Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.958 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    13. decembra, 2024 at 9:12

    KAJ CERKEV UČI O OBREKOVANJU? (Aleteia, 19/05/22)

    KATOLIŠKA CERKEV NASPROTUJE SLEHERNI OBLIKI OBREKOVANJA IN ZAGOVARJA DOSTOJANSTVO VSAKEGA ČLOVEKA

    Katoliška cerkev glede obrekovanja zagovarja Jezusov nauk in si prizadeva pri vsakem posameznem človeku poudarjati njegovo dostojanstvo.

    Katekizem Katoliške cerkve obrekovanje uvršča med kršitve osme Božje zapovedi.

    Kristusovi učenci so “oblekli novega človeka, ki ga je Bog ustvaril v resnični pravičnosti in svetosti” (Ef 4,24). “Zato proč z lažjo” (Ef 4,25), “znebite se vsake hudobije in zvijačnosti, hinavščine in nevoščljivosti in vsakršnega obrekovanja.”

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2022/05/19/kaj-cerkev-uci-o-obrekovanju

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:
      13. decembra, 2024 at 9:14

      Preberite še prispevek z naslovom:

      NAMESTO OPRAVLJANJA IN OBREKOVANJA RAJE STORITE TOLE:

      NEKAJ NAMIGOV, S KATERIMI SE BOMO IZOGNILI OPRAVLJANJU IN
      OBREKOVANJU

      https://si.aleteia.org/2020/03/18/namesto-opravljanja-in-obrekovanja-raje-storite-tole

      Odgovori
    • Hvala says:
      13. decembra, 2024 at 11:54

      Ja, OBREKOVANJE lahko povzroči duhovno smrt človeku.

      POD OPRAVLJANJE SODI TISTO, KAR NEKDO ŠIRI, ČEPRAV JE RES.

      VENDAR KAJ JE RESNICA? To je vprašal Pilat Jezusa?

      KAKO ČLOVEK VE, KAJ JE RES IN KAJ NE, PA GOVORI O DRUGEM?

      TUDI, ČE GOVORI “RESNICO”, KAKOR MOGOČE RAZMIŠLJA, NE VE RESNICE, KER V SRCE ČLOVEKA VIDI SAMO BOG IN ZA NASTALE POLOŽAJE V ŽIVLJENJU ČLOVEKA VE SAMO BOG, KI VIDI VSE IN VSE VE.

      Zato sama smatram to tudi obrekovanje, KER ČLOVEK NE VE KAJ JE RESNICA. Tudi, če bi tisti človek sam povedal o sebi, nobeden ne ve, če je govoril resnico, morda niti sam ne ve.

      Vsako tako početje je “KOT BI ČLOVEKA PREBADALI Z NOŽEM,” v njegovo dušo.

      Favstina Kowalska je o tem povedala primer, kako je človek skoraj izkrvavel, KER SO GOVORILI O NJEM in je to slišal.

      Razumem da vsakega človeka kdaj zanese, da blebeta o drugem-ogovarja, VENDAR JE REŠITEV ZA TO.

      V SPOVEDNICI, PRI USMILJENJEM JEZUSU. Človek dela sam sebi globoke rane, JEZUS PA OZDRAVLJA.

      Potrebno se je odpovedati zlu in ko pride do padca, da se stalno ponavlja obrekovanje ljudi, JE POTREBNO STALNO HODIITI K SPOVEDI, KER ZA VSAK OBISK V SPOVEDNICI-PRI USMILJENEM JEZUSU, SE ZMANJŠA NAGNJENOST K TEMU GREHU, KO GA IZPOVEMO GOSPODU IN RESNIČNO OBŽALUJEMO.

      Nekega dne bo GOSPOD OSVOBODIL ČLOVEKA TUDI TEGA HUDEGA GREHA, NAGNJENOSTI IN POSLEDIC OBREKOVANJA, ČLOVEK NE BO VEČ SUŽENJ TEGA GREHA. TO DELA JEZUS!

      Potrebno je krotiti svoje strasti. JEZUS JE REKEKL, DA SE JE POTREBNO GREHU UPRETI DO KRVI!

      Odgovori
  2. Miro says:
    12. decembra, 2024 at 12:19

    KDOR IMA UŠESA, NAJ POSLUŠA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 11,11-15)

    Tisti čas je rekel Jezus množicam: Resnično povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal nobeden večji ko Janez Krstnik; kdor pa je najmanjši v nebeškem kraljestvu, je večji od njega. Od dni Janeza Krstnika doslej nebeško kraljestvo trpi silo in silni ga otemajo. Kajti vsi preroki in postava do Janeza so napovedovali; in če hočete priznati: on je Elija, ki mora priti. Kdor ima ušesa, naj posluša.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Mt%2011%2C11-15

    Odgovori
    • Miro says:
      12. decembra, 2024 at 12:20

      ELIJA BO PRIŠEL IN JE ŽE

      Elija je v Svetem pismu predstavljen kot mož kristalno čiste vere. V njegovem imenu, ki pomeni ›Jahve je Bog‹, je zaobjeta skrivnost o njegovem poslanstvu. Tak bo vse življenje: nepodkupljiv mož, nezmožen bednih kompromisov. Njegov simbol je ogenj, podoba očiščujoče sile Boga. On sam bo kot prvi postavljen na preizkušnjo in ostal bo zvest. Je zgled vseh ljudi vere, ki poznajo skušnjave in trpljenje, a nikoli ne popustijo pred idealom, za katerega so rojene.

      Molitev je limfa, ki neprestano hrani njegovo življenje.

      Elija je mož življenja globokega odnosa z Bogom, molitve in premišljevanja ter istočasno aktivnega življenja, zaskrbljen ob dogodkih svojega časa.

      Kako zelo mi vsi potrebujemo goreče kristjane, ki bi pred osebami z vodstvenimi odgovornostmi ukrepali z Elijevim pogumom in bi rekli: »Tega ne smete narediti! To je umor!« Potrebujemo Elijevega duha. S tem nam Elija pokaže, da v življenju človeka, ki moli, ne sme biti dvoličnosti. To pomeni postaviti se pred Gospoda in iti v srečanje z brati, h katerim on pošilja. Molitev ni zapreti se z Gospodom in si zamaskirati dušo – ne, to ni molitev. To je hlinjenje molitve. Molitev je, da se soočamo z Bogom in pustimo, da smo poslani služit bratom.

      Strani Svetega pisma nam pustijo predvidevati, da je tudi Elijeva vera poznala napredek: tudi on je rasel v molitvi, počasi jo je prečistil. Božje obličje je postalo bolj bleščeče, medtem ko je hodil. Vse do vrhunca v tisti izjemni izkušnji, ko se je Bog pokazal Eliju na gori Horeb. Ne pokaže se v silovitem viharju, ne v potresu in ne v uničevalnem ognju, temveč v »šepetu lahnega vetriča. Bog pride naproti utrujenemu možu, ki je mislil, da mu je spodletelo na vseh ravneh, in s tistim lahnim vetričem, z glasom rahlega šepeta, povrne njegovemu srcu tišino in mir.

      To je Elijeva zgodba, a zdi se, da je zapisana za vse nas. V kakšnem jutru ali večeru se lahko čutimo nekoristne in same. In takrat bo molitev prišla in potrkala na vrata našega srca. Tega nas uči Elijev zgled.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/12/12/cetrtek-12-december-2024-elija-bo-prisel-in-je-ze/

      Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

      Odgovori
      • Miro says:
        12. decembra, 2024 at 12:21

        GUADALUPSKA MATI BOŽJA

        MEHIŠKO SVETIŠČE GUADALUPSKE MATERE BOŽJE JE ENO NAJBOLJ OBISKANIH ROMARSKIH SREDIŠČ NA SVETU.

        GUADALUPE (CUATLAXUPEH) V IZVIRNEM AZTEŠKEM JEZIKU POMENI »TISTA, KI KAČI STRE GLAVO«.

        Začetek guadalupske Marijine božje poti blizu mehiškega glavnega mesta na griču Tepeyac se je začel z Marijinimi prikazovanji leta 1531. Tu se je od 9. do 12. decembra Marija štirikrat prikazala sedeminpetdesetletnemu domačinu sv. Juanu Diegu (goduje 9. decembra) in prosila, naj škof na tem kraju njej v čas zgradi cerkev. Škof je šele po očitnem znamenju začel verjeti Diegovim besedam in tu postavil Marijino svetišče, ki so ga kasneje povečali. Bazilika de Nuestra Señora Guadalupe je danes najbolj obiskan romarski kraj v Latinski Ameriki in eden najbolj obiskanih romarskih središč na svetu, saj jo vsako leto jo obišče okrog dvajset milijonov romarjev.

        ZAVETNICA

        Marijino prikazanje sv. Juanu Diegu je precej doprineslo k širitvi krščanstva v Latinski Ameriki. Guadalupsko Devico Marijo je Cerkev najprej razglasila za Zavetnico Latinske Amerike, kasneje za Cesarico vse Amerike in za Nebeško misijonarko novega sveta. Leta 1999 ji je nadela še ime Zaščitnica nerojenih otrok.

        Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/svetisce-guadalupske-matere-bozje/2024-12-12/

        Guadalupska Mati Božja, prosi za nas!

        Odgovori
  3. Miro says:
    12. decembra, 2024 at 12:16

    “HVALEŽNOST JE ENO IZMED GLAVNIH ZDRAVIL ZOPER NAPUH” (Božje okolje 01/2023, Aleteia, 24/01/24)

    TRDA JE POT DO PONIŽNOSTI. POGOVOR Z JEZUITOM P. JANEZOM POLJANŠKOM O NAPUHU IN ZDRAVILIH ZANJ

    Odlomek iz pogovora:

    KAKO RAZLOČITI GREH NAPUHA OD UPRAVIČENEGA SAMOSPOŠTOVANJA ALI PONOSA ZARADI NEKEGA DOSEŽKA? ISKRENO VESELJE ZARADI POHVALE VERJETNO ŠE NI NAPUH, KAJNE?

    Napuh izhaja iz slabe, lažne podobe, ki jo imamo o Bogu in o sebi. Če je ta podoba prečiščena, pristna, bomo znali z veseljem in hvaležnostjo sprejemati tudi svoje dosežke. Do takšne pristne podobe nam seveda pomaga Božji pogled ljubezni, ki pa nas dosega tudi po bližnjih. Bog nam daje darove, po katerih nam govori: “Ti si dragocen, ti si ljubljena, rad te imam.” Ko smo enkrat slišali to Božje ljubezensko šepetanje, so darovi opravili svoje poslanstvo, lahko se poslovimo od njih. Če se darovi morda pokvarijo, je Božji nagovor še vedno veljaven in dragocen.

    Celoten pogovor na: https://si.aleteia.org/2024/01/24/hvaleznost-je-eno-izmed-glavnih-zdravil-zoper-napuh

    JEZUS, KROTKI IN IZ SRCA PONIŽNI, UPODOBI NAŠE SRCE PO SVOJEM SRCU!

    Odgovori
  4. janez says:
    12. decembra, 2024 at 10:03

    Molitev v negotovosti: Oče, pred Tvojimi Vrati stojim. Ali Mi res Dovoliš in Želiš, da vstopim k Tebi?

    Oče, pred vrati stojim. Ali res želiš, da vstopim?
    Gospod, vedno si bil moj vodnik, vedno si me spremljal. Konec koncev, če ne bi bil navzoč v mojem življenju, potem danes ne bil stal/a tukaj.
    In Ti me vidiš, Ti me gledaš. Prav zdaj, ta trenutek stojiš ob meni, kot ljubeč Oče, kot dober Brat, kot najboljši Prijatelj.
    Želiš mi dobro. Mogoče pa prav zato nočeš namesto mene odpreti teh vrat, ker želiš, da to storim sam/a in potrdim in utrdim zaupanje v Tebe.
    Gospod, ne vem, ali so vrata zaklenjena ali odklenjena, vem samo to, da so zaprta in da jaz želim vstopiti skoznje.
    Ampak, Bog, ali je samo moja želja dovolj, da jih odprem in vstopim? Kaj pa če to sploh ni Tvoja volja, kaj pa če si Ti tega ne želiš zame?

    Ja, vem, Oče. Ja, vem Jezus. Saj si mi že povedal. Ob meni boš, tudi potem, ko bom prijel/a za kljuko. Ob meni boš tudi potem, ko bom preveril/a ali so vrata pod ključem. In še vedno boš stal ob meni, ko jih bom odprl/a in pokukal/a notri. In končno, skupaj z menoj boš stopil skoznje in ostal ob meni, tudi če me zagrne tema in se znajdem pred prepadom. Povsod si…in blizu si mi…v meni si!
    In vem tudi to, da nikoli ne bom izkusil/a tega, kar je na drugi strani, če sam/a ne bom naredil/a koraka v neznano. Če se bom obrnil/a stran, se bom vedno spraševal/a ali sem storil/a prav. In si mogoče celo očital/a, da nisem imel/a dovolj poguma in zaupanja.
    Ti pač ne boš naredil tega koraka namesto mene. Zakaj pa si mi potem dal svobodno voljo? Zakaj pa si mi dal razum, če ne zato, da se učim iz svojih napak in na tak način rastem v svobodi in prepoznavanju Tvoje volje.
    Vem, vem, želiš si, da odprem vsaka vrata, pred katera me pripelješ. Včasih zato, ker mi želiš podariti nekaj novega in boljšega, včasih pa zato, ker želiš, da preverjam svojo notranjo svobodo, vero in zaupanje v Tebe. Kam pa naj grem Gospod Bog, ki imaš Besede Večnega Življenja!?
    Zdaj vem. Želiš si, da odprem tudi ta vrata. Tako negotov/a sem. Obotavljam se, ampak moč mi dajeta Tvoj blagi, a odločni pogled, Tvoja modrost in Tvoja neskončna ljubezen do mene. Ne boš me zapustil, to vem zagotovo. Ob meni boš vedno, ker si moj Oče. In vodil me boš vedno in povsod.
    Glej, Jezus, ni potrebno veliko, da primem za to kljuko in jo obrnem navzdol. Še malo in videl/a bom, kaj si mi namenil tokrat.
    Ljubim te in hvala Ti za vodstvo, usmiljenje in Ljubezen!
    Amen

    Vir molitve Operando na medmrežju: https://operando.org/oce-pred-vrati-stojim-ali-res-zelis-da-vstopim/

    Odgovori
  5. Miro says:
    11. decembra, 2024 at 19:35

    JEZUS VABI K SEBI VSE, KI SE TRUDIJO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 11,28-30)

    Tisti čas je Jezus spregovoril: Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas
    bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen,
    in našli boste mir svojim dušam. Zakaj moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Mt%2011%2C28-30

    Odgovori
    • Miro says:
      11. decembra, 2024 at 19:36

      PRIDITE K MENI VSI

      Evangelij nas vabi k krotkemu in ponižnemu Kristusu, ki ne govori o moči in sili, ampak se predstavi kot eden izmed nas. V tem se najmočnejše izrazi Božje usmiljenje. Hotel je postati kakor mi in z nami deliti našo usodo. Tako dela samo nekdo, ki ima zares rad. Ne gre zgolj za naklonjenost, ampak noro ljubezen, ki nas hoče rešiti, da smo njegovi intimni prijatelji, sogovorniki in sodelavci.

      Maša uresničuje danes in tukaj največje dejanje usmiljenja. Gospod ni vzel nase le našega bivanja, ampak tudi naše trpljenje in našo smrt, sprejel je naše ponižanje in iz njega naredil sredstvo združitve z njegovo Božjo ljubeznijo.

      S smrtjo na križu je Kristus preobrazil naše najtežje ponižanje, ki ga lahko človek doživi, v vir moč in slave. Vse naše življenje je tako preobraženo. Vse kar bi bilo lahko razlog za obup, postane razlog za rast v zaupanju in slavi.

      Ubogi, osamljeni in odrinjeni, ki iščejo pri Bogu zadnjo rešitev, občutijo, kako je lahko križ prijeten in breme lahko. Šele ko se zavedamo, da križa ne nosimo sami, ampak je na drugi strani križa vedno Bog je breme prijetno in lahkoi. Jezus nam je s svojim življenjem pokazal, da mu nobena stiska ni tuja, kajti njegovo srce je mehko in krotko. Vabi nas, naj pridemo k njemu, položimo predenj vse svoje skrbi, svoje bolečine, svojo nemoč ter vse, kar nosimo v svojem srcu, predamo njegovi ljubeči skrbi. Želi nam zmanjšati naše breme, nam pomagati nositi težo življenja. To je mogoče le, če smo sposobni ljubiti z njegovo ljubeznijo ter v vsej ponižnosti in preprostosti navezati odnos z Bogom in sočlovekom. Ljudje okoli nas, naši bratje in sestre v Kristusu, so orodje v njegovih rokah, ko pomagajo človeku v stiski. Ali sem dovolj ponižen in preprost, da me more Bog uporabiti za svoje orodje? Odgovor na to lahko dobim le v globinah svojega srca, ko sem dovolil Bogu, da je vanj posijala njegova milost. Bog zna najti izhod iz brezizhodnosti. On spremeni včerajšnjo temo v jutrišnjo svetlobo in slednjič v žareči jutrišnji dan večnosti.

      V adventnem času smo povabljeni v globoko okušanje njegovega usmiljenja in ljubeče Božje pozornosti, ki prihaja v naše življenje, da deli z nami našo slabotnost, naše ponižanja in stiske. Prihaja, da nas razsvetli s svojo ljubeznijo in naše življenje spremeni v pot k slavi, ljubezni in veselju.

      Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo s ponižnim in preprostim srcem pripravljeni spreti milost, ki nam jo želi podariti. Naj naša molitev, iskren pogovor z Bogom, spreminja svet in vanj prinaša svetlobo Božje ljubezni.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

      Odgovori
  6. Miro says:
    11. decembra, 2024 at 15:08

    “BLAGOR TISTIM, KI DELAJO ZA MIR,
    KAJTI IMENOVANI BODO BOŽJI SINOVI.”
    (Mt, 5,9)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  7. janez says:
    11. decembra, 2024 at 14:59

    Papež Frančišek: Dopustimo, da nas osupne nasmeh Boga, ki ga je prinesel Gospod Jezus

    Nasmeh kot izraz ljubezni in naklonjenosti
    »K temu me je spodbudila ena izmed zadnjih držav, ki sem jih obiskal prejšnji mesec: Tajska. Imenuje se Dežela nasmeha, saj so ljudje tam zelo nasmejani, zanje je značilna posebna prijaznost, zelo plemenita, ki je izpisana v njihovih potezah obraza, ki se odraža v njihovem celotnem načinu vedênja. Ta izkušnja se mi je vtisnila in me spominja na nasmeh kot izraz ljubezni, izraz naklonjenosti, ki je tipično človeški.

    Nasmeh in novorojenček
    Ko gledamo novorojenčka, smo nagnjeni k temu, da se mu nasmehnemo in če se na njegovem majhnem obrazu zariše nasmeh, občutimo preprosto, tudi neposredno čustvo. Otrok odgovori na naš pogled, vendar pa je njegov nasmeh veliko »močnejši«, ker je nov, čist, kakor voda pri svojem izviru, in v nas odraslih ponovno prebudi globoko nostalgijo po otroštvu.

    Jezusov nasmeh zaradi Marijine in Jožefove ljubezni
    To se je zgodilo na edinstven način med Marijo in Jožefom ter Jezusom. Devica in njen mož sta s svojo ljubeznijo storila, da se je na ustih njunega pravkar rojenega otroka prikazal nasmeh. Ko pa se je to zgodilo, sta bili njuni srci napolnjeni z novim veseljem, ki je prišlo iz Neba. In mali betlehemski hlevček je bil kakor razsvetljen.

    Jezus je nasmeh Boga
    Jezus je nasmeh Boga. Prišel je, da bi nam razodel Očetovo ljubezen, njegovo dobroto in prvi način, kako je to storil, je bil ta, da se je nasmehnil svojim staršem, kakor vsak novorojenček na tem svetu. In onadva, Devica Marija in sv. Jožef, sta zaradi njune velike vere znala sprejeti tisto sporočilo, v Jezusovem nasmehu sta prepoznala Božje usmiljenje do njiju in do vseh tistih, ki so pričakovali njegov prihod, prihod Mesija, Božjega Sina, Izraelovega Kralja.

    Gledati Dete Jezusa in čutiti, da se nam Bog nasmehne
    V jaslicah tudi mi podoživimo to izkušnjo: gledati Dete Jezusa in čutiti, da se nam Bog nasmehne; in nasmehne se vsem ubogim na zemlji, vsem tistim, ki pričakujejo zveličanje, ki upajo v bolj bratski svet, kjer ne bi bilo več vojn in nasilja, kjer bi vsak moški ali ženska lahko živela v svojem dostojanstvu Božjega sina in hčere.

    Dopustiti, da nas prenovi nasmeh Deteta Jezusa
    Tudi tukaj, v Vatikanu in v različnih rimskih pisarnah Svetega sedeža, moramo vedno dopustiti, da nas prenovi nasmeh Deteta Jezusa. Dopustiti, da nas njegova neoborožena dobrota očisti ostankov, ki pogosto prekrivajo naša srca in nam preprečujejo, da bi od sebe dali najbolje. Res je, delo je delo, in obstajajo drugi kraji in trenutki, ko se vsak izrazi na polnejši in bogatejši način; vendar pa je tudi res, da v delovnem okolju preživimo precejšen del svojega dneva in prepričani smo, da je kakovost dela povezana s kakovostjo človeških odnosov, načina življenja. To posebej velja za nas, ki delamo v službi Cerkvi in v Kristusovem imenu.

    Ko se je težko nasmehniti, potrebujemo nasmeh Boga
    Včasih se je težko nasmehniti, zaradi različnih razlogov. Tedaj potrebujemo nasmeh Boga: Jezus, samo On, nam lahko pomaga. Samo On je Zveličar in včasih to konkretno izkusimo v svojem življenju.

    Nasmeh Boga nam odvzame lažne gotovosti
    Spet drugič gredo stvari dobro, vendar pa je takrat nevarno, da bi se čutili preveč gotove in bi pozabili na druge, ki so v težavah. Tudi tedaj potrebujemo nasmeh Boga, ki nam odvzame vse lažne gotovosti in nas ponovno privede do zadovoljstva preprostosti in zastonjskosti.

    Dopustimo, da nas osupne nasmeh Boga, ki ga je prinesel Jezus
    Izmenjajmo si torej to voščilo: ko se bomo za božič udeležili bogoslužja in zrli jaslice, dopustimo, da nas osupne nasmeh Boga, ki ga je prinesel Jezus. On sam je ta nasmeh. Kakor Marija, kakor Jožef in betlehemski pastirji, ga tudi mi sprejmimo, dopustimo, da nas očisti in tudi mi bomo lahko drugim prinašali ponižen in preprost nasmeh. Hvala vsem! Ponesite to voščilo svojim dragim doma, posebej bolnim in najstarejšim: naj čutijo nežnost vašega nasmeha. Nasmehniti se je pobožati; pobožati s srcem, pobožati z dušo. In ostanimo povezani v molitvi. Vesel božič!«

    (Papež Frančišek zaposlenim v Vatikanu in njihovim družinam; Vatikan, 21.12.2019).

    Odgovori
  8. Miro says:
    11. decembra, 2024 at 13:30

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

    KRISTUSOVA BESEDA NAJ BOGATO PREBIVA MED VAMI. V VSEJ MODROSTI SE MED SEBOJ
    POUČUJTE IN SPODBUJAJTE. S PSALMI, HVALNICAMI IN DUHOVNIMI PESMIMI V SVOJIH SRCIH
    HVALEŽNO PREPEVAJTE BOGU. (Kol 3,16)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1451&t=5#Veselje+in+hvale%9Enost

    BOŽJE USMILJENJE, KI NAS NAPOLNJUJEŠ Z MILOSTJO, ZAUPAMO VATE!

    Odgovori
    • Miro says:
      11. decembra, 2024 at 13:31

      BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      Odgovori
      • Miro says:
        11. decembra, 2024 at 13:55

        BOGU HVALA za živo BOŽJO BESEDO! Ji znamo prisluhniti v srcu ali se raje
        predajamo drugim vabljivim glasovom hitro minljivega sveta, ki nas, prej ali slej,
        hudo razočarajo? Kakor koli že: BOŽJA BESEDA OSTAJA VEČNO MLADA!

        SLAVA TEBI, JEZUS, TI SI NAŠ ODREŠENIK IN ZVELIČAR!

        Odgovori
    • janez says:
      11. decembra, 2024 at 14:37

      Molitev sv. Avguština

      Za Teboj bom odslej hodil Gospod, kamor greš. Odslej bom ljubil le Tebe Gospod Jezus, sledil bom le Tebi, le Tebi sem pripravljen služiti, saj je le to, da ti vladaš, pravično. Hočem biti pokoren in ubogljiv Tvoji Volji Gospod. Naroči, prosim te, ukaži vse, kar hočeš; le ozdravi me egoizma, egocentrizma, materialne zaslepljenosti, odpri mi ušesa, da bom poslušal in slišal tvoje besede; ozdravi, odpri mi oči, da bom videl Tvojo voljo. Prosim Poduči me in Vodi me, da bom končno razumel, kaj hočeš od mene Ljubeči in Usmiljeni Gospod. Odženi od mene neurejenost misli in duha, da Te bom prepoznal in Ti sledil ter spolnjeval Tvoje Nauke in zahteve. Povej mi, kako naj si prizadevam s Tvojom Pomočjo in se trudim, da Te bom videl: Upam, da bom znal izpolniti vse tvoje zapovedi in ukaze. Sprejmi me grešnika, prosim te, svojega begajočega grešnega sina, o Gospod, najbolj Usmiljen in Najbolj Dober in najboljši Oče med vsemi očeti in dobrotniki. Amen.

      SVETI AVGUŠTIN.

      Psalm 25,10: Vse GOSPODOVE steze so dobrota in zvestoba za tiste, ki ohranjajo njegovo zavezo in njegova pričevanja.  

      To človek brez Božje Pomoči nikoli ne bi zmogel narediti. Tudi ko beremo prispevke ljudi in svetnikov, ki so ustvarjali z Božjo Pomočjo in Navdihom se Hvaležno Zavemo, kako rad nas ima Gospod. Kalogatija (nauk o lepem in dobrem v grščini) Božje Milosti in Ljubezni, kjer nam zmanjka besed…..

      Odgovori
      • Miro says:
        11. decembra, 2024 at 14:44

        Hvala za posredovanje čudovite molitve sv. Avguština. Tudi ta svetnik
        nam je v veliko spodbudo, kako potrebne milosti zajemati pri samem izviru
        SVETE EVHARISTIJE in kako potem živeti umirjeno, strpno, brez jeze …

        Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
        Sv. Avguštin, prosi za nas!

        Odgovori
  9. janez says:
    11. decembra, 2024 at 13:24

    Nova Evangelizacija Pavel VI. et altri (nekaj misli in poudarkov): Cerkev je zato, da evangelizira
    Iz novozaveznih spisov je jasno razvidno, da sta kerigma in evangelizacija temeljno poslanstvo Cerkve. Štirje evangeliji se zaključijo v Markovem stilu (Mr 16,15): »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« Apostolska dela se tako začnejo in so v veliki večini opis oznanjevanja prve Cerkve. Pavlov nastop v atenskem areopagu (Apd 17,16–34), na primer, je tipično kerigmatičen; tako v tehničnem (govor na javnem trgu) kot vsebinskem smislu (oznanilo Kristusovega vstajenja). Pavlova pisma poleg tega, da razmišljajo o oznanjevanju in njegovi vsebini, kar je
    pravzaprav že teologija, so na mnogih mestih tudi neposredno oznanjevalna. Še Apokalipso, ki danes mnogim buri domišljijo in v njej s horoskopsko ihto iščejo skrivne pomene, lahko preprosto označimo kot oznanjevalno knjigo, ki posreduje veselo novico o zlomu hudobnih sistemov ter o sedanji in prihodnji slavni dopolnitvi časa v Kristusu.

    Kerigmo tako razumemo kot prvo in najbolj osnovno oznanilo o tem, da je Kristus vstal od mrtvih in odrešil človeštvo. Dobesedni prevod grške kérygma bi v slovenščini lahko bil slovesni razglas, euaggélion pa dobra vest. Pojma evangelij in evangelizacija zaobjameta pomen pojma kerigma, a sta od njega precej širša in veliko bolj v uporabi. Kerigmatik bi lahko imenovali tistega, ki je v času splošne nepismenosti z bobnom stopil na sredo neke vasi (ali se ustavil pri vsaki peti hiši, kot je tak bobnar navadno storil v Prekmurju še po drugi svetovni vojni), pobobnal in sklical ljudstvo ter prebral razglas ali obvestila. Danes liku kerigmatika tehnično najbolj ustreza lik oznjanjevalca oziroma oglaševalca. Evangelij ne pomeni le razglasa oz. oznanjanje Kristusovega vstajenja, temveč, kot vidimo že pri Marku (prim. 1,1), lahko pomeni veselo sporočilo in celostno poročilo o celotnem Jezusovem življenju in nauku, vključno s trpljenjem in smrtjo. Sam izraz evangelizacija se rodi dokaj pozno. Prva omemba te besede sega v leto 1854, ko so jo uporabili na nekem kongresu v New Yorku. Najprej je lastna protestantom, končno se udomači tudi v katoliškem okolju. Ker ima evangelizacija v Novi zavezi osrednje mesto, ga bo imela tudi v Cerkvi.

    Papež Pavel VI. v okrožnici O evangelizaciji današnjega sveta (EN – Evangelii Nuntiandi, 1975) nima zadržkov zapisati:
    Naloga evangelizirati je zares milost in poklicanost, lastna Cerkvi, njena najgloblja identiteta. Cerkev je zato tukaj, da evangelizira, se pravi, da pridiga in poučuje, da po njej prihaja do nas dar milosti, da grešnike spravlja z Bogom in da s sveto mašo, ki je živ spomin Kri stusove smrti in poveličanega vstajenja, brez konca nadaljuje njegovo daritev (EN 14).
    Če Cerkev ne evangelizira, je z njo enako, kot da ne bi obhajala evharistije: gre proti svoji naravi. Cerkev, ki ne oznanja, ukinja samo sebe. Še prisluhnimo Pavlu VI. in njegovi okrožnici o oznanjevanju, o kateri je kardinal Walter Kasper
    priznal, da »je žal dolga leta spala«: Skupnost kristjanov ni namreč nikoli zaprta sama vase. V njej notranje življenje – življenje molitve, poslušanja božje besede in nauka apostolov, izvrševanje bratske ljubezni, lomljenje kruha – dobi svoj polni smisel šele, ko postane pričevanje, ko vzbudi občudovanje in spreobrnjenje, ko postane pridiga in oznanjevanje
    vesele novice (EN 15 – Evangelii Nuntiandi, 1975). Z drugimi besedami: celo sveto bogoslužje ni resnično, če zapira kristjane pred svetom in ne sproža oznanjevanja. Prav tako je lažna osebna molitev kristjana, če služi zgolj negovanju njegovih dušnih vzgibov in ni usmerjena v širjenje ter oznanjevanje vesele novice med ljudi ter širjenje Jezusovega Evangelija in življenja po Jezusovih Naukih. Celo puščavniki in menihi v kontemplativnem samostanu naj se umaknejo iz sveta zato, da bodo na svoj način oznanjali velika Božja dela. Tovrstne ugotovitve nas ne bi smele pustiti ravnodušnih, saj govorijo o stanju, ki ga lahko označimo za alarmantno. Cerkev se mora nenehno prenavljati in se približati današnjemu človeku ali Ecclesia Semper Reformanda, da bo ostala mladostna, gibka, oznanjevalska in aktualna za vernike in svet ter bila versko in duhovno močnejša in se širila med ljudmi, ker jo bodo tako potrebovali in se ji pridružili. Pastoralna služba ugotavlja »razkorak med bogoslužnimi in katehetskimi cilji«, v smislu, da je za prihodnost župnij predvideno »veliko pevcev in krasilcev, zelo malo pa katehetov «, se pravi, precej ljudi, ki bodo pomagali pri svetih mašah in ohranjanju sakralnih prostorov, obnovi cerkva in župnišč, zelo malo pa tistih, ki bi delali na področju oznanjevanja.

    Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira, pravi pater Cestnik Branko. Lepa bogoslužja, čudoviti baročni oltarji, povišani zvoniki s pozlačenimi križi na vrhu ter izurjeno orglanje sami po sebi ne bodo rešili občestva pred zamiranjem, če se v njeni sredini ne bo slišal in živel evangelij. Slovenska Cerkev s krizo oznanjevalnega stebra ni sama. Znotraj celotnega korpusa zahodnega krščanstva vse manj mižimo pred utripajočimi rdečimi lučkami alarma in že nekaj desetletij govorimo o nujnosti nove evangelizacije in prenove Cerkve. Ampak, kot je dejal ugledni španski pastoralni teolog Juan Martín Velasco: »Razmišljanje o novi evangelizaciji je vstopilo v tretjo fazo, pa še vedno ne vemo, kaj nova evangelizacija je.« Cerkev, ki se zapira sama vase, zboli, pravi papež Frančišek, zato jo tako kot papeži pred njim vabi, naj stopi na pot nove evangelizacije. Oznanjevanje je na glas in vpričo neverujočih izpovedana vera ter povabilo k veri. Je prinašanje za človeka dobrih novic o tem, kar je zanj storil Bog. Današnji svet in verniki zelo potrebujemo prenovljeno Cerkev, da bo še bolj oznanjevalska in se manj ukvarjala s samo seboj in da se bo bolj približala ljudem in izzivom časa. Da bomo še bolj zavzeto kot misijonarji in apostoli širili Jezusov evangelij men ljudmi in prispevali k oznanjevanju veselega sporočila Jezusa Učenika in Odrešenika v svet. Ker smo od Boga vse prejeli v dar: življenje brrez našega pristanka, vse zakramente, sveto mašo, odpuščanje grehe in sveto evharistijo smo dolžni poleg tega, da smo vse od bkiga to prejeli tudi mi kaj dati naprej drugim ljudem tako, da smo evangeliuzatorji in oznanjevalci Jezusovega veselega sporočila, da ljubimo, pomagamo bolnim in ubogim, da služimo drug drugemi in prinašamo poleg molitev tudi dobra dela, saj je vera brez dobrih del mrtva. Lažje je govoriti o veri in jehzusovih Naukih, kot pa jih spolnjevati. In brez spolnjevanja Božje Volje in pravičnega življenja ne moremo biti celostni kristjani, ampak smo le polovičarski kristjani. Zato moramo tudi živeti po Evangeliju in ozunanjevati Božjo Besedo med ljudmi. In kdor bo pred ljudmi pogumno priznal Jezuusa Kristusa, našega Učenika in Odrešenika, ga bo ob koncu slednjih dni tudi Jezus priznal pred svojim Očetom v Nebesih. Ko vse prejmemo od Boga je prav, da tudi mi kaj dobrega naredimo inn izkoristimo prejete talente in jih pomnožimo, ko živimo pravično, sprekjemamo zakramente, smo pri sveti maše, in molimo; da delamo dobro, smo Dobri, Ljubeči, Usmiljeni, Pomagamo in Služimo Bližnjim. Zakaj Jezus pravi, karkoli ste storili enemu mojih najmanjših ste storili Meni! Prispevajmo dejavno k Oznanjevanju Jezusa in k Prihodu Božjega kraljestva Miru, Ljubezni, Usmiljenja med nas vedno in takoj, zdaj in vedno, če smo kristjani!

    Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira.
    Pater Branko Cestnik

    Cerkev je po svoji naravi misijonarska. Prav zaradi tega mora vsaka dejavnost znotraj Cerkve težiti k misijonu.
    Andrej Stanovnik OFMCap, slovenski nadškof v Argentini

    Dodatek
    Sam Velasco je v osemdesetih bil eden prvih evropskih teologov, ki je pisal o nujnosti ponovnega zagona evangelizacije, začenši z »evangelizacijo krščenih«. A tisto, kar predstavlja »večletno zagato na tem področju«, je neka posebna nemoč in zmedenost, da bi prestopili na oznanjevalni model Cerkve in (novo) evangelizacijo zasnovali v konkretni praksi. Kako imenovati to »coklo«? Od kod ta frustracija?

    Poglejmo pobliže tri »cokle«:
    – vztrajanje v »objektivnem« pastoralnem modelu;
    – premalo zavedanja o krizni situaciji;
    – nedorečenost pojma nove evangelizacije.

    Notranja šibkost »objektivnega« pastoralnega modela
    Barcelonski profesor teologije Xavier Morlans s tem v zvezi govori o »notranji šibkosti katolištva po protireformaciji«. Šibkost obstaja »v pozabi nadvse pomembnega elementa, ki ne nastopi sam po sebi; ta element je osebni, odrasli, svobodni in zavestni pristop k veri«. Ker je protestantizem poudarjal zgolj zaupno osebno vero (sola fide), je katolištvo toliko bolj poudarilo objektivno pastoralno triado: katekizem – zakramenti – morala. Po Morlansu se je s protireformatorsko držo biti kristjan skrčilo na »misliti prav (katekizem) in delati pravilno (zakramentalna in moralna praksa)«, osebna vera pa je ostala nekje zadaj. To je treba spremeniti v Cerkvi z novo evangelizacijo. In vnesti več Ljubezni, Božjega Miru, Usmiljenja in Dobrote v delo, življenje in molitve ter pastoralno in pobožno življenje kristjanov. Zelo težko je za nekatere tradicionaliste v Cerkvi zapustiti dosedanje prakse, ki danes kot cokla razvoja žal zavirajo Oznanjevalni model Cerkve, ki ga pozna Evangelizacija in tokovi Prenove Cerkve (npr. Prenova v Duhu!). In Cerkev, po mnenju nekaterih reformistov v Cerkvi, ki ne bo uvedla poleg zakramentalizacije tudi evangelizacijo se ne bo širila in razvijala naprej tako, da bo Oznanjala tudi Jezusove Evangeljske Nauke! In tudi ne pridobivala novih vernikov in zadržala tistih, ki odhajajo iz Cerkve.

    Nova Evangelizacija Pavel VI. et altri (Branko Cestnik, Stanovnik, Juan Martin Velasco idr.)

    Odgovori
    • Miro says:
      11. decembra, 2024 at 13:45

      Najlepša hvala za posredovanje člankov o NOVI EVANGELIZACIJI. Ponovno se priporočimo
      SVETEMU DUHU, da se bomo z NJIM ujeli na valovih iskrenosti, ljubezni, strpnosti …

      Najprej pa seveda začnimo vsak pri sebi, v svojem srcu: mirno, strpno, odgovorno, brez jeze,
      pritoževanja, godrnjanja, jadikovanja … Skratka, zrelo – po Jezusovem srcu!

      MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

      Odgovori
    • janez says:
      11. decembra, 2024 at 14:03

      Gospod prosim Te za nove duhovnike, dijakone in da bodo v Kristusovo Cerkev prihajali novi verniki. Naj sveta katoliška in apostolska Cerkev dobi z Božjo Pomočjo Novih impulzov za prenovo, novih delavcev v Gospodovem Vinogradu , da bo s prenovljeno Močjo več prispevala ljudem in svetu. Hvala Gospod!

      Odgovori
  10. janez says:
    11. decembra, 2024 at 13:18

    Papež Frančišek: Svet potrebuje kisik evangelija! 14. oktobra 2013

    VATIKAN (ponedeljek, 14. oktober 2013, RV) – Papež Frančišek je sprejel v avdienco petdeset udeležencev plenarnega zasedanja Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije. V govoru je naredil tri poudarke, in sicer na prvenstveni vlogi pričevanja, potrebi po srečanju z drugimi in pastoralnem načrtu, ki je usmerjen na bistveno.

    Primat pričevanja
    »Nova evangelizacija pomeni prebuditi v srcu in mislih naših sodobnikov življenje vere,« je dejal papež. Čeprav je vera Božji dar, pa je pomembno, da mi, kristjani na konkreten način živimo vero preko ljubezni, sloge, veselja, trpljenja. To namreč sproži vprašanja, kot so: Zakaj živijo tako? Kaj jih žene? Po Frančiškovih besedah gre za vprašanja, ki »vodijo v srce evangelizacije, ki je pričevanje vere in ljubezni«. Še posebej v teh časih potrebujemo verodostojne pričevalce, ki z življenjem in tudi z besedami delajo evangelij viden, prebujajo pozornost za Jezusa Kristusa in lepoto Boga.

    Potrebni so namreč kristjani, ki današnjim ljudem naredijo vidno Božje usmiljenje, njegovo nežnost do vsakega bitja. Vsak krščeni je prinašalec Kristusa. »Nova evangelizacija, medtem ko poziva k pogumu, da hodimo proti toku, da se spreobrnemo stran od idolov k enemu Bogu, ne more da ne bi uporabljala govorico usmiljenja, sestavljeno iz gest in drž, prej kot iz besed.« Cerkev sredi človeštva danes govori: ‘Pridite k Jezusu, vsi vi, ki ste utrujeni in obteženi, našli boste počitek za svoje duše. Pridite k Jezusu. Samo on ima besede večnega življenja.’

    Papež je še spomnil, da je vsak krščeni prinašalec Kristusa. Kdor je srečal Jezusa, tako kot Samarijanka pri studencu, tega doživetja ne more obdržati zase, ampak čuti željo, da bi Jezusa ponesel tudi drugim. Vsi se moramo vprašati, ali drugi vidijo v našem življenju toplino vere, ali vidijo na našem obrazu veselje, da smo srečali Kristusa.

    Iti naproti
    V nadaljevanju je papež Frančišek spregovoril o srečanju, o hoji naproti drugim. Nova evangelizacija je obnovljeno gibanje proti tistim, ki so izgubili vero in globok smisel življenja. Ta dinamizem je po papeževih besedah del velikega Kristusovega poslanstva, da v svet prinese življenje in človeštvu Očetovo ljubezen. Božji Sin je izstopil iz svojega božanskega stanja in je prišel nam naproti. Cerkev je znotraj tega gibanja in vsak kristjan je poklican, da gre naproti drugim, da se pogovarja s tistimi, ki ne mislijo tako kot mi, ki imajo drugačno vero ali je nimajo. Srečati je treba vse, kajti vsem je skupno to, da smo ustvarjeni po Božji podobi.
    »Lahko gremo naproti vsem, brez strahu in brez da bi se odpovedali svoji pripadnosti,« je spodbudil papež. »Nihče ni izključen iz življenjskega upanja, Božje ljubezni. Cerkev je poslana, da povsod prebudi to upanje, predvsem tam, kjer je zadušena s težkimi življenjskimi pogoji, včasih nečloveškimi, kjer upanje ne diha, duši. Potreben je kisik evangelija, dih Duha Kristusa Vstalega, ki upanje ponovno prižge v naših srcih.« Frančišek je dodal, da je Cerkev hiša, kjer so vrata vedno odprta. Ne samo zato, da bi vsak lahko bil sprejet in bi začutil ljubezen in upanje, ampak tudi zato, da lahko izstopimo in to ljubezen in upanje ponesemo drugim. Sveti Duha nas spodbuja, da izstopimo iz našega ograjenega prostora, in nas vodi vse do periferij človeštva.

    Naravnanost pastoralnega načrta na bistveno
    Vse to v Cerki ni prepuščeno slučaju ali improvizaciji. Zahteva se skupna zavzetost za pastoralni načrt, ki poudarja bistveno in je osredotočen na bistveno, to je na Jezusa Kristusa, je zatrdil papež in tako spregovoril še o tretjem pomembnem elementu. Opozoril je, da razkropljenost med mnoge sekundarne in površinske stvari ničemur ne koristi. Treba se je osredotočiti na temeljno realnost in to je: »srečanje s Kristusom, njegovim usmiljenjem in ljubeznijo ter ljubiti brate kot je On ljubil nas. Načrt, ki ga razvnemata ustvarjalnost in domišljija Svetega Duha, ki nas tudi spodbuja, da prehodimo nove poti, pogumno in ne da bi okamneli,« je poudaril papež.

    Ob koncu govora je še poudaril pomen kateheze, ki je trenutek evangelizacije. Delo, ki ga opravljajo katehisti je po papeževih besedah dragoceno za novo evangelizacijo. Prav tako pa je pomembno, da so starši prvi katehisti, prvi vzgojitelji v veri v lastni družini, in sicer s pričevanjem in besedo.

    Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za janez Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja