Članki za dušo

14.580 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   16. novembra, 2024 at 13:43

   POPOLNOMA ME OPERI MOJE KRIVDE, MOJEGA GREHA ME OČISTI!
   (Ps 51,4)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
2. Miro says:

   16. novembra, 2024 at 10:36

   KAKO SI Z ROŽNIM VENCEM LAHKO RAZLOŽIMO SVETO OBHAJILO (Aleteia)

   Mnogo je razlogov za molitev rožnega venca: sveti Janez Pavel II. je priporočal dnevni rožni venec za mir in za družine, papež Frančišek je prosil, naj molimo rožni venec, da bi Bog obvaroval Cerkev pred hudičem.

   Sveti Dominik pa je bil prvi, ki je ljudi pozval k molitvi rožnega venca za vero v Kristusovo resnično navzočnost v evharistiji. Tudi mi lahko storimo enako.

   Več o tem na: https://si.aleteia.org/2019/10/11/kako-si-z-roznim-vencem-lahko-razlozimo-sveto-obhajilo

   MARIJA, KRALJICA PRESVETEGA ROŽNEGA VENCA, PROSI ZA NAS!

   Odgovori
   • Miro says:

     16. novembra, 2024 at 10:40

     Preberite še:

     KAKO DOLGO JE JEZUS NAVZOČ V EVHARISTIJI PO PREJEMU OBHAJILA?

     https://si.aleteia.org/2019/05/28/kako-dolgo-je-jezus-navzoc-v-evharistiji-po-prejemu-obhajila

     BOŽJE USMILJENJE, NAVZOČE V POSTAVITVI IN DELITVI SVETIH ZAKRAMENTOV,
     ZAUPAMO VATE!

     Odgovori
3. janez says:

   15. novembra, 2024 at 18:39

   Za duševni mir in vztrajanje v dobroti in strpnosti, kar prispeva k boljšemu svetu

   Prerok, Kahlil Gibran: O delu
   Šele, ko se z delom tesno povežete,
   zares ljubite življenje.
   Ko pa delate, ste kakor piščal,
   skozi katero se šepetanje ur preliva v glasbo.
   In vsako delo je jalovo,
   razen tam, kjer je Vera, znanje in ljubezen.
   In ko delate z ljubeznijo,
   se povezujete samo s seboj in drug z drugim ter ste podobni Jezusu.
   A kaj pomeni delati z ljubeznijo?
   Pomeni vnesti v vsako delo vaših rok tudi vašega duha, ljubezen, dobroto in usmiljenje.
   Delo je ljubezen do ljudi, ki postane vidna šele z našimi dejanji.

   Misli Dalajlame v razmislek in ravnanje za naš Duševni Mir
   Pravilno čustvovanje, razmišljanje in delovanje se odražajo na našem telesnem in duševnem zdravju. Um vlada vsem celicam telesa, zato se negativen odnos do sebe in okolice na zdravju odraža v obliki bolezni. Škodljiva čustva torej pogubno vplivajo na naše duševno in telesno zdravje, zato moramo nujno negovati pozitivna čustva, kot so ljubezen, spoštovanje in strpnost. Odpustimo drugim in se osvobodimo zamer! Delajmo dobro in pomagajmo drugim! Tako vzgajamo svoj notranji duševni mir. Pobožni Človek, ki neguje ljubezen in dobroto ter iskreno skrbi za druge, ki je sočuten do soljudi in se počuti odgovornega do njih, zmanjšuje negativna čustva in krepi pozitivna, s tem pa posledično tudi svoje zdravje, samozaupanje in samozavest. Dobrota odpira hvaležnost in poglablja notranji Mir ter plemeniti človeka. Ljudje imamo na voljo inteligenco in znanje, da škodljiva čustva, kot so strah, ljubosumje, jeza, užaljenost preobrazimo v pozitivna. Analitična sposobnost našega uma nam omogoča razmišljati in razumeti, treba pa je tudi razlikovati med škodljivimi in zdravimi čustvi in seveda delovati. Ni dovolj le razumeti stvari in si jih želeti spremeniti. S težavami se je treba soočiti. “Mir se začenja v vašem srcu. Tega vam ne bodo zagotovili niti politični voditelji niti verski poglavarji, temveč vsak od vas sam v svojem lastnem življenju. In iz vas se bo razširil na vso družino in iz več družin v širšo skupnost. In ko bo na tisoče takšnih družin, bo to pripeljalo do velikih sprememb.”Vsi ljudje na svetu smo med seboj povezani in soodvisni. Ne moremo preživeti, če vsak egoistično in pohlepno misli le nase, druge ljudi pa prezira in ni sočuten in dober. Kaj pomaga človeku kopičenje bogastva, ko je toliko revščine in lačnih ljudi na svetu? Vsak prebivalec sveta je član ‘nas’, zato naj bo 21. stoletje stoletje dialoga in medsebojne solidarnosti namesto ekstremnega egoizma in individualizma, ki smo mu priča zdaj. Tam, kjer ni Ljubezni in Dobrote niti Sočutja in Strpnosti med ljudmi, ampak je le egoizem in brezobzirno tekmovanje tam ni Boga in Poti do sočloveka, kar ne vodi v Notranji Mir in blagostanje ljudi. In Bog je Ljubezen! In Neskončna Dobrota in Usmiljenje do vseh ljudi brez razlik. Ljubimo Boga in Ljudi tako, da bomo čimbolj podobni Bogu!

   Apostolska dela 2,38: Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.

   Efežanom 1,7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

   Odgovori
4. janez says:

   15. novembra, 2024 at 17:44

   13. aprila, 2021 Marijin Dom Bled: Naš Bog je usmiljen in milostljiv

   Naš Bog je usmiljen in milostljiv je tista misel o Bogu, usmiljenem in skrbnem Očetu, ki je ves naravnan na svoje odrešenjsko delovanje z nežno ljubeznijo do slehernega bitja. Gospod neprenehoma vabi človeka, naj se odzove na njegovo Ljubezen in vstopi v odnos z njim.

   Neskončno Božje usmiljenje
   Vsa zemlja, pove Sveto pismo, je polna Božjega usmiljenja, »zemlja je polna Gospodove dobrote« (Ps 33,5). Nikamor ne seže naš pogled, ne da bi videli Božjo dobroto. Zrak, ki ga vdihavamo, sonce, ki nas razsvetljuje, prvine, ki nas obkrožajo, ogenj, voda, ki nam služi na toliko načinov, krotke živali, ki so nam v prid, vse, kar lepega vidimo, kar je dragocenega in veličastnega, vse izpričuje Božjo dobroto. Koliko nezgodam je podvrženo človekovo življenje vsak dan in noč, pa v hrani, pijači, po cestah, pri delu vseh vrst, in vendar nas je Bog do sedaj ohranil.

   To vidimo v materialnih rečeh. Kaj pa bomo rekli o tem, kar Bog stori na duhovni ravni? Razum, s katerim človek spoznava resnico, pamet, po kateri zna ločevati med dobrim in zlim, volja, s katero lahko sledi resnici in pri Bogu pridobi zasluženje, spomin, zmožnost govorjenja, razmišljanja, spoznavanja, skratka vse te zakonitosti razmišljujočega človeka, torejduh, so Gospodovi darovi, ki nam jih je podaril in jih v nas po svoji vsakodnevni dobroti in previdnosti ohranja. Cerkve, zakramenti in druge duhovne tolažbe to Božje usmiljenje v prid ljudem napravljajo še bolj očitno.
   Gospod nam celo zagotavlja, da te darove deli brez razlike, tako pravičnim kot grešnim. »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« (Mt 5,45) Ker pa grešnik z grehi izgubi mnoge od teh darov, se zdi, da Gospod gleda, kako bi mu pomagal in povrnil, kar je bil z grehom izgubil. Poglejmo, kako govori eden izmed njegovih svetih prerokov: »Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil.« (Iz 55,7) Pridite k meni, pravi nekje drugje, in dal vam bom, kar ste izgubili v času, ko ste se od mene oddaljili (prim. Ez 18,32), dal vam bom ne le to, česar nimate, ampak tudi tisto, kar si niti predstavljati ne morete.

   Isto izpričuje naš Odrešenik, ki ima po neizrazljivi skrivnosti učlovečenja poseben ozir do pravičnih duš, ki so ga tako dolgo pričakovale; in vendar on sam zatrjuje, da si ni privzel človeškega mesa in storil del, o katerih beremo v evangelijih, zaradi pravičnih, ampak zaradi grešnikov. »K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Lk 5,32) In na drugem mestu: prišel sem rešit, kar je izgubljeno (prim. Lk 19,10). Nadalje, po grehu se vse obrne proti grešniku. Sveti Tomaž pravi, da ogenj, zemlja, voda, zrak po svojem naravnem vzgibu težijo h kaznovanju grešnika, da bi se maščevali za krivico, storjeno njihovemu Stvarniku. »Vse stvari se razsrdijo nad krivičniki.« (Mdr 16,24) Samo Bog jih po svojem sočutju, medtem ko bi prvine hotele z obličja zemlje izbrisati grešnega človeka, ne le zadržuje, ampak celo stori, da še naprej služijo človeku, kot da bi, kot pravi Sveto pismo, prikrival grehe ljudi, z namenom, da bi se ti poboljšali. »Ljudem grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.« (Mdr 11,23) On še naprej razliva svoje darove na vse brez razlike; na grešnika, ki je daleč od njega, gleda z očesom obžalovanja, naklonjen mu je na tisoč načinov, hoče mu izkazati usmiljenje.

   Toda, kdo to verjame? Ne glede na ganljive poteze dobrote našega Boga živijo mnogi kot neobčutljivi v svojem nerednem življenju in se ne zmenijo za to, da se zanje lahko konča čas usmiljenja in nastopi dosledna pravičnost. Celo to se dogaja, da od Boga oddaljeni grešnik nanj več ne misli, in ko mu Bog hoče izkazati usmiljenje, kar tekmuje z njim, kako bi ga še bolj razdražil in ga prisilil v kaznovanje. Dobro premislimo o teh potezah Božje dobrote; ko dan za dnem vidimo, kako so nam v prid, za božjo voljo, ne bodimo še naprej nehvaležni! Če pa nas greh še zadržuje daleč od Boga, se mu iz srca uprimo in se čim prej povrnimo k Bogu. Ker pa grešnik po grehu navadno ne misli na vrnitev k Bogu, mi danes, na poseben način od Boga razsvetljeni, pokleknimo pred prestol Božjega usmiljenja in kličimo Božjo milost na zakrknjenega grešnika, da ga razsvetli, da se vrne. Po objokovanju nesrečnega stanja vseh grešnikov zamrzimo svoje grehe. Takole recimo Bogu: Oh, moj Gospod, vem, da bi sedaj moral pristati v peklu, a mi je po tvoji milosti dan še ta dan, da padem pred tvoje noge in začutim, da hočeš biti z mano usmiljen in mi odpustiti, če se le hočem spokoriti za krivico, ki sem ti jo prizadejal.

   Da, moj Bog, zahvaljujem se ti za vse dobrote, ki mi jih dan za dnem izkazuješ; v preteklosti sem ti bil nehvaležen, sedaj pa te ljubim z vsem svojim srcem, kesam se, da sem te hudo užalil. Za to, da sem te prizadel, mi je bolj hudo kot pa za kakršno koli bol, ki bi me mogla doleteti. Razsvetli me, neskončna dobrota, naj uvidim svojo neizmerno nehvaležnost. Oh, da bi te ne bil nikoli užalil! Moj Jezus, odpusti mi in stôri, da od danes naprej ne bom ljubil drugega razen tebe, naj živim samo zate, ki si zame umrl. Milost, ki jo prosim zase, jo prosim enako za vse grešnike, da bi vsi spoznali tvojo veliko dobroto do njih, da bi že zapustili nesrečno stanje, v katerem so, in da bi znova okusili
   veselje ljubečega očeta, kakršen si ti. To milost prosim po neskončnem zasluženju tvojega ožjega Sina našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Ti pa, ljubeča Mati usmiljenja, sladkost in tolažba grešnikov, stori, da bom uslišan, saj se še nikdar ni zgodilo, da ne bi bila uslišana prošnja, za katero je duša po tebi prosila Boga.

   Božja ljubeznivost do grešnika
   Čeprav je še brez števila drugih razlogov, ki nas nagibajo k zahvaljevanju Bogu, vendarle osebno zahvalo zasluži zaradi ljubeznivosti, s katero sprejema grešnika, da more ta z večjo zaupljivostjo stopiti k žaljenemu Gospodu, ki ga ljubeznivo vabi. Med vladarji sveta ne velja vedno, da bi prisluhnili svojim podložnikom, ko bi jih ti prosili za odpuščanje, in dogaja se, da morajo kljub jasnim dokazom kesanja svoje prestopke plačati z življenjem. Bog pa z nami ne ravna tako. Zagotavlja nam, da se ne bo nikdar obrnil vstran, ko se vračamo k njemu. Kajti on sam nas vabi in nam zagotavlja, da nas bo takoj in ljubeznivo sprejel. Vrni se k meni, grešnik, in sprejel te bom (Jer 3,1c). »Vrnite se k meni, govori Gospod nad vojskami, in tudi jaz se vrnem k vam« (Zah 1,3). S kolikšno ljubeznijo, s kakšno nežnostjo Bog objame grešnika, ko se ta vrne k njemu! Znova si prikličimo v spomin že omenjeno priliko o izgubljeni ovci. Dobri pastir jo poišče, si jo zadene na rame, jo odnese domov in skliče prijatelje, naj se z njim veselijo: veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je bila izgubila (prim Lk 15,6). Ta pomen je imel Odrešenik v mislih, ko je pripovedoval priliko o izgubljenem sinu; on je tisti oče, ki je ob sinovi vrnitvi stekel k njemu in si ga pritisnil na srce. Še preden je oni spregovoril, ga oče objame, nežno poljubi in se malodane zgrudi od nežnosti in tolažbe, ki ga prevzame (prim. Lk 15,11–32).

   Kar pa bi moglo grešnika odvrniti od vrnitve, je bojazen, da si bo Bog zapomnil žalitve, ki so mu bile prizadejane; to se namreč dogaja med ljudmi, ki za kak čas pozabijo na žalitve, že majhen izgred pa jim jih ponovno prikliče v spomin. Pri Gospodu ni tako: dal nam je zagotovilo, da če se grešnik pokesa, se on grehov ne bo spominjal, kot da niso bili nikdar storjeni. Prisluhnite dobesedno temu, kar pravi: Če se bo hudobni pokesal, bo pridobil moje odpuščanje in jaz bom čisto pozabil na njegove krivde: Če se krivični odvrne od vseh grehov, bo živel; nobeno njegovih hudodelstev ne bo ostalo v spominu (Ez 18,21-22). Še več pove (in zdi se, da Božje usmiljenje dlje ne more iti): »Pridite, pravdajmo se, govori Gospod: Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg« (Iz 1,18). Hoče povedati tole: Pridite, grešniki, in se prepričajte: če bi vaša duša bila črna zaradi tisoč hudobij in bi vam jaz ne odpustil, me grajajte, štejte me za nezanesljivega in arguite me [pravdajmo se]. Bog namreč ne more prezreti skrušenega in ponižnega srca (prim. Ps 51,19); slavljen je namreč tedaj, ko je milostljiv in odpušča grešnikom: povzdignil se bo tako, da se vas bo usmilil (Iz 3,18). Grešnika naj potolaži misel, da mi ni treba pretakati solz; ob prvi solzi, ob prvem »kesam se« bo Gospoda nagnilo usmiljenje, »usmilil se te bo na tvoje glasno vpitje, brž ko ga zasliši, te bo uslišal« (Iz 30,19); brž, ko se kesaš in ga prosiš odpuščanja, ti bo takoj odpustil.

   Morda bodo nekateri ljudje pripomnili: Res, da je Božje usmiljenje veliko, a nihče ne more zanikati, da je Bog tudi pravičen sodnik, in bo ravnal, kot zaslužimo po svoji krivdi. Žal je veliko takšnih grešnikov, ki se v strahu, da bodo naleteli na strogega Božjega sodnika, ne upajo vrniti k njemu. Tako ravnajo sodniki tega sveta, ki postopajo s prestopniki glede na razsežnost hudodelstva. Naj ponovim: Bog z grešniki ne ravna tako. Včasih izkoristi svojo pravičnost za to, da bi poboljšal grešnika in ga pripravil do tega, da se vrne v njegovo stajo; je strašen, a do tistega, ki se vrne k njemu, je ljubezniv in ena sama ljubezen: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). Se morda bojimo zaradi žalitev, ki smo jih prizadejali Božjemu Odrešeniku? Tudi zaradi tega se ne smemo prestrašiti: Jezus Kristus je naš sodnik, je pa tudi naš prijatelj: »Vi ste moji prijatelji« (Jn 15,14), so besede iz njegovih ust. Jezus je prišel prav za to, da rešuje grešnike. »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno. « (Lk 19,10)

   Zaradi grešnika je sestopil z nebes na zemljo, se rodil v bedi, živel v pomanjkanju in v bolečini in vso svojo predragoceno kri prelil za rešitev grešnika. Zato mu je v zadovoljstvo, ko vidi, da njegovo trpljenje rodi sadove in poboljšanje v grešniku. To je povedal tudi z besedami, da se spreobrnjenja že enega samega grešnika razveselijo vsi blaženi v nebesih (prim. Lk 15,7). Zato stran z vsakršno zaskrbljenostjo zaradi ostrine Božje sodbe; raje se dobremu Bogu zahvalimo za dobrine, ki nam jih daje v teku našega življenja, še zlasti za to, da čaka na naše spreobrnjenje. Iz srca mu obljubimo, da mu bomo v prihodnje vedno zvesti in stanovitni v služenju. Ljubeče mu povejmo, da po neštetih potezah dobrote do nas, kakršna koli kazen, stiska, trpljenje, življenje in tudi smrt ne bo dovolj, da bi se mu mogli zahvaliti, tako neznansko velik dolg imamo do njega. V hvaležnosti za toliko znamenj Božje dobrote in gnani od toliko izrazov njegovega sprejemanja nas, se z zaupanjem približujmo prestolu milosti (Heb 4,16), in zavedajoč se, da bomo prejeli odpuščanje svojih grehov, Bogu obljubímo, da bomo vsak trenutek življenja uporabili za zahvaljevanje, poveličevanje in dajanje hvale njemu.

   Zatorej naj ne bodo dnevi, kolikor nam jih bo še blagovolil nameniti, drugo kot nenehno zahvaljevanje za njegovo dobroto do nas, da bi ga po poveličevanju njegovega usmiljenja tu na zemlji nekoč mogli hvaliti in poveličevati z vsemi svetimi in blaženimi v nebesih: »Gospodove dobrote bom opeval na veke.« (Ps 89,2)

   https://marijindom.zavod-dominika.si/nas-bog-je-usmiljen-in-milostljiv/

   Odgovori
5. janez says:

   15. novembra, 2024 at 15:34

   Župnija Stepanja Vas: Lahko ti reši življenje: odpoved sebi, vzeti križ in hoditi za Jezusom

   V Božji Besedi beremo: Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi* in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi? (Lk 9,23-25)

   Odpoved sebi
   Tri stvari – odpoved sebi in svojemu “prav”, vzeti vsak dan svoj križ na svoje rame in hoditi za Jezusom. Vse tri so težke. In prva – odpoved sebi – mora biti biti prva in je najtežja: izpustiti svoje življenje iz rok in ga predati Bogu.

   Nekje sem prebral, da je današnjemu človeku najtežje izpustiti iz rok kontrolo nad svojim življenjem. A če je ne izpustimo, imamo “polne roke” (kontrole) in sploh ne moremo zagrabiti križa, si ga naložiti na rame in ga nositi. Tudi ni možnosti, da bi hodili za Jezusom.

   Naložiti si križ
   Nekje sem prebral, da si mi preveč na lahko – četudi to ni čisto lahko – razlagamo nositi križ: le kot neko breme, ki ga moramo nositi v svojem življenju, recimo naporen odnos z ženo, težave v službi, bolezen, … Preprosto pogledamo na svoje težave, zavzdihnemo in rečemo: “To je moj križ, ki ga moram nositi.”

   A to ni (le) to, kar je Jezus mislil, ko je rekel: “Vzemi svoj križ in hodi za menoj.” Veliko huje je. V Jezusovem času je namreč pomenilo nositi križ eno samo stvar: smrt s križanjem. Nositi križ je pomenilo soočiti se z najbolj bolečim, sramotnim in ponižujočim načinom smrti. Nihče ni razmišljal o tem kot o nekakšni življenjski nadlogi ali o kakšnem simboličnem bremenu.
   Zato je Jezusov ukaz “vzemi svoj križ” poziv k temu, da sprejmemo, kar bomo doživeli kot kristjani – ponižanje in žrtvovanje. Da si pripravljen umreti, da bi sledil Jezusu. Umiranje sebi kot popolna izročitev Bogu. Zelo boli!

   Hoditi za Jezusom
   Resnično hoditi za Jezusom pomeni, da Jezus za nas postane vse.
   Vsakdo sledi nečemu: prijateljem, popularni kulturi, družini, sebičnim željam ali Bogu. Naenkrat pa lahko sledimo le eni stvari (Mt 6,24). Resnična hoja za Jezusom pomeni, da sledimo le Njemu in ničemur drugemu. Ne obstaja nič takega kot “polovični sledilec Jezusu”.

   Kot so pokazali učenci, nihče ne more slediti Kristusu z močjo lastne volje. Farizeji so bili pa dober primer tistih, ki so skušali poslušati Boga z lastno močjo. Njihovo samopotrjevanje je vodilo le v aroganco in izkrivljanje celotnega namena Božje postave (Mt 23,24).

   Hoja za Jezusom pomeni prizadevati si, da bi mu bili podobni. Jezus se je vedno držal zapovedi svojega Očeta in za to si prizadevajmo tudi mi (Jn 15,10).

   Resnično slediti Kristusu pomeni, da ga naredimo za Gospoda(rja) našega življenja (Rim 10,9). Tako, da vsako misel in vsako odločitev “precedimo” skozi Njegovo besedo s ciljem, da bi ga v vsem posnemali in poveličevali (1 Kor 10,31). Vse to lahko dosežemo, ko po Svetemu Duhu dovolimo, da Jezus popolnoma obvladuje vsa področja našega življenja.

   Hoditi za Jezusom pomeni, da si v svojem življenju prizadevamo “aplicirati” resnice, ki se jih naučimo iz Njegove Besede (lepo zapisane v Svetem pismu in razložene v pisanju cerkvenega učiteljstva – recimo v Katekizmu Katoliške Cerkve), in živimo, kot da bi Jezus osebno hodil poleg nas. In tudi lahko hodi poleg nas, Če le mi stopimo z Njim v korak.

   *Poudarki Aleš Čerin

   Vir razlage: pogovor na sestanku sodelavcev Družine in Življenja, GotQuestions

   https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/odpoved-sebi-vzeti-kriz-in-hoditi-za-jezusom/

   Odgovori
6. janez says:

   14. novembra, 2024 at 9:06

   Kaj je Božja volja? Kaj pomeni za nas kristjane?
   Kolikokrat se sprašujemo o tem, kaj je Božja volja, jo imamo na ustnicah in rabimo ob vsakem dogodku, ki se zgodi po ali ne po Njegovi volji? Kaj vse prilepimo na Boga in na koliko greha zalepimo etiketo: “taka je Božja volja”? Kam vse lepimo ta naziv – Božja volja!

   Greh, krivica, smrt nikoli niso bili in nikoli ne bodo Božja volja in samo naši načrti in naši projekti kot poskus samouresničitve tudi ne. Boga smo v marsičem začeli dojemati kot “urad za prejem dovolilnice”, da izpolnim svoj načrt, svoje ideje. In ko se te sesujejo, ker so pač človeške in ker kot take zmorejo pripeljati samo do velikega petka, začnemo iskati krivca. Kdo bi bolje ustrezal tej vlogi kot po naši meri skreiran “Bog” in njegova čudna volja?
   Naj bo dovolj te otročje vere, ki ni drugo kot navadna religija, ki v sebi ne nosi niti kančka življenja! On nam je že razodel skrivnost svoje volje, piše Pavel Efežanom.

   V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij vašega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. V nas je izlil milost z vso modrostjo in razumnostjo. To je torej Božja volja – da ostanemo v Kristusu. Da ostanemo to, kar smo, po njegovi krvi odrešeni in ukoreninjeni v Kristusovo telo. Tam je naše mesto in tam se da živeti samo kot sinovi in hčere. Takšen je bil blagohotni sklep Očetove volje …, s katero nas je obdaril v ljubljenem Sinu.

   Mi se niti ne zavedamo tega, kar smo v krstu prejeli. To novo življenje, ne več kot individualisti, ampak kot osebe, ki živijo občestvo v njem, z njim in po njem, zraščeni, kot mladika na trti, ki prejema isti sok, isto ljubezen, ki je med Očetom in Sinom. To je Sveti Duh. In samo tisti, ki živi v Kristusu, ki živi občestvo Telesa, je lahko poslan. Jezus je dvanajstere najprej poklical k sebi, nato jih je poslal. Po dva in dva. Najprej jih je poklical v občestvo z Njim, jih spremenil iz individualistov v osebe, ki so sposobne daritve. S tem, ko jih je zbral v sebi, jih je naredil tudi brate med seboj, zato jih pošilja po dva in dva.

   Samo naši medosebni odnosi bodo tisti, ki bodo pokazali koliko in kako zares živimo odnos z Očetom. Vedno bo tako! Ker se odrešeni, svobodni in ljubeči odnosi ne morejo roditi nikjer drugje kakor v maternici Odnosa, v maternici Trojice. Zato bomo učenci samo toliko pričevali zanj, kolikor bomo živeli take odnose. Tam notri, med “dva in dva”, se namreč preverja Resnica. Pošilja jih brez vsega, njihov edini temelj mora biti On in ne oni sami ali kak drug nadomestek. Kdor ne živi Odnosa ne more biti poslan, lahko se le “avtopošlje”. Tak pa ne bo nikoli pričeval za Kristusa, ker bo moral nenehno dokazovati sebe in reševati sebe pred drugimi. Taki preroki delajo veliko škodo ne samo Cerkvi ampak celemu človeštvu.

   Izpolnjevati Njegovo voljo je torej ostajati v Njem, poslušni Njemu in izpraznjeni sebe. Kajti On dela drugače, kot bi storili mi. Mi delamo tradicijo, delamo na osebnem naporu in delu, delamo preroke, ki so sinovi prerokov, Gospod pa gre in vzame izza črede, izza smokve. Tam, kjer človek ni pripravljen, kjer je človek ubog in potrebuje Njega. Bog začne delati tam, kjer je “jaz s svojimi lepimi projekti” končno umrl. Tam, samo tam je v človeku prostor za Boga. Samo tam lahko pride do čudovite združitve človeškega in Božjega, samo tam se rodi nekaj, kar je pristno, ker je večno.

   Anja Kastelic

   https://portal.pridi.com/2021/07/08/15-nedelja-med-letom-kaj-je-bozja-volja/

   Addendum: p. dr. Viljem Lovše jezuit

   Predlagani svetopisemski odlomki
   5 Mz 30,11-20: Izberi življenje
   1 Kr 3,1-15: Daj mi modrost, da bom ločil pravilno od napačnega
   Mdr 9,1-11: Daj mi modrost, ki sedi ob tvojem prestolu
   Sir 14,20-27: Blagor človeku, ki premišljuje modrost
   Iz 30,15-21: To je pot. Hodi po njej.
   Jer 29,11-14: Načrte polnosti imam zate
   Jer 31,31-34: Svojo postavo bom zapisal v tvoje srce
   Mt 7: O molitvi in razločevanju
   Mr 10,46-52: Da spregledam
   Ef 5,8-21: Razločujte Božjo voljo
   1 Jn 4: Duhove preizkušajte

   P. dr. Viljem Lovše, jezuit DJ Radlje ob Dravi

   Pridi k meni Sveti Duh
   Pridi Sveti Duh, ustavi se pri meni.
   Ko sem težak in len,
   mi daj peruti in me dvigni s tal.
   Ko sem prazen, me naposlni s Seboj.
   Ko sem Ubog, mi podari svojih Darov,
   da si jih bom delil z drugimi.
   Ko je v meni temno,
   me napolni s Svojo Lučjo.
   Ko onemim, mi odpri srce in usta,
   da Ti bom prepeval Hvalnice in Žalostinke.
   Pridi Sveti Duh in me prenovi. Amen

   Naj raje opazujem, kot da bi sodil druge.
   Naj raje prinašam Božji Mir in razumevanje, kot da bi vnašal prepir.
   Naj raje pomagam ljudem graditi kot kritizirati, kar so naredili v potu svojega obraza.
   Prosim pomagaj mi, da bom vztrajal v dobroti, razumevanju in strpnosti, čeprav bom trčil na težave.
   Naj ne škodujem in naj pustim v svoji duši vso glasbo in lepoto ter mir in harmonijo, ko oddidem iz narave in od ljudi.
   Naj sveti tisoč sonc in naj pojejo ptice na drevesih vsem, ki so blage volje in dobrega srca.
   In ko se vrnem iz življenja k Tebi v Oče v naročje, naj se krog sklene in spirala razširi.
   Naj vlada onomatopoija vsega dobrega in lepega, kar nas napolnjuje z radostjo in upanjem.
   Bog nam pravi, da ne sodimo drugih, da ne bomo sojeni! Ubogajmo Boga!
   Težko se je vzdržati in vztrajati; ampak kjer je ponižnpost v srcu, pobožnost, pravičnost, volja in Božji blagoslov je tudi spolnjevanje Božje Volje in Pot k Njemu. Amen.

   Pustimo Bogu, da pride k nam in ostane v nas. Molimo in prosimo ga za Milosti Vere in Ljubezni, za vodstvo in navdih, da bomo vse stvari pravilno dojeli in razumeli in vedno hodili po Jezusovi Poti Odrešenja. Prosimo Jezusa za Milost, da bomo vedno hodili po Poti Odrešenja, živeli pravično, bili dobri in usmiljeni, delali dobra dela in molili, se ogibali stranpoti greha, da ne bomo sodili in obsojali drugih, ampak zanje molili in jim pomagali ter spolnjevali Božjo Voljo in bili podobni Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Gospod nas ima vedno rad, tudi ko grešimo in žalimo Božjo Ljubezen. In smisel življenja je, da pride med nas Božje kraljestvo Ljubezni, Odpuščanja, Dobrote in Usmiljenja. Tudi mi bodimo ponižni, pobožni in goreči prinašalci Kristusove Luči na svet ali Kristonosci in prispevajmo k prihodu Božjega kraljestva Usmiljenja, Dobrote in Ljubezni med vse nas! Da Spolnjujemo Božjo Voljo in ne naše človeške!

   Janez

   Odgovori
7. janez says:

   14. novembra, 2024 at 8:55

   Dan Ubogih dne 10. 11. 2024
   UPANJE, KI GA IMAJO UBOGI, NE BO NIKOLI RAZOČARALO (Šlibar msgr. Miroslav, RKC Dobrova)

   1. »Upanje, ki ga imajo ubogi, ne bo nikoli razočaralo.« (Ps 9,19). Te besede so aktualne tudi v današnjem času. Izražajo globoko resnico, ki jo vera vtisne predvsem v srca najbolj ubogih: povrnitev upanja, ki je bilo izgubljeno spričo krivic, trpljenja in nestalnosti življenja.
   Psalmist opiše položaj ubogega in ošabnost njegovega izkoriščevalca (prim. Ps 10,1-10). Kliče Božjo sodbo, ki bo povrnila pravico in odpravila krivičnost (prim. Ps 10,14-15). Zdi se, da v njegovih besedah skozi tek stoletij do današnjega dne odzvanja vprašanje, kako more Bog dopuščati takšno neenakost. Zakaj ne priskoči na pomoč, ko so ubogi poniževani? Zakaj so krivičniki v svojem početju srečni, ko pa Bog njihovo ravnanje obsoja ravno spričo trpljenja ubogih?
   V času nastajanja tega psalma je potekal obširen gospodarski razvoj. Kot je v takšnem stanju običajno, je tudi takrat prišlo do občutnega družbenega neravnovesja. Neenakomerna delitev dobrin je ustvarila številčno skupino revnih, katerih stanje je bilo v primerjavi z bogastvom redkih privilegiranih še dodatno dramatično. Sveti pisec motri in opisuje situacijo resnicoljubno in realistično.
   To je bil čas, ko so prevzetni ljudje brez posluha za Boga potiskali uboge v sužnost in si prilaščali še tisto njihovo malo, kar so imeli. Danes ni dosti drugače. V času gospodarske krize so mnogi prišli do premoženja, ki se v primerjavi z neštevilnimi izkoriščanimi ubogimi, ki jim manjka najosnovnejše in ki jih srečujemo na naših ulicah, zdi še večja nepravilnost. Na misel nam pridejo besede iz Knjige razodetja: »Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag.« (Raz 3,17) Tečejo stoletja, a stanje bogatih in revnih ostaja nespremenjeno, kot da nas zgodovinska izkušnja ne bi ničesar naučila. Besede psalma se torej ne tičejo preteklosti, ampak naše sedanjosti, postavljene pred Božjo sodbo.

   2. Tudi dandanes poznamo mnoge oblike suženjstva, v katerem so ujeti milijoni moških, žensk, mladih in otrok.
   Vsakodnevno srečujemo družine, primorane zapustiti svojo zemljo, da bi si vire preživetja poiskale drugje. Srečujemo sirote, ki so izgubile starše ali pa so jim bili nasilno iztrgani zaradi izkoriščevalskih namenov. Srečujemo mlade, ki iščejo poklicno uresničitev, a jih je kratkovidna gospodarska politika prikrajšala za delo. Srečujemo žrtve številnih oblik nasilja, od prostitucije do droge, ki so najgloblje ponižane. Kako pozabiti na milijone priseljencev, ki so žrtve mnogih skritih interesov, pogosto politično zlorabljeni in prikrajšani za solidarnost in enakopravnost? Vidimo tudi mnoge odrinjene in brezdomne osebe, ki tavajo po ulicah naših mest.
   Kolikokrat vidimo siromake, kako na smetiščih brskajo med odpadom in našimi viški, da bi si našli košček hrane in obleke! Oni sami so obravnavani kot človeški odpadek, soodgovorni pa za to pohujšanje ne čutijo nobene krivde. Reveži so pogosto označeni kot zajedavci družbe, odpusti pa se jim ne niti njihova revščina. Na njih povsod preži kritika. Okolica jih vedno dojema kot grožnjo ali kot nesposobne, zato si ne morejo dovoliti, da bi se počutili kako drugače, npr. nemočne in prestrašene.
   V že tako dramatičnem položaju jim ni dovoljeno uzreti konca predora. Prišli smo celo tako daleč, da nekateri razmišljajo o arhitekturi, ki bi revežem onemogočala prisotnost na ulicah, ki so značilen kraj sprejemanja vseh ljudi. Pohajajo z enega konca mesta na drugega in upajo, da najdejo delo, hišo ali vsaj sočutje. Vsaka možnost, ki se jim ponudi, postane svetlobna spirala; tudi tam, kjer bi morali najti vsaj pravičnost, se nad njimi razbesni tiranija. Pod žgočim soncem so prisiljeni neskončne ure pobirati pridelke, prejmejo pa posmehljivo nizko plačilo. Ni poskrbljeno za njihovo varnost pri delu in za razmere, v katerih bi se lahko počutili enaki drugim. Zanje ni ne zdravstvenega ne nezgodnega zavarovanja; tako rekoč ne obstaja možnost, da bi zboleli.
   Psalmist z neizprosnim realizmom opiše obnašanje bogatinov, ki plenijo revežem: »Na skrivnem preži kakor lev v zasedi, preži, da bi ujel nesrečnika; ujame nesrečnika, tako da ga potegne v svojo mrežo.« (Ps 10,9) Videti je, kot bi šlo za lov s pogonom, v katerem so reveži pognani v beg in naravnost v roke lovcem. V takšnih razmerah se srca mnogih zaprejo in želijo si postati nevidni. To množico revnih in ubogih vsakodnevna retorika prikazuje kot prenašanje nadloge. Postanejo prosojni, saj njihov glas nima več moči v družbi. To so moški in ženske, ki med našimi bivališči postajajo vedno bolj odtujeni in odrinjeni na rob.

   3. Psalm nam predstavi okoliščine, ki zaradi krivic, bridkosti in grenkobe zbujajo žalost. Kljub temu na lep način opiše ubogega. To je tisti, ki »zaupa v Gospoda« (prim. Ps 9,11), saj ima gotovost, da ne bo nikoli zapuščen. Ubogi oz. stiskani je v Svetem pismu človek zaupanja. Sveti pisec poda tudi razlog tega zaupanja: on »pozna svojega Gospoda« (prim. Ps 9,11), v biblični govorici pa poznati pomeni imeti oseben odnos, zaznamovan z naklonjenostjo in ljubeznijo.
   Takšen opis je za nas docela nepričakovan in naredi močan vtis. Gre predvsem za izraz veličine Boga, ko stoji pred ubogim. Njegova stvariteljska moč presega sleherno človeško pričakovanje in postane konkretna v spominjanju te konkretne osebe (prim. Ps 9,13). Prav takšno zaupanje v Gospoda in gotovost, da On ne pozabi, odpira vrata upanju. Ubogi ve, da ga Bog ne more zapustiti, zato vedno živi v prisotnosti Boga, ki se ga spominja. Njegova pomoč presega trenutno situacijo trpljenja in zarisuje pot osvoboditve, saj podpira v globini in spreminja srce.

   4. To je stalni refren Svetega pisma, ko opisuje delovanje Boga v prid revnim in ubogim. On »posluša«, »posreduje«, »ščiti«, »brani«, »odkupi«, »reši« … Ubogi ne more imeti Boga, ki bi spričo njegove molitve ostal ravnodušen ali molčeč. Bog uresničuje pravičnost in ne pozablja (prim. Ps 40,18; 70,6); še več, je njegovo zatočišče in mu vedno prihiti na pomoč (prim. Ps 10,14).
   Možno se je obdati z zidovi in zapreti vhode, da bi imeli občutek gotovosti zaradi svojega bogastva, na škodo onih, ki so ostali zunaj. Ne bo pa tako za vedno. »Gospodov dan«, kot ga opisujejo preroki (prim. Am 5,18; Iz 2-5; Jl 1-3), bo uničil pregrade med deželami in ošabnost maloštevilnih nadomestil s solidarnostjo mnogoštevilnih. Položaj odrinjenosti, ki ga trpijo milijoni, ne more več dolgo trajati. Njihovi klici se krepijo in objemajo celotno zemljo. Don Primo Mazzolari je zapisal: »Revež je stalen protest zoper naše krivice; revež je kot sod smodnika. Če mu daš iskro, se bo obrnil svet.«

   5. Nikoli ni mogoče spregledati moči sporočila, ki ga Sveto pismo pripisuje ubogim. Na vseh mestih Božja beseda označuje kot uboge tiste, ki nimajo nujnih stvari za življenje in so torej odvisni od drugih. To so stiskani, ponižani in pobiti na tla. Kljub temu Jezus ni imel zadržka, da se ne bi poistovetil z vsakomer iz te trume siromakov: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Zbežati pred takšnim poistovetenjem bi pomenilo razvodeniti razodetje in evangelij oropati konkretnosti. Bog, ki ga je želel razodeti Jezus, je velikodušen Oče, usmiljen, neizčrpen v svoji dobroti in milosti in podarja upanje zlasti tistim, ki so razočarani in brez prihodnosti.
   Našim očem ne more uiti, da se razglasitev blagrov, s katerimi je Jezus začel pridigati o Božjem kraljestvu, začne z besedami »blagor ubogim« (Lk 6,20). Smisel tega paradoksalnega oznanila je v tem, da ravno ubogim pripada Božje kraljestvo, saj so v takšni situaciji, da ga lahko sprejmejo. Koliko ubogih srečamo vsak dan! Včasih se zdi, da z razvojem civilizacije njihovo število narašča, namesto da bi se zmanjševalo. Tekom stoletij evangeljski blagor postaja vedno bolj paradoksalen; ubogi so vedno bolj ubogi, najbolj ubogi so ravno danes. Jezus pa, ki je vpeljal svoje Kraljestvo tako, da je v njegovo središče postavil uboge, nam želi povedati naslednje: vpeljal ga je on, nam, svojim učencem, pa je zaupal nalogo, da ga odgovorno razvijamo – dajajoč upanje ubogim. Nujno je, še posebej danes, ponovno oživiti upanje in povrniti zaupanje. Te naloge krščanska skupnost ne sme podcenjevati. Iz nje izhajata moč in verodostojnost našega oznanjevanja in pričevanja.

   6. V bližini ubogih Cerkev sama sebe prepoznava kot ljudstvo, razpršeno med številne narode, s poslanstvom, da vse vključi na skupno pot odrešenja in da se nihče ne čuti tujca ali izključenega. Stanje ubogih nas obvezuje, da se na noben način ne oddaljimo od Gospodovega skrivnostnega Telesa, ki trpi v njih. Poklicani smo, da se dotikamo njegovega Telesa; takšno služenje je pristna evangelizacija. Socialno zavzemanje za uboge ni dejavnost, ki bi bila privesek evangeljskega oznanila, marveč ravno nasprotno; dokazuje realizem krščanske vere in njeno zgodovinsko vrednost. Ljubezen, ki rojeva vero v Jezusa, njegovim učencem ne dovoljuje, da bi se zaprli v zadušljiv individualizem, skrit med drobce intimne duhovnosti, brez vpliva na življenje družbe (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 183).

   Pred kratkim smo objokovali smrt velikega apostola ubogih; Jean Vanier je s svojo predanostjo odprl nove poti sobivanja z osebami z družbenega obrobja. Od Boga je dobil dar, da svoje življenje posveti bratom in sestram, ki jih družba zaradi njihovih posebnih potreb pogosto izključuje. Bil je naš »svetnik za sosednjimi vrati«. S svojim navdušenjem je znal zbrati okrog sebe mnoge mlade, moške in ženske, ki so vsakodnevno delili ljubezen in povrnili nasmeh nebogljenim in ranljivim. Ponudil jim je barko rešitve proti osamljenosti in odrinjenosti. Njegovo pričevanje je spremenilo življenja številnih ljudi in pomagalo svetu gledati na najbolj ranljive in slabotne z drugačnimi očmi. Klic ubogih je bil slišan in obnovilo se je neporušljivo upanje z vidnimi in otipljivimi znamenji konkretne ljubezni, ki je še danes dostopna našim rokam.

   7. »Odločitev za uboge, ki jih družba zametuje in odmetava,« (Evangelii gaudium, 195) je prednostna izbira, ki so ji Kristusovi učenci poklicani slediti, da ne bi izdali verodostojnosti Cerkve in bi podarili učinkovito upanje nezaščitenim. Krščanska ljubezen najde v njej svojo potrditev, saj kdor svoje trpljenje zlije s Kristusovo ljubeznijo, prejme moč in evangeljskemu oznanilu daje veljavo.
   Dejavnosti kristjanov, tako ob priložnosti letošnjega svetovnega dneva ubogih kot še bolj v vsakdanjem življenju, ne obsegajo le pobud pomoči, sicer nujnih in hvalevrednih, ampak morajo ciljati na rast do polne pozornosti, ki jo dolgujemo vsakemu, ki se je znašel v stiski. »Takšna pozornost je začetek prave skrbi« (Evangelii gaudium, 199) za uboge, ko iščemo njihovo resnično dobrobit. Ni enostavno biti pričevalec krščanskega upanja sredi kulture potrošništva in odmetavanja viškov, saj je vse usmerjeno v površno in začasno zadovoljevanje potreb. Da bi znova odkrili bistvo in konkretizirali učinkovito oznanilo Božjega kraljestva, je treba spremeniti miselnost.

   Upanje dajemo tudi preko tolaženja, ki se udejanja, ko spremljamo uboge z vztrajnim naporom in ne le v trenutkih, ko smo polni navdušenja. Ubogi prejmejo resnično upanje, kadar v naši žrtvi prepoznajo zastonjsko dejanje ljubezni, ki ne pričakuje povračila, in ne takrat, ko vidijo, da se mi sami počutimo dobro, ker smo jim posvetili nekaj svojega časa.

   8. Številne prostovoljce, ki so pogosto zaslužni, da so prvi dojeli pomembnost takšne pozornosti do ubogih, prosim, da napredujejo v svoji zavzetosti. Dragi bratje in sestre, spodbujam vas, da v vsakem ubogem, ki ga srečate, iščete njegove resnične potrebe; ne ustavite se pri prvi materialni potrebi, ampak odkrijte dobroto, ki se skriva v njegovem srcu. To vas bo napravilo pozorne na kulturo in načine izražanja ubogih, kar bo začetek pristnega bratskega dialoga z njimi. Pustimo ob strani razlike, ki izhajajo iz ideoloških in političnih nazorov, ter uprimo pogled v bistvo, ki ne potrebuje mnogih besed, ampak ljubeč pogled in iztegnjeno roko. Nikoli ne pozabite, da »najhujša diskriminacija ubogih obstaja v pomanjkanju duhovne pozornosti« (Evangelii gaudium, 200).

   Ubogi najbolj od vsega potrebujejo Boga, njegovo ljubezen, ki jo vidno naredijo sveti ljudje, ki živijo ob njih in katerih preprostost življenja izraža in dovaja moč krščanske ljubezni. Bog se poslužuje mnogih poti in neskončnih orodij, da doseže srca ljudi. Drži, da ubogi pridejo do nas, ker jim delimo hrano, a njihove resnične potrebe presegajo sendvič ali topel obrok, ki jim ga postrežemo. Potrebujejo naše roke, da si bodo opomogli, naša srca, da bodo znova začutili čustveno toplino, našo navzočnost, da bodo premagali osamljenost. Preprosto, potrebujejo ljubezen.

   9. Včasih že majhna stvar zadošča, da oživi upanje: ustaviti se, nasmehniti se, poslušati. Za en dan pozabimo na statistike: ubogi niso številke, na katere se bi sklicevali in se ponašali s projekti in aktivnostmi v njihov prid. Ubogi so osebe, ki jim gremo naproti: so osamljeni mladi in stari, ki jih lahko povabimo na dom in z njimi delimo obrok. So moški, ženske in otroci, ki pričakujejo prijateljsko besedo. Ubogi so naši rešitelji, saj nam omogočajo, da srečamo obraz Jezusa Kristusa. Očem sveta se zdi nerazumno misliti, da bi uboštvo in revščina mogla biti rešilna moč, a ravno to uči apostol, ko pravi: »Ni vas veliko modrih po človeški plati, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta neplemenito in zaničevano, tisto, kar je nično, da bi izničil bivajoče, da se pred Bogom ne bi nihče ponašal.« (1 Kor 26-29) Človeške oči ne morejo videti te rešilne moči. Oči vere pa vidijo in v prvi osebi doživljajo njeno delovanje, ki utripa v srcu Božjega ljudstva, ki je na poti. Nikogar ne izključuje, ampak vse vključuje v romanje spreobrnjenja zato, da bi uboge videli in ljubili.

   10. Gospod ne zapusti tistih, ki ga iščejo in prosijo za pomoč, »ne pozabi vpitja nesrečnih« (Ps 9,13), saj je njegovo uho vedno pozorno na njihov glas. Upanje, ki ga ima ubogi, se zna soočiti tudi s smrtjo, trpljenjem in izključenostjo, saj se zaveda, da ga Bog ljubi na poseben način. Njegovo stanje uboštva mu ne vzame dostojanstva, ki ga je dobil od Stvarnika. Živi v gotovosti, da mu bo dostojanstvo v polni meri povrnil sam Bog, ki ni ravnodušen do usode svojih najšibkejših otrok, marveč vidi njihove nadloge in bolečine, jih vzame v svoje roke ter jim da moč in pogum (prim. Ps 10,14). Upanje ubogega dobi moč v gotovosti, da ga je Gospod sprejel, da bo v njem našel resnično pravičnost in da ga bo v srcu okrepil za vztrajanje v ljubezni (prim. Ps 10,17).

   Učenci Gospoda Jezusa so postavljeni v položaj, da sejejo otipljiva znamenja upanja, če želijo biti zvesti evangelizatorji. Vse krščanske skupnosti in vse, ki vidijo potrebo po prinašanju upanja in tolažbe ubogim, prosim, da si prizadevajo, da bo letošnji svetovni dan ubogih v mnogih ljudeh okrepil voljo za dejansko sodelovanje z namenom, da se ne bi nihče počutil prikrajšanega za bližino in solidarnost. Naj nas spremljajo besede preroka Jezusa, ki naznanja drugačno bodočnost: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti.« (Mal 3,20)

   http://miro-slibar.rkc.si/index.php/content/display/182

   V Vatikanu, na god sv. Antona Padovanskega, 13. junija 2019

   V nedeljo 10. novembra 2024 smo obhajali svetovni dan ubogih. Sveti papež Leon Veliki takole trdi: »Tehtnica Božje pravičnosti ne tehta količine darov, temveč tehta srce. Vdova iz evangelija je dala v tempeljsko zakladnico dva novčiča, ki pa sta bila več kot vsi darovi bogatašev. Nobeno dejanje dobrote ni brez pomena pred Bogom, nobeno usmiljenje ni brez sadov«.

   Naj bo predstavljeni čudoviti prispevek msgr Šlibarja RKC Dobrova iz preteklega obdobja 14. 11. 2021 darovan za ta namen in nas pobliže seznani, kako je pomembna evangelizacija v današnjem svetu, da z Ljubeznijo, Usmiljenjem in Dobroto pomagamo ubogim in bolnim in Spolnjujemo Božjo Voljo! Tudi Jezus je povedal da je zato prišel na svet, zaradi ubogih, ponižanih in razžaljenih.

   Odgovori
8. janez says:

   13. novembra, 2024 at 18:22

   KAJ JE TO BOŽJI MIR?
   Kaj je ta mir, ki ga daje Bog? To je predvsem naš notranji mir, mir srca. Ta mir nam omogoča, da na svet gledamo z upanjem, čeprav je dostikrat razklan zaradi nasilja in sporov. Ta mir od Boga je tudi pomoč, zaradi katere lahko sodelujemo, z vso ponižnostjo, pri ustvarjanju miru tam, kjer je ta ogrožen. Mir na svetu je tako zelo nujen, če hočemo zmanjšati trpljenje; še posebej zato, da se otrokom današnjega in jutrišnjega dne ne bo treba srečevati z bolečino in negotovostjo. Kdo je Bog, je sveti Janez v svojem evangeliju izrazil s slepečim uvidom, v treh besedah: “Bog je ljubezen.” Če bi lahko razumeli samo te tri besede, bi šli daleč, zelo daleč. Kaj je tisto, kar nas v teh besedah prevzame? Dejstvo, da prinašajo žarečo gotovost: Bog Kristusa ni poslal na svet, da bi kogarkoli sodil, temveč da bi vsako človeško bitje vedelo, kako je ljubljeno, in bi lahko našlo pot do občestva z Bogom. Toda zakaj nekatere ljubezen pretrese, tako da se zavedo, kako ljubljeni so, celo kako dragoceni so? In zakaj imajo drugi občutek, da ne veljajo nič? Ko bi le vsak lahko spoznal, da nam Bog ostaja ob strani celo v brezdanjih globinah naše osamljenosti. Bog vsakomur govori: “Drag si v mojih očeh, spoštujem te in te ljubim.” Da, Bog lahko daje samo svojo ljubezen, to je ves evangelij. Kar Bog hoče od nas in nam ponuja, je to, da preprosto sprejmemo njegovo neskončno usmiljenje. Da nas Bog ljubi, je resničnost, ki jo včasih težko dojamemo. Ko pa odkrijemo, da je njegova ljubezen predvsem odpuščanje, se naše srce umiri, celo spremeni. In v Bogu potem zmoremo pozabiti, kar teži srce; to je izvir, kjer najdemo svežino in nov zagon. Se dovolj zavedamo, da nam Bog tako zaupa, da kliče čisto vsakogar izmed nas? Kaj je ta klic? Bog nas vabi, naj ljubimo, kot nas ljubi on. In ni globlje ljubezni od te, da nekdo gre in podari samega sebe, za Boga in za druge. Kdor živi iz Boga, izbere ljubezen. In srce, odločeno ljubiti, lahko izžareva brezmejno dobroto. Tistemu, ki skuša ljubiti z zaupanjem, se življenje napolni z vedro lepoto. Kdor skuša ljubiti in povedati to s svojim življenjem, se znajde pred enim od najtežjih vprašanj: kako lahko olajšamo bolečino in stisko drugih, naj bodo blizu ali daleč stran? Toda kaj pomeni ljubiti? Pomeni to deliti trpljenje najbolj zavrženih? Da, to je to. Pomeni to brez konca vztrajati v srčni dobroti, pozabljati nase zaradi drugih, brez iskanja lastne koristi? Da, vsekakor. In spet: kaj pomeni ljubiti? Ljubiti, to pomeni odpuščati, živeti kot ljudje, ki so se spravili. In sprava duši vedno prinese pomlad. Sprejeti tolažbo Svetega Duha pomeni iskati, v miru in tišini, kako bi se mu prepustili. In čeprav včasih pride do bolečih dogodkov, jih je potem mogoče pustiti za seboj. Znova najti zaupanje vere in mir srca včasih pomeni biti potrpežljiv s samim sabo.

   Ervin Mozetič, Pridi in poglej, 12. 05. 2020

   Odgovori
9. janez says:

   13. novembra, 2024 at 15:58

   Mt 10,34-11,1 »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.« Kaj pomeni ta evangelij?

   Čemu je prišel Jezus? Da prinese mir Božjih sinov in hčera. Ta mir ni spokojen. Izziva zlo in gre skozi hude boje, ko sproža bridka nasprotovanja. Zlo ga ne trpi in hoče imeti »pogubni mir«, ki se prilagaja hudemu, sprejema in uporablja manipulacijo, izsiljevanje, laž, pohlep, nasilje in se mu ukloni ali pa vse to celo imenuje za dobro. Jezusov mir ni »pax romana« ali »pax americana«. Njegov mir je mir Jagnjeta, nad katerim se znese nasilje volkov, tako drugačen od »pogubnega miru«. To je mir kraljestva, ki gre »silnim« (Mt 11,12), ki se ne prepustijo zlu in strahu pred smrtjo. Meč, ki ga bo Jezus uporabil, ni tak, kot ga izvleče Peter (Mt 26, 1 sl.). Jezusov meč je zaupanje v Očetovo besedo, ki je dvorezni meč (Ps 149,6): vstopa v kaos greha, ki preveva in sprevrača vse odnose (prim. Mih 7,6). Beseda razkrinka laž zla, ga loči od dobrega in s tem vrne življenje, ljubezen in svobodo. Za Jezusom tudi njegovi učenci vstopamo v zlo sveta: najprej v svojem lastnem srcu. V njem Jezus najprej izvrši svoje rešenje, razločevanje in osvoboditev. Vendar ne gre vse zlahka in brez odporov in bojev. Jezus je prišel med svoje in ga niso sprejeli (prim. Jn 1,11; Mt 13, 3- 8; Mr 3,20 sl.). Učenci sami so ga ob preizkušnji prodali, zatajili in zapustili; njegovo ljudstvo ga je obsodilo skupaj s svojimi voditelji, v zavezništvu s pogani. Zavrnili so ga vsi tisti, ki se jih on ni sramoval imenovati brate (Heb 2,11). Temelj miru je njegova brezpogojna ljubezen do slehernega izmed nas. Hrepeni po mojem odgovoru nanjo. Šele iz Njegove ljubezni imam lahko zares rad svoje najbližje in tudi sovražnike. Drugače živim v utvarah, ki me slej ko prej prevarajo in naredijo razdor, v meni in med nami.

   Pater dr. Vili Lovše

   Odgovori
10. janez says:

    13. novembra, 2024 at 15:39

    GOSPOD, REŠI NAS DUHA SEBIČNOSTI IN NAM PODARI DUHA
    USMILJENJA DO BLIŽNJEGA!

    Usmiljeni Gospod,
    reši nas duha sebičnosti in nam podari duha usmiljenja do bližnjega,
    reši nas duha pritoževanja in nam podari duha usmiljenja …
    reši nas duha jadikovanja in nam podari duha usmiljenja …
    reši nas duha nerganja in godrnjanja in nam podari duha usmiljenja …
    reši nas duha sitnarjenja in iskanja svojega prav in nam podari duha usmiljenja …
    reši nas duha negodovanja in nam podari duha usmiljenja …
    reši nas duha etikiranja in kritiziranja bližnjih in nam podari duha usmiljenja …
    reši nas duha bahanja z dobrimi deli in nam podari duha usmiljenja …
    reši nas duha smiljenja samemu sebi in nam podari duha usmiljenja do bližnjega.

    Usmiljeni Jezus, ponižno Te prosimo za duha ljubezni, dobroti, usmiljenju, odpuščanju, odprtosti, iskrenosti,
    ponižnosti, strpnosti, sočutju, skromnosti, modrosti, potrpežljivosti, razumevanja,
    uvidevnosti, sodelovanja, pomoči in služenju drug drugemu, … v odnosu do Boga in bližnjega.
    Amen

    Odgovori