Članki za dušo

14.958 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   1. junija, 2020 at 15:08

   JEZUS JE ZAVRŽENI KAMEN, KI JE PO ŽRTVI POSTAL VOGELNI KAMEN NOVE SKUPNOSTI!

   BOŽJA BESEDA: Začel jim je govoriti v prilikah: »Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval. Ob določenem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi dobil od njih del sadov iz vinograda. Ti pa so ga zgrabili, pretepli in odpravili praznih rok. Nato je poslal k njim drugega služabnika. Ranili so ga na glavi in ga zasramovali. Poslal je še enega in so ga ubili. Takó se je dogajalo še mnogim drugim: ene so pretepli, druge ubili. Imel je še enega, ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega in rekel: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Tisti viničarji pa so govorili med seboj: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in dediščina bo naša!‹ Zgrabili so ga, ubili in vrgli iz vinograda. Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim. Ali niste brali tega Pisma: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh.« In poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice. Spoznali so seveda, da je to priliko rekel proti njim. Pustili so ga torej in odšli (Mr 12,1-12).

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+12%2C1-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Voditelji zavržejo Jezusa, najemniki pa gospodarjeve služabnike in njegovega sina. Jezus je zavrženi kamen, ki je po žrtvi postal vogelni kamen nove skupnosti. Vse bom odprl Jezusovi ljubezni, da bo kljub moji krhkosti trdna opora mojemu življenju. Gospod, odpravi vsak moj upor, bodi mi resnični temelj v življenju (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

   Odprimo srca Jezusovi ljubezni, da se bomo prepojili z ljubeznijo do Boga, ter z Jezusovo pomočjo uresničevali duhovna in telesna dela usmiljenja do bližnjega. Gospod Jezus in Devica Marija nas nenehno kličeta tudi k molitvam svetega rožnega venca in rožnega venca Božjega usmiljenja. Molimo za trpeče sestre in brate, ki se priporočajo v našo molitev! Naj žarki Božjega usmiljenja milostno objamejo vse preizkušane osebe, ki so navedene v rubriki »Prosim za molitev«, v zapisih – janez, Kristina, Mata, Andreja, Helena, Emilija, Sija, Vesna, Mirjam, Darija, Hvala, Jasna, Sofija, Mateja, Hana, Sasa, Tatjana … Naj se zgodi presveta Božja volja!

   Verujmo, da nam Gospod Jezus po vsaki iskreni in vztrajni molitvi vedno podari tisto, kar je za naše odrešenje najboljše! Tudi v primeru, če se po naših molitvah ni zgodilo tisto, kar smo si zelo želeli in Gospoda prosili. Bodimo prepričani, da je tako boljše za naše odrešenje in za odrešenje naših bližnjih! Tudi v tem primeru je to velik Gospodov dar in se zanj vedno zahvaljujmo. In v tem smislu lahko rečemo, da Gospod, tako ali drugače, vedno usliši vsako iskreno molitev – vedno v naše dobro, za naše odrešenje, v perspektivi večnega življenja.

   MOLITEV K SVETEMU DUHU

   Pridi v mene, Sveti Duh,
   Duh modrosti:
   podari mi notranje oči in ušesa,
   da me ne bodo vezala
   na materialne stvari,
   ampak vedno iskala duhovno realnost.
   Pridi v mene, Sveti Duh,
   Duh ljubezni: dolivaj vedno več
   prave ljubezni v moje srce.
   Pridi v mene, Sveti Duh,
   Duh resnice: dovoli mi,
   da dosežem spoznanje resnice
   v vsej njeni polnosti.
   Pridi v mene, Sveti Duh,
   živa voda, ki priteka iz gore
   za večno življenje:
   daj mi milost, da pridem k tebi
   občudovat obraz Očeta
   v življenje in radost brez konca.
   Amen. (sv. Avguštin)

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Janez says:

   1. junija, 2020 at 11:22

   ALI ČUDEŽI SVETEGA DUHA OBSTAJAJO TUDI DANES ?
   Najprej se je treba zavedati, da to ni vprašanje, ali Bog danes še vedno dela čudeže aki ne. Bilo bi nespametno in nesvetopisemsko ter prenagljeno laično trditi, da Bog danes ne ozdravlja ljudi, jim ne govori in ne dela čudežnih znamenj in čudežev ter jim pomaga. Kaj porečejo ateisti me ne zanima. Poglejmo v Biblijo kaj tam pravi Bog ljudem. Vprašanje je, ali so čudežni darovi Svetega Duha, opisani predvsem v Prvem pismu Korinčanom 12–14, danes še vedno aktivni v krščanski Cerkvi. To tudi ni vprašanje, ali Sveti Duh lahko da nekomu čudežni dar. Vprašanje je, ali Sveti Duh danes še vedno daje in podarja ljudem čudežne darove po svoji neodvisni in diskrecijski Volji. Popolnoma pa se moramo zavedati, da je Sveti Duh svoboden, da daje in podarja čudežne darove v skladu s svojo voljo (Prvo pismo Korinčanom 12,7–11). Duh namreč veje kjer hoče.

   V knjigi Apostolska dela in v Pismih veliko večino čudežev naredijo apostoli in njihovi bližnji sodelavci. Pavel nam navede razlog za to: »Znamenja apostola so bila med vami storjena z vso potrpežljivostjo, z znamenji, čudeži in močmi« (2 Kor 12,12). Če bi imel vsak kristjan sposobnost delati znamenja, čudeže in bi imel moči, potem to nikakor ne bi bile prepoznavne lastnosti apostola. Vrstica Apostolska dela 2,22 nam pove, da je bil Jezus »potrjen« z »močmi, čudeži in znamenji.« Podobno so bili apostoli »zaznamovani« kot pristni Božji sli s čudeži, ki so jih delali. Vrstica Apostolska dela 14,3 opisuje, da je bilo sporočilo evangelija »potrjeno« s čudeži, ki sta jih delala Pavel in Barnaba. Poglavja 12–14 Prvega pisma Korinčanom govorijo predvsem o darovih Duha. Na podlagi tega besedila se zdi, da so bili »navadnim« kristjanom včasih dani čudežni darovi (12,8–10.28–30). Ne piše, kako pogosto je bilo to. Iz tega, kar smo se naučili zgoraj, da so bili apostoli »zaznamovani« z znamenji in čudeži, bi se zdelo, da je bilo dajanje čudežnih darov »navadnim« kristjanom izjema, ne pravilo. Razen apostolov in njihovih bližnjih sodelavcev Nova zaveza nikjer specifično ne opisuje posameznikov, ki bi izvajali čudežne darove Duha.

   Pomembno se je zavedati, da zgodnja Cerkev ni imela dokončanega Svetega pisma, kot ga imamo danes (Drugo pismo Timoteju 3,16–17). Zato so bili potrebni darovi prerokovanja, spoznanja, modrosti itd., da bi lahko zgodnji kristjani vedeli, kaj Bog želi, da storijo in da je seveda to prav. Dar prerokovanja je omogočal vernikom, da so govorili novo resnico in razodetje od Boga. Zdaj pa, ko je Božje razodetje dokončano v Svetem pismu, darovi »razodevanja« niso več potrebni, vsaj ne v takem obsegu, kot so bili v Novi zavezi. Bog vsak dan čudežno ozdravlja ljudi, ki ga prosijo in Vanj verjejo. Bog nam danes še vedno govori, naj bo to s slišnim glasom, v mislih ali skozi vtise in občutke. Bog še vedno dela neverjetne čudeže, znamenja in moči ter včasih te čudeže izvaja preko kristjana. Vendar te stvari niso nujno čudežni darovi Duha. Prvoten namen čudežnih darov je bil, da se dokaže, da je evangelij resničen in da so bili apostoli resnično Božji sli. Sveto pismo ne reče naravnost, da so čudežni darovi nehali obstajati, vendar položi temelj, zakaj se morda ne pojavljajo več v enakem obsegu, kot je zapisano v Novi zavezi. Vendar Bog dela čudeže še danes in nas obdaruje s svojo Ljubeznijo, čeprav so dostikrat tega kot grešniki in nehvaležneži ne zaslužimo. Oče pa nas neskončnio ljubi in nam vse daruje in nam vse odpušča.

   Gotquestions et altro

   SVETI DUH, TI SI LUČ NAŠEGA ŽIVLJENJA
   Sveti Duh, Ti si luč našega življenja. Ti hočeš vse narediti novo v naši sredi. Pridi in spremeni ter predrugači ter prenovi temeljito vse, kar se zoperstavlja Tvojemu delovanju v naši skupnosti. Prosim pomagaj nam ljudem in nas spreobrni, da bomo postali drugačni in boljši ljudje in kristjani, Bogu v Veselje. Pomagaj nam, da se bomo skesali in poboljšali. Preženi vse predsodke, zavist, obrekovanja na različnih ravneh, iskanja moči in prevlade ter vso zlaganost, ki smo ji povsod priča danes, ko Človek ni Človeku vedno Človek, ampak je vse kaj drugega kot Dober Človek. Ustvari v nas čisto srce, usmiljenje, dobroto in razsvetljen razum, da bomo lahko spoznali to, kar Ti želiš; in bomo pripravljeni hoditi po poti, ki si nam jo Ti pokazal tako, da bomo po strmi in težki poti k Tebi hodili in izpolnjevali Tvoje Nauke in zapovedi ter živeli po Božji Volji. Amen

   7 darov Svetega Duha
   Sedmeri darovi Svetega Duha so: modrost, umnost, svet, moč, vednost, pobožnost in strah božji. Bog nam v učinkoviti moči Svetega Duha, ki je naš Gospod in darovalec življenja, daje vse potrebno, da spoznamo svojo vero in živimo v njegovi bližini. Bodimo odprti za darove Svetega Duha!

   MODROST: “moder” je človek, ki lahko loči pomembne od nepomembnih v življenju; sposoben je prepustiti se drugemu in od znotraj »videti« in »slišati« najgloblje v njem; “Moder” je človek, ki je sposoben “videti” in “presojati” celotno resničnost v Božji luči.

   UMNOST: “razumen” človek je “odprt” in kritičen do razumevanja sebe, sveta in ljudi; je sposoben „slišati“ in razumeti Božjo besedo, ki nam jo je razodela na različne načine (zlasti Beseda, ki nam jo je razodela v Jezusu Kristusu).

   SVET: človek, ki ima “dar nasvetov”, je sposoben pomagati drugim pri sprejemanju svojega osebnega mnenja in osebne odločitve, zlasti v pomembnih trenutkih svojega življenja (za to je sposoben poslušati drugega “od znotraj” in mu ne vsiljuje nasvetov) “Nato mu pušča možnost proste izbire); imeti “dar svetovalca” pomeni tudi, da lahko prejemate nasvet od drugega in še posebej, da iščete “nasvet” pri poslušanju Božje besede.

   MOČ: “močan” človek je sposoben živeti človeško in krščansko resnico pogumno; je dosleden in zmore zdržati tudi takrat, ko je težko verjeti in upati; njegovo zaupanje in njegova ljubezen do Boga in ljudi temelji na Božji zvestobi in ljubezni.

   VEDNOST: človek z “darilom znanja” išče in radostno sprejema resnico; prepozna in “pozna” ljudi, svet in Boga v njihovi najgloblji resničnosti; Drugega “prizna” in se veseli, ko začuti bogastvo svoje osebe.

   POBOŽNOST: Resnično “pobožni človek” živi v najbolj intimni povezavi z Bogom. Zanj je Bog Oče, ki ga lahko brez strahu in z ljubeznijo nagovarja.

   STRAH BOŽJI: “dar božjega strahu” (“strahospoštovanje”) omogoča, da Boga razumemo in doživimo kot najglobljo in največjo Skrivnost, kot “Sedanjost” in kot “Nedostopno” (Bog nam je “bližje kot nam samim”, vendar je tudi neizrazito »oddaljen«, ker je neizmerno »drugačen« in »večji« od nas); biti napolnjen s “božjim strahom” pomeni tudi biti napolnjen s “strahom pred grehom”, torej ne biti ravnodušen do greha in zla, ampak si prizadevati z vsemi močmi za ustvarjanje novega, božanskega sveta med ljudmi. Lahko bi rekli, da je „dar božjega strahu“ tudi novo ime za božjo ljubezen: bojimo se užaliti Boga in izgubiti njegovo prijateljstvo, ker ga ljubimo; ljubezen je previdna.

   Molitev k Bogu za 7 darov Svetega Duha
   Gospod, moj Bog, ti v vse ustvarjene stvari in ljudi prodiraš s svojim Duhom, prosim priti tudi v globino mojega srca. Podari mi modrost, da bom prejel Tvojo Besedo v vsakdanjem življenju, umnost, da spoznam Tvojo pot, da vedno lahko hodim s Teboj po Poti Odrešenja. Daj mi svetost, da vedno iščem tisto, kar je privzdignjeno od Zgoraj, ne da zapravljam svoje življenje in iščem samo tisto, kar je le materialnega in vsakdanjega v tem svetu. Napolni moj um z darom vednosti in stanovitnosti tako, da najdem resnico in pravičnost, ki jo bom dal naprej tudi drugim. Obenem Gospod me napolni s pobožnostjo, da te v tesni povezavi s Teboj vsak dan ponižno in goreče ljubim, moj Bog, z vsem srcem in da te častim v Duhu in Resnici. Giospod Ti si Pot in Resnica in le po Tebi pridemo domov v Nebeško kraljestvo. Daj mi moči, da stojim trdno in pogumno, ko pridejo hudičevi napadi sveta in telesa. In končno Gospod me obdari z Božjim strahom, da zaradi Ljubezni do Boga nikoli ne bom zapustil Poti Odrešenja, ampak da bom vedno ostal blizu Boga, v času radosti in v času žalosti, času preizkušenj in veselega upanja. Gospod vedno in v vsem mi daj svoj Poduk in Vodstvo, da bom v Hoji za Teboj lahko storil Sveto Božjo Voljo in živel Pravično in vedno delal dobro in širil Božjo Luč in Usmiljenje med ljudi. Ljubimo Boga in ljudi in živimo pravično Bogu v Čast in Veselje.
   Amen

   Odgovori
3. Miro says:

   31. maja, 2020 at 13:28

   OBHAJAMO SLOVESNI PRAZNIK BINKOŠTI – SVETI DUH JE TISTI, KI V EVANGELIJU ODPIRA POT V SRCA LJUDI IN DRUŽBE TER KONKRETIZIRA EVANGELJSKO SPOROČILO V SODOBNI ČAS IN OKOLJE!

   S slovesnim praznikom binkošti sklepamo velikonočni čas. Praznik obhajamo 50 dni po veliki noči in je praznik prihoda Svetega Duha, ker je na ta dan po svetopisemskem sporočilu nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh (prim. Apd 2,1–11; Jn 20,19–23).

   http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/slovesni-praznik-binkosti17?Open

   MOLITEV K SVETEMU DUHU

   O pridi, stvarnik, Sveti Duh,
   obišči nas, ki tvoji smo,
   napolni z rajsko milostjo
   srce, po tebi ustvarjeno!
   Ime je tvoje Tolažnik
   in Dar Boga Najvišjega
   Ljubezen, Ogenj, Živi vir,
   Duhovno pomaziljenje.
   Sedmero ti darov deliš,
   Desnice Prst Očetove,
   obljubil tebe Oče je,
   zgovorna Moč apostolov.
   Čutilom našim luč prižgi,
   ljubezen v naša srca vlij;
   v telesni bedi nas krepčaj,
   v slabosti vsaki moč nam daj.
   Odženi proč sovražnika
   in daj nam stanoviten mir,
   pred nami hodi, vodi nas
   in zla nas varuj vsakega.
   Po tebi naj spoznavamo
   Očeta in Sina Božjega
   in v tebe iz obeh Duha
   naj vedno trdno verujemo.
   Amen.

   Odgovori
4. Miro says:

   31. maja, 2020 at 9:33

   S TEŽAVO NAPREDUJEMO, PA VENDAR IMAMO NA RAZPOLAGO MOČAN MOTOR – »MOČ OD ZGORAJ« -, KI SAMO ČAKA, DA GA SPRAVIMO V TEK – NAJ NAM DANAŠNJI BINKOŠTNI PRAZNIK POMAGA ODKRITI TA MOTOR!

   BOŽJA BESEDA: Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20, 19-23)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+20%2C19-23&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZMIŠLJANJE P. RANIERA CANTALAMESSA:

   Vsakemu od nas se je že primerilo, da je videl naslednji prizor: avto v okvari, v njem je voznik, zadaj pa eden ali dva s težavo porivata avto, da bi dobil toliko hitrosti, da bi vžgal …, pa nič. Za nekaj časa se ustavijo, si obrišejo pot in znova začno porivati avto … Potem pa naenkrat zaslišimo hrup in motor začne delovati, avto spelje in tisti, ki so ga porivali, se z olajšanjem oddahnejo.

   To je podoba tega, kar se dogaja v krščanskem življenju. S težavo rinemo naprej, a brez velikega napredovanja. Pomislim, da imamo na razpolago izjemno močan motor – »moč od zgoraj« –, ki samo čaka, da ga spravimo v tek. Današnji binkoštni praznik nam bi moral pomagati odkriti ta motor in kako ga spraviti v tek.

   Ob poslušanju današnjih svetopisemskih odlomkov imamo lahko vtis, da gre za navidezno nasprotje. Prvo berilo iz Apostolskih del nam govori o prihodu Svetega Duha, ki se zgodi petdeset dni po veliki noči; v evangeljskem odlomku pa nam Janez predstavi Jezusa, ki se na sam velikonočni večer prikaže apostolom in jim podeli isti dar, rekoč: »Prejmite Svetega Duha.«

   Ali gre za dvoje različnih binkošti? V določenem pomenu bo držalo; toda ti dve pripovedi se medsebojno ne izključujeta, ampak se dopolnjujeta. Ustrezata dvema različnima načinoma predstavitve vloge Svetega Duha, ki sta enako pomembna. Luka, ki vidi Svetega Duha kot počelo enotnosti in univerzalnosti Cerkve ter moč za njeno poslanstvo, predstavi prihod Svetega Duha petdeset dni po veliki noči vpričo predstavnikov različnih narodov in jezikov. Janez, ki vidi Duha kot izvor novega življenja, izvirajočega iz Kristusove smrti, pa poudarja njegove prve pojavitve, ki se zgodijo na sam dan vstajenja. Lahko bi rekli, da nam Janez pove, od kod prihaja Sveti Duh: iz prebodene Odrešenikove strani; Luka pa nam pove, kam vodi Duh: do skrajnih mej sveta.

   Tudi simboli, s katerimi opisujeta Svetega Duha, so v omenjenih primerih različni. Sveto pismo se rado poslužuje materialnih in elementarnih naravnih simbolov, ko nas želi o čem poučiti, in tako stori tudi, ko govori o Svetem Duhu. Hebrejska beseda ruah ima dva izvirna pomena: najprej pomeni veter, potem pa tudi dih. Luka postavi v ospredje podobo vetra, ki poudari moč Svetega Duha:

   »Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.«

   Tudi Janez pozna simbol vetra (»Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« Jn 3,8); v današnjem odlomku pa ima raje podobo diha, ki prikliče, kar je Bog storil na začetku, ko je »dihnil« v Adama oživljajočega duha:

   »Dihnil je vanje in jim dejal: ‘Prejmite Svetega Duha!’«

   Po tem kratkem pogledu današnjih beril se usmerimo na eno samo točko. Pripoved iz Apostolskih del se začne z besedami: »Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju« (Apd 2,1). Iz teh besed lahko razberemo, da so pred temi binkoštmi že obstajale neke druge binkošti. Ali drugače: binkošti so obstajale tudi že pri Judih in prav na ta praznik je prišel Sveti Duh. Krščanskih binkošti ne moremo razumeti, če ne upoštevamo judovskih binkošti, ki so jih pripravljale.

   V Stari zavezi sta bili dve temeljni razlagi binkoštnega praznika. Na začetku je bil to praznik sedmih tednov (prim. Tob 2,1), praznik žetve (prim. 4 Mz 28,26 sl.), ko so darovali Bogu prvine žita (prim. 2 Mz 23,16; 5 Mz 16,9). Kasneje – in to zagotovo velja za Jezusov čas – pa je praznik obogatil nov pomen: to je bil praznik izročitve Postave in zaveze na gori Sinaj.

   Kaj pomeni, da Sveti Duh pride na Cerkev prav na dan, ko so Izraelci obhajali praznik Postave in zaveze? Odgovor je preprost. S tem je nakazano, da je Sveti Duh nova, duhovna postava, ki daje pečat novi in večni zavezi in ki posvečuje kraljevsko in duhovniško ljudstvo, ki je Cerkev. To je Postava, ki ni več pisana na kamnite, ampak na mesene plošče, ki so srca ljudi. Prav to je hotel Luka poudariti v Apostolskih delih, ko je opisal prihod Svetega Duha v viharju in ognju, kar je bilo značilno tudi za Božje razodetje na Sinaju.

   Sv. Avguštin je zapisal: »Koga ne bi nagovorilo to sovpadanje in hkratna razlika? Petdeset dni je od obhajanja Pashe v Egiptu pa do dne, ko je Mojzes prejel Postavo, ki jo je na kamnite table zapisal Božji prst; podobno po dopolnjenih petdesetih dneh od žrtvovanja pravega Jagnjeta, ki je Kristus, je Božji prst, t.j. Sveti Duh, napolnil zbrane vernike.«

   Ta razmišljanja takoj porajajo naslednje vprašanje: ali živimo pod staro ali pod novo postavo? Ali razumemo naše verske dolžnosti kot prisilo, vzbujajo v nas strah, jih opravljamo iz navade ali pa zaradi notranjega prepričanja in skoraj zaradi privlačnosti? Ali doživljamo Boga kot očeta ali kot gospodarja? Skupina ljudi, ki so leta 1967 prvi izkusili nove binkošti in so začeli s katoliško karizmatično prenovo v Duhu, nam pomaga razumeti razliko med dvema načinoma, kako udejanjamo vero. Prisluhnimo pismu, ki ga je eden od njih pisal svojemu prijatelju neposredno po tem dogodku:

   »Naša vera je postala živa; naše verovanje je postalo neke vrste spoznanje. Nenadoma je nadnaravno postalo resničnejše od naravnega. Na kratko: Jezus je za nas živa oseba. Poskusi odpreti Novo zavezo in jo beri, kakor da bi bila vsaka beseda, vsaka vrstica dobesedno resnična v tej uri. Molitev in zakramenti so postali resnično naš vsakdanji kruh in ne le splošne »pobožne vaje«. Ljubezen do Svetega pisma, za katero ne bi nikoli verjel, da je mogoča, sprememba naših odnosov z drugimi, potreba in moč pričevati preko vseh pričakovanj: vse to je postalo del našega življenja. Življenje je napolnila umirjenost, zaupanje in mir.«

   Sklenil bom z zgodbo, za katero se mi zdi, da vsebuje sok vsega tega, kar smo doslej povedali. Na začetku stoletja se je družina z juga Italije izselila v Združene države Amerike. Na pot so si vzeli hrano: kruh in sir, ker niso imeli denarja, da bi lahko jedli v restavraciji. Dnevi in tedni so tekli, kruh je postajal vse trši in sir je splesnel. Otrok v nekem določenem trenutku tega ni več prenesel in je neprestano jokal. Zato so starši zbrali ves drobiž, ki so ga imeli ter mu ga dali, da bi šel v restavracijo na kosilo. Otrok odide, se naje in se ves objokan vrne k staršem. »Kako da še vedno jokaš, saj smo ti ja dali vse, kar smo imeli, da bi se najedel?« »Jokam, ker je bilo v ceno potovanja vključeno tudi vsakdanje kosilo, mi pa smo ves čas jedli le kruh in sir!«

   Mnogi kristjani gredo skozi življenje zgolj ob »kruhu in siru«, brez veselja, brez navdušenja, ko bi lahko imeli vsak dan – govorimo duhovno – »preobilje Božjih stvari«, kar je vse »vključeno v ceno« samo zato, ker so kristjani: gotovost Božje ljubezni, pogum, ki ga daje njegova beseda, veselje, ki izhaja iz izkušnje Duha in občestva z brati in sestrami, kar vse je povzeto in nam je konkretno darovano pri evharistični gostiji.

   In kje je skrivnost, da bi izkusili te »nove binkošti«? Imenuje se želja! Ta je tista »iskra«, ki požene motor, o katerem sem govoril na začetku. Jezus je obljubil: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13). Treba je torej prositi! Današnje bogoslužje nam ponuja čudovite izraze, s katerimi lahko to storimo:

   Pridi, Sveti Duh …
   Ljubeči Oče ubogih,
   dar, sijoč v svojih darovih;
   luč, ki preseva duše.
   Počitek za naš napor,
   predah v trdem delu,
   radost, ki obriše solze.
   Pridi, Sveti Duh!

   (razmišljanje p. Raniera Cantalamessa povzeto po spletni strani: kapucini.si)

   Na današnji dan, ko praznujemo veličasten praznik Binkošti, na stežaj odprimo naše srce odrešenjskemu delovanju Svetega Duha! Z vero in zaupanjem Božjemu usmiljenju priporočimo vse trpeče sestre in brate, ki prosijo za molitev in uslišanje pri Bogu. Naj vsa srca prežame prešinjajoča ljubezen Svetega Duha, da bomo v Njegovi moči z veseljem sprejemali in spolnjevali Božjo voljo!

   Pridi, Sveti Duh, in razvnemi naša srca v goreči ljubezni do Boga in bližnjega!

   Odgovori
5. Miro says:

   30. maja, 2020 at 15:36

   O GOSPA MOJA, O MATI MOJA, TEBI SE VSEGA DARUJEM!

   Duhovnik je zapisal: »Nekateri sošolci so me povabili, naj bi vstopil v dijaško Marijino družbo. To željo sem že gojil v svojem srcu. Vabilo sem z veseljem sprejel. Prav na svečnico sem bil sprejet med Marijine častilce. Odslej je bilo Marijino češčenje sestavni del mojega molitvenega življenja. Vestno sem opravljal družbene molitve in pozneje še rožni venec. Božja Mati me je vodila k Srcu svojega Sina. V bogoslovju mi je marijansko pobožnost poglobila knjiga sv. Ludvika M. Grignona (Grinjona) Montfortskega Popolna posvetitev samega sebe Kristusu po Mariji. Posvetil sem se po njegovem navodilu Mariji. Moje geslo je od takrat naprej: Ves sem tvoj, Marija, vse moje je tvoje in vsi moji so tvoji.«

   Škof dr. Stanislav Lenič se je pri duhovniškem posvečenju popolnoma izročil božji Materi. V svojo beležko je zapisal: »Marija, v tvoje roke izročam svoje duhovništvo. Ti, ki si mi mati in srednica, si me pripeljala do oltarja. Ti hodi z menoj še naprej, pri vsem mojem delu me podpiraj. Mati Marija, tako se nate zanesem, nase pa prav nič, s teboj bom zmogel vse. Marija, moja mati si in moraš ostati, tvoj duhovnik hočem biti!«

   Ko je bil don Bosko sprejet med klerike in je oblekel kleriško obleko, talar, mu je mati zaupala: »Ko si prišel na svet, sem te posvetila Materi božji.«

   Sv. Terezija Deteta Jezusa je zapisala: »Marija me je milostno sprejela za svojega otroka. Prepričana sem, da mi je bilo seme visokega [karmeličanskega] poklica dano že tistega srečnega dne, ko sem se vsa posvetila Mariji pred njenim oltarjem. Takrat sem jo izbrala za svojo mater.«

   Povzeto iz knjižice Nauči nas moliti, p. Anton Nadrah.

   V molitvi “O Gospa moja” se takole izročamo svoji Materi:

   O Gospa moja,
   o Mati moja,
   tebi se vsega darujem;
   in da se ti vdanega skažem,
   ti danes posvetim:
   svoje oči, svoja ušesa,
   svoja usta in svoje srce,
   sebe popolnoma vsega.
   Ker sem torej tvoj,
   o dobra Mati,
   varuj me,
   brani me kakor svojo last
   in posest. Amen.

   Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

   Odgovori
6. Janez says:

   30. maja, 2020 at 13:17

   Katera je največja Božja zapoved?
   Farizej, ki naj bi bil »strokovnjak za postavo«, je postavil to vprašanje Jezusu (Evangelij po Mateju 22,34–36). »Rekel mu je: ›Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.‹ To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: ›Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‹ Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki‹« (Evangelij po Mateju 22,37–40, glej tudi Evangelij po Marku 12,28–34). Jezus tukaj navaja dve starozavezni zapovedi, ki povzemata vse zakone in zapovedi v Svetem pismu (Tretja Mojzesova knjiga 19,18; Peta Mojzesova knjiga 6,4–5; 10,12–13). Specifično pove bistvo desetih zapovedi (Druga Mojzesova knjiga 20 in Peta Mojzesova knjiga 5), ki povzema Božje stalno merilo za celotno človeštvo glede odnosov z njim in drug z drugim, namreč popolno in neskončno ljubiti Boga in bližnjega s popolnoma vsemi našimi sposobnostmi, ne da bi enkrat samkrat grešili. Pomanjkanje naše brezhibne ljubeče poslušnosti in nesebičnosti je vzrok za odtujitev med Bogom in človekom in med ljudmi. Naše uporništvo do Boga je pokvarilo vsak odnos. Ko je drug učitelj Mojzesove postave vprašal, kako lahko »doseže večno življenje,« mu je Jezus odgovoril, da mora brezhibno izpolnjevati deset zapovedi, kot so povzete v teh dveh (Evangelij po Luku 10,25–37). Jezus potrjuje, da so Adam in vsi njegovi potomci zavezani k osebni, popolni, natančni in nenehni poslušnosti, z obljubo življenja za izpolnjevanje postave in z obljubo smrti za njeno kršenje. Samo dve zapovedi sta, ki ju moramo izpolnjevati, vendar to vsem spodleti. Celo mnogi samooznanjeni kristjani igrajo farizeja, skušajo upravičiti sebe, tako da zmanjšajo obseg in natančnost Božje moralne postave, da lahko pomirijo svojo vest in krivdo. Prikladno spregledajo ponovljene vse in izključijo tiste, ki jih ne želijo imeti za svojega bližnjega. Jezusov odgovor je svetopisemski odziv na »farizeja« v vseh ljudeh vsepovsod, ki skušajo meriti duhovnost s tem, kako dobro mislijo, da izvajajo samo zunanje, delno, legalistično in hinavsko pobožnjaštvo. Vsak, tako kristjan kot nekristjan, mora v celoti izpolnjevati vse Božje moralne zakone. Merilo, ki ga je Bog postavil za Adama v edenskem vrtu, in je bilo ponovno postavljeno v Mojzesovi postavi, je isto merilo, ki ga zahteva Jezus – popolnost (Tretja Mojzesova knjiga 11,44–45; 19,2; 20,7.26; Peta Mojzesova knjiga 23,12–14; Evangelij po Mateju 5,43–48; Pismo Rimljanom 13,8–10; Pismo Galačanom 5,14; Jakobovo pismo 2,8–13). Vendar nihče, niti resnično na novo rojen kristjan, v katerem prebiva Sveti Duh, ne ljubi resnično in brezhibno Boga z vsemi zmožnostmi, prav tako ne svojega bližnjega enako kakor sebe.

   Če iskreno razložimo Jezusove besede v kontekstu, se srečamo z dejstvom, da povzema celotno Mojzesovo postavo s tema dvema zapovedima. V tem trenutku oznanja postavo, ne evangelij. Jezus hoče, da razumemo, kako nemogoče je za nas, da bi bili brezhibno poslušni. To ni dobra novica. Njegov namen je, da izvoljeni spoznamo, da ker mi vsi vsak dan grešimo v mislih, besedah in dejanjih, ne moremo biti nikoli pravični pred Bogom po svojih zaslugah, zato rabimo Boga. Na ta način Jezus vodi tiste, ki jim je Bog dal milost, da vidijo edino upanje, ki nam je na voljo – Bog opravičuje brezbožneže (Pismo Rimljanom 4,1–8). Neuspeh, da bi popolnoma izpolnjevali Božjo postavo, prinaša njegovo jezo nad vse grešnike. Vendar samo po svoji milosti, samo po daru vere Bog pripiše Kristusovo pravičnost, odpusti prestopke in doseže opravičenje za tiste, ki verujejo (Pismo Rimljanom 4,9–25). »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Pismo Rimljanom 5,8). »Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje. Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki je iz postave: Človek, ki to izpolnjuje, bo živel od tega« (Pismo Rimljanom 10,4–5). Vendar nihče ne more brezhibno izpolnjevati pravičnosti iz Mojzesove postave. Zato Bog usmiljeno pravi: »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen« (Pismo Rimljanom 10,9–13). Kristusov evangelij »je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje … V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere« (Pismo Rimljanom 1,16–17). Jezus nam jasno pove, kaj je najpomembnejša zapoved. Edino vprašanje je, ali resnično in dejansko živimo ti zapovedi? Ali mi (celo kristjani) resnično ljubimo Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem umom in z vso močjo in ali res ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe – ves čas in brezhibno? Če smo iskreni do sebe, vemo, da tega ne delamo. Z veseljem priznamo: »Toda preden je nastopila vera, nas je postava držala zaprte pod ključem, v pričakovanju vere, ki naj bi bila razodeta. To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere« (Pismo Galačanom 3,23–24). Samo po Božji milosti spreobrnitve priznavamo svojo grešnost in brezupnost ter se obračamo samo na Kristusa kot naše edino upanje odrešitve. Kot kristjani, celo ko se trudimo v sodelovanju z močjo Svetega Duha, ki prebiva v nas, delamo samo majhne korake do ljubezni do Boga in svojega bližnjega. Zagotovo nikoli izkustveno ne dosežemo merila popolnosti, imenovanega v teh dveh zapovedih. Celo najbolj predani in popolnoma posvečeni kristjani nikoli ne dosežejo tega, da bi ljubili Boga z vsem srcem, dušo, umom in močjo v tem življenju (Pismo Rimljanom 7). Še dobro, da Bog pri kristjanih išče napredek, ne popolnost (Prvo pismo Timoteju 4,15). Ko naše srce in um postopoma spreminja Sveti Duh, ki prebiva v nas, se lahko izboljšamo v ljubezni do Boga in do drugih (Pismo Rimljanom 12; Prvo Petrovo pismo 1,13–16). A dokler smo v tem padlem, zemeljskem telesu, ki ga je pokvaril greh, ne bomo tega nikoli popolno storili. Ne obupujte nad svojimi porazi in ne bodite hinavci, tako da trdite, da delate nekaj, česar ne (Jakobovo pismo 2,8–13). Raje pustite, da vas neuspeh pripelje nazaj h Kristusovemu križu, kjer je umrl za svoje ljudi za njihov greh nepopolne ljubezni do Boga in do drugih. Veselite se v svoji bitki proti preostanku greha, ki prebiva v vas, in se zavedajte, da imate zagotovljeno odrešitev s pripisano Kristusovo pravičnostjo, ne po kakršni koli svoji zaslugi (preučujmo in se poglobimo tudi v branje Pisma Rimljanom 6–8).

   Jezus, luč sveta, je edini, ki lahko razsvetli temo hudobije in ki je prinesel Luč Odrešenja za vse ljudi. Jezus sam je vrata k zadovoljivemu življenju in odpuščanju vseh naših grehov. Jezus je prijatelj in pastir, ki te išče in Ti želi Pomagati. Kliče tebe, ga slišiš? Jezus je življenje tega sveta in onostranstva (Evangelij po Janezu 1,4). Jezus je pot odrešenja! Razlog, da se počutimo duhovno lačne, izgubljene v temi, razlog, da ne moremo sami najti pravega smisla življenja je to, da smo zaradi greha in naše nepopolnosti ločeni od Boga. Sveto pismo nazorno pravi, da smo vsi ljudje grešili in smo zato ločeni od Boga. »Na zemlji ni pravičnega človeka, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne pogrešil (Pridigar 7,20), saj smo vsi grešili in smo brez Božje slave« (Pismo Rimljanom 3,23). Praznina, ki jo čutimo brez Boga v srcu, je praznina življenja brez Boga, njegove Ljubezni, Miru in Usmiljenja. Ustvarjeni smo bili, da bi imeli razmerje z Bogom in živeli po Božji Volji in Načrtu. Toda zaradi naših grehov nismo upravičeni do tega razmerja. »Pač pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši« (Izaija 59,2). Še huje; greh je vzrok, zaradi katerega smo duhovno mrtvi in bomo večno ločeni od Boga na tem in na drugem svetu. (Pismo Rimljanom 6,23a; Pismo Efežanom 2,1). Moramo se spokoriti in prositi Boga odpuščanja grehov.

   Kdo nas lahko reši tega problema (Pismo Rimljanom 7,24-25)? Jezus je edina prava pot! Samo Jezus nas lahko reši. Jezus je umrl na križu, ker je nase prevzel vse grehe Svojega ljudstva, ki verujejo Vanj kot Gospoda in Zveličarja od božjega srda proti grehu. Zanje se je namesto njih prostovoljno žrtvoval, da bi poplačal ves njihov dolg greha (Evangelij po Janezu 3,36; Drugo pismo Korinčanom 5:21). Na križu je Jezus nase prevzel kazen za grehe božjih izbranih ljudi—Svoje ovce, ki jih on sam kliče k sebi (Evangelij po Janezu 10,3-5.11.27-28; Pismo Rimljanom 5,8). Umrl je namesto nas in tri dni kasneje vstal od mrtvih ter premagal greh in smrt (Prvo pismo Korinčanom 15,3-4; Pismo Rimljanom 6,4-5). Zakaj je to storil? Na to vprašanje odgovarja Jezus sam: »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« (Evangelij po Luku 15,1-32. 19,10; Prvo pismo Timoteju 1,15). Jezus je umrl, da bi odkupil svoje izgubljeno ljudstvo od greha (Pismo Titu 2,14). Kadar koli se človek pokesa od greha nevere in začne verovati v Jezusa ter zaupati v Njegovo smrt kot popolno plačilo za svoje grehe, je to dokaz, da ga je Bog Sveti Duh že duhovno prebudil od mrtvih in odrešil. Je bil že na novo rojen od zgoraj (Evangelij po Janezu 3,3. 8. 14-16). Njegovi grehi so že odpuščeni in oprani, ter zato veruje (Prvo pismo Korinčanom 6,9-11). Tudi njegova duhovna lakota je potešena. Prižgale so se luči. Ima popolno življenje (Evangelij po Janezu 5,24, 6,47). Spozna njegovega resničnega Prijatelja in Pastirja. Ve, da ga po smrti čaka večno življenje—življenje vstajenja, na veke z Jezusom!

   »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16). In to je naša rešitev, da verujemo v Jezusa Učenika in Odrešenika Sveta. Ljubimo Boga in Ljudi, ki so naši bratje in sestre v Kristusu Odrešeniku in molimo ter ga prosimo za Božje Vodstvo, da bomo delali vse prav.

   Odgovori
7. Miro says:

   29. maja, 2020 at 20:22

   NAJ GOSPOD JEZUS NA PRIPROŠNJO SV. MAKSIMA EMONSKEGA NAKLONI SVOJI CERKVI NOVE IN GOREČE SLUŽABNIKE SVOJEGA EVANGELIJA!

   Sveta Cerkev danes obhaja god svetega škofa Maksima Emonskega, ki je junaško širil božje kraljestvo z besedo in zgledom. Ob tej priliki prosimo Gospoda, naj nakloni svoji Cerkvi nove in goreče služabnike svojega evangelija. Da pa bodo naše prošnje Gospodu všeč in da bomo svete skrivnosti vredno obhajali, priznajmo svoje napake in slabosti ter jih obžalujmo (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

   http://svetniki.org/sveti-maksim-emonski-skof

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
   Sv. Maksim Emonski, prosi za nas!

   Odgovori
8. Miro says:

   29. maja, 2020 at 15:43

   PRI MOLITVI ROŽNEGA VENCA ZREMO KAKOR SKOZ OKNO NA ŽIVLJENJE JEZUSA KRISTUSA, POSTAJAMO PA TUDI NJEGOVI SODOBNIKI!

   V tej molitvi izgovarjamo besede angela, besede Svetega Duha, besede, ki jih nikakor niso izumili ljudje, besede, v katerih je zbrana celotna Izraelova zgodovina, zgodovina Boga z ljudmi. Novo pri rožnem vencu je dejansko samo to, da se pri teh besedah zadržujemo, da jih ponavljamo, kajti velike stvari s ponavljanjem nikoli ne postanejo dolgočasne. Samo nepomembne stvari potrebujejo spremembe za popestritev in jih je treba hitro nadomestiti s čim drugim. Kar je res veliko, postaja s ponavljanjem vedno večje. Pri tem pa tudi mi sami postajamo bogatejši in svobodnejši; v tej čudoviti molitvi se umirimo, ko stopamo v to velikost, ki nas sprejema vase. Ko se zadržujemo v takšnem premišljevanju, zremo skoz te besede kakor skoz okno na življenje Jezusa Kristusa, ne le zremo, ampak postajamo njegovi sodobniki. Jezus postaja naš sodobnik; skupaj z njim hodimo in on hodi z nami; njegova življenjska pot postaja naša in naša pot postaja njegova (iz pridige Josepha Ratzingerja v Münchnu 1984).

   Marija, Kraljica presvetega rožnega venca prosi nas!

   Odgovori
9. Hvala says:

   29. maja, 2020 at 13:34

   https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/20.10.2011-96

   Psalm 136 po papeževih besedah predstavlja veliko HVALNICO, ki SLAVI GOSPODA v številnih in ponavljajočih se izrazih njegove dobrote skozi zgodovino človeštva, najverjetneje pa ga je Jezus molil tudi pri zadnji večerji s svojimi učenci.

   Odgovori
10. Hvala says:

    29. maja, 2020 at 13:12

    https://si.aleteia.org/2020/01/05/bostjan-hari-bogu-nikoli-ne-tezimo-saj-nam-je-ves-cas-na-razpolago/

    Teolog mag. Boštjan Hari v članku opisuje , kako opaža, da imajo mnogi katoličani napačno podobo o Bogu.
    Dogaja se, da nas Bog ne usliši, kljub temu, da si prizadevamo za “spolnjevanje”njegovih pogojev.

    To je znamenje, da še ni čas za uslišanje, kajti On vsakega usliši ob svojem času. Ali pa nas nikoli ne bo uslišal, ker to ne bi bilo najboljše za nas.

    Mnogi ljudje med molitvijo mislijo le nase. Malo katoličanov posluša Boga, ki nam najbolj očitno govori po Svetem Pismu.

    Odgovori