Članki za dušo

14.958 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   20. maja, 2020 at 17:53

   MOŠKI IN ŽENSKE, KI MOLIJO, VERJAMEJO, DA JE LJUBEZEN MOČNEJŠA OD SMRTI – MOLITEV NAMREČ ODPIRA VRATA UPANJU!

   Današnja, tretja kateheza o molitvi je imela naslov Skrivnost stvarjenja. Papež Frančišek je za izhodišče razmišljanja vzel psalmistove besede iz Psalma 8:

   Ko gledam nebo, delo tvojih prstov,
   luno in zvezde, ki si jih utrdil:
   Kaj je človek, da se ga spominjaš,
   sin človekov, da ga obiskuješ?
   Gospod, naš Gospod,
   kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!
   (Ps 8,4-5.10)

   »Človekova molitev je tesno povezana s čustvom čudenja. Veličina človeka je neskončno majhna, če jo primerjamo z razsežnostjo vesolja. Njegove največje osvojitve se zdijo bolj mala stvar. »Vendar pa človek ni nič. V molitvi se močno poudarja čustvo usmiljenja. Nič ne obstaja slučajno: skrivnost vesolja je v dobrohotnem pogledu, ki ga nekdo sreča v naših očeh. Psalm zatrjuje, da smo ustvarjeni kot malo nižji od Boga, s slavo in častjo smo ovenčani (glej Ps 8,6). Odnos z Bogom je veličina človeka: njegovo ustoličenje. Po naravi smo skoraj nič, majhni – danes smo, jutri več ne, a po poklicanosti, po klicu smo otroci velikega Kralja!« je med drugim poudaril papež Frančišek.

   Več o tretji katehezi o molitvi na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2020-05/kateheza-molitev-odpira-vrata-upanju.html

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   20. maja, 2020 at 16:05

   TUDI ŽIVLJENJE SV. BERNARDINA SIENSKEGA NAM PRIČUJE, DA KDOR JEZUSA IN MARIJO ČASTI, TA V NEBESA HITI!

   Danes obhajamo god svetega Bernardina Sienskega, slavnega ljudskega misijonarja, ki je bil usmiljenega srca in je rad pomagal ubogim in bolnim, posebej še v času kuge. Zelo se je zavzemal za dvig nravnosti, za pomirjenje in spravo med sprtimi, za širjenje češčenja Matere Božje, posebno pa se je zavzemal za češčenje Jezusovega imena. Ljudem je priporočal, naj radi kličejo Jezusovo ime in naj radi uporabljajo monogram IHS, ki je znamenje Jezusovega imena (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

   http://svetniki.org/sveti-bernardin-sienski-redovnik-in-ljudski-misijonar

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
   Sv. Bernardin Sienski, prosi za nas!

   Odgovori
3. Miro says:

   19. maja, 2020 at 18:42

   TISTI MALI NEROJENI OTROK JE POSTAL TARČA …

   »In danes bomo pogledali v svet in spoznali, da je tisti mali, tisti nerojeni otrok postal tarča smrti, tarča uničenja, ubijanja. In pomislimo, da Bog pravi: celo če te je mati mogla pozabiti – ampak mati ne more pozabiti! – celo, če te je mati mogla pozabiti, te jaz ne bom pozabil.

   In vendarle danes mati pozablja na otroka. Ne samo pozablja, ubija ga! In to zakaj? Mati se boji otroka, tistega malega, nerojenega otroka… najlepše stvaritve božje ljubezni… božjega darila« (sv. Mati Terezija iz Kalkute).

   Molimo: Slava tebi, Jezus, Ti si naše življenje, naša ljubezen! Prosimo Te, odpri naša srca in jih vžgi z ognjem Božje ljubezni, da bo vsako življenje na tem svetu sprejeto in spoštovano od spočetja naprej, pa vse do naravne smrti.

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
   Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

   Odgovori
4. Janez says:

   19. maja, 2020 at 18:25

   Kam greš človek? Človek brez Boga je nič! Homine quo vadis? Nihil est homo quin sit Deus!

   Vztrajati moramo vsak dan tako, da se bomo z ljubeznijo in resnico postavili proti laži, napuhu in konformizmu, egoizmu ter lakomnosti vsemogočnežev in hudobnežev, ki delajo razne naglave grehe nasprote Jezusovemu nauku v Evangeliju. Gospod, daj nam vsem Ljudem dobre volje pogum in milost, da bomo vztrajali v poštenosti, dobroti, odpuščanju in dali drugim zgled resnice kot dobri Ljudje in Dobri Kristijani. Zdravnika ne potrebujejo zdravi ampak bolni je rekel Odrešenik. Koliko Ljudi dobre Volje je vztrajalo v Kristusovm nauku dobrote, ko so z osebnim zgledom živeli za druge in pomagali revežem, brez besed, vedno in takoj in z delom, služenjem in ljubeznijo izpričevali Ljubezen do Boga. Ni da bi se pritoževali, treba je živeti in ukrepati po Evangeliju ter drugim dati tihi zgled krščanske Ljubezni. In tihi zgledi pravičnega življenja vlečejo bolj kot poplava besed. Prosimo pa Boga za blagoslov in Milost in marsikaj se bo premaknilo na bolje. Več ko nas bo, večja Moč krščanske drže bo prisotna med ljudmi. Ker smo vsi Ljudje božji Otroci smo vsi žejni Resnice in Pravice ter Ljubezni Boga Očeta. In Oče nas bo uslišal, ker ga prosimo in živimo po njegovih Naukih. Vzemi si čas za Boga in moli s svojimi besedami iskreno in odprto k Njemu in uslišal Te bo, saj je naš Oče. In marsikaj se bo potem lažje uredilo, razrešilo in ozdravilo, kar bi sicer ostalo na pol pota narejeno, neizvršeno ali neozdravljeno. Saj čudeži po Milosti Božji obstajajo, ko v to verjamemo in to dejavno tudi podpiramo z Vero in Spolnjevanjem Božje Volje. Pustimo Bogu, da pride k nam in ostane v nas. Molimo in prosimo ga za Milosti Vere in Ljubezni, za vodstvo in navdih, da bomo vedno hodili po Jezusovi Poti Odrešenja. Prosimo Jezusa za Milost, da bomo vedno hodili po Poti Odrešenja, živeli pravično, bili dobri in usmikjeni, delali dobra dela in molili, se ogibali stranpoti greha in spolnjevali Božjo Voljo in bili podobni Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Spreobrnimo se in poboljšajmo se, da bomo Bogu v Čast in Slavo Vekomaj! Bog ki nas ljubi nam bo odpustil grehe in nas sprejel nazaj k Sebi, saj želi, da se Vrnemo k Njemu.

   Janez AKA Dichter Hansi

   Odgovori
5. Miro says:

   19. maja, 2020 at 16:01

   OBHAJILO NI ZA SVETNIKE, AMPAK ZA TISTE, KI HOČEJO POSTATI SVETNIKI!

   Kakšno češčenje gre zakramentu evharistije? Temu zakramentu gre tako med mašo kakor tudi zunaj nje božje češčenje (latria). Cerkev namreč s kar največjo skrbnostjo shranjuje posvečene hostije, jih prinaša bolnikom in drugim osebam, ki se ne morejo udeležiti svete maše, jih izpostavlja slovesnemu češčenju vernikov in jih prenaša v procesijah. Cerkev vabi vernike k pogostnemu obisku in češčenju Najsvetejšega zakramenta, ki je shranjen v tabernaklju (Kompendij Katekizma katoliške Cerkve).

   Prosimo Svetega Duha, da nam pomaga pri premišljevanju naslednjih misli o sveti evharistiji, ter nas spodbudi k življenju v moči te nebeške hrane:

   Evharistija simbolizira in utrjuje vrednote
   miru in ljubezni, ker je darovanje Kristusa,
   ki je dal svoje lastno življenje
   kot protistrup za nečlovečnost.
   (Ciprijan iz Kartagine)

   V žrtvi na Kalvariji se »dopolni« Očetova
   posebna ljubezen do Sina Jezusa, ki v svoji
   smrti izkuša njegovo najglobljo bližino.
   (Giacomo Biffi)

   Ti, pastir, nas s kruhom hrani,
   ti nam, Jezus, stoj ob strani,
   ti nas pasi, ti nas brani, ti nam daj
   med nebeščani mesto v večnih radostih.
   (Bogoslužje na telovo)

   Obhajilo ni za svetnike, ampak za tiste,
   ki hočejo postati svetniki.
   Zdravilo se daje bolnim,
   prav kakor se daje hrana slabotnim.
   (Janez Bosko)

   Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Janez says:

   19. maja, 2020 at 14:43

   Kartuzijan Augustin Guillerand: Misli o ponižnosti (skrajšan povzetek duhovnih misli)

   Veličina Boga – ničnost človeka. Ta dvojna resničnost ureja sleherno bogoljubnost, oblikuje jo v enovito celoto, ki jo cementira in upravlja Božja ljubezen. Bog biva od nekdaj – človek ne biva, ampak je ustvarjen tako kot vse Stvarstvo. Bog in bit sta vse-edino. Človek pa biva samo tedaj, ko mu Bog posreduje bit in ga vzdržuje in ohranja iz Ljubezni in Usmiljenja. Bogoljubnost se poraja iz tega posredovanja. In molitev, ki je navsezadnje le bogoljubnost in actu, je gibanje duše, ki priznava, da prejema, da pa nima ničesar razen tega, kar je prejela. Izpoved tega dejstva je molitev v svojem bistvu – in to je ponižnost. Molitev, ki poteka v tem duhu, je pristna molitev. Ponižnost človeka je vključena v vero, v spoštljivo in skromno ter moledujočo podvrženost duše pri molitvi Bogu. Čutim, da se bom spet ponavljal. Poprej za to ne bi imel poguma. Menil sem, da s tem govorim, pa nič ne povem. Zdaj pa me pri tem doletevajo pomirjenost in neizmerne blagodati. Brez konca in kraja govorim o tem, kar ljubim, z Njim, ki ga ljubim. Zatorej rad ponavljam: Bog je velik; je Gospod prav tako kot Oče; v Njem je sleherna odličnost; vse popolnosti skupaj in podaljšane v neskončnost ne morejo izraziti bogastva njegove Biti, ene in polne; vse življenje, ki bi ga prebil v motrenju, v premišljevanju, v poglabljanju v te skrivnosti, v prizadevanju najti v njegovem delovanju podobe, ki bi mogle nuditi neko zamisel o njem – vse bi me pustilo daleč, zelo daleč, neskončno daleč od resničnosti. On je vedno iznad, daleč nad vsem, kar si moremo zamisliti ali izraziti. Odtod bo prišla iskrena in goreča ponižnost. Spričo te neizmernosti, ki presega vse čase, vse kraje, vsa bitja, vsa njihova svojstva in popolnosti – in tudi to minutico, ki jo imam za dolgost življenja, prostorček, ki ga zasedam, mejnike mojega bitja in moje dejavnosti, ob katere trčim vsak hip –, se utrjuje in prekipeva izkušnja moje slabotnosti, moje ničnosti. Spravlja me na moje mesto, dela me čisto majhnega v moji ničnosti, ki ji ona neizmernost omogoča biti. Dobri Bog ne želi ničesar bolj kot izkazovati usmiljenje in pomagati. On čaka – rekel bi nestrpno čaka, če bi bil On zmožen nestrpnosti – na trenutek, ko bo to mogel. Ime »Bit«, ki mu ga pridevam, je nepopolno, človeški izraz. Ta Bit je Ljubezen sama, je dar samega sebe, Dobrota. Dajati se, razdajati se vedno in takoj z veseljem – to je njeno življenje brez kakršnegakoli egoizma in pričakovanega povračila. Ona dela samo to. Oče večno daje Sinu to neskončno Bit, katere izvir je On sam – ocean, počelo in cilj. Sin, navdan tem gibanjem, katerega mu izroča Oče, vrača svojemu Očetu – bolje, v svojem Očetu – ta dar, ki ju zedinja, vzajemno povezuje, ohranja drugega v drugem. Kot kako žareče ognjišče, ki bi bilo obenem neko brezmejno zrcalo, se Oče upodablja v Sinu in Sin upodablja Očeta; Ljubezen, ki ju zedinja, izhaja iz obeh, spet ju upodablja, osvetljuje in ju omogoča videti – nato pa odhaja iz njiju, da bi se razprostrla izven njiju, se posredovala bitjem, ki se bodo darovala, navdana z istim gibanjem, tako kot se darujeta onadva – ter bodo skozi to darovanje združena z njima in bodo vsa eno z njima.

   Duša, ki moli, ponižno prosi za to podelitev Duha ljubezni; prosi Boga, naj se ji daruje; prosi torej za tisto, česar si Bog brezmejno želi. Med to brezmejno željo Boga in molitvijo te duše obstaja torej soglasje, ubranost, popolno sporazumevanje. Ponižna duša priznava, da nima v sebi težnje po darovanju same sebe – težnje, ki je v bistvu božanska. Priznava, da je ne more imeti, če ji je ne podeli bistvena Ljubezen. Taka ponižnost potem zadene Boga v srce ter mu pridobi slavo, ki si jo Bog predvsem – in nadvse – želi. Od tod njena vsemogočnost, ki se ji ni moč upirati: Bog se ne upira. Spričo take molitve popusti, klone – če smem tako reči; premagan
   je, seveda premagan od samega sebe, od te ljubezni, te potrebe, da bi se podaril – potrebe, na katero se sklicuje duša kot ponižna prosilka. Zgledi te vsemogočne ponižnosti so neizpodbitno prepričljivi. Najprej seveda Jezus: njegovo ubogo, zlomljeno telo; njegovo obličje, pokrito s pljunki; vse njegovo bitje, izpostavljeno zasramovanju, tako da ni niti več podobno človeku, kar je postal, potem ko je bil preziran do skrajnega dna izničenja – in je zato bil, kot pravi sveti Pavel, povzdignjen nad vse in nad vsakogar. Za njim – ponižna Devica. Bog si jo je izvolil za Mater in ona govori: Ozrl se je na nizkost svoje dekle (prim. Lk 1, 48). Da, Bog je videl in vzljubil in slišal v njej ponižnost; saj je prav to, kar ljubi, kar išče, kar ga privlači in zadržuje, kar ga veže in obvezuje v odnosu do nas.

   Ta Božji pogled na dušo, ki se pred njim naredi čisto majhno, ta pogled, ki je posredovanje večne Luči in neskončne Ljubezni – kakšna milina in kakšna moč v molitvi! Ta je podpirala kananejsko mater pred nogami Odrešenika, podpirala je stotnika, ki je Jezusa goreče in v Veri prosil za čudež ozdravitve služabnika. Jezus se je vdal njuni ponižni prošnji, ki mu je tako rekoč na silo izvabila zaprošeno čudo in očarano čudenje rekoč, da toliko Vere še ni videl v Izraelu! Ponižni človek, ki prosi, se predstavlja s privlačnostjo praznine bitju, ki hoče to praznino napolniti. Ni mu treba zlomiti nobenega odpora; ni mu treba odstraniti nobene navzočnosti; ni mu treba izvesti nobenega preoblikovanja. Samo vstopiti, zavzeti svoje mesto, odgovoriti na neko pričakovanje in ga izpolniti. Ponižni človek je tisti ubožec, o katerem neprenehoma govorijo psalmist in svetopisemske knjige na splošno. Na razpolago mu je Božje bogastvo – pa ne na podlagi neke ozke in neljubeznive pravičnosti, temveč na sami podlagi najglobljega bistva Boga, ki je Ljubezen.

   Ni neplodnih molitev ampak je molitev posušene duše, ki vegetira
   Ni neplodnih molitev – pač pa so posušene duše. Molitev posušene duše ni molitev, ni vzpon k Bogu. Taka duša ni pred Božjim obličjem, ni na višini. Ostaja sama v sebi, vegetira in umira. Le ustnice brbrajo besede, ki bi mogle biti molitev – ali pa se lakti razpenjajo v kretnje, ki spominjajo na neko gibanje k nebesom. V globinah duha pa nič ne spremlja teh zlaganih zunanjih razkazovanj. Jezus govori: Njihove ustnice me častijo, a njihovo srce je daleč od mene. Nič mu ni bolj mrzko ko ta zlaganost. Razumem ga. Taka drža razbija enotnost v človeku. Telesu in duši, ki sta združeni podstati, daje dve razhajajoči se usmeritvi. Ponižuje nas izpod nas. Molitev farizeja v templju, molitev ošabnosti, ni dosti več vredna. Ne postavlja se pred Božje obličje, temveč pred lastni jaz – in zahteva od Boga, da naredi prav tako. Preneha biti v odnosu z neskončno Osebo, v kateri se dopolnjuje sleherna človeška oseba. Ostaja od Nje ločena. Je samo še »drugi« – tisti, ki se ni znal vzpostaviti, s tem da bi se rešil samega sebe in vstopil v Božjo resnico. Vendar ponižnost ni nezaupljivost, ampak prej njeno nasprotje. Je neka enačba: pravo razmerje – dojeto, sprejeto, vzljubljeno – do tega, kar je. To, kar je: Bog je Bit sama po sebi, mi pa smo le bitje v Njem. Molitev nezaupljive duše izreka samo polovico te resnice; pozablja pa na drugo polovico, tako bitno in tako milo. Bog ne more vtisniti svojih potez vanjo; taka duša ni prosojno zrcalo, v katerem bi mogel predstavljati svojo podobo in porajati. Na kratko rečeno: kadar molimo pri Gospodovih nogah, moramo biti Njegovi Ljubi Otroci in v molitvi prositi: Oče naš in ga Ljubiti z besedami, življenjem in vsem kar premoremo.

   Addendum:
   Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik, pravi Jezus. Vsako mladiko na meni, katera ne rodi sadu, odstrani; in vsako, katera rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besed, ki sem vam jih govoril. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu; zakaj brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, se vrže ven kakor mladika in usahne; in jih pobero, vržejo v ogenj in zgore. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličanje mojega Očeta, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci (Jn 15, 1-8).

   Kartuzijani, Ecrits spirituels, duhovni odlomek.

   Odgovori
7. Miro says:

   19. maja, 2020 at 12:05

   KAKOR DRUŽINA POTREBUJE ZEMELJSKO MATER, KI JE SRCE DRUŽINE, TAKO POTREBUJE NEBEŠKO MATER!

   Neka uslužbenka je zapisala: »Prvo izkustvo uslišane molitve sem doživela pri desetih letih starosti. Takrat je namreč nekaj let starejši brat zbolel za meningitisom. Odpeljali so ga v bolnico. V bolečini in strahu za njegovo življenje, ki je viselo na nitki, smo v družini zanj molili in upali, da nam ga dobri Bog na priprošnjo nebeške Matere Marije zdravega vrne. Malo je bilo naravnega upanja, saj od desetih tako obolelih otrok le eden premaga to bolezen. Zato sem poleg skupne molitve zanj še sama goreče in zaupno prosila Marijo, naj se ga usmili. Ne spominjam se, kako dolgo je ostal v bolnici, vendar se je vrnil zdrav. Kolikšno veselje za vse v družini, posebno za mamo, najbolj pa zame, saj sem bila prepričana, da mu je pomagala moja priprošnja k Mariji. To prepričanje, ki je prihajalo iz otroško vdanega srca, me je tako spodbudilo, da od tega dogodka dalje nisem opustila osebne molitve. Z njo sem se v zahvalah in novih prošnjah obračala na Marijo.«

   V Lurd je prišla mati, črnka, s pohabljenim otrokom v naročju. Z veliko gorečnostjo je prepevala pred kipom lurške Matere. Otrok ni ozdravel. Navzoče je ganila vera in zaupanje te matere. Neka ameriška romarica jo je sočutno vprašala, če ji je zelo hudo, ker otrok ni ozdravel. Mlada črnka je odgovorila: »Ne prosim za otrokovo zdravje. Moj mož ni kristjan. Iz Afrike sem prišla peš, da se zahvalim Mariji. Ona je uslišala mojo prošnjo, da bi mož z ljubeznijo sprejel tega otroka. Zahvaljujem se Mariji, ker je možu izprosila to milost.«

   Kakor družina potrebuje zemeljsko mater, ki je srce družine, tako potrebuje nebeško Mater. Marija ni le mati vesoljne Cerkve, ampak je tudi mati vsake družine posebej, saj je družina Cerkev v malem. Mati Marija družino povezuje med seboj in z Bogom. V pesmi prosimo: »Marija, ti pomagaj nam! Naše nam družine vodi, vzgajaj v pravi jih svobodi!«

   Povzeto po knjižici Nauči nas moliti 4, p. Anton Nadrah

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Hvala says:

   19. maja, 2020 at 11:10

   http://www.fejstbog.si/index.php/100-odlomkov-iz-svetega-pisma/346-6-bog-poklice-abrahama-1-mz-12-1-20

   Bog je zvest tudi takrat, ko mu ljudstvo ni zvesto, oz. Mu ne zaupa.

   ABRAHAM IN SARA V EGIPTU

   ABRAHAM SE JE ODZVAL NA BOŽJI KLIC IN ŠEL V NEZNANO. PRIŠEL JE V OBLJUBLJENO DEŽELO , ZGRADIL OLTAR IN TAM ČASTIL GOSPODA SVOJEGA BOGA, NASTOPILA JE LAKOTA, KI JE ABRAHAMA POGNALA IZ NJEGOVE NOVE DEŽELE. LAKOTA JE BILA HUDA IN ODŠEL JE V EGIPT, DA BI OBVAROVAL SVOJO DRUŽINO IN SVOJE ČREDE OHRANIL PRI ŽIVLJENJU. TO JE BILA LOGIČNA IZBIRA. NIL JE NAMREČ TUDI V SUŠNEM OBDOBJU ZAGOTAVLJAL VLAGO IN PREŽIVETJE JE BILO LAŽJE .

   ALI JE ABRAHAM RAVNAL PRAV, KO SE JE -SICER RAZUMNO IN LOGIČNO -ODLOČIL ZA POT V EGIPT??
   ——————————————————————————————————————————————————–

   ZA RAZLIKO OD JAKOBA , KI JE KASNEJE ŠEL V EGIPT PO BOŽJEM NAROČILU, BOG ABRAHAMU GLEDE TEGA NI NAROČIL NIČ. ODLOČIL SE JE SAM.

   LAHKO BI REKLI, DA JE ŠEL ABRAHAM V EGIPT NA LASTNO PEST!
   ——————————————————————————————————————————————————–

   ZANIMIVO PRI TEM POTOVANJU JE TO, DA JE ABRAHAM SICER POVSOD, KAMOR JE PRIŠEL, GOSPODU POSTAVIL OLTAR -LE V EGIPTU TEGA NI STORIL. V EGIPT GA TOREJ NE VODI VERA IN ZAUPANJE, TEMVEČ STRAH IN SKRB ZA LASTNO ŽIVLJENJE.
   ——————————————————————————————————————————————————-

   V BISTVU GA JE BILO LAHKO UPRAVIČENO STRAH, KAJTI KRAJEVNI VLADARJI SO RADI SKLEPALI ZAVEZE Z NA NOVO PRISPELIMI NOMADI NA NAČIN SKLEPANJA POROK Z NJIHOVIMI ŽENSKAMI, SESTRAMI IN HČERAMI. LE Z ŽENAMI TEGA NI BILO MOGOČE, RAZEN ČE SO PREJ UBILI MOŽA.

   ABRAHAM SE JE V STRAHU MORAL ODLOČITI , ALI SE BO ZANESEL NA BOGA ALI PA SE BO POSKUŠAL REŠITI S SVOJIMI MOČMI IN ZVIJAČAMI.
   IZBRAL JE DRUGO!
   ——————————————————————————————————————————————————-

   ODLOČIL SE JE ZA LAŽ, DA JE SARA NJEGOVA SESTRA IN JO S TEM DAL NA RAZPOLAGO FARAONU.

   KORENINA OZADJA TE LAŽI JE PRAVZAPRAV NEZAUPANJE V BOGA.
   ——————————————————————————————————————————————————–

   ABRAHAM , DA BI ZAVAROVAL SEBE IN SVOJE ŽIVLJENJE, IZPOSTAVI IN ŽRTVUJE SARO.
   ČLOVEŠKO GLEDANO JE LAŽ DOBRO DELOVALA!

   ABRAHAM JE BIL S FARAONOVE STRANI BOGATO NAGRAJEN IN NA VIDEZ SE MU JE DOBRO GODILO.
   ——————————————————————————————————————————————————

   TODA KAJ JE S BOŽJO OBLJUBO, DA BO BOG ABRAHAMU-SEVEDA PO SARI – OBUDIL MOGOČNO POTOMSTVO?
   NA TO ABRAHAM NI MISLIL! JE PA NA SVOJO OBLJUBO MISLIL GOSPOD. UDARIL JE FARAONOVO HIŠO Z NADLOGAMI IN NA TA NAČIN POSKRBEL, DA SE LAŽ RAZKRINKA IN VZPOSTAVI SPET PRAVO STANJE.
   ——————————————————————————————————————————————————-

   TA ZGODBA IMA PRECEJ PODOBNOSTI Z REŠITVIJO IZRAELCEV IZ EGIPTOVSKEGA SUŽENJSTVA KAKŠNIH 500 LET KASNEJE. ABRAHAM IN SARA STA NA NEK NAČIN PREDPODOBA IZRAELSKEGA LJUDSTVA.

   NAJPOMEMBNEJŠI PA JE NAUK TE ZGODBE.
   ——————————————————————————————————————————————————-

   BOG JE ZVEST TUDI TAKRAT, KO MU LJUDSTVO NI ZVESTO.
   ———————————————————————————————————————————————————

   PRAV ZARADI BOŽJE ZVESTOBE JE LAHKO ABRAHAM PREHODIL POT VERE IN PO TEJ POTI NAJ SEDAJ HODIMO TUDI MI.

   ZELO PODOBNA ZGODBA JE OPISANA TUDI V 20. POGLAVJU 1. MOJZESOVE KNJIGE, KO JE ABRAHAM PREBIVAL V GERARJU IN SE JE KRALJU ABIMELEHU ZLAGAL, DA JE SARA NJEGOVA SESTRA.-

   TUDI TU PA JE V OSPREDJU NAUK, DA BOG NE DOPUSTI, DA BI SE ZARADI ČLOVEŠKE PRERAČUNLJIVOSTI IN PREVAR NJEGOVE OBLJUBE IZNIČILE.
   ———————————————————————————————————————————————————

   Odgovori
9. Janez says:

   19. maja, 2020 at 9:39

   Predanost Bogu brez pridržka
   Potrebujemo veliko potrpežljivosti v odnosu do lastne duše, da niti ne govorimo o telesu. Največje naprezanje naravne energije brez Njega ne bo navrglo niti enega komolca naši telesni višini, kot nam govori naš Gospod; in tudi ne bomo dosti spremenili značaja, s katerim smo obdarovani po naravi in po vzgoji – in ta značaj ostaja precej nehvaležen do Božje Dobrote in nespameten do Božje Ljubezni, ki se brezmejno izžareva do vsega ustvarjenega in tudi do nas. Ljubimo Boga in bodimo hvaležni za vse kar smo in kar imamo. Gospod nas uči naj ne sodimo, da ne bomo sojeni, kajti le Bog bo sodil. Kdor pa pošteno priznava to, kar je, in s tem že izgubi skušnjavo, da bi kritiziral druge; kdor kljub temu priznanju ne preneha sleherni dan znova s svojimi napori, ne da bi se oziral na uspeh, pa vztraja zgolj zavoljo Boga in računa samo na njegovo dobroto – tak človek se bo več kot samo izboljševal: »opuščal« bo samega sebe in se brez pridržka prepuščal Bogu ter Verjel Njegovi Božji Dobroti in Pravičnosti.

   Navidezna človeška svoboda
   Bog nam je daroval v svoji Pravičnosti svobodo, da se lahko prosto odločamo za Božjo Voljo in Ljubezen ali pa jo nehvaležno zavračamo. Mi si dostikrat zaradi naših slabosti in grešne narave ne upamo verjeti takšnemu dostojanstvu, takšni svobodi, ki sta nam ponujena v dar, kot da ne bi zaupali Božji darežljivosti in Usmiljenju do nas in zvesto hodili za Kristusom. Spregledujemo njegova bistvena darova tisti hip, ko zlorabimo nižje vrednote in zaidemo na stranpota. Hromita nas pomanjkljiva vera in zaupanje v Boga, ki nam hoče le dobro ter želi, da pridemo k Njemu, tudi ko grešimo in smo se izgubili. Nimamo nobene moči na zgrešeni poti, po kateri skušamo hoditi, kajti boječnost in tesnobnost dušita tisto, kar je v človeku najboljšega. Odprimo torej svoje oči in srce v molitvi, kadar smo popolnoma na samem z Bogom in se pokesajmo ter prosimo za Božje Vodstvo, da ne zaidemo na stranpoti v temo greha, kjer ni Boga, kjer so skušnjave Mamona in greha ter hudobija. Zberimo se in zavejmo se tega, kar nam On daruje; tega, kar On je prišel za nas. Naš pogum in naša potrpežljivost bosta trdna samo tedaj, kadar bosta izvirala iz neke globoke sreče in goreče Vere v Boga. Njemu namreč daje več slave ponižnost iz ljubezni kot pa kakršenkoli uspeh. Ne izkoriščajmo navidezno svobodo tako, da gremo od Božje Luči in se predamo grehu. Brez Boga nismo nič in ne moremo narediti nič. On je naše Vse, kar smo in kar premoremo!

   Kartuzijan Dionizij: Kako naj se vedemo pri molitvi (Molitev k Bogu)
   Boga je treba moliti in klicati v duhu, pripravljenem na pobožnost, tako kot pravi Sveto pismo: Pred molitvijo pripravi svojo dušo in ne bodi kakor človek, ki skuša Gospoda (prim. Sir 18, 23 vg). […] Ker je torej slavni in nesmrtni Bog neizmerno veličasten, ga je treba klicati in častiti z vso spoštljivostjo in strahom, kot govori prerok: Služite Gospodu v strahu in vriskajte mu v trepetu! (prim. Ps 2, 11 vg). Tudi apostol pravi: S strahom in spoštovanjem služimo Gospodu! (prim. Heb 12, 28). Po drugi strani pa – ker je Bog neskončno usmiljen – ga moramo prositi z vsem zaupanjem. Neskončno večja je namreč njegova dobrota in usmiljenost od naše človeške omejenosti, pokvarjenosti in revščine. Vrh tega je Boga spričo njegove neizmerne dostojanstvenosti in svetosti treba klicati v duhu, ki je poslušen in neomadeževan. Potemtakem je treba klicati Gospoda vesolja z zbranim, pozornim, gorečim, bogaboječim in ponižnim srcem, da smo pazljivi na smisel besed in da se modro zavedamo Božje navzočnosti in veličastnosti. Kdor bo tako molil in se tako navadil moliti, bo od Boga prejemal in občutil v svojem umu pri lastnih molitvah neko sladko okrepčilo za duha ter notranjo okusnost; in veselilo ga bo prositi ter se pogosto pomuditi pri molitvi. Končno – moliti ni treba le zase, pač pa tudi za skupno blaginjo Cerkve, za mir in prenovo v vseh njenih udih, za mir v domovini, za starše in sorodnike, za tiste, ki se priporočajo v molitev, in za dobrotnike, za žive in rajne, za vse ljudi.

   Kartuzijan Augustin Guillerand: Zahvaljevanje Bogu
   Naše zahvaljevanje Bogu postaja neki zvok v neizmerni duhovni harmoniji, ki opeva njegovo usmiljenost, dobroto in Ljubezen. Občutek naše duševne revščine pa je še neki zvok v istem spevu – in niti ne med najmanj lepimi. Tedaj pojemo »v otožnem molu«; nad dušo je razprostrta nekakšna zavesa; in ta zavesa razprostira nad celotno hvalnico neki žalostni prizvok. Treba nam je poguma in še posebej zaupanja, da nadaljujemo s petjem. Imejmo ta pogum, imejmo to zaupanje. Ure naše nemoči so Božje ure. Bogu se daje vsa slava, kajti On daje vse. Tudi muka je čudovita. Ob takih urah trpimo, zato ker bi hoteli biti deležni te slave, s tem da bi bili deležni delovanja. Ne zavedamo se, da Bog hoče vse, zato ker je On vse; ne zavedamo se, da nas On drži v ničnosti, zato ker tudi smo nič. Tedaj vstopamo v Resnico in v Življenje. Bog je Ljubezen in je tam, kjer se ljudje razumejo, ljubijo, si pomagajo, molijo in delajo vse v večjo Božjo Čast in Slavo. Amen.

   Kartuzijani: De laudabili vita viduarum et Amour et silence (izvlečki iz duhovnih misli)

   Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in k svojemu Očetu moli na skrivnem (Mt 6, 6a)

   Kdor Gospodu z vdanostjo služi, bo sprejet, in njegova molitev se dviga do oblakov (Sir 35, 16)

   Zakaj si žalostna, moja duša? Zakaj me vznemirjaš? Zaupaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil; svoje poglede upiram vanj, k svojemu Rešitelju in svojemu Bogu (prim. Ps 42, 6 vg)! Amen.

   Odgovori
10. Janez says:

    18. maja, 2020 at 18:55

    Kartuzijan Gabriel M. Fulconis: Revščina in usmiljenje
    Jezusu je ljubo, da me po spodrsljajih, ki jih zagrešim, a se jih pokesam, pogrezne v morje svoje neskončne usmiljenosti. Niso mu všeč nezaupljivosti in bojazni, ki vznemirjajo dušo, kajti on je Bog miru. Zato si moram tedaj, ko začutim v svojem duhu in v svojem srcu nemir in grenkobo zaradi svojih napak, iskreno reči: »To ni moj Bog, ni moj Jezus, ni prijatelj te duše, temveč njen sovražnik, ki hoče, da bi po prvem spodrsljaju, morda majhnem, zagrešila še druge, večje.« Zato se moram v globini ponižati ter mu s polnim zaupanjem reči: »Moj Bog, moj Odrešenik, moje vse – glej, tukaj sem pred teboj, s ponižnim in potrtim srcem, ki zaupa v tvojo neskončno usmiljenost. Da – zato ker si ti usmiljeni Bog, in zato, ker sem jaz usmiljenja vredni ubožec. Če ne bi bil tak, bi te ne mogel klicati s tem lepim imenom. Zato me vedno bolj združuj s seboj v goreči ljubezni; jaz pa ti obljubljam, da ti bom v prihodnosti vedno bolj zvest.«

    Neki Kartuzijan: Predanost brez pridržka
    Potrebujemo veliko potrpežljivosti v odnosu do lastne duše, da niti ne govorimo o telesu. Največje naprezanje naravne energije ne bo navrglo niti enega komolca naši višini, kot nam govori naš Gospod; in tudi ne bomo dosti spremenili značaja, s katerim smo obdarovani po naravi in po vzgoji – in ta značaj ostaja precej neotesan. Brez Boga nam ne zraste niti en las na glavi. Brez Boga ne moremo storiti nič! Potrebna je potrpežljivost in ponižnost, delo in molitev. Kdor pa pošteno priznava to, kar je, in s tem že izgubi skušnjavo, da bi kritiziral druge; kdor kljub temu priznanju ne preneha sleherni dan znova s svojimi napori, ne da bi se oziral na uspeh, pa vztraja zgolj zavoljo Boga in računa samo na njegovo dobroto – tak človek se bo več kot samo izboljševal: »opuščal« bo samega sebe in se brez pridržka prepuščal Bogu. Njemu namreč daje več slave ponižnost iz ljubezni kot pa kakršenkoli uspeh. Vsakdo mora ceniti svojo dušo, Božjo hčerko in nevesto; sprejemati mora delovanje Svetega Duha v njej skladno z načinom, ki je Njemu po volji. Duša je tako nežna, da se je more dotakniti le Bog. Zaprosimo presveto Devico Marijo, naj nam posreduje svojo blagost, kajti ta nas hrani za Boga in nas uvaja v čistost na najvišji stopnji, ko bomo prosti slehernega odpora in pripravljeni na Jezusov ponovni prihod.

    Virgo singularis, inter omnes mitis, nos culpis solutos, mites fac et castos. Amen! Služabniki vseh smo nežni, nežni in čisti. Amen!

    Kartuzijani L’ anima santa, Amour et silence et altro

    Odgovori