Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.298 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    17. septembra, 2024 at 10:12

    JEZUS OŽIVI MLADENIČA IZ NAIMA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 7,11-17)

    Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« In pristopil je ter se dotaknil nosil – nosilci pa so obstali – in je rekel: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi je sédel in začel govoriti; in dal ga je njegovi materi.

    Strah je obšel vse in hvalili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami,« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    MLADENIČ – VSTANI

    V današnjem evangeliju se soočita dva najbolj nasprotna svetova in to sta življenje in smrt. Jezus − Bog in zato tudi Stvarnik vsega, ki je življenje ljubeči Gospod in smrt, ki pravkar pelje svoj plen − mladeniča, ki ga je predrzno ugrabila na začetku življenja in to še materi, ki nima več nikogar drugega.

    Jezusa spremlja množica, ki jo pritegujejo besede življenja in njegova moč nad boleznimi in zlom. Mladeniča pa spremljajo tisti, ki so ga imeli radi in ki sočustvujejo z materjo. Nemočni ji hočejo pomagati, da še nje ne bi strl ta zmagoslavni pohod smrti. Kakšen bo izid tega srečanja? Se bodo Jezus in njegovi spremljevalci zaradi spoštovanja do umrlega in žalujočih samo ustavili, utihnili in počakali, da gredo mimo, ker je proti tej največji nadlogi tudi Jezus nemočen? Ali pa se bo pogrebni sprevod ustavil in počakal, da Jezus naredi, kar zmore?

    Dejansko Jezus ni samo pogrebnega sprevoda ustavil za nekaj časa, ampak mu je popolnoma preusmeril gibanje. Obrnil ga je nazaj od koder je prišel − v življenje. Na pogrebu ruskega predsednika Leonida Brežnjeva se je zgodilo, za tisti čas in kraj, nekaj nepojmljivega. Njegova žena − vdova je, preden so krsto zaprli, stopila do mrtvega telesa svojega moža in ga pokrižala na prsih. To dejanje, pred očmi vsega sveta, je bilo gotovo znak neslutene državne nepokorščine na najvišji ravni. Bilo pa je tudi izraz globoke vere, ki se ne meni za posledice. V središču takrat najbolj ateistične države na svetu je žena predsednika, ki je hotel ubiti v ljudeh vsako upanje na posmrtno življenje, pokazala, da se je njen mož motil. Vsem ljudem, ki so bili zaradi politike njenega moža in ateistične vlade zmedeni in v dvomih je pokazala, da tudi za ateistično Rusijo in zanje še obstaja upanje v življenje po smrti in to upanje je Jezus Kristus.

    Z obuditvijo Mladeniča iz Naima, Jairove hčerke in Lazarja iz Betanije Kristus dokazuje, da je resnični gospodar nad življenjem in smrtjo. Ti trije čudeži nas pripravljajo na največji čudež, ki se je zgodil na velikonočno jutro. Vsi ti čudeži so torej, še bolj kot izraz Jezusovega sočutja do ljudi, usmerjeni v pripravo na še večjo in trajnejšo rešitev za človekovo bivanje, ki se je začela z Jezusovim vstajenjem. Če Kristus ni vstal potem ima premoč smrt, če pa je on vstal, potem je »prvina« vseh, ki so zaspali.

    Čez tristo novozaveznih vrstic govori o Jezusovem vstajenju. Ljudje običajno mislimo samo na čas življenja. Malo ali skoraj nič ne razmišljamo o času smrti. In ko pride čas odhoda, se nam zgodi, da se nimamo na kaj opreti in pademo v tragično smrt.

    Obujenje mladeniča iz Naima in Jezusovo vstajenje nam dokazujeta, da se kristjani v veri lahko oklenemo Jezusa in se tako rešimo večne smrti. Za to se je potrebno le odločiti.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  2. Miro says:
    16. septembra, 2024 at 14:51

    ŠKOF ŠTUMPF OB DNEVU MOLITVE ZA NOVE DUHOVNE POKLICE: ‘MATI MARIJA,
    USLIŠI NAŠO ZAUPLJIVO IN PONIŽNO MOLITEV IN PROŠNJO’

    SOBOŠKI ŠKOF DR. PETER ŠTUMPF JE SVETO MAŠO OB MOLITVENEM DNEVU ZA NOVE
    DUHOVNE POKLICE DAROVAL V CERKVI MARIJINEGA VNEBOVZETJA V TURNIŠČU.

    Celotna homilija škofa Štumpfa objavljena na:
    https://katoliska-cerkev.si/skof-stumpf-ob-dnevu-molitve-za-nove-duhovne-poklice-mati-marija-uslisi-naso-zaupljivo-in-ponizno-molitev-in-prosnjo

    MATI MARIJA, USLIŠI NAŠO ZAUPLJIVO IN PONIŽNO MOLITEV IN PROŠNJO.

    Odgovori
  3. Miro says:
    16. septembra, 2024 at 13:41

    JEZUS HVALI STOTNIKOVO VERO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 7,1-10)

    Ko je Jezus končal vse svoje besede pred poslušajočim ljudstvom, je šel v Kafarnaum. Pri nekem stotniku pa je bil na smrt bolan služabnik, ki mu je bil zelo drag. Ko je (stotnik) slišal o Jezusu, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel in njegovega služabnika ozdravil.

    Ti so prišli k Jezusu in ga lepo prosili, govoreč: »Vreden je, da mu to storiš; ljubi namreč naš narod in shodnico nam je on sezidal.« Jezus je šel z njimi.

    Ko pa že ni bil več daleč od hiše, je stotnik k njemu poslal prijatelje in mu sporočil: »Gospod, ne trudi se; zakaj nisem vreden, da greš pod mojo streho. Zato se tudi nisem imel za vrednega, da bi šel k tebi, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem postavljen pod oblast in imam vojake pod seboj, pravim, temu: ›Pojdi,‹ in gre; in drugemu: ›Pridi,‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stori to,‹ in stori.«

    Ko je Jezus to slišal, ga je občudoval; in obrnil se je ter množici, ki ga je spremljala, rekel: »Povem vam, še v Izraelu nisem našel tolike vere.«

    In ko so se vrnili poslanci domov, so služabnika našli zdravega.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    STOTNIKOVA VERA

    Jezusovo poslanstvo v zgodovini je bilo omejeno na oznanjevanje evangelija izvoljenemu ljudstvu. Njegovo gledišče pa ni bilo omejeno samo na Izrael, saj je vedel, da je Bog Abrahamu obljubil blagoslov za vsa ljudstva in vse ljudi. Vesoljno razsežnost je omogočil in uresničil Kristus s svojo velikonočno skrivnostjo.

    Današnji odlomek ozdravljenja služabnika nekega rimskega stotnika nakazuje vesoljnost evangelija. Tujec in pogan Jezusa ne povabi v svojo hišo, ampak računa samo na njegovo besedo, ki bo ozdravila služabnika. Stotnik ima veliko vero, kar kaže, da Bog daje milost vere vsakemu človeku.

    Jezus vzklikne, da v Izraelu ni našel tolikšne vere, kot jo je imel rimski stotnik. Stotnikove besede ponavljamo pred vsakim obhajilom: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen.«

    Kristjani se ne smemo zapreti sami vase, ampak odpreti srce vsem, da tudi oni zajamejo iz vesele novice.

    Resnična vera je torej v zaupanju v moč Jezusove besede. V njem Gospod pokaže, da je usmiljen. Ljubi prijatelje in dela dobro ter odpušča sovražnikom. Zato ozdravi sina poganskega stotnika. Stotnik je uradno za Jude sovražnik in grešnik, čeprav jim je zgradil shodnico. Kljub vsemu je stotnik dober do ljudi, kar pomeni, da je pripravljen sprejeti odrešenje. Veruje v judovskega Boga, a nima pravice, da bi bil v polnosti del izvoljenega ljudstva.

    Jezusa srečamo lahko v trenutku, ko doživimo, da sami sebi ne zadoščamo. Stotnik doživlja prav to nezadostnost in zato ga Jezus daje za zgled vere. Spomni se, da so mu drugi pripovedovali o Kristusu. Po njih je Kristus lahko prišel k njemu in enako lahko prihaja k nam, le z močjo svoje besede.

    V skrajni stiski se stotnik obrne na Jezusa, a se hitro zave, da je ošaben: „Kdo sem jaz, da lahko zahtevam, naj Gospod pride k meni in stori kar ga prosim?“

    Stotnik se globoko zaveda, da ni vreden, da bi Kristus prišel k njemu. Doživlja globoko spoštovanje do Boga in svojo majhnost pred njim. Prav ta drža še okrepi njegovo zaupanje v moč Jezusove besede. V njem se zgodi preskok vere. Sposoben se je odpovedati Jezusovi telesni navzočnosti. Zaupa, da je dovolj že njegova beseda, tudi če ni navzoč. Doživlja, da je Bogu vse mogoče. Zato ga Jezus postavi za zgled vere tudi nam.

    Evangelist nas želi okrepiti v veri, da je Beseda zagotovo učinkovita, če ji zaupamo. Če mu zaupamo, imamo enako zmožnost kakor Bog. Naša vera in zaupanje v Njegovo Besedo sprosti Božjo moč. Zato je tako pomembno, da vsak dan znova kličemo: Verujem, pomagaj moji neveri.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/09/15/ponedeljek-16-september-2024-stotnikova-vera/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  4. Miro says:
    16. septembra, 2024 at 9:40

    NAGOVOR ŠKOFA ANDREJA SAJETA OB PRAZNOVANJU NEDELJE SVETNIŠKIH KANDIDATOV LJUBLJANSKE METROPOLIJE: ‘MENI JE VERA VSE!’

    V NEDELJO, 15. SEPTEMBRA, JE LJUBLJANSKA METROPOLIJA V ŽUPNIJSKI CERKVI V METLIKI OBHAJALA NEDELJO SVETNIŠKIH KANDIDATOV. SVETO MAŠO JE OB SOMAŠEVANJU DUHOVNIKOV DAROVAL ŠKOF ANDREJ SAJE.

    Zbrani smo tu v Metliki ob praznovanju nedelje svetniških kandidatov ljubljanske metropolije. Jezus, tako kot nekoč učencem, tudi nam danes in tukaj postavlja vprašanje, kdo je on za nas (Mr 8,27-35). Ni važno, kaj drugi mislijo, temveč moj odnos do njega. Kdo je on zame osebno? Pravi odgovor na to vprašanje ni v oblikovanju lepih misli, ampak v pričevanju lastnega življenja, kakor nam kažejo zgled svetniški liki, mučenci in pričevalci vere.

    Jezus nima namena meriti svoje priljubljenosti. Namen njegovega izzivalnega vprašanja je obelodaniti, kaj od njegovega sporočila je doseglo srce. Ve, da ga učenci še niso razumeli. Tudi mi Jezusovega oznanila še nismo dojeli v vsej globini. Njegovo vprašanje je spodbuda za osebno refleksijo in povabilo, da s Petrovimi besedami utrdimo vero vanj. Ti si Kristus, sin živega Boga. Si smisel, ali kot bi rekel Lojze Grozde, »sonce mojega življenja«.

    Na tej točki Jezus začne učiti, da bo moral zelo trpeti, biti usmrčen in vstati od mrtvih. Razsežnost križa je tista, ki nas najbolj opiše kot kristjane. Njegovo skrivnost moramo brez zadržkov pozdraviti in sprejeti. Pripravljeni pa jo moramo biti tudi neposredno izkusiti, da bi se povezali s Križanim. Navsezadnje, ne glede na to, koliko se mu skušamo izogniti, je križ vedno tu. Je neizogiben za vse in breme za tiste, ki ga ne znajo resnično sprejeti.

    »Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje,« pravi druga od šestih resnic, ki so bile nekoč zapisane v veroučnih učbenikih. V novih veroučnih učbenikih teh šestih resnic več ne najdemo. Morda je tako zaradi nevarnosti, da bi resnico ob pravičnem Bogu sodniku ločevali od resnice o usmiljenem Bogu odrešeniku, o katerem govori četrta od šestih resnic: »da se je Bog Sin učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal«.

    Uvodni del homilije škofa Andreja Sajeta

    Celotna homilija na: https://katoliska-cerkev.si/nagovor-skofa-andreja-sajeta-ob-praznovanju-nedelje-svetniskih-kandidatov-ljubljanske-metropolije-2024

    Odgovori
  5. Miro says:
    15. septembra, 2024 at 14:35

    PAPEŽ FRANČIŠEK: DOBRO POZNAM JEZUSA LE, ČE SEM GA SREČAL IN HODIM ZA NJIM

    »DRAGI BRATJE IN SESTRE, LEPO NEDELJO ŽELIM! EVANGELIJ DANAŠNJEGA BOGOSLUŽJA NAM PRIPOVEDUJE, DA JIH JE JEZUS POTEM, KO JE VPRAŠAL UČENCE, KAJ MISLIJO LJUDJE O NJEM, DIREKTNO VPRAŠAL: ”KAJ PA VI PRAVITE, KDO SEM?” (Mr 8,29)«.

    S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 24. nedeljo.

    Celoten nagovor svetega očeta na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-09/papez-francisek-dobro-poznam-jezusa-le-ce-sem-ga-srecal-in-hod.html

    Odgovori
  6. Miro says:
    15. septembra, 2024 at 12:22

    KAJ PRAVIJO LJUDJE, KDO SEM?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 8,27-35)

    Tisti čas je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezarêje Filípove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi: Eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovóril in rekel: »Ti si Kristus.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govóril.

    In Peter ga je potegnil k sebi in mu začel braniti. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in posváril Petra: »Poberi se! Proč od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    KAJ PA VI PRAVITE, KDO SEM?

    V današnji kulturi in družbi obstajajo različne raziskave javnega mnenja, ki jih lahko kot podobo uporabimo za to, da bi lažje razumeli evangelij današnje nedelje. Raziskave javnega mnenja danes uporabljajo skoraj povsod, predvsem v politiki in ekonomiji.

    Tudi Jezus je nekega dne hotel narediti raziskavo javnega mnenja, toda kot bomo videli, z drugačnimi nameni. Ti niso bili politični, ampak vzgojni.

    Zdi se, kot da so apostoli pričakovali, da si bodo lahko končno dali duška in mu povedali, kaj se govori o njem.

    Toda Jezus ni želel meriti svoje popularnosti ali stopnje svoje priljubljenosti pri ljudeh. Njegov namen je bil povsem drug. Zato je vprašal:

    »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

    To drugo, nepričakovano vprašanje jih je popolnoma zmedlo. Molk in spogledovanje. Če pri prvem vprašanju beremo, da so apostoli »odgovorili« vsi skupaj, kakor v zboru. Tokrat pa je glagol v ednini; en sam »odgovori«, in to Simon Peter:

    »Ti si Kristus, Sin živega Boga!«

    Če je za odgovor na prvo vprašanje zadostovalo, da so pogledali okoli sebe, prisluhnili mnenju ljudi, so se morali sedaj zazreti v svojo notranjost, prisluhniti zelo drugačnemu glasu, ki ne prihaja od mesa in krvi, ampak od Očeta, ki je v nebesih. Peter je bil deležen razsvetljenja »od zgoraj«.

    To je prvo jasno priznanje resnične identitete Jezusa Kristusa, ki ga najdemo v evangelijih. To je v zgodovini prva javna izpoved vere v Jezusa!

    Jezus Simonu zato spremeni ime, kot je to običajno v Svetem pismu, ko človek sprejme pomembno novo poslanstvo; imenuje ga Kefa, Skala. Resnična skala, »vogelni kamen« je in ostaja on sam, Jezus Kristus.

    Ne moremo se potuhniti, moramo se vprašati tudi mi, kaj pravijo ljudje in kaj sam pravim o Jezusu. Zlahka zaznamo mnenja o Jezusu. Mnogo je knjig, ki delajo prav to in nam poročajo, kaj so mislili o Jezusu filozofi, teologi, književniki, celo ateisti.

    Vse to človeku omogoča, da v odnosu do Jezusa ostane nevtralen. V tem primeru se med nas in Jezusa postavi varnostna pregrada tujih mnenj. Vse to nas ne vznemirja: ni se treba odločiti. Kot da bi danes šli naokoli z mikrofonom v roki in povpraševali ljudi, koga bodo volili na prihodnjih volitvah. Ni potrebno, da bi bili osebno politično opredeljeni.

    Ko pa se zasliši tisti »kaj pa»ti«, se stvari hipoma spremenijo in postanejo resne. Zgodi se kakor kratek stik. »Kaj praviš ti, prav ti, kdo sem?« Tu se ni mogoče umakniti. Priti moraš na plan in se odločiti sam pred svojo vestjo. Stvari se spremenijo.

    Tako nekoč kot danes so redki pripravljeni odgovoriti na to drugo vprašanje. Toda »zvesti«, še več, »blagrovani« so samo tisti, ki imajo pogum sprejeti milost in izpovedati: »Ti si Kristus, Sin živega Boga!«

    S to vero krščanstvo stoji ali pade. Obstajajo železne konstrukcije zgrajene tako, da se, če na določeni točki spodmakneš ključni element, zrušijo same vase. Tako je zgrajena krščanska vera in ta občutljiva točka je vera v Jezusovo božansko naravo. Prav zaradi nje se krščanstvo razlikuje od vseh drugih religij na tem svetu. In prav tej veri, ne drugim, je obljubljena zmaga.

    Vse do tu sem bil – recimo temu – tisti, ki sprašuje. Vas sem vpraševal: »Kdo je za vas Jezus Kristus?« V tem trenutku vam prepuščam mikrofon, da me vprašate vi: »In zate, kdo je zate Jezus Kristus?« Dana mi je milost (gre namreč za milost, nikakor za zaslugo), da vam lahko z velikim veseljem, in mislim, da z vso iskrenostjo rečem: »Da, tudi za mene, kakor za Petra, je Jezus Kristus Sin živega Boga.«

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/09/14/nedelja-15-september-2024-24-navadna-nedelja/

    SLAVA TEBI, JEZUS! TI SI KRISTUS, SIN ŽIVEGA BOGA!

    Odgovori
    • Miro says:
      15. septembra, 2024 at 13:06

      GOD ŽALOSTNE MATERE BOŽJE

      15. SEPTEMBRA V KATOLIŠKI CERKVI OBHAJAMO GOD ŽALOSTNE MATERE BOŽJE.

      Marija sedem žalosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč,« pravi slovenska ljudska pesem. Naši verni predniki so se, zlasti v težkih trenutkih osebnega in skupnega življenja, radi zatekali k Mariji sedem žalosti. Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel po navdihu v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla tja osem dni starega Jezusa, da bi zanj opravila vse po predpisu postave. Simeon je vzel Dete v naročje in se Bogu zahvalil, da je mogel pred smrtjo videti Odrešenika. Potem ga je vrnil njegovi materi in ji dejal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč.«

      Meč v tej preroški napovedi pomeni trpljenje, bolečino, žalost. V srednjem veku so začeli upodabljati žalostno Mater božjo s sedmimi meči v srcu, ki označujejo njenih SEDMERO ŽALOSTI:

      Prva žalost, ki jo je bridko občutilo Marijino srce, je bila Simeonova prerokba.

      Druga žalost je zadela Marijo, ko je morala bežati v Egipt pred morilskim Herodom.

      Tretja žalost je ranila srce božje Matere, ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju v Jeruzalemu.

      Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je srečala Sina obloženega s križem.

      Peta žalost je presunila srce Matere, ko so dvignili Jezusa, na križ pribitega.

      Šesto žalost je bridko občutila takrat, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje.

      Sedmi meč žalosti je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob.

      Več o prazniku Žalostne Matere Božje na: https://katoliska-cerkev.si/god-zalostne-matere-bozje

      ŽALOSTNA MATI BOŽJA, PROSI ZA NAS!

      Odgovori
  7. Miro says:
    14. septembra, 2024 at 14:40

    SIN ČLOVEKOV MORA BITI POVZDIGNJEN

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 3,13-17)

    Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov. Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje, imel večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak imel večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, temveč, da bi svet po njem zveličal.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    POVIŠANJE SVETEGA KRIŽA

    In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov. Ta stavek se navezuje na dogodek med izhodom iz Egipta, ko so Hebrejce napadle strupene kače in so številni umrli. Tedaj je Bog zapovedal Mojzesu, naj napravi bronasto kačo in jo posadi na drog. Kogar je kača pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je bil ozdravljen. Tudi Jezus bo povzdignjen na križ, da bo vsak, ki bo v smrtni nevarnosti zaradi greha in se bo z vero obrnil Nanj, ki je umrl za nas, rešen.

    Sveti Avguštin razlaga takole: ‘Zdravnik, kolikor je to od njega odvisno, pride, da ozdravi bolnika. Če kdo ne upošteva zdravnikovih navodil, si sam škodi. Zveličar je prišel na svet… Če ne želiš, da te reši, boš sodil samega sebe’. Če je torej brezmejna, usmiljena ljubezen Boga, ki je šel tako daleč, da je dal svojega edinega Sina v odkupnino za naše življenje, je velika tudi naša odgovornost. Vsak mora namreč priznati, da je bolan, če hoče biti ozdravljen. Vsak se mora spovedati svojega greha, da bo lahko Božje odpuščanje, že podarjeno na križu, imelo učinek v njegovem srcu in na njegovo življenje. Včasih pa ima človek raje temo kakor svetlobo, ker je preveč prilepljen na svoje grehe. Vendar samo, če se odpre svetlobi in se iskreno spove svojih grehov Bogu, ponovno najde resničen mir in veselje. Pomembno je torej redno iti k zakramentu spovedi, da prejmemo Gospodovo odpuščanje in pospešimo našo pot spreobrnjenja.

    Križ predstavlja najvišje in popolno dejanje Jezusove ljubezni, saj On s tem daje življenje za svoje prijatelje. Jasno vidimo, da se človek ne more sam rešiti posledic lastnega greha. Samo Bog ga lahko reši njegove moralne in fizične sužnosti. Jezusova smrt, je smrt, ki postane luč za ljudstva. Je smrt, ki prinaša spravo. Je smrt, ki nakazuje konec smrti. Od takrat je križ znamenje upanja, prapor Jezusove zmage.

    V ljubezni in dajanju se kaže odločilno in dokončno dejanje, ki izraža način s katerim se je Bog v svoji ljubezni približal človeku vse do popolnega darovanja. S tem je prestopil prag naše osamljenosti, se spustil v prepad naše skrajne zapuščenosti ter šel skozi vrata smrti. Predmet in naslovnik te božanske ljubezni je svet, torej človeštvo. Iz ljubezni nam je podaril svojega Sina, da bi postal Bog blizu in bi mi mogli čutiti njegovo navzočnost. Prišel nam je naproti ter nam prinesel svojo ljubezen, da bi le-ta poživljala vse naše življenje. Bog se ne vede oblastno, temveč neizmerno ljubi. Svoje vsemogočnosti ne kaže preko kaznovanja temveč preko usmiljenja in odpuščanja. Razumeti vse to, pomeni vstopiti v zveličavno skrivnost. Z darovanjem na križu razodeva ljubeče obličje Boga. Po veri v brezmejno ljubezen, ki nam je bila podarjena v Jezusu Kristusu, vemo, da je še tako majhna moč ljubezni močnejša od največje rušilne moči in da lahko spreminja svet. In ravno po tej isti veri imamo ‘zanesljivo upanje’ v večno življenje ter v vstajenje mesa.

    Mi smo verovali v Božjo ljubezen. Tako more kristjan izraziti temeljno odločitev svojega življenja. Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem odločilno smer.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:
      14. septembra, 2024 at 14:42

      PRAZNIK POVIŠANJA SVETEGA KRIŽA

      SKORAJ 300 LET JE BIL GOSPODOV GROB IN KRIŽ GLOBOKO ZAKOPAN V ZEMLJI. KO JE CESAR KONSTANTIN DAL KRISTJANOM SVOBODO JE NJEGOVA MATI HELENA DALA KOPATI TAM, KJER JE MORAL BITI GOSPODOV GROB IN KRIŽ. RAZKRILI SO GROB IN NAŠLI KRIŽ.

      Konstantin je dal nad Gospodovim grobom sezidati cerkev Kristusovega vstajenja in cerkev Svetega križa, ali kakor navadno pravimo cerkev Božjega groba. Cerkvi sta bili med seboj povezani, sta bili posvečeni 13. septembra 335. V veličastni cerkvi Božjega groba (Svetega križa) so naslednji dan, to je 14. septembra, prvič izpostavili relikvijo svetega križa v slovesno češčenje. Od tedaj naprej so vsako leto na ta dan praznovali „povišanje svetega križa“. Tako je posvečenje dvojne cerkve skupaj z izpostavitvijo ostankov Jezusovega križa bilo povod za najstarejši praznik v čast svetemu križu.

      Kmalu so obhajali ta praznik tudi v Carigradu. V Rimu ga je uvedel v 7. stoletju papež Gregor Veliki. Praznik nas spodbuja, naj z živo vero častimo podobo križa, veliko znamenje krščanstva. Na križu je trpel sam Božji Sin Jezus Kristus. Na njem je umrl On, ki ga je Bog dal za nas vse, ki je vstal od mrtvih in sedaj pri Očetu prosi za nas. Praznik nas spominja, da je Božja Ljubezen tako velika in močna, da je izničila lastnega Sina, da bi bili mi odrešeni. To nas vodi do spoznanja, da je ljubezen vedno, združena z žrtvijo. Ljubezni je lastno, da se žrtvuje, da trpi, da se izniči.

      Praznik povišanja svetega križa nas vabi, naj bi se radi ozirali na križ, saj nam bo pogled nanj odkrival edine resnične vrednote. Križ nam govori, da je na začetku vsega ljubezen. Govori nam, da je ljubezni lastno, da se žrtvuje. Križ nam govori, da samo nesebično žrtvovanje in izpričanje rodi ljubezen in vodi v življenje. Zato nam križ vedno kliče v zavest Jezusove besede: „Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa svoje življenje zgubi zaradi mene, ga bo našel“ (Mt 16, 24-25).

      Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/praznik-povisanja-svetega-kriza

      Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

      Odgovori
  8. Miro says:
    13. septembra, 2024 at 13:21

    ALI MORE SLEPI SLEPEGA VODITI? ALI NE BOSTA PADLA OBA V JAMO?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,39-42)

    Tisti čas je povedal Jezus svojim učencem priliko: Ali more slepi slepega voditi? Ali ne bosta padla oba v jamo? Učenec ni nad učiteljem, vsak pa, kateri bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj pa gledaš iver v očesu svojega brata, bruna pa v svojem očesu ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: »Brat, pusti, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,« sam pa ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl vzeti iver, ki je v očesu tvojega brata.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    SLEPI SLEPEGA VODI

    Kar nekajkrat smo se lahko srečali s pojavom, ko nam je kdo očital slepoto. Češ, vidiš, kaj se dogaja, pa se delaš, kot da tega ni. In se potem začneš spraševati, le kaj tisti poleg mene vidi, kar jaz ne? In dejansko je tako, da imamo ljudje v sebi težnjo, da bi bili vodniki drugim, ker sem morda sam »razsvetljen« z nekim spoznanjem, ki ga drugi nimajo, zato bi me morali drugi upoštevati in mi slediti. To je naša stalna človeška skušnjava in prav o tem govori Jezus, ki skozi vrstice opozarja na to, kar se je kasneje dogajalo skozi stoletja človeške zgodovine, ko so vajeti v roke prevzemali razni revolucionarji v želji, da bi spremenili svet – ne da bi pred tem pustili spremeniti samega sebe.

    In prav to je dejansko največja težava človeštva – namreč napuh in sebični ego, ki nam govori, da sami nismo potrebni spreobrnjenja, pač pa so ga potrebni drugi okoli nas. In si tako vzamemo pravico odločanja o vsem mogočem. Da, celo o bogoslužju v cerkvah. Ker papež in škofje glede tega nimajo prav oziroma se njihovo mnenje ne ujema z mojim. Torej, če imam jaz prav, potem oni nimajo prav. In morajo oni poslušati mene in mi slediti – tako nekako naj bi Jezus moral slediti Petru, ko mu je slednji želel ob napovedi trpljenja in smrti preprečiti, da bi se mu to zgodilo. In vemo, kaj se je zgodilo in kaj je Jezus rekel Petru, tako da na tem mestu ne bi ponavljali vseh teh besed. In prav tu se izrisuje ne samo naša slepota, ampak dejstvo, da te slepote nismo pripravljeni priznati in da lahko na račun tega tudi ljudi okoli sebe dejansko pahnemo v še veliko večjo nesrečo. In »bruno v mojem očesu« tu predstavlja slepilo – radi bi osvobodili druge tega, kar je morda problem v meni. In Jezus nam skozi to besedno karikaturo – bruno je v realnosti vendarle preveliko, da bi ga lahko imeli v očesu – hoče povedati prav to: spreobrnjenje ljudi okoli mene se začne, ko se sam začnem spreobračati. In nič prej. Da tu Jezus uporabi dokaj trdo besedo »hinavec«, je to morda znamenje, da je v tem izreku morda imel opravka s kakšnim posebej zaslepljenim farizejem. Saj je zanje in za pismouke velikokrat dejal, da so »slepi« in hkrati »vodniki slepih« (Mt 15, 14).

    A na kaj se nanaša ta Jezusov poziv k spreobrnjenju oziroma odpovedi slepoti? Morda na to, da dosledno preverjamo sadove svoje lastne duhovne drže. Kakšni so sadovi našega duhovnega življenja? Jih lahko prepoznamo kot dobre? Naša usta namreč izražajo to, kakšno je naše srce.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/09/12/petek-13-september-2024-slepi-slepega-vodi/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      13. septembra, 2024 at 13:25

      GODUJE SVETI JANEZ ZLATOUSTI: ZAVETNIK PRIDIGARJEV

      MED ŠTEVILNIMI MOJSTRI PRIDIGE SV. JANEZ ZLATOUSTI ZASLUŽI NAZIV »VELEMOJSTER«. UPRAVIČENO MU PRIPADA VZDEVEK »KRIZOSTOM« – »ZLATOUSTI«, SAJ VELJA ZA NAJVEČJEGA GOVORNIKA CERKVE VSEH ČASOV. VELIČINA NJEGOVEGA PRIDIGANJA JE BILA MED DRUGIM V NJEGOVI POSEBNI SPOSOBNOSTI, DA SVETOPISEMSKE BESEDE POVEŽE Z RESNIČNIM ŽIVLJENJEM IN DA JE VSEM JASEN, ZATO GA OD LETA 1908 ČASTIMO KOT ZAVETNIKA PRIDIGARJEV.

      IZ ŽIVLJENJA …

      Sv. Janez Zlatousti se je rodil okrog leta 345 v Antiohiji, kjer je nekaj časa deloval tudi apostol Pavel, ki mu je bil kasneje vzornik. Njegov oče, visok častnik v rimski vojski, je umrl kmalu po Janezovem rojstvu. Edinčka je vzgajala mati. Namenila ga je za državno službo in mu omogočila najboljšo vzgojo. Pri dvajsetih letih je Janez postal kristjan, in hitro napredoval po Kristusovi poti, ki ga je pripeljala do zemeljskega trpljenja, pa tudi do mesta med štirimi velikimi vzhodnimi cerkvenimi očeti.

      Vzljubil je Sveto pismo in se po krstu za nekaj časa umaknil v puščavsko samoto. V Antiohiji ga je škof Meletij posvetil v duhovnika. Kmalu so mu zaupali službo govornika v stolnici, ki jo je opravljal dvanajst let zelo uspešno. Z veliko vnemo se je lotil oznanjevanja, navdihnjen s Svetim pismom, zlasti s Pavlovimi pismi, ki jih je na novo prebral vsakih 14 dni. V pridigah, ki do danes še niso izgubile svežine, se Janez Zlatousti odlikuje z inteligenco, izvirnostjo, živahnostjo, prodornostjo, besednimi igrami, dobrim psihološkim poznavanjem poslušalcev … Po potrebi je znal biti sarkastičen, oster, neposreden, in vedno razumljiv vsem. Zato so ga imeli ljudje iz ljudstva še posebej radi. Zdelo se jim je, da jih ta duhovnik resnično spoštuje.

      Leta 397 je postal carigrajski patriarh. Ko je Janez službo sprejel, je začel z reformami … Za dvorne spletke se ni zmenil. Grajal je tudi napake dvora in si s tem nakopal sovraštvo cesarice Evdoksije in zavistnega aleksandrijskega patriarha Teofila. Spraviti sta ga želela s sveta ali pa vsaj daleč proč od Carigrada. Tako je moral sv. Janez Krizostom leta 404 v pregnanstvo v Armenijo, nato pa še v zapuščeni kraj Pitius pod vznožjem Kavkaza. Umrl je 14. septembra 407.

      Evdoksijin sin cesar Teodozij II. je 27. januarja leta 438 z vsemi častmi sprejel svetnikove telesne ostanke, da so jih pokopali v carigrajski cerkvi Svetih apostolov. Prosil je odpuščanja za napake svojih staršev.

      Sv. Janez Krizostom je za seboj pustil vrsto del, pridig in pisem. Najbolj znane so prav gotovo njegove knjige o duhovništvu, lepa je njegova liturgija; zlasti še liturgične molitve.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-janez-krizostom-zavetnik-pridigarjev/2024-09-13/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Sv. Janez Zlatousti, prosi za nas!

      Odgovori
  9. Miro says:
    12. septembra, 2024 at 13:36

    GOSPOD hodi pred teboj; on bo s teboj; ne bo te pustil samega in
    ne bo te zapustil. Nikar se ne boj in se ne pláši! (5 Mojzes 31,8)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  10. Miro says:
    12. septembra, 2024 at 13:33

    MARIJINO IME – 12. SEPTEMBER (Ognjišče)

    POSEBEN PRAZNIK V ČAST MARIJINEMU IMENU SO NAJPREJ (LETA 1513) UVEDLI V ŠPANIJI. V ZAHVALO ZA ZMAGO KRŠČANSKE VOJSKE POD POVELJSTVOM POLJSKEGA KRALJA JANA SOBIESKEGA NAD TURKI, KI SO OGROŽALI EVROPSKO CELINO, V BITKI PRED DUNAJEM 12. SEPTEMBRA 1683, JE TEDANJI PAPEŽ INOCENC XI. ZAPOVEDAL PRAZNIK ZA VSO CERKEV. DOLGO SO GA OBHAJALI NA NEDELJO PO MALEM ŠMARNU – PRAZNIKU MARIJINEGA ROJSTVA (8. SEPTEMBRA), PAPEŽ PIJ X. PA GA JE PRESTAVIL NA 12. SEPTEMBER.

    »Ime je kakor podoba,« piše France Ušeničnik. Podobo Matere božje krasimo s cvetjem in prižigamo lučko pred Njo, ki nam jo podoba predstavlja. Prav zato pa častimo tudi ime Marijino: izgovarjamo ga s spoštovanjem, kličemo ga z zaupanjem, slavimo ga v pesmih, ker nas to ime, kakor podoba, spominja na našo Mater in Kraljico. In nobena podoba nam o naši nebeški Materi ne more toliko lepega povedati, kakor nam pove pomenljivo ime Marija.

    Marija je grška in latinska oblika za hebrejsko Mirjam; to ime je bilo pri Judih v stari zavezi zelo pogosto: priljubilo se jim je, ker ga je nosila sestra Mojzesa, modrega narodnega voditelja in rešitelja iz egiptovske sužnosti. Ime Marija je najbolj razširjeno žensko ime po vseh deželah sveta s krščanskim izročilom in sicer po zaslugi največje in najlepše med ženami – Jezusove in naše Matere Marije. Tudi na Slovenskem je to ime na prvem mestu: leta 1980 je bilo, kot pove Janez Keber v svoji knjigi Leksikon imen, pri nas 146.184 oseb s tem imenom.

    V prvih krščanskih časih so verniki iz spoštovanja do Jezusove Matere deklicam le redko dajali ime Marija, v srednjem veku je veljalo skoraj za greh dajati to ime, v novejši dobi pa se je ime Marija silno razširilo. Obstajajo neštete oblike.

    Več o tem na: https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/1200-marijino-ime

    Presveta Devica Marija, prosi za nas!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja