Članki za dušo

15.015 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   14. avgusta, 2020 at 10:21

   Papež Frančišek: UMETNOST OČIŠČEVANJA SRCA – UVAJANJE V RAZLOČEVANJE DUHOV

   Življenje človeka je sestavljeno iz nenehnega odločanja. So situacije, ko se je treba odločati za bolj ali manj koristne stvari ali tudi ko se moramo pravilni odločati med dobrim in zlim in da prepoznamo kakšni hudovi nas nagovarjajo. A so situacije, ko je treba izbrati nemudoma. A nič ni hudega, če so to manj koristne stvari. Pogosto pa se moramo odločati in izbirati med dobrim in zlom. Slaba misel je pri tem stalna nevarnost. Papež Frančišek zelo poudarja, da je nujno, da znamo razločevati duhove; razločevati, ali nam neka Dobra stvar pomaga ostati v Gospodu ali pa nas hudobni duh od njega oddaljuje. Zato bomo na kratko nekaj misli posvetili prav tej temi – duhovnemu razločevanju med Dobrimi in Hudobnimi Duhovi, ki nas nagovarjajo. Naše srce ima vedno želje, hotenja, misli, zato je pomembno, da razločujemo, od kod prihajajo, ali od Gospoda ali od hudega, ali nas približujejo Gospodu ali pa nas od njega oddaljujejo. Kristjan mora bdeti nad svojim srcem, da bi razlikoval to, kar prihaja od Boga, od tistega, kar prihaja od lažnih prerokov. Papež Frančišek večkrat poudarja, da je Jezusova pot, pot služenja in ponižnost in nanjo smo poklicani vsi kristjani. Zato je za kristjana še kako pomembno, da stalno preverja, ali je na tej poti. Pomembno je, da duhovno preizkušamo. »Dajte na preizkus duhove, da bi preskušali, ali zares prihajajo od Boga, kajti na svet je prišlo veliko lažnih prerokov. Zato je nujna MOLITEV, ČUJEČNOST IN BUDNOST. Kristjan je moški ali ženska, ki zna bdeti nad svojim srcem in paziti, da smo kritični do vzgibov, misli in diuhove, ki nas nagovarjajo. In velikokrat se naše srce, z mnogimi stvarmi, ki pridejo in grejo, zdi kot mestna tržnica: v njem najdeš vse. Vse kar je ljubeznivo, dobro, milostno, usmiljeno in kar pripomore k Dobremu in kar nas približuje Bogu je Dobra Stvar. Ker Bog je Ljubezen in Usmiljenje.

   ZATO JE TREBA PREIZKUŠATI, KAJ JE OD GOSPODA IN KAJ NI, DA BI OSTALI V GOSPODU!« nas spodbuja papež Frančišek. Kaj je torej kriterij za razumevanje, ali neka stvar prihaja od Kristusa ali pa od antikrista? Po besedah papeža Frančiška ima sv. Janez jasen in preprost odgovor: »Vsak duh, ki prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga; noben duh, ki Jezusa ne priznava, pa ni od Boga. To je duh antikrista.« Da je Beseda prišla v mesu, pomeni priznati pot Jezusa Kristusa, priznati, da se je on, čeprav je bil Bog, ponižal vse do smrti na križu. »To je pot Jezusa Kristusa: ponižnost, čisto ponižanje. Če te neka misel, neka želja vodi na to pot ponižnosti, ponižanja, služenja drugim, je od Jezusa. A če te vodi na pot nadutosti, nečimrnosti, ošabnosti, na pot abstraktne misli, potem ni od Jezusa.« Pomislimo na Jezusove skušnjave v puščavi. Vsi trije predlogi, ki jih je hudič dal Jezusu, so predlogi, ki so ga hoteli oddaljiti od poti služenja, ponižnosti, ponižanja, ljubezni. Na vse tri skušnjave Jezus odgovori z ne: ‘Ne, to ni moja pot.’Pomembno je, da premislimo, kaj je v našem srcu, kaj mislimo in čutimo, kaj želimo, da pretresemo duhove. Ali preizkušam to, kar mislim, kar hočem, kar želim, ali pa vse sprejmem. Velikokrat je naše srce kot cesta, po kateri gre vse. In to je treba preizkušati. Ali vedno izberem stvari, ki prihajajo od Boga? Poznam tiste, ki prihajajo od Boga? Poznam pravi kriterij za razločevanje svojih misli in želja? Papež je povabil, naj ne pozabimo, da je kriterij učlovečenje Besede. »Beseda je prišla v mesu: to je Jezus Kristus! Jezus Kristus, ki je postal človek, Bog je postal človek, ponižal se je iz ljubezni, da bi služil vsem nam.« Apostol Janez nam daje to milost, da spoznamo, kaj se dogaja v našem srcu, in imamo modrost razločevanja tistega, kar prihaja od Boga, in tistega, kar ne prihaja od Boga.
   Papež Frančišek (povzetek)

   Namen razločevanja duhov ni zgolj teoretičen. Razlikovanje tega, od kod izvirajo in kam peljejo notranji vzgibi, ima zelo praktičen namen: “sprejeti dobre in zavrniti slabe” (Dv 313). Razločevanje jemetoda iskanja: ne daje vnaprejšnjih odgovorov, ampak vrednoti položaj, da se tukaj in zdaj odločim,čemu dati prednost v določenem dejanju. Da bi deloval človeško, moram najprej začutiti to, kar mevzgiba, da podzavest ne bo zadušila zavesti. Potem moram spoznati, od kod vzgibi izvirajo in kampeljejo, v dobro ali slabo, da me ne prevara laž. Končno moram dobre vzgibe sprejeti, slabe pa zavr-niti, da ne bom suženj slabega. Namen razločevanja, čutenja in prepoznavanja, je sprejetje tega, kar jeod Boga in zavrnitev tega, kar prihaja od sovražnika. To je vaja svobode, po kateri postajamo ljudje. Ignacij Lojolski se je učil razločevati duhove, ko se je srečeval s temi problemi. Dar razločevanja je dobil po Božji milosti in mnogemopazovanju. Njegova pravila v knjižici Duhovnih vaj so podana v obliki kratkih nasvetov, ki spominjajo na “apoftegme (izreke)” Cerkvenih očetov in Učiteljev. Običajno je naše notranje življenje mešanica nasprotnih si čustev in občutij. Dokler jih ne znamo razlikovati, duhovno ne obstajamo. Razlikovati eno stvar od druge pomeni, da postajamo osebe, sposobne človeških, svobodnih in odgovornih dejanj. Brez razločevanja človek ne deluje, ampak ga razni vzgibi in impulzi mečejo sem in tja. Star judovski rek pravi: “Ne dajaj otroku daril, dokler še ne loči med kamnom in orehom!” Kaj razločujemo? Človek ne deluje gnan od razuma, ampak od ljubezni. Ženejo ga globoke želje, ki obljubljajo srečo. Naj se zaveda ali ne, človeka določa to, kar bolj “čuti” in ga privlači. Pomembno je vedeti, da ima njegovo čutenje lahko tri različne izvire: njegov naravni jaz, Boga in sovražnika. Vsak ga vleče v svojo smer. Tako Bog kot sovražnik vstopata v človekovo naravno čutenje in ga pritegujeta, prvi v svobodo, drugi v suženjstvo. Da bo naše delovanje kar najbolj zavestno, svobodno in človeško, se moramo naučiti razlikovati, od kod izvirajo in kam peljejo različna čutenja. Notranji nevidni vzgibi določajo zunanja in vidna dejanja. Vsako človekovo dejanje se rodi iz notranjega vzgiba, ki ga vleče bolj v eno kot v drugo smer.

   Razločevanje duhov mi pomaga razumeti, kaj naj dobrega storim tukaj in zdaj. Tega mi ne pove nobena postava. V vsaki odločitvi prihaja do napetosti med različnimi vrednotami in ni jasno, kaj storiti. Stvar je še bolj zapletena v času velikih sprememb, kot je sedanji, v katerem to, kar se je včeraj zdelo sprejemljivo, danes pohujšuje, npr. suženjstvo, rasizem, nacionalizem, zapostavljanje žensk, časna moč Cerkve, vojne, nemiri, bolezni koronavirus… Nasprotno, kar je še včeraj pohujševalo, je lahko danes ali bo jutri popolnoma sprejemljivo. Namen razločevanja ni zgolj teoretičen. Razlikovanje tega, od kod izvirajo in kam peljejo notranji vzgibi, ima zelo praktičen namen: “sprejeti dobre in zavrniti slabe” (Ignacijeve Duhovne Vaje ali Dv 313). Razločevanje je metoda iskanja: ne daje vnaprejšnjih odgovorov, ampak vrednoti položaj, da se tukaj in zdaj odločim, čemu dati prednost v določenem dejanju. Da bi deloval človeško, moram najprej začutiti to, kar me vzgiba, da podzavest ne bo zadušila zavesti. Potem moram spoznati, od kod vzgibi izvirajo in kam peljejo, v dobro ali slabo, da me ne prevara laž. Končno moram dobre vzgibe sprejeti, slabe pa zavrniti, da ne bom suženj slabega. Namen razločevanja, čutenja in prepoznavanja, je sprejetje tega, kar je od Boga in zavrnitev tega, kar prihaja od sovražnika. To je vaja svobode, po kateri postajamo ljudje. Bodimo pozorni in budni, kakšni duhovi nas nagovarjajo!

   Povzetek in skrajšano po patru Janezu Poljanšku o Razločevanju Duhov et altro

   Pri nas obstajata v slovenščini npr. Razločevanje duhov in preudarna ljubezen po sv. Ignaciju Lojolskem : doktorska naloga patra Viljema Lovšeta iz Radelj ob Dravi na Koroškem in Duhovne Vaje po Ignaciju Lojolskem od patra Janeza Poljanška o Razločevanju Duhov.

   Kadrkoli imamo priliko molimo k Bogu, delajmo dobra dela in se učimo verskih stvari od bogoslovcev, verskih strokovnjakov in duhovnikov ter berimo Biblijo! Poglabljajmo svoje versko znanje, da bomo več vedeli o Bogu in Veri! Janez

   Odgovori
2. Hvala says:

   14. avgusta, 2020 at 9:38

   KO MOLIMO NAM SVETI DUH POMAGA PREPOZNAVATI BOŽJO VOLJO. ČE HOČEMO SLIŠATI SVETEGA DUHA, KAJ NAM NAROČA, SE MORAMO UMIRITI IN SE ODPOVEDATI SVOJIM SAMOVOLJNIM ODLOČITVAM. IZROČITI MU MORAMO SVOJE UPORNO SRCE, SVOJE PREDSTAVE O ŽIVLJENJU, O LJUDEH, KAJTI LE TAKO NAM BO SVETI DUH ODKRIVAL RESNICO O BOGU, LJUDEH IN NAS SAMIH.

   KO MOLIMO, SVETI DUH MOLI V NAS. SVETEMU DUHU JE POTREBNO ODPRETI SRCE. JEZUS TRKA NA SRCE IN ČAKA, DA ODPREMO IN NAM PODELI SVETEGA DUHA.
   SVETI DUH ODPUŠČA NEPOSLUŠNOST, DAJE MOŽNOST VODITI SE BOGU, DAJE PRAVO SVOBODO, OSVOBAJA VSAKE ODVISNOSTI IN SUŽENJSTVA GREHA. DAJE , DA SMO SPOSOBNI SPREJETI SVOJE SLABOSTI IN ČE MU DOPUSTIMO ON MOLI V NAS.

   ZA DELOVANJE SVETEGA DUHA JE POTREBNA PONIŽNOST, POSLUŠNOST BOGU IN POTRPEŽLJIVOST. ČE IMAMO SVOJE SAMOVOLJNE ODLOČITVE, SVETI DUH NE MORE DELOVATI.

   Odgovori
3. Miro says:

   14. avgusta, 2020 at 9:37

   ČLOVEŠKA VOLJA BOŽJEGA SINA SE PODREJA OČETOVI VOLJI – JEZUS JE SVOBODNO DAROVAL SVOJE ŽIVLJENJE V SPRAVNO DARITEV – ZAKAJ JEZUS KLIČE SVOJE UČENCE NAJ VZAMEJO NASE SVOJ KRIŽ?

   – Kljub grozi, ki jo smrt povzroči v povsem sveti človeški naravi “začetnika življenja” (Apd 3,15), se človeška volja Božjega Sina podreja Očetovi volji: da bi nas odrešil, Jezus sprejme to, da na svojem telesu nosi naše grehe in postane “pokoren do smrti” (Flp 2,8).

   – Jezus je svobodno daroval svoje življenje v spravno daritev, se pravi, da je popravil naše krivde in zadostil zanje s popolno pokorščino svoje ljubezni vse do smrti. Ta “ljubezen do konca” (Jn 13,1) Božjega Sina spravi z Očetom vse človeštvo. Kristusova velikonočna daritev torej na edinstven, popoln in dokončen način odkupi vse ljudi in jim odpre občestvo z Bogom.

   – Ko Jezus kliče svoje učence, naj “vzamejo svoj križ in hodijo za njim” (Mt 16,24), hoče pridružiti svoji odrešilni daritvi prav tiste, ki so prvi deležni njenih dobrot.

   (vir: KKC, št. 121-123)

   http://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

   Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

   Odgovori
4. Janez says:

   14. avgusta, 2020 at 8:51

   Kaj je Božja volja glede mojega življenja v Svetem Pismu, kjer nam govori Bog?

   V Svetem pismu nam Bog odgovarja
   Bog hoče, da spoznamo Njega, se z njim zbližamo, nato pa ga ljubimo in mu služimo z vso dušo in z vsem svojim srcem. (Matej 22:37, 38; Jakob 4:8) Kaj pomeni izpolnjevati Božjo voljo? To se lahko naučimo iz Jezusovega življenja in njegovih naukov. (Janez 7:16, 17) Jezus ni samo govoril o Božji volji – po njej je tudi živel. Gospod Tvoja in ne moja Volja naj se spolni, je rekel Očetu. Pravzaprav je rekel, da njegov cilj v življenju ni, »da bi delal svojo voljo, temveč voljo« tistega, ki ga je poslal. (Janez 6:38)

   Ali potrebujemo posebno znamenje, videnje ali klic, da bi vedeli, kaj je Božja volja glede mene?
   Ne, saj Božje sporočilo za človeštvo najdemo v Svetem pismu. V njem je zapisano vse, kar vsakdo od nas potrebuje, da bi bil »popolnoma usposobljen za vsako dobro delo«. (2. Timoteju 3:16, 17) Bog hoče, da med drugim uporabljamo Sveto pismo in svoj »razum«, da bi izvedeli, kakšna je Božja volja glede nas. (Rimljanom 12:1, 2; Efežanom 5:17)

   Ali res lahko izpolnjujem Božjo voljo?
   Seveda, saj v Svetem pismu piše: »Božje zapovedi pa niso pretežke za nas.« (1. Janezovo 5:3, Zaživi: Sveto pismo – celotna Nova zaveza) To ne pomeni, da je Božje zapovedi vedno lahko izpolnjevati. Toda koristi, ki jih boste imeli od tega, bodo odtehtale vloženi trud. Jezus je celo rekel: »Srečni tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo!« (Luka 11:28)

   »Brez Vere je nemogoče biti Bogu po volji,« piše v Svetem pismu. (Hebrejcem 11:6) Vredno je omeniti, da je bil Abraham po tem, ko »je veroval v Boga«, imenovan »Božji prijatelj«. (Jakob 2:23) Tudi Jezus Kristus je poudaril, kako pomembno je verovati v Boga, če želimo biti deležni Božjega blagoslova. (Janez 14:1) Kako si torej lahko pridobimo vero, ki jo Bog išče v ljudeh, s katerimi želimo biti prijatelj? Začnemo lahko tako, da redno molimo k Bogu za navdih in podučitev Svetega Duha in preučujemo Božjo Besedo, Sveto pismo, kjer nam govori Bog, da se spovemo in očistimo svojo dušo, se udeležimo svete maše, ljubimo in odpuščamo, izkazujemo usmiljenje kot Samaritani in delamo dobra dela in služimio bližnjim. S preučevanjem si bomo pridobili »točnejše spoznanje njegove volje« in tako ugotovili, kako bi mu lahko »v vsem ugajali in spolnjevali Božjo Voljo, ki ni v nasprotju z Božjimi Nauki in Svetim pismom«. Bolj ko bomo molili k Bogu, Boga in ljudi ljubili in bolj ko bomo spoznavali Boga in v življenju udejanjali to, kar se bomo naučili o Božjih naukih in pravičnih Božjih zahtevah, močnejša bo naša vera vanj in vedno bolj nam bo blizu, če bomo sponjevali Božjo Voljo in živeli kot je živel Kristus. (Kološanom 1:9, 10)

   DODATEK K MISLIM O BOŽJI VOLJI

   KAJ JE BOŽJA VOLJA?
   Božja volja je svoboda vračanja božje ljubezni. Bog Oče po Sinu s pomočjo Svetega Duha ves čas nagovarja ustvarjeno bitje, ki mu je namenil svet, k vračanju božje ljubezni. Vse, kar ni, kot bi bilo v raju, izhaja od človekovega zavračanja božje ljubezni. Če bi vsi sprejeli Božjo ljubezen, bi bil svet idealen. Popolno sprejemanje Božje ljubezni v popolni svobodi je Božja volja. Bog je vsemogočen predvsem v svojem odrekanju vsemogočnosti v odnosu do človeka. Človeka nagovarja kot Oče, predstavlja se mu kot Sin in pomaga mu kot Sveti Duh. Bog daje človeku življenje. Življenje je okoliščina svobode, ki omogoča svobodno vračanje ljubezni. Prisilno vračanje ljubezni, ne bi imelo nobene vrednosti. Ljubezen je smisel življenja. Svoboda je pogoj za smisel. Svoboda je velika vrednota in še večja odgovornost. Modernemu človeku je odgovornost svobode vedno bolj tuja. Svobodo jemlje kot pravico uresničevanja svojega ega. V tem pa tiči jedro zmote modernega človeka, ki se samouresničuje s kopičenjem moči, kopičenjem bogastva in si dovoljuje počenjati stvari, ki prizadevajo druge. Zakladi nebeškega kraljestva pa so povsem drugačni. Človeku je dana moč za pomoč sočloveku, za umivanje nog bližnjemu. Bogastvo dobrin mu je dano za deljenje kruha drugim. Svoboda mu je dana za izkazovanje ljubezni Bogu in drugim. Vendar je na svetu vse povsem drugače. Vsako odklanjanje odnosa ljubezni med ljudmi, povzroča čustvene zaplete, ki pomembno uravnavajo podzavestno ravnanje človeka. Zato se na svetu, kjer je zavračanja ljubezni več kot preveč, dogajajo tudi slabe stvari. Ne samo slabim, tudi dobrim ljudem se dogajajo. Človek se zato kot Job pritožuje Bogu. Tako pritoževanje izvira iz nerazumevanja temeljne okoliščine. Bog ne sodi. Sodimo si sami. Hujše življenjske preizkušnje omogočajo radikalnejše izkazovanje ljubezni. Človek pa za tako možnost ni hvaležen. Že na tem svetu bi imel rad raj, ki bi mu omogočil raj še na drugem svetu. V tem osnovnem grešnem nagnjenju se vsi zapletamo v odnose, na katere ne moremo biti ponosni. Življenje pa je namenjeno odnosom med ljudmi in odnosu ljudi do Boga.

   P.s. Zapomnil sem si, da je Božja volja, da se zveličam, da pridem v nebesa in da Bog gleda name že onkraj tega sveta. Na poti do cilja mu s svobodno voljo nenehno postavljam ovire, ko se zanašam nase, ko pozabljam nanj, ko grešim. A on me kljub temu lovi z vrvicami svoje neskončne ljubezni z eno samo željo: da se ob zadnji uri združiva. Zato Božji volji ne morem pripisovati nič slabega in negativnega, ker je Bog Ljubezen in Dobrota. To, da dopusti trpljenje na duši in telesu, da ne poseže v vsako bolezen s čudežnim ozdravljenjem, pa je skrivnost odrešenjskega načrta za vsakega posameznika. Spodbudno me je pogledal in rekel: »Nikoli ne prenehaj moliti zase in za druge. Ne utrudi se prositi tudi za čudež. Verjemi, da Bog uporabi vsako molitev, samo kje in kako, to mu prepusti. V suši pa mu izročaj svojo nemoč in ga kliči vanjo, da te bo dvignil.«

   Pater Primož si je pomagal s spoznanji sv. Ignacija Lojolskega, ki je na osnovi svoje duhovne izkušnje povzel učenje duhovnih ljudi skozi stoletja in sestavil Duhovne vaje. Pater Primož pravi, da sveti Ignacij Lojolski ugotavlja, da Božja volja za nas ni nekaj tujega, kar bi vame prišlo nekje od zunaj, temveč da je Božja volja vsakemu človeku že položena v dno duše. Izkušnja kaže, da je pri vsem skupaj največji izziv to, da med vsemi glasovi v svoji notranjosti, ki mi pravijo, naj storim to ali ono, izločim tiste, ki niso moji (recimo, glas reklame od včeraj, da moram uporabiti prav to zobno kremo, če želim biti res srečen, ali morda glas prijatelja, ki mi je nakazal, da bom »kul« le, če bom nosil šport¬ne copate določene znamke), in se dokopljem do svojega, ki je bil vame položen ob stvarjenju. Kaj je tisto, kar si v resnici želim? Kje in kdaj sem v polnosti živ? To je namreč zame Božja volja.

   Še bolj zgovoren je pogled na to enačbo z druge strani: če si prizadevam najprej iskati Boga in njegovo voljo ter to voljo izpolnjevati, lahko računam, da bom živel za to, za kar sem ustvarjen in kar me bo v največji meri izpolnilo. To seveda od mene zahteva določeno mero nenavezanosti na ljudi in stvari ter osredotočenost na Boga. V luči svetopisemskega razodetja lahko rečeva, da ima vse, kar je ustvarjeno, svoj namen v Božjem načrtu. Človek je ustvarjen za to, da Boga časti in slavi, mu služi ter tako »reši svojo dušo«, pravi Ignacij, »drugo na zemlji pa je ustvarjeno za človeka, da mu pomaga doseči cilj, za katerega je ustvarjen. Iz tega sledi, naj človek stvari uporablja toliko, kolikor mu pomagajo k njegovemu cilju, in jih opušča toliko, kolikor ga pri tem ovirajo.«

   Ne da bi se torej spuščal v tehnične podrobnosti procesa izbire pri svetemu Ignaciju Lojolskem, lahko rečemo, da sta za iskanje božje volje bistvena osredotočanje na Boga ter ločevanje med sredstvi in ciljem. Cilj naj bi bil vedno služenje Bogu, sredstva pa so stvar izbire – to se sicer zdi samoumevno, in vendar se pogosto zgodi, da imamo sredstvo že v mislih (šel bom na pot okrog sveta, kupil si bom motor, ali poročil se bom), kako pa bom dosegel cilj (služenje Bogu), pa se bom vprašal kasneje. Naj za konec dodam, da je najbolj jasno znamenje, ki potrjuje pravilno odločitev, mir, ki se naseli v človekovi duši in ga vanjo lahko položi le Bog. Bodi pozoren na trenutke, ko si iskreno in z mirno vestjo zadovoljen s seboj, s svojim delom in z ljubeznijo, ki si jo izkazal bližnjemu. Takrat si na pravi poti!

   Dr. Marijan Turnšek upokojen mariborski nadškof pravi naslednje o Božji Volji (skrajšan povzetek):
   Ko govorimo o Bogu, vedno uporabljamo analogno govorico, s katero, ko izrazimo podobnost, hkrati izrazimo še večjo nepodobnost z Bogom. Kajti o Bogu ne moremo enoznačno govoriti z našim človeškim jezikom, niti ga dokončno domisliti s svojim razumom. Lahko pa ga dovolj spoznamo, ker se nam sam razodeva kot Oseba osebi, da se lahko odločimo zanj in mu sledimo. Kaj to pomeni glede razumevanja človeške in Božje volje? Poudarimo najprej, da Bog seveda nima takšne ‘volje’, kot jo ima človek. Če je človeška volja nekaj, kar se dogaja na ravni duše v telesu, potem seveda česa takšnega ni v Bogu, ki duše in telesa nima. Zato si ne moremo dobesedno predstavljati, da moramo najprej odkriti vzorec ‘volje’ v Bogu in ga nato primerjati z našo trenutno voljo, ter jo začeti usklajevati in ‘obdelovati’, dokler ne postane kopija Božje. Bog kratko malo nima česa takšnega, kot je omejena, ustvarjena človekova volja. Zato je Cerkev stoletja modro učila, da je odgovor na katekizemsko vprašanje, “kaj je Božja volja”: “da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice”. Konkretno to pomeni, da ne iščemo Božje volje tako, da se ob konkretni stvari sprašujemo, kaj hoče Bog: npr. ali naj grem na križišču levo ali desno, naj izberem ta ali oni poklic … To bi namreč pomenilo lahko tudi zanikanje svobode, ki nam jo je Bog dal, saj bi pričakovali, da se bo Bog odločil namesto nas. Še posebej ob odločitvah, ki predpostavljajo svobodo in ljubezen, bi na tak način težko prišli do svobodne odločitve. Učenje Cerkve o Božji volji je mnogo širše in vključuje tudi človekovo svobodo in ljubezen. Vabi nas, da z voljo in z ljubeznijo usmerimo naše delovanje v tisto smer, ki vodi v ‘zveličanje’ po poti razodete ‘resnice’ o človeku. In to nas same in vse druge. Božja volja je torej, da izberemo v konkretnem primeru tisto ‘varianto’, ki bo omogočala prav to odrešenjsko dogajanje. Povejmo to s primero hoje na vrh gore. Če je ‘vrh gore’ zveličanje, je Božja volja, da se povzpnemo na ta vrh; ker pa na ta vrh vodi več poti, nekatere pa na vrh sploh ne vodijo, izpolnimo Božjo voljo takrat, ko izberemo eno izmed tistih, ki vodijo na vrh; katero pa bomo izbrali, pa nam Bog prepušča in je ne izbere namesto nas. Torej ni Božja volja, da izberemo točno določeno pot, ampak da pridemo na vrh. Seveda nam Bog lahko sugerira kakšno izmed poti, ki bi bila najprimernejša za nas, kot lahko pot svetujemo tudi ljudje drug drugemu; a izpolnimo Božjo voljo tudi, če pridemo na vrh po kateri drugi.

   Odgovori
   • Miro says:

     14. avgusta, 2020 at 9:42

     O PRESVETA BOŽJA VOLJA, LJUBIM TE NADVSE! (sv. Angela Merici)

     Odgovori
   • Janez says:

     14. avgusta, 2020 at 10:30

     Da ne pozbim zapisati še to: dr. Marijan Turnšek je dodal na koncu prispevka o Božji Volji tudi naslednje o nujnosti razločevanja duhov, ki nas nagovarjajo:

     “Še en vidik iskanja Božje volje je pomemben. Najdemo jo lahko vedno le v občestvu in samo občestvo Cerkve nam jo lahko potrdi. Posameznik se lahko tudi zmoti pri presoji, kaj je zanj Božja volja. Nevarno je reči: “Spoznal sem, da je to Božja volja zame.” In potem za vsako ceno, brez preverjanja v skupnosti Cerkve, trmasto pri tem vztrajati. Ob tem lahko hitro svojo samovoljo utemeljujemo v Bogu in jo predstavljamo kot ‘Božjo voljo’. Način, kako prihajamo do čim večje jasnosti glede Božje volje je RAZLOČEVANJE DUHOV. K tej veščini, ki se je v verski vzgoji in samovzgoji moramo naučiti, pogosto spodbuja papež Frančišek v svojem učenju. Dobro se je te veščine kar najbolje naučiti”.

     Zgoraj sem pripravil nekaj povzetkov iz prispevkov o Razločevanju Duhov papeža Frančiška, patra Poljanška in patr dr. Vilija Lovšeta, ki je doktoriral na to temo s omičjo Ignacijevskih Duhovnih Vaj. Berimo in se učimo od naših duhovnikov, da bomo več vedeli! Janez

     Odgovori
5. Janez says:

   14. avgusta, 2020 at 8:19

   Vodilna tema svetopisemskih beril je med drugim tudi molitev, ali bolje »kako je potrebno vedno moliti in se ne naveličati« (prim. Lk 18, 1). Moč, ki v tišini in brez hrupa spreminja svet in ga preoblikuje v Božje kraljestvo, je vera in njen izraz je molitev. Ko je vera polna ljubezni do Boga in Božjih Otrok, ki Boga prepoznava kot dobrega in pravičnega Očeta, takrat zvesta in vztrajna molitev postane prošnja duha, krik duše, naša meditacija, ki prodre vse do Božjega srca. S tem postane molitev najmogočnejša sila, ki lahko preoblikuje nas molilce in svet, če smo iskreni v Veri. V tem obdobju zapletenih in težkih družbenih razmer ter vojn in bolezni, lakote in revščine je potrebno poživiti upanje, ki ima svoje temelje v veri in se izraža v neutrudljivi molitvi in Samaritanski pomoči drugim. Molitev vzdržuje plamen Vere v Boga vedno prižgan in pomaga, da Vztrajamo v Dobroti in Usmiljenju. Vera nam zagotavlja, da Bog posluša našo molitev in nas usliši ob za nas pravem trenutku, čeprav se nam iz izkušnje zdi, da ni tako. Krščanska molitev ravno zato ni izraz vdanosti v usodo ali lenobe, ampak dejavna Vera, ki se preliva v Življenje z Delom in Molitvijio. Nasprotno, je tolažeči notranji odgovor na resničnost, je moč upanja, najvišji izraz vere v moč Boga, ki je ljubezen in nas nikoli ne zapusti. Bog nam vedno odpušča, ko ga molimo in ga prosimo odpuščanja. Molitev, ki nas jo je naučil Jezus in ki doseže višek v Getsemaniju, ima značaj boja, saj nas odločno postavlja ob Gospoda Jezusa v boju proti krivičnosti ter zmagi nad zlom z Božjo Dobroto in Usmiljenjem. Molitev je orožje ‘majhnih’ in ubogih v duhu, ki zavračajo vsako obliko nasilja, ki so Dobri in Usmiljeni, ki živijo pravično in spolnjujejo Evangelij in Božjom Voljo. Še več, na vse hudobije odgovarjajo stanovitno in z Molitvijo ter Veliko Vero v Gospoda z Mirom in Dobroto, z evangeljskim nenasiljem ter s tem pričujejo, da je resnica Ljubezni močnejša od sovraštva in smrti.

   Odlomek iz Medmrežja revije Domovina

   Odgovori
6. Janez says:

   14. avgusta, 2020 at 7:58

   MOLITEV K JEZUSU ZA VODSTVO IN UČENJE
   Gospod prosim podari mi čisto in sveto dušo, ki bo v sebi ohranjala vse, kar je dobro, pravično in čisto.
   Prosim pomagaj mi in vodi me ter uči me, da bom stanoviten in da nikoli ne bom dopustil,
   da bi me Zlo in Hudobija ostrašila in zapeljala v skušnjavah na stranpoti od Tebe Moj Bog.
   Naj vedno najdem pravo Pot, ki Vodi k Tebi Jezus, moj Gospod, moj Učenik in Odrešenik.
   Gospod Jezus, prosim podari mi Duha, ki ne bo nikoli poznal sebičnosti, dolgočasja in lenobe ter skušnjav.
   Prosim pomagaj mi, da bom Dober, Usmiljen, na strani rešitev, Ljubezni,
   dobrote in služenja drugim kot Samaritan in dejaven misijonar in apostol krščanske Vere.
   Pomagaj mi prosim, da ne bom nikoli godrnjal, vzdihoval, se pritoževal in kritiziral ob vsaki najmanjši težavi.
   Prosim pomagaj mi, da bom stanoviten in pozitivno ter optimistično naravnan z Dobroto in Usmiljenjem.
   Prosim ne dovoli mi, da si bom delal skrbi na zalogo in verjel, da težav in problemov ni mogoče rešiti.
   S Teboj Jezus zmorem Vse, ki mi daješ svojo Ljubezen, Moč in Usmiljenje, da Upam in Vztrajam.
   Gospod prosim podari mi smisel za sočutje, strpnost, usmiljenje in za humor, da bo prinašal ljudem vedrino.
   Prosim podeli mi dar, da bom znal razumeti šalo in humor, da bom okusil nekaj sreče in zadovoljstva v življenju
   in da bom od tega delil tudi sebi, vsem svojim bližnjim in družini.
   Gospod prosim Varuj mi Zdravje in daj mi potreben Socialni Čut za sočloveka, da bom nanj pazil in ga ohranjal.
   Naj vse skrivnostne Moči in Talente, ki si mi jih daroval in položil v moje telo in duha ob rojstvu stanovitno ohranjam, uporabljam pri delu ter podarjam v služenju drugim in zase tako, da bom podoben Tebi Jezus.
   Pomagaj mi vzljubiti Molitev, Red in Dolžnosti tako, da se bom navadil rad delati in pomagati drugim.
   Prosim daj mi Plemenito Srce in da se bom v Življenju rad prizadeval za Pravično in Dobro.
   Daj mi prosim velikodušno Srce pri delu, da ne bom rad delal samo tistega, kar mi je všeč,
   ampak, da da se bom rad odločal tudi za napore, ki jih zmorem in je prav, da jih prenesem po Tvoji Volji.
   Daj mi prosim Milosti in prepričanja, da bom pridobival prijatelje zase in zate Gospod.
   Podari mi prosim vztrajnost in stanovitnost v Veri, da se bom na življenje pripravljal in vztrajal z iskreno Molitvijo,
   z iskrenimi pogovori, s premagovanjem sebičnih želja in s pridnim delom in služenjem drugim,
   ki ga boš Ti Jezus Blagoslovil in mi stal ob strani.
   Do vseh ljudi naj bom dober, usmiljen in pravičen ter tihi zgled pravičnega življenja po Veri v Jezusa.
   Posebni naj mi bodo pri srcu revni, bolni, žalostni in osamljeni ter starejši brez svojcev in pomoči.
   Naj bom Dober in Usmiljen kot naš Gospod, ki je pomagal revnim in ubogim, ki so rabili Božjo pomoč.
   Gospod prosim Vodi me in Uči me, da bom Verjel Vate, Molil, da bom vedno v Tvoji službi in spolnjeval Božjo Voljo in Evangelij.
   Amen.

   Dopolnjena molitev Kristjan Moli, Družina 1982, et altro.

   Če bo pri tebi revež, kateri izmed tvojih bratov, v katerem koli kraju v tvoji deželi, ki ti jo daje GOSPOD, tvoj Bog, ne zakrkni svojega srca in ne zapiraj roke pred svojim revnim bratom, 5 Mz 15,7.
   Jezus se je ozrl po svojih učencih in govoril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Luka 6,20

   Odgovori
7. Miro says:

   14. avgusta, 2020 at 6:50

   USMILJENJE JE NAJVEČJA LASTNOST BOGA IN NENEHNO ČUDO ZA NAS – IZ IZVIRA BOŽJEGA USMILJENJA PRITEKA VSAKRŠNA SREČA IN ŽIVLJENJE – GREŠNIK NE DVOMI, NE OBUPUJ, AMPAK ZAUPAJ USMILJENJU …

   Besede življenja, ki jih je v svojem Dnevniku zapisala sv. Favstina Kowalska, velika glasnica Božjega usmiljenja:

   Božje usmiljenje bom opevala vekomaj
   pred vsemi narodi.
   Usmiljenje je največja lastnost Boga
   in nenehno čudo za nas.

   Iz Božje Troedinosti izviraš,
   vendar iz enega samega ljubečega naročja.
   Gospodovo usmiljenje se bo razkrilo duši
   v vsej polnosti, ko pade zavesa.

   Iz izvira tvojega usmiljenja, Gospod,
   priteka vsakršna sreča in življenje.
   Vsa bitja in stvari z občudovanjem
   prepevajte pesem usmiljenja.

   Globine božjega usmiljenja so odprte za nas
   po življenju Jezusa, pribitega na križ.
   O grešnik, ne dvomi, ne obupuj,
   ampak zaupaj usmiljenju, ker tudi ti moreš postati svet.

   Dva studenca sta pritekla v podobi pramenov
   iz Jezusovega Srca.
   Ne za angele ne za kerube in serafe,
   marveč za odrešenje grešnega človeka.

   (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, 522)

   Več o tem na: http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Sv. Favstina, glasnica Božjega usmiljenja, prosi za nas!

   Odgovori
8. Janez says:

   13. avgusta, 2020 at 23:43

   ČLOVEKU JE POTREBNA TIŠINA IN DUHOVNOST
   Če se nenehno borite s temnimi mislimi, strahovi in bojaznimi,
   če nenehno negativno razmišljate ali se smilite sami sebi,
   kot da ste najnesrečnejše bitje na svetu, potem lahko celo zbolite in boste žalostni in depresivni zase in za druge.
   Dobite lahko glavobol, ne morete jesti in ne morete dobro spati ter funkcionirati med ljudmi in normalno delati.
   Na živce greste vsem v oklici tako zelo, da tudi vaši sosedje lahko postanejo zlovoljni in nervozni,
   kar je negativno in nalezljivo tudi za druge ljudi v vaši okolici.
   Zato vse svoje skrbi in strahove ter slabo voljo zaključite takoj v istem dnevu in skrbi
   ter strahove ne vlecite v naslednji dan, da začnete nov dan znova.
   Zakoni in družine lahko zaradi vašega negativizma razpadejo,
   prijateljstva se prekinejo zaradi nesporazumov in jeze ter raznih zamer,
   ali prehitro izrečenih besed in krivičnih očitkov drugim.
   Poskušajte pobegniti iz vsega tega in se rešite takoj in zakoračitev v polje svetlobe, radosti in optimizma.
   Nehajte se doma premetavati na naslanjaču in se dolgočasiti ter prežvekovati razne brezplodne misli s seboj ter preigravati žalostne domislice ter se smilitzi samemu sebi.
   Naredite spremembo in spreobrnite se v vedrega in dobrega kristjana, ki je magnet za ljudi.
   Pojdite ven s prijatelji in popijte pijačo ali plavajte,
   posvetite se svojemu hobiju ali pa se odpravite na sprehod z znanci v naravo.
   Fizična sprostitev vam bo prinesla mir,
   in mir bo prinesel boljšo voljo ter podvojeno moč optimizma, da se duh okrepča.
   Najprej pa potrebujete notranjo tišino, notranji mir,da boste zdravi, sveži in srečeni v življenju ter delali dobro ljudem.
   In prenehajte se ukvarjati sami s seboj; raje pomagajte drugim in pomagali boste sebi.
   Zmolite k Njemu in se pomirite. Pogovorite se z Njim. Naredite nekaj dobrega za druge in zase.
   Bodite veseli in polni Radosti, ko greste med ljudi,
   DARUJTE JIM UPANJE, VESELJE IN NASMEH,
   da jim prinesete Božji Mir in Toplo Sonce Očetove Ljubezni. Amen.

   Phil Bosmans, belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim(Bund ohne Namen).

   Odgovori
9. Janez says:

   13. avgusta, 2020 at 23:21

   RAZMIŠLJANJE ALI JE BIL BOG VEDNO USMILJEN DO GREŠNEGA SVETA?
   Žal je bilo pogosto navedeno, da je Bog prvotno (pred padcem v Edenskem Vrtu) obljubil, da bo podaril svojo dobroto (Adamu in Evi in kasneje Izraelu) šele, ko bo njegova stvaritvena kreacija v svetu izpolnila določene pogoje in izpolnila obveznosti, ki ji jih je naložil. Če tega ne bi storila, tudi ona ne bi bila zelo prijazna do nje. Tako ji ne bi dal odpuščanja in večnega življenja. Glede na ta napačen pogled, je Bog v pogodbi “če … potem …” odnos z njegovim ustvarjanjem. Ta pogodba potem vključuje pogoje ali obveznosti (pravila ali zakone), ki jih mora človeštvo spoštovati, da bi lahko prejelo tisto, kar Bog zatrjuje. Po tem mnenju je prva prednostna naloga Vsemogočnega, da spoštuje pravila, ki jih je določil. Če tega ne storimo pravičnega, mu ne bo všeč. Še huje, dal nam bo, kar ni dobro, kar ne vodi v življenje, ampak v smrt; zdaj in za vedno. Ta napačen pogled vidi zakon kot najpomembnejši atribut božjega bitja in tako kot najpomembnejši vidik njegovega odnosa do njegovega stvarjenja. Ta Bog je v bistvu pogodbeni bog, ki stoji v razmerju, ki temelji na zakonih in pogojih z njegovim ustvarjanjem. Ta odnos vodi po načelu “gospodar in suženj”. Glede na to stališče je Božja velikodušnost, kolikor je njegova dobrota in blagoslov, vključno s odpuščanjem, daleč od bistva te Božje podobe, ki jo širi. Načeloma Bog ne podpira čiste volje ali čistega legalizma. To postane še posebej jasno, ko pogledamo Jezusa, ki nam pokaže Očeta in pošlje Svetega Duha. To postane jasno, ko od Jezusa slišimo o njegovem večnem odnosu z njegovim Očetom in Svetim Duhom. Spozna nam, da sta njegova narava in značaj identični Očetu. Odnos oče-sin ni označen s pravili, obveznostmi ali izpolnjevanjem pogojev za pridobitev koristi na ta način. Oče in sin nista v pravnem razmerju. Med seboj niste sklenili pogodbe, v skladu s katerimi je neizpolnjevanje ene strani enako upravičeno do neizpolnitve. Zamisel o pogodbenem, pravno utemeljenem odnosu med očetom in sinom je absurdna. Resnica, ki nam jo je Jezus razodel, je, da je njihov odnos zaznamovan s sveto ljubeznijo, zvestobo, samozavestjo in medsebojnim poveličevanjem. Jezusova molitev, kot jo beremo v poglavju 17. Janezovega evangelija, jasno kaže, da je ta trojeden odnos osnova in vir Božjega delovanja v vsakem pogledu; kajti vedno deluje po sebi, ker je zvest. S pozornim proučevanjem Svetega pisma postaja jasno, da Božji odnos do njegovega stvarjenja, tudi po padcu z Izraelom, ni pogodbeno vezan: ni zgrajen na pogojih, ki jih je treba upoštevati. Pomembno je, da se zavedamo, da Božji odnos z Izraelom ni bil temeljno na zakonu, ne pa na pogodbi, če bi takrat veljal. Paul se je tega tudi zavedal. Vsemogočni odnos z Izraelom se je začel z zavezo, obljubo. Mojzesov zakon (Tora) je začel veljati 430 let po uvedbi zaveze. Z mislijo na časovno obdobje je malo verjetno, da bo zakon osnova za Božji odnos z Izraelom. Kot del zaveze Boga svobodno in z vso svojo dobroto je priznal Izraelu. In kot se boste spomnili, to ni imelo nič s tem, kar je sam Izrael lahko ponudil Bogu (5, Mo 7,6-8). Ne pozabimo, da Abraham ni poznal Boga, ko ga je obljubil, da ga bo blagoslovil in ga blagoslovil vsem ljudem (1, Mo 12,2-3). Zaveza je obljuba: svobodno je izbrana in podeljena. “Sprejel vas bom k svojemu ljudstvu in bo vaš Bog,” je rekel Vsemogočni Izrael (2, Mo 6,7). Božji blagoslov je bil enostranski, prišel je sam z njegove strani. V zavezo je vstopil kot izraz svoje narave, svojega značaja in narave. Njegovo zaprtje z Izraelom je bilo dejanje milosti – da, milosti! Če pogledamo ponovno na prva poglavja v Postanku, postane jasno, da se Bog ne povezuje z njegovim ustvarjanjem v skladu s pogodbeno konvencijo. Prvič, samo ustvarjanje je bilo dejanje prostovoljnega dajanja. Ni bilo ničesar, kar bi zaslužilo pravico do obstoja, veliko manj dobro. Bog sam razlaga: “In bilo je dobro,” da, “zelo dobro.” Bog daje svojo dobroto svobodne izbire svojemu stvarstvu, ki je daleč od njega slabše; daje ji življenje. Eva je bila Božji dar prijaznosti do Adama, da ne bi več bil sam. Podobno je Vsemogočni Adam in Eva dala rajskemu vrtu in jim dala donosno nalogo, da ga negovajo, da bi bila plodna in da bi se življenje izobilno odletelo. Adam in Eva nista izpolnila nobenih pogojev, preden sta dobila ta dobra Božja darila po svoji prosti volji. Kako je bilo po padcu, ko je svetopisemstvo vstopilo? Izkazalo se je, da Bog še naprej prostovoljno in brezpogojno izvaja svojo dobroto. Ali ni bil njegov namen, da bi dal Adamu in Evi priložnost za kesanje po svoji neposlušnosti, dejanju milosti? Pomislite tudi, kako jim je Bog priskrbel kožo za oblačila. Celo njena zavrnitev iz Edenskega vrta je bila dejanje milosti, ki ji je preprečilo, da bi v svojem grešnem stanju uporabila drevo življenja. Božja zaščita in previdnost proti Kajnu je mogoče videti le v isti luči. Tudi v zaščiti, ki jo je dal Noetu in njegovi družini, pa tudi zagotovilo mavrice, vidimo Božjo milost. Vsa ta milostna dejanja so darila, ki jih prostovoljno dajemo v imenu Božje dobrote. Nobena od njih ni nagrada za izpolnitev kakršnih koli, celo majhnih, pravno zavezujočih pogodbenih obveznosti.

   Milost kot nezaslužena dobrota našega Boga?
   Bog vedno svobodno deli svoje ustvarjanje s svojo dobroto. To počne za vedno iz svojega najglobljega bitja kot Oče, Sin in Sveti Duh. Vse, kar naredi to Trojico manifestirano v stvarstvu, izhaja iz obilja njene celinske skupnosti. Pravno in pogodbeno utemeljen odnos z Bogom ne bi spoštoval trojedinega ustvarjalca in avtorja zaveze, ampak bi ga naredil kot čistega idola. Idoli vedno vstopajo v pogodbena razmerja s tistimi, ki zadovoljujejo svojo lakoto po priznanju, ker potrebujejo svoje privržence toliko, kot to počnejo njihovi. Oba sta medsebojno odvisna. Zato si medsebojno koristijo za svoje lastno uporabne cilje. Zrno resnice, ki je neločljivo povezano z besedo, da je milost Božja nezaslužena dobrota, je preprosto to, da je ne zaslužimo.

   Božja dobrota premaga zlo in hudobijo
   Milost ne pride v poštev le v primeru greha kot izjema od katerega koli zakona ali obveznosti. Bog je usmiljen, ne glede na dejansko naravo greha. Z drugimi besedami, ni potrebe po dokazljivi grešnosti, da bi bili milostni. Njegova milost se nadaljuje tudi, ko je greh. Res je torej, da Bog ne preneha dajati svoji dobroti svoje ustvarjanje po svoji svobodni volji, tudi če je ne zasluži. Potem ji prostovoljno da odpuščanje za ceno svoje sprave. Tudi če grešimo, Bog ostaja zvest, ker ne more zanikati sebe, kot pravi Pavel: “… če smo nezvesti, bo ostal zvest” (2, Tim 2,13). Ker Bog vedno ostaja zvest samemu sebi, nam tudi takrat prinese svojo ljubezen in se drži svojega svetega načrta za nas, tudi če se upiramo proti njemu. Ta trdnost milosti, ki nam je bila dana, nam pokaže, kako velik je Bog, da je dober do svoje stvaritve. “Za nas je bil Kristus že mrtev, strog in pravičen ter usmiljen v času, ko smo bili grešni in šibki, vendar Bog pokaže svojo ljubezen do nas v tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki” (Rim 5,6; 8). Poseben značaj milosti postaja vse bolj opazen prav tam, kjer osvetljuje temo. In tako govorimo o milosti predvsem v kontekstu grešnosti. Bog je usmiljen, ne glede na našo grešnost. Dokaže se, da je zvest svojemu stvarstvu in se drži svoje obetajoče usode. To lahko v celoti prepoznamo v Jezusu, ki ob dokončanju svoje odkupne daritve ne dovoli, da bi se odvrnil od moči zlobnega zla. Sile zla ga ne morejo preprečiti, da bi dal svoje življenje za nas. Niti bolečine in trpljenja niti najhujše ponižanje mu ne moreta preprečiti, da bi sledil svoji sveti, ljubezenski usodi in spravil človeka z Bogom. Božja dobrota ne zahteva, da se zlo spremeni v dobro. Toda ko gre za zlo, dobrota natančno ve, kaj mora storiti: gre za premagovanje, premagovanje in osvajanje. Torej ni preveč milosti.

   Milost: zakon in poslušnost?
   V zvezi z milostjo, kako gledamo na starozavezno pravo in krščansko poslušnost v Novi zavezi? Še enkrat, ko spoznamo, da je Božja zaveza enostranska obljuba, je odgovor skoraj samoumeven: obljuba sproži odgovor na to, kar je bilo narejeno. Upoštevanje obljube pa ni odvisno od te reakcije. V tem kontekstu obstajata samo dve možnosti: verjeti v obljubo polnega zaupanja v Boga ali ne. Mojzesov zakon (Tora) je Izraelu jasno povedal, kaj pomeni zaupati Božji zavezi v tej fazi pred končno odrešitvijo obljube, ki jo je dal (tj. Pred pojavom Jezusa Kristusa). V svoji milosti je Vsemogočni Izrael razodel način življenja, ki naj bi ga vodil v svoji zavezi (Stari zavezi). Bog je v Izrael prinesel Mojzesovo Toro kot velikodušno darilo. Morala bi jim pomagati. Pavel jo imenuje »vzgojitelj« (Gal 3,24-25). Zato ga je treba obravnavati kot dobronamerni dar milosti iz vsemogočnega Izraela. Zakon je bil razglašen v okviru Stare zaveze, ki je bil milostni dogovor v svoji obljubi (pričakuje izpolnitev v obliki Kristusa v Novi zavezi). Služi namenu zavez, ki ga je Bog svobodno podelil, da blagoslovi Izrael in ga naredi za predhodnico milosti za vse ljudi. Bog, ki ostaja zvest sam sebi, želi živeti enako nepogodbeno razmerje z ljudmi v Novi zavezi, ki so našli izpolnitev v Jezusu Kristusu. On nam daje vse blagoslove njegove odkupne daritve in sprave, njegove smrti, vstajenja in vstajenja. Vse prednosti njegovega prihodnjega kraljestva bodo nam ponujene. Poleg tega nam je na voljo sreča, da Sveti Duh živi v nas. Toda ponudba teh milosti v Novi zavezi zahteva reakcijo – ravno isti odziv, ki bi ga moral pokazati Izrael: vera (zaupanje). Toda v okviru Nove zaveze verjamemo v njeno izpolnitev in ne v njeno obljubo.

   Naš odziv na Božjo dobroto?
   Kakšna naj bi bila naša reakcija na milost, ki nam je bila dana? Odgovor je: “Življenje vere v Božjo obljubo”. To pomeni “življenje v veri”. Primeri takšnega načina življenja najdemo v “svetnikih” Stare zaveze (hebrejski 11). Ima posledice, če ne zaživi zaupanja v obljubljeno ali uresničeno zavezo. Pomanjkanje zaupanja v zvezno vlado in njenega ustvarjalca omejuje naše koristi. Pomanjkanje zaupanja Izraela je bilo v viru življenja – hrani, blaginji in plodnosti. Nezaupanje je bilo toliko v njegovem odnosu z Bogom, da mu je bilo odvzeto sodelovanje pri skoraj vseh milostnih darilih Vsemogočnega. Božja zaveza je, kot nam pravi Pavel, nepreklicna. Zakaj? Ker se ga Vsemogočni zvesto drži in ga vzdržuje, tudi če ga to drago stane. Bog se ne bo nikoli odmaknil od svoje besede; ne more biti prisiljen, da se obnaša tujemu svojemu stvarstvu ali svojemu ljudstvu. Tudi z našim pomanjkanjem zaupanja v obljubo, ga ne moremo narediti nezvesto zase. To je tisto, kar je mišljeno, ko je rečeno, da Bog deluje “zaradi svojega imena”. Vsa navodila in zapovedi, ki so z njo povezane, so v verovanju v Boga, poslušnosti nam svobodno in svobodno milosti, poslušnosti. Ta milost je našla svojo izpolnitev v predanosti in razodetju samega Boga v Jezusu. Da bi uživali v njih, moramo sprejeti darila Vsemogočnega in jih ne zavrniti ali prezreti. Odredbe (zapovedi), ki jih najdemo v Novi zavezi, pričajo o tem, kaj pomeni za Božje ljudstvo po tem, ko je bilo ustanovljeno Novo zavezo, sprejemanje in zaupanje v Božjo milost.

   Kaj so korenine poslušnosti?
   Kje torej najdemo vir poslušnosti? Izvira iz zaupanja v Božjo zvestobo namenom njegove zaveze, ki je uresničena v Jezusu Kristusu. Edina oblika poslušnosti, ki ji je Bog podrejen, je poslušna veri, ki se kaže v veri v trdnost, zmožnost in zvestobo Vsemogočnega (Rim 1,5, 16,26). Poslušnost je naš odgovor na njegovo milost. Pavel v zvezi s tem ne pušča dvomov – to je še posebej očitno v njegovi izjavi, da Izraelci niso izpolnili določenih zakonskih zahtev Mojzesove Tore, ampak da so »zavrnili pot vere in verjeli, da morajo njihove službe poslušnosti doseči svoj cilj. prinesite “(Rim 9,32). Apostol Pavel, farizej, ki spoštuje zakon, je priznal presenetljivo resnico, da Bog nikoli ni želel, da bi dosegel pravičnost z ohranjanjem zakona. V primerjavi s pravičnostjo, ki mu jo je Bog namenil po milosti v primerjavi z njegovo udeležbo v Božji lastni pravičnosti, ki mu jo je dal Kristus, bi bilo (vsaj najmanj)! Fil 3,8-9). Vedno je bila Božja volja, da delimo svojo pravičnost s svojim ljudstvom kot darilo. Zakaj? Ker je usmiljen (Fil 3,8-9). Torej, kako bomo dobili to darilo, ponujeno prostovoljno? Z zaupanjem v Boga in z verovanjem v njegovo obljubo, da nam ga dajemo. Poslušnost, ki jo Bog želi, da se vadimo, se hrani z vero, upanjem in ljubeznijo zanj. Pozivi k praksi poslušnosti, s katerimi se srečujemo v Svetem pismu, in zapovedi, ki jih najdemo v Stari in Novi zavezi, izvirajo iz milosti. Če verjamemo v Božje obljube in verjamemo, da se bodo uresničevali v Kristusu in potem v nas, potem bomo po njih resnično želeli živeti resnično in resnično. Življenje neposlušnosti ne temelji na zaupanju in ne more (še) zavrniti sprejema obljubljenega. Samo vera, upanje in ljubezen, ki izhaja iz poslušnosti, veliča Boga; kajti le ta oblika poslušnosti priča o tem, kdo v resnici je Bog, kakor nam je razodet v Jezusu Kristusu.Vsemogočni nam bo še naprej izkazoval usmiljenje, če bomo sprejeli njegovo milost ali se odrekli sami sebi. Njegova dobrota se nedvomno deloma odraža v dejstvu, da se ne odziva na naše nasprotovanje svoji milosti. Tako se Božja srdnost manifestira tako, da nasprotuje našemu “ne”, da se “ne” potrdi, da je “da”, ki nam je podeljeno v Kristusovi obliki (2, Kor 1,19). In vsemogočni “ne” je tako močan kot njegov “da”, ker je izraz njegovega “da”.

   Brez izjeme od milosti!
   Pomembno je, da se zavedamo, da Bog ne daje izjem v smislu svojih višjih ciljev in uredb za svoje ljudi. Ne bo se odpovedal zaradi svoje zvestobe. On nas raje ljubi v popolnosti – v popolnosti svojega Sina. Bog nas želi slaviti, tako da ga bomo zaupali in ga ljubili z vsakim vlaknom našega ega in ga izžarevali v popolnosti v našem življenju, ki ga izvaja njegova milost. S tem se naše neverjetno srce zbledi v ozadje in naše življenje odraža naše zaupanje v Božjo svobodno podeljeno dobroto v njeni najčistejši obliki. Njegova popolna ljubezen pa nam bo dala popolnost ljubezni, tako da nam bo dala absolutno utemeljitev in na koncu veličanje. “Kdor je začel dobro delo v vas, ga bo tudi dokončal do dneva Jezusa Kristusa” (Fil 1,6). Ali bi se Bog usmilil nad nami in nas na koncu pustil nepopolne? Kaj če so v nebesih samo izjeme pravilo – če je tu bilo pomanjkanje vere, pomanjkanje ljubezni, nekaj nepopustljivosti tukaj in malo grenkobe in zamere tam, malo zamere tukaj in malo samo-arogance, potem ni treba nič? Kakšno stanje bi potem imeli? No, tisti, ki je podoben tistemu tukaj in zdaj, ampak za vedno! Ali bi bil Bog res milostljiv in dobrohoten, če bi nas večno pustil v takšnem “izrednem stanju”? Ne! Konec koncev, Božja milost ne dopušča izjeme – bodisi v smislu njegove lastne vrhovne milosti, bodisi vladanja njegove božanske ljubezni in dobronamerne volje; drugače ne bi bil milostljiv.

   Kaj lahko nasprotujemo tistim, ki zlorabljajo Božjo milost?
   S poučevanjem ljudi, da sledijo Jezusu, jih moramo naučiti razumeti in prejeti Božjo milost, namesto da bi jo razumeli in se s ponosom uprli. Pomagati jim moramo, da živijo v milosti, ki nam jo Bog prinaša tu in zdaj. Morali bi jih prepričati, da bo Vsemogočni, ne glede na to, kaj počne, zvest samemu sebi in svojemu dobremu namenu. Morali bi jih okrepiti v spoznanju, da bo Bog, zavedajoč se njihove ljubezni do njih, njihove usmiljenosti, lastne narave in lastnega namena, neomajno nasprotoval vsakemu uporu svoji milosti. Posledica tega je, da bomo en dan vsi uživali v popolni milosti in živeli življenje sočutja zaradi Božje Ljubezni. Zato bomo z veseljem sprejeli s tem povezane “zaveze”, saj vemo, da smo vedno v Božjem otroku v Jezusu Kristusu, starejšem bratu in Odrešeniku ter Učeniku, prek katerega lahko dosežemo Odrešenje.

   Weltweite Kirche Gottes Schweiz WKG avtor dr. Gary Deddo

   Molimo. O Bog, razsvetljuj mi srce, razum in duha, da bom znal prepoznavati Tvojo voljo in jo prav izpoljevati, da bom znal prepoznavati znamenja časov in da bom v svojih dejanjih doma in v svetu ravnal razumno in odgovorno. Pomagaj mi prosim, da bom vedno v Življenju Tvoj misijonar Ljubezni in Miru ter apostol Usmiljenja, ki se trudi pomagati, živeti in moliti kot Ti Jezus moj Gospod. Amen. Janez

   Odgovori
   • Janez says:

     13. avgusta, 2020 at 23:35

     Addendum k prispevku o Božji Milosti Schweiz WKG

     Božja milost osebno
     Kako Biblija določa Božjo milost? “Sam Jezus Kristus stoji za Božjo milostjo do nas”. Pavlov blagoslov na koncu 2. pogl. Korinčanom se nanašajo na “milost našega Gospoda Jezusa Kristusa”. Bog nam podarja milost po svoji volji v obliki njegovega inkarniranega Sina, ki nam milostno sporoča Božjo ljubezen in nas spravlja z Vsemogočnim. To, kar nam je naredil Jezus, nam razodeva naravo in značaj Očeta in Svetega Duha. Sveto pismo nam razodeva, da je Jezus zvest odtis Božjega bistva (Heb. 1,3). Pravi: “On je podoba nevidnega Boga” in “Bogu je bilo všeč, da v njem prebiva vsa polnost” (Kol. 1,15, 19). Kdor ga vidi, vidi Očeta in ko ga spoznamo, bomo spoznali tudi Očeta (Jan 14,9, 7). Jezus pojasni, da zgolj počne “to, kar vidi, da Oče dela” (Jan 5,19). Pusti nam vedeti, da samo on pozna Očeta in samo On ga razkrije (Mt 11,27). Janez nam pove, da je ta Božja beseda, ki je obstajala od začetka z Bogom, prevzela človeško obliko in nam pokazala “slavo kot edinorojenega Sina Očeta,” polnega milosti in resnice “. Medtem ko je “zakon dal Mojzes; [je] postal milost in resnica […] po Jezusu Kristusu. “Resnično,” njegove polnosti smo vsi usmiljeni za usmiljenje. “In njegov Sin, ki iz večnih časov prebiva v Božjem srcu.” nam je to razglasil (Jan 1,14-18). Jezus uteleša Božjo milost do nas – in v besedah in dejanjih razodeva, da je sam Bog poln milosti. Sam je milost. Daje nam ga iz svojega bitja – istega, s katerim se srečujemo v Jezusu. Ne daruje nam niti od odvisnosti od nas niti zaradi kakršne koli obveznosti do nas, da bi nam naredil kakšno dobro. Bog daje milost zaradi svoje velikodušnosti, to je, da nam jo svobodno daje v Jezusu Kristusu. Pavel imenuje milost velikodušnega Božjega darila v svojem pismu Rimljanom (5,15-17; 6,23). V svojem pismu Efežanom je v nepozabnih besedah razglasil: “Po milosti ste bili rešeni po veri, ne pa od vas; to je Božje darilo, ne iz del, da se nihče ne bi smel hvaliti” (Ef 2,8-9). Vse, kar nam je dal Bog, nam je velikodušno dal iz prijaznosti, iz globoke želje, da bi delal dobro vsakemu, ki Jezusa priznava in vanj veruje. Njegovo dejanje milosti izvira iz njegove dobrohotne, velikodušne narave. Ne preneha nam dopuščati, da bi svobodno delili njegovo dobroto, tudi če se srečuje z odpornostjo, uporom in neposlušnostjo pri delu svojega ustvarjanja. Odziva se na greh na našo lastno svobodno voljo, odpuščanje in spravo, ki ga prejmemo na podlagi odkupne žrtve njegovega Sina. Bog, ki je svetloba in v katerem ni teme, se nam svobodno daje v svojem Sinu po samem Duhu Svetu, da bi nam dali življenje v vsej njegovi polnosti (1 Jan 1,5, Jan 10,10).

     Op. Bogoslovne teme morajo pojasniti kvalificirani teologi zainteresiranim vernikom na razumljiv in podučen način. Celo življenje se učimo in prav je, da poglabljamo svoje versko znanje po svojih najboljših močeh. Le poiskatzi je treba vire in se kaj novega naučiti. Janez

     Odgovori
10. Janez says:

    13. avgusta, 2020 at 23:14

    MOLČATI IN TIHO ČAKATI DA MI BOG SPREGOVORI
    Ko je moja molitev postajala vedno zaupnejša in vedno globlja,
    sem znal vedno manj govoriti in tudi manjkrat spregovoriti trer sem molčal.
    Slednjič sem povsem utihnil in prisluhnil Njemu in ljudem ter Božji Naravi.
    Prisluhnil sem zgovorni Tišini in Miru, da sem slednjič razumel, kar preje nisem doumel.
    Iskal sem Boga in prosil, da me obišče, da se pogovoriva.
    Postal sem nekdo, ki manj govori in bolj posluša,
    v tem je še večje nasprotje, kot da bi molčal.
    Postal sem poslušalec in iskalec v tišini.
    Najprej sem menil, da moliti pomeni govoriti Bogu,
    toda spoznal sem, da moliti ne pomeni zgolj molčati, marveč poslušati in slišati.
    To pomeni tudi Moliti in Brati Sveto Pismo, kjer nam govori Bog.
    To pomeni tudi opaziti uboge in jim pomagati kot Sveta Mati Terezija, ne pa oditi naprej.
    Tako je: molitev ni le prisluškovanje tega, kar sam si govorim, je bistveno več.
    Moliti pomeni: molčati in tiho čakati, da molivcu sam Bog spregovori in mu pove, kaj hoče od njega.
    Ko očistimo svoje Misli, svojo Dušo ter Srce, naredimo prostor za Boga.
    Z molitvijo in spovedjo ter spreobrnitvijo ga povabimo, da pride k nam in ostane v Nas.
    Molitev in spreobrnitev pa naj prispevata, da bom postal boljši človek in boljši kristjan.
    Naj bo vse kar mislim, upam, delam, pomagam, molim in služim v Božjo Čast in Slavo Vekomaj.
    V tišini in zbranosti, brez hrupa in poplave besed, se bom potrudil prisluhniti, kaj mi Govori Bog.
    Amen.

    Dopolnjena in nekoliko razširjena molitev skupnosti krščanskega življenja.

    Odgovori