Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.956 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. janez says:
    17. decembra, 2024 at 9:18

    Sveti oče papež Frančišek: Izkazano nam je bilo usmiljenje, postanimo tudi mi usmiljeni

    Sveti oče je v pridigi o Usmiljenju spregovoril o tem, kako so učenci, ki so od Jezusa prejeli usmiljenje, tudi sami postali usmiljeni. Povabil je, naj isto storimo tudi mi ter dopustimo, da nas MIR, ODPUŠČANJE in RANE Usmiljenega Jezusa obudijo v življenje.

    Sporočila sestra Leonida Zamuda SL – Vatikan

    Vstali Jezus se večkrat prikaže učencem. Potrpežljivo tolaži njihova potrta srca. Po svojem vstajenju tako Jezus udejanja »vstajenje učencev«. In oni potem, ko jih Jezus ponovno dvigne, spremenijo življenje. Pred tem jih mnoge Gospodove besede in zgledi niso mogli preoblikovati. Zdaj, na veliko noč, se dogodi nekaj novega. In zgodi se v znamenju usmiljenja. Jezus jih ponovno dvigne z usmiljenjem. In oni, ki so prejeli usmiljenje, postanejo usmiljeni. Zelo težko je biti usmiljen, če se nekdo ne zaveda, da je prejel usmiljenje.

    1. Usmiljenje prejmejo predvsem preko treh darov: najprej jim Jezus podari mir, nato Duha, na koncu rane. Na začetku jim podari mir. Učenci so bili zaskrbljeni. Zaprli so se v hišo iz strahu, ker so se bali, da bi jih aretirali in bi končali tako kot Učitelj. Vendar pa niso bili zaprti samo v hiši, ampak so bili zaprti tudi v svojih krivdah. Zapustili in zatajili so Jezusa. Čutili so se nesposobne, za nobeno rabo, zgrešene. Jezus pride in jim dvakrat ponovi: »Mir vam bodi!« Ne prinese miru, ki odvzame zunanje težave, ampak mir, ki vlije zaupanje znotraj.

    Ne zunanji mir, ampak mir srca. Pravi: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Kot da bi rekel: »Pošiljam vas, ker verjamem v vas.« Tisti potrti učenci se spravijo s samimi seboj. Jezusov mir stori, da preidejo od krivde k poslanstvu. Jezusov mir namreč vzbudi poslanstvo. Ni brezskrbnost, ni lagodnost, je izstopiti iz sebe. Jezusov mir osvobaja zaprtosti, ki hromijo, pretrga verige, ki zasužnjujejo srce. In učenci čutijo, da so prejeli usmiljenje: čutijo, da jih Bog ne obsoja, jih ne ponižuje, ampak verjame vanje. Da, v nas verjame bolj kot mi verjamemo sami vase. »Ljubi nas bolj kot mi ljubimo same sebe.« (prim. J. H. Newman, Meditations and Devotions, III,12,2). Za Boga ni nihče zgrešen, nihče nekoristen, nihče izključen. Jezus danes ponovno ponavlja: »Mir tebi, ki si dragocen v mojih očeh. Mir tebi, ki si pomemben zame. Mir tebi, ki imaš poslanstvo in za katerega je Oče pripravil Božji Načrt, da Spolnjuješ Božjo Voljo. Nihče ga ne more opraviti namesto tebe, ker si v Božjih očeh edinstven. Si nenadomestljiv. In jaz verjamem vate.«

    Nadalje Jezus učencem podeli usmiljenje s tem, da jim podeli Svetega Duha. Podari jim ga v odpuščanje grehov (prim. v. 22-23). Učenci so bili krivi, pobegnili so in zapustili Učitelja. In greh muči, zlo ima svojo ceno. Naš greh, pravi Psalm (prim. 51,5) je vedno pred nami. Sami ga ne moremo izbrisati. Le Bog ga odstrani, le On s svojim usmiljenjem stori, da izstopimo iz svoje najgloblje bede. Kakor tisti učenci, moramo dopustiti, da nam odpusti in reči iz srca: »Odpusti Gospod«. Odpreti srce, da nam je lahko odpuščeno. Odpuščanje v Svetem Duhu je velikonočni dar, da bi notranje vstali. Prosimo za milost, da bi ga sprejeli, da bi objeli zakrament odpuščanja.

    In da bi razumeli, da v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem. Ne spovemo se zato, da bi se zrušili, ampak da bi bili ponovno dvignjeni. To zelo potrebujemo, vsi. To potrebujemo tako kot majhni otroci, ki jih mora očka vsakič, ko padejo, ponovno dvigniti. Tudi mi pogosto pademo. In Očetova roka je pripravljena, da nas postavi na noge, da lahko gremo naprej. Ta gotova in zanesljiva roka je spoved. Je zakrament, ki nas ponovno dvigne, ki nas ne pusti na tleh, da bi jokali na trdih podih naših padcev. Gre za zakrament vstajenja, je čisto usmiljenje. Tisti, ki sprejema spovedi ljudi, mora dati čutiti sladkost usmiljenja. To je pot tistih, ki sprejemajo spovedi ljudi, da dajo čutiti sladkost Božjega usmiljenja, ki vse odpušča. Bog vse odpušča.

    Po miru, ki ponovno usposobi, in odpuščanju, ki ponovno dvigne, je tukaj tretji dar, s katerim Jezus izkaže usmiljenje učencem: On jim podari rane. Po tistih ranah smo ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24; Iz 53,5). Vendar pa kako nas lahko rana ozdravi? Z usmiljenjem. V tistih ranah se, kakor Tomaž, z roko dotaknemo, da nas Bog ljubi do konca, da je naše rane storil za svoje, da je na svojem telesu nosil naše slabosti. Rane so odprti kanali med Njim in nami, ki razlivajo usmiljenje na našo bedo. Rane so poti, ki nam jih je Bog na široko odprl, da bi vstopili v njegovo nežnost ter z roko otipali, kdo je On. In da ne bi več dvomili o njegovem usmiljenju. Ko častimo, poljubimo njegove rane, odkrijemo, da je vsaka naša slabost sprejeta v njegovo nežnost. To se zgodi pri vsaki maši, kjer nam Jezus podari svoje ranjeno in vstalo telo. Dotaknemo se Ga in On se dotakne našega življenja. In stori, da se v nas spustijo nebesa.

    Njegove blesteče rane razparajo temo, ki jo nosimo v sebi. In mi, kakor Tomaž, najdemo Boga, odkrijemo ga v notranjosti in blizu, ter mu ganjeni rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Vse se začne tukaj, iz milosti, da nam je bilo izkazano usmiljenje. Tukaj se začne krščanska pot. Če pa se opiramo na svoje sposobnosti, na učinkovitost naših struktur in naših načrtov, ne bomo prišli daleč. Le če sprejmemo Božjo ljubezen, bomo lahko dali svetu kaj novega.

    2. Tako so storili učenci: ker jim je bilo izkazano usmiljenje, so postali usmiljeni. To vidimo v prvem berilu. Apostolska dela pripovedujejo, da »nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.« (4,2) Ne gre za komunizem, ampak za neokrnjeno krščanstvo. In to je toliko bolj presenetljivo, če pomislimo, da so se ti tisti učenci malo prej prepirali glede nagrad in časti, o tem, kdo med njimi je največji (prim. Mr 10,37; Lk 22,24). Zdaj si delijo vse, imajo »eno srce in eno dušo« (prim. Apd 4,32). Kako so se lahko tako spremenili? V drugem so videli isto usmiljenje, ki je preoblikovalo njihovo življenje. Odkrili so, da jim je skupno Jezusovo poslanstvo, odpuščanje in Telo. Podelitev zemeljskih dobrin se je zdela naravna posledica. Besedilo nato pravi, da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« (v. 34) Njihovi strahovi so se razblinili, ko so se dotaknili Gospodovih ran, sedaj se ne bojijo zdraviti ran pomoči potrebnih. Ker tam vidijo Jezusa. Ker je tam Jezus, torej v ranah pomoči potrebnih.

    Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?« Delujmo in pomagajmo ljudem in naredimo tudi mi kaj DOBREGA. Ne ostanimo brezbrižni.

    Ne živimo polovičarske vere, ki le VSE PREJEMA OD BOGA, vendar NIČ NE DAJE DRUGIM NAPREJ, ki sprejme dar, vendar pa se ne podarja. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte nas Uči Jezus. Izkazano nam je bilo Usmiljenje, postanimo Usmiljeni. Prejeli smo Božje Milosti, talente in Božjo Dobroto, da jih darujemo zastonj drugim naprej. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja.

    Papež Frančišek, nedelja, 11. april 2021

    Odgovori
  2. Miro says:
    16. decembra, 2024 at 19:50

    JANEZOV KRST – OD KOD JE BIL, IZ NEBES ALI OD LJUDI?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 21,23-27)

    Tisti čas je prišel Jezus v tempelj. K njemu so pristopili veliki duhovniki in starešine in rekli: »S kakšno oblastjo to delaš in kdo ti je dal to oblast?« Jezus jim je odgovoril: »Vprašal vas bom tudi jaz neko stvar; če mi jo poveste, vam bom tudi jaz povedal, s kakšno oblastjo to delam: Janezov krst – od kod je bil, iz nebes ali od ljudi?« Ti so pa sami pri sebi mislili: »Ako rečemo: ›Iz nebes‹›, nam bo dejal: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Ako pa rečemo: ›Od ljudi‹, se bojimo ljudstva; vsi imajo namreč Janeza za preroka.« Odgovorili so Jezusu: »Ne vemo.« In on jim je odgovoril: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Mt%2021%2C23-27

    Odgovori
    • Miro says:
      16. decembra, 2024 at 19:54

      JANEZOV KRST, KAKŠEN JE?

      Beremo o Jezusu kako govori v templju, središču bogočastja, in deluje z oblastjo. Bil je izziv verskim voditeljem in so ga spraševali o tem, kar je rekel in storil. Odgovoril jim je tako, da jih je vprašal o Janezu Krstniku. To je od njih zahtevalo, da bi pogledali preko zgolj zunanjega in osebnega v svoje notranje drže. Tu so bili poklicani k spreobrnjenju.

      Življenje Janeza Krstnika je bil žareč smerokaz za ljudi. Usmerjal jih je k prihodu Jezusa Kristusa in kazal na prihod njegovega kraljestva.

      V Svetem pismu beremo, da je bil Janez Krstnik napolnjen s Svetim Duhom že v maternici svoje mame Elizabete. Ko je Marija obiskala svojo teto Elizabeto, je ta začutila, kako se je otrok zganil v njenem telesu. Ogenj Duha je plapolal v Janezu. Bil je glasnik prihajajočega Mesija. Duh ga je vodil v puščavo, kjer je rasel ob Božji besedi in šel skozi različne preizkušnje. Oblačila, ki jih je nosil, so spominjala na preroka Elija.

      Janez je prekinil molk po prerokih prejšnjih stoletij, saj je začel Božjo besedo razlagati ljudstvu Izraela. Njegovo sporočilo je bilo podobno sporočilu starozaveznih prerokov, ki so vabili Božje ljudstvo k spreobrnjenju zaradi njihove nezvestobe in so v njih prebujali pravo kesanje. Hkrati pa je želel v njih prebuditi zanimanje za prihajajočega Kristusa, da bi ga prepoznali in sprejeli. Jezus pravi, da je bil Janez Krstnik več kot samo prerok. Bil je glas vpijočega v puščavi. Zaključil je poslanstvo prerokov, ki se je začelo z Elijem. Kar so preroki skrbno iskali in kar so angeli vedeli vnaprej, se je zdaj dopolnilo, ko je Janez pripravil pot za prihod Božjega Maziljenca, Gospoda Jezusa Kristusa. Z Janezom Krstnikom Sveti Duh začne obnovo človeškega rodu po »Božji sličnosti« v Jezusu Kristusu.

      Janezov krst je za kesanje − odvrnitev od greha in prevzemanje novega načina življenja po Božji besedi. Naš krst v Jezusu Kristusu z vodo in Duhom pa nas prerodi za Božje otroke. Postanemo Božji sinovi/hčere v Kristusu. Postanemo deležni vsega, kar je dano Jezusu Kristusu kot edinorojenemu Sinu nebeškega Očeta. Kar je njegovo, je tudi naše. Naš krst nam omogoča vstop v Božje kraljestvo. Božja beseda ima moč, da nas po Svetem Duhu spreminja in oblikuje naša čutenja, mišljenje, besede in delovanje po Jezusu Kristusu. Zato ga lahko ponavzočujemo sredi sveta, tam kjer živimo in delujemo. Kot Janez Krstnik smo namreč tudi mi poklicani, da kažemo na Jezusa Kristusa, da druge usmerjamo k njemu in jih z vsem, kar smo in živimo, vodimo k njemu. Na ta način smo njegove žive priče.

      Prosimo vedno znova Jezusa Kristusa, da bi bili odprti za njegov dar Svetega Duha, ki nas more prerajati in opolnomočiti, da smo njegove žive in zveste priče in sodelujemo z njim v izgradnji Božjega kraljestva.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/12/16/ponedeljek-16-december-2024-janezov-krst-kaksen-je/

      BOŽJE USMILJENJE, V SPREOBRNJENJU GREŠNIKOV, ZAUPAMO VATE!

      Odgovori
  3. Miro says:
    16. decembra, 2024 at 16:47

    LUČ MIRU ZAČENJA POT PO SLOVENIJI (Radio Ognjišče, 16.12.2024)

    DELEGACIJA SLOVENSKIH KATOLIŠKIH SKAVTOV IN SKAVTINJ JE V SOBOTO NA DUNAJU PREVZELA LETOŠNJO LUČKO MIRU IZ BETLEHEMA IN V TEM TEDNU JO BODO PONESLI NA ŠTEVILNE DRŽAVNE INSTITUCIJE.

    Danes so jo skupaj s sporočilom Upaj, zaupaj, stopi prinesli v parlament, kjer sta jih sprejela predsednik Državnega sveta Marko Lotrič in predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Zbrane darove bodo namenili poljskim skavtom, Združenju ZA MOČ in Društvu Tačke pomagačke.

    Več na: https://radio.ognjisce.si/sl/281/novice/39259/luc-miru-zacenja-pot-po-sloveniji.htm

    Odgovori
  4. Miro says:
    16. decembra, 2024 at 15:32

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

    GOSPOD NAJ DVIGNE SVOJE OBLIČJE NADTE IN TI PODELI MIR.
    (4 Mz 6,26)

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  5. Miro says:
    16. decembra, 2024 at 8:48

    BOGOSLUŽNA PRIPRAVA NA BOŽIČ – BOŽIČNA OSEMDNEVNICA

    SKLEPNO OBDOBJE ADVENTNEGA ČASA V KATOLIŠKI CERKVI ZAČENJAMO 17. DECEMBRA Z BOŽIČNO OSEMDNEVNICO, KI PREDSTAVLJA NEPOSREDNO BOGOSLUŽNO PRIPRAVO NA BOŽIČ.

    Bogoslužna priprava v obliki osemdnevnice vernikom želi približati hrepenenje in pričakovanje Gospodovega rojstva. Pomembno vlogo in slovesni ton v tem času pri bogoslužju dajejo posebne antifone, imenovane tudi O – odpevi, ki so odpevi pred Marijinim slavospevom Magnificat (prim. Lk 1,47–55). Antifone razlagajo prispodobe iz bogate svetopisemske simbolike, ki napoveduje Jezusovo rojstvo. Njihov namen je pospešiti in spodbuditi veselo pričakovanje. V osmih dneh se zvrstijo naslednje antifone, pri čemer se vsaka izmed njih začne z odpevom: O Modrost, O Gospod in Voditelj, O korenina Jesejeva, O ključ Davidov, O Vzhajajoči, O Kralj narodov ter O Emanuel.

    Pojma božična osemdnevnica ne smemo enačiti s pojmom božična osmina. Prva predstavlja neposredno pripravo na božič, druga pa je obdobje osmih dni, ki jih v bogoslužju obhajamo po božiču.

    Več o razlagi božične osemdnevnice in O-odpevih na: https://katoliska-cerkev.si/bogosluzna-priprava-na-bozic-bozicna-osemdnevnica

    KRALJA, KI PRIHAJA, PRIDITE, MOLIMO!

    Odgovori
  6. Miro says:
    15. decembra, 2024 at 12:58

    »Zakaj ti si moje upanje, o Gospod,
    moje zaupanje, Gospod,
    od moje mladosti.« (Ps 71,5)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  7. Miro says:
    15. decembra, 2024 at 12:56

    PASTIRSKO PISMO OB ZAČETKU SVETEGA LETA 2025 ZA LJUBLJANSKO NADŠKOFIJO
    (Radio Ognjišče, 15.12.2024)

    V LJUBLJANSKI NADŠKOFIJI SO DANES BRALI PASTIRSKO PISMO NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA. TO JE BILO USMERJENO V SVETO LETO 2025.

    »Zato prosim vse kristjane, da v želji, da bi izpolnili to Jezusovo besedo, na tem romanju upanja osvobodijo svojo vero. Že dolgo časa vedno znova večkrat slišimo in doživljamo, naj vera ostaja shranjena znotraj naših cerkva ali pa znotraj zidov našega doma. In smo se tega navadili in se temu prilagodili. Svojo vero umikamo v skrite kotičke življenja. A takšna vera, skrita vera, ne more biti oznanilo vsemu stvarstvu. Naj nas romanje upanja pripelje do svobode naše vere, da jo bomo živeli z veseljem in jo izpričevali tudi drugim,« je zapisal nadškof Zore.

    ROMARJI UPANJA

    Dragi bratje in sestre!

    Na sveti večer, 24. decembra 2024, bo papež Frančišek v baziliki sv. Petra v Rimu odprl svetoletna vrata in s tem začel z obhajanjem rednega svetega leta. V krajevnih cerkvah po vsem katoliškem svetu bomo sveto leto začeli obhajati na nedeljo Svete Družine, 29. decembra 2024. V naši nadškofiji se bomo za slovesnost ob začetku svetega leta najprej zbrali ob 15.30 v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani, od kjer bomo med molitvijo poromali proti stolnici sv. Nikolaja, kjer bo ob 16.00 sveta maša. V celotnem svetem letu pa bo mogoče poromati v še druge svetoletne cerkve v naši nadškofiji, v baziliko na Brezje, v baziliko v Stični in v župnijsko cerkev na Rakovniku v Ljubljani.

    To sveto leto, v katerega vstopamo, je redno sveto leto, ki ga obhajamo vsakih petindvajset let. Papež Frančišek je za vodilno misel tega leta izbral geslo: romarji upanja. »Vsi upajo. V srcu vsakega človeka je shranjeno upanje kot želja in pričakovanje dobrega, kljub temu, da ne ve, kaj bo prinesel s seboj jutri. Nepredvidljivost prihodnosti pa vendar poraja včasih nasprotujoča si občutja: od zaupanja do strahu, od vedrine do pobitosti, od gotovosti do dvoma. Naj bo Jubilej za vse priložnost za poživitev upanja. Božja Beseda nam pomaga, da za to najdemo razloge« (Bula, 1).

    Sveto leto je starodavna ustanova, ki ima svoje globoke korenine v Svetem pismu. V Tretji Mojzesovi knjigi Bog naroča Mojzesu: »Deseti dan sedmega meseca, na spravni dan, daj zatrobiti na rog naznanilo, po vsej vaši deželi dajte trobiti na rog! Posvetite petdeseto leto in razglasite po deželi osvoboditev vsem njenim prebivalcem! To naj vam bo jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini« (3 Mz 25,9-10).

    Takšen rog je za nas bula papeža Frančiška, s katero je razglasil sveto leto. Buli je dal naslov »Upanje ne osramoti«. Povabilo na pot upanja, na romanje upanja, je namenjeno vsem nam. Vsem kristjanom, po nas pa vsem ljudem dobre volje.

    Romanje upanja je namreč najprej osebno romanje vsakega izmed nas, da v tem svetem letu odkrije pristne globine svojega odnosa do Kristusa in njegovega evangelija. Na osebnem svetoletnem romanju se odprimo besedi Svetega pisma in milosti zakramentov, da bomo okrepili in utrdili svojo povezanost z Jezusom Kristusom in njegovo Cerkvijo. To bo romanje v »oaze duhovnosti, kjer lahko okrepčamo pot vere in se odžejamo pri vrelcih upanja, najprej s pristopanjem k zakramentu sprave, ki je nenadomestljivo izhodišče resnične poti spreobrnjenja« (Bula, 5).

    Papež Frančišek nas v svojem pismu vabi, da bi pridobili popolne odpustke. Možnosti je veliko. Popolni odpustek namreč pomeni poseben Božji dar usmiljenja in ga prejmemo, ko smo posebej v edinosti z Jezusom v zakramentu spovedi in evharistije, v edinosti s Cerkvijo, s papežem ter s svojimi brati in sestrami.

    Vendar naše romanje upanje na sme postati ali ostati zgolj nekakšna notranja, v zasebnost življenja umaknjena, morda celo skrita pobožnost. Nikakor. Jezus namreč vedno vabi svoje učence, naj pridejo k njemu, naj bodo z njim, da jih potem pošlje. Kam? Po vsem svetu! Tako naroča Jezus svojim učencem: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15).

    Romanje upanja nas mora po Jezusovem naročilu voditi ven, nas voditi k bratom in sestram. Romanje upanja mora okrepiti naša krščanska občestva, v katerih častimo Boga in poglabljamo svoje versko znanje. A romanje se ne more in ne sme končati znotraj občestva. »Oznanite evangelij vsemu stvarstvu,« pravi Jezus.

    Zato prosim vse kristjane, da v želji, da bi izpolnili to Jezusovo besedo, na tem romanju upanja osvobodijo svojo vero. Že dolgo časa vedno znova večkrat slišimo in doživljamo, naj vera ostaja shranjena znotraj naših cerkva ali pa znotraj zidov našega doma. In smo se tega navadili in se temu prilagodili. Svojo vero umikamo v skrite kotičke življenja. A takšna vera, skrita vera, ne more biti oznanilo vsemu stvarstvu. Naj nas romanje upanja pripelje do svobode naše vere, da jo bomo živeli z veseljem in jo izpričevali tudi drugim.

    Na tej poti romanja upanja bomo morali prehoditi še eno najtežjih poti v življenju vsakega človeka, pa tudi v življenju naroda, pot sprave in pot odpuščanja. Prosim in spodbujam vas, dragi bratje in sestre, da se v svetem letu podate k ljudem, s katerimi ste v sporu; k ljudem, s katerimi ne govorite. To romanje naj ponovno združi brata z bratom, soseda s sosedom, nekdanjega prijatelja s prijateljem. Sami dobro veste, koliko teh poti bomo morali prehoditi, in veste tudi, kako težki so koraki, ki vodijo na to pot upanja. A brez tega bo sveto leto ostalo brez sadov. Slišali smo namreč Boga, ki govori Mojzesu: »Razglasite po deželi osvoboditev vsem njenim prebivalcem! To naj vam bo jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini!«

    Danes nam Janez Krstnik v evangeliju pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako. Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano. Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Pavel je to povzel v enem samem stavku: »Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem.«

    Naj bo to, bratje in sestre, cilj našega svetoletnega romanja upanja.

    msgr. Stanislav Zore OFM
    ljubljanski nadškof metropolit

    https://radio.ognjisce.si/sl/281/novice/39255/pastirsko-pismo-ob-zacetku-svetega-leta-2025-za-ljubljansko-nadskofijo.htm

    Odgovori
  8. janez says:
    15. decembra, 2024 at 11:16

    Izšla papeževa apostolska spodbuda o poklicanosti k svetosti: Veselite in radujte se (Vir: Radio Vatikan)

    9. aprila 2018 je izšla apostolska spodbuda papeža Frančiška o poklicanosti k svetosti v današnjem svetu z naslovom Gaudete et Exsultate ali Veselite in radujte se. Naslov je vzet iz odlomka o blagrih iz Matejevega evangelija, ko Jezus vsem, ki bodo zaradi njega preganjani in zasramovani, pravi: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,12).

    »Gospod prosi vse. In kar ponuja je resnično življenje, sreča, za katero smo bili ustvarjeni. Želi, da smo sveti in ne da se zadovoljimo s povprečnim, razvodenelim in neosnovanim življenjem,« piše papež na začetku dokumenta. Pojasni, naj od apostolske spodbude ne pričakujemo razprave o svetosti, z mnogimi definicijami in distinkcijami, ki bi lahko obogatile to pomembno temo, ali z analizami, ki bi lahko zastavile sredstva za posvetitev. »Moj skromen cilj je,« piše papež, »ponovno oznaniti poklicanost k svetosti, pri tem pa si prizadevati, da bi se jo utelesilo v aktualnem kontekstu, z njegovimi nevarnostmi, izzivi in priložnostmi. Kajti Gospod je izbral vse nas, da bi bili pred njim sveti in brezmadežni v ljubezni.«

    Poklicanost k svetosti
    Papeževa apostolska spodbuda je razdeljena na pet poglavij. V prvem pod naslovom Poklicanost k svetosti Frančišek najprej spomni na svetnike, ki »so že dosegli Božjo navzočnost in z nami ohranjajo vez ljubezni in občestva«. A obstajajo tudi svetniki »izza sosednjih vrat«, tisti, ki živijo ob nas in so odsev Božje navzočnosti, pri čemer papež izpostavi starše, ki z ljubeznijo vzgajajo svoje otroke, moške in ženske, ki delajo, da bi domov prinesli kruh, bolnike, ostarele redovnice, ki so vedno nasmejane. Vsi smo torej poklicani k svetosti, vsak v tistem položaju, v katerem se nahaja, vsak po svoji poti. Svetost, h kateri nas kliče Gospod, pa bo rasla po malih dejanjih. »Ne boj se svetosti,« spodbuja papež. »Ne bo ti vzela moči, življenja, veselja. Ravno nasprotno, postal boš tisto, za kar si te je Oče zamislil, ko te je ustvaril, in boš zvest samemu sebi.«

    Sovražnika svetosti: gnosticizem in pelagianizem
    Drugo poglavje govori o dveh »sovražnikih« oziroma »ponaredkih« svetosti, to sta gnosticizem in pelagianizem. Gre za dve vrsti herezije iz prvih krščanskih stoletij, ki pa sta danes »alarmantno aktualni«. »Tudi danes se srca mnogih kristjanov, morda ne da bi se zavedali, pustijo zapeljati tema varljivima ponudbama. V njiju se izraža imanenten antropocentrizem, preoblečen v katoliško resnico,« opozarja papež in doda, da dajeta prostor narcističnemu in avtoritarnemu elitarizmu, kjer se namesto evangeliziranja analizira in klasificira druge in kjer se namesto lajšanja dostopa do milosti trošijo energije za kontroliranje. V obeh primerih ni interesa ne za Jezusa Kristusa in ne za druge.

    V luči Učitelja
    V luči Učitelja je naslov tretjega poglavja, kjer papež Frančišek v ospredje postavi blagre. Jezus je namreč z vso preprostostjo razložil, kaj pomeni biti sveti. In to je storil z blagri, ki so »kakor kristjanova osebna izkaznica«. Odgovor na vprašanje, kako postanemo dobri kristjani, je preprost: vsak na svoj način mora storiti to, kar pravi Jezus v govoru o blagrih. V njih se izrisuje »Učiteljevo obličje, ki smo ga poklicani izraziti v vsakdanjosti našega življenja«. Frančišek se zaustavi pri vsakem posameznem blagru posebej. Od uboštva srca, ki pomeni tudi »strogost življenja«, do »odzivanja s ponižno krotkostjo« v svetu, kjer se vsepovsod prepira.

    Od poguma, da dopustimo, da nas prebode bolečina drugega in smo sočutni, medtem ko svet gleda stran, do iskanja pravičnosti z lakoto in žejo. Od »gledanja in delovanja z usmiljenjem«, kar pomeni pomagati drugim in jim tudi odpuščati, do »ohranjanja čistega srca pred vsem, kar umaže ljubezen« do Boga in bližnjega. In nazadnje, od vedrega, ustvarjalnega, rahločutnega in preudarnega »sejanja miru in družbenega prijateljstva« do sprejetja preganjanj, kajti doslednost v blagrih je danes lahko osovražena, sumljiva in osmešena in ker za življenje evangelija ne moremo čakati, da nam bo vse okoli nas naklonjeno.
    Eden od teh blagrov je za papeža Frančiška »veliko pravilo za kristjanovo obnašanje«. Gre za »blagor usmiljenim«, h kateremu se Jezus ponovno vrne v 25. poglavju Matejevega evangelija. Ravno na podlagi tega blagra bomo namreč sojeni: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« Biti sveti namreč ne pomeni zloščiti si oči v neki domnevni ekstazi, ampak prepoznati Kristusa na obrazih tistih, s katerimi se je on sam hotel poistovetiti. Ne gre za neko preprosto vabilo k ljubezni. V tem pozivu, naj Jezusa prepoznamo v ubogih in trpečih, se razodeva samo srce Kristusa, njegova čustva in najgloblje izbire, ki jih želi prevzeti vsak svetnik.

    Papež opozori na ideologije, ki pačijo srce evangelija, ter nakaže »Bogu všečno daritev«. Poudari, da je moč pričevanja svetnikov v življenju blagrov in v pravilu obnašanja. Gre za malo besed, preprostih, a praktičnih in veljavnih za vse, kajti krščanstvo je narejeno predvsem za to, da se ga prakticira. In če je tudi predmet premišljevanja, ima to vrednost samo, če nam pomaga živeti evangelij v vsakdanjem življenju.

    Pet značilnosti svetosti
    V četrtem poglavju papež Frančišek nakaže pet značilnosti svetosti v današnjem svetu. Pojasni, da niso edine, ki predstavljajo vzor svetosti, ampak je to »pet pomembnih izrazov ljubezni do Boga in bližnjega«, ki so po njegovem prepričanju pomembne zaradi nekaterih nevarnosti in omejitev današnje kulture. V njej namreč najdemo »živčno in nasilno tesnobo«, »negativnost in žalost«, »lagodno, potrošniško in egoistično lenobo«, individualizem« in mnoge oblike »lažne duhovnosti«, ki so brez srečanja z Bogom in ki prevladujejo na današnjem religioznem trgu. Značilnosti svetosti so naslednje: potrpljenje, potrpežljivost in blagost; veselje in smisel za humor; drznost in gorečnost; skupnost; in stalna molitev.

    Boj, čuječnost in razločevanje
    Zadnje poglavje govori o boju, čuječnosti in razločevanju. Krščansko življenje je stalen boj, zatrdi papež. »Potrebna sta moč in pogum za vztrajanje pred skušnjavami hudiča in za oznanjevanje evangelija. Ta boj je zelo lep, saj omogoča, da praznujemo vsakokrat, ko Gospod zmaga v našem življenju.« Ne gre zgolj za boj proti svetu in posvetni miselnosti, ampak za stalen boj proti hudiču, ki ni nek mit, ampak je »načelo zla«, je »osebno bitje, ki nas muči«. Njegovim pastem se je treba zoperstaviti s čuječnostjo, pri tem pa uporabljati orožja: »Za boj imamo močna orožja, ki nam jih daje Gospod: vera, ki se izraža v molitvi, premišljevanje Božje besede, obhajanje maše, evharistično čaščenje, zakramentalna sprava, dela ljubezni, življenje v skupnosti in misijonarska zavzetost.« Razvoj dobrega, duhovno zorenje in rast v ljubezni so po papeževih besedah najboljše protiuteži pred zlom.
    Edini način, da bi vedeli, kaj prihaja od Svetega Duha, kaj od svetnega duha, kaj od hudiča, je razločevanje, ki ni samo zmožnost dobrega razmišljanja, ampak je dar, za katerega je treba prositi. Papež poudari, da je razločevanje v današnjem času posebej nujno, vedno pa mora potekati v »luči Gospoda«. Pomembna je torej drža poslušanja – Gospoda, drugih, same realnosti. Samo kdor je pripravljen poslušati, ima svobodo, da se odpove svojemu delnemu in pomanjkljivemu zornemu kotu, svojim navadam in shemam. Tako je zares zmožen sprejeti klic, ki lomi njegove varnosti in ga vodi v boljše življenje. Ni namreč dovolj, da gre vse dobro in da je vse mirno. Lahko se zgodi, da nam Bog ponuja nekaj več. Drža poslušanja pomeni pokorščino evangeliju kot zadnjemu kriteriju, a prav tako nauku, ki ga varuje, pri čemer se v zakladnici Cerkve išče to, kar je lahko danes najrodovitnejše za zveličanje.

    http://sl.radiovaticana.va/news/2018/04/09/

    izšla_papeževa_apostolska_spodbuda_o_poklicanosti_k_svetosti/1370339

    Radio Vatikan, dne 10. 04. 2018

    »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,12).

    Odgovori
    • janez says:
      15. decembra, 2024 at 11:32

      Radio Ognjišče: Dodatek

      Sveti postanemo tako, da živimo blagre in gremo tako proti toku današnjega sveta, je prepričan papež Frančišek. Svet je tisti, ki se zna ganiti, pomagati trpečim in zdraviti človeško bedo.

      Obenem pa papež poudari, da svetosti ni mogoče doseči sam, ampak kot del Božjega ljudstva. Svetost izvira iz Jezusa Kristusa, življenje v svetosti pa nas vedno bolj povezuje z Bogom. Zato je po papeževih besedah treba najti čas in tišino, da pustimo, da nas On prevzame.

      Prikrita sovražnika svetosti sta po papeževih besedah GNOSTICIZEM, ki pomeni slavljenje razuma brez Boga in brez mesa. Po njegovih besedah gre za nečimrno površinskost; hladno logiko, ki misli, da je udomačila Božjo skrivnost in njeno milost ter tako rajši izbere Boga brez Kristusa; Kristusa brez Cerkve in Cerkev brez Božjega ljudstva.

      Drug sovražnik svetosti pa je NEO PELAGIANIZEM, ki časti osebni napor, voljo brez ponižnosti. Gre za človeka, ki se čuti nad drugimi, ker izpolnjuje določena pravila ali pa je zvest določenemu katoliškemu stilu. Po njegovih besedah je življenje včasih preveč zakompliciramo in tako postanemo sužnji določenih vzorcev. Božja milost je namreč vedno večja od sposobnosti našega razuma in moči volje. Zato je potrebna skromnost in ponižnost pred Bogom in ljudmi.

      https://radio.ognjisce.si/sl/207/aktualno/28335/svetost-tudi-zame.htm

      Odgovori
  9. janez says:
    15. decembra, 2024 at 10:39

    Pridiga: 15.12.2024 3. adventna nedelja Sof 3,14−18; Flp 4,4−7; Lk 3,10−18 (župnija Šempas in Osek)

    Janez Krstnik krščuje
    3,10 Množice pa so ga spraševale: »Kaj naj torej storimo?«
    11 Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.«
    12 Tudi cestninarji so se prišli krstit, in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?«
    13 Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.«
    14 Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.«
    15 Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija,
    16 je Janez vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.
    17 Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.«
    18 Tako je torej še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem dobro novico.

    Veselo pričakovanje
    Še pred stoletjem smo govorili o veselem poganstvu in žalostnem krščanstvu. Nase smo naobračali svetopisemske besede, namenjene bogatinom, ki se okoriščajo s trpljenjem revežev: »Gorje vam, ki se sedaj smejete, kajti jokali in žalovali boste« (Lk 6,25). Toda te besede niso namenjene kristjanom, ampak poganom oziroma tistim, ki pogansko živijo. V skladu z današnjo božjo besedo in izročilom iz prvih časov krščanstva pa lahko rečemo, da je naša vera vera veselja. V začetku se je krščanstvo tako hitro širilo, ker je prinašalo ubogim, izkoriščanim, … veselo sporočilo, da je zlo, pred katerim so bili do tedaj nemočni, premagano. Krivica, žalost, usoda, smrt nimajo zadnje besede, ampak božja ljubezen, izlita v naša srca po Jezusu Kristusu.

    Evangelij je veselo oznanilo, vesela novica, vesela blagovest. Angelov pozdrav Devici Mariji so prevedli »zdrava, milosti polna«. V grščini pa pomeni dobesedno »razveseli se«. Haris ali milost pomeni še prej veselje. Sveto pismo nas spodbuja k veselju: »Vriskajte, nebesa, in raduj se, zemlja, gore, zaženite vrisk! Kajti GOSPOD tolaži svoje ljudstvo in se usmili svojih ubogih« (Iz 49,13). »Zbudite se in vriskajte, ki počivate v prahu! Tvoji mrtvi bodo oživeli, moja trupla bodo vstala« (Iz 26,19). »Veselite se v GOSPODU, radujte se, pravični, vriskajte vsi, ki ste iskreni v srcu« (Ps 32,11). Marija se vzraduje, dete Janez, pozneje eden najbolj trdih asketov, poskoči od veselja že v materinem telesu.
    Božični prazniki se nezadržno bližajo. Kaj bomo naredili zato, da bomo lahko praznovali, to je se veselili ali imeli blagoslovljene praznike − polne milosti? Temeljiteje bomo pospravili hišo, napekli veliko dobrot, pripravili dovolj druge hrane, pogrnili mizo s prazničnim prtom, naredili jaslice, okrasili drevesce, kupili darila, nove obleke. Tudi v cerkvi je potrebno pripraviti veliko stvari …

    Kako čudno bi bilo, če bi dobili v goste izjemne ljudi ali tiste, ki jih imamo radi in se na njihov prihod ne bi prav nič pripravili. Za nebeškega gosta, ki prihaja, pa je potrebno storiti vse kaj drugega. Za Jezusa je potrebna duhovna priprava. Čiščenje duhovnega stanovanja je spoved. Priprava daril so dobra dela, praznična obleka so naše molitve, praznična miza je evharistija. Za Jezusa, edinega gosta, ki so mu namenjeni božični prazniki, je potrebna duhovna priprava, vse drugo je namenjeno nam, ljudem.

    Že začenjamo božično devetdnevnico in zadnji čas je, da pomislimo na adventno spoved. Ali smo dovolj ogreti? Čeprav nam je Janezov krst skoraj vedno predpodoba našega krsta, pa je bil po svojem bistvu bolj predpodoba svete spovedi. Janez Krstnik je »oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (Lk 3,3) in ljudje so drli k njemu. Mi pa bi radi na vse načine obšli prav spreobrnjenje. Iz zagate da nas bo rešila neka drugačna človeška terapija.

    Ko brez razloga opuščamo to, kar je Božjega, nas hitro zajame črnogledost, naveličanost, utrujenost. Izgubljamo veselje, voljo, moč in veselo pričakovanje. Postanemo kot reka, ki ji ni več treba preskakovati skal in se v brzicah prebijati skozi soteske tolmunov; ampak, ko ji je dovoljeno iti kamorkoli, ne more več nikamor. Trudna se ulega v blatno ravnino. Tako se mi ulegamo v foteljsko lenobo ali ekransko bleščobo.

    Kaj drugega nas lahko predrami iz spanja kot Božja beseda? Zatirani nismo več kot pred desetletji ali kot so bili Izraelci pod tujo nadoblastjo v različnih služnostih, zato nas beseda politične osvoboditve ne predrami več. Mora pa nas predramiti Jezusov klic k spreobrnjenju in poboljšanju. To je klic veselja, saj nas kliče izpod oblasti greha. Že misel na spreobrnjenje je poleg stiske, da bo potrebno iti v spovednico, tudi vzrok za duhovno veselje in veselo upanje. Če hočemo krščansko praznovati božič, moramo v pripravo vključiti tudi adventno spoved. Največji vzrok za apatičnost, ki je danes zavladala v nas, je v tem, ker mislimo, da mora božje kraljestvo priti po zemeljskih stvareh. Država, Cerkev, oseba ali gmotne dobrine bi nam po našem mnenju morali omogočiti doživetje božjega kraljestva. In ker ga ne dosežemo, smo nad vsemi razočarani.

    Tista oseba, ki nam je sposobna pričarati srečo, smo mi sami. Kako? Tako, kot nam svetuje božja beseda in kot nam s svojim življenjem kaže Janez Krstnik. Janez Krstnik je zgled drugačnosti za ta svet. Oznanja v puščavi, ne na prižnici v Jeruzalemu, kot bi bilo normalno. Kot bi mi oglaševali na oglasni deski v zakristiji namesto na televiziji v Ljubljani. Živel je preprosto in asketsko življenje do sebe, do drugih pa ni bil zahteven: »Kdor ima več, naj da ubogim.« Ni se udinjal cerkveni gosposki, saj jo je imenoval »gadja zalega«, ne svetnim vladarjem, saj je bil sposoben izpraševati vest samemu Herodu, ki je bil tiran ter zato strah in trepet dežele. Zasidran je bil v Bogu, zato ga ni nič vrglo iz tira. Ni se obračal po ljudeh, ampak so se oni obračali po njem. Prihajali so k njemu od vsepovsod in se mu dajali krstiti.
    Janez je zahteval od vsakega stanu, da naredi korak naproti Jezusu. Da tudi mi po svojih zmožnostih spremenimo vsaj eno stvar. To je tudi spovednikova modrost, da vsakemu spokorniku svetuje toliko, kolikor je ta sposoben narediti. Vsak naj naredi korak naproti Bogu. Smo ljudje, ki vse življenje hodimo, ne kenguruji, ki skačejo. Vojakom ne ukaže, naj pustijo svoj poklic, ampak naj ga opravljajo pravično. Janez Krstnik in pozneje Jezus ne zahtevata revolucije, ampak evolucijo.

    Bog nikogar ne sili, vsakega pa vabi. Kakor tudi mi ne moremo nikogar prisiliti, naj bo naš prijatelj. Nikogar ni mogoče prisiliti, da se nam da. Mogoče pa je biti tak, da nas bo bližnji iskal in hodil z nami. Mi naredimo en korak, drugo bo naredil Bog ali kdo drugi. Pri rasti je potrebno znati tudi sprejemati.
    Indijski menih ali guru je imel po prihodu misijonarjev priložnost od blizu spoznati kristjane in naš nauk. Ko mu je misijonar razlagal največjo zapoved, mu je guru dejal: »Neverjetno, kaj vse storite kristjani, da bi ljubili. Prepotujete svet, zapustite vse, sposobni ste velikih dejanj. Za ljubezen pa je potrebno tudi, da se pustite ljubiti, da se pustite osrečiti. To pa za vas ni častno ali se vam zdi, da bo brez zasluženja.« Guru je imel prav. Pustimo bližnjemu, da nam popravi kravato, in bodimo srečni, če želi to storiti. Pojdimo v cerkev, da se bo lahko Jezus za nas daroval. Pristopimo k trpečemu revežu in mu pustimo, da nam pokaže Jezusovo podobo. Amen.

    Župnik Joško Tomažič, župnija Šempas in Osek

    Odgovori
  10. Miro says:
    15. decembra, 2024 at 9:24

    KAJ NAJ STORIMO?

    Iz svetega evangelija po Luku (Lk 3,10-18)

    Tisti čas so množice spraševale Janeza: »Kaj naj storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej Janez še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Lk%203%2C10-18

    Odgovori
    • Miro says:
      15. decembra, 2024 at 9:26

      TRETJA ADVENTNA NEDELJA

      TRETJA ADVENTNA NEDELJA NAS ŽE MOČNO PRIBLIŽA BOŽIČU, ZATO JO IMENUJEMO TUDI NEDELJA VESELJA. LAHKO SMO POZORNI NA BARVO MAŠNEGA PLAŠČA, KI NA TRETJO ADVENTNO NEDELJO NI TEMNA, VIJOLIČNA, TEMVEČ BOLJ SVETLA, IN SICER V ROZA BARVI, KAR NAJ BI POMENILO, DA SE ŽE RAZCVETA BOŽIČNO VESELJE.

      To božično veselje je posebno veselje. Ni namenjeno temu, da bi trajalo samo na božični dan, temveč mora v življenju kristjana biti prisotno ves čas. To je mirno veselje, ki kristjana spremlja tudi v težkih trenutkih, takrat se veselje spremeni v mir. Kristjan pa miru ne izgubi nikdar, tudi v trpljenju ne, takrat je mir Gospodov dar. Cerkev nas uči, kakšno je pravo krščansko veselje.

      V pismu apostola Pavla Tesaloničanom beremo: ‘Vedno se veselite. V vsem bodite hvaležni. Neprenehoma molite.’ Kristjanovo veselje raste iz molitve, z molitvijo pa je povezana tudi hvaležnost. Obstajajo ljudje, ki se ne znajo Bogu zahvaliti, vedno najdejo razloge za pritoževanje. Dobri so, veliko delajo, a kar naprej se pritožujejo nad tem in onim. Kristjan ne more živeti tako. Ne more se kar naprej pritoževati nad ljudmi in nad dogodki. Ko vidimo kristjana s kislim in zagrenjenim obrazom, nam ni prijetno pri srcu. Svetniki niso hodili okrog z dolgimi, ampak z veselimi obrazi, v trpljenju pa so izžarevali mir. Tudi Jezus je v največjem trpljenju imel pogled miru, s katerim je mislil na druge, na svojo mater, na apostola Janeza, na razbojnika.

      In kako naj se zahvaljujemo? Poglej svoje življenje in misli na dobre stvari, ki si jih prejel. Nekateri ljudje bodo sicer najprej opazili, da so prejeli slabe stvari. Prav vsak je v življenju prejel tudi kaj slabega. Vendar bom morda opazil, da sem rastel v krščanski družini, da sem imel krščanske starše, da imam delo, da nismo lačni, da smo zdravi … Toliko stvari je, za katere se lahko Gospodu zahvaljujemo. S tem raste tudi veselje.

      To pa še ni vse. Še en način je, kako množiti radost in sicer ta obstaja v prinašanju veselega oznanila drugim. Naše ime, kristjani, prihaja od Kristusa, Kristus pa pomeni maziljenec. Mi vsi smo maziljeni in poslani, da prinašamo veselo oznanilo trpečim; da povijamo ranjena srca, da oznanjamo prostost in rešenje, da oklicujemo leto Gospodove milosti. To z drugimi besedami pomeni, da smo poslani k drugim, k tistim, ki so v potrebi. To je bil Kristusov poklic in to je poklic kristjanov. Naj gre za materialne ali duhovne potrebe, za stiske v družinah, poslani smo, da prinašamo mir, to Jezusovo maziljenje, ki duše tolaži in jih krepi.

      Da bi bili deležni tega veselja v pripravi na Božič, najprej molimo: Gospod, naj ta Božič preživim v resničnem veselju! Pa ne v potrošniškem veselju, ki nas bo 24. decembra vznemirjalo, ker nam manjka še to in ono. Resnično veselje se rojeva iz molitve, zahvaljevanja in misli na druge ter na njihove stiske.

      NALOGA JE TOREJ TROJNA: MOLITEV, ZAHVALJEVANJE, MISEL NA BLIŽNJEGA. TO SO TRI POTI, KI NAS BODO DO BOŽIČA PRIPELJALE ‘POMAZILJENE’ Z MOLITVIJO, HVALEŽNOSTJO IN POMOČJO SOČLOVEKU.

      Krščansko veselje, je utemeljeno na Božji zvestobi, na gotovosti, da On vedno drži svoje obljube. Prerok Izaija spodbuja tiste, ki so izgubili pot ter so obupani, naj svoje zaupanje gradijo na Gospodovi zvestobi, saj bo njegovo zveličanje slej ko prej vstopilo v njihovo življenje. Tisti, ki so na poti srečali Gospoda, okušajo v svojem srcu vedrino ter veselje, ki jim ga nič in nihče ne more vzeti. Kristus je naše veselje, njegova zvesta in neizčrpna ljubezen! To, da kristjan postane žalosten, pomeni, da se je oddaljil od Jezusa. Toda ne smemo ga pustiti samega. Moliti moramo zanj in mu dati čutiti toplino skupnosti.

      Naj nam Marija pomaga pospešiti korak proti Betlehemu, da bomo srečali Otroka, ki se je za nas rodil, za zveličanje in veselje vseh ljudi. Njej je rekel angel: ‘Razveseli se, polna milosti, Gospod je s teboj’. Naj Ona za nas doseže, da bomo živeli veselje evangelija v družini, na delu, v župniji, povsod; tisto notranje veselje, polno čudenja in nežnosti. Takšno, kot ga doživlja mama, ko gleda svojega novorojenčka in čuti, da je Božji dar, čudež, za katerega se samo zahvaljuje.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/12/15/nedelja-15-december-2024-tretja-adventna-nedelja/

      KRALJA, KI PRIHAJA, PRIDITE, MOLIMO!

      Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja