Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.971 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. janez says:
    1. decembra, 2024 at 11:47

    Adventna pridiga
    Advent ima značaj dveh Jezusovih prihodov. Tudi naše življenje ima tako pot: naše rojstvo za minljivi, zemeljski svet in smrt, rojstvo, prihodv neminljivi, nebeški svet. Čas med prvim in drugim rojstvom je priložnost za odločitev. Današnji evangeljski odlomek želi biti spodbuda k čuječnosti. Vse stvarstvo bo namreč zašlo v nered. Luka pozornost usmerja na Kristusov zmagoslavni prihod. Prišel bo v vsej svoji veličini in v sijaju poveličanja.

    Na tem svetu Božje ljudstvo ni opaženo. Hodi s sklonjeno glavo kot človek, ki ga tlačijo velike skrbi. Je zasovraženo, preganjano in brez časti. Ko se bodo pa pokazala znamenja, bo Božje ljudstvo preplavil pogum. Kar bo za druge znak pogube, bo zanj znak poveličanja. Šele ob drugem Kristusovem prihodu bodo prenehala sovraštva, preganjanja in kratenje časti. Kristus sam bo odrešenje. Ta dan bo prišel nepričakovano. Nenadoma bo prišel kot zanka, v katero se zaplete samozavesten in raztresen ptič. Zato naj kristjan pazi nase. Gospodov dan bo namreč dan sodbe: dan obsodbe ali odrešenja. Kdor se je zanimal samo za tostranstvo in njegove radosti, nima ne volje ne časa, da bi se zanimal ali da bi pomislil na tisti dan.

    Francoski pesnik Charles Peguy pravi, da Bog pozna upanje. Bog ljubi človeka in noče, da bi se izgubil, toda brez človeka, proti njegovi volji, ga ne more rešiti. Kaj lahko stori? To, kar stori vsak oče. Samo upa. Kakor oče izgubljenega sina v času pričakovanja sinove vrnitve. Kesanje je okronano upanje Boga. Bog prvi upa. Upa, da bomo sprejeli njegovo odrešenje. Bog mora čakati zaradi človekove ležernosti. Čakati mora, da bo gospod grešnik blagovolil vsaj malo pomisliti na svoje odrešenje. Najpomembnejše vprašanje v letošnjem adventu je: bo leto dobro za Boga? Pomembno bo, ali bo Bog dobil tisto, kar pričakuje od nas. On nam bo izpolnil vsa naša pričakovanja ter se odkupil za zamujanje. Bog je spregovoril svojo zadnjo besedo. Sedaj mora še počakati, ali ji bomo ljudje prisluhnili ali ne!

    Župnija Ljubljana Trnovo, Tone Kompare, župnik

    Adventna Molitvena Prošnja
    Gospod, naš Bog,
    naj zasveti Tvoja Luč v naših srcih
    in v naših domovih,
    da bomo odprli oči drug za drugega;
    da bomo premagali vse,
    kar nas ločuje;
    da bomo drug drugemu govorili besede ljubezni in miru
    in gradili pot po kateri prihajaš k nam Gospod.

    Naj zasveti Tvoja LUČ v naši srcih;
    da se solze žalosti spremenijo v nasmeh,
    da žalujoči veselo zaplešejo,
    da razočarani spet zaćnejo verovati v Ljubezen inm dobroto;
    da osamljeni začutijo prijateljski objem,
    da si sprti podajo roke v veselju Odrešenja.
    Daj Gospod, da bodo Vsi Ljudje Doživljali Tvoje Zveličanje!

    Eleonore Beck

    Odgovori
  2. Miro says:
    1. decembra, 2024 at 9:46

    ADVENTNI ČAS

    ČAS DUHOVNE IN BOGOSLUŽNE PRIPRAVE NA BOŽIČ ZAČENJAMO S PRAZNOVANJEM PRVE ADVENTNE NEDELJE, KI JE LETOS 1. DECEMBRA, IN GA SKLENEMO V TEDNU PO ČETRTI ADVENTNI NEDELJI NA SVETI VEČER, 24. DECEMBRA.

    Za razliko od postnega časa, ki ga obhajamo kot pripravo na veliko noč in traja štirideset dni, adventni čas ni omejen na točno število dni.

    Z adventnim časom v Katoliški Cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na božič. Gospodovo rojstvo in prazniki, ki mu sledijo (sv. trije kralji ali obisk treh modrih, Jezusov krst ter Gospodovo darovanje v templju ali svečnica), so priložnost za poglobitev vere. Veselje ob Novorojenem pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem.

    Simbolika rojstva in novega začetka je vtkana v potek celotnega cerkvenega leta. Dogodki ne pomenijo le spominjanja preteklih Božjih del v zgodovini odrešenja (o čemer poroča Sveto pismo) in poti skozi galerijo svetnikov, ampak tudi aktualizacijo Božjih sporočil za sedanji trenutek. Na večja praznovanja se kristjani pripravljamo v posebnih »pripravljalnih« časih (z adventnim časom na božič, s postom na veliko noč). K zunanjim in materialnim pripravam na cerkvene praznike sodi tudi duhovna priprava v osebni molitvi in duhovni poglobitvi, kar lahko vključuje prejem zakramenta sprave, razne odpovedi, post, dobra dela ali miloščino.

    Latinska beseda adventus pomeni prihod. Poznamo dva Gospodova prihoda. Gospod je prvikrat na svet prišel kot človek, rojen iz Device Marije, njegov drugi prihod pa pričakujemo na sodni dan. Kristjani verujemo v Gospodovo nevidno prihajanje v srca ljudi po delovanju Svetega Duha oziroma v skrivnostno Božjo navzočnost v srcu vsakega človeka, kar lahko razumemo in dojemamo samo v moči vere.

    Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, 25. decembra, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov.

    Znamenje zunanje priprave na božič je adventni venec. Tradicionalno se pri nas v cerkvah in po domovih pripravljajo adventni venci s štirimi svečami. Naraščanje luči simbolizira rast dobrega v življenju.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/adventni-cas-2014201520162017

    KRALJA, KI PRIHAJA, PRIDITE, MOLIMO!

    Odgovori
  3. Miro says:
    30. novembra, 2024 at 21:19

    Z VERO IN ZAUPANJEM SE OZRIMO V OGLEDALO BOŽJE BESEDE,
    KI NAM VEDNO POKAŽE NAŠO PRAVO NOTRANJO PODOBO!

    MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih
    in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo
    in prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas razsvetljuje in uči.
    Naj nam pomaga, da bomo v življenju spoznali, kaj je prav,
    in vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    BOŽJA BESEDA NAM GOVORI: »Če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod,
    in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.« (Rim 10,9)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  4. Miro says:
    30. novembra, 2024 at 19:43

    Sobota, 30. november 2024

    SIMON IN ANDREJ, HODITA ZA MENOJ

    DANES SLIŠIMO, DA JEZUS OB BESEDAH, KI JIH NAMENI SIMONU IN ANDREJU: »HODITA ZA MENOJ IN NARÉDIL VAJU BOM ZA RIBIČA LJUDI!« ŽELI V NJIMA NAPRAVITI NOTRANJI PREOBRAT, NE ZUNANJEGA. KLIČE NAJ HODITA ZA NJIM, KAR NE POMENI, DA VERUJEJO V DRUGEGA BOGA KOT SO VEROVALI PREJ, AMPAK DA MU SLEDITA DRUGAČE. KAKO?

    VEROVATI V JEZUSA POMENI:

    Zavedati se, da smo ljubljeni sinovi in hčere. Bog nas ljubi in se nas veseli.

    Umiriti se pri vsakodnevnih opravili in v njih najti počitek, kot se Marija lahko kljub delu usede k Jezusovim nogam in ga posluša.

    V tem notranjem miru graditi dom v sebi in v odnosih z bližnjimi.

    DA BI TO ZMOGLI ŽIVETI SO POTREBNE NOTRANJE SPREMEMBE, KI SE JIM MORAJO UČENCI V HOJI ZA JEZUSOM ODPRETI. TO POMENI:

    – Proč od rib, k ljudem. Pomeni v globini verovati, da bo Bog poskrbel. Življenje ni v naših rokah. Delati moramo, vendar delo ni več cilj. Ni cilj preživeti. Cilj je slediti Bogu, ta bo poskrbel za nas, kakor poskrbi za lilije na polju in ptice pod nebom. Vera pomeni brezmejno zaupanje, da Bog vedno poskrbi. Bog poskrbi v vsakdanjih padcih in neuspehih, v preizkušnjah, vojnah, epidemijah, trpljenju. Bog vedno poskrbi!

    – Učenci so tekmovali, kdo med njimi je največji. Hoja za Jezusom pomeni, zamenjati logiko tekmovalnosti z logiko služenja. Kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik. Drugi ni več tekmec.

    – Učenci so bili ljubosumni drug na drugega. Jezni so bili na učenca, ki sta hotela biti prva ali pa na tiste, ki niso hodili z Jezusom, pa so izganjali. Jezus jih uči, da so med seboj bratje in sestre. Ni več tujcev, sužnjev, Grkov ali Judov, vsi smo božji otroci. Drugi ti je brat in sestra, pa naj bo ta levi ali desni, prijatelj ali sovražnik. Vedno je brat in sestra! In ti si poklican, da zanj poskrbiš.

    – Učenci so prepričani, da njihov Gospod ne sme trpeti. Jezus pa jih počasi, počasi pripelje do spoznanja, da mora »pšenično zrno umreti, če hoče roditi sad«. Trpljenje je del hoje za Jezusom.

    Na koncu pa pomeni hoditi za Jezusom tudi oznanjati. Božja beseda v nas, če se ji odpremo, želi prinašati spreobrnjenje. Želi, da bi zaživeli svatbo že sedaj: Božje kraljestvo se je približalo. Tu je, ko med nami izginejo tekmovalnost, ljubosumje, ogroženost in nezaupanje. Ko napor in trpljenje nista več krivica. Ko zaživimo v veri, da nas Bog resnično ljubi.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/11/29/sobota-30-november-2024-simon-in-andrej-hodita-za-menoj/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  5. janez says:
    30. novembra, 2024 at 18:22

    1. adventna nedelja Jer 33,14−16; 1 Tes 3,12−4,2; Lk 1,25−28.34−36
    Prihod Sina človekovega

    1,25 »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov.
    26 Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale.
    27 In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo.
    28 Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.«

    Nauk smokvinega drevesa
    29 Povedal jim je priliko: »Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa.
    30 Ko začenjajo brsteti, vidite in sami od sebe veste, da je poletje že blizu.
    31 Tako tudi vi, ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu Božje kraljestvo.
    32 Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi.
    33 Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«

    Spodbuda k budnosti
    34 »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma 35 kakor zanka. Prišel bo namreč nad obličje vse zemlje.

    Prihod Jezusa
    Legenda pravi, da je Bog, potem ko je ustvaril rastline, hotel preizkusiti njihovo budnost in vztrajnost. Nekatere so sicer res hitro poganjale, cvetele, rasle in rodile sadove, vendar so se tudi hitro utrudile. Začele so veneti in izgubljati liste. Le malokatere so vztrajale v zimskih viharjih in mrazu ali v dolgotrajnih poletnih sušah. Tem maloštevilnim z zimzelenim listjem ali iglicami je dal posebno nalogo. Postale so znanilke upanja in življenja. Te uporabljamo za adventne venčke in božično drevo, ker kažejo na življenje tudi takrat, ko mislimo, da je izginilo. Zlasti pa nam kažejo na Božje življenje. Te rastline nas danes v adventnih venčkih skupaj z Božjo besedo opominjajo k čuječnosti in pripravljenosti na sprejem najvišjega kralja. Prišel bo nad nas nenadoma kakor zanka. Koliko nesreč se zgodi vsak dan: na cesti, v zraku, na morju, tudi doma. Nikjer nismo varni. Našo brezskrbnost mučijo vedno nove nevarnosti: nove bolezni, nove nesreče, nove oblike nasilja, ki jim ne moremo ubežati.

    Božja beseda nam hoče povedati, da bomo nenadoma odšli s tega sveta in se srečali z Jezusom. Vse na tem svetu bo v trenutku brez pomena. Takrat ne bo časa, da bi se ukvarjali z obleko, pričesko, da bi razmišljali, kaj bi še rešili. Za vse to bo prepozno. Ostalo nam bo le nadnaravno življenje. Ali ga poskušamo rešiti za vsako ceno, kot naš največji zaklad ali pa se, ko slišimo besedo advent, začnemo ukvarjamo z nepomembnimi in praznimi stvarmi?

    Kaj vse storimo, da bi napolnili to prazno življenje! Mislimo na to, kaj bomo za praznike oblekli, kaj bomo spekli, kako bomo naredili jaslice in kako okrasili božično drevesce, koga bomo obdarovali in kako, koga povabili na obiske in kam bomo odšli za Novo leto. Ukvarjamo se z obrobnimi stvarmi, pozabljamo pa bistvo. Če bomo ta mesec obteženi samo s takšnimi skrbmi, ne bomo pripravljeni na Jezusov prihod.

    Nevarno je, da se poskušamo kar sami potolažiti in osrečiti s svojimi zemeljski stvarmi, s prijatelji, sorodniki in z najbližjimi družinskimi člani, da ne bi ostali morda sami in da bi nam bilo lepo. To je vse lepo in prav, toda kaj je najvažnejše in česa ne smemo opustiti, če hočemo rešiti svoje nadnaravno življenje, če hočemo doseči najglobljo radost božičnega praznovanja?

    Advent je čas upanja, ne iluzija − utvara zato, da bi pozabili na vsakdanje skrbi. Kristjani imamo do bližnjega, družbe in adventa drugačna pričakovanja kot pogani. Če preveč pričakujemo samo od drugih, je vprašljiva naša aktivnost. Če prav nič ne pričakujemo, je advent v nas ugasnil. Kako bedno je življenje brez upanja. Človekovo življenje je življenje upanja in pričakovanja izpolnitve vseh sanj, ki so nam bile položene v srce. Nobena lučka, noben celofan, nobeno doživetje ne more pomiriti naše fantazije in našega hrepenenja. Potujemo skozi življenje kot Odisej na svoji barki. Levo in desno nas vabijo sirene, da bi se zadovoljili s trenutno srečo in opustili romanje.
    Če se kdaj na potovanju ustavimo, okušamo, da so pričakovanja dogodkov večja kot sami dogodki. Ko se pripravljamo na počitnice, potovanje in praznovanje, občutimo večje vznemirjenje in večjo srečo kot takrat, ko se pričakovanja uresničujejo. Ko pa minejo, si mislimo, da so odšla prehitro in nam niso dala tistega, kar smo pričakovali. Jezus nas usmerja prav na konec, na svoj končni prihod. Ta prihod naj pričakujemo in po njem naj hrepenimo. Ko ga pričakujemo, se naseli v naša srca izpolnitev in nas navdaja z veseljem.

    V današnjem evangeliju je opisano tudi negativno pričakovanje, ko je rečeno, da bodo ljudje »hirali od strahu.« Negativna pričakovanja nas uničujejo in ubijajo. Toda kristjani se veselimo izpolnitve božjih obljub in veselega oznanila, ki ga poskušamo živeti.
    Ta teden je pred nami tudi praznik sv. Miklavža. Kako smo se ga otroci veselili! Že tedne prej so nas starši laže navdušili za vsako dobro stvar, če so nam rekli: »Pazi, Miklavž že vse gleda in si sproti piše, če si zaslužiš njegova darila ali ne.« Novo, neznano in skrivnostno nas je vznemirjalo, ko smo pričakovali Miklavžev nočni prihod. Dobrega svetnika pa je spremljala zlovešča sodrga črnih parkljev, da ne bi stvari vzeli preveč na lahko, za zabavo. Ne, šlo je za življenje in smrt: za večno srečo in večno pogubo.

    Ali je še kaj resnosti in strahu pri nas odraslih v pričakovanju drugega Jezusovega prihoda? Kako moramo živeti svoje življenje, da bomo pripravljeni na Jezusov prihod, da ga bomo z večjim veseljem in navdušenjem pričakovali?
    Tako, da naše življenje ne bo obteženo z grehi. Greh je največja sužnost temu svetu v katero lahko zapademo. Sveto pismo pravi, da naj ne bomo »obteženi s požrešnostjo in pijanostjo in s skrbmi tega življenja«. Naj ne bomo navezani na gmotne dobrine.

    Poleti me je prijatelj vprašal: »Kako gledaš ti na to? Nameravam si kupiti jadrnico.« »Jadrnico?!« sem se začudil. »To je draga reč.« »Iz druge roke se da dobiti kar poceni,« je nadaljeval. Moram reči, da bi si tudi jaz želel z njim na križarjenje. Kljub temu sem mu odvrnil: »Veš, kaj pravi v Svetem pismu Pridigar na to: da je vse to za obtežitev mnogo mislečega duha. Samo pomisli, koliko skrbi in stroškov ti bo to povzročilo. Koliko taks s privezi, koliko vzdrževanja. Koliko tednov na leto pa si boš lahko privoščil na njej?« Ne vem, kako se je prijatelj odločil, vem pa, da nas lahko kakšno takšno početje popolno zaposli, da postanemo sužnji stvari.
    Kako naj pričakujemo Jezusov prihod? Ne v lenobi ali nesmiselnem početju, ampak v tistem delu, ki nam ga je naročil Gospod, ko nas je za nekaj časa pustil same. Dolžni smo biti pripravljeni sprejeti tudi nova ali nadaljnja navodila. To pomeni biti pozorni na božje pobude. To zahteva vsaj občasno tudi zemeljsko nedejavnost in duhovno tišino, da bomo lahko takoj odprli, ko potrka.

    Pričakujemo ga tudi v molitvi in premišljevanju božje besede. Tako, da gledamo naprej, prek stvari in vsakdanjih malenkosti, v večna obzorja.

    Tako, da delamo za božje kraljestvo med nami, za mir, ljubezen in resnico. Kristus nas bo našel pripravljene, če ga bomo spoznali v naših trpečih bratih in sestrah. Ko bo prišel, nas bo sprejel kot svoje znance in tovariše, če ga bomo mi sedaj sprejemali v potrebnih. Kdor tako dela, se ne bo nikoli spotaknil, ampak bo jasno hodil prihajajočemu Gospodu naproti.

    Želim vam lepo in dobro pripravo na Jezusov prihod. Amen

    Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

    Odgovori
  6. Miro says:
    30. novembra, 2024 at 15:12

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

    »ALI TI NISEM UKAZAL, KREPAK IN ODLOČEN BODI? NE BOJ SE IN
    SE NE PLAŠI; KJER KOLI BOŠ HODIL, BO S TEBOJ GOSPOD, TVOJ BOG.«
    (Joz 1,9)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  7. Miro says:
    30. novembra, 2024 at 15:09

    PRIPOROČIMO SE SVETEMU DUHU ZA POTREBNO LUČ PRI POGLABLJANJU V BOŽJO BESEDO IN NAUK CERKVE. MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH …

    Katekizem katoliške Cerkve (KKC)

    MISIJON – ZAHTEVA, KI IZHAJA IZ KATOLIŠTVA CERKVE

    849 Misijonsko naročilo. “Bog je poslal narodom Cerkev, da bi bila ‘vesoljni zakrament odrešenja’. Tako se iz najglobljih zahtev svojega lastnega katolištva in poslušna naročilu svojega Ustanovitelja trudi, da bi oznanjala evangelij vsem ljudem” (M 1): “Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sam vam zapovedal! Vedite pa: jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta!” (Mt 28,19-20).

    850 Izvir in cilj misijona. Gospodovo misijonsko naročilo ima svoj poslednji izvir v večni ljubezni presvete Trojice: “Potujoča Cerkev je po svoji naravi ‘misijonarska’, saj ima po načrtu Boga Očeta svoj izvor v poslanosti Sina in poslanosti Svetega Duha” (M 2). Poslednji cilj misijona je napraviti ljudi deležne občestva, ki obstaja med Očetom in Sinom v Duhu ljubezni (prim. Janez Pavel II., RM 23).

    851 Nagib za misijon. Božja ljubezen do vseh ljudi je tista, iz katere je Cerkev vseh časov zajemala obveznost in dobivala moč za svoj misijonarski polet, kajti “Kristusova ljubezen nas sil i…” (2 Kor 5,14; prim. LA 6; RM 11). Bog namreč “hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice” (1 Tim 2,4). Bog hoče zveličanje vseh prek spoznanja resnice. Odrešenje in zveličanje je vsebovano v resnici. Tisti, ki so poslušni nagibanju Duha resnice, so že na poti zveličanja; toda Cerkev, ki ji je bila ta resnica zaupana, mora temu njihovemu hrepenenju iti naproti in jim prinesti resnico. Ker veruje v vseobsegajočo odrešenjsko zamisel, zato mora biti misijonarska.

    852 Pota misijona. “Sveti Duh je voditelj vsega cerkvenega poslanstva” (RM 21). On vodi Cerkev po poteh misijonskega delovanja. Z njenim “poslanstvom se nadaljuje in v potekanju zgodovine razvija poslanstvo Kristusa samega, ki je bil poslan oznanjat blagovest ubogim. Zato mora Cerkev pod vodstvom Svetega Duha hoditi po isti poti, po kateri je hodil Kristus, namreč po poti uboštva, pokorščine, služenja in žrtvovanja samega sebe do smrti, iz katere je s svojim vstajenjem izšel kot zmagovalec” (M 5). Tako se uresničujejo besede, da “je kri mučencev seme kristjanov” (Tertulijan, apol. 50).

    853 Toda na svojem romanju doživlja Cerkev tudi “razdaljo med oznanilom, ki ga razglaša, in med človeško slabostjo tistih, katerim je evangelij zaupan” (CS 43,6). Le z napredovanjem po poti “pokore in prenavljanja” (C 8; prim. 15) ter “skozi ozko pot križa” (M 1) more božje ljudstvo širiti Kristusovo kraljestvo (prim. RM 12-20). Kajti “kakor je Kristus delo odrešenja izvršil v uboštvu in ob preganjanju, tako je Cerkev poklicana, naj stopi na isto pot, da bi ljudem posredovala sadove odrešenja” (C 8).

    854 Že s samim izvrševanjem svojega poslanstva “potuje Cerkev skupaj z vsem človeštvom in doživlja skupaj s svetom isto zemeljsko usodo; in je kakor kvas in tako rekoč duša človeške družbe, ki naj bo v Kristusu prenovljena in preoblikovana v božjo družino” (CS 40,2). Misijonarsko prizadevanje torej zahteva potrpežljivost. Začenja se z oznanjevanjem evangelija tistim ljudstvom in skupinam, ki še ne verujejo v Kristusa (prim. RM 42-47); nadaljuje se z vzpostavitvijo krščanskih skupnosti, ki naj bi bile “znamenja navzočnosti Boga v svetu” (M 15) in z ustanovitvijo krajevnih Cerkva (prim. RM 48-49); spodbuja proces inkulturacije, da bi se evangelij utelesil v kulture narodov in ljudstev (prim. RM 52-54); končno se to prizadevanje srečuje tudi z neuspehi. “Z ljudmi, skupnostmi in narodi prihaja Cerkev v stik ter jih prežema le postopoma in jih tako privzema v katoliško polnost” (M 6).

    855 Misijonska dejavnost Cerkve kliče po naporu za dosego edinosti kristjanov (prim. RM 50). “Razcepljenost kristjanov Cerkev ovira, da ne more uresničiti polnosti njej lastnega katolištva v tistih sinovih, ki so ji sicer po krstu prideljeni, vendar pa so ločeni od popolnega občestva z njo. Še več. Zato Cerkev v stvarnosti življenja še težje izraža popolno vesoljnost” (E 4).

    856 Misijonarska naloga vključuje spoštljiv pogovor (dialog) s tistimi, ki še ne sprejemajo evangelija (prim. RM 55). A tudi verujočim more biti ta pogovor v korist, saj se učijo bolje spoznavati vse, “karkoli se je kakor po neki skrivni božji navzočnosti našlo milosti in resnice pri narodih” (M 9). Če oznanjajo veselo novico tistim, ki je še ne poznajo, delajo to z namenom, da okrepijo, dopolnijo in dvignejo to, kar je resničnega in dobrega Bog raztrosil med ljudi in ljudstva, in da vse to očistijo zmote in zla “v božjo slavo, v osramočenje hudobnega duha in v osrečevanje človeka” (M 9).

    Več na: https://marija.si/gradivo/kkc/iii-cerkev-je-katoliska/

    BOŽJE USMILJENJE, KI VEDNO IN POVSOD SPREMLJAŠ VSE LJUDI, ZAUPAMO VATE!

    Odgovori
  8. janez says:
    30. novembra, 2024 at 12:55

    KAJ POMENI OPRAVIČENJE ZA NAS GREŠNE KRISTJANE?
    Preprosto povedano, opravičiti pomeni izreči za pravičnega, spraviti se z Bogom. Opravičenje pomeni, da Bog razglasi za pravične tiste, katerim je pripisana Kristusova pravičnost (Pismo Rimljanom 4,22–25; Drugo pismo Korinčanom 5,21). Čeprav najdemo opravičenje kot načelo po vsem Svetem pismu, je glavni odlomek, ki opisuje opravičenje v zvezi z verniki, Pismo Rimljanom 3,21–26: »Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.«

    Opravičeni, razglašeni za pravične, smo v trenutku naše odrešitve. Odrešitev nas ne naredi pravičnih, ampak nas razglasi za pravične. Na nas pa je, da Pravično in Bogaboječe Živimo. Kristusova pravičnost nam je pripisana po milosti v veri v njegovo v celoti doseženo spravo na križu. Njegova žrtev prekrije naš greh, zato smo, kar se tiče našega položaja, po Božji oceni popolni in neoporečni. Ker smo kot verujoči v Kristusu, Bog prišteva Kristusovo pravičnost nam. Bog je v Kristusu potešil svoje upravičene zahteve po popolnosti; zato nas upravičeno razglaša za pravične – nas opravičuje.

    Pismo Rimljanom 5,18–19 to dobro povzame: »Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje. Kakor so namreč zaradi neposlušnosti enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi poslušnosti enega mnogi postali pravični.« Zaradi opravičenja lahko Božji mir vlada v našem življenju. Zaradi opravičenja imamo lahko verujoči zagotovilo odrešitve. Bog nas opravičuje in nas tako, kar se tiče našega položaja, spravlja s seboj po Kristusovi pravičnosti, ki nam je bila pripisana. Zaradi opravičenja se lahko potem podredimo vseživljenjskemu procesu posvečevanja, v katerem nas Sveti Duh, ki prebiva v nas, postopoma spreminja v osebno, praktično in dejansko pravičnost. »Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu« (Pismo Rimljanom 5,1).

    Gotquestionsopravicenje

    Prosim Bog podeli nam svojim Učencem in Bratom Milost Ljubezni in Vere ter Vodi nas,
    da bomo vedno hodili po Poti Odrešenja za Teboj,
    skupaj z drugimi Brati in Sestrami v Nebeško Domovino brez greha in stranpoti,
    ko omagujemo pod bremeni in preizkušnjami Življenja in ki Te potrebujemo vedno in povsod.
    Brez Tebe pomenimo, da smo nič, samo s Teboj Jezus smo lahko vse.
    Pomnoži nam Vero, Mir in Ljubezen in Strpnost za boljši Svet Tebi v Slavo in Čast.
    Zavedamo se Gospod Jezus, da ko bomo ponižni in skromni v Življenju vse naredili prav,
    kar nam nalagaš in nam zapoveduješ na tem svetu,
    ko bomo Verovali Vate, molili, ljubili, odpuščali in služili z dobrimi deli bližnjim,
    ko bomo dejavno in konkretno v praksi življenja izpričevali Vero Vate in v Sveto Evharistijo,
    da nam boš šele tedaj dovolil priti k Tebi v Večno Veselje, v Tvoji Luči in v Tvojem Ljubečem Miru.
    Ko bomo Ljubili in bili Usmiljeni Samaritani bomo spolnjevali Tvojo Sveto Voljo.
    Amen.

    Odlomek iz Dopolnjene molitve po A. M. Couvrer, Ognjišče 1998.

    Odgovori
  9. janez says:
    30. novembra, 2024 at 12:51

    KAJ POMENI ZA KRISTJANE DA NEPRENEHOMA MOLIMO K BOGU?
    Pavlova zapoved v Prvem pismu Tesaloničanom 5,17 »neprenehoma molite« lahko povzroči zmedo. Očitno ne pomeni, da moramo biti vsak dan ves dan v položaju s sklonjeno glavo in zaprtimi očmi. Pavel ne govori o nenehnem glasnem govorjenju Bogu, ampak naj ostanemo v molitveni drži in vedenju do Boga skozi ves dan v vsem, s čimer se srečujemo. Vsak budni trenutek naj živimo v zavedanju, da je Bog prisoten ob nas. Ko živimo v tem zavedanju, bomo, kot nujna posledica, v molitvi v odnosu z Bogom o vsem, s čimer se srečamo.

    Ko živimo skozi vsak dan in izkušamo vse, kar prinaša ta grešni svet, se naše misli zlahka obrnejo v zaskrbljenost, strah, malodušje in jezo. Krščanski odziv vere, naj »neprenehoma molimo«, je, da zavestno in hitro obrnemo vsako tako misel v molitev in vsako molitev v zahvaljevanje. V svojem pismu Filipljanom nam Pavel naroča, naj nehamo biti zaskrbljeni, pač pa: »ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem« (Pismo Filipljanom 4,6). Pavel je učil kristjane v Kolosah: »Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte« (Pismo Kološanom 4,2). Pavel je spodbujal efeške kristjane, naj vidijo molitev kot orožje za uporabo pri bojevanju duhovnih bojev (Pismo Efežanom 6,18). Ko gremo skozi dan, naj bo molitev naš prvi odziv na vsako strašljivo situacijo, vsako vznemirljivo misel in vsako neželeno okoliščino, s katero se srečujemo. Trdno prepričanje v Božjo milostno previdnost daje ogenj temu življenju vere. Nasprotno pa pomanjkanje molitve izdaja neverno zanašanje nase namesto na Božjo suvereno milost. Neprenehna molitev je v bistvu nenehno zanašanje na našega ljubečega, milostnega in vsemogočnega nebeškega Očeta in skupnost z njim.

    Dihanje je primerna prispodoba za neprenehno molitev. Normalno, zdravo človeško telo med počitkom neprenehoma diha v pravilnem ritmu. To nenehno vdihavanje in izdihavanje je potrebna aktivnost, ki omogoča vse druge potrebne in koristne vidike telesnih funkcij. Redna molitev skozi ves dan o vsem, s čimer se srečujemo, je naravna posledica normalnega, zdravega duhovnega življenja med počitkom v Kristusu in njegovi suvereni milosti. Omogoča vse druge potrebne in koristne vidike življenja v Kristusu. Žal verujoči pogosto zadržujemo »duhovno dihanje« za dolga obdobja in mislimo, da so kratki, nepogosti trenutki molitve k Bogu dovolj, da preživimo. Vendar tako omejevanje »duhovnega dihanja« vodi v duhovno slabotnost in dovzetnost za greh zaradi premora. Dejstvo je, da če želimo uspevati, moramo biti nenehno v stanju molitvene odvisnosti od Kristusa vztrajni in stanovitni. To »nenehno dihanje« – tako rekoč – neprenehne molitve je nujno potrebno, da bi bili duhovno polno funkcionalni in odporni na greh in skušnjave.

    Kot kristjani smo vedno znova v skušnjavi, da predpostavljamo, da sta varnost in blagoslov samoumevna, namesto da bi se zanašali na Božje usmiljenje in milost. Naše naravno nagnjenje je, da postanemo samozadostni v svojih zmožnostih, da bi dosegli duhovni uspeh s posvetnimi, mesenimi ukrepi. Ko cerkveni progami, ki temeljijo na posvetnih metodah in denarju, dajo začasne, impresivne rezultate, se nagibamo k temu, da zamešamo človeški uspeh z božanskim blagoslovom. V tej situaciji gorečega hrepenenja po Bogu in hrepenenja po njegovi skrbi ne bo, zato tudi ne bo neprenehne molitve. Vendar je trajna, vztrajna in nenehna molitev bistveni vidik krščanskega življenja in prihaja iz ponižnosti in zanašanja na Boga. Prosimo Boga za odpuščanje naših grehov in za odrešitev iz stisk zaradi bolezni. Gospod prosim odpusti nam grehe, pomagaj nam in nas odreši obolevanj zaradi epidemij, raznih bolezni, koronavirusa in ozdravi vse, ki so zboleli.

    gotquestionsneprenehomamolite

    Božja Pomoč Ostani Vedno z nami!

    Odgovori
  10. Miro says:
    30. novembra, 2024 at 10:26

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

    »MOJ BOG, BOGAT, KAKOR JE, BO PO SVOJEM BOGASTVU V VELIČASTVU
    POTEŠIL VSE VAŠE POTREBE V KRISTUSU JEZUSU.« (Fil 4,19)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja