Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.951 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    2. januarja, 2025 at 10:14

    PAPEŽ NA PRAZNIK MARIJE, SVETE BOŽJE MATERE: JEZUS KRISTUS NAŠ ZVELIČAR JE ROJEN IZ ŽENE

    (nagovor svetega očeta v predhodnem sporočilu)

    Odgovori
  2. Miro says:
    2. januarja, 2025 at 10:07

    KRISTUS NAŠ ZVELIČAR JE ROJEN IZ ŽENE

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE V SREDO, 1. JANUARJA 2025, NA PRAZNIK MARIJE, SVETE BOŽJE MATERE IN NA 58. SVETOVNI DAN MIRU, PREDSEDOVAL SVETI MAŠI V BAZILIKI SV. PETRA V VATIKANU. MED HOMILIJO JE IZHAJAL IZ BESED SV. PAVLA, DA »JE BOG POSLAL SVOJEGA SINA, ROJENEGA IZ ŽENE« (Gal 4,4). TE BESEDE – »ROJEN IZ ŽENE« – ODMEVAJO DANES V NAŠIH SRCIH IN NAS SPOMINJAJO, DA JE JEZUS, NAŠ ZVELIČAR, POSTAL TELO IN SE RAZODEVA V KRHKOSTI TELESA.

    Homilija svetega očeta na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2025-01/papez-na-praznik-marije-bozje-matere-jezus-kristus-zvelicar.html

    Odgovori
  3. janez says:
    1. januarja, 2025 at 11:19

    KAJ JE KRISTUSOVA LJUBEZEN? KAJ POMENI ZA NAS?
    Izraz »Kristusova ljubezen« se nanaša na ljubezen, ki jo ima Kristus do tistih, za katere je umrl, da bi jih rešil (Drugo pismo Korinčanom 5,14–21; Pismo Galačanom 2,20; Pismo Efežanom 3,14–19; 5,2.25; Prvo Janezovo pismo 3,16; Razodetje 1,4–6). »Kristusova ljubezen« je njegova pripravljenost, da žrtvuje svoje življenje kot odkupnino, da odkupi Božje izvoljence, ki si tega ne zaslužijo, kazni večne smrti za greh.

    Bog Sin, ki je obstajal od minule večnosti z Bogom Očetom (Evangelij po Janezu 1,1–4) in Svetim Duhom, je ljubeče privzel človeško telo in naravo (hipostatična združitev), zgodovinsko znano kot Jezus Kristus (Evangelij po Janezu 1,5–18). Motiviran z ljubeznijo je izpolnil vse zahteve Božje postave, tako da je živel popolnoma pravično življenje in umrl kot Božja nadomestna spravna daritev za kazen za greh, da bi osvobodil vse, ki verujejo samo vanj, prihodnje sodbe in večne kazni (Razodetje 20,11–15). Po »Kristusovi ljubezni« Bog, ki je pravičen in svet, odpusti grehe tistih, ki jim je po daru milosti dana vera v Jezusa (Pismo Rimljanom 3,21–26). »Kristusova ljubezen« je imela našo potrebo po Odrešeniku od greha, smrti in pekla za pomembnejšo kot svoje božanske privilegije (Pismo Filipljanom 2,1–8). »Kristusova ljubezen« je ravnala nesebično, ko se je odpovedala upravičeni časti in slavi, da bi dosegla utelešenje; to je vodilo v zavračanje, posmehovanje, izdajo, tepež in križanje, da bi spravil z Bogom tiste, ki so bili vnaprej določeni za posvojitev (Pismo Galačanom 4,1–7; Pismo Efežanom 1,3–6). To je potrdil, ko je tretji dan vstal od mrtvih (Pismo Rimljanom 4,23–25).

    Kristusova ljubezen sega do najnevrednejših upornikov (Prvo Petrovo pismo 3,18). »Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Pismo Rimljanom 5,6–8). »Kristusova ljubezen« pomeni, da je Jezus dal največ, kar je lahko, za tiste, ki so si to najmanj zaslužili! Žrtev je bistvo »Kristusove ljubezni«.

    »Kristusova ljubezen«, ki je izkazana grešnikom v zgodovini na križu in v vstajenju, je šele začetek. V sedanjosti Bog kliče in pritegne svoje ovce, naj zaupajo v Kristusa kot Odrešenika in Gospoda (Evangelij po Janezu 6,44.65; 10,3.26–30; Pismo Rimljanom 8,28–30; Pismo Galačanom 1,6; Pismo Hebrejcem 9,15; Judovo pismo 1,1). Sveti Duh, ki prebiva v njih, jih naredi za Božje posvojene otroke in sodediče z Jezusom (Pismo Rimljanom 8,12–17)! On je kristjanov zagovornik in svetovalec in tolažnik (Evangelij po Janezu 14,16–17.26; 15,26; 16,7–15). Ne glede na to, kaj preživljajo sveti, vedno vztraja, posreduje, vodi in ščiti (Pismo Rimljanom 8,26–39). Ker Jezus upravičeno vlada kot najvišji dobrohotni Kralj, Sveti Duh, ki prebiva v kristjanih, ljubeče spodbuja kristjane, da mu poslušno predajo položaj slave in vladanja, ki si ga zasluži (Drugo pismo Korinčanom 5,14–17). »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega. Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je, in vsak, kdor ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je tudi on čist« (Prvo Janezovo pismo 3,1–3).

    »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16). In to je naša rešitev, da verujemo v Jezusa Učenika in Odrešenika Sveta.

    Blagoslovi in varuje naj nas vsemogočni in usmiljeni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Pridi Jezus k nam in nas Vodi in Uči, da nikoli ne zaidemo s Poti k tebi. Božja Ljubezen, Božje Usmiljenje in Božja Dobrota vate zaupamo. Naj pride k nam Božje kraljestvo Ljubezni in Miru. Amen.

    Addendum
    Bog nam je svojo ljubezen resnično razodel …

    »Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe.«18 »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«19
    Sveto pismo nam o Bogu govori, da je popoln in svet: »Bog je luč in v njem ni nobene teme.«20 Bog je poslal na svet svojega edinega sina zato, da bi le-ta ljudem omogočil odpuščanje svojega očeta, saj bi le tako lahko z nami vzpostavil čist in nedolžen odnos, ki si ga On kot popolno bitje želi. Jezusovo življenje je bilo moralno nesporno, a so ga kljub temu pretepli, mučili in križali, kot »plačilo« za vse krivične stvari, ki smo jih mi storili v mislih, besedah in dejanju (greh). Pravzaprav je umrl v našem imenu in namesto nas: »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.«21 »Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, GOSPOD pa je naložil nanj krivdo [greh] nas vseh.«22 Bog nas ima tako rad, da je poslal svojega edinega sina, da je umrl namesto nas in plačal odkupnino za naše grehe. Bog si nas je tako zelo želel osebno spoznati, da je bil pripravljen za to narediti, karkoli bi bilo potrebno – potrebno pa se je bilo soočiti z našim grehom. Sedaj imamo ljudje možnost popolnega odpuščanja in lahko začnemo brezmadežni odnos z Bogom tako da živimo pravično po Evangeliju in spolnjujemo Božjo Voljo.

    Gotquestions et altro

    Odgovori
  4. Miro says:
    1. januarja, 2025 at 9:35

    NAŠLI SO MARIJO, JOŽEFA IN DETE; PO OSMIH DNEH SO MU DALI IME JEZUS

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 2,16-21)

    Tisti čas so pastirji pohiteli v Bêtlehem in našli Marijo, Jožefa in dete, položêno v jasli. Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otroku. In vsi, ki so jih poslušali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji.

    Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo povedano. Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Lk%202%2C16-21

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Po običaju so osmi dan otroka obrezali in mu dali ime Jezus, ki pomeni Bog je rešitelj. Jezus je s tem uradno vstopil v izvoljeno ljudstvo. Različni ljudje so se približali skrivnosti učlovečenja: Marija, pastirji, sorodniki. Marija je za evangelista resnična vernica. Poglobil bom vero v Jezusa Božjega Sina in odrešenika. Gospod, hvala, ker me rešuješ iz življenjskih težav. Ti vedno pokažeš rešitev in izhod.

    Primož Krečič, Luč Besede rodi življenje

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

    Odgovori
  5. Miro says:
    31. decembra, 2024 at 8:09

    BESEDA JE MESO POSTALA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 1,1-18)

    V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela.

    Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

    Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

    Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Jn%201%2C1-18

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:
      31. decembra, 2024 at 8:11

      SILVESTROVO

      Na zadnji dan leta se sprašujem: Smo še hvaležni, ali pa vse v življenju jemljemo kot samoumevno?

      Hvaležnost kot pristno občutenje se rojeva iz tega, da neštetokrat globlje dojamem, kako nič ni samoumevno. To, da se zjutraj zbudim in lahko vstanem in začnem svoj dan, ni normalna vsakdanja zadeva. Je zmaga življenja za še en dan. Je čudež sredi minljivosti, je podarjeni čas. To si seveda lahko govorim in tega ne občutim.

      Vedeti je začetek, čutiti pa je sad dolgega odkrivanja, v katerem me življenje zrahlja, prečisti, ker sproti še in še premeče vse, kar hočem videti po starem, verjeti po starem in delati po starem.

      Hvaležnost je zelo povezana z občutljivostjo. Ko začutimo karkoli v globino in zares, nas vedno obdari: s spoznanjem, z uvidom, z novim občutkom, s prodorom življenja. Zaživimo v dotiku nekega dogodka, ki nas je zajel, in začutimo, da smo bili obdarjeni.

      Ko opazujem otroke in mlade, se sprašujem, ali jih starši še vzgajajo k temu, da znajo reči hvala, in jih spomnijo, da ni vse v življenju samoumevno. Naš šolski sistem je to razsežnost popolnoma prepustil posamezniku oz. staršem. Pri nas se namreč vse meri in ocenjuje, povsod se tekmuje in išče osebni uspeh …

      Hvaležnost je pomembna, če nočemo izgubiti človečnosti. Vsak odtenek svojega življenja vsakdo prejme od Boga vsako sekundo posebej. Ni enega hipa, ko Bog ne bi mislil name. Me klical kvišku, me podpiral s svojo roko, tako rahločutno, da jo lahko celo spregledam. /…/ Če mu za to ne rečemo hvala, mu vzamemo sámo možnost obstoja in to je sprevrženost duha in gobavost srca.

      Hvaležnost nas dela ljudi, čuteče za stvarstvo in občutljive za bližnjega. Še več, hvaležnost je znamenje notranje svobode. Notranje neobremenjen človek se bo znal braniti tudi pred vplivi družbe, ki ga mami v potrošništvo: Kupi, kupi, kupi … Vsiljive reklame na zaslonih ali časopisnih straneh ga prepričujejo, naj izkoristi in ujame priložnost, da bo srečen, a človek ostaja nepotešen in nesrečen.

      Imam občutek, da je hvaležnost posredno, a tesno povezana s PREPROSTOSTJO. Človek, ki je hvaležen, je zadovoljen, notranje izpolnjen. Zadovoljen človek pa ne išče sreče v materialnem, ne hlasta po materialnem, ne zapravlja brezglavo. Lahko bi rekel, da hvaležnost vodi v bolj preproste izbire.

      Živimo pa v družbi nezadovoljstva. Stalno smo bombardirani z idejo reklame, da moramo biti nezadovoljni. Z vsem. Z našim videzom (kože, zob, las, postave, pa celo beline srajc), s tehniko, ki jo trenutno imamo, ker nov model ponuja več, … Nezadovoljstvo je tisto, ki prodaja in ne zadovoljstvo.

      Namen reklamne industrije je pač spodbujati nezadovoljstvo na čim širši življenjski fronti človeka. Lahko bi rekli, da prav živi od spodbujanja nezadovoljstva.

      Prej ko se tega zavemo, bolje je. In prav naravnanost hvaležnosti (za to kar imam sedaj) vodi k temu. Zato svet potrošništva hvaležnosti ne mara in se o njej ne govori. Kdaj ste nazadnje slišali, da bi kdo koga pohvalil, češ: “Ta pa je hvaležen človek”?Tudi trpečemu in bolnemu je seveda težko govoriti o hvaležnosti. A eden največjih psihologov, Viktor Frankl, je zapisal: »V vsaki življenjski situaciji je smisel, tudi v trpljenju.«

      Hvaležnosti se učimo. Vsaka sveta maša, evharistija, je zahvala! Pri njej duhovnik vedno znova ponavlja: »Zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj …« To je vir moči. On je med nami. On nam daje moč, da zmagujemo sile teme, ki se vedno znova lotevajo človeških src. Z Jezusom, ki prihaja med nas pri vsaki maši, gremo lahko pogumno skozi življenje. Naj nas današnji večer spodbuja, da bomo znali Bogu in drug drugemu reči hvala.

      Pa ti? Za kaj se danes posebej zahvaljuješ?

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/12/31/torek-31-december-2024-silvestrovo/

      Slava tebi, Jezus, ti si naš Odrešenik!

      Odgovori
  6. Miro says:
    30. decembra, 2024 at 16:45

    VSI SMO DOLŽNIKI IN KOT TAKI SE MORAMO LOTITI SPREMEMB
    (Radio Ognjišče, 30.12.2024)

    POTREBNE SO KULTURNE IN STRUKTURNE SPREMEMBE, DA SE ZAČNEMO ZAVEDATI, DA SMO VSI DOLŽNIKI, JE OB PREDSTAVITVI POSLANICE PAPEŽA FRANČIŠKA ZA 58. SVETOVNI DAN MIRU, KI BO PRVEGA JANUARJA, NAGLASIL NADŠKOF STANISLAV ZORE. TE SPREMEMBE SE BODO PO NJEGOVEM MNENJU ZGODILE TAKRAT, KO BOMO ZAČELI NA BIVANJSKI RAVNI DRUG Z DRUGIM ŽIVETI KOT BRATJE IN SESTRE.

    ZORE: NE SMEMO OSTATI PRI IZOLIRANIH DOBRODELNIH DEJANJIH

    Zore se je v predstavitvi poslanice osredotočil zlasti na vprašanje finančnega in ekološkega dolga. Meni, da oboje povzročajo bogate države, ki koristijo naravne vire, sredstva in v veliki meri tudi ljudi iz revnih držav. Te čutijo posledice v obliki čedalje večje degradacije okolja in vedno večjega razkoraka med revnimi in bogatimi. “S priznanjem ekološkega dolga bi se najbogatejše države čutile poklicane storiti vse za oprostitev dolga tistim državam, ki niso sposobne vrniti tega, kar dolgujejo,” je papeževe besede poudaril nadškof.

    Izpostavil je papeževo opozorilo, da ne smemo ostati pri izoliranih dobrodelnih dejanjih. Opozoril je tudi na papežev poziv, da bi vsaj del sredstev, ki jih na svetovni ravni vlagamo v oboroževanje, uporabili za oblikovanje svetovnega denarnega sklada, ki bi dokončno odpravil lakoto in v najbolj revnih državah omogočil izobraževalne dejavnosti.

    BAHOVEC: BREZ UPANJA NIMAMO POGUMA

    Pomembno je, da se okrepi zmožnost ljudi in institucij, da delujejo dobro, pa je ob predstavitvi izpostavil sociolog Igor Bahovec. Ob tem je poudaril pomen človekovega dostojanstva in spoštovanja vsega bivajočega. Poudaril je, da upanje za prihodnost ni samoumevno. »Upanje je to, da vidiš v prihodnosti nekaj, kar ni samoumevno, ampak ker to vidiš, si pogumen. Brez upanja nimamo poguma, da bi se premaknili naprej.«

    Povzeto po: https://radio.ognjisce.si/sl/281/novice/39331/vsi-smo-dolzniki-in-kot-taki-se-moramo-lotiti-sprememb.htm

    Odgovori
  7. Miro says:
    30. decembra, 2024 at 16:26

    PREROKINJA ANA RAZGLAŠA JEZUSA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 2,36-40)

    Tisti čas je bila neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je preživela z možem sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ona ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenja v Jeruzalemu.

    Ko so izvršili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Lk%202%2C36-40

    Odgovori
    • Miro says:
      30. decembra, 2024 at 16:27

      PREROKINJA ANA

      O Ani evangelist Luka pravi, da je bila ‘prerokinja’, to je od Boga navdihnjena in da je ‘bila vedno v templju ter je s postom in molitvami služila Bogu’. Skratka kljub starosti je bila polna življenja! Polna življenja zato, ker jo poživlja Sveti Duh in je dojemljiva za njegovo delovanje, dovzetna za njegove napotke…In tu je srečanje med Sveto družino ter med ženo, prerokinjo predstavnico svetega Božjega ljudstva. V središču je Jezus. On je tisti, ki vse premika, ki privablja ene in druge v tempelj, v hišo svojega Očeta.

      To je srečanje med mladima, ki sta polna veselja v spolnjevanju Gospodove postave in ženo ki je polna veselja zaradi delovanja Svetega Duha. Gre za edinstveno srečanje med spoštovanjem predpisov in preroštvom, kjer mlada spoštujeta predpise, ostarela žena pa je prerokinja. Toda zdi se, da je ravno obratno. V resnici, če dobro premislimo, tudi spoštovanje Postave poživlja isti Duh, in preroštvo gre po poti, ki jo zarisuje Postava. Kdo je bolj kot Marija poln Svetega Duha? Kdo je bolj od nje vodljiv njegovemu delovanju.

      V luči tega evangeljskega prizora glejmo na posvečeno življenje, kot na srečanje s Kristusom. Njega k nam prineseta Marija in Jožef, in mi gremo k Njemu vodeni od Svetega Duha. Toda v središču je On. On vse premika. On vse privlači v svetišče, v Cerkev, kjer ga lahko srečamo, prepoznamo, sprejmemo in objamemo.

      Lepo je tako misliti na našo poklicanost! Naše srečanje s Kristusom je dobilo obliko v Cerkvi po karizmi Njegovega pričevalca, Njegove pričevalke. Ob tem ostrmimo in smo hvaležni.

      Tudi v posvečenem – redovnem življenju živimo srečanje med mladimi in ostarelimi, med spoštovanjem predpisov in preroštvom. Ne glejmo nanju, kot na dve nasprotujoči si resničnosti. Raje pustimo, da obe poživlja Sveti Duh. In znamenje tega je veselje, veselje v spoštovanju do redovništva.

      Za ostarele je dobro, da mladim posredujejo modrost, in za mlade je dobro, da sprejmejo to dediščino izkušnje in modrosti ter jo prenašajo naprej. Da jo prenašajo naprej med izzivi, ki jih prinaša življenje. Milost te skrivnosti, skrivnosti srečanja, naj nas razsvetli in spodbuja na naši poti. Amen

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/12/30/ponedeljek-30-december-2024-prerokinja-ana-2/

      Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

      Odgovori
      • Miro says:
        30. decembra, 2024 at 16:28

        SVETI FELIKS: PAPEŽ S KNJIGO V ROKI, UMRL KOT MUČENEC

        IME FELIKS IZHAJA IZ LATINSKEGA IMENA FELIX, KI POMENI »PLODEN, RODOVITEN; USPEŠEN, SREČEN«.

        IZ ŽIVLJENJA …

        Sv. Feliks se je rodil okoli leta 210. Kot papež je je Katoliško Cerkev vodil dobrih pet let (269–274). Na antiohijskem koncilu je obsodil krivo vero škofa Pavla iz Samosate, ki je že nekaj let povzročala izgrede v Cerkvi. Širil je nauk, da je v Bogu le ena oseba, in sicer Oče. Sin in Sveti Duh potemtakem nista istega božanstva (bistva) z Očetom.

        Papež Feliks je zaslužen tudi za to, da se obhaja tradicionalne letne spominske maše na grobovih mučencev; da vsak daritveni oltar vsebuje relikvije svetih mučencev. Prav tako mu pripisujejo odlok za posvetitve cerkva, to da se cerkve pred uporabo posveti.

        Zelo se je zavzemal za trpeče kristjane med preganjanjem, ki je izbruhnilo za časa cesarja Avrelijana.

        Ni znano, ali je tudi sam umrl mučeniške smrti, toda zaradi svoje zavzetosti za preganjane kristjane pogosto velja za mučenca. Umrl 30. decembra leta 274 v Rimu.

        Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-feliks-srecko/2024-12-30/

        Sv. Feliks, prosi za nas!

        Odgovori
  8. Miro says:
    29. decembra, 2024 at 20:02

    TUDI CERKEV NA SLOVENSKEM VSTOPILA V SVETO LETO (Družina, 29. 12. 2024 )

    POTEM KO JE PAPEŽ FRANČIŠEK NA SVETI VEČER, 24. DECEMBRA, V VATIKANU ODPRL SVETA VRATA,
    SMO SVETO LETO ZAZNAMOVALI TUDI V SLOVENSKIH ŠKOFIJAH. ŠKOFJE SO V STOLNICAH NA NEDELJO
    SVETE DRUŽINE SLOVESNO ZAZNAMOVALI PREHOD V SVETO LETO.

    Več o tem na: https://www.druzina.si/clanek/tudi-cerkev-na-slovenskem-vstopila-v-sveto-leto

    Odgovori
    • Miro says:
      30. decembra, 2024 at 8:48

      NADŠKOF ZORE: NIHČE NE VE, NA KATERI STOPNICI STOJI …
      (Radio Ognjišče, 29.12.202)

      V LJUBLJANSKI NADŠKOFIJI SE JE SVETO LETO ZAČELO DANES POPOLDNE. ZAZNAMOVANO JE BILO S SLOVESNIM ROMANJEM IN SVETO MAŠO V STOLNICI SV. NIKOLAJA. OB 15.30 SE JEOBČESTVO ZBRALO V CERKVI MARIJINEGA OZNANJENJA PRI FRANČIŠKANIH. PO MOLITVI IN BLAGOSLOVU JE SLEDILO ROMANJE V STOLNICO, KJER JE SV. MAŠO DAROVAL NADŠKOF STANISLAV ZORE, UDELEŽILI PA SO SE JE ŠTEVILNI DUHOVNIKI, REDOVNIKI, REDOVNICE IN VERNIKI. OB TEJ PRILOŽNOSTI JE BILO ŽE MOGOČE PREJETI SVETOLETNI ODPUSTEK.

      Nadškof Stanislav Zore se je v nagovoru osredotočil na pogled na križ, ki bo letos svetoletni križ. Pred njim bomo vedno znova počastili Božjo ljubezen, se zanjo zahvalili in se pred njim pokesali svojih grehov, je poudaril. Dodal je, da smo vsi na stopnicah do vrha, ne vemo pa, na kateri stopnici smo. Na vrhu teh stopnic nas po besedah nadškofa Zoreta čaka On, ki je razpel roke, da bi mogel objeti vse ljudi, in za te iste ljudi je Očeta prosil: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«. To sveto leto je namenjeno tudi temu, da je naš pogled usmerjen v cilj, ne glede na to, na kateri točki vzpona smo, je še dejal. Povabil nas je, naj imamo v tem letu pogled upanja, ki ni raztresen, ampak razmišljujoč.

      CELOTEN NAGOVOR NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA

      Dragi bratje in sestre.

      Opravili smo svoje prvo romanje v rednem svetem letu 2025, ki ga bomo po želji papeža Frančiška doživljali kot »romarji upanja«. Izpolnili smo papeževo naročilo, »naj v nedeljo, 29. decembra 2024, v vseh stolnicah in konkatedralah krajevni škofje obhajajo sveto evharistijo kot slovesen začetek svetega leta po obredniku, ki bo pripravljen za to priložnost.«

      Začeli smo v cerkvi Marijinega oznanjenja, ki nas spominja na Božjo zvestobo obljubam in na njegovo zaupanje v človeka in njegovo sodelovanje pri delu odrešenja, saj je Marijo povabil, naj postane sveta posoda, ki bo prinesla njegovega edinorojenega Sina na svet.

      To prvo romanje pa nas je privedlo v kapelo sv. križa v naši stolnici, pred gotski križ, kjer ostrmimo ob pogledu na »les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo.« Ta Križani bo v naši stolnici svetoletni križ. Pred njim bomo vedno znova počastili Božjo ljubezen, se zanjo zahvalili in se pred njim pokesali svojih grehov.
      Ne morem, da se v tem trenutku našega prvega svetoletnega romanja ne bi spomnil človeka, ki je oblikoval kapelo, v njej stopnice, ki vodijo do Križanega, in Križanega samega. To je bilo eno zadnjih del mojstra Plečnika. Na njegovem pogrebu januarja 1957, umrl je 7. januarja, je škof Vovk, njegov dober prijatelj, povedal tole: »Ko sem velikega pokojnika zadnjikrat z voščili za praznike, 21. decembra 1956, obiskal in mu povedal, da nove stopnice za kapelo sv. Križa v stolnici kamnosek že pripravlja, je pomembno dejal: ‘Da, na stopnicah smo že. A odrešenje je na vrhu stopnic, za vsakega in za vse!’«

      Da, bratje in sestre, na stopnicah smo. Vsi smo že na stopnicah. Te stopnice, kakor nam govori kapela sv. Križa, vodijo kvišku. Na vrhu teh stopnic nas ne čaka brezno niča, v katerega bi omahnili, pogreznjeni v večni nesmisel in smrt. Na vrhu teh stopnic nas ne čaka osebno razblinjenje v vesoljnem duhu. Na vrhu teh stopnic nas tudi ne čaka žugajoči prst večnega Sodnika, ki nas bo z uradniško natančnostjo soočil z našimi grehi. Ne, na vrhu teh stopnic nas čaka On, ki je razpel roke, da bi mogel objeti vse ljudi, in za te iste ljudi je Očeta prosil: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Ne samo za tiste, ki so takrat stali pod križem, ampak za vse človeštvo, do zadnjega potomca Adama in Eve je Jezus Očeta prosil odpuščanja. Tudi za vsakega izmed nas, ki se bomo v tem svetem letu ozrli na Križanega in zahrepeneli po odrešenju.

      Pretresljivo pa je, da nihče ne ve, na kateri stopnici stoji. Lahko se zgodi, da nekdo misli, da se je komaj začel vzpenjati, pa mu stopalo sega že v prostor za zadnjo stopnico, nekdo drug pa, ki čuti, da so se njegove stopnice iztekle, ima vzpenjanje še vedno pred seboj. To sveto leto je namenjeno tudi temu, da je naš pogled usmerjen v cilj, ne glede na to, na kateri točki vzpona smo.

      Pogled, usmerjen v cilj. Milanski nadškof Delpini je za božič opozoril, da po svetu ne smemo hoditi s površnim pogledom. To je radoveden pogled: gleda povsod in z veseljem preleti okna izložb. V katero smer gre radoveden pogled? Nikamor, ker gre povsod, vse želi videti in vse fotografirati, vendar ni nikjer doma.

      Po svetu ne smemo hoditi z lakomnim pogledom. Ta pogled gleda na stvari, na ljudi in na njihove vloge, ki jih želi imeti, si jih prisvojiti. Hoče biti gospodar, vendar postane suženj svoje nerazumne in nevarne požrešnosti.

      Naš pogled je lahko tudi nezaupljiv, prestrašen; povsod vidimo sovražnike in nevarnosti, grožnje in pasti. Ta pogled se zapre med štiri stene tako duše kot hiše. Varnost doživlja v osamljenosti.

      Edini pravi pogled, ki mora navdihovati romarja upanja, je razmišljajoči pogled. Ta pogled nas prepriča, da se podamo na pot, da sledimo povabilu. Verjamemo besedi in hrepenimo po izpolnitvi obljube. Na ta način postanemo romarji upanja.

      Pri tem je pomembno, da hodimo v zavesti romanja: romarji upanja, ne raztreseni turisti; romarji in ne lakomni osvajalci; romarji in ne prestrašeni malodušneži. Smo romarji upanja, ker smo videli Sinovo slavo in ker smo slišali povabilo, naj postanemo otroci v Sinu.

      Ko papež spregovori o tem, kam naj usmerimo svoj pogled upanja, najprej spregovori o miru. Ko doživljamo, kako krhek je mir v naših srcih, v družinah, med sosedi, pa tudi znotraj naše narodne skupnosti in v svetovnih razmerah, se začnemo zavedati, da smo za mir dolžni neprestano skrbeti in ga varovati. Tisti, ki delajo za mir, se bodo imenovali Božji otroci.

      »Gledati v prihodnost z upanjem je enako kot gledati na življenje polni navdušenja, ki ga je treba posredovati.« V berilu smo slišali, kakšna radost in hvaležnost je prevevala Samuelovo mamo Ano, ko je po dolgih prošnjah in molitvah doživela uslišanje in povila sina Samuela. »Odprtost za življenje prek odgovornega materinstva in očetovstva je načrt, ki ga je Stvarnik zapisal v srca in telesa moških in žensk, poslanstvo, ki ga Gospod zaupa zakoncem in njihovi ljubezni,« pravi papež Frančišek.

      »Znamenja upanja potrebujejo tudi tisti, ki ga sami v sebi predstavljajo: mladi. Žal pogosto doživljajo, da se njihove sanje porušijo. Ne smemo jih razočarati: prihodnost temelji na njihovem navdušenju. Lepo jih je videti, kako sprostijo energije, na primer, ko si zavihajo rokave in se prostovoljno lotijo reševanja katastrofalnih razmer ali socialnih stisk. Žalostno pa je videti mlade brez upanja.«

      »Znamenj upanja si zaslužijo ostareli, ki pogosto doživljajo osamljenost in občutek, da so zapuščeni. Naj jih podpira hvaležnost otrok in ljubezen vnukov, ki v njih najdejo svoje korenine, razumevanje in spodbudo.«

      S posebno gorečim klicem nas papež opozarja, naj odpremo poti upanja tudi za uboge. Vsi lahko doživljamo resničnost Jezusovih besed: »Uboge boste imeli vedno med seboj.« Ne pomeni, da jih bomo vedno tudi videli. Lahko hodimo mimo njih, lahko stopamo čeznje, kakor je bogataš stopal čez ubogega Lazarja in jih ne opazimo. Premišljujoč pogled ničesar ne spregleda.

      Ko Mojzes v tretji knjigi govori o svetem letu, pravi: »Posvetite petdeseto leto in razglasite po deželi osvoboditev vsem njenim prebivalcem! To naj vam bo jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini.« Kot sem napisal v pastirskem pismu, ponavljam. Sveto leto se ne sme spremeniti v pobožna dejanja in svetoletna romanja. Naš premišljujoči pogled nas mora usmeriti na prave poti; na poti, ki vodijo k ponovni vzpostavitvi tistih odnosov, ki smo jih zaradi najrazličnejših vzrokov pretrgali: morda zaradi površnega pogleda, verjetno tudi zaradi pohlepnega pogleda, ki si je želel prilaščati stvari in ljudi; pa tudi zaradi sumničavega pogleda, ki je povsod videl sovražnike in izkoriščevalce. Naj sveto leto v dobri spovedi, pa tudi po svetoletnih odpustkih, očisti naš pogled, da bomo sposobni videti, katera pota moramo prehoditi, da bomo spet postali bratje in sestre med sabo, da bomo spet stkali natrgane vezi znotraj družin, med možem in ženo, med otroki in starši; da bomo spet zasuli jarke in znižali obrambne nasipe zoper svoje sosede in sodelavce.

      Naj sveto leto pomeni tudi iskanje poti, ki naj znotraj našega naroda omili sovražne drže, ki jih slišimo od nekaterih; naj omehča misli, da bodo v sovražnikih sposobne videti sočloveka; nekoga, ki drugače misli. Kako zelo potrebujemo ta pogum, da bomo priznali, da ima tudi drugi pravico, da po osemdesetih letih pride do svoje lastnine in svoje rodbine, čeprav ta kliče samo še po dostojnem grobu in pravičnem imenu.

      Mati Marija, ki si zlasti v dnevih od velikega petka do velikonočnega jutra živela v upanju, pomagaj tudi nam hoditi po tem romarski poti upanja, da bomo hodili »v zaupnem pričakovanju drugega prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki mu gre hvala in slava zdaj in v prihodnjih vekih.« Amen.

      Povzeto po: https://radio.ognjisce.si/sl/281/novice/39324/nadskof-zore-nihce-ne-ve-na-kateri-stopnici-stoji.htm

      Odgovori
  9. Miro says:
    29. decembra, 2024 at 17:36

    ŠKOF SAJE OB ZAČETKU SVETEGA LETA: ‘SVETO LETO NAS VABI NA POT’ (29.12.2024)

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE NA LETOŠNJI SVETI VEČER V RIMU ODPRL SVETOLETNA VRATA IN S TEM ZAČEL Z OBHAJANJEM SVETEGA LETA, KI POTEKA POD NASLOVOM ROMARJI UPANJA.

    Danes, na praznik Svete Družine, sredi božične osmine začenjamo sveto leto tudi po škofijah po vsem svetu. V tem času Cerkev vernikom za poglobitev vere priporoča romanja v Rim in v lokalna božjepotna svetišča. Sveto jubilejno leto, ki ga obhajamo vsakih 25 let, je priložnost za osebno in živo srečanje z Gospodom, ki je »vrata« odrešenja (prim. Jn 10,7.9). Povabljeni smo h krepitvi krščanskega upanja, ki po besedah apostola Pavla »ne osramoti« (Rim 5,5).

    Živimo v času globalnih sprememb in mnogih preskušenj, ki v srca ljudi vnašajo strah. Priče smo novim vojnam in različnim oblikam nasilja. Napredek in razvoj sta prinesla pozitivne danosti za človeštvo in nam v marsičem olajšala življenje, hkrati pa imata negativen vpliv na okolje. Zaradi številnih migracij se spreminjajo kulture. Razvrednotena je klasična družina. Vera kot osrednja človekova pravica v konkretnem življenju nima več svojega mesta in vloge. Človekovo življenje, ki je po svoji naravi nedotakljivo, je vse bolj ogroženo. Na to med drugim kažejo poskusi uvajanja nasilnega končanja življenja.

    Po besedah papeža Frančiška je sveto leto, ki je pred nami, priložnost, da okrepimo krščansko upanje (2024, Upanje ne osramoti, 1). To upanje ni kakršnokoli. Temelji na osebni veri v Jezusa Kristusa, rojenega iz Device Marije, ki je trpel, umrl in za nas vstal od mrtvih. Tako molimo v veroizpovedi. V srcu vsakega človeka živi upanje kot želja in pričakovanje dobrega, kljub temu da ne ve, kaj se bo zgodilo jutri. Nepredvidljivost prihodnosti poraja v nas nasprotujoče si občutke – od zaupanja do strahu. Pogosto srečamo obupane ljudi, ki dvomijo glede prihodnosti in so črnogledi ter ne vidijo smisla bivanja in poti naprej.

    Kristjani smo v svetem letu povabljeni, da preko zakramentov, branja Božje besede, utrjevanja župnijskega občestva, družine, raznih skupin in združenj, krepimo najprej medsebojno povezanost in krščansko identiteto, ki temelji na zakramentu svetega krsta. To storimo najprej s tem, da se spomnimo daru milosti tega zakramenta in pomislimo, kaj pomeni ta resničnost za nas. Kako jo lahko uresničimo, tam, kjer smo in živimo vsak v svojem stanu kot duhovniki, redovniki ali laiki.

    Krščanska identiteta po svoji naravi nima enega samega kulturnega modela. Vero lahko živimo na različne načine. Evangelij nam za to daje okvir in smernice. Krst pomeni danost in poklicanost. Po Jezusovi smrti na križu in vstajenju od mrtvih so se učenci v Antiohiji prvič poimenovali kristjani. Pokazali so se kot ljudje, ki jih je oblikovala Kristusova beseda. Pripadali so Kristusu in so mu bili podobni po njegovem mišljenju, govorjenju in ravnanju. S tem, kar so bili, so pričevali drugim! Ta ista Božja beseda daje moč za življenje tudi danes vsem, ki jo berejo in jo ohranjajo v srcu. Pomagala bo tudi nam k orientaciji v življenju in krepitvi vere.
    Spreminjajoča se Evropa, naša dežela in mi vsi iščemo svojo novo podobo in se sprašujemo o naši vlogi in poslanstvu. Kaj naj storimo za boljši svet, za več razumevanja, za spravo, krepitev dialoga in strpnosti? Za oblikovanje stabilne družbe in urejenih odnosov so pomembni politični, gospodarski in pravni instrumenti, pri čemer je potrebno upoštevati tudi pomen vere, duhovnosti in korenin, od koder izhajamo. Brez globinskih življenjskih sil in moči bo človek še naprej izpostavljen nevarnosti, da bi podlegel starodavni skušnjavi in želji po odrešitvi samega sebe. Spoštujmo to, kar smo in bodimo v spoštljivem dialogu z drugimi. Ne moremo sprejeti in spoštovati drugih brez samospoštovanja in ponosa do svojih korenin in zgodovine. Naša identiteta zahteva moč, jasnost in pogum pred protislovji sveta, v katerem živimo (papež Benedikt XVI., 11. 11. 2007).

    Na praznik Svete Družine so pred nami podobe Jezusa, Marije in Jožefa. V pomoč so nam pri krepitvi naše identitete. Iz Svetega pisma o družini iz Nazareta, razen iz današnjega evangeljskega poročila (Lk 2,41–52), o njenem vsakdanjem življenju izvemo zelo malo. Jezusovi starši so kot vsi Judje vsako leto romali v tempelj v Jeruzalemu. Jezus je bil star dvanajst let, kar je za Jude pomenilo prehod v odraslo dobo.

    Jezus se izgubi. Starša ga iščeta. Do njiju ni nežen. Skoraj je razdražljiv. »Nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta«? To je trenutek preloma. Marija in Jožef čutita, da sta izgubila Sina. Ne razumeta, kako se je lahko samovoljno oddaljil od njiju. Predstavljamo si lahko, kaj sta si mislila v tistem trenutku in kaj si je mislil Jezus. Naletel je na človeško omejenost svojih staršev, ki nista razumela Božjega načrta.

    Ta svetopisemski odlomek ima tudi teološki pomen. Bolj kot o tem, kar se je zgodilo, govori o resnici. Ni naključje, da so vsi liki v tem prizoru anonimni. Edini, ki ima ime, je Jezus. Evangelist Luka pove, kaj se zgodi ali bi se moralo zgoditi v vsaki družini. Starši morajo zavestno izgubiti, izpustiti svojega otroka. To nedvomno povzroči veliko bolečino. Sprejeti morajo, da otrok ni njihov, ampak Božji. V življenju ima svojo pot in svoje poslanstvo.

    Evangelist Luka nas s svojimi poudarki spomni na tveganje, da Jezusa v svojem življenju jemljemo za samoumevnega; da razumemo njegov nauk in o njem že vse vemo. Zakaj bi moral biti načrt našega življenja jasen v vseh podrobnostih? Kaj bi se zgodilo, če bi se preprosto pustili voditi Njegovemu Duhu? Kaj bi se spremenilo, če bi prenehali želeti vse razumeti in bi začeli bolj neposredno zaupati Bogu?

    Marija in Jožef se premakneta in najdeta Jezusa. Tudi mi pojdimo v svetem letu na pot in iščimo Gospoda v naših življenjih. Krepimo našo krščansko identiteto in upanje, ter pomagajmo pri tem tudi drugim. Naj nam bodo v spodbudo besede psalmista: »Upaj v Gospoda, bodi pogumen, naj se ti okrepi srce, upaj v Gospoda« (Ps 27,14).

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/skof-saje-ob-zacetku-svetega-leta-sveto-leto-nas-vabi-na-pot

    SVETA NAZAREŠKA DRUŽINA, PROSI ZA NAS!

    Odgovori
  10. Miro says:
    29. decembra, 2024 at 9:59

    PRAZNIK SVETE DRUŽINE

    V KATOLIŠKI CERKVI PRAZNIK SVETE DRUŽINE OBELEŽUJEMO V SPOMIN NA DRUŽINSKO SKUPNOST, KI SO JO SESTAVLJALI BOŽJI SIN JEZUS IZ NAZARETA, NJEGOVA MATI MARIJA IN KRUŠNI OČE JOŽEF. PRAZNUJEMO GA PRVO NEDELJO PO BOŽIČU, NEDELJO PA POIMENUJEMO NEDELJA SVETE DRUŽINE.

    ZGODOVINA PRAZNIKA

    Češčenje svete družine je sorazmerno nov pojav, saj se je pojavilo šele v 17. stoletju, ko je bilo pod tem naslovom ustanovljenih nekaj redovnih skupnosti in so nastale tudi prve umetniške upodobitve. Pobudnik praznika je bil prvi katoliški škof v Quebecu, msgr. Fraçois-Xavier de Laval, ki je v svojo škofijo vpeljal praznik svete družine in osnoval Bratovščino svete družine (1665), katere vodstvo je zaupal laiški misijonarki in veliki častilki svete družine Barbe D’Ailleboust. Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je msgr. Lavala leta 1980 razglasil za blaženega. Praznik svete družine je v cerkveni bogoslužni koledar leta 1921 uvrstil papež Benedikt XV. (1914–1922). Do takrat so ga obeleževali samo po krajevnih Cerkvah. Papež Benedikt XV. in njegovi predhodniki (zlasti papež Leon XIII.) so praznik podpirali tudi zato, da so izrazili nestrinjanje z razpadanjem tradicionalnega družinskega življenja ter z njim povezanih vrednot, kar se je začelo kazati ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja.

    VSEBINA PRAZNIKA

    Življenje nazareške družine je v Svetem pismu skopo opisano. Evangeliji poročajo le o Jezusovem rojstvu v Betlehemu, obisku modrih z Vzhoda, begu v Egipt in o Jezusovem najdenju v templju. Praznik svete družine je tudi praznik vsake človeške družine, ki nastane s poroko med možem in ženo. Glavni namen dneva je predstaviti vzajemnost, spoštovanje in ljubezen, ki so jih v medsebojnih odnosih živeli Jezus, Marija in Jožef. Družinsko življenje je kraj posvečevanja članov družine, zato je sv. Janez Krizostom (347–407) kristjane spodbujal, naj iz svojih družin ustvarijo družinsko Cerkev. To lahko storijo tako, da osebni odnos z Jezusom postavijo v središče osebnega in družinskega življenja.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/praznik-svete-druzine-2015

    SVETA NAZAREŠKA DRUŽINA, PROSI ZA NAS!
    JEZUS, MARIJA IN JOŽEF, POSLUŠAJTE IN USLIŠITE NAŠO PROŠNJO!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za janez Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja