Članki za dušo

14.946 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   1. aprila, 2025 at 14:44

   POTREBUJEM DOBRO MOTIVACIJO IN SPODBUDO! GOSPOD PRIDI IN MI/NAM POMAGAJ!

   1. Prenehaj dvomiti o vsem in se smiliti samemu sebi; začni z Njegovo Pomočjo dejavno iskati rešitve
   Naredi pogumno prvi korak in ne čakaj kot kup nesreče. Tudsi drugim ljudem ni lahko ampak se borbajo in vztrajajo. Včasih mislimo, da smo najbolj ubogi / preizkušani na vsem svetu in da se edino nam dogajajo določeni izzivi in preizkušnje, vendar temu ni tako. Če bi obuli čevlje nekoga drugega kot se radi pošalimo, bi verjetno hitro želeli zlesti nazaj v svoje. Na ramenih imamo toliko kot lahko nesemo in ko gremo iz svoje vloge žrtve, smo nemalokrat presenečeni kakšne situacije vse lahko premagamo. Naj nam bodo preizkušnje v spodbudo, da se bomo prekalili in utrdili v Sočutju, Usmiljenju in Dobroti. Pomaga dejavno iskanje rešitev in ne utapljanje v jalovi nemoči, kritiziranju in pesimizmu. Poišči rešitev in ne argumentiraj razlogov, ki vodijo v neuspeh in to celo opravičujejo. Ne išči razlogov, da bi kaj dobrega opustil in ne naredil. Z Vero v Boga dobiš Moč, da boš vztrajal. Veruj v Boga in Njegovo Usmiljenje in Dobroto, vendar bodi aktiven in vztrajen, ko hodiš po strmi Poti Življenja k Njemu. Bodi veder, aktiven in prosi Boga za Pomoč in Vodstvo!

   2. Prenehaj se primerjati z drugimi ljudmi in vztrajati v iluzornih predstavah, da drugi vse počnejo z lahkoto in jim gre vse kot po maslu.
   Morda je temu v določenih primerih tako, vendar v večini ni. Vsakdo nosi svoj križ in morfa premagopvati svoje križe in težave. Pa tudi, če je, je vseeno, saj ima vsakdo v življenju drugačno pot in nima jih smisla primerjati. Ko vidite nekoga, ki je v svojem življenju uspešen, je dobro zgolj to, da cenite njegovo znanje in delo kot takšno, ne pa da se primerjate z njim, ker je bolj ali manj uspešen in se zaradi tega še počutite »zanič«. Ker ne obstaja bolj ali manj uspešen človek – vsak ima svojo unikatno zgodbo v kateri je glavni junak. Vsakdo je svoje sreče kovač. Sam bom naredil v potu svojega obraza in sam bom imel od tega korist ter žel srečo in zadovoljstvo. Moli in prosi Boga za navdih in Moč za vztrajnost in stanovitnost, da boš lažje marsikaj dobrega naredil!

   3. Najdi motivacijo v sebi namesto, da jo nenehno iščemo v drugih ljudeh ali da iščemo izgovore
   Kar motivacijsko vpliva na nas od zunaj je sicer super, vendar pa vseeno ne moremo pričakovati, da nas bodo vselej motivirali ljudje, ki naj bi igrali nekakšne »klovne« ter nas vsakodnevno spravljali iz stanja otopelosti. Vsakršna motivacija je dobra, vendar pa je navsezadnje vendarle najmočnejša tista, ki prihaja iz nas, ki je kot gonilo strasti in volje do življenja, da lahko vedno znova napredujemo. Zahvali se Bogu za vse in ga prosi za poduk, kaj lahko še narediš! Ne imej vedno le sebe v ospredju, bodi dober in pomagaj drugim. Bog ti bo vse dobro večkratno povrnil!

   4. Veruj Boga, v sebe in v svoje sposobnosti in talente, ki si jih dobil od Stvarnika, ter bodi dober in ljubezniv do ljudi
   Razvij svoje sposobnosti in talente, ki si jih prejel ob rojstvu od Boga, uči se novih spretnosti, preberi kakšne nove zanimive knjige, pojdi na potovanje po svetu, preplezaj nekaj hribov, začni se ukvarjati s športom in začni se zanimati za bližnje ljudi, ki jih srečuješ. Odkrij kako lahko je življenje lepo, ko se iskreno nasmehneš starki, ki jo pelješ čez cesto, pomagaš z darom beraču na cesti, ki že več ur ni jedel in je brezdomec, pomagaš sosedovim otrokom pri učenju matematike, ki jim ne gre v šoli in vzameš uzde svojega življenja v svoje roke. Z izkazano dobroto drugim izhlapijo težkoče in samopomilovanje, z aktivnim angažiranim življenjem se odprejo nove neslutene poti, ki jih preje nisi uzrl. Vedi, ko pomagaš drugim, pomagaš sebi! In samemu sebi si najboljši prijatelj. Prvo uredi svoje življenje, potem boš imel ogromno moči in energije, da boš z dobroto pomagal tudi bližnjim. In služenje drugim te bo osrečevalo ker boš Tedaj misijonar ljubezni. Zakaj tedaj smo zelo podobni Jezusu, ki je na svet prišel zaradi ubogih, bolnih in siromašnih ljudi. Pomagajmo in delimo dobroto, tedaj nam bo Jezus rad pomagal. In tedaj bo Bog rad blagoslovil naša pota in nam pomagal, da bomo hodili po Poti k Jezusu in Slavili Boga z molitvijo in dobrimi deli. Karkoli bkiste storili enemu izmed mojih najmanjših, boste storili meni, je rekel Jezus. In kar sejemo bomo tudi želi. Zato bodimo ponižni v molitvah in širokogrudni Samaritani, ki pomagajo ubogim, lačnim in bolnim. In svojo Vero prenašajmo v vsakodnevno življenje.

   5. Delimo težko breme preizkušenj in bolezni na Jezusa; delajmo dobro drugim
   Jezus nas kliče na “borzo prenašanja bremen tovora”. Jezusova zapoved, ki naj bi prišla, da bi sprejela in se učila od, pomeni zapoved, da se sprostimo vseh težkih bremen, s katerimi smo prišli k Njemu. Odrečemo se jarmu in mu ga damo. Jezus nam ne ponuja svojega bremena in jarma, da bi dodal svoje obstoječe bremena in jarem. Ne daje nasvetov o tem, kako lahko učinkoviteje ali učinkovito prenašamo svoje tovore, da bi jih naredili lažje. Ne daje nam ramenskih blazinic, tako da nas trakovi naših tovorov potiskajo manj strmo. Ko nas Jezus pokliče v edinstven odnos z njim, nas izzove, da Mu predamo vso težino bremena, kolikor pač tehta. Bog nam hoče pomagati, če le Verjemo v Boga. In vsak naš bližnji je podoba Stvarnika. Najbolj si bomo pomagali tudi takrat, ko bomo pomagali drugim! Poglejmo samo misijonarje po svetu, ki gorijo in izgorevajo za uboge in bolne, pa z Božjo Pomočjo ne pregorijo!

   6. Jezusovo občestvo je zaradi nas ljudi, ker nas ljubi in nam hoče le vse dobro
   Jezus je dinamičen in nenehno povezan z Očetom pod jarmom in ta vez obstaja že stoletja. On in Oče sta ena v pravem odnosu do dajanja in sprejemanja. V Janezovem evangeliju pravi, da dela in govori samo to, kar vidi, sliši in spolnjuje ukaze Svojega Očeta. Jezus je ponižen in ponižen, ker je povezan z Očetom v svoji ljubezni. Jezus pravi, da so edini, ki poznajo Očeta, tisti, ki jih je nameraval razkriti. Kliče vse, ki so spoznali, da so naporni in obremenjeni. Klic je namenjen vsem ljudem, ki so naporni in obremenjeni, resnično vpliva na vse. Jezus išče ljudi, ki so pripravljeni sprejeti nekaj. Ker nas ima rad in nam hoče le vse dobro. Ker nam je vse Daroval in umrl za nas na križu, da bo se vsi odrešili.

   Pax et Bonum. BVB. Janez

   Odgovori
2. janez says:

   1. aprila, 2025 at 14:13

   Papež Frančišek: S sabo bomo odnesli samo to, kar smo drugim dali
   S sabo bomo odnesli samo to, kar smo drugim dali »V evangeliju (glej Mr 13,24-32) Jezus želi poučiti svoje učence o prihodnjih dogodkih. To ni najprej govor o koncu sveta, ampak je prej povabilo k dobremu življenju v sedanjosti, k čuječnosti in stalni pripravljenosti, da bomo polagali račun o našem življenju, ko bomo k temu poklicani. Jezus pravi: ‘Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba’ (Mr 13,24-25).

   Edina luč bo Gospod Jezus
   Pri teh besedah pomislimo na prvo stran Prve Mojzesove knjige, kjer se nahaja pripoved o stvarjenju: sonce, luna, nebesna telesa, ki od vsega začetka svetijo v skladu s svojo ureditvijo in dajejo luč, kar je znamenje življenja, so v današnjem evangeljskem odlomku opisane v svojem propadanju, kako padajo v temo in kaos, kar je znamenje konca. Luč pa, ki bo sijala v tistem zadnjem dnevu, bo edina in nova: to bo luč Gospoda Jezusa, ki bo prišel v slavi z vsemi svetniki. Ob tistem srečanju bomo končno videli njegovo obličje v polni luči Trojice; obličje, ki žari v ljubezni in pred katerim se bo v celotni resnici pokazalo tudi vsako človeško bitje.

   Cilj je končno srečanje z Gospodom
   Zgodovina človeštva in tudi osebna zgodovina vsakega med nami, ne more biti razumljena kot preprosto sosledje besed in dejanj, ki nimajo nobenega smisla. Prav tako se je ne more razlagati v luči neke fatalistične vizije, kakor da bi že vse bilo določeno glede na usodo, ki odvzema vsak prostor svobode in s tem preprečuje izbire, ki so rezultat dejanske odločitve. V evangeliju Jezus pravi, da imata zgodovina ljudstev in zgodovina posameznikov cilj, ki ga morata doseči: končno srečanje z Gospodom. Ne poznamo ne časa ne načina, kako se bo to zgodilo. Gospod je poudaril, da tega ‘ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin’ (Mr 13,32). Vse je varovano v skrivnosti Očeta. Pa vendar poznamo temeljno načelo, s katerim se moramo soočiti. Jezus pravi: ‘Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle’ (Mr 13,31). Dejanska ključna točka je tole: tisti dan bo vsak med nami moral dojeti, če je beseda Božjega Sina razsvetlila njegovo osebno življenje ali pa ji je obrnil hrbet in raje zaupal svojim lastnim besedam. Bolj kot kadarkoli prej bo to trenutek, da se dokončno prepustimo Očetovi ljubezni in zaupamo v njegovo usmiljenje.

   S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali
   Nihče ne more ubežati pred tem trenutkom. Zvijačnost, ki jo pogosto uporabimo pri našem obnašanju, da bi potrdili podobo, ki jo hočemo dati, ne bo več uporabna. Na isti način, moč denarja in ekonomskih sredstev, s katerimi mislimo, da lahko kupimo vse in vsakega, se ne bo več mogla uporabiti. S sabo ne bomo imeli ničesar drugega kot to, kar smo uresničili v tem življenju, ko smo verjeli njegovi besedi: vse in nič od tistega, kar smo živeli ali opustili. S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali.

   Zatecimo se k priprošnji Device Marije, da nas spoznanje naše začasnosti na zemlji ne pahne v tesnobo, ampak naj nam bo poziv k odgovornosti do nas, do bližnjega in do celotnega sveta.«

   (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 18.11.2018)

   Odgovori
3. janez says:

   31. marca, 2025 at 11:04

   Aleteia: Če bom izpolnjeval vse Njegove zapovedi, me bo Bog imel rad. Resno? Zakaj ima spoved pogosto negativen prizvok ?!

   Preverimo, ali tudi mi živimo v kakšni zmoti o spovedi
   Spoved ne pomeni pripraviti seznama grehov, jih izpovedati duhovniku in nobenega namerno ne izpustiti.
   Spoved pomeni prositi Boga, da me očisti in razsvetli; da mi odvzame žalost, težo ali dvom; da me osvobodi greha.
   Spoved ni ponižanje samega sebe. Spoved je priložnost, da spet najdem svoje dostojanstvo, ki mi ga znova povrne Bog.
   Spoved ni popravljanje stvari iz preteklosti. Spoved je osvoboditev od preteklosti in moč za prihodnost, kajti šele ko ubesedim, da mi je žal, lahko grem naprej.
   Spoved ni samo za majhne otroke ali starostnike. Je tudi za odrasle.
   Spoved je primerna za vsakogar, saj imam v vsakem življenjskem obdobju prelomne točke ali kotičke, kamor moram povabiti Boga, da me razsvetli in osvobodi greha in skrbi.
   K spovedi ne grem zato, ker mi ni uspelo biti popolna, idealna ali brezgrešna oseba.
   K spovedi grem zato, da ostanem v odnosu z Bogom in s padci rastem, ker mi zakrament spovedi daje posebne milosti. S pokoro po spovedi ne odslužim za svoje grehe in ne dosežem odpuščanja.
   Pokora je usmerjena k boljšemu ravnanju v prihodnosti ali pa nas vodi k poglobitvi. Odpuščanje pa je dar, saj si ga z nobeno pokoro ne morem prislužiti.

   Sedem glavnih grehov – kateri so?
   V Novi zavezi Jezus obrne starozavezno sodniško logiko v nauk ljubezni in odpuščanja. Logika daj-dam preprosto ne ustreza v celoti človeški realnosti. Ljudje imamo bolj osebne, notranje motive za svoja dejanja
   Grški menih in teolog Evagrij Pontski je v četrtem stoletju napisal seznam osmih slabosti oziroma skušnjav, ki vodijo v zlo. Seznam je služil lažjemu prepoznavanju slabosti, kar je olajšalo boj z njimi. V šestem stoletju je papež Gregor Veliki na podlagi tega oblikoval seznam sedmih glavnih grehov, ki ga še danes uči katekizem: napuh, lakomnost, nevoščljivost, jeza, nečistost, požrešnost, lenoba.

   Jeza ̶ ampak jeza je običajno čustvo!
   Tudi Jezus se je jezil. Jeza se začne s čustvi odpora zoper to, kar se kaže kot ovira na naši poti. Če se razjezimo na greh, na hudobne misli, je to upravičena jeza. Taka jeza vodi k dobremu, k porazu zla in v prid bližnjega. Seveda mora biti jeza nadzorovana. Jeza postane škodljiva, ko se iz nje rodi sovraštvo in želja po maščevanju.

   Napuh
   Prepoznan je za najhujšega od vseh grehov. Pri napuhu mislimo, da smo boljši od drugih. Pod napuh uvrščamo tudi stanje nečimrnosti, ki je lažja oblika. Pri nečimrnosti dopustimo, da nas drugi hvalijo zaradi “praznih stvari”, na primer lepega glasu ali intelektualnih sposobnosti.

   Lakomnost
   Lakomen je tisti, ki ob zaslužku izgubi zanimanje za druge vrednote. Išče samo tiste dejavnosti, iz katerih izhajajo koristi. Lakomnež zaupa svojemu denarju in verjame, da bo z njim vse dosegel. Čuti se zavarovanega in ne potrebuje nikogar, niti Boga.

   Nevoščljivost
   Izhaja iz čustva žalosti. Mišljena je žalost zaradi dobrega, ki ga uživa drugi človek. Sv. Janez Zlatousti pravi, da je zavistnež slabši od skopuha – če se skopuh zadovolji s tem, kar ima, si zavistnež prizadeva, vse dokler drugi ne bodo imeli ničesar. Če pa nas napade žalost zaradi življenja ali na primer tega, da smo sami, pa je v ozadju tega vedno pomanjkanje vere v Božjo previdnost.

   Lenoba
   Širše je mišljena kot duhovna lenoba. Prvotni grški izraz akedía zajema splošno stanje odpora, utrujenosti, nezanimanja, mlačnosti. Menihi so jo imenovali tudi opoldanski demon, tisti, ki napade sredi dneva, ko mineta gorečnost in želja po delu. Biti len ne pomeni, da ničesar ne storimo, ampak da naredimo samo tisto, kar se nam ljubi.

   Požrešnost
   Sv. Janez Kasijan piše, da nam požrešnost ponavadi predlaga, da bi jedli pred določenim časom, nagiba nas k temu, da bi jedli preveč in da jedi ne iščemo glede na njihovo pravo koristnost, ampak samo zato, da bi zadovoljili sladkosnednost. Na splošno požrešnost pomeni, da ne vidimo več objektivnega dobrega, ampak subjektivni užitek, povezan s stvarmi. Potrebna je zmernost in skromnost, saj je vse, kar smo dobili in kar imamo Božji Dar.

   Medmrežje Aleteia, razni drugi izpiski et altro.

   Pomagaj nam Gospod, da bomo odslej manj grešili in živeli Pravično ter bili Dobri in Usmiljeni. Hvala Gospod.

   Odgovori
4. janez says:

   31. marca, 2025 at 11:01

   Bratje in sestre pogumno naprej, pri Bogu noben greh nima zadnje besede

   Prilika o izgubljeni ovci (Mt 18,12–14)
   1 Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. 2 Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« 3 Tedaj jim je povedal tole priliko: 4 »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? 5 In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. 6 Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ 7 Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

   Lukov evangelij o izgubljeni ovci (Lk 15,1-32) se začne z nekaterimi, ki kritizirajo Jezusa, ker ga vidijo v družbi s cestninarji in grešniki in ogorčeni govorijo: ‘Ta sprejema grešnike in jé z njimi.’ Ta stavek v resnici razkriva čudovito oznanilo. Jezus sprejema grešnike in jé z njimi. To se dogaja z nami pri vsaki maši v vsaki cerkvi. Jezus je zadovoljen, da nas sprejme pri svojem obedu, kjer za nas podarja sebe samega. To je stavek, ki bi ga lahko napisali na vrata naših cerkva: ‘Tukaj Jezus sprejema grešnike in jih vabi na svoj obed’. In Gospod, ko odgovarja tistim, ki ga kritizirajo, pove tri čudovite prilike, ki kažejo na njegovo posebno ljubezen do tistih, ki se čutijo daleč od Njega. Danes bi bilo lepo, da vsak od vas vzame evangelij, Lukov evangelij, 15. poglavje in prebere tri prilike. Čudovite so.

   Kdo si ti v treh Jezusovih prilikah?
   V prvi priliki pravi: ‘Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno?’ (v. 4). Kdo od vas? Oseba s ‘pravim’ čutom že ne, saj premisli in žrtvuje eno, da ohrani devetindevetdeset. Bog pa se nasprotno ne vda. Njemu si pri srcu ti, ki še ne poznaš lepoto njegove ljubezni, ti, ki še nisi sprejel Jezusa za središče svojega življenja, ti, ki ne uspeš iti onkraj svojega greha, ti, ki morda zaradi težkih stvari, ki so se zgodile v tvojem življenju, ne verjameš v Njegovo ljubezen. V drugi priliki si tisti mali kovanec, za katerega se Gospod ne vda, da bi ga izgubil ter ga brez premora išče. Hoče ti povedati, da si dragocen v njegovih očeh, edinstven. Nihče te ne more nadomestiti v Božjem srcu. Ti imaš prostor, ti si in nihče te ne more nadomestiti, niti mene, nihče me ne more nadomestiti v Božjem srcu V tretji priliki pa je oče, ki pričakuje vrnitev izgubljenega sina. Bog nas čaka, se ne utrudi, ne obupa. Mi smo torej, vsak od nas tisti objeti sin, tisti najdeni kovanec, tista ljubkovana in na ramena zadana ovca. On nas vsak dan čaka, da opazimo njegovo ljubezen. Ti pa praviš: ‘Veliko sem jih zakuhal, preveč sem jih zakuhal!’ Ne boj se. Bog te ljubi, te ljubi kot si in ve, da lahko samo njegova ljubezen spremeni tvoje življenje.

   ‘Ta tvoj sin’
   Toda ta neskončna ljubezen Boga do nas grešnikov, ki je v osrčju evangelija, je lahko zavrnjena. To stori starejši sin iz prilike. On v tistem trenutku ne razume ljubezni in si očeta predstavlja kot gospodarja. Tudi za nas je nevarnost, da verjamemo v bolj strogega kot usmiljenega boga, boga, ki premaga zlo z močjo in ne z usmiljenjem. Ni tako, Bog rešuje z ljubeznijo, ne z močjo. Ponudi se in ne vsiljuje. Toda starejši sin, ki ne sprejema očetovega usmiljenja, se zapre, naredi najhujšo napako. Ima se za pravičnega, se čuti izdanega in sodi vse na osnovi svoje misli o pravičnosti. Zaradi tega se razjezi na brata in očita očetu: ‘Sedaj si zaklal pitano tele, ker se je vrnil ta tvoj sin’ (prim. v. 30). ‘Ta tvoj sin.’ Ne pravi mu moj brat, ampak tvoj sin. Ima se za sina edinca. Tudi mi se motimo, ko se imamo za pravične, ko mislimo, da so hudobni drugi. Ne imejmo se za dobre, saj sami brez pomoči Boga, ki je dober, ne znamo premagati zlo. Danes ne pozabite. Vzemite evangelij in preberite tri Lukove prilike v 15. poglavju. Dobro vam bo delo, rešitev bo za vas.

   Bratje in sestre pogumno, z Bogom noben greh nima zadnje besede
   Kako se premaga zlo? Da sprejmemo Božje odpuščanje, sprejmemo odpuščanje bratov. To se zgodi vsakič, ko se gremo spovedat Bogu. Tam prejmemo Očetovo ljubezen, ki premaga naš greh. Ni ga več, Bog ga je pozabil. Ko Bog odpusti, izgubi spomin, pozabi naše grehe, pozabi. Bog je zelo dober z nami. Ne kakor mi, ki se potem, ko rečemo: ‘Že v redu’, ob prvi priložnosti spomnimo pretrpele krivice z obrestmi vred. Ne, Bog izbriše zlo, nas znotraj napravi nove in tako v nas ponovno porodi veselje, ne žalost, ne temačnost v srcu, ne sumničavost. Bratje in sestre le pogumno pojdimo naprej, pri Bogu noben greh nima zadnje besede. Marija, ki razvezuje vozle življenja, naj nas osvobodi domišljanja imeti se za pravične in naj nam da čutiti potrebo, da gremo h Gospodu, ki nas vedno čaka, da nas objame, da nam odpusti.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 15.9.2019).

   Prosimo Usmiljenega in Dobrega Boga Odpuščanja in se spovejmo ter pokesajmo vseh grehov in za vse kar smo narobe naredili. Božje Usmiljenje in Dobrota, Božja Ljubezen Vate Zaupamo! Prosimo Boga Pomoči, da bomo odslej boljši ljudje in kristjani.

   Odgovori
5. janez says:

   31. marca, 2025 at 10:56

   Papež Frančišek: Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v naših dejanjih

   Evangelij Ozka vrata Luka 13, 22-30 (Mt 7,13–14.21–23)
   22 Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: 24 »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ 27 toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

   Lukov evangelij Ozka Vrata (prim. Lk 13,22-30) nam predstavlja Jezusa, ki gre skozi mesta in vasi ter tam uči, namenjen v Jeruzalem, kjer bo moral umreti na križu za zveličanje vseh nas. V ta okvir spada vprašanje nekoga, ki ga je namenil (Jezusu), rekoč: ‘Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?’ (v. 23). O tem vprašanju so v tistem času veliko razpravljali, koliko se jih zveliča, koliko ne in so bili zato različni načini razlage Svetega pisma glede tega. Toda Jezus obrne vprašanje, ki cilja bolj na ‘kvantiteto’: ‘je malo teh’ in namesto tega prestavi odgovor na nivo odgovornosti, s povabilom za dobro uporabo sedanjega časa. Reče namreč: ‘Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli’ (v. 24).

   Pravi prehod je namenjen za vse, a je ozek
   S temi besedami da Jezus vedeti, da ni vprašanje števila, saj ni nekega dokončnega števila v raju. Ampak gre zato, da že sedaj gremo skozi pravi prehod, ki je za vse, a je ozek. To je ta problem. Jezus nas noče slepiti, rekoč: ‘Bodite mirni, lahko je, zelo lepa avtocesta je in na koncu so velika vrata…’. Ne, Jezus ne govori o tem, pove tako, kot je res, saj je prehod ozek. V kakšnem smislu? V smislu, da je za zveličanje potrebno ljubiti Boga in bližnjega, to pa ni nekaj udobnega! So ‘ozka vrata’, ker je zahtevno, ljubezen je vedno zahtevna, zahteva zavzetost, še več, prizadevanje, torej odločno in vztrajno voljo živeti po evangeliju. Sveti Pavel to imenuje ‘dober boj vere’ (1Tim 6,12). Potrebno je vsakodnevno prizadevanje, celodnevno prizadevanje ljubiti Boga in bližnjega.

   Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih
   Da bi bolje razložil, je Jezus povedal priliko. Je hišni gospodar, ki predstavlja Gospoda. Njegova hiša predstavlja večno življenje, zveličanje. In tukaj se ponovno pojavi podoba vrat. Jezus pravi: ‘Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem za vas, od kod ste‹’ (v. 25). Te osebe se bodo tedaj skušale predstaviti hišnemu gospodarju in hišnega gospodarja spomniti: ‘saj smo jedli s tabo in pili s tabo ter poslušali tvoje nasvete, nauk v javnosti (prim. v. 26). Bil sem, ko si predaval.’ Toda Gospod bo ponovil, da jih ne pozna in jih bo imenoval za ‘delavce krivičnosti’. Tukaj je torej težava! Gospod nas bo prepoznal, ne po naših nazivih. ‘Poglej Gospod, pripadal sem temu združenju, bil sem prijatelj tega in tega monsinjorja, tega in tega kardinala, tistega duhovnika…’ Ne, nazivi nič ne veljajo, nič ne veljajo! Gospod nas bo prepoznal samo po ponižnem življenju, po dobrem življenju, po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih.

   Kristjani smo poklicani vzpostaviti občestvo z Jezusom
   Za nas kristjane to pomeni, da smo poklicani vzpostaviti pravo občestvo z Jezusom tako, da molimo, gremo v Cerkev, prejemamo zakramente ter se hranimo z njegovo Besedo. To nas ohranja v veri, hrani naše upanje, poživlja dejavno ljubezen. In tako z Božjo milostjo lahko in moramo ‘porabiti’ svoje življenje za dobro bratov ter sester in se boriti proti vsaki obliki zla ter krivičnosti.

   Devica Marija – Vrata nebeška
   Naj nam pri tem pomaga Devica Marija. Ona je šla skozi ozka vrata, ki je Jezus. Sprejela ga je z vsem srcem in hodila za njim vsak dan svojega življenja, tudi takrat, ko tega ni razumela, tudi takrat, ko je meč prebodel njeno dušo. Zato ji vzklikamo: ‘Vrata nebeška’. Marija, Vrata nebeška, vrata, ki popolnoma posnemajo Jezusa, torej vrata Božjega srca, ki so zahtevna, a odprta za vse.«

   (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 25.8.2019).

   Odgovori
6. janez says:

   30. marca, 2025 at 21:04

   Pridi in poglej (pridiga): PRILIKA O IZGUBLJENEM SINU

   Pred nami sta dva sinova, ki sta uboga sinova, ker v njima ni nobenega pravega življenja. Užitek, lagodje, priznanje itd. to je moto njunega življenja. Kje je prostor za ustvarjalnost, polnost, navdušenje, skratka polno življenje? Seveda ga ni, ker je Oče tako ozkega, tradicionalnega kova, da razume le delo, prizadevanje, življenje za drugega, ljubezen, sočutje ipd. Oče bi moral spremeniti pogled. Videti bi moral, da je življenje v zabavah, bogastvu, materializmu, izživljanju itd.

   Oče ostaja kot pribito na svojih stališčih in ljubi naprej. Neverjetno! Najprej zato, ker tako svobodno izroča sinovoma svobodo, ki jo bosta spet in spet zapravila. In neverjetno zato, ker ne obupa, da ima tako ‘zanikrna’ sinova. Kako da ne obupa? Kako da ne vrže puške v koruzo in ju nažene iz hiše? Odgovor je jasen, ker je drugačen. Ljubi in ne pričakuje plačila. Ljubi in v tem je vsa skrivnost svobode, ki je sinova ne dojameta. Ljubi in ve, da je ljubezen vedno križana, a nič zato. Vredno je ljubiti!

   Vredno je ljubiti. Bog nas ne ‘nažene’ proč, čeprav stikamo po svinjakih tega sveta in tarnamo nad nesvobodo v Božji hiši. Vredno je ljubiti, ker nas Bog ljubi in je vedno nova, živa priča resnice, da le ljubezen v resnici osvobaja. Zanimivo je tudi, kdo je pripravljen slišati Očeta in kdo ne. Mlajši sin, se je zavedal, da ni vreden vstopiti, a ne protestira. Ko ga Oče povabi, vstopi, starejši sin pa, pravi evangelij, ni hotel vstopiti kljub prigovarjanju.

   To je pogosto zgodba naših odnosov. Razžira nas krivica in ljubosumje. Tekmovalnost in zavist ubijata naše sodelovanje. Zapiramo se vase in bežimo iz odnosov. Nazadnje je v nas kup jeze in nezadovoljstva. Ukvarjamo se le še s tem, kaj počne drugi in kako ubogi smo, ker nihče ne poskrbi za nas. Tudi če nam kdo želi predstaviti drugačno podobo, je ne želimo ali ne moremo slišati. Rešitev je preprosta, a čeprav na nek način zahtevna. Začeti moramo z vprašanjem o ljubečem Očetu. Slišati moramo tisto, kar nam želi povedati. Če ne, pa se moramo vsaj podati na lov za svobodo kot mlajši sin. Prepričan sem, da nas bo pot v svobodo pripeljala na domači prag, ki istemu Očetu, ki smo ga na začetku videli kot krivičnega. Nikar pa ne ostajajmo nesrečni doma z goro krivice in obsojanja. Vse je boljše kot ostati nesrečen godrnjač!

   Najbrž ste že slišali, da so ljudje, ki so hvaležni, srečnejši. Vendarle pa je stvar slišati lažja, kot je v resnici.
   Se vam pogosto zdi, da imate vse, pa morda niti niste tako srečni, kot bi lahko bili? Današnji svet potrošništva nam ponuja ogromno. In nas prepričuje kaj vse potrebujemo, da bomo lahko srečni. Zato ni nič nenavadnega, da se kmalu zapletemo v miselnost, da nam zmeraj nekaj manjka. In nismo nikoli zadovoljni.

   V razvitem svetu se to dogaja vsem, otrokom in odraslim. Da bi prekinili začaran krog, pa moramo spremeniti svoj pogled. Obrniti se moramo od tistega, česar nimamo, k tistemu, kar imamo. In se za vse zahvaljevati. Najbrž poznate: »Tisti, ki ne zna biti srečen s tem, kar ima, ne bo srečen tudi, ko bo dobil tisto, česar nima.« Prebujati in gojiti v sebi občutke hvaležnosti v vsakem dnevu je življenjska nujnost. Brez hvaležnosti postanemo arogantni in usmerjeni sami vase. Ob tem, ko se zahvaljujemo, pa se spomnimo na vse, kar imamo. Če se osredotočimo na to, kar imamo, postanemo mirnejši in srečnejši.

   Hvaležnost spodbuja srce, da preobrača težave v darove, napake v preizkušnje. Ko spremenimo pogled na svet, se spremeni tudi naš svet, postanemo zadovoljni. Kako lahko negujemo hvaležnost? Nekaj konkretnih predlogov: Vsak dan si na listek napišem tri stvari, za katere sem hvaležen v tistem dnevu. Lahko to storim že zgodaj zjutraj ali pa zvečer pred spanjem. Obesimo ga na hladilnik in preberimo vsakič, ko bomo hladilnik odprli. Večkrat, ko bodo naši možgani dobili signale hvaležnosti, bogatejši se bomo počutili.
   Ste ljubljeni osebi že povedali, koliko vam pomeni? Napišite pismo in ji ga pošljite. Če zberete pogum, ga lahko preberete tudi na glas. Verjamemo, da bo kljub težki nalogi, učinek nepozaben. Teden dni brez pritoževanja in kritiziranja. Se vam zdi to znanstvena fantastika? Naredite poskus in skušajte za teden dni ukiniti kritiko in pritoževanje. Kaj vam je pomembnejše v življenju, živeti ali vedno jamrati? Poskusite sami in spodbudite ljudi okoli sebe. Če je izziv pretežak, poskusite z lažjim – vsakič, ko se boste čez nekaj/nekoga pritožili, se hkrati za nekaj/nekoga zahvalite. Stare navade se spreminjajo počasi, pa vendar se.

   Morda boste tudi vi lahko kmalu dejali: »Ko sem začel preštevati blagoslove v mojem življenju, se mi je življenje obrnilo na glavo.« Občutenje in izražanje hvaležnosti nam daje veliko, zelo veliko. Pokaže, da smo začutili obdarovanost. S tem občutkom pa je pri nas doma sreča in ljubezen.

   Pripravil: Ervin Mozetič, Pridi in poglej 30, marca 2025

   Odgovori
7. janez says:

   30. marca, 2025 at 21:03

   PRILIKA O IZGUBLJENEMU SINU Luka 15,11-32

   Odšel si moj sin od doma, nekam daleč od mene v tujino, med tuje ljudi.
   Hotel si se naužiti življenja v širnem tujem svetu, si rekel in ga spoznati tudi z drugih plati.
   Na svojo dušo in moje nauke o Pravičnem življenju in Dobroti se nisi oziral in
   zato se je tam morala zgoditi zate lekcija, kot se je morala zgoditi zaradi nepravičnega življenja.
   Ves moj denar in delež od dediščine si zapravil z veseljačenjem in hotnicami,
   vse zabave z glasbo in gostijami si si privoščil, vse znance in druge si pogostil.
   Ko Ti je zmanjkalo denarja pa si ostal sam, saj so vsi odšli in si ostal sam brez vsega.
   Pridobil si si izkušnje in ostal si praznih rok in sam, osamljen kljub množici ljudi.
   Poiskal si si delo in pasel koze in svinje za posestnika na njegovih pašnikih in
   imel si malo zaslužka in hrane ter si bil pogosto lačen in osamljen.
   Zahrepenel si po Mojem Domu, kjer se imel vsega Dovolj.
   Sčasoma si začel premišljevati, kaj si storil, ko si odšel v svet od Ljubečega Očeta.

   Poglobil se se vase in uvidel, da zunaj Domače Očetove Hiše ni tako kot Doma.
   Rekel se:«Vrnil se bom k Očetu v Očetovo Hišo, se pokesal in Očeta prosil za odpuščanje.
   Sedaj vidim, kaj vse sem doma imel, pa nisem cenil, imel rad in spoštoval,
   ko sem imel vsega dovolj in sem imel tudi v izobilju Očetovo Neskončno Ljubezen«.
   Tvoj Oče je Tvoja Ljubezen,ki Ti daje vse , Tvoja Duša in Tvoje Življenje.
   Oče gre in hodi od doma in me pričakuje, da se Vrnem k Njemu Domov z Neskončno Milostjo.
   Išče me z Odprtimi Očmi in razširjenimi Rokami ter Odprtim Srcem, še vedno Upa da pridem.
   Ljubi me, čeprav sem se izgubil in sem grešil! Vem, da me ima še vedno Rad!

   Vrnil se bom nazaj k Očetu sklenem, Domov k Njemu, v svoj Notranji Mir, kjer je Njegova Ljubezen.
   Skesan sem, poln žalosti in molitve za Spoved in Odpuščanje in Resnično Obžalujem Vse. Iskreno Obljubim, da ko se bom Vrnil Nazaj k Očetu, da se bom Poboljšal in vse Popravil, kar sem pogrešil. Veliko krivic sem naredil drugim ljudem in mnogo dobrih del opustil za druge. Ljudje smo različni, take nas je Ustvaril Bog. Bog nam ljudem dostikrat govori v različnih jezikih in vsi smo Božji Otroci, ki nas Oče neskončni Ljubi. Vse, brez izjem. In kdo sem jaz, ki bi sodil, kar je Oče naredil v svoji Dobroti za Vse Nas Ljudi?!

   Tedaj tega v sebi nisem le površno rekel: Oče, Odpusti Prosim, Zmotil sem se«,
   ampak sem iskreno rekel in obžaloval moje Grehe.
   Vzel sem si dovolj Časa in se v samoti Odkrito in Neprizanesljivo pomenil Sam s Seboj!.
   Vrnil sem se nazaj Domov k Očetu, ves Ponižen in Skesan in ga prosil na kolenih za Odpuščanje.
   Moj Ljubljeni Oče me je Dvignil s tal in rekel: »Vrnil si se Domov k Meni Moj Ljubljeni Sin. Vse sem Ti Odpustil. Zakaj bil si mrtev, pa si spet Oživel, bil si izgubljen, pa si spet najden«.
   In v Očetovem Domu je vladalo Veliko veselje nad izgubljenim Sinom, ki se je Vrnil nazaj k Očetu.
   In v Sebi sem trdno sklenil:«Nikoli več te ne zapustim Moj Ljubljeni Oče,
   za vedno bom ostal pri Tebi. In Moje Srce bo spet Mirno in Polno Tvoje Ljubezni«.

   Molitev Prihajam k Tebi, Molitve in premišljevanja, kapucini, 1995.

   Odgovori
8. janez says:

   29. marca, 2025 at 8:16

   Molitev je predvsem Vera v Boga in prošnja Bogu za Njegovo pomoč in usmiljenje. Spoznati pa moramo obenem tudi Božjo Voljo in ne Omejevati Boga tako, da v nas neomejeno deluje tako, da bo lahko delal čudeže v našem življenju.

   Molitev umiri in spodbudi človekovo nemirno in žalostno srce ter ga odpre Bogu. V molitvi zaslutimo in začutimo Dobrega Boga, tako, da se pripravimo in naravnamo Nanj, na Njegov pogled, na Njegovo Pomoč in delovanje. V molitvi zaznamo Njegov obraz in Njegov pogled in se presvetlimo v topli sončni svetlobi njegove milosti, ko izhlapijo vse naše skrbi in negativne energije iz mene, ker On deluje preko mene, ker je Vsemogočen in večji kot vsi problemi. Tako na meni odseva Milostna Božja Dobrota, to je tisto, kar gledam in kar vidim v sebi, čeprav vsega ne razumem s svojo človeško pametjo. Bog počasi skozi mojo molitev in prošnje pronica v moje telo, dušo in duha ter gre čedalje globlje v mene. Jaz se kot Človek manjšam, On pa zavzema vedno večje mesto v mojem življenju in me blagoslavlja ter začne delovati. V moje srce vsak dan vedno bolj vstopa Odrešenik in izstopajo moje skrbi in problemi, ki me pestijo in zaradi česar trpim. Verjeti moramo da: »On je vsemogočen in je večji kot vsi naši problemi ». On najprej ozdravi vse tisto, kar je v nas potrebno ozdravljenja: skrbi, bojazni, probleme z zdravjem, težave v zakonskih odnosih, težave z otroci, finančne probleme zaradi dolgov, skrbi zaradi brezposelnosti, nezaceljene stare rane, zdavnaj zakopane boleče spomine in drugo. On mi na mojo prošnjo Milostno prinese mir v Duši in me potolaži brez Besed. Odstrani tisto, kar je v meni nepotrebno in odvečno, vse tisto, kar me blokira in zapira pred odnosi z Ljudmi in zavira Bogu Svetemu Duhu, da bi vstopil v naša življenja in deloval v nas brez omejitev ter deloval v nas. Tako bi z vstopom Boga v nas obenem postajali vedno bolj odprti za Boga in za druge ljudi oziroma za bližnjega in bi bili pripravljeni na srečanje z Bogom.

   V našem srcu pa bi bilo tudi vedno več miru, zadovoljstva, radosti in upanja ter Njegove Milosti. Miru in upanja tudi za tiste, ki ga nimajo več, za vse tiste, ki so se začeli izgubljati v brezizhodnih situacijah, ki se vrtijo v krogu brez izhoda in so nemirni in potrti in iščejo pomoč in tolažbo. Gospod v moje srce po molitvi in prošnji za pomoč polaga ljubezen in usmiljenje do mene in drugih trpečih, žalostnih ubogih: »Pridite in jaz vas bom poživil«. Daje mi moč, vztrajnost in iznajdljivost, da lahko poiščem poti do samega sebe, do bližnjega ter do Boga, ki mi želi pomagati, ko sem ga k sebi povabil in ko ga ne omejujem na noben način.

   Molitev pa je lahko tudi dar bližnjemu človeku, ki rabi našo molitev in pomoč. Ko vidim nekoga v stiski, ga v duhu lahko prinesem pred Boga. Tako kot so to fizično storili možje v evangeliju: »Prav tedaj so možje prinesli na postelji človeka, ki je bil hrom. Skušali so ga prinesti noter in položiti predenj. Ker pa zaradi množice niso našli poti, kjer bi ga nesli noter, so se z njim povzpeli na streho in ga skoz opeko spustili s posteljo vred ravno pred Jezusa« (Lk 5, 18-19). Po molitvi dobivam tudi novo moč, da odpuščam drugim in ko gojim zamere zaradi žalitev ter krivic drugih. Ko trpim, ko sem ranjen, ko me je nekdo ali neka situacija prizadela, takrat po molitvi v moje srce vstopi Bog s svojim odpuščanjem in On odpušča v meni, jaz pa odpuščam sebi in drugim. In to je začetek moje spreobrnitve ter začetek ozdravljenja od stisk, zamer in trpljenja.

   Ko se prepustimo Njegovi volji, nas On postavi na točno tisto mesto v svojem stvarstvu, ki nam je najbolj prav in kjer lahko najbolj ljubimo in pomagamo drugim. Vsak v svojem položaju, stanju, glede na svoje moči ter zmožnosti in na način, na katerega Stvarnikova podoba v njem lahko najlepše odseva ter ga obsije z Dobroto in Pomaga z Usmiljenjem. Ne glede na to, kakšna je naša situacija, ko vanjo povabimo Boga brez vseh Omejitev, On vstopi s svežimi silami Ljubezni in Dobrote, prinese v nas Novo Upanje in pozitivno deluje v nas in nam pomaga tudi zato, ker smo ga povabili, se na Gospodov prihod in vstop v nas ustrezno pripravili in ga po Njegovi Milosti tudi dočakali. Dopustimo Bogu, da v nas neomejeno deluje tako, da bo delal čudeže v našem življenju, saj je Bog veliko večji kot vsi problemi, ki nas pestijo. In kdor ima vero v Boga, kdor bo stanovitno verjel Bogu in potrpel v preizkušnjah, bo deležen uslišanja in čudežev, zakaj vse človeško pride in vse mine. Skesajmo se in prosimo Boga odpuščanja, da bomo v naši duši naredili prostor Bogu, zakaj Bog je Ljubezen, ki ne mara greha! Ampak pravičnost, ponižnost, samaritansko dobroto in Vero.

   Vir: Izpiski Morris Cerullo Ne omejuj Boga, razni članki Aleteia na medmrežju, druga verska literatura in lastni prispevek misli.

   Odgovori
9. janez says:

   25. marca, 2025 at 9:50

   Angel Gabriel je oznanil Mariji, da bo spočela od Svetega Duha in rodila otroka, ki bo Božji Sin. Marija se je sprva ob angelovem pozdravu prestrašila, toda na koncu se je kljub temu, da vsega ni razumela, prepustila Božji volji.

   Praznik Gospodovega oznanjenja
   Gospodovo oznanjenje je katoliški praznik v spomin na dogodek, ko je angel Gabriel Mariji naznanil, da bo spočela od Svetega Duha in da se bo dete imenovalo Božji Sin (Lk 1,26-38). Ta praznik obhajamo ravno devet mesecev pred Jezusovim rojstvom oziroma božičem, ki ga praznujemo 25. decembra. Pri tem se zastavlja vprašanje, kateri datum je bil izhodišče za drugega. Sodobni raziskovalci menijo, da je bilo izhodišče oznanjenje Mariji. 25. marca je pomladansko enakonočje in v starih časih je ta dan veljal za dan stvarjenja sveta in ravno zato tudi za dan Jezusovega spočetja, s katerim je bil položen temelj za novo stvarjenje.

   Materinski dan
   25. marca praznujemo tudi materinski dan. Po Marijinem materinstvu je namreč posvečeno materinstvo vseh mater sveta. Praznovanje materinskega dne izvira iz ZDA, kjer ga praznujejo od leta 1910 dalje. V Sloveniji je v javnem življenju zaradi povezave s krščansko vsebino začel dobivati prostor šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V okviru praznovanja materinskega dneva v župnijah in šolah potekajo različne prireditve. Otroci recitirajo pesmi, posvečene materam, ker je praznik Gospodovega oznanjenja praznik materinske ljubezni in izpostavlja hvaležnost za materinsko poslanstvo.

   Pobožnost Angelovega češčenja
   Vsak kristjan je včasih trikrat na dan ob zvonjenju (zjutraj, opoldne, zvečer) za trenutek odložil svoje delo in zmolil Angelovo češčenje. Ta navada je postala splošna v 16. stoletju, po bitki pri Lepantu (leta 1571), kjer je krščanska vojska porazila turško ladjevje. Ker so verniki v ta namen veliko molili, je papež zmago pripisal Marijinemu varstvu, in ne vojski.

   Molitev Angelovega češčenja
   Angel Gospodov je oznanil Mariji in spočela je od Svetega Duha.
   Zdrava Marija…
   Glej dekla sem gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.
   Zdrava Marija…
   In beseda je meso postala in med nami prebivala.
   Zdrava Marija…
   Prosi za nas sveta božja Porodnica. Da postanemo vredni obljub Kristusovih.
   Molimo: Nebeški Oče, po angelu si nam oznanil učlovečenje svojega Sina. Posvečuj in podpiraj nas s svojo milostjo in nas po njegovem trpljenju in križu pripelji k slavi vstajenja. Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Ta molitev Angelovega češčenja je postala ena najbolj priljubljenih. Odkriva skrivnost učlovečenja druge Božje osebe in Marijino odprtost do Boga.

   Za duhovni premislek
   Marijo je Bog poklical na edinstveni način. Spregovoril ji je po angelu in ji življenje popolnoma spremenil. Iz njenega primera vidimo, da ni dobro imeti vsega načrtovanega in da bi večkrat morali znati reči kot Marija: »zgodi se«.

   Življenje me nekam kliče in mi ponuja priložnosti, ki jih moram zgrabiti. Da pa sledim svojemu klicu, je vselej potreben pogum! Moji strahovi, še zlasti strah pred porazom, me lahko pri tem zadržujejo. Toda – moji strahovi so predvsem subjektivni in osebni. Tisto, kar se jaz bojim poskusiti, se morda zdi drugim povsem enostavno. Strokovnjaki ugotavljajo, da povprečen človek uporabi le deset odstotkov svojih zmožnosti, ostalo pa tiho umre zaradi frustracij, ki jih povzročajo strah in zadržki. Sv. Terezija Deteta Jezusa je priznala: »Po naravi sem taka, da me strah drži nazaj; z ljubeznijo pa – ne samo da napredujem po poti, ampak letim!«

   Večina izmed nas nima velikih talentov, vendar vsak lahko dela drobne stvari z veliko ljubeznijo. Prav to pa je bistveno. Zaradi tistih, ki ljubijo, Bog spreminja ta svet.

   Poklicanost presega zgolj zaposlitev, delo in kariero, saj zajema tudi to, kakšna oseba si želim postati. Vprašanje resnične poklicanosti si zastavljam vse življenje; tudi sredi življenja, ko gre življenje že svojo pot, si ga ponovno zastavljam.

   Zgodi pa se lahko tudi, da vselej ne dobim odgovora, ko se sprašujem, kaj je Božja volja, kaj naj storim? A tudi ta Božji molk moram mirno sprejeti. Znamenja, da sem na pravi poti, pa so globoko zadovoljstvo, navdušenje, ki traja, notranji mir, občutek lastne izpolnjenosti.

   https://portal.pridi.com/dogodek/praznik-gospodovega-oznanjenja-strongduhovno-premisljevanje-o-poklicanosti/

   Odgovori
10. janez says:

    24. marca, 2025 at 10:36

    Jutranja homilija papeža Frančiška: Gospoda prositi vztrajno in pogumno. Ne bodimo mlačni pri tem

    Gospoda prositi vztrajno in pogumno. Nič mlačnosti ne izkazujmo takrat
    »Moliti pogumno, iz oči v oči z Gospodom. Ne na nek mlačen način, ampak tako, da damo vse od sebe. Molitev je poleg posta in dejavne ljubezni eden od načinov, s katerimi se v postnem času pripravljamo na veliko noč.

    Mojzes Boga prepričuje
    Da bi si lažje predstavljali, kaj pomeni prosilna molitev, pomislimo na svetopisemske osebe: Mojzesa, Abrahama, Ano, Samuelovo mater, kanaansko ženo. Berilo med današnjim bogoslužjem (glej 2 Mz 32,7-14) nam približa Mojzesovo molitev, s katero Boga prosi za izraelsko ljudstvo. Ker si je naredilo ulito tele, Gospod pravi Mojzesu: ‘Sedaj me pusti, da se vname moj srd zoper nje in jih pokončam.’ Mojzes pa prosi Gospoda, naj tega ne stori, in mu govori, kakor učitelj učencu. Boga poskuša prepričati, na krotak, a tudi odločen način, naj se odvrne od svojega namena, da bi storil hudo svojemu ljudstvu. Gospoda spomni na obljube, ki jih je dal Abrahamu, Izaku, Izraelu, da bo njihovo potomstvo namnožil kakor zvezde na nebu. Kakor da bi rekel: ‘Gospod, ne zdaj izpasti klavrno, saj si naredil vse to!’ Gospod pravi Mojzesu: ‘Tebe pa napravim v velik narod!’ A Mojzes prosi za ljudstvo in pravi: ‘Ali z ljudstvom ali pa nič.’ V Svetem pismu najdemo precej odlomkov o prosilni molitvi.

    Abrahamovo prigovarjanje
    Drug primer je na primer Abraham, ki mu Gospod pravi, da bo uničil Sodomo. Abraham pa je imel vnuka, ki je tam živel, in ga je želel rešiti, zato Gospoda prosi: če bi bilo trideset pravičnih, potem dvajset, potem deset. In Gospod odgovarja, da mesta zaradi teh pravičnih ne bi uničil. Na koncu je samo družina Abrahamovega vnuka ostala kot tista pravična.

    Pogumne in vztrajne žene
    Tudi primer Ane, Samuelove matere, ki je v tišini premikala ustnice in molila, molila, molila, momljala pred Gospodom, tako da je duhovnik mislil, da je pijana. A Ana je prosila, da bi imela otroka. Tesnoba žene, ki prosi pred Bogom. V evangeliju imamo potem pogumno ženo, ki se ne poslužuje prepričevanja, se ne pogaja, ne seže po tihem vztrajanju. Gre za kanaansko ženo, ki prosi za ozdravitev svoje hčere, ki jo muči demon. Jezus ji najprej pravi, da je bil poslan samo za ljudstvo Izrael in da ni prav, da se jemlje kruha otrokom in se ga meče psom. A ona se ne prestraši in vztraja ter pravi Jezusu, da tudi psički jedo drobtine, ki padejo z mize njihovih gospodarjev. Ta žena se ne prestraši in doseže to, kar želi.

    Z Bogom govoriti iz oči v oči
    V Svetem pismo imamo torej veliko oblik prosilne molitve. Za takšno molitev je potrebnega veliko poguma. V molitvi je potrebna parezija, pogum, da z Bogom govorimo iz oči v oči. Včasih lahko kdo, ki vidi te ljudi, kako se borijo z Gospodom za kakšno stvar, pomisli, da z Bogom ravnajo s trdo roko, da bi dobili tisto, kar prosijo. In to počnejo, ker imajo vero, da jim Gospod lahko podeli milost. Potrebnega je veliko poguma za takšno molitev. In mi smo velikokrat mlačni. Nekdo pravi: ‘Moli, ker imam ta problem.’ In zmolim dva Očenaša, dve Zdravamariji in pozabim. Ne, papagajska molitev ni v redu. Prava molitev je biti z Gospodom. In ko moram prositi, moram to početi s pogumom. Ljudje v običajnem pogovoru uporabljajo izraz, ki pove veliko: dati vse od sebe. To velja tudi za prosilno molitev: dam vse od sebe. Pogum, da gremo dalje. Lahko se nam pojavi dvom: ‘Če delam tako, kako naj vem, da me Gospod posluša?’ Mi imamo gotovost: Jezusa. On je veliki priprošnjik.

    Ko molimo, Jezus moli z nami
    Jezus, je šel v nebesa, je pred Očetom in posreduje za nas, kakor je pred svojim trpljenjem tudi obljubil Petru, da bo molil za njegovo vero, da se ne bi zmanjšala. Ta Jezusova priprošnja. Jezus v tem trenutku moli za nas. In ko jaz molim, bodisi s prepričevanjem bodisi s pogajanjem ali bodisi z momljanjem bodisi z razpravljanjem z Gospodom, On vzame mojo molitev in jo pokaže Očetu. Jezusu ni treba govoriti pred Očetom, pokaže mu rane. Oče vidi rane in podeli milost. Ko molimo, pomislimo, da molimo z Jezusom. Ko molimo s pogumno prošnjo, to počnemo skupaj z Jezusom. Jezus je naš pogum, Jezus je naše zagotovilo, saj v tem trenutku prosi za nas.

    Naj nam Gospod podeli milost, da bomo nadaljevali to pot, se učili prositi. In ko nas kdo prosi za molitev, ne zmolimo dve molitvice, ampak molimo z vso resnostjo: v Jezusovi navzočnosti in z Jezusom, ki za vse nas prosi pred Očetom.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 4.4.2019)

    Odgovori