Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.951 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    23. decembra, 2024 at 16:38

    ROJSTVO JANEZA KRSTNIKA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,57-66)

    Elizabeti se je dopolnil čas poroda in je rodila sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod skazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan pa so prišli, da dete obrežejo in so mu po očetu hoteli dati ime Zaharija. Njegova mati pa je odgovorila: »Nikakor, ampak Janez se bo imenoval!« In rekli so ji: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.«

    Tedaj so pomignili njegovemu očetu, kako bi ga on hotel imenovati. Zahteval je deščico ter zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Pri tej priči so se mu razvezala usta in jezik in je govoril ter hvalil Boga.

    Strah je obšel vse njih sosede in po vsem judejskem pogorju so govorili o vsem tem. Vsi, ki so to slišali, pa so si vzeli k srcu in so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila z njim.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Lk%201%2C57-66

    Odgovori
    • Miro says:
      23. decembra, 2024 at 16:39

      MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

      Bog se sklanja v življenje ljudi in jim pomaga. Zato more stara in nerodovitna Elizabeta spočeti otroka. Starši in sosedi se tega veselijo. Po Božjem naročilu dajo otroku ime Janez in Zahariju se razveže jezik. Bolj kot Zaharija se bom trudil poslušati Božji glas, da ne bi nasprotoval temu, kar zahteva. Gospod, nauči me zaupanja, da bom v vsej ponižnosti z veseljem sprejel tvoje načrte.

      Primož Krečič, Luč Besede rodi življenje

      KRALJA, KI PRIHAJA, PRIDITE, MOLIMO!

      Odgovori
  2. Miro says:
    23. decembra, 2024 at 16:37

    POTREBNI SMO VESELJA DO ŽIVLJENJA, KI JE V MLADIH!

    »DAJEŠ MI SPOZNATI POT ŽIVLJENJA;
    POLNOST VESELJA JE PRED TVOJIM OBLIČJEM,
    VEČNE RADOSTI NA TVOJI DESNICI.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Ps+16%2C11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Potrebni smo veselja do življenja, ki je v mladih. V njem odseva
    nekaj izvirnega veselja, ki ga je imel Bog, ko je ustvaril človeka. (sv. Janez Pavel II.)

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

    Odgovori
  3. Miro says:
    22. decembra, 2024 at 15:51

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

    »Milostljiv je Gospod in pravičen, naš Bog je usmiljen.«
    (Ps 116,5)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  4. Miro says:
    22. decembra, 2024 at 12:48

    KO JE ELIZABETA ZASLIŠALA MARIJIN POZDRAV, SE JE DETE VESELO ZGANÍLO V NJENEM TELESU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,39-45)

    Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganílo v njenem telesu. Elizabeta je polna Svetega Duha na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganílo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Lk%201%2C39-45

    Odgovori
    • Miro says:
      22. decembra, 2024 at 12:49

      4. ADVENTNA NEDELJA

      Današnji evangelijski odlomek, ki govori o Marijinem obisku tete Elizabete, predstavlja bogoslužje, polno veselja, ki prihaja kakor sunek svežega zraka, ki napolnjuje naše življenje. Ne nagovorijo nas popačeni obrazi kristjanov, žalostni kristjani, ki niso v celoti kristjani. Verjamejo, da so, a niso v polnosti. Krščansko sporočilo je tole: to ozračje veselja, ki nam ga današnje bogoslužje poklanja kot dar. Dva pomembna elementa krščanskega življenja sta služenje in srečanje.

      Zgled služenja je Marija. Služila je brez omahovanja. Evangelij nam pravi, da je vstala in hitro šla, čeprav je bila noseča in je tvegala, da po poti naleti na razbojnike. To dekle, ki je imelo šestnajst, sedemnajst let, ne več, je bilo pogumno. Vstane in gre. Brez izgovorov. Pogum ženske. Pogumne ženske, ki so v Cerkvi, so kakor Marija. Te ženske, ki skrbijo za družino; te ženske, ki skrbijo za vzgojo otrok, ki se spoprijemajo z mnogimi nasprotovanji, z mnogo bolečine; ki skrbijo za bolne … Pogumne: vstanejo in služijo, služijo … Služenje je krščansko znamenje. Kdor ne živi za služenje, ne služi življenju. Služenje v veselju – to je drža, ki jo želim posebej izpostaviti.

      Drugi poudarek pa je srečanje – srečanje med Marijo in Elizabeto. Ti dve ženski se srečata; in srečata se z veseljem; in ta trenutek je ves praznik. Če bi se naučili služiti in iti v srečanje z drugimi, kako bi se spremenil ta svet. Človek, ki pravi, da je kristjan, ni pa sposoben iti v srečanje z drugimi, srečati druge, ni popolnoma kristjan. Tako služenje kot srečanje zahtevata, da izstopimo iz sebe: izstopimo, da bi služili, in izstopimo, da bi se srečali, da bi objeli drugo osebo. S tem Marijinim služenjem, s tem srečanjem, se obnavlja Gospodova obljuba, uresničuje se v sedanjosti, v tej sedanjosti. Gospod je ravno v služenju, Gospod je v srečanju, kakor smo to slišali v berilu: ‘Gospod, tvoj Bog, je pri tebi.’

      Na prvi pogled, bi si človek mislil, je tole srečanje Marije in Elizabete običajno srečanje dveh nosečnic. Ko se zagledata, že govorita o nosečnosti in otroku, ki ga pričakujeta. A iz preprostega opisa srečanja veje nekaj, kar nakazuje, da sta pred nami ženi, ki sta se dobro pripravili na božič.

      V tej božji besedi odkrivam, kako je za življenje v veri potrebno srečevanje in dialog. Čeprav na videz preprosto srečanje med dvema materama, pa to srečanje govori o mnogih stvareh. Kaj vse se zgodi?

      – Srečata se starejša Elizabeta in mlado dekle Marija, (srečanje dveh generacij, kjer naredi pot Marija, korak do nje pa Elizabeta). Elizabeta se je veseli in deli svoji izkušnjo z njo.

      – Srečata se nerodovitna in šele zaročena, (dva svetova, dve izkušnji, za oba je prostora v veri).

      – Srečata se stara in nova zaveza, (Elizabeta, mati preroka, Marija mati Odrešenika).

      Današnji evangelij nam govori, kako pomembno za vero je srečevanje in dialog. A dialog prav o veri. Mogoče je naša vera, vera našega naroda tako šibka tudi zato, ker se o veri tako malo pogovarjamo. Poznamo pogovore o politiki, kritiziramo drug drugega, pripovedujemo razne zgodbe, a o veri sami zlepa ne steče pogovor. Pravzaprav je nemogoče rasti v katerem koli poklicu, ne da bi o tem, kar v njem delamo, delili z drugim. Naj bo neposredni čas pred božičem priložnost, da o veri resnično spregovorimo. Pa ne z obsojanjem enega ali drugega sveta, ampak s podelitvijo.

      Marija in Elizabeta dejansko dvigneta pogled od čudovitega dogodka, tj. od spočetja in nosečnosti ter dasta temu dogajanju novo vrednost. Postavita ga v luč svoje vere. S tem pripravljata Gospodovo pot. Življenjske skrbi niso zasenčile Elizabetinega pogleda. Tudi Marija se ni utopila v teh skrbeh. Kar je v veri doživela, je takoj prenesla svoji teti Elizabeti.

      Lepa in preprosta spodbuda tudi za nas. Poskušajmo se v teh prazničnih dneh resnično postaviti pred Gospoda. To kar se nam dogaja dvignimo k njemu oz. bolje rečeno, Njega, ki prihaja, povabimo v naše življenje: v naše skrbi, strahove in načrte. Jezus se v Betlehemu ni mogel roditi tam, kjer so ljudje zaprli pred njim vrata. Zakaj ravno so odklonili Marijo in Jožefa, ne vemo, vsekakor si niso želeli Njegovega obiska. Marija in Elizabeta sta si ga želela, sta ga pričakovali in nista skrivali svoje zadrege zaredi nemoči. V vsej preprostosti obe spoznavata, da sta le nemočni dekli Gospodovi. V tej preprostosti in revščini ju obišče Gospod.

      Pet dni pred Gospodovim rojstvom vam želim, naj bo srečanje z Njim tako polno lepega, kot je srečanje dveh Njegovih služabnic Marije in Elizabete.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/12/22/nedelja-22-december-2024-4-adventna-nedelja/

      KRALJA, KI PRIHAJA, PRIDITE, MOLIMO!

      Odgovori
      • Miro says:
        22. decembra, 2024 at 13:01

        GODUJE SVETA FRANČIŠKA K. CABRINI: NJEN VZOR SV. FRANČIŠEK KSAVERIJ, ZAVETNIK MISIJONARJEV; MATI IZSELJENCEV

        Tega preprostega kmečkega dekleta sprva ni želela sprejeti nobena redovna skupnost. Kasneje je ustanovila svojo.

        Redovniško ime Frančiška Ksaverija je dobila zaradi velikega spoštovanja sv. Frančiška Ksaverija, zavetnika misijonarjev. V Italiji in Ameriki je danes češčena kot »mati izseljencev«.

        https://portal.pridi.com/dogodek/franciska-ksaverija-cabrini/2024-12-22/

        Sv. Frančiška Cabrini, prosi za nas!

        Odgovori
  5. janez says:
    22. decembra, 2024 at 11:50

    4. adventna nedelja Mih 5,1−4; Heb 10,5−10; Lk 1,39−45

    Marija obišče Elizabeto
    1,39 Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem.
    40 Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto.
    41 Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha
    42 in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa!
    43 Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?
    44 Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo.
    45 Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

    Služenje
    Kratko se vstavimo pri vseh treh svetopisemskih odlomkih.
    Prerokbe o Jezusovem rojstvu so vedno bolj določene. Jezus bo rojen v Betlehemu, kjer je bil rojen tudi kralj David. »A ti Efratov Betlehem,« Evfratov zato, ker je tu prebival Efraimov rod, ki pa je bil samo majhen tisoči del Judovega rodu, »majhen si med Judovimi tisočnijami, iz tebe mi izide on, ki naj vlada Izraelu« (Mih 5,1). Za Betlehem nobeden izmed nas ne bi niti slišal, če se ne bi tam rodil Jezus. Nekaj podobnega velja za Nazaret. »Ali more iz Nazareta kaj dobrega priti?« se sprašujejo tudi apostoli. In vendar so ti kraji sedaj verska središča sveta, ker se je v njih rodil Jezus Kristus. Jezus je cenil majhnost, preprostost, skromnost in uboštvo. Na tak način se je rodil, živel, govoril, delal in umrl. Mi, ki smo majhni in malovredni cenimo moč in zemeljsko veličino On pa, ki je v resnici velik, ceni majhnost in neznatnost.
    Te prerokbe o Jezusovem rojstvu so veliki duhovniki prebrali kralju Herodu, ko je poizvedoval kje naj bi se rodil novi kralj. Kakor Izaija tudi prerok Mihej govori o porodnici, ki porodi. Tudi v drugih prerokbah se nič ne omenja očeta, kar je čudno saj so Izraelci preučevali rodovnike po moški liniji. Tu se že da slutiti, da gre za neobičajnega kralja. Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. Ni bil rojen iz volje moža, niti ni bil spočet na naraven način, vendar to izvemo šele kasneje.

    Njegova naloga bo, da bo svetu prinesel mir. Mir, ki so ga angeli oznanjali v betlhemski noči je Jezus prinesel na zemljo takrat, ko je umrl na križu in nas grešnike spravil z Bogom. Svoje oblasti formalno še ni raztegnil do kraja zemlje, čeprav že cel svet pozna njegovo oznanilo, ga bo moral priznati vsak jezik in se pred njim upogniti vsako koleno šele ob koncu sveta.

    Sveti Pavel pravi, da nekdanje daritve, kri kozlov in ovnov, niso mogle zadostiti za grehe ljudi in ne dati Bogu dolžnega češčenja. Zato Jezus pravi: »Glej prihajam …, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (Heb 7,7). Vse Jezusovo življenje je bilo izpolnjevanje božje volje. Kakor tudi Marija vzklika: »Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Jezus in Marija sta prototipa pokorščine in služenja Bogu in božjim načrtom. Božji načrti pa so v službi odrešenja človeštva.

    V neki svoji povesti opisuje Albert Camus življenje nekega pariškega odvetnika. Življenjski ideal tega človeka je biti popoln, neoporečen. Doseči vrh človekove popolnosti, kjer postanejo kreposti same sebi namen. Torej krepost ne zato, da bi drugim pomagali, druge ljubili, drugim služili, ampak zato, da bi bili mi popolni, neoporečni in zadovoljni sami s seboj. Ta pravnik si skupaj s svojo osebo zgradi poslopje pravičnosti, kip naravne velikosti. Živi življenje, ki bi ga lahko na zunaj označili kot primer tipičnega svetnika. V resnici pa je daleč od tega. Svoje delo dela vzorno. Ne brani samo vdov, sirot, revežev, nedolžno obsojenih, ampak je tudi skrajno nepodkupljiv. Tudi vsakdanjih vljudnosti ne pozablja. Pomaga starki čez cesto, daje denar za Cerkev in dobrodelne ustanove, z vsemi je prijazen in za vsakega si najde čas, ter pozornost. Toda to vse samo do tistega trenutka, ko gre za njegovo popolnost ali do tiste noči, ko ga je človek potreboval, on pa njega za svojo popolnost ni (potreboval).

    Pozno ponoči se je iz svoje službe vračal preko mostu čez Seno. Tam je srečal mlado v črno oblečeno ženo, ki se je hlipaje sklanjala čez mostno ograjo. Nekaj ga je sililo, da bi jo nagovoril, vendar tega ni storil. Ko je šel naprej je zaslišal pljusk na vodni gladini. Ustavil se je, a obrnil se ni. Nato je zaslišal klice na pomoč. Kriki so prihajali iz vode in iz ust tiste žene, ki jo je srečal na mostu. Ostal je negiben. Hotel je steči na pomoč, toda ni se premaknil. Klici so utihnili in on je šel dalje. Nikogar ni obvestil, nikogar ni poklical. Ostal je sam s svojo pravičnostjo in svojo ženo v črnem, katere koncu je bil le on priča. Ostala mu je kot madež v njegovem spominu za vse življenje. Dokler temu odvetniku ni bilo potrebno izvrševati drugega, kot svoja lastna načela, je bil sijajen. Počutil se je udobno v hiši svoje lastne pravičnosti. Toda ko ga je življenje ali Božja volja postavila pred novo zahtevo po večji in boljši popolnosti, je odpovedal. Ko ga je življenje postavilo pred izbiro resnične ljubezni se je ustrašil. Njegova načela so ga pustila na cedilu.

    Pojdimo ven iz svojega egoizma in se nehajmo spraševati koga ali kaj jaz potrebujem, ampak se kot Marija, ki je hitro vstala in odšla pomagat porodnici Elizabeti, vprašajmo kdo mene potrebuje. Marijinega obiska in pomoči se je razveselil celo še nerojeni Janez Krstnik. Podobno veselje, skorja vsakokrat, doživljamo tudi mi, ko se odpravimo iz sebe in gremo na pomoč bližnjemu.

    Mož lahko reče ženi, žena možu, ne potrebujem te, boljše bi živel brez tebe. Oba skupaj si mislita, da ne potrebujeta otrok, Cerkve, državnih ustanov, … pa vendar vse to, za pravilno rast ali pa morebiti samo za težke trenutke, potrebujeta. Apostol Pavel v priliki o telesu pravi: »Ne more oko reči roki: »Ne potrebujem te,« tudi ne glava nogam: »Ne potrebujem vaju.« Še več, telesni deli, ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni … (1 Kor 12,21−22). Kakor bi mi danes rekli: »Invalidi in ostareli nam niso potrebni. Pa so nam, za pristnost naše ljubezni, potrebni.

    Tudi meni duhovniku kdo ponosno izjavi: »Veste gospod, jaz nikogar in ničesar ne potrebujem.« Kako neumna izjava. Potreboval si mamo, ko si bil pokakan dojenček. Potreboval boš medicinsko pomoč, ko boš bolan in nemočen starček. Potrebuješ družbo in njene mnogotere usluge. Pravo vprašanje je: »Ali mene in moje življenje kdo potrebuje.« Če nisi nikomur potreben, poišči nekoga, da mu boš potreben, tako boš našel smisel svojemu življenja. Pravo vprašanje je: »Kdo mene potrebuje in ali sem sposoben tem potrebam ustreči.«

    Končajmo z mislijo drugega berila: Telo in življenje si mi pripravil. Zato sem tudi pripravljen o Bog izpolnjevati tvojo voljo. Amen.

    Župnik Joško Tomažič, župnija Šermpas in Osek

    Odgovori
  6. Miro says:
    22. decembra, 2024 at 9:23

    Spomnimo na:

    PASTIRSKO PISMO OB ZAČETKU SVETEGA LETA 2025 ZA LJUBLJANSKO NADŠKOFIJO
    (Radio Ognjišče, 15.12.2024)

    ROMARJI UPANJA

    Dragi bratje in sestre!

    Na sveti večer, 24. decembra 2024, bo papež Frančišek v baziliki sv. Petra v Rimu odprl svetoletna vrata in s tem začel z obhajanjem rednega svetega leta. V krajevnih cerkvah po vsem katoliškem svetu bomo sveto leto začeli obhajati na nedeljo Svete Družine, 29. decembra 2024. V naši nadškofiji se bomo za slovesnost ob začetku svetega leta najprej zbrali ob 15.30 v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani, od kjer bomo med molitvijo poromali proti stolnici sv. Nikolaja, kjer bo ob 16.00 sveta maša. V celotnem svetem letu pa bo mogoče poromati v še druge svetoletne cerkve v naši nadškofiji, v baziliko na Brezje, v baziliko v Stični in v župnijsko cerkev na Rakovniku v Ljubljani.

    Odlomek iz pastirskega pisma nadškofa Stanislava Zoreta

    Celotno pastirsko pismo na:
    https://radio.ognjisce.si/sl/281/novice/39255/pastirsko-pismo-ob-zacetku-svetega-leta-2025-za-ljubljansko-nadskofijo.htm

    Odgovori
  7. Miro says:
    22. decembra, 2024 at 8:11

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI LUČI

    TI SI MOJE UPANJE, O GOSPOD, MOJE ZAUPANJE, GOSPOD,
    OD MOJE MLADOSTI. (Ps 71,5)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  8. Miro says:
    21. decembra, 2024 at 16:23

    GLEJ, KO JE PRIŠEL GLAS TVOJEGA POZDRAVA DO MOJIH UŠES, JE OD VESELJA POSKOČILO DETE V MOJEM TELESU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,39-45)

    Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Lk%201%2C39-45

    Kralja, ki prihaja, pridite, molimo!

    Odgovori
    • Miro says:
      21. decembra, 2024 at 16:24

      POSKOČILO DETE V NJENEM TELESU

      Vse se je začelo s pozdravom, vsa zgodovina odrešenja, vsa lepota tega, čemur rečemo nebesa. Tako je Kristus vstopil v ta svet, v naše življenje.

      Kako velike reči je nekaj tako drobcenega, kot je pozdrav, sprožilo med Marijo in Elizabeto, mednju je vstopil Sveti Duh: otroka v njima sta skakala od veselja, vse okoli njiju je bilo polno življenja in nanju se je kot zlati dež obilno vsipal blagoslov.

      Tako velike reči naredi drobcen pozdrav: »dobro jutro«, »dober dan«, »dober večer«, »kako ste kaj«. Ne gre za nič drugega kot samo za vljudnost, res je, vendar pa je ta očitno nekaj izredno pomembnega, če si jo je Bog izvolil kot kraj, kjer je postal za človeka nekaj živega, otipljivega, resničnega, konkretnega. V tem ga je prepoznala Elizabeta: »Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« (Lk 1,43)

      Ljudje smo danes precej pozabili na nežnost med nami. Veliko je grobosti, marsikaj si izrekamo v imenu svobode govora in prepričanja o lastnem prav, pa je vendar le nežnost, mehkoba, občutljivost do sočloveka tisto, s čimer drug drugemu dajemo vedeti, da nam je zanj mar, da ga nočemo raniti, da ima pri nas prostor, ki mu gre kot človeku. Da ima pri nas dom, vedno, brezpogojno, torej nujno takšen, kakršen je, ne da bi se mu bilo treba za to spreminjati.

      Ker človek postane človeški šele takrat, ko ga obravnavamo kot človeka. Ko ga pozdravimo, se ne moremo delati, kakor da ga ni. To, da je, da ga je nekdo opazil, da je našel prostor v življenju nekoga, to je največ in dovolj, kar lahko damo ljudem, ki jih srečamo. In morda jih to tudi spremeni, nepredstavljivo spremeni.

      Drug drugemu z nežnostjo pripraviti dom, k temu nas vabi evangelij. Ker se s tem zgodi vstop Boga in njegovega blagoslova v naše življenje; ta se vedno razsiplje samo med nami, ko smo sposobni drug drugemu dati prostor pri sebi kakor Marija Jezusu in Elizabeta Mariji. Tako se med nami začenja uresničevati zgodba o odrešenju.

      Nebesa se začnejo s pozdravom. Tako preprosto je to – in tako težko.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/12/21/sobota-21-december-2024-poskocilo-dete-v-njenem-telesu/

      Kralja, ki prihaja, pridite, molimo!

      Odgovori
      • Miro says:
        21. decembra, 2024 at 16:25

        GODUJE SVETI PETER KANIZIJ: ZAVETNIK ČASNIKARJEV, APOSTOL NEMČIJE

        V letu (1521), ko se je rodil Peter Kanizij, so Martina Lutra izobčili iz Katoliške Cerkve, sv. Ignaciju Lojolskemu pa je topovska krogla razmesarila nogo, in mu s tem temeljito spremenila življenjsko pot … Vsi trije so odigrali pomembno vlogo v 16. stoletju, seveda vsak na svoj način!

        Poglejmo, kako jo je odigral PETER KANIZIJ, ki velja za “drugega apostola Nemčije” ter “cerkvenega učitelja”.

        https://portal.pridi.com/dogodek/peter-kanizij/2024-12-21/

        Sv. Peter Kanizij, prosi za nas!

        Odgovori
  9. Miro says:
    21. decembra, 2024 at 11:08

    TRI PREPROSTA VODILA ZA ADVENTNI ČAS (Aleteia, 05/12/22)

    SVETI PAPEŽ JANEZ PAVEL II. JE POSTAVIL TRI ZGLEDE ZA ADVENTNI ČAS: DEVICO MARIJO, SVETEGA JANEZA KRSTNIKA IN IZAIJA

    Sveti papež Janez Pavel II. je v svojem razmišljanju ob adventnem času opozoril na tri posebne “vodiče”, ki jim lahko sledimo, ko se duhovno pripravljamo na BOŽIČ. O teh treh vodičih je govoril na splošni avdienci 18. decembra leta 2002.

    1. DEVICA MARIJA

    Marija nas v devetdnevnici pred božičem vodi proti Betlehemu. Marija je ženska, ki je rekla “da” in je v nasprotju z Evo brez zadržkov sprejela Božji načrt. Tako je postala jasna luč za naše korake in najvišji zgled za naš navdih.

    2. SVETI JANEZ KRSTNIK

    Potem je tu še Janez Krstnik, predhodnik Mesije, ki je predstavljen kot “glas vpijočega v puščavi” in oznanja “krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov” (Mr 1,4). To je edini pogoj za priznanje Mesije, ki je že prisoten v svetu.

    3. IZAIJA

    Izaija je prerok tolažbe in upanja. Za izraelsko ljudstvo, zasužnjeno v Babilonu, oznanja resničen in pravi evangelij in jih spodbuja, naj ostanejo budni v molitvi, da bodo prepoznali “znamenja” prihoda Mesije.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2022/12/05/3-preprosta-vodila-za-adventni-cas

    KRALJA, KI PRIHAJA, PRIDITE, MOLIMO!

    Odgovori
    • Miro says:
      21. decembra, 2024 at 11:29

      BOGU HVALA za kratka, jasna in poučna vodila po sv. papežu Janezu Pavlu II.! To so močno
      žareči duhovni smerokazi v adventnem času. Zanesljivo nas vodijo h KRALJU, KI PRIHAJA,
      da nas odreši!

      Odgovori
  10. Miro says:
    21. decembra, 2024 at 9:16

    POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

    O BOG, KAKO DRAGOCENA JE TVOJA DOBROTA! ČLOVEŠKI SINOVI SE ZATEKAJO
    V SENCO TVOJIH PERUTI. (Ps 36,8)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Ps+36%2C8&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja