Članki za dušo

15.019 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   26. julija, 2020 at 15:34

   EVHARISTIJA BOŽJI DAR ZA ŽIVLJENJE SVETA

   EVHARISTIJA NAJVZVIŠENEJŠI DAR SAJ JE DAR SAMEGA KRISTUSA, NJEGOVE OSEBE V NJEGOVI SVETI ČLOVEŠKOSTI IN TUDI ODREŠENJSKEGA DELA.

   NAJVZVIŠENEJŠI DAR JE SKRIVNOST ZAVEZE, ZAROČNIŠKA SKRIVNOST MED BOGOM IN ČLOVEŠTVOM.

   “VESELIMO SE IN ZAHVALJUJMO SE BOGU”, VZKLIKA SV. AVGUŠTIN , ” NE LE ZATO, KER SMO POSTALI KRISTJANI, MARVEČ ZATO, KER SMO POSTALI KRISTUS. ”

   Prejemajmo radi Sv. evharistijo, to je res najvzvišenejši dar.

   Nekoč sem bila pri Sveti maši v manjši cerkvi. Jezusa sem vprašala, kaj naj naredim, ali naj prejmem sveto evharistijo ali ne, povedala sem Mu svoj razlog , zakaj pač ne bi šla k svetemu obhajilu. Bila je popolna tišina.
   Ko pa je duhovnik pred oltarjem začel deliti svete hostije ljudem, me je nenadoma sila porinila iz klopi in sem se znašla pred duhovnikom in sem prejela sveto obhajilo. Nisem mogla razumet! Kako je to mogoče!. Pri Bogu je vse mogoče. S tem hočem povedat, da sem jaz razmišljala po človeško, se odločila po svoje, vendar, ker sem Gospoda prosila, kaj naj naredim, me je pač porinil iz klopi.

   http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/knjigarna/38FCA5125FEA09CAC125757E00269E1B/$FILE/CD-123-EVHARISTIJA.PDF

   Odgovori
2. Miro says:

   26. julija, 2020 at 14:58

   Z ZAUPANJEM SE PRIPOROČIMO SV. JOAHIMU IN SV. ANI – STARŠEM DEVICE MARIJE!

   God svetega Joahima in svete Ane, staršev Device Marije, ki ga danes obhajamo, nas spodbuja, naj si tudi mi prizadevamo, da bomo Bogu vedno bolj všeč. V ta namen se priporočimo tema velikima svetnikoma in vzornikoma. Najprej pa vse, s čimer smo Boga in Marijo žalili, obžalujmo, da bomo svete skrivnosti obhajali s čistimi srci … Ker sta sveti Joahim in sveta Ana v Boga živo verovala in njegovo voljo zvesto spolnjevala, ter ga ljubila iz vsega srca, sta se povzpela do visoke stopnje svetosti. Njuno češčenje, posebno češčenje svete Ane kot vzornice in zavetnice krščanskih žena in mater, se je že zgodaj začelo širiti. Priprošnji svete Ane naj bi se vsaka krščanska mati rada priporočala in si po njenem zgledu s čutom odgovornosti prizadevala za krščansko vzgojo otrok. Seveda naj bi si za tako vzgojo prizadeval tudi vsak krščanski oče … (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

   Več o tem na http://svetniki.org/sveti-joahim-in-ana-starsa-device-marije

   Sv. Joahimu in sv. Ani priporočimo tudi vse trpeče osebe in njihove stiske, navedene v rubriki “Prosim za molitev”, v zapisih pod: Tjaša, Irena, Vida, Sija, Kristina, Mirjam, Klara K, Jasna, Alenka, Brigita, Minako, Grega, Helena, Nadnu, Anna in drugi prosilci milosti. Naj na priprošnjo sv. Joahima in sv. Ane vse trpeče, še zlasti uboge grešnike, objamejo žarki Božjega usmiljenje; zgodi se presveta Božja volja!

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
   Sv. Joahim in sv. Ana, prosita za nas!

   Odgovori
3. Janez says:

   25. julija, 2020 at 20:55

   Božja milost ali v izuvirniku die Gnade Gottes (Medmrežje Weltweite Kirche Gottes – WKG Schweiz)
   Božja milost je nezaslužena naklonjenost, ki jo je Bog pripravljen podariti vsem svojim stvaritvam. V najširšem smislu se Božja milost manifestira v vsakem dejanju božjega samo-razodetja. Po milosti so človek in ves kozmos (vesolje/stvarstvo) odkupljen od greha in smrti po Jezusu Kristusu in po milosti človek pridobi moč spoznati in ljubiti Boga in Jezusa Kristusa v veselju večnega odrešenja na svetu. Božje kraljestvo. (Kolosani 1,20, 1, John 2,1-2, Rimljani 8,19-21, 3,24, 5,2.15-17.21, John 1,12, Ephesians 2,8-9, Titus 3,7).

   Milost Boga
   “Če pravica pride po zakonu, potem je Kristus umrl zaman,” je zapisal Pavel v galatskem 2,21. Edina alternativa, pravi v istem verzu, je “Božja milost”. Mi smo rešeni po milosti, ne po ohranjanju zakona. To so alternative, ki jih ni mogoče kombinirati. Mi jih ne rešimo z milostjo in delom, ampak samo z milostjo. Pavel jasno pojasni, da moramo izbrati eno ali drugo. Izbira obeh ni možnost (Rim 11,6). Kajti če bi bila dediščina pridobljena po zakonu, ne bi bila dana obljuba; Toda Bog ga je Abrahamu svobodno dal z obljubo (Gal 3,18). Odrešenje ni odvisno od zakona, ampak od Božje milosti. “Samo če bi obstajal zakon, ki bi lahko dal življenje, bi pravica resnično prišla iz zakona” (v. 21). Če bi obstajal način, da bi pridobili večno življenje z držanjem zapovedi, bi nas Bog rešil z zakonom. Toda to ni bilo mogoče. Zakon ne more nikogar rešiti. Bog hoče, da imamo dobre manire. Želi, da ljubimo druge in s tem izpolnjujemo zakon. Vendar ne želi, da bi mislili, da so naša dela vedno razlog za naše odrešenje. Njegovo zagotavljanje milosti pomeni, da je vedno vedel, da ne bomo nikoli “dovolj dobri” kljub našim najboljšim prizadevanjem. Če naša dela prispevajo k odrešitvi, potem bi se imeli kaj hvaliti. Toda Bog je načrtoval svoj načrt odrešenja, tako da ne moremo zahtevati zasluge za naše odrešenje (Ef 2,8-9). Nikoli ne moremo trditi, da zaslužimo karkoli. Nikoli ne moremo reči, da nam Bog vse dolguje.
   To se dotika jedra krščanske vere in naredi krščanstvo edinstveno. Druge religije trdijo, da so ljudje lahko dovolj dobri, če se dovolj trudijo. Krščanstvo pravi, da ne moremo biti dovolj dobri. Potrebujemo milost. Sam po sebi nikoli ne bomo dovolj dobri, zato druge religije ne bodo nikoli dovolj dobre. Edini način, da se rešimo, je Božja milost. Nikoli ne moremo zaslužiti, da bi živeli večno, zato je edini način, da dobimo večno življenje, da nam Bog da nekaj, česar si ne zaslužimo. To je tisto, kar Pavel želi, ko uporablja besedo milost. Odrešenje je dar od Boga, nekaj, kar nikoli ne bi mogli zaslužiti – niti z ohranjanjem zapovedi tisočletij.

   Jezus in milost
   “Zakaj je dan preko Mojzesa,” piše Janez in nadaljuje: “Milost in resnica sta prišli po Jezusu Kristusu” (Janez 1,17). Janez je videl nasprotje med zakonom in milostjo, med tem, kar počnemo in kar nam je dano. Vendar Jezus ni uporabil besede milosti. Toda vse življenje je bilo zgled milosti in njegove prispodobe ponazarjajo milost. Včasih je uporabil besedo milost, da bi opisal, kaj nam Bog daje. “Blagor milostnim,” je rekel, “ker bodo prejeli usmiljenje” (Mt 5,7). S to izjavo je navedel, da vsi potrebujemo usmiljenje. Omenil je, da bi morali biti v tem pogledu podobni Bogu. Če cenimo milost, bomo tudi milost drugim ljudem. Kasneje, ko so ga vprašali, zakaj se ukvarja z zloglasnimi grešniki, je ljudem rekel: “Ampak pojdi in se nauči, kaj to pomeni: usmiljen sem na milost in ne na žrtvovanje” (Mt 9,13, citat iz Hos 6,6) ). Bog je bolj zaskrbljen, da pokaže milost, kot da je perfekcionist pri izpolnjevanju zapovedi. Ne želimo, da bi ljudje grešili. Ker pa so prestopki neizogibni, je milost nujno potrebna. To velja za naše medsebojne odnose in naš odnos z Bogom. Bog hoče, da prepoznamo našo potrebo po usmiljenju in da pokažemo milost drugim ljudem. Jezus je dal primer tega, ko je jedel z davkoplačevalci in govoril z grešniki – s svojim vedenjem je pokazal, da Bog želi komunicirati z vsemi nami. On je prevzel vse naše grehe in nam odpustil, da imamo to sožitje. Jezus je povedal priliko o dveh dolžnikih, ki so dolgovali ogromno vsoto, in drugi, ki je dolgovala veliko manj. Gospodar je odpustil služabniku, ki mu je veliko dolgoval, toda ta služabnik ni odpustil kolegu uslužbencu, ki mu je bil manj dolžan. Učitelj je bil jezen in rekel: »Ali se tudi ti nisi usmilil do svojega služabnika, kako sem se ti usmilil?« (Mt 18,33). Lekcija te prilike: Vsak od nas bi se moral videti kot prvi služabnik, ki mu je bilo odpuščeno ogromno vsoto. Vsi smo do dolge poti izpolnili zahtev zakona, zato nam Bog pokaže usmiljenje – in hoče, da tudi mi pokažemo milost. Seveda, tako na področju milosti kot v pravu, naša dejanja ne dosegajo pričakovanj, zato moramo še naprej zaupati v Božjo milost. Prilika o dobrem Samarijancu se konča s pozivom k milosti (Lk 10,37). Avtor, ki je prosil za milost, je bil tisti, ki je stal pred Bogom (Lk 18,13-14). Izgubljeni sin, ki je zapravil svoje bogastvo in se potem vrnil domov, je bil sprejet, ne da bi kaj storil, da bi ga “zaslužil” (Lk 15,20). Niti vina iz Naina niti njen sin niso storili ničesar, da bi dobili vstajenje; Jezus je to naredil iz sočutja (Lk 7,11-15).

   Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa
   Jezusovi čudeži so služili za dušenje začasnih potreb. Ljudje, ki so jedli kruh in ribe, so spet postali lačni. Sin, ki je bil dvignjen, je na koncu umrl. Toda milost Jezusa Kristusa bo dana vsem nam z najvišjim dejanjem božanske milosti: Njegovo žrtveno smrt na križu. Tako se je Jezus sam dal za nas – z večnimi, ne zgolj začasnimi posledicami. Ko je Peter dejal: »Namesto tega verjamemo, da smo rešeni z milostjo Gospoda Jezusa« (Apostolska dela 15,11). Evangelij je sporočilo Božje milosti (Akti 14,3, 20,24, 32). Mi smo upravičeni po milosti “z odrešenjem, ki je bilo storjeno po Jezusu Kristusu” (Rom 3,24). Božja milost je povezana z žrtvovanjem Jezusa na križu. Jezus je umrl za nas, za naše grehe, in mi smo rešeni zaradi tega, kar je storil na križu (v. 25). Odrešitev imamo po njegovi krvi (Eph 1,7). Toda Božja milost gre dlje od odpuščanja. Luka nam pove, da je bila Božja milost z učenci, ko so oznanjali evangelij (Act 4,33). Bog jih je podpiral tako, da jim je dajal pomoč, ki je niso zaslužili. Toda, ali to ne počnejo človeški očetje? Ne samo, da svojim otrokom dajemo, če niso storili ničesar, da bi jih zaslužili, temveč jim dajemo tudi darila, ki jih ne bi mogli zaslužiti. To je del ljubezni in odraža naravo Boga. Milost je velikodušnost. Ko so člani kongregacije v Antiohiji poslali Pavla in Barnabo na misijonsko potovanje, sta jim ukazali na Božjo milost (Apostolska dela 14,26, 15,40). Z drugimi besedami, naročili so jim, naj skrbijo za Boga in zaupajo, da bo Bog zagotovil potnike in da jim bo dal tisto, kar potrebujejo. To je del njegove milosti. Duhovna darila so tudi delo milosti. “Imamo drugačne darove,” piše Pavel, “po milosti, ki nam je bila dana” (rimski 12,6). “Vsakemu od nas je dana milost po merilu Kristusovega darila” (Ef. 4,7). “In služite drug drugemu, vsak z darilom, ki ga je prejel, kot dobri upravitelji mnogih Božjih milosti” (1Pt 4,10).
   Pavel se je zahvalil Bogu za duhovne darove, ki jih je podaril zvestim (1Kor 1,4-5). Prepričan je bil, da bo Božja milost med njimi bogata in jim bo omogočila, da se še povečajo v vsakem dobrem delu (2Kor 9,8). Vsako dobro darilo je dar od Boga, rezultat milosti, namesto tega, kar si zaslužimo. Zato bi morali biti hvaležni za najpreprostejše blagoslove, za petje ptic, vonj rož in smeh otrok. Tudi življenje je samo po sebi razkošje, ne nujnost. Pavlova služba mu je bila podeljena po milosti (Rim 1,5, 15,15, 1Kor 3,10, Gal 2,9, Ef 3,7). Vse, kar je delal, je hotel storiti v skladu z Božjo milostjo (2Kor 1,12). Njegova moč in sposobnosti so bili dar milosti (2Kor 12,9). Če bi Bog lahko rešil in uporabil najhujše od vseh grešnikov (kot je opisal Pavel), lahko zagotovo odpusti in uporabi vsakega od nas. Nič nas ne more ločiti od njegove ljubezni, od njegove želje, da nam jo da.

   Naš odgovor na milost
   Kako naj se odzovemo na Božjo milost? Z milostjo, seveda. Moramo biti usmiljeni, ker je Bog poln usmiljenja (Lk 6,36). Drugim bi morali odpustiti prav tako, kot smo bili odpuščeni. Služiti moramo drugim, tako kot smo bili vročeni. Moramo biti prijazni do drugih, tako da jim izkazujemo dobro voljo in prijaznost. Naše besede morajo biti polne milosti (Kol 4,6). Moramo biti prijazni in milostljivi, odpuščati in dati v zakonu, poslu, delu, cerkvi, prijateljih, družini in neznanci. Pavel je tudi opisal finančno velikodušnost kot milostno dejanje: “Mi pa vam sporočamo, dragi bratje, Božja milost, dana v makedonskih cerkvah. Njihovo veselje je bilo živahno, ko je bilo dokazano z veliko stisko, in čeprav so zelo revni, so jih obilno dali v svoji preprostosti. Ker, kar se mene tiče, pričam, in celo glede njihovih pooblastil, ki so jih dali prostovoljno (2Kor 8,1-3). Prejeli so veliko in so bili pripravljeni dati veliko. Dajanje je dejanje milosti (v. 6) in velikodušnost – bodisi v smislu financ, časa, spoštovanja ali drugače – in je ustrezen način, da se odzovemo na milost Jezusa Kristusa, ki je sam za da bi nam dali obilne blagoslove (V. 9).

   Die Gnade Gottes, Joseph Tkach, medmrežje Weltweite Kirche Gottes Schweiz

   Kaj je potemtakem milost? Katekizem pravi: »Milost je naklonjenost, podarjena pomoč, ki nam jo Bog daje, da odgovorimo na njegov klic, naj postanemo božji otroci« (KKC 1996). Milost je svobodno podeljeni dar, je delovanje božje ljubezni v človeštvu in je navzočnost Svetega Duha. Imenujemo jo tudi »posvečujoča milost«, saj je »trajen dar, nadnaravna dispozicija, ki izpolnjuje dušo samo tako, da jo naredi sposobno živeti z Bogom« (KKC 2000). Samo v posvečujoči milosti je človek zmožen notranje prenove. Ampak človekov odgovor na milost je svoboden in milost pride do polnega izraza le v okolju svobode (prim. KKC 2002).

   Odgovori
4. Hvala says:

   25. julija, 2020 at 19:17

   EKSORCIST : TUDI SLOVENIJA NI IMUNA NA SATANIZEM

   PATER PETER VRABEC- FRANČIŠKAN IN URADNI EKSORCIST NOVOMEŠKE ŠKOFIJE (Priloga)

   https://si.aleteia.org/2018/06/13/eksorcist-tudi-slovenija-ni-imuna-na-satanizem/

   Odgovori
5. Hvala says:

   25. julija, 2020 at 19:10

   RADOST LJUBEZNI ,

   AMORIS LAETITIA

   Zelo zanimivo, poučno branje za vsakega človeka.

   http://xn--as-dma.si/ICD/spletnastran.nsf/0/4D88DE25C280CBD3C1257FDC003844D8/$FILE/CD%20152_RADOST%20LJUBEZNI%20-CELA.PDF

   Odgovori
6. Hvala says:

   25. julija, 2020 at 19:02

   NE BERITE HOROSKOPOV-HUDO NAROBE! TO JE POT, S KATERO SE ODPREMO OKULTIZMU!

   https://si.aleteia.org/2018/10/30/tudi-vi-kar-tako-malo-za-salo-berete-horoskop/

   Odgovori
7. Hvala says:

   25. julija, 2020 at 17:41

   ZAKAJ JE NAPUH GREH VSEH GREHOV?

   https://si.aleteia.org/2019/10/01/zakaj-je-napuh-greh-vseh-grehov/

   Odgovori
8. Hvala says:

   25. julija, 2020 at 17:34

   KO NE ZAUPAMO BOGU, SE ZAPREMO PRED MILOSTMI.
   OBSTAJA PA NEKAJ, ČESAR SATAN NE MARA IN TO MU LAHKO ODVZAME MOČ.. TO PA JE PONIŽNOST.

   ČE ŽELIMO PREMAGATI ZLO, VEDIMO, DA JE POT DO ZMAGE TLAKOVANA S PONIŽNOSTJO IN DAROVANJEM ,
   SAMO, KO SE BOMO PREDALI BOGU, BOMO LAHKO UNIČILI ZLO.

   https://si.aleteia.org/2018/08/22/veste-katera-je-satanova-najvecja-sibkost/

   Odgovori
9. Miro says:

   25. julija, 2020 at 12:18

   RESNIČNA VELIČINA JE VELIČINA BOGA, ČIGAR SLAVA JE SLUŽITI; USUŽNJEVATI DRUGE JE LASTNO NEUSPELEMU ČLOVEKU!

   BOŽJA BESEDA: Tedaj je stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se poklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Dejala je: »Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?« Dejala sta mu: »Moreva.« Rekel jima je: »Moj kelih bosta pila; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, katerim je to pripravil moj Oče.« Ko je drugih deset to slišalo, so se razjezili nad bratoma. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20, 20-28).

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+20%2C20-28&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Gospod nam govori: »Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik …« (Mt 20, 26-27).

   Iz razlage p. Silvana Faustija, Skupnost bere Matejev evangelij: Resnična veličina je veličina Boga, čigar slava je služiti (prim. Jn 13,1 sl.). Usužnjevati druge je lastno neuspelemu človeku. Prav je, da smo veliki oziroma popolni kot on, čigar sinovi smo (5,48). Služiti v NZ izraža konkretnost ljubezni.

   Ne samo da moramo biti veliki, ampak tudi prvi. Prvi je tisti, ki je postal zadnji iz ljubezni. Strežnik je človek, čigar delo pripada drugemu; suženj je, kdor sam pripada drugemu. Popolnost ljubezni je v »biti od drugega«, kakor Bog. To je obrnitev na glavo prazne slave človeka, ki vse namenja praznini niča. Slava ni porabljati drugega, temveč služiti mu; ni posedovati ga, temveč pripadati mu iz ljubezni. Svoboda je biti v ljubezni »sužnji« drug drugega (Gal 5,13), med drugim razlaga p. Silvano Fausti.

   Molimo, da bi doumeli Gospodovo slavo in v Njegovi moči z ljubeznijo služili drug drugemu, in sicer tako, kakor Gospod služi nam!
   Darove, ki jih prejemamo pri obhajanju sv. Evharistije, prelivajmo v dela umiljenja do bližnjega! Z ljubeznijo v srcu objemimo tudi vse sestre in brate, ki se priporočajo v molitev v sporočilih, ki so jih zapisali: Kras, Mirjam, Žametna vrtnica, Hvala, Klara K, Sija, Janez, Jasna, Alenka, Brigita, Minako, Irena, Grega, Tjaša, Helena, Nadnu, Sofija, Slavica, Anna, Frančiška, Katarina, Kristina, Tanja, Ljubica, Sasa, Viktorija, Kristjan, Angelika, Boštjan, Klara in drugi prosilci milosti v rubriki »Prosim za molitev«. Vse trpeče osebe in njihove prošnje z zaupanjem izročimo Božjemu usmiljenju, pa tudi sami bodimo čim bolj usmiljeni do bližnjih. Vedno pa pogumno izrekajmo: Zgodi se presveta Božja volja! (še zlasti v molitvi Oče naš).

   Naj nam s priprošnjo pri Bogu še naprej pomaga Preblažena Devica Marija, ki nam daje veličasten zgled popolne izročitve Bogu in služenja ljudem. Marija, hvala ti za vse pri Bogu izprošene milosti. Vsa slava Odrešeniku Jezusu in tebi, zdaj in vekomaj. Amen.

   ANGEL GOSPODOV

   Angel Gospodov je oznanil Mariji – in spočela je od Svetega Duha. Zdrava Marija…
   Glej, dekla sem Gospodova – zgodi se mi po tvoji besedi. Zdrava Marija…
   In Beseda je meso postala – in med nami prebivala. Zdrava Marija…

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     25. julija, 2020 at 12:42

     Hvala vsem molivcem, ki vsak dan redno molite za trpeče sestre in brate, še zlasti za njih prosite pri sveti maši ter v molitvi svetega rožnega venca in rožnega venca Božjega usmiljenja! Kdor moli vztrajno, s čistim in iskrenim srcem, lahko tako moli zato, ker ga pri tem obilno podpira sam Sveti Duh. Sami po sebi nič ne zmoremo, zato se v srcu odpirajmo delovanju Božje milosti! Bogu hvala za vse, kar nam nenehno podarja iz trenutka v trenutek.

     Odgovori
10. Janez says:

    25. julija, 2020 at 11:52

    KAJ SO POSTAJE KRIŽEVEGA POTA NAŠEGA BOGA IN KAJ SE LAHKO NAUČIMO IZ NJIH ZASE?
    Postaje križevega pota, znane tudi v Rimu in Jeruzalemu kot Via Dolorosa (Pot Trpljenja Jezusa), vsebujejo opis dogodkov v Kristusovem pasijonu [opis dogodkov v času Kristusovega trpljenja, smrti], ki spodbujajo kristjane, ko premišljujejo o neprimerljivi žrtvi, ki jo je naredil Bog za njihovo večno odrešitev prekletstva greha in smrti. Postaje križevega pota služijo kot močni opomniki na veliko ljubezen, zaradi katere je Jezus odložil svoje božanske privilegije in umrl, da bi dosegel odrešitev s svojo nadomestno spravno žrtvijo za Božje izvoljene. Obstaja široko sprejeta izročilna verzija, ki opisuje zadnje ure Kristusovega ponižanja za vse tiste ljudi, ki jih je odkupil in Odrešil s svojo smrtjo na Križu na Golgoti. Dejanski dogodki križevega pota Jezusa, ki priča o Jezusovi odločilni zmagi nad hudičem, ki jih Sveto pismo vseh ne navaja (to so predvsem postaje Jezusovega križevega pota 3, 4, 6, 7 in 9, ki jih ni v Bibliji) so:
    1. Jezus je obsojen na smrt.
    2. Jezusu dajo križ.
    3. Jezus prvič pade.
    4. Jezus vidi mater Marijo.
    5. Simon iz Cirene je prisiljen nositi križ.
    6. Veronika obriše kri z Jezusovega obraza.
    7. Jezus drugič pade.
    8. Jezus vidi žene iz Jeruzalema.
    9. Jezus tretjič pade.
    10. Jezusu slečejo oblačila.
    11. Jezusa pribijejo na križ – križanje.
    12. Jezus umre na križu.
    13. Jezusovo telo snamejo s križa – snetje telesa ali žalostinka.
    14. Jezusovo telo položijo v grob.

    V nadaljevanju so podani opisi vseh štirinajstih postaj svetopisemskega križevega pota Odrešenika Jezusa na Golgoti po Evangeliju z navedbo evangelistov.

    Prva postaja križevega pota: Jezus na Oljski gori (Evangelij po Mateju 26,36–46; Evangelij po Marku 14,32–42; Evangelij po Luku 22,39–46).
    V pričakovanju strašne napovedane smrti z grozljivim mučenjem Jezus vpraša svojega Očeta, ali je mogoče, da gre ta kelih srda nad grehom mimo njega. Ali se lahko odkupitev za Božje ljudstvo doseže kako drugače kot z njegovo smrtjo na križu? Njegova molitev je še en prikaz njegove resnične, ponižne, človeške poslušnosti, predane volji njegovega Očeta. Jezus je na robu vstopa v trpljenja polno krivico, sovraštvo, posmehovanje, izdajo in telesno bolečino, ki si jih sploh ne moremo predstavljati. A zaradi ljubezni do svoje neveste, Cerkve, in spoštovanja do svojega Očeta se Jezus odloči, da bo prestal vse, kar je potrebno, da nas osvobodi krivde in prekletstva greha. Čeprav je bilo to izredno boleče, se je Jezus odkrito predal Očetovi volji za naše dobro in njegovo slavo. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Evangelij po Janezu 15,13).

    Druga postaja križevega pota: Juda izda Jezusa in Jezusa primejo (Evangelij po Mateju 26,47–56; Evangelij po Marku 14,43–50; Evangelij po Luku 22,47–53; Evangelij po Janezu 18,2–11).
    Juda ravna v imenu vseh Adamovih namerno uporniških potomcev. Mi vsi, ko smo še vedno v duhovno mrtvem stanju izvirnega greha, ravnamo samo uporniško in izdajalsko. Nekateri kot Juda si želijo politično revolucionarnega Mesija, orodje za njihovo lastno željo po moči. Drugi, kot nekateri v Jezusovi skupini, se želijo boriti z orožjem in taktiko tega padlega sveta. Jezus zavrne vse samopromocijske igre moči, saj ve, da je resnična bitka proti hudiču, grehu, smrti in peklu. Prostovoljno in mirno gre svoji smrti naproti, da bi porazil sovražnike Boga in njegovega ljudstva. Sile teme nimajo moči nad njim, vendar se jim preda, da bi dosegel njihov propad.

    Tretja postaja križevega pota: Peter zataji Jezusa (Evangelij po Mateju 26,69–75; Evangelij po Marku 14,66–72; Evangelij po Luku 22,54–62; Evangelij po Janezu 18,15–18. 25–27).
    Peter, ki še ni na novo rojen po Božjem Svetem Duhu (Evangelij po Janezu 20,22; Apostolska dela 1,4–5.8), je tipičen primer spodletelih prizadevanj vsake neobnovljene religiozne osebe, ki skuša ohranjati predanost Kristusu z omahljivo močjo grešne človeške volje. V svojem mesu, brez Svetega Duha, se je Peter hvalil, da je pripravljen umreti z Jezusom, Jezus pa je napovedal njegovo izdajo. Peter, podobno kot vsi neprerojeni ljudje, se ne more niti identificirati kot Jezusov učenec, kaj šele umreti z njim. Čeprav je Peter tako blizu, da vidi Jezusa, ne more brez neposrednega, fizičnega posredovanja Gospoda storiti ničesar s svojo predanostjo Kristusu. Ob svojem popolnem porazu se bridko razjoče. Za takšne je Kristus dal svoje življenje, da bi jih rešil. Tisti, ki spoznajo, da so popolni neuspehi po Božjih popolnih, svetih in pravičnih merilih, to storijo, ker so dobili milost spreobrnitve in vere v Kristusa (Pismo Rimljanom 2,4; Pismo Efežanom 2,8–9).

    Četrta postaja križevega pota: Jezusa obsodi sanhedrin [tj. véliki zbor] (Evangelij po Mateju 26,57–68; Evangelij po Marku 14,53–65; Evangelij po Luku 22,66–71; Evangelij po Janezu 18,19–24).
    Véliki zbor starešin (sanhedrin), ki ga je sestavljalo sedemdeset duhovnikov, pismoukov in en véliki duhovnik, je bil politično in moralno pokvarjena, najvišja verska oblast v judovstvu. Jezus je neposredno izzval in spodkopal njihovo oblast v svojem javnem učenju. Zato so skovali zaroto, da bi ga nezakonito ubili kot krivega bogokletja. Ker niso poznali niti Svetega pisma niti Boga, ki ga je razodevalo, niso spoznali Jezusa kot Kristusa, utelešenega Boga, prerokovanega Mesija. Ker so bili zaslepljeni s svojo željo po začasni politični moči, so zavrnili svojega dolgo pričakovanega večnega Kralja, ker ni prišel, da bi jih rešil pred Rimljani, ampak pred prekletstvom večne smrti kot Božje pravične kazni za njihov greh. Zatom je Jezus naš Učenik in Odrešenik.

    Peta postaja križevega pota: Jezus pred političnimi voditelji (Evangelij po Mateju 27,11–23; Evangelij po Marku 15,1–15; Evangelij po Luku 23,1–25; Evangelij po Janezu 18,28–40).
    Niti kralj Herod niti Poncij Pilat nista našla krivde na Jezusu in oba sta ga želela osvoboditi, ampak véliki zbor je zmanipuliral Pilata, da je ukazal njegovo usmrtitev. Ker je véliki zbor vladal judovstvu v skladu z izkrivljeno, legalistično verzijo Mojzesove postave, prepleteno s človeškim izročilom (npr. Mišna in Talmud), je Jezus, ki je živel v popolni poslušnosti čisti Mojzesovi postavi od Boga, predstavljal veliko grožnjo njihovi vladajoči oblasti nad Judi. Jezus je zvesto učil zavezno odrešitev samo po Božji milosti, samo po veri v nasprotju z legalistično, na delih temelječo, farizejsko religijo rabinskega judovstva v zavezništvu s politično močjo vélikega zbora. Zato ni le spodkopal njihove verske oblasti, ampak je tudi predstavljal resno grožnjo njihovemu družbenemu položaju in preživljanju. Še danes je Božje sporočilo o odrešitvi samo po njegovi suvereni milosti brez primesi človeških prizadevanj nepriljubljeno. Brezbožneži z arogantno, padlo naravo hočejo vedno sami doseči svojo odrešitev ali vsaj imeti svoj delež v njej, zato da si lahko pripišejo vsaj del slave. Ampak odrešitev je samo od Boga, ki ne deli svoje slave z nikomer (Izaija 42,8). Verski legalisti in farizeji tega ne morejo prenesti, zato obsodijo sami sebe z obsodbo Boga in izpustitvijo morilca, kakršni so bili sami.

    Šesta postaja križevega pota: Jezusa prebičajo in ga okronajo s trnjem (Evangelij po Mateju 27,24–31; Evangelij po Marku 15,15–20; Evangelij po Janezu 19,1–3).
    Več kot petsto let prej je Izaija v 53. poglavju prerokoval, da bo Jezus ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd in da bo njegovo ljudstvo ozdravljeno po njegovih ranah. Ozdravljenje, ki se omenja v peti vrstici, je duhovno ozdravljenje – ozdravljenje prekletstva greha, večne duhovne smrti v peklu. Odpuščanje grehov, ki je prineslo obnovljen odnos z Bogom, je ozdravljenje, ki ga je prinesla Kristusova prebičanost za njegove izvoljene. Zdaj pa je naša sprava v Kristusu le duhovna, vendar bo v polnosti poslednjih stvari prinesla tudi popolno fizično ozdravljenje z vstalim telesom, ki bo živelo večno nepropadljivo kakor Jezus zdaj (Prvo pismo Korinčanom 15; Razodetje 21–22).

    Sedma postaja križevega pota: Jezus vzame svoj križ nase (Evangelij po Janezu 19,16–17).
    Ko je Jezus vzel nase svoj križ, je nosil več kot les. S križem je nosil grehe tistih, za katere je prišel, da bi umrl kot odkupnina zanje. Jezus, Božje Jagnje, je postal nadomestilo namesto nas, da bi trpel kazen, ki so si jo zaslužili naši grehi. Umrl je, da bi pravzaprav odkupil in jamčil odrešitev svojih izvoljenih (Evangelij po Janezu 10,11–16). Kristusova žrtev ni splošna spravna žrtev, ki bi preprosto omogočala odrešitev vsakomur. Je posebna spravna žrtev, darovana izrecno za tiste, ki so bili vnaprej določeni za odrešitev. Kristusove ovce se odzovejo na njegov glas in so mu pripravljene slediti v smrt (Prvo Petrovo pismo 2,21–25; Evangelij po Mateju 10,38; 16,24–25). Vzeti svoj križ, orodje počasne, mučne smrti, pomeni umreti sebi vsak dan, ker zdaj živimo v Kristusu kot popolnoma nove stvaritve (Drugo pismo Korinčanom 5,17–21). Kristusovi učenci, tako kot Jezus, živijo predani Bogu in se odrečejo vsemu za Božjo slavo.

    Osma postaja križevega pota: Simon iz Cirene nosi Jezusov križ (Evangelij po Mateju 27,32; Evangelij po Marku 15,21; Evangelij po Luku 23,26).
    V Božji previdnosti je Simon iz Cirene, za katerega se zdi, da hodi po svojih opravkih, v mogoče običajnem delu svojega rutinskega dne, prisiljen v službo za Kralja, ki koraka proti zmagi. Preprosto je »prihajal s polja,« ko so mu nenadoma rimski vojaki ukazali, naj nese Jezusov križ. Zaradi silne moči cesarstva se rimskim vojakom ni upiralo. V nasprotju z Jezusom, ki je bil pripravljen sam nositi svoj križ, ga je bil Simon iz Cirene prisiljen nositi. Bodite pozorni, da je nosil križ za Jezusom (Evangelij po Luku 23,26, glej Evangelij po Luku 9,23–24). Zagotovo to ni naključje, saj je vse pod Božjim suverenim nadzorom. Isti Bog, ki je deloval po ribi (Jona 1,17; Evangelij po Mateju 17,27), deluje po vojakih. Mi vsi, ki nosimo svoj križ za Jezusom, smo tudi »prisiljeni« v to (Apostolska dela 9,1–17; Drugo pismo Korinčanom 5,14; Pismo Galačanom 2,20; Pismo Kološanom 3,3). Jezus izbere svoje učence in jim naroči, naj hodijo za njim (Evangelij po Mateju 8,22; 9,9; Evangelij po Janezu 1,43; 15,16; 21,22). Da, kralj vesolja nas je prestregel, ko smo bili ovce, ki so tavale, hodile po svojih opravkih, in nam »vsilil« svoj milostni, ljubeči in odrešujoči neustavljivi klic ter nas pripravil, da se prostovoljno predamo v njegovo službo. Da, kristjani slišijo Gospodov obvezujoči glas, zaradi katerega se prostovoljno pridružijo Jezusu v njegovem trpljenju (Drugo pismo Timoteju 1,8).

    Deveta postaja križevega pota: Jezus sreča žene iz Jeruzalema (Evangelij po Luku 23,27–31).
    Celo ko je Jezus trpel hude bolečine in ponižanje, ga ni skrbelo zase, ampak za duše tistih, tako Judov kot poganov, ki so se spopadali z neopisljivim začasnim pomanjkanjem in večno obsodbo za njihov greh, ker so ga zavrnili kot svojega Kralja. Velika stiska prihaja – preganjanje Jezusovih učencev s strani zlobnih sil tega padlega sveta in Božja nepotešljiva jeza nad tistimi, ki se nočejo spreobrniti. Prihaja leto 70 po Kr. Ker so Judje zavrnili Jezusa, bodo rimske legije uničile Jeruzalem na najstrašnejši način (Evangelij po Luku 19,41–44; 21,5–24), kar je zaznamovalo Božjo začasno zavrnitev Judov kot izvoljenega ljudstva (Pismo Rimljanom 11). Jezus prerokuje, da je njegovo križanje prelomna točka, ki bo pognala v tek konec sedanjega sveta. S tem se začne sedanji čas milosti, dokler ne pokliče vseh izvoljenih, potem pa uniči svoje sovražnike, ki preganjajo njegovo Cerkev, in sproži njegovo večno vladanje nad vsem (Evangelij po Mateju 24,1–35; Evangelij po Marku 13; Razodetje). Naša osebna situacija, kot se nanaša na te stvari, bi morala biti naša glavna skrb.

    Deseta postaja križevega pota: Jezus je križan (Evangelij po Mateju 27,33–54; Evangelij po Marku 15,22–39; Evangelij po Luku 23,33–47; Evangelij po Janezu 19,16–30).
    Božjega usmiljenja in človeške brutalnosti si skoraj ne moremo predstavljati. Jezus moli za tiste, ki se mu posmehujejo, ga zlorabljajo in ga bodo ubili! Kolikim izmed njih je bila kasneje podarjena odrešujoča vera? On nakloni večno življenje zločincu, ki se pokesa, medtem ko skupaj umirata. Triurni popolni sončni mrk dramatično pokaže v fizičnem kraljestvu popolno temo, ki se dogaja nevidno v duhovnem svetu. Jezus trpi v popolni temi ločenosti od Boga Očeta za vse grehe vseh tistih, ki bodo kdaj koli odkupljeni z njegovo krvjo. Jezus je gotov, stanoviten, zvest in zmagoslaven do konca. Samo utelešeni Bog je lahko dosegel to spravo! Čeprav nihče od prisotnih ni v celoti razumel, kar se je pravkar zgodilo, je teža in pomembnost teh dogodkov močno pritiskala na nekatere. Če se ozremo nazaj, vemo, da je bilo to hudobno dejanje ljudi v skladu z večno božanskim namenom in odlokom Boga za odrešitev vseh, ki bodo verovali v Kristusa. Zdaj ko smo slišali: »Le kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako veliko odrešenje« (Pismo Hebrejcem 2,3). »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apostolska dela 4,12). Jezus je naš Brat, Odrešenik in Učenik!

    Enajsta postaja križevega pota: Jezus obljubi raj tatu, ki začne verovati (Evangelij po Luku 23,39–43).
    Razširjeno poznavanje Jezusovega učenja, pristnih čudežev in trditev, da je on edina pot sprave z Bogom, dejansko jamči, da je ta obsojeni zločinec točno vedel, s kom govori. Prebral je lahko napis nad Jezusovo glavo in slišal posmehljive obtožbe množice, da je Jezus kralj Judov. Videl je lahko, kako se je Jezus vedel v smrti, kot se ne bi mogel noben smrtnik. Priča je Jezusu, ki umira, tako kot je napovedal, da bo (Evangelij po Janezu 3,13–16). In nekaj se mu zgodi, kar se ne zgodi drugim. V Božji previdnostni milosti mu je podarjeno srce, pripravljeno verovati (Pismo Efežanom 2,8–9). Takoj po svoji smrti tistega dne je bil v raju. Ni opravil nobenega verskega obreda niti dobrih del. Nič časa ni preživel v bajeslovnih vicah. Rešen je bil samo po Božji milosti, samo po veri samo v Jezusa Kristusa, samo v skladu s Svetim pismom, samo v Božjo slavo.

    Dvanajsta postaja križevega pota: Jezus na križu govori s svojo materjo in učencem (Evangelij po Janezu 19,25–27).
    Še nekaj trenutkov pred smrtjo je Jezus dal potrebe drugih pred svoje. Nesebično je predal svojo mater v skrb svojega ljubljenega učenca Janeza. Njegovo celotno zemeljsko življenje, vse do svoje smrti in vključno z njo, je služba ljubeče skrbi za potrebe drugih. Nič čudnega, da je to univerzalna značilnost njegovih učencev (Evangelij po Janezu 13,34; Pismo Rimljanom 12,10; Pismo Efežanom 5,21; Pismo Filipljanom 2,3; Pismo Kološanom 3,12; Prvo Petrovo pismo 3,8; Prvo Janezovo pismo 4,7).

    Trinajsta postaja križevega pota: Jezus umre na križu (Evangelij po Mateju 27,45–51; Evangelij po Marku 15,33–39; Evangelij po Luku 23,44–47; Evangelij po Janezu 19,28–30).
    V najtemnejši uri je Jezus zmagoslavno porazil greh, smrt, pekel in hudiča (Psalm 22)! Prostovoljno je daroval svoje življenje, kot je bilo načrtovano še pred samim stvarstvom (Prva Mojzesova knjiga 22,1–14; Pismo Efežanom 1,4; Pismo Titu 1,2; Prvo Petrovo pismo 1,20–21; Razodetje 13,8). V trenutku Jezusove smrti se je zagrinjalo v templju, ki je ločevalo sveto od najsvetejšega, pretrgalo od vrha do tal. Kristus, popolno Božje Jagnje, je bil popolna in dokončna žrtev za grehe Božjega ljudstva. Dosegel je neposreden in popoln dostop do Boga za vse, ki se mu bodo približali po njegovi spravni smrti (Evangelij po Janezu 1,35–36; Pismo Kološanom 2,13–15). Končno je zmagal tisti, za katerega je bilo prerokovano v Prvi Mojzesovi knjigi 3,15, da bo strl kači glavo! Samo v Kristusu imamo neposreden dostop do Boga (Evangelij po Janezu 10,7–10; 14,6; Pismo Hebrejcem 6,19–20; 10,18–22)!

    Štirinajsta postaja križevega pota: Jezusovo telo položijo v grob (Evangelij po Mateju 27,57–61; Evangelij po Marku 15,42–47; Evangelij po Luku 23,50–56; Evangelij po Janezu 19,38–42).
    Jožef iz Arimateje, član vélikega zbora, ki je obsodil Jezusa na smrt, je na skrivaj verjel, da je Jezus Mesija, vendar se je bal posledic javnega priznanja svojega prepričanja. Vendar se ni strinjal z načrtom vélikega zbora, da obsodijo Jezusa. Potem ko je bil priča dogodkom ob usmrtitvi, je drzno prišel z Nikodemom, drugim očitno spreobrnjenim verskim voditeljem (Evangelij po Janezu 3,1), da bi pokopal Jezusovo telo (Izaija 53,9; Evangelij po Mateju 27,57–60; Evangelij po Marku 15,42–46; Evangelij po Janezu 19,38–40). Ali sta bila ta dva med tistimi, za katere je Jezus prosil za odpuščanje (Evangelij po Luku 23,34)?

    Jezusova nadomestna, spravna žrtev, namesto nas grešnikov, je dolgo pričakovana zmaga, ki je premagala prekletstvo večne smrti (Prva Mojzesova knjiga 3,15; Pismo Galačanom 4,4–5), fizično smrt in večno ločenost od Božje dobrohotne dobrote, ki bi bile drugače neizogibna usoda vseh nas, ki smo se rodili pod prekletstvom greha. Bog je popolnoma pravičen in mora zato zahtevati plačilo za kazen za greh nas grešnikov, ki se brez Jezusa ne bi mogli Odrešiti!. Bog pa je tudi ljubeč in usmiljen, zato je poslal svojega edinorojenega Sina, da plača kazen za vse tiste, ki jih milostno reši. Drugače bi bili vsi pogubljeni za vso večnost (Evangelij po Janezu 3,14–19.35–36). »Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo. Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še grešniki brez Odrešitve, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj dosegli spravo« (Pismo Rimljanom 5,6–11). Bog nas Ljubi, zato nas je z Sinom Jezusom Odrešil!

    Odložimo svoje jambranje, pritoževanje, samopomilovanje, kritiziranje in se podučimo zase kar nam govori Jezusovo Trpljenje na Golgoti za naše Odrešenje! Ukrepal je in daroval za nas svoje življenje, da bi mi Živeli! Bodimo Veseli in Širimo Evangeljsko Veselje med ljudi, saj smo Odrešeni! In Bog nam želi le vse dobro. Čaka nas, da pridemo k Njemu in se mu opravičimo za naše grehe ter zaživimo ponovno kot Novi porenovljeni Ljudje in Kristjani! Ne le v molitvah, ampak z aktivno in gorečo Vero, ki vključuje dobra dela in Ljubezen.
    Amen. Janez

    Odgovori