Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.972 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Hvala says:
    7. decembra, 2024 at 14:58

    KATOLIŠKA KARIZMATIČNA PRENOVA
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    GLAVNA ZNAČILNOST KATOLIŠKE KARIZMATIČNE PRENOVE JE KRISTOCENTRIČNOST, SAJ JE JEZUS KRISTUS ZAČETEK IN KONEC VSEGA, VSE MILOSTI PRIHAJAJO OD NJEGA.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    SLEDITA DVA STEBRA, IZ KATERIH IZVIRA:

    SLAVILNA MOLITEV IN IZLITJE SVETEGA DUHA S KARIZMAMI (KRST V SVETEM DUHU), TO JE OSEBNO SREČANJE Z ŽIVIM BOGOM, MOLITEV OSEBNE IZROČITVE SVOJEGA ŽIVLJENJA GOSPODU JEZUSU KRISTUSU
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    Katoliška karizmatična prenova je duhovni tok v pokoncilski Cerkvi. Začela se je leta 1967 v ZDA, ko je skupina študentov katoliške univerze v Duquesnu v Pittsburghu na duhovnem vikendu zavzeto premišljevala binkoštni dogodek prve Cerkve. Molili so k Svetemu Duhu, da bi milost prvih binkošti tudi sami doživeli. Prišlo je do izlitja Svetega Duha z manifestacijo karizem, tako kot beremo v Svetem pismu. Za ta dogodek se je v katoliških krogih v ZDA hitro razvedelo in karizmatična molitvena občestva so se razširila po vsej ZDA in nato po vsem svetu. V Sloveniji se občestva Katoliške karizmatične prenove (KKP) zbirajo že več kot štiri desetletja.

    Glavna značilnost Katoliške karizmatične prenove je kristocentričnost, saj je Jezus Kristus začetek in konec vsega, vse milosti prihajajo od Njega. Sledita dva stebra, iz katerih vse izvira: slavilna molitev in izlitje Svetega Duha s karizmami (krst v Svetem Duhu), to je osebno srečanje z živim Bogom, molitev osebne izročitve svojega življenja Gospodu Jezusu Kristusu.

    Koordinatorka slovenske Katoliške karizmatične prenove: Cvetka Ajd

    Odgovori
  2. janezj says:
    7. decembra, 2024 at 9:46

    Papež Frančišek: Angel Gospodov, 8. december 2013

    Na letošnjo drugo adventno nedeljo pride praznik Brezmadežno spočetje Device Marije in zato naš pogled privlači lepota Jezusove Matere, naše Matere. Cerkev z velikim veseljem zre ‘polno milosti’ (Lk 1,28). Začnimo s temi besedami in jo skupaj trikrat pozdravimo ‘polna milosti!. Takšno jo je od prvega trenutka v svojem načrtu ljubezni videl Bog, videl jo je lepo, ‘polno milosti’. Lepa je naša Mati! Marija nas podpira na naši poti proti božiču, saj nas uči, kako živeti ta adventni čas v pričakovanju Gospoda. Saj je ta adventni čas, čas pričakovanja Gospoda, ki nas bo s prazniki vse obiskal, pa tudi vsakega od nas v našem srcu. Gospod prihaja, pričakujmo ga.

    Lukov evangelij nam predstavi Marijo, dekle iz Nazareta, majhnega kraja v Galileji, na robu rimskega imperija in tudi na robu Izraela. In vendar se je na njej, na tem dekletu iz tega majhnega oddaljenega kraja, ustavil pogled Gospoda, ki jo je v naprej izbral za mater svojemu Sinu. Zaradi tega materinstva je bila Marija obvarovana izvirnega greha, torej tistega preloma občestva z Bogom ter z drugimi ter s stvarstvom, ki globoko rani vsako človeško bitje. Ta prelom je bil v naprej ozdravljen v Materi Njega, ki je prišel osvoboditi nas sužnosti greha. Brezmadežna je vpisana v Božji načrt, je sad Božje ljubezni, ki rešuje svet.

    Marija se ni nikoli oddaljila od te ljubezni. Vse njeno življenje, vse njeno bivanje, je ‘da’ tej ljubezni, je ‘da’ Bogu. Gotovo pa za njo ni bilo lahko! Ko jo je angel imenoval ‘polno milosti’ (Lk 1.28), se je ‘zelo vznemirila’, saj se je v svoji človeškosti čutila kot nič pred Bogom. Angel pa jo je potolažil: ‘Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus’ (v. 30). To oznanilo jo je še bolj pretreslo, tudi ker še ni bila poročena z Jožefom, a angel je dodal: ‘Sveti Duh bo prišel nadte… in zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin’ (v. 35). Marija posluša, notranje uboga in odgovori: ‘Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!’ (v. 38).
    Skrivnost tega dekleta iz Nazareta, ki je v srcu Boga, nam ni tuja. Ona ni nekje tam in mi tukaj. Ne, ne, smo povezani. Saj namreč Bog ustavi svoj pogled ljubezni nad vsakim moškim in vsako žensko, z imenom in priimkom. Njegov pogled ljubezni je nad vsakim od nas. Apostol Pavel zatrjuje, da nas je Bog ‘izvolil pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti in brezmadežni’ (Ef 1,4). Tudi nas je od vedno Bog izbral, da bi živeli sveto življenje, osvobojeno greha. To je projekt ljubezni, ki ga Bog obnovi vsakokrat, ko se mu približamo, še posebej v zakramentih.

    S tem praznikom, ko zremo našo Brezmadežno Mater, lepo, priznamo tudi našo najbolj resnično usodo, našo najglobljo poklicanost, da smo ljubljeni ter z ljubeznijo spremenjeni, spremenjeni z Božjo lepoto. Glejmo njo, našo Mater in pustimo, da nas Ona gleda, saj je naša Mati in nas ima tako zelo rada. Pustimo, da nas gleda, da se bomo naučili biti bolj ponižni in tudi bolj pogumni v hoji za Božjo Besedo ter sprejeti nežen objem njenega Sina Jezusa, objem, ki nam daje življenje, upanje in mir.

    Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« (Lk 1,30).

    Odgovori
  3. janez says:
    7. decembra, 2024 at 9:42

    Pridiga 8.12.2024 2. adventna C
    Brezmadežno spočetje Device Marije, slovesni praznik: Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« (Lk 1,30).

    V puščavi pripravite pot Gospodovo. Trije odlomki tri puščave.
    V petnajstem letu cesarja Tiberija je spregovoril Janez, Zaharijev sin.
    Govori nam tudi letos, v 2012. letu po Kristusovem rojstvu, sredi naše puščave.

    »Puščava rase okoli nas, po vsej zemeljski skorji, rase v nas samih s pospeškom nesmisla in s kvadratom časa. Puščava rase, z nezadržno silo prodira v vse pore življenje. Kriza duha prihaja, kriza morale, pameti in splošna kriza. Ekonomska recesijska kriza je samo poledica prej omenjenih kriz. Vendar ne kažimo s prstom na druge, ampak poglejmo vase. V meni leži puščava, prazna in žalostna. V njej vidim sledove ugaslega upanja, vse, kar je bilo, se razblinja. Predani na milost in nemilost načetemu razumu, slučaju, maničnim depresijam, paranoičnim učinkom zgodovine, čakamo zadnji udarec usode. Družba preobilja postaja vsak dan bolj siromašna. Čim bolj smo se zdeli sami sebi veličastni, bolj smo sedaj usmiljenja vredni in klavrni.

    Ni čudno, dovolj dolgo smo se slepili, zdaj, ko smo mislili, da bomo najmočnejši, smo najslabotnejši« (T. Svetina, Ukana 5, 100).

    Morda je res, da mora človek najprej z glavo treščiti v nevidno stekleno steno, da se zave svoje omejenosti; da se znajde sredi neskončnega peska in puščave, sredi usahlih strug, predno se iz njegove duše utrga krik po odrešenju.
    Puščava je kraj, kjer je slišati vpijoči glas, ki pripravlja pot Gospodovo. Ni ga slišati v Tiberijevi palači ali na Cezarjevem dvoru. Bog govori sredi neplodne puščave in ne v parlamentih politične oblasti. Njegov glas je nezamenljiv, popolnoma drugačen in nov. Po besedah prerokov Baruha, Izaija, Pavla, Krstnika … nas kliče: obrnite glave, spremenite smer, spreobrnite se!

    Zravnajte pota, spodkopljite gričevje samozadostnosti in ošabnosti, poravnajte doline vaših depresij in malodušja, zapustite mračne brloge vaših egoizmov . Končajte z življenjem za denar, užitek in zemeljsko slavo. Če vas bo to usmerjalo boste gotovo pokončani. Življenja ne moreš obdržati s prilagajanjem temu svetu, ampak ga izgubiš. Življenje prihaja od Boga.

    Klic vpijočega v puščavi je namenjen nam. Bog je že spregovoril in mu ni treba več korigirati svojih besed in dejanj in se prilagajati zgodovini človeštva. Pač pa se mora človek soočiti s Kristusom; človek mora korigirati zemljevid, ki ga je ustvaril, in se podati na delo, da ustvari novega, sicer bomo pokončani.

    Kristusov prihod v življenje človeka se razodene po ukinitvi stare zgodovine; po uničenju ustaljenih navad in utrtih stez. Po Kristusovem prihodu nastaja nova geografska karta, nova usmeritev in nov zagon. Nič več ni človekov pogled zagledan v svoj lastni »jaz«, marveč v Njega, ki je sposoben »obrniti našo usodo, kot hudoumike v južni deželi«.
    Tudi ni važno, da se spremeni družba, ampak da se spremenimo-spreobrnemo mi. Nikoli niso ljudje živeli v idealni družbi, vedno pa so se nekateri herojsko svetniško trudili zanjo. Jezusova stvar, lahko postane stvar vsakega izmed nas. Vsak človek se lahko poisti s Kristusom, kot je to izrekel veliki Origen v svojem komentarju k Lukovemu evangeliju:
    »Kakšno korist imaš od tega, če je nekdaj Kristus prišel med nas telesno, pa ni prišel tudi v Tvojo dušo? Molimo torej, da bi se njegov prihod v nas dogodil vsakega dne in da bi lahko rekli: ,Živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus’ (Gal 2, 20).«

    Puščava, v katero smo ujeti, ni usodna nujnost. Krščansko upanje sloni na veri, da je Bog na delu. Zgodovina sveta ni slepa ulica. Naše krhko in omejeno upanje je lahko na preizkušnji, toda Božji odrešenjski načrt, ki končno vanj zaupamo, obsega vso zgodovino.

    Sedaj sejemo v solzah, a bomo želi v radosti. Takrat, ko bomo z rešenimi sionskimi jetniki, v radostnih pesmih oznanjali narodom: »Velike reči je Gospod storil za nas« (Ps 125).

    Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

    Odgovori
  4. Miro says:
    6. decembra, 2024 at 12:51

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

    OPOMINJAMO VAS, BRATJE: OPOZARJAJTE TISTE, KI NOČEJO DELATI, TOLAŽITE MALODUŠNE,
    PODPIRAJTE SLABOTNE, BODITE POTRPEŽLJIVI Z VSEMI. (1 Tes 5,14)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=2080&t=5#Mo%E8ni+in+%9Aibki

    BOŽJE USMILJENJE, V SPREOBRNJENJU GREŠNIKOV, ZAUPAMO VATE!

    Odgovori
    • Miro says:
      6. decembra, 2024 at 12:54

      ELIZEJ: “POSLUŠAJTE GOSPODOVO BESEDO!”
      (2 Kr 7,1)

      BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      Odgovori
  5. janez says:
    6. decembra, 2024 at 12:45

    Kateheza papeža Frančiška: V molitvi ni prostora le za ‘jaz’. Vedno je ‘ti’ in ‘mi’

    V molitvi ni prostora za ‘jaz’. Vedno je ‘ti’ in ‘mi’. Jezus ne želi hinavščine
    »Jezus je rekel: Kadar moliš, pojdi v tišino svoje sobe, odmakni se od sveta in se obrni na Boga z ‘Oče!’. Jezus želi, da njegovi učenci ne bi bili kakor hinavci, ki molijo zravnani in stoje na trgih, da bi jih drugi ljudje občudovali (glej Mt 6,5). Jezus ne želi hinavščine. Resnična molitev je tista, ki se opravlja v skritosti zavesti, v srcu: je nedoumljiva in vidna samo Bogu. Jaz in Bog. Izogiba se lažnosti: pred Bogom se je nemogoče pretvarjati … Pred Bogom nobena prevara nima moči. Bog nas pozna … ne moremo se pretvarjati. Na začetku pogovora z Bogom je tihi pogovor, kakor ko se srečata pogleda dveh oseb, ki se ljubita: človek in Bog prekrižata pogleda in to je molitev. Gledati Boga in pustiti, da te Bog gleda – to pomeni moliti.

    Ne ‘jaz’, ampak ‘ti’ in ‘mi’
    Čeprav je učenčeva molitev v celoti zaupna, nikoli ne pade v osebnostno intimo ali intimizem. V skritosti vesti, kristjan ne pusti sveta zunaj pred vrati svoje sobe, ampak v srcu nosi osebe in situacije, probleme in mnoge druge stvari, vse jih prinaša v molitev. V molitvi Očenaš ‘nekaj manjka’, manjka ena beseda, ki pa se v današnjem času zelo poudarja: to je beseda ‘jaz’. Jezus nas uči moliti na način, da bi imeli na ustnicah predvsem ‘ti’, kajti krščanska molitev je pogovor: posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja. Ne moje ime, moje kraljestvo, moja volja. Ne jaz. Zatem preide na ‘mi’. Ves drugi del Očenaša se nanaša na prvo osebo množine: daj nam naš vsakdanji kruh, odpusti namnaše dolge, ne zapusti nas v skušnjavi, reši nas hudega. Tudi najosnovnejše človekove prošnje, kakor je za hrano, so v množini. V krščanski molitvi nihče ne prosi kruha samo zase: daj mi danes kruh, ampak pravi daj nam, za vse uboge tega sveta.

    V molitvi k Bogu ni prostora za individualizem
    Zakaj je temu tako? Ni prostora za individualizem v pogovoru z Bogom. Nobenega razkazovanja svojih problemov, kakor da bi bili mi edini na svetu, ki trpimo. Ni molitve k Bogu, ki ne bi bila molitev ene same skupnosti bratov in sester, nas. Smo namreč v skupnosti, smo bratje in sestre, smo ljudstvo, ki moli, smo mi. Nasprotno od ‘jaz’ ni ‘ti’ – to je namreč začetek vojne. Nasprotno od ‘jaz’ je ‘mi’ – tukaj je mir. Kristjan v molitvi prinaša pred Boga vse težave, ki jih živijo osebe ob njem. Ko pride večer, pripoveduje Bogu o bolečinah, ki jih je srečal v tem dnevu, predenj postavi mnoge obraze, prijateljske in tudi sovražne, ne napodi jih kakor nevarne motnje. Če se kdo ne zaveda, da so okoli njega mnogi ljudje, ki trpijo, če ga ne ganejo solze ubogih, če se je navadil na vse, to pomeni, da je njegovo srce iz kamna. V tem primeru je dobro prositi Gospoda, naj se nas dotakne s svojim Svetih Duhom in omehča naše srce. ‘Omehčaj, Gospod, moje srce. Gospod, omehčaj moje srce, da bom zmogel razumeti in bom sprejel probleme in bolečine drugih.’ Kristus ni šel nepoškodovan mimo trpljenja sveta. Vsakokrat ko je zaznal osamljenost, bolečino telesa ali duha, je začutil veliko sočutje. Sočutje je ključna beseda v evangeliju: je to,zaradi česar se dobri Samarijan približa ranjenemu človeku ob cesti, nasprotno od tistih, ki so imeli otrdelo srce.

    Oče ljubi vse
    Lahko se vprašamo: Ko molim, ali se odprem za krik mnogih bližnjih in oddaljenih oseb? Ali pa mislim, da je molitev neke vrste anestezija, ko sem lahko miren? V tem primeru sem žrtev strašne dvoumnosti in moja molitev zagotovo ni več krščanska. Kajti tisti ‘mi’, ki nas ga je naučil Jezus, mi preprečuje, da bi bil v miru sam; daje mi namreč, da čutim odgovornost za moje brate in sestre. So ljudje, ki navidezno ne iščejo Boga, a Jezus nam pravi, naj molimo tudi za njih, kajti Bog išče te osebe bolj od vseh ostalih. Jezus ni prišel zaradi zdravih, ampak zaradi bolnih, zaradi grešnikov (glej Lk 5,31). Prišel je za vse, kajti kdor misli, da je zdrav, to v resnici ni. Če si prizadevamo za pravičnost, ne mislimo, da smo boljši od drugih. Oče daje vziti soncu nad dobrimi in slabimi (glej Mt 5,45). Oče ljubi vse. Učimo se od Boga, ki je vedno dober do vseh, nasprotno od nas, ki zmoremo biti dobri samo do nekaterih, ki so nam všeč.

    Bratje in sestre, pravični in grešniki, vsi smo od Boga ljubljeni bratje in sestre. Ob zatonu življenja bomo sojeni po ljubezni, po tem, kako smo ljubili. Ne samo čustvena ljubezen, ampak sočutna in konkretna, v skladu z evangeljskim pravilom: ‘Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili’ (Mt 25,40).«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI., Vatikan, 13.2.2019)

    Odgovori
  6. Miro says:
    6. decembra, 2024 at 12:34

    SLEPCA STA VPILA: »DAVIDOV SIN, USMILI SE NAJU!«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 9,27-31)

    Tisti čas je Jezus odhajal, za njim pa sta šla dva slepa in vpila: »Davidov sin, usmili se naju!« Ko je dospel v hišo, sta slepa stopila k njemu in Jezus ju je vprašal: »Ali verujeta, da morem to storiti?« »Da, Gospod,« mu odgovorita. Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: »Zgôdi se vama po vajini veri!« In odprle so se jima oči. Jezus pa jima je strogo naročil: »Glejta, da nihče ne zve!« Toda ko sta odšla, sta ga razglasila po vsej tisti deželi.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Mt%209%2C27-31

    Odgovori
    • Miro says:
      6. decembra, 2024 at 12:35

      JEZUS OZDRAVI DVA SLEPA, KI KRIČITA

      Slepa kričita Jezusu, naj se ju usmili. Ko izpovesta vero vanj, ju ozdravi.

      Ljudje imamo veliko vrst slepote, pa jih ne vidimo, ali pa se bojimo prositi Jezusa za ozdravljenje. Ali poznam svoje slepote? Prosim Jezusa, naj me obda z ljubeznijo in razsvetli mojo notranjost?

      Jezusovo zdravljenje je vedno veliko globlje od telesnega vida oči. V slepima Jezus prebudi oči vere. »Ali verujeta, da morem to storiti?«, ju vpraša Jezus. »Da, Gospod,« mu odgovorita. Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: »Zgôdi se vama po vajini veri!« In odprle so se jima oči. Vera torej odpira oči slepim. Še pomembneje pa je, da se oči odprejo veri za zrenje Božje lepote. Zato pravi psalm: »Gospod je moja luč!«

      Prosimo ga, da razsvetli naše oči srca, obnovi našo vero, da bomo lahko videli in prepoznavali njegovo delovanje med nami.

      Vera odpira oči. Kristusovo usmiljenje, njegovo srce, ki ga žene k bednim, pa naredi čudež. Današnje bogoslužje nam kaže odnos med očmi in srcem.

      Za videti potrebujemo srce. Vidimo le tisto, k čemur teži naše srce. Slepi pa smo za vse tisto lamor ni usmerjeno naše srce. Iz različnih razlogov zaprto srce nam neštetokrat zaslepi oči! Če nas žene oholost in sebičnost, bomo videli le krivice, ki smo jih pretrpeli. Videli bomo samo napake drugih, njihovih dobrih lastnosti pa ne. Slepi smo zato, ker naše srce ni spreobrnjeno. Potrebno je ozdravitve. Zato pravi Jezus: srečni, čisti v srcu.

      Pri verskih stvareh smo vsi do neke mere slepi. A če dopustim Jezusu, da se dotakne mojega srca, mi bo pomagal lažje videti svojo pot do srca. Slepa moža sta imel vero v Jezusovo moč zdravljenja. Sem kdaj okusil-a Jezusovo moč notranjega ozdravljenja?

      Vera pa pride po poslušanju in razmišljanju (‘prežvekovanju’) Božje besede, ko jo sprejmemo oz. vtisnemo v svoje srce, v našega notranjega človeka.

      Prosimo Gospoda, da nam da svoje srce, ki bo odprto ubogim in ponižnim. Le tako bomo lahko sodelovali z Njim pri njegovem načrtu ljubezni in pravičnosti za vse nas.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/12/06/petek-6-december-2024-jezus-ozdravi-dva-slepa-ki-kricita/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      Odgovori
  7. Miro says:
    6. decembra, 2024 at 9:46

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

    BODITE VSI SLOŽNI, SOČUTNI, LJUBITE BRATE, BODITE USMILJENI IN PONIŽNI.
    (1 Pt 3,8)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=1+Pt+3%2C8&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  8. Miro says:
    6. decembra, 2024 at 9:44

    “HVALEŽNOST JE ENO IZMED GLAVNIH ZDRAVIL ZOPER NAPUH” (Božje okolje 01/2023, Aleteia, 24/01/24)

    TRDA JE POT DO PONIŽNOSTI. POGOVOR Z JEZUITOM P. JANEZOM POLJANŠKOM O NAPUHU IN ZDRAVILIH ZANJ

    Odlomek iz pogovora:

    SE NAPUH LAHKO PREPLETE TUDI Z NAŠIMI NOTRANJIMI RANAMI, NEODPUŠČANJEM? TEŽKO JE DRUGEMU PRIZNATI, DA NISMO DELALI PRAV; DA SMO SE MOTILI …

    V ozadju je naše veliko vprašanje, ki nas spremlja že od rojstva: Ali smo kaj vredni? Rane, ponižanja, krivice nam jemljejo občutek, da smo dragoceni in ljubljeni. Težko je živeti v zavesti, da smo neljubljeni, nesprejeti, nezaželeni itd. Če bomo poleg tega še priznavali svoje grehe in napake, bo ta zavest še težja. Drugi nas res ne bodo marali, si mislimo, zato ne odpiramo svojih slabosti in občutij, ki nas težijo.

    Rešitev je v tem, da poglabljamo in se utrjujemo v zavesti, kdo smo v resnici. To nam je razodeto v Božji besedi, v zakramentih, v Cerkvi: Božji izvoljenci smo, sveti in ljubljeni …

    Celoten pogovor na: https://si.aleteia.org/2024/01/24/hvaleznost-je-eno-izmed-glavnih-zdravil-zoper-napuh

    JEZUS, KROTKI IN IZ SRCA PONIŽNI, UPODOBI NAŠE SRCE PO SVOJEM SRCU!

    Odgovori
  9. janez says:
    6. decembra, 2024 at 9:30

    Papež: V adventu iskati mir v duši, v družini, na svetu
    Papež Frančišek je med jutranjo mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma sv. Marte, dejal, da je advent čas, primeren za ustvarjanje miru v svoji duši, v družini in na svetu. Delati mir pomeni posnemati Boga, postati ponižni in ne slabo govoriti o drugih.

    Andreja Červek – Vatikan
    Papež Frančišek se je pri homiliji oprl na današnje berilo iz Izaija (Iz 11,1-10) in na odlomek iz Lukovega evangelija (Lk 10,21-24). V Izaijevih besedah se nahaja obljuba, kako bo, ko bo prišel Gospod: prinesel bo mir. Prerok uporablja nekoliko idilične podobe, a lepe: volk bo prebival skupaj z jagnjetom, panter bo ležal s kozličkom, majhen deček jih bo vodil. To pomeni, da bo Jezus prinesel mir, ki bo spremenil življenje in zgodovino. Zato se ga tudi imenuje Knez miru, saj prihaja, da nam dá ta mir.

    Prosimo za mir v duši
    Adventni čas je torej čas, da se pripravimo na prihod Kneza miru, je nadaljeval papež. Je čas, da se pomirimo, da se spravimo. Najprej gre za pomiritev s sabo, za pomiritev duše. Pogostokrat nimamo miru, ampak nemir, tesnobo, brezup. Gospod pa nas sprašuje: »Kako je danes tvoja duša? Je v miru?« Če ni, prosimo Kneza miru, naj nam podeli mir, da bi se lahko pripravili na srečanje z Njim. Navajeni smo gledati duše drugih, je pripomnil Frančišek, a glejmo raje svojo dušo.

    Mir v družini
    Treba je tudi pomiriti svoj dom, svojo družino. Obstaja veliko žalosti, veliko bojev, veliko malih vojn, veliko razdvojenosti v družinah, pri čemer je papež povabil, naj se vprašamo, ali je v naši družini mir ali vojna, ali obstajajo spori, ali obstajajo zidovi, ki nas ločujejo, ali pa mostovi.

    Oblikovalci miru
    A mir je treba narediti tudi v svetu, kjer je veliko vojn: imamo veliko vojn, razdorov, sovraštva, izkoriščanja. Papež je zastavil vprašanje: »Kaj jaz naredim, da pomagam k miru na svetu? Kaj naredim za mir v skupnosti, v šoli, na delovnem mestu? Imam vedno kakšen izgovor, da vstopim v vojno, da sovražim, slabo govorim o drugih? To so vojne. Sem prizanesljiv? Si prizadevam graditi mostove? Ne obsojam? Tudi otroke vprašajmo: ‘Kaj si počel v šoli? Ko je nek sošolec ali sošolka, ki ti ni všeč, ki je nekoliko odvratna ali slabotna, jo napadam ali pa delam mir? Poskušaš ustvarjati mir? Odpuščaš?’ Oblikovalci miru,« je poudaril papež. »Potreben je ta čas adventa, čas priprave na prihod Gospoda, ki je Knez miru.«

    Postati mali
    Mir se vedno širi, nikoli ni pri miru, je rodoviten. Začne se v duši in se potem, ko je vse pomiril, vrne v dušo. Papež je izpostavil: »Delati mir pomeni nekoliko posnemati Boga. Ko se je Bog hotel pomiriti z nami in nam je odpustil, nam je poslal svojega Sina, da bi naredil mir, da bi bil Knez miru. Jezus nam v evangeliju pravi, kakšna mora biti drža za oblikovanje miru: ‘Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim.’ Nisi študiral, nisi pameten … postani mali, postani ponižen, postani služabnik drugih. Postani mali in Gospod ti bo dal razumeti, kako ustvarjati mir, in dal ti bo moč, da ga boš ustvarjal.«

    Nikoli raniti drugega
    Papež Frančišek je povabil, naj bo naša molitev v tem adventnem času molitev za mir, da bi živeli mir v svoji duši, družini, skupnosti: »Vsakokrat ko vidimo, da obstaja možnost za majno vojno, doma, v srcu, v šoli, v službi, se zaustavimo in poskušajmo narediti mir. Nikoli, nikoli raniti drugega, nikoli. In kako to narediti? Ne govoriti slabo o drugih. Naj nam Gospod pripravi srce za rojstvo Kneza miru. A pripravi tako, da bomo mi naredili svoj del: pomirili svoje srce, svojo dušo, pomirili svojo družino, ustvarili mir v šoli, v skupnosti, na delovnem mestu. Moški in ženske miru.«

    Torek, 4. december 2018, 11:59

    https://www.vaticannews.va/sl/papez-francisek/masa-v-sv-marti/2018-12/papez-v-adventu-iskati-mir-v-dusi.html

    Odgovori
  10. Miro says:
    5. decembra, 2024 at 19:50

    VSAK, KDOR POSLUŠA TE MOJE BESEDE IN JIH SPOLNJUJE, BO PODOBEN PAMETNEMU ČLOVEKU, KATERI SI JE POSTAVIL HIŠO NA SKALO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 7,21.24-27)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: »Gospod, Gospod«, temveč kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.

    Vsak, kdor posluša te moje besede in jih spolnjuje, bo torej podoben pametnemu človeku, kateri si je postavil hišo na skalo. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter se zagnali v ono hišo: in ni padla, zakaj imela je temelj na skali. Vsak, kdor posluša te moje besede in jih ne spolnjuje, pa bo podoben nespametnemu možu, kateri si je postavil hišo na pesek. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter butnili v ono hišo: in padla je in njena podrtija je bila velika.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Mt%207%2C21.24-27

    Odgovori
    • Miro says:
      5. decembra, 2024 at 19:52

      GRADNJA HIŠE

      Vsi gradimo hišo. Vsi gradimo svoje življenje. In to počnemo v glavnem s svojimi odločitvami. Vsaka obveza, ki jo sprejmemo, vsako prijateljstvo, ki ga sklenemo, vsaka sposobnost, ki si jo pridobimo in jo negujemo ali pa zanemarimo, vsaka obljuba, ki jo izpolnimo ali prelomimo, vse to postaja del naše hiše.

      In kakovost naših odločitev in izbir odloča o kakovosti našega značaja. Vsak je odgovoren za svojo hišo in ne za hišo koga drugega. Toda to nekako težko sprejmemo. Poskušamo najti koga, ki bi prevzel odgovornost namesto nas.

      Toda ne glede na vse naše poskuse, da se izognemo tej odgovornosti, vsi gradimo hišo. Ni druge možnosti. Gradimo svoje življenje.

      Še ena skupna značilnost je: vsakega človeka doleti vihar. Pravzaprav je Jezus zelo jasen glede tega. Jezus želi poudariti, da to ni zgodba o tem, kako se izogniti viharju.

      Bolezen. Ločitev. Smrt. Finančne težave. Karkoli. Vse to so nevihte, ki nas doletijo.

      Vihar pokaže trdnost hiše. Temelj hiše ni ravno veličastna stvar. Nihče, ki pride v vaš dom, ne reče: “O, kako veličasten temelj imate!” Pravzaprav se ga niti ne zavedamo. Vse do nevihte.

      In to nas pripelje do razlike v Jezusovi zgodbi. Vsak gradi hišo. In vsak se sooči z viharjem. Vprašanje je, na čem gradimo svojo hišo? Na pesku ali na skali? Kaj je tisto, na kar se v življenju zanašate?

      Jezus je rekel, da je neumno graditi na pesku. To pomeni: zaupati v nekaj, kar vam v življenjskih viharjih ne more dati opore je hazardiranje, da vam bo karkoli drugega, razen življenja v skladu z Božjo modrostjo, močjo in skrbjo prineslo zadovoljstvo.

      Človek, ki je gradil na pesku, si je zagotovil svoj propad. Zapazimo, da ga Jezus ne imenuje “hudoben” – torej ne gre za nekoga, ki bi namenoma naredil kaj slabega. Jezus ga imenuje “neumen”

      Nihče se ne odloči za povprečno življenje. Noben par se ne poroči s ciljem, da se bo nekega dne ločil. Nihče ne goji nezadovoljstva zato, ker upa, da bo postal zagrenjen. Preprosto zgodi se. Teolog Neil Plantinga piše: “Greh je napačen in neumen. Kjer koli se dogajajo neumnosti, ima greh glavno vlogo. Greh je najveličastnejši primer neumnosti. Greh je napačen recept za dobro zdravje; greh je napačno gorivo v rezervoarju; greh je napačna pot, ki naj bi nas pripeljala domov. Z drugimi besedami, greh je jalov.”

      Ker nas Jezus ljubi, nas tudi poučuje. Neumnim gradbenikom je prišel ponudit zanesljiv temelj in varno zavetišče. Prišel nas je naučit kako naj živimo. In najboljša priložnost, ki jo bomo kdaj koli imeli je, da svoje življenje zgradimo na njegovem nauku o Bogu in o svetu. Za gradbenike kot smo mi, je vsaka Jezusova beseda darilo ljubezni.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/12/05/cetrtek-5-december-2024-gradnja-hise/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja