Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   31. maja, 2025 at 12:03

   PTICA V DUŠI

   Globoko v našem telesu živi duša. Živa duša je še ni videla, pa vendar vsi vemo, da je tam. Pa ne le to: vemo tudi, kaj je v njej.

   V njej, prav sredi nje, stoji na eni nogi ptica. Ta ptica je stanovalka naše duše. Čuti vse, kar čutimo mi.

   Kadar nas kdo prizadene, ptica v duši vsa potrta caplja naokrog.

   Kadar nas kdo ljubi, veselo skaklja in poletava, gor in dol, sem ter tja.

   Kadar nas kdo pokliče, skrbno prisluhne, da bi videla, kakšen klic je to.

   Kadar se kdo jezi na nas, se zvije v pernato kroglico in vsa žalostna molči.

   Kadar nas kdo objame, se ptica v duši tako navduši, da kar raste in raste, dokler nas vseh ne zapolni. Tako dobro ji namreč dene, kadar nas kdo objame.

   Globoko v nas živi duša. Živa duša je še ni videla, pa vendar vsi vemo, da je tam. Ni ga bilo še na svetu človeka, ki ne bi imel duše. Prižge se tisti hip, ko se rodimo, in nas nikdar ne zapusti – niti za en sam samcat hip ne – vse dokler živimo. Kakor zrak je, ki ga dihamo, od trenutka, ko prvič vdihnemo, do trenutka, ko zadnjič izdihnemo.

   In iz česa, sprašujete, je ptica, ki prebiva v duši? Sliši se čudno, ampak je res: iz samih predalčkov. Predalčkov, ki jih ne moremo kar tako odpreti, saj je vsak zaklenjen s posebnim ključkom!
   Le ptica sama jih lahko odklene. In kako to stori? Oh, čisto preprosto: s svojo drugo nožico.

   Na eni namreč, kot smo že povedali, stoji, z drugo, tisto, ki jo ima spodvito pod perutjo, kadar počiva, pa obrača ključe predalčkov, ki bi jih rada odprla. Potem samo še povleče za ročaj in spusti tisto, kar je notri, ven.

   Vsako občutje, ki se nas dotakne, je shranjeno v svojem predalčku, zato je takih predalčkov nešteto: eden je za srečo in eden za žalost; eden za zaupanje in eden za sumničavost; eden za upanje in eden za brezup; eden za potrpljenje in eden za nestrpnost. Je predal za sovraštvo in predal za ljubezen. Še celo lenoba je pod svojim ključem, pa domišljavost tudi. Posebno skrbno zaklenjen je predalček, ki hrani naše najgloblje skrivnosti – in komaj kdaj se odpre. So pa še drugi predali in v njih je vsa mogoča šara, kar se je lahko domislite. Včasih lahko ptici prišepnete, katere ključe naj obrne in katere predale odklene. Zaželite si, recimo, molčati, in ji to sporočite. Ptica vam rade volje ustreže in odpre redalček za molk.

   Drugič spet pa se, muhava kakor je, odloči kar po svoji glavi in odpre, denimo, predal z žlobudravščino. Takrat kar čvekate in česnate, ne da bi sami hoteli.

   Ali pa se trudite, da bi koga potrpežljivo poslušali, pa presneti ptič potegne ven predal z nestrpnostjo, in sogovorniku nataknjeno sežete v besedo.

   Včasih proti svoji volji postanete ljubosumni. In drugič spet ste ljudem samo v napoto, pa čeprav bi jim radi pomagali. Ptica v duši nas pač ne uboga vedno in nam tu pa tam kakšno zagode.

   Ampak saj sami veste: vsakdo je malo drugačen. Nič čudnega, ko pa v vsaki duši stanuje malo drugačna ptica. Če pri vas najrajši odpira predal zadovoljstva, ste sebi in drugim v veselje.

   Če pa pogosto odklepa predal z jezo, ste gotovo jeznoritež in rogovilite, vse dokler ga ne zapre.

   Ptica, ki se slabo počuti, odpira takšne predale, da se slabo počutite še vi.

   Ptica, ki se dobro počuti, pa odpira same takšne predale, da se dobro počutite tudi vi.

   Nadvse pomembno je, da ptici v duši čim skrbneje prisluhnemo. Včasih nas namreč kliče, pa je ne slišimo. Kakšna škoda! Toliko zanimivega nam ima povedati o nas samih! Zaupala bi nam rada, kakšna občutja zaklepamo v svoje predalčke.

   Nekateri jo slišimo ves čas. Drugi skoraj nikoli. Tretji spet – enkrat samkrat v življenju.

   Zato ne bi bilo napak, ko bi vsaj tu in tam – morda v kaki tiho noči, ko vse spi – prisluhnili ptici v duši, ki ščebeče globoko globoko v nas.

   (Michal Snunit)

   Prisluhnimo sebi in Bogu, kaj nam v duši sporoča in nas v mislih nagovarja. Molimo in prosimo, da bomo poslušali, slišali in razumeli sporočilo. Kot tihi odmev v duši pa so tudi sporočila in besede drugih ljudi, ki so nam bile izrečene. Morda nam je tudi v njih Bog hotel kaj sporočiti. Kajti skrivnostna in nenadejana so lahko Pota Gospodova. Zato pojdimo v tišino miru in poslušajmo, da slišimo.

   Odgovori
2. janez says:

   23. maja, 2025 at 17:14

   Kaj je to Božji Načrt za nas ljudi?
   O Božjih načrtih je znan rek: Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne more odrešiti brez tebe (sv. Avguštin, pridiga CLXIX, 13).

   Kaj pomeni »načrt« za Gospoda, kako si ga razlagamo mi ljudje in kristjani?
   Da, Bog ima »načrt« – ampak kaj to pomeni? Kaj pomeni »načrt za življenje ljudi« – za vsakega, od rojstva do smrti, pa tudi pred tem in po tem; in za bivanje vsega drugega, kar je ustvaril? Prerok Jeremija (poglavje 29, vrstica 11) govori Izraelcem v času stiske: 11 Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. 12 Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. 13 Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, 14 se vam bom dal najti, govori Gospod. Obrnil bom vašo usodo in vas bom zbral iz vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas izgnal, govori Gospod. Z drugimi besedami: Bog ima za nas dobre načrte; to tudi takrat, ko se nam zaradi težav (slabe usode) zdi, da smo se mu zamerili; ima načrte za vse nas skupaj; pričakuje, da smo pri dobrih načrtih aktivni in sodelujemo z njim in mi med seboj.

   Kadar komu razlagamo, kaj Bog načrtuje glede nas, smo včasih nezavedno obremenjeni z vraževerji in nekrščanskimi verovanji. Npr. vile rojenice in sojenice, vpliv zvezd, horoskop in usoda v dlani, ideja žrtvovanja za srečo, posebni obeski okoli vratu glede naše življenjske identitete, naša imena, dogodki v življenju kot znamenja … Ideja »božjega« načrta za človeka ima lahko (pre)velik psihološki oz. duhovni (mistični) pritisk, zato je prav, da jo raje razčistimo, kot pa da bi jo skrivali. (Tudi zato se je važno zavedati čustev in sposobnosti …) Pri tem pomaga poglobljen študij sodobnih knjig o krščanski veri, pa tudi zavedanje, da imajo različne kulture in vere (religije) različne poglede na temo Božjega načrta.

   Ko se izražamo o načrtu, da je »od rojstva«, je prav da razmišljamo, kako se nas Bog dotika celostno, v osebni zgodbi vsakega, v njegovem konkretnem okolju, pa tudi v njegovi posebnosti … Vsaka človeška oseba ne živi svojega življenja zgolj sama po sebi (lastno telo, um, identiteta, ločenost od drugih…), ampak hkrati tudi iz odnosov z drugimi (družina, prijatelji, znanci, društva, skupine oz. skupnosti …). Bog je za vsem tem in v vsem tem na sebi lasten način, s svojim dobrotnim slogom in identiteto: kot Stvarnik in Odrešenik in Tolažnik. Naš odnos z Bogom se od odnosov z ljudmi razlikuje po tem:
   • da ima Bog največjo ustvarjalno moč in skrb za nas, hkrati pa je neviden in skrivnosten – Stvarnik in Oče (in ti si njegov Božji otrok, Božji sin, Božja hči ;) );
   • da mu je uspelo čudovito izpeljati lasten načrt v primeru svojega človeškega življenja, z brezpogojno ljubeznijo do vseh ljudi – razodeti Bog, Jezus Kristus in Odrešenik;
   • da ima neposreden dostop do zadnjega kotička našega srca, ko smo na tem, da mi sami oblikujemo odnose do drugih – Sveti Duh Tolažnik, ki nas vodi in nam pomaga.

   Še ena stvar je pomembna. Ob misli na to, da ima nekdo načrt zame, se mi lahko prebudi pomislek: »Ja kje pa je moja svoboda, če že ima Bog načrt zame?« Običajno take pomisleke spremljajo strah, nezaupanje, sumničavost … (ne pa veselje, razsvetljenje …), ki kažejo na to, da vprašanje meri v slepo ulico. To vprašanje ne upošteva, da je možen navidezen paradoks (protislovje): Svobodni smo, čeprav ima Bog načrt za nas, za vsakega. Prav pa je, da si vprašanje o lastni svobodi postavimo z odgovornostjo: »Božji načrt je v tem, da jaz preko svobode najdem pot do zrele ljubezni, ki je bila zasejana v meni, ko mi je bilo podarjeno življenje, saj sem prišel na svet brez mojega pristanka. Kako je najbolje, da živim (z drugimi ljudmi) s tem, kar mi je dano?«

   Božji načrt nam kaže smer ljubezni (pomoči ljudem in poslušanja Boga), na vsakem od nas pa je, da svojo smer razčisti in izbere prave cilje oziroma odločitve, in sredstva, da jih doseže, v skladu z Božjo Voljo. Oziroma tudi od upoštevanja lastnih danosti (zdravje, podpora bližnjih, družbeno stanje, osebne sposobnosti, spretnosti in interesov …) do velikih in daljnoročnih odločitev kot so življenjski stan (družina, samskost, Bogu posvečeno življenje, kakšen zahtevnejši poklic) in konkretne osebe (partner, ustanova, kraji in dežele bivanja), pa do sredstev (začasno spoznavanje partnerja ali ustanove, gojitev telesne in duhovne kondicije, izobraževanje, praksa, služenje denarja, delo v poklicu in kariera, … dobrodelnost oz. prostovoljstvo, uporaba medijev, počitek, odnos do Boga itd.) Toda odločitev za odnos z Bogom je pred vsemi temi odločitvami (in celo pred danostmi, kot je npr. zdravje) in tega se žal malokdo zaveda. Zato je ogovor na vprašanje kaj je Božji načrt tisti biser, ki ti lahko zelo pomaga v življenju, če ga ne boš pozabil in se izgubil v ateizmu in materializmu današnjega sveta hitenja, konkurence, egoizma in odtujenosti. Uporaba naše človeške svobode postane napeta in problematična, ko se v kakšnem primeru izkaže, da smo kljub dobrim željam izbirali slabe odločitve, slabe cilje, napačna sredstva; ko naša dejanja naenkrat ne učinkujejo več ljubeče, ampak postanejo hudobno egoistično zlo. Izkaže se, da se v našo svobodo lahko vmeša skušnjavec »hudobni duh«.

   Zanj ne moremo reči, da ima »načrte« glede našega življenja, saj njegovo delovanje še zdaleč ni tako odkrito in jasno kot Božje, ampak prav nasprotno: v našem srcu se hudobni duh igralsko sprenevedavo pretvarja, da hoče dobro, pa v resnici vodi v slabo in v hudobijo, česar se moramo čuvati tudi z molitvijo k Bogu in k Mariji, da vemo, kaj je poslano k nam od Boga in kaj ne. Čeprav zaradi tega ni možna jasna razlaga o njegovi hudobni identiteti, se ga lahko vsak nauči prepoznati po običajnih taktikah in učinkih, kar obravnavajo molitve in duhovne vaje ter prošnje k Mariji in Jezusu. Naj pa nas misel na hudega duha, ki ima slabe namene za naša življenja, ne prestraši, saj imamo Odrešenika. Pogosto namreč najbolj okusimo dobrotnost Božjih načrtov in vodstva ravno takrat, ko nam pomagajo v stiski. Saj poznamo rek: Dobrih stvari (ali prijateljev) se zaveš takrat, ko jih izgubiš. Ali tudi v stiski in težavaš spoznaš prijatelja. In ta Odrešenik, Učenik in Prijatelj, ki nas nikdar ne zapusti je Jezus, pod pogojem, da verjemo Vanj, da živimo po njegovih zapovedih in da ga prosimo, da pride k nam in nam pomaga in nas vodi. Prav pa je, da se učimo tudi iz izkušenj lastne svobode, tako iz pozitivnih kot iz negativnih in da veliko molimo in prosimo za vodstvo in navdih ter poduk samega Boga. Morda največja odgovornost naše svobode je, da se odločimo učiti iz Jezusovega zgleda, opisanega v evangelijih, kako premagati zlo, smrt. Jezusov zgled nas hkrati vodi do Boga in naše človeške resničnosti, v obojem skupaj pa do nenadkriljive ljubezni do človeštva in Stvarstva.

   Božja ljubezen do nas nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu po človeški pameti. Mi bi radi potešili svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabili za to. Moramo pa razumeti, da moramo spolnjevati Božjo Voljo in ne našo človeško voljo, kjer lahko zaidemo na stranpoti in zgrešimo Pot k Jezusu. Težko pa svoja hrepenenja odpremo Bogu in še težje sprejmemo njegovo milost, če se ne odpremo Bogu, da pride k nam in ostane pri nas in v nas. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve in nam bo pomagal. Čeprav ob različnih priložnostih stori vse, da bi mi s človeško pametjo lahko razumeli, Bog dobro ve, da nam bo moral pomagati in nas voditi po Poti k Sebi, saj brez Boga ne moremo storiti nič. Kar je prav v človeških očeh ni prav v Božjih Očeh. In On ve kaj je dobro za nas in kaj rabimo, še preden ga česarkoli prosimo. Zato ponižno prosimo in molimo za Božje Vodstvo, da bomo spolnili Božjo Voljo in Božji Načrt za nas ljudi. Prosimo ga, da pride k nam, ker verujemo Vanj.

   Ne pozabimo se obrniti naravnost na Boga, in sicer direktno kar mi sami, se pogovoriti z Njim v molitvi, prošnjah, branju Svetega Pisma, Evangelija in Psalmov. Tu je predlog: kako lahko prosimo Boga: »Gospod, prosim da bi imel odprto srce v tej stvari … Naj sprejmem vso Tvojo ljubezen in Svetega Duha. Gospod prosim poduči me, kaj je prav da naredim, da bom pravilno ravnal in se odločil in bo to v skladu s Tvojo Božjom Voljo in Načrtom zame« Seveda Mu lahko izrazimo vsa svoja vprašanja, čustva, pomisleke, negotovosti kako se naj prav odločimo, kam naj gremo in kaj naj storimo … Počasno branje dveh psalmov iz Svetega pisma nam lahko pomaga začutiti, kako nam Gospod hoče dobro: Psalm 23 (22) »Dobri pastir in gostitelj« in Psalm 139 (138) »Pred vsepričujočim in vsevednim Bogom«. Zavedajmo pa se po Sv. Avguštinu, da nas Bog, ki nas je ustvaril brez nas, lahko reši le z nami, ki verujemo Vanj in z Njim uresniičujemo Božjo Voljo in Božji Načrt. Odprimo svoje srce Bogu in ga prosimo, da Pride in Ostane vedno z nami vsemi!

   Primer: Odgovoriti na Božji načrt pomeni reči “da” veri v Boga, spolnjevanju Božje Volje, Ljubezni in Dobroti, Odpuščanju, Dobrim delom in služenju drugim, molitvam, krščanskemu življenju kot vrednoti. Pomeni tudi hrepeneti po svobodi odrešenja, postati Jezusov učenec, stopiti na pot krščanskega življenja in svetosti, uresničiti svoje življenje v polnosti ter živeti kot je živel Odrešenik. Jezus nam naroča naj se ljubimo med seboj, kot nas je on ljubil. Uresničiti lastno poklicanost pomeni umreti sebi in uresničiti voljo Očeta tako, da v meni zaživi Kristus. Kdor bo svoje življenje izgubil, ga bo rešil, kot Sveti Štefan. Bog je dal svoje življenje za nas grešnike, kjer nas ljubio in nam hoče le vse dobro. Tudi mi bodimo podobni Bogu in darujmo kaj drug drugemu kot znak naše Ljubezni in Dobrote. Pozabimo na spore in prosimo Boga Odpuščanja, da bomo očistili svoje srce in dušo in se pripravili na prihod Gospoda.

   Razni povzetki iz verske literature, prispevkov iz medmrežja, lastni prispevki, bratje kapucini et altro.

   V kartuziji Pleterje imajo redovniki sledeč moto : “Križ stoji, čeprav se svet naprej vrti ali latinsko Crux stat quamvis mundus volvitur”. Naj nam bo to vodilo v zgled in navdih. Da bomo izžarevali Kristusa vedno in povsod.

   Odgovori
3. janez says:

   23. maja, 2025 at 10:44

   Papež Frančišek: Bog je izkustvo prave ljubezni

   Da bo srce gorelo
   »Člani centrov in šol za novo evangelizacijo ste razpravljali o osrednji temi evangelizacije: kako prižgati željo po srečanju z Bogom, kljub znamenjem, ki zatemnjujejo njegovo navzočnost. Kot izhodišče premišljevanja bi ponudil prizor dveh učencev, ki gresta proti Emavsu. Tam je bil tudi Kristus, ki je hodil z njima, a zaradi pobitosti v srcu ga nista bila zmožna prepoznati (glej Lk 24,13-27). Tako je tudi za mnoge naše sodobnike: Bog jim je blizu, a jim ga ne uspe prepoznati. Skrivnost je torej v tem, da skupaj s svojimi negotovostmi začutimo čudovitost te navzočnosti. To je ista osuplost, ki je zajela učenca na poti v Emavs: ‘Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?’ Povzročiti, da bo srce gorelo, je naš izziv.

   Ko Cerkev skrbi le lasten uspeh
   Pogosto pa se dogaja, da je Cerkev za današnjega človeka ‘hladen spomin’, če ne pekoče razočaranje. Mnogi, predvsem na Zahodu, imajo občutek, da jih Cerkev ne razume in je daleč od njihovih potreb. Nekateri Cerkev obsojajo kot preveč šibko v odnosu do sveta, spet drugi jo vidijo kot preveč mogočno glede na veliko revščino na svetu. Rekel bi, da je prav biti zaskrbljen, predvsem pa skrbeti, ko se Cerkev zaznava kot posvetno, ki torej sledi načelom uspeha sveta in pozabi, da ne obstaja za oznanjevanje sebe, ampak Jezusa. Cerkev, ki jo skrbi za širjenje svojega dobrega imena, ki se s težavo odpove tistemu, kar ni bistveno, več ne doživlja gorečnosti pri vnašanju evangelija v današnji čas. Na koncu je bolj neka lepa muzejska najdba kot pa preprosta in radostna Očetova hiša.

   Ljubiti in biti ljubljeni
   Pa vendar je veliko otrok, ki jih Oče želi imeti doma. To so naši bratje in sestre, ki medtem ko uporabljajo mnoge tehnološke osvojitve, živijo vsrkani v vrtinec pobesnelosti. In medtem ko v sebi nosijo globoke rane in se trudijo najti stabilno službo, se znajdejo obdani z zunanjim blagostanjem, ki mrtviči znotraj in odvrača od pogumnih odločitev. Koliko ljudi ob nas živi v naglici, sužnji tistega, kar bi moralo služiti njim, da bi bili bolje, a pozabijo na okus po življenju: lepoto številčne in velikodušne družine, ki napolni noč in dan, a hrani srce; svetlobo, ki se najde v očeh otrok, ki je ne more dati noben smartphone; veselje ob preprostih stvareh; vedrino, ki jo prinaša molitev. Kar nas pogosto prosijo naši bratje in sestre, pa čeprav jim ne uspe zastaviti vprašanja, se ujema z najglobljimi potrebami: ljubiti in biti ljubljeni, biti sprejeti takšni, kot smo, najti mir v srcu in veselje, ki traja dlje od zabave.

    
   Bog pomeni izkustvo ljubezni
   Mi smo vse to izkusili v Jezusu in naše poslanstvo je naslednje: Srečati naše sodobnike, da bi jim dali spoznati njegovo ljubezen. Ne toliko, da bi jih poučevali, nikakor obsojali, ampak da bi postali njihovi tovariši na poti. […] Kako pomembno je čutiti se nagovorjeni z vprašanji moških in žensk današnjega časa!Brez domišljanja, da imamo takojšnje odgovore, in brez dajanja v naprej pripravljenih odgovorov, ampak z deljenjem besede življenja; ne da bi postali prozeliti, ampak da se pusti prostor ustvarjalni moči Svetega Duha, ki osvobaja srce od suženjstva in ga obnavlja. Posredovati Boga torej ne pomeni govoriti o Bogu in upravičevati njegov obstoj – tudi hudič vé, da Bog obstaja! Oznanjati Gospoda pomeni pričevati veselje, da ga poznamo, pomeni pomagati živeti lepoto srečanja z njim. Bog ni odgovor na neko intelektualno radovednost ali na zavzetost volje, ampak je izkustvo ljubezni, ki je poklicana postati zgodba ljubezni. Kajti – in to velja predvsem za nas – ko se enkrat sreča živega Boga, ga je treba naprej iskati. Skrivnost Boga se nikoli ne izčrpa, neizmeren je kakor njegova ljubezen.

   Bog je ljubezen
   ‘Bog je ljubezen’ (1 Jn 4,8). Uporabljen je glagol biti. Bog se namreč ne spreminja glede na naše obnašanje. Je brezpogojna ljubezen, ne spreminja se. Je ljubezen, ki se ne potroši. Kako lepo je tega zvestega Boga oznanjati bratom, ki živijo v mlačnosti, ker se je prvotno navdušenje ohladilo. Kako lepo je reči: ‘Jezus Kristus te ljubi, daroval je svoje življenje, da bi te odrešil, in zdaj vsak dan živi ob tebi’ (Evangelii gaudium, 164). Pomembna so ta srečanja, ki nam pomagajo rasti v veri: približati se tistemu, ki je v stiski, graditi mostove, oskrbeti trpečega, poskrbeti za revne, maziliti s potrpežljivostjo tistega, ki je ob tebi, tolažiti obupanega, blagoslavljati tistega, ki ti povzroča hudo … tako postanemo živa znamenja Ljubezni, ki jo oznanjamo.«

   (Papež Frančišek udeležencem mednarodnega srečanja akademskih centrov in šol za novo evangelizacijo, na temo ‘Je mogoče srečati Boga?’, Vatikan, 21.9.2019)

   Odgovori
4. janez says:

   22. maja, 2025 at 20:40

   Papež Frančišek: Bratje in sestre pogumno, pri Bogu noben greh nima zadnje besede

   Prilika o izgubljeni ovci (Mt 18,12–14)
   1 Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. 2 Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« 3 Tedaj jim je povedal tole priliko: 4 »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? 5 In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. 6 Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ 7 Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

   Lukov evangelij o izgubljeni ovci (Lk 15,1-32) se začne z nekaterimi, ki kritizirajo Jezusa, ker ga vidijo v družbi s cestninarji in grešniki in ogorčeni govorijo: ‘Ta sprejema grešnike in jé z njimi.’ Ta stavek v resnici razkriva čudovito oznanilo. Jezus sprejema grešnike in jé z njimi. To se dogaja z nami pri vsaki maši v vsaki cerkvi. Jezus je zadovoljen, da nas sprejme pri svojem obedu, kjer za nas podarja sebe samega. To je stavek, ki bi ga lahko napisali na vrata naših cerkva: ‘Tukaj Jezus sprejema grešnike in jih vabi na svoj obed’. In Gospod, ko odgovarja tistim, ki ga kritizirajo, pove tri čudovite prilike, ki kažejo na njegovo posebno ljubezen do tistih, ki se čutijo daleč od Njega. Danes bi bilo lepo, da vsak od vas vzame evangelij, Lukov evangelij, 15. poglavje in prebere tri prilike. Čudovite so.

   Kdo si ti v treh Jezusovih prilikah?
   V prvi priliki pravi: ‘Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno?’ (v. 4). Kdo od vas? Oseba s ‘pravim’ čutom že ne, saj premisli in žrtvuje eno, da ohrani devetindevetdeset. Bog pa se nasprotno ne vda. Njemu si pri srcu ti, ki še ne poznaš lepoto njegove ljubezni, ti, ki še nisi sprejel Jezusa za središče svojega življenja, ti, ki ne uspeš iti onkraj svojega greha, ti, ki morda zaradi težkih stvari, ki so se zgodile v tvojem življenju, ne verjameš v Njegovo ljubezen. V drugi priliki si tisti mali kovanec, za katerega se Gospod ne vda, da bi ga izgubil ter ga brez premora išče. Hoče ti povedati, da si dragocen v njegovih očeh, edinstven. Nihče te ne more nadomestiti v Božjem srcu. Ti imaš prostor, ti si in nihče te ne more nadomestiti, niti mene, nihče me ne more nadomestiti v Božjem srcu V tretji priliki pa je oče, ki pričakuje vrnitev izgubljenega sina. Bog nas čaka, se ne utrudi, ne obupa. Mi smo torej, vsak od nas tisti objeti sin, tisti najdeni kovanec, tista ljubkovana in na ramena zadana ovca. On nas vsak dan čaka, da opazimo njegovo ljubezen. Ti pa praviš: ‘Veliko sem jih zakuhal, preveč sem jih zakuhal!’ Ne boj se. Bog te ljubi, te ljubi kot si in ve, da lahko samo njegova ljubezen spremeni tvoje življenje.

   ‘Ta tvoj sin’
   Toda ta neskončna ljubezen Boga do nas grešnikov, ki je v osrčju evangelija, je lahko zavrnjena. To stori starejši sin iz prilike. On v tistem trenutku ne razume ljubezni in si očeta predstavlja kot gospodarja. Tudi za nas je nevarnost, da verjamemo v bolj strogega kot usmiljenega boga, boga, ki premaga zlo z močjo in ne z usmiljenjem. Ni tako, Bog rešuje z ljubeznijo, ne z močjo. Ponudi se in ne vsiljuje. Toda starejši sin, ki ne sprejema očetovega usmiljenja, se zapre, naredi najhujšo napako. Ima se za pravičnega, se čuti izdanega in sodi vse na osnovi svoje misli o pravičnosti. Zaradi tega se razjezi na brata in očita očetu: ‘Sedaj si zaklal pitano tele, ker se je vrnil ta tvoj sin’ (prim. v. 30). ‘Ta tvoj sin.’ Ne pravi mu moj brat, ampak tvoj sin. Ima se za sina edinca. Tudi mi se motimo, ko se imamo za pravične, ko mislimo, da so hudobni drugi. Ne imejmo se za dobre, saj sami brez pomoči Boga, ki je dober, ne znamo premagati zlo. Danes ne pozabite. Vzemite evangelij in preberite tri Lukove prilike v 15. poglavju. Dobro vam bo delo, rešitev bo za vas.

   Bratje in sestre pogumno, z Bogom noben greh nima zadnje besede
   Kako se premaga zlo? Da sprejmemo Božje odpuščanje, sprejmemo odpuščanje bratov. To se zgodi vsakič, ko se gremo spovedat Bogu. Tam prejmemo Očetovo ljubezen, ki premaga naš greh. Ni ga več, Bog ga je pozabil. Ko Bog odpusti, izgubi spomin, pozabi naše grehe, pozabi. Bog je zelo dober z nami. Ne kakor mi, ki se potem, ko rečemo: ‘Že v redu’, ob prvi priložnosti spomnimo pretrpele krivice z obrestmi vred. Ne, Bog izbriše zlo, nas znotraj napravi nove in tako v nas ponovno porodi veselje, ne žalost, ne temačnost v srcu, ne sumničavost. Bratje in sestre pogumno, pri Bogu noben greh nima zadnje besede.

   Marija, ki razvezuje vozle življenja, naj nas osvobodi domišljanja imeti se za pravične in naj nam da čutiti potrebo, da gremo h Gospodu, ki nas vedno čaka, da nas objame, da nam odpusti.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 15.9.2019).

   Odgovori
5. janez says:

   22. maja, 2025 at 17:59

   NEKATERE MISLI O DOBROTI
   Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. (Flp 4,5).

   Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dostopen za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, je, da poišče tisto struno, ki je najbolj občutljiva za dobroto. (sv. Janez Bosko).

   Biti morate kot okno, skozi katero hoče sijati na svet Božja dobrota. (sv. Terezija Benedikta od Križa – Edith Stein) .

   Dobrota, naj pride od koder koli, je vedno hčerka iste matere: Božje Previdnosti. (sv. Pij iz Pietrelcine).

   Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve. Čuječa dobrota seže mnogo dlje kot strogost in bič. (sv. Janez XXIII.).

   Če človekovo srce ni dobro, potem ne more postati nič drugega dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od Tistega, ki je Dobrota sama. (Benedikt XVI.).

   Če bo naša vera bolj pristna in globlja, potem bo rastla tudi naša plemenitost, naša dobrota, bomo bolj usmiljeni in bolj odprti do sočloveka. (papež Frančišek).

   Majhna dejanja dobrote nas vsak dan odtegnejo sebi, a ne v odtujitev, marveč v pristno uresničitev v drži daru za drugega. (Marjan Turnšek).

   Kdor ima dobroto v srcu, nosi v sebi nebesa in jih izžareva v okolico. Dobrota je Božji dar, zato pravijo: kdor nosi v sebi dobroto, nosi Boga v sebi. (prof. dr. Anton Trstenjak).

   Nihče se ne more pogubiti, dokler je le še nekdo, ki veruje v njegovo dobroto. (Friedrich W. Foerster).

   Trdno verujte v dobroto v svetu. V srcu vsakega človeka so čudoviti zakladi: vaša naloga je, da jih spravite na dan. (Raoul Follereau).

   Dobrota je sredi srca doma. / Vse, kar je dobro, / dehteče dehti. / Dobrota ni sirota. / Dobrota ima veliko otrok. / Njihov prijatelj je Bog. (Berta Golob).

   Kdor dobroto izkaže, na svojo srečo kolo maže. (slovenski pregovor).

   Dober človek ima vedro srce. (finski pregovor).

   Bog je dal človeku roke, da bo delal dobro. (arabski pregovor).

   Vir: Ognjišče ZAKLADNICA MODROSTI – Zbirka Za luč in moč 2.
    

   Odgovori
6. janez says:

   12. maja, 2025 at 11:30

   SMISEL ŽIVLJENJA JE PRIHOD BOŽJEGA KRALJESTVA MED NAS NA ZEMLJI

   Smisel življenja je v tem, da se vzpostavi Božje kraljestvo na Zemlji, to je v tem, da egoistično, sovraštva polno, nasilno in nerazumno življenje nadomesti življenje ljubezni, usmiljenja, odpuščanja, bratstva, svobode in razuma tako, kot nas uči Jezus Učenik in Odrešenik. Bog je prišel na svet da nas odreši in da nam pomaga. Čeprav se morda zdi, da danes prevladuje nasilje v svetu, kjer divjajo vojne in so nemiri, je resnica ta, da bolj ko deluje in je močnejša sila Božje Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni bolj učinkovita je, bolj je tiha in subtilna ter Odrešujoča Božja Ljubezen in Milost za vse ljudi. Ker vsi potrebujemo Božji Mir in Božjo Ljubezen. To velja tudi za ateiste, ki pravijo da ne verujejo. Zakaj Bog Ljubi vse ljudi brez izjem, saj drugače ne more. Pomaga nam in nam odpušča, ko ga prosimo. Uči nas, da smo dobri in ljubeči med seboj. Da si pomagamo in služimo drug drugemu. Vabi nas vse, da pridemo k Njemu, ki je Naš Oče. In največja Božja zapoved in najmočnejša sila na svetu je po Jezusovem Nauku ljubezen. Božje kraljestvo je tam, kjer se ljudje ljubijo, si pomagajo in živijo po Evangeliju in spolnjujejo Božjo Voljo. Boga pa ni tam, kjer se ljudje sovražijo in delajo hudobijo med seboj. Bog je namreč Neskončna Dobrota, Ljubezen in Usmiljenje, ki ne mine nikdar! Amen

   Janez

   Odgovori
7. janez says:

   12. maja, 2025 at 10:30

   ALI JE ODREŠITEV LAHKO SAMO PO VERI ALI JE ODREŠITEV PO VERI IN Z DOBRIMI DELI ?

   To je morda najbolj pomembno vprašanje v krščanski teologiji. To vprašanje je povzročilo protestantsko reformacijo, ki temelji predvsem na Svetem pismu. Stoletja, ki je znova razkrila evangelij Svetega pisma, ki ga je zgodnja cerkev oznanjala. To je ključno vprašanje med Svetopisemskim krščanstvom in vsemi drugimi krščanskimi verami. Je odrešitev samo po milosti preko vere v Jezusa ali je po veri z dejanji? Je človek odrešen že, ker verjame v Kristusa, ali mora za svojo odrešitev še nekaj dodatnega sam storiti? Ali je sprava z Bogom nekaj, kar se je zgodilo izven nas? Ali je Bog storil spravo popolnoma za nas v Kristusu, oziroma ali je odrešenje odvisno, vsaj delno od nas? Ali je krščanska pravičnost nam tuja (Lat. extra nos – zunaj), katero jo izvoljenim Bog pripisuje samo po milosti, samo preko vere, samo v Jezusa Kristusa, brez del? Ali moramo nekako zaslužiti Božje usmiljenje?

   Ob tem vprašanju se mnogi zmedejo, zato ker se ne zedinijo z vsem, kar Sveto pismo v celoti uči na tej temi in se ne sprijaznijo s celotnim sporočilom Svetega pisma. Izven sobesedila, neprevidno primerjajo Pismo Rimljanom 3,28; 5,1; Pismo Galačanom 3,24 z Jakobovim pismom 2,24 in domnevajo razliko med Pavlom (odrešeni smo samo po Božji milosti, samo preko vere) in Jakobom (odrešeni smo po svoji veri in delih). V resnici sta se Pavel in Jakob dobro razumela in sta se strinjala drug z drugim, saj sta bila oba vodena po istem, nezmotljivem Svetem Duhu, kadar sta pisala Sveto pismo. Zaradi malomarnosti pri učenju Svetega pisma, nekateri ljudje trdijo, da je to edina točka nesoglasja v razmerju vere in del. Trdijo, da Pavel dogmatično govori, da je opravičenje le po božji milosti, preko vere (Pismo Efežanom 2,8-9) medtem, ko Jakob pravi, da je opravičenje ne le samo po veri, temveč tudi po dobrih delih (Jakobovo pismo 2,24). Ta površinski, navidezni problem rešimo, če natančno preučimo, kaj je pravzaprav Jakob rekel. Jakob izpodbija tezo, da ima človek odrešujočo vero, če se njegova vera ne vidi v dobrih delih (Jakobovo pismo 2:14-26). Jakob nagovarja, kako naj človek dokaže drugim ljudem (ne Bogu) svojo vero z dobrimi deli. Jakob poudarja, da bo resnično verovanje v Jezusa, ki človeka odrešuje od greha, vplivalo na spremenjeno življenje, označeno z dobrimi deli (Jakobovo pismo 2,17-18; 20-26). Vera naj pomaga kristjanom, da bodo boljši ljudje in dobri kristjani. Jakob ne pravi, da so kristjani opravičeni po veri plus dela, temveč da bo človek, ki je opravičen samo po milosti, samo preko vere, delal dobra dela, ker je nova stvaritev v Kristusu (poglej Drugo pismo Korinčanom 5,17-19).

   Če človek trdi, da je vernik pa njegovo življenje, ni označeno z dobrimi deli – potemtakem nima resničnega verovanja v Kristusa (Jakobovo pismo 2,14; 17; 20; 26). Jakob nam ne razloži, kako človek lahko zasluži spravo z Bogom, temveč kako, že na novo rojen človek dokaže ljudem, da je zares popolnoma opravičen po milosti preko vere.

   Pavel piše enako v svojih pismih. Sad Duha, ki ga bodo verniki imeli je napisano v Pismu Galačanom 5,22-23 (poglej Mihej 6,8; Pismo Rimljanom 6,22-23; Pismo Hebrejcem 13,20-21). Takoj, ko nam Pavel pove, da so božji ljudje odrešeni po milosti preko vere in ne po delih (Pismo Efežanom 2,8-9), nam razkrije, da so ustvarjeni, da delajo dobra dela (Pismo Efežanom 2,10). Prav tako kot Jakob pričakuje spremembo v življenju, jo Pavel pričakuje, »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (Drugo pismo Korinčanom 5,17) Jakob in Pavel se strinjata v poučevanju o odrešitvi, vendar prideta do istega sklepa z drugega zornega kota. Pavel vedno poudarja, da je odrešenje le po božji milosti, samo preko vere, samo v Jezusa Kristusa. Jakob, enako kot Pavel, pa močno poudarja dejstvo, da resnična krščanska vera v Kristusa brez izjeme proizvaja dobra dela. Korenita sprava z Bogom je samo Božja milost, ki povzroča vero. Sad (dokaz) odrešujoče vere so dobra dela. Zveličanje v Kristusu je vedno samo po Božji suvereni milosti preko darila vere, ki bo vedno sebe prikazala z dobrimi deli. Jakob pravi, da je vera brez dobrih del mrtva.

   Vera brez del je mrtva, Jakobovo pismo 2,14-24.26
   14 Kaj pomaga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ali ga more vera rešiti? 15 Ako sta brat in sestra brez obleke in nimata vsakdanjega živeža, 16 pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru, pogrejta se in se nasitita« – pa jima ne daste, kar je potrebno za telo, kaj to pomaga? 17 Tako je tudi z vero, če nima del: sama zase je mrtva. 18 Pa poreče kdo: Ti imaš vero in jaz imam dela. Pokaži mi svojo vero brez del, in jaz ti iz svojih del pokažem vero. 19 Ti véruješ, da je en Bog? Prav delaš; tudi hudi duhovi vérujejo, pa trepečejo. 20 Ali hočeš, nečimrni človek, spoznati, da je vera brez del prazna? 21 Ali ni bil naš oče Abraham opravičen iz del, ker je položil svojega sina Izaka na oltar? 22 Vidiš, da je vera sodelovala z njegovimi deli in da se je vera po delih dopolnila. 23 Spolnilo se je pismo, ki pravi: »Abraham je Bogu verjel in se mu je štelo v pravičnost« in je bil imenovan »prijatelj božji«. 24 Vidite, da se človek opravičuje iz del in ne samo iz vere. 26 Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva.

   Medmrežje gotquestions

   Odgovori
8. janez says:

   11. maja, 2025 at 11:41

   Papež Frančišek: Homilija: Božja Beseda nam daje veselje. Veselje je moja moč

   Božja beseda nam daje veselje. Veselje je moja moč
   »Spodbujeni smo, da odpremo srce za srečanje z Božjo besedo, ki nas naredi radostne. Pozorno poslušajmo Božjo besedo in ne dopustimo, da bi na eno uho prišla notri, na drugo pa šla ven. Današnje berilo je iz Nehemijeve knjige (glej Neh 8,1-4.5-6.7-12). Gre za zgodbo o srečanju Božjega ljudstva z Božjo besedo. To je zgodba o obnavljanju.

   Dan za srečanje z Gospodom
   Povezana je s širšim okvirjem, v katerem se odvija pripoved, in sicer z obnovo templja in vrnitvijo iz izgnanstva. Nehemija, namestnik, govori z duhovnikom in pismoukom Ezdro, da bi »ustoličil« Božjo besedo. Vse ljudstvo se je zbralo na trgu pred Vodnimi vrati. In duhovnik Ezdra je bral. »Odprl je knjigo pred očmi vsega ljudstva, ker je stal višje kakor vse ljudstvo; ko jo je odprl, je vse ljudstvo vstalo.« Leviti so razlagali postavo. Lepa stva! Mi smo navajeni imeti to knjigo, kar je Božja beseda, ampak smo, rekel bi, slabo navajeni, medtem ko je ljudstvo pogrešalo Besedo, bilo je lačno Božje besede, in zato, ko je videlo knjigo, je vstalo. Pomislite samo, da se stoletja kaj takega ni dogajalo. To je srečanje ljudstva z njegovim Bogom, srečanje ljudstva z Božjo Besedo.

   »Nehemija, ki je bil namestnik, Ezdra, duhovnik in pismouk, ter leviti, ki so učili ljudstvo, so rekli vsemu ljudstvu: ‘Ta dan je posvečen Gospodu.’ Za nas je to nedelja. Nedelja je dan za srečanje ljudstva z Gospodom, dan srečanja moje družine z Gospodom. Dan mojega srečanja z Gospodom. Je dan srečanja. ‘Ta dan je posvečen Gospodu.’

   Kaj se zgodi v srcu, ko slišim Božjo besedo?
   Zato so Nehemija, Ezdra in leviti pozivali ljudstvo, naj ne žaluje in ne joče. Berilo danes namreč govori o tem, kako je vse ljudstvo jokalo, medtem ko je poslušalo Božjo besedo. Jokalo je zaradi ganjenosti, jokalo iz veselja.
   Ko mi slišimo Božjo besedo, kaj se zgodi v mojem srcu? Ali je pozorno na Božjo besedo? Dopustim, da se dotakne mojega srca ali pa stojim tam in gledam v strop ter razmišljam o drugih stvareh, Božja beseda pa pride na eno uho notri, na drugo pa gre ven in ne prispe do srca? Kaj jaz storim za pripravo, da bi Beseda prispela v srce? In ko Beseda pride v srce, sta v njem jok veselja in praznovanje. Ne razume se praznovanja nedelje brez Božje besede, ne razume se. Potem jim je Nehemija dejal: ‘Pojdite in praznujte.’ In jim da lepe napotke za praznovanje. ‘Jejte tolste jedi in pijte sladke pijače in pošljite deleže tem, ki nimajo nič’, torej revnim. Revni so vedno ministranti na krščanskih praznovanjih, reveži! ‘Zakaj ta dan je svet našemu Gospodu. Ne bodite žalostni! Zakaj veselje v Gospodu je vaša moč.’.

   Božja beseda daje veselje. To je naša moč
   V žalosti torej ni naše moči: Božja beseda nas dela radostne, srečanje z Božjo besedo nas napolnjuje z veseljem in to veselje je moja moč, je naša moč. Kristjani so veseli, saj so sprejeli, prejeli so Božjo besedo v srce in neprestano srečujejo Besedo, iščejo jo. To je današnje sporočilo za vse nas. Kratko izpraševanje vesti: Kako poslušam Božjo besedo? Ali pa je enostavno ne poslušam? Kako se jaz srečujem z njegovo Besedo, kar je Sveto pismo? In zatem: Sem prepričan, da je veselje v Gospodu moja moč? Žalost ni naša moč. Žalostna srca hudič takoj potolče, medtem ko nas Gospodovo veselje dviguje, da pojemo in jokamo od veselja. Eden od psalmov pravi, da je v trenutku osvoboditve Babilona, judovsko ljudstvo mislilo, da sanja: ni moglo verjeti. Isto doživetje se zgodi, ko srečamo Gospoda v njegovi Besedi, ko mislimo: ‘Pa saj to so sanje.’ In: ‘Ne morem verjeti vsej tej lepoti.’Naj nam Gospod vsem podeli milost, da bi odprli srce za to srečanje z njegovo Besedo in se ne bi bali veselja, da se ne bi bali praznovati od veselja. To je veselje, ki izvira ravno iz tega srečanja z Božjo besedo.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 3.10.2019)

   Povzetek sporočila papeža Frančiška: Kako poslušam Božjo besedo? Žalost ni naša moč. Žalostna srca hudič takoj potolče, medtem ko nas Gospodovo veselje dviguje, da pojemo in jokamo od veselja. ‘Naj nam Gospod vsem podeli milost, da bi odprli srce za to srečanje z njegovo Besedo.

   Odgovori
9. janez says:

   11. maja, 2025 at 11:39

   Papež Frančišek: Potrpežljivost ni sprijaznjenost, je dialog z lastnimi mejami/omejitvami

   Potrpežljivost ni sprijaznjenost ali poraženost ampak modra drža ko smo skromni in ponižni
   »Gospoda prosimo za krepost potrpežljivosti, značilne za tistega, ki je na poti in nosi na lastnih ramenih težave in preizkušnje, kakor številni preganjani bratje kristjani na Bližnjem vzhodu. V odlomku iz Jakobovega pisma smo brali: ‘Saj veste, da preizkušenost vaše vere rojeva stanovitnost’ (Jak 1,3). Toda, kaj pomeni biti potrpežljivi v življenju in med preizkušnjami? Gotovo, to ni lahko razumeti, zato je dobro ločiti med krščansko potrpežljivostjo in sprijaznjenostjo ter držo poraženosti, saj gre za krepost tistega, ki je na poti in ne tistega, ki je pri miru in zaprt. In ko smo na poti, se zgodijo različne stvari, ki niso vedno dobre. To mi spregovori o potrpežljivosti kot kreposti na poti. Takšna je drža staršev, ko se rodi bolan ali prizadet otrok: ‘Bogu hvala, da je živ!’ Ti so potrpežljivi, saj vse življenje z ljubeznijo prenašajo takšnega otroka, vse do konca. Ni lahko leta in leta prenašati prizadetega ali bolnega otroka… Toda veselje, da imajo tega sina, jim da moč, da ga še naprej prenašajo. To je potrpežljivost, to ni sprijaznjenost, saj gre za krepost, ki se porodi med potjo. Med delom, molitvijo, ko samaritansko pomagamo drugim, ko se postavimo v čevlje drugih in razumemo.

   Nepotrpežljiv človek zavrača ali se ne meni za lastne meje oz. omejenost
   Kaj se še lahko naučimo iz etimologije besede ‘potrpežljivost’. Pomen vsebuje v sebi tudi smisel za odgovornost, saj potrpežljivi ne zavrača bolečine, ampak jo prenaša in to z radostjo, z veseljem, popolnim veseljem, kot to pravi apostol. Potrpežljivost pomeni prenašati na sebi in ne preložiti, da bi drugi prenašal problem, prenašal težave. Jaz jo prenašam, saj je moja težava, je moj problem. Zaradi tega trpim? Seveda! Toda prenašam. Prenašam. Potrpežljivost pa je tudi modrost, da smo v dialogu s svojimi mejami. Ne vemo in ne znamo vsega. Toliko skrajnih meja je v življenju, toda nepotrpežljivež jih noče, se za njih ne meni, saj ni v dialogu s svojimi mejami. Ali gre za vsemogočno domišljavost ali za lenobo, tega ne vemo. Tega ne ve. Gospod prosim pri in nas Poduči in Vodi, da ne zatavamo.

   Božja potrpežljivost spremlja in čaka
   Toda potrpežljivost o kateri govori sv. Jakob, ni nasvet za kristjane. Če gledamo zgodovino zveličanja, lahko opazimo potrpežljivost Boga, našega Očeta, ki je vodil ter prenašal svoje trdovratno ljudstvo in sicer vsakič, ko si je naredilo malika in prešlo z ene na drugo stran. Prav tako je potrpežljiv Oče z vsakim od nas, ko nas spremlja in čaka na ‘naš čas’. Bog je tudi poslal svojega Sina, da bi vstopil v potrpežljivost in sprejel svoje poslanstvo ter se z vso odločnostjo daroval v trpljenju. Pri tem mislim na naše preganjane brate na Bližjem vzhodu, ki so jih pregnali zato, ker so kristjani. In oni so ponosni, da so kristjani. Vstopili so v potrpežljivost, kakor je Gospod vstopil v potrpežljivost. S temi mislimi morda lahko danes molimo, molimo za naše ljudstvo: ‘Gospod, daj svojemu ljudstvu potrpežljivost za prenašanje preizkušenj.’ Molimo pa tudi zase. Tolikokrat smo nepotrpežljivi, ko kaj ne gre, že kričimo. Umiri se malo, pomisli na potrpežljivost Boga Očeta, vstopi v potrpežljivost kot Jezus. Lepa krepost je ta potrpežljivost. Prosimo zanjo Gospoda.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 12.2.2018)

   Odgovori
10. janez says:

    10. maja, 2025 at 10:55

    Papež Frančišek: Bog nam odpušča pod pogojem, da tudi mi odpustimo drugim (to molimo v molitvi Očenaš)

    Bog je velik. Žal sem jaz grešil
    »Odlomek iz Knjige preroka Daniela (glej Dan 3,25.34-43) nam pripoveduje o Azariju, ki je bil vržen v ogenj, ker ni hotel zatajiti Gospoda. A Azarija se ne pritožuje pred Bogom zaradi prejete kazni, ne graja ga in se ne sklicuje na njegovo zvestobo. Nadaljuje z izpovedovanjem Božje veličine in gre do izvora zla ter pravi: ‘Ti si nas vedno rešil, a žal smo grešili.’ Azarija obtoži sebe in svoje ljudstvo. Obtožba nas samih je prvi korak k odpuščanju: Obtožiti sami sebe je del krščanske modrosti. Ne obtožiti drugih. Sami sebe. Jaz sem grešil. In ko pristopimo k zakramentu pokore, imejmo v mislih tole: ‘Veliki Bog nam je dal mnogo stvari. A žal sem jaz grešil, jaz sem užalil Gospoda in prosim odrešenja.’

    Gospodu je všeč skrušeno srce
    Neka gospa je pri spovedi na dolgo govorila o grehih tašče, da bi na ta način opravičila samo sebe, dokler ji duhovnik ni rekel, da je dovolj in naj sedaj prizna še svoje grehe. To je Gospodu všeč, kajti Gospod sprejme skrušeno srce, kajti – kakor pri Azariju – ‘ni razočaranja za tiste, ki zaupajo vate’. Skrušeno srce, ki Gospodu pove resnico: ‘To sem storil, Gospod. Grešil sem zoper tebe.’ Gospod mu zapre usta, kakor oče svojemu izgubljenemu sinu, ne pusti mu govoriti. Njegova ljubezen ga prekrije. Vse odpusti.

    Bog odpušča pod pogojem, da odpustimo
    Naj nas ne bo sram povedati svojih grehov, kajti Gospod nas opravičuje, ne samo enkrat, ampak vselej. A obstaja pogoj. Božje odpuščanje pride v nas z vso močjo pod pogojem, da mi odpustimo drugim. In to ni lahko. Zamera si namreč naredi gnezdo v našem srcu in tako vedno ostaja grenkoba. Velikokrat nosimo s sabo seznam stvari, ki so nam bile storjene: ‘Ta mi je naredil to, storil mi je tisto, storil mi je tole …’

    Ne pustimo se vkleniti hudemu duhu sovraštva
    Ne pustimo se vkleniti hudemu duhu sovraštva, kajti sovraštvo zasužnjuje. To sta dve stvari, ki nam bosta pomagali razumeti pot odpuščanja: ‘Ti si velik Gospod, a žal sem grešil’ in ‘Ja, odpuščam ti, sedemdesetkrat sedemkrat, pod pogojem, da ti odpustiš drugim’.

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 6.3.2018)

    Odgovori