Članki za dušo

15.020 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   3. septembra, 2020 at 7:10

   SVET JE BIL USTVARJEN V SLAVO BOGA, KI JE HOTEL RAZODETI IN PRIOBČITI SVOJO DOBROTO, RESNICO IN LEPOTO. IN KAJ JE POSLEDNJI CILJ STVARSTVA?

   Priporočimo se Svetemu Duhu in pod njegovim vodstvom premišljujmo o bistvenih in temeljnih prvinah vere Cerkve, ki jih na zelo pregleden način, v obliki kratkih vprašanj in odgovorov, podaja Kompendij Katekizma katoliške Cerkve.

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Zakaj je pomembno trditi: “V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo” (1 Mz 1,1)?

   Zato ker je stvarjenje temelj vseh odrešenjskih božjih zamisli; razodeva vsemogočno in modro božjo ljubezen; je prvi korak k zavezi edinega Boga s svojim ljudstvom; je začetek zgodovine odrešenja, ki doseže vrhunec v Kristusu; je prvi odgovor na osnovna človekova vprašanja o njegovem izvoru in njegovem cilju.

   Kdo je ustvaril svet?

   Oče, Sin in Sveti Duh so eno samo in neločljivo počelo svetá, tudi če delo stvarjenja sveta posebej pripisujemo Bogu Očetu.

   Zakaj je bil svet ustvarjen?

   Svet je bil ustvarjen v slavo Boga, ki je hotel razodeti in priobčiti svojo dobroto, resnico in lepoto. Poslednji cilj stvarstva je ta, da bo Bog v Kristusu končno postal “vse v vsem” (1 Kor 15,28), v svojo slavo in našo blaženost.

   Kako je Bog ustvaril vesolje?

   Bog je ustvaril vesolje svobodno z modrostjo in ljubeznijo. Svet ni proizvod nujnosti, slepe usode ali naključja. Bog je “iz nič” (“ex nihilo”) (2 Mkb 7,28) ustvaril urejen in dober svet, katerega neskončno presega. Bog po svojem Sinu in Svetem Duhu ohranja v bivanju svoje stvarstvo in ga vzdržuje v biti, mu daje delovati in ga vodi v smeri k njegovi dovršitvi.

   (vir: Kompendij KKC, 51- 54)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Janez says:

   2. septembra, 2020 at 22:49

   KAJ JE SVETO PISMO?
   Beseda »Biblija [Sveto pismo]« izhaja iz latinske (liber ali knjiga) in grške besede (βιβλίο ali vyvlio), ki pomeni ›knjiga‹, kar je ustrezno ime, saj je Sveto pismo Knjiga Knjig ali knjiga za vse ljudi, za vse čase. Razlikuje se od vseh drugih knjig, je sama svoj razred. Sveto pismo sestavlja 66 različnih knjig. Med njimi so knjige postave, kot Tretja in Peta Mojzesova knjiga; zgodovinske knjige, kot sta Ezra in Apostolska dela; knjige poezije, kot so Psalmi in Pridigar; preroške knjige, kot sta Izaija in Razodetje; biografije, kot sta Evangelij po Mateju in Janezu; uradna pisma, kot sta Pismo Titu in Pismo Hebrejcem.

   Pisci
   Približno 40 različnih človeških piscev je napisalo Sveto pismo v obdobju približno 1500 let. Pisci so bili kralji, ribiči, duhovniki, vladni uradniki, kmetje, pastirji in zdravniki. Iz vse te raznolikosti prihaja neverjetna enotnost, skozi celotno knjigo se prepletajo skupne teme. Enotnost Svetega pisma izhaja iz dejstva, da ima navsezadnje enega avtorja – samega Boga. Sveto pismo je »navdihnjeno od Boga« (Drugo pismo Timoteju 3,16). Človeški pisci so napisali točno to, kar je Bog hotel, da napišejo, in rezultat je popolna in sveta Božja beseda (Psalm 12,7; Drugo Petrovo pismo 1,21).

   Delitev
   Sveto pismo je razdeljeno na dva glavna dela: Staro in Novo zavezo. Na kratko je Stara zaveza zgodba o Bogu, ki se razodeva po ljudstvu, Nova zaveza pa je zgodba o Bogu, ki se razodeva po Človeku. Izvoljeno ljudstvo Izrael je bil Božji način, da je pripeljal Človeka – Jezusa Kristusa – na svet, da bi rešil Božje izvoljeno ljudstvo. Stara zaveza opisuje ustanovitev in ohranitev izraelskega ljudstva. Bog je obljubil, da bo uporabil Izrael, da po njem blagoslovi ves svet (Prva Mojzesova knjiga 12,2–3). Ko je bil Izrael ustanovljen kot narod, je Bog obudil družino v tem narodu, po kateri bo prišel blagoslov: Davidovo družino (Psalm 89,4–5). Iz Davidove družine pa je bil obljubljen Človek, ki bo prinesel obljubljeni blagoslov (Izaija 11,1–10). Nova zaveza podrobno opisuje prihod obljubljenega Človeka. Njegovo ime je Jezus iz Nazareta. On izpolni mesijanska preroštva iz Stare zaveze. Kot utelešeni Bog je živel popolnoma sveto življenje, prostovoljno umrl namesto nas kot spravna daritev, vstal od mrtvih kot Odrešenik vseh tistih, ki verujejo vanj.

   Osrednji lik v Bibliji je Jezus
   Jezus je osrednji lik v Svetem pismu – celotna knjiga pravzaprav govori o njem. Stara zaveza napoveduje in naznanja njegov prihod ter pripravi vse za njegov prihod na svet. Nova zaveza opisuje njegov prihod in njegovo delo pridobitve odrešitve vseh odkupljenih. Jezus je več kot zgodovinski lik; pravzaprav je več kot človek. Je Bog v človeškem mesu in njegovo utelešenje, trpljenje in vstajenje so najpomembnejši dogodki v zgodovini sveta. Bog Sin, kot druga oseba troedinega Boga, je privzel človeško meso, da bi razodel, kdo je Bog. Kakšen je Bog? Je tak kot Jezus; Jezus je Bog v človeški obliki (Evangelij po Janezu 1,14; 14,9).

   Kratek povzetek
   Bog je ustvaril človeka in ga postavil v popolno okolje; vendar se je človek Bogu uprl in odpadel od tega, kar je Bog načrtoval zanj. Bog je postavil svet pod prekletstvo zaradi Adamovega greha, vendar je takoj sprožil svoj vnaprej določeni načrt, da obnovi verujoče in stvarstvo za večno slavo. Bog je poklical Abrahama iz Babilona v Kanaan (pribl. leta 2000 pr. Kr.). Bog je obljubil Abrahamu, njegovemu sinu Izaku in njegovemu vnuku Jakobu (ki se imenuje tudi Izrael), da bo blagoslovil svet po enem njihovem potomcu. Izraelova družina se je preselila iz Kanaana v Egipt, kjer je prerasla v narod. Približno leta 1400 pr. Kr. je Bog izpeljal Izraelove potomce iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom in jim dal obljubljeno deželo, Kanaan, v njihovo last. Po Mojzesu je Bog dal izraelskemu ljudstvu postavo in sklenil zavezo z njimi. Če bodo ostali zvesti Bogu in ne posnemali malikovanja sosednjih narodov, bodo uspevali. Če pa bodo pozabili Boga in malikovali, bo Bog uničil njihov narod. Približno 400 let kasneje, v času kraljevanja Davida in njegovega sina Salomona, se je Izrael utrdil kot veliko in mogočno kraljestvo. Bog je obljubil Davidu in Salomonu, da bo njun naslednik vladal kot večni kralj. Po Salomonovem kraljevanju je bil Izrael razdeljen. Deset rodov na severu se je imenovalo »Izrael« in živeli so približno 200 let, preden jim je Bog sodil zaradi njihovega malikovanja. Asirija je odpeljala Izrael v ujetništvo približno leta 721 pr. Kr. Dva rodova na jugu sta se imenovala »Juda« in sta vztrajala malo dlje, ampak sčasoma sta se tudi onadva odvrnila od Boga. Babilon ju je odpeljal v ujetništvo okrog leta 600 pr. Kr. Približno čez 70 let je Bog milostno pripeljal ostanek ujetnikov nazaj v njihovo deželo. Jeruzalem, glavno mesto, so obnovili približno leta 444 pr. Kr. in Bog je še enkrat vzpostavil Izraelovo narodno identiteto. Tukaj se Stara zaveza konča.

   Nova zaveza se začne približno 400 let kasneje z rojstvom Jezusa Kristusa v Betlehemu. Jezus je bil potomec, obljubljen Abrahamu in Davidu, tisti, ki naj bi izpolnil Božji načrt, da bo odrešil Božje ljudstvo in obnovil stvarstvo. Jezus je zvesto dokončal svoje delo. Njegova smrt je bila spravna žrtev za grehe vseh verujočih. Njegovo vstajenje od mrtvih je dokazalo njegovo zmago nad grehom in smrtjo. Smrt in vstajenje Kristusa sta osnova za novo zavezo z odrešenimi. Vsi, ki verujejo v Jezusa, bodo odrešeni greha in bodo večno živeli z Bogom v nebesih. Po vstajenju in pred vnebohodom je Jezus poslal svoje učence, naj oznanjajo evangelij odrešitve v njem vsem narodom. Jezusovi učenci so šli v vse smeri in oznanjali dobro novico o večnem življenju samo po milosti, samo v veri samo v Kristusa. Potovali so po Mali Aziji, Grčiji in vsem Rimskem cesarstvu ter povsod ustanavljali lokalne cerkve. Nova zaveza se konča z napovedjo Jezusovega ponovnega prihoda, da bo sodil neverujočim, osvobodil stvarstvo prekletstva v novih nebesih in novi zemlji, kjer bo Božje odrešeno ljudstvo za vedno prebivalo z njim.

   Ali je Sveto pismo uporabno še danes?
   Pismo Hebrejcem 4,12 pravi: »Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.« Čeprav je bilo Sveto pismo dokončano pred približno 1900 leti, ostajata njegova točnost in pomembnost za današnji dan nespremenjeni. Sveto pismo je edini objektivni vir vsega razodetja, ki ga je Bog dal o sebi in svojem načrtu za človeštvo. Vendar Sveto pismo ni zgodovinska knjiga, psihološko besedilo ali znanstveni zapis. Sveto pismo je opis, ki ga nam je dal Bog o tem, kdo je, in o svojih željah in načrtih za človeštvo. Najpomembnejši sestavni del tega razodetja je zgodba o naši ločenosti od Boga zaradi greha in o tem, da je Bog poskrbel za obnovo skupnosti med seboj in človekom po žrtvi svojega Sina, Jezusa Kristusa, na križu. Naša potreba po odrešitvi se ne spreminja. Prav tako se ne spreminja Božja želja, da bi nas spravil s seboj. Sveto pismo vsebuje veliko točnih in pomembnih informacij. Najpomembnejše svetopisemsko sporočilo – odrešitev – je univerzalno in nenehno uporabno za človeštvo. Božja beseda ne bo nikoli zastarela, nič je ne bo nadomestilo ali izboljšalo. Kulture se spreminjajo, zakoni se spreminjajo, generacije pridejo in gredo, Božja beseda pa je enako pomembna in uporabna danes, kot je bila, ko je bila napisana. Kot poroča evangelist Marko 13:31 je Jezus rekel: « Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.«

   Vse Sveto pismo se ne nanaša nujno izrecno na nas, toda vse Sveto pismo vsebuje resnico Našega Boga, ki jo lahko in ki bi jo morali uporabiti v našem življenju danes. V Svetem pismu nam govori Bog. Radi berimo Sveto pismo in molimo k Bogu. Sveto pismo je nezmotljivo in edini pravi vir in avtoriteta za naše versko življenje. Moramo ga pravilno razumeti in spoštovati ter uporabljati v svojem življenju. Zato ga berimo, se učimo in ga spoznavajmo.

   Odgovori
3. Janez says:

   2. septembra, 2020 at 22:39

   Zakaj je pomembno verjeti v nezmotljivost Božjega Svetega pisma?
   Živimo v času, ko so ljudje nagnjeni k temu, da omalovažujoče skomignejo z rameni, kadar naletijo na napako. Namesto da bi kot Pilat vprašali: »Kaj je resnica?«, postmoderni človek reče: »Nič ni resnica,« ali mogoče: »Morda obstaja resnica, vendar tega ne moremo vedeti.« Navadili smo se na to, da se nam laže, in mnogi ljudje sprejemajo napačno pojmovanje, da so tudi v Svetem pismu napake. Nauk o nezmotljivosti Svetega pisma je izredno pomemben, ker tako objektivna resnica obstaja. Zato je resnica pomembna. Ta zadeva odraža Božji značaj in je temeljna za naše razumevanje vsega, kar uči Sveto pismo. Spodaj je navedenih nekaj razlogov, zakaj bi morali popolnoma verjeti v nezmotljivost Svetega pisma:

   1. Sveto pismo samo zase trdi, da je popolno. »GOSPODOVI izreki so čisti izreki, srebro prečiščeno v topilnici na zemlji, sedemkrat očiščeno« (Psalm 12,7). »GOSPODOVA postava je popolna« (Psalm 19,8). »Vsak izrek Boga je prečiščen« (Pregovori 30,5). Te trditve o čistosti in popolnosti so absolutne izjave. Bodite pozorni na to, da ne pravijo, da je Božja beseda »v glavnem« čista ali da je Sveto pismo »skoraj« popolno. Sveto pismo samo zase trdi, da je v celoti popolno, in ne dopušča teorij o »delni popolnosti«.

   2. Jezus je potrdil vsako besedo Svetega pisma (Evangelij po Mateju 5,18). Vsa preroštva o njem so se izpolnila in vnaprej je povedal, da se bodo (Evangelij po Mateju 26,53–56; Evangelij po Luku 24,25–27; Evangelij po Janezu 5,39–47). Trdil je, da je Stara zaveza dejanska zgodovina. Naj naštejemo samo nekaj primerov: Evangelij po Luku 11,51 — Abel je bil resnični posameznik; Evangelij po Mateju 24,37–39; Evangelij po Luku 17,26.27 — Noe in potop; Evangelij po Janezu 8,56–58 — Abraham; Evangelij po Mateju 10,15; 11,23.24; Evangelij po Luku 10,12 — Sodoma in Gomora; Evangelij po Luku 17,28–32 — Lot; Evangelij po Mateju 8,11; Evangelij po Luku 13,28 — Izak in Jakob; Evangelij po Janezu 6,31.49.58 — mana; Evangelij po Janezu 3,14 — kača; Evangelij po Mateju 12,39–41 — Jona; Evangelij po Mateju 24,15 — Daniel in Izaija. Jezusa ne moremo imeti za dobrega moralnega učitelja, še manj za Boga v človeškem mesu, če bi hote ali po pomoti potrdil toliko stvari, ki bi bile napačne.

   3. Sveto pismo je odsev svojega avtorja. Vse knjige so. Sveto pismo je napisal sam Bog, ko je deloval skozi človeške pisce v procesu, ki se imenuje »navdihnjenje«. »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga« (Drugo pismo Timoteju 3,16). Gl. tudi Drugo Petrovo pismo 1,21 in Jeremija 1,2. Bog, ki je ustvaril vesolje, je popolnoma sposoben napisati in ohraniti nezmotljivo knjigo preko ljudi. Bog, ki je popoln, je sposoben napisati in posredovati popolno knjigo, tako da uporabi nepopolne ljudi. Ne gre preprosto za to: »Ali je v Svetem pismu kakšna napaka?«, ampak »Ali lahko Bog naredi napako?« Če Sveto pismo vsebuje dejanske napake, potem Bog ni vsemogočen in lahko tudi sam naredi napake. Če Sveto pismo vsebuje napačne informacije, potem Bog ne govori resnice, ampak je lažnivec. Če Sveto pismo vsebuje nasprotja, potem je Bog avtor zmede. Z drugimi besedami, če Sveto pismo v resnici ni nezmotljivo, potem Bog ni Bog.

   4. Sveto pismo presoja nas, ne obratno. »Božja beseda … presoja vzgibe in misli srca« (Pismo Hebrejcem 4,12). Bodite pozorni na odnos med »[človeškim] srcem« in »Božjo besedo«. Božja beseda (Sveto pismo) preiskuje in presoja človeško srce. Zavračanje delov Svetega pisma iz katerega koli razloga je poskus obračanja tega procesa. Če postavimo svoj razum nad Sveto pismo, grešno predpostavljamo, da mi preiskujemo in presojamo Boga. Krivoversko predpostavljamo, da se mora Sveto pismo podrediti našemu domnevno boljšemu vpogledu. Vendar Bog pravi: »O človek, kdo si vendar ti, da bi se prerekal z Bogom?« (Pismo Rimljanom 9,20).

   5. Svetopisemsko sporočilo moramo vzeti kot celoto. Ni mešanica ohlapno povezanih idej, izmed katerih lahko svobodno izbiramo. Mnogim ljudem so všeč vrstice, ki pravijo, da jih Bog ljubi, ne marajo pa vrstic, ki pravijo, da bo Bog sodil grešnikom. Vendar ne moremo preprosto izbrati, kar nam je všeč v Svetem pismu, ostalo pa zavreči. Na primer, če Sveto pismo nima prav o peklu, kdo bi verjel, da ima prav o nebesih – ali o čemerkoli drugem? Če Sveto pismo nima prav glede podrobnosti o stvarstvu in spolnosti, potem ne moremo zaupati niti podrobnostim o odrešitvi. Če je zgodba o Jonu bajka, potem je morda tudi zgodba o Jezusu. Če je Sveto pismo netočno, ko govori o geologiji, zakaj bi mu zaupali, ko govori o teologiji? Prav nasprotno, v Svetem pismu je Bog popolnoma in v celoti odkril svojo razodeto voljo brez napake. »GOSPOD, na veke ostaja tvoja beseda, trdno stoji v nebesih« (Psalm 119,89).

   6. Sveto pismo je naš edini avtoritativni vir za vero in prakso. Ker je nezmotljivo, ne potrebujemo drugega vira avtoritete. Dejansko je sprejemanje drugih virov verske avtoritete poleg Svetega pisma malikovanje. Vse, kar vemo o Jezusovih pričakovanjih glede naše zaupljive, poslušne vere, izvemo v Svetem pismu. Evangelij po Janezu 6,67–69 je čudovit primer. Jezus je bil pravkar priča odhodu mnogih, ki so lažno trdili, da hodijo za njim. Potem se je obrnil k dvanajstim apostolom in jih vprašal: »›Ali hočete tudi vi oditi?‹ Simon Peter mu je odvrnil: ›Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.‹« Pravo krščanstvo obstaja iz tega izključnega zaupanja v Gospoda in njegovo besedo, Sveto pismo.

   Nič od tega, kar smo predstavili tukaj, se ne sme jemati kot zavračanje prave učenosti. Nezmotljivost Svetega pisma kot pravega nauka potrjujemo prav s tem, da uporabimo svoj um za resno versko, zgodovinsko, jezikovno in arheološko raziskovanje. Zapovedano nam je, naj preučujemo besedo (Drugo Timotejevo pismo 2,15), in tisti, ki jo skrbno preučujejo, so pohvaljeni (Apostolska dela 17,11). Prav tako se zavedamo, da so v Svetem pismu težki odlomki in tudi odkrito nestrinjanje glede njihovega razlaganja. Naš cilj je, da se približamo Svetemu pismu s strahospoštovanjem in molitvijo in ko naletimo na nekaj, česar ne razumemo, še več molimo, še več preučujemo in – če se nam odgovor še vedno izmika – ponižno priznamo svoje omejitve pred popolno Božjo besedo.

   Berimo radi odlomke iz Svetega pisma in molimo, ko premišljujemo Božjo Besedo. Naj nam bo Vodnik in Učitelj, kaj nam Big Govori in kaj hoče od nas, da delamo, da bomo pravino spolnjevali Božjo Voljo.

   Gotquestionset altro

   MOLITEV PRED BRANJEM BOŽJE BESEDE V BIBLIJI
   Gospod Bog, prosim Te, razodeni tudi meni grešnemu Človeku, ki Te prosi in išče, skrivnosti Svetega Pisma, kakor si jih vsem svojim Apostolom in Učencem, ko si bil pri nas na Zemlji. Priznam, da jih zaradi svojih omejenih človeških sposobnosti, zaradi svojih grehov in svojega človeškega razmišljanja ne morem pravilno razumeti. Prosim navdihni me in daj mi Božjo Milost, prosim navdihni me, da bom Sveto Pismo pravilno bral in razumel in ga vsakodnevno pravilno uporabljal v svojem Življenju, tako, da bom vestno spolnjeval Božjo Voljo, širil Veselje in Ljubezen med ljudmi in živel kot naš Učitelj in Odrešenik Božji Sin Jezus. Gospod Bog prosim Usmili se nas Grešnikov in spomni se prosim, da si s svojim Odrešenjem za vse nas Ljudi na zemlji odprl sporočilo Boga Ljudem, Sveto Pismo, ki je Knjiga vseh Knjig, ki je zapečatena s sedmimi pečati, od katere ne smemo ničesar odvzeti in ničesar dodati. Dal si nam jo nam Ljudem na Zemlji, da pravilno beremo Božjo Besedo in se iz Nje učimo. Prosim odpri mi in vsem nam Ljudem Knjigo Svojih Božjih Skrivnosti, razsvetli moj razum, da bom mogel Pravilno razumeti kaj nam Govori naš Bog; prosim opogumi me, da bom na podlagi Naukov Svetega Pisma vedno molil, živel in spolnjeval Božjo Voljo in da me bo vedno prežarjal in navdihoval Sveti Duh ter vodil Ogenj Tvoje Božje Ljubezni, da jo bom širil naprej drugim tudi sam. Amen.

   Kristjan Moli, Družina 1982.

   Odgovori
4. Miro says:

   2. septembra, 2020 at 21:48

   SV. FAVSTINA KOWALSKA O BOŽJI VOLJI KOT NJENI HRANI NA POTI V VEČNO DOMOVINO!

   »V srce, ki ljubi Božjo voljo, se ne naseli žalost. Moje srce v hrepenenju po Bogu čuti vso bedo izgnanstva. Pogumno – kljub ranjenim nogam – grem v svojo domovino. Na tej poti me krepča Božja volja, ki je moja hrana. Podpirajte me, srečni prebivalci nebeške domovine, da vaša sestra ne bo omagala na poti. Čeprav je puščava strašna, stopam z dvignjenim čelom in gledam v sonce – to je v usmiljeno Jezusovo Srce« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, 886).

   Več o tem na:
   http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!
   Sv. Favstina, prosi za nas!

   Odgovori
5. Janez says:

   2. septembra, 2020 at 21:35

   Evharistični čudeži dne 26. 6. 2005 Marjan Pogačnik Družina, Vera in kultura
   Posebna znamenja, »evharistični čudeži«, otipljivo razodevajo Kristusovo navzočnost v evharistiji

   Sveti Tomaž Akvinski pravi, da je evharistija sama na sebi največji čudež: Jezus, ki kot Bog in človek na poseben način postane navzoč v kruhu in vinu. Vendar naši čuti ne dojemajo tega, kar se dogaja v njej. Samo vera ima dostop do skrivnosti te male hostije.
   Ker Bog pozna slabotnost naše vere, daje prek posebnih znamenj razumeti nekaj od tega, kar se resnično, vendar nevidno dogaja v trenutku posvetitve, ko postane Kristus, Bog in človek, navzoč v kruhu in vinu. Vrste tovrstnih znamenj so različne: prikazovanje Jezusove podobe med posvetitvijo pri maši, hostije, ki krvavijo ali se spremenijo v meso in kri, nerazložljiva nesplesnitev kruha, ozdravljenja in spreobrnjenja med mašo ali češčenjem Najsvetejšega …

   Resna literatura pozna vrsto znamenj, imenovanih tudi evharistični čudeži. Francosko delo Prodiges eu¬charistiques (Evharistični čudeži) jih denimo našteva 59: dvajset v Franciji, šestnajst v Italiji, štiri v Belgiji, po enega pa v Švici, na Portugalskem, v Nemčiji, na Poljskem in na severu Vietnama. Nedvomno obstajajo še drugi, ki niso dokumentirani. Trije evharistični čudeži, o katerih poroča to francosko delo, so se zgodili pred 13. stoletjem, štirinajst jih postavljajo v 13. stoletje, deset v 14. stoletje, šest v 15. stoletje, pet v 16. stoletje, sedem v 17. stoletje, šest v 18. stoletje, dva v 19. stoletje ter šest v 20. stoletje. Vsa ta znamenja govorijo o tem, da je v evharistiji skrita moč, ki se razodene ob določenih, povsem nepričakovanih okoliščinah. O enem najstarejših čudežev poročajo iz dobe po 4. stoletju. Neki anahoret v puščavi je dvomil o resnični Kristusovi navzočnosti v hostiji. O tem sta izvedela dva meniha in molila, da bi mu Bog dal znamenje. Ko se je približal oltarju za obhajilo, je prejel kos krvavega mesa.

   Hostija, ki se spremeni v meso
   Najbolj znani evharistični čudež se je zgodil v 8. stoletju v Lancianu, mestu v Abrucih v osrednji Italiji. V cerkvi sv. Legonciana je bazilijanski menih med maševanjem začel dvomiti o resnični Jezusovi navzočnosti v svetem obhajilu. Pred njegovimi očmi se je po posvetitvi hostija spremenila v kos mesa, vino pa v kri, ki se je zatem strdila v pet koscev različnih velikosti in oblik. Verniki, ki so bili priča pojavu, so dogodek razglasili po mestu. Meso, ki ga je danes mogoče videti v relikviariju, je veliko kakor hostija. Z vatikanskim dovoljenjem so te »relikvije« med letoma 1970 in 1974 preiskovali. Pod vodstvom Svetovne zdravstvene organizacije so napravili več kot petsto preiskav; pri njih je sodeloval znani profesor anatomije in patološke histologije Odoardo Linoli ob pomoči profesorja Ruggera Bertellija. Študija, objavljena leta 1976 v Ženevi in New Yorku, je pokazala, da je »čudežno meso« zares človeško meso, srčno mišično tkivo ter kri prava človeška kri iz krvne skupine AB. V krvi so našli beljakovine v istih količinah, kakor jih je najti v sveži krvi, ter minerale. Dejstvo, da sta meso in kri ostala v istem stanju dvanajst stoletij, čeprav sta izpostavljena zračnim in biološkim vplivom, je nerazložljiv pojav.

   Zelo znan je tudi evharistični čudež v Bolseni, ki je povezan z ustanovitvijo praznika sv. Rešnjega telesa. Trinajsto stoletje je zaznamovala poživitev vere v evharistično Jezusovo navzočnost. Takrat je verno ljudstvo tudi prosilo in doseglo, da je duhovnik po posvetitvi povzdignil in pokazal hostijo. V tem stoletju se je sv. Julijani, redovnici iz Ličgea v Belgiji večkrat prikazal Jezus in prosil za praznik, na katerega bi se slovesno spominjali njegove navzočnosti v kruhu in vinu. Sv. Julijana je o tem pripovedovala tamkajšnjemu škofu, ki je praznik za škofijo postavil leta 1248, ter Jacquesu Pantaleonu, poznejšemu papežu Urbanu IV. Leta 1263 (ali 1264) se je duhovnik Peter Praški na romarski poti v Rim ustavil v vasici Bolsena ter daroval mašo na grobu sv. Kristine. Dvomil je o resnični evharistični navzočnosti. Ko je prelomil hostijo, v rokah ni več držal posvečenega kruha, marveč kos živega mesa, iz katerega so na korporal tekle kaplje krvi. Duhovnik je o tem obvestil papeža, ki je takrat prebival v bližnjem mestu Orvieto. Urban IV. je dogodek dal preiskati in tudi sam pohitel v Bolseno. Dne 11. avgusta 1264 je postavil praznik sv. Rešnjega telesa in krvi za vso Cerkev. »Relikvije« čudeža v Bolseni hranijo v Orvietu in so bile prvič priznane leta 1949. Na korporalu je 83 kapelj krvi. Orvieto je znan po romanjih in pobožnostih; tja so pogosto prihajali tudi papeži. Znani slikar Rafael je čudež upodobil na freski v vatikanskih ložah.

   Hostije, ki ne splesnijo
   Italijansko mesto Siena je med drugim znano po hostijah, ki ne sple¬snijo. Leta 1730 so na večer pred vnebovzetjem tatovi vlomili v tabernakelj bazilike sv. Frančiška Asiškega v Sieni in odnesli ciborij s 351 posvečenimi hostijami. Običajni tek na Piazza del Campo so 16. avgusta v znamenje žalovanja opustili. Naslednje jutro so hostije našli v pušici ubogih v cerkvi Santa Maria in Provenzano. Hostije se od takrat, ko so bile ukradene, niso spremenile. Dne 18. avgusta so jih v slovesni procesiji prenesli v cerkev sv. Frančiška. Teh hostij niso zaužili. Več kot petdeset let so jih hranili v tabernaklju. Na zahtevo papeža Pija X. so leta 1914 napravili fizikalno-kemijski pregled. Profesor Grimaldi takole končuje svoje poročilo: Hostije so običajne velikosti, iz debelo mlete pšenične moke. Robovi so ostri, jasni, niso razmehčani. Še bolj presenetljivo je, da ni nobene sledi črvov, plesni ali kakega drugega živalskega ali zelenjavnega parazita, značilnega za pšenično moko. In vendar ni nič bolj pokvarljivo in podvrženo spremenljivosti kot majhna hostija iz nekvašenega kruha. Pšenična moka je idealna za razvoj mikroorganizmov, za fermentacijo ali gnitje. Svete hostije iz Siene pa so v odličnem stanju v nasprotju z vsemi fizikalnimi in kemijskimi zakoni. Zgodil se je izjemen pojav: steklo monštrance je bilo pokrito s plesnijo, na hostiji pa ni bilo niti sledu o njej.

   Videnja Jezusa med češčenjem Najsvetejšega
   V več primerih so med posvetitvijo ali češčenjem Najsvetejšega ugledali Jezusa v hostiji. Sveti Lovrenc Giustiniani je bil prvi patriarh v Benetkah. Ko je obhajal božično mašo v katedrali sv. Petra v Castellu, je imel takoj po posvetitvi videnje deteta Jezusa v hostiji. Tudi sveta Katarina Sienska je imela podobna videnja. Sveti Angeli iz Foligna pa se je Jezus prikazoval v hostiji pod podobo mladeniča. Pred smrtjo je sveta Klara sprejela obisk papeža Inocenca IV. Še istega dne je sprejela obhajilo, in ko so ji dali hostijo, se je prikazal otrok z ognjeno kroglo pod sabo.

   Zelo dobro je dokumentiran čudež iz Bordeauxa v južni Franciji, kjer je Kristusovo prikazanje videlo več kot dvajset ljudi; večina izmed njih je bila iz novoustanovljenega reda Svete družine. Dne 3. februarja 1822 ob 16. uri je duhovnik Delort v kapeli na rue Mazarin izpostavil Najsvetejše. Hostijo je vzel iz tabernaklja in jo dal v monštranco. Zatem je pokleknil pred oltar in ga pokadil. Ko je nehal blagoslavljati, je hostija izginila. Sreda monštrance je bila videti prazna. Prikazala sta se dva polkrožna kosa hostije, nato pa doprsje izjemno lepega moškega, starega okoli trideset let, svetlih las, ki so padala na ramena. Videti je bilo glavo, vrat in oprsje. V obraz je bil zelo bel. Okoli vratu je nosil temnordeč šal. Bila je živ, premikal se je in gledal ljudi. Desno roko je imel po¬loženo na srce, levo pa je iztegoval k ljudstvu. Od časa do časa se je nagibal naprej in zdelo se je, kakor da takrat zapušča monštranco ali da blagoslavlja nekatere redovnice. Odzivi navzočih so bili različni, opi¬suje Bernard Peyrous v knjigi Miracle eucharistique (Evharistični čudež). Prikazanje jih je videlo vsaj štirinajst; nekateri so mislili, da imajo privid. Vendar niso mogli zanikati, da so to jasno videli pred seboj. Večino je prevzelo močno čustvo, predvsem češčenje in ponižnost. Ozračje je bilo zelo lepo, prikazanje ni prebudilo nič negativnega ali grozečega. Prikazanje se je končalo, ko je duhovnik hostijo vrnil v tabernakelj. Priče so o svojem videnju napisale izjave, ki so se med seboj močno ujemale. V prikazanju, ki ga podrobneje opisuje Peyrous, je mogoče videti več poudarkov: Kristusovo lepoto in njegovo slavo, njegovo dobroto, ki jo izraža z blagoslavljanjem navzočih, njegovo osebno ljubezen (roko drži na prsih, ki izražajo srce), pa tudi oblast (šal, ki ga je nosil okrog vratu, je bil v tisti dobi znamenje vladanja v vojski).
   O Jezusovih prikazovanjih med mašo ali evharistično pobožnostjo je še vrsta drugih pričevanj. V župniji Ulmes de Saint-Florent blizu Saumurja v Franciji se je 2. junija 1668 Jezus med češčenjem Najsvetejšega, pri katerem je bilo okoli dvesto ljudi, prikazal v podobi mladeniča, starega kakšnih 25 let, ki je s sijočimi očmi gledal ljudstvo. Škof v Angersu je priznal čudež. Podoben čudež je trajal več kot pol ure pred več kot šestdesetimi ljudmi 22. decembra 1714 v cerkvi des Cordeliers v Marseillu. V kraju Hartmansviller v Alzaciji so tri dni zapored, od 12. do 14. junija 1828, med češčenjem Najsvetejšega v hostiji videli oprsje otroka s čudovitim obrazom. V novejšem času sta znana dva tovrstna pojava: leta 1905 v kraju Saint-André-de-la-Réunion in leta 1974 v Castelnau-de-Guers v Franciji. V obeh primerih se je med mašo v hostiji prikazalo Kristusovo sveto obličje.

   Drugačne vrste čudež se je zgodil v Faverneyju. Je eden izmed najbolje izpričanih evharističnih čudežev. V tej vasici v vzhodni Franciji, kjer je bil benediktinski samostan, ki je duhovno razpadal in ga je ogrožal protestantizem, so na večer pred binkoštnim praznikom leta 1608 imeli češčenje Najsvetejšega. Zakristan je pripravil manjši oltarček: mizo s prtom ter lesen tabernakelj, na katerega so postavili monštranco z dvema manjšima posvečenima hostijama. Sveče, postavljene v kovinski svečnik, so vse osvetljevale. Na prt je bilo pripeto pismo papeža Klemena VIII. o podelitvi odpustkov. V noči z nedelje na binkoštni ponedeljek so menihi oltar pustili, ne da bi ga varovali, skupaj z monštranco na tabernaklju in posvečenima hostijama v njem. Ko so v ponedeljek zjutraj cerkev odprli, je bila vsa v dimu. Sveče so vnele prt, mizo in tabernakelj. Vse je zgorelo. Celo vznožje svečnika se je stopilo. Ko se je dim razkadil, so opazili monštranco, ki je stala v zraku, nekoliko nagnjena naprej, tam, kjer so jo pustili prejšnji večer. Povsem je lebdela v prostoru. Množica je pohitela v cerkev. Prišli so sosedje kapucini. Triintrideset ur, do torka zjutraj, je monštranca lebdela na istem kraju. Na stotine ljudi je to videlo, tudi številni protestanti, ki jih je to prepričalo o resnični Jezusovi navzočnosti v evharistiji in so prestopili v katoliško vero. V torek okoli desetih se je monštranca sama počasti postavila na korporal, pripravljen pod njo. V četrtek, 29. maja, se je začela uradna preiskava o čudežu. 54 izprašanih ljudi je o vsem soglašalo. Preiskava je bila zelo natančna. Po čudežu se je duhovno življenje v samostanu obnovilo in vera se je utrdila v vsej pokrajini.

   »Leteče« hostije
   Blaženi Rajmund iz Capue, življenjepisec in duhovni oče Katarine Sienske, nam pripoveduje, da nekega dne, ko je obhajal mašo vpričo Katarine, ni več našel koščka hostije, ki ga je prej položil na pateno. Skrbno ga je povsod iskal, toda zaman. Ob koncu maše mu je Katarina pripovedovala o tem dogodku in mu povedala, da je Jezus sam vzel košček hostije, ji ga prinesel in jo obhajal.
   Enak pojav najdemo v življenju svete Anne Marie Taigi (1769-1837), matere rimske družine, ki je bila vsak dan pri maši. Nekega dne, piše kardinal Pedicini, se je pripravljala na obhajilo v cerkvi trinitarijancev v Rimu. Frančiškanski pater, ki je obhajal mašo, se je obrnil, da bi pokazal hostijo, in dejal: »To je Jagnje božje.« Hostija, ki jo je imel v rokah, je na patrovo zgroženost odletela, ostala za trenutek v zraku in se dotaknila ustnic Anne Marie.

   Marthe Robin, francoska mistikinja (1902-1981), se je, kot pripoveduje njen duhovni oče pater Finet, obhajala na presenetljiv način: »Takoj, ko je hostijo prejela, jo je vsrkala brez požiranja; tega ni bila sposobna. Tisti, ki so jo obhajali, so včasih imeli vtis, da se jim je hostija izmuznila iz rok, in sicer celo na daljavo, kot se je zgodilo meni. Trikrat se mi je hostija izmuznila iz rok na razdalji 20 centimetrov in strmoglavila v Marthina usta. Takrat je padla v ekstazo.«
   O svojevrstnem čudežu pripovedujejo življenjepisci svetega Janeza Boska. Pišejo, da je med mašo prišlo do čudežne pomnožitve hostij. Med neko mašo je mežnar pozabil ciborij v zakristiji. K obhajilu je šlo več kot šeststo mladih. Ko je Janez odprl tabernakelj in vzel hostije, je videl, da jih je ostalo le še malo. Molil je takole: »O Jezus, kaj te stane, da pomnožiš te hostije?« Ciborij se je takoj napolnil s hostijami in vsi mladi so lahko šli k obhajilu.

   Dar prepoznavanja navzočnosti
   Francoska mistikinja Marthe Robin je imela tudi dar, da je prepoznavala navzočnost evharističnega Jezusa. Nekoč je prišel k njej neki duhovnik, da bi ji prinesel obhajilo. Dejala mu je: »Gospoda ni tukaj.« »Je,« ji je odgovoril duhovnik, »evharistija je tukaj, v škatlici.« Odprl jo je in videl, da je prazna. Hostijo so pozabili po¬ložiti vanjo. Nemška mistikinja in stigmatiziranka Terezija Neumann, za katero se je začel beatifikacijski postopek, je imela podoben dar: ko šla mimo cerkve, je prepoznala, ali je v njej resnična evharistična navzočnost ali ne.

   Uživali so le evharistijo
   Več svetnikov in pričevalcev je znanih po tem, da so daljše obdobje uživali le hostijo. Le z evharistijo se je sv. Nikolaj iz Flue hranil dvajset let, sv. Katarina Sienska osem, sv. Angela Folinjska dvanajst let, sv. Lidvina 28, Terezija Neumann 35, Marthe Robin petdeset let, od 1931 do 1981. Tudi Slovenka Magdalena Gornik od svojega trinajstega leta, od 25. septembra 1848, do smrti leta 1896, torej 48 let, ni uživala nobene zemeljske hrane. Ko je škof hotel preizkusiti sv. Nikolaja iz Flue – mesec dni mu niso prinesli ne jedi ne pijače – je na vprašanje škofa, kako lahko zdrži, odgovoril: »Če sem pri sveti maši in prejmem sveto obhajilo, čutim v sebi posebno moč in sladkost, ki me nasiti in nadomesti drugo hrano.« Sv. pater Pij – o tem piše p. Anton Nadrah v knjižici Evharistični čudeži – se je oktobra in novembra 1911, ko je bil zaradi bolezni gost v samostanu v Venafru, hranil samo z evharistijo. Pa tudi sicer je vse življenje užival zelo malo hrane in pijače, ki sama zase ni mogla zadoščati za preživetje, in še to zaradi pokorščine predstojnikom.

   Ozdravljenja in spreobrnjenja
   Z evharistično navzočnostjo so povezana še druga znamenja; znana so številna ozdravljenja in spreobrnjenja med mašo ali med češčenjem Najsvetejšega. Med ozdravljenji v Lurdu, o katerih podrobneje piše p. Nadrah v navedeni knjižici, omenimo ozdravljenje Gabrijele Clausel iz Orana v severni Afriki, organizatorke številnih romanj v Lurd. Od leta 1940 naprej je bila zaradi revmatičnega vnetja priklenjena na posteljo. Leta 1943 ji je odpovedala tudi prebava. Na veliki šmaren je bila vsako leto v Lurdu, leta 1943 pa si je zaželela vsaj, da bi šla doma v cerkev k maši in obhajilu. Po povzdigovanju je postala nemirna, po obhajilu pa je začutila, da je ozdravljena. Ko so ljudje zapustili cerkev, je sama odšla k oltarju, pokleknila in se zahvalila za ozdravljenje. Dne 12. septembra 1945 je enajst zdravnikov podpisalo, da si ozdravljenja te bolnice ne morejo razložiti po naravni poti, ozdravljenje pa je za čudež razglasil oranski škof Lecaste. Marie Bigot je bila po operaciji glave hroma na polovico telesa. Med procesijo z Najsvetejšim v Lurdu leta 1953 je začutila v hromi nogi toploto in je odtlej lahko hodila, popravil pa se ji je tudi vid in sluh. Mednarodna zdravniška komisija je leta 1955 ugotovila popolno in trajno ozdravljenje bolnice, ki je zdravniško nerazložljivo.
   »Videl sem velike stvari v Lurdu, bolnike, ki so vstajali in hodili pred mojimi očmi, na pol razpadla trupla, ki so vstajala. To so očitno manjši čudeži, kot je evharistija ali pa spreobrnjenje,« je zapisal francoski pisatelj Paul Claudel. Prav evharistična Jezusova navzočnost se je tako dotaknila številnih osebnosti, da so začele verovati, od francoskega pesnika Péguyja do filozofov Jacquesa in Raisse Maritain. P. Libermann, ustanovitelj reda očetov Svetega Duha, po rodu Jud, pripoveduje, kako je ob branju evangeljskega odlomka o kruhu življenja v hipu začel verovati v evharistično navzočnost. Filozofinja Simone Weil pa je o svojem spreobrnjenju zapisala: »Ostala sem na cerkvenem pragu, ne da bi se premaknila, negibna; moje srce je odneslo, upam, da za vedno, v Najsvetejši zakrament, izpostavljen na oltarju.«

   Čudeži niso dokazi
   Evharistični čudeži »so precej številni. So nekateri stari, pa tudi nedavni, in nihče ne more reči, da jih ne bo več. Zdi se, da se pogosto pojavijo na krajih in v obdobjih, ko je vera ogrožena. Tako pomenijo spodbudo, potrditev za krščansko ljudstvo. So sporočilo o božji navzočnosti, spominjajo na njegovo solidarnost z ljudmi, na njegovo pozornost, dobroto do njih. To niso dokazi v znanstvenem pomenu besede in ne bi bilo primerno, če bi jih analizirali s tega vidika. So znamenja, klici, dejanja ljubezni, izrazi božje vsemogočnosti in svobode. Spodbujajo nas, da bi šli naprej, da se ne bi bali ovir, da bi se oprli na moč, ki jo Bog daje dan za dnem in ki je nikoli ne manjka odločnim in predanim dušam,« piše Bernard Peyrous v knjigi Evharistični čudeži.
   Tudi Nicolas Buttet, duhovnik in ustanovitelj Skupnosti Eucharistein, poudarja, da čudeži niso dokazi: »Kristusova Beseda je edini zanesljivi in neomajni dokaz njegove resnične navzočnosti. Sicer pa čudež nikoli ne izključuje vere; še več, zahteva jo. Tudi Jezus je delal čudeže, pa je marsikdo ob tem, ko jih je videl, zakrknil svoje srce, in ni veroval vanj. Čudeži so nam tako lahko le v oporo pri verovanju.«

   Tudi mula je pokleknila
   Znana je zgodba iz življenja sv. Antona Padovanskega, ki so ga ljudje množično poslušali in se spreobračali. Krivoverci so se seveda grizli od zavisti, ker je imel Anton tolikšen uspeh. Njihov voditelj, posestnik Bonvillo, se je hotel ponorčevati, zato je šel stavit: »In evharistija? Kristusovo telo? Na! pojdimo stavit! Če bo moja mula, ki ji tri dni ne bom dal jesti ne piti, pokleknila pred evharistijo prej, kot pa se pognala v travo ali v oves pred svojim nosom, potem bom veroval tudi jaz.« Anton je stavo sprejel. Določenega dne se je ljudstvo že zgodaj zjutraj zbralo na trgu. Bonvillo je komajda zadrževal mulo, ki je, sestradana, hotela muliti travo ob poti. Z druge strani pa se jim je že bližal sprevod s svetim Antonom, ki je slovesno opravljen prinašal sveto Rešnje telo. Muli so sneli brzdo, ji ponudili šop sveže trave ter prednjo postavili golido ovsa. Ta pa ni niti za trenutek omahovala. Takoj je pokleknila, kakor da ni videla nič drugega. »Čudež! Čudež!« je kričala množica, Bonvillo pa je vzkliknil, da veruje, in tudi sam pokleknil poleg svoje mule ter javno prosil odpuščanja. R. S.

   Magdalena Gornik: velika ljubezen do evharistije
   Življenje slovenske mistikinje Magdalene Gornik (1835-1896) z Gore nad Sodražico je bilo izrazito povezano z evharistijo. Dominik Janež, župnik na Gori v letih od 1891 do 1902, ki jo je osebno poznal, piše: »K maši je silno rada hodila. Če je bila doma, šla je vselej k sv. maši, potem ostala še v cerkvi, kjer se je pomudila še cel dopoldan notri dopopoldan. V zimskem času se je šla nekoliko pogret; noge so ji bile od mraza vse otekle in ozeble. (…) Če je bilo sv. Rešnje telo izpostavljeno, je bila ves čas zamaknjena, med pridigo pa je k sebi prišla, da je poslušala.« Imela je posebne darove, povezane z evharistijo: med mašo je doživljala videnja; pri maši je bila s pomočjo videnja, čeprav ni odšla v cerkev (drugi so se čudili, ko jim je po maši govorila o njihovem obnašanju med mašo); po pripovedovanju prič se je večkrat primerilo, da se je med povzdigovanjem s posteljo vred nekoliko dvignila v zrak; prejemala je mistično obhajilo (obhajanec prejme evharistijo brez delivca obhajila, tudi na daljavo, iz rok Kristusa, Marije, katerega od angelov ali svetnikov). Podobno kot za druge mistikinje pa je tudi zanjo značilen dar zaznavanja bližine evharstije. Župnik Janež je zapisal: »Kadar je duhovnik nesel bolniku sveto popotnico, tudi v nočnih urah, ko ni pozvonilo, je takoj vedela, vstala in pokleknila. Tudi če je bila takrat v zamaknjenju, je to vselej vedela in tudi v zamaknjenju počastila sv. Rešnje telo.«

   Viri:
   Nicolas Buttet: Eucharistie a l’école des saints (Evharistija v šoli svetnikov), Paris, 2000
   P. Anton Nadrah: Evharistični čudeži, Stična, 2004.
   Bernard Peyrous: Miracle eucharistique, Récit et témoignages des événements de Bordeaux, 1822.

   https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/54-26-VeraInKultura-1

   Addendum
   Mati Terezija se je rodila v albanski družini kot Agnes Bojaxhiu leta 1910 v Makedoniji in je znana predvsem zaradi dela s pozabljenimi in umirajočimi v Indiji. Misijonarke ljubezni, skupnost, ki jo je ustanovila leta 1950, ima danes več kot 4.500 redovnic in deluje po vsem svetu. Leta 1979 je za svoje življenjsko delo prejela Nobelovo nagrado za mir. Vendar človekoljubno delo ni dovolj, da nekoga Cerkev razglasi za svetnika. Velja pravilo, da mora biti svetniški kandidat povezan z vsaj dvema čudežema, za čimer stoji ideja, da mora kandidat za svetnika biti v nebesih pri Bogu, da lahko posreduje za tiste, ki prek njega prosijo Boga na zemlji. Pri materi Tereziji sta ta dva čudeža ozdravljenje Indijke, ki je trpela za tumorjem na želodcu, ter Brazilca, ki se je zbudil iz kome, katero so povzročali možganski tumorji. Obe ozdravitvi naj bi se zgodili po tem, ko so jo po njeni smrti leta 1997 pokojno sestro prosili za ozdravitev.

   Dva čudeža matere Terezije
   Postopek njene razglasitve matere za svetnico je eden hitrejših v novejši zgodovini Cerkve. Postopek za razglasitev matere Terezije za blaženo se je uradno začel julija 1999, za blaženo pa je bila razglašena leta 2003. Podlaga za beatifikacijo je bila čudežna ozdravitev indijskega dekleta, ki je imela raka v trebušni votlini. Ozdravitve mlade Indijke, Monice Besra, ko so ji na trebuh dali sliko matere Terezije, medicina ni mogla pojasniti, v Vatikanu pa so ga prepoznali kot čudež.

   Decembra lani so v Vatikanu priznali še drugi čudež s čimer je bil postopek za svetništvo dokončno izpolnjen. Gre za nepojasnjena ozdravitev moškega iz Brazilije, Marcilia Andrina, ki je trpel zaradi virusne možganske okužbe, zaradi katere je padel v komo. Njegova žena je za pomoč zaprosila mater Terezijo. Po tej priprošnji je moški decembra 2008 ozdravel in se zbudil iz kome, česar zdravniki niso znali pojasniti.

   Čudeži in Cerkev
   Katoliška cerkev k preverjanju in izpodbijanju čudežev povabi tudi neverujoče in skeptike. Preden nekdo postane kandidat za svetnika, mora namreč biti potrjen vsaj en njegov čudež. Postopek potrditve čudeža je izjemno strog. Če nekdo trdi, da je bil na kandidatovo priprošnjo ozdravljen, morajo to potrditi tudi zdravniki in drugi neodvisni strokovnjaki. Procedura kanonizacije novih svetnikov v zadnjih letih je bila v Vatikanu temeljito reformirana. Papež Janez Pavel II. je denimo zmanjšal število zahtevanih čudežev iz 3 na 2 – enega za beatifikacijo in enega za kanonizacijo, papež Frančišek pa je naredil nekaj sprememb, ki procesu omogočajo, da je manj odvisen od različnih pritiskov lobijev.Večina čudežev, priznanih v zadnjem stoletju, je bila povezanih z ozdravitvami. Takšnih je več kot 95 % tistih, ki jih navajajo pri kandidatih za svetnike. Kljub temu je tudi nekaj čudežev, ki nimajo nobene povezave z medicino. Tak primer je čudež, ki se je zgodil leta 1949 v Španiji, ko je majhen lonec riža v župnijski kuhinji nahranil več kot 200 oseb po tem, ko je kuhar molil k lokalnemu svetniku.

   Odgovori
6. Hvala says:

   2. septembra, 2020 at 20:20

   Evangelij
   Aleluja

   Aleluja. Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji stezi. Aleluja.

   Jezus mora oznanjati po vseh krajih
   Iz svetega evangelija po Luku (Lk 4,38-44)

   Ko je Jezus vstal iz shodnice v Kafarnáumu, je šel v Simonovo hišo. Simonova tašča pa je imela hudo mrzlico in prosili so ga zanjo. Sklonil se je nadnjo ter zapovedal mrzlici in pustila jo je; pri priči je vstala in jim stregla. Ob sončnem zahodu pa so vsi, ki so imeli bolnike z različnimi boleznimi, té pripeljali k njemu in on je na vsakega izmed njih polagal roke in jih ozdravljal. Tudi zli duhovi so odhajali iz mnogih in so vpili: »Ti si Božji Sin.« Pa jim je prepovedal in ni pustil govoriti, ker so vedeli, da je Kristus.

   Ko se je zdanilo, je odšel in se napotil na samoten kraj. Množice so ga iskale in prišle do njega. Pridrževale so ga, da bi ne šel od njih, on jim je pa rekel: »Tudi drugim mestom moram oznaniti Božje kraljestvo, ker sem za to poslan.« In učil je v shodnicah po Judeji.

   Evangelij

   V Kafarnaumu Jezus ozdravlja bolne in izganja hudobne duhove. Približa se ljudem v težavah, vendar jih ne rešuje tako, kot pričakujejo, ampak po Božjem načrtu. Jezus me uči, da vera ne sme sloneti na mojih pričakovanjih, ampak na volji nebeškega Očeta. Tu se vse reši. Gospod, hvala za tvoje odrešenje. Daj, da te bom priznal za Božjega Sina in našel v tebi moč za polno uresničenje.

   Primož Krečič

   Ja, res je, v tem Evangeliju vidimo , kako je Jezus polagal roke na bolnike in jih ozdravljal in izganjal hude duhove. Približal se je ljudem, vendar jih ni reševal kot so pričakovali, ampak po BOŽJEM NAČRTU. Vera ne sme sloneti na naših pričakovanjih.

   Odgovori
7. Miro says:

   2. septembra, 2020 at 19:52

   JEZUS ME UČI, DA VERA NE SME SLONETI NA MOJIH PRIČAKOVANJIH, AMPAK NA VOLJI NEBEŠKEGA OČETA. TU SE VSE REŠI. GOSPOD, HVALA ZA TVOJE ODREŠENJE!

   BOŽJA BESEDA: Vstal je, odšel iz shodnice in stopil v Simonovo hišo. Simonova tašča je imela hudo vročico in prosili so ga zanjo. In sklonil se je nadnjo, zapovedal vročici in jo je pustila. Takoj je vstala in jim stregla. Ko je sonce zahajalo, so vsi, ki so imeli bolnike z različnimi boleznimi, te privedli k njemu. Na vsakega izmed njih je polagal roke in jih ozdravljal. Iz mnogih so odhajali tudi demoni, vpili in govorili: »Ti si Božji Sin.« On pa jim je zapovedoval in ni pustil, da bi govorili, ker so vedeli, da je on Mesija.

   Ko se je zdanilo, je odšel in se napotil na samoten kraj. Množice so ga iskale. Ko so prišle do njega, so ga zadrževale, da ne bi šel od njih. On pa jim je rekel: »Tudi drugim mestom moram oznaniti evangelij o Božjem kraljestvu, ker sem za to poslan.« In oznanjal je po shodnicah v Judeji. (Lk 4,38-44)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+4%2C38-44&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   V Kafarnaumu Jezus ozdravlja bolne in izganja hudobne duhove. Približa se ljudem v težavah, vendar jih ne rešuje tako, kot pričakujejo, ampak po Božjem načrtu. Jezus me uči, da vera ne sme sloneti na mojih pričakovanjih, ampak na volji nebeškega Očeta. Tu se vse reši. Gospod, hvala za tvoje odrešenje. Daj, da te bom priznal za Božjega Sina in našel v tebi moč za polno uresničenje (Luč besede rodi življenje, Primož Krečič).

   Naše prošnje v raznih dušnih in telesnih stiskah z vero in zaupanjem izročimo Preblaženi Devici Mariji in sv. Jožefu. Predvsem ju ponižno prosimo, naj nam pri Bogu izprosita milost, da bo naše življenje – tako kot njuno presveto življenje – trdno slonelo na volji našega nebeškega Očeta. S tem se zanesljivo odpirajo vrata za prejem velikih milosti!

   S trdno vero in zaupanjem tokrat Božjemu usmiljenju priporočimo prošnje, ki so jih v rubriki »Prosim za molitev« v zadnjem času zapisali: M., Irena, Alenka, Hvala, Kras, Sija, Janez, andreja, marjana, Blanka, Sasa, Kristina, Dr, Žametna vrtnica, Gregor, Jasna, David, ida, Slovenec, patricija … Zgodi se Božja volja, na priprošnjo Preblažene Device Marije in sv. Jožefa!

   MOLITEV K SV. JOŽEFU

   K tebi, o sveti Jožef, pribežimo v svojih stiskah, in ko smo na pomoč poklicali tvojo sveto nevesto, prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva. Pri ljubezni, ki te je vezala z brezmadežno Devico, Božjo materjo, in pri očetovski ljubezni, s katero si objemal dete Jezusa, te ponižno prosimo, ozri se milostno na delež, ki ga je pridobil Jezus s svojo krvjo, in pomagaj nam v naših potrebah s svojo močjo in priprošnjo.

   O, skrbni varuh Svete družine, varuj izvoljeno ljudstvo Jezusa Kristusa; odvrni od nas, ljubezni polni oče, vsako kugo zmot in greha. Podpiraj nas milostno iz nebes, o mogočni naš varuh, v tem boju zoper moči teme, in kakor si nekdaj otel dete Jezusa iz smrtne nevarnosti, tako brani zdaj sveto Cerkev Božjo sovražnega zalezovanja in vsakega nasprotovanja. Varuj nas vsekdar, da bomo po tvojem zgledu in s tvojo pomočjo mogli sveto živeti, srečno umreti in doseči večno zveličanje v nebesih. Amen

   O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     3. septembra, 2020 at 7:33

     PRI BOGU NI NIČ NEMOGOČE!

     Prosim, da v naše vsakodnevne molitve svetega rožnega venca in rožnega venca Božjega usmiljenja vključimo še naslednjo prošnjo ge. Maje: “Prosim za molitev za nerojenega otroka, ki mu grozi porod v 22. tednu.”

     Božje usmiljenje, ki si nas iz niča poklicalo v življenje, zaupamo vate!

     Odgovori
8. Janez says:

   2. septembra, 2020 at 19:04

   ČUDEŽI DANES? Vir: duhovno.rkc.si, avgust 2006
   Mnogo ljudi v sodobni družbi ne verjame v čudeže, ker ne verjamejo več v Boga in v duhovno stvarnost. Celo med kristjani so ljudje, ki zanikajo, da bi bila današnji Cerkvi dana moč delati čudeže. Verujejo, da je bil dar ozdravljanja, ki so ga dobili apostoli, namenjen samo za čas, ko so živeli. Ali se torej danes še dogajajo čudeži?

   Ali se čudeži danes še godijo?
   Mnogo ljudi v Cerkvi danes veruje, da Bog svoji Cerkvi še daje moč, da dela čudeže in posebno sposobnost, da ozdravlja bolne. Dokaz za to so ozdravljenja v Lurdu, Fatimi in drugod. Tisti, ki so v stiku z ozdravljenji, vedo, da Božje kraljestvo tudi danes deluje v Cerkvi in svetu, kot je delovalo v času Jezusa in apostolov. Še vedno smo lahko priče dejavnosti Božjega kraljestva tudi v oznanjevanju, ko ljudje spoznavajo Božje odpuščanje, se kesajo svojih grehov in vidijo, kako se razdrti odnosi celijo. Nova zaveza nič ne govori o tem, da bi se vse to delovanje Božjega kraljestva ne nadaljevalo in ozdravljenje prenehalo.

   Zakaj so ozdravljeni le nekateri?
   Težje je vprašanje, zakaj so nekateri ljudje ozdravljeni, drugi pa ne. Mnogi imajo težave z vero, da je Jezus dejansko delal čudeže, še dosti več pa jih pride v krizo, ko Bog zanje ne stori čudeža. Pogosto se zgodi, da dobri in dragoceni člani skupnosti umrejo, medtem ko drugi, ki se morda ne zdijo tako zaslužni, živijo dalje. Krivičnost takega trpljenja je izredno težko razložiti. Kot pri vseh vprašanjih v zvezi s človeškim trpljenjem, je lažje pokazati na problem, kot poiskati rešitev. Vendar nam Nova zaveza le daje nekaj smernic za premišljanje o razlogih, zakaj vsi ljudje niso ozdravljeni.

   Sedanjost in prihodnost
   Teolog Hans Kung je lepo povzel Božje delo v svetu, ko je zapisal: Božje kraljestvo je ozdravljeno stvarstvo. Jezus je učil, da je Božje kraljestvo že prišlo, in res vidimo že sedaj nekaj njegove ozdravljajoče moči (prim. Mt 12,28; Lk 17,21). Ljudje, spravljeni drug z drugim, začnemo okušati novo Božje življenje, bolni ozdravijo. Toda Jezus je govoril tudi o kraljestvu, ki še ni prišlo v polnosti (prim. Mt 13,31; 26,29). Še vedno obstajajo nesporazumi in sumničenja. Ljudje ostajajo neozdravljeni. Ker živimo v času, ko je Božje kraljestvo že prišlo, a še ne v polnosti, bomo še naprej priče le delnemu delovanju kraljestva. Krščansko upanje je v Bogu, ki je trdno obljubil, da bo nekega dne stvarstvo popolnoma ozdravljene.

   Bog ostaja gospodar
   Nova zaveza nam govori o Bogu kot o gospodarju vesolja. To je posebno očitno v knjigi Razodetje. Presenetljivo je, da s to podobo Razodetje ne nagovarja kristjanov, ki nimajo nobenih problemov in z lahkoto prepoznavajo, da je Bog na delu. Knjiga je bila namenjena kristjanom, ki jih je rimska država že dolgo silovito preganjala. Nova zaveza vidi, da je Bog še vedno gospodar nad vsem, čeprav se zdi, da mnogi dogodki govorijo proti temu. Jezus je pogosto govoril o Bogu kot Očetu, ki skrbi za nas (prim. Mt 6,26; 7,11). Ko smo bili še otroci, nismo mogli vselej razumeti, zakaj so naši starši vztrajali pri nekaterih stvareh. Učili so nas, naj se ne dotikamo vroče posode, še preden smo si opekli prste. Podobno se nam lahko Božje ravnanje z našega stališča večkrat zdi nerazumljivo ali celo napačno. Ne vemo, zakaj nekateri ljudje, ki zanje molimo, ozdravijo, drugi pa ne. Ne vemo, zakaj Bog dopušča, da se dogajajo nasilja in zločini, ali prihaja do naravnih nesreč. Toda vemo, da v primeru, ko bi mogli razumeti vse, kar Bog stori, le-ta ne bi bil nič večji od našega razuma in ne bi bil vreden, da vanj verujemo.

   Jezusovo trpljenje
   Ko pridemo v položaj, v katerem se sprašujemo, zakaj Bog dopušča, da trpimo, bi se najbrž morali vprašati globlje. Zakaj je Bog dopustil, da je sam trpel v Jezusovi osebi? Bogu naše bolečine in težave niso tuje. To nam dokazuje Jezus. Vse svoje življenje se je odzival na najrazličnejše človeško trpljenje ter posvečal svoj čas in svojo ljubezen tistim, ki so ga potrebovali.
   Toda dokončen in največji Božji odziv na trpljenje našega sveta se nam razodeva v Jezusovi smrti na križu. Bog je natančno vedel, kaj pomeni, če te ne sprejmejo, če trpiš in umreš In bil je pripravljen vse to sprejeti nase, da bi nam priboril ozdravljenje in celostnost; ki ju je za nas od nekdaj načrtoval.

   Ozdravljenje danes
   Reg East je član skupine kristjanov, ki je leta 1971 ustanovila Barnabovo bratovščino. Reg se ukvarja s tistimi, ki so potrebni ozdravljenja, ne samo telesno, temveč tudi v svojih odnosih, spominih in drugih čustvenih problemih. Postavili smo mu nekaj vprašanj o ozdravljanju.

   Na katerih področjih življenja ljudje danes najbolj potrebujejo ozdravljenje?
   Ljudje potrebujejo ozdravljenje v svojem čustvenem in duhovnem življenju. Živimo v času, ko je vse naše družbeno življenje doživelo revolucijo in to je ljudi globoko prizadelo. Imeli smo dve svetovni vojni, ki sta zelo razrahljali družinsko življenje. In mnogo ljudi je izgubilo vero kot oživljajoč in odrešujoč delež svojega življenja. Ugotavljamo, da so ljudje izgubili zaupanje vase in imajo dejansko občutek, da niso primerni za življenje. Niso prenapolnjene samo naše bolnišnice za bolnike s telesnimi boleznimi, tudi psihiatrične bolnišnice so prenapolnjene. Rekel bi, da je danes največja potreba po ozdravljenju na čustvenem in duhovnem področju.

   Ali mislite, da ima Cerkev na razpolago dar nadnaravnega ozdravljanja?
   Da, prepričan sem. Seveda, če v cerkveni službi omogočamo Kristusu, da nadaljuje svoje ozdravljanje. Ko je bil na svetu, je sam prinašal Božje kraljestvo s svojim oznanjevanjem in poučevanjem, in ozdravljanje je bilo sestavni del njegovega delovanja. Tako kot Božje kraljestvo je bilo tudi ozdravljanje namenjeno duhu, duši in telesu. Kot kristjani verujemo, da je Kristus vstal, da živi v nebeški slavi in nadaljuje svoje delo po nas, ki smo njegovo telo. Verujemo vanj, ga ljubimo in mu omogočamo, da deluje po nas.

   Ali lahko Cerkev in zdravniki sodelujejo?
   Mislim, da tega ne delamo vedno, toda zdi se mi, da bi bilo to idealno.Če se urežem v prst, se bo sčasoma pozdravil, če skrbim za čistočo, saj ima telo lastno sposobnost ozdravljanja, ki mu jo je dal Bog. To sposobnost je Bog dal stvarem. Zdravniki ne ozdravljajo, pomagajo pri zdravljenju, ki je lastno telesu samemu. V Cerkvi ne ozdravljamo mi duhovniki, ozdravlja Bog.

   Ko Bog ne ozdravi
   Godlrey Williams je predaval sociologijo na univerzi Aston v Bigminghamu. Zbolel je za Hodgkinovo boleznijo in povedali so mu da bo morda živel samo še nekaj mesecev. Čeprav so mnogi molili zanj, ni ozdravel. Medtem je umrl. Pred tem so ga vprašati, ali misli, da je neuslišana molitev in posledično smrt bolnika posledica pomanjkanja vere: Vera ni samo opora in prava vrsta psihološke drže. Je mirno zaupanje v Boga; zaupamo, da nas Bog ljubi in da se bo njegova ljubezen izrazila v vsem, kar se bo zgodilo. Vera ni avtomat z gumbi, kjer bi s pravim pritiskom dobili pravi odgovor. Vsaka molitev je prošnja suverenemu Bogu, ki ima vso pravico, da na prošnjo ne odgovori tako, kot bi mi hoteli. Ponižno prosiš Boga, naj spremeni tvoje stanje, in upaš, da se bo zgodilo, toda on lahko reče ne. To je odgovor, ki sem ga po njegovi milosti zelo mirno sprejel. In pripravljen sem tudi sprejeti, da ima lahko moja smrt kak poseben namen, ki ga še ne morem razumeti. Vse kar se zgodi je Božja Volja!

   Vera gore premika. Verujmo in prosimo Boga, da nas sliši in usliši! Karkoli se zgodi je to Božja in ne človeška Volja! Čudežev je polno po Božji Milosti, samo poglejmo in orzimo se okoli sebe! Ko utihne člocveška pamet in logika, ko so izčrpane vse možnosti in naše vedenje, se lahko marsikaj čudežnega zgodi, kar ne znamo razkložiti in pojasniti!

   http://duhovno2.rkc.si/index.php/content/display/143

   Zato vam pravim: Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo. Mr 11,24

   Odgovori
9. Hvala says:

   2. septembra, 2020 at 16:52

   Na čudeže res ne smemo gledati le kot dejanja Božje moči in vsemogočnosti. Jezus je dal nam Svete zakramente, ki človeku pomagajo in ga zdravijo.
   Že za časa njegovega zemeljskega življenja, ljudje niso takoj razumeli, da je pravi Bog in pravi človek (prim. Heb 2,14–18) in da je on tisti Mesija, ki ga je starozavezno judovsko ljudstvo pričakovalo. To so mogli dojeti le v veri, ki jo Jezus tako poudarja, ko npr. ne pravi, da je ozdravljenega gobavca rešila Božja moč, ampak vera v Boga.

   Jezus nam je dal Svete zakramente , da nam pomagajo na naši poti.
   V Sveti Evharistiji je živi Gospod. Ni mrtev Bog.

   Da bi mi ljudje želeli čudeže vsak dan, jaz osebno vidim , da je mogoče to tudi zaradi premajhne vztrajnost na poti z Bogom,
   ali je pa sploh ni, pričakovanje takojšnih rešitev in rezultatov itd…

   V knjigi , ki sem jo že omenila-Rešiti, kar je izgubljeno – Nelly teologinja pravi takole: BOGA NE SLAVIMO PREDVSEM ZATO, KER LAHKO SPREMENI DOLOČENO OKOLIŠČINO. ŽE S SAMIM DEJSTVOM, DA SPREJEMAMO NJEGOVO VOLJO, VSTOPI BOG V NAŠE ŽIVLJENJE. S TEM, KO GA SLAVIM, PA NISEM UPRAVIČENA PRIČAKOVATI ČUDEŽNEGA POSEGA.
   NE ODTEGNE NAM GRENKEGA KELIHA, KI GA MORAMO PITI.
   ——————————————————————————————————————————————————–
   V DUHOVNEM ŽIVLJENJU PA JE VELIKO PREHODOV MED SMRTJO IN VSTAJENJEM. SLAVLJENJE PA NAM DOPUSTI, DA PO KRISTUSOVEM ZGLEDU PREIDEMO OD SMRTI V ŽIVLJENJE, KRIŽ, KI SE ZDI NAJVEČJI NEUSPEH BOGA, JE V RESNICI NAJVEČJA SKRIVNOST ŽIVLJENJA. KRIŽ RAZODEVA, DA JE JEZUS GOSPOD.

   Ja, ko je potrebno piti grenki kelih Ga gospod ne odtegne. Gospod ima za vsako zadevo svoj čas.

   Mi ljudje, ker smo zelo slabotna bitja , smo navajeni na določeno “sigurnost”, popolna kalkulacija in računanje ter pričakovanje izzidov brez sodelovanja Boga. Tu se pa vse podre. Potrebno je oditi iz “CONE UGODJA”, ampak dejansko oditi, ne samo z besedo.

   Mati Terezija je v svoji knjigi napisala, da so ji ljudje ponujali pomoč. Pravi, da je nekoč prišla gospa, ki se je ponudila, da pomaga. Ampak bila je težava, pravi Mati Terezija, imela je namreč zelo drago obleko, Mati Terezija pa je imela obleko samo za nekaj rupij.

   Odgovori
10. Hvala says:

    2. septembra, 2020 at 15:50

    NA ČUDEŽE NE SMEMO GLEDATI LE KOT DEJANJA BOŽJE MOČI IN VSEMOGOČNOSTI

    https://si.aleteia.org/2018/11/30/zakaj-bog-ne-dela-vec-cudezev/

    Odgovori