Članki za dušo

15.023 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   15. julija, 2020 at 18:55

   Ali je večno zagotovilo naše odrešitve »dovoljenje« za greh? Večno zagotovilo naše odrešitve »ni dovoljenje« za greh!

   Najpogostejše nasprotovanje nauku večnega zagotovila odrešitve je, da ta domnevno dovoljuje ljudem, da živijo, kakor hočejo, in so še vedno odrešeni. Čeprav je morda to »teoretično« res, v resničnem življenju temu ni tako. Človek, ki ga je Jezus Kristus resnično odrešil, ne bo živel življenja, ki ga zaznamuje nenehen, nameren greh. Razlikovati moramo med tem, kako naj bi kristjan živel, in tem, kaj mora storiti človek, da prejme odrešitev. Sveto pismo jasno govori, da je odrešitev samo po milosti, samo po veri, samo v Jezusu Kristusu (Evangelij po Janezu 3,16; Pismo Efežanom 2,8–9; Evangelij po Janezu 14,6). V trenutku, ko človek resnično začne verovati v Jezusa Kristusa, je odrešen in ima zagotovilo odrešitve. Ni tako, da bi odrešitev dobili po veri, potem pa jo ohranjali z deli. Apostol Pavel govori o tej temi v Pismu Galačanom 3,3, ko vpraša: »Tako nespametni ste? Začeli ste z Duhom, zdaj pa končujete z mesom?« Če smo odrešeni po veri, se naša odrešitev tudi ohranja in je zagotovljena po veri. Svoje odrešitve si ne moremo prislužiti. Prav tako si ne moremo prislužiti ohranjanja svoje odrešitve. Bog je tisti, ki ohranja našo odrešitev (Judovo pismo 1,24). Božja roka je tista, ki nas trdno drži v svojem prijemu (Evangelij po Janezu 10,28–29). Božja ljubezen je tista, od katere nas ne more nič ločiti (Pismo Rimljanom 8,38–39).

   Kakršnokoli zanikanje večnega zagotovila odrešitve je v bistvu prepričanje, da moramo ohranjati svojo odrešitev s svojimi dobrimi deli in prizadevanji. To je v popolnem nasprotju z odrešitvijo po milosti. Odrešeni smo po zaslugi Kristusa, ne po svojih zaslugah (Rim 4,3–8). Trditi, da moramo biti poslušni Božji besedi ali živeti pobožno življenje, da bi ohranjali svojo odrešitev, pomeni reči, da Jezusova smrt ni bila dovolj, da plača kazen za naše grehe. Jezusova smrt je bila popolnoma dovolj, da plača za vse naše grehe – pretekle, sedanje in prihodnje, pred odrešitvijo in po odrešitvi (Pismo Rimljanom 5,8; Prvo pismo Korinčanom 15,3; Drugo pismo Korinčanom 5,21). Ali to pomeni, da lahko kristjan živi, kakorkoli želi, in je še vedno odrešen? To je v bistvu hipotetično vprašanje, ker Sveto pismo jasno pove, da pravi kristjan ne bo živel »kakorkoli hoče«. Kristjani so nove stvaritve (Drugo pismo Korinčanom 5,17). Kristjani kažejo sadove Duha (Pismo Galačanom 5,22–23), ne dejanja mesa (Pismo Galačanom 5,19–21). Prvo Janezovo pismo 3,6–9 jasno pravi, da pravi kristjan ne bo živel v nenehnem grehu. Kot odziv na obtožbo, da milost spodbuja greh, je apostol Pavel izjavil: »Kaj bomo torej rekli? Naj vztrajamo v grehu, da se pomnoži milost? Nikakor ne. Le kako bomo mi, ki smo odmrli grehu, mogli še živeti v njem?« (Pismo Rimljanom 6,1–2).

   Večno zagotovilo odrešitve ni dovoljenje za greh. Pač pa je zagotovilo spoznanja, da Bog jamči svojo ljubezen do tistih, ki verujejo v Kristusa in živijo pravično po Božji Volji. Spoznanje in razumevanje Božjega neverjetnega daru odrešitve doseže ravno nasprotno od dovoljenja za greh. Kako bi lahko kdorkoli, ki pozna ceno, ki jo je Jezus Kristus plačal za nas, še naprej živel življenje greha (Pismo Rimljanom 6,15–23)? Kako bi lahko kdorkoli, ki razume Božjo brezpogojno in zajamčeno ljubezen do tistih, ki verujejo, vzel to ljubezen in jo nehvaležno zavrnil in hudobno vrgel nazaj v Božje obličje? Takšen človek ne kaže, da mu je večno zagotovilo odrešitve dalo dovoljenje za greh, ampak da ni resnično izkusil odrešitve po Jezusu Kristusu. »Kdor ostaja v njem, ne greši; kdor pa greši, ga ni videl in ga ni spoznal« (Prvo Janezovo pismo 3,6).

   Gotquestions et altro

   Odgovori
2. Hvala says:

   15. julija, 2020 at 18:13

   ” ČE SE SPREOBRNETE IN OSTANETE MIRNI, BOSTE REŠENI, KAJTI V MIROVANJU IN ZAUPANJU JE VAŠA MOČ” (Iz 30,15).

   POPOLNO ZAUPANJE BOGU.
   KAKO BI TE JEZUSOVO BESEDE PRAVILNO RAZUMELI IN JIH RES UPORABILI V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU? Nekako bomo razumeli bolje z življenjem NOETA:

   POPOLNOMA ZAUPATI BOGU POMENI, DA BOG VE, KAJ JE NAJBOLJŠE ZA NAŠE ŽIVLJENJE IN ZAVEDATI SE , DA NAM BO POMAGAL TUDI V NEMOGOČIH SITUACIJAH.

   TISOČE LET NAZAJ JE ŽIVEL BOŽJI PRIDIGAR, KI JE GREŠNIKOM PRIDIGAL CELIH 120 LET . PA GA VSEENO NI NIHČE POSLUŠAL, NITI SE POKESAL ZA GREHE. TA BOŽJI PRIDIGAR JE BIL NOE (NOAH), ČIGAR IME V PREVODU POMENI MIROVANJE.
   TO, DA JE BIL POPOLN, PA POMENI, DA NI DOVOLIL, DA BI SE OKUŽIL S HUDOBIJO SVETA IN JI PODLEGEL. Ž

   NOE JE ŽIVEL V TEŽKEM ČASU IN TUDI MI ŽIVIMO V TEŽKEM ČASU. NOE JE DOKAZ, DA JE MOŽNO ŽIVETI SVETO, ČISTO IN POBOŽNO DOMA, V ŠOLI, NA DELOVNEM MESTU, ULICI…..

   1, NOE JE ŽIVEL PO VERI, NE PO GLEDANJU
   ———————————————————————————————————————————————————
   OSNOVA KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA JE ŽIVLJENJE PO VERI. “PO VERI JE BIL NOE VPELJAN V STVARI, KI ŠE NISO BILE VIDNE IN V SVETEM STRAHU JE NAREDIL , DA BI REŠIL SVOJO DRUŽINO ( Heb 11,7).

   PRI NOETOVI VERI NI ŠLO ZA VPRAŠANJE ALI BOG OBSTAJA ALI NE. ŠLO JE ZA VPRAŠANJE ALI LAHKO NOE TEMU BOGU ZAUPA. KDO LAHKO EDINO VERUJE BOGU S TOLIKŠNIM ZAUPANJEM KOT JE TO DOKAZAL NOE? SAMO TISTI, KI LJUBI, KAJTI “LJUBEZEN VSE VERUJE..” (1 vKor 13,7). VERA JE TEMELJ, VENDAR ŠELE LJUBEZEN NAREDI VERO POPOLNO IN ŽIVO.

   KAJTI VEČJA KOT JE LJUBEZEN DO NEKOGA, VEČJE JE ZAUPANJE VANJ. POT VERE PA SE VEDNO ZAČNE S POSLUŠNOSTJO.
   ———————————————————————————————————————————————————
   NOETOVA VERA JE TEMELJILA NA BOŽJI BESEDI. VERA, KI TEMELJI NA ČLOVEŠKEM OBČUTJU JE ŠARLATANSTVO IN NIMA NIČ OPRAVITI Z BOGOM; JE SENZUALNA IN SUBJEKTIVNA.
   TISTI, KI SLONI NA OBČUTJU SE ZAVEDA SAMEGA SEBE, NE PA BOGA.

   NOE JE HODIL S BOGOM, DRUŽIL SE JE, POGOVARJAL SE JE Z NJIM, PREMIŠLJEVAL JE O NJEM IN TAKO JE NJEGOVA VERA RASLA. UBOGAL JE BOGA.

   BOG JE SVOJEMU PRIJATELJU PRAVOČASNO RAZKRIL SKRIVNOST :”TI PA SI IZDELAJ LADJO IZ CIPRESOVEGA LESA……………….GLEJ ZLIL BOM VODE POTOPA NA ZEMLJO IN VSE BO PREMINILO. S TEBOJ PA SKLENEM ZAVEZO. POJDI TOREJ V LADJO IN ………….(1 Mz 6,14-21).

   NOE JE TO ZVEDEL 120 LET V PRIHODNOST( živel je 950 let), KO ŠE NI BILO NOBENEGA ZNAMENJA POPLAVE.
   NOE ŠE NIKOLI NI VIDEL DEŽJA. KAJTI BOG ŠE NI POSLAL DEŽJA NA ZEMLJO.
   ———————————————————————————————————————————————————
   V PREDPOTOPNI KLIMI SO POZNALI SAMO ROSO.

   ZDAJ PA SE VPRAŠAJMO ALI BI V TAKŠNIH OKOLIŠČINAH ZAUPALI IN VERJELI BOGU??????
   .——————————————————————————————————————————————————–
   BOŽJA BESEDA JE BILA TEMELJ VERE, NE PA MNENJE, OPAZKE, POSMEH IN KRITIKE DRUGIH.
   DOLGIH 120 LET, KO BI PADLA VSAJ ENA KAPLJA DEŽJA. KO BI VSAJ OBČASNO ZAGRMELO IN BI SE POKAZAL OBLAK. TAKO PA SO MU VSI GOVORILI, DA JE VERSKI BLAZNEŽ. IZOGIBALI SO SE GA . A ZGODILO SE, PRIŠLO JE IZNENADA. TAKO KOT DANES LJUDJE NE VERJAMEJO V VNOVIČNI JEZUSOV PRIHOD. ŽAL BODO ZATEČENI NEPRIPRAVLJENI , A BO PREPOZNO.

   2. NOETOVA NEVIDNA VERA JE BILA VIDNA V DEJANJIH.
   ——————————————————————————————————————————————————–
   VERA NE SME OSTATI NEVIDNA. PRAVA ŽIVA VERA JE VEDNO V AKCIJI. NOE JE SVOJO POSLUŠNO VERO POKAZAL S PRIDIGANJEM IN Z GRADNJO VELIKE LADJE. S SINOVI JE ŠEL V GOZD. VZTRAJAL JE, GARAL JE.

   3. NOETOVA VERA JE ŽIVELA V TIŠINI PREIZKUSA NJENE USTREZNOSTI, PRAVILNOSTI IN UČINKOVITOSTI.
   ———————————————————————————————————————————————————
   SVETO PISMO PRAVI, DA JE PRENEHALO DEŽEVATI ŠELE PO 150 DNEH. PRIČAKOVALI BI, DA JE PO VSEM TEM NOE USPEŠNO KONČAL IZPIT VERE.
   ZDAJ SI PA PREDSTAVLJAJMO, KAKO SE JE PO POTOPU POČUTIL NOE PO POTOPU. VSE NAOKOLI JE BILA SAMA SMRT IN TIŠINA. V LADJI PA TEMA. NOE NI VEDEL KAKŠNO JE ZUNAJ IN ALI SE JE ŽE VSA VODA UMAKNILA.

   ALI STE OPAZILI, DA MU JE DOSLEJ BOG STALNO GOVORIL IN DAJAL NAVODILA, ZDAJ PA JE BIL 150 DNI TIHO.
   NOE NI DOBIL VEČ NOBENEGA POJASNILA.
   ——————————————————————————————————————————————————–
   KAKO JE NEGOVAL SVOJ ODNOS Z BOGOM, KO PA JE BOG UTIHNIL? PRI BOGU STA GOVOR IN MOLK ISTO.

   MORDA ZDAJ KDO PREŽIVLJA PREIZKUS USTREZNOSTI SVOJE VERE V TIŠINI, KER JE BOG TIHO.

   “BOG PA SE JE SPOMNIL NOETA………..(1 Mz 8,1 ). BOG NIKOLI NE POZABI NA SVOJO LASTNINO. “MAR POZABI ŽENA SVOJEGA OTROČIČA IN SE NE USMILI SVOJEGA TELESA?”

   GOSPOD NI POZABIL NA NOETA, ZATO JE POSLAL VETER , VODA JE ODTEKALA, LADJA PA JE PRISTALA NA GORI ARARAT.

   SI LAHKO PREDSTAVLJATE KAKŠNA OLAJŠAVA BI BILA ZA NOETA, ČE BI VEDEL, DA ZAPRTA LADJA NE BO NJEGOV DOM ZA VEDNO.

   IN SPET JE MORAL ČAKATI ŠE NADALJNJIH 150 DNI. VSE DNI SKUPAJ JE NOE DOŽIVLJAL SKORAJ ENO LETO TIŠINE.

   NOE SE JE DAL BOGU NA RAZPOLAGO.

   GOSPOD NAS NE OCENJUJE PO NAŠEM INTELIGENČNEM KVOCIENTU, NITI PO NAŠIH REZULTATIH , AMPAK PA PO PRIPRAVLJENOSTI, VZTRAJNOSTI IN POSLUŠNOSTI.
   DELNA POSLUŠNOST NI POSLUŠNOST.
   ——————————————————————————————————————————————————-

   IZKAZAL SE JE V POTRPEŽLJIVOSTI IN ČAKANJU. NAJPREJ JE ČAKAL 120 LET, DA SE BO ZGODILO, KAR MU JE BOG POVEDAL. SI LAHKO ZAMISLIMO KAKO DOLGA DOBA MIROVANJA JE BILA TO?.

   ZA KAKO OBSEŽEN PREIZKUS NJEGOVE VZTRAJNOSTI IN POTRPEŽLJIVOSTI V MIROVANJU JE ŠLO?
   ——————————————————————————————————————————————————-
   ” ČE OSTANETE MIRNI, BOSTE REŠENI, KAJTI V MIROVANJU IN ZAUPANJU JE VAŠA MOČ (Iz 30,15).
   ——————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————
   O BLAGOSLOVLJENA TIŠINA! PO TEM JE BILO TREBA ČAKATI ŠE 2X PO 150 DNI. POTEM ŠE 3 MESECE. NATO ŠE 40 DNI NATO ŠE 7 DNI, KER SE JE GOLOBICA VRNILA V LADJO, SAJ SI ZARADI VODE NI NAŠLA POČIVALIŠČA. IN PO TEM
   VSEM JE NOE ČAKAL VNOVIČ 7 DNI, NATO PA JE SPET SPUSTIL GOLOBICO, A SE JE ZVEČER VRNILA Z OLJČNO VEJICO V KLJUNU. ČEPRAV JE NOE VEDEL, DA SO VODE ODTEKLE, JE MORAL POČAKATI ŠE 7 DNI, NAKAR JE SPUSTIL GOLOBICO, KI PA SE NI VEČ VRNILA.

   KOLIKŠNO ČAKANJE IN MIROVANJE.
   ——————————————————————————————————————————————————–

   ALI TUDI MOJA VERA ZORI V TIŠINI PREIZKUSA NJENE USTREZNOSTI , PRAVILNOSTI IN UČINKOVITOSTI.
   ——————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————
   4. NOETOVA LJUBEZEN DO SLUŽENJA BOGU NI NIKOLI PRENEHALA.
   ——————————————————————————————————————————————————-
   NOE JE VZEL V LADJO PO DVOJE ŽIVALI, KI NISO ČISTE, SAMCA IN SAMICO, OD VSEH ČISTIH ŽIVALI PA KAR PO 7 PAROV. ZAKAJ JE VZEL TOLIKO VEČ ČISTIH ŽIVALI V LADJO? ZATO, DA JIH JE DAROVAL SVOJEMU BOGU KOT DARITEV. ČEPRAV JE V LADJI NA VARNEM, SE BOGU NI NEHAL ZAHVALJEVATI. . IN TAKOJ , KO JE PO POTOPU PRIŠEL IZ LADJE, JE NAJPREJ POSTAVIL GOSPODU OLTAR IN OD ČISTIH ŽIVALI DAROVAL DARITVE. TO JE BILA PRVA STVAR. BOGA JE DAL NA PRVO MESTO. KAJTI, ČE JE BOG NA PRVEM MESTU, SO TUDI VSE OSTALE STVARI NA PRAVEM MESTU.

   MAVRICA NAM POMAGA, DA VIDIMO LEPOTO BOGA.

   TAKO JE NOE BIL 950 LET Z BOGOM. TUDI, KO JE NOE PADEL, (GREH), GA JE OPRAVIČILA BOŽJA MILOST.

   5. NOETOVA LADJA JE SIMBOL ODREŠENJA. JE SIMBOL VERE IN KRSTA V VODI.
   ———————————————————————————————————————————————————
   JEZUS KRISTUS SE PONOVNO VRNE. POSVARIL NAS JE, DA BO TAKRAT TAKO , KOT JE BILO V ČASU NOETA. BREZBOŽNOST BO VELIKA (Mt 24).

   NOE JE BIL NA BOŽJI STRANI! KAJ PA JAZ? KAJ , ČE BI MORAL BITI JAZ NOE???????????

   V mirovanju in zaupanju v Boga je naša moč in rešitev. BOG uči ljudi skozi vso zgodovino človeštva, kaj je najbolj pomembno: VERA, POSLUŠNOST, POTRPEŽLJIVOST, PONIŽNOST, brez tega ni rešitve.

   Potrpežljivo moramo čakati na rešitev in izhod iz situacij, kajti Bog ima za vsak dogodek, ki pride ali mine, točno določen svoj čas. Če se tega ne bomo držali, če bomo delali po svoje in iskali svoje rešitve, če ne bomo potrpežljivo čakali, da Gospod po svoje reši situacije ,v času, ki ga je predvidel, saj On vodi našo usodo, potem to ni POSLUŠNOST BOGU.

   Odgovori
   • Hvala says:

     15. julija, 2020 at 18:16

     Literatura(prepis, Vode Počitka)

     Odgovori
3. Janez says:

   15. julija, 2020 at 10:14

   Sreda, sv. Bonaventura, 15.7.2020, Mt 11,25-27
   »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.«

   Sveta Trojica žaluje za tistim, ki ne sprejme Božje ljubezni in se veseli in pleše za tistega, ki jo sprejme. Sovraštvo do zla in ljubezen do dobrega, žalost in veselje sta vedno skupaj in jasno ločena. Jezus zato slavi Očka v eni sami ljubezni. Beseda Očka je središče krščanstva. V naših srcih to besedo nenehno izreka Duh Sina (Rim 5,5; 8,15). Vernik sem, če sem spoznal ljubezen s katero me Bog ljubi in verujem vanjo. Ko se rodimo, se ločimo od matere. Zdi se nam, da bomo umrli, a ugledamo luč sveta in vidimo materino obličje. Ko se bomo ločili od zemeljskega življenja, bomo ugledali Očetovo obličje in bomo podobni njemu. Dar poznavanja Boga je dan tistemu, ki si ga želi. Želim ga, če ga potrebujem. Potrebujem pa ga, če sem brez njega. Bog je Ljubeči Oče, ki me čaka in po meni hrepeni. Ne stoji pred oknom moje pameti, ampak trka na vrata mojega srca. Pridi k Nam Bog in Ostani pri nas in v nas.

   Pater dr. Vili Lovše

   Odgovori
4. Janez says:

   15. julija, 2020 at 10:05

   Odpuščanje
   Odpuščanje osvobaja. Ko nekomu nekaj odpustimo, se osvobodimo vezi z njim. Zamera je neprijetno čustveno stanje, še posebej, če je usmerjena proti najbližjim, saj človeku jemlje energijo in bistveno zmanjšuje kvaliteto življenja. Tudi v Očenašu molimo, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Gospod Bog nam odpušča ko se spokorimo in spovemo, odpustimo tudi mi drugim ljudem in prispevajmo k Miru in Razumevanju med nami.

   Lahko oprostim, a pozabiti ne morem
   Nekateri menijo: “Lahko pozabim, kaj mi je storil/-a, vendar odpustiti ne morem.”Ob tem se sprašujem, zakaj je v nas, ljudeh, tako vse zakomplicirano, da vse, česar se dotaknemo, nekako postane zastrupljeno in nič več ne deluje. Ali smo res tako zelo negativni v dojemanju okolja ali smo le izjemno sebični in vidimo samo sebe in lastne potrebe in želje?

   Mogoče pa delujemo vedno tako, da sebe branimo in ščitimo in pri tem nas ne zanima, kako se počutijo drugi ljudje, ki nas obkrožajo.Poskusimo na tej točki prelomiti običajno in dosedanje obvladovanje svojih misli in občutkov ter si recimo, da smo lahko pozitivni in konstruktivni. Gre? V resnici gre za globoko korelacijo, ki se je lahko zavedamo šele, ko smo sami v situaciji in izkusimo, kako je nekomu odpustiti neko dejanje ali besedo, s katero nas je prizadel in neskončno užalil, hkrati pa imamo to osebo radi.

   Torej moramo nekaj narediti, da si olajšamo težke in boleče občutke, hkrati pa s tem sprostimo nakopičeno energijo jeze in zamere. Ko odpustimo partnerju, da nas je prizadel, se s tem sami v veliki meri osvobodimo negativnih silnic, ki nas vežejo na neko dejanje ali verbalni napad, s tem pa si olajšamo percepcijo, da na enako situacijo pogledamo z drugega zornega kota. Z odpuščanjem drugemu sebi naredimo uslugo in lažje zadihamo, saj nismo več obremenjeni s prejšnjo težko izkušnjo ali bolečino. Oprostimo lahko takrat, ko vemo in ko razumemo, zakaj se nam je nekaj bolečega zgodilo, zakaj se počutimo kot žrtev okoliščin, vendar ko zmoremo pogledati čez to oviro, lahko sočloveku oprostimo za bolečino ali prizadetost, ki smo jo doživeli.

   Oprostiti sami sebi
   V življenju se srečamo tudi z okoliščinami, ko pridemo do tega, da si moramo za neka dejanja oprostiti tudi sami. S tem lahko sebi naredimo veliko uslugo in si kreiramo prostor, v katerem lažje preživimo.
   A sebi je tako težko oprostiti, sploh če smo si sami dovolili, da so drugi z nami ravnali kot s smetjo, kot z nekom, ki ni vreden biti bitje, če smo bili deležni poniževanja, zapostavljanja ali zasmehovanja, pa smo zbrali moč in se končno uprli. Če smo lahko zbrali pogum in presekali situacijo, v kateri smo se počutili zlorabljene, potem je prav, da najdemo tudi notranjo moč in sami sebi oprostimo, ker smo dovolili drugim, da hodijo po nas. Ko odpustimo, pustimo bolečini, da odide od nas, se odvežemo od težav in frustracij ter s tem pridobimo svojo svobodo in notranji mir. Odpuščanje pomeni, da sebe odvežemo od dogodka ali posledice, ki nas je prizadela, in bolečine ne nosimo več s seboj in je ne tlačimo v svojo notranjost, temveč gremo z razbremenjeno in dvignjeno glavo naprej v novo življenje.

   Odpustiti je težko je pa potrebno za lažje življenje
   A tisti, ki to zmore narediti iz srca, si naredi veliko uslugo. Ko odpustimo, se lahko počutimo olajšane, srečne, a se pri tem običajno zavedamo, da prizadetosti ne bomo mogli kar pozabiti. Zato so ti trije pojmi: odpuščanje, oproščanje in pozabljanje tesno povezani. Morda je izhod v tem, da se rajši iskreno, z vso močjo in konstruktivno posvetimo pozitivnim in ljubečim vsebinam življenja, ne pa da pasivno glodamo bolečino in trpimo, ne da bi dosegli spravo in odpuščanje tako, da bi mi dali za to pobudo. Kajti s tem bomo pomagali sebi in koristili bližnjim s konkretnimi dejanji. In ko smo dejavni, izhlapijo negativne misli in odprejo se nova vrata, ko nenadoma uzremo nove priložnosti in nove rešitve, ki jih doslej nismo videli.

   Frančišek Asiški – Da ne iščem tolažbe
   Da ne iščem tolažbe, temveč da tolažim;
   da ne iščem razumevanja, temveč da razumem;
   da ne iščem ljubezni, temveč da ljubim;
   kajti skozi dajanje dobimo,
   v oproščanju nam je oproščeno
   in skozi smrt se rodimo v večno življenje.

   Naj se zgodi, o Bog,
   da si bom bolj želel tolažiti kot biti tolažen,
   razumeti kot biti razumljen,
   ljubiti kot biti ljubljen.
   Kajti ko se človek razdaja, dobiva;
   ko pozabiš nase, te najdejo;
   ko oprostiš, ti je oproščeno.
   Amen.

   ŠEST KORAKOV K ODPUŠČANJU SAMEMU SEBI (Dr. Joan Borysenko: Čudežna preobrazba)
   1. Prevzemite odgovornost za to, kar ste narobe storili.
   2. Priznanje krivde in/ali žalitve drugega/ napake, kar ste pač naredili narobe.
   3. Odstranitev bridke potrtosti iz sebe, da spet dobimo samozaupanje in pogum za naprej.
   4. Opravičite se in prosite odpuščanja osebo, ki ste jo ranili in/ali prizadeli.
   5. Prosite Boga pomoči z molitvijo ali prebiranjem psalmov (vodnik k odpuščanju in tolažbi). Modrost »Tudi to bo minilo« uporabimo, ko je notranja bolečina res velika.
   6. Kaj smo se naučili? Ko koga prizadenemo, ko to priznamo in gremo skozi stopnje odpuščanja samemu sebi, se o sebi nekaj novega naučimo, zato je to dragoceni nauk za duhovno rast in boljše ravnanje v prihodnje.

   ŠEST KORAKOV K ODPUŠČANJU DRUGIM (Dr. Joan Borysenko: Čudežna preobrazba)
   1. Prevzemite odgovornost za tisto, česar se oklepate, na čemer vztrajate in ste prizadeti vi in nekdo drugi.
   2. Izpovejte svojo zgodbo nevtralni osebi, ki vas bo poslušal.
   3. Poiščite dobre plati zase in za drugo osebo.
   4. Premislite ali je treba kaj konkretnega storiti za spravo in odpuščanje npr. s sporazumevanjem in pogovorom.
   5. Poiščimo za pomoč Boga, saj je odpuščanje dar milosti, da nam pomaga odpustiti, da nas osvobodi naše jeze in prizadetosti.
   6. Kaj smo se naučili? Ko koga prizadenemo, ko to priznamo in gremo skozi stopnje odpuščanja samemu sebi, se o sebi nekaj novega naučimo, zato je to dragoceni nauk za duhovno rast in boljše ravnanje v prihodnje.

   Smo del velikega, živega vesoljstva. Če mislimo, da lahko prizadenemo drugega človeka ali drugo živo bitje, ne da bi prizadeli sebe, se žalostno motimo. Ko smo odprti in razsvetljeni in ko res vidimo ne le opazimo stvari okrog nas, ko slišimo ptičje petje, žuborenje potočka, vidimo ljudi okrog nas, vidimo gozd, travnike in planine v daljavi, sonce ki sveti in rožo v vazi poleg nas, ki nam jo je prinesel sosedov otrok, si lahko rečeno: »To sem jaz, to je del mene«. Povezani smo z vsemi stvarmi in če pošiljamo pozitivno energijo, smo osredotočeni na vse to, pošiljamo ljubeznive vibracije okrog sebe, smo srečni. Bog vse vidi in vse ve, ko bomo mi odpuščali drugim bomo z lahkim srcem prosili, da nam Bog tudi nam odpusti naše grehe.

   Odgovori
5. Miro says:

   14. julija, 2020 at 22:06

   PO ZGLEDU SV. KAMILA DE LELLISA SE TUDI MI RADI POSVEČAJMO SKRBI ZA BOLNIKE!

   Na god svetega Kamila de Lellisa, duhovnika, ki je velik heroj krščanske ljubezni do bolnikov, prosimo Gospoda, naj tudi v nas pospeši rast krščanske ljubezni, zlasti še do bolnikov in trpečih. Najprej pa vse, kar smo dobrega opustili ali slabega storili, obžalujmo, da bomo svete skrivnosti vredno obhajali … Kamilova ljubezen do bližnjega je bila neizčrpna. Če je bilo treba bolniku olajšati trpljenje, mu nobeno delo ni bilo pretežko. Najrajši bi sam prevzel vse njihove bolezni, samo, da bi jim olajšal bolečine in jih rešil trpljenja. V dušah je gledal samega Kristusa. Rad je ponavljal tiste lepe Jezusove besede: “Bolan sem bil in ste me obiskali.”
   Umrl je 14. julija leta 1614 … (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

   Več o življenju tega svetnika na: http://svetniki.org/sveti-kamil-de-lellis-duhovnik-redovni-ustanovitelj

   Z molitvijo svetega rožnega venca in rožnega venca Božjega usmiljenja objemimo dušne in telesne stiske trpečih oseb po namenih, ki so omenjeni v zapisih pod: Tjaša, Jasna, Helena, Nadnu, Irena, Sofija, Hvala, Slavica, Janez, Anna, Frančiška, Katarina, Kristina, M, Tanja, Ljubica, Sasa, Viktorija, Kristjan, Sija, Žametna vrtnica, Angelika, Boštjan, Klara, Irena, Mata, Helena, MamiM, Simona, Manja, Marjetka, Ida, Zaskrbljena, Tina, Simon, Olga, Vesna … Zgodi se presveta Božja volja!

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, zaupamo vate!
   Sv. Kamil, prosi za nas!

   Odgovori
6. Hvala says:

   14. julija, 2020 at 20:36

   KAJ POMENI VEROVATI V BOGA???

   VEROVATI POMENI STATI NA ROBU TEMNEGA IN SLIŠATI GLAS, KI VPIJE :”VRZI SE, MOJE ROKE TE BODO UJELE”

   Odgovori
   • Hvala says:

     14. julija, 2020 at 20:38

     POPRAVEK! POZABILA SEM NAPISATI- PREPADA

     PRAVILNO JE: VEROVATI POMENI STATI NA ROBU TEMNEGA PREPADA IN SLIŠATI GLAS, KI VPIJE:” VRZI SE, MOJE ROKE TE BODO UJELE”.
     ————————————————————————————————————————————————

     Odgovori
7. Hvala says:

   14. julija, 2020 at 18:15

   SVETOPISEMSKI TEMELJI ZA NOTRANJE OZDRAVLJENJE

   http://prenova.rkc.si/images/revija/PrenovaFebruar2015.pdf

   Odgovori
8. Janez says:

   14. julija, 2020 at 13:58

   Ali je narobe, če smo jezni na Boga, ko se zgodi kaj tragičnega?
   Jeza na Boga je čustvo, s katerim se tako verujoči kot neverujoči spoprijemajo že od nekdaj. Ko se zgodi kaj tragičnega, marsikdo vpraša Boga: »Zakaj?« Do neke mere je tak odziv naraven. Kaj hitro pa se utegnemo od vprašanja »Bog, zakaj?« pomakniti k vprašanju »Bog, zakaj jaz?«. Tak odziv kaže na dve napaki v našem razmišljanju. Prvič, razkriva napačno predpostavko, da nam Bog dolguje láhko življenje brez vsakršnih težav. Če ne izpolni vseh naših zmotnih pričakovanj, se nanj razjezimo. Drugič, tak odziv razodeva naše nerazumevanje Božje suverenosti in vsemogočnosti – to pa spodkopava naše zaupanje v njegovo sposobnost, da nadzoruje okoliščine, druge ljudi in način, kako to dvoje vpliva na nas. Posledica je, da se razjezimo na Boga, češ da je izgubil nadzor nad vesoljem in predvsem nadzor nad stvarmi, ki zadevajo nas osebno. Ko se nam dogajajo »dobre« stvari, to pogosto pripisujemo lastnim dosežkom in osebni uspešnosti. Ko pa se zgodijo »slabe« stvari, zanje kaj hitro okrivimo Boga in se nanj razjezimo, ker da jih ni preprečil. Vse to kaže na prvo napako v našem razmišljanju, namreč da si zaslužimo biti imuni na neprijetne okoliščine.

   Pogosto domnevamo, da smo sposobni in dolžni nadzorovati izid življenjskih okoliščin. Toda »tragedije« jasno kažejo, da nad tem nimamo nadzora. V resnici ima nadzor nad vsem svojim stvarstvom Bog. Kar koli se zgodi, je posredno ali neposredno povzročil Bog. Niti vrabec ne pade na zemljo, ne da bi bilo to po Božji volji (Evangelij po Mateju 10,29). Lahko se pritožujemo, se jezimo in za dogajanje krivimo Boga – ali pa mu sredi trpljenja zaupamo in se izogibamo zameri. Če se bomo upirali grehu ošabnega uveljavljanja svoje volje nad Božjim delovanjem, bomo prejeli njegov mir in moč, da bomo lahko prestali vsakršne težavne situacije (Prvo pismo Korinčanom 10,13). To lahko potrdijo številni kristjani. Potencialnih razlogov za jezo na Boga imamo veliko. Če se torej želimo izogibati grehu, moramo sprejeti dejstvo, da s svojim omejenim umom marsičesa ne moremo razumeti, kaj šele nadzorovati.

   Potrjevanje Božje suverenosti nad vsemi situacijami mora biti osnovano na drugih Božjih atributih: ljubezni, usmiljenju, blagosti, dobrotljivosti, pravičnosti in svetosti, če navedemo le nekatere. Tako na svoje »težave« gledamo skozi leče dejstva, da Bog v vsem deluje v dobro tistih, ki ga ljubijo in ki so bili poklicani po njegovem načrtu (Pismo Rimljanom 8,28). Okrepljeni smo v vednosti, da ima Bog popoln načrt in namen za svoje ljudstvo in da se tega načrta ne dá onemogočiti (Izaija 14,24; 46,9–10). Tako začnemo na svoje »težave« gledati v luči ljubeče Božje previdnosti. Pojem Božja previdnost pomeni, da Bog nosi absolutno vse, kar je, in vodi vse, kar se zgodi. Zato mu lahko zaupamo in smo mu dolžni zaupati. Življenje na tem grešnem planetu nikoli ne bo življenje nepretrgane sreče. Job nas spomni, da je človek »rojen za trpljenje in tisti, ki jih čaka strela, letajo visoko« (Job 5,7) ter da človek »živi malo časa in je poln trepetanja« (Job 14,1). Da smo na novo rojeni v Kristusu in s tem odrešeni večnih posledic greha, nam ne zagotavlja življenja brez težav. Pravzaprav je Jezus rekel: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Evangelij po Janezu 16,33) To nam prinaša notranji mir in radost kljub preizkušnjam, s katerimi se spoprijemamo (Evangelij po Janezu 14,27).

   Nekaj pa je gotovo: neprimerna jeza je greh (Pismo Galačanom 5,20; Pismo Efežanom 4,26–27.31; Pismo Kološanom 3,8). Nepobožna jeza je samouničujoča, saj hudiču odpira vrata v naše življenje ter nas ropa radosti in miru v Gospodu. Vztrajanje pri grešni jezi poraja zagrenjenost in zamero v srcu. Moramo se pokesati, s tem ko Gospodu izpovemo greh nepravične jeze. V njegovi odpuščajoči milosti bomo opustili grešno jezo. Ključ za premagovanje nepobožne zagrenjenosti, jeze in zamere je vsakodnevna molitev. V Drugi Samuelovi knjigi 12,15–23 beremo o Davidovi neuslišani molitvi za ozdravljenje bolnega otroka. Ko je otrok umrl, je David vstal in častil Gospoda, saj ni želel gojiti zamere do njega in se nanj jeziti (»moliti v Gospodovi hiši« je pomenilo častiti Boga). David je klical h Gospodu, ko je bil otrok bolan; po tem pa se je priklanjal pred Bogom v čaščenju. To je čudovito pričevanje, da se moramo prepustiti Božji previdnosti. David je resno molil za to, kar si je želel od Boga, a je hkrati sprejemal Božjo voljo, s tem ko je bil poln zaupanja poslušen Božji suvereni previdnosti. Ponižno moramo Bogu izraziti svoje srčne želje, nato pa sprejeti njegovo odločitev o tem, kako bo deloval v nas in prek nas v procesu posvečevanja – ter nas tako oblikoval v vse večjo podobnost sebi (Pismo Rimljanom 8,28–30). Bog torej pričakuje, da mu bomo zaupali v vsem, vključno s svojim življenjem in življenjem naših dragih. Naš Bog je sočuten, poln milosti in ljubezni; kot Kristusovi učenci mu lahko zaupamo glede vsega. V preizkušnjah vemo, da jih Bog načrtno uporablja, da bi nas privedel bližje k sebi ter da bi rasli v veri in zrelosti kot učenci (Jakobovo pismo 1,2–4). Tako nas Bog usposablja, da lahko tolažimo druge v njihovi stiski (Drugo pismo Korinčanom 1,3–7). Seveda je lažje o tem govoriti kot tako živeti. Za takšno življenje se moramo zavestno vsakodnevno prepuščati Božji volji, zvesto proučevati njegove atribute, kot so prikazani v Svetem pismu, veliko moliti in spoznanja dosledno uresničevati v praksi. Na tak način bomo postopoma zoreli v krščanski veri ter postajali bolje usposobljeni za spoprijemanje s prihodnjimi tragedijami (te so namreč neizogibne).

   Če torej odgovorimo naravnost: da, narobe je, če smo jezni na Boga. Jeza na Boga razodeva nesposobnost ali nepripravljenost, da bi zaupali Bogu, kadar ne razumemo, kaj počne. Jeza na Boga je v bistvu obtoževanje Boga, da počne nekaj napačnega. To je seveda grešna, zmotna obtožba. Ali Bog razume, kadar smo zmedeni, razočarani in preplašeni? Da, on pozna naše srce in ve, kako težko in boleče je lahko življenje na tem svetu. Ali je potemtakem jeza na Boga upravičena? Nikakor ne. Namesto da se jezimo na Boga, mu raje izlijmo srce v molitvi, nato pa zaupajmo, da ima on vse pod nadzorom in da je njegov načrt popoln. Bog nosi absolutno vse, kar je, in vodi vse, kar se zgodi. Zato mu lahko zaupamo in smo mu dolžni zaupati. Verujmo v Boga in Ljubimo Jezusa in ljudi tako, da se bo naša Vera konkratno prelila in udejanila v Življenje. Prinesimo Luč in Ljubezen kamorkoli gremo in pridemo ter razsipajmo z Veseljem in Upanjem, da bomo ljudem prinesli Radost veselega Oznanila.

   Gotquestions et altro

   Odgovori
9. Janez says:

   14. julija, 2020 at 13:45

   Pojasnilo evangelija dr. Vili Lovše
   Ponedeljek, 15 TML, 13.7.2020, Mt 10,34-11,1 »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.«

   Čemu je prišel Jezus? Da prinese mir Božjih sinov in hčera. Ta mir ni spokojen. Izziva zlo in gre skozi hude boje, ko sproža bridka nasprotovanja. Zlo ga ne trpi in hoče imeti »pogubni mir«, ki se prilagaja hudemu, sprejema in uporablja manipulacijo, izsiljevanje, laž, pohlep, nasilje in se mu ukloni ali pa vse to celo imenuje za dobro. Jezusov mir ni »pax romana« ali »pax americana«. Njegov mir je mir Jagnjeta, nad katerim se znese nasilje volkov, tako drugačen od »pogubnega miru«. To je mir kraljestva, ki gre »silnim« (Mt 11,12), ki se ne prepustijo zlu in strahu pred smrtjo. Meč, ki ga bo Jezus uporabil, ni tak, kot ga izvleče Peter (Mt 26, 1 sl.). Jezusov meč je zaupanje v Očetovo besedo, ki je dvorezni meč (Ps 149,6): vstopa v kaos greha, ki preveva in sprevrača vse odnose (prim. Mih 7,6). Beseda razkrinka laž zla, ga loči od dobrega in s tem vrne življenje, ljubezen in svobodo. Za Jezusom tudi njegovi učenci vstopamo v zlo sveta: najprej v svojem lastnem srcu. V njem Jezus najprej izvrši svoje rešenje, razločevanje in osvoboditev. Vendar ne gre vse zlahka in brez odporov in bojev. Jezus je prišel med svoje in ga niso sprejeli (prim. Jn 1,11; Mt 13, 3- 8; Mr 3,20 sl.). Učenci sami so ga ob preizkušnji prodali, zatajili in zapustili; njegovo ljudstvo ga je obsodilo skupaj s svojimi voditelji, v zavezništvu s pogani. Zavrnili so ga vsi tisti, ki se jih on ni sramoval imenovati brate (Heb 2,11). Temelj miru je njegova brezpogojna ljubezen do slehernega izmed nas. Hrepeni po mojem odgovoru nanjo. Šele iz Njegove ljubezni imam lahko zares rad svoje najbližje in tudi sovražnike. Drugače živim v utvarah, ki me slej ko prej prevarajo in naredijo razdor, v meni in med nami.

   Pater dr. Vili Lovše blog na medmrežju

   Pojasnilo evangelija dr. Vili Lovše
   Torek, 15 TML, 14.7.2020, Mt 11,20-24 »Mestom, v katerih se je zgodilo največ čudežev, je tedaj Jezus začel očitati, da se niso spokorila: »Gorjé ti, Korozíin, gorjé ti, Betsajda!«

   Mama grozi otroku, da se ne bi poškodoval in padel v nekaj slabega. Včasih ga iz modrosti kaznuje, da se bo znal varovati hudega in neumnosti ne bo ponavljal. Grožnja razkrije in pokaže na zlo in hkrati razkrijejo tudi ljubezen tistega, ki grozi. Mama, ki otroku grozi, da bi ga obvarovala zla, zares ljubi. Njega grožnja je učinkovita, kadar se ne uresniči. Gre le za odvrnitev od zla. Zastraševanje za odvrnitev od zla. V tem smislu moramo razumeti Jezusove grožnje: »Gorje ti!« Kazen ima pozitiven pomen. Bog ne kaznuje nikogar. Kazen je v samem zlu, ki ga storimo. Prav to zlo nam škodi. Razbija našo istovetnost in kvari odnose ter življenje. Zato je nek svetnik dejal: »Raje vidim, da mi sodi Bog kot moja mati!« Na kakšno zlo torej opozarja Jezus v tem odlomku? Izraža sodbo nad tistim, ki Jezusa pozna, pa ga ne sprejme. Jezus grozi pred zakrknjenostjo v zlu in vabi, da odpremo oči in se znebimo zaslepljenosti. Zlo nas pribije in priveže nase potem nas pa obsoja. Jezus pa se pusti sam pribiti na zlo, nas pa osvobodi. Odločno razkriva zlo in kaže na njegove posledice. S svojim odgovorom si kujemo večno srečo ali večno nesrečo. Svoboden sem, da rečem »da« Njegovi ljubezni.
   Pater dr. Vili Lovše
   https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/blog

   Torek, 15 TML, 14.7.2020, Mt 11,20-24 »Mestom, v katerih se je zgodilo največ čudežev, je tedaj Jezus začel očitati, da se niso spokorila: »Gorjé ti, Korozíin, gorjé ti, Betsajda!«

   Mama grozi otroku, da se ne bi poškodoval in padel v nekaj slabega. Včasih ga iz modrosti kaznuje, da se bo znal varovati hudega in neumnosti ne bo ponavljal. Grožnja razkrije in pokaže na zlo in hkrati razkrijejo tudi ljubezen tistega, ki grozi. Mama, ki otroku grozi, da bi ga obvarovala zla, zares ljubi. Njega grožnja je učinkovita, kadar se ne uresniči. Gre le za odvrnitev od zla. Zastraševanje za odvrnitev od zla. V tem smislu moramo razumeti Jezusove grožnje: »Gorje ti!« Kazen ima pozitiven pomen. Bog ne kaznuje nikogar. Kazen je v samem zlu, ki ga storimo. Prav to zlo nam škodi. Razbija našo istovetnost in kvari odnose ter življenje. Zato je nek svetnik dejal: »Raje vidim, da mi sodi Bog kot moja mati!« Na kakšno zlo torej opozarja Jezus v tem odlomku? Izraža sodbo nad tistim, ki Jezusa pozna, pa ga ne sprejme. Jezus grozi pred zakrknjenostjo v zlu in vabi, da odpremo oči in se znebimo zaslepljenosti. Zlo nas pribije in priveže nase potem nas pa obsoja. Jezus pa se pusti sam pribiti na zlo, nas pa osvobodi. Odločno razkriva zlo in kaže na njegove posledice. S svojim odgovorom si kujemo večno srečo ali večno nesrečo. Svoboden sem, da rečem »da« Njegovi ljubezni.

   Pater dr. Vili Lovše, blog na medmrežju

   Z zanimanjem preberimo pojasnilo Jezusovih evangelijev za dva dni zgoraj. Kogar zanima naj si odpre blog povezavo za vsakodnevno branje razlag evangelijev s strani patra dr. Vilija Lovšeta. Verniki imamo pravico vedeti in se podučiti ter pravilno razumeti verske stvari, ki nam jih pojasni kompetenten teolog. Janez

   Odgovori
   • Janez says:

     14. julija, 2020 at 13:47

     Oprostite za napako pri objavi blog strani patra dr. Vilija Lovšeta, kii so nastale zaradim tehničnih potežkoč. Hvala. Janez

     Odgovori
10. Janez says:

    14. julija, 2020 at 13:42

    Pojasnilo evangelija dr. Vili Lovše
    Ponedeljek, 15 TML, 13.7.2020, Mt 10,34-11,1 »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.«

    Čemu je prišel Jezus? Da prinese mir Božjih sinov in hčera. Ta mir ni spokojen. Izziva zlo in gre skozi hude boje, ko sproža bridka nasprotovanja. Zlo ga ne trpi in hoče imeti »pogubni mir«, ki se prilagaja hudemu, sprejema in uporablja manipulacijo, izsiljevanje, laž, pohlep, nasilje in se mu ukloni ali pa vse to celo imenuje za dobro. Jezusov mir ni »pax romana« ali »pax americana«. Njegov mir je mir Jagnjeta, nad katerim se znese nasilje volkov, tako drugačen od »pogubnega miru«. To je mir kraljestva, ki gre »silnim« (Mt 11,12), ki se ne prepustijo zlu in strahu pred smrtjo. Meč, ki ga bo Jezus uporabil, ni tak, kot ga izvleče Peter (Mt 26, 1 sl.). Jezusov meč je zaupanje v Očetovo besedo, ki je dvorezni meč (Ps 149,6): vstopa v kaos greha, ki preveva in sprevrača vse odnose (prim. Mih 7,6). Beseda razkrinka laž zla, ga loči od dobrega in s tem vrne življenje, ljubezen in svobodo. Za Jezusom tudi njegovi učenci vstopamo v zlo sveta: najprej v svojem lastnem srcu. V njem Jezus najprej izvrši svoje rešenje, razločevanje in osvoboditev. Vendar ne gre vse zlahka in brez odporov in bojev. Jezus je prišel med svoje in ga niso sprejeli (prim. Jn 1,11; Mt 13, 3- 8; Mr 3,20 sl.). Učenci sami so ga ob preizkušnji prodali, zatajili in zapustili; njegovo ljudstvo ga je obsodilo skupaj s svojimi voditelji, v zavezništvu s pogani. Zavrnili so ga vsi tisti, ki se jih on ni sramoval imenovati brate (Heb 2,11). Temelj miru je njegova brezpogojna ljubezen do slehernega izmed nas. Hrepeni po mojem odgovoru nanjo. Šele iz Njegove ljubezni imam lahko zares rad svoje najbližje in tudi sovražnike. Drugače živim v utvarah, ki me slej ko prej prevarajo in naredijo razdor, v meni in med nami.

    Pater dr. Vili Lovše

    Pojasnilo evangelija dr. Vili Lovše
    Torek, 15 TML, 14.7.2020, Mt 11,20-24 »Mestom, v katerih se je zgodilo največ čudežev, je tedaj Jezus začel očitati, da se niso spokorila: »Gorjé ti, Korozíin, gorjé ti, Betsajda!«

    Mama grozi otroku, da se ne bi poškodoval in padel v nekaj slabega. Včasih ga iz modrosti kaznuje, da se bo znal varovati hudega in neumnosti ne bo ponavljal. Grožnja razkrije in pokaže na zlo in hkrati razkrijejo tudi ljubezen tistega, ki grozi. Mama, ki otroku grozi, da bi ga obvarovala zla, zares ljubi. Njega grožnja je učinkovita, kadar se ne uresniči. Gre le za odvrnitev od zla. Zastraševanje za odvrnitev od zla. V tem smislu moramo razumeti Jezusove grožnje: »Gorje ti!« Kazen ima pozitiven pomen. Bog ne kaznuje nikogar. Kazen je v samem zlu, ki ga storimo. Prav to zlo nam škodi. Razbija našo istovetnost in kvari odnose ter življenje. Zato je nek svetnik dejal: »Raje vidim, da mi sodi Bog kot moja mati!« Na kakšno zlo torej opozarja Jezus v tem odlomku? Izraža sodbo nad tistim, ki Jezusa pozna, pa ga ne sprejme. Jezus grozi pred zakrknjenostjo v zlu in vabi, da odpremo oči in se znebimo zaslepljenosti. Zlo nas pribije in priveže nase potem nas pa obsoja. Jezus pa se pusti sam pribiti na zlo, nas pa osvobodi. Odločno razkriva zlo in kaže na njegove posledice. S svojim odgovorom si kujemo večno srečo ali večno nesrečo. Svoboden sem, da rečem »da« Njegovi ljubezni.
    Pater dr. Vili Lovše
    https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/blog

    Torek, 15 TML, 14.7.2020, Mt 11,20-24 »Mestom, v katerih se je zgodilo največ čudežev, je tedaj Jezus začel očitati, da se niso spokorila: »Gorjé ti, Korozíin, gorjé ti, Betsajda!«

    Mama grozi otroku, da se ne bi poškodoval in padel v nekaj slabega. Včasih ga iz modrosti kaznuje, da se bo znal varovati hudega in neumnosti ne bo ponavljal. Grožnja razkrije in pokaže na zlo in hkrati razkrijejo tudi ljubezen tistega, ki grozi. Mama, ki otroku grozi, da bi ga obvarovala zla, zares ljubi. Njega grožnja je učinkovita, kadar se ne uresniči. Gre le za odvrnitev od zla. Zastraševanje za odvrnitev od zla. V tem smislu moramo razumeti Jezusove grožnje: »Gorje ti!« Kazen ima pozitiven pomen. Bog ne kaznuje nikogar. Kazen je v samem zlu, ki ga storimo. Prav to zlo nam škodi. Razbija našo istovetnost in kvari odnose ter življenje. Zato je nek svetnik dejal: »Raje vidim, da mi sodi Bog kot moja mati!« Na kakšno zlo torej opozarja Jezus v tem odlomku? Izraža sodbo nad tistim, ki Jezusa pozna, pa ga ne sprejme. Jezus grozi pred zakrknjenostjo v zlu in vabi, da odpremo oči in se znebimo zaslepljenosti. Zlo nas pribije in priveže nase potem nas pa obsoja. Jezus pa se pusti sam pribiti na zlo, nas pa osvobodi. Odločno razkriva zlo in kaže na njegove posledice. S svojim odgovorom si kujemo večno srečo ali večno nesrečo. Svoboden sem, da rečem »da« Njegovi ljubezni.

    Pater dr. Vili Lovše

    https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/blog

    Z zanimanjem preberimo pojasnilo Jezusovih evangelijev za dva dni zgoraj. Kogar zanima naj si odpre medmrežno povezavo za vsakodnevno branje razlag evangelijev s strani patra dr. Vilija Lovšeta. Verniuki imamo pravico vedeti in se podučiti ter pravilno razumeti verske stvari, ki nam jih pojasni kompetenten teolog. Janez

    Odgovori