Članki za dušo

14.948 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   12. februarja, 2025 at 9:15

   Anja Kastelic: Kaj je Božja volja?

   Kolikokrat se sprašujemo o tem, kaj je Božja volja, jo vlačimo po ustnicah in zlorabljamo ob vsakem dogodku, ki se zgodi po ali ne po Njegovi volji? Kaj vse prilepimo na Boga in na koliko greha zalepimo etiketo: “taka je Božja volja”? Kam vse lepimo ta naziv – Božja volja!

   Greh, krivica, smrt nikoli niso bili in nikoli ne bodo Božja volja in samo naši načrti in naši projekti kot poskus samouresničitve tudi ne. Boga smo v marsičem začeli dojemati kot “urad za prejem dovolilnice”, da izpolnim svoj načrt, svoje ideje. In ko se te sesujejo, ker so pač človeške in ker kot take zmorejo pripeljati samo do velikega petka, začnemo iskati krivca. Kdo bi bolje ustrezal tej vlogi kot po naši meri skreiran “Bog” in njegova čudna volja?

   Naj bo dovolj te otročje vere, ki ni drugo kot navadna religija, ki v sebi ne nosi niti kančka življenja!
   On nam je že razodel skrivnost svoje volje, piše Pavel Efežanom.V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij vašega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. V nas je izlil milost z vso modrostjo in razumnostjo. To je torej Božja volja – da ostanemo v Kristusu. Da ostanemo to, kar smo, po njegovi krvi odrešeni in ukoreninjeni v Kristusovo telo. Tam je naše mesto in tam se da živeti samo kot sinovi in hčere. Takšen je bil blagohotni sklep Očetove volje …, s katero nas je obdaril v ljubljenem Sinu.

   Mi se niti ne zavedamo tega, kar smo v krstu prejeli. To novo življenje, ne več kot individualisti, ampak kot osebe, ki živijo občestvo v njem, z njim in po njem, zraščeni, kot mladika na trti, ki prejema isti sok, isto ljubezen, ki je med Očetom in Sinom. To je Sveti Duh. In samo tisti, ki živi v Kristusu, ki živi občestvo Telesa, je lahko poslan. Jezus je dvanajstere najprej poklical k sebi, nato jih je poslal. Po dva in dva.

   Najprej jih je poklical v občestvo z Njim, jih spremenil iz individualistov v osebe, ki so sposobne daritve. S tem, ko jih je zbral v sebi, jih je naredil tudi brate med seboj, zato jih pošilja po dva in dva. Samo naši medosebni odnosi bodo tisti, ki bodo pokazali koliko in kako zares živimo odnos z Očetom. Vedno bo tako! Ker se odrešeni, svobodni in ljubeči odnosi ne morejo roditi nikjer drugje kakor v maternici Odnosa, v maternici Trojice.

   Zato bomo učenci samo toliko pričevali zanj, kolikor bomo živeli take odnose. Tam notri, med “dva in dva”, se namreč preverja Resnica. Pošilja jih brez vsega, njihov edini temelj mora biti On in ne oni sami ali kak drug nadomestek. Kdor ne živi Odnosa ne more biti poslan, lahko se le “avtopošlje”. Tak pa ne bo nikoli pričeval za Kristusa, ker bo moral nenehno dokazovati sebe in reševati sebe pred drugimi. Taki preroki delajo veliko škodo ne samo Cerkvi ampak celemu človeštvu.

   Izpolnjevati Njegovo voljo je torej ostajati v Njem, poslušni Njemu in izpraznjeni sebe. Kajti On dela drugače, kot bi storili mi. Mi delamo tradicijo, delamo na osebnem naporu in delu, delamo preroke, ki so sinovi prerokov, Gospod pa gre in vzame izza črede, izza smokve. Tam, kjer človek ni pripravljen, kjer je človek ubog in potrebuje Njega. Bog začne delati tam, kjer je “jaz s svojimi lepimi projekti” končno umrl.
   Tam, samo tam je v človeku prostor za Boga. Samo tam lahko pride do čudovite združitve človeškega in Božjega, samo tam se rodi nekaj, kar je pristno, ker je večno.

   https://portal.pridi.com/2021/07/08/15-nedelja-med-letom-kaj-je-bozja-volja/

   Vir: Blog Bom vrgla mreže (Anja Kastelic)

   Joyce Meyer: Veselite se Božje volje

   Izpolnjevati Tvojo voljo, moj Bog, me veseli; da, Tvoja postava je v mojem srcu. (Psalm 40,9)
   Če želimo slišati Božji glas in izpolnjevati Njegovo voljo, sem prepričana, da bi bila naša jutranja molitev podobna kot ta:
   »Bog, vse dni življenja želim živeti v Tvoji popolni volji. Ne želim Tvoje popustljive volje; ničesar nočem delati brez Tvojega odobravanja in blagoslova. Če poskušam delati nekaj, kar ni Tvoje najboljše zame, naj, prosim, občutim v svojem srcu oklevanje, potrebo, da preverim v svojem duhu, da me ohraniš na poti Tvojega načrta.
   Pomagaj mi, da se podrejam Tebi.
   Pomagaj mi, da ne bom trdovraten/-na.
   Pomagaj mi, da ne bom trmast/-a.
   Pomagaj mi, da ne zakrknem svojega srca.
   Bog, želim, da Tvoja volja polno deluje v mojem življenju. Dovolj sem okušal/-a sadove svoje volje, da vem, da se bo slabo izteklo, če vztrajam pri svojem, namesto da se podredim temu, kar Ti želiš. Pripravljen/-a sem Te ubogati, ampak, prosim, pomagaj mi, da jasno slišim, kar mi govoriš, naj naredim. Amen.«

   https://tv.joycemeyer.org/slovene/devotional/veselite-se-bozje-volje/

   Odgovori
2. janez says:

   12. februarja, 2025 at 9:14

   Gospod Bog, zgodi se Tvoja Volja kakor v Nebesih tako na zemlji

   2822 Volja našega Očeta je, “da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice” (1 Tim 2,3-4). “Do nas je velikodušen, ker noče, da bi se kdo pogubil” (2 Pt 3,9; prim. Mt 18,14). Njegova zapoved, ki na kratko povzema vse druge in nam pove vso njegovo voljo, je, da “ljubimo drug drugega, kakor nas je on ljubil” (Jn 13,34; prim. 1 Jn 3; 4; Lk 10,25-37).

   2823 “Razodel nam je skrivnost svoje volje po blagohotnem načrtu, kakor si ga je bil vnaprej zastavil … da v Kristusu spet zedini v eni glavi vse … Zato smo bili vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse uresničuje po sklepu svoje volje” (Ef 1,9-11). Na vso moč prosimo, da se ta blagohotni načrt v polnosti uresniči na zemlji, kakor je že uresničen v nebesih.

   2824 V Kristusu in po njegovi človeški volji je bila Očetova volja popolnoma in enkrat za vselej izpolnjena. Ob svojem prihodu na ta svet je Jezus rekel: “Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo” (Heb 10,7; Ps 40,7). Samo Jezus more reči: “Vedno delam to, kar je všeč njemu” (Jn 8,29). V molitvi svojega smrtnega boja popolnoma privoli v to voljo: “Ne moja volja, temveč tvoja naj se zgodi” (Lk 22,42; prim. Jn 4,34; 5,30; 6,38). Zato je Jezus “daroval sam sebe za naše grehe … kakor je hotel Bog” (Gal 1,4). “V moči te volje smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej” (Heb 10,10).

   2825 “Čeprav je bil (Jezus) Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, učil pokorščine” (Heb 10,10). Koliko bolj se je moramo učiti mi, ustvarjena bitja in grešniki, ki smo v njem postali posinovljeni otroci. Našega Očeta prosimo, naj našo voljo zedini z voljo svojega Sina, da bomo spolnjevali njegovo voljo, njegov načrt zveličavnega odrešenja za življenje sveta. Sami smo za to popolnoma nemočni, povezani z Jezusom in z močjo njegovega Svetega Duha pa mu moremo izročiti svojo voljo in se odločiti, da bomo izbrali to, kar je vedno izbiral njegov Sin: delati to, kar je všeč Očetu (prim. Jn 8,29):

   Ko se oklenemo Kristusa, moremo postati z njim en duh in s tem izpolnjevati njegovo voljo; na ta način bo izpolnjena tako na zemlji kakor v nebesih (Origen, or. 26). Pomislite, kako nas Jezus uči, naj bomo ponižni, ko nam daje videti, da naša krepost ni odvisna samo od našega prizadevanja, temveč od božje milosti. Tu vsakemu verniku, ki moli, naroča, naj to dela vesoljno za vso zemljo. Ne pravi namreč “Zgodi se tvoja volja” v meni ali v vas, “temveč po vsej zemlji”: da bi bila z nje pregnana zmota, da bi na njej zavladala resnica, da bi bila na njej uničena pregreha, da bi na njej spet vzcvetela krepost in bi zemlja ne bi bila več različna od nebes (sv. Janez Zlatousti, hom. in Mt 19,5).

   2826 Po molitvi moremo “razpoznavati božjo voljo” (Rim 12,2; Ef 5,17) in dosegati “potrpežljivost, da jo izpolnimo” (Heb 10,36). Jezus nas uči, da pojde človek v nebeško kraljestvo ne z besedami, ampak tako, da “spolnjuje voljo svojega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 7,21).

   2827 Kdor spolnjuje božjo voljo, tega Bog usliši (prim. Jn 9,31; 1 Jn 5,14). Takšna je moč molitve Cerkve v imenu njenega Gospoda, predvsem v evharistiji; to je občestvo priprošnje skupaj s presveto božjo Materjo (prim. Lk 1,38.49) in z vsemi svetniki, ki so bili Gospodu “všeč”, ker so hoteli samo njegovo voljo:

   Ne da bi ranili resnico, moremo besede “Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji” prevesti tudi s temile: kakor v našem Gospodu Jezusu Kristusu tako v Cerkvi; kakor v Ženinu, ki je izpolnil Očetovo voljo, tako v nevesti, ki se je z njim zaročila (sv. Avguštin, serm. Dom. 2,6,24

   https://marija.si/gradivo/kkc/iii-zgodi-se-tvoja-volja/

   Odgovori
3. janez says:

   11. februarja, 2025 at 11:53

   Papež Frančišek: Imejmo vero in molimo ponižno, kajti Bog sliši naše prošnje

   »Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: ‘Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da bo rešena in bo živela!’ In odšel je z njim. […] Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: ‘Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?’ Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: ‘Ne boj se, samó veruj!’« (Mr 5,22-24.35-36)

   Kateheza: Gotovost, da Bog sliši naše prošnje
   »Dragi bratje in sestre, dober dan!
   Obstaja radikalen ugovor proti molitvi, ki izhaja iz opažanja, ki ga imamo vsi: molimo, prosimo, pa vendar se včasih zdi, da naše molitve ostanejo neuslišane: kar smo prosili – zase ali za druge – se ni uresničilo. Velikokrat imamo takšno izkušnjo. Če je bil razlog, zaradi katerega smo molili, plemenit (kot je lahko prošnja za zdravje bolnika ali za konec vojne), se nam neuslišanost zdi pohujšljiva. Na primer, za vojne: molimo, da bi se končale vojne na različnih koncih sveta, pomislimo na Jemen, Sirijo, države, ki so že leta in leta v vojni, mučene, in mi molimo, a se ne nehajo. Kako to? ‘Nekateri celo nehajo moliti, ker – tako mislijo – njihova prošnja ni uslišana’ (Katekizem katoliške Cerkve, 2734). Če je Bog Oče, zakaj nas ne posluša? On, ki nam je zagotovil, da daje dobre stvari otrokom, ki ga prosijo (prim. Mt 7,10), zakaj ne odgovori na naše prošnje? Vsi imamo to izkušnjo: molili smo, molimo za ozdravitev nekega prijatelja, za očeta, za mamo, in potem umre. Bog nas ni uslišal. To je izkušnja vseh nas.

   Katekizem nam ponuja dober povzetek tega vprašanja. Opozarja nas na nevarnost, da ne bi živeli pristne izkušnje vere, ampak bi odnos z Bogom spremenili v nekaj čarobnega. Molitev ni čarovniška palica, ampak je dialog z Gospodom. Ko molimo lahko dejansko zapademo v nevarnost, da nismo mi tisti, ki služimo Bogu, ampak pričakujemo, da bo On služil nam. To je molitev, ki vedno zahteva, ki hoče usmerjati dogodke po našem načrtu, ki ne priznava drugih načrtov razen naših želja. Po drugi strani pa je Jezus z veliko modrostjo na naše ustnice položil ‘Oče naš’. Kot vemo, je to molitev samih prošenj, a prve, ki jih izgovorimo, so vse na strani Boga. Prosijo, naj se ne uresniči naš načrt, ampak njegova volja za svet. Bolje je, da to prepustimo Njemu: ‘Posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja’ (Mt 6,9-10).

   Apostol Pavel nas opominja, da niti ne vemo, kaj je treba prositi (prim. Rim 8,26). Prosimo za svoje potrebe, za stvari, ki jih želimo. Vendar, ali je to res potrebno ali ni? Ko molimo, moramo biti ponižni. To je prva drža pri molitvi. Kakor je na mnogih krajih navada, da si žene, ko gredo molit v cerkev, na glavo dajo tančico, ali pa sežemo po blagoslovljeni vodi preden začnemo moliti, tako moramo pred molitvijo reči tisto, kar je najbolj potrebno, da mi Bog da tisto, kar je najbolj treba, On ve. Ko molimo, moramo biti ponižni, da bi naše besede bile dejansko molitev in ne govoričenje, ki ga Bog zavrača. Molimo lahko tudi iz napačnih razlogov: na primer, da bi premagali sovražnika v vojni, ne da bi se vprašali, kaj si Bog misli o tej vojni. Na prapor je lahko napisati ‘Bog je z nami’; mnogi hočejo panično zagotoviti, da je Bog z njimi, a le redki se potrudijo preveriti, če so oni sami dejansko z Bogom. V molitvi je Bog tisti, ki mora spreobrniti nas, nismo mi tisti, ki moramo spreobrniti Boga. To je ponižnost. Jaz grem molit, a ti, Gospod, spreobrni moje srce, da bom prosil to, kar je treba, kar je boljše za moje duhovno zdravje.

   A vendarle ostaja pohujšanje: ko ljudje molijo z iskrenim srcem, ko prosijo za dobrine, ki ustrezajo Božjemu kraljestvu, ko mama moli za bolnega otroka – zakaj se včasih zdi, da jih Bog ne posluša? Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba v miru premišljevati evangelije. Pripovedi o Jezusovem življenju so polne molitev: mnoge osebe, ranjene v telesu in duši, ga prosijo, naj jih ozdravi; nekdo ga prosi za prijatelja, ki ne more več hoditi; imamo očete in matere, ki prinašajo bolne sinove in hčere … Vse to so molitve, prežete s trpljenjem. Gre za ogromen zbor, ki kliče: ‘Usmili se nas!’

   Vidimo, da je Jezusov odgovor včasih takojšen, v drugih primerih pa časovno odložen. Zdi se, da Bog ne odgovarja. Pomislimo na kanaansko ženo, ki Jezusa prosi za svojo hčerko: ta žena je morala dolgo vztrajati, da je bila uslišana (prim. Mt 15,21-28). Bila je tudi ponižna, da je sprejela Jezusove besede, ki se zdijo žaljive: kruha ne moremo metati psom. A tej ženi ni pomembno ponižanje, pomembno ji je hčerkino zdravje. In nadaljuje: ‘Ja, a tudi psi jedo, kar pade z mize.’ In to je Jezusu všeč. Pogumno pri molitvi. Ali pa pomislimo na hromega, ki so ga prinesli njegovi štirje prijatelji: Jezus mu najprej odpusti grehe in šele pozneje ga ozdravi na telesu (prim. Mr 2,1-12). V nekaterih primerih torej rešitev težke situacije ni takojšnja. Vsak od nas ima to izkušnjo tudi v svojem življenju. Spominjamo se, kolikokrat smo prosili za milost, čudež in se ni nič zgodilo. Potem pa so se s časom stvari uredile na Božji način in ne kakor smo mi hoteli v tistem trenutku. Čas Boga ni naš čas.

   S tega vidika si posebno pozornost zasluži ozdravitev Jairove hčere (prim. Mr 5,21-33). Oče na vso moč hiti: z njegovo hčerjo je zelo hudo in zato Jezusa prosi za pomoč. Učitelj takoj pristane, a se na poti proti domu zgodi še ena ozdravitev, zatem pa pride novica, da je deklica umrla. Zdi se, da je konec, a Jezus reče očetu: ‘Ne boj se, samo veruj!’ (Mr 5,36). ‘Še naprej imej vero’. Kajti vera je tista, ki podpira molitev. In Jezus zares prebudi tisto deklico iz spanja smrti. A Jair je nekaj časa moral hoditi v temi, samo s plamenom vere. ‘Gospod, daj mi vero. Naj moja vera raste.’ Prositi za milost, da bi imeli vero. Jezus v evangeliju pravi, da vera premika gore. A resnična vera. Jezus je pred vero svojih ubogih, svojih ljudi, premagan, čuti posebno nežnost pred to vero in posluša.

   Tudi za molitev, ki jo Jezus v Getsemaniju nameni Očetu, se zdi, da ostane neuslišana: ‘Oče, če je mogoče, oddalji od mene to, kar me čaka.’ Zdi se, da ga Oče ni uslišal. Sin bo moral do konca izpiti kelih trpljenja. A velika sobota ni zadnje poglavje, saj tretji dan, v nedeljo, pride do vstajenja. Zlo je ‘gospod predzadnjega dne’, to si zapomnite. Zlo ni nikoli ‘gospod zadnjega dne’; predzadnjega, ko je noč najbolj temna, tik pred svitom. Na predzadnji dan je skušnjava, ko nam zlo hoče dati vedeti, da je zmagalo: ‘Si videl? Jaz sem zmagal.’ Zlo je gospod predzadnjega dne, zadnji dan pa je vstajenja. Zlo ni nikoli gospod zadnjega dne. Bog je Gospod zadnjega dne. Ta namreč pripada samo Bogu. In to je dan, ko se bodo izpolnila vsa človeška hrepenenja po odrešenju. Naučimo se te potrpežljive ponižnosti, da čakamo Gospodovo milost, čakamo zadnji dan. Velikokrat je predzadnji dan zelo težak, kajti težko je človeško trpljenje. A Gospod je tam. Zadnji dan On vse reši.«

   Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco; Vatikan, 26.5.2021

   Kateheza: Imejmo vero in molimo ponižno, kajti Bog sliši naše prošnje

   Odgovori
4. janez says:

   10. februarja, 2025 at 17:56

   RKC: KAJ SO ODPUSTKI ?
   V zadnjih letih in celo desetletjih smo na odpustke skoraj pozabili. Vendar so to za nas same in za naše pokojne sorodnike in sploh duše v vicah zelo pomembna sredstva duhovne rasti in zveličanja. Naslednji podatki so vzeti iz: Paenitentiaria apostolica, Enchiridion indulgentiarum, 4. izdaja 1999, in iz Katekizma Katoliške Cerkve, Ljubljana 1993.

   V Katekizmu Katoliške Cerkve imamo na vprašanje, kaj so odpustki, tale odgovor: »Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov. Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni (časnih posledic), ki jih dolgujemo za grehe. Odpustke moremo prejeti zase ali pa jih naklonimo rajnim« (št. 1471).

   Za velike grehe zaslužimo večno kazen (večno pogubljenje), ki se nam odpusti pri veljavni spovedi. V primeru, da je naše spreobrnjenje, ki izhaja iz goreče ljubezni, tako popolno, da doseže naše popolno očiščenje, se nam izbrišeta obojni kazni, večna in časna. Če bi v tem stanju umrli, bi prišli brez vic v nebesa.

   Običajno pa nam po velikih in malih grehih, katerih krivda nam je odpuščena, ostanejo časne kazni, to je nezdrava navezanost na stvari; to so zle posledice, ki jih grehi pustijo v psihofizični strukturi človeka. Za odsluženje (popravljanje) teh kazni bomo trpeli v vicah, če ne bomo zanje zadostili s pokoro (z zadoščevanjem) že na zemlji ali pa se jih rešili s prejemom odpustkov, ki so namenjeni prav tem posledicam grehov.

   Časne kazni se nam odpustijo tudi z deli usmiljenja in ljubezni, z molitvijo in različnimi oblikami pokore, s potrpežljivim prenašanjem trpljenja in preizkušenj ter z vedrim sprejemom svoje smrti (prim. Katekizem, št. 1472–1473).

   »Odpustek pridobimo tako, da Cerkev z oblastjo zavezovati in razvezovati, kakršno ji je podelil Jezus Kristus, posreduje v korist kristjana in mu odpre zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov, da bi dobil pri Očetu usmiljenja odpuščanje časnih kazni, povezanih z njegovimi grehi. Cerkev hoče s tem ne samo priti na pomoč kristjanu, ampak ga tudi spodbuditi k delom pobožnosti, pokore in ljubezni. Ker so rajni verniki na poti očiščevanja tudi člani istega občestva svetih, jim moremo pomagati med drugim s pridobivanjem odpustkov zanje, da bi bili oproščeni časnih kazni, ki jih dolgujejo za svoje grehe« (št. 1478–1479).

   KDAJ LAHKO PREJMEMO ODPUSTEK?
   Nekatera predpisana dela na katera je vezan prejem popolnega odpustka:
   • češčenje Najsvetejšega vsaj pol ure; če manj, prejmemo delni odpustek;
   • premišljevanje križevega pota (vsaj voditelj mora hoditi od postaje do postaje);
   • spoštljivo duhovno branje ali poslušanje Svetega pisma (če sami ne moremo brati) vsaj pol ure;
   • molitev rožnega venca v cerkvi, kapeli ali v družini, v samostanski skupnosti ali verskem združenju ter v zboru vernikov;
   • pobožno sodelovanje (tudi po radiu in televiziji) ko papež blagoslavlja ali moli rožni venec ali križev pot;
   • udeležba pri telovski procesiji na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi;
   • vsak petek v postu, če po obhajilu pred Križanim molimo: »Glej, o dobri in usmiljeni Jezus, pred tvojim obličjem se vržem na kolena in te prosim in rotim z vso gorečnostjo svoje duše: vtisni milostno mojemu srcu živa čustva vere, upanja in ljubezni, resnično žalost nad mojimi grehi in najtrdnejši sklep poboljšanja.«
   • ob prejemu svete popotnice;
   • vsi navzoči pri slovesnosti prvega svetega obhajila;
   • pri duhovnih vajah, ki trajajo vsaj tri dni;
   • sodelovanje pri obredih na veliki četrtek, petek in soboto;
   • ob obnovi krstnih obljub na veliko soboto in ob obletnici svojega krsta;
   • poslušanje vsaj nekaj nagovorov pri ljudskem misijonu in pri njegovem zaključku;
   • ob novi maši in ob mašnih jubilejih (25-, 50-, 60-, 70-letnica) za vse navzoče;
   • v bazilikah, kjer poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero (ob dnevih, ko je določeno in enkrat na leto po lastni izbiri);
   • v stolnici na praznik sv. Petra in Pavla, na dan zavetnika cerkve, ob liturgičnem praznovanju sedeža sv. Petra, ob posvetitvi bazilike presvetega Odrešenika; vselej poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero;
   • v župnijski cerkvi na dan zavetnika cerkve, 2. avgusta; vselej poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero;
   • pobožno sodelovanje pri petju ali recitiranju himne Pridi, Sveti Duh (1. januarja in na binkošti), in Tebe, Boga, hvalimo (na zadnji dan leta).

   POPOLNI ODPUSTEK SAMO ZA RAJNE (1.-8. november)
   • Na vernih duš dan (lahko že na praznik vseh svetih), kjer v cerkvi poleg rednih pogojev zmolimo očenaš in vero;
   • ob molitvi za rajne na pokopališču, od 1. do 8. novembra (ne pozabimo na splošne pogoje!); če ob drugih časih molimo na pokopališču za rajne, dobimo za rajne delni odpustek;
   • vselej lahko vse odpustke, delne in popolne, naklonimo rajnim po načinu priprošnje.

   DELNI ODPUSTKI
   Pri delnih odpustkih nam Cerkev iz zaklada zasluženj Kristusa, Marije in drugih svetnikov podeli še toliko odpuščanja časnih kazni za naše grehe, kolikor smo jih dobili s predpisanim dobrim delom. Tako se zadostilna vrednost naših del podvoji. Cerkev hoče s tem spodbuditi naša dobra in zadostilna dela. Vse naj bo storjeno z ljubeznijo in v duhu spokornosti.

   Da pridobimo delni odpustek, je potrebno vsaj skesano srce (moramo biti v posvečujoči milosti) in opravljeno predpisano delo. Poglejmo nekaj (najprej splošnih) možnosti:
   • Kdor izpolnjuje stanovske dolžnosti, prenaša težo dneva s ponižnim zaupanjem in doda, četudi samo v mislih, pobožen vzklik, temu se zadostilna vrednost dejanja podvoji in jo lahko obrne v prid sebi ali dušam v vicah;
   • prav tako se zadostilna vrednost dejanja podvoji tistemu, ki v duhu vere pomaga potrebnemu z osebno žrtvijo ali z materialnimi sredstvi;
   • kdor se odpove s skesanim srcem dovoljeni in njemu prijetni stvari;
   • kdor vpričo drugih prostovoljno izpove svojo vero;
   • če pri namenu, da dobimo popolni odpustek, manjka kak pogoj, dobimo delni odpustek.
   • kdor si izpraša vest, zlasti pred spovedjo, in sklene, da se bo poboljšal;
   • kdor obudi popolno kesanje s pomočjo potrjenega obrazca (Npr. Spovem se, Moj Bog, žal mi je …);
   • kdor sodeluje pri mesečni duhovni obnovi;
   • za krščansko meditacijo;
   • če se pobožno pokrižamo in izgovarjamo imena Presvete Trojice;
   • če molimo primerno od Cerkve potrjeno molitev ob začetku in na koncu dneva, pred delom in po njem, pred jedjo in po jedi;
   • Nekatere molitve, obdarjene z delnimi odpustki: Duša Kristusova, posveti me (po obhajilu); Moja duša poveličuje Gospoda, apostolska in mašna vera, obuditev vere, upanja in ljubezni s potrjenim obrazcem, Angel Gospodov, Raduj se, Pozdravljena, Kraljica, Pod tvoje varstvo pribežimo, Sveti angel, K tebi, o sveti Jožef, od Cerkve potrjene litanije, od Cerkve potrjene molitve za papeža ali škofa.

   https://www.bazilika.info/duhovnost/odpustki/kaj-so-odpustki/

   Pri sveti maši nam je v nedeljo naš kaplan prebral prispevek glede odpustkov v Cerkvi. Prav je da smo kot verniki seznanjeni in da preberemo prispevek iz Bazilike Matere Usmiljenja iz Maribora.

   Odgovori
   • Hvala says:

     10. februarja, 2025 at 19:45

     Ja, res je, JE NAPISANO, DA MORAMO BITI V POSVEČUJOČI MILOSTI, SPOVED JE ZELO POMEBNA, DUŠA NAJ BO OČIŠČENA.

     Odgovori
5. janez says:

   9. februarja, 2025 at 11:08

   Pridi in poglej: 5. nedelja med letom dne 9. 2. 2025 (pridiga)
   Če ste povsem ohromeli od strahu – pred neuspehom, pred zavrnitvijo, pred prihodnostjo, potem je evangelij te nedelje kot nalašč za vas. Pojasnjuje namreč, kako se najlažje izognemo strahu pred čemerkoli: raje se bojmo Boga. Peter nam nazorno kaže, kako strah pred Bogom deluje: Ni nas strah, da bo Bog krivičen, temveč da bo pravičen. Na vrhuncu evangelija je Simon Peter “padel Jezusu pred noge” in rekel: “Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!” Ni se bal, da bi ga Jezus bičal ali kaznoval. Strah ga je bilo, da ne bo zmogel sobivati v neskončni Jezusovi slavi. In tako razmišljanje je upravičeno.

   Na začetku evangelija se je Simon Peter na vsak način poskušal izogniti Jezusu, dokler mu to ni več uspevalo.
   Simon je tu podoben mnogim izmed nas. Zelo marljiv je pri svojem delu in počne nekaj, kar mu gre dobro od rok. Ne le da ne želi spremeniti sveta, niti sam sebe ni pripravljen spremeniti. Bog, ki ga je ustvaril, si je želel, da bi vodil njegove učence. Zaupati mu je hotel najpomembnejšo službo vseh časov. Toda ko se mu je Gospod približal, ga Simon Peter sploh ni upošteval, raje se je posvetil svojemu delu in še naprej čistil svoje mreže. In tako je Jezus Petru storil to, kar pogosto naredi tudi nam: poskrbel je, da ga Peter ni mogel spregledati. Dobesedno je stopil v njegov čoln in kar od tam učil množico. Ne vemo, o čem je tisti dan govoril, lahko pa smo prepričani, da je bilo nekaj pomembnega – in da je bilo namenjeno Petru, ki je Jezusa takoj, ko je prenehal govoriti, poimenoval učenik. “Odrini na globoko in vrzite mreže za lov,” je rekel Jezus. Peter je odgovoril, kot odgovarjamo mi: “Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli.”

   Peter je bil utrujen, razdražen, želel je končati delovni dan in oditi domov. Kot mi. Ko Jezus vdre v naš življenjski prostor, ga je najpreprosteje spregledati. Dovolj dobro se poznamo. Zavedamo se, da že zdaj komaj opravljamo vse svoje dolžnosti. Toda Peter je dodal še zelo pomembne besede, iz katerih se moramo nečesa naučiti: “A na tvojo besedo bom vrgel mreže.” Temu je sledil ulov tako velike količine rib, da so se mreže začele trgati (pa je šlo v nič vse Petrovo delo, ki ga je opravljal, ko ni upošteval Jezusa). Petrova posadka – del nje sta tudi prihodnja izvrstna apostola Jakob in Janez – je morala tovariše v drugem čolnu prositi za pomoč.

   Peter je prepoznal čudež, ko ga je videl. Dobro pa je poznal tudi samega sebe.
   Tedaj je Peter rekel: “Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek,” in tako razkril, kaj se je ves čas dogajalo. Ves čas se je v resnici bal samega sebe. Svoje preteklosti, svojih šibkosti, svoje grešnosti. Ko je prepoznal neverjetno Gospodovo moč, je vsa njegova samozavest izginila. In Jezus mu je rekel: “Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.” Takoj zatem je skupaj z Jakobom in Janezom pustil vse in šel z njim. Petrov strah pred spremembo se je prelevil v strah pred Bogom in vse se je spremenilo.

   Podobno se je zgodilo Izaiji in Pavlu. In vam.
   Tudi Izaija se je bal svoje naloge, dokler ni “videl Gospoda, ki je sedel visoko na vzvišenem prestolu”, nad njim pa so stali angeli in tako glasno vzklikali, da “so se stresali podboji vrat”. Njegov prvi odziv je bil: “Gorje mi, izgubljen sem!” Ko se je Bog odzval s čudežem, je bil Izaija pripravljen, da ga pošlje kamorkoli. Tudi Pavel se je označil za “najmanjšega izmed apostolov, nevreden, da bi se imenoval apostol”, spremenil pa ga je vstali Gospod, tako kot mnoge druge, ki se jim je prikazal, vključno s “500 brati, od katerih je še zdaj večina živih” – nato pa se je “nazadnje za vsemi prikazal tudi meni, negodniku”. Takšno srečanje z Gospodom se zgodi vsakemu izmed nas, ko Bog pride k nam tako, kot je prišel k Petru – pri delu, med vsakdanjimi opravki, v naš mali čolnič, kjer si obupno prizadevamo, da bi nekaj počeli in Boga raje ne opazili. Če si bomo dovolili, da nas prevzameta čudenje in strahospoštovanje, ki ju zahteva Božja slava, če Gospodu odgovorimo s ponižnostjo in krotkostjo, se bo naš hromeči strah pred samimi seboj prelevil v navdušenje nad Božjim načrtom z nami. Gospod nam bo povsem spremenil življenje.

   pripravil: Ervin Mozetič

   Odgovori
6. janez says:

   8. februarja, 2025 at 12:55

   Radio Ognjišče Pater dr. Karel Gržan: Obvarujmo se pred pandemijo strahu!
   28.03.2020, 17:13
   »Ne bojte se!« je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. Z duhovnikom in patrom dr. Karlom Gržanom smo ob evangelijskem odlomku Jezus pomiri vihar (Mr 4,35-41) na Radiu Ognjišče razmišljali, kako v časih preizkušnje, kakršen je tudi sedanji, v sebi krepiti mir, zaupanje, spokojnost misli in čutenj. »Človek je krhko bitje, včasih se nam zdi kaj brezupno, ko se utapljamo, ko nam voda sega do grla. Zelo nevarna je nadutost, jaz sem močan, vse zmorem. Si močan, če pridobivaš duhovne moči. Tako kot telo potrebuje hrano za moč, tako potrebujemo tudi hrano za svojo srčnost. Pomembno je, kako stabilizirati sebe v najgloblji srčiki lastne biti, hvaležni moramo biti, da imamo vero, da se znamo prebujati v zaznavi Boga, da znamo stabilizirati notranjo vzvalovanost,« je dejal dr. Karel Gržan in spodbudil, da uporabljamo orodja umiritve: molitev rožnega venca, litanije, teizejske speve … Večkrat rečemo, da so bili naši predniki pobožni, toda oni so se po Bogu reševali, imeli so duhovni red, molili zjutraj, opoldne in zvečer.»Ta duhovna orodja so narejena po meri človeka, tudi na vrtu uporabljam orodja, ki so nam jih pustili predniki, motiko, da razrahljamo zemljo, z molitvijo pa razrahljamo tisto, kar nas dela utrujene. V kriznih časih je to treba »ponucat«, pravi pater Karel Gržan.

   Vsak človek ima tudi stopnjo občutljivosti
   V odlomku o viharju na jezeru valovi prestrašenost, zbeganost. Trenutki, ki jih živimo sedaj, so podobni, zato se je po besedah Karla Gržana v tem trenutku pomembno obvarovati ne samo pandemije virusa, ampak tudi strahu. Treba je iskati in najti načine, kako sami sebe prebujati v spokojnost, zaupanje, v tisto pričakovanje, da se bodo stvari uredile. Misli nas lahko speljejo v čisto tesnobo, strah. Vsak človek ima ne le stopnjo bolečine, ampak tudi stopnjo občutljivosti. Če nekdo, ki je prestrašen, gleda samo to, kar ga straši, res lahko to v njem prebudi vihar groze, v katerem je resnično samo še to, da se utapljamo, da bo vsega konec, tako kot so doživljali apostoli. Vse se zdi preveč oddaljeno, nič ni več trdnega, ni nobene opore, gotovosti, zdaj je to virus, ampak to razmišljanje, prestrašenost zaradi bolezni, se lahko zgodi večkrat, kajti veliko stvari lahko vzvalovi naše počutje. Ko te nekaj prestraši, samo še bolj gledaš v tisto, kar starši, zato je zelo pomembno vaditi pozornost, dobiti napotila, kako iz teh strahov, ki dejansko stanje samo slabšajo. Duhovnik se je navezal na svojo osebno izkušnjo: »V preteklem letu sem doživljal negotovost, ko sem zbolel in nisem vedel, ali je zelo težka bolezen ali ne. K sreči je bil potem izvid dober, toda v tistem letu čakanja so se pojavili tudi simptomi, značilni za težko bolezen, saj me je bilo strah. Tudi zdaj lahko kdo samo kihne, ima vročino in že pomisli, da je okužen. Zato je pomembno, kako se v teh težkih časih svetliti, če se sam ne bi znal umirjati, bi bila situacija težja, nekdo ti mora pomagati. Danes sem neki gospe rekel, naj se ustavi, saj brska samo po podatkih, koliko je že bolnih, umrlih. Svojo pozornost usmerjajmo v tisto, kar nam bo dalo moči.« Zjutraj grem najprej v kapelo, moja prva molitev je O Gospa moja – molitev je zelo dolga, ker ne izročim le sebe, ampak izročim v sveto tudi tiste, ki ste pomembni v mojem življenju, tudi vse vas … Zdaj so časi, ko je potrebno ohraniti trdno vero, hkrati pa upoštevati tudi vsa navodila, ki so nam dana, saj je odgovornost na vsakem posamezniku. »Napotila je potrebno vzeti zelo zares, to kar rečjo, tega se moramo držati. Bog je postavil zakonitosti v naravo in jo je treba upoštevati, milost predpostavlja naravo. Če kdo ne stavi na modrost, je tudi kaznovan, so sankcije, ki morajo strezniti človeka,« je poudaril dr. Karel Gržan in svojo misel slikovito opisal tudi z zgodbo o utapljajočem se človeku, ki je čakal na rešitev Boga, a ker ni šel v čoln, ki mu ga je Bog poslal po ljudeh, je utonil.

   Ali Bog spi?
   Mnogo ljudje se v dani situaciji epidemije in preizkušenj sprašuje, ali Bog spi, zakaj nam ne pomaga. Karel Gržan se ob tem spet naveže na evangeljski odlomek in pojasni: » Apostoli nam kažejo, kako moramo ravnati, ko se nam zdi, kakor da Bog spi. Ampak on ne spi, mi smo v zaznavi do njega zadremali, otopeli, preveč spravljeni na površje, v površnost, premalo v duhovno prebujenost zaznave njegove bližine. Kako se buditi? Apostoli so začeli klicati Boga z njegovim imenom: Jezus, a ti je malo mar, usmili se nas. To je zame tista pomembna molitev, ko izrečeš ime Boga, gospod Jezus Kristus, usmili se me. Sam to pogosto molim, ko zaznam, da bi me misel lahko zamorila, ko se v meni prebuja tesnobnost, nelagodnost, takrat začnem moliti to molitev oziroma samega sebe prebujati v zaznavo Božje prisotnosti in imenovati Boga z njegovim imenom: Gospod Jezus Kristus, usmili se me, objemi me, umiri me, daj da zaznam tvojo bližino. Večkrat se pošalim, da če kličeš Jankota in Metko, ne prime, »prime« pa, če kličeš Jezusa, v tebi se prebudi umiritev.«

   Izročajmo v Božje roke, človeška moč je omejena
   Ko nam je lepo, se zgubimo, postanemo površni, nekoč, ko so bili težji časi, so ljudje vedno imeli določen čas, zjutraj, opoldne, zvečer, ko so se prebudili v zaznavo Božje prisotnosti, da so pridobili duhovni mir, notranjo moč, svetlo, sveto zaznavnost, s katero so potem lažje gledali optimistično z zaupanjem v čas in prostor. V obdobjih, ko je kriza, ko je nekaj v zraku, je zelo pomembno, da se ne prepustimo viharnosti, da se znamo stabilizirati, da se znamo vedno znova prebujati, ampak za to moramo imeti red. Ko nam je lepo, ko niso krizni časi, pa se spomniš na Boga in pomoliš, zdaj pa je potreben red – kot ga moramo imeti, če jemljemo zdravila. Drugače nas prestrašenost spodnese in nas odnese, potem smo samo še v paniki, v tesnobi in ko te enkrat nosi strah, negotovost, potem se težko ustaviš, zato moraš imet točke stabilnosti.

   »Zjutraj grem najprej v kapelo, moja prva molitev je O Gospa moja – molitev je zelo dolga, ker ne izročim le sebe, ampak izročim v sveto tudi tiste, ki ste pomembni v mojem življenju, tudi vse vas … Če nosiš sam vse ljudi, ki jih imaš rad, te to lahko utopi, zamori, preobremeni, zato je potrebno za tiste, ki te bi skrbelo, dati ven iz sebe v sveto. Ko izročiš samega sebe, se izjemno razbremeniš. Zelo se mi smilijo ljudje, ki morajo sami nositi tolike v svojih skrbeh in jih ne znajo izročati v sveto. Če pomislim nase, si preprosto ne znam predstavljati, kakšne cirkuse bi zganjal, kakšne strahove, kako bi obremenjeval, kako bi ob vseh poročilih še sam dodatno temnil misli in počutje, če ne bi tega izročanja opravil ne samo zjutraj, ampak tudi opoldne in zvečer. Temeljna je molitev izročanja, po Mariji k Jezusu. Potem človek mirno zaspi, ker tisti, ki so v tvojem srcu, duši, dragoceni, so izročeni v tisto varstvo, ki jih najbolj lahko doseže. Naše človeška moč je omejena,« spomni pater Karel Gržan.

   Bog hoče našo pristnost, ne pobožnost pravi pater Gržan
   Mnogi so v teh dneh osamljeni, strah jih je. Pater Karel Gržan pravi, da strahu ne smemo zapreti vase, ker bo rovaril in strašil v nas, v naših misli, strah je treba dati na svetlo in tam izgubi moč. Toda pomembna je povezanost z Bogom, pomembno je duhovno ravnovesje, ki stabilizira tudi naše čustveno ravnovesje in povezanost z ljudmi dobre volje. »Povezanost s svetim Bogom in ljudmi dobre volje ti da moč, da lažje sprejemaš realnost, ki jo moramo sprejeti, da ne zaidemo v paranojo. To ne pomeni, da bližnjim ne izrazimo, kaj čutimo, toda pred tem molimo, se umirajmo, poskrbimo za duhovni red, potem pa je svojo doživljajsko resničnost mogoče izražati tudi svojim najbližjim,« svetuje dr. Karel Gržan: »Apostoli so rekli, mi se utapljamo, tebi pa ni mar. Pred Bogom so bili iskreni, to spodbuja tudi nas, da smo pred Njim iskreni. Bog hoče našo pristnost, ne pobožnost, do konca izrazimo čutenja: »Boga ne bomo utopili s svojimi bremeni, tam se bodo bremena utopila in mi bomo ostali na površju. Tudi če je očitek, mu ga izročimo.«

   Dr. Karel Gržan je dal na Radiu Ognjišče veliko konkretnih spodbud, da bomo lažje preživeli te čase preizkušnje, zato pogumno iz dneva v dan, kajti: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1 Jn 4,18).

   https://radio.ognjisce.si/sl/224/oddaje/31296/dr-karel-grzan-obvarujmo-se-pred-pandemijo-strahu.htm

   Addendum
   Pater Gržan: Vesel sem za papeža Frančiška, ki govori jezik sožitja, spoštljivosti; ki se ne postavlja nad druge, ker se zaveda, da moramo skupaj graditi boljši svet. To pa je mogoče le v medsebojnem spoštovanju in dopolnjevanju. Raznolikost bogati, le skupne cilje človečnosti moramo ozavestiti. V krščanstvu govorimo, da je Bog Svete trojice – raznolikost v enosti Ljubezni. Pomembna je ponižna spoštljivost tudi v odnosu do stvarstva. Vse, kar je ustvarjeno, nosi globinski pečat svete Enosti, ki se izraža v raznolikosti. Sv. Frančišek Asiški pravi, da smo z vsem ustvarjenim bratje in sestre.

   Karel Gržan (1958) je duhovnik (magister teologije) in doktor literarnih ved. Širši javnosti je postal znan leta 1997, ko je na Razborju pod Lisco ustanovil don Pierinovo komuno za dekleta. Ljudje ga poznajo po številnih literarnih delih, ljudskih igrah in tudi arheološkem delu, nedavno pa je zaslovel s političnoekonomskimi besedili s pomenljivimi naslovi, kot so Vstanimo v suženjstvo zakleti ali 95 tez, pribitih na vrata svetišča neoliberalnega kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma. To besedilo je napisal letos, ob 500. obletnici reformacije. Biva na samotni domačiji nad Lučami skupaj s kobilo Kapro. Tja se je pred leti umaknil po možganski kapi. Veliko lepega in optimističnega zna povedati!

   Odgovori
7. janez says:

   7. februarja, 2025 at 10:32

   Papež Frančišek: Sočutje ti odpre obzorje in pomaga razumeti prave dimenzije realnosti
   »Sočutje nas vodi po poti prave pravičnosti, saj nas rešuje pred zaprtostjo vase. V današnjem odlomku iz Lukovega evangelija beremo, kako Jezus oživi mladeniča iz Naima: ‘Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila’ (glej Lk 7,11-17).

   Naš Bog je Bog sočutja
   Evangelist ne pravi, da je Jezus imel sočutje, ampak da ‘ga je zajelo veliko sočutje’. Kakor da bi rekel, da je bil ‘žrtev sočutja’. Tam je bilo veliko ljudi, ki so spremljali tisto ženo, a Jezus je videl njeno realnost: ostala bo sama, vse do konca svojega življenja, je vdova, ki je izgubila svojega edinega sina. Ravno sočutje je tisto, ki nam daje temeljito razumeti realnost. Sočutje ti pokaže realnosti takšne, kakršne so. Sočutje je kakor leča srca: pomaga nam razumeti resnične dimenzije. Sočutje je tudi jezik Boga. Sveto pismo se ne začne s prikazovanjem Jezusa. Bog je rekel Mojzesu ‘Videl sem stisko svojega ljudstva’ (glej 2 Mz 3,7). To je sočutje Boga, ki Mojzesa pošlje, da reši ljudstvo. Naš Bog je Bog sočutja. In sočutje je – lahko bi rekli – šibkost Boga, a tudi njegova moč. Je tisto najboljše, kar nam daje. Kajti sočutje ga je spodbudilo, da nam je poslal Sina. Sočutje je jezik Boga.

   Ali običajno gledam na drugo stran?
   Sočutje ni čustvo obžalovanja, ki ga doživimo, ko na primer vidimo na cesti poginiti psa. ‘Ubožček’, in nam je nekoliko žal. Sočutje pomeni biti vpleten v problem drugih in tam tvegati življenje. Gospod namreč gre ravno tja. Kot drugi primer je evangeljski dogodek pomnožitve kruha. Jezus pravi učencem, naj nahranijo množico, medtem ko jo oni hočejo odsloviti. Bili so previdni. A če upoštevamo Jezusov odgovor ‘Vi jim dajte jesti’, lahko verjamemo, da se je v srcu razjezil. Njegovo povabilo je, naj poskrbijo za ljudi, ne pa da razmišljajo, kako bi lahko šli v vasi in si kupili kruha. Gospodu so se zasmilili, kajti videl je tiste ljudi, ki so bili kakor ovce brez pastirja. Na eni strani imamo torej sočutje, Jezusovo gesto, na drugi pa egoistično držo učencev, ki iščejo rešitev, a brez popuščanja, ne želijo si umazati rok. In če je Božji jezik sočutje, je človeški jezik pogosto brezbrižnost. Poskrbeti samo do tukaj in ne misliti naprej. Brezbrižnost. Eden od našim fotografov z L’Osservatoreja Romana je naredil fotografijo, ki se imenuje Brezbrižnost. O tem sem že govoril. Neke zimske noči pred prestižno restavracijo gospa, ki živi na ulici, steguje roko drugi gospe, ki toplo oblečena pride iz restavracije, in ta gospa gleda na drugo stran. To je brezbrižnost. Pojdite si pogledat to fotografijo: to je brezbrižnost. Naša brezbrižnost. Koliko krat gledamo na drugo stran. In tako zapremo vrata sočutju. Lahko naredimo izpraševanje vesti: Ali jaz običajno gledam na drugo stran? Ali pa pustim Svetemu Duhu, da me povede po poti sočutja? Kar je krepost Boga.

   Sočutje vodi na pot pravičnosti
   Ob koncu bi izpostavil še Jezusove besede, namenjene materi: ‘Ne jokaj!’ Kar je ljubkovanje sočutja. Jezus se je dotaknil nosil in mladeniču rekel, naj vstane. Ta sede in začne govoriti. In Jezus ga da, ga vrne njegovi materi. Vrnil ga je – to je dejanje pravičnosti. Ta beseda se uporablja pri pravu: povrniti, vrniti. Sočutje nas vodi na pot dejanske pravičnosti. Vedno je treba vrniti tisto, do česar imajo drugi določeno pravico. To nas vedno rešuje pred egoizmom, brezbrižnostjo, zaprtostjo vase. Nadaljujmo današnjo evharistijo z besedami: ‘Jezusa je zajelo veliko sočutje.’ Da bi imel sočutje tudi do vsakega od nas. To potrebujemo.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 17.9.2019).

   Odgovori
8. janez says:

   6. februarja, 2025 at 9:59

   Poklical jih je in jim dal oblast
   Jezus je potoval po vaseh v Galileji in učil. To njegovo delovanje je bilo vzrok, da je poslal dvanajstere, da bi njegovo delo razširili in nadaljevali.
   Dvanajsteri so pri svojem delovanju predvsem oznanjali evangelij in izganjali demone. Tudi njim je naloženo, da delajo tisto, kar je značilno za Jezusovo delovanje. Ta namreč ne izvršuje svojega poslanstva le osebno, ampak vključuje vanj ljudi, ki jih je nenehni odnos z njim oblikoval in jim vtisnil svoj pečat. Tako kot on, naj bi tudi oni oznanjali evangelij o Božjem kraljestvu, ki se je približalo.
   Iz osebnega prepričanja in gotovosti naj bi ljudem prinašali razveseljujočo in osvobajajočo novico, da je edino Bog resnični Gospod. Apostoli naj ne bi le oznanjali vsesplošno odločujočega dejstva, da je Bog edini resnični Gospod, in da se bo ta Bog kmalu razodel, temveč naj bi s svojimi deli na simbolni način dokazali, da gre za živo resničnost.
   Ljudi naj bi osvobajali sil, ki jih imajo v oblasti in so Bogu in človeku sovražne ter ljudi uničujejo. Ne samo z besedami, ampak tudi z deli naj bi oznanjali resničnost in kvaliteto Božjega kraljestva, ki ima človeku prijazno moč; ta moč človeka ozdravlja ter odrešuje.
   Božja moč ni omejena le na izganjanje demonov in ozdravljanje; zaobjema vso resničnost in bo prinesla celovito odrešenje človeka. Dela, ki jih storijo poslani, naj bi nakazala, kako Božja moč deluje in kaj je njen cilj.
   Z besedo in dejanjem naj bi apostoli pokazali, da je oznanilo o Bogu, Gospodu, resnično veselo oznanilo, ki ljudem prinaša veselje.
   Jezus dvanajsterim, ki jih odpošlje, da natančna navodila o tem, kaj potrebujejo in kako naj se obnašajo. Njihova oprema je omejena samo na to, kar rabi popotnik: palico, suknjo, sandale.
   Nedvoumno jasno mora biti, da nimajo nič in ne morejo prinašati ničesar drugega kot oznanilo. Jezus pošilja oznanjevat tudi nas. Opustimo nepotrebno »odvečno prtljago«, osredotočimo se na bistvo, ki lahko pritegne mnoge.
   Tudi slehernega izmed nas Jezus pošilja med ljudi, da po svojih močeh, s svojim zgledom, besedami in dejanji, pričamo o tem, da je on z nami in da po njem prihaja med nas mir, dobrota, ljubezen, spoštovanje, da je z njim svet lepši, življenje pa bolj polno in prijazno. Pojdi torej tudi ti in oznanjaj svetu!

   Pripravil: Ervin Mozetič Pridi in Poglej

   https://portal.pridi.com/2025/02/06/cetrtek-6-februar-2025-poklical-jih-je-in-jim-dal-oblast/

   Odgovori
9. janez says:

   6. februarja, 2025 at 9:54

   KAJ JE DUHOVNA RAST ZA KRISTJANE?
   Duhovna rast je proces, v katerem postajamo vse bolj podobni Jezusu Kristusu. Ko začnemo verovati v Jezusa, Sveti Duh začne proces, v katerem nas dela bolj podobne Jezusu, nas spreminja v skladu z njegovo podobo. Duhovna rast je morda najbolje opisana v Drugem Petrovem pismu 1,3–8, ki nam govori, da imamo po Božji moči »vse, kar je potrebno«, da bi živeli pravo pobožno in bogaboječe pravično krščansko življenje, ki je cilj duhovne rasti. Bodite pozorni na to, da kar je potrebno, prihaja »prek spoznanja tistega Gospoda Jezusa«, kar je ključ, da dobimo kristjani vse, kar potrebujemo. Naše spoznanje njega izhaja iz Božje besede, ki nam je dana za naše duhovno izgrajevanje in rast. V Pismu Galačanom 5,19–23 sta dva seznama. Vrstice 19–21 naštevajo »dela mesa«. To so stvari, ki so bile značilne za naše življenje, preden smo prišli h Kristusu po odrešitev. Dela mesa so človeška dejanja, sad človeške volje, ki jih moramo priznati, se jih pokesati in jih, z Božjo pomočjo, premagati. Ko izkušamo duhovno rast, bodo »dela mesa« vse manj vidna v našem življenju, ker nas bo Vodil Bog. Drugi seznam je »sad Duha« (v. 22–23). To so lastnosti, ki naj bi bile značilne za naše življenje, potem ko smo izkusili Odrešitev v Jezusu Kristusu. Duhovno rast prepoznamo po sadovih Svetega Duha, ki postajajo vse bolj vidni v vsakdanjem življenju vernika, ki je drugačen in prenovljen.

   Ko pride do odrešitve, se začne duhovna rast. Sveti Duh prebiva v nas (Evangelij po Janezu 14,16–17). Smo nova stvaritev v Kristusu ali latinsko HOMO NOVUM (Drugo pismo Korinčanom 5,17). Stara, grešna narava v nas se začne umikati NOVI NARAVI, PODOBNI JEZUSU KRISTUSU Kristusu (Pismo Rimljanom 6–7). Duhovna rast je vseživljenjski proces, ki je odvisen od našega preučevanja Božje besede in njenega prenašanja v prakso (Drugo pismo Timoteju 3,16–17) ter naše hoje v Duhu (Pismo Galačanom 5,16–26). Ko si prizadevamo za duhovno rast, bi morali moliti k Bogu in ga prositi za modrost glede področij, na katerih želi, da rastemo. Boga lahko prosimo, naj poveča našo Vero in spoznanje Njega, da hodimo za Jezusom. Bog želi, da duhovno rastemo, in dal nam je vse, kar potrebujemo, da bi izkusili duhovno rast. S pomočjo Svetega Duha lahko premagamo greh in postajamo vse bolj podobni našemu Odrešeniku, Gospodu Jezusu Kristusu. Bog Prihaja na Zemljo, da bi nas Rešil in Odrešil, ker nas Ljubi in Nam Odpušča. Odprimo svoja Srca in pustimo da Pride Božji Mir in Ljubezen k nam in nas napolni.

   Medmrežje gotquestions

   Božja Ljubezen, Božje Usmiljenje in Božja Dobrota zaupam Vate!

   Odgovori
10. janez says:

    4. februarja, 2025 at 16:08

    Tomáš Špidlík: OSNOVE KRŠČANSKE DUHOVNOSTI

    Za pravilno razumevanje prispevkov s področja krščanske duhovnosti ponovno v razmislek priporočam pričujoče razmišljanje o zmotah v razumevanju duhovnega življenja, povzeto iz odlične knjige z naslovom: OSNOVE KRŠČANSKE DUHOVNOSTI (Slomškova založba, 1998), ki jo je napisal češki jezuit in univerzitetni profesor Tomáš Špidlík.

    ZMOTE V RAZUMEVANJU DUHOVNEGA ŽIVLJENJA
    Zmota ni isto kot laž, napačnost, potvorba, prevara. Često poudarja zelo resničen, nemalokrat pozabljen vidik, vendar tako pretirano, da postane trditev enostranska in privede v drugo skrajnost. Popolno duhovno življenje pa je harmonično sodelovanje vseh sestavin naše osebnosti: telesa, duše, duha, družbene in zgodovinske razsežnosti; vse mora biti na svojem mestu in v pravi meri. Enostransko poudarjanje ene ali druge sestavine vodi v zmotne težnje, ki jih moremo razdeliti v naslednje miselne tokove:

    1. MATERIALIZEM
    Je očitno nasproten krščanskemu duhu. Vendar se je Cerkev morala že na začetku distancirati tudi od izključujočega ”spiritualizma” platonikov in pretiranih idealistov. Materija ni zlo, je delo dobrega Stvarnika. Telo ni bilo ”dodano” duši šele po grehu, ampak pripada našemu ”jazu”. Prav tako pa ni mogoče sprejeti nasprotne skrajnosti, teorije, ki uči, da duhovna dejavnost duše ni nič drugega kot rezultat materialnih pogojev. Takšnim trditvam so v preteklosti avtorji odločno nasprotovali, zdele so se jim nevredne svobodnega človeka. Včasih pa so tudi oni pretiravali v zatrjevanju o neodvisnosti duha od telesa in od okolja. Glede tega je treba pritrditi nekaterim popravkom modernih študij, vendar le do te mere, da ne zanikamo prvenstva duše in prednostnega daru človeške svobode.

    2. PSIHOLOGIZEM
    Božje življenje sicer ima svoj ”sedež” v duši, vendar v ničemer ne ovira njenih značilnosti, zakonitosti in funkcij. Psihologija je v zadnjih časih znatno napredovala. Pokazalo se je, da more razložiti nekatere pojave, za katere se je v preteklosti zdelo, da so nadnaravni, neposredni učinek Svetega Duha. Krščanska asketika je hvaležna psihologiji za njen prispevek pri spoznavanju človeka. Z druge strani pa je radikalno nasprotna težnjam, ki hočejo s psihologijo vse razložiti in skrčiti delovanje Svetega Duha na skupek funkcij duše in človekovih sposobnosti. Zmota psihologizma ima različne odtenke. Razdelimo jih lahko v tri kategorije.
    a) Racionalizem, intelektualizem
    Človek je razumno bitje. Vse hoče razumeti, išče razloge za to, kar je moč dokazati, dvomi, kjer mu ni vse jasno. Takšna je njegova narava. Tudi kristjan mora rabiti razum, ga gojiti in razvijati s poukom in osebnim razmišljanjem. Razumna mora biti tudi naša vera. Teologija išče poti do boljšega in jasnejšega umevanja. Kdor rabi razum na verskem področju, nikakor ne dela napačno.
    Um spoznava stvarnost. Sholastična filozofija uči, da je v bistvu vsa stvarnost dosegljiva razumevanju človeškega uma (Ens est intelligibile). Vendar ne smemo pozabiti, da človeški um ni božji um in da je omejen, torej nepopoln. Racionalizem to pozablja in priznava za stvarnost samo to, kar razume. Podoben je otroku, za katerega je ves svet to, kar zaobseže s svojim pogledom. Od Boga razodetih verskih resnic, ki se človeškemu razumu ne zde jasne, racionalisti ali ne sprejemajo ali pa jih izkrivljajo.
    Na drugačen in včasih še nevarnejši način podlegajo racionalizmu krščanski intelektualci. Jezusovo sporočilo je sv. Pavel dojel kot tako neizmerno, da je kakor v ekstazi zapisal: ”O globočina bogastva in modrosti in vednosti v Bogu! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledna njegova pota” (Rim 11,33). Kaj delajo teologi, moralisti in misleci teh 2000 let? Skušajo prevesti sporočilo evangelija v doktrinalna in moralna načela, v poučevanje.

    Dogaja se, da imajo nekateri tudi krščanstvo za neke vrste velik program, sistem resnic ali teorijo za spremenitev sveta. Celo nasprotniki priznavajo, da je krščanski nauk ”zelo soliden sistem”, ki je v stoletjih prepričal že mnoga ljudstva.
    In vendar Kristusovo sporočilo v svojem bistvu ni samo nauk; slednji je samo njegov del, polnost pa je življenje v Kristusu, v Svetem Duhu. Solovjev se ni obotavljal v gnusu imenovati L.N. Tolstoja Antikrista, zaradi njegovega napačnega pojmovanja krščanstva, češ da evangelij ni nič drugega kakor zbirka odličnih nasvetov za moralno življenje.
    V tem primeru bi upravičeno mogli podvomiti, ali je to sporočilo zares čisto novo. Različne zapovedi evangelija najdemo tudi drugod. Celo sam Jezusov prihod na svet (in v tem Solovjev sledi cerkvenim očetom) bi bil odveč.

    Zadostovalo bi razodetje evangeljskih predpisov brez Odrešenikove smrti in vstajenja.
    Tej nevarnosti racionalistične enostranosti so izpostavljeni danes mnogi, ki se preveč ubadajo s soočanjem krščanstva z drugimi svetovnimi nazori. Že sv. Irenej je opozoril, da Kristus s svojim učenjem ni prinesel vseh novosti. Marsikaj od tega, kar beremo v evangeliju, so oznanjali že preroki. In vendar je Kristus prinesel ”vso novost” s tem, da je ”dal samega sebe”, ko se je rodil, umrl in vstal od mrtvih, dal življenje za nas, da bi tudi mi imeli večno življenje (prim. Jn 10,28).

    b) Voluntarizem
    Človeška volja je velika moč, sposobna neverjetnih reči. Tudi odrešenja ne dosežemo brez nje. ”Bog te je ustvaril brez tebe – piše sv. Avguštin – vendar te odrešiti brez tebe ne more.” Po drugi strani ne smemo pretiravati, kakor da bi bila že dobra volja dovolj (pelagijanska zmota) ali da bi morali ocenjevati in vrednotiti krščansko popolnost zgolj po učinkovitosti, še zlasti zunanji.

    Proti koncu prejšnjega stoletja so nekateri trdili, da v modernem času t.i. pasivne kreposti niso več primerne in da bi jih morale nadomestiti t.i. aktivne kreposti. Človek našega časa naj bi se ne osredotočal toliko na ponižnost, meditacijo, adoracijo, odpovedovanje, ampak naj bi zbral vse sile, da naredi kaj konkretnega za Cerkev, za socialno pravičnost, za človekove pravice. Ti programi, porojeni iz dobrih namenov, vsebujejo velik del resnice. Če pa jih prepustimo njihovi enostranski težnji, se kmalu pokaže, kako v marsičem nasprotujejo Kristusovemu življenju in evangeljskemu nauku.

    Poleg voluntarizma govorimo tudi o moralizmu. Ljudje z močno voljo očitno bolje ohranjajo moralne zakone in cerkvene zapovedi: so bolj zvesti v izpolnjevanju svojih dolžnosti. Toda ali moremo biti gotovi, da so zato boljši in bolj sveti kot drugi? Brez dvoma izpolnjevanje zapovedi posvečuje. Toda dejstvo, da je Jezus večkrat nasprotoval farizejstvu, dokazuje, da je zunanje izvrševanje predpisov lahko tudi maska, ki zakriva resne pomanjkljivosti notranjih vrednot.

    c) Sentimentalizem
    Navzočnost Svetega Duha očiščuje vse naše zmožnosti, tudi naša čustva. Uho glasbenika, ki napreduje v svoji umetnosti, postaja vse občutljivejše za harmonijo zvokov in tok melodije. Napredek v duhovnem življenju prebudi čut za to, kar sv. Pavel imenuje ”od zgoraj” (Kol 3,1), za svet božjega in pobožnost. Rodi se notranje veselje, tolažba, mir, ki ga svet ne more dati. Takšni pa so, po besedah apostola, ”sadovi Duha” (Gal 5,22).
    Duhovni avtorji so se vedno vpraševali, ali so ta stanja nujno potrebna ali ne, in ko pride do njih, ali so nezmotno znamenje navzočnosti Svetega Duha. Kako soditi o stanju človeka, ki teh stanj ne pozna, ali celo nasprotno, ki se čuti potrtega, polnega protislovij, v skušnjavah, čuti odpor do vsega? Tudi sedanja teologija obravnava ta težavni problem: kako se človek ”zaveda” božje milosti?

    Gotovo je, da se moramo ogibati zmot, ki jih je Cerkev že obsodila, recimo mesalianizma (4. stol.). Taje učil, da imamo božjo milost le, če jo čutimo, skušnjava in nemir pa da sta že znak greha. Tudi iz časa reformacije imamo pomembne izjave cerkvenega učiteljstva.

    ”Čutiti se opravičenega” ni zadosten znak, da smo zares ”opravičeni”. Proti Baiusu so poudarili, da ”poželjivost ima v grehu svoj izvor, sama po sebi pa še ni greh.” Duhovni avtorji analizirajo stanja tolažbe in potrtosti in ugotavljajo, kako se ta stanja pogosto menjujejo.

    Življenja milosti torej ni mogoče meriti po prijetnih ali neugodnih čustvih. Z druge strani pa verjamemo, da navzočnost Svetega Duha praviloma prinaša človeku mir in notranje zadovoljstvo. To dokazujejo tisti, ki izpričujejo, da so v duhovnem življenju našli tolikšno veselje in blaženost, kakršnih svet ne more dati. Vsak kristjan sprejema takšne darove s hvaležnostjo. Ogiba pa se temu, da bi načrtno gojil sladkobne sentimentalne pobožnosti, ki iščejo predvsem takšna stanja navdušenja in zanesenosti ter jih umetno podžigajo.

    3. PRETIRANI SPIRITUALIZEM
    Verujemo, da je Jezus Kristus pravi Bog, da se je učlovečil, bil rojen in je živel kot človek, umrl in posvetil vsak trenutek človekovega življenja ter vse njegove vrednote. Duhovno življenje je življenje v Svetem Duhu. On ”poduhovlja” vso človekovo osebnost. Na ta način dobi smisel vse, kar pretirani spiritualizem prezira: normalno vsakdanje življenje s svojimi skrbmi in interesi. Če bi bil svet popolnoma nasproten Bogu, potem bi bil zares nič, ki bi ne zaslužil nobene pozornosti. Toda svet v Bogu in z Bogom v resnici že sestavlja začetek nebeškega Jeruzalema, h kateremu stremi dialektika celotne zgodovine.

    Pretirani spiritualizem se izraža na razne načine. Nekateri ljudje precenjujejo čudeže, pričakujejo izredne posege od Boga, s svoje strani pa ne uporabljajo dovolj niti rednih sredstev, ki so nam na voljo, da bi delali dobro. Gotovo je dobro misliti na nebeško blaženost. Vendar ne smemo pozabiti, da bo slednja plačilo za dela ljubezni, storjena tukaj na zemlji. Nič ni svetejšega od molitve, le-to pa mora spremljati delo, kakor to simbolizirata Marija in Marta, sestri iz evangelija (Lk 10,38sl). Pravilno je načelo: reši dušo, ostalo ni pomembno. Vendar se z druge strani ne moremo odvezati od dolžnosti sočutne solidarnosti z revnimi in potrebnimi, ne moremo opravičevati napačne strpnosti z družbenimi krivicami in zatiranji vseh vrst.

    T.i. KVIETIZEM (latinsko: quies = mir) želi, da bi božja milost prežela in umirila človekovo srce. Vendar pozablja, da je Bog ”čista dejavnost”; zato tudi božje življenje v srcu ljudi človeške dejavnosti nikdar ne duši, temveč jo nenehno spodbuja. Duhovna izkustva ne smejo voditi k neke vrste duhovni pijanosti, pasivnosti in lenobi.

    4. ENOSTRANSKI KRŠČANSKI SOCIOLOGIZEM
    Ljubezen do Boga se uresničuje preko ljubezni do bližnjega. V skladu z zahtevami našega časa je tudi dela ljubezni potrebno organizirati. Cerkev kot neokrnjeno Kristusovo telo se ne more odtegniti javnemu, političnemu in kulturnemu življenju. Prav tako pa v navdušenju za družbeno dejavnost ne bi smela pozabiti Jezusovih besed: ”Moje kraljestvo ni od tega sveta” (Jn 18,36). Evangelij je mnogo več kot zgolj socialni in družbeni program.

    Povzeto po: Osnove krščanske duhovnosti, Tomáš Špidlík (Slomškova založba, 1998).

    Addendum:

    Delavnice molitve in življenja: KDO JE ZAME JEZUS? KAJ VSE MI POMENI?

    Jezus je zame: – UČLOVEČENI, ki je s svojo smrtjo na križu odrešil svet in s tem vsem ljudem ponudil možnost, da se zveličajo; – Vzornik; – Rešitelj; – Prijatelj; – Opora; – Moč; – Vzvišeni; – Pomočnik; – Luč, ki razsvetljuje moje življenje; – Trdnost; – Učitelj;

    Moj Zvesti, moj Prijatelj, moj Nežni, moj Mogočni, moj Gospod in moj Bog! Pomeni mi smisel življenja, je moje upanje in moja tiha sreča!

    On je (moja) pot popolnosti.
    Odrešenik, Učitelj, Ljubezen, Mir, Pot, Resnica, Življenje. – Krotkost in ponižnost ter veselje. Z Jezusom začnem in končam dan, je moj zvesti spremljevalec, prijatelj. Veliko mi pomeni njegova navzočnost v evharistiji in Božji besedi. Po njegovi besedi “kar storite kateremu izmed mojih najmanjših bratov, meni storite” – tudi njegova navzočnost med nami!

    Jezus je moj prijatelj, moj Voditelj, za katerim grem po poti, ki je Njegova in vodi tja, kjer me želi imeti. On je moj smerokaz, moja usmeritev, tolažnik v stiski in ljubeč prijatelj, ki mi obveže rane. Jezus je Bog, ki ga spoštujem, častim, hvalim in se mu zahvaljujem, ker me rešuje iz greha in mi daje veselje in največjo radost. V Jezusu sem ČLOVEK, ob Njem in z Njim sem BOŽJI OTROK, Njegova sestra. Z Njim sem jaz resnična jaz. Z Njim grem naprej, On je tisti, od katerega vse prejemam in mu lahko vse dajem. On je moja ljubezen, moja izpolnitev, moj Bog in moje vse.
    Je moj Rešenik.

    Jezus mi pomeni vse. Je ljubezen ki se mi daje, je smisel mojega življenja, je moje upanje, je moja moč, je moj Rešitelj, je moja pot in luč, ki mi sveti na tej poti. Jezus je moj prijatelj.

    Bog, pribežališče, brat v preizkušnji, nekdo, ki me ne obsoja.
    Jezus je zame: ljubezen, mir, razumevanje, navzočnost, zgled ponižnosti … skratka vse, kar ima in deli z drugimi le najboljši prijatelj. Vse to je le Jezus. Njemu je mar zame, zato spremlja vsak moj korak. Hodi pred menoj, a če se mi korak upočasni in začnem preveč zaostajati, stopi za mano. Spodbuja me, pomaga mi premagati ovire na poti. Jezus je moja pot, je moja resnica in moje življenje.

    Zame je Jezus Odrešenik, je moja varnost in prijatelj, Bog brez začetka in konca, zagotavlja mi neminljivost in zvestobo in je hkrati moj prijatelj. Vodi moje življenje in mi razodeva Očeta ter mi kaže smer v življenju. Podarja mi in je vir sreče … je moja pot, resnica in življenje.

    LJUBEZEN. Ljubezen v svojem najčistejšem in najpopolnejšem pomenu. EDINI SMISEL ŽIVLJENJA. VSE. Jezus je Pot, Resnica in Življenje. LEPOTA. Odpuščanje, sprejetost, toplina, varnost, spoštljivost, sprejemanje, tolažba, veselje, radost, lahkotnost, svoboda, podpora, opogumljanje, milina …

    Jezus je zame vse, kar potrebujem za dušo in telo. Občudujem ga kot najbolj svobodnega človeka. Rada bi ga slišala, ko je govoril Izraelcem in je njegova beseda bila izrečena z oblastjo. Da, Jezus ima vse tisto, kar bi tudi jaz potrebovala, da bi ga lahko oznanjala. Bolj kot sem njegova, bolj mi to uspeva. Tukaj se najdem v praznini, če se za to ne potrudim dovolj. Jezus je bližina, ki sega v notranjost, me prevzema! Hvala, Jezus, za tvojo bližino.

    Odrešenik, tolažnik, vodnik, vzornik, spremljevalec, brat, prijatelj, svetla zvezda, luč neizmerne ljubezni, vzor krotkosti in ponižnosti. Jutranja zarja, veselje dneva, mir noči; BREZ NJEGA MI ŽIVETI NI!

    Pesem Gospodu
    Jezus, ti si vse v vsem – Božji Sin.
    Ti si moj Gospod in moj Bog, živi Bog.
    Ti si v meni, jaz v tebi, ti veš vse.
    Ti si varuh mojega življenja.
    Ti si polnost, ki napolnjuje moje bivanje in delovanje.
    Ti dvigaš k sebi mojega duha in ga napolnjuješ z ljubeznijo in milino.
    Ti si moj rešitelj in odrešenik.
    V moje življenje prinašaš mir, veselje in radost.
    Ti si pot, ki me pelje v večno življenje in k vsakemu človeku.
    Ti si dar Boga Očeta, ki vsakomur odpušča in ljubi.
    Ti si kruh, ki mi daje moč za premagovanje preizkušenj in strahov.
    V tebi je vsa lepota, dobrota, ljubezen, pravičnost in usmiljenje,
    iz česar živim.
    Brez tvoje luči tavam v temini vsakdanjega materialnega življenja.
    Ti vsem ljudem prinašaš Svetega Duha.
    Vsak dan in vsak trenutek me napolnjuješ z njim.
    Ti si Beseda, ki me vodi skozi življenje. Amen

    Udeleženci Odmika v Vipavskem Križu
    Jezus je moj vzornik. On me uči hoditi po njegovi poti in je luč na tej poti. Vodi me k resnici, da postajam vedno bolj lačna njegove resnice, ki je moja rešitev. Kaže mi smer življenja in postaja moja trdnjava. Njegove besede me oblikujejo in razsvetljujejo.
    On je moj učitelj potrpežljivosti in ponižnosti, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti. Obenem mi daje pogum, da spremenim to, kar zmorem.
    On je moja hrana za življenje. Hrani me s svojim ognjem ljubezni in nežnosti.
    Naroča mi, naj ljubim vse svoje bližnje in sem z njimi usmiljena. Uči me živeti v nesebični medsebojni ljubezni in sočutnosti do bližnjega.
    Kadar me težijo grehi in slabosti, se mu prepustim, da me s sveto spovedjo razbremeni in duhovno ozdravi. Odpušča moje napake in me osvobaja okovov oholosti. Nudi mi notranji mir, ki me odpira delovanju milosti.
    V težkih trenutkih je moje zavetje in moja tolažba. V trpljenju me njegova navzočnost dviga in tolaži.
    Če bom z Jezusom povezana, bom živela in preživela vse oblike smrti in nasilja, ki prežijo name na moji zemeljski poti.
    Davorina

    Jezus je moja varnost, polnost, počitek, zavetje, trdna opora, moj prijatelj in Odrešenik.
    br. Marjan

    Kako težko je to ubesediti, vendar bom poskusila.
    V stiskah in težkih dogodkih mi pomeni trdno oporo in moč v moji notranjosti.
    V pogledih na lepoto Stvarstva z Njim zapojem pesem Hvala ti, o moj Gospod.
    Ko zvečer zaprem oči, mi pomeni občutje globoke povezanosti, ko jih zjutraj odprem, se mu zahvalim za nov dan.
    V trenutkih povezanosti, v močnem času, globoko občutenje ljubezni, ki se daje tudi vsem mojim dragim; z Njim jih blagoslavljam.
    Tudi ko solze zalivajo oči, mi On daje globok notranji mir in besede tolažbe, daje mi pogum, da grem z Njim tja, kamor sicer ne bi šla, pa tudi pogum, da rečem, kar moram izreči, in globoko v sebi čutim, da On to od mene pričakuje, mi pomaga pri samokritiki o mojih besedah in dejanjih.
    Pomeni mi pomoč, da umolknem, ko je potrebno umolkniti, in spregovorim, ko je to potrebno, ko se ne zavzemam zase, za svoj ugled in uspeh.
    Daje mi pogum, da pokrižam svojega vnuka in mu izrečem: »Pojdi z Jezusom. Z njim je varno!«
    Pomeni mi nedoumljivo skrivnost Njegovega neizmernega daru podaritve samega sebe za nas, zame; neizmerno skrivnost, da se mi daje po sveti evharistiji, da je tam, v tistem malem koščku kruha … in dovoli, da ga sprejmem v svoje srce in grem z Njim naprej na pot darovanja in ljubezni.
    Magda

    Jezus mi pomeni najdragocenejšo osebo, na katero se ob vsaki priložnosti lahko obrnem. On mi nudi oporo, varno zavetje; le Njemu lahko vse zaupam brez zadržkov, brez bojazni, da bi me izdal, ali da me ne bi razumel ali grajal, čeprav moram na njegov odgovor tudi potrpežljivo čakati. Zaupam mu vse svoje veselje in tudi svojo žalost, razočaranja, stranpoti. Govorim mu, kako se počutim, kaj me skrbi, kaj načrtujem; kako bi bila rada prosojna, da bi tisti, s katerimi živim, skozi mene videli in občutili Njega, ki vsakega neizmerno ljubi, ga rešuje njegovih stisk, depresij, misli, neprimernih dejanj. Kako neizmerno je usmiljen, ljubeč, izpraznjen samega sebe, in tudi tega usmiljenja, ljubezni, ponižnosti se hočem naučiti posnemati. Podarja mi svoj Božji mir, ki ga v svetu kljub oceanom ponujenih stvari ne morem najti. Rada bi mu vsak trenutek življenja vračala prijateljstvo, zvestobo, razumevanje, ljubezen … Jezus mi pomeni življenje!

    Marija

    https://dmz.si/2022/10/kaj-mi-pomeni-jezus-kristus/

    Odgovori
    • janez says:

      5. februarja, 2025 at 12:40

      Ognjišče: Marko Čuk: kardinal Tomáš Špidlík

      (ob obletnici) “Vse življenje sem iskal Jezusovo obličje in zdaj sem srečen in miren, ker grem, da ga gledam.”
      To so zadnje besede kardinala Tomáša Špidlíka, ki je umrl 16. aprila 2010 v Centru Aletti v Rimu, kjer je živel od leta 1991. Z njimi je papež Benedikt XVI. začel svojo homilijo med mašo za rajnega v baziliki sv. Petra v Rimu 20. aprila 2010. Iz Rima so ga prepeljali na Velehrad na Moravskem, kjer od 30. aprila 2010 čaka vstajenja. “Ta čudovita, tako preprosta, skoraj otroška misel, ki je dejansko globoka, je neposredno povezana z Jezusovo molitvijo: ‘Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta’ (Jn 17,24). Lepo in tolažljivo je razmišljati o tej skladnosti med željo človeka, ki bi rad videl Gospodovo obličje, in željo Jezusa samega. Sicer pa je Kristusova želja veliko več kot težnja, je hotenje.”

      Papež Benedikt XVI. je v svoji homiliji na kratko opisal življenjsko pot kardinala Špidlíka, na kateri so bile številne in zelo visoke ovire, ki pa jih je vedno premagoval, ker je bil trdno prepričan, da njegovo življenje vodi božja previdnost. “Tudi v največjih preizkušnjah ni izgubil zaupanja, nasprotno, ohranil je smisel za humor, kar je gotovo znamenje modrosti pa tudi notranje svobode. Glede tega je obstajala očitna podobnost med našim pokojnim kardinalom in častitljivim Janezom Pavlom II.: oba sta bila nagnjena k duhovitosti, ko sta se morala prebijati skozi težave in v marsičem podobne razmere v njuni mladosti. Božja previdnost ju je vodila, da sta se srečala in sodelovala za blagor Cerkve, posebej v tem, da bi ta ‘zadihala z obema polovicama pljuč’, kakor je rad govoril slovanski papež.”

      V naši knjigarni najdete dva prevoda njegovih del: knjiga pravljic Profesor Ulipispirus in druge zgodbe, ki odkriva življenjske resnice in Osnove krščanske duhovnosti, sinteza vzhodne in zahodne krščanske duhovnosti.

      Za več o kardinalu Špidliku so tu navedene njegove misli:
      • Mnogi, ki ne povzdigujejo k Bogu svojega glasu, mogoče toliko bolj molijo s svojim življenjem. To so tisti, ki želijo dobro vsem in opravljajo dobra dela.
      • Potrpežljivost je oblika krščanskega poguma in srčnosti. Lažje se je boriti proti zlu in premagovati zlo, kakor prenašati hudo.
      • Molitev je pogovor. Preko pogovora se na zemlji rodijo posebni odnosi. Ali ne bi mogli imeti živih odnosov tudi s svetniki v nebesih?.
      • Če imamo modrost, pravičnost, resnico, imamo Kristusa. Če duša uresničuje vrline, je kakor Božja mati, ker prinaša Kristusa svetu.

      pripravil Marko Čuk Ognjišče

      Odgovori