Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.950 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. janez says:
    21. januarja, 2025 at 14:10

    Papež Frančišek: Moliti z vero, vztrajnostjo in s pogumom

    »Ta oče (Jn 4,43-54) prosi za zdravje svojega sina. Gospod vse nekoliko graja, tudi njega: ‘Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.’ Kraljev uradnik pa, namesto da bi si rekel ‘bodi tiho’, sili naprej in mu pravi: ‘Gospod, stopi tja, preden moj otrok umrje!’ In Jezus mu odgovori: ‘Pojdi, tvoj sin živi.’

    Tri stvari so, ki so potrebne za pravo molitev. Prva je vera. ‘Če nimate vere …’ In velikokrat je molitev samo na ustih, a ne prihaja iz vere srca. Ali pa je slabotna vera. Pomislimo na drugega očeta, tistega z obsedenim sinom, ko mu Jezus odgovori: ‘Vse je mogoče tistemu, ki veruje.’ In oče jasno odgovori: ‘Verujem, a povečaj mojo vero.’ Vera v molitvi. Moliti z vero. Ko molimo – tako zunaj, kot kadar pridemo sem (v kapelo) – je tam Gospod. Ampak, ali imam vero ali pa je samo navada? Bodimo previdni v molitvi. Ne padimo v zgolj navado, ne da bi se zavedali, da je tam Gospod, da se pogovarjam z Gospodom in da je On zmožen rešiti problem. Prvi pogoj za resnično molitev je vera.

    Drugi pogoj, ki nas ga uči sam Jezus, je vztrajnost. Včasih prosimo, a milost ne pride. Nimamo te vztrajnosti, ker se nam navsezadnje ne zdi potrebna, ali pa nimamo vere. Jezus sam pa nas uči s priliko o tistem gospodu, ki gre k sosedu opolnoči in ga prosi kruha: vztrajnost trkanja na vrata. Ali pa vdova s tistim krivičnim sodnikom: vztraja in vztraja in vztraja – to je vztrajnost. Vera in vztrajnost gresta skupaj. Kajti če imaš vero, si prepričan, da ti bo Gospod dal tisto, za kar prosiš. In če te Jezus pusti čakati, trkaj, trkaj, trkaj, in na koncu Gospod da milost. A Gospod tega ne stori, da bi s tem postal bolj zanimiv ali da bi rekel: ‘Bolje, da čaka’, ne. To stori za naše dobro, da bi stvar vzeli z vso resnostjo. Da bi molitev vzeli resno. Ne kot papagaji: bla bla bla in nič več. Sam Jezus nas graja: ‘Ne bodite kakor pogani, ki verujejo, da bodo uslišani zaradi mnogih besed.’ Ne. Vztrajnost. In vera.

    Tretja stvar, ki jo Bog hoče v molitvi, je pogum. Nekdo lahko pomisli: Ali je potreben pogum za molitev in da smo pred Gospodom? Ja, potreben je. Pogum, da ostanemo tam in prosimo in vztrajamo. Še več, skoraj – nočem izreči herezije – ampak skoraj, kakor da bi ‘grozili’ Gospodu. Pogum Mojzesa pred Bogom, ko Bog hoče uničiti ljudstvo in ga narediti za voditelja nekega drugega ljudstva. Mojzes pravi: ‘Ne. Jaz sem s tem ljudstvom.’ Pogum. Pogum Abrahama, ko se pogaja za rešitev Sodome: ‘In če bi jih bilo trideset in če bi jih bilo dvajset …’ Pogum. Ta krepost poguma, zelo je potrebna. Ne samo za apostolska dejanja, ampak tudi za molitev.

    Vera, vztrajnost in pogum. V teh dneh, ko je potrebno moliti, še več moliti, pomislimo, če molimo na ta način: z vero, da Gospod lahko posreduje, z vztrajnostjo in s pogumom. Gospod ne razočara, ne razočara. Pusti nas čakati, vzame si svoj čas, a ne razočara. Vera, vztrajnost in pogum.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 23.3.2020)

    Addendum:

    Nekaj Michele Quoistovih misli in molitev:
    • Gospod, ne prosim te za čas, da bi storil to in ono. Prosim te za milost, da bi v času, ki mi ga podarjaš, naredil tisto, kar hočeš, da storim.
    • Eden izmed krajev, kamor te vabi Bog, kjer Bog govori s teboj, je precej bližje, kot si misliš. Je v tebi, sredi tebe. Ustavi se. Zapri oči. Utihni. Prisluhni.
    • Naučiti se ljubiti pomeni, da se naučiš bolj dajati kot jemati; se pravi, da se bogatiš zato, da lahko bogatiš in da končno vse bolj sprejemaš Njega, ki je ljubezen.
    • Jezus, pomagaj mi, da v sili ne obupam, da ne bežim pred svojo dolžnostjo. In če mi moč oslabi in bom padel, mi pomagaj, da znova vstanem.
    • Božja vsemogočnost se izraža samo v popolni ljubezni. Na križu ni več nobene ‘moči’ v človeškem merilu. Ničesar, če to ni Ljubezen.
    • Če želiš biti človek in graditi pravičen svet, moraš hkrati braniti pravice in opravljati dolžnosti … Če so tvoji bratje brez osnovnih pravic, je tvoja prva dolžnost, da se boriš za to, da jih dobijo.
    • Nihče ne more “imeti” Boga. Lahko se le odpremo njegovi ljubezni. Da nas ljubi. Nihče ne more Boga razdajati drugim. Samo Bog se lahko daje tistim, ki jih ljubi, torej vsem.
    • Človek hiti, življenje hiti in pogosto človek ne sreča svojega življenja.
    • Mlade ljudi hočemo naučiti, kako naj pravilno živijo, še preden jih naučimo, čemu je to potrebno. Mladi so bolj dosledni: najprej hočejo vedeti, čemu živijo in šele potem, kako naj živijo.
    • Časa ne smemo izgubljati, časa ne smemo tratiti, časa ne smemo zapravljati, kajti čas je dar, ki nam ga Ti deliš. Prosim te za milost, da bi v času, ki mi ga daješ, delal tisto, kar ti želiš, da delam.
    • Gospod, pomagaj mi, da te spoznam in ti pomagam v vseh svojih bratih in sestrah na popotovanju; zakaj laž bi bila jokati pred tvojo hladno podobo, če ne bi šel za teboj v ljudeh na poti, v katerih živiš.
    • Gospod, vsakomur si dal tisti čas, da naredi, kar ti hočeš, naj napravi. Toda časa ne smemo izgubljati, zapravljati in tratiti, kajti čas je darilo,ki nam ga ti daješ, toda minljivo darilo, darilo, ki ga ni mogoče ohraniti.
    • Daj, da nikoli ne zaprem svojega srca, da bom, ko bom sprejemal trpljenje sveta, trpel in zadoščeval kot Marija, tvoja Mati.
    • Kdor pravi, da za življenje ne potrebuje drugih, se tega ne zaveda, ali pa je lažnivec, kajti živi le po zaslugi vseh ljudi vsega sveta in to od začetka časov. Če pa se sam odloči, da ne bo živel za druge, je zajedalec.
    • Komur Božja ljubezen ne poglobi ljubezni do človeka, živi v varljivem upanju. Pravo srečanje z Bogom se odraža v človeku. Gre za ljubezenski pogled na stvarjenje, ki je v osnovi učlovečenja: »Tako je ljubil svet, da je poslal svojega Sina«
    • Gospod, prosim te, pomagaj mi, / da se enkrat za vselej otresem / svojega pretvarjanja in postavljaštva. // Oprosti mi, da sem preveč gledal na to, / kakšen vtis vzbujam, kakšnega se pokažem, / in na to, kaj o meni mislijo in govorijo. // Oprosti mi, ker sem hotel biti podoben drugim, / pri tem pa sem pozabljal biti jaz; / ker sem drugim zavidal njihove darove, / pozabljal pa sem razvijati svoje lastne. // Oprosti mi za čas, ki je odtekel, / ko sem igral svojo namišljeno vlogo, / in za čas, ki sem ga zapravil, / ko bi moral graditi svojo osebnost. / Pomagaj mi, da bi se na stežaj odprl bratom. / Tedaj, Gospod, boš mogel po njih / priti k meni kot svojemu prijatelju. / In iz mene boš naredil tisto “osebo”, / ki si jo zamišljaš v svoji ljubezni, / o dobri Oče, ker bom tvoj sin / ter brat vsem mojim bratom in sestram. (Molitev za pristnost)

    Michelle Quoist je francoski katoliški duhovnik in avtor številnih verskih pesmi.

    Odgovori
    • Miro says:
      21. januarja, 2025 at 14:48

      MOLIMO K SVETEMU DUHU ZA OSVOBODITEV
      OD VSEH ZAMER IN VEZI, KI NAS BREMENIJO

      Sveti Duh,
      ponovno te prosim za milost osvoboditve.
      Gospod, izlij name globoko željo
      po odpuščanju,
      po življenju v miru z vsemi
      in po globokem razumevanju
      nasilnosti in podcenjevanja od nekaterih.

      Pomagaj mi odkriti njihovo trpljenje
      in najgloblje slabosti,
      da jih bom zmogel gledati z nežnostjo
      in jih ne bom sodil po tem,
      kar so mi storili. Očisti mojo notranjost,
      Sveti Duh, vseh ostankov
      zamer, sovraštva in težkih spominov.

      Moja gotovost
      je v tvoji ljubezni in moči, ki me objema.
      Ne dopusti,
      da oslabim zaradi pomanjkanja odpuščanja.

      Iztrgaj iz moje notranjosti vsako željo,
      da bi jim škodoval
      in da bi jim plačal z istim dejanjem.
      Vem, da se je mogoče odzvati z odpuščanjem
      in se dvigniti nad vsako zamero.

      Dvigni me, Sveti Duh,
      da ne bom za svoje dobro počutje
      potreboval tega, da bi jim kakorkoli
      povzročal trpljenje.
      Razlij v moji notranjosti svoje usmiljenje,
      da se jih bom spominjal brez sovraštva
      in brez muke.

      Božji otroci so, Jezus jih je odrešil s svojo
      krvjo, moji bratje so,
      poklicani so v večno življenje in ti, Sveti Duh,
      živiš v njih.
      Daj mi milost, da jim iskreno odpustim.
      Osvobodi me, Sveti Duh da bom lahko
      srečen dihal in hodil skozi življenje
      brez notranje zavezanosti. Amen.

      Vir: 5 minut s Svetim Duhom

      Odgovori
  2. Miro says:
    21. januarja, 2025 at 11:21

    SOBOTNI POČITEK JE ZARADI ČLOVEKA

    Zgodilo se je, ko je Jezus v soboto šel skozi setve, da so njegovi učenci spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto! To ni dovoljeno.« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je prišel v stisko in je bil lačen sam in kateri so bili z njim; kako je ob času velikega duhovnika Abjatarja stopil v Božjo hišo in jedel posvečene hlebe, katerih ni bilo dovoljeno jesti drugim kakor duhovnikom, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Rekel jim je: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov gospod tudi sobote.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Mr%202%2C23-28

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Farizeji se pohujšujejo nad učenci, ker se ne držijo natančno predpisov glede sobote. Jezus jim pove, da ni treba, da bi bili sužnji sobote, ampak mora biti sobota v službi človeka. Ob Jezusu bom presojal zahteve in sprejemal vabila za odprte osebne odnose. Gospod, naj se ne ukvarjam z nepomembnimi zahtevami, da bo najbolj pomembna pozornost do tebe in ljudi.

    Primož Krečič, Luč Besede rodi življenje

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  3. Miro says:
    20. januarja, 2025 at 15:01

    NIHČE NE DEVA NOVEGA VINA V STARE MEHOVE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 2,18-22)

    Tisti čas so se učenci Janeza Krstnika in farizeji postili. Pa pridejo in rečejo Jezusu: »Zakaj se Janezovi učenci in učenci farizejev postijo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim odgovori: »Ali se morejo postiti svatje, dokler je ženin pri njih? Dokler imajo ženina med seboj, se ne morejo postiti. Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili.

    Nihče ne prišije na staro obleko zaplate iz neudelanega blaga; sicer nov našiv od stare še kaj odtrga in nastane še večja luknja. Nihče ne deva novega vina v stare mehove, sicer vino mehove razžene pa bo uničeno vino in mehovi, marveč devajo novo vino v nove mehove.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Mr%202%2C18-22

    Odgovori
    • Miro says:
      20. januarja, 2025 at 15:02

      NOVO VINO IN STARI MEHOVI

      V evangeliju opazimo nasprotje med dvema vrstama vere: farizejsko obsedenostjo z zakoni in predpisi ter Jezusovo ljubezen do vere praznovanja. V Jezusovih prilikah je nebeško kraljestvo pogosto gostija, poroka, zabava: kraj neomejenega veselja, ne togih pravil.

      Tako enostavno nam je skrčiti notranje življenje ter svobodo in plamen evangelijev na niz pobožnosti in predpisov. Jezus naše vernosti ne bi meril v zakonih, ampak v ljubezni. Njegove podobe, ki jih uporablja tu, govorijo o svežini: nova oblačila, novo vino. Zdaj, ko je med nami, je drugače. Začelo se je novo obdobje.

      Verska tradicija je bila, da se postimo, ko nekaj manjka – da nas spomni, da v življenju čakamo na Boga, da ga nekaj prosimo ali da bi nas rešil v slabih časih. Jezus v današnjem evangeliju oznanja, da je prišel tisti, ki so ga čakali. Odziv ki ga pričakuje je veselje namesto spokornega posta. Nekoč v prihodnosti bo čas za post. Poslušalci so prepuščeni spraševanju o tem, kaj bi to lahko bilo. Sami vemo, da je življenje ritem smrti in vstajenja, so časi veselja in časi žalosti. Prišel je ženin – Jezus, Božji Sin. To nam je v tolažbo v slabih časih, ko pridejo.

      Učitelji postave so grajali Jezusove učence, ker se niso postili, kakor se je to vedno delalo. Jezus jim odgovori s temle življenjskim vodilom: nihče ne daje novega vina v stare mehove, sicer vino mehove razžene in se uniči vino in mehovi, ampak novo vino v nove mehove.’

      »Novo« se sliši tako obetavno. Nov avto, nova služba, novo leto, nov župnik, nov župan, nov predsednik, nov kraj, nova priložnost. A kaj, ko v bistvu dajemo novo vino, v stare mehove.

      Tudi če so reforme in sinode, tudi če se kaj zamenja, se v bistvu nič ne spremeni, če se novo devlje v stare in izrabljene mehove.

      Bog nenehno dela nekaj novega. Od Adama in Eve naprej obstaja načrt, za nov Edenski vrt.

      Zato se Jezus nenehno daruje na oltarju in v spovednici, nenehno obnavlja in odpušča, nenehno daje nove možnosti in priložnosti spreobrnjenja in življenja.

      Noče nam dati samo novega vina, temveč tudi mehove, ki bodo to novo vino zdržali.

      Evangeliji je vedno nova, vesela novica. Vedno je nova možnost in priložnost. Ker je vedno nova, vedno aktualna, vedno radikalna, pač razganja stare mehove.

      Jezus je prinesel novosti, ki jih lahko strnem v tri sklope:

      Prva novost je gledati na preteklost s hvaležnostjo. Zavedati se svoje zgodovine je nepogrešljivo, če hočemo živeti v prihodnosti in z upanjem.

      Druga novost je da je potrebno živeti sedanjost z navdušenjem. Zaobjema življenje po evangeliju v polnosti in v duhu občestva. Evangelij mora biti ‘priročnik’ za vsakdanje življenje in za odločitve, ki smo jih poklicani sprejeti.

      Tretja novost je, sprejeti prihodnost z upanjem. Ne smemo se prestrašiti številnih težav, s katerimi se srečujemo v življenju in življenju vere, začenši s krizo duhovnih poklicev. Prav v negotovosti se uresničuje upanje, ki je sad vere v Gospoda, ki ponavlja: ‘Ne boj se, jaz sem s teboj.’ Ne popustiti skušnjavi številk in učinkovitosti, še manj pa skušnjavi, da bi se zanašali izključno na lastne moči. Zlasti mlajši bodite v tem letu pobudniki dialoga s starejšo generacijo. Njene izkušnje in modrost vas lahko obogatijo, sami pa ji lahko med drugim ponudite zagon in svežino svojega navdušenja.

      V knjigi razodetja beremo: Vse delam novo.

      Zato molimo danes takole: Gospod, ponovno vlij svojega Duha vame, da bom vedno imel novo vino tvojega veselega oznanila in ga radodarno delil z drugimi.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2025/01/20/ponedeljek-20-januar-2025-novo-vino-in-stari-mehovi/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      Odgovori
  4. Miro says:
    20. januarja, 2025 at 15:00

    NADŠKOF ZORE NA EKUMENSKEM BOGOSLUŽJU: »NAJ V NAŠA SRCA STOPI LJUBEZEN IZ NEBES« (Družina, 20. 01. 2025)

    OB ZAČETKU TEDNA MOLITVE ZA EDINOST KRISTJANOV JE V NEDELJO, 19. JANUARJA, NA EKUMENSKEM BOGOSLUŽJU V EVANGELIČANSKI CERKVI V LJUBLJANI TAMKAJŠNJI NADŠKOF STANISLAV ZORE OSVETLIL EVANGELIJSKI ODLOMEK O SVATBI V KANI GALILEJSKI.

    V tednu za edinost kristjanov, ki poteka od 18. do 25. januarja pod geslom »Veruješ to?« (Jn 11, 26), v krščanskih skupnostih močneje zaslišimo Jezusovo povabilo, izraženo v obliki prošnje in molitve k Očetu: ‘… daj da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal’ (Jn 17, 21–23).

    Celoten nagovor nadškofa Stanislava Zoreta na: https://www.druzina.si/clanek/nadskof-zore-naj-v-nasa-srca-stopi-ljubezen-iz-nebes

    Odgovori
  5. Miro says:
    19. januarja, 2025 at 18:00

    JEZUSOV PRVI ČUDEŽ

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 2,1-11)

    Tisti čas je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Jn%202%2C1-11

    Odgovori
    • Miro says:
      19. januarja, 2025 at 18:01

      SVETI OČE: NA NAŠE POMANJKANJE BOG ODGOVARJA S SVOJIM PREOBILJEM

      MED OPOLDANSKIM NAGOVOROM V NEDELJO, 19. JANUARJA, JE SVETI OČE SPREGOVORIL O VINU VESELJA IN LJUBEZNI, KI NAM GA BOG V OBILJU PODARJA. OPRL SE JE NA DANAŠNJI EVANGELIJ (Jn 2,1-11), V KATEREM BEREMO O PRVEM JEZUSOVEM ZNAMENJU, KI GA JE STORIL NA SVADBI V GALILEJSKI KANI, KO JE SPREMENIL VODO V VINO.

      Več o nagovoru svetega očeta na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2025-01/sveti-oce-na-nase-pomanjkanje-bog-odgovarja-s-svojim-preobiljem.html

      Odgovori
      • Miro says:
        19. januarja, 2025 at 18:05

        MISLI OB EVANGELJSKEM ODLOMKU NA DANAŠNJO NEDELJO

        Današnji čas je v marsičem podoben ohceti brez vina: ljudje imajo vse, kar jim pade na pamet in česar si pred 100 leti nihče niti zamišljal ni – ampak nimajo s tem nobenega posebnega veselja … Kot tista gostija, pri kateri si zaradi vljudnosti, in komaj čakaš, da boš šel domov. Ampak to je vendar naše življenje, čudovit božji dar, zakaj vendar bi čakali samo na njegov konec?

        Jezus ne naredi vina kar iz ničesar: naredi ga iz do vrha polnih vrčev vode. Vrči so za obredno očiščevanje, torej znamenje postave. In nam s tem pokaže: če boste prekipevali od prizadevanja za dobro in lepo, če se boste vztrajno očiščevali zla, potem bom iz vode tega vašega napora naredil vino veselja in miru.

        Ne zadostuje torej ne samo eno, ne drugo: da bi se voda brez Jezusa spreminjala v vino – da bi se rešili in osrečili samo z lastnim prizadevanjem. In grdo bi bilo Jezusa vabiti k svojemu vrču, če vanj nismo vlili ničesar.

        »Karkoli vam poreče, to storite!«. To so besede iz pripovedi o svatbi v Galilejski Kani, ki so temeljne za razumevanje vsega Janezovega evangelija, saj je poln simbolne govorice. Marija prva od gostov ugotovi, da ni več vina, kajti njena pozornost je povsem namenjena drugim. Vino je simbol Božjega veselja, Božje ljubezni, Božjega življenja; vino je tisto, kar razveseljuje življenje. »Dobro vino« na svatbi pomeni prisotnost Boga samega, ki človeka do konca napolni in izpolni. Če tega »vina« zmanjka, človek izgubi svojo identiteto, svojo bogopodobnost, in začne propadati. Drama vsakega človeka je prav v pomanjkanju tega vina v njegovem življenju: takrat zmanjkuje ljubezni, veselja in življenja; življenje postane sivo, prazno, težko. Bolj ko potrebujemo zunanje vzroke za veselje, bolj to kaže na pomanjkanje »vina«. Kadar ne znamo biti veseli samih sebe, čeprav smo Božji dar; kadar se ne znamo veseliti nad drugimi, ker jih ne prepoznamo več kot Božji dar – zlasti v krogu družinskih članov; ali kadar se ne znamo več veseliti nad naravo in vsem, kar nas obdaja, ter želimo praznino zapolniti z vedno več stvarmi in ljudmi, kar pa še bolj jemlje veselje nad tem, kar imamo – kadar se vse to dogaja, takrat nam je gotovo zmanjkalo Božje ljubezni v odnosih, takrat ne znamo več gledati z Marijinim pogledom na vse okoli nas. In takrat nam Marija, potem ko je Sinu povedala o naših praznih vrčih, reče: »Karkoli vam reče, storite!«

        To je Marijina rešitev: bodite pozorni na Božjo besedo; kaj vam ona pravi. Bogu moremo prisluhniti na več načinov: on govori po razumu – modrosti, po Svetem pismu, po konkretnih življenjskih situacijah in ljudeh v njih, govori pa tudi po nauku Cerkve.

        Podoba praznih vrčev v sebi skriva globok pomen. So simbol suhe, hladne, izvotljene vernosti, ki jo je Jezus prišel poživit.

        Tudi ta izkušnja je mnogokrat del našega življenja. Naša vernost se namreč večkrat spreminja v način življenja, ko na zunaj sicer izpolnjujemo svoje verske dolžnosti, toda brez pravega žara, brez tistega nalezljivega odrešenjskega veselja, ki bi bilo privlačno za ljudi, ki so oddaljeni od Kristusa. Manjka nam navdušenja, ki izžareva radost ob tem, da smo našli smisel svojemu življenju.

        Naši »prazni vrči«, naša prazna srca, kar kličejo po tem, da jih napolnimo z živo vodo, z veseljem novega življenja. Jezus tudi nas nenehno vabi: »Napolnite vrče z vodo!« Napolnite svoja srca z vodo Božje milosti, napolnite jih z vodo veselja in upanja, z vodo novega življenja!

        V Kani se je vse začelo, ker niso imeli vina, in vse se je lahko zgodilo, ker je žena, Marija, bila pozorna, ker je znala svoje zaskrbljenosti položiti v Božje roke in ker je modro in pogumno delovala.

        Upoštevati moramo tudi razplet dogodkov: poskusili so boljše vino. To je dobra novica. Dobro vino je tisto, ki se bo pilo. To je za nas upanje! Za nas prihaja stvarnost, ki je prijetnejša, globlja in lepša. Prihaja čas, ko bomo okušali vsakdanjo ljubezen, ko bodo naši otroci odkrili skupni prostor in bodo ostareli prisotni v veselju vsakega dne. Boljše vino prihaja za vsakega človeka, ki ima pogum ljubiti. In prihaja, četudi vse mogoče spremenljivke in statistike govorijo nasprotno. Boljše vino prihaja za vse tiste, ki danes gledajo, kako se vse ruši. Šepetajte si to o upanju na svoje srce, dokler ne boste verjeli: boljše vino prihaja! Šepetajte to obupanim in tistim, ki imajo malo ljubezni. Bog se vedno približuje tistim, ki so ostali brez vina, ki pijejo samo obupanost. Jezus daje prednost in naliva boljše vino tistim, ki zaradi tega ali onega razloga že skoraj mislijo, da so razbili vse vrče.

        Ali ni to naše največje upanje in veselje? Iz tega upanja pa vemo, da lahko živimo!

        Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

        https://portal.pridi.com/2025/01/19/nedelja-19-januar-2025-2-navadna-nedelja/

        Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
        Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
        Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

        Odgovori
  6. Miro says:
    18. januarja, 2025 at 19:17

    KRISTUS JE PRIŠEL KLICAT GREŠNIKE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 2,13-17)

    Tisti čas je Jezus spet šel k jezeru. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil. Mimo gredoč je zagledal Levija, Alfejevega sina, ko je sedel pri mitnici, in mu rekel: »Hodi za menoj!« In vstal je ter šel za njim.

    Ko je bil pa Jezus v njegovi hiši pri mizi, je z njim in njegovimi učenci obedovalo mnogo cestninarjev in grešnikov, kajti mnogo jih je bilo, ki so hodili za njim.

    Ko so pismouki izmed farizejev videli, da jé z grešniki in cestninarji, so govorili njegovim učencem: »Kako da jé s cestninarji in grešniki?« Ko Jezus to sliši, jim reče: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Mr%202%2C13-17

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Jezus pokliče cestninarja Levija in ta se spreobrne ter gre za njim. Farizeji se pohujšujejo nad Jezusovo odprtostjo do cestninarjev in grešnikov, da stopa v njihovo življenje. Na poti vere je najhujša ovira prepričanje, da si mislim, da sem dober ter pravičen in ne potrebujem odrešenja. Gospod, podari mi skesano in pozorno srce, da te bom videl in se ti odprl v vsej resničnosti svojega življenja.

    Primož Krečič, Luč Besede rodi življenje

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  7. Miro says:
    17. januarja, 2025 at 13:59

    EKUMENIZEM KOT IZMENJAVA DAROV (Družina, 17. 01. 2025)

    »VEROVATI V KRISTUSA POMENI HOTETI EDINOST KRISTJANOV,« JE ZAPISAL SVETI PAPEŽ JANEZ PAVEL II., KI JE ODŠEL OD NAS PRED DVAJSETIMI LETI (2005). »HOTETI EDINOST« PA JE VEČ KOT IMETI POBOŽNE ŽELJE. POMENI MOLITI IN DELATI ZA TA VELIKI CILJ. ZATO TUDI LETOS OD 18. DO 25. JANUARJA OBHAJAMO TEDEN MOLITVE ZA EDINOST, KOT ŽE VSA LETA PO 2. VATIKANSKEM KONCILU. LETOS BO MINILO ŠESTDESET LET OD NJEGOVEGA SKLEPA (8. DECEMBRA 1965).

    Komentar dr. Bogdana Dolenca objavljen na: https://www.druzina.si/clanek/ekumenizem-kot-izmenjava-darov-komentar

    Odgovori
  8. Miro says:
    17. januarja, 2025 at 8:16

    KO JE JEZUS VIDEL NJIH VERO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 2,1-12)

    Jezus je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnaum in razvedelo se je, da je v hiši. Nabralo se jih je mnogo, tako da tudi pri vratih ni bilo več prostora, in jim je oznanjal nauk. Prišli so k njemu z mrtvoudnim, ki so ga štirje nosili. Ker ga pa zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, koder je bil, odkrili streho in skozi odprtino spustili posteljo, na kateri je mrtvoudni ležal. Ko je Jezus videl njih vero, je rekel mrtvoudnemu: »Sin, tvoji grehi so odpuščeni.« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v srcu mislili: »Kaj ta tako govori? Govori bogokletno! Kdo more grehe odpuščati, kakor edino Bog?« Jezus v duhu takoj spozna, da sami pri sebi tako mislijo, in jim reče: »Kaj to v srcu mislite? Kaj je laže, reči mrtvoudnemu: ›Tvoji grehi so odpuščeni‹ ali reči: ›Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi‹? Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast, na zemlji odpuščati grehe« – reče mrtvoudnemu – »ti pravim: ›Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!‹« Ta je précej vstal, vzel posteljo in odšel vpričo vseh, tako da so vsi strmeli in slavili Boga: »Nikoli nismo videli kaj takega.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Mr%202%2C1-12

    Odgovori
    • Miro says:
      17. januarja, 2025 at 8:17

      ODPUŠČENI SO TI GREHI

      Medtem ko Jezus uči pri vhodu v hišo, štirje možje k njemu prinesejo svojega hromega prijatelja; in ker zaradi velike množice niso mogli vstopiti, so na strehi naredili luknjo in spustili nosila predenj. Jezus, ki pridiga, vidi, kako se nosila spuščajo pred njim. ‘Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: “Otrok, odpuščeni so ti grehi!”‘ In nato, kot vidno znamenje, je dodal: ‘Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!’

      Kako čudovit primer ozdravljenja! Kristusovo dejanje je neposreden odgovor na vero tistih štirih mož, na upanje, ki ga polagajo Vanj, na ljubezen, ki jo pokažejo drug do drugega. In Jezus torej ozdravi, vendar pa ne ozdravi le ohromelosti. Jezus ozdravi vse, odpušča grehe, prenavlja življenje hromega in njegovih prijateljev. Lahko bi rekli, da ga prerodi.

      Predstavljajmo si, kako sta se to prijateljstvo in vera vseh prisotnih v tisti hiši povečala zahvaljujoč Jezusovemu dejanju. Ozdravljajoče srečanje z Jezusom!

      Mi pa se vprašajmoj: na kakšen način lahko danes pomagamo pri ozdravljanju našega sveta? Kot učenci Jezusa Kristusa, ki je zdravnik duš in teles, smo poklicani nadaljevati njegovo delo.

      Gotovo je najbolj poglavitno to, da se zavzemamo za vrednote kot so: načelo spoštovanja dostojanstva človeka, načelo skupnega dobrega, načelo prednostne izbire za reveže, načelo splošnega namena dobrin, načelo solidarnosti, načelo skrbi za naš skupni dom. Ta načela pomagajo v družbi pospeševati rast in zdravje vseh. Vsa ta načela na različne načine izražajo kreposti vere, upanja in dejavne ljubezni.

      Jezus v današnjem evangeliju naredi korak naprej: ne le, da bolne ozdravlja, temveč odpusti tudi njihove grehe. Med prisotnimi so bili nekateri, ki so imeli zaprto srce. Do določene točke so lahko sprejeli, da je bil Jezus zdravitelj. A odpustiti grehe je bilo zanje preveč. Šel je preko: Nima pravice reči tega, kajti le Bog lahko odpusti grehe. Jezus je vedel, da so tako premišljevali. A ni jim odvrnil, da v resnici on je Bog. Rekel je le: ‘Zakaj to premišljujete?’ ‘Sin človekov ima oblast odpuščati grehe’, je še dodal Jezus in hromemu dejal, naj vstane, vzame svojo posteljo in ozdravi. Jezus je torej začel govoriti jezik, ki je ljudem in tudi nekaj učencem vzel pogum. Bil je namreč trd jezik.

      Mi se moramo zato vprašati:Ali vera v Jezusa resnično spreminja naša življenja? Kakšna je moja vera v Jezusa Kristusa? Verjamem, da je Jezus Kristus Bog, Božji Sin?

      Vera je dar. Nihče si ne ‘zasluži’ vere. Nihče je ne more kupiti. Je dar. Me moja vera v Jezusa Kristusa vodi h kesanju, k molitvi, ki prosi: ‘Odpusti mi, Gospod. Ti si Bog. Ti lahko odpustiš moje grehe.’

      Ljudje so Jezusa iskali, da bi ga slišali, saj je govoril z oblastjo, ne kakor so govorili pismouki. Iskali so ga tudi, ker je ozdravljal in delal čudeže. A po tem, ko so videli vse to, so odšli, se čudili in hvalili Boga. Hvaliti Boga. Dokaz, da verjamem, da je Jezus Kristus Bog v mojem življenju, da je bil poslan k meni, da mi odpusti je, če sem sposoben hvaliti Boga. Hvaliti Gospoda je zastonjsko. Je zavest, ki jo daje Sveti Duh in ki te vodi, da rečeš: ‘Ti si edini Bog.’

      Naj nam Gospod pomaga rasti v tej veri v Jezusa Kristusa Boga, ki nam odpušča, ter naj nas ta vera pripelje do tega, da bomo hvalili Boga!

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      Odgovori
  9. Miro says:
    16. januarja, 2025 at 12:16

    ZAKAJ JE PRI SINODALNOSTI TOLIKO GOVORA SPREOBRNJENJU? ZAKAJ JE TOLIKO ODPORA IN ZAVRAČANJA?

    ŠKOF DR. MAKSIMILIJAN MATJAŽ pojasnjuje:

    To je težko, a pomembno vprašanje. Sinoda o sinodalnosti je z drugimi besedami proces, ki vodi v notranje prenovo Cerkve, ki je nadaljevanje ali pa sploh uresničevanje II. vatikanskega koncila. Spreminjanje, spremembe imajo naravno najmanj dva odziva – nekdo jih lažje sprejema, nekdo se jim bolj upira.

    Spreobrnjenje kot sprememba pogleda je dogajanje, ki se zgodi v sinergiji, sodelovanju med človeško odprtostjo in Božjo milostjo. Enkrat nekje nekaj prebije skozi kot žarek luči skozi meglo. Spreminjanje ni lahko, ker potegne za sabo veliko neugodnih občutij, napornih procesov, konfliktov, prebujajo se včasih rane iz preteklosti, skratka, zahtevno je. A pot naprej je skozi ozka vrata, kjer nam pomaga sam Gospod.

    Papež je vedno poudarjal, da sinodo vodi Sveti Duh, da je Sveti Duh protagonist, zato je mogoče glavno spreobrnjenje, h kateremu smo vsi poklicani vsak na svoj način, da ne poslušamo le sebe, ampak odkrijemo, kako nam Sveti Duh danes govori tudi drug po drugem. Vsi hrepenimo po lepih občestvih, po pristnih odnosih, ki so bratski in sestrski. Če bomo dali več prostora Duhu, bo imel več prostora tudi moj bližnji, bo moje srce bolj odprto in bolj čisto. Tega pa je lačen tudi današnji svet.

    Odlomek iz intervjuja s celjskim škofom Maksimilijanom Matjažem, delegatom SŠK na sinodi o sinodalnosti.

    Več o pogovoru s škofom na: https://katoliska-cerkev.si/intervju-s-skofom-dr-maksimilijanom-matjazem-semena-sinodalnosti

    Odgovori
  10. Miro says:
    16. januarja, 2025 at 11:38

    JEZUS OZDRAVI GOBAVCA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 1,40-45)

    Tisti čas pride k Jezusu gobavec in ga prosi: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus se ga usmili, stegne svojo roko, se ga dotakne in mu reče: »Hočem, bodi očiščen.« Takoj je gobavost izginila in je bil očiščen. S strogimi besedami ga je takoj odpravil ter mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi za svoje očiščenje dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ta pa je odšel in začel na vsa usta razglašati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni več mogel očitno iti v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih; in hodili so k njemu od vseh strani.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Mr%201%2C40-45

    Odgovori
    • Miro says:
      16. januarja, 2025 at 11:39

      GOBAVEC PROSI – ČE HOČEŠ

      Gobavec prizna Jezusovo moč. Prepričan je namreč, da ga Jezus lahko ozdravi. Ta vera mu je dala moč, da je premagal vse ovire na poti do Njega in ga nagovoril z besedo Gospod.

      Prošnja gobavca nam dokazuje, da Jezusu ni treba namenjati dolgih govorov. Dovolj je le nekaj besed, ki pa so podkrepljene s polnim zaupanjem v njegovo vsemogočnost in dobroto. Zaupati se Božji volji pomeni vrniti se k njegovemu neskončnemu usmiljenju. Ne obstaja noben drug kraj, kjer bi se lahko počutili bolj varne.

      In kaj je storil Jezus? Gobavca se je dotaknil, čeprav je bilo takrat to prepovedano, in ga ozdravil. Kolikokrat na cesti srečamo uboge! Lahko smo celo velikodušni, sočutni z njim, vendar pa se jih navadno ne dotaknemo. Ponudimo jim denar, vendar jim ne stisnemo roke. Če se dotaknemo ubogega, nas to lahko očisti hinavščine in nemira zaradi njihovega položaja.

      Obenem pa nam omenjena evangeljska prilika tudi govori, da milost, ki deluje v nas, ne išče senzacij; s tem, ko se je pokazal duhovnikom, je bil gobavec znova vključen v družbeno življenje in povsem očiščen, obenem pa jim je pričeval o Jezusu.

      Iskreno pomislimo na nas, na našo bedo… Kolikokrat jo pokrijemo s hinavščino dobre olikanosti. In prav takrat je potrebno, da smo sami, da pokleknemo pred Bogom in zmolimo: ‘Gospod, če hočeš, me moreš očistiti!’.

      Z očiščenjem gobavca nam Jezus razkrije nov obraz Boga, ki je globoko sočuten. Z ozdravljenjem izžene zlo izključitve. Ko se ga dotakne, mu pravzaprav pravi: »Zame nisi izključen. Pozdravljam te in sprejemam kot brat brata.« Ko mu reče »hočem, bodi očiščen«, ga ozdravi bolezni in mu vrne dostojanstvo človeka ter možnost biti v skupnosti. Tudi Jezus je zato, da bi pomagal izključenemu gobavcu, prekršil zakone in se ga dotaknil. Vsakdo, ki se je v tistih časih dotaknil gobavega človeka, je tudi sam postal nečist pred zakonom tistega časa in bil izključen.

      Jezus ne samo zdravi, temveč želi, da bi ozdravljeni lahko živel z drugimi. Evangelist Marko sporoča vsem nam predvsem dvoje:

      Da oznanjevanje vesele novice pomeni pričevati o konkretnih izkušnjah, ki jih ima nekdo z Jezusom. Gobavec je oznanjal o dobrem, ki mu je bilo storjeno. To je vse! Kdor nima izkušenj z Jezusom, tudi nima ničesar, kar bi lahko oznanil drugim.

      Če želimo veselo vest prinašati drugim, se ne smemo bati kršenja pravil, če so v nasprotju z Božim načrtom in onemogočajo, pogovor in udejanjenje ljubezni. Tako je živel in deloval Jezus, tako smo tudi mi poklicani živeti in delovati.

      V gobavosti lahko v nekem smislu zaznamo simbol greha, ki pa je resnična nečistost srca, zmožna oddaljiti nas od Boga. Dejansko ne oddaljuje od Boga telesna bolezen, temveč pregreha, duhovno in moralno zlo. Velik greh, ki ga človek stori, ga oddalji od Boga in, če ga v ponižnem zaupanju v Božje usmiljenje ne izpove, lahko celo povzroči ’smrt’ duše, to je izgubo Božjega življenja. Čudovit življenjski komentar k temu evangeliju je znana izkušnja sv. Frančiška Asiškega. Ko se je Frančišek enemu od gobavcev približal, premagal gnus in ga objel, ga je Jezus ozdravil njegove gobavosti, torej njegove ošabnosti ter ga spreobrnil za Božjo ljubezen. Poglejte, kaj je Kristusova zmaga: Naše globoko ozdravljenje ter naše vstajenje v novo življenje!

      Prosimo Gospoda, da nam pomaga izogniti se grehu in hkrati pomaga, da pogosto pristopimo k zakramentu spovedi, zakramentu odpuščanja, v katerem danes vedno bolj odkrivamo vrednost in pomembnost za naše krščansko življenje.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2025/01/16/cetrtek-16-januar-2025-gobavec-prosi-ce-hoces/

      Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

      Odgovori
      • Miro says:
        16. januarja, 2025 at 11:40

        GODUJE: SV. MARCEL

        SV. MARCEL JE JAVNO PAPEŽEVAL DVE LETI, IN SICER LETA 308 IN 309. ŽIVEL JE V ZADNJIH LETIH DIOKLECIJANOVEGA PREGANJANJA KRISTJANOV, KI SO BILA TAKO SILNA, DA SE JE ZDELO DA CERKEV NEKAJ LET SPLOH NI IMELA PAPEŽA.

        Sv. Marcel je moral kot papež v Rimu na novo vpeljal cerkveni red in dušno pastirstvo po polemiki okrog pokore in spovedi. Uspešno si je prizadeval za ponovno vzpostavitev zdesetkane duhovščine, ki je delovala v tajnosti in strahu pred preganjalci. Ponovno je sprejel v objem Cerkve vse, ki so zaradi strahu pred smrtjo v času preganjanja zanikali svojo vero in darovali poganskim bogovom. Zaradi različnih pogledov na to je nastal spor, in zaradi katerega naj bi ga cesar Maksencij pozneje izgnal iz mesta.

        Po legendi naj bi v izgnanstvu opravljal prisilno delo – najtežja in najbolj poniževalna dela v konjskem hlevu, zato ga slikarji pogosto prikazujejo v hlevu v družbi oslov ali konj.

        Papež Marcel je kmalu nato, 16. januarja 309, umrl v pregnanstvu, ne da bi dosegel leto 313, ko je dal cesar Konstantin Veliki krščanstvu svobodo.

        Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-marcel-i-opravljal-prisilno-delo/2025-01-16/

        Sv. Marcel, prosi za nas!

        Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja