Marija, ni oznanilo vstajenja, ampak kraje, ki so jo zagrešili neznanci, medtem ko je ves Jeruzalem spal.

    Zatem evangelij pripoveduje o drugi Magdalenini poti proti Jezusovemu grobu. Bila je trmasta, odšla je stran, zatem se je spet vrnila, ni se je dalo prepričati. Tokrat je njen korak počasen in otežen. Marija trpi še enkrat bolj, predvsem zaradi Jezusove smrti in potem tudi zaradi nerazložljivega izginotja njegovega telesa.

    In medtem ko stoji sključena blizu groba, z očmi, polnimi solz, jo Bog preseneti na najbolj nepričakovan način. Evangelist Janez izpostavi, kako vztrajna je njena slepota. Ne zaveda se navzočnosti dveh angelov, ki jo sprašujeta, in niti ne posumi v človeka za njenim hrbtom, za katerega misli, da je vrtnar. Zatem pa odkrije najbolj pretresljiv dogodek v človeški zgodovini, ko jo Jezus vendarle pokliče po imenu: »Marija!«

    Kako lepo je pomisliti, da se je Vstali prvič prikazal na tako zelo oseben način! Da obstaja nekdo, ki nas pozna, ki vidi naša trpljenja in razočaranja, ki je ganjen ob nas in ki nas kliče po imenu. To je zakon, ki je vklesan v strani evangelija. Okoli Jezusa so mnoge osebe, ki iščejo Boga. Najbolj izjemna stvarnost pa je, da je predvsem Bog tisti, ki veliko prej skrbi za naše življenje, ki ga želi ponovno dvigniti. In za to nas kliče po imenu, saj pozna osebno obličje vsakega. Vsak človek je ljubezenska zgodba, ki jo Bog piše na tej zemlji. Vsak med nami je Božja zgodba ljubezni. Vsakega med nami Bog kliče po lastnem imenu. Pozna nas po imenu, nas gleda, nas čaka, nam odpušča, potrpežljiv je z nami.

    Jezus jo pokliče: »Marija!« Revolucija njenega življenja, revolucija, ki je bila namenjena preoblikovanju življenja vsakega moškega in ženske, se začne z imenom, ki odmeva v vrtu s praznim grobom. Evangeliji nam opisujejo Marijino srečo: Jezusovo vstajenje ni radost, ki se daje po kapljicah, ampak je slap, ki se zliva na celotno življenje. Krščansko življenje ni spleteno iz mehkih sreč, ampak iz valov, ki s seboj odnesejo vse. Pomislite nase, na svojo prtljago razočaranj in porazov, ki jo vsak nosi v svojem srcu, in pomislite, da vam je Bog blizu in vas kliče po imenu ter vam pravi: »Vstani, nehaj jokati, kajti prišel sem, da te osvobodim!«

    Jezus se ne prilagaja svetu, ne dopušča, da bi se v njem zadrževali smrt, žalost, sovraštvo, moralno uničenje oseb. Naš Bog ni nepremičen, ampak je »sanjač«: sanja preobrazbo sveta, kar je tudi uresničil z vstajenjem.

    Marija Magdalena bi želela objeti svojega Gospoda, a on se je že napotil k nebeškemu Očetu, medtem ko njo pošlje, naj oznani novico bratom. In tako ta žena, ki je pred srečanjem z Jezusom bila v oblasti zla, sedaj postane apostolka novega in še večjega upanja. Njena priprošnja naj nam pomaga, da bomo tudi mi živeli to izkušnjo: da bomo v trenutku joka in zapuščenosti prisluhnili Jezusu Vstalemu, ki nas kliče po imenu, in s srcem, polnim veselja, šli oznanjat: ‘Videl sem Gospoda! Spremenil sem življenje, ker sem videl Gospoda! Sedaj sem drugačen kot prej, sem druga oseba. Spremenil sem se, ker sem videl Gospoda.’ To je naša moč in to je naše upanje.

    Misli papeža Frančiška (hozana.si), kateheza, 17. julij 2017

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja