Članki za dušo

14.947 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   12. marca, 2025 at 13:08

   Odlomki: Papež Frančišek o Božjem kraljestvu (pridiga)

   Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta
   Jezus je najprej odgovoril, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« (v. 36). Potem pa je potrdil: »Ti praviš: Kralj sem« (v. 37). Iz vsega Jezusovega življenja je razvidno, da On nima političnih ambicij. Spomnimo se, da je bila po pomnožitvi kruha množica navdušena nad čudežem in ga je hotela razglasiti za kralja, da bi vrgla rimsko oblast in vzpostavila izraelsko kraljestvo. Toda za Jezusa je kraljestvo nekaj drugega, ki se prav gotovo ne udejanji z uporom, nasiljem in močjo orožja. Zato se je sam umaknil na goro, da bi molil (prim. Jn 6,5-15). Sedaj, ko odgovarja Pilatu, mu da vedeti, da se njegovi učenci niso bojevali in ga branili. Pravi: »Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.«

   Božje kraljestvo je utemeljeno na ljubezni
   Jezus hoče dati razumeti, da je nad politično oblastjo še ena druga veliko večja in se je ne doseže s človeškimi sredstvi. On je prišel na zemljo, da bi izvajal to oblast, ki je ljubezen in bi pričeval za resnico (prim. v. 37). Gre za božansko resnico, ki je dejansko osrednje sporočilo evangelija: »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8) in hoče vzpostaviti na svetu svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru. Jezus je kralj tega kraljestva, ki se razteza vse do konca časov. Zgodovina nas uči, da so kraljestva, utemeljena na moči orožja in goljufije, krhka in prej ali slej razpadejo. Toda Božje kraljestvo pa je utemeljeno na ljubezni ter se zakorenini v srce. Božje kraljestvo se zakorenini v srce in tistemu, ki ga sprejme, podeli mir, svobodo in polnost življenja. Vsi mi hočemo mir, vsi mi hočemo svobodo, vsi mi hočemo polnost. Kako se to stori? Pusti, da se Božja ljubezen, Božje kraljestvo, Jezusova ljubezen ukorenini v tvojem srcu in imel boš mir, imel boš svobodo in imel boš polnost. Toda ne smemo pozabiti, da Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta. On bo lahko dal novi smisel našemu življenju, ki je včasih postavljeno na težko preizkušnjo tudi zaradi naših napak ter naših grehov, vendar samo pod pogojem, da ne sledimo logikam tega sveta in njegovim »kraljem«.

   Kaj je nebeško kraljestvo?
   Jezus se ne trudi, da bi to razložil. Oznanja ga od začetka svojega evangelija. ‘Nebeško kraljestvo je blizu.’ Tudi danes je blizu. Vendar ga nikoli naravnost ne pokaže, temveč posredno preko delovanja gospodarja, kralja, desetih devic… Preko prilik in primer nam pusti, da ga zaslutimo. Pokaže pa na učinke, da je nebeško kraljestvo sposobno spremeniti svet; kot kvas, ki je skrit v testu, kot majhno in ponižno gorčično seme, ki pa postane veliko kot drevo. Po dveh prilikah, o katerih želimo razmišljati, lahko razumemo, da je Božje kraljestvo navzoče v Jezusu osebno. On je skriti zaklad in dragoceni biser. Razumljivo je kmetovo in trgovčevo veselje: našla sta! To je veselje vsakega od nas, ko odkrijemo Jezusovo bližino in navzočnost v našem življenju. To je navzočnost, ki spreminja bivanje in nas odpira za potrebe bratov. To je navzočnost, ki nas vabi sprejeti vsako drugo navzočnost, tudi tisto od tujca in begunca. Je sprejemajoča navzočnost, vesela navzočnost, rodovitna navzočnost. Tako je kraljestvo v nas.

   Kako najti Božje kraljestvo?
   Vi bi me lahko vprašali; lahko bi me kdo vprašal: ‘Toda oče, kako najti Božje kraljestvo?’ Vsak od nas ima posebno pot. Vsakdo ima v življenju svojo pot. Za nekoga je srečanje z Jezusom dolgo pričakovano, želeno in iskano, kakor je predstavljeno v priliki o trgovcu, ki kroži po svetu, da bi našel nekaj vrednega. Drugim se zgodi nenadoma, skoraj po naključju, kakor v priliki o kmetu. To nas spominja, da se Bog vsekakor pusti srečati, saj je on tisti, ki se prvi želi srečati z nami in je prvi, ki išče, da bi nas srečal. Prišel je namreč, da bi bil ‘Bog z nami’. In Jezus je med nami, danes je tu. On je namreč rekel: ‘Kadar ste zbrani v mojem imenu, sem jaz med vami.’ Gospod je tukaj, je z nami, je med nami. On je, ki nas išče in se pusti najti tudi tistemu, ki ga ne išče. On je, ki nas išče in se pusti najti. Včasih se pusti najti na nenavadnih krajih in v nepričakovanih trenutkih. Ko pa najdemo Jezusa, smo očarani, prevzeti in z veseljem opustimo naš običajen, včasih pust in brezvoljen način življenja, da objamemo evangelij in se pustimo voditi novi logiki ljubezni ter ponižnemu in nesebičnemu služenju ljudem.

   Papež Frančišek

   Odgovori
2. janez says:

   11. marca, 2025 at 13:12

   Michele Quoist (francoski duhovnik) – izvlečki raznih misli

   »Kdor hoče živeti kot človek, mora vedeti, čemu živi, kakšen je smisel te zgodovine, v katero je vključen. Spoznati mora pomembnost slehernega trenutka, slehernega dogodka, vsakega srečanja,« je zapisal Quoist. O tem, kako pomemben je vsak trenutek, vsak dogodek, vsak človek in vsaka stvar, govori v svojem nenavadnem molitveniku, ki mu je dal preprost naslov »Molitve«. Za kakšne molitve gre, pove njegov podnaslov: »Ko vse življenje postane molitev«. Quoist je umrl leta 1997. Po nauku svetega pisma je za človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi, bistvenega pomena, da je navezan na Boga. Quoistove Molitve nas hočejo poučiti in prepričati, da “človek brez tega bistvenega razmerja ne more obnoviti prave ljubezni med ljudmi”. Pa tudi o nasprotnem: da bi bila “laž jokati pred Tvojo hladno podobo, če bi šel za Teboj v ljudeh na poti, v katerih živiš”.

   Nekaj Michele Quoistovih misli in molitev:
   • Gospod, ne prosim te za čas, da bi storil to in ono. Prosim te za milost, da bi v času, ki mi ga podarjaš, naredil tisto, kar hočeš, da storim.
   • Eden izmed krajev, kamor te vabi Bog, kjer Bog govori s teboj, je precej bližje, kot si misliš. Je v tebi, sredi tebe. Ustavi se. Zapri oči. Utihni. Prisluhni.
   • Naučiti se ljubiti pomeni, da se naučiš bolj dajati kot jemati; se pravi, da se bogatiš zato, da lahko bogatiš in da končno vse bolj sprejemaš Njega, ki je ljubezen.
   • Jezus, pomagaj mi, da v sili ne obupam, da ne bežim pred svojo dolžnostjo. In če mi moč oslabi in bom padel, mi pomagaj, da znova vstanem.
   • Božja vsemogočnost se izraža samo v popolni ljubezni. Na križu ni več nobene ‘moči’ v človeškem merilu. Ničesar, če to ni Ljubezen.
   • Če želiš biti človek in graditi pravičen svet, moraš hkrati braniti pravice in opravljati dolžnosti … Če so tvoji bratje brez osnovnih pravic, je tvoja prva dolžnost, da se boriš za to, da jih dobijo.
   • Nihče ne more “imeti” Boga. Lahko se le odpremo njegovi ljubezni. Da nas ljubi. Nihče ne more Boga razdajati drugim. Samo Bog se lahko daje tistim, ki jih ljubi, torej vsem.
   • Človek hiti, življenje hiti in pogosto človek ne sreča svojega življenja.
   • Mlade ljudi hočemo naučiti, kako naj pravilno živijo, še preden jih naučimo, čemu je to potrebno. Mladi so bolj dosledni: najprej hočejo vedeti, čemu živijo in šele potem, kako naj živijo.
   • Časa ne smemo izgubljati, časa ne smemo tratiti, časa ne smemo zapravljati, kajti čas je dar, ki nam ga Ti deliš. Prosim te za milost, da bi v času, ki mi ga daješ, delal tisto, kar ti želiš, da delam.
   • Gospod, pomagaj mi, da te spoznam in ti pomagam v vseh svojih bratih in sestrah na popotovanju; zakaj laž bi bila jokati pred tvojo hladno podobo, če ne bi šel za teboj v ljudeh na poti, v katerih živiš.
   • Gospod, vsakomur si dal tisti čas, da naredi, kar ti hočeš, naj napravi. Toda časa ne smemo izgubljati, zapravljati in tratiti, kajti čas je darilo,ki nam ga ti daješ, toda minljivo darilo, darilo, ki ga ni mogoče ohraniti.
   • Daj, da nikoli ne zaprem svojega srca, da bom, ko bom sprejemal trpljenje sveta, trpel in zadoščeval kot Marija, tvoja Mati.
   • Kdor pravi, da za življenje ne potrebuje drugih, se tega ne zaveda, ali pa je lažnivec, kajti živi le po zaslugi vseh ljudi vsega sveta in to od začetka časov. Če pa se sam odloči, da ne bo živel za druge, je zajedalec.
   • Komur Božja ljubezen ne poglobi ljubezni do človeka, živi v varljivem upanju. Pravo srečanje z Bogom se odraža v človeku. Gre za ljubezenski pogled na stvarjenje, ki je v osnovi učlovečenja: »Tako je ljubil svet, da je poslal svojega Sina«
   • Gospod, prosim te, pomagaj mi, / da se enkrat za vselej otresem / svojega pretvarjanja in postavljaštva. // Oprosti mi, da sem preveč gledal na to, / kakšen vtis vzbujam, kakšnega se pokažem, / in na to, kaj o meni mislijo in govorijo. // Oprosti mi, ker sem hotel biti podoben drugim, / pri tem pa sem pozabljal biti jaz; / ker sem drugim zavidal njihove darove, / pozabljal pa sem razvijati svoje lastne. // Oprosti mi za čas, ki je odtekel, / ko sem igral svojo namišljeno vlogo, / in za čas, ki sem ga zapravil, / ko bi moral graditi svojo osebnost. / Pomagaj mi, da bi se na stežaj odprl bratom. / Tedaj, Gospod, boš mogel po njih / priti k meni kot svojemu prijatelju. / In iz mene boš naredil tisto “osebo”, / ki si jo zamišljaš v svoji ljubezni, / o dobri Oče, ker bom tvoj sin / ter brat vsem mojim bratom in sestram. (Molitev za pristnost)

   Michelle Quoist je francoski duhovnik

   Odgovori
3. janez says:

   10. marca, 2025 at 16:44

   Papež med homilijo: Jezusov mir je kot mir v globini morja

   Jezusov mir je kot mir v globini morja
   »Kako lahko gredo skupaj stiske in preganjanja, ki jih je doživel sv. Pavel, kakor pripoveduje današnji odlomek iz Apostolskih del in mir, ki ga Jezus pušča svojim učencem s poslovilnimi besedami med zadnjo večerjo: ‘Mir vam zapustim, svoj mir vam dam’, kakor jih prinaša današnji odlomek iz Janezovega evangelija?

   ‘Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali…’
   Življenje sredi preganjanj in stisk se zdi, da je življenje brez miru, a je živeto po zadnjem blagru: ‘Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili’. Jezusov mir gre skupaj s tem življenjem sredi preganjanja in stisk. To je mir, ki je zelo spodaj, zelo spodaj, zelo globoko ob vseh teh stvareh. Mir, ki ga ne more nihče vzeti. Mir, ki je dar. Kakor morje, ki je v globini mirno, čeprav so na površini valovi. Živeti mir z Jezusom, je imeti to izkušnjo v sebi, ki ostane tudi sredi preizkušenj, vseh težav, vseh stisk.

   Kristjan nosi na svojih ramenih življenje, ne da bi izgubil mir
   Samo tako se lahko razume, kako so živeli svojo zadnjo uro številni svetniki, ki niso izgubili miru, ampak so navzočim rekli, da gredo v mučeništvo kot povabljeni na svatbo. To je dar Jezusovega miru, tistega, ki ga ne moremo imeti preko človeških sredstev tako, da bi šli k zdravniku ali vzeli pomirjevalo. Nekaj drugačnega je, ker pride od Svetega Duha v nas in prinaša s seboj trdnost. Kakor jo ima človek, navajen trdo delati, ki je nepričakovano, ker ga je doletela bolezen, moral opustiti vse svoje projekte, a je kljub temu uspel ostati v miru. To je pravi kristjan.

   Prenašati
   Mir nas uči, ta Jezusov mir nas uči, da gremo v življenju naprej. Uči nas vse to prenašati. Prenašati. To je beseda, ki je mi ne razumemo dobro kaj pomeni, a je zelo krščanska beseda. Pomeni nositi na ramenih. Prenašati, pomeni nositi na ramenih življenje, težave, delo, vse, a da pri tem ne izgubimo miru. Še več, nositi na ramenih ter imeti pogum iti naprej. To se razume samo, ko je v nas Sveti Duh, ki nam daje Jezusov mir. Če pa živimo tako, da se pustimo zajeti vneti živčnosti in izgubimo mir, pa pomeni, da nekaj ni v redu.

   Mir kot božanski dar prinese nasmeh v srce
   Ko imamo v srcu od Jezusa obljubljeni dar in ne tistega, ki prihaja od sveta ali zaradi denarja na banki, se lahko soočimo tudi z najbolj krutimi težavami ter gremo naprej. To storimo s še eno sposobnostjo, ki ‘nasmeji srce’. Oseba, ki živi ta mir, nikoli ne izgubi smisla za humor. Zna se nasmehniti samemu sebi, drugim, svoji senci…, se zna nasmehniti vsemu. Ta smisel za humor je tako zelo blizu Božji milosti. Z Jezusovim mirom v vsakdanjem življenju, z Jezusovim mirom v stiskah in z vsaj malo tega smisla za humor, lahko zelo dobro ‘dihamo’. Naj nam Gospod da ta mir, ki prihaja od Svetega Duha, ta mir, ki je od njega in ki nam pomaga prenašati, nositi številne težave v življenju.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 21.5.2019)

   Odgovori
4. janez says:

   9. marca, 2025 at 12:12

   Kateheza papeža Frančiška: Zgodi se Tvoja volja Gospod – pogumna molitev, polna gorečega zaupanja

   Božja volja
   »Pred skrbjo za svet s strani človeka, imamo neutrudno skrb Boga do človeka in sveta. Ves evangelij odseva ta preobrat perspektive. Grešnik Zahej spleza na drevo, ker hoče videti Jezusa, a ne ve, da je že mnogo prej Bog začel iskati njega. Ko prispe Jezus, mu pravi: ‘Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši’ (Lk 19,5). In na koncu pove: ‘Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno’ (Lk 19,10). To je Božja volja, za katero prosimo, naj se zgodi, in je utelešena v Jezusu – iskati in reševati, kar je izgubljeno. In mi v molitvi prosimo, da bi se Božje iskanje dobro končalo, da bi se njegov univerzalni načrt zveličanja izpolnil. Najprej v vsakem med nami in zatem v svetu. Ste kdaj pomislili, kaj pomeni, da vas Bog išče. Res je, Bog išče mene, išče tebe; vsakega osebno. Velik je Bog! Koliko ljubezni je v tem!

   Zveličanje človeka
   Bog ni dvoumen. Ne skriva se za ugankami. Prihodnosti sveta ni načrtoval na nerazvozljiv način. Bog je zelo jasen. Če tega ne razumemo, tvegamo, da ne bomo dojeli smisla tretje prošnje Očenaša. Sveto pismo je namreč polno izrazov, ki nam pripovedujejo o pozitivni Božji volji v odnosu do sveta. V Katekizmu katoliške Cerkve imamo zbirko navedb, ki pričujejo o tej zvesti in potrpežljivi božanski volji (glej KKC 2821-2827). Sv. Pavel v Prvem pismu Timoteju piše: ‘Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice’ (1 Tim 2,4). Brez sence dvoma je to Božja volja: zveličanje človeka, ljudi, vsakega med nami. Bog s svojo ljubeznijo trka na vrata našega srca, da bi nas pritegnil k sebi in nas za roko povedel k zveličanju. Koliko ljubezni je v tem!

   Pogumna in bojevita molitev
   Ko torej molimo ‘zgodi se tvoja volja’, nismo pozvani, naj hlapčevsko sklonimo glavo, saj nismo sužnji. Bog nas želi svobodne; njegova ljubezen nas osvobaja. Očenaš je namreč molitev otrok in ne sužnjev, otrok, ki poznajo srce svojega Očeta in so prepričani, da je njegov načrt načrt ljubezni. Gorje nam, če bi izgovarjali te besede in skomignili z rameni kot znamenje vdaje pred usodo, ki se nam upira in ki je ne uspemo spremeniti. Nasprotno, gre za molitev, ki je polna gorečega zaupanja v Boga, ki za nas hoče dobro, življenje, zveličanje. Je pogumna molitev in tudi bojevita, kajti v svetu je veliko, preveč stvarnosti, ki niso v skladu z Božjim načrtom. Če parafraziramo preroka Izaijo, lahko rečemo: Oče, tukaj je vojna, goljufija, izkoriščanje. A vemo, da nam Ti želiš dobro, zato te prosimo: naj se zgodi tvoja volja! Gospod, spremeni načrte sveta, sablje preoblikuj v pluge, sulice v kose, da se nihče več ne bo uril v veščini vojne. Bog želi mir.

   Bog lahko in hoče spremeniti stvarnost
   Očenaš je molitev, ki v skladu z Očetovo voljo v nas prižge Jezusovo ljubezen, plamen, ki vodi v spreminjanje sveta z ljubeznijo. Kristjan ne veruje v neizogibno usodo. V kristjanovi veri ni ničesar negotovega; je pa zveličanje, ki čaka, da se razodene v življenju vsakega moškega in ženske ter se dopolni v večnosti. Če molimo, je to zato, ker verjamemo, da Bog lahko in hoče spremeniti stvarnost z zmago dobrega nad zlom. In zato ima smisel poslušati Boga in se mu izročiti, tudi v največji uri preizkušnje.

   Bog nikoli ne zapušča
   Tako je bilo za Jezusa v vrtu Getsemani, ko je živel tesnobo in molil: ‘Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi’ (Lk 22,42). Na Jezusa pritiska zlo sveta, a se v zaupanju izroči oceanu ljubezni Božje volje. Tudi mučenci v svoji preizkušnji niso iskali smrti, ampak vstajenje. Bog nas iz ljubezni lahko popelje po težkih poteh, da doživljamo rane in boleče trne, a zapustil nas ne bo nikoli. Vedno bo z nami, ob nas, v nas. Za vernika je to prej gotovost kot upanje: Bog je z mano. Je ista gotovost, ki jo najdemo v priliki iz Lukovega evangelija, ki vabi k neprestani molitve. Jezus pravi: ‘Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice’ (Lk 18,7-8).

   Takšen je Gospod, tako nas ljubi, tako nas ima rad.Vse povabim, da skupaj, vsak v svojem jeziku, zmolimo Očenaš…«
   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 20.3.2019)

   Odgovori
5. janez says:

   7. marca, 2025 at 6:59

   Papež Frančišek: Bog nam odpušča pod pogojem, da tudi mi odpustimo drugim ljudem

   Bog je velik. Žal sem jaz grešil
   »Odlomek iz Knjige preroka Daniela (glej Dan 3,25.34-43) nam pripoveduje o Azariju, ki je bil vržen v ogenj, ker ni hotel zatajiti Gospoda. A Azarija se ne pritožuje pred Bogom zaradi prejete kazni, ne graja ga in se ne sklicuje na njegovo zvestobo. Nadaljuje z izpovedovanjem Božje veličine in gre do izvora zla ter pravi: ‘Ti si nas vedno rešil, a žal smo grešili.’ Azarija obtoži sebe in svoje ljudstvo. Obtožba nas samih je prvi korak k odpuščanju: Obtožiti sami sebe je del krščanske modrosti. Ne obtožiti drugih. Sami sebe. Jaz sem grešil. In ko pristopimo k zakramentu pokore, imejmo v mislih tole: ‘Veliki Bog nam je dal mnogo stvari. A žal sem jaz grešil, jaz sem užalil Gospoda in prosim odrešenja.’

   Gospodu je všeč skrušeno srce
   Neka gospa je pri spovedi na dolgo govorila o grehih tašče, da bi na ta način opravičila samo sebe, dokler ji duhovnik ni rekel, da je dovolj in naj sedaj prizna še svoje grehe. To je Gospodu všeč, kajti Gospod sprejme skrušeno srce, kajti – kakor pri Azariju – ‘ni razočaranja za tiste, ki zaupajo vate’. Skrušeno srce, ki Gospodu pove resnico: ‘To sem storil, Gospod. Grešil sem zoper tebe.’ Gospod mu zapre usta, kakor oče svojemu izgubljenemu sinu, ne pusti mu govoriti. Njegova ljubezen ga prekrije. Vse odpusti.

   Bog odpušča pod pogojem, da odpustimo
   Naj nas ne bo sram povedati svojih grehov, kajti Gospod nas opravičuje, ne samo enkrat, ampak vselej. A obstaja pogoj. Božje odpuščanje pride v nas z vso močjo pod pogojem, da mi odpustimo drugim. In to ni lahko. Zamera si namreč naredi gnezdo v našem srcu in tako vedno ostaja grenkoba. Velikokrat nosimo s sabo seznam stvari, ki so nam bile storjene: ‘Ta mi je naredil to, storil mi je tisto, storil mi je tole …’

   Ne pustimo se vkleniti hudemu duhu sovraštva
   Ne pustimo se vkleniti hudemu duhu sovraštva, kajti sovraštvo zasužnjuje. To sta dve stvari, ki nam bosta pomagali razumeti pot odpuščanja: ‘Ti si velik Gospod, a žal sem grešil’ in ‘Ja, odpuščam ti, sedemdesetkrat sedemkrat, pod pogojem, da ti odpustiš drugim’.

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 6.3.2018)

   Odgovori
6. janez says:

   5. marca, 2025 at 12:33

   Postna vzpodbuda: Molitev je razsvetljevanje duše

   Najvišja dobrina je molitev in pogovor z Bogom, ker nas združuje in zedinjuje z Bogom. Kakor se telesne oči z gledanjem svetlobe polnijo z lučjo, tako tudi dušo, ki zre Boga, ožarja njegova neizrekljiva svetloba. Molitev pa ne sme biti iz navade, temveč mora prihajati iz srca, ne samo ob določenem času, temveč noč in dan. Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu.

   Molitev prinaša duši luč, daje nam pravo spoznanje o Bogu, posreduje med Bogom in človekom. Duh se na krilih molitve vzpenja v nebo in se v neizrekljivem objemu oklepa Boga. Kakor dete v solzah kliče mater in hoče piti, tako hrepeni duša po božjem mleku. V prošnjah izraža svoje želje in prejema darove, ki presegajo vse vidne stvari.
   Molitev je kot častitljiva poslanka pred Bogom, človeku osrečuje srce in teši njegova hrepenenja. Molitev, ki o njej govorim, ni v besedah. Čisto hrepenenje po Bogu je neizrekljiva pobožnost, ki ni delo človeka, temveč jo poraja božja milost. O njej pravi apostol: Ne znamo prositi, kakor je treba, temveč sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi vzdihi.

   Če komu Bog nakloni tako molitveno stanje, je to bogastvo, ki ga je treba znati ceniti; je nebeška jed, ki nasičuje duha. Kdor jo okusi, se vname v neugasljivem hrepenenju po Bogu, ki mu razvnema dušo kot najbolj žareči ogenj.
   Zato pa najprej okrasi svojo hišo s prijazno skromnostjo in prisrčno ponižnostjo, ožarja naj jo luč pravičnosti. Z dobrimi deli olepšaj svoj dom kot z zlatimi okraski in namesto s slikami in mozaiki jo opremi z vero in velikodušnostjo. Nad vse to pa postavi kot krov svojega doma molitev. Tako boš pripravil svoje domovanje za Gospoda in ga boš sprejel kakor v bleščečem kraljevskem dvoru. S svojo milostjo je namreč že stopil v svetišče tvoje duše in čaka, da ga boš molil in častil.

   Odlomek iz govorov sv. Janeza Zlatoustega, škofa (6. o molitvi)

   Pastoralno povezane župnije Dravograd

   Odgovori
7. janez says:

   4. marca, 2025 at 7:35

   »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.« Lk 12,49-53

   Papež Frančišek: Češčenje Boga in razpoložljivost za služenje bližnjemu

   »Dragi bratje in sestre, dober dan!
   V današnjem evangeljskem odlomku (prim. Lk 12,49-53) Jezus opozori učence, da je prišel čas odločitve. Njegov prihod na svet pravzaprav sovpada z obdobjem odločnih odločitev, saj ne moremo odlašati z odločitvijo za evangelij. Da bi bolje razložil ta svoj opomin, si pomaga s podobo ognja, ki ga je On sam prinesel na zemljo: ‘Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!’ (v. 49). Te besede imajo namen učencem opustiti vsako držo lenobe, apatičnosti, ravnodušnosti in zaprtosti, da bi sprejeli ogenj Božje ljubezni, tiste ljubezni, kot spominja sv. Pavel, ki je bila ‘izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan’ Rim 5,5). Sveti Duh je namreč tisti, ki nas pripravlja, da ljubimo Boga, da ljubimo bližnjega. Sveti Duh je, ki ga vsi imamo v sebi.

   Ogenj Očetove ljubezni
   Jezus razkrije svojim prijateljem in tudi nam, svojo najbolj gorečo željo, torej prinesti na zemljo ogenj Očetove ljubezni, ki prižge življenje in po katerem je človek zveličan. Jezus nas kliče, naj razširjamo po svetu ta ogenj, po katerem bomo prepoznani kot njegovi resnični učenci. Ogenj ljubezni, ki ga je na svetu prižgal Kristus po Svetem Duhu, je ogenj brez omejitev, je ogenj za vse. To je bilo vidno vse od prvih časov krščanstva, saj se je pričevanje evangelija širilo kot dobrodejen ogenj in tako preraščalo vsakršen spor med posamezniki, družbenimi sloji, ljudstvi in narodi. Pričevanje evangelija zažge, požge, vsako težnjo po uveljavljanju in ohranja dejavno ljubezen odprto za vse, s preferenco do najbolj revnih in izključenih.

   Češčenje Boga in razpoložljivost za služenje bližnjemu
   Pridružitev k ognju ljubezni, ki ga je Jezus prinesel na svet, zajame vse naše bivanje ter zahteva češčenje Boga in razpoložljivost za služenje bližnjemu. Češčenje Boga in razpoložljivost za služenje bližnjemu. Prva, častiti Boga, pomeni učiti se molitve češčenja, na katero običajno pozabljamo. Poglejte, zakaj vse vabim, da odkrijete lepoto adoracije (češčenja) in jo pogosto opravljate. In druga je razpoložljivost za služenje bližnjemu. Pri tem z občudovanjem mislim na številne skupnosti in skupine mladih, ki se tudi med počitnicami posvečajo temu služenju v korist bolnim, revnim in osebam s posebnimi potrebami. Za življenje v duhu evangelija je potrebno pred vedno novimi potrebami, ki se pojavljajo na svetu, da Kristusovi učenci znajo odgovoriti nanje z novimi pobudami dejavne ljubezni. Tako se z obojim, češčenjem Boga in s služenjem bližnjemu, evangelij resnično razodeva kot ogenj, ki rešuje, ki spreminja svet, začenši s spremembo v srcu vsakega.

   Jezus je prišel z ognjem ločiti… Ločiti kaj?
   S takšno vizijo lahko tudi razumemo drugo Jezusovo trditev, ki jo prinaša današnji evangelij in nas lahko na prvi pogled zmede: ‘Mislite, da sem prišel, da bi prinesel mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost’ (Lk 12,51). On je prišel ‘z ognjem ločiti’… Ločiti kaj? Ločiti dobro od zla, pravično od krivičnega. V tem smislu je prišel ‘razdeliti’, postaviti v krizo – seveda na odrešilen način – življenje svojih učencev tako, da je razblinil plehke utvare tistih, ki mislijo, da lahko združujejo krščansko življenje s posvetnostjo, krščansko življenje s kompromisi vseh vrst, verskih praks in drž do bližnjega. Združevati torej, kot nekateri mislijo, pravo vernost s prakticiranjem vraževernosti. Koliko, koliko tako imenovanih kristjanov gre do vedeževalca ali vedeževalke, da jim razbirajo iz roke. To je vraževernost, to ni od Boga.

   Evangeljska doslednost
   Gre za to, da ne živimo na dvoličen način, ampak smo pripravljeni plačati ceno za dosledne odločitve. To držo bi moral vsakdo od nas iskati v svojem življenju, torej doslednost. In plačati ceno za to, da je skladen z evangelijem, evangeljsko dosleden. Kajti lepo se je imeti za kristjana, a potrebno je predvsem v konkretnih situacijah biti kristjan s pričevanjem evangelija, ki je v bistvu ljubezen do Boga in do bratov ter sester.
    
   Prošnja k Sveti Mariji
   Sveta Marija naj nam pomaga, da si bomo pustili očistiti srce z ognjem, ki ga je prinesel Jezus, da ga bomo preko odločnih in pogumnih odločitev širili s svojim življenjem.«

   (Papež Frančišek pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 18.8.2019)

   Odgovori
8. janez says:

   4. marca, 2025 at 7:31

   Pater jezuit dr. Vili Lovše: Luka pravi: Božjega ognja ni mogoče pogasiti
   49. vrstica 12. poglavja Lukovega evangelija pravi: »Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in kako hrepenim, da bi se že vnel«. V luči te besede lahko dojameva tudi smisel Jezusovih besed o razdeljenostih med nami in o razumevanju znamenj časa. V 5 Mz knjigi 4,24 je Bog imenovan »použivajoč ogenj«. Kaj to ime pomeni?

   Gregor Veliki prvi odgovarja: »Bog je imenovan ogenj zato, ker odstrani rjo grehov. O tem ognju pravi Resnica: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in ničesar si bolj ne želim kot to, da bi se že razplamtel. Zemlja pomeni srce vseh posvetnih, ki v srcu nenehno zbirajo hudobne misli, zato jih hudobni duhovi pomendrajo. Gospod pošlje ogenj na zemljo takrat, ko z ognjem Svetega Duha vžge srce tistega, ki živi po mesu. Zemlja plameni v ognju, kadar srce posvetnega človeka, ki je zakrknjen v svoja perverzna hotenja, zapusti hlepenja sedanjega časa in se vname v Božji ljubezni«. V apokrifnem (ni objavljen v Svetem pismu, ker po mnenju Cerkvenih Očetov ni primeren tako kot drugi štirje Evangeliji !) Tomaževem evangeliju je zapisan drugi odgovor, ki so ga antični cerkveni očetje in ga tudi današnji razlagalci pripisujejo Jezusu: »Kdor mi je blizu, je blizu ognju, in kdor je daleč od mene, je daleč od kraljestva.« Origen je te besede takole razložil: »Človek, ki po krstu ponovno greši, se mora, če hoče biti očiščen, približati Jezusu. Jezusova ljubezen vznemirja srce tega človeka, vse dokler z močjo svojega ognja ne stali vse, kar se upira njemu in bratom. Če pa bo človek zaradi svojega greha ostal zaprt v svojo sramoto ali domišljavost, bo daleč od Jezusa. Zanj bo Božje kraljestvo nedosegljivo. Ne bo našel niti svobode niti življenja.«

   Tretji odgovor sta dojela dva učenca na poti v Emaus, ko sta med srečanjem z Jezusom vzkliknila: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je govoril in razlagal pisma?« Tudi prerok Jeremija vzklikne: »A v mojem srcu je bil kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh; hotel sem ga ugasniti, pa nisem mogel.« Ognja našega Boga ni mogoče pogasiti. Zato njegov ogenj imenujejo »použivajoč«. Bog je ljubosumen. Ne prenese, da bi ga jemali za eno od stvari. Božji ogenj použiva vse naše notranje razdeljenosti in razklanosti, zaradi katerih smo razpršeni, dvojni, dvoumni, lažnivi, hinavski, zaprti in hudobni, nič več sposobni solidarnosti z Bogom in svojimi brati in sestrami. Srce se očisti in poenoti z ognjem. To je resnica našega Boga.

   Kako pa, da Jezus na vse to pravi, da ni prišel, da prinese na zemljo mir, ampak delitev. Če Božji ogenj stopi naše notranje razdeljenosti, potem se nama ni treba več bati zunanjih razdeljenosti, čeprav so boleče in jih nismo sami hoteli. Srce čuti, da če hoče ostati trdno v najbolj bistvenem, te trdnosti ne more zapravljati v nebistvenih ali priložnostnih stvareh. Razklanosti in delitve med nami so zato neizogibne. Ljubezen, Ogenj, ki gori v prsih, namreč ni enako kot dobro razumevanje. Ljubezen je pripravljenost na mučeništvo, na zastonjsko dajanje in pomoč drugim.
   To je veljalo za Jezusa in velja tudi za nas. Razdeljenost, ki se bo zdela proti drugim, samo izrecno pokaže pripravljenost na žrtev iz ljubezni do drugih, ki so že deležni skrivnosti Božje ljubezni ali Božjega ognja. Prepoznavanje znamenj časa pa je odkrivanje, da je naša osebna in skupna zgodovina del veliko večje svete Božje zgodovine. Razločevati znamenja časa pomeni, da v svoji zgodbi odkrijemo Božje delovanje. Če naju je oplazil Božji ogenj, skoraj ne bova mogla narediti drugače, kot da bova v vsakem dogodku življenja odkrivala uvod in odprtost v Božje vodenje.

   Avtor pater jezuit dr. Vili Lovše, Radlje ob Dravi na Koroškem

   Addendum:
   »Bog je imenovan Ogenj zato, ker odstrani vso človeško rjo grehov. O tem ognju pravi Jezus Učenik in Odrešeniuk Resnica: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in ničesar si bolj ne želim kot to, da bi se že razplamtel. Zemlja pomeni srce vseh posvetnih, ki v srcu nenehno zbirajo hudobne misli, zato jih hudobni duhovi pomendrajo. Gospod pošlje ogenj na zemljo takrat, ko z ognjem Svetega Duha vžge srce tistega, ki živi po mesu. Zemlja plameni v ognju, kadar srce posvetnega človeka, ki je zakrknjen v svoja perverzna hotenja, zapusti hlepenja sedanjega časa in se vname v Božji ljubezni«.

   Dva učenca na poti v Emaus, sta med srečanjem z Jezusom vzkliknila: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je govoril in razlagal pisma?« Tudi prerok Jeremija vzklikne: »A v mojem srcu je bil kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh; hotel sem ga ugasniti, pa nisem mogel.« Ognja našega Boga ni mogoče pogasiti. Zato njegov ogenj imenujejo »použivajoč«. Bog je ljubosumen. Ne prenese, da bi ga jemali za eno od stvari. Božji ogenj použiva vse naše notranje razdeljenosti in razklanosti, zaradi katerih smo razpršeni, dvojni, dvoumni, lažnivi, hinavski, zaprti in hudobni, nič več sposobni solidarnosti z Bogom in svojimi brati in sestrami. Srce se očisti in poenoti z ognjem. To je resnica našega Boga. Ljubimo Boga in Ljudi in bodimo podobni Jezusu!

   Odgovori
9. janez says:

   3. marca, 2025 at 8:38

   Papež Frančišek: Upanje proti upanju

   Abraham, oče v veri in upanju
   »Sveti Pavel nas v Pismu Rimljanom spominja na veliki lik Abrahama, da bi nam pokazal pot vere in upanja. Apostol o njem piše: ‘Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov’ (Rim 4,18). ‘Na osnovi upanja proti upanju …’ Ta koncept je velik: tudi ko upanja ni, jaz upam. Naš oče Abraham je takšen. Sveti Pavel se nanaša na vero, s katero je Abraham veroval Božji besedi, ki mu je obljubila otroka. To je zares pomenilo zaupati upajoč ‘proti vsakemu upanju’, saj je bilo malo verjetno tisto, kar mu je Gospod naznanil, ker je bil star – imel je skoraj sto let – in njegova žena je bila nerodovitna. Ni ji uspelo! Toda tako je rekel Bog in on je veroval. Človeškega upanja ni bilo, saj je bil on star, njegova žena pa nerodovitna: a on je veroval.

   Upanje je sposobnost iti onstran človeškega razmišljanja
   Zaupajoč v obljubo se je Abraham podal na pot, sprejel je, da zapusti svojo deželo in postane tujec, upajoč v tega ‘nemogočega’ otroka, ki naj bi mu ga Bog podaril, četudi je bilo Sarino naročje že kakor mrtvo. Abraham veruje, njegova vera se odpre za upanje, ki je na videz nerazumno; to upanje je sposobnost iti onstran človeškega razmišljanja, modrosti in previdnosti sveta, onstran tistega, kar se običajno šteje za zdravo pamet, da bi verjeli v nemogoče. Upanje odpre nova obzorja, naredi nas sposobne sanjati tisto, česar si ni mogoče niti predstavljati. Upanje omogoči vstopiti v temo negotove prihodnosti, da bi hodili v luči. Krepost upanja je lepa; da nam veliko moči, da v življenju hodimo.

   Trenutek krize pobitosti
   Toda ta pot je težka. Pride trenutek, tudi za Abrahama, krize pobitosti. Zaupal je, zapustil je svoj dom, svojo deželo, svoje prijatelje … Vse. Odšel je, prispel je v deželo, ki mu jo je nakazal Bog, čas je mineval. V tistem času oditi na takšno potovanje ni bilo kakor danes, z letalom – v nekaj urah – potrebni so bili meseci, leta! Čas mineva, toda otrok ne pride, Sarino naročje ostane zaprto v njeni nerodovitnosti. In Abraham, ne pravim, da izgubi potrpežljivost, pa vendar Gospodu toži. Od našega očeta Abrahama se naučimo tudi, da je tožiti Gospodu način molitve. Včasih, ko spovedujem, slišim: ‘Tožil sem Gospodu …’ In odgovorim: ‘Ne! Kar toži, On je oče!’ To je način molitve: toži Gospodu, to je dobro. Abraham torej toži Gospodu in pravi: ‘Gospod Bog …, odhajam brez otrok in dedič moje hiše bo Damaščan Eliézer.’ Eliézer je bil tisti, ki je upravljal z vsemi stvarmi. Abraham je dalje rekel: ‘Glej, meni nisi dal zaroda, in moj domači hlapec bo moj dedič.’ A glej, prišla mu je beseda Gospodova: ‘Ne bo ta tvoj dedič, ampak tisti, ki bo izšel iz tebe, bo tvoj dedič.’ Potem ga je povedel ven in mu rekel: ‘Ozri se zdaj proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti.’ Dodal je še: ‘Toliko bo tvojega zaroda.’ In Abraham je ponovno veroval Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost.

   Ta prizor se odvije ponoči. Zunaj je temno, a tudi v Abrahamovem srcu je tema razočaranja, malodušnosti, ovir, da bi še naprej upal v nekaj nemogočega. Očak je že prestar, zdi se, da ni več časa za otroka, in da bo hlapec tisti, ki ga bo nasledil in podedoval vse. Abraham se obrača na Gospoda, toda Bog, četudi je prisoten tam in govori z njim, deluje, kakor da bi se oddaljil, kakor da se ne bi držal svoje besede. Abraham se počuti samega, star je in utrujen, smrt visi nad njim. Kako naj še naprej zaupa?

   Upanje ni gotovost, ki te varuje pred dvomom in zmedenostjo
   Pa vendar je že ta njegova tožba oblika vere, je molitev. Navkljub vsemu Abraham še naprej veruje v Boga in upa, da se nekaj še lahko zgodi. Zakaj bi se sicer obračal na Gospoda, mu tožil, se skliceval na njegove obljube? Vera ni samo tišina, ki vse sprejema brez ugovarjanja, upanje ni gotovost, ki te varuje pred dvomom in zmedenostjo. Upanje je pogosto tema; toda upanje je tam in te vodi naprej. Vera pomeni tudi bojevati se z Bogom, pokazati mu svojo grenkobo, brez pobožnega pretvarjanja. Na Boga se lahko razjeziš in mu rečeš vse. On je oče, On te je razumel: Pojdi v miru! Treba je imeti ta pogum! To je upanje. Upanje pa je tudi, ne bati se videti resničnost tako, kot je, in sprejeti njena protislovja.

   Njegova edina gotovost je zaupati v Gospodovo besedo
   Abraham se torej v veri obrne na Boga, da bi mu pomagal še naprej upati. Nenavadno je, da ni prosil za otroka. Prosil je: ‘Pomagaj mi še naprej upati.’ Njegova molitev je bila, da bi imel upanje. In Gospod mu odgovori z vztrajanjem pri svoji malo verjetni obljubi: dedič ne bo hlapec, temveč otrok, ki bo rojen iz Abrahama. Z Božje strani se ni spremenilo nič. Še naprej poudarja tisto, kar je že rekel, Abrahamu ne ponudi opore, da bi se počutil pomirjenega. Njegova edina gotovost je, zaupati v Gospodovo besedo in še naprej upati.

   Da bi verovali, je nujno znati videti z očmi vere
   Znamenje, ki ga Bog podari Abrahamu, je zahteva, naj še naprej veruje in upa: ‘Ozri se zdaj proti nebu in preštej zvezde … Toliko bo tvojega zaroda.’ Še vedno je obljuba, še vedno je nekaj, kar lahko v prihodnosti pričakuje. Bog Abrahama povede ven iz šotora, v resnici iz njegovih omejenih predstav, in mu pokaže zvezde. Da bi verovali, je nujno znati videti z očmi vere: So samo zvezde, ki jih lahko vidijo vsi, toda za Abrahama morajo postati znamenje Božje zvestobe.
   To je vera, to je pot upanja, ki jo mora prehoditi vsakdo med nami. Če tudi nam kot edina možnost preostane le, da gledamo zvezde, tedaj je čas, da zaupamo Bogu: Nič ni lepšega od tega. Upanje ne razočara!«

   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI.; Vatikan, 28.12.2016)

   MOLITEV ZA UPANJE
   Gospod Bog, v Svetem pismu srečujemo nešteto klicev,
   ki se polni zaupanja dvigajo k tebi.
   Nikoli niso bili razočarani, kateri so zaupali vate.
   Utrdi moje upanje, da bom v vseh preizkušnjah
   pri tebi iskal pomoči.
   Živo upanje vate, naj mi daje pogum
   in hrepenenje po tem, kar si pripravil tistim,
   ki te ljubijo. Amen

   Odgovori
10. janez says:

    2. marca, 2025 at 11:05

    ŠEST NASVETOV, KAKO NAJTI NOTRANJI MIR (ALETEIA)

    POMANJKANJE MIRU IZVIRA IZ POMANJKANJA ZAUPANJA V BOGA

    V Božjem okolju, reviji o duhovnosti sredi življenja, so nanizali nekaj nasvetov, ki nam lahko pomagajo, da bomo kljub težkim časom ostali mirni in z optimizmom zrli v prihodnost.

    1. Ne obupajmo nad seboj
    Naučimo se ljubiti sebe takšne, kot nas vidi Bog. Ne delajmo si skrbi zaradi svojih padcev, ne vznemirjajmo se ob lastnem trpljenju ali navidezni mlačnosti. “Pogled na lastno nezmožnost in ničevost nam mora biti velik razlog za mir,” zagotavlja oče Libermann. Prav zato nam Bog ni poslal Sina Jezusa, da bi nas sodil, ampak da bi nas odrešil in nam dal življenje. Bog očiščuje naša srca in nas tako usposablja še za veliko večja dejanja, prežeta z ljubeznijo, kajti njegov Duh, ki nas osvobaja, lahko končno deluje v nas.

    2. Prosimo za milost zaupanja
    Pomanjkanje miru izvira iz pomanjkanja zaupanja v Boga. Pogoj za mir je “dobra volja” oziroma “čisto srce” – trdna in stalna pripravljenost človeka, ki je odločen ljubiti Boga bolj kot vse in zaupati vanj tudi v najmanjših stvareh. “Tega se ne smemo bati, ker bi mu s tem naredili veliko krivico, njemu, ki je nadvse dober, ljubeč ter poln nežnosti in usmiljenja do nas,” nas opogumlja oče Libermann.

    3. Skrbimo za reveže
    Sveti Tomaž Akvinski je zapisal, da le dobrodelnost zagotavlja popoln mir, da gre za “izkušnjo, ki si je želja po minljivih stvareh ni prisvojila. Ko človek nekaj dobi, si zaželi nečesa novega.” Kako ohranjati mir v današnjem času, v katerem je v revščino prisiljenih vedno več ljudi? “Če iščeš mir, pojdi naproti revnim,” je priporočil Janez Pavel II. v prepričanju, da izjemna revščina človeških množic v današnjem času ustvarja nevarne razmere.

    4. Odpuščajmo tistim, ki so nas razžalili
    Vsi trpimo zaradi sporov, konfliktov in raznih stisk, ki včasih vodijo celo v bolj ali manj hude razdore … Včasih nas to tako globoko prizadene, da začnemo v skritih kotičkih srca gojiti dolgotrajne zamere in vztrajamo v zagrenjenosti. Mržnja in sovraštvo sta močan strup. Odpuščanje je edini učinkoviti protistrup, s katerim znova najdemo pot spokojnosti. Odpuščanje je pogosto junaško dejanje in sad dolgotrajnega prizadevanja.

    5. Ne dovolimo strahovom, da bi nas podjarmili
    Živeti v miru pomeni ustaviti gibalo domišljije, ki z veliko hitrostjo vleče za seboj vagone naših skrbi. V Svetem pismu je tristo petinšestdesetkrat zapisano sporočilo: “Ne bojte se!” “Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec?” (Mt 6,27). Kako ohranjamo notranji mir? Svojo preteklost predajmo Bogu (odpuščanje) in svojo prihodnost njegovi Previdnosti (izročanje). In živimo … le za današnji dan. “Jutrišnji dan bo skrbel sam zase.”

    6. Brezpogojno se izročajmo Bogu
    Težave, stiske in preizkušnje so neizogibne. Resničnost se vedno ne prilagaja našim “pobožnim” željam. Zaupanje v Boga nam pomaga ponižno sprejemati dogodke, da smo jim kos ter v njih vidimo pot svetosti in miru. Sveti Frančišek Saleški pravi, da ni pomembno “imeti mir v srcu, ampak delati zanj”.

    To je pot, ki jo je treba prehoditi vsak dan – ko se ne predajamo malodušju, ko začenjamo z majhnimi koraki in v njih vztrajamo ter ko vztrajamo v molitvi, s katero se nenehno izročamo Jezusovemu pogledu. “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu” (Flp 4,6-7).

    Medmrežje Aleteia

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori