Članki za dušo

14.952 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   20. decembra, 2024 at 17:58

   GABRIJEL NAPOVE JEZUSOVO ROJSTVO

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,26-38)

   Tisti čas je bil angel Gabriel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Ko je prišel k njej, je rekel: »Zdrava, milosti polna. Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

   Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Božji Sin. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki je nerodovitna; zakaj pri Bogu ni nič nemogoče.«

   Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+1%2C26-38&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Odgovori
   • Miro says:

     20. decembra, 2024 at 17:59

     GABRIJEL IN MARIJA

     Trikrat na dan zvonovi zvonijo avemarijo. Angelov pozdrav poudarja začetek, sredino in konec dneva. Krščansko življenje nosi v svojem srcu in ima za začetek in konec utelešenje Besede.

     Marija je podoba vsakega vernika in celotne Cerkve. Kar se je zgodilo njej, naj se zgodi vsakomur in vsem. Ta »da« človeka, ki sprejme in rodi Besedo, v kateri ima vse svoj začetek, je cilj stvarstva. Gre za srečanje, ki ga je Bog iskal vso večnost.

     Iz globin Božjega stvarstva, ki se je oddaljilo od njega, se dvigne ta »da«, ki je zmožen pritegniti Boga. In on pride, se združi in se za vedno izpostavi nevarnosti.

     Kakšno je Božje veselje, ko Bog lahko reče Mariji: »Veseli se!«. Ljubezen je ljubljena, našla je dom, kamor se bo naselila.

     Odrešenje vsakega človeka je postati kakor Marija: sprejeti Božjo ljubezensko ponudbo, dati meso v svojem telesu njegovi večni Besedi, roditi v svetu Sina.

     V šestem mesecu … Elizabetine nosečnosti je prišel angel k Mariji. Ker je Elizabeta spočela po posebnem Božjem delovanju, je od njenega spočetja mogoče šteti čas. S spočetjem Janeza Krstnika so se začeli novozavezni odrešenjski dogodki. Število šest spominja na stvarjenje človeka. Oznanilo v šestem mesecu razkriva, da Bog vstopi v človekov dan s tem, da postane njegov sodobnik in mu odpre svoj večni danes.

     Angel Gabriel se napoti v Galilejo …, v neverno deželo – v »pogansko Galilejo«. V Galileji pa pride v nepomembno vasico, v Nazaret. Bog se zaveda oddaljenosti in ima rajši tisto, kar je diskvalificirano in s človeškega vidika nepomembno. Privilegij oddaljenih in majhnih je skrivnost Božjega bistva, ki je usmiljenje.

     Evangelist o Mariji najprej pove, da je bila devica … V uradnem judovstvu devištvo ni bilo cenjeno, prav tako je nenavaden prihod angela, toda ozadje tega dogodka ni uradno judovstvo, ampak se Bog razodeva komur hoče in kjer hoče. Marijina deviškost kaže predvsem to, da je tisti, ki se rodi iz nje, čisti dar. To je vera. Marija uresniči skrivnost vere: sprejme Boga takšnega, kakršen je. Ona je podoba vsakega človeka in celotne Cerkve, ki v veri spočne nedojemljivo: Boga samega. To je cilj vsakega izmed nas in vse človeške zgodovine: je čista vera, ki v nas pritegne Odrešenika.

     Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

     Kralja, ki prihaja, pridite, molimo!

     Odgovori
2. Miro says:

   20. decembra, 2024 at 17:55

   IZ UVODNEGA DELA PRIDIGE NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA PRI SVETI MAŠI ZA DOMOVINO PRED DNEVOM SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI (Ljubljana, 19. december 2024):

   Bliža se praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti, ko se spominjamo razglasitve izidov plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti države Slovenije. Bilo je na praznik svetega Štefana, dan po božiču. Na božič se spominjamo Kristusovega rojstva, ko je prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, prišla na svet. Dan za to lučjo, ki je namenjena in podarjena vsem ljudem, pa je 26. decembra leta 1990 zasvetila luč svobode in demokracije tudi za našo državo.

   Takrat sem občudoval in še danes občudujem trezno preudarnost ljudi, ki so imeli vizijo in to vizijo predstavili našim ljudem. In ljudje so to vizijo sprejeli za svojo. Slovensko samostojnost so sprejeli za svojo in to glasno povedali. V narodnih nošah in z zastavami so prišli na volišča in v ogromni večini na zastavljeno vprašanje: »Ali naj Slovenija postane svobodna in neodvisna država« odgovorili z »Da«.

   Od tistega prazničnega večera, ko so zvonovi in kresovi govorili o veselju naroda, ki se zaveda samega sebe, ki se zaveda svojih korenin, ki je hvaležen za očete svoje samostojnosti skozi zgodovino in skozi politično delovanje, je minilo štiriintrideset let. To so bila leta, za katera bi lahko uporabili misel svetopisemskega pridigarja: »Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom: Je čas rojevanja in čas umiranja, čas sajenja in čas ruvanja nasada … je čas podiranja in čas zidanja. Je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja. Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov … Je čas pridobivanja in čas zapravljanja, čas hranjenja in čas zametavanja. Je čas paranja in čas šivanja, čas molčanja in čas govorjenja. Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru.«

   Celoten nagovor ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta na:
   https://katoliska-cerkev.si/pridiga-nadskofa-stanislava-zoreta-pri-sveti-masi-za-domovino2024

   Odgovori
3. janez says:

   20. decembra, 2024 at 11:29

   Dramski igralec Gregor Čušin pravi: “Postaviti Boga na prvo mesto ne pomeni zgolj obesiti križe na steno, imeti rožne vence okoli vratu, obiskovati nedeljsko mašo in se javno opredeliti za kristjana, moliti in prejemati obhajilo. Pomeni postaviti Boga za temelj življenja. Graditi na njem svoje življenje. Biti dejaven kristjan, ki vero udejanja v vsakdanjem življenju tako, da ljubi bližnje, odpušča drugim, je dober, usmiljen in služi drugim vedno in takoj tako kot Odrešenik Jezus, ki ni prišel na zemljo zato da bi mu stregli ampak da bi služil ”

   Pomeni tudi, da moramo živeti po Božjem nauku in Evangeliju. Pomeni, da moramo hoditi strmo in naporno ter ozko Pot, ki vodi k Njemu. Modreci pravijo, da je lažje govoriti o tej Poti, kot hoditi sam po njej. Brez molitve, truda in odrekanja pa ni uspeha nikjer. Ora et labora ali moji in delaj in prosi vodstva in Božjega blagoslova. Bog bo uslišal prošnje in molitve tistih, ki se trudijo pomagati in delati dobra dela za druge kot misionarji ljubezni ali apostoli Božje Besede, ki molijo in delajo dobro. Moj Bog je Dober, Usmiljen in Ljubeč in Odpušča naše grehe, ko se Bogu spovemo, pokesamo in opravičimo ter popravimo krivice, ki se dajo popraviti. Moj Bog ni tisti strogi nadzornik in kontrolor, ki me preverja na vsakem koraku kaj delam, saj mi je dal svobodno voljo, temveč mi Pomaga in Me Vodi, ko ga molim in prosim, da ne zaidem in da pravilno spolnjujem Božjo Voljo ter Jezusov Evangelij.

   To tudi pomeni, da je zelo pomembna tudi krščanska vsebina pred obliko, kar pomeni, da smo obenem dobri ljudje in dobri kristjani. Da nismo kot farizeji, ki poznajo vse citate iz svetih spisov na pamet, pa jih ne živijo. Vera brez dobrih del in ljubezni je prazna, saj se ne udejanja v realnem življenju. Da smo dobri in usmiljeni kot Samaritan, da vero izpričujemo z molitvijo, spovedjo, odpuščanjem in dobrimi deli ter da živimo po Božjih Postavah in Evangeliju. Kjer se imajo ljudje radi in se razumejo, kjer je prisotna ljubezen, človečnost in vedrina, kjer ljudje pridno delajo in si pomagajo med seboj, kjer je vse to vse v večjo Božjo Slavo in Veselje, tam je Božje Kraljestvo. Iskal sem Boga v raznih stvareh, našel pa sem ga v Bližnjem Bratu, ki je bil tako blizu mene. Prosim Te Gospod pomagaj mi da Te bom iskal in vedno našel. Prosim podari mi Božji Mir in Ljubezen. Naj se naša Vera prelije v dejanja Ljubezni in Služenja drugim. Amen. Janez

   Zakaj obstaja trpljenje-Aleteia?
   Znati trpeti pomeni znati živeti
   Jezus nam je pokazal pomen trpljenja. Nihče ni trpel kot on in nihče se ni znal tako kot on s trpljenjem soočiti in mu dati presežen pomen.

   Bog ne želi, da trpimo
   Dokaz za to, da Bog noče trpljenja in ga nikomur ne pošilja za kazen, ter močno znamenje, da je Božje kraljestvo že med nami, so bila Jezusova ozdravljenja, čudeži in izganjanje hudega duha, se pravi zmage nad zlom in nad trpljenjem.

   Nekateri se sprašujejo, kako in zakaj Bog dopušča toliko nesreče
   Katoliški odgovor na vprašanje trpljenja sta jasno podala sveti Avguštin (umrl leta 430) in sveti Tomaž Akvinski (umrl leta 1274): “Obstoj zla ni posledica pomanjkanja moči ali dobrote Boga, ampak ravno nasprotno. Bog dopušča zlo, ker je dovolj Vsemogočen, da iz zla naredi dobro.” (STh I, c. 22, a. 2, ad 2).

   “Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.” (Rim 8,28).
   Človeško trpljenje je predvsem sad greha in naših napak, ko razmišljamo po človceški pameti brez Božjega Vodstva in Usmiljenja. Sveti Pavel je rekel, da je “plačilo za greh namreč smrt”. (Rim 6,23). Naše napake povzročajo trpljenje tudi pri naših potomcih. Sinovi sicer ne dedujejo grehov staršev, vendar lahko trpijo zaradi njihovih posledic. Jezus nas je zaradi Božje Ljubezni in Usmiljenja do grešnikov vse Odrešil, da so nam odpuščeni vsi grehi in da lahko zaživimo kot novi prenovljeni Ljudje, ki smo Božji Otroci.

   Stvari lahko dojemamo kot dobre in slabe
   Bog, ki je popoln, ne more povzročati zla, bolj je njegova stvaritev tista, ki se lahko zmoti, saj ni popolna kot njen Stvarnik.Po drugi strani je zlo lahko tudi v slabi rabi stvari. Nož je dober v rokah kuharja in nevaren v rokah slabega človeka. Denar v rokah dobrotnikov lahko dela dobro za ljudi, lahko pa v rokah pohlepnih izkoriščevalcev povzroča lakoto in siromaštvo ljudi.

   Smisel trpljenja
   Papež Janez Pavel II. je 11. februarja 1984 v apostolskem pismu o trpljenju zapisal: “Smisel trpljenja je tako globok, da presega človeka samega. Človekovo trpljenje je tista točka njegovega življenja, v kateri ga skrivnostna ‘usoda’ vabi, da se dvigne nad samega sebe. Zdi se, da je trpljenje del presežnosti človeka.” (Salvifici Doloris, št. 2).

   Gospod je človeka naredil svobodnega, pametnega, občutljivega, dal mu je voljo in spomin zato, da bi postal “velik”, vreden in plemenit. Bog dopušča, da človek reče ne, sicer bi to pomenilo, da ni svoboden in bi bil samo robot, lutka ali stvar na daljinsko upravljanje. Bog pa tega ne želi. Bog ni pokroviteljski, ampak je naš Oče in zato ne pokriva napak svojih sinov. Takšen je zakon pravičnosti; kdor se zmoti, mora prevzeti odgovornost za svoje napake. “Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega.” (Mdr 1,13).

   P.s.: Pa vendar nam Oče vse odpusti in pozabi, ko se mu spovemo, skesamo in obžalujemo vse svoje grehe in napake ter jih popravimo in prosimo Njega in Ljudi odpuščanja.

   https://si.aleteia.org/2019/02/04/zakaj-obstaja-trpljenje/

   Odgovori
4. Miro says:

   19. decembra, 2024 at 20:24

   POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

   »Usmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti.«
   (Ps 103,8)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   19. decembra, 2024 at 20:22

   ŠKOF SAJE PRI SVETI MAŠI ZA DOMOVINO: ‘SPREJMIMO ŽIVLJENJE IN GRADIMO PRAVIČNEJŠO DRUŽBO’
   (18. december, 2024)

   PRED BLIŽNJIM DRŽAVNIM PRAZNIKOM DNEVA SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI, KI GA OBELEŽUJEMO 26. DECEMBRA, JE PREDSEDNIK SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE NOVOMEŠKI ŠKOF ANDREJ SAJE SVETO MAŠO ZA DOMOVINO DAROVAL V NOVOMEŠKI STOLNICI.

   Udeležili so se je številni župani, med njimi novomeški župan Gregor Macedoni, predstavniki vojske, policije, gasilcev ter drugi zastopnike univerzitetnega, družbenega in kulturnega življenja. Homilijo škofa Sajeta objavljamo v celoti.

   Homilija škofa Andreja Sajeta na: https://katoliska-cerkev.si/skof-saje-pri-sveti-masi-za-domovino-sprejmimo-zivljenje-in-gradimo-pravicnejso-druzbo

   Odgovori
6. Miro says:

   19. decembra, 2024 at 20:13

   ZAKAJ TAKO TEŽKO PROSIMO ODPUŠČANJA? (Aleteia, 04/12/18)

   Odpuščanje je nekaj težkega in človeško je, da bi se mu najraje izognili. Zanj si moramo vedno prizadevati, a vprašanje je, ali smo to pripravljeni storitiOdpuščanje je nekaj, česar ne prakticiramo prav pogosto. Ko storimo kaj slabega, to hitro pometemo pod preprogo in preidemo na drugo temo ali se delamo, kot da se ni nič zgodilo.

   ZAKAJ TAKO TEŽKO PROSIMO ODPUŠČANJA?

   1. Ker človek ni popoln in kot ne delamo prav, ko delamo slabo, tako nam ne uspe vedno najbolje, ko hočemo to priznati.

   2. Ker iz napuha mislimo, da prositi odpuščanja pomeni ponižati se, nazadovati, biti manjvreden.

   3. Ker naša vest skuša na vse načine opravičiti, kar smo slabega storili: “Naredil si, kar si moral,” ali “Ni bilo druge rešitve, drugega izhoda …”

   Vest je spremljevalka naše duše in nas usmerja. Vendar njen GPS ni vedno pravilno naravnan. Z vsako odločitvijo se naša vest bolje usmerja k dobremu ali, nasprotno, dopušča odklone in stranpoti. Vest je kot upogljivo jeklo: če opravičimo, kar smo naredili, se nam bo enaka situacija naslednjič zdela nekoliko manj slaba, na koncu pa že kar v redu.

   V romanu Zločin in kazen jasno vidimo, kako se vest lahko skrivi: glavni junak ubije starko (kar se zgodi že na prvih straneh romana) in to takoj skuša opravičiti: ljudi je samo izkoriščala, z njimi je slabo ravnala, družba si ne zasluži tako neprijetnih ljudi, kakršna je bila … Ne vidi več, da je človeku vzel življenje.

   Prositi odpuščanja je težko in včasih celo zelo težko. Vidimo, da marsikdo, ki je zagrešil res hude stvari, nikoli ne prosi odpuščanja.

   KAKO SPODBUDITI K ODPUŠČANJU?

   Najprej mora priti do spreobrnjenja. Spreobrniti se pomeni odločiti se, da bomo šli nazaj po svojih stopinjah. Na človeški ravni lahko to vadimo. Če redno prosimo za odpuščanje zaradi majhnih stvari, bomo pripravljeni prositi odpuščanja, ko bomo morda naredili nekaj hudega. Vendar je spreobrnjenje srca v očeh verujočih Božji dar. Bog pomaga tistemu, ki prosi za pomoč.

   Temu, ki je delal slabo, moramo pomagati. Treba ga je soočiti s tem, kar je storil, da se tega lahko začne spominjati in analizirati (morda tokrat bolj mirno).

   Bodimo usmiljeni do človeka, ki ne zmore prositi odpuščanja. Takšna oseba v svoji duši vleče hudo nesrečo. Kdor ne prosi odpuščanja, je nesrečen človek in z njim lahko sočustvujemo. Sveti Avguštin pravi, da je “usmiljenje sočutje do tuje nesreče, ki se rojeva v našem srcu in nas nagne k temu, da tej osebi pomagamo.”

   Osebi, ki je storila kaj hudega, moramo prikazati dobre plati odpuščanja: “Spet boš lahko ljubil …”, “Lahko se boš vrnil k … “, “Od tebe to težko pričakujejo …” Vsem nam veliko pomeni, če vemo, da nas na drugi strani čakajo prednosti.

   Če tvoj prijatelj ne prosi odpuščanja, moli zanj, govori z njim, prijazno mu pokaži, kaj je zagrešil. Naj se zaveda, kaj je povzročil. Naj čuti, da ga podpiraš. Da ga ne boš zapustil, če bo priznal svojo napako, in da bo potem kvečjemu še boljši prijatelj in ga boš še bolj ljubil. “Tudi sam bi bil sposoben česa podobnega, ampak tokrat moraš ti narediti prvi korak.”

   KDOR PROSI ODPUŠČANJA, SE ZNEBI TEŽKEGA PSIHIČNEGA BREMENA

   Tako govorijo ljudje z resnično težkimi izkušnjami: morilci, teroristi, osebe, ki so opravljale splave … Zapor ter fizične in denarne kazni potem postanejo drugotnega pomena in se jih lažje prenese, ker je najtežje že mimo. Še več, začel se je postopek ljubezni, ki bo pozdravil, kar je bilo poškodovano.

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2018/12/04/zakaj-tako-tezko-prosimo-odpuscanja

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     19. decembra, 2024 at 20:34

     ODPRIMO SVOJE SRCE IN GOSPODA PONIŽNO
     PROSIMO, DA NAS RAZSVETLI ŽIVA BOŽJA BESEDA,
     KI NAM TAKOLE GOVORI:

     “Blagor tistemu, ki mu je pregreha odpuščena,
     ki mu je greh pokrit.
     Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde
     in v njegovem duhu ni prevare.” (Ps 32,1-2)

     https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Ps+32%2C1-2&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

     Odgovori
7. janez says:

   19. decembra, 2024 at 16:12

   ČLOVEŠKA DOBROTA, ODSEV BOŽJE DOBROTE.- POVZETEK ( pisec pater Alojz iz Taizeja)

   »Ko pridobivaš dobroto, postajaš podoben Bogu. Ustvari si usmiljeno in dobrohotno srce, da boš oblekel Kristusa. (sv. Bazilij)«.

   Božja dobrota bo imela v življenju slehernega človeka zadnjo besedo. Da bi bila vera v Božjo dobroto prepričljiva, mora dobiti obliko, se utelesiti v preprostem življenju vzajemne delitve in zastonjskosti, kjer je odpuščanje v središču odnosov. Odkrivanje Božje dobrote postane klic za prebujanje dobrote v našem lastnem življenju. Poslušati evangeljski klic k dobroti ni enako temu, da si nekdo postavi visoko moralni cilj in ga nato skuša doseči. Božja beseda je živa: če pustimo, da klic pade v naša ušesa, bo to v naših srcih sprožilo spremembo, klic nas bo pritegnil in naša volja mu bo rada sledila.

   Božja dobrota poziva našo dobroto. Naša dobrota ne izvira iz nas, je samo odsev Božje dobrote. Naša dobrota je vselej pomanjkljiva in kaže na absolutno, na večjo dobroto. Njeno bistvo je v tem, da je znak Božje dobrote, pričevanje troedinega Boga. Če povežemo dve evangeljski vrednoti, dobroto in preprostost, se okrog njiju ustvari upanje. Dobrota, povezana s preprostostjo srca nas pripravi, da postanemo pozorni na obubožane, na trpeče, na stisko otrok. Dobrota preseneča in včasih izzove celo občudovanje… Dobrota sproži ali ojača odločitev zaupati v Boga. Če je preprostost en izraz dobrote, lahko rečemo, da je zastonjskost njen drugi izraz. Bog se nikdar ne vsiljuje,v njem ni nasilja. Želel je, da bi človek ljubil svobodno in zastonjsko… Zastonjskost pomeni biti brez osebnih interesov.

   Janez XXIII. je dobroti namenil častno mesto in pri tem je šlo za zavestno odločitev, ki so jo včasih imeli za naivnost in zato je zelo trpel. Dobrota še zdaleč ni slepa. Pomeni razločevanje in tudi notranji boj. »Bog nas na pot pošilja z iskro dobrote v naših dušah, ki samo čaka, da se razplamti.« Človek je za bližnjega vir veselja. »Moje veselje.« (sv Serafim iz Sarova).

   »Moram preveriti svoje prepričanje, da je dobrota globlja od najglobljega zla. In če vera, če vere imajo smisel, potem je njihov smisel v tem, da dobroti utrejo pot do ljudi, da jo iščejo tam, kjer je povsem poniknila… Dobrota ni le odgovor na zlo, ampak tudi odgovor na nesmisel. In mislim, da je oznanjanje dobrote temeljna hvalnica.« (Paul Ricoeur).

   Dobrota ni prazna beseda, ampak sila, sposobna preoblikovati svet. »Bog, ki nas ljubiš, premišljevanje tvojega odpuščanja postane izžarevanje dobrote v ponižnem srcu, ki se ti zaupno izroča.« (pater Roger iz Taizeja).

   Vir Medmrežje http://www.fejstbog.si/index.php/da-bi-bil-svet-bolj-svet/299-dobrota.

   Odgovori
8. janez says:

   19. decembra, 2024 at 15:41

   Opus Dei: Krščanski apostolat in svoboda
   Ali morajo biti kristjani priče svoje vere? Vatikanska kongregacija za nauk vere je objavila dokument, s katerim želi pojasniti odnos med poslanstvom Cerkve in spoštovanjem vesti in verske svobode.
   Nekateri so rekli, da je dovolj delati za pravičnost in solidarnost, saj bi vsak poskus prepričevanja drugih glede verskih vprašanj pomenil omejevanje svobode, ali bi celo lahko pripeljal do nestrpnosti in nasilja; drugi so merili na to, da ne bi bilo potrebno oznanjati Kristusa niti povečevati pripadnosti Cerkvi, ker je možna Odrešitev brez eksplicitne združitve s Kristusom ali Cerkvijo. Dokument analizira to vprašanje v odnosu do človeka, Cerkve in ekumenizma.
   V odnosu do človeka nas spomni, da svoboda temelji na resnici in se odpira iz resnice. Relativizem kot merilo resnice postavi “jaz”, katerega na koncu zapre v svojo lastno ječo. Nezaupanje v doseganje resnice (skepticizem) in izključno zaupanje v lastne moči (individualizem) pozabljata, da živimo znotraj tradicij, hkrati pa moramo preko razuma, izkušnje in dialoga ter s pomočjo drugih ljudi razviti sposobnost presojanja.
   Gotovo, Bog lahko rešuje ljudi preko poti, ki jih pozna samo On. Toda brez Kristusa manjka polnost resnice, dobrote in lepote; polnost luči, življenja in smisla, ki omogoča doseči veselje že v tem življenju; z eno besedo, polnost odrešenj. Ker se apostolat odvija na področju svobode in prijateljstva, se uresničuje v iskrenem dialogu, ki zajema razloge in čustva drugih, njihove upe in trpljenje. Ne sklada se z goljufanjem, egoizmom in aroganco, pomanjkanjem spoštovanja ali s prisilo. Ne more pristati na to, da zaradi egoizma, udobja ali lenobe ne bi upošteval resnice in dobrega.
   Z vidika Cerkve, evangelizacija ali krščanski apostolat predpostavlja klic k občestvu s Kristusom, kar prinaša s seboj zavezanost ljubezni do bližnjega in pravičnosti. Ne pomeni pridružiti se skupini, ki ima oblast, ali politični utopiji, prav tako ne pomeni splošne skupnosti tistih, ki iščejo Boga. Kristjan, prepričan v svojo vero, mora pričevati s svojim življenjem, skupaj s pravo besedo, ki pojasnjuje “razloge za njegovo upanje”, in vedno se mora zavedati različnih situacij, v katerih se nahajajo ljudje.
   Z vidika ekumenizma (spodbujanje polnega občestva med kristjani) je le-ta naloga, ki zahteva sodelovanje vsakega kristjana. Če kristjan, ki ni katolik, prosi za vstop v polno občestvo s katoliško Cerkvijo, mora biti njegova svoboda spoštovana. Vsekakor ekumenizem predpostavlja obveznost izogibanja kakršnemukoli neprimernemu pritisku.
   Za zaključek; apostolat ne samo da je legitimen in primeren, ampak je potreben, in danes bolj kot kadarkoli obvezuje vse in vsakogar od kristjanov z “naporno in hkrati fascinantno obvezo”. Z besedami Benedikta XVI, “oznanjanje in pričevanje za Evangelij je prvo, kar kristjani lahko dajo vsakemu človeku in vsemu človeškemu rodu, ker so poklicani, da vsem posredujejo Božjo ljubezen, ki se je v polnosti uresničila v edinem Odrešeniku sveta, Jezusu Kristusu.”

   Ramiro Pellitero, Univerza v Navarri, 13. Januar 2008

   »Sredi najbolj zemeljskih stvari, je lraj, kjer se moramo posvečevati, tako da služimo Bogu in vsem ljudem«.
   Sveti Jožefmarija

   Odgovori
   • janez says:

     19. decembra, 2024 at 16:15

     Vabim zainteresirane, da preberejo pod Članki za dušo tudi zanimiv in podučen prispevek Opus Dei: Želeti si biti ljubljen avtorja Paula O’Callaghana.

     Opus Dei: Želeti si biti ljubljen
     »Ljubezen do bližnjega ni stvar izbire.« Premišljevanje o tem, kako gojiti in napredovati v tej kreposti, ki lahko postane resnična pustolovščina našega življenja. Sveti Janez pravi:»Bog je ljubezen« (1 Jn 4, 8.16).

     Odgovori
9. Miro says:

   19. decembra, 2024 at 12:40

   POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

   BLAGOR TISTIM, KI BOŽJO BESEDO POSLUŠAJO IN SE PO NJEJ RAVNAJO
   (Lk 11,28)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     19. decembra, 2024 at 12:44

     BOGU HVALA ZA ODREŠUJOČO BOŽJO BESEDO!

     Odgovori
10. Miro says:

    19. decembra, 2024 at 12:34

    Spomnimo na:

    PASTIRSKO PISMO OB ZAČETKU SVETEGA LETA 2025 ZA LJUBLJANSKO NADŠKOFIJO (Radio Ognjišče, 15.12.2024)

    V LJUBLJANSKI NADŠKOFIJI SO 15. DECEMBRA BRALI PASTIRSKO PISMO NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA. TO JE BILO USMERJENO V SVETO LETO 2025.

    »Zato prosim vse kristjane, da v želji, da bi izpolnili to Jezusovo besedo, na tem romanju upanja osvobodijo svojo vero. Že dolgo časa vedno znova večkrat slišimo in doživljamo, naj vera ostaja shranjena znotraj naših cerkva ali pa znotraj zidov našega doma. In smo se tega navadili in se temu prilagodili. Svojo vero umikamo v skrite kotičke življenja. A takšna vera, skrita vera, ne more biti oznanilo vsemu stvarstvu. Naj nas romanje upanja pripelje do svobode naše vere, da jo bomo živeli z veseljem in jo izpričevali tudi drugim,« je zapisal nadškof Zore.

    Celotno pastirsko pismo na:
    https://radio.ognjisce.si/sl/281/novice/39255/pastirsko-pismo-ob-zacetku-svetega-leta-2025-za-ljubljansko-nadskofijo.htm

    Odgovori