Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.970 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. janez says:
    13. novembra, 2024 at 15:32

    Nova Evangelizacija Pavel VI. et altri (nekaj misli in poudarkov): Cerkev je zato, da evangelizira
    Iz novozaveznih spisov je jasno razvidno, da sta kerigma in evangelizacija temeljno poslanstvo Cerkve. Štirje evangeliji se zaključijo v Markovem stilu (Mr 16,15): »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« Apostolska dela se tako začnejo in so v veliki večini opis oznanjevanja prve Cerkve. Pavlov nastop v atenskem areopagu (Apd 17,16–34), na primer, je tipično kerigmatičen; tako v tehničnem (govor na javnem trgu) kot vsebinskem smislu (oznanilo Kristusovega vstajenja). Pavlova pisma poleg tega, da razmišljajo o oznanjevanju in njegovi vsebini, kar je
    pravzaprav že teologija, so na mnogih mestih tudi neposredno oznanjevalna. Še Apokalipso, ki danes mnogim buri domišljijo in v njej s horoskopsko ihto iščejo skrivne pomene, lahko preprosto označimo kot oznanjevalno knjigo, ki posreduje veselo novico o zlomu hudobnih sistemov ter o sedanji in prihodnji slavni dopolnitvi časa v Kristusu.

    Kerigmo tako razumemo kot prvo in najbolj osnovno oznanilo o tem, da je Kristus vstal od mrtvih in odrešil človeštvo. Dobesedni prevod grške kérygma bi v slovenščini lahko bil slovesni razglas, euaggélion pa dobra vest. Pojma evangelij in evangelizacija zaobjameta pomen pojma kerigma, a sta od njega precej širša in veliko bolj v uporabi. Kerigmatik bi lahko imenovali tistega, ki je v času splošne nepismenosti z bobnom stopil na sredo neke vasi (ali se ustavil pri vsaki peti hiši, kot je tak bobnar navadno storil v Prekmurju še po drugi svetovni vojni), pobobnal in sklical ljudstvo ter prebral razglas ali obvestila. Danes liku kerigmatika tehnično najbolj ustreza lik oznjanjevalca oziroma oglaševalca. Evangelij ne pomeni le razglasa oz. oznanjanje Kristusovega vstajenja, temveč, kot vidimo že pri Marku (prim. 1,1), lahko pomeni veselo sporočilo in celostno poročilo o celotnem Jezusovem življenju in nauku, vključno s trpljenjem in smrtjo. Sam izraz evangelizacija se rodi dokaj pozno. Prva omemba te besede sega v leto 1854, ko so jo uporabili na nekem kongresu v New Yorku. Najprej je lastna protestantom, končno se udomači tudi v katoliškem okolju. Ker ima evangelizacija v Novi zavezi osrednje mesto, ga bo imela tudi v Cerkvi.

    Papež Pavel VI. v okrožnici O evangelizaciji današnjega sveta (EN – Evangelii Nuntiandi, 1975) nima zadržkov zapisati:
    Naloga evangelizirati je zares milost in poklicanost, lastna Cerkvi, njena najgloblja identiteta. Cerkev je zato tukaj, da evangelizira, se pravi, da pridiga in poučuje, da po njej prihaja do nas dar milosti, da grešnike spravlja z Bogom in da s sveto mašo, ki je živ spomin Kri stusove smrti in poveličanega vstajenja, brez konca nadaljuje njegovo daritev (EN 14).
    Če Cerkev ne evangelizira, je z njo enako, kot da ne bi obhajala evharistije: gre proti svoji naravi. Cerkev, ki ne oznanja, ukinja samo sebe. Še prisluhnimo Pavlu VI. in njegovi okrožnici o oznanjevanju, o kateri je kardinal Walter Kasper
    priznal, da »je žal dolga leta spala«: Skupnost kristjanov ni namreč nikoli zaprta sama vase. V njej notranje življenje – življenje molitve, poslušanja božje besede in nauka apostolov, izvrševanje bratske ljubezni, lomljenje kruha – dobi svoj polni smisel šele, ko postane pričevanje, ko vzbudi občudovanje in spreobrnjenje, ko postane pridiga in oznanjevanje
    vesele novice (EN 15 – Evangelii Nuntiandi, 1975). Z drugimi besedami: celo sveto bogoslužje ni resnično, če zapira kristjane pred svetom in ne sproža oznanjevanja. Prav tako je lažna osebna molitev kristjana, če služi zgolj negovanju njegovih dušnih vzgibov in ni usmerjena v širjenje ter oznanjevanje vesele novice med ljudi ter širjenje Jezusovega Evangelija in življenja po Jezusovih Naukih. Celo puščavniki in menihi v kontemplativnem samostanu naj se umaknejo iz sveta zato, da bodo na svoj način oznanjali velika Božja dela. Tovrstne ugotovitve nas ne bi smele pustiti ravnodušnih, saj govorijo o stanju, ki ga lahko označimo za alarmantno. Cerkev se mora nenehno prenavljati in se približati današnjemu človeku ali Ecclesia Semper Reformanda, da bo ostala mladostna, gibka, oznanjevalska in aktualna za vernike in svet ter bila versko in duhovno močnejša in se širila med ljudmi, ker jo bodo tako potrebovali in se ji pridružili. Pastoralna služba ugotavlja »razkorak med bogoslužnimi in katehetskimi cilji«, v smislu, da je za prihodnost župnij predvideno »veliko pevcev in krasilcev, zelo malo pa katehetov «, se pravi, precej ljudi, ki bodo pomagali pri svetih mašah in ohranjanju sakralnih prostorov, obnovi cerkva in župnišč, zelo malo pa tistih, ki bi delali na področju oznanjevanja.

    Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira, pravi pater Cestnik Branko. Lepa bogoslužja, čudoviti baročni oltarji, povišani zvoniki s pozlačenimi križi na vrhu ter izurjeno orglanje sami po sebi ne bodo rešili občestva pred zamiranjem, če se v njeni sredini ne bo slišal in živel evangelij. Slovenska Cerkev s krizo oznanjevalnega stebra ni sama. Znotraj celotnega korpusa zahodnega krščanstva vse manj mižimo pred utripajočimi rdečimi lučkami alarma in že nekaj desetletij govorimo o nujnosti nove evangelizacije in prenove Cerkve. Ampak, kot je dejal ugledni španski pastoralni teolog Juan Martín Velasco: »Razmišljanje o novi evangelizaciji je vstopilo v tretjo fazo, pa še vedno ne vemo, kaj nova evangelizacija je.« Cerkev, ki se zapira sama vase, zboli, pravi papež Frančišek, zato jo tako kot papeži pred njim vabi, naj stopi na pot nove evangelizacije. Oznanjevanje je na glas in vpričo neverujočih izpovedana vera ter povabilo k veri. Je prinašanje za človeka dobrih novic o tem, kar je zanj storil Bog. Današnji svet in verniki zelo potrebujemo prenovljeno Cerkev, da bo še bolj oznanjevalska in se manj ukvarjala s samo seboj in da se bo bolj približala ljudem in izzivom časa. Da bomo še bolj zavzeto kot misijonarji in apostoli širili Jezusov evangelij men ljudmi in prispevali k oznanjevanju veselega sporočila Jezusa Učenika in Odrešenika v svet. Ker smo od Boga vse prejeli v dar: življenje brrez našega pristanka, vse zakramente, sveto mašo, odpuščanje grehe in sveto evharistijo smo dolžni poleg tega, da smo vse od bkiga to prejeli tudi mi kaj dati naprej drugim ljudem tako, da smo evangeliuzatorji in oznanjevalci Jezusovega veselega sporočila, da ljubimo, pomagamo bolnim in ubogim, da služimo drug drugemi in prinašamo poleg molitev tudi dobra dela, saj je vera brez dobrih del mrtva. Lažje je govoriti o veri in jehzusovih Naukih, kot pa jih spolnjevati. In brez spolnjevanja Božje Volje in pravičnega življenja ne moremo biti celostni kristjani, ampak smo le polovičarski kristjani. Zato moramo tudi živeti po Evangeliju in ozunanjevati Božjo Besedo med ljudmi. In kdor bo pred ljudmi pogumno priznal Jezuusa Kristusa, našega Učenika in Odrešenika, ga bo ob koncu slednjih dni tudi Jezus priznal pred svojim Očetom v Nebesih. Ko vse prejmemo od Boga je prav, da tudi mi kaj dobrega naredimo inn izkoristimo prejete talente in jih pomnožimo, ko živimo pravično, sprekjemamo zakramente, smo pri sveti maše, in molimo; da delamo dobro, smo Dobri, Ljubeči, Usmiljeni, Pomagamo in Služimo Bližnjim. Zakaj Jezus pravi, karkoli ste storili enemu mojih najmanjših ste storili Meni! Prispevajmo dejavno k Oznanjevanju Jezusa in k Prihodu Božjega kraljestva Miru, Ljubezni, Usmiljenja med nas vedno in takoj, zdaj in vedno, če smo kristjani!

    Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira.
    Pater Branko Cestnik

    Cerkev je po svoji naravi misijonarska. Prav zaradi tega mora vsaka dejavnost znotraj Cerkve težiti k misijonu.
    Andrej Stanovnik OFMCap, slovenski nadškof v Argentini

    Dodatek
    Sam Velasco je v osemdesetih bil eden prvih evropskih teologov, ki je pisal o nujnosti ponovnega zagona evangelizacije, začenši z »evangelizacijo krščenih«. A tisto, kar predstavlja »večletno zagato na tem področju«, je neka posebna nemoč in zmedenost, da bi prestopili na oznanjevalni model Cerkve in (novo) evangelizacijo zasnovali v konkretni praksi. Kako imenovati to »coklo«? Od kod ta frustracija?

    Poglejmo pobliže tri »cokle«:
    – vztrajanje v »objektivnem« pastoralnem modelu;
    – premalo zavedanja o krizni situaciji;
    – nedorečenost pojma nove evangelizacije.

    Notranja šibkost »objektivnega« pastoralnega modela
    Barcelonski profesor teologije Xavier Morlans s tem v zvezi govori o »notranji šibkosti katolištva po protireformaciji«. Šibkost obstaja »v pozabi nadvse pomembnega elementa, ki ne nastopi sam po sebi; ta element je osebni, odrasli, svobodni in zavestni pristop k veri«. Ker je protestantizem poudarjal zgolj zaupno osebno vero (sola fide), je katolištvo toliko bolj poudarilo objektivno pastoralno triado: katekizem – zakramenti – morala. Po Morlansu se je s protireformatorsko držo biti kristjan skrčilo na »misliti prav (katekizem) in delati pravilno (zakramentalna in moralna praksa)«, osebna vera pa je ostala nekje zadaj. To je treba spremeniti v Cerkvi z novo evangelizacijo. In vnesti več Ljubezni, Božjega Miru, Usmiljenja in Dobrote v delo, življenje in molitve ter pastoralno in pobožno življenje kristjanov. Zelo težko je za nekatere tradicionaliste v Cerkvi zapustiti dosedanje prakse, ki danes kot cokla razvoja žal zavirajo Oznanjevalni model Cerkve, ki ga pozna Evangelizacija in tokovi Prenove Cerkve (npr. Prenova v Duhu!). In Cerkev, po mnenju nekaterih reformistov v Cerkvi, ki ne bo uvedla poleg zakramentalizacije tudi evangelizacijo se ne bo širila in razvijala naprej tako, da bo Oznanjala tudi Jezusove Evangeljske Nauke!

    Molimo:
    GOSPOD, REŠI NAS DUHA SEBIČNOSTI IN NAM PODARI DUHA
    USMILJENJA DO BLIŽNJEGA!

    Usmiljeni Gospod,
    reši nas duha sebičnosti in nam podari duha usmiljenja do bližnjega,
    reši nas duha pritoževanja in nam podari duha usmiljenja …
    reši nas duha jadikovanja in nam podari duha usmiljenja …
    reši nas duha nerganja in godrnjanja in nam podari duha usmiljenja …
    reši nas duha sitnarjenja in iskanja svojega prav in nam podari duha usmiljenja …
    reši nas duha negodovanja in nam podari duha usmiljenja …
    reši nas duha etikiranja in kritiziranja bližnjih in nam podari duha usmiljenja …
    reši nas duha bahanja z dobrimi deli in nam podari duha usmiljenja …
    reši nas duha smiljenja samemu sebi in nam podari duha usmiljenja do bližnjega.

    Usmiljeni Jezus, ponižno Te prosimo za duha ljubezni, dobroti, usmiljenju, odpuščanju, odprtosti, iskrenosti,
    ponižnosti, strpnosti, sočutju, skromnosti, modrosti, potrpežljivosti, razumevanja,
    uvidevnosti, sodelovanja, pomoči in služenju drug drugemu, … v odnosu do Boga in bližnjega.
    Amen

    Odgovori
  2. janez says:
    12. novembra, 2024 at 10:13

    Soditi druge

    MISEL
    Kdo sem jaz, da bi sodil druge ljudi, ki sem sam grešnik in berač v Božjih Očeh? Radi druge podučujemo in opominjamo takrat, ko bi morali bit sočutni in strpni in ne podajati prenagljenih sodb in mnenje! Radi sodimo ljudi, čeprav ne poznamo okoliščin in razlogov, da bi jih pravilno in pravično po človeško presojali. Napačno je soditi druge, posebej še negativno, samo na podlagi svojih lastnih predstav in miselnih vzorcev ter lastnih prepričanj. Pogosto ocenjujemo ljudi po videzu in površinskih dejstev, ki največkrat in niso zadostna podlaga za prejudiciranje in krivično presojanje in dajanje mnenj, da so dejstva. Zato preti nevarnost, da so naše sodbe krivične. Vprašajmo se: spadamo med tiste, ki presojajo po videzu in govorijo o napakah ljudi, ki jih vidimo samo mi? Če smo takšni, smo hinavci. Ko druge sodimo strogo, sebe pa blago, si zapiramo vrata pred Božjim usmiljenjem. Ne sodimo drugih po sebi. Raje začnimo delati na sebi, ne na drugih. Imamo dovolj dela!¨Zato si zapomnimo: edini pravični sodnik je Bog, ne mi ubogi grešniki. In zato bodimo Usmiljeni, Dobri in Sočutni, raje Pomagajmo drugim ljudem z zgledom in nevsiljivo strpno besedo, kakor da bi sodili. Pomagajmo, če nas naš bližnji prosi! In bratsko opominjanje vzemimo predvsem zase in pri sebi najprej počistimo svojo dušo in srce ter se spovejmo in pokesajmo, saj nihče ni brez greha pri Bogu! Nemci pravijo: »Vsakdo naj prvo počisti pri sebi in pred svojim pragom, potem bo dežela očiščena povsod; na zunaj v hiši in v okolici in na znotraj v ljudeh!« Die Deutschen sagen: „Jeder soll sich erst selbst und vor seiner Haustür putzen, dann wird das Land überall geputzt; außen im Haus und in der Umgebung und innen bei den Menschen!” Sicer smo farizeji, ki vidijo drobno iver v očeh svojih bratov, ne vidijo pa bruna, ki štrli iz njihovih oči. Torej vidimo le napake drugih ne pa svojih napak. Vidimo le druge kako grešijo, ne vemo pa, da smo vsi ubogi grešniki, ki potrebujuejo Božjo Milost in Pomoč. Ko nas bližnji prosi pomoči, ga ne zavračajmo z kritikami in sodbami, ampak mu pomagajmo in molimo zanj, da bo Bog naredil potrebno spremembo spreobrnitve in poboljšanja po Božji Volji!
    In ko bomo tudi mi odpuščali drugim, bo tudi Bog odpuščal nam! Bodimo čimbolj podobni Jezusu in bodimo Dobri, Usmiljeni in Odpuščajmo drugim. Prosimo Boga, da nam pri tem Pomaga!

    MOLITEV
    Gospod Bog, ko sodimo druge,
    si prisvajamo tvojo pravico,
    kajti samo ti pravično sodiš,
    ker veš, kakšni smo v resnici.
    Pogosto naše sodbe temeljijo
    samo na predsodkih in videzu.
    Ko ravnamo tako, pozabljamo tvoje besede:
    »Ne sodite, da ne boste sojeni.«
    Pomagaj nam,
    da se bomo vzdržali takih sodb,
    saj je vsak človek po tebi naš brat.
    Nauči nas v tvoji luči presojati sebe,
    da ob srečanju s teboj ne bomo obsojeni.
    Bodimo Usmiljeni, da bo tudi Bog z nami Usmiljen in Dober!
    Amen

    ISKRA
    Če želiš najti notranji mir, se v prihodnosti vedno vprašaj: »Kdo sem jaz?« In ne sodi drugih.
    Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. (Lk 6,37)
    Pismo Filipljanom 4,13: V Njem premorem vse, ki mi daje moč.

    Odgovori
  3. janez says:
    12. novembra, 2024 at 9:38

    Sveti oče papež Frančišek: Izkazano nam je bilo usmiljenje, postanimo usmiljeni
    Sveti oče je v pridigi o Usmiljenju spregovoril o tem, kako so učenci, ki so od Jezusa prejeli usmiljenje, tudi sami postali usmiljeni. Povabil je, naj isto storimo tudi mi ter dopustimo, da nas MIR, ODPUŠČANJE in RANE Usmiljenega Jezusa obudijo v življenje.
    Sporočila sestra Leonida Zamuda SL – Vatikan
    Vstali Jezus se večkrat prikaže učencem. Potrpežljivo tolaži njihova potrta srca. Po svojem vstajenju tako Jezus udejanja »vstajenje učencev«. In oni potem, ko jih Jezus ponovno dvigne, spremenijo življenje. Pred tem jih mnoge Gospodove besede in zgledi niso mogli preoblikovati. Zdaj, na veliko noč, se dogodi nekaj novega. In zgodi se v znamenju usmiljenja. Jezus jih ponovno dvigne z usmiljenjem. In oni, ki so prejeli usmiljenje, postanejo usmiljeni. Zelo težko je biti usmiljen, če se nekdo ne zaveda, da je prejel usmiljenje.
    1. Usmiljenje prejmejo predvsem preko treh darov: najprej jim Jezus podari mir, nato Duha, na koncu rane. Na začetku jim podari mir. Učenci so bili zaskrbljeni. Zaprli so se v hišo iz strahu, ker so se bali, da bi jih aretirali in bi končali tako kot Učitelj. Vendar pa niso bili zaprti samo v hiši, ampak so bili zaprti tudi v svojih krivdah. Zapustili in zatajili so Jezusa. Čutili so se nesposobne, za nobeno rabo, zgrešene. Jezus pride in jim dvakrat ponovi: »Mir vam bodi!« Ne prinese miru, ki odvzame zunanje težave, ampak mir, ki vlije zaupanje znotraj. Ne zunanji mir, ampak mir srca. Pravi: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Kot da bi rekel: »Pošiljam vas, ker verjamem v vas.« Tisti potrti učenci se spravijo s samimi seboj. Jezusov mir stori, da preidejo od krivde k poslanstvu. Jezusov mir namreč vzbudi poslanstvo. Ni brezskrbnost, ni lagodnost, je izstopiti iz sebe. Jezusov mir osvobaja zaprtosti, ki hromijo, pretrga verige, ki zasužnjujejo srce. In učenci čutijo, da so prejeli usmiljenje: čutijo, da jih Bog ne obsoja, jih ne ponižuje, ampak verjame vanje. Da, v nas verjame bolj kot mi verjamemo sami vase. »Ljubi nas bolj kot mi ljubimo same sebe.« (prim. J. H. Newman, Meditations and Devotions, III,12,2). Za Boga ni nihče zgrešen, nihče nekoristen, nihče izključen. Jezus danes ponovno ponavlja: »Mir tebi, ki si dragocen v mojih očeh. Mir tebi, ki si pomemben zame. Mir tebi, ki imaš poslanstvo in za katerega je Oče pripravil Božji Načrt, da Spolnjuješ Božjo Voljo. Nihče ga ne more opraviti namesto tebe, ker si v Božjih očeh edinstven. Si nenadomestljiv. In jaz verjamem vate.«
    Nadalje Jezus učencem podeli usmiljenje s tem, da jim podeli Svetega Duha. Podari jim ga v odpuščanje grehov (prim. v. 22-23). Učenci so bili krivi, pobegnili so in zapustili Učitelja. In greh muči, zlo ima svojo ceno. Naš greh, pravi Psalm (prim. 51,5) je vedno pred nami. Sami ga ne moremo izbrisati. Le Bog ga odstrani, le On s svojim usmiljenjem stori, da izstopimo iz svoje najgloblje bede. Kakor tisti učenci, moramo dopustiti, da nam odpusti in reči iz srca: »Odpusti Gospod«. Odpreti srce, da nam je lahko odpuščeno. Odpuščanje v Svetem Duhu je velikonočni dar, da bi notranje vstali. Prosimo za milost, da bi ga sprejeli, da bi objeli zakrament odpuščanja. In da bi razumeli, da v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem. Ne spovemo se zato, da bi se zrušili, ampak da bi bili ponovno dvignjeni. To zelo potrebujemo, vsi. To potrebujemo tako kot majhni otroci, ki jih mora očka vsakič, ko padejo, ponovno dvigniti. Tudi mi pogosto pademo. In Očetova roka je pripravljena, da nas postavi na noge, da lahko gremo naprej. Ta gotova in zanesljiva roka je spoved. Je zakrament, ki nas ponovno dvigne, ki nas ne pusti na tleh, da bi jokali na trdih podih naših padcev. Gre za zakrament vstajenja, je čisto usmiljenje. Tisti, ki sprejema spovedi ljudi, mora dati čutiti sladkost usmiljenja. To je pot tistih, ki sprejemajo spovedi ljudi, da dajo čutiti sladkost Božjega usmiljenja, ki vse odpušča. Bog vse odpušča.
    Po miru, ki ponovno usposobi, in odpuščanju, ki ponovno dvigne, je tukaj tretji dar, s katerim Jezus izkaže usmiljenje učencem: On jim podari rane. Po tistih ranah smo ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24; Iz 53,5). Vendar pa kako nas lahko rana ozdravi? Z usmiljenjem. V tistih ranah se, kakor Tomaž, z roko dotaknemo, da nas Bog ljubi do konca, da je naše rane storil za svoje, da je na svojem telesu nosil naše slabosti. Rane so odprti kanali med Njim in nami, ki razlivajo usmiljenje na našo bedo. Rane so poti, ki nam jih je Bog na široko odprl, da bi vstopili v njegovo nežnost ter z roko otipali, kdo je On. In da ne bi več dvomili o njegovem usmiljenju. Ko častimo, poljubimo njegove rane, odkrijemo, da je vsaka naša slabost sprejeta v njegovo nežnost. To se zgodi pri vsaki maši, kjer nam Jezus podari svoje ranjeno in vstalo telo. Dotaknemo se Ga in On se dotakne našega življenja. In stori, da se v nas spustijo nebesa. Njegove blesteče rane razparajo temo, ki jo nosimo v sebi. In mi, kakor Tomaž, najdemo Boga, odkrijemo ga v notranjosti in blizu, ter mu ganjeni rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Vse se začne tukaj, iz milosti, da nam je bilo izkazano usmiljenje. Tukaj se začne krščanska pot. Če pa se opiramo na svoje sposobnosti, na učinkovitost naših struktur in naših načrtov, ne bomo prišli daleč. Le če sprejmemo Božjo ljubezen, bomo lahko dali svetu kaj novega.
    2. Tako so storili učenci: ker jim je bilo izkazano usmiljenje, so postali usmiljeni. To vidimo v prvem berilu. Apostolska dela pripovedujejo, da »nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.« (4,2) Ne gre za komunizem, ampak za neokrnjeno krščanstvo. In to je toliko bolj presenetljivo, če pomislimo, da so se ti tisti učenci malo prej prepirali glede nagrad in časti, o tem, kdo med njimi je največji (prim. Mr 10,37; Lk 22,24). Zdaj si delijo vse, imajo »eno srce in eno dušo« (prim. Apd 4,32). Kako so se lahko tako spremenili? V drugem so videli isto usmiljenje, ki je preoblikovalo njihovo življenje. Odkrili so, da jim je skupno Jezusovo poslanstvo, odpuščanje in Telo. Podelitev zemeljskih dobrin se je zdela naravna posledica. Besedilo nato pravi, da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« (v. 34) Njihovi strahovi so se razblinili, ko so se dotaknili Gospodovih ran, sedaj se ne bojijo zdraviti ran pomoči potrebnih. Ker tam vidijo Jezusa. Ker je tam Jezus, torej v ranah pomoči potrebnih.
    Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?« Delujmo in pomagajmo ljudem in naredimo tudi mi kaj DOBREGA. Ne ostanimo brezbrižni. Ne živimo polovičarske vere, ki le VSE PREJEMA OD BOGA, vendar NIČ NE DAJE DRUGIM NAPREJ, ki sprejme dar, vendar pa se ne podarja. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte nas Uči Jezus. Izkazano nam je bilo Usmiljenje, postanimo Usmiljeni. Prejeli smo Božje Milosti, talente in Božjo Dobroto, da jih darujemo zastonj drugim naprej. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja.

    Papež Frančišek, nedelja, 11. april 2021

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-04/sveti-oce-izkazano-nam-je-bilo-usmiljenje-postanimo-usmiljeni.html

    PRIDI V MOJE SRCE
    Sveti Duh,
    pridi v moje srce,
    pritegni ga k sebi s svojo močjo,
    o moj, Bog, in daj mi ljubezen
    s sinovskim strahom.
    Obvaruj me,
    o neizrekljiva ljubezen,
    pred vsako zlo mislijo,
    ogrej me, vžgi v meni
    svojo drago ljubezen
    in vsaka bolečina
    se mi bo zdela lahka.
    Oče, dobri Gospod,
    pomagaj mi
    pri vsem mojem delu.
    Jezus, ljubezen,
    Jezus, ljubezen.
    Amen.

    (sv. Katarina Sienska)

    DAJ NAM NOVE OČI
    Kličem k tebi,
    o moj Bog,
    izrekam tvoje sveto ime,
    ne da bi te mogel kdaj koli
    popolnoma spoznati.
    Gospod, moj Bog,
    večji si od naših besed,
    tišji od naše tišine,
    globlji od naših misli,
    višji od naših želja …
    Daj nam, o Bog,
    ki si tako velik in tako blizu,
    živo srce, nove oči,
    da te prepoznamo
    in te sprejmemo,
    ko prideš k nam.
    Amen.

    (sv. Frančišek Saleški)

    Odgovori
  4. janez says:
    10. novembra, 2024 at 17:45

    NOVA EVANGELIZACIJA NAJ NAM VSEM Z BOŽJO POMOČJO POMAGA PRENOVITI LJUDI IN SVET
    Marko 16, 15 Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu«!

    Temeljna naloga nove evangelizacije je, oznanjati svetu veselo novico o razodetju Boga v Jezusu Kristusu in vabiti k spreobrnjenju in k veri. Vera naj pomaga k Ljubezni, Dobroti in Usmiljenju med ljudmi in je osebno srečanje z Jezusom Kristusom. Verovanje zadeva Osebo in Resnico. Človek, ki se vključuje v proces evangelizacije, postopoma spreminja svoje mišljenje, življenje in način sobivanja z drugimi ter z Dobroto in Usmiljenjem pomaga k boljšemu svetu z širjenjem Nauka o Jezusu Kristusu in Evangeliju med ljudi. Evangelizacija tako ni samo stvar procesa Cerkve kot institucije in duhovnikov, ampak vsakega človeka, vernika, ki je iskren in pravičen Vernik v Kristusa Odrešenika in Učenika. Pomenljive so Frančiškove besede, ko spregovori o novi evangelizaciji in o novih evangelizatorjih. Za izhodišče lahko vzamemo svetopisemske besede: »Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo rešen. Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh.« (Rim 10,13–15)

    Naloga kristjanov je, da vedno znova poudarjamo in opominjamo sebe in druge, da je ena od najosnovnejših resnic o Bogu – to je, da želi biti Bog aktiven sodelavec v človeških življenjih in da je že naveličan tega, da mora biti le povprečen opazovalec. Kristjan je po svoji naravi Cristophoros (gr. Χριστόφορος) ali Kristonosec, ki prinaša Božjo Luč Ljubezni in Usmiljenja med ljudi. Novi evangelizatorji smo tako kot misijonarji in apostoli vsi kristjani, ki verjemo v Kristusa: od duhovnikov, posvečenih, pa vse do laikov, ki smo vsi udje Kristusove Cerkve. To so pomembni koraki, ko prehajamo od enega načina razmišljanja, to je, da so evangelizatorji samo »izbrani«, pa vse do spoznanja, da smo vsi poklicani in odgovorni k širjenju Božje Besede in Vere v Jezusa Kristusa med ljudi v svet. Izraz nova evangelizacija kaže na potrebo po prenovljenem načinu oznanjevanja Cerkve Ljudem Dobre Volje, posebno za tiste, ki živijo v današnjem kontekstu, v katerem so močno vidne posledice razvoja ateizma in/ali sekularizacije tudi v deželah s krščansko tradicijo. Evangelij je vedno novo in Veselo Oznanilo Odrešenja Ljudem, ki ga je prinesel Kristus, da bi bil človek deležnik Božje skrivnosti in njegovega življenja Ljubezni, Usmiljenja, Odpuščanja in Odrešenja tako, da da bi ljudem prinašali Kristusovo Luč in ljudem omogočili kot misijonarji in apostoli krščanske Vere prihodnost upanja. To je zanesljivo in močno in pomaga ljudem ter jih odrešuje, da so boljši ljudje in kristjani ter pripomoremo k prihodu Božjega kraljestva med nas!. Dejstvo, da je Cerkev v tem času poklicana k novi evangelizaciji, pomeni, naj okrepi svoje misijonsko in apostolsko poslanstvo, da bi se mogla v polnosti odzvati Gospodovemu klicu. Uspešne evangelizacije si ne moremo predstavljati brez dobrega poznavanja sveta, v katerem živimo, brez dobrih evangelizatorjev, ti pa lahko postanejo dobri samo, če so dobri in pravični v srcu, ki goreče ljubijo Boga tako, da so ljudje evangelija, Jezusovih Naukov in krščanskih vrednot Vere, Molitve, Ljubezni, Odpuščanja, Usmiljenja in Dobrote, ki prinašajo Ljudem Upanje in Božjo Luč Odrešitve z zgledom in globoko Vero v Boga. In smisel življenja je prihod Božjega kraljestva Usmiljenja, Dobrote, Odrešenja in Ljubezni na svet med ljudmi, da bi bili vsi boljši ljudje in boljši kristjani in s pravičnim krščanskim življenjem, delo, služenjem, Vero in molitvijo Slavili Boga! Ne moremo biti dobri kristjani če nismo dobri ljudje! In Bodimo podobni Kristusu, ki je Dobrota, Usmiljenje in Ljubezen!

    Vse je potrebno tako zakramentalizacija kot evangelizacija, da bo Kristusova Cerkev izvajala potrebne spremembe/reforme, s katerimi se bo prenovila, se še bolj utrdila in se še bolj približala ljudem. Ecclesia Semper Reformanda! Papež Frančišek to podpira, ker hoče, da se bo Cerkev razširjala med ljudi in da bo postala atraktivna, ker bo bližje ljudem in izzivom časa! In da bo to prispevalo k boljšemu svetu tukaj in zdaj brez vojn, sovraštva in hudobije, ker bomo spet šli po Poti k Nebeškemu Očetu, ki nas ima rad in se veseli našega povratka! Ker bo med na spet prišlo Nebeško kraljestvo Ljubezni in Miru.

    Odgovori
  5. janez says:
    10. novembra, 2024 at 10:53

    SMISEL ŽIVLJENJA JE PRIHOD BOŽJEGA KRALJESTVA MED NAS NA ZEMLJO
    Smisel življenja je v tem, da se ponovno med nami vsemi vzpostavi Božje kraljestvo Usmiljenja, Dobrote, Ljubezni, Sočutja in medsebojne Pomoči na Zemlji, to je v tem, da egoistično, sovraštva polno, nasilno in nerazumno življenje nadomesti življenje ljubezni, usmiljenja, odpuščanja, bratstva, svobode in razuma tako, kot nas uči Jezus Učenik in Odrešenik. Bog prihaja med nas. Bog je prišel na svet zato, da nas odreši in da nam pomaga. Čeprav se morda zdi, da danes prevladuje nasilje v svetu, kjer divjajo vojne in so nemiri, je resnica ta, da bolj ko deluje in je močnejša sila Božje Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni bolj učinkovita je, bolj je tiha in subtilna ter Odrešujoča Božja Ljubezen in Milost za vse ljudi. Ker vsi potrebujemo Božji Mir in Božjo Ljubezen. To velja tudi za ateiste, ki pravijo da ne verujejo. Zakaj Bog Ljubi vse ljudi brez izjem, saj drugače ne more. Pomaga nam in nam odpušča, ko ga prosimo. Uči nas, da smo dobri in ljubeči med seboj. Da si pomagamo in služimo drug drugemu. Vabi nas vse, da pridemo k Njemu, ki je Naš Oče. In največja Božja zapoved in najmočnejša sila na svetu je po Jezusovem Nauku ljubezen. Božje kraljestvo je tam, kjer se ljudje ljubijo, si pomagajo in živijo po Evangeliju in spolnjujejo Božjo Voljo. Boga pa ni tam, kjer se ljudje sovražijo in delajo hudobijo med seboj. Sveti Duh, ti, ki si luč in Tolažnik, pridi in vodi mojo in našo današnjo molitev. Daj mi spoznati lepoto in globočino Božje ljubezni. V srce mi vlij Božji mir in mi ga pomagaj širiti okrog sebe. »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.« (Mt 5,9) Pomagaj nam Gospod, da bomo vedno prinašali kot apostoli Luč Odrešitve, Ljubezni in Usmiljenja med ljudi in bili dobri ljudje in dobri kristjani ter prispevali k boljšemu svetu! Naj vedno spolnjujem Tvojo Voljo in ne svojo človeško voljo. Prosim Gospod pomagaj mi, da bom prispeval s pravičnim življenjem, k prihodu Božjega kraljestva med nas.

    Poglavitna dolžnost kristjana ni v tem, da je popoln, niti ni v tem, da reši vse probleme ali uspe v vsem, temveč da je v miru, spokojen, ampak da je dober, usmiljen, da rad zastonj daje drugim kar je zastonj prejel od Boga in da ima rad druge ljudi in da rad samaritansko pomaga. Ko pomagamo drugim pomagamo sebi in smo podobni Jezusu. »Pravzaprav je naša edina moralna dolžnost, da si spet izborimo prostranstvo notranjega miru in nenehno poglabljamo svoj mir, da bo lahko iz nas prehajal tudi na druge. Ko bo v ljudeh več sočutja, strpnosti, ljubeznivosti, dobrote in notranjega miru, bo začelo plahneti tudi razburjenje v zunanjem svetu.« Bolj kot je svet v krizi, bolj je pomembno, da je naše srce v miru«. Če je naše srce polno miru in zaupanja, se bomo naslonili na Gospoda in lahko bomo našli prave odgovore na svoje težave. Poiskali bom o odgtovore na naša iskanja in probleme, ki nas stiskajo.

    Na vprašanja, s katerimi bomo soočeni, bomo našli konstruktivne odgovore, naše odločitve bo vodila ljubezen in modrost, ki prihaja iz Boga. Ko prosimo in molimo, in je to v skladu z Božjo Voljo Ljubezni in Dobrote, nam bo Bog poslal Duha Tolažnika, da nam pomaga in nas navdihne in privzdigne, da bomo skupaj z Njim delovno in aktivno rešili probleme, preizkušnje in težave. Če pa pasivno in nemočno dopustimo, da v našem srcu ni Vere v Boga, da v srcu prevladata nemir in strah, egocentrizem in egoizem, močno tvegamo, da se bomo na dogodke, ki jih živimo, odzvali slabo: z begom, agresijo, zaprtostjo, nasiljem, z otopelostjo in brezvoljnostjo. Ničesar ne bomo želeli spremeniti in pokreniti zase ker bomo nemočno obtičali in ne bomo verjeli, da se nič ne da storiti, čeprav je Jezus pri nas in v nas.

    Če bomo prizadeti in impulzivni pa bomo brez Božjega Vodstva in Njegove Pomoči sprejeli prenagljene človeške odločitve, ki ne bodo prinesle nikakršne rešitve, nasprotno, celo okrepile bodo slabo, namesto da bi ga ošibile. »V mirovanju in zaupanju v Boga ter v molitvi in pravičnem Življenju je vaša moč.« V Veri v Jezusa in v dejavni Molitvi in Prošnji za Pomoč in Usmiljenje je naša Rešitev in Odrešitev, ki nam bo pomagala, da se bo spet vse uredilo. Bog nam je dal pamet, talente, zmožnosti in moč, da z Božjim Vodstvom in Božjim Blagoslovom ukrepamo in naredimo tisto, kar je treba. Prosimo Boga za Poduk in Vodstvo! Brez Boga pa ne moremo sami storiti iz svojih človeških Moči NIČ. Še las nam ne zraste na glavi brez Boga. BOG nam je dal svobodno Voljo, vendar je prav, da spoznamo in iuresničujemo Božjo Voljo. V Bogu premoremo vse, ki nam daje MOČ. Ljubite Boga in Ljudi in se mu zahvaljujte, ker dejavna in nesebična Ljubezen je Najvišja Božja Zapoved! Pomagaj nam vsem naša Mati Marija in prosi za nas Jezusa, da nam Pomaga in se nas Usmili, da se bomo pokesali grehov in se spreobrnili in postali boljši ljudje in kristjani. Vemo Mati Marija, da Ti Sin Jezus nikoli ne odreče nobene prošnje. Hvala Gospod Jezus za vse Milosti in Dobroto!

    Janez

    Prosi za nas in nam Pomagaj naša Mati Marija, da bo vse dobro in prav po Presveti Božji Volji.

    Molitev
    Izročimo se Mariji, Kraljici miru: Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj. Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri. Amen. Blagoslovi in varuje naj nas vsemogočni in usmiljeni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

    Emanuel, Jacques Phillipe

    Odgovori
  6. janez says:
    5. novembra, 2024 at 12:17

    Odpuščanje
    Odpuščanje osvobaja. Ko nekomu nekaj odpustimo, se osvobodimo vezi z njim. Zamera je neprijetno čustveno stanje, še posebej, če je usmerjena proti najbližjim, saj človeku jemlje energijo in bistveno zmanjšuje kvaliteto življenja.

    Lahko oprostim, a pozabiti ne morem
    Nekateri menijo: “Lahko pozabim, kaj mi je storil/-a, vendar odpustiti ne morem.”Ob tem se sprašujem, zakaj je v nas, ljudeh, tako vse zakomplicirano, da vse, česar se dotaknemo, nekako postane zastrupljeno in nič več ne deluje. Ali smo res tako zelo negativni v dojemanju okolja ali smo le izjemno sebični in vidimo samo sebe in lastne potrebe in želje?

    Mogoče pa delujemo vedno tako, da sebe branimo in ščitimo in pri tem nas ne zanima, kako se počutijo drugi ljudje, ki nas obkrožajo.Poskusimo na tej točki prelomiti običajno in dosedanje obvladovanje svojih misli in občutkov ter si recimo, da smo lahko pozitivni in konstruktivni. Gre? V resnici gre za globoko korelacijo, ki se je lahko zavedamo šele, ko smo sami v situaciji in izkusimo, kako je nekomu odpustiti neko dejanje ali besedo, s katero nas je prizadel in neskončno užalil, hkrati pa imamo to osebo radi.

    Torej moramo nekaj narediti, da si olajšamo težke in boleče občutke, hkrati pa s tem sprostimo nakopičeno energijo jeze in zamere. Ko odpustimo partnerju, da nas je prizadel, se s tem sami v veliki meri osvobodimo negativnih silnic, ki nas vežejo na neko dejanje ali verbalni napad, s tem pa si olajšamo percepcijo, da na enako situacijo pogledamo z drugega zornega kota. Z odpuščanjem drugemu sebi naredimo uslugo in lažje zadihamo, saj nismo več obremenjeni s prejšnjo težko izkušnjo ali bolečino. Oprostimo lahko takrat, ko vemo in ko razumemo, zakaj se nam je nekaj bolečega zgodilo, zakaj se počutimo kot žrtev okoliščin, vendar ko zmoremo pogledati čez to oviro, lahko sočloveku oprostimo za bolečino ali prizadetost, ki smo jo doživeli.

    Oprostiti sami sebi
    V življenju se srečamo tudi z okoliščinami, ko pridemo do tega, da si moramo za neka dejanja oprostiti tudi sami. S tem lahko sebi naredimo veliko uslugo in si kreiramo prostor, v katerem lažje preživimo.
    A sebi je tako težko oprostiti, sploh če smo si sami dovolili, da so drugi z nami ravnali kot s smetjo, kot z nekom, ki ni vreden biti bitje, če smo bili deležni poniževanja, zapostavljanja ali zasmehovanja, pa smo zbrali moč in se končno uprli. Če smo lahko zbrali pogum in presekali situacijo, v kateri smo se počutili zlorabljene, potem je prav, da najdemo tudi notranjo moč in sami sebi oprostimo, ker smo dovolili drugim, da hodijo po nas. Ko odpustimo, pustimo bolečini, da odide od nas, se odvežemo od težav in frustracij ter s tem pridobimo svojo svobodo in notranji mir. Odpuščanje pomeni, da sebe odvežemo od dogodka ali posledice, ki nas je prizadela, in bolečine ne nosimo več s seboj in je ne tlačimo v svojo notranjost, temveč gremo z razbremenjeno in dvignjeno glavo naprej v novo življenje.

    Odpustiti je težko je pa potrebno za lažje življenje
    A tisti, ki to zmore narediti iz srca, si naredi veliko uslugo. Ko odpustimo, se lahko počutimo olajšane, srečne, a se pri tem običajno zavedamo, da prizadetosti ne bomo mogli kar pozabiti. Zato so ti trije pojmi: odpuščanje, oproščanje in pozabljanje tesno povezani. Morda je izhod tem, da se rajši iskreno, z vso močjo in konstruktivno posvetimo pozitivnim in ljubečim vsebinam življenja, ne pa da pasivno glodamo bolečino in trpimo, ne da bi dosegli spravo in odpuščanje tako, da bi mi dali za to pobudo. Kajti s tem bomo pomagali sebi in koristili bližnjim s konkretnimi dejanji. In ko smo dejavni, izhlapijo negativne misli in odprejo se nova vrata, ko nenadoma uzremo nove priložnosti in nove rešitve, ki jih doslej nismo videli.

    V Očenašu molimo vsak dan: In odpusti nam naše dolge, kakor tudio mi odpuščamo svojim dolžnikom. Pa si res odpuščamo med seboj in samim sebi ? Bog je Ljubezen in Usmiljenje. Veseli se vsakogar, ki se Vrne k Njemu!

    Addendum:

    ŠEST KORAKOV K ODPUŠČANJU SAMEMU SEBI (Dr. Joan Borysenko: Čudežna preobrazba)
    1. Prevzemite odgovornost za to, kar ste narobe storili.
    2. Priznanje krivde in/ali žalitve drugega/ napake, kar ste pač naredili narobe.
    3. Odstranitev bridke potrtosti iz sebe, da spet dobimo samozaupanje in pogum za naprej.
    4. Opravičite se in prosite odpuščanja osebo, ki ste jo ranili in/ali prizadeli.
    5. Prosite Boga pomoči z molitvijo ali prebiranjem psalmov (vodnik k odpuščanju in tolažbi). Modrost »Tudi to bo minilo« uporabimo, ko je notranja bolečina res velika.
    6. Kaj smo se naučili? Ko koga prizadenemo, ko to priznamo in gremo skozi stopnje odpuščanja samemu sebi, se o sebi nekaj novega naučimo, zato je to dragoceni nauk za duhovno rast in boljše ravnanje v prihodnje.

    ŠEST KORAKOV K ODPUŠČANJU DRUGIM (Dr. Joan Borysenko: Čudežna preobrazba)
    1. Prevzemite odgovornost za tisto, česar se oklepate, na čemer vztrajate in ste prizadeti vi in nekdo drugi.
    2. Izpovejte svojo zgodbo nevtralni osebi, ki na bo poslušal.
    3. Poiščite dobre plati zase in za drugo osebo.
    4. Premislite ali je treba kaj konkretnega storiti za spravo in odpuščanje npr. s sporazumevanjem in pogovorom.
    5. Poiščimo za pomoč Boga, saj je odpuščanje dar milosti, da nam pomaga odpustiti, da nas osvobodi naše jeze in prizadetosti.
    6. Kaj smo se naučili? Ko koga prizadenemo, ko to priznamo in gremo skozi stopnje odpuščanja samemu sebi, se o sebi nekaj novega naučimo, zato je to dragoceni nauk za duhovno rast in boljše ravnanje v prihodnje.

    Osvobodimo se zamer in greha tako, da prosimo za Pomoč Boga in da z Njegovo Pomočjo naredimo vse, kar je prav v Božjih Očeh! Pri Bogu je Vse Mogoče.

    Odgovori
  7. Miro says:
    27. oktobra, 2024 at 17:19

    SVETI OČE: NE BODIMO SEDEČA CERKEV, AMPAK MISIJONARSKA, KI HODI Z GOSPODOM PO POTEH SVETA

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE V NEDELJO, 27. OKTOBRA 2024, NA 30. NEDELJO MED LETOM, V BAZILIKI SV. PETRA, PREDSEDOVAL SVETI MAŠI OB SKLEPU DRUGEGA ZASEDANJA 16. REDNE ŠKOFOVSKE SINODE, KI JE POTEKALO OD 2. DO 27. OKTOBRA 2024, NA TEMO: »ZA SINODALNO CERKEV: OBČESTVO, UDELEŽBA, POSLANSTVO«.

    Homilija papeža Frančiška na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-10/papez-francisek-ne-bodimo-sedeca-ampak-misijonarska-cerkev.html

    Odgovori
  8. Miro says:
    27. oktobra, 2024 at 9:40

    SLEPI PROSI JEZUSA, DA BI SPREGLEDAL

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 10,46-52)

    Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim.

    MISLI OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    SV. AVGUŠTIN: »Bartimajeva slepota predstavlja naše nesrečno stanje.« Glede imena slepega pa pravi: »Timejev sin. S tem Marko zapiše tako ime Bartimaja kot njegovega očeta Timaja. V dosedanjih Gospodovih ozdravljenjih ne naletimo na tako natančno opredelitev imena ozdravljenega. Nobenega dvoma ni, da je bil Bartimajev padec iz velikega bogastva v takšno revščino splošno znan, saj ni bil samo slep, ampak je tudi beračil ob poti.«

    SV. JANEZ KRIZOSTOM: »Milost nas kliče, naj urno odgovorimo, saj Božja izvolitev in obljuba ne pogojujeta naše volje in ne preprečujeta svobodnega odgovora.« Molitev svetega Klemena Aleksandrijskega: »’Vse do sedaj sem blodil v upanju, da bom našel Boga. In sedaj, ko me razsvetljuješ ti, Gospod, sem po tebi našel Boga, sprejel od tebe Očeta ter postal s teboj sodedič, saj se nisi sramoval imeti me za brata. Odpravimo torej, odpravimo, pozabo resnice, nevednost ter odstranimo temine, ki zastirajo pogled kakor megla, da bomo zrli resničnega Boga… ker je zasvetila luč z nebes nad nas pokopane v temini in jetnike smrtne sence, luč, ki je čistejša od sonca, slajša od življenja tu spodaj’ (113,2 – 114,1). Amen.«

    Komentar cerkvenih očetov (hozana.si)

    Odgovori
    • Miro says:
      27. oktobra, 2024 at 9:44

      Ko govorimo o Bogu, verovanju, si ljudje postavljajo vprašanja: “Kaj moram izpolniti, kako moram živeti in podobno.” Iz Svetega pisma pa vidimo, da je Bog na prvo mesto postavil ljubezen, odnose.

      KAJ BOG ŽELI OD NAS? DA GA LJUBIMO Z VSEM SRCEM, VSO DUŠO IN Z VSEM MIŠLJENJEM IN SVOJEGA BLIŽNJEGA KAKOR SAMEGA SEBE.

      Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki. Mi lahko poznamo Sveto pismo, lahko smo najboljši teologi, toda, če spregledamo zapoved ljubezni, izgubimo vse. Na žalost se kristjani velikokrat delimo, presojamo opravljamo…Za vsem tem obstaja glavni razlog, ker smo izgubili ljubezen, ki gradi odnose.

      Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal.

      Kdor se drži njegovih zapovedi – ostaja v Bogu. O ljubezni pravi Jezus učencem, da je nova zapoved. Izpolnjevanje zapovedi nas drži povezane z Bogom. V zapovedi ljubezni, se izpolnijo vse ostale zapovedi. Po poslušnosti zapovedi, se Božja ljubezen izliva v naša srca, ki nam daje moč, da se razvijamo v ljubezni do Boga in ljudi.

      Poglejmo še nekaj pomembnih razlogov, zakaj naj ljubimo?

      Nekaj v nas se zaveda, da ljubezen gradi. Brez nje vse porušimo, uničujemo sebe in ljudi okrog nas.

      Vsak človek bije svojo bitko. Morda ima težava z zdravjem, razpadajočim zakonom, pritiski v službi, s slabo samopodobo, depresijo. Če mu prisluhnemo, mu lahko prinesemo novo upanje. Kadar menimo, da smo bili deležni neupravičene kritike, ne udarimo nazaj. Razmislimo, kakšna je resnica onkraj te kritike, dajmo sebi možnost, da se nekaj naučimo in pomagamo nasprotni strani. Ljudje rabimo pomoč.

      Nizek občutek lastne vrednosti, preprečuje, da bi dajali in sprejemali pristno ljubezen. Brez Božje ljubezni v svojem srcu nenehno iščemo priznanje od drugih, vedno pričakujemo, da nas ljubijo drugi, nam pa zmanjka časa, da bi ljubili. Brez ljubezni se ne moremo razvijati.

      Ne ljubimo zaradi občutka dolžnosti, ampak iz srca ljubezni.

      Kristus je umrl za nas iz ljubezni, da bi imeli ponovno skupnost z Bogom, da bi bili odrešeni in za večno z njim. Naš motiv služenja Bogu – je ljubezen. To spoznanje, sprejemanje Božje ljubezni, me osvobaja in daje željo, moč, da ljubim tudi ljudi okrog sebe. Spreminja mene, ljudi okrog mene, narode.

      Prinaša mi notranjo svobodo, obilje življenja.

      Ljubezen do bližnjega po navadi razmeroma prav in dobro razumemo. Problem navadno nastane pri zadnjem delu: »kakor samega sebe.« Ljubiti torej samega sebe. Na prvi pogled se zdi, da za pravega kristjana ta drža ni primerna. Ljubiti sebe ja pomeni, da sem zagledan vase, da se vrtim okoli sebe; preprosto rečeno: sem sebičen in to ni v redu. Ampak, zakaj potem Jezus izpostavi tudi ta vidik – ljubiti samega sebe? To dejansko ne pomeni, da sem zagledan vase ali sebičen. Gre za preprosto dejstvo, da skušam vzljubiti in spoštovati to, kar sem; da se skušam sprejeti in biti Bogu hvaležen za življenje, talente, možnosti in priložnosti, ki mi jih naklanja. Bolj, ko zmorem sprejeti sebe, se – v najbolj pozitivnem pomenu – ceniti in spoštovati, bolj bom to lahko res v pristnosti podarjal drugemu. Kako naj namreč ljubim svojega bližnjega, če ne zmorem ljubiti niti sebe? Kako naj spoštujem bližnjega, če ne spoštujem niti sebe? Ljubiti sebe, z zavestjo, da me Bog ljubi takšnega, kakršen sem, je temelj iz katerega lahko prihaja tudi ljubezen in spoštovanje do bližnjega. Šele, ko cenim sebe in se zavedam, kakšen sem, kdo sem, kaj imam, šele takrat lahko to podarjam tudi bližnjemu. V tej drži je prostor tudi za pristno požrtvovalnost in darovanje drugemu, kar je svetlobna leta oddaljeno od cankarjanskega potlačevanja in samozaničevanja. Nasprotno: ker se v luči božje ljubezni zavedam, da sem ljubljen, to ljubezen lahko podarjam tudi drugim.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/10/26/nedelja-27-oktober-2024-30-navadna-nedelja/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      Odgovori
  9. Miro says:
    26. oktobra, 2024 at 10:26

    GALILEJCI IN PILAT

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 13,1-9)

    Ta čas je bilo nekaj navzočih, ki so Jezusu poročali o Galilejcih, katerih kri je bil Pilat pomešal z njih daritvami. Odgovoril jim je: »Ali mislite, da so bili ti Galilejci zato, ker jih je to trpljenje zadelo, večji grešniki ko vsi drugi Galilejci? Ne, vam pravim; toda če se ne spokorite, boste vsi enako pokončani.

    Ali onih osemnajst, ki je nanje padel stolp pri Síloi in jih pobil, ali mislite, da so bili ti bolj krivi kot vsi ljudje, kateri prebivajo v Jeruzalemu? Ne, vam pravim, toda če se ne spokorite, boste vsi prav tako pokončani.«

    Povedal je pa tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu vsajeno smokvino drevo in je prišel iskat sadu na njem, pa ga ni našel. Rekel je vinogradniku: ›Glej, tri leta je, kar hodim iskat sadu na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo torej, čemu še zemljo izrablja?‹ Ta mu je odgovoril: ›Gospod, pusti jo še to leto, da jo okopljem in ji pognojim, če potlej obrodi sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Jezus spregovori „o Galilejcih, katerih kri je bil Pilat pomešal z njih daritvami.“ Žal nimamo nobenega pojasnila, zakaj se je to zgodilo, kaj je bil povod te krutosti. Jezus nas res opozarja, naj ne sodimo in naj se spreobrnemo. Smemo pa verjeti, da se to ne bi zgodilo, če bi bilo v Pilatu več prostora za razumevanje in za sprejemanje različnosti. Pilat je različnost Galilejcev zavrnil tako, da jih je uničil.

    Dogodek nas spodbuja k premišljevanju, k pozornemu spraševanju naše vesti, kako mi ravnamo, kadar se srečamo z različnostjo, ki nas izziva? Se pustimo od nje obogatiti ali jo skušamo izničiti, osmešiti, razvrednotiti? Pa ni nobene potrebe, da bi svoje drže in ravnanja najprej preverjali nekje zunaj, v svetu, v odnosu do tujcev. Najprej moramo stvari preveriti v odnosu do svojih najbližjih, še več, najprej moramo to preveriti v odnosu do sebe samega. Kajti tudi v človeku samem so področja, ki mu postavljajo vprašanja, ki bi se jim najraje izognil. Področja, kjer srečuje svoj sram in področja, kjer srečuje svojo bolečino. Mar ne ravnamo včasih kot Pilat z Galilejci. Odstranimo jih, skušamo jih prikriti – sebi in drugim, jih zanikati.

    Če se ozremo v naše skupnosti, koliko naporov vložimo v to, da bi različnost med seboj odpravili, koliko moči potrošimo, da med nami ne bi bilo nobene napetosti, nobenega izziva. Morda pa smo prav zaradi tega tolikokrat kot njiva, ki ne rodi, kot smokev, na kateri zaman iščemo sadu? Ker hočemo življenje, ker hočemo odnose, ker hočemo naše skupnosti spremeniti v nekakšen ideal, v katerem je vse v najlepšem redu, kjer ni napetosti in težav, dajemo občutek, da je vse v najlepšem redu, v notranjosti pa vre, kipi. In namesto da bi se vse to v zdravih medsebojnih odnosih spremenilo v ustvarjalno srečevanje in rast, stalno prihaja do neznosnih napetosti znotraj posameznika, ki se potem vsake toliko časa pokažejo tudi v skupnosti. Zanikanje ali odstranjevanje različnosti iz našega življenja postane destruktivna, namesto da bi postala vir rasti, veselja in medsebojne obogatitve.

    Ves svet je zgrajen na različnosti. Bog je stvari ustvaril različne, da v tej različnosti kličejo druga drugo, da nagovarjajo druga drugo, da se med seboj oplajajo. Eno samo ustvarjanje različnosti in v tej različnosti ustvarjalne napetosti, mi pa si potem prizadevamo, da bi to napetost izničili, jo izpraznili misleč, da bo potem na svetu vse dobro in da bomo zaživeli v čudovitem miru. A ne gre tako.

    Samo božje knjigovodstvo ve, koliko prošenj po miru je bilo izrečenih in izročenih Mariji. Samo božje knjigovodstvo tudi ve, na kakšen način so bile uslišane. S tem zaupanjem danes tudi mi prihajamo pred njo in jo prosimo, naj nam pomaga, da bomo z veseljem sprejemali različnost in gradili edinost.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/10/25/sobota-26-oktober-2024-galilejci-in-pilat/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  10. Miro says:
    25. oktobra, 2024 at 13:23

    »NAS JE LJUBIL«, PAPEŽEVA OKROŽNICA O PRESVETEM SRCU JEZUSOVEM

    »DILEXIT NOS«, ČETRTA OKROŽNICA PAPEŽA FRANČIŠKA, JE PREGLED IZROČILA IN SEDANJOSTI MISLI »O ČLOVEŠKI IN BOŽJI LJUBEZNI SRCA JEZUSA KRISTUSA« TER NAS VABI K PRENOVI PRISTNE POBOŽNOSTI DO NJEGA, DA NE BI POZABILI NEŽNOSTI VERE, VESELJA BITI V NJEGOVI SLUŽBI IN GOREČNOSTI POSLANSTVA, SAJ NAS JEZUSOVO SRCE SPODBUJA K LJUBEZNI IN NAS POŠILJA K BRATOM.

    NAS JE LJUBIL,« pravi sveti Pavel, ko se nanaša na Kristusa (Rim 8,37), da bi odkrili, da nas od te ljubezni nobena stvar »ne bo mogla ločiti« (Rim 8,39). Tako se začenja četrta okrožnica papeža Frančiška, ki je po začetku naslovljena »Dilexit nos« in je posvečena človeški in božji ljubezni Srca Jezusa Kristusa: »Njegovo odprto srce je pred nami in nas čaka brez pogojev, ne da bi zahtevalo kakršno koli predhodno sposobnost, da bi nas lahko ljubilo in nam ponudilo svoje prijateljstvo: On nas je prvi ljubil (prim. 1 Jn 4,10). Po Jezusovi zaslugi »smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16).«(1)

    Več v povzetku okrožnice na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-10/nas-je-ljubil-papezeva-okroznica-o-presvetem-srcu-jezusovem.html

    PRESVETO SRCE JEZUSOVO, USMILI SE NAS!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja