Članki za dušo

15.020 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   5. septembra, 2020 at 14:35

   DA BI BIL SVET IN LJUDJE BOLJ SVETI: POTI K BOGU (Fesjtbog medmrežje Jaro)
   Vse imamo od Boga, vse talente, darove, življenje, Odrešenje, Božjo Ljubezen in Usmiljenje. Kristjani smo, a bojim se, da to milost vse prevečkrat sprejemamo samo po sebi umevno; znamo biti hvaležni Bogu za ta dar? Poti h Gospodu so tako čudovito skrivnostne, nešteto iskanj in hrepenenj združujejo. So pa hkrati tudi zelo različne in velikokrat mi je težko verjeti, da vodijo k istemu cilju. A Bog je en sam! Večna Ljubezen za vse; zate in zame. Kot studenec čiste vode življenja sredi sveta Oče čaka na svoje otroke. Ni ga pod soncem, da ne bi nosil v sebi hrepenenja po studenčnici, ki oživlja; prav vsakega človeka žeja po izviru ljubezni; vsakdo hoče biti potešen. In zato iščemo pot. Živel je človek, ki so ga klicali Buda. Iskal je ta Studenec: vse svoje življenje je preživel na poti. Taval je v temi in blodil po pragozdovih strahu in nevednosti. Verjamem, da je našel pot. Vrnil se je med ljudi in jih povabil na pot… Tako še danes mnogi poskušajo po njej priti do Izvira. A pragozd je nevaren, lahko je zaiti; pot pa je dolga. Na nekem drugem koncu sveta je na pot krenil Mohamed. Gore in doline, ki jih je prehodil v iskanju, so bile suhe: nikjer niti sledu o studenčnici, ki oživlja. Vztrajal je in uspel. Pohitel je k bratom in sestram in jih navdušil za potovanje; še danes potujejo za njim. A gore so visoke in skoraj neprehodne, brez vode življenja pa je težko hoditi.

   Vsak človek išče pot do Boga.
   Mnogi hodijo skozi puščavo, kjer se osamljeni in nebogljeni upirajo viharjem življenja. Poti ni; vetrovi skrbno zakrijejo sledi v puščavskem pesku. Vsak hodi sam, le silna žeja ga žene naprej. Samo najvztrajnejšim uspe priti na cilj – ti so resnični heroji. Večina pa se ustavi ob mlakužah, ki jih ponuja svet – pijejo kalno vodo in nočejo dalje. Zanje je Studenec predaleč.

   Gospod je ljubezen.
   Oče noče naših muk in trpi z vsakim Otrokom, ki zaide. Ponuja nam svojega Sina, da po Njem pridemo k Njemu. Jezus Kristus se iz Očetovega naročja izliva v svet. Kot reka nam prinaša tisto vodo, katere je Izvir prepoln – vodo življenja. Sam je Studenčnica, ker je eno s Studencem. Za nas se izliva, zaradi naše žeje, kajti Oče ve, da brez vode ne moremo na pot. Kako gotova in varna je pot, če sledimo Reki žive vode. Ob njej ni mogoče zaiti. Vodi nas, krepča, hladi in vzpodbuja, saj z njo okušamo to, po čemer hrepenimo. Res je pot proti toku težka; navkreber gre in marsikakšna ovira je na njej. Kako vabljive so ravnice, ki se nam ponujajo na desni in levi, koliko lažje je hoditi po njih. Nikar, sestra! Ne odstopaj, brat! Ne skrbi za rane, ki ti jih zadajajo ostri kamni, tu je On, da ti jih izpere in ohladi; ne boj se naporov, On ti bo dal moči. In ko gledam strugo, se ustrašim njenih strmih bregov in neravnega dna. Da, sveta Cerkev je tudi takšna. A le po njej se lahko izliva Jezus Kristus; nam v življenje. Oče tako hoče. Zgradili smo umetne prekope in kanale, po svoje preusmerili tok Reke; vse zato, da bi nam bilo lažje. On pa se še vedno izliva! Pijemo ga vsak ob svoji strugi in se slepimo, da je “naša” Voda najbolj bistra in osvežujoča. Reka pa tiho teče dalje.Tebi in meni v življenje. O, da ne bi nikdar pustili bratov, ki umirajo od žeje, samih v njihovi bolečini. Mi vemo za Reko, v kateri je dovolj vode za vse. Kakor so naju nekoč starši pripeljali na breg in rekli: “Poglej, to je Jezus Kristus!”, tako delajva tudi midva, dragi prijatelj. In ko bova srečala blodečega v puščavi, mu ponudiva največ kar imava: Jezusa Kristusa – vodo in Luč življenja.

   Medmrežje fejstbog, Jaro poti k bogu

   RADI BI SPREMENILI SVET, PRVO DAJMO SEBE!
   Gospod, radi bi spremenili svet,
   toda čutimo, da moramo začeti pri sebi,
   da vsak lahko spremeni samo samega sebe.
   Gospod, prenovi svet. Toda začni pri meni.
   Gospod, prebudi svojo Cerkev. Začni pri meni.
   Gospod, poživi nas, ki verujemo vate,
   da bomo živo znamenje tvoje dobrote za vse ljudi. Začni pri meni.
   Gospod, utrdi upanje v možnost novega začenjanja. Začni pri meni.
   Gospod, vžgi ljubezen. Vžgi jo v meni in v srcih vseh ljudi.
   Amen.

   Odgovori
2. Janez says:

   5. septembra, 2020 at 14:33

   DA BI BIL SVET BOLJ SVET: POTI K BOGU (Fesjtbog medmrežje Jaro)
   Kristjani smo, a bojim se, da to milost vse prevečkrat sprejemamo samo po sebi umevno; znamo biti hvaležni za ta dar?
   Poti h Gospodu so tako čudovito skrivnostne, nešteto iskanj in hrepenenj združujejo. So pa hkrati tudi zelo različne in velikokrat mi je težko verjeti, da vodijo k istemu cilju. A Bog je en sam! Večna Ljubezen za vse; zate in zame. Kot studenec čiste vode življenja sredi sveta Oče čaka na svoje otroke. Ni ga pod soncem, da ne bi nosil v sebi hrepenenja po studenčnici, ki oživlja; prav vsakega človeka žeja po izviru ljubezni; vsakdo hoče biti potešen. In zato iščemo pot. Živel je človek, ki so ga klicali Buda. Iskal je ta Studenec: vse svoje življenje je preživel na poti. Taval je v temi in blodil po pragozdovih strahu in nevednosti. Verjamem, da je našel pot. Vrnil se je med ljudi in jih povabil na pot… Tako še danes mnogi poskušajo po njej priti do Izvira. A pragozd je nevaren, lahko je zaiti; pot pa je dolga. Na nekem drugem koncu sveta je na pot krenil Mohamed. Gore in doline, ki jih je prehodil v iskanju, so bile suhe: nikjer niti sledu o studenčnici, ki oživlja. Vztrajal je in uspel. Pohitel je k bratom in sestram in jih navdušil za potovanje; še danes potujejo za njim. A gore so visoke in skoraj neprehodne, brez vode življenja pa je težko hoditi.

   Vsak človek išče pot do Boga.
   Mnogi hodijo skozi puščavo, kjer se osamljeni in nebogljeni upirajo viharjem življenja. Poti ni; vetrovi skrbno zakrijejo sledi v puščavskem pesku. Vsak hodi sam, le silna žeja ga žene naprej. Samo najvztrajnejšim uspe priti na cilj – ti so resnični heroji. Večina pa se ustavi ob mlakužah, ki jih ponuja svet – pijejo kalno vodo in nočejo dalje. Zanje je Studenec predaleč.

   Gospod je ljubezen.
   Oče noče naših muk in trpi z vsakim Otrokom, ki zaide. Ponuja nam svojega Sina, da po Njem pridemo k Njemu. Jezus Kristus se iz Očetovega naročja izliva v svet. Kot reka nam prinaša tisto vodo, katere je Izvir prepoln – vodo življenja. Sam je Studenčnica, ker je eno s Studencem. Za nas se izliva, zaradi naše žeje, kajti Oče ve, da brez vode ne moremo na pot. Kako gotova in varna je pot, če sledimo Reki žive vode. Ob njej ni mogoče zaiti. Vodi nas, krepča, hladi in vzpodbuja, saj z njo okušamo to, po čemer hrepenimo. Res je pot proti toku težka; navkreber gre in marsikakšna ovira je na njej. Kako vabljive so ravnice, ki se nam ponujajo na desni in levi, koliko lažje je hoditi po njih. Nikar, sestra! Ne odstopaj, brat! Ne skrbi za rane, ki ti jih zadajajo ostri kamni, tu je On, da ti jih izpere in ohladi; ne boj se naporov, On ti bo dal moči. In ko gledam strugo, se ustrašim njenih strmih bregov in neravnega dna. Da, sveta Cerkev je tudi takšna. A le po njej se lahko izliva Jezus Kristus; nam v življenje. Oče tako hoče. Zgradili smo umetne prekope in kanale, po svoje preusmerili tok Reke; vse zato, da bi nam bilo lažje. On pa se še vedno izliva! Pijemo ga vsak ob svoji strugi in se slepimo, da je “naša” Voda najbolj bistra in osvežujoča. Reka pa tiho teče dalje.Tebi in meni v življenje. O, da ne bi nikdar pustili bratov, ki umirajo od žeje, samih v njihovi bolečini. Mi vemo za Reko, v kateri je dovolj vode za vse. Kakor so naju nekoč starši pripeljali na breg in rekli: “Poglej, to je Jezus Kristus!”, tako delajva tudi midva, dragi prijatelj. In ko bova srečala blodečega v puščavi, mu ponudiva največ kar imava: Jezusa Kristusa – vodo in Luč življenja.

   Medmrežje fejstbog, Jaro poti k bogu

   RADI BI SPREMENILI SVET, PRVO DAJMO SEBE!
   Gospod, radi bi spremenili svet,
   toda čutimo, da moramo začeti pri sebi,
   da vsak lahko spremeni samo samega sebe.
   Gospod, prenovi svet. Toda začni pri meni.
   Gospod, prebudi svojo Cerkev. Začni pri meni.
   Gospod, poživi nas, ki verujemo vate,
   da bomo živo znamenje tvoje dobrote za vse ljudi. Začni pri meni.
   Gospod, utrdi upanje v možnost novega začenjanja. Začni pri meni.
   Gospod, vžgi ljubezen. Vžgi jo v meni in v srcih vseh ljudi.
   Amen.

   Odgovori
   • Janez says:

     5. septembra, 2020 at 14:36

     Se oproščam zaradi podvojenega prispevka, zaradi težav ne internetu. Hvala. Janez

     Odgovori
3. Miro says:

   5. septembra, 2020 at 14:03

   SMEH JE POL ZDRAVJA: POLICIST JIM JE PREKRŠEK Z VESELJEM ODPUSTIL, ZA POKORO PA JIM JE NALOŽIL …

   Bilo je neko sredo, ko imajo mnogi duhovniki prost dan. Trije župniki so se skupaj odpeljali na izlet. Med živahnim pogovorom je voznik pozabil, da ima nogo na plinu. Šele ko je zagledal avto z radarjem, je opazil, da vozi prehitro, dobrih 120 km, namesto dovoljenih 90 km na uro. Bilo je že prepozno. Za ovinkom je čakal policist z loparčkom in nakazal, naj ustavi na parkirišču ob robu ceste.

   »Dober dan, dokumente prosim.« Preden je voznik našel dokumente, se je oglasil drugi župnik. »Gospod policist, vsi trije smo župniki in smo se tako živahno pogovarjali o lanskem božiču, da je najin kolega pozabil, da prehitro pelje. Bi mu lahko odpustili to napako?« »Na hitrost ne smete pozabiti, ne glede na to, o čem se pogovarjate,« je odvrnil policist, pregledal dokumente in začel izpolnjevati formular za prijavo prekrška. »Ali res ni mogoče dobiti majhnega odpustka,« se je oglasil še tretji župnik.

   Policist se ni dal motiti in ko je nehal pisati, je vozniku vrnil dokumente, zapisnik o prekršku in položnico za plačilo globe.

   »Takole je, gospodje župniki,« je začel policist svoj poučni nagovor. »Ko jaz pridem k vam k spovedi, me poslušate, nato mi poveste nekaj pametnih nasvetov, potem pa mi odpustite grehe in naložite pokoro. Tudi jaz se bom držal vašega ravnanja. Prekršek, ki ste ga naredili, vam z veseljem odpustim, za pokoro pa vam nalagam denarno kazen in če jo boste plačali v osmih dneh, dobite 50-odstotni odpustek!«

   Ni znano, ali so gospodje s hvaležnostjo sprejeli policistovo odvezo, zelo verjetno pa je, da so ponujeni odpustek vzeli.

   (Smeh je pol zdravja, Janez Gril)

   Odgovori
4. Miro says:

   5. septembra, 2020 at 13:14

   SVETA MATI TEREZIJA: »OKLENITE SE ROŽNEGA VENCA, KAKOR SE PLEZALKE OVIJEJO OKROG DREVESA – KAJTI BREZ NAŠE GOSPE NE MOREMO OBSTATI!«

   Rodila se je 26. avgusta 1910 kot Agnes Gonxhe v Skopju in že pri dvanajstih letih začutila Božji klic in kot misijonarka odšla v Indijo. Leta 1931 je pod Himalajo izrekla prve zaobljube. Redovno ime Terezija si je izbrala po sv. Tereziji Deteta Jezusa. Po večnih zaobljubah je leta 1937 postala ravnateljica šole. Devet let pozneje pa se je odločila za pomoč ubogim. Slekla je redovno obleko sester loretink in si oblekla obleko revnih indijskih žensk – bel sari z modrimi obrobami, ki pomenijo željo, da bi posnemala Marijo. Leta 1950 je ustanovila red misijonark ljubezni, ki se je iz Kalkute razširil po vsem svetu, tudi v Slovenijo, v župnijo Ljubljana – Ježica. Zaslug za opravljeno delo si ni nikoli lastila, saj je dejala, da jo usmerja Bog in je vse, kar počne, Njegovo delo. Prejela je številna priznanja in nagrade. Leta 1971 ji je papež Pavel VI. podelil mednarodno nagrado za mir Janeza XXIII., v Angliji je prejela templeton, v Italiji nagrado balzam za »humanost, mir in bratstvo med narodi«, leta 1979 pa tudi Nobelovo nagrado za mir. Umrla je 5. septembra 1997 v Kalkuti, papež Janez Pavel II. pa jo je za blaženo razglasil 19. oktobra 2003.

   PAPEŽ FRANČIŠEK JE MATER TEREZIJO OZNAČIL KOT »NEUTRUDNO DELAVKO ZA USMILJENJE«

   Papež Frančišek je redovno ustanoviteljico in Nobelovo nagrajenko za mir, ki je po svetu zaslovela s svojimi prizadevanji za uboge v najrevnejših predelih Kalkute, razglasil za svetnico 4. septembra 2016. Na kanonizacijski slovesnosti se je zbralo več kot 100.000 ljudi. V Rim je pripotovalo 13 predsednikov držav in vlad, med njimi tudi indijski premier Narendra Modi.

   Papež je Mater Terezijo označil kot »neutrudno delavko za usmiljenje«. Vedno se je sklanjala nad izčrpanimi, »ki so bili umirajoči zapuščeni na robu ceste«, in je povzdigovala svoj glas nad oblastniki tega sveta, »da bi ob zločinu revščine, ki so jo sami ustvarili, prepoznali svojo krivdo«, je sveti oče povedal v nagovoru med slovesnostjo. Poslanstvo Matere Terezije na obrobjih mest in življenja ostaja »v našem času zgovorna priča Božje bližine do najrevnejših med revnimi«, je dejal Frančišek.

   MISLI MATERE TEREZIJE NAS SPODBUJAJO K RAZMIŠLJANJU IN K DELOVANJU V MOČI SVETEGA DUHA!

   Hočem le, da bi bila prava misijonarka ljubezni, kakor je naša Gospa.

   Ubogi so zagrenjeni in trpijo, ker nimajo sreče, ki jo lahko uboštvo prinaša, če ga prenašamo za Kristusa.

   Veselje nad tem, da ljubimo Jezusa, izhaja iz veselja, da smo deležni Njegovega trpljenja. Ne dovolite torej, da bi bili zaskrbljeni ali potrti, marveč verujte v veselje vstajenja. V življenju vsakogar od nas mora priti vstajenje, tako kakor v Jezusovem življenju, zasvitati se mora veselje velike noči.

   Zelo pogosto se čutim kakor majhen svinčnik v Božjih rokah. On prevzame pisanje. On prevzame mišljenje. On vodi gibanje. Jaz moram biti le svinčnik.

   Ljubezen terja daritev. Toda, če ljubimo vse do bolečine, tedaj nam bo Bog dal svoj mir in svoje veselje. Trpljenje samo na sebi ni nič; toda trpljenje v sodelovanju s Kristusovim trpljenjem je čudoviti dar.

   Oklenite se rožnega venca, kakor se plezalke ovijejo okrog drevesa – kajti brez naše Gospe ne moremo obstati.

   Veselje je pogosto pokrov, ki skriva življenje žrtve, nenehno zedinjenje z Bogom, gorečnost in velikodušnost.

   Ne iščite velikih reči, ampak delajte majhne stvari z veliko ljubeznijo … Manjša, ko je stvar, večja mora biti naša ljubezen.

   Če bom kdaj svetnica, bom zagotovo svetnica »teme«. Nenehno bom manjkala v nebesih, da bom prižigala luč tistim, ki na zemlji živijo v temi.

   Zakaj me vsemogočni Bog zdaj kliče k novemu življenju, ne vem, toda hočem izpolnjevati edinole Njegovo sveto voljo brez kakršnih koli pridržkov, naj stane, kar hoče.

   Zakaj se moramo v celoti podariti Bogu? Ker se je Bog sam podaril nam. Če je Bog, ki nam ničesar ne dolguje, pripravljen, da nam podeli nič manj kot samega sebe, ali naj odgovorimo le z delčkom nas samih? Naša popolna podaritev Bogu je sredstvo za prejem Boga samega.

   »Žejen sem« je nekaj mnogo globljega, kakor če bi Jezus rekel le »ljubim te«. Dokler globoko v svoji notranjosti ne veste, da Jezusa žeja po vas – ne boste spoznali, kdo hoče biti On za vas. Ali kdo On hoče, da ste vi Zanj.

   Povzeto po članku »Delajte majhne stvari z ljubeznijo«, Katja Cingerle, Družina.

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
   Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   5. septembra, 2020 at 12:25

   BOG DAJE ČLOVEKU IN TUDI ZAHTEVA OD NJEGA, SPOŠTUJOČ PRI TEM NJEGOVO SVOBODO, DA SODELUJE Z NJIM S SVOJIMI DEJANJI, SVOJIMI MOLITVAMI IN CELO S SVOJIM TRPLJENJEM!

   Priporočimo se Svetemu Duhu in pod njegovim vodstvom premišljujmo o bistvenih in temeljnih prvinah vere Cerkve, ki jih na zelo pregleden način, v obliki kratkih vprašanj in odgovorov, podaja Kompendij Katekizma katoliške Cerkve.

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   V čem obstaja božja previdnost?

   Božja previdnost obstaja v ukrepih in posegih, s katerimi Bog vodi svoje stvarstvo k poslednji popolnosti, h kateri jih je poklical. Bog je suvereni gospodar svojega načrta. Toda za njegovo uresničenje uporablja tudi sodelovanje svojih ustvarjenih bitij. Hkrati daje svojim stvarem dostojanstvo, da same delujejo, da so vzroki druge drugim.

   Kako človek sodeluje z božjo previdnostjo?

   Bog daje človeku in tudi zahteva od njega, spoštujoč pri tem seveda njegovo svobodo, da sodeluje z njim s svojimi dejanji, svojimi molitvami in celo s svojim trpljenjem. Bog sam namreč “po svojem blagohotnem načrtu” deluje v človeku, da “hoče in dela” (Flp 2,13).

   Če je Bog v svoji previdnosti vsemogočen, zakaj tedaj obstaja zlo?

   Na to boleče in skrivnostno vprašanje, more dati odgovor samo celota krščanske vere. Bog nikakor ni, niti neposredno niti posredno, vzrok zla. Bog osvetljuje skrivnost zla po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal, da bi premagal veliko moralno zlo, ki je greh ljudi in predstavlja korenino slehernega zla.

   Zakaj Bog dopušča zlo?

   Krščanska vera nam daje gotovost, da Bog ne bi trpel zla, ko ne bi tudi iz zla storil dobro. Bog je to že čudovito uresničil ob Kristusovi smrti in vstajenju: iz največjega moralnega zla, namreč iz umora svojega Sina, je izvedel največjo izmed dobrin, Kristusovo poveličanje in naše odrešenje.

   vir: Kompendij KKC, 55-58)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Janez says:

   5. septembra, 2020 at 11:47

   Brez Ljubezni
   DOLŽNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI HLADNEGA.
   ODGOVORNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI BREZOBZIRNEGA.
   PRAVIČNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI TRDEGA.
   PRIJAZNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI NEISKRENEGA.
   MODROST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI TRDOSRČNEGA.
   UREJENOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI MALENKOSTNEGA.
   POŠTENOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI DOMIŠLJAVEGA.
   VERA BREZ LJUBEZNI TE NAREDI PRENAPETEGA.
   ŽIVLJENJE BREZ LJUBEZNI JE NESMISELNO.
   ŽIVLJENJE V LJUBEZNI JE SREČA IN VESELJE!
   Amen.

   Medmfrežje Fejstbog

   Odgovori
7. Janez says:

   5. septembra, 2020 at 11:44

   KRŠČANSKA SKRIVNOST PONIŽNOSTI IN USMILJENJA
   Spomnimo se Jezusovega evangelija: »Kadar te kdo povabi na svatbo ali praznovanje, ne sedaj na prvo mesto…«, »… povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti.« Jezus upošteva načelo: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Lahko se vprašava: V čem je ponižnost? Zakaj ponižnost sama po sebi doseže to, kar veličina lahko le sanja? Povabljenec, ki išče zase pomemben prostor, se v resnici hoče delati pomembnega pred drugimi. Sploh ne misli na tistega, ki ga je povabil, ali na to, da bi si želel domačnosti z gostiteljem. Če torej na obed povabimo svoje prijatelje, ki so nam enaki, ne presežemo svojega interesa, da bi tudi nas povabili in nam s tem dali javno priznanje, ki ga hočemo. Na ta način si med seboj delimo svojo namišljeno veličino. S tem smo zgrešili globino in lepoto življenja. Ne dojamemo tega, kar je v življenju zares v igri. Le ponižnost nama omogoči dojeti, kaj je v življenju zares v igri in kaj je resnično pomembno. Ponižnost ni v tem, da se delam majhnega zato, da bi me priznali in pred vsemi drugimi povišali ali pohvalili. Ponižnost je v tem, da prepoznam, da me je Bog povabil v življenje za nekaj tako velikega, da se čutim nevrednega tega povabila. Ne delam se majhnega sedaj, da bi me potem poveličevali, ampak sem majhen zato, ker je prejeti dar tako neskončno velik in me presega. Ponižnost je v tem, da dojamem veličino tistega, ki me je na gostijo življenja povabil. Bolj se počutim majhnega, bolj bom dojel veličino njega, ki me vabi. Ta drža odpre nebeška vrata. Duši pritegne Nebeške darove življenja v izobilju, katerega podoba je gostija. Ko življenja nič več ne gradiva na kakršnem koli nasprotovanju do drugih, tedaj je najino življenje že trdno zasidrano v domačnosti in zaupnosti z Njim, ki mi ga je podaril. Zaznavava njegovo skrivnost in se počutiva majhna, zelo majhna. Tudi odlomek iz Sirahove knjige lahko bereva v tem smislu. Po besedah: Večji si, bolj se ponižuj, tako boš našel milost pred Gospodom, je potrebno dodati še naslednji stavek: »Mnogi so ponosni in slavni, a svoje skrivnosti razodeva ponižnim, kajti veliko je Božje usmiljenje, ki ljudem napihovanje, ošabnost, razkriva svojo skrivnost.« To je skrivnost Božjega veselja do revnih in grešnih, kakršni smo. Pokazal pa jo je v Jezusu.

   Mož iz evangeljskega odlomka je okusil prav to veselje, ki ga Bog daje ne glede na osebo. Daje ga zaradi svoje ljubezni do nas, zaradi svojega Božjega Usmiljenja in Ljubezni, ne zaradi naših zaslug in položaja ter veljave v družbi in bogastva. Če mi še vedno trmasto vztrajamo in delamo razlike med ljudmi, če zahtevava zase čast ali pa se pred drugimi napihujemo s posebnimi častmi, s tem kažemo, da še vedno nismo spoznali in okusili zaupnosti in domačnosti z ljubečim Bogom in lahko njegovo prijazno ponudbo celo zavrnemo. Kdor ne pozna domačnosti in zaupnosti z ljubečim Bogom, ne more reči, da je ponižen. Zato nas Jezusov evangeljski odlomek ne vabi, naj prosimo, da bi se naučili ponižnosti, kakor da je ena izmed kreposti. Vabi nas, naj prosimo, da bi se naučili tako močno zaznavati veličino Božje skrivnosti, ki nam je darovana in dana v Jezusu, da bomo zaničevali vsako drugo stvar ali svojo namišljeno človeško veličino in pomembnost. Čudna, a zelo zdrava evangeljska posledica takšne drže je, da nas bo manj skrbelo za lastno veličino, bolj pa nam bo pri srcu veličina vseh bližnjih. Kajti ponižen in pravičen je, kdor se veseli darov, ki jih Bog daje vsem ljudem. Ponižen in pravičen je, kdor se skupaj z Bogom veseli za uboge in grešnike in ki je pravičen in ponižen in ki prinaša evangeljsko veselje in upanje med ljudi.

   Pater dr. Vili Lovše, Radlje ob Dravi

   Addendum h krščanski ponižnosti
   Ljubezen je največja krepost, toda vsi duhovni pisci se bodo strinjali, da je ponižnost temeljna vrlina. To zato, ker so bili prvi krščanski pisci menihi, ki so živeli bolj v miru, če so tekmovali v tem, kdo bo bolj ponižen, kot če so tekmovali v uspešnosti. In ponižnost je veliko laže živeti v samostanu med enako mislečimi kot v resničnem svetu, kjer se vsakdo preriva za prvo mesto. Ponižnost je krščanska krepost. Rimskim in grškim filozofom je ponižnost predstavljala le lastnost otrok in starčkov, ki so imeli za kaj biti ponižni. Drugače pa je ponižnost veljala za šibkost.Najbolj znano krščansko razpravo o ponižnosti je napisal sveti Benedikt v šestem stoletju. Natančno je opisal lestev ponižnosti, ki jo sestavlja 12 stopnic. Moderni filozofi so njegovo misel skrčili na 3 vidike ponižnosti: umiranje sebi, milost rešitve in posnemanje Kristusa. Poglejmo, o čem govorijo.Umirati sebi. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, zato smo nagnjeni k dobroti. Toda odkar so naši predniki padli v greh, se naravno gibamo k zlemu. Padec je bil posledica ponosa, ponižnost pa je ponosu nasprotna vrlina. Če je ponos prekomeren izraz iskanja sebe, potem je prostistrup nesebičnost, način umiranja sebi: ponižnost.Milost rešenja. Ko naravno željo po preživetju podpre še greh ponosa,posamezniki pričnejo verjeti, da si lahko sami pridobijo vse, kar potrebujejo. Lahko zapadejo v nesveto prepričanje, da lahko rešijo celo sami sebe. Ponižnost nam da zavedanje o moči greha in zato smo lahko hvaležni za milost ponižnosti, ki ve, da je Bog edini, ki me more (od)rešiti.Posnemanje Kristusa. Povsem jasno je, da je Jezus blagoslavljal revne, imel rad šibke otroke, da je pozdravljal ponižne in udrihal po bogatih in ponosnih. Še pomembnejše je to, da je bil tudi sam ponižen. In če nas Jezus uči ponižnosti, če nam je vzornik za moralno vedenje, potem moramo vsi, ki mu sledimo, posnemati njegovo ponižnost.

   Sveti Benedikt ima prav: Kristusova ljubezen nas spodbuja, da umremo sebi, se predamo milosti in posnemamo križanega Odrešenika. Papež Benedikt XVI. je izmed treh kreposti izpostavil predvsem velik pomen ponižnosti, kreposti, ki je sestavni del skupne hoje za Jezusom: »Ponižnost je predvsem resnica, živeti v resnici, spoznati resnico, spoznati svojo majhnost, ki je pravzaprav veličina.« Ponižnost pomeni prepoznati, da »sem sam misel Boga«, nenadomestljiv del v zgodovini človeštva, ki si jo je zamislil Bog. Velik samo v svoji majhnosti. Živeti to resnico je začetek krščanskega življenja. Ta krepost pomaga tudi sprejemati drugega v njegovi drugačnosti, brez nje ni edinosti. Ponižnost pa navsezadnje lahko še pomaga biti in ostati svoboden in pravičen z ozirom na prevladujočo miselnost, ne popustiti mnenjem tega sveta in mu ne poskušati ugajati. Iz tega razloga pa je potrebno znati sprejemati tudi vsakodnevna ponižanja in ostati krotak in ponižen, ker vemo kdo in kaj smo in da živimo pošteno in pravično v Božjih Očeh, pa naj ljudje porečejo o nas in naredijo kar hočejo. vir: http://celebrationpublications.org (skrajšan prevod)

   Ponižnost je v krščanstvu ena temeljnih Jezusovih drž. Če verujemo, da je Jezus Kristus resnično razodeti Bog, Božji Sin in pravi Človek na Zemlji, potem je jasno, da tudi ta Jezusova krepost ni nekaj, kar ni tako pomembno. Ponižnost je zelo pomembna in aktualna tudi danes za kristjane. Še več, je odgovor na naš nemiren svet. Poglejmo, kaj o njej pravi Jezus: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. … Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,25-30). Ob tej Jezusovi drži, ob pogledu na ponižno srce, se spomnimo tudi na Svetega Vincencija Pavelskega, ki je Jezusa vzel za vodilo svojega življenja.

   Ponižnost je danes v krizi, v kolikor je v krizi pristna krščanska Vera v Boga. Biti ponižen, ne pomeni biti brez hrbtenice, ne pomeni biti strahopeten, ne imeti svojega stališča niti ne izogibanje pokončni drži, ki lahko privede tudi do konfliktov. Resnično ponižen je lahko le tisti, ki globoko v sebi ve, koliko je vreden in se zato ne potrebuje povzdigovati nad druge. Ponižnost torej ni ne potuhnjenost, ne nevera vase, ne osladnost, ne prilagodljivost zaradi sile mogočnežev. Ponižnost je globoka notranja moč in pomaga človeku da ostane pravičen in svoboden. Kitajska modrost pravi, da se v viharju travna bilka začasno ukloni in ko sunki vetra ponehajo se spet zravna, ker je močna in prilagodljiva ter stanovitna ne glede na jakost pihanja vegtra. Če si predstavljam vrhunskega pianista, ki ne dvomi v svoje sposobnosti in znanje, si težko mislim, da bi se moral povzdigovati nad učenca, ki mu delajo težave nekatere vaje na klavirju. Vsi pa smo najbrž kdaj imeli izkušnjo povprečnega učitelja ali prijatelja, ki nas je zaradi ogroženosti z viška podučil o tej ali oni stvari. Kdor ve in verjame vase, mu ni težko biti majhen in ponižen, kdor pa vase dvomi, se rad povzdiguje. Gnothi se authon (grško: γνώθι σε αυτόν) ali slovensko spoznaj sebe in ostani zvest svobodi, pravičnosti in resnici ter bodi kar si.

   Kje najti tisto gotovost, da bi bili lahko ponižni in mirni v sebi, da bi se ne povzdigovali nad druge? Jezus nam daje jasno navodilo: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Pred tem pa pove, da dela vse, kar dela Oče in da je vse, kar ima, najprej od Očeta. Jezus verjame, da je njegov Oče resnično dober, verjame, da ga ljubi in da mu daje prav vse, kar potrebuje. Ve pa tudi, da je njegovo veselje v tesni povezanosti z njim. Zato nikoli noče delati drugega, kot to, kar mu On naroča. Prava ponižnost se torej napaja v veri, da nas Bog ljubi in skrbi za nas. Kot pravi Jezus: »Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. 23 Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. 24 Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! 25 Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec?« (Lk 12, 22-25) V tej zavesti, da je vse Božji dar, da sami od sebe ne moremo storiti pravzaprav ničesar, v nas raste zaupanje, iz zaupanja hvaležnost, iz hvaležnosti pa ponižnost.

   Jezus si je za svoje življenjsko vodilo pravzaprav vzel ponižnost, saj pravi: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo.« (Jn 4,34) Ponižnost je pravzaprav v samem središču Jezusovega delovanja in izbire poslanstva. Jezus se popolnoma podredi Očetu, ki ga vodi po Svetem Duhu. Sveti Duh ga pri krstu razglasi za ljubljenega Sina, vodi ga v puščavo, da se tam upre vsaki samovolji in izpove svojo popolno vdanost Očetovi volji, v Nazaretu pa razglasi, da je božji maziljenec, ki je v Duhu poslan, da prinese ubogim blagovest. Če povzamemo, lahko rečemo, da je Jezusov stil življenja: Služenje Očetu in ubogim, je življenje in delovanje v ponižnosti.

   Gotovo ni naključje, da je Vincencijeva pot podobna in da je ponižnost za Vincencija ena glavnih kreposti. Vincencijeva prva leta duhovništva so zaznamovana s skušnjavami, kakor jih je poznal Jezus. A Vincencij je podlegel. Imel je svoje načrte. Želel si je pomembne službe in upal, da bo našel položaj, v katerem bo dobro preskrbljeno zanj in za njegove domače. Duh pa ga je prek padcev v mladostnih skušnjavah vodil do spoznanj:

   – da življenje ni v tem, da uresničuje svojo voljo, ampak da posluša, kaj od njega pričakuje Bog;
   – da življenje ni v iskanju pomembnosti, ampak da se v ponižnosti podredi Božji previdnosti;
   – da življenje ni v skrbi za lastno ugodje, ampak v skrbi za bližnjega.

   Vincencijevo vodilo je postala ponižnost. Zanjo pravi: »Ponižnost je tako obsežna, tako težka in tako potrebna krepost, da bi morali nanjo stalno misliti, saj je krepost Jezusa Kristusa, krepost njegove svete Matere in največjih svetnikov; z eno besedo: to je tudi krepost misijonarjev.«

   Če povzamemo je ponižnost v krščanstvu tista krepost, v kateri najdemo pravo vrednost o sebi. Če smo ponižni odkrivamo Božji načrt, ki ga ima Bog z nami in samo ponižni smo sposobni spoštljivega ter ljubeznivega odnosa z bližnjim. Kot pravi papež Frančišek, se ponižnost odraža v preprostih besedah: »smem«, »hvala«, »oprosti«. Je globoka zavest, da smo med seboj bratje in sestre, nikomur ne gospodarji ne hlapci, kajti vsi smo Božji Otroci enega Boga Stvarnika.

   Povzetki in nekatere dodane dopolnitve misijonskega nagovora Petra Žaklja o Ponižnosti in grehu. Ponovno objavljeno v povezavi z našo Molitvijo k Bogu! Ko molimo bodimo iskreni, skromn9 in ponižni, goreči in iskreni do Boga in odprimo mu svojo Dušo in Srce! Prosimo Jezusa in Marijo za Milost, da bomo prav molili in da nas bo Bog slišal in uslišal! Janez

   Odgovori
8. Janez says:

   5. septembra, 2020 at 11:38

   Pater dr. Vili Lovše: GOSPOD NAUČI NAS MOLITI
   Molitev je pogovor z Bogom, je milost, a tudi umetnost, ki zahteva vajo, učenje in stanovitnost ter redoljubnost. Po mnenju nekaterih piscev mnogi ljudje ostanejo v duhovni povprečnosti, ne zato, ker bi zatajila božja milost, pač pa zato, ker manjka red, disciplina in potrpežljivost. Prav slednjega se lahko naučimo ob pomoči treh dejavnikov: potrpežljivosti(sprejemanju, česar ne moremo spremeniti), vztrajnosti (kljub beganju misli nadaljujemo z molitvijo) ter upanjem (jutri bo bolje). Ob tem so nam lahko v pomoč različni zunanji dejavniki (izbira okolja), drža telesa, metode molitve, red in disciplina.

   ZUNANJI DEJAVNIKI
   Izbira okolja: Bližina narave večini ljudi pomaga moliti, vsakemu človeku pa je seveda ljubše kaj drugega: morsko obrežje s šumenjem valov, mirno tekoča reka, mir na vrhu gore… Tudi v Svetem pismu je večkrat omenjeno, da se je Jezus umaknil na goro, da bi tam molil. Torej izbira kraja vpliva na kakovost naše molitve. Večino časa pa žal ni mogoče preživljati v naravi. Tedaj si lahko pomagamo z mislimi na kraj, ki nam je najljubši. Ignacij Lojolski priporoča, da rekonstruiramo kraj, kjer se je odigral prizor, ki ga želimo kontemplirati. Če nam dejansko uspe z mislimi preiti v domišlijski kraj, lahko naše srce postane središče miru, kamor se vedno lahko umaknemo, kadar potrebujemo mir ali se pripravljamo na molitev. Le malo je stvari, ki bi tako pomagale k molitvi kot tišina.

   Zunanja tišina: Zunanji hrup nam odvrača pozornost od molitve, zato ga v največji možni meri izključimo. Če ne prenesemo zunanje tišine, ne zmoremo prenesti notranje tišine. To, kako prenašamo tišino, je dokaj dober pokazatelj naše duhovne in celo intelektualne in čustvene globine. Šele ob zunanji tišini se zavemo notranjega hrupa, ki ga moramo prav tako umiriti. Zlasti je to pomembno pri ljudeh, ki šele vstopajo v svet molitve.

   Notranja tišina: Notranjo tišino večina ljudi težko doseže. Če za trenutek zapremo oči, se nam prikaže nešteto begajočih misli, ki ponazarjajo naš notranji hrup. Utišanje tega hrupa pa je predmet učenja in vztrajnosti, saj vsaj na začetku tišine ne dosežemo zlahka. Izak iz Niniv tako pravi: » Mnogi nenehno iščejo, vendar le tisti najdejo, ki ves čas ostanejo v tišini…Bolj kot vse stvari ljubite tišino: prinaša vam sadove, ki jih jezik ne more opisati…« Prav zato, ker je tišino težko doseči, večina piscev predlaga vaje za umirjanje.

   Umiritev telesa: Pred začetkom molitve zavzamemo pravilno telesno držo, da bosta glava in hrbtenica vzravnani. Anthony de Mello priporoča zelo preprosto vajo, ki tudi sicer pri večini ljudi prinese občutek sprostitve: »Poskusite se zavedati posameznih delov telesa: dotika obleke na ramenih, dotikanja hrbta na naslonjalo stola, na katerem sedimo, občutka dotika dlani, stegen in zadnje plati, ki s svojo težo pritiskajo na stol, občutka stopal, ki se dotikajo čevljev, položaja sedenja. Ponovno: ramena….hrbet…dlani,…stegna, ….stopala,…sedeči položaj….«

   Umska umiritev: Ignacio Lorranaga predlaga za umsko umiritev mirno in zbrano ponavljanje besede mir, ob čemer nam pomirjujoč občutek spokojnosti preplavi najprej možgane ter nato vse telo. Isto vajo nato ponovimo s ponavljanjem besede nič, da zaznamo občutek praznine – niča. Nato poizkusimo izklopiti misli in se osredotočimo npr. na bitje srca, ne da bi ob tem mislili na karkoli. Ta vaja nam pomaga pri koncentraciji

   Dihanje: Dihanje, ki najbolj umirja, je trebušno dihanje. Kadar se napolnijo pljuča, se napne tudi trebuh in ko se izpraznijo pljuča, istočasno splahni tudi trebuh. Vdihujemo počasi skozi nos, izdihujemo skozi priprta usta in nos. Skratka: dihamo mirno, počasi in globoko.

   NAČINI PREPROSTE MOLITVE
   Poleg zunanjih dejavnikov je pomembna tudi izbira molitve. Za začetnike ali v dneh, ko se nam nekako ne uspe zbrati, pisci priporočajo predvsem sledeče načine molitve:

   Ponavljanje molitve: Jezus nas uči, naj v molitvi ne začenjamo pri sebi, ampak pri Očetu; ne z našimi potrebami in interesi, ampak z njegovim kraljestvom: »Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo« (Mt 6,33) Tu je eden od razlogov, zakaj naša molitev odpove: preveč je osredotočena nase, na človeka. Najprej se moramo osredotočiti na Boga, šele nato prosimo zase: za vsakdanji kruh, duhovno moč in odpuščanje greha. Včasih se nam ne uspe osredotočiti na molitev. Tedaj nam pomaga molitev desetk rožnega venca. Pater Calveras pravi takole: »Zmoli desetko k Mariji, naj ti izprosi milost molitve, milost, da premagaš raztresenost. In če si še vedno raztresen, zmoli še eno desetko in tako naprej…«

   Molitveno branje: Vzamemo zapisano molitev, npr. psalm ali katerokoli drugo molitev ter jo začnemo zelo počasi brati. Med branjem skušamo vsebino narediti »živo«. Prebrano skušamo sprejeti vase, dokler prebrane misli ne postanejo naše. Če naletimo na misel, ki nam veliko pove, se pri njej ustavimo ter jo ponavljamo, dokler njena vsebina ne preplavi naše duše. Če se to ne zgodi, nadaljujemo z zelo počasnim branjem, da v globini srca sprejmemo pomen prebranega. Ta preprosti način molitve nam posebej pomaga pri prvih korakih molitve ter v dneh, ko imamo večje težave z zbranostjo. Pogovor z Bogom: Vsak medsebojen odnos je takšen, kakršna je komunikacija v njem. Tudi molitev je pogovor ali komunikacija z Bogom. V molitvi se postopno bolj in bolj odpiramo Bogu. Z Bogom ne govorimo zato, da bi ga s čim seznanili, temveč zato, da bi pred njim postali pristni. Govoriti z Bogom pomeni, da mu opisujemo, kakšni smo v resnici.
   Bog pa nam govori s petimi različnimi »sprejemnimi antenami«. Z umom (Boga prosimo, naj usmerja naše misli), z voljo (prav v volji včasih doživljamo moč, ki ni naša), domišlijo (že prej omenjena sposobnost oživitve prizorov, okolja), s čustvi (božje delovanje v nas prinaša mir) in spomini (Bog nas lahko spomni na svojo dobroto iz preteklosti).

   Pripravil: pater dr. Viljem LOVŠE, Radlje ob Dravi.

   Uporabljena literatura:
   • De Mello, Anthony: Božji dotik, Sadhana
   • Powell, John: Z očmi vere
   • Larranaga, Ignacio: Srečanje (Molitveni priročnik)

   Odgovori
9. Janez says:

   5. septembra, 2020 at 11:25

   Mirenski grad: Papež Frančišek: »Gospod, nauči nas moliti!«

   Jezus se umika na samotne kraje
   »Evangeliji so nam izročili mnoge zelo žive podobe o Jezusu kot človeku molitve. Kljub pomembnosti njegovega poslanstva in zahtevam mnogih ljudi, Jezus čuti potrebo, da se umakne v samoto in moli. Markov evangelij nam o tem pripoveduje že na prvi strani, ko začne govoriti o Jezusovem javnem delovanju (glej Mr 1,35). Jezusov prvi dan v Kafarnáumu se je končal zmagoslavno. Ko je sonce zašlo, je množica bolnih prišla pred vrata, kjer je Jezus bival. Mesija oznanja in ozdravlja. Uresničijo se starodavne prerokbe in pričakovanja mnogih ljudi, ki trpijo: Jezus je Bog, ki je blizu, je Bog, ki rešuje. A tista množica je še vedno majhna, če jo primerjamo z mnogimi drugimi množicami, ki se bodo zbirale okoli preroka iz Nazareta. V nekaterih trenutkih gre za ogromno ljudi. Jezus je v središču vsega, pričakovan s strani ljudi, je odgovor na upanje Izraela. Pa vendar se jim Jezus izmakne. Ne ostane ujetnik pričakovanj ljudi, ki so ga že izvolili za vodjo. Nevarnost je, da se voditelji preveč navežejo na ljudi in ne ohranijo distance. In Jezus se tega zaveda. Že prvo noč v Kafarnáumu dokaže, da je zares izviren Mesija. Tik pred zoro učenci iščejo Jezusa, a ga ne najdejo, dokler ga Peter navsezadnje ne izsledi na samotnem kraju, popolnoma potopljenega v molitev. In mu pravi: ‘Vsi te iščejo’ (Mr 1,37). Zdi se, da se trditev nanaša na splošen uspeh, kot dokaz, da je njegovo poslanstvo uspelo. Jezus pa pravi svojim učencem, da mora iti drugam, da niso ljudje tisti, ki iščejo njega, ampak je On tisti, ki išče ljudi. Zato ne sme ostati, ampak mora neprenehoma romati po poteh Galileje (glej Mr 38-39). Je romar, ki gre proti Očetu, medtem pa moli. Vse to se zgodi v eni noči molitve.

   Kakor da vse vodi Jezusova molitev
   Na kakšni od svetopisemskih strani se zdi, da vse vodi Jezusova molitev, njegova bližina z Očetom. Tako bo predvsem v noči na vrtu Getsemani. Za zadnji del Jezusove poti, najtežji od vseh, ki jih bo prehodil, se zdi, da dobi svoj smisel v stalnem poslušanju, ki ga Jezus namenja Očetu. Zagotovo ni lahka molitev, ravno nasprotno, je dejanska agonija, pa vendar je molitev, ki je zmožna podpirati tisto pot križa. Bistveno je, da Jezus molil. Jezus je goreče molil v javnih trenutkih, ko je s svojim ljudstvom delil bogoslužje, a prav tako je iskal kraje zbranosti, ki so bili ločeni od vrveža sveta, kraje, ki so omogočili, da se je spustil v skrivnost svoje duše. Jezus je prerok, ki pozna kamne v puščavi in se vzpenja v višine gora. Zadnje Jezusove besede, preden je izdihnil na križu, so besede psalmov.

   Gospod, nauči me moliti
   Jezus je molil kakor vsak človek na svetu. Pa vendar njegov način molitve vsebuje skrivnost, nekaj, kar zagotovo ni ušlo pogledu njegovih učencev, če v evangelijih najdemo tako enostavno in neposredno prošnjo: ‘Gospod, naúči nas moliti’ (Lk 11,1). Videli so ga namreč moliti in so se njegovega načina želeli tudi sami naučiti. Jezus jih ne zavrne, ni ljubosumen na svojo bližino z Očetom, ampak je prišel ravno za to, da bi nas uvedel v ta odnos z Očetom. Tako svojim učencem postane učitelj molitve, kar zagotovo želi biti za vsakega med nami. Tudi mi torej moramo reči ‘Gospod, nauči me moliti. Nauči me.’ Čeprav morda molimo že mnogo let, se moramo molitve vedno učiti! Človekova molitev, to hrepenenje, ki se rodi na tako zelo naraven način v njegovi duši, je morda ena največjih skrivnosti vesolja. In niti ne vemo, če je molitev, ki jo namenjamo Bogu, zares tista, ki bi jo On hotel slišati. Sveto pismo nam govori tudi o neprimernih molitvah, ki jih Bog na koncu zavrne. Spomnimo se na priliko o farizeju in cestninarju. Samo cestninar se je vrnil opravičen domov, ‘kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan’ (Lk 18,14). Molitev je vedno treba začeti s ponižnostjo, kajti ponižno molitev Gospod sprejme. Zato je najprimerneje, da prosimo z besedami učencev: ‘Gospod, nauči nas moliti!’ In On zagotovo ne bo dopustil, da bi naša prošnja padla v prazno.«

   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI.; Vatikan, 5.12.2018)

   NEKAJ ISKRIC GLEDE MOLITEV OČENAŠA
   Zato takrat, ko bo naša vera šibka, tudi mi prosimo z učenci »Gospod, nauči nas moliti« in recimo: Oče naš, ki si v nebesih.
   Ko bi bili na tem, da pozabimo na Gospoda, prosimo: Posvečeno bodi tvoje ime.
   Ko bomo malodušni zaradi našega življenja ali razmer v svetu, prosimo: Pridi tvoje kraljestvo.
   Ko se bomo morali odločiti o kakšni pomembni stvari in bi nas mikalo, da bi se odločili za najlažjo pot, recimo: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.
   Ko se bomo pritoževali nad majhnimi težavami in pozabljali, da je na milijone ljudi ubogih in lačnih, molimo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh.
   Ko nas težijo naši grehi in ko težko odpuščamo drugim, prosimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.
   Ko nas vznemirjajo skušnjave, molimo: Ne vpelji nas v skušnjavo.
   Ko se nam bo težko obvladati, prosimo: Reši nas hudega.
   Ko se bomo preveč ukvarjali s sabo in s svojo pomembnostjo, recimo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj.

   Ognjišče Božo Rustja.

    
   BOG NAS NAGOVORI, KO PONIŽNO IN Z VERO MOLIMO
   Bog govori vedno z nežnim glasom. Njegova govorica je tako neznatna in delikatna, da jo lahko že majhna sapica izniči. Bog vedno odgovarja na ponižno molitev, polno vere in zaupanja. Pogosto Bog ne odgovarja takoj – tako je potrebno čakati. V čakanju pa se razodeva čar poslušanja, ponižnosti, vera, zaupanje. V pričakovanju na Božji odgovor pogosto v nas zraste zavest lastne odgovornosti. Tako pričakovanje požene v nas neke mehanizme, da mi iz naše strani naredimo vse, da bi tudi Bog lahko iz njegove storil vse. Tu sorazlogi da nekatere rešitve pridejo šele kasneje.Vendar Bog zelo pogosto odgovarja. Problem seveda ne leži v njegovem odgovoru, pač pa v našem vprašanju. Smo iskreni ali nismo? Če nismo iskreni –tudi Boga ne moremo čutiti. V tej točki nekaj natančnejših določitev:
   a) Bog nikoli ne govori proti »zdravi pameti«
   b) je vedno na strani dobrega, pravega in resnice
   c )ni nikoli neiskren do naših potreb, počutij, težav…d)nikoli ne podpira naše podlosti, egoizma in igračkanja z njime)ne podpira naših utvar in iluzij, ošabnosti in ambicioznosti (povzpetnost na račun drugega)
   f) pogosto govori proti naši voljig)govori celo to, kar mi ni všeč (kar mi ni po godu)
   h) pogosto govori takrat, ko bi jaz raje, da bi on molčali)
   g) govori tudi preko molka, tišine…

   Navaditi se moramo poslušati Boga, priučiti se moramo sposobnosti poslušanja. Kdor si te sposobnosti (noče, more) ne zna pridobiti, tvega, da Boga ne bo slišal celo takrat ko bo ta »grmel«.Bog normalno ne uporablja druge poti za komunikacijo in spoznanje, kot je naš intelekt (razum, navdihnjen od Boga), naš občutek za dobro in našo vest. Najpoglavitnejši problem je naša iskrenost v tem kako si razlagamo njegovo voljo.Posebno poglavje (pozornost) bi morali posvetiti stvarem, ki od nas terjajo velike odgovornosti ali velike odločitve. Kaj in kako takrat moliti? Pomembno je, da sledimo svoji vesti, da tej zaupamo in da imamo pravi odnos do vere. Božji odgovor v sebi vedno nosi dovolj rahločutnosti in modrosti: v Božjem odgovoru je vedno dovolj svetlobe (luči) za tistega, ki je »blage« volje –zakaj Bog vedno upošteva našo osebnost in svobodno voljo. Nikoli ne sili. To je podoba Boga, Vzgojitelja in Učitelja.

   Medmrežje Nauči nas Moliti (odlomerk)

   Odgovori
10. Janez says:

    5. septembra, 2020 at 11:06

    Ognjišče: KAKO MOLITI K BOGU? FORMALNI MOLILNI OBRAZCI VAS PRAVITE NE NAGOVORIJO?
    Vprašanje Ognjišču: Ne vem, kako naj natančno izoblikujem svojo misel, sprašuje vernik L. uredništvo Ognjišča. Toda številne molitve – mislim na MOLITVENE obrazce, ki so nas jih naučili – mi ne povedo veliko. Včasih se mi upira, da bi jih molil., ker me ne nagovorijo. Zdijo se mi tako ‘oguljeni’. Ne vem, če ravnam prav? Kaj mi svetujete glede molitve, sprašuje vernik L. in prosi za odgovor?

    Vaše vprašanje kaže na značilno težavo številnih današnjih vernikov – potrebo po pristni, iskreni molitvi, osvobojeni formalnosti. Ta želja je dobra, saj mora molitev prihajati iz srca. Toda naša molitev je pogosto uboga, čeprav želi biti iskrena. Zato lahko uporabljamo tudi ustaljene obrazce. Ti nam pomagajo, da se ‘znamo’ obračati na Boga. Pomagajo pa nam tudi v ‘duhovni suši’, ko ne najdemo svojih ustreznih besed. Cerkev nam priporoča nekatere molitvene obrazce, a ne zapoveduje, da moramo uporabljati samo to ustaljeno obliko molitve. “Molitev namreč ni le samodejni izliv notranjega vzgiba. Vključuje tudi premišljevanje, preučevanje in prodiranje v duhovne stvarnosti, katere izkustveno dojemamo,” pravi Kompendij katekizma katoliške Cerkve.
    Da nismo prvi, ki imamo težave z molitvijo, nam priča prošnja apostolov: »Gospod, nauči nas moliti!« (Lk, 11,1) in Jezus jih je naučil moliti očenaš. Gre torej za ‘obrazec’, za obliko molitve, ki nas jo je naučil sam Jezus. Zato ima ta molitev posebno mesto med krščanskimi molitvami in v kristjanovem življenju.

    Ne vem točno, kaj ste mislili z molitvenimi obrazci. Morda tiste, ki jih znamo na pamet, oz. tiste, ki smo se jih naučili ‘za birmo’. Ne smemo pozabiti tudi na druge zapisane molitve. To so npr. psalmi ali drugi spevi, zlasti iz Svetega pisma Nove zaveze (Marijina hvalnica ali Moja duša; Zaharijev hvalospev ali Hvaljen Gospod, Bog naših očetov; spevi iz pisem apostola Pavla ali iz knjige Razodetja). Te nam polagajo v usta besede, ki jih je Bog sam navdihnil in s katerimi ‘vzgaja’ naše srce, da se obrača na Boga.
    Dalje ne pozabimo na številne molitve sodobnih avtorjev. Vsako Ognjišče začenjamo z molitvijo kakšnega sodobnega avtorja. Naš urednik Silvester Čuk jih je zbral tudi v knjigo. Trenutno je na voljo knjiga Zakladnica molitve (uredil Marko Čuk). Prevajalec molitev je napisal, da te sodobne molitve “želijo biti vzorec za naš osebni pogovor z Bogom”. Niso pa edini vzorec. Omenil sem že molitve iz Svetega pisma, še prej molitve, ki so nastale v zgodovini Cerkve. Naj še dodam nekatere čudovite molitve svetnikov, na primer Hvalnica stvarstva sv. Frančiška Asiškega. Njegova drža hvaljenja je navdihnila številne druge molitve.

    Vi si izberite tisto obliko molitve, ki vam bo najbolj pomagala v pogovoru z Bogom. Med vsemi naštetimi molitvami boste gotovo našli kaj zase, morda vam bodo bližje sodobne molitve, če vam niso ljubi ‘tradicionalni obrazci’. Lahko pa molite tudi s svojimi besedami, čeprav tudi na naše osebne, ‘izvirne’ molitve vplivajo ustaljeni molitveni obrazci. Ustaljeni molitveni obrazci nam pridejo prav v trenutkih ‘duhovne suše’, ko ne moremo moliti s svojimi besedami. Takrat lahko preprosto molimo Gospodovo molitev. Morda nas bodo nagovorile kakšne besede iz nje (npr. zgodi se tvoja volja; odpusti nam naše dolge; reši nas hudega …). Bodimo prepričani, da nas bodo kakšne besede prej ali slej nagovorile, če bomo vztrajali. Če pa bomo prenehali moliti, nas ne bodo mogle nagovoriti in nam posledično pomagati iz ‘duhovne suše’. Poleg tega ne bodimo preveč domišljavi. Tudi rodovi pred nami so znali moliti. Številni obrazci so se rodili iz rodov Bogu predanih src. Njihove besede lahko postanejo tudi naše besede, če jih bomo počasi premišljevalno molili in jih ponotranjili, ne pa samo avtomatično ‘drdrali’. Izkušnja Bogu predanih rodov vernih, zaobjeta v številnih molitvenih obrazcih, nam bo pomagala v naših iskanjih in hrepenenju po Bogu.

    Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 10, str. 48

    JOSE MARIA ESCRIVA, Opus Dei: MOLITEV K BOGU MOJEGA ŽIVLJENJA
    Molitev k Bogu mojega življenja je za nas verne kristjane zelo pomembna. Če nam Bog pomeni življenje, nas ne sme presenečati, da mora biti naš krščanski obstoj prepreden z molitvijo. Vendar ne mislite, da je molitev dejanje, ki ga izpolniš in potem opustiš. Pravični se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Zjutraj mislim nate in popoldne se moja molitev kakor kadilo usmerja predte. Ves dan je lahko čas molitve: od večera do jutra in od jutra do večera. Celo več: kot nas opominja Sveto pismo, mora tudi spanec biti molitev. Spomnite se, kaj nam o Jezusu povedo evangeliji. Včasih je celo noč preživel v intimnem pogovoru z Očetom. Kakšno ljubezen je v prvih učencih zbudila podoba Kristusa v molitvi! Ko so tako opazovali to stalno držo svojega Učitelja, so ga nekoč zaprosili: Domine, doce nos orare, Gospod, nauči nas moliti.

    Sveti Pavel — orationi instantes, vztrajajte v molitvi, kot piše — povsod širi živi Kristusov zgled. In sveti Luka kot s čopičem prikaže način dela prvih učencev: vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi. Prekaljenost dobrega kristjana, po milosti, pridobimo v kovačnici molitve; in ker se molitev hrani iz življenja samega, se ne razvija le na en način. Srce si navadno olajšamo s pomočjo besed, z molitvami izraženimi z glasom, ki nas jih je naučil Bog sam, npr. Oče naš, ali pa po svojih angelih, npr. Zdrava Marija. Drugikrat bomo uporabili molitve, ki jih je prečistil čas in s katerimi so svojo pobožnost izražali milijoni bratov v veri. Te so lahko liturgične — lex orandi —, ali take, ki so se rodile iz strasti zaljubljenega srca, kot so številni marijanski odpevi: Sub tuum praesidium …, Memorare …, Salve Regina …

    Ob drugih prilikah nam bo dovolj nekaj izrazov, izstreljenih kot puščice, iaculata: to so pobožni vzkliki, ki se jih naučimo ob pozornem branju Jezusove zgodbe: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš, me moreš očistiti; Domine, tu omnia nosti, tu scis quia amo te, Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad; Credo, Domine, sed adiuva incredulitatem meam, verujem, Gospod, toda pomagaj moji neveri, utrdi mi vero; Domine, non sum dignus, Gospod, nisem vreden; Dominus meus et Deus meus, moj Gospod in moj Bog … in še drugi vzkliki, kratki in ganljivi, ki privrejo iz notranje gorečnosti duše in odgovorijo na konkretne okoliščine. Življenje molitve pa mora temeljiti še na nekaj trenutkih dneva, ki jih posvetimo samo odnosu z Bogom; trenutkih pogovora brez besed, če je le mogoče ob tabernaklju, da se Bogu zahvalimo za to — samo! — dvatisočletno čakanje. Ta pogovor z Bogom je notranja molitev, od srca k srcu, pri kateri sodeluje vsa duša: razum in domišljija, spomin in volja. To je meditacija, ki prispeva k temu, da naše ubogo človeško življenje, naše običajno vsakdanje življenje dobi nadnaraven pomen.

    S pomočjo tega časa meditacije, molitev izraženih z glasom in pobožnih vzklikov bomo svoj dan povsem naravno in neopazno spremenili v nenehno hvalo Bogu. Ostali bomo v njegovi navzočnosti, kot tudi zaljubljenci stalno usmerjajo svoje misli k ljubljeni osebi, in vsa naša, tudi najmanjša dejanja bodo polna duhovnih sadov. Ko torej kristjan stopi na pot neprekinjenega odnosa z Bogom — in ta pot je namenjena vsem, ne samo izbrancem —, se njegovo notranje življenje krepi, postaja gotovo in trdno; in v človeku se utrdi ta boj, prijeten in zahteven obenem, da bi do konca izpolnil Božjo voljo. Na podlagi življenja molitve lahko razumemo tudi drugo temo, o kateri govori današnji praznik: apostolat, uresničevanje nauka, ki ga je Jezus izročil svojim tik pred vnebohodom: in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.

    Jose Maria Escriva je ustanovitelj Opus Dei v katoliški Cerkvi.

    Odgovori