Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.952 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. janez says:
    19. decembra, 2024 at 11:52

    Opus Dei: Želeti si biti ljubljen

    »Ljubezen do bližnjega ni stvar izbire.« Premišljevanje o tem, kako gojiti in napredovati v tej kreposti, ki lahko postane resnična pustolovščina našega življenja. Sveti Janez pravi:»Bog je ljubezen« (1 Jn 4, 8.16).

    1. Ljubiti in biti ljubljen
    Vsi ljudje na tem svetu si želijo biti ljubljeni. Spoštovanje in naklonjenost, ki ju prejemamo od drugih, nam polnita srca z zadovoljstvom, mirom, srečo, spodbudo, voljo, energijo, blaginjo. Dejstvo, da je človek ljubljen, se poveže v zelo globoko resonanco s človeškim duhom. Ta, ki je ljubljen, čuti potrditev, se čuti cenjenega, dostojanstvenega, spoštovanega, z utrjeno identiteto. Toda vsi ljudje niso pripravljeni ljubiti, ljubiti na učinkovit način, z žrtvijo, vztrajno in velikodušno. Biti ljubljen, da, to bi bili vsi! Toda da bi ljubili, to pa ne tako zelo. In tukaj se začnejo vse težave. Kajti če začnejo ljudje ljubiti manj, zato ker niso ljubljeni, se bodo tisti, ki bi jim bila ta ljubezen namenjena, čutili manj ljubljene, mogoče celo ogoljufane … in zato bodo toliko manj pripravljeni vračati, kar so prejeli. Pri tem se vse to zaplete v neke vrste začaran krog, kjer se ljubi vedno manj in manj.

    Za kristjana ljubezen do bližnjega ni stvar izbire. Pač pa je preprosto bistvena za njegovo življenje. Je Božja zapoved. In to do te mere, da brez tega ne more reči, da ljubi Boga (1 Jn 4, 20). Dejansko človek, ki ne ljubi, ki se ne daruje velikodušno, v resnici ne pozna božje resnice in je ne bo nikoli poznal, kajti kot pravi sveti Janez: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4, 8.16). Kdor ne zna ljubiti, ne bo nikoli stopil v harmonijo z Jezusom Kristusom, ne bo začutil povezanosti, ne bo, kot radi rečemo, začutil feelinga. In težava je v tem: če ljubezen ne začne rasti v življenju določenega človeka, se bo ta slej ko prej znašel v začaranem krogu, ki ga zaznamujejo individualizem, izoliranost in žalost. Na neki način bi lahko rekli, da kdor ne ljubi, umre, ali umre vsaj deloma: postane kot nekakšen zombi, odsoten, omamljen, zbegan, skrčen na svoje lastno bitje.

    2. Določene težave
    Stoična filozofija, ki je cvetela v treh stoletjih pred Kristusom, se je v pozitivnem smislu trudila doseči, da se ljudje ne bi ljubili; še več, da si ljudje ne bi želeli biti ljubljeni. Na osnovi izkušenj so prišli do sklepa, da ljubezen velikokrat povzroči naveličanost in trpljenje (še posebej, kadar je zavrnjena). In človek, ki želi biti srečen, ne išče trpljenja, pač pa ravno nasprotno! Zato so si stoiki prizadevali za popolno izločitev strasti, kar so imenovali apatheia, neobčutljivost na svet in vse ljudi. Toda s tem so povzročili odsotnost ljubezni.

    Vendar pa ljubezen ni omejena na golo darovanje, na velikodušnost brez pričakovanja. Kdor ljubi, želi prejemati, dobiti potrditev, biti cenjen, ljubljen. Želi biti ljubljen. Celo sam Bog si želi človekovega odziva, ko ga ustvari in odreši. V latinščini obstajata dve besedi, ki izražata to idejo: amare in redamare, kar pomeni: ljubiti in vračati ljubezen. Za človeka bi bilo nemogoče, da bi živel in ljubil, ne da bi bil ljubljen; da bi dajal, ne da bi prejemal; se trudil, ne da bi prejel priznanje. Tako smo ustvarjeni; prejemamo več, kot dajemo. Kristjan, ki se zaveda, da je od Boga ustvarjeno bitje, to zelo dobro ve.

    Težava se začne, ko ljudje niso pripravljeni spoštovati časa in konkretne resničnosti ljubezni ter poskušajo dobiti priznanje in biti ljubljeni takoj, brez neke trajne rešitve, brez čakanja. Pričakujejo takojšen dobiček za svojo naložbo. Zato je treba željo, da bi te drugi ljubili in te priznavali, vzgojiti in disciplinirati. Če ljudje skušajo dobiti nagrado v najkrajšem možnem času, bodo prej ali slej ugotovili, da so se njihovi odnosi s soljudmi poslabšali. Najprej ne bodo mogli ljubiti tistih v stiski, tistih, ki so se jim v tistem določenem trenutku nesposobni odzvati ali pa se preprosto ne želijo odzvati. Potem pa bodo povsem nehali ljubiti druge ljudi. Ohranjali bodo samo prijateljstva, ki jim prinašajo koristi, zlahka bodo užaljeni, hitro se bodo nehali razdajati drugim, postali bodo trajno nesrečni in nezvesti, krivdo pa bodo zvračali na druge.

    Za kristjane bi bilo resnično hudo, če bi prišlo do tega. Če kristjani niso sposobni zrelo in vztrajno ljubiti, ne da bi za to ves čas prejemali nagrade, ki bi jih lahko upravičeno zahtevali samo majhni otroci in bolniki, potem bodo izgubili sol in luč, zmožnost udejanjiti velikodušno in potrpežljivo božjo ljubezen, prisotno v njihovem srcu kot krepost usmiljenja. Ljubili bodo samo nekatere ljudi: tiste, za katere vedo, da so jim všeč in takoj povrnejo ves njihov trud. Svetopisemske prizore – na primer, ko je Kristus rekel, da je treba nastaviti drugo lice (Mt 5, 39) – bi lahko interpretirali kot znamenja šibkosti, znamenja neznatnosti človeške moči. Toda v resnici so to jasni znaki moči ljudi, ki so sposobni potrpežljivo prenašati trpljenje, nerazumevanje, bolečino. Rekli bodo: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka« (Ps 23, 1). Dejansko se od kristjana pričakuje, da bo imel debelo in odporno kožo vsaj v določenih okoliščinah.

    3. Ključ ljubezni
    Tako vidimo, da je ključ do ljubezni v sposobnosti, da imamo pod nadzorom dinamiko takojšnjega zadovoljevanja, jo znamo uravnavati in predvsem, da jo znamo odložiti. V 60. letih prejšnjega stoletja je Walter Mischel, profesor na Univerzi Stanford v Združenih državah Amerike, naredil eksperiment s sladkimi penicami, ki je postal zelo znan: tako imenovani eksperiment marshmallow (kot se reče sladkim penicam v angleščini). Mischel je razdelil te mehke in gumijaste penice, ki jih imajo majhni otroci tako zelo radi, skupini štiriletnikov. Pred vsakega je postavil penico, ki so jo lahko vzeli, če so želeli, vendar jim je pojasnil, da bodo, če bodo zmožni počakati dvajset minut, ne da bi vzeli to penico, prejeli še dve. Dilema, v kateri so se znašli otroci, je bila velika: takoj vzeti slaščico ali počakati in dobiti še več. Večini je uspelo počakati, nekaterim pa ne. Profesor Mischel je po eksperimentu tem otrokom sledil še veliko let in ugotovil, da so tisti, ki so v rosni starosti štirih let zmogli počakati, znali počakati tudi kasneje in so uživali veliko uspešnejše življenje: imeli so bolje plačane službe, stabilnejše zakonske zveze, več prijateljev in zanimanj, manj težav z alkoholom, drogami in spolnostjo. In ne bi nas smelo presenetiti, da je bilo tako: dejansko je tako, da kdor zna živeti, ne da bi nenehno iskal takojšen prejem nagrade, ki mu pripada, bo znal veliko bolje krmariti v življenju, premišljeno in modro bo uporabljal in vlagal svoje talente in energijo ter počakal na boljše rezultate.

    Po drugi strani pa bodo osebe, ki ne znajo odložiti nagrade, ki jim pripada, imele velike težave in naletele bodo na mnoge ovire na številnih področjih, še posebej na tistih, ki se tičejo čustev, strasti, človeške občutljivosti, naklonjenosti, občutkov. Pogosto jih bodo zapeljale kaprice lastnih želja in nagnjenj, ki pridejo in grejo, ki vzniknejo in poniknejo, ki se okrepijo, potem pa izginejo. V resnici ti ljudje niso svobodni, čeprav imajo trenutno občutek, da so, pač pa so veliko bolj zasužnjeni, odvisni. Niso srečni, oziroma so srečni zgolj občasno. Dejstvo pa je, da ne morejo najti globokega in trajnega zadovoljstva. Skoraj neizogibno je, da te osebe v določenih okoliščinah iščejo narcistične in nesolidarne kompenzacije vseh vrst: spolne, zlorabe drog, zlorabe oseb itd.

    4. Sposobnost odložitve nagrade
    Vprašanje je: kako ozavestiti ljudi, da bodo znali velikodušno in stalno vlagati v življenja drugih, ali z drugimi besedami: da bodo znali iskreno in zvesto ljubiti? In to, čeprav bodo imeli (začasen) občutek, da »zapravljajo svojo dobroto v puščavi«,[1] kot pravi pesnik Thomas Gray. V angleščini se pogosto reče forgive and forget, torej je treba oprostiti in potem še pozabiti. Morda pa je tisto, kar se skriva v jedru vprašanja, da zmoreš reči give and forget, kar pomeni, da je treba dati in potem pozabiti. To je ljubiti velikodušno, na veliko, ne da bi človek poskušal vladati času in načinu odziva, ki si ga brez dvoma želi in ga hoče prejeti. Glede vsega smo lahko prepričani v resničnost besed sv. Janeza od Križa: »Kjer ni ljubezni, daj ljubezen in žel boš ljubezen«.[2] Tisti, ki ljubezni ne pripisujejo visoke cene, tisti, ki se dajejo brez zadržkov, ne da bi jih nadvladoval trenutni užitek, da bi bili ljubljeni, pač pa so občutljivi za resnične potrebe drugih v svoji okolici, bodo nagrajeni bolj, kot so kadar koli sanjali. Vendar se bo to zgodilo takrat, ko se bo Bog odločil, in tako, kakor se bo Bog odločil. Treba se je osvoboditi vajeti ljubezni, prenehati preštevati dejanja in rezultate. Bog je tisti, ki nagrajuje, četudi to naredi prek drugih ljudi. To je prava pustolovščina ljubezni!

    V Svetem pismu sta med drugimi dve besedili, ki govorita o tej dinamiki. Prvo najdemo v Psalmu 127,5-6, ko reče sejalcu: »Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem.« Potem pa: »Odhaja, odhaja z jokom, ko nosi seme za setev; prihaja, prihaja z vriskanjem, ko nosi svoje snope«. Sejalec trpi in joče, ko doživlja in se spominja napora sejanja. Ne vidi sadeža, rezultata, ga pa pričakuje. Medtem pa seme umre, preneha obstajati, videti je, kot da je izginilo iz zemlje. Toda minejo meseci, pridejo dež, mraz in sonce. Semena, skrita pod gosto, trdo in temno zemljo začnejo vznikati, iskati luč. Polagoma se polja obarvajo v zelene odtenke, komaj opazne, ki govorijo o upanju. Potem pa pride zrel sadež, hranljiv, obilen … In zdaj, po mesecih čakanja, sejalec – ta, ki je jokal in trpel – poje, se smeje in uživa v obilici svoje žetve. Takšno je življenje človeka, ki ljubi in zna počakati, brez gotovosti in brez zagotovil, vendar uživa v svoji ljubezni bolj kot kdorkoli.

    Drugo besedilo predstavlja Božjo obljubo, ki pravi: »In vsak, kdor je zapustil hiše ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje« (Mt 19,29). To je isto sporočilo: tisti, ki ljubi na požrtvovalen način, bo od Boga prejel veliko nagrado, tako v tem življenju kot tudi v večnem. O tem stoternem sadu, o tem, da bo Bog obilno povrnil, beremo tudi v Lukovem evangeliju, ki enako kot psalm govori o žetvi: »Sejalec je šel sejat svoje seme. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Pohodili so ga in ptice neba so ga pozobale … In spet drugo je padlo v dobro zemljo in pognalo ter obrodilo stoteren sad« (Lk 8,5.8). Pravzaprav je celotno moralno sporočilo Nove zaveze osredotočeno na obljubo, da bo trenutni trud Kristusovih učencev bogato poplačan v prihodnosti: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo« (Mt 5,4-6). Vsi blagri izražajo trud, trenutno trpljenje, vendar jih doživljamo v luči nagrade v prihodnosti. Kot smo videli, Sveto pismo ne počne drugega, kot da priča o tistem, čemur dandanes pravimo sposobnost odložitve nagrade.

    5. Izobraževanje za uživanje v pustolovščini ljubezni
    Kaj lahko storijo ljudje, da bi pridobili navado nesebične ljubezni? Kako jih izobraziti, da bi lahko uživali v pustolovščini ljubezni? Tu je šest predlogov.

    Prvi: pomembno je, da začnemo in vztrajamo pri molitvi. Bog daje svojo milost, kadar hoče, in z njo nam daje izjemno sposobnost ljubiti božansko, imenovano usmiljenje. Toda Bog nas prosi, da v molitev, premišljevalno in ustno, vložimo trud, čeprav se nam zdi, da izgubljamo čas in da je naša molitev nekoristna. Kajti v molitvi ne gre zgolj za to, da odkrijemo božjo bližino, tolažbo in luč, pač pa tudi njegovo drugačnost, njegovo distanco … potrebo, da se mu prepustimo z vero, ne da bi čutili varnost, ki nam jo nudijo naši čuti: dotik, sluh, vid. V molitvi se človek nauči opustiti nadzor nad svojo situacijo in življenjem. Prepusti se v božje roke, v roke, ki so močne in očetovske, vendar to niso naše roke.

    Drugi: v luči vere se moramo prepričati, da smo vse – čisto vse – kar imamo na voljo, prejeli od Boga. Vse, talenti in sposobnosti, narava in milost: vse to je v celoti božanski dar. Čeprav smo v različnih trenutkih v življenju nekaj prejeli od drugih, čeprav smo kaj naredili sami (kajti nič od vsega, kar imamo na voljo, ni resnično naše), čeprav je naše … Zato si takrat, ko drugim ponujamo, kar imamo – ali z drugimi besedami: ko velikodušno ljubimo – nima nobenega smisla čestitati za to našo navidezno velikodušnost. Še več, božja ljubezen, ki nas napolni s svojimi darovi, nas dregne, nas skoraj prisili, da ljubimo, da velikodušno dajemo, ne da bi za to izstavili račun, ne da bi čutili žalost, ko ne dobimo potrditve ali hvaležnosti.

    Ko začne Gospod učiti svoje učence, naj grejo po dva in dva, da mu pripravijo pot, kot v 10. poglavju pripoveduje evangelist Matej, se zdi, kot da jim jemlje stvari, namesto da bi jim jih dajal, kot da bi jim na pot postavljal ovire, namesto da bi jim pomagal: »Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico« (Mt 10,9-10). In to stori z izrazom, ki sega v samo srce evangelija, ko reče: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10, 8). Vse ste dobili kot čisti dar, zato bi morali dati vse od sebe, ne da bi pri tem povzročali kakršne koli težave, ne da bi se čutili, da delate s tem neko veliko uslugo Bogu ali človeštvu. Enak odnos najdemo v drugem delu evangelija, ko Gospod povabi učence, naj odgovorijo: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10).

    Ob številnih priložnostih bo vernik s preprostostjo in spontanostjo, s katero ljubi druge, jim odpušča, jih ima rad, jih ščiti, jih brani in lepo govori o njih, te druge privedel do spoznanja, da je v njihovem življenju nekaj posebnega, morda nekaj božanskega, nekaj nevidnega, neka velikodušnost, ki priteka iz normalnega, »prijeten Kristusov vonj« (2 Kor 2,15). Tako je mogoče razumeti Kristusovo skrivnostno izpoved: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16). Ko vidijo dobra dela kristjanov, ki jih ti opravljajo velikodušno, drugi opazijo nekaj več, nekaj, kar presega človeško moč, in pravijo: »To je Bog,« in izrekajo slavo nebeškemu Očetu. Sveti Avguštin je s svojim običajnim bistrim umom opazil, da »je tisti, ki ne daruje (drugim), nehvaležen do tistega, ki ga je obdaril z njegovimi darovi«.[3]

    Kristjan je prepričan, da je moč velikodušnega razdajanja drugimvelik privilegij, ki mu ga je Bog omogočil v življenju. V objektivnem smislu je to darovanje prej prejemanje kot karkoli drugega; vse prejmemo od Boga in drugim damo to, kar nam je Bog dal, in to nam je dal za druge. Lahko si zamislimo bogataša iz evangelija, ki mu je polje bogato obrodilo (prim. Lk 12,16-20); vse zadrži zase, ne da bi delil, zapre svoje srce: »Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine.« In reče samemu sebi: »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.« Dobrine, ki jih imamo na voljo, najsi bodo zaradi truda ali zaradi sreče, niso naše, pač pa božje in so namenjene drugim. Kristjan ljubi v tem smislu, se daruje s hvaležnim srcem, z evharističnim duhom, zadovoljen, da lahko bogati druge, čeprav ne vidi rezultatov, vesel, ker si nabira zaklade v nebesih (prim. Mt 6,20), zaupa veri, ki jo ima v božjo besedo, kajti »tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil« (Mt 6,6).

    Tretji predlog je odpuščanje. Tukaj življenje kristjana doseže svojo najvišjo točko. Bog, bogat z usmiljenjem, odpušča človeku, ki se, čeprav je bitje in nič več kot zgolj bitje, upira svojemu Stvarniku. Bog bi lahko poteptal grešnika, ga čisto preprosto uničil. Mogoče bi to bila najpravičnejša, najprimernejša stvar. Dejansko se je v kar nekaj določenih trenutkih zgodovine zdelo, da je bil Bog tik na tem, da to naredi, vendar ne, on ne obsoja grešnika, ki obžaluje svoje grehe. Odpusti mu in odpušča z vsem srcem, v njem vzbuja svoje lastno življenje do te mere, da ga naredi za svojega sina, sina po milosti in zato svojega večnega naslednika. »Bog odpušča vse in odpušča vedno,« pogosto ponavlja papež Frančišek. In ta izjemni način božjega dela nas kljub željam po maščevanju, ki utegnejo vznikniti v človeškem srcu, nagne, da odpuščamo drugim iz vsega srca »do sedemdesetkrat sedemkrat« (Mt 18,22). Jezus nas opominja, da bi lahko Bog, če kristjan ne bi imel te osnovne pripravljenosti, šel do skrajnosti in nam odpuščanje odrekel. »Odpustite, če imate kaj proti komu, da vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, odpusti vaše prestopke« (Mr 11,25).

    Ta napor, da odpustimo, pozabimo, spregledamo, da ne poudarjamo in povečujemo napak drugih, da lepo ravnamo z vsemi ljudmi, kar koli že počnejo, oblikuje človeško srce kot le malokatera stvar. Srce ob tem raste in zaradi tega je sposobno ljubiti. S tem tudi ukrotimo samoljubje, ki se pri mnogih ljudeh pogosto nesorazmerno razraste, tako da ga predimenzioniramo, pravilno uredimo, postavimo na svoje mesto. Ostaja v mejah normale in človek ljubi druge ljudi, če je mogoče, z veliko večjo ljubeznijo, kot je naravna ljubezen, ki jo čuti do sebe. Odpuščanje ni znamenje šibkosti; pač pa ravno nasprotno, je znamenje veličine. Prvič zato, ker kristjan verjame, da je Bog tisti, ki nagradi (ali kaznuje) dobra (ali slaba) dela drugih, in kristjan se ne želi postaviti na mesto Boga pri dejanju, ki nosi tolikšno težo. In drugič zato, ker odpuščanje zahteva veliko mero samokontrole, da prepreči, da bi želja po maščevanju izkrivila sodbo in na koncu prizadela drugega z veliko hujšim zlom, kot ga je sam povzročil s svojim dejanjem.

    Četrti predlog je asketsko življenje, duhovni boj. Primerno je, da ljudje s seboj ravnamo z določeno trdnostjo, skoraj bi lahko rekli ostrino, z nekaj nestrpnosti (ne do drugih, seveda, pač da do lastnih muhavosti). Tega bi se morali držati pri prehranjevanju, pitju, spanju, zabavi, udobju ipd. To so sicer trivialne zadeve, pa vendar ponavljajoče se in pogoste, ki dan za dnem oblikujejo človeški značaj, utrjujejo kreposti, krepijo voljo, da nam življenjske težave ne zmanjšajo ali zagrenijo ljubezni. Nejevolja, ki včasih izvira iz odložitve nagrade, ne sme preveč vplivati na odločitve, izkrivljati presoje, odvzeti svobode niti ohromiti ljubezni. Mati Terezija iz Kalkute je tako izrazila svojo izkušnjo: »Odkrila sem paradoks, da če ljubiš do te mere, da zaboli, ni več bolečine, ker je samo še ljubezen.« Tisti, ki ljubi, je sposoben trpeti, prenesti, potrpeti; predvsem lahko trpi za druge, zato da njim ni treba toliko trpeti. Tako kot Jezus, ki je tik pred smrtjo vpričo učencev rekel svojim rabljem: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo« (Jn 18,8).

    Peti predlog: to, kar smo pravkar povedali, velja še posebej za spolno vzdržnost, krepost, ki uravnava človekove spolne apetite, zaradi česar postane resnično sposoben ljubiti, ne da bi iskal takojšnje čutno zadovoljstvo, pač pa je pripravljen počakati, spoštovati čas ljubezni. Presenetljivo je, da je ateistični filozof Max Horkheimer iz frankfurtske šole izrazil naklonjenost encikliki svetega Pavla VI. Humanae vitae (1968), v kateri je znova potrjen krščanski nauk o nedopustnosti kontracepcijskih sredstev. V intervjuju leta 1970 so ga vprašali: »Ali ni (kontracepcijska) tabletka znak napredka, če pogledamo tretji svet in težave s prenaseljenostjo?« In Horkheimer je odgovoril: »Moja dolžnost je, da ljudi spomnim na ceno, ki jo morajo plačati za ta napredek. Cena, ki jo je treba plačati, je pospeševanje izgube nostalgije, nostalgije ljubljene osebe. Spolna dimenzija je vedno prisotna. Toda kolikor večja je nostalgija po zvezi z ljubljeno osebo, večja postane ljubezen.« In tukaj nastopi dilema. Kdor ne živi v čistosti, komur se mudi uživati v nagradi, ki izhaja iz ljubezni, na koncu ne bo ljubil. Resnična ljubezen pa ravno nasprotno zelo dobro pozna čakanje, nostalgijo, dolga časovna obdobja, hrepenenje. Kdor se preda čutnemu in takojšnjemu uživanju, ki je običajno povezano s človeško ljubeznijo, bo na koncu zelo malo vedel o ljubezni; ostalo mu bo majhno, zasužnjeno, narcistično srcem. Še huje: na koncu boste le malo vedeli o osebi, za katero mislite, da jo imate radi.[4] In ta dinamika se dogaja pri vseh spolnih prekrških: pri pornografiji, prostituciji, masturbaciji, prešuštvu, homoseksualnih odnosih, uporabi kontracepcije. V vseh teh situacijah človek neha ljubiti osebo, spremeni jo v predmet v službi lastnega zadovoljstva, sebično jo instrumentalizira, želi si jo zgolj kot čisto navaden predmet.

    Vedno obstaja ista dinamika, ista nestrpna nezmožnost čakanja, spoštovanja časa, sprejemanja ritmov človeškega telesa, materije, življenja. Mogoče je zato vedno nekaj gnostičnega v vseh prekrških zoper čistost, nekaj, kar gre skupaj z materijo, časom, telesom, nekaj, kar zanika vstajenje mesa. Kot je Tertulijan rekel o gnostikih: »Nihče ne živi tako po mesu kot tisti, ki zanikajo vstajenje mesa.«[5] Angleški pesnik iz šestnajstega stoletja, Francis Davison, pravi tako: Absence makes the heart grow fonder: odsotnost – oziroma nostalgija, ločitev od ljubljene osebe – povzroči, da začne v srcu rasti naklonjenost. Tisti, ki zna počakati, ki zna spoštovati dinamiko lastnega telesa in telesa drugega, ima vse možnosti, da bo ljubil. Tisti, ki se nemudoma vda v iskanje takojšnjega zadovoljstva, se izprazni, postane zagrenjen, se izgubi, postane nezmožen ljubiti.

    Šesti in zadnji predlog. Rekli smo, da ima človek vse možnosti, da lahko ljubi. Ker je res tudi to, da kdor čaka in čaka in čaka …, mogoče nikoli ne bo dobil nagrade za svojo ljubezen. Kdor ljubi, hoče biti tudi sam ljubljen, vedno čaka na nagrado, pa naj pride, ko pride. In če mora čakati preveč, če mu ne uspe vzbuditi odziva v drugih, lahko izgubi upanje, da bo kdaj ljubljen. Pot zanikanja, žrtve, odrekanja ni nujno pot izpolnitve; s takšnim življenjem lahko postane človek zagrenjen, osamljen in vsekakor sebičen, če ne doživi ljubezni.

    Res je, da Bog ne neha nagrajevati tistih, ki si prizadevajo ljubiti nesebično. Ampak vseeno je treba pomisliti tudi na to, kako pomembno je imeti v družbi ljudi, ki preprosto ljubijo, ljubijo tiste, ki jih ni vedno lahko ljubiti, tiste, ki jih po navadi zavržemo, kot pravi papež Frančišek: ostarele, nerojene otroke, bolnike, revne, grde, narkomane, tiste, ki imajo neurejeno življenje, tiste, ki niso hvaležni.

    Vendar to zahteva poseben božji klic, ki vzbudi v ljudeh posebno sposobnost, da svobodno ljubijo vse ljudi. Dante je v Raju govoril o »ljubezni, ki poganja sonce in ostale zvezde«,[6] in točno ta ljubezen je Bog. Ljudje, ki so se naučili ljubiti, bodo znali početi nekaj podobnega, »poganjali bodo sonce in zvezde« … In še več, kajti z Bogom bodo znali obogatiti življenja ljudi z največjo ljubeznijo. Gre za pustolovščino ljubezni, ki se nikoli ne konča.

    Paul O’Callaghan

    https://opusdei.org/sl-si/article/zeleti-si-biti-ljubljen/

    Odgovori
  2. janez says:
    19. decembra, 2024 at 8:50

    Kakšen je Božji načrt?
    Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,30-34)

    »Aleluja. Moje ovce poslušajo moj glas, govori Gospod, jaz jih poznam in hodijo za menoj. Aleluja.«

    Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli in prišli tja pred njimi. Ko je Jezus dospel do nekega kraja in se izkrcal iz čolna, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

    Podoba Jezusa kot dobrega pastirja dobi nove odtenke. Osebe, ki nastopajo v odlomku iz Evangelija so: množica, apostoli in Jezus. Množica je Jezusa iskala. Za njim so se selili iz kraja v kraj in ga zasledovali. Videli so čudeže ozdravljenja. Ob pomnožitvi kruha ga želijo razglasiti za kralja Judov, kajti prepričani so bili, da bodo njihove težave končno prenehale. Mislijo, da jih bo on družbeno-politično osvobodil in vzpostavil izraelsko kraljestvo. Ista navdušena množica je na koncu razočarana nad njim in ga zapusti. On ni zato prišel. Zakaj nam je tako težko dojeti Božji načrt in tako težko sprejeti njegovo milost? Lahko ugotovimo, da je hoditi za Gospodom popolnoma nekaj drugega kakor želeti Gospoda. Če je milost res milost, to pomeni, da ni zgolj preprosto izpolnjevanje naših pogosto tudi sebičnih želja po človeški pameti. Čeprav je v resnici prav Božja milost tista, ki lahko poteši vse naše želje in hrepenenja.

    V gornjem evangeljskem prizoru so apostoli le posredovalci. So orodja, po katerih naj bi Jezusovo sočutje doseglo vse in vse lačno ljudstvo nasitilo s kruhom in ribami, ki jih je pomnožil, da je nasitil množice. To je naloga cerkvenih služb: lomiti kruh Besede, da bo vera med ljudmi rasla. Jezus se vzpne na hrib. Ne pozabimo, da v Janezovem evangeliju ni omenjen govor blagrov. Tam nasiti množico, tako da pomnoži kruh. Ga pomnoži, ne ustvari. Spomnimo se prizora Jezusovih skušnjav v puščavi. Tam je skušan, da bi kamne spremenil v kruh in tako vsem dokazal, da je On Odrešenik. Jezus se mora po pomnožitvi kruha za množico umakniti in ostati sam, da ne bi ogrozil in spravil na slab glas svojega poslanstva. Njegova samota se bo dramatično povečala, ko ga bodo po dolgem govoru o evharističnem kruhu, s katerim razlaga pomnožitev, začeli učenci zapuščati. Niso ga doumeli in razumeli.

    Če gledamo sam dogodek pomnožitve, nam mnoge podrobnosti lahko vso globino dogajanja še bolj osvetlijo. Nahajamo se v puščavi. Velikonočni prazniki so blizu. Po tleh je veliko trave. Obedovali bodo razporejeni v skupine po sto in petdeset. Vsi ti podatki spominjajo na organizacijo izraelskega ljudstva v puščavi, ko je bila sklenjena zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Jezus bo v svojem govoru še posebej naglasil, da je on sam resnični nebeški Kruh, ki hrani in daje življenje, počitek in novih moči. V moči tega kruha se uresničuje dokončna zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Omemba ostankov kruha in koščkov rib poudarja obilje milosti, ki jih daje nova zaveza. Nova zaveza je namreč dana vsem. Onkraj nje ni ničesar, kar bi lahko potešilo človeška hrepenenja.

    Čudež je simbol obhajanja evharistije. Glagoli, ki jih uporablja (vzel, blagoslovil, razlomil in dal) so značilni za obhajanje svete Evharistije. Izid pomnožitve kruha je dramatičen. Vsi jedo, vsi se navdušijo, a nobeden v resnici ne razume in nihče ne zna videti Božjega delovanja. Jezus si bo zaman prizadeval, da bi razumeli Božji Načrt Odrešenja za vsre ljudi. Ljudje bomo to lahko razumeli šele takrat, ko se bomo ponovno ozrli Vanj, ki smo ga križali in prebodli na Golgoti. Kruh bo postal kruh življenja šele takrat, ko bo kazal na Božje ljubeče trpljenje za človeka.

    Božja ljubezen do nas ljudi nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu po človeški pameti. Mi bi radi potešili svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabili za to, po človeški pameti. Težko pa svoja hrepenenja odpremo Bogu in še težje sprejmemo ter doumemo njegovo milost in Božji Načrt Odrešenja, ker mislimo po človeško. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve. Čeprav ob različnih priložnostih stori vse, da bi mi lahko razumeli Božji Načrt, Jezus dobro ve, da bo moral iti v Jeruzalem, kjer bo na križu v vsej polnosti zasijala resnica njegove ljubezni do ljudi. Šele takrat bo lahko osvojil srca in jih vnel z isto ljubeznijo. Bog nas ljubi ali ljubimo Boga tudi mi grešni ljudje in smo mu kaj hvaležni za vse?! Molimo in proimo Boga, da nas razsvetli in poduči, da bomo vedeli, kaj je Božji Načrt za nas? Brez Boga smo nič, z Bogom pa smo močni in premoremo vse!

    Medmrežje pater jezuit dr. Vili Lovše, Radlje ob Dravi

    Odgovori
  3. Miro says:
    19. decembra, 2024 at 8:34

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

    OGIBLJI SE ZLA IN DELAJ DOBRO, IŠČI MIR IN SE ZANJ ZAVZEMAJ.
    (Ps 34,15)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  4. Miro says:
    19. decembra, 2024 at 8:29

    PREDSTAVITEV JUBILEJNEGA LETA 2025 NA TISKOVNI KONFERENCI

    PAPEŽ FRANČIŠEK BO 24. DECEMBRA 2024 OB 19. URI Z OBREDOM ODPIRANJA SVETIH VRAT PAPEŠKE BAZILIKE SVETEGA PETRA ODPRL SVETO LETO 2025. GRE ZA REDEK IN POMEMBEN DOGODEK ZA VSO KATOLIŠKO CERKEV IN SVET.

    Včeraj, 18. decembra 2024, so na novinarski konferenci podrobnosti v zvezi s svetim letom predstavili predsednik dr. Andrej Saje, predsednik SŠK, s. mag. Božena Kutnar, nacionalna delegatka za jubilejno leto 2025 ter Lucija Kovač, koordinatorka jubilejnega leta za mlade pri Katoliški mladini.

    Kot je poudaril škof ANDREJ SAJE, predsednik SŠK, je človeštvo poklicano k medsebojni podpori in skupnemu romanju da bi ponovno odkrili smisel življenja.

    Več o predstavitvi jubilejnega leta 2025 na: https://katoliska-cerkev.si/predstavitev-jubilejnega-leta-2025-na-tiskovni-konferenci

    Odgovori
  5. Miro says:
    18. decembra, 2024 at 12:49

    JEZUS JE ODREŠENIK IZ DAVIDOVEGA RODU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 1,18-24)

    Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti. Ko je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Vse to se je pa zgodilo, da se je spolnilo, kar je bil Gospod napovedal po preroku, ki pravi: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel ter je svojo ženo vzel k sebi.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Mt%201%2C18-24

    Odgovori
    • Miro says:
      18. decembra, 2024 at 12:50

      JOŽEF PRAVIČNI

      Danes beremo poročilo o napovedi Jezusovega rojstva po Mateju. Kako je sveti Jožef vstopal v to zgodbo? V njegovem odnosu do bodoče žene se kaže tudi njegov odnos do Boga. Marije ni obsojal, čeprav je bil v stiski. V stiski se pokaže naša narava. Da bi rešili sebe, lahko začnemo obsojati druge.

      Jožef ni vedel, ni razumel, vendar je bil poslan. Ni iskal sam. Kako pomembno je v stiski slišati pravi glas. Jožef ga je slišal. In ta glas ga je poslal, naj gre naprej. In znamenja so mu lahko začela govoriti. Ko iščeš sam, ne vidiš, ko te nekdo pošilja, najdeš.

      Jožef, reagira kot pravi moški. V življenju ima jasne cilje in ideale. Odločil se je za Marijo, ker je verjel v njeno poštenje. Ko ugotavlja, da temu ni tako, se ji ne želi maščevati, ampak se odloči, da jo skrivaj odslovi.

      Že tu lahko občudujemo marsikaj, kar danes pogosto manjka poročenim in posvečenim moškim; jasni cilji in ideali, odločenost, da te ideale doseže, sposobnost, da sprejme poraz brez maščevanja, spodobnost, da stopi v iskren dialog in vidi prednosti, ki mu jih Bog ponuja.

      Namesto jasnih ciljev, danes prevladuje iskanje ugodja za vsako ceno. S tem se porušijo tudi naslednji koraki. Pomembno je le, da ima človek svoj mir. Ideali so postranski. Če pa te nekdo ogroža v tem miru, se mu maščuješ, kakor veš in znaš. Dialog ni mogoč.

      Jožef, še pred angelovim obiskanjem, je že mož jasne besede, odločen borec za resnico. Zato ga sveto pismo upravičeno označi: Pravičen mož.

      Potem pa pride še božji obisk. Ko ga obišče angel, Jožef svoja dejanja postavi v božjo luč. In pri tem zasije v novi luči. Občudujemo lahko: Neverjetna svoboda! Neverjeten pogum! Izredna ponižnost!

      Jožef je torej izreden izziv prave moškosti, pravega očetovstva: kje so naši jasni cilji, kje je zavzetost, da jih uresničimo, kje je dialog z Bogom, da naše načrte popravlja.

      Danes lahko Jožefa prosimo: za njegovo SVOBODO, da bi svobodno sledili božjim načrtom. Za POGUM, da bi načrte, ki nam jih pred nas polaga Gospod, uresničevali ne glede na to, kaj bodo rekli drugi. Za PONIŽNOST, da bomo sposobni podrejati svoje zamisli Bogu in ljubečemu bližnjemu.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/12/18/sreda-18-december-2024-jozef-pravicni/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      Odgovori
  6. janez says:
    18. decembra, 2024 at 11:06

    Aleteia: Slovenec dr. Janez Janež kirurg, ki je v misijonih opravil 80.000 brezplačnih operacij
    Kirurg dr. Janez Janež (1913–1990) je v 42 letih službe (brez plačila) opravil 80.000 operacij za bolnike
    Župnija Sv. Helena – Dolsko pri Ljubljani je rojstni kraj prvega slovenskega laiškega misijonarja dr. Janeza Janeža, ki je kot kirurg 38 let deloval na Tajvanu, pred tem pa štiri leta še na Kitajskem.
    Letos mineva 30 let od njegove smrti in ob tej priložnosti je Društvo misijonarja dr. Janeza Janeža iz Dolskega skupaj z založbo Salve izdalo prevod knjige Veliki zdravnik Fan Fenglong – Oki, dr. Janez Janež, ki so jo o tem velikem človeku leta 2012 napisali v Bolnišnici sv. Marije na Tajvanu. Tajvanci so se dr. Janežu prišli že večkrat poklonit tudi v Slovenijo in leta 2013, ob stoletnici njegovega rojstva, mu je tajvanska vlada podelila posthumno odlikovanje za izjemne dosežke.

    Kdo je bil torej veliki mož, ki se je Tajvancem tako močno zapisal v srce, da se ga še 30 let po njegovi smrti s tako hvaležnostjo spominjajo?

    Inovator in pionir na področju medicine
    Janez Janež je odraščal v verni sedemčlanski družini v Dolskem pri Ljubljani. Po klasični gimnaziji v Ljubljani se je odločil za študij medicine. Leta 1937 je promoviral na medicinski fakulteti v Gradcu in se zaposlil v ljubljanski bolnišnici kot kirurg. Bil je eden od pobudnikov in začetnikov transfuziologije pri nas. Že med drugo svetovno vojno je opravil specializacijo na Dunaju in v tedanji ljubljanski bolnišnici je prav on uvedel transfuzijo krvi.

    “Kri za bolnike je dobival od bratov, prijateljev, postreščkov na železniški postaji, dajal pa jo je tudi sam. Žal mu tega uradna medicina do danes še ni priznala oziroma prepoznala. Vendar ostaja dejstvo, da je prav dr. Janez Janež v Ljubljani izvedel prvo transfuzijo krvi,” je ob podelitvi posthumnega odlikovanja tajvanske vlade leta 2013 povedal prof. dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenskega zdravniškega društva.

    Skok v polje rži ga je rešil smrti
    Obetaven začetek njegove poklicne poti so prekinile težke vojne razmere. O tistem času je zapisal: “Ko je prišla vojna, sem pomagal vsakemu, kdorkoli me je prosil! Zdravnik sem postal zato, da rešujem življenje, ne, da ubijam. Imam svojo vest in svoje prepričanje, nisem bil v kaki skupini ali stranki, v srcu sem bil in bom vedno svoboden.” Ker se v Kliničnem centru ni želel pridružiti pobiranju prispevka za OF, se je leta 1945 znašel na seznamu za likvidacijo.
    Umaknil se je čez Ljubelj in se pridružil ostalim desettisočim beguncem v Vetrinju, kjer je kot zdravnik spet pomagal vsem potrebnim pomoči. Med prvimi je bil določen za vlak, ki je begunce vračal nazaj v Jugoslavijo, in skok v polje rži ga je rešil smrti. “Razumel sem, da je zame ‘uradno’ moje življenje končano, da bi moral iti z drugimi v smrt in da mi je vse, kar bom živel naprej, podarjeno. In v rži sem sklenil. Če se rešim, bom dal vse, kar mi bo ostalo, misijonom, potrebnim in revnim.” Iz Celovca se je odpravil v Rim, nato v Argentino in od tam končno naprej na Kitajsko.
    Maja 1945 se je rešil s transporta, v katerem so bili vrnjeni domobranci. V zahvalo za rešitev pred smrtjo se je odločil, da gre v misijone; res pa je, da je o tem razmišljal že v otroških letih. Začel je na Kitajskem, od koder je bil leta 1952 izgnan na Tajvan. Tam je nadaljeval s svojim delom in v izredno težkih razmerah v nekaj desetletjih razvil sodobno bolnišnico in ustanovil zdravstveno šolo.

    Raziskovala njegovega življenja Anica Dobrovc je o njegovem odnosu do bolnikov dejala, da je bil do njih izredno topel. Ko pa je imel opravka s svojimi sodelavci, zdravniki, s kirurško ekipo, je bil izjemno zahteven in oster. Njegovo pravilo je bilo: „Tukaj vlada zakon življenja!“ To je edino pravilo, ki velja v operacijski sobi in zakaj bi bil bolnik minuto ali dve dlje na operacijski mizi kot je to potrebno. Sodelavci so ga cenili in spoštovali, čeprav so se ga bali. Janež pa je o svojem delu povedal: „Vesel sem in srečen, ker delam za uboge, revne in potrebne. Kitajce imam zelo rad in srečnega se počutim med njimi. Prepričan sem, da nisem mogel boljšega napraviti, kot iti v misijone delat. Ni na svetu denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so moj raj, saj sem v njem popolnoma srečen.“ Umrl je 11. oktobra 1990; mnogi so ga imeli za svetniškega človeka.

    Čudežni zdravnik na Vzhodu
    Na Kitajskem se je s pomočjo slovenskega misijonarja Jožefa Kereca, ki je v misijonu že imel bolnišnico, začel učiti kitajščine in spoznavati ljudi ter njihove bolezni. Spopadal se je s hudim pomanjkanjem opreme, zdravil in izučenega osebja in oral ledino pri uveljavljanju zahodne medicine med kitajskimi pacienti. Trmasto je vztrajal, počasi zbiral opremo in izučil številne medicinske sestre.

    Uspehi so se kmalu pokazali in ljudje so začeli govoriti o čudežnem zdravniku, ki je kos tudi najtežjim primerom. A težke politične razmere so dr. Janežu znova onemogočile, da bi v miru opravljal svoje delo. Leta 1952 je kitajska vlada izgnala vse misijonarje, ki so prišli z zahoda. Takrat je odšel na Tajvan in v ribiškem mestu Luodong na vzhodu otoka skupaj z italijanskimi redovniki kamilijanci ustanovil bolnišnico, ki se je v 38 letih njegovega delovanja razvila iz skromnega oddelka s 30 posteljami v 11-nadstropno bolnišnico sv. Marije. Danes je ob njej tudi sodoben diagnostično-kirurški center, poimenovan po dr. Janežu.
    Dr. Janež je resnično živel za svoje bolnike: stanoval je v bolnišnici in si v vseh letih svojega delovanja ni privoščil niti enega dneva dopusta, hotel je biti vedno na razpolago tistim, ki so ga potrebovali. Pogosto tudi po 24 ur na dan. Za svoje delo nikoli ni prejemal nobenega plačila. Če mu je kdo kaj podaril v znak hvaležnosti, je že našel pacienta, ki se mu je zdel bolj potreben denarja.

    Du Suqiong, medicinska sestra, ki je trideset let delala z dr. Janežem:
    “Veliki zdravnik” je bil zelo posebna oseba, polna skrivnosti, ni mu bilo mar za denar, ni iskal koristi, živel je preprosto življenje in ni bil izbirčen. Njegovo najvišje načelo v življenju je bilo “bolnik je na prvem mestu, bolnik ima vedno prav”. Zdravnik Fan ni le zdravil bolezni, ampak je bil tudi bolnikova banka krvi in denarja. Kadar je bilo potrebno, je po operaciji daroval tudi kri. Kadar je ugotovil, da bolnik nima denarja, ne le da ga ni preganjal, ampak je odprl svojo denarnico in mu na skrivaj pustil denar … Na hvaležnost in zahvale bolnikov in njihovih družin je vedno odgovarjal, da to ni bila njegova zasluga, ampak da je Bog to storil skozi njegove roke.

    Do svojega osebja je bil zelo strog in nepopustljiv, sploh do tistih, ki se po njegovem niso dovolj zavzemali za bolnike. Vsi so se ga kar malo bali in ga hkrati spoštovali, ker so videli, da je prav tako nepopustljiv do samega sebe. Ko pa je bil z bolniki, je bil popolnoma drugačen: pristopen, nasmejan, dobrovoljen, vedno pripravljen na pogovor. Zasebnega življenja skorajda ni imel, obiske je odklanjal, češ da se nima časa ukvarjati z njimi. Ko je leta 1985 mati Terezija obiskala Tajvan, so ga vprašali, če bi se želel srečati z njo, on pa je odgovoril: “Nimam časa. Zelo mi je žal, zaradi bolnikov to ni mogoče.” V domovino se nikoli več ni vrnil, z domačimi pa je redno vzdrževal stike po pošti in telefonu.

    “Za to bom dajal odgovor Bogu”
    V 38 letih je zdravnik Fan Fenglong (vzorni feniks) ali preprosto Oki (veliki), kot so ga imenovali na Tajvanu, opravil skupno več kot 80.000 kirurških operacij (povprečno šest na dan), kar je po današnjih normativih dela za tri kirurge. “Sem kirurg in drugega ne znam. Za to bom dajal odgovor Bogu,” je nekoč dejal. “Napravim vse, kar mi zdravniška veda in praksa narekujeta, nato pa prepustim Bogu, da on ozdravi; šele potem molim rožne vence. Jih vidite, koliko jih imam tam na kljuki, molkov?”

    Prav gotovo s svojim delom ni želel ne zaslužiti ne pridobiti slave. Tajvanska vlada mu je za požrtvovalno delo in izjemne dosežke trikrat podelila najvišje državno priznanje, dvakrat je prejel papeževo priznanje – red sv. Silvestra in red sv. Gregorija Velikega. Vse je le nerad sprejel. Bil bi tudi kandidat za Nobelovo nagrado, a se je temu odločno uprl. Dr. Janež je vse časti vztrajno zavračal – največje plačilo je bil zanj ozdravljen in zadovoljen bolnik.
    14. septembra 1990 je s težavo končal svojo zadnjo operacijo. Oslabel zaradi lastne bolezni, ki je nikomur ni pustil zdraviti, je 7. oktobra prosil za spoved, 11. oktobra pa se je dokončno poslovil. Dano mu je bilo to, kar si je vedno želel: “Eno bi rad, da bi se zrušil in umrl v operacijski sobi med operacijo.” Na zadnjo pot ga je pospremila nepregledna množica ljudi, hvaležni bolniki in znanci, ki so se prišli poklonit spominu na velikega moža.

    https://si.aleteia.org/2020/11/02/kirurg-misijonar-janez-janez

    Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 42.

    Premalo poznamo slovenske misijonarje, ki so veliko naredili za ljudi v tujini. Med njimi je tudi dr. Janez Janež, kirurg, ki je vse življenje daroval za bolnike in jih neumorno zdravil. Naj nam bodo Zgled. Hvala Bogu za vse dobre ljudi!

    Odgovori
  7. janez says:
    18. decembra, 2024 at 10:49

    Nekaj najlepših misli Svete Matere Terezije o ljubezni

    1. Kaj lahko narediš za mir na svetu? Pojdi domov in ljubi svojo družino.

    2. Ne moremo vsi delati velikih stvari. Lahko pa delamo majhne stvari z veliko ljubeznijo.

    3.Največja revščina je osamljenost, in občutek, da te nihče ne ljubi.

    4.Če sodiš ljudi, nimaš časa, da bi jih ljubil.

    5.Vsakič, ko se komu nasmehneš, je to dejanje ljubezni, prelepa stvar, dar drugi osebi.

    6.Veliko teže je potešiti lakoto po ljubezni kot lakoto po kruhu.

    7.Če želi ljubezen biti pristna, niso potrebna izredna dejanja. Moramo pa ljubiti, ne da se pri tem utrudimo. Bodi zvest v malih stvareh, kajti v tem je tvoja moč.

    8.Ne vem, kakšna natančno bodo nebesa. Vem pa, da nas Bog, ko bomo umrli in prišli predenj, da nas bo sodil, ne bo vprašal: »Koliko dobrih del si naredil v življenju?«, ampak raje: »Koliko ljubezni si vložil v to, kar si delal?«

    9.Preprosta pot:
    Tišina je molitev.
    Molitev je vera.
    Vera je ljubezen.
    Ljubezen je služenje.
    Sad služenja je mir.

    10.Sem majhen svinčnik v rokah Boga, ki piše ljubezensko pismo ljudem vsega sveta.

    Addendum:
    Kjer je ljubezen, tam je Bog je čudovita knjiga Matere Terezije prav tako Jezuso Naročilo sveti Marei tereziji: Pridi, bodi moja luč. In je odšla med bolne, lačne, uboge, umirajočle v Kalkuti in jim pomagala s svojimi sestrami do smrti. Slednje predstavlja življenje matere Terezije z vidika njenega odnosa z Bogom in njene predanosti tistim, za katere jo je Bog poklical, da jim služi – najbolj ubogim od ubogih. Poslani, da olajša trpljenje ubogih, je bilo namenjeno, da se poistoveti z njimi in v globini svoje duše izkusi njihovo bolečino in boj. Ko je prejela Nobelovo Nagrado je rekla:” Hvala Bogu, koliko denarja za moje reveže v Kalkuti! ¨

    Vztrajno in intenzivno trpljenje je sprejela z junaškim pogumom in zvestobo, kar priča o njeni nadnaravni veri v Boga in izročitvi Njegovi volji. O sebi je rekla, da je svetnica v Temi, ker je spolnjevala Božjo Voljo do smrti. Za mnoge je bilo opogumljajoče razkritje teh skritih vidikov življenja matere Terezije. To je vodilo do ideje, da bi naredili dostopnejši vpogled v njeno notranjost, ki nas lahko nauči, kako ravnati z našimi boji in trpljenjem. Rad Te Imam Sveta Mati Terezija. Tako kot nekatere druge svetnike in Joba, Te je Bog preizkušal, pa si ostala stanovitna in trdna v Veri in Ljubezni do Jezusa; do smrti si služila Bogu in ubogim ljudem v Kalkuti. Hvala Mati Terezija. Prosim Moli za nas Boga in Marijo, da sliši in usliši naše molitve! Janez

    Odgovori
  8. Miro says:
    17. decembra, 2024 at 19:17

    JEZUSOV RODOVNIK

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 1,1-17)

    Rodovnik Jezusa Kristusa, sina Davidovega, sina Abrahamovega: Abraham je imel sina Izaka, Izak Jakoba, Jakob Juda in njegove brate; Juda je imel s Tamaro sina Faresa in Zara, Fares je imel sina Ezroma, Ezrom Arama, Aram Aminadaba, Aminadab Naasona, Naason Salmona; Salmon z Rahabo sina Booza, Booz z Ruto sina Obeda, Obed Jeseja, Jese pa je imel sina kralja Davida.

    David je imel z Urijevo sina Salomona, Salomon je imel sina Roboama, Roboam Abija, Abija Aza, Aza Jozafata, Jozafat Jorama, Joram Ozija, Ozija Joatama, Joatam Ahaza, Ahaz Ezekija, Ezekija Manaseja, Manase Amona, Amon Josija, Josija pa je imel sina Jehonija in njegove brate ob preselitvi v Babilon.

    Po preselitvi v Babilon je Jehonija imel sina Salatiela, Salatiel Zorobabela, Zorobabel Abiuda, Abiud Eliakima, Eliakim Asorja, Asor Sadoka, Sadok Ahima, Ahim Eliuda, Eliud Eleazarja, Eleazar Matana, Matan Jakoba, Jakob pa je imel sina Jožefa, moža Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki je Kristus. Vseh rodov je torej: od Abrahama do Davida štirinajst rodov; od Davida do preselitve v Babilon štirinajst rodov; od preselitve v Babilon do Kristusa štirinajst rodov.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Mt%201%2C1-17

    Odgovori
    • Miro says:
      17. decembra, 2024 at 19:17

      KAJ MI GOVORI JEZUSOV RODOVNIK

      Vsako leto znova me preseneti Jezusov rodovnik, ki ga beremo na god Lazarja, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Dolgo mi rodovnik ni govoril. Danes pa me preseneča s svojo sporočilnostjo in mi odkriva skrivnosti, ki so mi bile zakrite.

      Preseneti me je z osebami, ki so v njem omenjene – osebami, ki so bile na slabem glasu: Rahaba, prešuštnica, Ruta iz rodu Moabcev, Salamon, Davidov sin, ki ga je imel z Urijevo vdovo … Toliko greha umora in prešuštva vsebuje ta rodovnik. Kaj mi to pove? Razumem, da smo vsi, naj imamo tako ali drugačno zgodovino (rodovnik), poklicani k odrešenjskemu načrtu in da je bil Jezus poslan za vsakogar izmed nas. To dejstvo mi pomaga sprejeti moje lastne slabosti in drugačnost drugih.

      Najbolj pa me pri vseh teh imenih preseneča dejstvo, da se rodovnik konča z Jožefom, ki ni imel, gledano »po človeško«, z njim nič skupnega. On, ki nas je ustvaril, je za nas na ta svet poslal svojega edinorojenega Sina. Vedel je, da v tem svetu otrok ne more dobro odraščati brez očeta. Zato je celo svojemu Sinu preskrbel dobrega in pravega očeta. In prav zaradi tega lahko razumem, da je Jožef celo po rodovniku predstavljen kot Jezusov pravi Oče. Njega, Jožefa, je nebeški Oče, Stvarnik, svojemu Sinu postavil za varuha in vodnika – torej za tistega, ki ima hrbtenico, ob katerem otrok lahko zraste in dozori v odgovorno osebo, ki je sposobna izpolniti svoje poslanstvo.

      Zato molim za vse otroke, ki so živeli in živijo brez očeta, takih pa je v našem svetu vedno več, da ne bi trpeli posledic odsotnosti moškega lika v svojem življenju, da bi na priprošnjo sv. Jožefa prejeli vse Božje blagoslove, da bi njihov krušni oče, sv. Jožef, zapolnil vse njihove »očetovske« praznine, saj je bil prav zanje izbran, poklican in poslan. Vse to pa lahko vsi mi izkusimo le po veri in vztrajni priprošnji k namestniku očeta na tem svetu, sv. Jožefu. Hvala ti, dobri Oče, da si v svoji ljubezni do nas, tvojih otrok, zares vse predvidel.

      Današnji priprošnjik, sveti Lazar, pa naj nam vsem izprosi potrebnih milosti, da bi mogli vstajati iz grobov zakopanih upov, neuresničenih hrepenenj in pričakovanj. Vse to je zopet mogoče le zaradi Jezusa in njegove zmage nad smrtjo – zaradi popolne izpolnitve poslanstva, ki ga je mogel v polnosti uresničiti tudi zaradi Jožefove vloge v Njegovem življenju. Kmalu bomo praznovali Jezusovo rojstvo. Ko bomo gledali dojenčka v jaslicah, pomislimo tudi na budno in skrbno oko sv. Jožefa in se skrijmo pod plašč priprošenj naše in Jezusove Matere Marije.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/12/17/torek-17-december-2024-kaj-mi-govori-jezusov-rodovnik/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      Odgovori
  9. Miro says:
    17. decembra, 2024 at 16:40

    SVETI OČE: KRISTUS JE PRISOTEN V VSAKEM ČASU, V VSAKRŠNI STISKI; JE VIR NAŠEGA VESELJA

    SKLEPNO DEJANJE PAPEŽEVEGA NEDELJSKEGA OBISKA KORZIKE JE BILA POPOLDANSKA SVETA MAŠA. MED HOMILIJO JE SVETI OČE POVABIL K DUHOVNI PRENOVI IN PRIPRAVI NA BOŽIČ.

    Spomnil je, da je Kristus prisoten v vsakem času in v vsakršni stiski ter je vir našega veselja. Povabil je, naj v srcu ohranjamo to gotovost: tako bomo srečni in bomo osrečevali tudi druge.

    Homilija svetega očeta na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-12/sveti-oce-kristus-je-prisoten-v-vsakem-casu-v-vsakrsni-stiski.html

    Odgovori
  10. Miro says:
    17. decembra, 2024 at 9:34

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJEGOVI MOČI

    »VEROVAL JE GOSPODU IN TA MU JE TO ŠTEL V PRAVIČNOST.«
    (1 Mz 15,6)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=1+Mz+15%2C6&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja