Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

2.285 Responses to Članki za dušo

  1. Hvala says:

    Vera kot gorčično seme

    Vera, ki je primerljiva z gorčičnim semenom, je vera, ki ni naduta, zaverovana vase, se ne pretvarja, da je velik vernik, ne! To je vera, ki v svoji ponižnosti čuti veliko potrebo po Bogu in se mu v svoji majhnosti z zaupanjem izroči. To je vera, ki nam da sposobnost gledati z zaupanjem na menjavajoče se dogodke življenja, ki nam pomaga sprejeti tudi poraze in trpljenje v zavesti, da zlo nima in ne bo nikoli imelo zadnje besede(Mirenski grad)

  2. Miro says:

    ZAČENJA SE TEDEN MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE – PROSIMO GOSPODA ŽETVE, NAJ POŠLJE DELAVCE NA SVOJO ŽETEV!

    Teden za duhovne poklice bo potekal od 6. do 13. septembra 2020. Geslo tedna in molitvenega dne, ki bo letos zaradi covida-19 nekoliko drugačen, je duhovni poklic – zaklad v glinasti posodi (prim. 2 Kor 4,7).

    Več o tem na:
    https://katoliska-cerkev.si/teden-molitve-za-duhovne-poklice-in-skofijski-molitveni-dan-za-duhovne-poklice-2020

    Božja beseda: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Lk 10,2).

    MOLITEV ZA DUHOVNE POKLICE

    Gospod Jezus Kristus,
    veliki in večni Duhovnik,
    žalostno je tvoje srce,
    ko gledaš ovce brez pastirja.
    Zato v tvojem imenu in po tebi
    prosimo nebeškega Očeta,
    naj pošlje delavcev na svojo žetev.

    Jezus, ljubitelj čistosti,
    pomagaj krščanskim staršem vzgajati
    njihove otroke v duhu požrtvovalnosti.
    Daj, da bodo velikodušno darovali
    za tvojo službo tiste, ki jih ti kličeš.

    Učitelj apostolov, izberi med našo mladino tiste,
    ki nam bodo darovali daritev svete maše,
    delili svete zakramente,
    molili in se za nas žrtvovali.

    Dobri pastir, varuj jih pred
    zunanjimi in notranjimi nevarnostmi.
    Daj jim stanovitnost v svetem poklicu,
    da postanejo duhovniki po tvojem srcu.
    Naj polni vere in ljubezni do tebe
    in tvoje svete Cerkve
    nesebično posvetijo vse svoje moči
    ohranjanju in širjenju tvojega kraljestva
    v neumrljivih dušah.

    Mati Marija, varuj naša semenišča,
    da pride iz njih mnogo svetih duhovnikov,
    ki bodo ohranili našemu narodu zaklad
    svete vere. Amen.

  3. Hvala says:

    STORITE ENO SAMO STVAR IN NAŠLI BOSTE TRAJEN MIR

    ČLOVEK, KI IZPOLNJUJE SVOJO VOLJO NEODVISNO OD BOGA, JE NA NEK NAČIN MALIKOVALEC.

    ČE SI Z VSEMI MOČMI PRIZADEVAMO PRIZADEVAMO, DA BI SVOJO VOLJO ZDRUŽILI Z BOŽJO, BOMO ODKKRILI MIR, KI NAM GA NIHČE NE BO MOGEL ODVZETI ( Priloga)

    https://si.aleteia.org/2019/09/03/storite-eno-samo-stvar-in-nasli-boste-trajen-mir/

  4. Hvala says:

    SLAVLJENJE GOSPODA!

    V SLAVLJENJU BODIMO TAKŠNI, KOT SMO. NAJBOLJŠI STIL SLAVLJENJA JE NAŠ STIL SLAVLJENJA. ZAME MOJ STIL, ZATE TVOJ STIL, TAK STIL, DA LAHKO ZARES SLAVIŠ.

    POLEG TEGA SE MORA SLAVLJENJE UJEMATI S TISTIM, KI GA SLAVIMO. NAŠE SLAVLJENJE NE SME PREVEČ IZRAŽATI TEGA, KAKO SE MI POČUTIMO TAKRAT, AMPAK MORA IZRAŽATI, KAKŠEN JE BOG.
    ———————————————————————————————————————————————————

    TO JE SLAVLJENJE V RESNICI, O ČEMER GOVORI JEZUS (primer Jn 4).
    ——————————————————————————————
    ——————————————————————————————–
    DA SLAVIMO RESNICO O BOGU. ZATO JE PRIMERNO, DA SLAVIMO ŽIVAHNO, Z ŽIVLJENJEM, VESELJEM USTVARJALNOSTJO. S SLAVLJENJEM NE IZRAŽAMO KAKŠNI SMO MI (ker je jasno, da imamo dobre in slabe dneve) , AMPAK KAKŠEN JE BOG.
    ——————————————————————————————————————————————————-
    ČE POGLEDAMO V SVETO PISMO, KAKO JE SLAVILO IZVOLJENO LJUDSTVO, VIDIMO, DA SO SLAVILI S CELIMI TELESI IN ZELO STRASTNO: Z GLASBO IN PETJEM , Z GLASNIM VZKLIKANJEM, Z DVIGNJENIMI ROKAMI , S PRIKLANJANJEM, S POKLEKOVANJEM , S PLESOM, PLOSKANJEM….
    ———————————————————————————————————————————————————
    ———————————————————————————————————————————————————
    V SVETEM PISMU JE JASNO, DA SLAVLJENJE NI SAMO STVAR NAŠIH MISLI IN UST, AMPAK CELEGA TELESA.
    LAHKO SE VPRAŠAMO, ALI JE TO SAMO ZARADI DRUGAČNEGA KULTURNEGA OKOLJA IN SO IZRAELCI V TISTEM ČASU PAČ IMELI NAVADO VSE IZRAZITI NA TAK NAČIN, MI DANES PA SMO BOLJ ZADRŽANI IN NAM TEGA NI TREBA. KAJ PA TAKRAT, KO SEM SAM V SOBI? MI JE KAJ DRUGAČE, KO ME NOBEN NE MORE VIDETI.

    KAKORKOLI ŽE, DOBRO SE JE ZAVEDATI, DA SMO PRI SLAVLJENJU VČASIH TUDI POKLICANI BITI BOLJ ENERGIČNI IN STRASTNI , IN NE SAMO DA SMO, TAKI KOT SMO.
    KER BOG JE VEDNO ISTI.
    ——————————————————————————————————————————————————–
    ——————————————————————————————————————————————————–
    IN NAŠA NALOGA NI, DA BOGA ZNIŽAMO NA RAVEN NAŠEGA TRENUTNEGA POČUTJA , AMPAK , DA GA SLAVIMO TAKEGA, KOT JE IN, TO NA NAJBOLJ PRIMEREN NAČIN.
    ——————————————————————————————————————————————————–
    ——————————————————————————————————————————————————–
    TAKO, KOT ČE NAS NEKDO POVABI NA PRAZNOVANJE IN SE SKUŠAMO PRIMERNO OBLEČI. RAZLIKA JE , ČE SI POVABLJEN NA POROKO ALI PIKNIK. KAKO BI BILO, ČE BI PRIŠEL NA PRIJATELJEVO CERKVENO POROKOV ŠPORTNIH KRATKIH HLAČAH? LAHKO BI IZPADLO CELO ŽALJIVO. NO, PODOBNO JE S SLAVLJENJEM BOGA (ni najboljši primer, pa vendarle pomaga).

    POLEG TEGA TA NAŠA ISKRENOST SLAVLJENJA S CELIM TELESOM IN DUŠO ODGANJA OTOPELOST.
    ——————————————————————————————————————————————————-
    ——————————————————————————————————————————————————-
    ČE ŠE NE VESTE, OTOPELOST JE ZELO RAZŠIRJENA “BOLEZEN” V CERKVI. NALEZLJIVA IN SMRTNONOSNA.
    —————————————————————————————————————————————————–
    ——————————————————————————————————————————————————-
    NO IN TU IMAMO ZDRAVILO ( Slavim, torej sem- Svetnikov mesečnik o slavljenju , april, maj 2008)

  5. Hvala says:

    PRILOŽENO PREBERITE ŽIVLJENJSKO IZKUŠNJO GLASBENIKA TADEJA VINDIŠA. SPRAŠEVAL SE JE KAKO BO V ŽIVLJENJU (bolezen), IN NE GLEDE NA IZID OPERACIJE POISKAL ODGOVOR:

    “DOKLER MU BO BOG DAL GLAS, BOM PEL IN SLAVIL. DOKLER BO POSLANSTVO TRAJALO IN BOM LAHKO STAL BOM IGRAL. UPAM, DA GA BOM NEKOČ LAHKO SLAVIL V VEČNOSTI.”

    https://si.aleteia.org/2019/01/04/moski-ponos-je-bil-prvo-kar-me-je-zadelo/

  6. Hvala says:

    SLAVA
    ——–
    KESANJE NAM PREMAGA ODREČI SE DOMIŠLJAVOSTI IN STOPITI PRED BOGA TAKŠNI, KAKRŠNI V RESNICI SMO, Z ZAVESTJO, DA SMO GREŠNIKI, IN V UPANJU, DA NAM BO ODPUŠČENO. RAVNO IZ SREČANJA MED ČLOVEŠKO BEDO IN BOŽJIM USMILJENJEM ČRPA MOČ HVALEŽNOST, IZRAŽENA V SLAVI.
    ————————————————————————————————————————————————————-
    KOT JE ZAPISANO V RIMSKEM MISALU, SLAVA JE PRASTARA IN ČASTITLJIVA HVALNICA, S KATERO CERKEV , ZBRANA V SVETEM DUHU, SLAVI IN PROSI BOGA OČETA IN JAGNJE.

    ZAČETEK TE HVALNICE JE PESEM ANGELOV OB JEZUSOVEM ROJSTVU V BETLEHEMU, RADOSTNO OZNANILO OBJETOSTI MED NEBOM IN ZEMLJO. TA PESEM VKLJUČI TUDI NAS, KI SMO ZBRANI V MOLITVI:

    SLAVA BOGU NA VIŠAVAH IN NA ZEMLJI MIR LJUDEM, KI SO BLAGE VOLJE.
    —————————————————————————————————————————————————

    KRISTUS JE TISTI, KI MOLI.

    DUHOVNIK MOLI GLAVNO PROŠNJO Z RAZPROSTRTIMI ROKAMI. TO JE MOLITVENA DRŽA, KI SO JO KRISTJANI PREVZELI ŽE V PRVIH STOLETJIH, DA BI POSNEMALI KRISTUSA Z RAZPRTIMI ROKAMI NA LESU KRIŽA , KAKOR LAHKO VIDIMO NA POSLIKAVAH V RIMSKIH KATAKOMBAH.

    TAKO JE KRISTUS TISTI, KI MOLI. V KRIŽANEM PREPOZNAMO DUHOVNIKA (pisano z veliko začetnico) , KI DARUJE BOGU VŠEČNO DARITEV (Mirenski grad).

    Slavimo Gospoda, pojmo Mu hvalnice in tako bomo vsi skupaj OBJETI – NEBO IN ZEMLJA-NEPREKINJENO.
    Ko gremo k Sveti maši, si na oltarju predstavljajmo ŽIVEGA JEZUSA, KI MAŠUJE. ON mašuje, preko svojega namestnika, živ je prosimo Ga, obžalujmo grehe in Ga slavimo!

    http://www.mirenski-grad.si/slava-glavna-masna-prosnja

    • Miro says:

      Še kako drži zapisano. Slavljenje Boga je resnično vir največjih milosti, ki nam jih podarja Gospod. Med svetniki, velikimi slavilci Božje ljubezni, bi tokrat posebej omenil sv. Mati Terezijo, ki je dejala: »Vsak dan, ko se vrnemo domov, imamo eno uro češčenja. To češčenje je največji blagor skupnosti.« Slavimo torej Gospoda Jezusa in spolnjujmo presveto Božjo voljo (10 božjih zapovedi, Jezusova nova zapoved ljubezni), da bo naše slavljenje pristno!

      Slava tebi, Jezus, Ti si neizmerno veličastvo Božje ljubezni in usmiljenja! Hvala Ti za vse, kar delaš za nas in naše odrešenje. Pomagaj nam tako živeti, da bo naše slavljenje – s pomočjo slavilne molitve, svete maše, duhovnih in telesnih del usmiljenja do bližnjega … – v kar največji blagor za nas, naše bližje in naše družine, pa tudi za našo Cerkev, narod, družbo in svet!

  7. Miro says:

    SV. AVGUŠTIN: »TA, KI TE JE RAZŽALIL, JE S TEM SAMEGA SEBE TEŽKO RANIL. IN TI, NE BI OSKRBEL RANE SVOJEGA BRATA? POZABITI MORAŠ NA PRIZADEJANO TI ŽALITEV, NE PA RANE TVOJEGA BRATA!«

    BOŽJA BESEDA: »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

    Skupna molitev

    »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,15-20)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+18%2C15-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Iz razmišljanja Benedikta XVI.: Svetopisemska berila maše današnje nedelje imajo skupno temo v bratski ljubezni skupnosti vernikov, ki izhaja iz občestva s Sveto Trojico. Apostol Pavel pravi, da ima vsa Božja postava polnost v ljubezni tako, da je v naših odnosih do drugih, deset zapovedi in vsak predpis zaobsežen v: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (prim. Rim 13,8-10). V evangeljskem besedilu iz 18. poglavja Matejevega evangelija, ki je posvečeno življenju krščanske skupnosti, je rečeno, da bratska ljubezen vsebuje tudi čut za medsebojno odgovornost. Če torej moj brat greši proti meni, se moram v moči krščanske ljubezni najprej osebno pogovoriti z njim ter mu predočiti, da to, kar je rekel ali storil, ni dobro. Ta način delovanja se imenuje bratsko opominjanje. Le ta pa ne sme biti odziv na utrpelo žalitev, temveč mora izhajati iz ljubezni do brata. Sveti Avguštin razlaga: »Ta, ki te je razžalil, je s tem samega sebe težko ranil. In ti, ne bi oskrbel rane svojega brata? Pozabiti moraš na prizadejano ti žalitev, ne pa rane tvojega brata« (Govori 82,7).

    In če te brat ne posluša? Jezus v današnjem evangeliju nakaže stopnjevanje: najprej se vrniti k njemu z dvema ali tremi osebami ter se z njim pogovoriti, da bi se jasneje zavedal tega, kar je storil. Če pa kljub temu zavrne opomin, je potrebno povedati skupnosti. Če pa ne posluša niti skupnosti, mu je potrebno dati okusiti razdor, ki ga je on sam povzročil, tako, da se ga izloči iz skupnosti. Vse to kaže na to, da je na poti krščanskega življenja potrebna soodgovornost. Vsak, ki se zaveda lastnih omejitev in napak, je povabljen, da sprejme bratsko opominjanje, prav tako pa, da on s to posebno uslugo pomaga drugemu.

    Naslednji sad ljubezni v skupnosti je soglasnost v molitvi. Jezus pravi: »Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,19-20). Osebna molitev je gotovo pomembna, še več nujna. Pa vendar, Gospod zagotavlja svojo navzočnost v skupnosti, ki je zbrana in soglasna, pa naj bo še tako majhna, saj s tem odseva resničnost Troedinega Boga, ki je popolno občestvo ljubezni. Origen pravi, da se moramo vaditi v tej ‘simfoniji’, v tem soglasju znotraj krščanske skupnosti. Vaditi se moramo bodisi v bratskem opominjanju, ki sicer zahteva veliko ponižnosti in preprostosti srca, bodisi v molitvi, da se bo dvigala Bogu iz skupnosti, ki je resnično zbrana v Kristusu (več o mislih Benedikta XVI. na: hozana.si).

    Molimo za vse trpeče sestre in brate, še zlasti za trpeče, ki se v molitev priporočajo v rubriki »Prosim za molitev«, po namenih v zapisih pod: Bila, Eni, KP, Slavica, MamiM, Jana, Maja, M., Irena, Alenka, Kras, Sija, andreja, marjana, Blanka, Sasa, Kristina, Dr, Žametna vrtnica, Gregor, Jasna, David, ida, Slovenec … Naj se na priprošnjo Preblažene Device Marije vseh dotaknejo odrešenjski žarki Božjega usmiljenja; zgodi se presveta Božja volja!

    SPOMNI SE, O PREMILA DEVICA MARIJA

    Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni
    bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo
    pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.
    S tem zaupanjem hitimo k tebi, o devic Devica in Mati, k tebi
    prihajamo in pred teboj zdihujoči grešniki klečimo (stojimo).
    Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, naših besed, temveč milostno
    nas poslušaj in usliši. Amen.

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

    • Miro says:

      V že navedenem evangeljskem bodimo še posebej pozorni na Jezusove besede:

      »RESNIČNO, POVEM VAM TUDI: ČE STA DVA IZMED VAS NA ZEMLJI SOGLASNA V KATERI KOLI PROŠNJI, JU BO USLIŠAL MOJ OČE, KI JE V NEBESIH. KJER STA NAMREČ DVA ALI SO TRIJE ZBRANI V MOJEM IMENU, TAM SEM SREDI MED NJIMI« (Mt 18, 19-20).

      Te Gospodove besede so ključnega pomena tudi za nas, ki smo na tej spletni strani povezani v molitvah svetega rožnega venca in rožnega venca Božjega usmiljenja, na kar večkrat spomnimo. Pridi, Sveti Duh, in nam pomagaj, da bomo glede tega soglasni in da bomo vedno zbrani v Jezusovem imenu, da nas bo tako uslišal naš nebeški Oče!

  8. Miro says:

    KAJ JE JEZUS RAZODEL SV. FAVSTINI KOWALSKI O MOLITVI ROŽNEGA VENCA BOŽJEGA USMILJENJA – »POVEJ RANJENIM LJUDEM, DA SE MORAJO ZATEČI K USMILJENEMU SRCU, IN DAL JIM BOM SVOJ MIR«

    PODOBA JEZUSA Z DVEMA ŽARKOMA

    Jezus: »Obljubljam, da se tisti, ki bo častil to podobo, ne bo pogubil. Že na tem svetu mu obljubljam zmago nad sovražniki, posebno še v smrtni uri. Jaz, Gospod, ga bom varoval kakor svojo čast. Žarki na sliki označujejo kri in vodo, ki je pritekla iz globine mojega usmiljenja takrat, ko je bilo moje srce, umirajoče na križu, prebodeno s sulico« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske).

    Več o tem, kaj je Jezus obljubil tistim, ki molijo molitev rožnega venca Božjega usmiljenja na:

    https://si.aleteia.org/2018/04/22/obljube-duhovnih-zakladov-ce-molite-to-molitev

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  9. Miro says:

    IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE OD NAS ZAHTEVA DOLOČENO MERO PONIŽNOSTI, KAR POMENI, DA SE MORAMO ODREČI LASTNIM ŽELJAM, DA BI SLEDILI BOŽJIM!

    SVETNIKI NIKOLI NE »NAKLADAJO«, ampak govorijo močne besede življenja, utemeljene na živi Božji besedi in na tistem, kar sami resnično živijo v moči Svetega Duha! V razmislek priporočam sledeči prispevek, objavljen na spletni stranki Aleteia.

    Sv. Alfonz Liguori je nekoč zapisal: »Bolj ko svojo voljo združujemo z Božjo, bolj bomo ljubili Boga.« Liguori je celo dejal: »Ponižanje, premišljevanje, prejemanje svetega obhajila, dejanja bratske ljubezni, vse to je gotovo všečno Bogu, toda le takrat, ko je to v skladu z Njegovo voljo. Če ta dejanja niso v skladu z Božjo voljo, Bogu niso zgolj nevšečna, ampak jih celo zavrne.«

    Več o tem zanimivem razmišljanju na spletni strani:
    https://si.aleteia.org/2019/09/03/storite-eno-samo-stvar-in-nasli-boste-trajen-mir

    Zgolj sami, brez sodelovanja z Božjo milostjo, ne zmoremo nič, kar bi imelo odrešenjsko vrednost. Zato veliko molimo, da bi mogli v različnih življenjskih položajih in zahtevnih preizkušnjah Božjo voljo potrpežljivo sprejemati in jo z ljubeznijo spolnjevati v moči Svetega Duha!

    Večkrat v duhu kličimo: O presveta Božja volja, ljubim te nadvse! (sv. Angela Merici). In vedno se za vse zahvaljujmo, najsibo v naši notranjosti sončno ali oblačno!

    Pridi, Sveti Duh!

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
    Sv. Alfonz Liguori, prosi za nas!

  10. Janez says:

    KAKO SE GLASI DEFINICIJA TEOLOGIJE ZA KRISTJANE?
    Beseda teologija ali bogoslovje izvira iz dveh grških besed: teos (grško Θεός) Bog in logos (grško λόγος) beseda, nauk, znanost, ki skupaj pomenita ‘nauk o proučevanju Boga’. Krščanska ali svetopisemska teologija je preprosto poskus razumeti Boga, kot se ta razodeva v Svetem pismu. Noben zgolj človeški teološki miselni konstrukt nikakor ne more popolnoma pojasniti Boga in njegovih načrtov, saj je Bog neskončno in večno bolj vzvišen in vsemogočen od nas. Zato je vsak poskus, da bi Boga opisali z omejenim človeškim govorom, nujno nezadosten (Pismo Rimljanom 11,33–36). Vendar se nam Bog razodeva toliko, kolikor nas dela sposobne zaznavati in doumevati. Krščanska teologija je torej veščina in znanost, ki je v tem, da verujoči pozna in razume svetopisemskega Boga na urejen in razumljiv način. Nekateri ljudje pravijo, da se teologije izogibajo zato, ker neti razprtije. Toda vsak človek je, hote ali nehote, nekakšen teolog, saj smo bitja ustvarjena od Boga Strvarnika. Res je, da svetopisemska teologija – v dobrem pomenu besede – oddeljuje resnično od neresničnega; a to je dobro, saj tako uči Bog (Prvo pismo Korinčanom 11,19; Prvo pismo Timoteju 4,1–3; Drugo pismo Timoteju 3,16–17; Drugo Petrovo pismo 2,1).

    Proučevanje svetopisemske teologije torej ni nič drugega kot raziskovanje Božje besede, da bi dognali, kaj je Bog razodel o sebi. Ob tem Boga spoznavamo kot svojega Stvarnika, Ohranjevalca vsega in Sodnika vsega. On je Alfa in Omega, začetek in konec vsega. Odkrijemo, zakaj je Bog razodel svoje ime. Ko je Mojzes vprašal, kdo ga pošilja k faraonu, je Bog odvrnil: »JAZ SEM, KI SEM.« (Druga Mojzesova knjiga 3,14) Ime JAZ SEM kaže na osebnost. Ime JAZ SEM opisuje svobodno, samozadostno, odločno osebnost. Izvemo torej, da Bog ni nadzemeljska sila ali kozmična energija. On je vsemogočno, samoobstoječe, vsenavzoče in samoodločujoče Bitje z umom in voljo ter Veliko Ljubeznijo do Ljudi in Stvarstva (Deus Creator). On je osebni in odnosni Bog, ki se je razodel človeštvu po svoji besedi in po svojem Sinu Jezusu Kristusu.

    Proučevanje svetopisemske teologije pomeni rast v poznanju Boga, da bi ga poveličevali, s tem ko živimo ljubeče in poslušno. Bodimo pozorni, da gre tu za proces: preden lahko Boga ljubimo, ga moramo poznati; ko pa ga vzljubimo, postajamo poslušni. Naše življenje je neskončno bogatejše zaradi tolažbe in upanja, ki ga Bog daje tistim, ki ga poznajo, ljubijo in so mu poslušni, ker spolnjujejo Božjo Voljo. In nasprotno: slaba ali napačna teologija ima za posledico površno ali netočno pojmovanje Boga. Ta svet je kraj, poln bolečine; življenje je pogosto neprijetno in polno razočaranja. Če zavračamo svetopisemsko teologijo, se obsojamo na življenje, ki ga vodi lažen občutek neke spoznavne smeri o Bogu; zaradi tega pa je življenje še hujše, namesto da bi bilo blagoslovljeno z Odrešenjskim Veseljem, s tolažbo in upanjem. Zato je svetopisemsko spoznanje Boga življenjskega pomena; vsi kristjani bi morali navdušeno proučevati in študirati svetopisemsko teologijo. Poglobljeno, temeljito in osebno proučevanje Svetega pisma z namenom, da bi spoznavali, ljubili in ubogali Boga, je radostno početje, koristno tudi z vidika večnosti in našega Odrešenja, saj je Bog vedno ob nas in v nas. Bog je vedno z nami, nikoli nismo sami. Prav je, da kristjani molimo k Bogu s prošnjami in tudi proučujemo Sveto pismo, ko nam govori Bog ter da tako spoznavamo svetopisemsko bogoslovje in versko literaturo, kjer nam bogoslovni strokovnjaki dodatno kaj obrazložijo. Pridi Sveti Duh in nas poduči, da bomo pravilno razumeli verske zadeve!

    gotquestions et altro

  11. Janez says:

    BOG NAS NIKOLI NE NEHA LJUBITI! Tkach, WKG Schweiz

    Ali morda veste, da je večini ljudi, ki verjamejo v Boga, včasih ob preizkušnjah in težavah ter krizah težko verjeti, da jih Bog ljubi? Ljudje si namreč zlahka zamislijo Boga kot Stvarnika in strogega Sodnika, toda strašno težko je kristjanom verjeti in videti Boga kot Tistega, ki jih neskončno ljubi, ki je skrben Oče, dober usmiljen in ki ga zelo skrbi, kako bo z nami. Toda resnica je, da naš dobri, neskončno ljubeči, ustvarjalni in popolni Bog ne ustvarja ničesar, kar bi mu nasprotovalo, kar je v nasprotju z njim samim. Vse, kar Bog ustvarja, je dobro, popolna manifestacija v vesolju njegove popolnosti, ustvarjalnosti in ljubezni. Kjerkoli najdemo nasprotno – sovraštvo, sebičnost, pohlep, strah in strah – to ni zato, ker je Bog na tak način naredil stvari. Kaj je zlo, razen tega, da je perverzna zloraba in preobrnitev nečesa, kar je bilo prvotno ustvarjeni kot Dobro in iz Ljubezni do Ljudi? Vse, kar je Bog ustvaril, vključno z nami ljudmi, je bilo izjemno dobro, toda zloraba ustvarjanja ustvarja zlo, ki je upor proti Bogu in Božji Volji. Zlo obstaja zato, ker ljudje uporabljamo svojo dobro svobodo, ki nam jo je Bog dal na napačen način tako, da se odmaknemo od Boga, ki je izvor našega bitja in Vesolja, namesto da bi se mu približali in ga Ljubili in mu bilim v Slavo in Veselje. Kaj to pomeni za nas osebno? Preprosto to: Bog nas je ustvaril iz globin svoje nesebične ljubezni, iz svojega neomejenega Vira popolnosti in neskončne ustvarjalnosti. To pomeni, da smo popolnoma dobro in dobro tako, kot nas je Bog ustvaril. Kaj pa naše težave, grehi in napake? Vse to je posledica naše oddaljenosti od Boga, človeškega videnja sebe kot glavnega vira našega bitja namesto Boga, ki nas je v Vesolju ustvaril in ki vzdržuje vsa naša življenja in bivanja Ljudi na Zemlji. Bog nam vedno hoče dobro in nam pomaga ko ga potrebujemo.

    Če smo se obrnili od Boga in se gibljemo v svoji lastni človeški smeri, stran od njegove ljubezni in dobrote, potem ne moremo videti in razumeti, kdo je v Bog resnici. Ker se od Boga oddaljujemo po svobodni človeški volji in pameti. Bog pa nas vedno čaka in nas vedno ljudbi, saj drugače ne more, ker je LJUBEZEN. Naketri ljudje vidijo Boga kot nekega strogega, strašnega sodnika, nekoga, ki se boji, nekoga, ki čaka, da nas v strogu vzgoji poškoduje, ali da se maščuje za vse napačne stvari, ki smo jih storili. Toda Bog ni tak. Vedno je dober in vedno nas ljubi. Vedno je pripravljen, da pridemo k Njemu nazaj in ostanemo pri Njem. Vedno nas čaka, da pridemo nazaj k Njemu.

    Želi, da ga spoznamo, izkusimo njegov mir, njegovo veselje, njegovo bogato ljubezen. Naš Odrešenik Jezus je podoba Božjega bitja in vse svoje stvari nosi s svojo močno besedo (Hebr 1,3). Jezus nam je pokazal, da je Bog za nas, da nas ljubi kljub temu, da smo poskušali pobegniti od njega kot izgubljeni sin. Naš nebeški Oče želi, da se spovemo in da se pokesamo, da prosimo za odpuščanje z odvezo in da se vrnemo domov k Bogu.

    Jezus je povedal zgodbo o dveh sinovih. Eden od njih je bil tak kot ti in jaz. Želel je biti središče svojega vesolja in ustvariti svoj lastni svet zase brez Boga Očeta. Zato je zahteval polovico svoje dediščine in odšel v svet tako daleč, kot je lahko, in živel samo zato, da bi si vsega privoščil z Očetovim denarjem. Toda njegova predanost uživanju in samemu sebi ni delovala. Bolj ko je uporabil svoj dediščni denar zase, slabše se je počutil in nesrečen postal. Denarja mj je zmanjkalo in živel je v bedi in pomajkanju. Šel je vase in premuislil, kam je lahkomiselno zabredel brez Očeta.

    Njegove misli so se iz globin svojega izgubljenega življenja vrnile k njegovemu očetu in domu. Za kratek, svetel trenutek je razumel, da je vse, kar si resnično želi, vse, kar je resnično potrebno, vse, kar mu je dalo ljubezen, mir, dom, dobro počutje in srečo imel doma pri Očetu. Z močjo tega trenutka resnice se je v tem trenutnem neoviranem stiku z očetovim srcem iztrgal iz prašičjega korita, iz katerega je siromašen jedel in se odločil, da se vrne domov k Očetu. To je Evangeljska prilika v Luka 15 o Izgubljenem sinu, ki se vrne k Očetu. Ne samo, da ga je oče pričakoval, temveč je videl, da prihaja, ko je bil še daleč; dolgo in zvesto je Oče čakal na svojega izgubljenega sina. In tekel je ter ga je veselo objemal in ga preplavljal z isto ljubeznijo, kot jo je vedno imel do njega, čeprav je odšel od doma. Njegovo veselje je bilo tako veliko, da je bilo treba praznovati povratek in rešitev Izgubljenega Sina.
    Bil je še en brat, starejši. Tisti, ki je ostal s doma svojim očetom, ki ni pobegnil in mu ni oteževal življenja, temveč je pridno delal in očeta ubogal. Ko je ta starejši brat slišal za praznovanje doma, je bil jezen in grenak s svojim bratom in očetom in ni hotel iti na praznovanje v hišo. Toda njegov oče je šel k njemu, mu prigovarjal in iz iste ljubezni je govoril z njim in ga zasipal z isto neskončno ljubeznijo, s katero se je dotaknil svojega izgubljenega mlajšega sina, ki se je skesan vrnil domov k Očetu.

    Ali se je starejši brat končno obrnil in se pridružil praznovanju? Jezus nam tega ni povedal. Toda zgodovina nam pove, kaj moramo vsi vedeti – Bog nas nikoli ne preneha ljubiti. Želi nas, da se pokesamo in se mu vrnemo, in nikoli ni vprašanje, ali nam bo odpustil, sprejel in ljubil, ker je Bog naš Oče, katerega neskončna ljubezen je vedno ista. Je čas, da se ustaviš, ko lahkomiselno greš in pobegneš od Boga in se skesan vrneš domov k Očetu!? Bog nas je naredil popolne in celovite, čudovit izraz v njegovem čudovitem vesolju njegove ljubezni in ustvarjalne moči. In še vedno smo Njegovi Ljubi Otroci. Vse kar moramo storiti je, da se vrnemo in ponovno povežemo z našim Stvarnikom, ki nas še vedno ljubi, tako kot nas je ljubil, ko nas je poklical k obstoju in Življenju. Gospod Nas zvesto čaka na Obalah Večnosti in je vesel vsakega izgubljenega sina, ki se skesano vrne nazaj k Njemu in zaživi v Božjem Miru, ker nam je kot naš Oče vse odpustil. Oče je odpustil nam in izgubljenemu sinu, smo odpustili grehe in krivice tudi mi svojim bratom, da bomo vsi dobri in boljši ljudje in kristjani? Bodimo podobni Jezusu in Hvalimo ter Slavimo Boga!

    Avtor Joseph Tkach, WeltweiteKircheGottes Schweiz (WKG)

  12. Janez says:

    NAŠ ODREŠENIK JEZUS ŽIVI! UNSER RETTER JEZUS LEBT! Green WKG Schweiz

    Če bi lahko izbrali samo en biblijski odlomek, ki bi povzel vaše celotno življenje krščanstva, kaj bi to bilo? Morda je ta najbolj citiran verz: “Kajti Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da kdor koli verjame v njega, se ne bi izgubil, temveč bo imel večno življenje?” (Jan 3, 16). Dobra izbira! Zato je naslednji verz najpomembnejša stvar, ki jo Biblija kot celota razume: “V tistem dnevu boste vedeli, da sem v Očetu in v meni in jaz v vas” (Jan 14,20). V noči pred njegovo smrtjo Jezus svojim učencem ni samo povedal, da so “na ta dan” dobili Svetega Duha, temveč so večkrat govorili tudi o tem, kaj bi se zgodilo z njegovo smrtjo, vstajenjem in vnebovzetjem. Nekaj tako neverjetnega bi se moralo zgoditi, nekaj tako neverjetnega, nekaj tako šokantnega, da se preprosto ne zdi mogoče. Kaj nas učijo ti trije mali stavki?

    Se zavedaš, da je Jezus v svojem Očetu?
    Jezus živi po Svetem Duhu v intimnem, edinstvenem in zelo posebnem odnosu z Očetom. Jezus živi v naročju svojega očeta! “Nihče ni nikoli videl Boga, edini, ki je Bog in je v Očetovi maternici oznanil” (Jan 1,18). Učenec piše: “Biti v naročju nekoga mora biti v objemu nekoga, da ga napolni nekdo z najbolj intimno skrbjo in naklonjenostjo.” Jezus je tam: “V naročju svojega nebeškega Očeta”.

    Se zavedaš, da si v Jezusu?
    “Ti v meni!” Tri čudovite besede. Kje je Jezus? Pravkar smo izvedeli, da živi v resničnem in radostnem odnosu z Nebeškim Očetom. In zdaj Jezus pravi, da smo v njem, kakor so vinske trte (Jan 15,1-8). Ali razumeš, kaj to pomeni? Smo v istem odnosu, kot ga ima Jezus s svojim Očetom. Ne gledamo od zunaj in poskušamo ugotoviti, kako postati del tega posebnega razmerja. Smo del nje. Kaj je to? Kako se je vse to zgodilo? Poglejmo nazaj. Velika noč nas vsako leto spominja na smrt, pokop in vstajenje Jezusa Kristusa. Toda to ni samo zgodba o Jezusu, ampak tudi vaša zgodba! To je zgodba vsakega posameznika, ker je bil Jezus naš nadomestek in nadomestek. Ko je umrl, smo vsi umrli z njim. Ko je bil pokopan, smo vsi pokopani z njim. Ko se je povzpel na novo slavno življenje, smo se vsi zavzeli za to življenje (Rim 6,3-14). Zakaj je Jezus umrl? “Kajti Kristus je enkrat enkrat trpel za grehe, pravični Odrešenik za nepravične, da bi vas pripeljal k Bogu, in umrl je po mesu, a oživil v Duhu” (1, Petr 3,18). Na žalost si mnogi ljudje predstavljajo Boga kot osamljenega starega človeka, ki živi nekje na nebu in nas gleda od daleč. Toda Jezus nam pokaže ravno nasprotno. Jezus nas je zaradi svoje velike ljubezni združil s seboj in nas po Svetem Duhu pripeljal v Očetovo navzočnost. “In če grem, da vam pripravim prostor, bom ponovno prišel in vas odpeljal k meni, da bi tudi vi bili tam, kjer sem jaz” (Jn 14,3). Ali ste opazili, da to ne omenja, da moramo storiti ali narediti karkoli, da bi prišli v njegovo navzočnost? Ne gre za držanje pravil in predpisov, da bi se prepričali, da smo dovolj dobri. Smo že: “On nas je dvignil in nam pomagal v nebesih v Kristusu Jezusu” (Ef 2,6). Ta poseben, edinstven in intimen odnos, ki ga je Jezus za vedno imel s Svetim Duhom z Očetom, je postal dostopen vsem. Zdaj so tako tesno povezani z Bogom, kot so lahko, in Jezus je omogočil ta intimni odnos.

    Se zavedaš, da je Jezus v tebi?
    Vaše življenje je vredno veliko več, kot si lahko predstavljate! Ne samo, da ste v Jezusu, ampak je Jezus Odrešenik in Učenik tudi v vas. Širil se je v vas in živi v vas. Prisoten je v vašem vsakdanjem življenju, v vašem srcu, v mislih in odnosih. Jezus se oblikuje v vas (Gal 4, 19). Ko greste skozi težke čase, jih Jezus pripravi skozi vas in z vami. On je tista Božja moč v vas, ko pridejo do vas problemi, bolezen in razne težave. On je v edinstvenosti, šibkosti in krhkosti vsakega od nas in veseli se, da se njegova moč, veselje, potrpežljivost, odpuščanje izraža v nas in se kaže ter razsvetljuje skozi nas na druge ljudi. Pavel je rekel: »Ker je Kristus moje življenje in umiranje je moj dobiček« (Phil 1,21). Ta resnica velja tudi za vas: to je vaše življenje in zato je vredno, da se za to podate. Verjemi, da je Jezus on ki je v tebi. Jezus je v vas in vi ste v njem! Vi ste v tem ozračju in tam boste našli svetlobo, življenje in duhovno hrano, ki vas krepi. Tudi to vzdušje je v vas, brez njega ne bi mogli obstajati in bi umrli. Smo v Jezusu in On je v nas. On je naše vzdušje, naše celotno življenje. V visoki duhovniški molitvi Jezus to še bolj natančno razloži. “Posvetujem se zanje, da bodo tudi oni posvečeni v resnici, a ne samo za njih, ampak tudi za tiste, ki bodo po svoji besedi verjeli vame, da so vsi eni, kakor vi, oče v meni in jaz v tebi, tako bodo tudi v nas, da bi svet verjel, da si me poslal, in dal sem jim slavo, ki si mi jo dal, da bodo eno, tako kot mi smo eno, jaz v njih, in ti v meni, da so lahko eden in ves svet, da si me poslal in ljubil, kakor me ljubiš “(Jan 17,19-23). Kristjani zato je prav, da spoznamo našo enost v Bogu in enost Boga Jezusa v nas! To je naša največja skrivnost in darilo Boga vsem nam vernikom. Obnovimo in vračajmo svojo ljubezen do Boga z vso Vero, s svojo hvaležnostjo in Spolnjevanjem Božje Volje! Karkoli bioste naredili kateremukoli izmed mojih najmanjših, boste stprili meni, je rekel Jezus! V Jezusu imamo vse, kar potrebujemo!

    Božje Usmiljenje in Božja Ljubezen Vate Zaupamo!

    Avtor Gordon Green, Weltweite Kirche Gottes Schweiz (WKG)

  13. Janez says:

    JEZUS TI SI DRUGAČEN, ZATO TE LJUBIM IN VERUJEM VATE
    Verujem v Gospoda Boga, ki se je razodel v Svojem Sinu Odrešeniku Sveta in postal
    Pravi Vidni Bog in Pravi Človek na Zemlji,
    ki Nas je prišel Vse Ljudi brez izjem s Smrtjo na križu in Vstajenjem Odrešiti.
    Jezus je tisti Krščanski Bog, ki brezpogojno ljubi bolne, revne in grešne Ljudi
    in ki se jezi nad bogataši, farizeji, pismouki, svetohlinci in hinavci.
    Jezus je tisti, ki je prešuštnico rešil pred kamenjanjem ljudi, ki so jo obsojali,
    čeprav nihče od njih, ki so jo hoteli kamenjati v Izraelu ni bil brez greha.
    Ko jih je vpreašal, kdo je brez greha, da bi sodil hotnico in jo kamenjal, so vsi odšli.
    Porekel je hotnici, ker Te ni nihče od Judov obsodil in kamenjal,
    te tudi Jaz ne bom obsodil; pojdi in odslej več ne greši.
    Bog je odpustil prešuštnici, odpustil pa je tudo nam ljudem, ki smo vsi grešniki.
    Ljubim te Gospod, ki si vzel in rešil kot Dober Pastir izgubljenega otroka in grešne ljudi,
    ki smo vsi zašli s Poti k Bogu in se izgubili na stranpoteh ter v vrvežu,
    in smo bili v grehu ter skušnjavah sveta; prišel si in stisnil grešnike v objem in nas na križu Odrešil.
    Jezus je tisti, ki je poljubil Judeža, svojega izdajalca in razbojniku na križu obljubil raj pri Očetu.
    Jezus se je zavzemal za revne, nemočne, grešne in bolne, ki jih je zdravil in dajal uteho z Blagri na Gori.
    Ugled duhovnikov in levitov ter drugih mogočnikov v Izraelu
    je spodkopal s priliko o usmiljenem Samaritanu, kot nazornim zgledom dejavnega Usmiljenja in Ljubezni.
    Spodkopal je tudi moč in avtoriteto verskih starešin v Izraelu,
    ki so bili farizeji in pismouki in ki so razlagali verske nauke ljudem, sami pa niso izkazovali Ljubezni in Usmiljenja.
    Jezus je prestopil veljavne judovske postave ter zakone
    in zdravil bolne in delal dobra dela in čudeže odrešenja za reveže in bolnike v Soboto.
    Jedel je in pil z javnimi grešniki in cestninarji, ki so izkoriščali ljudi. Dal nam je enostavne prilike v Evangeliju.
    S kritiko bogatašev in mogočnikov je opozarjal na uboge, zapostavljene, reveže in bolne,
    za katere nihče ni skrbel ter opozarjal na krivičnost v Izraelu.
    Opominjal je Jude, naj zapustijo vse zemeljsko in mu sledijo, ki je Pot, Resnica in Življenje.
    Jezus je odpustil Petru, ko ga je ta trikrat izdal in ko je petelin trikrat zapel.
    Jezus je molčal, ko so ga tepli in zasmehovali in šel v Smrt, ko so drugi Judje obhajali praznike.
    Nase je vzel vso krivdo Ljudi na Zemlji, ko so se vsi Učenci umaknili in ko so menili, da je vsega konec. Iin Tretji Dan je Vstal od Smrti in nas Odrešil. Prijatelj je tisti, ki da življenje za svoje prijatelje, je rekel.
    Jezus je prinesel nova vrednostna in druga merila in pravila za Ljudi, prinesel je Ljubezen, Upanje in Odrešenje ter pokazal Usmiljenje in Odpuščanje. Naučil nas je moliti k Očetu in Ljubiti ter Odpuščati.
    Jezus hvala Ti, ker si kot Bog in Človek prišel k nam in nas vse Odrešil in nam poslal Upanje in Tolažbo.
    Hvala Ti, ker si tako drugačen, Dober in vse naše Ljubezni vreden.
    Hvala ker nas vodiš in nam pomagaš, ko verjemo Vate in te pomoči prosimo, da ne zaidemo na stranpoti.
    Zato Te Ljubim in Verujem Vate, ki imaš Besede Večnega Življenja in si naš Odrešenik.

    Dopolnjene in razširjene molitve in premišljevanja: Prihajam k Tebi, kapucini 1995. Že objavljeno.

    O, SVETI DUH PROSIMO,
    presvetli naše srce, naš um in razum, da bi razumeli dogodke, ki se bodo zgrnili nad nas.
    Daj, da bomo živeli z globoko vero v Boga in da nas ne bi zapustila luč Jezusovega Srca.
    Daj, da bomo z močnim upanjem pregnali strah, ki bo najedal vse okrog nas.
    Očisti naše telo, um in srce, da v presveto jedro ne bi vstopilo zlo, ki bi uničilo vse, česar bi se dotaknilo.
    Prosimo Te iz vsega srca, da virus zla, ki bo moril in dušil, obide nas in vse tiste, za katere molimo in Te prosimo.
    Amen.

    SVETI DUH, TI SI LUČ NAŠEGA ŽIVLJENJA
    Sveti Duh, Ti si luč našega življenja. Ti hočeš vse narediti novo v naši sredi. Pridi in uniči vse, kar se zoperstavlja Tvojemu delovanju v naši skupnosti. Uniči predsodke, zavist, obrekovanja na različnih ravneh, iskanja moči in prevlade ter vso zlaganost, ki smo ji povsod priča. Ustvari v nas čisto srce in razsvetljen razum, da bomo lahko spoznali to, kar Ti želiš; in bomo pripravljeni hoditi po poti, ki si nam jo Ti pokazal.
    Amen.

    Molitev skupnosti krščanskega življenja.

  14. Janez says:

    Prenova v Duhu: Pot ozdravljenja Posted in Pričevanja

    Pot ozdravljenja
    Pri vseh čudežnih ozdravljenjih, ki jih je storil Jezus, je odločilnega pomena vera. Jezus sam želi potrditev vere, ali pa jo sam spodbuja: »Ne boj se, samo veruj!« »O, žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« »Ali verujeta, da morem to storiti?« »Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.« »Gospod, če hočeš me moreš očistiti.« … Ni dovolj, da Jezusa poznam. Verovati moram v Njegovo živo prisotnost in čudežno moč ter ljubezen, s katero lahko spreminja človeka in svet. Nato moram Jezusa prositi za dar ozdravljenja, telesnega, duševnega ali duhovnega. Zaupati moram v Njegovo ljubezen in sprejeti Njegovo voljo. Morda Jezus ne usliši takoj, včasih se zdi, da sploh ne usliši naše prošnje. Šele čez čas ugotovimo, da nas je Jezus uslišal, a na povsem drug način, kot smo si mi želeli. Zame je prelil svojo dragoceno kri in daroval svoje življenje. Ljubi me že od vsega začetka mojega življenja in je z menoj v vsakem času, tudi ko sam hodim po svojih potih, ki me vodijo proč od Njega. Ljubi me tudi, ko padam vedno znova v greh, ljubi me kljub vsem mojim napakam, slabostim. Jezus me vedno čaka. Čaka, da odgovorim na Njegovo ljubezen. Ko zavestno naredim ta korak k Jezusu, ko mu odprem svoje srce, ko se mu ves podarim in izročim, je zame začetek ozdravljenja.

    »DA« Jezusu pomeni začetek hoje za Jezusom in z Jezusom. Ko postane Jezus moj pastir, moj najboljši pastir, potem prevzame tudi skrb zame. »Vodi me na najboljše pašnike, varuje me pred zvermi današnjega časa, krepča in tolaži me ob uri preizkušnje in stiske, obveže in zdravi me, ko sem ranjen in bolan. Vsakodnevna molitev in sveta maša s svetim obhajilom, pogosta sveta spoved, ostali zakramenti, redno branje Svetega pisma in verskega tiska, dobra dela v skupnosti in župniji, slavljenje, pričevanje in poučevanje v molitvenih občestvih so zdravila, ki nam jih daje Jezus po sveti Cerkvi. Moja izkušnja in pot ozdravljenja to potrjujeta. Kot povprečna kristjanka sem se pred desetimi leti v hudi telesni (izguba nerojenega otroka) in duševni stiski (sovraštvo v družini in bližnjem okolju) obrnila na Boga, naj vendar pomaga. Dano je bilo spoznanje, naj kličem Svetega Duha. In sem ga klicala neprestano, še posebej v trenutkih nemoči, obupa in strahu z besedami »Pridi, Sveti Duh, in napolni obličje zemlje.« Ta vzklik je postal moja rešitev. Sledilo je romanje v Medžugorje in milostni dotik Božje ljubezni v dobri sveti spovedi. Začutila sem posebno ljubečo skrb matere Marije. V maju sem opravila osebno posvetitev Devici Mariji po Ludviku Grignionu Montfortskem. Spoznala sem izvir milosti v zakramentu pogoste svete spovedi in dnevne svete maše. Začela sem z rednim branjem Svetega pisma in molitvijo. Lahko sem se vključila v molitveno občestvo Prenove v Duhu in spoznala moč slavilne molitve in petja.

    Prejela sem dar petja in molitve v jezikih in dar podob. Sveti Duh je moj Učitelj in Voditelj. On me vodi in oblikuje. Največji dar je ljubezen in neizmerno zaupanje v Jezusa. Šele sedaj lahko rečem, da ljubim Jezusa z vso močjo, z vsem svojim bitjem. Želim biti povsem Njegova, želim spolnjevati Njegovo voljo, želim delati za rast Božjega kraljestva tu na zemlji. Želim ga slaviti in se mu zahvaljevati. Želim, da bi ga tako močno spoznali tudi vsi moji bližnji in drugi ljudje, da bi mu odpirali svoja srca, da bi odgovarjali na Njegovo ljubezen.

    V vsem tem času sem bila ozdravljena na mnogih področjih. Najprej nezaupanja v Božjo ljubezen in pravilnost Njegove volje. Otresla sem se nepotrebnih skrbi glede materialnih potreb in pretiranega kopičenja materialnih stvari. Spoznala sem, da Bog vedno poskrbi za nas, le če mu zaupamo. Prejela sem notranji mir, gotovost in potrditev v svoji poklicanosti matere, ki je doma gospodinja in katehistinje. Postala sem bolj potrpežljiva v preizkušnjah in se z Jezusovo pomočjo naučila blagoslavljati in moliti za vse ljudi okoli sebe. Prejela sem dar gotovosti, da Jezus v dobri sveti spovedi popolnoma odpusti vse naše grehe in slabosti, čeprav kasneje zopet pademo. Prepričana sem, da je zakrament svete spovedi tudi vir našega telesnega, duševnega in duhovnega zdravja. Kakor je Jezus ozdravljal nekoč, ozdravlja tudi danes po zakramentu svete spovedi in svete evharistije. Zahvaljujem se neizmerni Božji ljubezni za dar vere in pot ozdravljenja.

    Julijana Leben, Ajdovščina

    Hvaležen sem in vesel, da sem prebral zgornje spodbudne vrstice in misli. Potrebujemo čimveč pozitivnih sporočil, da se napolnimo naše duše in srca z Veseljem, Radostjo, Upanjem, da vso Božjo Luč, kii sveti prinašamo tudi drugim in jih vzradostim0 ter opogumino. Bodimo apostoli in misijonarji Božje Besede ion Božjih Naukov, ki umirijo nemirna srca in prebudijo čudoviti občutek Upanja in Božje Milosti Odrešenja za vse ljudi. Učimo se eden od drugega. In ko je težko si pomagamo, kewr takpo nas uči Jezus. Janez

  15. Hvala says:

    Nekaj osnovnih stvari bi rada povedala, kaj je pomembno, da si zapomnimo in upoštevamo, čeprav je g. Miro in ostali že pisali o tem.

    Najprej je potrebno razčistiti eno: ALI ŽELIMO GOSPODU IZROČITI SVOJE ŽIVLJENJE-PO SVOJI SVOBODNI VOLJI. V kolikor to želimo in naredimo, bo po izročitvi On vodil življenje. Z Gospodom je potrebno tesno sodelovati, moliti, prejemati zakramente in živeti kot uči On. Ker pa človek sam ne more ničesar storiti, Ga je potrebno prositi za to.

    Včasih je potrebno dolgo moliti, tudi več let, kajti Gospod ima za vsakega človeka načrt in svoj čas za uresničenje tega načrta za vsako malenkost. POTREBNO JE VZTRAJATI.

    Glejte, ko želite brati Sveto Pismo oz. to je govor Boga, ko želite poslušati govor Boga, najprej prosite za vodstvo Svetega Duha. S svojimi preprostimi besedami to naredite , prosite Ga, kot prosi majhen otrok starše. Čisto preprosto. Bolj smo zaupni z Bogom, bolj preprosto Mu govorimo, izražamo svoje stiske, položimo vsa bremena, ki nas tiščijo in vse solze Jezusu na Križ v Njegovo predrto Srce, s sulico prebodeno iz katerega teče izvir usmiljenja.

    Ko življenje prepustimo Gospodu in z Njim hodimo vsak dan, se nam ni treba obremenjevati in s svojimi mislimi iskati kako bomo molili, kaj bomo storili, kajti Gospod bo pokazal KAJ ŽELI ON , DA NAREDIMO.

    Gospod govori na veliko načinov, za vsakega posameznika ima svoj načrt. Govori preko Svetega Pisma, preko misli, pokaže knjigo, govori po ljudeh itd… Zato je potrebno zelo poslušati v tišini, kaj nam govori.

    Vse je potrebno ZAUPATI Bogu, ker On po Svetem Duhu VODI MOLITEV, pokaže za kaj je potrebno moliti. Saj mi ljudje ne vemo, kaj je po Gospodovem načrtu pomembno sedaj, niti ne vemo, kaj se bo dogajalo v prihodnosti, zato nam GOVORI SVETI DUH, oz, ON MOLI V NAS. Ne vemo tudi za koga vse je potrebno moliti. Pokaže prednike, itd….

    Na začetku hoje Z Gospodom je človek nekako zmeden. Trudi se, misli , da mora čimveč narediti, moliti in ne vem kaj še. To pa je zaradi strahu, da bo BOG KAZNOVAL ČLOVEKA. To pa ni v redu. Preberite v knjigi -Iz ječe v slavljenje in moč slavljenja.

    NE BOJTE SE, ON VAS BO ODPELJAL TAM, KAMOR JE PO NJEGOVEM NAČRTU POTREBNO. POKAZAL VAM BO, KAJ JE POTREBNO NAREDITI.

    Zaupati je potrebno, saj ima On volan življenja v rokah. Mislim, da gre vsak človek skozi to obdobje. Ko pa Gospod osvobaja in lomi s svojo odrešenjsko krvjo verige , ki so ljudi zvezale in vezale lahko tudi desetletja , potem se kaže na obzorju svoboda Gospodova. Togost, strah počasi izginjata, Gospod lomi verige zvezanosti, daje svobodo. Vse po Njegovem načrtu. Človek postaja močan, ne boji se ljudskega govoričenja, ni užaljen, jeze ni več, itd…Gospod Ga utrjuje s Svetim Duhom, ki je sila in to tako močna sila, da spreminja svet.

    Potrebno je Gospodu odgovoriti Z LJUBEZNIJO , da bi se po Svetem Duhu v človeku RODIL NOV ČLOVEK.

    Glejte , da človek lahko SLAVI BOGA IN SE MU ZAHVALJUJE, ga v to VODI SVETI DUH. Sveti Duh pomaga v molitvi prepoznavati BOŽJO VOLJO. Ko smo izročili življenje Bogu, dela vse On. On določi, kaj in kako.

    Jaz sem velikokrat spraševala Gospoda, kaj naj naredim, če nič ne morem za določeno situacijo in mi je rekel: “PUSTI, DA JAZ NAREDIM”. Kajti stvari, ki jih ne moremo narediti, bo naredil On, ostalo pa bomo mi. Tako je rekla tudi Fawstina Kovalska Jezusu: KAR NE MOREM NAREDITI SAMA , TEBI JEZUS IZROČIM, MEDTEM PA TE SLAVIM, KO TI DELAŠ.

    Ko molimo, se Gospodu zahvaljujemo in Ga slavimo, se stvari v našem življenju ponavadi še poslabšajo. Tako je tudi napisal Merlin R. Caroters v svoji knjigi- Iz ječe v slavljenje in moč slavljenja. Tu je zelo pomembno- VZDRŽATI V VSAKI SITUACIJI .

    Včasih se človeku zazdi, da ne bo mogel oz. zmogel, če pa prosi Gospoda ZA POMOČ, ZA DODATNO MOČ , da lahko vzdrži v vsaki situaciji , bo Gospod dal MOČ IN POMOČ.

    NE ODNEHATI. KO BO PRIŠLA NAJHUJŠA TOČKA V SITUACIJI, ŠE BOLJ SE OKLENITI GOSPODA, PROSITI , ON BO POSKRBEL ZA REŠITEV. V Svetem Pismu je povedal po prerokih: “POKAŽEM TI SVOJO REŠITEV, POTEGNEM TE IZ PTIČARJEVE ZANKE. ”

    Tudi JEZUS , ko je bil v strašni stiski na Oljski gori, je še bolj molil k Očetu; prišel je Angel in Ga krepčal.

    Če hočemo biti pod vodstvom Svetega Duha , se je potrebno popolnoma odpovedati svojim samovoljnim odločitvam, ne smemo kazati pot Svetemu Duhu in Ga prisiljevati po katerih ” tirih ” naj teče, potrebno je imeti odprto srce in um za sporočila, odpovedati se egoizmu, SREDIŠČE V ŽIVLJENJU ČLOVEKA JE POTEM BOG, NE PA ČLOVEK.

    • Miro says:

      Ga. Hvala, sedaj ste pa te stvari tako dobro predstavila, da se vašega članka sploh ne upam “povoziti”, če se lahko malo pohecam, saj je smeh pol zdravja, mar ne. No, res pa je, da tudi g. Janez pridno nalaga članke. Bogu hvala, da je temu tako. Eden ne more nikoli vsega osvetliti, več se ji že bolj približa Resnici z različnih vidikov, če se prepustimo Svetemu Duhu, ki “glavni motor in duša vsega”. Če pa ni, gredo stvari po svoje, kar ne bi bilo dobro. Pridi, Sveti Duh …

    • Janez says:

      Gospod vse vidi in ve, vidi v naše Srce in prepozna, da nosimo v sebi ŽEJO PO BOGU, PO NJEGOVIH MILOSTIH, PO NJEGOVEM USMILJENJU. Kako je lepo in prav, da so v krščanskem občestvu v Njegovem Imenu zbrani dva ali trije in delujejo, molijo, pomagajo, ker tako pravi nekaj, kar nima zveze s fizičnim svetom. Preprosto greš in želiš nekaj dobrega narediti, ker te nekaj Nagovori ali ker je nekaj v Tebi, da nafrediš vedno, takoj in z veseljem. Nihče ne ve vseh področjih ki jih obravnava vera in bogoslovje, saj je to velik Ocean, neizčrpen za učenje in zajemanje za poglabljanje naše Vere in vedenja o Bogu. rad to delaš in narediš, kar žene te in ne odnehaš pred, dokler nisi naredil tistega, kar nosiš v sebi kotz neko lepo in prijetno nalogo, dolžnost, širiti Lepoto Božjega Sveta in Božje Nauke. Vidim, da tudoi duhovniki kljub zaključenemu šestletnem študiju teologije ne poznajo vseh področij, zato se kontinuirano izobražujejo in molijo. Lepo je, da se trudimo vsak na svoj način deliti tisto, kar smo zastonj prejeli drugim z željo, da bo vsi nekoloiko več poznali in vedeli o krščanski Veri in Bogu. Hvala g. Mirotu in gospe Hvala za vajin trud, da vsak po svojih močeh osvetlimo na drugačen način določene verske teme kot npr. Slavljenje, skrivnost trpljenja, Odrešenja, Božjo Milost, Božjo Voljo, Božji Načrt, da več zvemo o Odrešeniku Jezusu, Devici Mariji, svetnikih, o Nebesih, nevarnosti hudobije itd., ker nas to res zanima in ker nas žene neka neumorna sila zvedeti in znati več in podariti drugim z veliko Ljubeznijo. Prav je, da verniki, čeprav smo teološki laiki, hočemo vedeti več! Bog pridi in nam pomagaj ter nas blagoslovi, da bomo s Tvojo Pomočjo vedeli inn zvedeli še več in podučili tudi druge. Zastonj smo prejeli, zastonj dajajmo naprej z veseljem in nasmehom.
      Pridi Sveti Duh in nas Vodi in Razsvetli, da bomo nadaljevali naporno Pot in hodili za Jezusom.

    • Janez says:

      Sesstra Hvala zelo lepo in nazorno ter zelo razumljivo ste tole povedali. Zelo ste pridna in delovna in vztrajna, kar je pomembno. Ljudje različno gledamo na stvari, ker pa zajemamo vsi iz Enega Studenca Čiste Vere in Svetega pisma se medsebojno dopolnjujemo in z različnih zornih kotov vidimo obravnavane verske zadeve. Molimo, da bp Gospod blagoslovil naš trud in nam pomagal, da bomo nekatere stvari lažje razumeli in jih pravilno naprej sporočali drugim. Janez

    • Janez says:

      SVETI DUH, TI SI LUČ NAŠEGA ŽIVLJENJA
      Sveti Duh, Ti si luč našega življenja.
      Ti hočeš vse narediti novo v naši sredi.
      Pridi in uniči vse, kar se zoperstavlja Tvojemu delovanju v naši skupnosti.
      Uniči predsodke, zavist, obrekovanja na različnih ravneh,
      iskanja moči in prevlade ter vso zlaganost, ki smo ji povsod priča.
      Ustvari v nas čisto srce in razsvetljen razum,
      da bomo lahko spoznali to, kar Ti želiš;
      in bomo pripravljeni hoditi po poti, ki si nam jo Ti pokazal.
      Amen.

  16. Janez says:

    BODIMO HVALEŽNI ŠELE POTEM SLAVIMO IN MOLIMO BOGA !
    Dobro izhodišče za razumevanje zahvaljevanja je v Pismu Hebrejcem 12,28: »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu s spoštovanjem in strahom služimo, kakor je njemu všeč.« Dodajmo tudi: »Hvaležen bom! Še naprej bom v Svetem pismu in molitvah ter v dogodkih mojega življenja iskal vzroke in razloge za prošnje, molitve, za zahvaljevanje in jih premišljeval. Vedno se bom najpreje zahvaljeval Bogu, šele nato bom Boga prosil in molil.«Slavimo Boga za to kar On je – Najvišji, Vsemogočni, Stvarnik, Rešitelj, Ljubezen, Usmiljenje,…On je naš oče. Njegovo ime je nad vsemi imeni! V psalmih na večih mestih lahko preberemo, kako slavimo Gospoda, se mu zahvaljujemo, pojemo in igramo, na harfo, citre in druge inštrumente. Slavljenje osvobaja, saj zahteva aktivnost celega telesa. S petjem slavi Boga naša notranjost, naše srce, naša duša. Vsak se lahko izrazi pred Bogom kot mu ustreza, prav tako otroci, s pesmijo, z besedami, z dvigi rok ali kakor kdo čuti in zmore. Na ta način se prepustimo Božjemu delovanju. Brez hvaležnosti do Boga ni slavljenja in molitev!

    Knjiga Dereka Princea – Zahvaljevanje, slavljenje, čaščenje (skrajšan povzetek)
    Derek Prince pravi v knjig med drugim: » Molitev še zdaleč ni samo naslavljanje prošenj na Boga. Toda zaradi pomanjkljivega razumevanja se veliko ljudi omeji samo na ta vidik, s tem pa so prikrajšani za marsikaj. Celovita molitev, ki je všeč Bogu, namreč ni samo en glasbeni inštrument, ampak ves orkester. Ta knjiga na podlagi jasnih napotkov Svetega pisma obravnava tri zelo pomembne, a premalo uporabljene molitvene inštrumente: zahvaljevanje, slavljenje in čaščenje Boga.« Kadar smo nehvaležni, smo zunaj Božje milosti. Te ne moremo uživati, če nismo hvaležni. Prav tako ne moremo ločiti hvaležnosti od Božje milosti. Torej »Bodimo hvaležni« in »imejmo milost« pomeni isto. Poglejmo si štiri izjave oziroma zahteve o hvaležnosti v štirih pismih apostola Pavla. Začnimo s Pismom Kološanom 3,15: »In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni.« To ni predlog, temveč zahteva: Bodite hvaležni. V vrsticah 16–17 Pavel nadaljuje: »Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.« V vsem, kar delamo, nas morata voditi dve načeli: delati »v imenu Gospoda Jezusa« in »zahvaljevati se Bogu Očetu po njem«. To postavi čudovito ločnico! Ko se ljudje sprašujemo ali je prav, če storimo to ali ono, imejmo po Dereku Princu pred očmi naslednjo usmeritev: »Če lahko to storiš v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvališ Bogu Očetu, je prav. Če pa ne moreš, ni prav.« To postavlja mejo, kako daleč smemo. Zahvaljevanje torej ni izbira, temveč zapoved vernikom.

    Nadalje, v Svetem pismi v Pismu Efežanom 5,18 apostol Pavel govori, kaj pomeni nenehno se napolnjevati s Svetim Duhom: »In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh.« Ali ni zanimivo, kako se Cerkev osredotoča na to, kar je negativno, spregleda pa pozitivne stvari? Vsakdo ve, da se ne smemo opijanjati z vinom, toda koliko se jih zaveda, da se moramo napolnjevati z Duhom? In kaj prinaša napolnjevanje z Duhom? V 19. in 20. vrstici beremo: »Nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.«

    Ko si poln Svetega Duha, se boš Bogu neprenehoma zahvaljeval. Pravzaprav lahko delno merite, koliko Duha je v vas, prav s časom, ki ga preživite v zahvaljevanju Bogu. Zmanjševanje zahvaljevanja je zanesljiv kazalnik, da nekje »puščamo«.
    Pavlovo tretjo izjavo (ali zahtevo) o zahvaljevanju najdemo v 1. pismu Tesaloničanom 5,16–18, kjer je nekaj najkrajših vrstic v Novi zavezi, vendar polnih močnih resnic: »Zmeraj se veselite.«

    Zveni zelo preprosto, kajne? Vendar za to potrebujemo več milosti! »Neprenehoma molíte.«
    Nikoli ne prenehajte moliti. Čeprav ne moremo neprestano moliti, nikoli ne recimo: »Zdaj sem končal molitev.« O Smithu Wigglesworthu pravijo, da ni nikoli molil dlje kot pol ure skupaj, da pa ni nikoli minilo pol ure, ne da bi molil. To je lepa slika tega, kaj pomeni neprenehoma moliti. Še zadnja Pavlova močna zahteva v tem delu 1. pisma Tesaloničanom: »V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.«

    Kaj je Božja volja v Jezusu Kristusu? Da se ponižno in skromno zahvaljujemo Bogu v vsem. Če se torej ne zahvaljuješ, kot smo pravkar videli, si zunaj Božje volje. Derek Prince pravi, da je v življenju spoznal že mnoge krščanske delavce, ki so bili na pravem mestu, delali prave stvari, a so bili kljub temu zunaj Božje volje. Zakaj? Ker so se prenehali nepretrgoma zahvaljevati. Zapomnimo si torej; takoj ko nehaš biti hvaležen, si zunaj Božje volje. Ne zaradi tega, kar delaš, ampak ker se ne odzivaš primerno na Božjo dobroto. Pavlova četrta zahteva glede zahvaljevanja je zapisana v Pismu Filipljanom 4,6: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.«

    Nikoli ne prinašajte prošnje k Bogu brez zahvaljevanja. Pred leti so me zelo prevzeli dnevniki Johna Wesleyja. Vedno se spomnim njegovega komentarja k tej vrstici: »Prepričan sem, da Bog dela vse po molitvi in ničesar brez nje.« Mislim, da je to osnovna resnica. Pavel poleg tega pravi: »Kakršnokoli prošnjo imate, jo prinesite k Bogu z zahvaljevanjem.« Pregledali smo štiri različne spodbude apostola Pavla, ki se nanašajo na zahvaljevanje, zdaj pa razmislimo še o tem, kaj zahvaljevanje prinese. Prvič, zahvaljevanje omogoča pristop k Bogu. To je najbolje opisano v znanem in zelo lepem 100. psalmu. Ko psalmist govori o prihajanju v hišo Boga, v četrti vrstici 100. psalma zapiše: »Pridite k njegovim vratom z zahvalo, v njegove dvore s hvalnico! Zahvaljujte se mu, slavite njegovo ime!«

    Zapomnimo si, pravi Derek Prince, da k Bogu pristopimo v dveh korakih. Prvi je skozi vrata in drugi skozi Njegove dvore. Vrata nam odpirajo dostop v dvore, skozi te pa lahko vstopimo v hišo Boga. Vstopimo lahko samo po tej predpisani poti: »skozi njegova vrata z zahvalo« in »v njegove dvore s hvalnico«. Prepričan sem, da nihče ne more priti blizu Boga, če ne upošteva predpisanega načina: z zahvaljevanjem in slavljenjem. Morda imate včasih občutek, da ste kljub molitvam daleč od Boga. Če je tako, je zelo verjetno, da se mu ne približujete prav. Lahko stojite pred njegovimi dvori in vpijete k Bogu. Slišal vas bo in vam naklonil milost, vendar ne boste uživali Očetove bližine, če ne pridete k njemu z zahvaljevanjem in slavljenjem. Nekateri ljudje bodo morda nezadovoljno rekli: »Nimam se za kaj zahvaljevati Bogu. Vse gre narobe. Moje življenje je polno težav. Le za kaj bi se mu zahvaljeval?« Psalmist navaja v peti vrstici 100. psalma tri vzroke za to: »Zakaj GOSPOD je dober, na veke traja njegova dobrota, od roda do roda njegova zvestoba.« Ne glede na to, kako se počutimo in kakšne so naše okoliščine, se ta tri dejstva nikoli ne spremenijo: Gospod je vedno dober; njegovo usmiljenje je večno; njegova zvestoba ostane za vse rodove. Imamo torej tri trajne, nespremenljive vzroke za zahvaljevanje Bogu. Ne osredotočimo se po Dereku Princu na svoje občutke in na to, kar se dogaja okoli vas, temveč usmerite svoje misli na te večne, nespremenljive lastnosti narave Boga in njegovega ravnanja z nami. Potem se mu boste neprenehoma zahvaljevali.

    Poglejmo nadalje po Dereku Princunaslednji primer v Novi zavezi, ki ilustrira, kako zahvaljevanje omogoča poseben pristop do Boga. Se spomnimo zgodbe o desetih gobavcih iz Lukovega evangelija 17, ki se niso smeli nikomur približati? Neprestano so morali vpiti: »Nečist, nečist,« in tako opozoriti vsakogar, naj se jim izogiba, ker je njihova bolezen hudo nalezljiva. Luka je zapisal, da so že od daleč klicali: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Jezus pa jim je preprosto odgovoril: »Pojdite in se pokažite duhovnikom.« Kdor je bil očiščen gobavosti, se je moral pokazati duhovniku, da bi pri njem prejel potrdilo, da ni več kužen. S tem, ko je Jezus gobavcem velel, naj se gredo pokazat duhovnikom, jim je pravzaprav rekel: »Ko boste prišli tja, bo duhovnik potrdil, da niste več gobavi.« To je vera. Včasih smo ozdravljeni med potjo. Če samo stojimo pri miru in pravimo, da se ni nič zgodilo, se tudi v resnici ne bo nič zgodilo. Toda čeprav je bilo vseh deset gobavcev ozdravljenih, se je samo eden – Samarijan, ne Jud – vrnil in se Jezusu zahvalil. Jezus je rekel (Luka 17,17–18): »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« Potem je rekel možu: »Tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru.« V prevodu ni povsem jasno prikazano, da čeprav je bilo vseh deset gobavcev očiščenih, je bil samo tisti, ki se je Jezusu zahvalil, rešen. Vsi so bili telesno ozdravljeni, toda samo tisti, ki se je vrnil, da se je zahvalil, je prejel večno duhovno ozdravljenje odrešenja. On je bil edini, ki je prišel bliže k Jezusu. Zahvaljevanje torej omogoča poseben dostop do Boga.

    Druga pomembna vloga zahvaljevanja je, da sprosti nadnaravno čudežno moč Boga. Navedel bom dva znamenita primera iz Nove zaveze. Prvi je dogodek, opisan v Janezu 6, ko je Jezus nahranil pet tisoč ljudi. Pred sabo je imel pet tisoč mož (ženske in otroci niso všteti) in vsi so bili lačni. Jezus pa je imel na voljo samo kosilo nekega dečka: pet malih hlebov in dve ribi. Rekel je: »Naj se ljudje posedejo, mi jih bomo nahranili.« In tako se je zgodilo, kot je zapisano v Janezu 6,11–12: »Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: ‘Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.’«

    Vredno je poudariti, da Jezus tukaj ni molil. Ni prosil Boga, naj kaj stori. Samo zahvalil se mu je za to, kar je imel v rokah.
    To je moralo narediti močan vtis na Janeza, saj v nadaljnjem opisovanju dogajanja v 23. vrstici pravi: »Iz Tiberije so pripluli še drugi čolni v bližino kraja, kjer so po Gospodovi zahvalni molitvi jedli kruh.« Janeza je očitno zelo prevzelo, da se čudež ni zgodil po dolgi molitvi, temveč že, ko se je Jezus zahvalil! Velikokrat ne doživimo Božje moči samo zato, ker se ne zahvaljujemo.

    Malo pozneje v enajstem poglavju Evangelija po Janezu je opisan drugi primer. Jezus je stal pred grobom Lazarja, ki je bil že štiri dni pokopan. Njegova molitev ni bila dolga. Rekel je samo: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal.« To je vse, kar mu je dejal. Potem je poklical Lazarja in ta je prišel iz groba! Rad bi ponovil, da bomo, če se ne bomo zahvaljevali Bogu, zamudili veliko njegove nadnaravne sile. Ni treba, da so naše molitve dolge, da sproščajo Božjo moč. Večina res močnih molitev, zapisanih v Svetem pismu, je zelo kratkih. Na primer Mojzesova molitev za Mirjam, ko je postala gobava, ker je negodovala nad svojim bratom. Mojzes je rekel samo: »Gospod, ozdravi jo.« Torej ravno nasprotno. Če svojim prošnjam dodamo več zahvaljevanja, bodo krajše, a učinkovitejše.

    Preden končamo poglavje o zahvaljevanju, moramo pogledati še temno stran te resnice, nasprotje hvaležnosti. Sveto pismo veliko govori o nehvaležnosti, vendar bom tu navedel le tri pomembne izjave. Prva je iz Pisma Rimljanom 1, kjer Pavel mojstrsko opiše propad človeške rase od prirojenega spoznanja Boga do strašne brezbožnosti in zlobe. Pismo Rimljanom 1 se konča z enim najbolj strašnih seznamov v Bibliji, ki prikazuje človekov propad, bedo in brezbožnost. Lahko bi se vprašali, kako je mogoče, da je človeštvo padlo tako globoko. Odgovor najdemo v 21. vrstici: »Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili in se mu zahvaljevali …«

    Pavel na koncu poglavja opiše prva dva koraka, ki vodita navzdol, v temno brezno: prvič, ljudje niso slavili Boga kot Boga; in drugič, niso bili hvaležni. Vsakokrat ko nekdo preneha biti hvaležen, se začne njegova pot navzdol. Opozarjam vas, da niti ne poskušajte iti po tej poti, kajti težko se je obrniti in se vrniti nazaj! Sveto pismo navaja v 3. poglavju 2. pisma Timoteju še en strašen seznam lastnosti človekove izprijenosti. Zanimivo ga je primerjati s seznamom v Pismu Rimljanom 1, ki ga imenujem logična posledica nehvaležnosti. Drugo pismo Timoteju 3. poglavje pa je zgodovinska posledica. Kakšno bo človeštvo v poslednjih dneh, ob koncu dobe? Apostol Pavel nam prikazuje to sliko od prve vrstice tega poglavja: »Tole pa vedi, da bodo v poslednjih dneh nastopili hudi časi.« Kaj bo povzročilo hude čase? Propad človekovega značaja. Druga vrstica: »Ljudje bodo namreč samoljubni, lakomni, bahavi, prevzetni, preklinjevalci, neposlušni staršem, nehvaležni in nesveti …« Kje je na tem seznamu nehvaležen človek? Poleg nesvetih. Biti nehvaležen pomeni biti nesvet. Ne moreš biti svet in nehvaležen. Zahvaljevanje je pomemben korak k svetosti. Kaj je nasprotje od biti hvaležen? Mislim, da je najboljši svetopisemski izraz za to »godrnjanje«, v bolj sodobnem jeziku pa »pritoževanje«. Naj vas spomnim, da je vse, kar rečemo, ali pozitivno ali negativno. Zelo malo besed je nevtralnih. Če ne bomo izražali hvaležnosti, bomo skoraj zagotovo godrnjali in se pritoževali. Ne bodite človek, ki bi godrnjal in se pritoževal!

    In še tretjič, poglejmo, kaj pravi Pavel o nehvaležnosti v 1. pismu Korinčanom 10,7–10. Kristjane svari pred enakimi napakami, kot so jih naredili Izraelci po osvoboditvi iz Egipta: »Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih … Tudi ne nečistujmo … Ne preizkušajmo Kristusa … Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec.«
    Svarilo pred godrnjanjem najdemo tudi v 4. Mojzesovi knjigi 21, ko so Izraelci, zaradi izčrpanosti od dolgega potovanja, začeli godrnjati proti Bogu in Mojzesu. Bog je odgovoril tako, da je mednje poslal strupene kače in so mnogi pomrli. Previdno! Godrnjanje je lahko zelo nevarno. Ne sicer zaradi kač, ampak zaradi raznovrstnih duhovnih strupov, ki jih prinese v vašega duha.
    Imamo torej dve možnosti: ali smo hvaležni, kar nam odpira pot v Božjo navzočnost in njegove čudeže, ali pa godrnjači. Premislimo in se trdno odločimo. Zaključimo takole: »Hvaležen bom! Še naprej bom v Svetem pismu in molitvah ter v dogodkih mojega življenja iskal vzroke in razloge za prošnje, molitve, za zahvaljevanje in jih premišljeval. Vedno se bom najpreje zahvaljeval Bogu, šele nato bom Boga prosil in molil.

    Derek Prince: Zahvaljevanje, slavljenje, čaščenje (povzetek)

    Kjerkoli smo mi vsi, na vsakem kraju, ob vsaki uri in ob vsakem času, vsak dan in nenehno verujmo, ljubimo, častimo, molimo, služimo poveličujmo in se ZAHVALJUJMO Večnemu Bogu. (Sv. Frančišek) Jezus in Frančišek nista nikoli bežala pred Bogom. Pustila sta, da je Bog svojo ljubezen delil z njima. In ob obema, čeprav ju ne dosegamo (še), nam je dobro. Zbujata nam upanje in radostno veselje zaradi Odrešitve in Odpuščanja Grehov, da Bog nikakor ne misli nehati hoditi za človekom, ki beži pred njim ali se odmika od Boga. Bog se v tem ni in se ne bo spremenil. Nikoli. Vedno bo iskal Človeka! (Frančiškani).

    Predlagam, da se na temo Zahvaljevanja še dodajo prispevki sodelujočih na tem medmrežju. To področje premalo poznam in bom vesel novih spoznanj in naukov.

  17. Miro says:

    GOSPOD, NAJ TE VEDNO SPREJEMAM KOT TISTEGA, KI MISLI NAME IN MI DAJE NAJBOLJŠE NASVETE!

    BOŽJA BESEDA: Bila je sobota, ko je šel skozi žitna polja. Njegovi učenci so smukali klasje, ga meli z rokami in jedli. Nekaj farizejev je reklo: »Zakaj delate, kar v soboto ni dovoljeno?« Jezus jim je odgovoril: »Mar niste brali tega, kaj je storil David, ko je postal lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je stopil v Božjo hišo in vzel položene hlebe, jih jedel in jih dal tudi spremljevalcem, čeprav bi jih smeli jesti samo duhovniki?« In rekel jim je: »Sin človekov je gospodar sobote.« (Lk 6,1-5)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+6%2C1-5&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus gre po polju, učenci so lačni in smukajo klasje. Farizeji godrnjajo, ker to ni dovoljeno v soboto. Jezus ne razvrednoti Mojzesove postave, želi pa, da bi se ljudje polno uresničili v tem, kar so. Zavedal se bom, da Jezus upošteva mojo svobodo in me želi pripeljati do polnega življenja. Gospod, naj te vedno sprejemam kot tistega, ki misli name in mi daje najboljše nasvete (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

    Z molitvami ponesimo k studencem Božjega usmiljenja vse prošnje v rubriki »Prosim za molitev«, v zapisih pod: Eni, KP, Slavica, MamiM, Jana, Maja, M., Irena, Alenka, Hvala, Kras, Sija, Janez, andreja, marjana, Blanka, Sasa, Kristina, Dr, Žametna vrtnica, Gregor, Jasna, David, ida, Slovenec, patricija, Seb … Odgovorimo Jezusovem in Marijinemu klicu ter vztrajno molimo sveti rožni venec in rožni venec Božjega usmiljenja za vse, ki so ta trenutek v kakršnikoli dušni ali telesni stiski. Trpečih sester in bratov se še posebej spominjajmo pri sveti maši (evharistija je največji in najgloblji studenec Božjega usmiljenja!) ter jih na priprošnjo Device Marije priporočajmo Božjemu usmiljenju; zgodi se presveta Božja volja!

    Molimo skupaj s sv. Avguštinom! S silno preprostimi, močnimi molitvenimi izrazi, brez nekih odvečnih ali pompoznih besed, se z globoko modrostjo, zasidrano v moči Svetega Duha, mojstrsko dotika bistvenega v odnosu med Bogom in človekom.

    TEBI ŽIVIM DAN IN NOČ
    (sv. Avguštin)

    Glej, ti si bil znotraj in jaz sem bil zunaj.
    Ti si bil v meni
    in jaz nisem bil pri tebi.
    Klical si, glasno klical
    in raztrgal gluhost v meni.

    Dotaknil si se me:
    Zagorel sem po tvojem miru.
    Večna resnica, prava ljubezen
    in ljubljena večnost!

    To si ti, moj Bog,
    tebi živim dan in noč.

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  18. Janez says:

    KAJ POMENI EVANGELIZIRATI?
    Evangelizirati pomeni za Cerkev prinašati veselo oznanilo v vse plasti človeštva in z vplivom tega oznanila od znotraj spreminjati in prenavljati človeštvo! Evangelij je treba oznanjati predvsem s pričevanjem. Zgled: kristjan ali skupina kristjanov znotraj človeške družbe, v kateri živi, razodeva, da zna razumeti in sprejemati druga, da zna z njim deliti življenje in usodo, da je solidaren z delom vseh za vse tisto, kar je plemenitega in dobrega… S takim pričevanjem brez besed ti kristjani prebujajo v srcih tistih, ki vidijo njihovo življenje, neustavljiva vprašanja: Zakaj so taki? Zakaj tako žive? Kaj ali kdo jih navdihuje? Zakaj so sredi med nami? Tako pričevanje je že tiho, vendar zelo močno in učinkovito razglašanje veselega oznanila.

    Vendar ostane to pričevanje vedno nezadostno; zakaj tudi najlepše pričevanje se v daljšem razdobju izkaže kot neučinkovito, če ga ne osvetli in utemelji to, čemur Apostol Peter pravi navedba „razloga za svoje upanje“ (prim. 1 Pt 3,15) – in če ni to pričevanje razvito z jasnim in nedvoumnim oznanilom o Gospodu Jezusu. Veselo oznanilo, ki ga razglašamo s pričevanjem življenja, je torej prej ali slej treba razglasiti z Besedo življenja in Dobrimi deli iz Vere v Jezusa. Ni prave evangelizacije, če ni oznanila o imenu, nauku, življenju, obljubah, kraljestvu in skrivnosti Jezusa iz Nazareta kot Božjega Sina, ki ne odseva tudi naše Dobrote, Ljubezni, Odpuščanja, Usmiljenja in služenja bližnjim.

    (Evangelii Nuntiandi – O evangelizaciji današnjega sveta)

    PRINAŠATI BOGA UBOGIM IN BOLNIM
    Mislila sem, da je to taka majhna stvar, pa smo vseeno pogosto spregledali tiste majhne stvari. Pred časom so sestre našle zelo, zelo nesrečno osebo, v enem tistih stanovanj samotarjev v bližini Rima, kjer sicer sestre delujejo, vendar ga še nikdar niso videle, zdi se mi, nekaj takega. Kakorkoli, oprale so mu oblačila, počistile sobo, mu pripravile toplo vodo in podobno, vse so postorile. Pripravile so mu tudi nekaj hrane, on pa ni spregovoril niti besede. Dva dni kasneje, potem ko so ga sestre začele obiskovati dvakrat dnevno, je spregovoril: »Sestre, v moje življenje ste prinesle Boga, pripeljite še očeta.« Sestre so šle in pripeljale duhovnika, ki ga je spovedal, prvič po šestih letih. Naslednje jutro je umrl. To je nekaj tako čudovitega; to sočutje sester, ki so v življenje tega moža, ki je za toliko let pozabil, kaj je Božja ljubezen, kaj je ljubezen do bližnjega, kaj pomeni, biti ljubljen, prinesle Boga. Pozabil je, ker je bilo njegovo srce zaklenjeno in ta nežna, sočutna, preprosta, krotka dela teh mladih sester – vaših otrok – so se ga dotaknila, mu v življenje prinesla Boga in kar me je najbolj prevzelo, dostojanstvo, veličino duhovniškega poslanstva. Da je potreboval duhovnika, da se je povezal z Bogom. Mislim, da se tega vsi učimo od naše Gospe – od sočutja naše Gospe. In da bi vi in jaz uporabili, kar nam je Bog naklonil, za kar nas je ustvaril, on nas je ustvaril za večje stvari: ljubiti in biti ljubljeni, da imamo globoko sočutje za svet, kakor ga je imela ona, ki je svetu dala Jezusa. Ljudje niso lačni nas, lačni so Boga, lačni so Jezusa, evharistije.
    Sveta Mati Terezija

    SE PREPOZNATE IN DELUJETE KOT KRISTJAN?
    V naši skupnosti živimo življenje Trojice, v ljubezni do drugega, kot je Jezus nas ljubil. To si je absolutno potrebno zapomniti, »ljubiti drug drugega, kot je Jezus nas ljubil«. Včasih nas je lahko sama sladkost, prijaznost, sama radost za vse zunaj, vendar je v skupnosti ravno obratno. Kot je nekdo rekel: »Na zunaj je kakor med, v notranjosti pa tiger.« Zakaj? O prvih krščanskih skupnostih so govorili, da so jih ljudje lahko prepoznali po ljubezni do drug drugega. To je bil znak, da so bili – so – Kristusovi učenci. To danes drži za vas? Zaradi tega znaka je vojak ujel svetega Lovrenca v času zgodnje Cerkve. Videli so ga, da je storil prijazno dejanje nekemu ubogemu in so vedeli: »On mora biti kristjan.« Tako so ga prijeli, ga zažgali in je postal mučenec. Bi lahko to rekli o vas, Misijonarkah ljubezni? Povejte, če ne bi imele sarijev z modrimi progami, bi lahko ljudje, takoj ko vas vidijo, rekli: »One so Misijonarke ljubezni. Glejte, kako skrbijo za gobavca, za umirajočega, za tistega pohabljenega otroka, za siroto in tako naprej.« Vas lahko ljudje danes prepoznajo kot Misijonarke ljubezni po tem, kdo ste in kaj počnete? Po vaši ljubezni do drugih? Kakšen je vaš odnos do ubogih? Kako ravnate z njimi? Ubogi so prav v vaši skupnosti … kako dokazujemo našo ljubezen do ubogih v naši skupnosti?
    Sveta Mati Terezija

    SMO POZORNI IN SOČUTNI DO DRUGIH
    Bodimo nežnejši, bolj sočutni, bolj ljubeči in skrbni do drugih – kot Jezus na križu, ki ga je, krvavečega in umirajočega skrbelo za svojo mater – tako pozorni. Pozornost Jezusa na križu za Svojo mater; celo, ko ga je Juda poljubil in Mu povzročil strašno bolečino, je rekel: »Ne dovolite, da ljudje storijo apostolom kaj žalega.« Smo pozorni in sočutni do drugih…?
    Sveta Mati Terezija

    LJUBITE S PRINAŠANJEM VESELJA
    Izžarevajte Jezusovo prisotnost z vašo radostjo. Vaše poslanstvo je smeh in molitev. Vložite ljubezen v vse, kar počnete; manjša kot je stvar, večja naj bo ljubezen. Ni pomembno, koliko storite, ampak koliko ljubezni vložite v to, kar delate. In zapomnite si, da to počnete za Jezusa. Jezus je dejal: »Bil sem lačen in nahranili ste Me, bil sem bolan in obiskali ste Me, bil sem osamljen in poskrbeli ste Zame… to ste storili Meni.«
    Sveta Mati Terezija

    RAZUMEVAJOČA LJUBEZEN
    Naši ubogi ne potrebujejo pomilovanja, ne potrebujejo našega sočustvovanja. Zjutraj sem bila v Nirmal Hridayu. Videla sem moža, ki se je boril s smrtjo. Sestre so povedale, da so ga prinesli težko ranjenega. Njegova grenkoba je bila opazna in je samo še čakal na smrt. Slučajno sem bila tam, govorila sem z njim in obraz se mu je razjasnil in želel je živeti.
    Sveta Mati Terezija

    IMEJTE GLOBOKO SOČUTJE ZA LJUDI
    Zelo majhne so stvari, ki jih počno naše sestre, storijo zelo malo. Za te ljudi lahko storimo bore malo, vendar vsaj vedo, da jih ljubimo, skrbimo za njih in smo jim na voljo. To je tisto, kar bomo poskušale bolj in bolj delati s sodelavkami. Zato sem rekla, da bom letos hodila v glavnem s sodelavkami in poskušala, da se vse me bolj približamo tej edinosti pri razširjanju Kristusove ljubezni, kamorkoli že gremo. Ljubezen in sočutje, imejte veliko sočutja za ljudi. Ljudje zelo, zelo trpijo: duševno, fizično, na vse možne načine in mislim, da ste tu, da prinesete upanje, ljubezen, prijaznost med ljudi, tako kot je to delal Jezus na zemlji.
    Sveta Mati Terezija

  19. Janez says:

    Papež Frančišek: MARIJA, ZVEZDA NOVE EVANGELIZACIJE

    Devica in mati Marija, Sveti Duh te je vodil,
    da si v globini svoje ponižne vere sprejela Besedo življenja
    in se povsem darovala Bogu.
    Pomagaj nam izreči našo privolitev
    v nujnosti, ki je silnejša kakor kdajkoli,
    da bomo oznanjali Jezusovo blagovest.
    Ti si, napolnjena s Kristusovo navzočnostjo,
    prinesla veselje Janezu Krstniku,
    da je zavriskal v naročju svoje matere.
    Ti si, prepolna veselja, zapela hvalnico čudovitih Božjih del.
    Stanovitno si vztrajala pod križem v neomajni veri
    in sprejela veselo tolažbo vstajenja.
    Zbrala si učence
    v pričakovanju Svetega Duha,
    da je mogla nastati misijonarska Cerkev.
    Izprosi nam novo vnemo Vstalega,
    da bomo vsem prinašali evangelij življenja,
    ki premaga smrt.
    Daj nam sveto drznost za iskanje novih poti,
    da bo do vseh prišel dar lepote,
    ki nikoli ne ugasne.
    Ti, Devica poslušajočega srca in premišljevanja,
    mati ljubezni, nevesta večne svatbe,
    posreduj za Cerkev, katere najčistejša podoba si,
    da se ne bo nikoli zapirala ali opešala
    v svoji gorečnosti pri graditvi Božjega kraljestva.
    Zvezda nove evangelizacije,
    pomagaj nam, da bomo svetili
    v pričevanju občestva,
    služenja, izpovedujoče in velikodušne vere,
    pravičnosti in ljubezni do ubogih, da bo veselje iz evangelija
    prispelo do koncev zemlje in da nobeno obrobje ne bo brez njegove svetlobe.
    Mati živega evangelija, vir veselja za male, prosi za nas.

    Amen. Aleluja!

    »Ne bodo prišli k Meni tisti, ki mi pravijo Gospod, Gospod, ampak tisti, ki spolnjujejo Božjo Voljo«, pravi Jezus. Vztrajati moramo v dobroti in usmiljenju ter služiti z veseljem ubogim, kot Mati Terezija in številni drugi misijonarji in svetniki, ne glede na vse težave in ovire! Poplačani bomo, saj Bog vse vidi in vse ve. Pustimo farizeje in dvoličneže, da delajo kakor delajo, vsi bomo dobili svoje plačilo! Vsakdo bo odgovarjal Bogu, kako je izkoristil prejete Božje Talente in koliko je Ljubil, pomagal, odpustil, koliko dobrega je naredil iz vere v Jezusa in Evangelija. Vprašani bomo ne samo koliko smo molili in prejemali Evharistijo, temveč tudi, koliko smo Ljubili in dobrega storili ter tako spolnjevali Božjo Voljo in služili ubogim in bolnim.

    Božje Usmiljenje Vate Zaupamo! Janez

    Papež Frančišek: Iz apostolske spodbude papeža Frančiška Veselje evangelija.

  20. Janez says:

    DA BI BIL SVET IN LJUDJE BOLJ SVETI: POTI K BOGU (Fesjtbog medmrežje Jaro)
    Vse imamo od Boga, vse talente, darove, življenje, Odrešenje, Božjo Ljubezen in Usmiljenje. Kristjani smo, a bojim se, da to milost vse prevečkrat sprejemamo samo po sebi umevno; znamo biti hvaležni Bogu za ta dar? Poti h Gospodu so tako čudovito skrivnostne, nešteto iskanj in hrepenenj združujejo. So pa hkrati tudi zelo različne in velikokrat mi je težko verjeti, da vodijo k istemu cilju. A Bog je en sam! Večna Ljubezen za vse; zate in zame. Kot studenec čiste vode življenja sredi sveta Oče čaka na svoje otroke. Ni ga pod soncem, da ne bi nosil v sebi hrepenenja po studenčnici, ki oživlja; prav vsakega človeka žeja po izviru ljubezni; vsakdo hoče biti potešen. In zato iščemo pot. Živel je človek, ki so ga klicali Buda. Iskal je ta Studenec: vse svoje življenje je preživel na poti. Taval je v temi in blodil po pragozdovih strahu in nevednosti. Verjamem, da je našel pot. Vrnil se je med ljudi in jih povabil na pot… Tako še danes mnogi poskušajo po njej priti do Izvira. A pragozd je nevaren, lahko je zaiti; pot pa je dolga. Na nekem drugem koncu sveta je na pot krenil Mohamed. Gore in doline, ki jih je prehodil v iskanju, so bile suhe: nikjer niti sledu o studenčnici, ki oživlja. Vztrajal je in uspel. Pohitel je k bratom in sestram in jih navdušil za potovanje; še danes potujejo za njim. A gore so visoke in skoraj neprehodne, brez vode življenja pa je težko hoditi.

    Vsak človek išče pot do Boga.
    Mnogi hodijo skozi puščavo, kjer se osamljeni in nebogljeni upirajo viharjem življenja. Poti ni; vetrovi skrbno zakrijejo sledi v puščavskem pesku. Vsak hodi sam, le silna žeja ga žene naprej. Samo najvztrajnejšim uspe priti na cilj – ti so resnični heroji. Večina pa se ustavi ob mlakužah, ki jih ponuja svet – pijejo kalno vodo in nočejo dalje. Zanje je Studenec predaleč.

    Gospod je ljubezen.
    Oče noče naših muk in trpi z vsakim Otrokom, ki zaide. Ponuja nam svojega Sina, da po Njem pridemo k Njemu. Jezus Kristus se iz Očetovega naročja izliva v svet. Kot reka nam prinaša tisto vodo, katere je Izvir prepoln – vodo življenja. Sam je Studenčnica, ker je eno s Studencem. Za nas se izliva, zaradi naše žeje, kajti Oče ve, da brez vode ne moremo na pot. Kako gotova in varna je pot, če sledimo Reki žive vode. Ob njej ni mogoče zaiti. Vodi nas, krepča, hladi in vzpodbuja, saj z njo okušamo to, po čemer hrepenimo. Res je pot proti toku težka; navkreber gre in marsikakšna ovira je na njej. Kako vabljive so ravnice, ki se nam ponujajo na desni in levi, koliko lažje je hoditi po njih. Nikar, sestra! Ne odstopaj, brat! Ne skrbi za rane, ki ti jih zadajajo ostri kamni, tu je On, da ti jih izpere in ohladi; ne boj se naporov, On ti bo dal moči. In ko gledam strugo, se ustrašim njenih strmih bregov in neravnega dna. Da, sveta Cerkev je tudi takšna. A le po njej se lahko izliva Jezus Kristus; nam v življenje. Oče tako hoče. Zgradili smo umetne prekope in kanale, po svoje preusmerili tok Reke; vse zato, da bi nam bilo lažje. On pa se še vedno izliva! Pijemo ga vsak ob svoji strugi in se slepimo, da je “naša” Voda najbolj bistra in osvežujoča. Reka pa tiho teče dalje.Tebi in meni v življenje. O, da ne bi nikdar pustili bratov, ki umirajo od žeje, samih v njihovi bolečini. Mi vemo za Reko, v kateri je dovolj vode za vse. Kakor so naju nekoč starši pripeljali na breg in rekli: “Poglej, to je Jezus Kristus!”, tako delajva tudi midva, dragi prijatelj. In ko bova srečala blodečega v puščavi, mu ponudiva največ kar imava: Jezusa Kristusa – vodo in Luč življenja.

    Medmrežje fejstbog, Jaro poti k bogu

    RADI BI SPREMENILI SVET, PRVO DAJMO SEBE!
    Gospod, radi bi spremenili svet,
    toda čutimo, da moramo začeti pri sebi,
    da vsak lahko spremeni samo samega sebe.
    Gospod, prenovi svet. Toda začni pri meni.
    Gospod, prebudi svojo Cerkev. Začni pri meni.
    Gospod, poživi nas, ki verujemo vate,
    da bomo živo znamenje tvoje dobrote za vse ljudi. Začni pri meni.
    Gospod, utrdi upanje v možnost novega začenjanja. Začni pri meni.
    Gospod, vžgi ljubezen. Vžgi jo v meni in v srcih vseh ljudi.
    Amen.

  21. Janez says:

    DA BI BIL SVET BOLJ SVET: POTI K BOGU (Fesjtbog medmrežje Jaro)
    Kristjani smo, a bojim se, da to milost vse prevečkrat sprejemamo samo po sebi umevno; znamo biti hvaležni za ta dar?
    Poti h Gospodu so tako čudovito skrivnostne, nešteto iskanj in hrepenenj združujejo. So pa hkrati tudi zelo različne in velikokrat mi je težko verjeti, da vodijo k istemu cilju. A Bog je en sam! Večna Ljubezen za vse; zate in zame. Kot studenec čiste vode življenja sredi sveta Oče čaka na svoje otroke. Ni ga pod soncem, da ne bi nosil v sebi hrepenenja po studenčnici, ki oživlja; prav vsakega človeka žeja po izviru ljubezni; vsakdo hoče biti potešen. In zato iščemo pot. Živel je človek, ki so ga klicali Buda. Iskal je ta Studenec: vse svoje življenje je preživel na poti. Taval je v temi in blodil po pragozdovih strahu in nevednosti. Verjamem, da je našel pot. Vrnil se je med ljudi in jih povabil na pot… Tako še danes mnogi poskušajo po njej priti do Izvira. A pragozd je nevaren, lahko je zaiti; pot pa je dolga. Na nekem drugem koncu sveta je na pot krenil Mohamed. Gore in doline, ki jih je prehodil v iskanju, so bile suhe: nikjer niti sledu o studenčnici, ki oživlja. Vztrajal je in uspel. Pohitel je k bratom in sestram in jih navdušil za potovanje; še danes potujejo za njim. A gore so visoke in skoraj neprehodne, brez vode življenja pa je težko hoditi.

    Vsak človek išče pot do Boga.
    Mnogi hodijo skozi puščavo, kjer se osamljeni in nebogljeni upirajo viharjem življenja. Poti ni; vetrovi skrbno zakrijejo sledi v puščavskem pesku. Vsak hodi sam, le silna žeja ga žene naprej. Samo najvztrajnejšim uspe priti na cilj – ti so resnični heroji. Večina pa se ustavi ob mlakužah, ki jih ponuja svet – pijejo kalno vodo in nočejo dalje. Zanje je Studenec predaleč.

    Gospod je ljubezen.
    Oče noče naših muk in trpi z vsakim Otrokom, ki zaide. Ponuja nam svojega Sina, da po Njem pridemo k Njemu. Jezus Kristus se iz Očetovega naročja izliva v svet. Kot reka nam prinaša tisto vodo, katere je Izvir prepoln – vodo življenja. Sam je Studenčnica, ker je eno s Studencem. Za nas se izliva, zaradi naše žeje, kajti Oče ve, da brez vode ne moremo na pot. Kako gotova in varna je pot, če sledimo Reki žive vode. Ob njej ni mogoče zaiti. Vodi nas, krepča, hladi in vzpodbuja, saj z njo okušamo to, po čemer hrepenimo. Res je pot proti toku težka; navkreber gre in marsikakšna ovira je na njej. Kako vabljive so ravnice, ki se nam ponujajo na desni in levi, koliko lažje je hoditi po njih. Nikar, sestra! Ne odstopaj, brat! Ne skrbi za rane, ki ti jih zadajajo ostri kamni, tu je On, da ti jih izpere in ohladi; ne boj se naporov, On ti bo dal moči. In ko gledam strugo, se ustrašim njenih strmih bregov in neravnega dna. Da, sveta Cerkev je tudi takšna. A le po njej se lahko izliva Jezus Kristus; nam v življenje. Oče tako hoče. Zgradili smo umetne prekope in kanale, po svoje preusmerili tok Reke; vse zato, da bi nam bilo lažje. On pa se še vedno izliva! Pijemo ga vsak ob svoji strugi in se slepimo, da je “naša” Voda najbolj bistra in osvežujoča. Reka pa tiho teče dalje.Tebi in meni v življenje. O, da ne bi nikdar pustili bratov, ki umirajo od žeje, samih v njihovi bolečini. Mi vemo za Reko, v kateri je dovolj vode za vse. Kakor so naju nekoč starši pripeljali na breg in rekli: “Poglej, to je Jezus Kristus!”, tako delajva tudi midva, dragi prijatelj. In ko bova srečala blodečega v puščavi, mu ponudiva največ kar imava: Jezusa Kristusa – vodo in Luč življenja.

    Medmrežje fejstbog, Jaro poti k bogu

    RADI BI SPREMENILI SVET, PRVO DAJMO SEBE!
    Gospod, radi bi spremenili svet,
    toda čutimo, da moramo začeti pri sebi,
    da vsak lahko spremeni samo samega sebe.
    Gospod, prenovi svet. Toda začni pri meni.
    Gospod, prebudi svojo Cerkev. Začni pri meni.
    Gospod, poživi nas, ki verujemo vate,
    da bomo živo znamenje tvoje dobrote za vse ljudi. Začni pri meni.
    Gospod, utrdi upanje v možnost novega začenjanja. Začni pri meni.
    Gospod, vžgi ljubezen. Vžgi jo v meni in v srcih vseh ljudi.
    Amen.

  22. Miro says:

    SMEH JE POL ZDRAVJA: POLICIST JIM JE PREKRŠEK Z VESELJEM ODPUSTIL, ZA POKORO PA JIM JE NALOŽIL …

    Bilo je neko sredo, ko imajo mnogi duhovniki prost dan. Trije župniki so se skupaj odpeljali na izlet. Med živahnim pogovorom je voznik pozabil, da ima nogo na plinu. Šele ko je zagledal avto z radarjem, je opazil, da vozi prehitro, dobrih 120 km, namesto dovoljenih 90 km na uro. Bilo je že prepozno. Za ovinkom je čakal policist z loparčkom in nakazal, naj ustavi na parkirišču ob robu ceste.

    »Dober dan, dokumente prosim.« Preden je voznik našel dokumente, se je oglasil drugi župnik. »Gospod policist, vsi trije smo župniki in smo se tako živahno pogovarjali o lanskem božiču, da je najin kolega pozabil, da prehitro pelje. Bi mu lahko odpustili to napako?« »Na hitrost ne smete pozabiti, ne glede na to, o čem se pogovarjate,« je odvrnil policist, pregledal dokumente in začel izpolnjevati formular za prijavo prekrška. »Ali res ni mogoče dobiti majhnega odpustka,« se je oglasil še tretji župnik.

    Policist se ni dal motiti in ko je nehal pisati, je vozniku vrnil dokumente, zapisnik o prekršku in položnico za plačilo globe.

    »Takole je, gospodje župniki,« je začel policist svoj poučni nagovor. »Ko jaz pridem k vam k spovedi, me poslušate, nato mi poveste nekaj pametnih nasvetov, potem pa mi odpustite grehe in naložite pokoro. Tudi jaz se bom držal vašega ravnanja. Prekršek, ki ste ga naredili, vam z veseljem odpustim, za pokoro pa vam nalagam denarno kazen in če jo boste plačali v osmih dneh, dobite 50-odstotni odpustek!«

    Ni znano, ali so gospodje s hvaležnostjo sprejeli policistovo odvezo, zelo verjetno pa je, da so ponujeni odpustek vzeli.

    (Smeh je pol zdravja, Janez Gril)

  23. Miro says:

    SVETA MATI TEREZIJA: »OKLENITE SE ROŽNEGA VENCA, KAKOR SE PLEZALKE OVIJEJO OKROG DREVESA – KAJTI BREZ NAŠE GOSPE NE MOREMO OBSTATI!«

    Rodila se je 26. avgusta 1910 kot Agnes Gonxhe v Skopju in že pri dvanajstih letih začutila Božji klic in kot misijonarka odšla v Indijo. Leta 1931 je pod Himalajo izrekla prve zaobljube. Redovno ime Terezija si je izbrala po sv. Tereziji Deteta Jezusa. Po večnih zaobljubah je leta 1937 postala ravnateljica šole. Devet let pozneje pa se je odločila za pomoč ubogim. Slekla je redovno obleko sester loretink in si oblekla obleko revnih indijskih žensk – bel sari z modrimi obrobami, ki pomenijo željo, da bi posnemala Marijo. Leta 1950 je ustanovila red misijonark ljubezni, ki se je iz Kalkute razširil po vsem svetu, tudi v Slovenijo, v župnijo Ljubljana – Ježica. Zaslug za opravljeno delo si ni nikoli lastila, saj je dejala, da jo usmerja Bog in je vse, kar počne, Njegovo delo. Prejela je številna priznanja in nagrade. Leta 1971 ji je papež Pavel VI. podelil mednarodno nagrado za mir Janeza XXIII., v Angliji je prejela templeton, v Italiji nagrado balzam za »humanost, mir in bratstvo med narodi«, leta 1979 pa tudi Nobelovo nagrado za mir. Umrla je 5. septembra 1997 v Kalkuti, papež Janez Pavel II. pa jo je za blaženo razglasil 19. oktobra 2003.

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE MATER TEREZIJO OZNAČIL KOT »NEUTRUDNO DELAVKO ZA USMILJENJE«

    Papež Frančišek je redovno ustanoviteljico in Nobelovo nagrajenko za mir, ki je po svetu zaslovela s svojimi prizadevanji za uboge v najrevnejših predelih Kalkute, razglasil za svetnico 4. septembra 2016. Na kanonizacijski slovesnosti se je zbralo več kot 100.000 ljudi. V Rim je pripotovalo 13 predsednikov držav in vlad, med njimi tudi indijski premier Narendra Modi.

    Papež je Mater Terezijo označil kot »neutrudno delavko za usmiljenje«. Vedno se je sklanjala nad izčrpanimi, »ki so bili umirajoči zapuščeni na robu ceste«, in je povzdigovala svoj glas nad oblastniki tega sveta, »da bi ob zločinu revščine, ki so jo sami ustvarili, prepoznali svojo krivdo«, je sveti oče povedal v nagovoru med slovesnostjo. Poslanstvo Matere Terezije na obrobjih mest in življenja ostaja »v našem času zgovorna priča Božje bližine do najrevnejših med revnimi«, je dejal Frančišek.

    MISLI MATERE TEREZIJE NAS SPODBUJAJO K RAZMIŠLJANJU IN K DELOVANJU V MOČI SVETEGA DUHA!

    Hočem le, da bi bila prava misijonarka ljubezni, kakor je naša Gospa.

    Ubogi so zagrenjeni in trpijo, ker nimajo sreče, ki jo lahko uboštvo prinaša, če ga prenašamo za Kristusa.

    Veselje nad tem, da ljubimo Jezusa, izhaja iz veselja, da smo deležni Njegovega trpljenja. Ne dovolite torej, da bi bili zaskrbljeni ali potrti, marveč verujte v veselje vstajenja. V življenju vsakogar od nas mora priti vstajenje, tako kakor v Jezusovem življenju, zasvitati se mora veselje velike noči.

    Zelo pogosto se čutim kakor majhen svinčnik v Božjih rokah. On prevzame pisanje. On prevzame mišljenje. On vodi gibanje. Jaz moram biti le svinčnik.

    Ljubezen terja daritev. Toda, če ljubimo vse do bolečine, tedaj nam bo Bog dal svoj mir in svoje veselje. Trpljenje samo na sebi ni nič; toda trpljenje v sodelovanju s Kristusovim trpljenjem je čudoviti dar.

    Oklenite se rožnega venca, kakor se plezalke ovijejo okrog drevesa – kajti brez naše Gospe ne moremo obstati.

    Veselje je pogosto pokrov, ki skriva življenje žrtve, nenehno zedinjenje z Bogom, gorečnost in velikodušnost.

    Ne iščite velikih reči, ampak delajte majhne stvari z veliko ljubeznijo … Manjša, ko je stvar, večja mora biti naša ljubezen.

    Če bom kdaj svetnica, bom zagotovo svetnica »teme«. Nenehno bom manjkala v nebesih, da bom prižigala luč tistim, ki na zemlji živijo v temi.

    Zakaj me vsemogočni Bog zdaj kliče k novemu življenju, ne vem, toda hočem izpolnjevati edinole Njegovo sveto voljo brez kakršnih koli pridržkov, naj stane, kar hoče.

    Zakaj se moramo v celoti podariti Bogu? Ker se je Bog sam podaril nam. Če je Bog, ki nam ničesar ne dolguje, pripravljen, da nam podeli nič manj kot samega sebe, ali naj odgovorimo le z delčkom nas samih? Naša popolna podaritev Bogu je sredstvo za prejem Boga samega.

    »Žejen sem« je nekaj mnogo globljega, kakor če bi Jezus rekel le »ljubim te«. Dokler globoko v svoji notranjosti ne veste, da Jezusa žeja po vas – ne boste spoznali, kdo hoče biti On za vas. Ali kdo On hoče, da ste vi Zanj.

    Povzeto po članku »Delajte majhne stvari z ljubeznijo«, Katja Cingerle, Družina.

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

  24. Miro says:

    BOG DAJE ČLOVEKU IN TUDI ZAHTEVA OD NJEGA, SPOŠTUJOČ PRI TEM NJEGOVO SVOBODO, DA SODELUJE Z NJIM S SVOJIMI DEJANJI, SVOJIMI MOLITVAMI IN CELO S SVOJIM TRPLJENJEM!

    Priporočimo se Svetemu Duhu in pod njegovim vodstvom premišljujmo o bistvenih in temeljnih prvinah vere Cerkve, ki jih na zelo pregleden način, v obliki kratkih vprašanj in odgovorov, podaja Kompendij Katekizma katoliške Cerkve.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    V čem obstaja božja previdnost?

    Božja previdnost obstaja v ukrepih in posegih, s katerimi Bog vodi svoje stvarstvo k poslednji popolnosti, h kateri jih je poklical. Bog je suvereni gospodar svojega načrta. Toda za njegovo uresničenje uporablja tudi sodelovanje svojih ustvarjenih bitij. Hkrati daje svojim stvarem dostojanstvo, da same delujejo, da so vzroki druge drugim.

    Kako človek sodeluje z božjo previdnostjo?

    Bog daje človeku in tudi zahteva od njega, spoštujoč pri tem seveda njegovo svobodo, da sodeluje z njim s svojimi dejanji, svojimi molitvami in celo s svojim trpljenjem. Bog sam namreč “po svojem blagohotnem načrtu” deluje v človeku, da “hoče in dela” (Flp 2,13).

    Če je Bog v svoji previdnosti vsemogočen, zakaj tedaj obstaja zlo?

    Na to boleče in skrivnostno vprašanje, more dati odgovor samo celota krščanske vere. Bog nikakor ni, niti neposredno niti posredno, vzrok zla. Bog osvetljuje skrivnost zla po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal, da bi premagal veliko moralno zlo, ki je greh ljudi in predstavlja korenino slehernega zla.

    Zakaj Bog dopušča zlo?

    Krščanska vera nam daje gotovost, da Bog ne bi trpel zla, ko ne bi tudi iz zla storil dobro. Bog je to že čudovito uresničil ob Kristusovi smrti in vstajenju: iz največjega moralnega zla, namreč iz umora svojega Sina, je izvedel največjo izmed dobrin, Kristusovo poveličanje in naše odrešenje.

    vir: Kompendij KKC, 55-58)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  25. Janez says:

    Brez Ljubezni
    DOLŽNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI HLADNEGA.
    ODGOVORNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI BREZOBZIRNEGA.
    PRAVIČNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI TRDEGA.
    PRIJAZNOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI NEISKRENEGA.
    MODROST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI TRDOSRČNEGA.
    UREJENOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI MALENKOSTNEGA.
    POŠTENOST BREZ LJUBEZNI TE NAREDI DOMIŠLJAVEGA.
    VERA BREZ LJUBEZNI TE NAREDI PRENAPETEGA.
    ŽIVLJENJE BREZ LJUBEZNI JE NESMISELNO.
    ŽIVLJENJE V LJUBEZNI JE SREČA IN VESELJE!
    Amen.

    Medmfrežje Fejstbog

  26. Janez says:

    KRŠČANSKA SKRIVNOST PONIŽNOSTI IN USMILJENJA
    Spomnimo se Jezusovega evangelija: »Kadar te kdo povabi na svatbo ali praznovanje, ne sedaj na prvo mesto…«, »… povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti.« Jezus upošteva načelo: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Lahko se vprašava: V čem je ponižnost? Zakaj ponižnost sama po sebi doseže to, kar veličina lahko le sanja? Povabljenec, ki išče zase pomemben prostor, se v resnici hoče delati pomembnega pred drugimi. Sploh ne misli na tistega, ki ga je povabil, ali na to, da bi si želel domačnosti z gostiteljem. Če torej na obed povabimo svoje prijatelje, ki so nam enaki, ne presežemo svojega interesa, da bi tudi nas povabili in nam s tem dali javno priznanje, ki ga hočemo. Na ta način si med seboj delimo svojo namišljeno veličino. S tem smo zgrešili globino in lepoto življenja. Ne dojamemo tega, kar je v življenju zares v igri. Le ponižnost nama omogoči dojeti, kaj je v življenju zares v igri in kaj je resnično pomembno. Ponižnost ni v tem, da se delam majhnega zato, da bi me priznali in pred vsemi drugimi povišali ali pohvalili. Ponižnost je v tem, da prepoznam, da me je Bog povabil v življenje za nekaj tako velikega, da se čutim nevrednega tega povabila. Ne delam se majhnega sedaj, da bi me potem poveličevali, ampak sem majhen zato, ker je prejeti dar tako neskončno velik in me presega. Ponižnost je v tem, da dojamem veličino tistega, ki me je na gostijo življenja povabil. Bolj se počutim majhnega, bolj bom dojel veličino njega, ki me vabi. Ta drža odpre nebeška vrata. Duši pritegne Nebeške darove življenja v izobilju, katerega podoba je gostija. Ko življenja nič več ne gradiva na kakršnem koli nasprotovanju do drugih, tedaj je najino življenje že trdno zasidrano v domačnosti in zaupnosti z Njim, ki mi ga je podaril. Zaznavava njegovo skrivnost in se počutiva majhna, zelo majhna. Tudi odlomek iz Sirahove knjige lahko bereva v tem smislu. Po besedah: Večji si, bolj se ponižuj, tako boš našel milost pred Gospodom, je potrebno dodati še naslednji stavek: »Mnogi so ponosni in slavni, a svoje skrivnosti razodeva ponižnim, kajti veliko je Božje usmiljenje, ki ljudem napihovanje, ošabnost, razkriva svojo skrivnost.« To je skrivnost Božjega veselja do revnih in grešnih, kakršni smo. Pokazal pa jo je v Jezusu.

    Mož iz evangeljskega odlomka je okusil prav to veselje, ki ga Bog daje ne glede na osebo. Daje ga zaradi svoje ljubezni do nas, zaradi svojega Božjega Usmiljenja in Ljubezni, ne zaradi naših zaslug in položaja ter veljave v družbi in bogastva. Če mi še vedno trmasto vztrajamo in delamo razlike med ljudmi, če zahtevava zase čast ali pa se pred drugimi napihujemo s posebnimi častmi, s tem kažemo, da še vedno nismo spoznali in okusili zaupnosti in domačnosti z ljubečim Bogom in lahko njegovo prijazno ponudbo celo zavrnemo. Kdor ne pozna domačnosti in zaupnosti z ljubečim Bogom, ne more reči, da je ponižen. Zato nas Jezusov evangeljski odlomek ne vabi, naj prosimo, da bi se naučili ponižnosti, kakor da je ena izmed kreposti. Vabi nas, naj prosimo, da bi se naučili tako močno zaznavati veličino Božje skrivnosti, ki nam je darovana in dana v Jezusu, da bomo zaničevali vsako drugo stvar ali svojo namišljeno človeško veličino in pomembnost. Čudna, a zelo zdrava evangeljska posledica takšne drže je, da nas bo manj skrbelo za lastno veličino, bolj pa nam bo pri srcu veličina vseh bližnjih. Kajti ponižen in pravičen je, kdor se veseli darov, ki jih Bog daje vsem ljudem. Ponižen in pravičen je, kdor se skupaj z Bogom veseli za uboge in grešnike in ki je pravičen in ponižen in ki prinaša evangeljsko veselje in upanje med ljudi.

    Pater dr. Vili Lovše, Radlje ob Dravi

    Addendum h krščanski ponižnosti
    Ljubezen je največja krepost, toda vsi duhovni pisci se bodo strinjali, da je ponižnost temeljna vrlina. To zato, ker so bili prvi krščanski pisci menihi, ki so živeli bolj v miru, če so tekmovali v tem, kdo bo bolj ponižen, kot če so tekmovali v uspešnosti. In ponižnost je veliko laže živeti v samostanu med enako mislečimi kot v resničnem svetu, kjer se vsakdo preriva za prvo mesto. Ponižnost je krščanska krepost. Rimskim in grškim filozofom je ponižnost predstavljala le lastnost otrok in starčkov, ki so imeli za kaj biti ponižni. Drugače pa je ponižnost veljala za šibkost.Najbolj znano krščansko razpravo o ponižnosti je napisal sveti Benedikt v šestem stoletju. Natančno je opisal lestev ponižnosti, ki jo sestavlja 12 stopnic. Moderni filozofi so njegovo misel skrčili na 3 vidike ponižnosti: umiranje sebi, milost rešitve in posnemanje Kristusa. Poglejmo, o čem govorijo.Umirati sebi. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, zato smo nagnjeni k dobroti. Toda odkar so naši predniki padli v greh, se naravno gibamo k zlemu. Padec je bil posledica ponosa, ponižnost pa je ponosu nasprotna vrlina. Če je ponos prekomeren izraz iskanja sebe, potem je prostistrup nesebičnost, način umiranja sebi: ponižnost.Milost rešenja. Ko naravno željo po preživetju podpre še greh ponosa,posamezniki pričnejo verjeti, da si lahko sami pridobijo vse, kar potrebujejo. Lahko zapadejo v nesveto prepričanje, da lahko rešijo celo sami sebe. Ponižnost nam da zavedanje o moči greha in zato smo lahko hvaležni za milost ponižnosti, ki ve, da je Bog edini, ki me more (od)rešiti.Posnemanje Kristusa. Povsem jasno je, da je Jezus blagoslavljal revne, imel rad šibke otroke, da je pozdravljal ponižne in udrihal po bogatih in ponosnih. Še pomembnejše je to, da je bil tudi sam ponižen. In če nas Jezus uči ponižnosti, če nam je vzornik za moralno vedenje, potem moramo vsi, ki mu sledimo, posnemati njegovo ponižnost.

    Sveti Benedikt ima prav: Kristusova ljubezen nas spodbuja, da umremo sebi, se predamo milosti in posnemamo križanega Odrešenika. Papež Benedikt XVI. je izmed treh kreposti izpostavil predvsem velik pomen ponižnosti, kreposti, ki je sestavni del skupne hoje za Jezusom: »Ponižnost je predvsem resnica, živeti v resnici, spoznati resnico, spoznati svojo majhnost, ki je pravzaprav veličina.« Ponižnost pomeni prepoznati, da »sem sam misel Boga«, nenadomestljiv del v zgodovini človeštva, ki si jo je zamislil Bog. Velik samo v svoji majhnosti. Živeti to resnico je začetek krščanskega življenja. Ta krepost pomaga tudi sprejemati drugega v njegovi drugačnosti, brez nje ni edinosti. Ponižnost pa navsezadnje lahko še pomaga biti in ostati svoboden in pravičen z ozirom na prevladujočo miselnost, ne popustiti mnenjem tega sveta in mu ne poskušati ugajati. Iz tega razloga pa je potrebno znati sprejemati tudi vsakodnevna ponižanja in ostati krotak in ponižen, ker vemo kdo in kaj smo in da živimo pošteno in pravično v Božjih Očeh, pa naj ljudje porečejo o nas in naredijo kar hočejo. vir: http://celebrationpublications.org (skrajšan prevod)

    Ponižnost je v krščanstvu ena temeljnih Jezusovih drž. Če verujemo, da je Jezus Kristus resnično razodeti Bog, Božji Sin in pravi Človek na Zemlji, potem je jasno, da tudi ta Jezusova krepost ni nekaj, kar ni tako pomembno. Ponižnost je zelo pomembna in aktualna tudi danes za kristjane. Še več, je odgovor na naš nemiren svet. Poglejmo, kaj o njej pravi Jezus: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. … Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,25-30). Ob tej Jezusovi drži, ob pogledu na ponižno srce, se spomnimo tudi na Svetega Vincencija Pavelskega, ki je Jezusa vzel za vodilo svojega življenja.

    Ponižnost je danes v krizi, v kolikor je v krizi pristna krščanska Vera v Boga. Biti ponižen, ne pomeni biti brez hrbtenice, ne pomeni biti strahopeten, ne imeti svojega stališča niti ne izogibanje pokončni drži, ki lahko privede tudi do konfliktov. Resnično ponižen je lahko le tisti, ki globoko v sebi ve, koliko je vreden in se zato ne potrebuje povzdigovati nad druge. Ponižnost torej ni ne potuhnjenost, ne nevera vase, ne osladnost, ne prilagodljivost zaradi sile mogočnežev. Ponižnost je globoka notranja moč in pomaga človeku da ostane pravičen in svoboden. Kitajska modrost pravi, da se v viharju travna bilka začasno ukloni in ko sunki vetra ponehajo se spet zravna, ker je močna in prilagodljiva ter stanovitna ne glede na jakost pihanja vegtra. Če si predstavljam vrhunskega pianista, ki ne dvomi v svoje sposobnosti in znanje, si težko mislim, da bi se moral povzdigovati nad učenca, ki mu delajo težave nekatere vaje na klavirju. Vsi pa smo najbrž kdaj imeli izkušnjo povprečnega učitelja ali prijatelja, ki nas je zaradi ogroženosti z viška podučil o tej ali oni stvari. Kdor ve in verjame vase, mu ni težko biti majhen in ponižen, kdor pa vase dvomi, se rad povzdiguje. Gnothi se authon (grško: γνώθι σε αυτόν) ali slovensko spoznaj sebe in ostani zvest svobodi, pravičnosti in resnici ter bodi kar si.

    Kje najti tisto gotovost, da bi bili lahko ponižni in mirni v sebi, da bi se ne povzdigovali nad druge? Jezus nam daje jasno navodilo: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Pred tem pa pove, da dela vse, kar dela Oče in da je vse, kar ima, najprej od Očeta. Jezus verjame, da je njegov Oče resnično dober, verjame, da ga ljubi in da mu daje prav vse, kar potrebuje. Ve pa tudi, da je njegovo veselje v tesni povezanosti z njim. Zato nikoli noče delati drugega, kot to, kar mu On naroča. Prava ponižnost se torej napaja v veri, da nas Bog ljubi in skrbi za nas. Kot pravi Jezus: »Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. 23 Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. 24 Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! 25 Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec?« (Lk 12, 22-25) V tej zavesti, da je vse Božji dar, da sami od sebe ne moremo storiti pravzaprav ničesar, v nas raste zaupanje, iz zaupanja hvaležnost, iz hvaležnosti pa ponižnost.

    Jezus si je za svoje življenjsko vodilo pravzaprav vzel ponižnost, saj pravi: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo.« (Jn 4,34) Ponižnost je pravzaprav v samem središču Jezusovega delovanja in izbire poslanstva. Jezus se popolnoma podredi Očetu, ki ga vodi po Svetem Duhu. Sveti Duh ga pri krstu razglasi za ljubljenega Sina, vodi ga v puščavo, da se tam upre vsaki samovolji in izpove svojo popolno vdanost Očetovi volji, v Nazaretu pa razglasi, da je božji maziljenec, ki je v Duhu poslan, da prinese ubogim blagovest. Če povzamemo, lahko rečemo, da je Jezusov stil življenja: Služenje Očetu in ubogim, je življenje in delovanje v ponižnosti.

    Gotovo ni naključje, da je Vincencijeva pot podobna in da je ponižnost za Vincencija ena glavnih kreposti. Vincencijeva prva leta duhovništva so zaznamovana s skušnjavami, kakor jih je poznal Jezus. A Vincencij je podlegel. Imel je svoje načrte. Želel si je pomembne službe in upal, da bo našel položaj, v katerem bo dobro preskrbljeno zanj in za njegove domače. Duh pa ga je prek padcev v mladostnih skušnjavah vodil do spoznanj:

    – da življenje ni v tem, da uresničuje svojo voljo, ampak da posluša, kaj od njega pričakuje Bog;
    – da življenje ni v iskanju pomembnosti, ampak da se v ponižnosti podredi Božji previdnosti;
    – da življenje ni v skrbi za lastno ugodje, ampak v skrbi za bližnjega.

    Vincencijevo vodilo je postala ponižnost. Zanjo pravi: »Ponižnost je tako obsežna, tako težka in tako potrebna krepost, da bi morali nanjo stalno misliti, saj je krepost Jezusa Kristusa, krepost njegove svete Matere in največjih svetnikov; z eno besedo: to je tudi krepost misijonarjev.«

    Če povzamemo je ponižnost v krščanstvu tista krepost, v kateri najdemo pravo vrednost o sebi. Če smo ponižni odkrivamo Božji načrt, ki ga ima Bog z nami in samo ponižni smo sposobni spoštljivega ter ljubeznivega odnosa z bližnjim. Kot pravi papež Frančišek, se ponižnost odraža v preprostih besedah: »smem«, »hvala«, »oprosti«. Je globoka zavest, da smo med seboj bratje in sestre, nikomur ne gospodarji ne hlapci, kajti vsi smo Božji Otroci enega Boga Stvarnika.

    Povzetki in nekatere dodane dopolnitve misijonskega nagovora Petra Žaklja o Ponižnosti in grehu. Ponovno objavljeno v povezavi z našo Molitvijo k Bogu! Ko molimo bodimo iskreni, skromn9 in ponižni, goreči in iskreni do Boga in odprimo mu svojo Dušo in Srce! Prosimo Jezusa in Marijo za Milost, da bomo prav molili in da nas bo Bog slišal in uslišal! Janez

  27. Janez says:

    Pater dr. Vili Lovše: GOSPOD NAUČI NAS MOLITI
    Molitev je pogovor z Bogom, je milost, a tudi umetnost, ki zahteva vajo, učenje in stanovitnost ter redoljubnost. Po mnenju nekaterih piscev mnogi ljudje ostanejo v duhovni povprečnosti, ne zato, ker bi zatajila božja milost, pač pa zato, ker manjka red, disciplina in potrpežljivost. Prav slednjega se lahko naučimo ob pomoči treh dejavnikov: potrpežljivosti(sprejemanju, česar ne moremo spremeniti), vztrajnosti (kljub beganju misli nadaljujemo z molitvijo) ter upanjem (jutri bo bolje). Ob tem so nam lahko v pomoč različni zunanji dejavniki (izbira okolja), drža telesa, metode molitve, red in disciplina.

    ZUNANJI DEJAVNIKI
    Izbira okolja: Bližina narave večini ljudi pomaga moliti, vsakemu človeku pa je seveda ljubše kaj drugega: morsko obrežje s šumenjem valov, mirno tekoča reka, mir na vrhu gore… Tudi v Svetem pismu je večkrat omenjeno, da se je Jezus umaknil na goro, da bi tam molil. Torej izbira kraja vpliva na kakovost naše molitve. Večino časa pa žal ni mogoče preživljati v naravi. Tedaj si lahko pomagamo z mislimi na kraj, ki nam je najljubši. Ignacij Lojolski priporoča, da rekonstruiramo kraj, kjer se je odigral prizor, ki ga želimo kontemplirati. Če nam dejansko uspe z mislimi preiti v domišlijski kraj, lahko naše srce postane središče miru, kamor se vedno lahko umaknemo, kadar potrebujemo mir ali se pripravljamo na molitev. Le malo je stvari, ki bi tako pomagale k molitvi kot tišina.

    Zunanja tišina: Zunanji hrup nam odvrača pozornost od molitve, zato ga v največji možni meri izključimo. Če ne prenesemo zunanje tišine, ne zmoremo prenesti notranje tišine. To, kako prenašamo tišino, je dokaj dober pokazatelj naše duhovne in celo intelektualne in čustvene globine. Šele ob zunanji tišini se zavemo notranjega hrupa, ki ga moramo prav tako umiriti. Zlasti je to pomembno pri ljudeh, ki šele vstopajo v svet molitve.

    Notranja tišina: Notranjo tišino večina ljudi težko doseže. Če za trenutek zapremo oči, se nam prikaže nešteto begajočih misli, ki ponazarjajo naš notranji hrup. Utišanje tega hrupa pa je predmet učenja in vztrajnosti, saj vsaj na začetku tišine ne dosežemo zlahka. Izak iz Niniv tako pravi: » Mnogi nenehno iščejo, vendar le tisti najdejo, ki ves čas ostanejo v tišini…Bolj kot vse stvari ljubite tišino: prinaša vam sadove, ki jih jezik ne more opisati…« Prav zato, ker je tišino težko doseči, večina piscev predlaga vaje za umirjanje.

    Umiritev telesa: Pred začetkom molitve zavzamemo pravilno telesno držo, da bosta glava in hrbtenica vzravnani. Anthony de Mello priporoča zelo preprosto vajo, ki tudi sicer pri večini ljudi prinese občutek sprostitve: »Poskusite se zavedati posameznih delov telesa: dotika obleke na ramenih, dotikanja hrbta na naslonjalo stola, na katerem sedimo, občutka dotika dlani, stegen in zadnje plati, ki s svojo težo pritiskajo na stol, občutka stopal, ki se dotikajo čevljev, položaja sedenja. Ponovno: ramena….hrbet…dlani,…stegna, ….stopala,…sedeči položaj….«

    Umska umiritev: Ignacio Lorranaga predlaga za umsko umiritev mirno in zbrano ponavljanje besede mir, ob čemer nam pomirjujoč občutek spokojnosti preplavi najprej možgane ter nato vse telo. Isto vajo nato ponovimo s ponavljanjem besede nič, da zaznamo občutek praznine – niča. Nato poizkusimo izklopiti misli in se osredotočimo npr. na bitje srca, ne da bi ob tem mislili na karkoli. Ta vaja nam pomaga pri koncentraciji

    Dihanje: Dihanje, ki najbolj umirja, je trebušno dihanje. Kadar se napolnijo pljuča, se napne tudi trebuh in ko se izpraznijo pljuča, istočasno splahni tudi trebuh. Vdihujemo počasi skozi nos, izdihujemo skozi priprta usta in nos. Skratka: dihamo mirno, počasi in globoko.

    NAČINI PREPROSTE MOLITVE
    Poleg zunanjih dejavnikov je pomembna tudi izbira molitve. Za začetnike ali v dneh, ko se nam nekako ne uspe zbrati, pisci priporočajo predvsem sledeče načine molitve:

    Ponavljanje molitve: Jezus nas uči, naj v molitvi ne začenjamo pri sebi, ampak pri Očetu; ne z našimi potrebami in interesi, ampak z njegovim kraljestvom: »Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo« (Mt 6,33) Tu je eden od razlogov, zakaj naša molitev odpove: preveč je osredotočena nase, na človeka. Najprej se moramo osredotočiti na Boga, šele nato prosimo zase: za vsakdanji kruh, duhovno moč in odpuščanje greha. Včasih se nam ne uspe osredotočiti na molitev. Tedaj nam pomaga molitev desetk rožnega venca. Pater Calveras pravi takole: »Zmoli desetko k Mariji, naj ti izprosi milost molitve, milost, da premagaš raztresenost. In če si še vedno raztresen, zmoli še eno desetko in tako naprej…«

    Molitveno branje: Vzamemo zapisano molitev, npr. psalm ali katerokoli drugo molitev ter jo začnemo zelo počasi brati. Med branjem skušamo vsebino narediti »živo«. Prebrano skušamo sprejeti vase, dokler prebrane misli ne postanejo naše. Če naletimo na misel, ki nam veliko pove, se pri njej ustavimo ter jo ponavljamo, dokler njena vsebina ne preplavi naše duše. Če se to ne zgodi, nadaljujemo z zelo počasnim branjem, da v globini srca sprejmemo pomen prebranega. Ta preprosti način molitve nam posebej pomaga pri prvih korakih molitve ter v dneh, ko imamo večje težave z zbranostjo. Pogovor z Bogom: Vsak medsebojen odnos je takšen, kakršna je komunikacija v njem. Tudi molitev je pogovor ali komunikacija z Bogom. V molitvi se postopno bolj in bolj odpiramo Bogu. Z Bogom ne govorimo zato, da bi ga s čim seznanili, temveč zato, da bi pred njim postali pristni. Govoriti z Bogom pomeni, da mu opisujemo, kakšni smo v resnici.
    Bog pa nam govori s petimi različnimi »sprejemnimi antenami«. Z umom (Boga prosimo, naj usmerja naše misli), z voljo (prav v volji včasih doživljamo moč, ki ni naša), domišlijo (že prej omenjena sposobnost oživitve prizorov, okolja), s čustvi (božje delovanje v nas prinaša mir) in spomini (Bog nas lahko spomni na svojo dobroto iz preteklosti).

    Pripravil: pater dr. Viljem LOVŠE, Radlje ob Dravi.

    Uporabljena literatura:
    • De Mello, Anthony: Božji dotik, Sadhana
    • Powell, John: Z očmi vere
    • Larranaga, Ignacio: Srečanje (Molitveni priročnik)

  28. Janez says:

    Mirenski grad: Papež Frančišek: »Gospod, nauči nas moliti!«

    Jezus se umika na samotne kraje
    »Evangeliji so nam izročili mnoge zelo žive podobe o Jezusu kot človeku molitve. Kljub pomembnosti njegovega poslanstva in zahtevam mnogih ljudi, Jezus čuti potrebo, da se umakne v samoto in moli. Markov evangelij nam o tem pripoveduje že na prvi strani, ko začne govoriti o Jezusovem javnem delovanju (glej Mr 1,35). Jezusov prvi dan v Kafarnáumu se je končal zmagoslavno. Ko je sonce zašlo, je množica bolnih prišla pred vrata, kjer je Jezus bival. Mesija oznanja in ozdravlja. Uresničijo se starodavne prerokbe in pričakovanja mnogih ljudi, ki trpijo: Jezus je Bog, ki je blizu, je Bog, ki rešuje. A tista množica je še vedno majhna, če jo primerjamo z mnogimi drugimi množicami, ki se bodo zbirale okoli preroka iz Nazareta. V nekaterih trenutkih gre za ogromno ljudi. Jezus je v središču vsega, pričakovan s strani ljudi, je odgovor na upanje Izraela. Pa vendar se jim Jezus izmakne. Ne ostane ujetnik pričakovanj ljudi, ki so ga že izvolili za vodjo. Nevarnost je, da se voditelji preveč navežejo na ljudi in ne ohranijo distance. In Jezus se tega zaveda. Že prvo noč v Kafarnáumu dokaže, da je zares izviren Mesija. Tik pred zoro učenci iščejo Jezusa, a ga ne najdejo, dokler ga Peter navsezadnje ne izsledi na samotnem kraju, popolnoma potopljenega v molitev. In mu pravi: ‘Vsi te iščejo’ (Mr 1,37). Zdi se, da se trditev nanaša na splošen uspeh, kot dokaz, da je njegovo poslanstvo uspelo. Jezus pa pravi svojim učencem, da mora iti drugam, da niso ljudje tisti, ki iščejo njega, ampak je On tisti, ki išče ljudi. Zato ne sme ostati, ampak mora neprenehoma romati po poteh Galileje (glej Mr 38-39). Je romar, ki gre proti Očetu, medtem pa moli. Vse to se zgodi v eni noči molitve.

    Kakor da vse vodi Jezusova molitev
    Na kakšni od svetopisemskih strani se zdi, da vse vodi Jezusova molitev, njegova bližina z Očetom. Tako bo predvsem v noči na vrtu Getsemani. Za zadnji del Jezusove poti, najtežji od vseh, ki jih bo prehodil, se zdi, da dobi svoj smisel v stalnem poslušanju, ki ga Jezus namenja Očetu. Zagotovo ni lahka molitev, ravno nasprotno, je dejanska agonija, pa vendar je molitev, ki je zmožna podpirati tisto pot križa. Bistveno je, da Jezus molil. Jezus je goreče molil v javnih trenutkih, ko je s svojim ljudstvom delil bogoslužje, a prav tako je iskal kraje zbranosti, ki so bili ločeni od vrveža sveta, kraje, ki so omogočili, da se je spustil v skrivnost svoje duše. Jezus je prerok, ki pozna kamne v puščavi in se vzpenja v višine gora. Zadnje Jezusove besede, preden je izdihnil na križu, so besede psalmov.

    Gospod, nauči me moliti
    Jezus je molil kakor vsak človek na svetu. Pa vendar njegov način molitve vsebuje skrivnost, nekaj, kar zagotovo ni ušlo pogledu njegovih učencev, če v evangelijih najdemo tako enostavno in neposredno prošnjo: ‘Gospod, naúči nas moliti’ (Lk 11,1). Videli so ga namreč moliti in so se njegovega načina želeli tudi sami naučiti. Jezus jih ne zavrne, ni ljubosumen na svojo bližino z Očetom, ampak je prišel ravno za to, da bi nas uvedel v ta odnos z Očetom. Tako svojim učencem postane učitelj molitve, kar zagotovo želi biti za vsakega med nami. Tudi mi torej moramo reči ‘Gospod, nauči me moliti. Nauči me.’ Čeprav morda molimo že mnogo let, se moramo molitve vedno učiti! Človekova molitev, to hrepenenje, ki se rodi na tako zelo naraven način v njegovi duši, je morda ena največjih skrivnosti vesolja. In niti ne vemo, če je molitev, ki jo namenjamo Bogu, zares tista, ki bi jo On hotel slišati. Sveto pismo nam govori tudi o neprimernih molitvah, ki jih Bog na koncu zavrne. Spomnimo se na priliko o farizeju in cestninarju. Samo cestninar se je vrnil opravičen domov, ‘kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan’ (Lk 18,14). Molitev je vedno treba začeti s ponižnostjo, kajti ponižno molitev Gospod sprejme. Zato je najprimerneje, da prosimo z besedami učencev: ‘Gospod, nauči nas moliti!’ In On zagotovo ne bo dopustil, da bi naša prošnja padla v prazno.«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI.; Vatikan, 5.12.2018)

    NEKAJ ISKRIC GLEDE MOLITEV OČENAŠA
    Zato takrat, ko bo naša vera šibka, tudi mi prosimo z učenci »Gospod, nauči nas moliti« in recimo: Oče naš, ki si v nebesih.
    Ko bi bili na tem, da pozabimo na Gospoda, prosimo: Posvečeno bodi tvoje ime.
    Ko bomo malodušni zaradi našega življenja ali razmer v svetu, prosimo: Pridi tvoje kraljestvo.
    Ko se bomo morali odločiti o kakšni pomembni stvari in bi nas mikalo, da bi se odločili za najlažjo pot, recimo: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.
    Ko se bomo pritoževali nad majhnimi težavami in pozabljali, da je na milijone ljudi ubogih in lačnih, molimo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh.
    Ko nas težijo naši grehi in ko težko odpuščamo drugim, prosimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.
    Ko nas vznemirjajo skušnjave, molimo: Ne vpelji nas v skušnjavo.
    Ko se nam bo težko obvladati, prosimo: Reši nas hudega.
    Ko se bomo preveč ukvarjali s sabo in s svojo pomembnostjo, recimo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj.

    Ognjišče Božo Rustja.


    BOG NAS NAGOVORI, KO PONIŽNO IN Z VERO MOLIMO
    Bog govori vedno z nežnim glasom. Njegova govorica je tako neznatna in delikatna, da jo lahko že majhna sapica izniči. Bog vedno odgovarja na ponižno molitev, polno vere in zaupanja. Pogosto Bog ne odgovarja takoj – tako je potrebno čakati. V čakanju pa se razodeva čar poslušanja, ponižnosti, vera, zaupanje. V pričakovanju na Božji odgovor pogosto v nas zraste zavest lastne odgovornosti. Tako pričakovanje požene v nas neke mehanizme, da mi iz naše strani naredimo vse, da bi tudi Bog lahko iz njegove storil vse. Tu sorazlogi da nekatere rešitve pridejo šele kasneje.Vendar Bog zelo pogosto odgovarja. Problem seveda ne leži v njegovem odgovoru, pač pa v našem vprašanju. Smo iskreni ali nismo? Če nismo iskreni –tudi Boga ne moremo čutiti. V tej točki nekaj natančnejših določitev:
    a) Bog nikoli ne govori proti »zdravi pameti«
    b) je vedno na strani dobrega, pravega in resnice
    c )ni nikoli neiskren do naših potreb, počutij, težav…d)nikoli ne podpira naše podlosti, egoizma in igračkanja z njime)ne podpira naših utvar in iluzij, ošabnosti in ambicioznosti (povzpetnost na račun drugega)
    f) pogosto govori proti naši voljig)govori celo to, kar mi ni všeč (kar mi ni po godu)
    h) pogosto govori takrat, ko bi jaz raje, da bi on molčali)
    g) govori tudi preko molka, tišine…

    Navaditi se moramo poslušati Boga, priučiti se moramo sposobnosti poslušanja. Kdor si te sposobnosti (noče, more) ne zna pridobiti, tvega, da Boga ne bo slišal celo takrat ko bo ta »grmel«.Bog normalno ne uporablja druge poti za komunikacijo in spoznanje, kot je naš intelekt (razum, navdihnjen od Boga), naš občutek za dobro in našo vest. Najpoglavitnejši problem je naša iskrenost v tem kako si razlagamo njegovo voljo.Posebno poglavje (pozornost) bi morali posvetiti stvarem, ki od nas terjajo velike odgovornosti ali velike odločitve. Kaj in kako takrat moliti? Pomembno je, da sledimo svoji vesti, da tej zaupamo in da imamo pravi odnos do vere. Božji odgovor v sebi vedno nosi dovolj rahločutnosti in modrosti: v Božjem odgovoru je vedno dovolj svetlobe (luči) za tistega, ki je »blage« volje –zakaj Bog vedno upošteva našo osebnost in svobodno voljo. Nikoli ne sili. To je podoba Boga, Vzgojitelja in Učitelja.

    Medmrežje Nauči nas Moliti (odlomerk)

  29. Janez says:

    Ognjišče: KAKO MOLITI K BOGU? FORMALNI MOLILNI OBRAZCI VAS PRAVITE NE NAGOVORIJO?
    Vprašanje Ognjišču: Ne vem, kako naj natančno izoblikujem svojo misel, sprašuje vernik L. uredništvo Ognjišča. Toda številne molitve – mislim na MOLITVENE obrazce, ki so nas jih naučili – mi ne povedo veliko. Včasih se mi upira, da bi jih molil., ker me ne nagovorijo. Zdijo se mi tako ‘oguljeni’. Ne vem, če ravnam prav? Kaj mi svetujete glede molitve, sprašuje vernik L. in prosi za odgovor?

    Vaše vprašanje kaže na značilno težavo številnih današnjih vernikov – potrebo po pristni, iskreni molitvi, osvobojeni formalnosti. Ta želja je dobra, saj mora molitev prihajati iz srca. Toda naša molitev je pogosto uboga, čeprav želi biti iskrena. Zato lahko uporabljamo tudi ustaljene obrazce. Ti nam pomagajo, da se ‘znamo’ obračati na Boga. Pomagajo pa nam tudi v ‘duhovni suši’, ko ne najdemo svojih ustreznih besed. Cerkev nam priporoča nekatere molitvene obrazce, a ne zapoveduje, da moramo uporabljati samo to ustaljeno obliko molitve. “Molitev namreč ni le samodejni izliv notranjega vzgiba. Vključuje tudi premišljevanje, preučevanje in prodiranje v duhovne stvarnosti, katere izkustveno dojemamo,” pravi Kompendij katekizma katoliške Cerkve.
    Da nismo prvi, ki imamo težave z molitvijo, nam priča prošnja apostolov: »Gospod, nauči nas moliti!« (Lk, 11,1) in Jezus jih je naučil moliti očenaš. Gre torej za ‘obrazec’, za obliko molitve, ki nas jo je naučil sam Jezus. Zato ima ta molitev posebno mesto med krščanskimi molitvami in v kristjanovem življenju.

    Ne vem točno, kaj ste mislili z molitvenimi obrazci. Morda tiste, ki jih znamo na pamet, oz. tiste, ki smo se jih naučili ‘za birmo’. Ne smemo pozabiti tudi na druge zapisane molitve. To so npr. psalmi ali drugi spevi, zlasti iz Svetega pisma Nove zaveze (Marijina hvalnica ali Moja duša; Zaharijev hvalospev ali Hvaljen Gospod, Bog naših očetov; spevi iz pisem apostola Pavla ali iz knjige Razodetja). Te nam polagajo v usta besede, ki jih je Bog sam navdihnil in s katerimi ‘vzgaja’ naše srce, da se obrača na Boga.
    Dalje ne pozabimo na številne molitve sodobnih avtorjev. Vsako Ognjišče začenjamo z molitvijo kakšnega sodobnega avtorja. Naš urednik Silvester Čuk jih je zbral tudi v knjigo. Trenutno je na voljo knjiga Zakladnica molitve (uredil Marko Čuk). Prevajalec molitev je napisal, da te sodobne molitve “želijo biti vzorec za naš osebni pogovor z Bogom”. Niso pa edini vzorec. Omenil sem že molitve iz Svetega pisma, še prej molitve, ki so nastale v zgodovini Cerkve. Naj še dodam nekatere čudovite molitve svetnikov, na primer Hvalnica stvarstva sv. Frančiška Asiškega. Njegova drža hvaljenja je navdihnila številne druge molitve.

    Vi si izberite tisto obliko molitve, ki vam bo najbolj pomagala v pogovoru z Bogom. Med vsemi naštetimi molitvami boste gotovo našli kaj zase, morda vam bodo bližje sodobne molitve, če vam niso ljubi ‘tradicionalni obrazci’. Lahko pa molite tudi s svojimi besedami, čeprav tudi na naše osebne, ‘izvirne’ molitve vplivajo ustaljeni molitveni obrazci. Ustaljeni molitveni obrazci nam pridejo prav v trenutkih ‘duhovne suše’, ko ne moremo moliti s svojimi besedami. Takrat lahko preprosto molimo Gospodovo molitev. Morda nas bodo nagovorile kakšne besede iz nje (npr. zgodi se tvoja volja; odpusti nam naše dolge; reši nas hudega …). Bodimo prepričani, da nas bodo kakšne besede prej ali slej nagovorile, če bomo vztrajali. Če pa bomo prenehali moliti, nas ne bodo mogle nagovoriti in nam posledično pomagati iz ‘duhovne suše’. Poleg tega ne bodimo preveč domišljavi. Tudi rodovi pred nami so znali moliti. Številni obrazci so se rodili iz rodov Bogu predanih src. Njihove besede lahko postanejo tudi naše besede, če jih bomo počasi premišljevalno molili in jih ponotranjili, ne pa samo avtomatično ‘drdrali’. Izkušnja Bogu predanih rodov vernih, zaobjeta v številnih molitvenih obrazcih, nam bo pomagala v naših iskanjih in hrepenenju po Bogu.

    Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 10, str. 48

    JOSE MARIA ESCRIVA, Opus Dei: MOLITEV K BOGU MOJEGA ŽIVLJENJA
    Molitev k Bogu mojega življenja je za nas verne kristjane zelo pomembna. Če nam Bog pomeni življenje, nas ne sme presenečati, da mora biti naš krščanski obstoj prepreden z molitvijo. Vendar ne mislite, da je molitev dejanje, ki ga izpolniš in potem opustiš. Pravični se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Zjutraj mislim nate in popoldne se moja molitev kakor kadilo usmerja predte. Ves dan je lahko čas molitve: od večera do jutra in od jutra do večera. Celo več: kot nas opominja Sveto pismo, mora tudi spanec biti molitev. Spomnite se, kaj nam o Jezusu povedo evangeliji. Včasih je celo noč preživel v intimnem pogovoru z Očetom. Kakšno ljubezen je v prvih učencih zbudila podoba Kristusa v molitvi! Ko so tako opazovali to stalno držo svojega Učitelja, so ga nekoč zaprosili: Domine, doce nos orare, Gospod, nauči nas moliti.

    Sveti Pavel — orationi instantes, vztrajajte v molitvi, kot piše — povsod širi živi Kristusov zgled. In sveti Luka kot s čopičem prikaže način dela prvih učencev: vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi. Prekaljenost dobrega kristjana, po milosti, pridobimo v kovačnici molitve; in ker se molitev hrani iz življenja samega, se ne razvija le na en način. Srce si navadno olajšamo s pomočjo besed, z molitvami izraženimi z glasom, ki nas jih je naučil Bog sam, npr. Oče naš, ali pa po svojih angelih, npr. Zdrava Marija. Drugikrat bomo uporabili molitve, ki jih je prečistil čas in s katerimi so svojo pobožnost izražali milijoni bratov v veri. Te so lahko liturgične — lex orandi —, ali take, ki so se rodile iz strasti zaljubljenega srca, kot so številni marijanski odpevi: Sub tuum praesidium …, Memorare …, Salve Regina …

    Ob drugih prilikah nam bo dovolj nekaj izrazov, izstreljenih kot puščice, iaculata: to so pobožni vzkliki, ki se jih naučimo ob pozornem branju Jezusove zgodbe: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš, me moreš očistiti; Domine, tu omnia nosti, tu scis quia amo te, Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad; Credo, Domine, sed adiuva incredulitatem meam, verujem, Gospod, toda pomagaj moji neveri, utrdi mi vero; Domine, non sum dignus, Gospod, nisem vreden; Dominus meus et Deus meus, moj Gospod in moj Bog … in še drugi vzkliki, kratki in ganljivi, ki privrejo iz notranje gorečnosti duše in odgovorijo na konkretne okoliščine. Življenje molitve pa mora temeljiti še na nekaj trenutkih dneva, ki jih posvetimo samo odnosu z Bogom; trenutkih pogovora brez besed, če je le mogoče ob tabernaklju, da se Bogu zahvalimo za to — samo! — dvatisočletno čakanje. Ta pogovor z Bogom je notranja molitev, od srca k srcu, pri kateri sodeluje vsa duša: razum in domišljija, spomin in volja. To je meditacija, ki prispeva k temu, da naše ubogo človeško življenje, naše običajno vsakdanje življenje dobi nadnaraven pomen.

    S pomočjo tega časa meditacije, molitev izraženih z glasom in pobožnih vzklikov bomo svoj dan povsem naravno in neopazno spremenili v nenehno hvalo Bogu. Ostali bomo v njegovi navzočnosti, kot tudi zaljubljenci stalno usmerjajo svoje misli k ljubljeni osebi, in vsa naša, tudi najmanjša dejanja bodo polna duhovnih sadov. Ko torej kristjan stopi na pot neprekinjenega odnosa z Bogom — in ta pot je namenjena vsem, ne samo izbrancem —, se njegovo notranje življenje krepi, postaja gotovo in trdno; in v človeku se utrdi ta boj, prijeten in zahteven obenem, da bi do konca izpolnil Božjo voljo. Na podlagi življenja molitve lahko razumemo tudi drugo temo, o kateri govori današnji praznik: apostolat, uresničevanje nauka, ki ga je Jezus izročil svojim tik pred vnebohodom: in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.

    Jose Maria Escriva je ustanovitelj Opus Dei v katoliški Cerkvi.

  30. Janez says:

    Ognjišče: KAKO MOLITI K BOGU? FORMALNI MOLILNI OBRAZCI VAS PRAVITE NE NAGOVORIJO?
    Vprašanje Ognjišču: Ne vem, kako naj natančno izoblikujem svojo misel, sprašuje vernik L. uredništvo Ognjišča. Toda številne molitve – mislim na MOLITVENE obrazce, ki so nas jih naučili – mi ne povedo veliko. Včasih se mi upira, da bi jih molil., ker me ne nagovorijo. Zdijo se mi tako ‘oguljeni’. Ne vem, če ravnam prav? Kaj mi svetujete glede molitve, sprašuje vernik L. in prosi za odgovor?

    Vaše vprašanje kaže na značilno težavo številnih današnjih vernikov – potrebo po pristni, iskreni molitvi, osvobojeni formalnosti. Ta želja je dobra, saj mora molitev prihajati iz srca. Toda naša molitev je pogosto uboga, čeprav želi biti iskrena. Zato lahko uporabljamo tudi ustaljene obrazce. Ti nam pomagajo, da se ‘znamo’ obračati na Boga. Pomagajo pa nam tudi v ‘duhovni suši’, ko ne najdemo svojih ustreznih besed. Cerkev nam priporoča nekatere molitvene obrazce, a ne zapoveduje, da moramo uporabljati samo to ustaljeno obliko molitve. “Molitev namreč ni le samodejni izliv notranjega vzgiba. Vključuje tudi premišljevanje, preučevanje in prodiranje v duhovne stvarnosti, katere izkustveno dojemamo,” pravi Kompendij katekizma katoliške Cerkve.
    Da nismo prvi, ki imamo težave z molitvijo, nam priča prošnja apostolov: »Gospod, nauči nas moliti!« (Lk, 11,1) in Jezus jih je naučil moliti očenaš. Gre torej za ‘obrazec’, za obliko molitve, ki nas jo je naučil sam Jezus. Zato ima ta molitev posebno mesto med krščanskimi molitvami in v kristjanovem življenju.

    Ne vem točno, kaj ste mislili z molitvenimi obrazci. Morda tiste, ki jih znamo na pamet, oz. tiste, ki smo se jih naučili ‘za birmo’. Ne smemo pozabiti tudi na druge zapisane molitve. To so npr. psalmi ali drugi spevi, zlasti iz Svetega pisma Nove zaveze (Marijina hvalnica ali Moja duša; Zaharijev hvalospev ali Hvaljen Gospod, Bog naših očetov; spevi iz pisem apostola Pavla ali iz knjige Razodetja). Te nam polagajo v usta besede, ki jih je Bog sam navdihnil in s katerimi ‘vzgaja’ naše srce, da se obrača na Boga.
    Dalje ne pozabimo na številne molitve sodobnih avtorjev. Vsako Ognjišče začenjamo z molitvijo kakšnega sodobnega avtorja. Naš urednik Silvester Čuk jih je zbral tudi v knjigo. Trenutno je na voljo knjiga Zakladnica molitve (uredil Marko Čuk). Prevajalec molitev je napisal, da te sodobne molitve “želijo biti vzorec za naš osebni pogovor z Bogom”. Niso pa edini vzorec. Omenil sem že molitve iz Svetega pisma, še prej molitve, ki so nastale v zgodovini Cerkve. Naj še dodam nekatere čudovite molitve svetnikov, na primer Hvalnica stvarstva sv. Frančiška Asiškega. Njegova drža hvaljenja je navdihnila številne druge molitve.

    Vi si izberite tisto obliko molitve, ki vam bo najbolj pomagala v pogovoru z Bogom. Med vsemi naštetimi molitvami boste gotovo našli kaj zase, morda vam bodo bližje sodobne molitve, če vam niso ljubi ‘tradicionalni obrazci’. Lahko pa molite tudi s svojimi besedami, čeprav tudi na naše osebne, ‘izvirne’ molitve vplivajo ustaljeni molitveni obrazci. Ustaljeni molitveni obrazci nam pridejo prav v trenutkih ‘duhovne suše’, ko ne moremo moliti s svojimi besedami. Takrat lahko preprosto molimo Gospodovo molitev. Morda nas bodo nagovorile kakšne besede iz nje (npr. zgodi se tvoja volja; odpusti nam naše dolge; reši nas hudega …). Bodimo prepričani, da nas bodo kakšne besede prej ali slej nagovorile, če bomo vztrajali. Če pa bomo prenehali moliti, nas ne bodo mogle nagovoriti in nam posledično pomagati iz ‘duhovne suše’. Poleg tega ne bodimo preveč domišljavi. Tudi rodovi pred nami so znali moliti. Številni obrazci so se rodili iz rodov Bogu predanih src. Njihove besede lahko postanejo tudi naše besede, če jih bomo počasi premišljevalno molili in jih ponotranjili, ne pa samo avtomatično ‘drdrali’. Izkušnja Bogu predanih rodov vernih, zaobjeta v številnih molitvenih obrazcih, nam bo pomagala v naših iskanjih in hrepenenju po Bogu.

    Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 10, str. 48

    https://revija.ognjisce.si/pisma/14022-molitveni-obrazci-me-ne-nagovorijo

    JOSE MARIA ESCRIVA: MOLITEV K BOGU MOJEGA ŽIVLJENJA
    Molitev k Bogu mojega življenja je za nas verne kristjane zelo pomembna. Če nam Bog pomeni življenje, nas ne sme presenečati, da mora biti naš krščanski obstoj prepreden z molitvijo. Vendar ne mislite, da je molitev dejanje, ki ga izpolniš in potem opustiš. Pravični se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Zjutraj mislim nate in popoldne se moja molitev kakor kadilo usmerja predte. Ves dan je lahko čas molitve: od večera do jutra in od jutra do večera. Celo več: kot nas opominja Sveto pismo, mora tudi spanec biti molitev. Spomnite se, kaj nam o Jezusu povedo evangeliji. Včasih je celo noč preživel v intimnem pogovoru z Očetom. Kakšno ljubezen je v prvih učencih zbudila podoba Kristusa v molitvi! Ko so tako opazovali to stalno držo svojega Učitelja, so ga nekoč zaprosili: Domine, doce nos orare, Gospod, nauči nas moliti.

    Sveti Pavel — orationi instantes, vztrajajte v molitvi, kot piše — povsod širi živi Kristusov zgled. In sveti Luka kot s čopičem prikaže način dela prvih učencev: vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi. Prekaljenost dobrega kristjana, po milosti, pridobimo v kovačnici molitve; in ker se molitev hrani iz življenja samega, se ne razvija le na en način. Srce si navadno olajšamo s pomočjo besed, z molitvami izraženimi z glasom, ki nas jih je naučil Bog sam, npr. Oče naš, ali pa po svojih angelih, npr. Zdrava Marija. Drugikrat bomo uporabili molitve, ki jih je prečistil čas in s katerimi so svojo pobožnost izražali milijoni bratov v veri. Te so lahko liturgične — lex orandi —, ali take, ki so se rodile iz strasti zaljubljenega srca, kot so številni marijanski odpevi: Sub tuum praesidium …, Memorare …, Salve Regina …

    Ob drugih prilikah nam bo dovolj nekaj izrazov, izstreljenih kot puščice, iaculata: to so pobožni vzkliki, ki se jih naučimo ob pozornem branju Jezusove zgodbe: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš, me moreš očistiti; Domine, tu omnia nosti, tu scis quia amo te, Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad; Credo, Domine, sed adiuva incredulitatem meam, verujem, Gospod, toda pomagaj moji neveri, utrdi mi vero; Domine, non sum dignus, Gospod, nisem vreden; Dominus meus et Deus meus, moj Gospod in moj Bog … in še drugi vzkliki, kratki in ganljivi, ki privrejo iz notranje gorečnosti duše in odgovorijo na konkretne okoliščine. Življenje molitve pa mora temeljiti še na nekaj trenutkih dneva, ki jih posvetimo samo odnosu z Bogom; trenutkih pogovora brez besed, če je le mogoče ob tabernaklju, da se Bogu zahvalimo za to — samo! — dvatisočletno čakanje. Ta pogovor z Bogom je notranja molitev, od srca k srcu, pri kateri sodeluje vsa duša: razum in domišljija, spomin in volja. To je meditacija, ki prispeva k temu, da naše ubogo človeško življenje, naše običajno vsakdanje življenje dobi nadnaraven pomen.

    S pomočjo tega časa meditacije, molitev izraženih z glasom in pobožnih vzklikov bomo svoj dan povsem naravno in neopazno spremenili v nenehno hvalo Bogu. Ostali bomo v njegovi navzočnosti, kot tudi zaljubljenci stalno usmerjajo svoje misli k ljubljeni osebi, in vsa naša, tudi najmanjša dejanja bodo polna duhovnih sadov. Ko torej kristjan stopi na pot neprekinjenega odnosa z Bogom — in ta pot je namenjena vsem, ne samo izbrancem —, se njegovo notranje življenje krepi, postaja gotovo in trdno; in v človeku se utrdi ta boj, prijeten in zahteven obenem, da bi do konca izpolnil Božjo voljo. Na podlagi življenja molitve lahko razumemo tudi drugo temo, o kateri govori današnji praznik: apostolat, uresničevanje nauka, ki ga je Jezus izročil svojim tik pred vnebohodom: in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.

    https://si.escrivaworks.org/print/jezus_prihaja_mimo/119

  31. Hvala says:

    SLAVLJENJE GOSPODA S CELIM TELESOM (priloga)

    https://www.youtube.com/watch?v=IDHTzHe8jyM

  32. Miro says:

    GOSPOD, OKREPI MI VERO, DA BOM V CELOTI SPREJEL TVOJO BESEDO IN SE RESNIČNO SPREOBRNIL ZA TVOJE VESELJE!

    BOŽJA BESEDA: Oni pa so mu rekli: »Janezovi učenci se pogosto postijo in opravljajo molitve, enako tudi učenci farizejev, tvoji pa jedo in pijejo.« Jezus jim je odgovoril: »Ali morete doseči, da bi se svatje postili, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili.« In povedal jim je še priliko: »Nihče ne odtrga krpe od nove obleke in jo našije na staro, sicer bo novo raztrgal, s staro obleko pa se krpa z nove ne bo ujemala. Tudi novega vina nihče ne vliva v stare mehove, sicer bo novo vino stare mehove razgnalo in se razlilo, mehovi pa bodo uničeni; pač pa se mora novo vino vlivati v nove mehove. Nihče, ki je pil staro vino, noče novega, ampak pravi: ›Staro je dobro.‹« (Lk 5,33-39)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+5%2C33-39&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus je ženin, ki razveseljuje svate. Pri njem ni prostora za žalost in post, ampak njegova navzočnost prinaša novost, veselje in polnost. Seveda za vse to ni mogoče delati kompromisov. Ves se mu moram odpreti, mu prisluhniti, sprejeti njegov dar in mu zaupati. Gospod, okrepi mi vero, da bom v celoti sprejel tvojo besedo in se resnično spreobrnil za tvoje veselje (Luč besede rodi življenje, Primož Krečič).

    V duhu se povežimo z Jezusom in Marijo v molitvi svetega rožnega venca in rožnega venca Božjega usmiljenja za vse trpeče sestre in brate, ki se v rubriki »Prosim za molitev« priporočajo v molitev. Vse molitve, zahvale in prošnje z zaupanjem darujmo našemu Odrešeniku Jezusu pri sveti maši!

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  33. Janez says:

    Addendum

    Ogroža nas koronavirus in veliko ljudi je zbolelo pri nas in v Italiji, kjer je umrlo veliko zdravnikov, duhovnikov in obolelih ljudi. Ljudje so trenutno doma na čakanju in mnogi so brezposelni, brez dohodka in ne vedo, kdaj se bodo spet odprla podjetja in zagnala proizvodnja. Brez dohodka družine težko živijo. Veliko zdravstvenega osebja je izčrpanih in delajo preko svojih zmožnosti. V domovih za starejše je veliko obolelih in nekateri starostniki so umrli, ker jih niso premestili na zdravljenje v bolnice. Ljudje smo utrujeni od življenja v karanteni in želimo, da bi nam Bog odrešil vseh težkoč in preizkušenj. Ko se končuje delovni dan smo dostikrat nemirni, utrujeni in nas pogosto bremenijo vse misli in skrbi, ki so se zgodile čez dan. Težko je v miru zaspati in skleniti dan, zato molimo in prosimo ponižno Boga za odrešitev in Pomoč. Ker ne moremo kar tako opustiti možganske aktivnosti, nas to pripelje celo do nezmožnosti spanja. Ko nas doleti taka situacija, je najbolje, da se izročimo v Božje roke in prejeli bomo Tolažbo in Njegov mir. Eden od načinov za to je molitev spodnjega psalma. Psalmist se Bogu zahvaljuje za blagoslove, ki jih je prejel, in se zanaša Nanj, vedoč, da je pri njem varen. To je eden od najpomembnejših ključev za iskanje miru v našem življenju. Če ne moremo zaupati Bogu in njegovemu načrtu za naše življenje, nikoli ne bomo živeli resnično v miru. Zaupajmo Bogu, molimo in prosimo k Njemu in z Vero v Njega nas bo uslišal. Prosimo Boga za Ljubezen in Božji Mir, da se v Njem Umiri naše srce.
    Amen. Janez

    Kadar te kličem, mi odgovori, Bog moje pravičnosti !
    V stiski si mi odprl širjave,
    izkaži mi milost, usliši mojo molitev.
    Mnogi pravijo: “Kdo nam bo dal videti dobro ?”
    Dvigni, Gospod, nad nami svetlobo svojega obličja !
    Dal si več veselja v moje srce
    kakor v času, ko je obilje njihovega žita in vina.
    V miru bom hkrati legel in spal,
    saj ti sam, Gospod, me pustiš varno prebivati.
    (Ps 4,2.7¬–9)

  34. Miro says:

    GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI! POMAGAJ NAM, DA BOMO PO TVOJI MILOSTI V SRCU ČIM BOLJ PONIŽNI, PREPROSTI, ISKRENI, TAKO V ODNOSU DO BOGA KOT DO BLIŽNJEGA!

    BOŽJA BESEDA: Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. Vi torej molíte takóle:

    Oče naš, ki si v nebesih,
    posvečeno bodi tvoje ime.
    Pridi tvoje kraljestvo.
    Zgôdi se tvoja volja
    kakor v nebesih tako na zemlji.
    Daj nam danes naš vsakdanji
    kruh;
    in odpústi nam naše dolge,
    kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom;
    in ne vpelji nas v skušnjavo,
    temveč reši nas hudega.

    Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« (Mt 6, 7-14)

    Vsak dan slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo, ker nam po molitvi »Oče naš« milostno podarja vse, kar najbolj potrebujemo v življenju. Bogu hvala, ker nas nenehno spremlja in podpira s svojo milostjo!

  35. Janez says:

    VSEMOGOČNI TROEDINI VEČNI BOG PROSIM MILOSTNO NAS ODREŠI BOLEZNI IN EPIDEMIJE KORONAVIRUSA
    Vsemogočni, dobri, ljubeči, večni, pravični in usmiljeni Troedini Bog,
    daj nam ubogim in ponižnim ljudem v preizkušnjah milost in pomoč,
    da bomo zaradi Tebe Nebeški Bog delali in spolnjevali tisto,
    kar vemo, da hočeš in da je to po Božji Volji in v skladu z Božjim Načrtom za nas,
    in da bomo vedno služili drugim in pomagali drugim, kar je prav v Božjih Očeh.
    Prosimo pomagaj nam, da bomo notranje dobri, usmiljeni, zdravi in očiščeni grehov,
    notranje razsvetljeni in skromni ter ponižni
    in vžgani ter milostno obdarjeni z Božjo Milostjo in Tvojim blagoslovom.
    Prosimo Te za Milost, da bomo podučeni in razsvetljeni z ognjem in modrostjo Svetega Duha,
    mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina Jezusa,
    našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa
    in le po tvoji milosti mogli priti k Tebi, Najvišji Troedini Večni Bog.
    V svetu in pri nas ne pojenjajo in še vedno razsajajo bolezni in epidemije,
    od katerih so številni ljudje zboleli in nekateri celo umrli.
    Prosimo te obvaruj nas vseh skušnjav in hudobije,
    obvaruj nas prosimo vseh bolezni, epidemij ter koronavirusa.
    Pomagaj nam prosim Gospod, da ne bomo nikoli po Tvoji Milosti Zboleli na Duhu in na telesu.
    Ljudje trpijo, zaradi okužb zbolevajo in umirajo in prosijo Božjega Usmiljenja.
    Prosim Te razsvetli in poduči zdravnike, farmacevte, laborante in druge raziskovalce,
    da bodo kmalu odkrili cepiva in zdravila proti koronavirusu,
    zmanjšali z zdravljenjem in na novo odkritimi zdravili ter cepivi epidemijo bolezni in ozdravili bolnike.
    Mnogo ljudi v svetu in pri nas je zbolelo, nekateri so se pozdravili, drugi so tudi umrli.
    Prosim Te Gospod za naše zdravje na Duši in na Telesu,
    da se Ti bomo v molitvah zahvaljevali, Te poveličevali in Slavili
    ter Ti bili kot Stvarniku in Troedinemu Bogu vedno hvaležni za vse darove in za naše Življenje.
    Prosim vodi nas in nam pomagaj, da nikoli ne bomo zašli na stranpota raznih skušnjav, ki ne Vodijo k Tebi Jezus.
    Obvaruj nas prosim greha, skušnjave in zapeljivosti Mamona in Hudobca, da bomo ostali Zvesti in Trdni v Veri.
    Prosimo Te nakloni nam Milost in Usmiljenje, da bomo lahko spet normalno živeli, brez nevarnosti okužb.
    Veliko ljudi mora paziti na distanco, se razkuževati in nositi maske ter se paziti, da se ne okužijo.
    Nekateri delodajalci so odpustili delavce, ker ni naročil in nimajo dohodka, da bi plačali delavce.
    Pomagaj nam Troedini Bog, da bomo sprejeli in spoštovali poduk in Božjo Vzgojo
    in da bomo spet normalno zaživeli in da se bo spet vse Uredilo in Postavilo na Svoje Mesto,
    po Tvoji Dobroti, Milosti in Usmiljenju!
    Za to Te prosimo in molimo Tebe Jezus,
    ki si in boš v popolni Sveti Trojici nedeljivo Eden
    in ki živiš in kraljuješ v Večni Slavi,
    naš Odrešenik in naš vsemogočni Bog,
    na vse veke vekov.
    Amen.
    Janez AKA Dichter Hansi

    Kaj ste nejeverni je vprašal Jezus svoje Učence na nemirnem jezeru in umiril vetrove. Kje je vaša Vera?! Zato Molimo inProsimo Boga, da nas odreši bolezni, epidemij in da bo Jezus Odrešenik in Učenik s Svetim Duhom podučil in navdihnil vse zdravnike, da bodo z novimi odkritimi cepivi, zdravili in novimi postopki uspešno in učinkovito zmanjšali bolezni in število obolelih zaradi epidemij, ki razsajajo po svetu. Prosim pozdravi vse, ki so zboleli, da bodo kmalu okrevali in se pozdravili. Prosim Te Gospod, da se bo epidemija v svetu ustavila in medicinsko obvladovala. Gospod prosimo Te pomagaj nam, da se bo spet vse postavilo na svoje mesto, da bomo spet vsi lahko normalno zaživeli brez nevarnosti okužb in da bomo odslej živeli pravično in se spreobrnili. Pomagaj nam prosimo Troedini Bog, da bomo sprejeli in spoštovali poduk in Božjo Vzgojo. Prosim Te Jezus sliši in usliši nas.

    Z Vero v Njega, branjem Svetega pismain molitvami k Bogu pa sem preudaren, moder, umirjen in se trudim, kaj dobrega narediti zase in za druge; vedno in takoj, ker v Njem premorem Vse, ki mi daje Moč in Potrpežljivost. Molim in preberem Božjo Besedo v Svetem Pismu in prosim ter iščem, kaj je zame Božja Volja in kaj je prav da storim, da bo Bogu po Volji. Iščem Božji nauk, vodstvo in navdih, da delam kar je prav v Božjih Očeh. Prosim Boga za odpustitev mojih in naših grehov in rešitev vseh naših preizkušenj, da bomo rešeni koronavirusa po Božji Milosti. H komu pa naj gremo Jezus, Ti imaš Besede Večnega Življenja in vse kar obstaja bo prešlo, le Tvoje Besede in Nauki ne bodo nikili prešli. Prosim pomagaj nam, da bomo s Tvojo Milostjo in Vodstvom hodili po Poti Odrešenja k Tebi in da ne bomo nikoli zašli na stranpoti. Ker nas Lnubiš Gospod prosim odvzemi vse preizkušnje in nas reši ter nam pomagaj, da se poboljšamo in spreobrnemo!

    Pax et Bonum. Amen. Janez

  36. Miro says:

    ŠTIRJE DUHOVNI NASVETI, KI NAM BODO POMAGALI V TEŽKIH ČASIH, ČE SE BOMO ZNAŠLI V KARANTENI!

    Kaj storiti v situacijah, ki so težke in zahtevne? Ali znamo skupaj s sv. Terezijo Deteta Jezusa takrat reči, »da je vse blagoslov«, ne glede na okoliščine? Tu so 4-je nasveti s spletne strani Aleteia, ki nam bodo pomagali v težkih časih.

    1. Opogumite se s svetopisemski citati
    2. Premišljujte o svetnikih
    3. Zahvalite se Gospodu
    4. Prosite Boga za pomoč

    Več o tem na:
    https://si.aleteia.org/2020/04/13/4-stvari-ki-jih-lahko-poveste-bogu-ce-se-v-karanteni-pocutite-osamljeni

    V vsakem primeru – bodisi ob ugodni ali neugodni življenjski situaciji – vedno slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo! Slava tebi, Jezus, ti si moj Odrešenik. Hvala Ti za vse milosti in darove, katere mi nenehno podarjaš iz trenutka v trenutek.

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

    • Janez says:

      Božje zdravilo nadangela Svetega Rafaela (Medmrežje Aleteia)
      Rafaelovo ime iz hebrejščine lahko prevedemo z besedami “Bog je ozdravil” ali “Božje zdravilo”.
      Njegovo angelsko poslanstvo na zemlji je ozdravljenje ljudi, kar je zelo pomembno za vse, ki na kakršenkoli način trpijo. Spodnja molitev k sv. Rafaelu je namenjena vsem, ki se želijo priporočiti nadangelu, posebej tistim, ki ta trenutek zelo trpijo. V današnjem času bi morali vsi moliti za ozdravljenje svoje domovine in vseh, ki trpijo na umu, telesu in duhu.

      Veličastni nadangel sv. Rafael, veliki princ Nebeških dvorov,
      ki sloviš po svojih darovih modrosti in usmiljenja.
      Ti si spremljevalec vseh popotnikov po kopnem, morju ali zraku,
      tolažitelj žalostnih in zatočišče grešnikov.
      Prosim te, pomagaj mi v vseh mojih potrebah in trpljenju tega življenja,
      kot si nekoč pomagal mlademu Tobiji na njegovem potovanju.
      Ker si “Božje zdravilo”, te ponižno prosim,
      ozdravi številne slabosti moje duše in bolezni,
      ki težijo moje telo.
      Prosimo Te Gospod Pomagaj nam, če moramo ostati doma v karanteni zaradi okuženosti.
      Naj nikoli ne izgubimo Vere in Zaupanja v Božjo Milost in Božjo Pomoč!
      Posebej te prosim za preprečevanje obolevnosti proti boleznim in proti koronavirusu.
      PROSIM TE ZA OZDRAVITEV BOLEZNI KORONAVIRUSA
      in veliko Milost čistosti, da bom pripravljen postati tempelj Svetega Duha.
      Amen.

  37. Janez says:

    KAJ JE SMISEL ŽIVLJENJA ZA KRISTJANE?
    Kako lahko v svojem življenju najdem namen, izpopolnitev in zadovoljitev? Mi bo kdaj uspelo doseči nekaj, kar bo imelo trajen pomen? Nekateri ljudje se nikoli vstavijo in razmišljajo o pomenu življenja. V poznih letih življenja so se ozrli nazaj in se začeli spraševati, zakaj so razpadle njihove zveze in zakaj se počutijo tako prazne, čeprav so že dosegli, kar so si zadali. Nekega slavnega športnika so nekoč vprašali, kaj bi si bil želel, da bi mu nekdo povedal, ko je začel svojo profesionalno športno kariero. Odgovoril je: »Želim si, da bi mi bil kdo povedal, da ko enkrat dosežeš vrhunec, tam ni nič posebnega.« Veliko ciljev postane praznih po tem, ko smo jih leta in leta želeli in se borili zanje. V naši humanistični družbi si ljudje želijo doseči veliko ciljev z namenom, da bodo v njih našli smisel in namen življenja. Te želje po ciljih vključujejo: poslovni uspeh, premožnost, slavo in čast, spolnost, zabavo, dobro vplivati na druge, itd. Ljudje so pričali, da tudi, ko dosežejo vse cilje, je v njih še vedno globoka praznina – občutek praznine, ki ga nič ne more zapolniti.

    Kralj Salomom, avtor svetopisemske knjige Pridigarja, govori o takšnih občutkih: »»Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar, »nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!«« (Pridigar 1,2) Kralj Salomom je imel neizmerno bogastvo, bil je pametnejši od vsakega moža tistega in našega časa, imel je ogromno žensk, zavidljive palače in vrtove, najboljšo hrano in vino in na voljo je imel vsakršno možno zabavo. Nekoč je rekel, da je dobil vse, kar je hotelo njegovo srce; »Kar koli so mi oči poželele, ničesar jim nisem odrekel. Svojemu srcu nisem zabranil nobenega veselja, moje srce se je veselilo nad vsem mojim trudom, to mi je bilo plačilo za ves moj trud.« (Pridigar 2,10) In še vedno je govoril, da je »življenje pod soncem« (življenje, ki ga živimo po principu kar vidimo z očmi in čutimo s čutili) nesmiselno! »Ozrl sem se po vseh svojih delih, ki so jih opravile moje roke, in po trudu, ki sem ga imel pri uresničevanju: in glej, vse je nečimrnost in lovljenje vetra, ni dobička pod soncem.« (Pridigar 2,11) Zakaj čutimo tako praznino? Ker nas je Bog ustvaril še zaradi česa drugega kot le čutnih in vidnih zaznav v danem trenutku. Salomon je o Bogu rekel takole: »… tudi večnost jim je položil v srce …« (Pridigar 3,11) V svojih srcih čutimo, da nas živeti življenje po principu »užij trenutek« ne zadovoljuje in da, mora obstaja še nekaj več, kot goli hedonizem.

    V prvi knjigi Svetega pisma ugotovimo namig smislu življenja; dejstvo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi (Prva Mojzesova knjiga 1,26). To pomeni, da je Bog človeka ustvaril, da bi imel z Njim odnos višje kot s komur koli ali čemur koli še izmed stvarstva. Izvemo tudi, da preden je človeštvo zapadlo v greh in je na zemljo prišlo prekletstvo, so bile naslednje stvari resnične in dobre: (1) Bog je ustvaril človeka kot družabno bitje (Prva Mojzesova knjiga 2,18-25); (2) Bog je dal človeku delo (Prva Mojzesova knjiga 2,15); (3) Bog je bil s človekom prijatelj (Prva Mojzesova knjiga 3,8-9); in (4) Bog je dal človeku oblast nad zemljo (Prva Mojzesova knjiga 1,26-28). Kaj je pomen teh dejstev glede smisla življenja? Bog je človeštvo (vsakega izmed nas) ustvaril, da bi živel izpopolnjeno življenje. Toda vse stvarstvo (še posebej človekov odnos z Bogom) se je pokvarilo zaradi človekovega padca v greh in zaradi prekletstva, ki ga je greh posledično povzročil (Prva Mojzesova knjiga 3).

    V zadnji knjigi Svetega pisma, v Razodetju, Bog napove, kako bo ponovno vrnil izvoljenem smisel življenja – večno življenje, v tem da bo uničil zemljo in nebesa kot jih poznamo in bo za večno ustvaril novo zemljo in nova nebesa (Razodetje 21,1-7). Tako bo tudi obnovil večno in nespremenljivo prijateljstvo z Njegovim odrešenim ljudstvom. In prekletstvo grehov bo uničeno: nič več ne bo greha, obžalovanja, bolezni, smrti in bolečine (Razodetje 21,4). In verniki bodo podedovali vse stvari; Bog bo vedno z njimi prebival in oni bodo Njegovi sinovi (Razodetje 21,7). Vendar bodo neodrešeni obsojeni za greh nevere in odvrženi v večno ognjeno jezero (Razodetje 20,11-15; 21,8). Tako smo obdelali cel krog. Bog je ustvaril Adama in Evo, da bi z Njim uživala prijateljstvo in kot predstavnika obvladovala zemljo. Toda, zato ker sta grešila, sta zlomila prijateljstvo z Njim, in potopila celotno človeštvo v večno duhovno ter fizično smrt. Bog pa je obnovil in izboljševal to prijateljstvo in ustvaril večnost, v kateri bodo vsi na novo rojeni (od zgoraj, od Boga) otroci živeli vedno v Njegovi prisotnosti. Iti skozi življenje in doseči vse, kar smo si zamislili in umreti v grehu in zato biti ločen od Boga v večnosti, bi bilo več kot jalovo! Toda Bog je dosegel odrešitev za vsakega človeka, ki je odpuščen krivde greha. Za Svoje ljudstvo je že zmagal ne samo večno blaženost, ampak tudi zadovoljno, vsakdanjo življenje s pravim smislom. Kako pa večno blaženost in »raj na zemlji« lahko dosežemo?

    PONOVNO NAJDEN SMISEL ŽIVLJENJA SKOZI JEZUSA KRISTUSA
    Kot smo že namignili zgoraj, lahko pravi smisel življenja, na zemlji in v večnosti najdemo samo v pravem odnosu z Bogom, ki smo ga vsi izgubili že v času Adama in Eve, ko sta le-ta padla v grešnost. Ta odrešujoča obnova je mogoče samo po božji milosti, samo po veri in samo v božjega Sina, Jezusa Kristusa, ki izvoljenega spravi z Bogom (Evangelij po Janezu 1,12; 14,6; Apostolska dela 4,12; Pismo Rimljanom 5,10). Bog sam priskrbi večno življenje vsakemu, ki ga kliče k veri. Srčno se pokesajo svojih grehov (odvrnejo se od grehov, ker jih je Sveti Duh spremenil in napravil iz njih novo osebo) in se začnejo obračati na Jezusa Kristusa kot svojega Odrešenika (za več informacij o tej pomembni temi poglej vprašanje »Kaj je načrt odrešitve?«). Vse življenja postane napredujoče potovanje posvečanja skozi težave, nadloge in uspehe življenja v zaupanju in zanašanju v Jezusa.

    Pravi smisel življenja najdemo le s priznavanjem Jezusa kot osebnega Odrešenika in Gospoda ter začnemo Jezusu slediti kot učenci, se od Njega učiti, preživljati čas z Njim v Njegovi besedi, Svetem pismu, se z Njim v molitvi pogovarjati in z Njim hoditi skozi življenje v poslušnosti in ubogljivosti (Evangelij po Mateju 11,28-30). Smisel življenja je ovit v božjo slavo. Ko kliče svoje izvoljence Bog pravi: »Pripelji moje sinove iz daljave, moje hčere s konca zemlje, vsakega, ki ima ime po meni, ki sem ga sebi v slavo ustvaril, upodobil in naredil.« (Izaija 43, 6b-7) Razlog, da smo bili ustvarjeni, je za božjo slavo. Kadar koli nadomestimo božjo slavo s svojo, zgrešimo smisel življenja (Evangeliju po Mateju 16, 24–27). Sveto pismo pravi, da lahko nadaljujemo iskanje hedonističnega življenja, katerega rezultat je prazno življenje in večna poguba ali pa lahko hodimo za Jezusom in živimo življenja s srci polnimi zadovoljstva, zadoščenja in z večnostjo v nebesih. »Razveseljuj se v GOSPODU, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce« (Psalm 37,4).

    Medmrežje gotquestionssmiselzivljenja

    KAJ JE SMISEL ŽIVLJENJA IN KAKO ŽIVETI KOT VESEL IN ZADOVOLJEN KRISTJAN?
    Kristjani verujemo, molimo, delamo in tudi razmišljamo o smislu življenja. Sprašujemo se razne stvari. Kdo sem? Kam grem? Kakšen je smisel in cilj mojega življenja? V tem kratkem času bivanja na zemlji, ki nam je na voljo v našem zemeljskem življenju, vsak človek poskuša razmisliti in si odgovoriti na ta vprašanja. Dušeslovci, kot psihologi in psihiatri nas danes prepričujejo, da so odgovori v nas samih, da moramo sami sebe dobro analizirati in spoznati, da je naša identiteta odvisna od našega samozavedanja, da je pot, cilj in smisel našega življenja odvisen samo od kvantitativnih in merljivih dosežkov in rezultatov v času tega življenja. Da je smisel življenja vera v odrešitev, zadovoljstvo, pridno delo, ljubezen, skrb in služenje za druge oziroma neka prava pot, ki jo sprejmemo in ki nas vodi k našim ciljem, kar pa je nemerljiva kakovostna kategorija. Tako se kristjani znajdemo v začaranem krogu dela, žrtvovanja za druge, ljubezni do moža, otrok, družine, delovnega truda, naporov in uspehov in neuspehov, ko lahko dobimo občutek, da naše življenje nima smisla, če uspešno ne zaključimo šolanja, ali ne dosežemo položaja in kariere v službi, ko izgubimo službo, ki smo jo z veseljem opravljali, ko morda pride do ločitve v zakonu, ko zbolimo ipd. A če premislimo globoko v sebi spoznamo, da naša identiteta ni odvisna le od kvalitete življenja in materialnega zadovoljstva, od naših dosežkov, zaslužkov, raznih uspehov, niti od priznanj ali pohval drugih ljudi. Smisel našega življenja ni le teh nekaj let, ki jih preživimo tukaj, na zemlji. Cilj našega življenja ni življenje samo po sebi, imeti mora nek smisel in nek dober razlog. Kajti obstaja tisto pravo, večno Življenje pri Bogu, ki nikoli ne mine in naša življenjska pot, naš smisel in naš cilj so v resnici odvisni od naše odločitve, kjer verni in neverni to različno razmišljajo in se odločajo. V Svetem Pismu namreč piše: »Bog je namreš svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16). Odločiti se moramo za edinorojenega Božjega Sina, Jezusa Kristusa in imeli bomo večno življenje. V tem življenju nam je torej potrebno le eno: sprejeti Jezusa Kristusa v svoje srce. S tem, ko ljudje sprejmemo Jezusa, Sveti Duh vstopi v vaše srce in postanemo Božji otrok, ki je Bogu v Veselje. Tako dobimo odgovor na prvo vprašanje- »Kdo sem?«. Sem Božji otrok, saj v Svetem Pismu piše: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« (Rim 8,16). Hkrati dobimo odgovor na drugo vprašanje- »Kam grem?« Imam Pot k Bogu – sledim Jezusu, saj Jezus sam pove: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14,6). Odgovor na tretje vprašanje- »Kakšen je smisel in cilj mojega življenja«, pa je še bolj preprost: smisel in cilj mojega življenja je tista večna nagrada Odrešenja, če živim in delam po Božjih Postavah, Bibliji in Evangeliju, ki me po tem kratkem življenju čaka v Božjem kraljestvu, v večnosti. Večno življenje je in bo v miru, Božji ljubezni, brez žalosti in bolečin, brez skrbi in problemov, bolezni, brez žalosti in solz, saj v Svetem Pismu piše: »Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave…« (2 Kor 4,17). Naša identiteta človeka kristjana, naša pot, naš cilj in smisel našega življenja so torej odvisni od naše odločitve za Jezusa.

    Danes se razvita civilizirana družba pa se že nekaj časa počasi oddaljuje od Kristusa, ker ljudem pomenijo materialne dobrine, užitek, denar, potovanja, skrb zase ipd. nove cilje življenja. Kapitalizem je prinesel materializem in egoizem, kjer ni časa za Boga. Kaj to pomeni in kje se to vidi? Da se oddaljujemo od Kristusa, pomeni, da se oddaljujemo od poti, od resnice in od življenja, ker Kristus to za človeka po Svetem Pismu je. Če zapustiš Jezusovo pot, si v brezpotju, če zapustiš Resnico, si nekje v laži in če zapustiš življenje, si v smrti. In zgodovina to dokazuje. Samo pomislite, kako malo se danes Kristus omenja v današnjem času. Taylor smisel vsakega delovanja, tudi če je še tako dolgočasno, vidi v tem, da nekam vodi, ima nek cilj, neko smer, razlog in namen. Brezciljnost je torej tista vsebina nesmisla, ki človeka ne vodi nikamor. Smisel človekovega življenja je biti dober in srečen človek, ki ga preizkušnje trpljenja ne potrejo in mu vzamejo smisel življenja, ker najde oporo v veri v Boga, da vztraja in dela dobro, je srečen in zadovoljen, pravi pokojni profesor Janez Janžekovič, nekdanji profesor filozofije na TF v Ljubljani. Dober je tisti, ki teži za resničnim dobrim. Pri tem pa odkrivamo tudi smisel trpljenja: ko gre za vprašanje smiselnosti vsakdanjega napora in trpljenja, ki nam ga povečuje naša zavest. Človek, ki veruje v posmrtno življenje, lahko najde tudi smisel razumsko nerazložljivega trpljenja. Za kristjane trpljenje postane odrešujoče. Kristjani, ki poznamo Resnico o smislu življenja, ki vemo za Pot k Jezusu, ki nas vodi do Življenja samega, ne bi smeli pozabiti, da je pokazati ljudem smisel, ki je bil podarjen tudi nam, naša prva in najosnovnejša naloga. Le veren človek lahko najde odgovor na smisel vsakega trpljenja. Lahko rečemo, da je sreča v trpljenju mogoča, če razrešimo vprašanje njegovega smisla. Pri tem pa je veren človek, ki v svoji veri že živi neke drobce za večno življenje že na zemlji, v očitni prednosti pred neverujočimi. Lahko rečemo, da je sreča v trpljenju človeka mogoča, če razrešimo vprašanje njegovega smisla, ki ima razlog in vero v Boga. Pri tem pa je veren človek, ki v svoji veri že živi večno življenje, v očitni prednosti. K sreči človeka po mnenju filozofa Janžekoviča pripomore globoko zaupanje v Boga, »v največjo oporo v trpljenju pa bi nam morala biti resnica, da je Bog naš oče, ki ljubi svoje Otroke in je daroval Jezusa za naše Odrešenje«.

    MOLITEV: SMISEL ŽIVLJENJA JE PRIHOD BOŽJEGA KRALJESTVA MED NAS
    Smisel življenja je v tem, da se vzpostavi Božje kraljestvo na Zemlji, to je v tem, da egoistično, sovraštva polno, nasilno in nerazumno življenje nadomesti življenje ljubezni, usmiljenja, odpuščanja, bratstva, svobode in razuma tako, kot nas uči Jezus Učenik in Odrešenik. Bog je prišel na svet da nas odreši in da nam pomaga. Čeprav se morda zdi, da danes prevladuje nasilje v svetu, kjer divjajo vojne in so nemiri, je resnica ta, da bolj ko deluje in je močnejša sila Božje Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni bolj učinkovita je, bolj je tiha in subtilna ter Odrešujoča Božja Ljubezen in Milost za vse ljudi. Ker vsi potrebujemo Božji Mir in Božjo Ljubezen. To velja tudi za ateiste, ki pravijo da ne verujejo. Zakaj Bog Ljubi vse ljudi brez izjem, saj drugače ne more. Pomaga nam in nam odpušča, ko ga prosimo. Uči nas, da smo dobri in ljubeči med seboj. Da si pomagamo in služimo drug drugemu. Vabi nas vse, da pridemo k Njemu, ki je Naš Oče. In največja Božja zapoved in najmočnejša sila na svetu je po Jezusovem Nauku ljubezen. Božje kraljestvo je tam, kjer se ljudje ljubijo, si pomagajo in živijo po Evangeliju in spolnjujejo Božjo Voljo. Boga pa ni tam, kjer se ljudje sovražijo in delajo hudobijo med seboj. Sveti Duh, ti, ki si luč in Tolažnik, pridi in vodi mojo in našo današnjo molitev. Daj mi spoznati lepoto in globočino Božje ljubezni. V srce mi vlij Božji mir in mi ga pomagaj širiti okrog sebe. »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.« (Mt 5,9) Pomagaj nam Gospod, da bomo vedno prinašali kot apostoli Luč Odrešitve, Ljubezni in Usmiljenja med ljudi in bili dobri ljudje in dobri kristjani ter prispevali k boljšemu svetu! Amen.

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, Vate zaupamo.
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, Vate zaupamo.
    Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, Vate zaupamo.
    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, Vate zaupamo.
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, Vate zaupamo.

    Zato je za kristjana pomembno, da se pri iskanju smisla življenja odloči za lastno zvesto in stanovitno Hojo za Jezusom, saj nas tudi v Svetem Pismu Bog nagovarja: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu!« (Heb 3, 15). Povabite Jezusa v svoje srce in zaživite polno in srečno življenje v zavedanju, da ste Božji otrok, nadvse ljubljen od Boga Najvišjega, na poti v večno življenje z Njim! Pridobiti vero in odgovor kaj je smisel življenja pomeni pridobiti lepoto življenja, odkriti, da je lepo živeti, ljubiti, roditi, zaupati življenje tistemu, ki zaupa svoje življenje v tvoje roke. Lepo je biti duhovnik, redovnik, družinski oče ali mati, kajti vse ima pozitiven smisel, vse se premika proti življenju, svetlobi in večnosti, ne proti smrti. “Prišel je čas, da nehamo govoriti o veri kot žrtvi, odpovedi, omejitvi. Čas je, da govorimo o lepoti in prijetnosti verovanja v Boga”. “Zanima nas vse tisto, ki omogoča, da raste in cvete in človekova vera v Boga in človeško Odrešenje, ki je cilj Poti k Jezusu. Vse Božje, ki se pomaga človeku in se ujema z bujno rastjo človeškega, je pomembno, da se mu odpremo in posvečamo”. Več Boga pomeni več mene, ki mi daje moč! Več evangelija stopi v moje življenje, bolj zaživim v Bogu! P. Giovanni Vannucci, eden največjih mistikov 20. stoletja, je dejal: Božje kraljestvo bo prišlo – kot dar in sad Božje Milosti in blagoslova vseh mojih prizadevanj – s cvetenjem vere in pobožnega življenja v vseh njegovih oblikah. “To je moja vera v Boga, ki nam pravi: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje. Če boste sledili Meni in Mojemu nauku, se bo vaše življenje spremenilo«. Kristjan ki hoče začeti graditi oseben odnos z Jezusom Kristusom, pa ga moramo najprej povabiti in sprejeti v svoje srce. Odkar od otroka naprej verujem in sledim Gospodu, se je v moje srce naselila globoka radost, ki ni podobna ničemur, kar sem do sedaj v življenju izkusil. Jezus Kristus je v moje življenje prinesel smisel. Bog želi, da bi ga mi poznali in izkusili njegovo ljubezen, radost in mir. S tem, ko ga sprejmemo v svoje srce, prejmemo njegovo odpuščanje in začnemo skupaj z njim graditi osebni odnos, ki traja na veke. Jezus pravi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu«.

    Odlomki iz Svetega Pisma na obravnavano tematiko …
    »Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja.« (1 Janez 5,12)
    »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime.« (Janez 1,12)
    »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3,16)
    »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. 9 Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Efežanom 2,8-9)
    »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (2 Korinčanom 5,17)
    »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17,3)

    Vir: Sveto pismo, Janez Janžekovič: Smisel življenja; RTV oddaja Duhovna Misel: Kako živeti kot radosten kristjan, Ognjišče Norman Waren: Ali ima življenje smisel et altro, Gotquestions, lastni razmisleki in doprinosi et altro.

    • Janez says:

      Addendum: KAKŠEN JE NAČRT ODREŠITVE? (skrajšano!)
      Kaj je prava pot? Kaj je resnica? Kaj je pravo življenje? Jezus odgovarja: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Evangelij po Janezu 14,6). Lakota, ki jo čutiš, je duhovna lakota in je lahko izpolnjena le z Jezusom. Jezus, luč sveta, je edini, ki lahko razsvetli temo. Jezus sam je vrata k zadovoljivemu življenju. Jezus je prijatelj in pastir, ki te išče. Kliče tebe, ga slišiš? Jezus je življenje tega sveta in onostranstva (Evangelij po Janezu 1,4). Jezus je pot odrešenja!

      Razlog, da se brez Jezusa počutiš lačnega, izgubljenega v temi, razlog, da ne moreš najti smisla življenja je to, da si ločen od Boga. Sveto pismo pravi, da smo vsi grešili in smo zato ločeni od Boga. »Na zemlji ni pravičnega človeka, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne pogrešil (Pridigar 7,20), saj so vsi grešili in so brez Božje slave« (Pismo Rimljanom 3,23). Praznina, ki jo čutiš v srcu, je praznina življenja brez Boga. Ustvarjeni smo bili, da bi imeli razmerje z Bogom. Toda zaradi naših grehov nismo upravičeni do tega razmerja. »Pač pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši« (Izaija 59,2). Še huje; greh je vzrok, zaradi katerega smo duhovno mrtvi in bomo večno ločeni od Boga na tem in na drugem svetu. (Pismo Rimljanom 6,23a; Pismo Efežanom 2,1).

      Kdo nas lahko reši tega problema (Pismo Rimljanom 7,24-25)? Jezus je edina prava pot! Samo Jezus nas lahko reši. Jezus je umrl na križu, ker je nase prevzel vse grehe Svojega ljudstva, ki verujejo Vanj kot Gospoda in Zveličarja od božjega srda proti grehu. Zanje se je namesto njih prostovoljno žrtvoval, da bi poplačal ves njihov dolg greha (Evangelij po Janezu 3,36; Drugo pismo Korinčanom 5:21). Na križu je Jezus nase prevzel kazen za grehe božjih izbranih ljudi—Svoje ovce, ki jih on sam kliče k sebi (Evangelij po Janezu 10,3-5.11.27-28; Pismo Rimljanom 5,8). Umrl je namesto nas in tri dni kasneje vstal od mrtvih ter premagal greh in smrt (Prvo pismo Korinčanom 15,3-4; Pismo Rimljanom 6,4-5). Zakaj je to storil? Na to vprašanje odgovarja Jezus sam: »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« (Evangelij po Luku 15,1-32. 19,10; Prvo pismo Timoteju 1,15). Jezus je umrl, da bi odkupil svoje izgubljeno ljudstvo od greha (Pismo Titu 2,14). Kadar koli se človek pokesa od greha nevere in začne verovati v Jezusa ter zaupati v Njegovo smrt kot popolno plačilo za svoje grehe, je to dokaz, da ga je Bog Sveti Duh že duhovno prebudil od mrtvih in odrešil. Je bil že na novo rojen od zgoraj (Evangelij po Janezu 3,3. 8. 14-16). Njegovi grehi so že odpuščeni in oprani, ter zato veruje (Prvo pismo Korinčanom 6,9-11). Tudi njegova duhovna lakota je potešena. Prižgale so se luči. Ima popolno življenje (Evangelij po Janezu 5,24, 6,47). Spozna njegovega resničnega Prijatelja in Pastirja. Ve, da ga po smrti čaka večno življenje—življenje vstajenja, na veke z Jezusom! Brez Boga smo nič, z Bogom pa zmorewmo vse! In smisel življenja je, da pomagamo in prispevamo h graditvi Božjega kraljestva na Zemlji, ki je duhovno stanje Usmiljenja in Ljubezni med nami vsemi!

  38. Janez says:

    ČLOVEKOVA DEJAVNOST V VESOLJNEM STVARSTVU BOGA

    Vedno je človek s svojim delom in umom skušal bolj razviti svoje življenje. Danes pa je, posebno s pomočjo znanosti in tehnike, svoje gospostvo razširil skoraj čez vso naravo in ga še dalje širi; zlasti zaradi pomnožitve sredstev mnogovrstnega medsebojnega izmenjavanja med narodi se človeška družina polagoma zaveda in oblikuje kot eno občestvo sredi vesoljstva. Posledica vsega tega je, da si človek mnoge dobrine, ki jih je nekoč pričakoval predvsem od višjih sil, danes že priskrbi sam s svojo lastno marljivostjo. Spričo tega orjaškega napora, ki prevzema že ves človeški rod, vstajajo med ljudmi mnoga vprašanja. Kaj je smisel in vrednost te marljive dejavnosti? Kako je treba uporabljati vse te reči? Za katerim ciljem težijo napori posameznikov in združenj?

    Cerkev, varuhinja tistega zaklada Božje besede, iz katerega črpamo načela za reševanje vprašanj verskega in nravnega reda, sicer nima vedno pripravljenega odgovora na vsako posamezno vprašanje, vendar želi povezovati luč razodetja z izkustvom vseh; tako bi naj bila razsvetljena pot, na katero je pred kratkim stopilo človeštvo. Za verujoče je ena stvar gotova: posamična in skupna človeška dejavnost, to je tisto orjaško prizadevanje, s katerim ljudje v teku stoletij skušajo izboljšati svoje življenjske razmere, se ujema z Božjim načrtom.

    Po Božji podobi ustvarjeni človek je namreč dobil naročilo, naj si podvrže zemljo z vsem, kar je na njej, in naj vlada svet v pravičnosti in svetosti; in, priznavajoč Boga za stvarnika vseh stvari, naj njemu izroča sam sebe in celotno vesoljstvo, tako da bo ob podrejenosti vseh stvari človeku božje ime čudovito po vsej zemlji. To velja tudi za čisto vsakdanja opravila. Kajti moški in ženske, ki pri skrbi za preživljanje samih sebe in družine svoje delo tako izvršujejo, da na primeren način služijo družbi, morejo po pravici biti prepričani, da s svojimi napori dalje razvijajo Stvarnikovo delo, koristijo blagru svojih bratov in z osebno delavnostjo prispevajo k uresničevanju božjega načrta v zgodovini.

    Kristjani zato niti od daleč ne mislijo, kakor da stvaritve človeške bistrosti in moči nasprotujejo Božji mogočnosti in kakor da bi z umom obdarjena stvar bila nekakšen tekmec v odnosu do Stvarnika. Nasprotno, prepričani so, da so zmage človeškega rodu znamenje Božje veličine in sad neizrekljivega Božjega načrta. A čim bolj raste moč ljudi, tem bolj se razširja področje njihove odgovornosti, tako posameznikov kakor tudi skupnosti. Iz tega vidimo, da krščansko oznanilo nikakor ne odvrača ljudi od graditve sveta, pridnosti in podjetnosti ljudi, nikakor jih pa ne žene v egoistično lastno bogatenje in zanemarjanje blaginje bližnjega, temveč jih na dolžnosti v tej smeri še tesneje spodbuja in zavezuje, da si prizadevajo za versko in duhovno pravičnost in dobroto tako, da vsi ljudje lahko pošteno in dostojno živijo od dela, Bogu v Čast in Slavo. Z Božjo Pomočjo in Usmiljenjem lahko marsikaj naredimo vsak po svojih sposobnostih in močeh, da ne bo revščine in lakote ter ponižanih in razžaljenih, ki jih je Jezus tako Ljubil in jim bil tako Dober in Usmiljen! Na svetu je dovolj vsega za vse ljudi! Slavimo Boga in molimo za Božji Mir in Božjo Ljubezen do vseh nas.

    Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS, 33-34) v vednost in razmislek kristjanom.

  39. Miro says:

    ZANIMIVO PRIČEVANJE O POTI OZDRAVLJENJA S POMOČJO ZDRAVIL, KI NAM JIH DAJE JEZUS PO SVETI CERKVI!

    »Vsakodnevna molitev in sveta maša s svetim obhajilom, pogosta sveta spoved, ostali zakramenti, redno branje Svetega pisma in verskega tiska, dobra dela v skupnosti in župniji, slavljenje, pričevanje in poučevanje v molitvenih občestvih so zdravila, ki nam jih daje Jezus po sveti Cerkvi. Moja izkušnja in pot ozdravljenja to potrjujeta,« je med drugim poudarila gospa, ki je podala zanimivo življenjsko izkušnjo o odrešenjski moči in delovanju Svetega Duha.

    V pričevanju je izpostavila tudi naslednje: »Največji dar je ljubezen in neizmerno zaupanje v Jezusa. Šele sedaj lahko rečem, da ljubim Jezusa z vso močjo, z vsem svojim bitjem. Želim biti povsem Njegova, želim spolnjevati Njegovo voljo, želim delati za rast Božjega kraljestva tu na zemlji. Želim ga slaviti in se mu zahvaljevati. Želim, da bi ga tako močno spoznali tudi vsi moji bližnji in drugi ljudje, da bi mu odpirali svoja srca, da bi odgovarjali na Njegovo ljubezen.«

    Več o tem na:
    http://prenova.rkc.si/index.php/publikacije/pricevanja/123-pot-ozdravljenja

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

    • Hvala says:

      Res je, največji dar je ljubezen in zaupanje v Gospoda. Zaupanje, da je vedno z nami, v hudih preizkušnjah in mirnih časih, da smo v Njegovi dlani.

      Če se odločimo hoditi z Gospodom, je potreben oseben odnos z Njim, to kar naprej ponavljam. Ne samo govoriti, pisati ampak osebo se z Njim pogovarjati, sodelovati.

      Neki duhovnik je pri nedeljski maši povedal, da je prebral, da okoli 70 % katoličanov misli, da je Bog mrtev.
      Nekateri ljudje si predstavljajo Gospoda nekje daleč ; ne morejo razumeti, da Bog vse ve, vidi, dela pomaga, da je živ, da želi naš osebni stik z Njim. Ker smo ljudje slabotna bitja rajši iščemo pomoč drugje, sprašujemo itd, namesto, da bi se najprej obrnili na Njega, pa potem naredili tako kot začutimo, da On svetuje.

      https://www.youtube.com/watch?v=c1J_XLEdAps

  40. Janez says:

    Zakaj Bog zahteva našo Vero v Boga?
    Naš odnos z Bogom je podoben našemu odnosu z drugimi v tem, da vsi odnosi zahtevajo vero. Nikoli ne poznamo popolnoma nobene druge osebe. Ne moremo izkusiti vsega, kar izkusi, niti vstopiti v njen um, da bi poznali vse njene misli in čustva (Pregovori 14,10). Ker ne moremo popolnoma poznati drugih ljudi, je vera (zaupanje) sestavni vidik vseh odnosov. Na primer, vsi zaupamo drugim, ki jih sploh ne poznamo, ko uporabljamo kakršenkoli javni prevoz ali vozimo avto po javnih cestah. Kažemo določeno mero vere, da bodo popolni tujci ravnali v najboljšem interesu varnosti za vse. Prav tako vsi z drugimi delimo informacije o sebi in jim zaupamo, da nas s tem znanjem ne bodo izdali. Torej naj gre za tujce ali bližnje prijatelje in družino, je zaupanje vedno potrebna sestavina naših odnosov, ker ne moremo v celoti poznati drugih. Poleg tega nismo zmožni v celoti poznati niti svojega srca: »Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?« (Jeremija 17,9). Z drugimi besedami, ljudje smo tako pokvarjeni, da svoje globine pokvarjenosti ne moremo razumeti in ozdraviti niti sami. Ali ni presenetljivo, da so prelaganje krivde, ljubosumje, zloba, zavist, kraja, umor in vsakršna druga mogoča hudobija skupni in neozdravljivi v vseh družbah? Namesto da bi se razumeli in se izboljšali, opravičujemo svoje napačno vedenje, tako da omalovažujemo svoje grehe.

    Ker ne moremo v celoti poznati niti sebe niti drugih končnih ljudi, kako lahko pričakujemo, da bomo v celoti izkustveno poznali neskončnega Stvarnika vesolja? Tudi če bi se nam želel v celoti razodeti, je nemogoče, da bi ga v celoti poznali. Človek, ki bi razumel Boga, je še bolj absurden, kot če bi skušali izliti oceane v merilni vrč – nemogoče! Kljub temu pa je enako, kot imamo pomembne odnose z drugimi, ki jim zaupamo zaradi poznavanja njihovega značaja, Bog razodel dovolj o sebi skozi stvarstvo (Pismo Rimljanom 1,18–21), skozi svojo pisano besedo, Sveto pismo (Drugo Pismo Timoteju 3,16–17; Drugo Petrovo pismo 1,16–21) in skozi svojega Sina (Evangelij po Janezu 14,9), da je odstranil vse izgovore, da ne bi verjeli vanj. Vendar lahko pravi in pomembni odnos z Bogom dosežemo le, ko je odstranjena ovira človekovega greha, in sicer z Jezusovo spravno žrtvijo za greh na križu kot plačilo za njegov dolg greha proti Bogu (Izaija 59,2; Prvo Petrovo pismo 3,18). To je nujno potrebno, ker tako kot je nemogoče, da bi svetloba in tema sobivali, tako je nemogoče za svetega Boga, da bi imel občestvo z grešnim človekom. Najprej mora biti naš dolg za greh poplačan in odstranjen (Prvo Janezovo pismo 3,5) in nam mora biti po veri pripisana Kristusova pravičnost (Pismo Rimljanom 1,17; 3,26; 4,5.13; 5,17.19; 9,30; 10,4; Prvo pismo Korinčanom 1,30; Drugo pismo Korinčanom 5,21; Pismo Filipljanom 3,9). Jezus Kristus, brezgrešni Božji Sin, je umrl na križu, trpel kazen za greh za vse Božje izvoljene. Samo po Božji suvereni, svobodni milosti daje spreobrnitev od grehov in vero samo v Jezusa Kristusa samo za svojo slavo. To vero obrodi Sveti Duh, ki prebiva v verniku in obnavlja duhovno mrtve, neverne in uporniške nekristjane. Ko nam da vero, da zaupamo samo v osebo in delo Jezusa za nas, nas Sveti Duh naredi za na novo rojene otroke Boga Očeta, ki živijo večno v njegovi prisotnosti (Evangelij po Janezu 1,12; Drugo pismo Korinčanom 5,21; Drugo Petrovo pismo 3,18; Pismo Rimljanom 3,10–26; Razodetje 21,2–4).

    V preteklosti so bila obdobja, ko se je Bog »vidnejše« razodel ljudem. Na primer, v času izhoda iz Egipta je Bog poslal čudežne nadloge nad Egipčane in tako prisilil faraona, da je izpustil Izraelce iz suženjstva (Druga Mojzesova knjiga 7,14–12,36). Svojo prisotnost jim je kazal tako, da jih je podnevi vodil v oblačnem stebru in ponoči v ognjenem stebru (Druga Mojzesova knjiga 13,21–22). Bog je razdelil Rdeče morje in vodil Izraelce skozi po suhih tleh. Ko jih je egiptovska vojska zasledovala, je Bog nadnje izlil vodo (Druga Mojzesova knjiga 14). Vendar kljub tem in mnogim drugim vidnim in otipljivim prikazom njegove čudežno mogočne prisotnosti mu Izraelci niso zaupali, in zato ni niso vstopili v obljubljeno deželo (Četrta Mojzesova knjiga 13–14). Kasneje, čeprav so še naprej brez vere godrnjali v puščavi, jih je Bog čudežno hranil z mano (Druga Mojzesova knjiga 16). Njihova neverujoča srca niso ubogala vsemogočnega Boga, ki je jasno prikazal svoje veličastvo pred njimi. Ti dogodki in mnogi drugi v Svetem pismu kažejo, da Božje nadaljnje razodetje sebe grešnim ljudem ne bi imelo večjega učinka na zmožnost ljudi, da bi mu zaupali. Če bi se Bog na podoben način sporazumeval z današnjimi duhovno mrtvimi ljudmi, se ne bi odzvali nič drugače kot Izraelci, ker so njihova grešna srca enaka – ne morejo obroditi vere. Celo tisti, ki so bili priče največjemu dokazu Boga, ki se je pokazal v osebi Jezusa Kristusa, niso verovali in so tako križali Gospoda veličastva (Prvo pismo Korinčanom 2,2–8; Pismo Kološanom 1,15–20).

    Sveto pismo govori tudi o prihodnjem času, ko se bo poveličani Kristus vrnil, da bo tisoč let vladal zemlji iz Jeruzalema (Razodetje 20,1–10). Ljudje se bodo rojevali in živeli na zemlji v času te fizične vladavine Kristusa. Vladal jim bo s popolno pravico in pravičnostjo. A kljub njegovi popolni vladavini, pravi Sveto pismo, hudič ob koncu tisočletnega kraljestva ne bo imel težav s tem, da bi dvignil vojsko, ki se bo uprla Kristusu.

    Prihodnji dogodek v tisočletnem kraljestvu in pretekli dogodek izhoda iz Egipta kažeta, da človekov problem ni, da se Bog ne bi dovolj razodel. Pravi problem je, da človekovo grešno srce zavrača Božje razodetje v uporništvu proti njegovemu ljubečemu kraljevanju. Ker so neobnovljeni ljudje duhovno mrtvi v svojih prestopkih in grehih, niso zmožni ubežati posledicam greha in imeti vere sami od sebe (Pismo Efežanom 2,1–3). Zato je potrebno nekaj veliko bolj dramatičnega (Pismo Efežanom 2,4–10). Sam Bog nas mora spreobrniti. Jezus je to jasno povedal v Evangeliju po Janezu 6,41–44.63.65. Samo tisti, ki ga pritegne Oče in komur da Duh življenje, lahko pride k odrešujoči veri v Jezusa in tako dobi odpuščanje grehov in večno življenje. Nobena količina fizičnih dokazov ne more spremeniti srca, ki se noče spremeniti (Evangelij po Luku 16,19–31).

    Bog je razodel dovolj o sebi v stvarstvu, človekovi vesti, Svetem pismu in Jezusu Kristusu, da lahko pravično in upravičeno obsodi vse, ki grešno odklanjajo, da bi verovali vanj in mu zaupali. Pokazal je skozi dogodke v zgodovini, skozi delovanje narave in skozi življenje Jezusa Kristusa, da je vsemogočen, vseveden, vsemoder, vseljubeč, vsesvet, nespremenljiv in večen. V razodetju samega sebe je ustrezno pokazal, da je vreden, da mu zaupamo. A tako kot Izraelci brez vere v puščavi v preteklosti in tako kot prihodnje množice ob koncu Kristusovega tisočletnega kraljestva, ko se bo vrnil na zemljo, mu tudi danes milijarde ljudi nočejo zaupati (Pismo Rimljanom 1,18–32). Njihovo edino upanje je, da si močno prizadevajo razumeti, kaj je razodel o sebi, s pomočjo skrbnega preučevanja njegove nezmotljive besede, Svetega pisma, kjer nam spregovori Bog. Če tega še ne delate, začnite vsak dan skrbno preučevati Sveto pismo in molite. Molíte, da bi se vam Bog razodel, ko preučujete Sveto pismo in vas vodil in podučil o verskih stvareh. Prosite v molitvi Svetega Duha, naj vam prikaže vaš greh in naj vam nakloni spreobrnitev in vero, naj vam razodene kaj je prav da delamo in naredimo, ko se hočemo nekaj odločiti ali izgotoviti. Verujte samo v Boga Sina, Jezusa Kristusa, da vas lahko odreši greha, smrti in večne obsodbe v peklu. Na ta način lahko imate prijetno občestvo z Bogom tako zdaj kot za vso večnost v nebesih. Nemirno je moje srce, dokler ne počije v Tebi moj Gospod, je rekel sveti Avguštin. Blagor tistim , ki verujejo v Jezusa in spolnjujejo Božjo Voljo ter delajo vse, kar je prav v Božjih Očeh!

    Nihče drug kot Jezus, naš Odrešenik, ki je prevzel na nas vse naše grehe in umrl na križu ter vstal od smrti, ki biva in deluje kot Jezus Božji Sin tudi v nas po Svetem Duhu “ki je volja in delo Njegovega Božjega užitka ter Ljubezni do nas” nas ne more Odrešiti (Fil 4,13, Ef 2,8-10). Lahko se prepustimo iskreno, da mu sledimo, vedoč, da nam je že odpustil, ko smo zapadli spet v greh. Pomisli! Bog ni “božanstvo, ki nas gleda daleč, tam v nebesih”, ampak Oče, Sin in Sveti Duh, s katerim in v katerem živite, vi in vsi ostali skupaj (Dejanje 17,28). Toliko Nas Bog ljubi, ne glede na to, kdo smo in kaj smo storili, da je Vse Odrešenje možno preko Kristusa, Božjega Sina, ki je prišel k nam Ljudem – in po Svetem Duhu pride v Nas – da nas odreši naše odtujenosti, naših strahov, naših bolezni in problemov. Vedi, Jezus Te je Odrešil vseh tvojih grehov in te ozdravil s svojo Odrešujočo Božjo milostjo, ker nas Neskončno Ljubi. Odstranil je vsako oviro med nami ljudmi in Njim. V Kristusu smo se ljudje znebili vsega, kar nam je preprečevalo, da bi neposredno doživljali Odrešenje, Radost in Mir, ki izvira iz življenja v našem osebnem (intimnem) druženju, prijateljstvu in popolnem, ljubečem Očetovstvu ter Ljubezni do Jezusa, ko molimo, prosimo, beremo in sledimo Evangeliju, sprejemamo Evharistijo, delamo dobra dela in Spolnjujemo Božjo Voljo. Kakšno čudovito sporočilo, ki nam ga je Bog dal, da ga delimo z drugimi v Evangeliju, ki je Veselo Oznanilo Odrešenja vsem Ljudem, ki Verjejo v Jezusa!

    Medmrežje gotquestions, WKG Schweiz et altro

    • Janez says:

      Biti daleč od Boga ne pomeni ubežati njegovi moči, ampak le umakniti se njegovi ljubezni.
      (kardinal in svetnik John Henry Newman)

      Sami sebi ne naredimo usluge, če se pred Bogom umaknemo, če se izmikamo, če se skrivamo, če ga zanikamo, če se preveč in samo ukvarjamo z materialnimi dobrinami in Mamonom, ki hoče še Več in Več Denarja in mu NI Nikoli Dovolj. Kajti sami pred seboj in Bogom, ki je v nas, ne moremo nikamor pobegniti. Moremo pa se odtegniti številnim milostim, darovom, dobrim stvarem, ki bi jih verjetno prejeli, če bi goreči v Veri stegnili roke po njih … Če bi odprli srce … Če bi Verjeli v Boga. Prav tako se moremo odtegniti Objemu … ga ne začutiti, če ga nočemo … Če se umikamo, se sami sebe oškodujemo za lepoto, za ljubezen, za zavetje, za varnost … Brez Boga nisem nič z Njim premorem Vse. Ljubimo Boga in Ljudi in prosimo Jezusa Milosti in Ljubezni, da se v Njem umiri naše srce. Prosimo Boga, da bomo radi molili in pošteno ter pridno delali ter služili drugim in bili dobri, usmiljeni in ljubeči do drugih ljudi. Kakor pravi Gospod in zadnji bodo prvi in prvi bodo zadnji. In vse kar biste storili kateremukoli izmed mojih najmanjši boste storili meni!

  41. Hvala says:

    Iz knjige -Iz ječe v slavljenje, moč slavljenja- Merlin R. Caroters ;

    KAKO JE GOSPOD UČIL MERLINA -nadaljevanje

    MERLINU NI AVTO HOTEL VŽATI. POTEM MU JE NEKDO POMAGAL, AVTO JE BILO POTREBNO ODPELJATI V POPRAVILO. KER V VOJAŠKI DELAVNICI NI BILO MEHANIKA, KER JE BIL V BOLNIŠKEM STALEŽU , BI MORAL ODPELJATI AVTO V “CIVILNO DELAVNICO”. BAL SE JE , DA MU BODO OGROMNO RAČUNALI. NA KONCU SE JE VSE DOBRO KONČALO.

    MERLIN PRAVI: POTEM MI JE GOSPOD SPET SPREGOVORIL NA SRCE:”SIN MOJ, HOTEL SEM TI POVEDATI, DA NIKOLI VEČ NE SKRBI, ČE TI BO KDO HOTEL PREVEČ ZARAČUNATI, TE RANITI ALI S TABO GRDO RAVNATI, KER SE TO NE BO ZGODILO, ČE TO NE BO MOJA VOLJA. TVOJE ŽIVLJENJE JE V MOJI DLANI, VSE MI LAHKO ZAUPAŠ.
    ———————————————————————————————————————————————————
    KO SE MI BOŠ ŠE NAPREJ ZAHVALJEVAL, BOŠ SPOZNAL, KAKO POPOLNO SKRBIM ZA VSAKO PODROBNOST TVOJEGA ŽIVLJENJA.”
    ——————————————————————————————————————————————————–
    “ALELUJA, GOSPOD! “OD SAMEGA VESELJA SEM NA SEDEŽU KAR POSKAKOVAL.”HVALA GOSPOD. HVALA GOSPOD, KER MI KAŽEŠ VSE TE ČUDOVITE STVARI. ”
    VESEL SEM BIL IN UGOTOVIL SEM, DA MI GODRNJANJE IN PRITOŽEVANJE MED DOGODKOM NE BI PRAV NIČ KORISTILO. KOLIKO PRILOŽNOSTI SEM ŽE ZAMUDIL, KO BI BOGU LAHKO DOVOLIL, DA BI MI POKAZAL, KAKO ZELO ME IMA RAD. VEČINA NAS HODI PO SVETU IN TAKŠNE PRILOŽNOSTI PRENAŠA KAKOR TEŽKA BREMENA. BOG PA JE PO KRISTUSU ODREDIL, DA SE VSE OBRNEJO NA GLAVO IN KORENITO SPREMENIJO, KO GREDO SKOZI NAS IN IZ NAS IZIDEJO KOT ČISTO VESELJE!
    ——————————————————————————————————————————————————-
    KAKO ČUDOVITO JE VEDETI, DA BOG PRAV TA TRENUTEK NAPOLNJUJE NAŠA SRCA S PREKIPEVAJOČIM VESELJEM!
    TEGA NE DELA ZARADI NAŠE DOBROTE, ALI PRAVIČNOSTI, ALI NAŠEGA ŽRTVOVANJA.
    ODVISNO JE LE OD ENE STVARI, OD NAŠE VERE V GOSPODA JEZUSA. OD VERE, DA SE BO STOL POD MENOJ SESUL, ČE BO ON TAKO HOTEL. ČE JE KAVA PREVROČA, ALI TOAST PREMALO POPEČEN, JE TO NJEGOVA VOLJA.
    .——————————————————————————————————————————————————–
    KO TO ZAČNEMO ZARES VEROVATI, SE V NAŠEM ŽIVLJENJU SPROSTI BOŽJA MOČ. PRAV TO NAM JE JEZUS HOTEL DOPOVEDATI, KO JE DEJAL. “RAZVESELITE SE TISTI DAN IN POSKOČITE OD SREČE, KO VAS BODO PREGANJALI, KO BOSTE LAČNI, KADAR BOSTE ŽALOSTNI.”
    ——————————————————————————————————————————————————

    DOLGA LETA SEM TRPEL PRAVI MERLIN ZARADI BOLEČIH GLAVOBOLOV. REDKOKDAJ SEM SE PRITOŽEVAL ZARADI NJIH. LE ZAHVALJEVAL SE M SE BOGU , DA MI NI BILO TAKO HUDO KOT NEKATERIM DRUGIM.

    NEKEGA DNE MI JE DEJAL: ZAKAJ ME NE SLAVIŠ ZA GLAVOBOLE?”
    “ZA GLAVOBOLE?”
    “JA, ZANJE.”
    ———————————————————————————————————————————————————
    SVOJE ZAHVALNE MISLI SEM ZAČEL PRINAŠATI BOGU, KER MI JE GLAVOBOLE DAJAL KOT PRILOŽNOST, DA V MOJEM ŽIVLJENJU POVEČA KRISTUSOVO MOČ.
    GLAVOBOLI SO POSTAJALI ŠE HUJŠI.
    ——————————————————————————————————————————————————
    ŠE NAPREJ SEM SE ZAHVALJEVAL BOGU, TODA OB VSAKI MISLI ZAHVALE JE BOLEČINA POSTALA ŠE MOČNEJŠA. SPOZNAL SEM, DA SE BIJETA SATANOV IN KRISTUSOV DUH.
    ——————————————————————————————————————————————————–
    BOLEČINA ME JE POPOLNOMA PREVZELA. ŠE NAPREJ SEM SE OPRIJEMAL ZAHVALJEVANJA IN SLAVLJENJA, NENADOMA ME JE PREPLAVILO VESELJE. PREŽELO JE VSAKO CELICO MOJEGA TELESA. ŠE NIKOLI NISEM OBČUTIL TAKŠNE MOČI IN VESELJA. !PREPRIČAN SEM BIL, DA BI ME ODNESLO NARAVNOST V VIŠAVE, ČE BI VSTAL. GLAVOBOL JE POPOLNOMA IZGINIL.
    ———————————————————————————————————————————————————

  42. Miro says:

    VEČNA DILEMA: ZAKAJ BI HODIL K SPOVEDI, ČE SE LAHKO IZPOVEM »DIREKTNO« BOGU?

    »Pri spovedi vedno bolj spoznavamo sebe, spoved nam bistri in očiščuje vest, krepi duha ponižnosti, izkoreninja korenine greha, krepi voljo in množi milost. Zavestno se moramo zoperstavljati sodobnemu mišljenju, v katerem se je izgubil občutek za greh,« meni upokojeni koprski škof Metod Pirih.

    Več o pomenu tega zakramenta, ki je kot ena velikih vrednot izjemno pomemben za Cerkev in zelo uspešno sredstvo duhovnega življenja, na spletni strani:

    https://si.aleteia.org/2020/02/15/zakaj-spoved-ce-bog-pozna-clovekovo-srce

    Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, ti si naš Odrešenik; ti si neizmerno veličastvo Božjega usmiljenja! Hvala ker nam podarjaš duha ponižnosti, kesanja in odločitve za novo življenje v Tebi. Hvala, ker nas vedno sprejemaš in nam odpuščaš v zakramentu svete spovedi. Varuj, Gospod, naše krhke duše in slabotna telesa, da ne bi zlorabljali Tvojega zaupanja in usmiljenja, s katerim nas milostno zasipaš. Pomagaj nam k spoznanju, kako je nadvse potrebno, da nas Ti opereš v tem odrešenjskem studencu, saj sami tega ne moremo storiti. Gospod, hvala Ti, ker nam podarjaš novo življenje v moči Svetega Duha! Slava tebi, Jezus, zdaj in vekomaj. Amen.

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neomejeno v zakramentu krsta in pokore, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  43. Miro says:

    KDO BO PREJ IN BOLJ GOTOVO USLIŠAN? KDOR SE SAM OBRNE NA GOSPODA JEZUSA, ALI TISTI, KI TO STORI V SPREMSTVU MATERE BOŽJE?

    Kot je v knjižici »Nauči nas moliti 4« zapisal pater Anton Nadrah, je duhovnik imel nad svojim klečalnikom prelepo Marijino podobo. Mlajši sobrat ga je prosil, naj mu jo odstopi, saj ima še več drugih. Starejši duhovnik mu je odvrnil: »Vse druge vam rajši dam, samo te ne, neprecenljiva mi je. Karkoli sem prosil Marijo pred to podobo, sem vse prejel. Zvesto me je spremljala ta podoba skozi življenje, zvesta mi je ostala Marija. Želim, da bi mi bila v pomoč ob zadnji uri.« Res je imel to podobo ob svoji postelji, ko je umiral. Z zaupanjem se je oziral nanjo in izgovarjal ime »Marija«.

    Dne 12. septembra 1683 so kristjani v odločilni bitki pri Dunaju premagali Turke. Ta zmaga je pomenila začetek izgona Turkov iz Podonavja. Glavno zaslugo za zmago je imel poljski kralj Jan Sobieski, ki je s svojimi poljskimi vojaki prihitel na pomoč. Zjutraj je še stregel pri sveti maši in prejel sveto obhajilo. Spodbujal je svoje vojake: »Naprej, junaki, pod varstvom Matere našega Odrešenika smo. Naš bojni klic je: Marija!« Papež Inocenc XI. je določil, naj se v znamenje hvaležnosti za zmago obhaja praznik Marijinega imena.

    Anglikanec je razlagal kardinalu Dechampsu (Dešámpu), da mu pri katoličanih ne ugaja češčenje Matere božje: »Jaz se raje obrnem naravnost na Gospoda Jezusa, kadar kaj prosim.«

    »Jaz tudi, samo jaz ne pridem sam, ampak najraje v spremstvu Matere božje. Kaj menite, kdo od naju bo bolje sprejet pri Jezusu? Kdo bo prej in bolj gotovo uslišan, vi ali jaz?«

    Sv. Leonard Portomavriški je večkrat rekel: »Če bi bil jaz kakor eno tistih svetišč, ki imajo stene pokrite z zahvalnimi podobami, bi moral pokriti vso svojo osebo, toliko milosti sem prejel od Marije.«

    Marsikdo med nami bi lahko povedal, kakšne milosti je prejel po Marijini priprošnji. Slovenci se na Marijo pomočnico radi obračamo: »Marija, ti pomagaj nam! Vse Slovence k Bogu dvigaj, vero v srcih jim prižigaj!«

    (vir: Nauči nas moliti 4, p. Anton Nadrah)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  44. Miro says:

    NAŠ GOSPOD JEZUS KRISTUS JE NAJVEČJI ČUDEŽ NAREDIL NA VELIKI ČETRTEK, KO JE POSTAVIL SVETO EVHARISTIJO ALI ZAKRAMENT SV. REŠNJEGA TELESA – TA ČUDEŽ JE POVZETEK VSEH NJEGOVIH ČUDEŽEV!

    Ko je govora o mnogih čudežih, ki so se zgodili po Božji vsemogočnosti, ljudje običajno gledamo bolj na zunanjo plat, ki nas pri tem najbolj pritegne, hitro pa spregledamo največji čudež – ČUDEŽ VSEH ČUDEŽEV! Zato je dobro, da se večkrat posvetimo razmišljanju o sveti Evharistiji in vztrajno molimo, da bi Sveti Duh poglobil in utrdil našo vero. Tokrat si poglejmo, kako je na sveto evharistijo gledal blaženi Anton Martin Slomšek.

    Blaženi Anton Martin Slomšek je na vseh službenih mestih razlagal v pridigah sveto evharistijo. Pogosto najdemo v njegovih pridigah te misli: Naš Gospod je storil tri velike čudeže. Prvi čudež je, da se je učlovečil, postal je nam v vsem enak, razen v grehu; drugi, še večji čudež je, da je za nas trpel in umrl, nas odrešil; tretji, največji čudež pa je naredil na veliki četrtek, ko je postavil sveto evharistijo ali zakrament sv. Rešnjega telesa. Ta čudež je povzetek vseh njegovih čudežev, je vsebina vseh skrivnosti in vseh božjih del … Ob rojstvu je skril svojo božjo naravo, da je mogel kot človek za nas trpeti in umreti, na oltarju pa še skriva svojo človeško naravo, da se more pod podobo kruha in vina za nas darovati, se nam dajati in biti med nami. Sama ljubezen je še ostala pod podobama kruha in vina … O Bog, vsemogočen si, vseveden si, najbogatejši si, pa nam nisi mogel, nisi vedel, nisi imel kaj večjega dati, kakor samega sebe v svetem Rešnjem telesu ali sveti evharistiji. … V sv. evharistiji je pričujoč živi Jezus z dušo in telesom, s krvjo in mesom, kot Bog in človek, ravno on, ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Device Marije, on, ki je za nas umrl na križu, vstal od mrtvih in je sedaj na desnici, v veličastvu svojega Očeta … To ni zgodba ali lepa misel, to je sveta resnica. Zaradi tega je oltar miza našega zveličanja, miza, s katere se nam deli odrešenje … Pogosto je ponavljal besede sv. Ciprijana: »Kdor se loči od te božje mize, se loči od večnega življenja, ker brez milosti tega zakramenta naša vera peša …«

    Vir: Družina – iz homilije mariborskega nadškofa dr. Franca Krambergerja 18. marca 2006 v mariborski stolnici ob sklepu II. evharističnega seminarja Slovenske evharistične naveze.

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

  45. Hvala says:

    Iz knjige -Iz ječe v slavljenje, moč slavljenja- Merlin R. Caroters ;

    KAKO JE GOSPOD UČIL MERLINA -nadaljevanje

    SVETI PAVEL JE DEJAL: “ZATO SE BOM RAD PONAŠAL S SVOJIMI SLABOSTMI (Kor 12,9). JUTRANJE VSTAJANJE JE BILA GOTOVO MOJA SLABOST. BOG MI JE DEJAL, NAJ TO SLABOST SPREMENIM IZ BOLEČINE V VESELJE, IN KO SEM TAKO STORIL, STA NADME PRIŠLA KRISTUSOVA MOČ IN NJEGOVO VESELJE.
    ——————————————————————————————————————————————————-
    KOMAJ SEM ČAKAL, PRAVI MERLIN, DA BI O TEM VESELJU PRIPOVEDOVAL DRUGIM. SVETI DUH PA JE DEJAL.” NE.” NAJPREJ SE SE MORAL SAM ZANESLJIVO NAUČITI VSAK TEŽAK POLOŽAJ SPREMENITI V VESELJE.

    ZAPOMNIL SEM SI VRSTICO IZ PRVEGA PISMA TESALONIČANOM (5,16-18) IN JO VENOMER PONAVLJAL:”ZMERAJ SE VESELITE. NEPRENEHOMA MOLITE. V VSEM SE ZAHVALJUJTE: KAJTI TO JE BOŽJA VOLJA V KRISTUSU JEZUSU GLEDE VAS.”

    NEKEGA DNE PRAVI MERLIN, SEM SE MED VOŽNJO PRIBLIŽEVAL SEMAFORJU, KO SE JE PRIŽGALA RUMENA LUČ. POVSEM PO PRAVILIH MI JE ŠE USPELO ZAPELJATI SKOZNJO. OB TEM SEM SE OD ZADOVOLJSTVA NASMEHNIL.
    HKRATI SEM ZAČUTIL BOŽJO NAVZOČNOST, KI ME JE NAGOVORILA: “STOJ”.

    IN OBSTAL SEM Z NASMEHOM NA OBRAZU. “ZAKAJ SI PA TAKO VESEL. ?””GOSPOD USPELO MI JE PRITI SKOZI RUMENO LUČ, HVALA.”

    “KAJ BI NAREDIL, ČE BI SE LUČ NA SEMAFORJU PREJ SPREMENILA IN BI SE MORAL USTAVITI?”
    “NAJBRŽ BI MALO GODRNJAL IN SI MISLIL, ZAKAJ NI POČAKALA.”KAJ NE VEŠ, DA IMAM JAZ NADZOR NAD TEMI LUČMI? DA JAZ UPRAVLJAM VESOLJE IN ČAS? KO SE BO NASLEDNJIČ PRIŽGALA RDEČA LUČ , SE ZAHVALI. VEDEL BOŠ, DA SEM BIL JAZ TISTI, KI JO JE PRIŽGAL.”
    —————————————————————————————————————————————————–
    KO SE JE NASLEDNJIČ PRIŽGALA RDEČA LUČ, SEM SE USTAVIL IN VPRAŠAL BOGA, KAJ ŽELI, DA NAREDIM S ČASOM.
    “ALI VIDIŠ MOŽA, KI PREČKA CESTO? ZELO POTREBUJE TVOJO MOLITEV. SAMO SEDI IN MOLI ZANJ.”

    PRAVIMO, DA VERUJEMO V BOGA. TODA ALI ZARES VERUJEMO, DA VODI PRAV VSAKO PODROBNOST V NAŠEM ŽIVLJENJU?
    ——————————————————————————————————————————————————-
    ——————————————————————————————————————————————————-
    JEZUS JE REKEL, DA IMA BOG PREŠTETE VSE LASE NA NAŠI GLAVI. ZAKAJ POTEM NEW MOREMO VEROVATI, DA SE MNOGO BOLJ POGLOBLJENO ZANIMA ZA VSAKO NAŠO PODROBNOST KOT MI SAMI? ZAGOTOVO NE VEM, KOLIKO LAS IMAM NA GLAVI!

    BOG IMA VSE POD NADZOROM IN VSE IZPELJE V DOBRO TISTIH, KI GA LJUBIJO (prim .Rim 8,2). ZAČEL SEM BOLJ ZAUPATI BOGU. KAJ PA JE S SATANOM? ALI SE LAHKO PRITIHOTAPI IN DELUJE PROTI BOŽJI VOLJI?

    BOG JE SATANU DOPUSTIL, DA JE VSTOPIL V JUDA, KI JE IZDAL BOŽJEGA SINA. BOG JE DOPUSTIL PETROVO ŠIBKOST, DA JE ZANIKAL SVOJE POZNANSTVO Z JEZUSOM. DOPUSTIL JE SATANU, DA JE VSTOPIL V SRCA MNOGIH LJUDI, KI SO SPLETKARILI PROTI JEZUSU IN GA KRIŽALI. SLEHERNI TRENUTEK BI JIH BOG LAHKO USTAVIL. LAHKO BI POSLAL DESET TISOČ ANGELOV, DA BI OPRAVILI S SATANOVIMI NAČRTI. TODA BOG TEGA NI STORIL. VEDEL JE, DA BODO VSE TRPLJENJE ON VSI GREHI, KI BODO ŠLI SKOZI JEZUSA, IZ NJEGA IZŠLI KOT ČISTO VESELJE, SLAVA IN ZMAGA.

    SATAN NE MORE NAREDITI PRAV NIČ, ČE NAJPREJ NE DOBI BOŽJEGA DOVOLJENJA. ZAPOMNITE SI, DA MU JE BOG DOPUSTIL, DA JE PREIZKUŠAL JOBA.

    BOG SATANU DAJE SVOJO PRIVOLITEV EDINO TEDAJ, KO VIDI, DA BO IZ TISTE GRDOBIJE , KI MORA ITI SKOZI NAS, NASTALO ČISTO VESELJE.
    —————————————————————————————————————————————————-
    —————————————————————————————————————————————————
    KO ZAČNEMO TO SPOZNAVATI, LAHKO BOG NAŠE ŽIVLJENJE BLAGOSLOVI. MOČ VSTALEGA KRISTUSA PRIDE V NAS.

    KO SE BOMO NAUČILI VESELITI SE V VSEH STVAREH, BODO ČUDEŽI, MOČ, ZMAGA POSTALI DEL NAŠEGA ŽIVLJENJA.
    —————————————————————————————————————————————————
    —————————————————————————————————————————————————
    Merlin je povedal , ko se bomo naučili veseliti, bodo čudeži, moč in zmaga v postali del našega vsakdanja.

    Vsi si nekako želimo in omenjamo ČUDEŽE, da bi se nam zgodili. Bog obrne hudo v dobro tistim, ki Ga ljubijo. Ljubezen do Boga pa je, če izpolnjujemo Njegove zapovedi. Zato sem že velikokrat omenila, da je potrebno res osebno, individualno sodelovanje z Gospodom. Vsak se mora sam , seveda, če to želi pogovarjati z Bogom. Redno prejemanje zakramentov: Sveta spoved, prejemanje svete Evharistije, ostalih zakramentov, oditi iz ” CONE UDOBJA”, ne samo govoriti, prisluhniti Svetemu Duhu. Da pa bomo slišali pogovor, šepet , nasvet itd Svetega Duha je pa potrebno življenje izročiti Gospodu, se popolnoma odreči svojim zahtevam, svojemu” EGU”, treba je biti POKOREN; PONIŽEN, prepustiti se delovanju Svetega Duha. Povem vam, da to ni lahko, je pa mogoče.

    ČUDEŽI v današnjem času. Zadnjič sem poslala prispevek -Aleteia o čudežih. Čudež je , da je Gospod nekoga pripeljal do Exorcista, molitve za osvoboditve , če je bil nekdo duhovno mrtev in Ga je Gospod obudil, a ni to čudež? itd… tudi telesno ozdravljenje.

    Res je potrebno , da poslušamo Gospoda, sprašujmo Ga, izročajmo Mu stiske, molitve, trpljenje, veselimo se res za vsako najmanjšo malenkost.

    Res je Gospod vodi vsako najmanjšo podrobnost v življenju. Vse lase na naših glavah ima preštete. O svojih stanovanjih ali hišah ne boste nikoli vedeli niti del tistega , kar ve Gospod. Pa tudi o stvareh, ki jih imamo v stanovanjih ne. Nekoč sem iskala neko stvar v stanovanju. Nisem je mogla najti, potem sem prosila Gospoda da mi pokaže, kje je. In res mi je pokazal, tam sem šla, kjer se je ta stvar nahajala. Prosimo pa tudi lahko Svetega Antona Padovanskega za pomoč pri iskanju stvari.

    Bila sem na pokopališču. Želela sem obiskati grob osebe, ki sem jo poznala, potem, ko je umrla nisem bila v tistem kraju in nisem bila na pogrebu. Kako poiskati grob, med toliko pokopanih?. Prosila sem Gospoda, da mi pokaže , kje leži pokopana oseba, ki jo iščem, Bila sem pripeljana v tisto vrsto pred tisti grob, ki sem ga iskala.

    • Hvala says:

      Gospod je rekel po preroku Izaiji:”JAZ SEM GOSPOD IN DRUGEGA NI,
      RAZEN MENE NI NOBENEGA BOGA, OPASAL SEM TE, NE DA BI ME BIL POZNAL.
      NAJ SPOZNAJO OD SONČNEGA VZHODA IN ZAHODA,
      DA NI NOBENEGA RAZEN MENE, JAZ SEM GOSPOD IN DRUGEGA NI.
      DELAM, SVETLOBO IN USTVARJAM TEMO,
      NAREJAM MIR IN USTVARJAM GORJE,
      JAZ GOSPOD DELAM VSE TO (Iz 45,5-7)

      GLEJ JZ SEM USTVARIL KOVAČA,
      KI RAZPIHUJE TLEČE OGLJE
      IN IZDELUJE OROŽJE ZA NJEGOVO DELO,
      IN JAZ SEM USTVARIL POKONČEVALCA,
      DA UNIČUJE (Iz 54, 16-17)

  46. Hvala says:

    MERLIN R. CAROTERS JE NAPISAL:

    ČE VAM BOG PO SVETEM DUHU POKAŽE, DA STE PRED PETNAJSTIMI LETI NAREDILI NAPAKO, KO STE SE NAMERNO ODLOČILI ZA NEKAJ, KAR NI BILA BOŽJA IZBIRA ZA VAS, MU ZDAJ PRIZNAJTE SVOJO NAPAKO, GA PROSITE ODPUŠČANJA, SE MU ZAHVALITE ZANJ IN GA PROSITE ZA VODSTVO, DA BI POPRAVILI VSE, KAR STE MORDA STORILI, DA BI PRIZADELI DRUGE.

    PREOSTANEK SVOJEGA ŽIVLJENJA POTEM OD TEGA TRENUTKA DALJE POPOLNOMA IZROČITE V BOŽJE ROKE IN VERUJTE, DA IMA BOG VSE POD NADZOROM.

    ZDAJ GA SLAVITE IN SE MU ZAHVALJUJTE ZA SVOJE SEDANJE OKOLIŠČINE, PRAV TAKŠNE , KAKRŠNE SO, ZA VSAKO NAJMANJŠO PODROBNOST.

    UGOTOVILI BOSTE, DA VAS BOŽJA MOČ HITRO UMIKA IZ TRENUTNIH OKOLIŠČIN ALI PA VAS SREDI NJIH SPREMINJA.

    KAR KOLI SE BO ŽE ZGODILO, VEDNO SE SAMO ZAHVALJUJETE, KAJTI BOG IMA VSE POD NADZOROM.

    Ja, če Bog po Svetem Duhu pokaže napako, je to res nekaj, za kar bi se Mu morali zahvaljevati. Ne tisto, kar mi s svojim mišljenjem mislimo, da je prav ali narobe, pravilno je samo tisto, kar pokaže Sveti Duh.

    Gospod nič ne skriva. Če Mu izročimo življenje, smo poslušni, sodelujemo z Njim, poslušamo nasvete, spodbude itd Svetega Duha, nas bo vodil in pokazal, kaj je bilo narobe, kaj delamo sedaj narobe, itd itd…To je res nekaj ČUDOVITEGA IN ŠE ENKRAT ČUDOVITEGA. ODKRILI SMO PRAVI ZAKLAD; PRAVI BISER. Svet tega ne more dati!!!

  47. Hvala says:

    VESELITE SE (Iz knjige -Iz ječe v slavljenje, moč slavljenja- Merlin R. Caroters ;

    KAKO JE GOSPOD UČIL MERLINA O VESELJU

    V LUKOVEM EVANGELIJU (6,23) NAM JEZUS GOVORI , DA BI MORALI POSKAKOVATI OD SREČE. POVE CELO, KDAJ NAJ BI POSKAKOVALI OD SREČE:” ….KADAR STE LAČNI…KADAR VAS BODO LJUDJE SOVRAŽILI, SRAMOTILI IN VAŠE IME ZAVRGLI…..RAZVESELITE SE TISTI DAN IN POSKOČITE OD SREČE.

    Merlin pravi:”GOSPOD, KAKO LAHKO PRIČAKUJEŠ, DA BOM POSKAKOVAL OD SREČE V TAKŠNIH TRENUTKIH?” ZDELO SE MI JE NESMISELNO, TODA BOLJ KO SEM BRAL SVETO PISMO, VEČ ODLOMKOV SEM NAŠEL KJER JE BILO PISANO ENAKO, JE ŠLO TU ZA KAKŠEN PRINCIP?

    PREBRAL SEM DRUGO PISMO SVETEGA PAVLA KORINČANOM V POGLAVJU 12,9-10 JE REČENO: “VESEL SEM TOREJ SLABOTNOSTI, ŽALITEV, POTREB, PREGANJANJ IN STISK ZA KRISTUSA. KAJTI MOČAN SEM TEDAJ, KO SEM SLABOTEN. ”

    SLABOTNOST JE BILA PRAV TISTO, ČESAR SE DO SEDAJ NISEM VESELIL. NI MI BILO VŠEČ, KADAR SO MI LJUDJE NASPROTOVALI. NI MI BILO VŠEČ, ČE SO SE DOGAJALE NESREČE IN JE ŠLO VSE NAROBE.

    V SVETEM PISMU PA SEM VEDNO ZNOVA ODKRIVAL BESEDE:”VESELITE SE! ZAHVALJUJTE SE BOGU ZA VSE STVARI.” PSALMIST JE KAR NAPREJ GOVORIL O VESELJU SREDI TEŽAV. V PSALMU 30,12 PRAVI DAVID:”MOJE ŽALOVANJE SI MI SPREMENIL V RAJANJE. ”

    HOTEL SEM POIZKUSITI -TODA KAKO?

    NEKEGA VEČERA SEM SE MED SREČANJEM MAJHNE MOLITVENE SKUPINE ZAČEL SMEJATI. SMEJAL SEM SE PETNAJST MINUT. MED SMEHOM SEM ČUTIL, DA ME BOG SPRAŠUJE:” SI VESEL, DA JE JEZUS UMRL ZA TVOJE GREHE?” DA GOSPOD, VESEL SEM, VESEL”.
    SE DOBRO POČUTIŠ OB TEM, KO VEŠ, DA JE UMRL ZA TVOJE GREHE?” “JA, GOSPOD, RES SE POČUTIM DOBRO!”

    “SI SREČEN, KO VEŠ, DA TI JE S SVOJO SMRTJO PODARIL VEČNO ŽIVLJENJE?””DA , GOSPOD, SREČEN SEM.”
    ” SE MORAŠ ZELO NAPREZATI IN TRUDITI, DA BI BIL ZELO VESEL, KER JE UMRL ZATE?”. “NE , GOSPOD, VESEL SEM.”

    ŠE VEDNO SEM SE SMEJAL, VSE V MENI PA JE POSTAJALO ZELO TIHO. ČUTIL SEM, DA ME BOG ŽELI NAUČITI NEČESA, ČESAR ŠE NISEM POZNAL.
    ——————————————————————————————————————————————————–
    REKEL MI JE:”ZARES SE VESELIŠ TEGA, DA SO ODVEDLI MOJEGA SINA IN V NJEGOVE ROKE ZABILI ŽEBLJE. SREČEN SI, KAJ? VESELIŠ SE, DA SO ODVEDLI MOJEGA SINA IN ZABILI ŽEBLJE V NJEGOVE NOGE. VESELIŠ SE, KER SO NJEGOVO STRAN PREBODLI S SULICO IN JE PO NJEGOVEM TELESU TEKLA KRI TER KAPLJALA NA TLA. ZELO SI SREČEN IN SMEJEŠ SE Z VELIKIM VESELJEM, KER SO VSE TO STORILI MOJEMU SINU, KAJNE?”.

    VSE JE POTIHNILO. NISEM VEDEL, KAJ NAJ ODGOVORIM.
    “VESEL SI, KER SO VSE TO STORILI MOJEMU SINU , KAJNE?”
    NAZADNJE SEM LE MORAL REČI:”DA, GOSPOD, VESEL SEM. OČE, NE RAZUMEM, TODA VESEL SEM”

    ZA TRENUTEK SEM POMISLIL, DA SEM NAPAČNO ODGOVORIL. MORDA SEM NAPAČNO RAZUMEL

    V SVOJE VELIKO OLAJŠANJE SEM GA SLIŠAL ODGOVORITI: DA”, SIN MOJ, ŽELIM, DA SE VESELIŠ! ŽELIM, DA SI VESEL!”
    ——————————————————————————————————————————————————–
    ŠE NAPREJ SEM SE SMEJAL, VESELJE V MENI JE NARAŠČALO, KO SEM SPOZNAL, DA JE BOG ŽELEL, DA SE VESELIM.
    POTEM SE JE SPET VSE UMIRILO IN VEDEL SEM, DA SE BON NEKAJ NAUČIL.

    “ZDAJ ME PA POSLUŠAJ , SIN MOJ. ČE SE TI DO KONCA ŽIVLJENJA ZGODI KAR KOLI, KAR NE BO TAKO TEŽKO, KOT JE BILO TISTO, KAR SO STORILI MOJEMU SINU, ŽELIM, DA SI PRAV TAKO VESEL, KOT SI BIL TISTI TRENUTEK, KO SEM TE PRVIČ VPRAŠAL, ALI SI VESEL, KER JE KRISTUS UMRL ZATE.”ODVRNIL SEM: “DA ,GOSPOD , RAZUMEM. DO KONCA ŽIVLJENJA BOM HVALEŽEN . SLAVIL TE BOM, VESELIL SE BOM, PREPEVAL IN SMEJAL SE BOM TER VRISKAL OD VESELJA NA D VSEM, KAR BOŠ DOPUSTIL V MOJEM ŽIVLJENJU”.

    KO SEM NASLEDNJE JUTRO SEDEL NA ROB POSTELJE , SEM ZASLIŠAL. GLAS:” KAJ PA DELAŠ?”
    “SEDIM IN SI ŽELIM, DA MI NE BI BILO TREBA VSTATI.”
    “SEM MISLIL, DA SVA SE SINOČI NEKAJ DOGOVORILA.”
    “AMPAK , GOSPOD, NISEM VEDEL, DA MISLIŠ TE STVARI.”
    “ZAPOMNI SI, KAJ SEM REKEL:! …V VSEM.”
    “AMPAK GOSPOD MORAM BITI ODKRIT S TEBOJ. ŽE DVAJSET LET VSAKO JUTRO SEDIM NA ROBU POSTELJE IN ŽELIM, DA MI NE BI BILO TREBA VSTATI. VEDNO RAZMIŠLJAM, KAKO LEPO BI BILO, ČE BI LAHKO ŠE PET MINUT POLEŽAL.”
    SVETI DUH PA JE DEJAL:” HVALEŽEN BI MORAL BITI, KER JE ČAS, DA VSTANEŠ.”
    “GOSPOD, TO MALCE PRESEGA MOJE SPOSOBNOSTI RAZUMEVANJA!GOSPOD JE VEDNO ZELO POTRPEŽLJIV IN PRIJAZEN.”HOČEŠ, DA BI BIL VOLJAN?.”DA GOSPOD, ZARES HOČEM,”TISTI VEČER SEM PRED SPANJEM MOLIL.:”GOSPOD TALE JE PA HUDA. TO BOŠ MORAL PA KAR TI NAREDITI ZAME. VSTAL BOM, KADAR BOŠ HOTEL, NE VEM PA, KAKO NAJ TI BOM HVALEŽEN ZA TO, DA JE ČAS ZA VSTAJANJE.”
    KO SEM SE NASLEDNJE JUTRO ZBUDIL, MI JE NAJPREJ PRIŠEL NA MISEL MOJ VELIKI DESNI PALEC NA NOGI. SLIŠAL SEM:”GA LAHKO PREMAKNEŠ?”PREMAKNIL SEM GA.”SI HVALEŽEN, DA GA LAHKO PREMIKAŠ?””DA, GOSPOD.”
    ZDAJ PA POSKUSI Z GLEŽNJEM. SI HVALEŽEN?”DA, GOSPOD.”ZDAJ PA KOLENO.””DA, GOSPOD.”POGLEJ, ČE SE LAHKO USEDEŠ.”DA, GOSPOD, ŽE SEDIM”.AMPAK ISKRENO TI POVEM, DA SI ŠE VEDNO ŽELIM, DA BI SE LAHKO ŠE ZA PET MINUT ULEGEL IN ZASPAL.”ZELO POTRPEŽLJIVO JE DEJAL:”POGLEJ, ČE LAHKO VSTANEŠ. SI HVALEŽEN?ZDAJ PA POGLEJ, ČE LAHKO PRIDEŠ DO KOPALNICE.POGLEJ V OGLEDALO. “SI HVALEŽEN, DA LAHKO VIDIŠ?”
    “ALELUJA”
    “SI HVALEŽEN, DA LAHKO GOVORIŠ IN SLIŠIŠ?” DA, GOSPOD”

    POTEM JE POSTALO ZELO TIHO. VEDEL SEM, DA SE MORAM V TEJ TIŠINI NEKAJ NAUČITI.

    SIN MOJ, KER TE LJUBIM, TE BOM NAUČIL HVALEŽNOSTI ZA VSE STVARI. NAUČIŠ SE LAHKO KAR TUKAJ, KJER STOJIŠ Z VSEMI STVARMI, ZA KATERE SI HVALEŽEN. LAHKO TI PA DOVOLIM, DA GREŠ ŠE MALO V POSTELJO IN SE NE BOŠ MOGEL PREMIKATI, NE BOŠ NE VIDEL , NE SLIŠAL, DOKLER SE NE BOŠ NAUČIL.
    ———————————————————————————————————————————————————
    ODSKOČIL SEM KVIŠKU IN DEJAL: GOSPOD, ZDAJ PA RAZUMEM! ZAHVALJUJEM SE TI! VEDNO SE BOM ZAHVALJEVAL!”

    KO SEM SE NASLEDNJE JUTRO, PA ŠE NASLEDNJE IN ŠE NASLEDNJE ZBUDIL, SEM NAJPREJ POMISLIL:”GOSPOD ZAHVALJUJEM SE TI”.
    NIKOLI VEČ MI NI BILO ŽAL, DA JE BIL ŽE ČAS ZA VSTAJANJE.

    • Hvala says:

      Naj povem, kako je bilo s tem pri meni. Jaz se zjutraj tudi nisem zahvaljevala, da sem vstala, da sem zdrava, da lahko hodim itd. Po daljši hoji z Gospodom in intenzivni molitvi, so neko jutro zjutraj prišle same besede iz mojih ust. Rekla sem: ” Hvala ti Gospod, da sem se zbudila in vsi moji, da lahko gremo vsak po svoje- na delo itd..”

      Ja, Gospod ima res svoj čas za vsako stvar.
      Gospodov Duh komunicira z našim duhom. Sveti Duh je navzoč s svojo milostjo in nas vodi po poti molitve. Duh moli v nas.

    • Miro says:

      Super, super knjiga! Odkriva nam moč slavilne in zahvalne molitve. Kot je slikovito zapisano nekje na začetku Merlinovove knjige “je slavljenje duhovni dinamit. Njegova kakovost je eksplozivna. Slavljenje revolucionizira vse, s čimer pride v stik. Predstavlja naš žariščni odnos z Bogom!” Priporočam jo v branje in seveda v prakticiranje vsakodnevnega slavljenja Boga!

  48. Miro says:

    POSLUŠNOST JE ODPRTOST, V KATERI DELUJE MOČ BOŽJE BESEDE. BOLJ BOM PRISLUHNIL TEJ BESEDI, DA BO BOLJ UČINKOVITA V MENI!

    BOŽJA BESEDA: Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim (Lk 5,1-11).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+5%2C1-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezusova beseda spremeni Petru načrte tako, da ji verjame bolj kakor svoji izkušnji. Zato zavesla na jezero in znova vrže mreže. Ko se mu prepusti, doživi čudežni ulov. Poslušnost je odprtost, v kateri deluje moč Božje besede. Bolj bom prisluhnil tej besedi, da bo bolj učinkovita v meni. Gospod, naj ti zaupam bolj kakor vsemu drugemu, saj si gotovost, ki prinaša blagoslov in mir (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

    V duhu poslušnosti, v odprtosti srca za delovanje žive Božje besede, danes Božjemu usmiljenju priporočimo vse zahvale, molitve, prošnje, ki so zapisane v rubriki »Prosim za molitev«, pod: KP, Slavica, MamiM, Jana, Maja, M., Irena, Alenka, Hvala, Kras, Sija, Janez, andreja, marjana, Blanka, Sasa, Kristina, Dr, Žametna vrtnica, Gregor, Jasna, David, ida, Slovenec, patricija, Seb … in še vrsta imen, ki se na tej spletni strani priporočajo v molitev.

    Naj se Božje usmiljenje milostno skloni k vsaki trpeči sestri in bratu, ki se z velikim zaupanjem zateka k Njegovemu zdravilnemu in odrešenjskemu studencu, še zlasti pri obhajanju svete evharistije! Še posebej naj se Gospod Jezus usmili ubogih grešnikov, kar smo bolj ali manj vsi ljudje, da bomo spoznali Njegovo ljubezen in usmiljenje, zapustili pot grešnosti ter se v zaupanju obrnili k Njemu, ki nam podarja odpuščanje, spreobrnjenje, ozdravljenje, odrešenje, mir, radost, veselje, srečo …

    Že vnaprej se Bogu prisrčno zahvalimo za vse, kar bo naš Odrešenik Jezus storil na mogočno priprošnjo Preblažene Device Marije, sv. Jožefa in vseh svetnikov. Zgodi se presveta Božja volja!

    SPOMNI SE, O PREMILA DEVICA MARIJA

    Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni
    bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo
    pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.
    S tem zaupanjem hitimo k tebi, o devic Devica in Mati, k tebi
    prihajamo in pred teboj zdihujoči grešniki klečimo (stojimo).
    Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, naših besed, temveč milostno
    nas poslušaj in usliši. Amen.

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!
    Vsi svetniki in svetnice, prosite za nas!

  49. Miro says:

    SMEH JE POL ZDRAVJA: LAHKO BO DOBER PASTIR, PRIDIGAR PA NAJBRŽ NE!

    Bogoslovci so nekoč morali v bogoslovju med kosilom pridigati, da bi se tako naučili te nujno potrebne veščine duhovniškega poklica. Ko je bogoslovec pridigal, so drugi v tišini jedli, na koncu pa je eden ocenil pridigo. Bogoslovec Janez se je prve pridige naučil na pamet. Toda komaj je dobro začel govoriti, je vse pozabil. V zadregi je ponavljal: »Jaz sem dobri pastir, jaz sem dobri …« Bogoslovci so planili v smeh, rektor Janez Oražem pa mu je rekel: »Janez, lahko boste dober pastir, dober pridigar pa najbrž ne.«

    (Smeh je pol zdravja, Janez Gril)

  50. Miro says:

    SVET JE BIL USTVARJEN V SLAVO BOGA, KI JE HOTEL RAZODETI IN PRIOBČITI SVOJO DOBROTO, RESNICO IN LEPOTO. IN KAJ JE POSLEDNJI CILJ STVARSTVA?

    Priporočimo se Svetemu Duhu in pod njegovim vodstvom premišljujmo o bistvenih in temeljnih prvinah vere Cerkve, ki jih na zelo pregleden način, v obliki kratkih vprašanj in odgovorov, podaja Kompendij Katekizma katoliške Cerkve.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Zakaj je pomembno trditi: “V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo” (1 Mz 1,1)?

    Zato ker je stvarjenje temelj vseh odrešenjskih božjih zamisli; razodeva vsemogočno in modro božjo ljubezen; je prvi korak k zavezi edinega Boga s svojim ljudstvom; je začetek zgodovine odrešenja, ki doseže vrhunec v Kristusu; je prvi odgovor na osnovna človekova vprašanja o njegovem izvoru in njegovem cilju.

    Kdo je ustvaril svet?

    Oče, Sin in Sveti Duh so eno samo in neločljivo počelo svetá, tudi če delo stvarjenja sveta posebej pripisujemo Bogu Očetu.

    Zakaj je bil svet ustvarjen?

    Svet je bil ustvarjen v slavo Boga, ki je hotel razodeti in priobčiti svojo dobroto, resnico in lepoto. Poslednji cilj stvarstva je ta, da bo Bog v Kristusu končno postal “vse v vsem” (1 Kor 15,28), v svojo slavo in našo blaženost.

    Kako je Bog ustvaril vesolje?

    Bog je ustvaril vesolje svobodno z modrostjo in ljubeznijo. Svet ni proizvod nujnosti, slepe usode ali naključja. Bog je “iz nič” (“ex nihilo”) (2 Mkb 7,28) ustvaril urejen in dober svet, katerega neskončno presega. Bog po svojem Sinu in Svetem Duhu ohranja v bivanju svoje stvarstvo in ga vzdržuje v biti, mu daje delovati in ga vodi v smeri k njegovi dovršitvi.

    (vir: Kompendij KKC, 51- 54)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  51. Janez says:

    KAJ JE SVETO PISMO?
    Beseda »Biblija [Sveto pismo]« izhaja iz latinske (liber ali knjiga) in grške besede (βιβλίο ali vyvlio), ki pomeni ›knjiga‹, kar je ustrezno ime, saj je Sveto pismo Knjiga Knjig ali knjiga za vse ljudi, za vse čase. Razlikuje se od vseh drugih knjig, je sama svoj razred. Sveto pismo sestavlja 66 različnih knjig. Med njimi so knjige postave, kot Tretja in Peta Mojzesova knjiga; zgodovinske knjige, kot sta Ezra in Apostolska dela; knjige poezije, kot so Psalmi in Pridigar; preroške knjige, kot sta Izaija in Razodetje; biografije, kot sta Evangelij po Mateju in Janezu; uradna pisma, kot sta Pismo Titu in Pismo Hebrejcem.

    Pisci
    Približno 40 različnih človeških piscev je napisalo Sveto pismo v obdobju približno 1500 let. Pisci so bili kralji, ribiči, duhovniki, vladni uradniki, kmetje, pastirji in zdravniki. Iz vse te raznolikosti prihaja neverjetna enotnost, skozi celotno knjigo se prepletajo skupne teme. Enotnost Svetega pisma izhaja iz dejstva, da ima navsezadnje enega avtorja – samega Boga. Sveto pismo je »navdihnjeno od Boga« (Drugo pismo Timoteju 3,16). Človeški pisci so napisali točno to, kar je Bog hotel, da napišejo, in rezultat je popolna in sveta Božja beseda (Psalm 12,7; Drugo Petrovo pismo 1,21).

    Delitev
    Sveto pismo je razdeljeno na dva glavna dela: Staro in Novo zavezo. Na kratko je Stara zaveza zgodba o Bogu, ki se razodeva po ljudstvu, Nova zaveza pa je zgodba o Bogu, ki se razodeva po Človeku. Izvoljeno ljudstvo Izrael je bil Božji način, da je pripeljal Človeka – Jezusa Kristusa – na svet, da bi rešil Božje izvoljeno ljudstvo. Stara zaveza opisuje ustanovitev in ohranitev izraelskega ljudstva. Bog je obljubil, da bo uporabil Izrael, da po njem blagoslovi ves svet (Prva Mojzesova knjiga 12,2–3). Ko je bil Izrael ustanovljen kot narod, je Bog obudil družino v tem narodu, po kateri bo prišel blagoslov: Davidovo družino (Psalm 89,4–5). Iz Davidove družine pa je bil obljubljen Človek, ki bo prinesel obljubljeni blagoslov (Izaija 11,1–10). Nova zaveza podrobno opisuje prihod obljubljenega Človeka. Njegovo ime je Jezus iz Nazareta. On izpolni mesijanska preroštva iz Stare zaveze. Kot utelešeni Bog je živel popolnoma sveto življenje, prostovoljno umrl namesto nas kot spravna daritev, vstal od mrtvih kot Odrešenik vseh tistih, ki verujejo vanj.

    Osrednji lik v Bibliji je Jezus
    Jezus je osrednji lik v Svetem pismu – celotna knjiga pravzaprav govori o njem. Stara zaveza napoveduje in naznanja njegov prihod ter pripravi vse za njegov prihod na svet. Nova zaveza opisuje njegov prihod in njegovo delo pridobitve odrešitve vseh odkupljenih. Jezus je več kot zgodovinski lik; pravzaprav je več kot človek. Je Bog v človeškem mesu in njegovo utelešenje, trpljenje in vstajenje so najpomembnejši dogodki v zgodovini sveta. Bog Sin, kot druga oseba troedinega Boga, je privzel človeško meso, da bi razodel, kdo je Bog. Kakšen je Bog? Je tak kot Jezus; Jezus je Bog v človeški obliki (Evangelij po Janezu 1,14; 14,9).

    Kratek povzetek
    Bog je ustvaril človeka in ga postavil v popolno okolje; vendar se je človek Bogu uprl in odpadel od tega, kar je Bog načrtoval zanj. Bog je postavil svet pod prekletstvo zaradi Adamovega greha, vendar je takoj sprožil svoj vnaprej določeni načrt, da obnovi verujoče in stvarstvo za večno slavo. Bog je poklical Abrahama iz Babilona v Kanaan (pribl. leta 2000 pr. Kr.). Bog je obljubil Abrahamu, njegovemu sinu Izaku in njegovemu vnuku Jakobu (ki se imenuje tudi Izrael), da bo blagoslovil svet po enem njihovem potomcu. Izraelova družina se je preselila iz Kanaana v Egipt, kjer je prerasla v narod. Približno leta 1400 pr. Kr. je Bog izpeljal Izraelove potomce iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom in jim dal obljubljeno deželo, Kanaan, v njihovo last. Po Mojzesu je Bog dal izraelskemu ljudstvu postavo in sklenil zavezo z njimi. Če bodo ostali zvesti Bogu in ne posnemali malikovanja sosednjih narodov, bodo uspevali. Če pa bodo pozabili Boga in malikovali, bo Bog uničil njihov narod. Približno 400 let kasneje, v času kraljevanja Davida in njegovega sina Salomona, se je Izrael utrdil kot veliko in mogočno kraljestvo. Bog je obljubil Davidu in Salomonu, da bo njun naslednik vladal kot večni kralj. Po Salomonovem kraljevanju je bil Izrael razdeljen. Deset rodov na severu se je imenovalo »Izrael« in živeli so približno 200 let, preden jim je Bog sodil zaradi njihovega malikovanja. Asirija je odpeljala Izrael v ujetništvo približno leta 721 pr. Kr. Dva rodova na jugu sta se imenovala »Juda« in sta vztrajala malo dlje, ampak sčasoma sta se tudi onadva odvrnila od Boga. Babilon ju je odpeljal v ujetništvo okrog leta 600 pr. Kr. Približno čez 70 let je Bog milostno pripeljal ostanek ujetnikov nazaj v njihovo deželo. Jeruzalem, glavno mesto, so obnovili približno leta 444 pr. Kr. in Bog je še enkrat vzpostavil Izraelovo narodno identiteto. Tukaj se Stara zaveza konča.

    Nova zaveza se začne približno 400 let kasneje z rojstvom Jezusa Kristusa v Betlehemu. Jezus je bil potomec, obljubljen Abrahamu in Davidu, tisti, ki naj bi izpolnil Božji načrt, da bo odrešil Božje ljudstvo in obnovil stvarstvo. Jezus je zvesto dokončal svoje delo. Njegova smrt je bila spravna žrtev za grehe vseh verujočih. Njegovo vstajenje od mrtvih je dokazalo njegovo zmago nad grehom in smrtjo. Smrt in vstajenje Kristusa sta osnova za novo zavezo z odrešenimi. Vsi, ki verujejo v Jezusa, bodo odrešeni greha in bodo večno živeli z Bogom v nebesih. Po vstajenju in pred vnebohodom je Jezus poslal svoje učence, naj oznanjajo evangelij odrešitve v njem vsem narodom. Jezusovi učenci so šli v vse smeri in oznanjali dobro novico o večnem življenju samo po milosti, samo v veri samo v Kristusa. Potovali so po Mali Aziji, Grčiji in vsem Rimskem cesarstvu ter povsod ustanavljali lokalne cerkve. Nova zaveza se konča z napovedjo Jezusovega ponovnega prihoda, da bo sodil neverujočim, osvobodil stvarstvo prekletstva v novih nebesih in novi zemlji, kjer bo Božje odrešeno ljudstvo za vedno prebivalo z njim.

    Ali je Sveto pismo uporabno še danes?
    Pismo Hebrejcem 4,12 pravi: »Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.« Čeprav je bilo Sveto pismo dokončano pred približno 1900 leti, ostajata njegova točnost in pomembnost za današnji dan nespremenjeni. Sveto pismo je edini objektivni vir vsega razodetja, ki ga je Bog dal o sebi in svojem načrtu za človeštvo. Vendar Sveto pismo ni zgodovinska knjiga, psihološko besedilo ali znanstveni zapis. Sveto pismo je opis, ki ga nam je dal Bog o tem, kdo je, in o svojih željah in načrtih za človeštvo. Najpomembnejši sestavni del tega razodetja je zgodba o naši ločenosti od Boga zaradi greha in o tem, da je Bog poskrbel za obnovo skupnosti med seboj in človekom po žrtvi svojega Sina, Jezusa Kristusa, na križu. Naša potreba po odrešitvi se ne spreminja. Prav tako se ne spreminja Božja želja, da bi nas spravil s seboj. Sveto pismo vsebuje veliko točnih in pomembnih informacij. Najpomembnejše svetopisemsko sporočilo – odrešitev – je univerzalno in nenehno uporabno za človeštvo. Božja beseda ne bo nikoli zastarela, nič je ne bo nadomestilo ali izboljšalo. Kulture se spreminjajo, zakoni se spreminjajo, generacije pridejo in gredo, Božja beseda pa je enako pomembna in uporabna danes, kot je bila, ko je bila napisana. Kot poroča evangelist Marko 13:31 je Jezus rekel: « Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.«

    Vse Sveto pismo se ne nanaša nujno izrecno na nas, toda vse Sveto pismo vsebuje resnico Našega Boga, ki jo lahko in ki bi jo morali uporabiti v našem življenju danes. V Svetem pismu nam govori Bog. Radi berimo Sveto pismo in molimo k Bogu. Sveto pismo je nezmotljivo in edini pravi vir in avtoriteta za naše versko življenje. Moramo ga pravilno razumeti in spoštovati ter uporabljati v svojem življenju. Zato ga berimo, se učimo in ga spoznavajmo.

  52. Janez says:

    Zakaj je pomembno verjeti v nezmotljivost Božjega Svetega pisma?
    Živimo v času, ko so ljudje nagnjeni k temu, da omalovažujoče skomignejo z rameni, kadar naletijo na napako. Namesto da bi kot Pilat vprašali: »Kaj je resnica?«, postmoderni človek reče: »Nič ni resnica,« ali mogoče: »Morda obstaja resnica, vendar tega ne moremo vedeti.« Navadili smo se na to, da se nam laže, in mnogi ljudje sprejemajo napačno pojmovanje, da so tudi v Svetem pismu napake. Nauk o nezmotljivosti Svetega pisma je izredno pomemben, ker tako objektivna resnica obstaja. Zato je resnica pomembna. Ta zadeva odraža Božji značaj in je temeljna za naše razumevanje vsega, kar uči Sveto pismo. Spodaj je navedenih nekaj razlogov, zakaj bi morali popolnoma verjeti v nezmotljivost Svetega pisma:

    1. Sveto pismo samo zase trdi, da je popolno. »GOSPODOVI izreki so čisti izreki, srebro prečiščeno v topilnici na zemlji, sedemkrat očiščeno« (Psalm 12,7). »GOSPODOVA postava je popolna« (Psalm 19,8). »Vsak izrek Boga je prečiščen« (Pregovori 30,5). Te trditve o čistosti in popolnosti so absolutne izjave. Bodite pozorni na to, da ne pravijo, da je Božja beseda »v glavnem« čista ali da je Sveto pismo »skoraj« popolno. Sveto pismo samo zase trdi, da je v celoti popolno, in ne dopušča teorij o »delni popolnosti«.

    2. Jezus je potrdil vsako besedo Svetega pisma (Evangelij po Mateju 5,18). Vsa preroštva o njem so se izpolnila in vnaprej je povedal, da se bodo (Evangelij po Mateju 26,53–56; Evangelij po Luku 24,25–27; Evangelij po Janezu 5,39–47). Trdil je, da je Stara zaveza dejanska zgodovina. Naj naštejemo samo nekaj primerov: Evangelij po Luku 11,51 — Abel je bil resnični posameznik; Evangelij po Mateju 24,37–39; Evangelij po Luku 17,26.27 — Noe in potop; Evangelij po Janezu 8,56–58 — Abraham; Evangelij po Mateju 10,15; 11,23.24; Evangelij po Luku 10,12 — Sodoma in Gomora; Evangelij po Luku 17,28–32 — Lot; Evangelij po Mateju 8,11; Evangelij po Luku 13,28 — Izak in Jakob; Evangelij po Janezu 6,31.49.58 — mana; Evangelij po Janezu 3,14 — kača; Evangelij po Mateju 12,39–41 — Jona; Evangelij po Mateju 24,15 — Daniel in Izaija. Jezusa ne moremo imeti za dobrega moralnega učitelja, še manj za Boga v človeškem mesu, če bi hote ali po pomoti potrdil toliko stvari, ki bi bile napačne.

    3. Sveto pismo je odsev svojega avtorja. Vse knjige so. Sveto pismo je napisal sam Bog, ko je deloval skozi človeške pisce v procesu, ki se imenuje »navdihnjenje«. »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga« (Drugo pismo Timoteju 3,16). Gl. tudi Drugo Petrovo pismo 1,21 in Jeremija 1,2. Bog, ki je ustvaril vesolje, je popolnoma sposoben napisati in ohraniti nezmotljivo knjigo preko ljudi. Bog, ki je popoln, je sposoben napisati in posredovati popolno knjigo, tako da uporabi nepopolne ljudi. Ne gre preprosto za to: »Ali je v Svetem pismu kakšna napaka?«, ampak »Ali lahko Bog naredi napako?« Če Sveto pismo vsebuje dejanske napake, potem Bog ni vsemogočen in lahko tudi sam naredi napake. Če Sveto pismo vsebuje napačne informacije, potem Bog ne govori resnice, ampak je lažnivec. Če Sveto pismo vsebuje nasprotja, potem je Bog avtor zmede. Z drugimi besedami, če Sveto pismo v resnici ni nezmotljivo, potem Bog ni Bog.

    4. Sveto pismo presoja nas, ne obratno. »Božja beseda … presoja vzgibe in misli srca« (Pismo Hebrejcem 4,12). Bodite pozorni na odnos med »[človeškim] srcem« in »Božjo besedo«. Božja beseda (Sveto pismo) preiskuje in presoja človeško srce. Zavračanje delov Svetega pisma iz katerega koli razloga je poskus obračanja tega procesa. Če postavimo svoj razum nad Sveto pismo, grešno predpostavljamo, da mi preiskujemo in presojamo Boga. Krivoversko predpostavljamo, da se mora Sveto pismo podrediti našemu domnevno boljšemu vpogledu. Vendar Bog pravi: »O človek, kdo si vendar ti, da bi se prerekal z Bogom?« (Pismo Rimljanom 9,20).

    5. Svetopisemsko sporočilo moramo vzeti kot celoto. Ni mešanica ohlapno povezanih idej, izmed katerih lahko svobodno izbiramo. Mnogim ljudem so všeč vrstice, ki pravijo, da jih Bog ljubi, ne marajo pa vrstic, ki pravijo, da bo Bog sodil grešnikom. Vendar ne moremo preprosto izbrati, kar nam je všeč v Svetem pismu, ostalo pa zavreči. Na primer, če Sveto pismo nima prav o peklu, kdo bi verjel, da ima prav o nebesih – ali o čemerkoli drugem? Če Sveto pismo nima prav glede podrobnosti o stvarstvu in spolnosti, potem ne moremo zaupati niti podrobnostim o odrešitvi. Če je zgodba o Jonu bajka, potem je morda tudi zgodba o Jezusu. Če je Sveto pismo netočno, ko govori o geologiji, zakaj bi mu zaupali, ko govori o teologiji? Prav nasprotno, v Svetem pismu je Bog popolnoma in v celoti odkril svojo razodeto voljo brez napake. »GOSPOD, na veke ostaja tvoja beseda, trdno stoji v nebesih« (Psalm 119,89).

    6. Sveto pismo je naš edini avtoritativni vir za vero in prakso. Ker je nezmotljivo, ne potrebujemo drugega vira avtoritete. Dejansko je sprejemanje drugih virov verske avtoritete poleg Svetega pisma malikovanje. Vse, kar vemo o Jezusovih pričakovanjih glede naše zaupljive, poslušne vere, izvemo v Svetem pismu. Evangelij po Janezu 6,67–69 je čudovit primer. Jezus je bil pravkar priča odhodu mnogih, ki so lažno trdili, da hodijo za njim. Potem se je obrnil k dvanajstim apostolom in jih vprašal: »›Ali hočete tudi vi oditi?‹ Simon Peter mu je odvrnil: ›Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.‹« Pravo krščanstvo obstaja iz tega izključnega zaupanja v Gospoda in njegovo besedo, Sveto pismo.

    Nič od tega, kar smo predstavili tukaj, se ne sme jemati kot zavračanje prave učenosti. Nezmotljivost Svetega pisma kot pravega nauka potrjujemo prav s tem, da uporabimo svoj um za resno versko, zgodovinsko, jezikovno in arheološko raziskovanje. Zapovedano nam je, naj preučujemo besedo (Drugo Timotejevo pismo 2,15), in tisti, ki jo skrbno preučujejo, so pohvaljeni (Apostolska dela 17,11). Prav tako se zavedamo, da so v Svetem pismu težki odlomki in tudi odkrito nestrinjanje glede njihovega razlaganja. Naš cilj je, da se približamo Svetemu pismu s strahospoštovanjem in molitvijo in ko naletimo na nekaj, česar ne razumemo, še več molimo, še več preučujemo in – če se nam odgovor še vedno izmika – ponižno priznamo svoje omejitve pred popolno Božjo besedo.

    Berimo radi odlomke iz Svetega pisma in molimo, ko premišljujemo Božjo Besedo. Naj nam bo Vodnik in Učitelj, kaj nam Big Govori in kaj hoče od nas, da delamo, da bomo pravino spolnjevali Božjo Voljo.

    Gotquestionset altro

    MOLITEV PRED BRANJEM BOŽJE BESEDE V BIBLIJI
    Gospod Bog, prosim Te, razodeni tudi meni grešnemu Človeku, ki Te prosi in išče, skrivnosti Svetega Pisma, kakor si jih vsem svojim Apostolom in Učencem, ko si bil pri nas na Zemlji. Priznam, da jih zaradi svojih omejenih človeških sposobnosti, zaradi svojih grehov in svojega človeškega razmišljanja ne morem pravilno razumeti. Prosim navdihni me in daj mi Božjo Milost, prosim navdihni me, da bom Sveto Pismo pravilno bral in razumel in ga vsakodnevno pravilno uporabljal v svojem Življenju, tako, da bom vestno spolnjeval Božjo Voljo, širil Veselje in Ljubezen med ljudmi in živel kot naš Učitelj in Odrešenik Božji Sin Jezus. Gospod Bog prosim Usmili se nas Grešnikov in spomni se prosim, da si s svojim Odrešenjem za vse nas Ljudi na zemlji odprl sporočilo Boga Ljudem, Sveto Pismo, ki je Knjiga vseh Knjig, ki je zapečatena s sedmimi pečati, od katere ne smemo ničesar odvzeti in ničesar dodati. Dal si nam jo nam Ljudem na Zemlji, da pravilno beremo Božjo Besedo in se iz Nje učimo. Prosim odpri mi in vsem nam Ljudem Knjigo Svojih Božjih Skrivnosti, razsvetli moj razum, da bom mogel Pravilno razumeti kaj nam Govori naš Bog; prosim opogumi me, da bom na podlagi Naukov Svetega Pisma vedno molil, živel in spolnjeval Božjo Voljo in da me bo vedno prežarjal in navdihoval Sveti Duh ter vodil Ogenj Tvoje Božje Ljubezni, da jo bom širil naprej drugim tudi sam. Amen.

    Kristjan Moli, Družina 1982.

  53. Miro says:

    SV. FAVSTINA KOWALSKA O BOŽJI VOLJI KOT NJENI HRANI NA POTI V VEČNO DOMOVINO!

    »V srce, ki ljubi Božjo voljo, se ne naseli žalost. Moje srce v hrepenenju po Bogu čuti vso bedo izgnanstva. Pogumno – kljub ranjenim nogam – grem v svojo domovino. Na tej poti me krepča Božja volja, ki je moja hrana. Podpirajte me, srečni prebivalci nebeške domovine, da vaša sestra ne bo omagala na poti. Čeprav je puščava strašna, stopam z dvignjenim čelom in gledam v sonce – to je v usmiljeno Jezusovo Srce« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, 886).

    Več o tem na:
    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!
    Sv. Favstina, prosi za nas!

  54. Janez says:

    Evharistični čudeži dne 26. 6. 2005 Marjan Pogačnik Družina, Vera in kultura
    Posebna znamenja, »evharistični čudeži«, otipljivo razodevajo Kristusovo navzočnost v evharistiji

    Sveti Tomaž Akvinski pravi, da je evharistija sama na sebi največji čudež: Jezus, ki kot Bog in človek na poseben način postane navzoč v kruhu in vinu. Vendar naši čuti ne dojemajo tega, kar se dogaja v njej. Samo vera ima dostop do skrivnosti te male hostije.
    Ker Bog pozna slabotnost naše vere, daje prek posebnih znamenj razumeti nekaj od tega, kar se resnično, vendar nevidno dogaja v trenutku posvetitve, ko postane Kristus, Bog in človek, navzoč v kruhu in vinu. Vrste tovrstnih znamenj so različne: prikazovanje Jezusove podobe med posvetitvijo pri maši, hostije, ki krvavijo ali se spremenijo v meso in kri, nerazložljiva nesplesnitev kruha, ozdravljenja in spreobrnjenja med mašo ali češčenjem Najsvetejšega …

    Resna literatura pozna vrsto znamenj, imenovanih tudi evharistični čudeži. Francosko delo Prodiges eu¬charistiques (Evharistični čudeži) jih denimo našteva 59: dvajset v Franciji, šestnajst v Italiji, štiri v Belgiji, po enega pa v Švici, na Portugalskem, v Nemčiji, na Poljskem in na severu Vietnama. Nedvomno obstajajo še drugi, ki niso dokumentirani. Trije evharistični čudeži, o katerih poroča to francosko delo, so se zgodili pred 13. stoletjem, štirinajst jih postavljajo v 13. stoletje, deset v 14. stoletje, šest v 15. stoletje, pet v 16. stoletje, sedem v 17. stoletje, šest v 18. stoletje, dva v 19. stoletje ter šest v 20. stoletje. Vsa ta znamenja govorijo o tem, da je v evharistiji skrita moč, ki se razodene ob določenih, povsem nepričakovanih okoliščinah. O enem najstarejših čudežev poročajo iz dobe po 4. stoletju. Neki anahoret v puščavi je dvomil o resnični Kristusovi navzočnosti v hostiji. O tem sta izvedela dva meniha in molila, da bi mu Bog dal znamenje. Ko se je približal oltarju za obhajilo, je prejel kos krvavega mesa.

    Hostija, ki se spremeni v meso
    Najbolj znani evharistični čudež se je zgodil v 8. stoletju v Lancianu, mestu v Abrucih v osrednji Italiji. V cerkvi sv. Legonciana je bazilijanski menih med maševanjem začel dvomiti o resnični Jezusovi navzočnosti v svetem obhajilu. Pred njegovimi očmi se je po posvetitvi hostija spremenila v kos mesa, vino pa v kri, ki se je zatem strdila v pet koscev različnih velikosti in oblik. Verniki, ki so bili priča pojavu, so dogodek razglasili po mestu. Meso, ki ga je danes mogoče videti v relikviariju, je veliko kakor hostija. Z vatikanskim dovoljenjem so te »relikvije« med letoma 1970 in 1974 preiskovali. Pod vodstvom Svetovne zdravstvene organizacije so napravili več kot petsto preiskav; pri njih je sodeloval znani profesor anatomije in patološke histologije Odoardo Linoli ob pomoči profesorja Ruggera Bertellija. Študija, objavljena leta 1976 v Ženevi in New Yorku, je pokazala, da je »čudežno meso« zares človeško meso, srčno mišično tkivo ter kri prava človeška kri iz krvne skupine AB. V krvi so našli beljakovine v istih količinah, kakor jih je najti v sveži krvi, ter minerale. Dejstvo, da sta meso in kri ostala v istem stanju dvanajst stoletij, čeprav sta izpostavljena zračnim in biološkim vplivom, je nerazložljiv pojav.

    Zelo znan je tudi evharistični čudež v Bolseni, ki je povezan z ustanovitvijo praznika sv. Rešnjega telesa. Trinajsto stoletje je zaznamovala poživitev vere v evharistično Jezusovo navzočnost. Takrat je verno ljudstvo tudi prosilo in doseglo, da je duhovnik po posvetitvi povzdignil in pokazal hostijo. V tem stoletju se je sv. Julijani, redovnici iz Ličgea v Belgiji večkrat prikazal Jezus in prosil za praznik, na katerega bi se slovesno spominjali njegove navzočnosti v kruhu in vinu. Sv. Julijana je o tem pripovedovala tamkajšnjemu škofu, ki je praznik za škofijo postavil leta 1248, ter Jacquesu Pantaleonu, poznejšemu papežu Urbanu IV. Leta 1263 (ali 1264) se je duhovnik Peter Praški na romarski poti v Rim ustavil v vasici Bolsena ter daroval mašo na grobu sv. Kristine. Dvomil je o resnični evharistični navzočnosti. Ko je prelomil hostijo, v rokah ni več držal posvečenega kruha, marveč kos živega mesa, iz katerega so na korporal tekle kaplje krvi. Duhovnik je o tem obvestil papeža, ki je takrat prebival v bližnjem mestu Orvieto. Urban IV. je dogodek dal preiskati in tudi sam pohitel v Bolseno. Dne 11. avgusta 1264 je postavil praznik sv. Rešnjega telesa in krvi za vso Cerkev. »Relikvije« čudeža v Bolseni hranijo v Orvietu in so bile prvič priznane leta 1949. Na korporalu je 83 kapelj krvi. Orvieto je znan po romanjih in pobožnostih; tja so pogosto prihajali tudi papeži. Znani slikar Rafael je čudež upodobil na freski v vatikanskih ložah.

    Hostije, ki ne splesnijo
    Italijansko mesto Siena je med drugim znano po hostijah, ki ne sple¬snijo. Leta 1730 so na večer pred vnebovzetjem tatovi vlomili v tabernakelj bazilike sv. Frančiška Asiškega v Sieni in odnesli ciborij s 351 posvečenimi hostijami. Običajni tek na Piazza del Campo so 16. avgusta v znamenje žalovanja opustili. Naslednje jutro so hostije našli v pušici ubogih v cerkvi Santa Maria in Provenzano. Hostije se od takrat, ko so bile ukradene, niso spremenile. Dne 18. avgusta so jih v slovesni procesiji prenesli v cerkev sv. Frančiška. Teh hostij niso zaužili. Več kot petdeset let so jih hranili v tabernaklju. Na zahtevo papeža Pija X. so leta 1914 napravili fizikalno-kemijski pregled. Profesor Grimaldi takole končuje svoje poročilo: Hostije so običajne velikosti, iz debelo mlete pšenične moke. Robovi so ostri, jasni, niso razmehčani. Še bolj presenetljivo je, da ni nobene sledi črvov, plesni ali kakega drugega živalskega ali zelenjavnega parazita, značilnega za pšenično moko. In vendar ni nič bolj pokvarljivo in podvrženo spremenljivosti kot majhna hostija iz nekvašenega kruha. Pšenična moka je idealna za razvoj mikroorganizmov, za fermentacijo ali gnitje. Svete hostije iz Siene pa so v odličnem stanju v nasprotju z vsemi fizikalnimi in kemijskimi zakoni. Zgodil se je izjemen pojav: steklo monštrance je bilo pokrito s plesnijo, na hostiji pa ni bilo niti sledu o njej.

    Videnja Jezusa med češčenjem Najsvetejšega
    V več primerih so med posvetitvijo ali češčenjem Najsvetejšega ugledali Jezusa v hostiji. Sveti Lovrenc Giustiniani je bil prvi patriarh v Benetkah. Ko je obhajal božično mašo v katedrali sv. Petra v Castellu, je imel takoj po posvetitvi videnje deteta Jezusa v hostiji. Tudi sveta Katarina Sienska je imela podobna videnja. Sveti Angeli iz Foligna pa se je Jezus prikazoval v hostiji pod podobo mladeniča. Pred smrtjo je sveta Klara sprejela obisk papeža Inocenca IV. Še istega dne je sprejela obhajilo, in ko so ji dali hostijo, se je prikazal otrok z ognjeno kroglo pod sabo.

    Zelo dobro je dokumentiran čudež iz Bordeauxa v južni Franciji, kjer je Kristusovo prikazanje videlo več kot dvajset ljudi; večina izmed njih je bila iz novoustanovljenega reda Svete družine. Dne 3. februarja 1822 ob 16. uri je duhovnik Delort v kapeli na rue Mazarin izpostavil Najsvetejše. Hostijo je vzel iz tabernaklja in jo dal v monštranco. Zatem je pokleknil pred oltar in ga pokadil. Ko je nehal blagoslavljati, je hostija izginila. Sreda monštrance je bila videti prazna. Prikazala sta se dva polkrožna kosa hostije, nato pa doprsje izjemno lepega moškega, starega okoli trideset let, svetlih las, ki so padala na ramena. Videti je bilo glavo, vrat in oprsje. V obraz je bil zelo bel. Okoli vratu je nosil temnordeč šal. Bila je živ, premikal se je in gledal ljudi. Desno roko je imel po¬loženo na srce, levo pa je iztegoval k ljudstvu. Od časa do časa se je nagibal naprej in zdelo se je, kakor da takrat zapušča monštranco ali da blagoslavlja nekatere redovnice. Odzivi navzočih so bili različni, opi¬suje Bernard Peyrous v knjigi Miracle eucharistique (Evharistični čudež). Prikazanje jih je videlo vsaj štirinajst; nekateri so mislili, da imajo privid. Vendar niso mogli zanikati, da so to jasno videli pred seboj. Večino je prevzelo močno čustvo, predvsem češčenje in ponižnost. Ozračje je bilo zelo lepo, prikazanje ni prebudilo nič negativnega ali grozečega. Prikazanje se je končalo, ko je duhovnik hostijo vrnil v tabernakelj. Priče so o svojem videnju napisale izjave, ki so se med seboj močno ujemale. V prikazanju, ki ga podrobneje opisuje Peyrous, je mogoče videti več poudarkov: Kristusovo lepoto in njegovo slavo, njegovo dobroto, ki jo izraža z blagoslavljanjem navzočih, njegovo osebno ljubezen (roko drži na prsih, ki izražajo srce), pa tudi oblast (šal, ki ga je nosil okrog vratu, je bil v tisti dobi znamenje vladanja v vojski).
    O Jezusovih prikazovanjih med mašo ali evharistično pobožnostjo je še vrsta drugih pričevanj. V župniji Ulmes de Saint-Florent blizu Saumurja v Franciji se je 2. junija 1668 Jezus med češčenjem Najsvetejšega, pri katerem je bilo okoli dvesto ljudi, prikazal v podobi mladeniča, starega kakšnih 25 let, ki je s sijočimi očmi gledal ljudstvo. Škof v Angersu je priznal čudež. Podoben čudež je trajal več kot pol ure pred več kot šestdesetimi ljudmi 22. decembra 1714 v cerkvi des Cordeliers v Marseillu. V kraju Hartmansviller v Alzaciji so tri dni zapored, od 12. do 14. junija 1828, med češčenjem Najsvetejšega v hostiji videli oprsje otroka s čudovitim obrazom. V novejšem času sta znana dva tovrstna pojava: leta 1905 v kraju Saint-André-de-la-Réunion in leta 1974 v Castelnau-de-Guers v Franciji. V obeh primerih se je med mašo v hostiji prikazalo Kristusovo sveto obličje.

    Drugačne vrste čudež se je zgodil v Faverneyju. Je eden izmed najbolje izpričanih evharističnih čudežev. V tej vasici v vzhodni Franciji, kjer je bil benediktinski samostan, ki je duhovno razpadal in ga je ogrožal protestantizem, so na večer pred binkoštnim praznikom leta 1608 imeli češčenje Najsvetejšega. Zakristan je pripravil manjši oltarček: mizo s prtom ter lesen tabernakelj, na katerega so postavili monštranco z dvema manjšima posvečenima hostijama. Sveče, postavljene v kovinski svečnik, so vse osvetljevale. Na prt je bilo pripeto pismo papeža Klemena VIII. o podelitvi odpustkov. V noči z nedelje na binkoštni ponedeljek so menihi oltar pustili, ne da bi ga varovali, skupaj z monštranco na tabernaklju in posvečenima hostijama v njem. Ko so v ponedeljek zjutraj cerkev odprli, je bila vsa v dimu. Sveče so vnele prt, mizo in tabernakelj. Vse je zgorelo. Celo vznožje svečnika se je stopilo. Ko se je dim razkadil, so opazili monštranco, ki je stala v zraku, nekoliko nagnjena naprej, tam, kjer so jo pustili prejšnji večer. Povsem je lebdela v prostoru. Množica je pohitela v cerkev. Prišli so sosedje kapucini. Triintrideset ur, do torka zjutraj, je monštranca lebdela na istem kraju. Na stotine ljudi je to videlo, tudi številni protestanti, ki jih je to prepričalo o resnični Jezusovi navzočnosti v evharistiji in so prestopili v katoliško vero. V torek okoli desetih se je monštranca sama počasti postavila na korporal, pripravljen pod njo. V četrtek, 29. maja, se je začela uradna preiskava o čudežu. 54 izprašanih ljudi je o vsem soglašalo. Preiskava je bila zelo natančna. Po čudežu se je duhovno življenje v samostanu obnovilo in vera se je utrdila v vsej pokrajini.

    »Leteče« hostije
    Blaženi Rajmund iz Capue, življenjepisec in duhovni oče Katarine Sienske, nam pripoveduje, da nekega dne, ko je obhajal mašo vpričo Katarine, ni več našel koščka hostije, ki ga je prej položil na pateno. Skrbno ga je povsod iskal, toda zaman. Ob koncu maše mu je Katarina pripovedovala o tem dogodku in mu povedala, da je Jezus sam vzel košček hostije, ji ga prinesel in jo obhajal.
    Enak pojav najdemo v življenju svete Anne Marie Taigi (1769-1837), matere rimske družine, ki je bila vsak dan pri maši. Nekega dne, piše kardinal Pedicini, se je pripravljala na obhajilo v cerkvi trinitarijancev v Rimu. Frančiškanski pater, ki je obhajal mašo, se je obrnil, da bi pokazal hostijo, in dejal: »To je Jagnje božje.« Hostija, ki jo je imel v rokah, je na patrovo zgroženost odletela, ostala za trenutek v zraku in se dotaknila ustnic Anne Marie.

    Marthe Robin, francoska mistikinja (1902-1981), se je, kot pripoveduje njen duhovni oče pater Finet, obhajala na presenetljiv način: »Takoj, ko je hostijo prejela, jo je vsrkala brez požiranja; tega ni bila sposobna. Tisti, ki so jo obhajali, so včasih imeli vtis, da se jim je hostija izmuznila iz rok, in sicer celo na daljavo, kot se je zgodilo meni. Trikrat se mi je hostija izmuznila iz rok na razdalji 20 centimetrov in strmoglavila v Marthina usta. Takrat je padla v ekstazo.«
    O svojevrstnem čudežu pripovedujejo življenjepisci svetega Janeza Boska. Pišejo, da je med mašo prišlo do čudežne pomnožitve hostij. Med neko mašo je mežnar pozabil ciborij v zakristiji. K obhajilu je šlo več kot šeststo mladih. Ko je Janez odprl tabernakelj in vzel hostije, je videl, da jih je ostalo le še malo. Molil je takole: »O Jezus, kaj te stane, da pomnožiš te hostije?« Ciborij se je takoj napolnil s hostijami in vsi mladi so lahko šli k obhajilu.

    Dar prepoznavanja navzočnosti
    Francoska mistikinja Marthe Robin je imela tudi dar, da je prepoznavala navzočnost evharističnega Jezusa. Nekoč je prišel k njej neki duhovnik, da bi ji prinesel obhajilo. Dejala mu je: »Gospoda ni tukaj.« »Je,« ji je odgovoril duhovnik, »evharistija je tukaj, v škatlici.« Odprl jo je in videl, da je prazna. Hostijo so pozabili po¬ložiti vanjo. Nemška mistikinja in stigmatiziranka Terezija Neumann, za katero se je začel beatifikacijski postopek, je imela podoben dar: ko šla mimo cerkve, je prepoznala, ali je v njej resnična evharistična navzočnost ali ne.

    Uživali so le evharistijo
    Več svetnikov in pričevalcev je znanih po tem, da so daljše obdobje uživali le hostijo. Le z evharistijo se je sv. Nikolaj iz Flue hranil dvajset let, sv. Katarina Sienska osem, sv. Angela Folinjska dvanajst let, sv. Lidvina 28, Terezija Neumann 35, Marthe Robin petdeset let, od 1931 do 1981. Tudi Slovenka Magdalena Gornik od svojega trinajstega leta, od 25. septembra 1848, do smrti leta 1896, torej 48 let, ni uživala nobene zemeljske hrane. Ko je škof hotel preizkusiti sv. Nikolaja iz Flue – mesec dni mu niso prinesli ne jedi ne pijače – je na vprašanje škofa, kako lahko zdrži, odgovoril: »Če sem pri sveti maši in prejmem sveto obhajilo, čutim v sebi posebno moč in sladkost, ki me nasiti in nadomesti drugo hrano.« Sv. pater Pij – o tem piše p. Anton Nadrah v knjižici Evharistični čudeži – se je oktobra in novembra 1911, ko je bil zaradi bolezni gost v samostanu v Venafru, hranil samo z evharistijo. Pa tudi sicer je vse življenje užival zelo malo hrane in pijače, ki sama zase ni mogla zadoščati za preživetje, in še to zaradi pokorščine predstojnikom.

    Ozdravljenja in spreobrnjenja
    Z evharistično navzočnostjo so povezana še druga znamenja; znana so številna ozdravljenja in spreobrnjenja med mašo ali med češčenjem Najsvetejšega. Med ozdravljenji v Lurdu, o katerih podrobneje piše p. Nadrah v navedeni knjižici, omenimo ozdravljenje Gabrijele Clausel iz Orana v severni Afriki, organizatorke številnih romanj v Lurd. Od leta 1940 naprej je bila zaradi revmatičnega vnetja priklenjena na posteljo. Leta 1943 ji je odpovedala tudi prebava. Na veliki šmaren je bila vsako leto v Lurdu, leta 1943 pa si je zaželela vsaj, da bi šla doma v cerkev k maši in obhajilu. Po povzdigovanju je postala nemirna, po obhajilu pa je začutila, da je ozdravljena. Ko so ljudje zapustili cerkev, je sama odšla k oltarju, pokleknila in se zahvalila za ozdravljenje. Dne 12. septembra 1945 je enajst zdravnikov podpisalo, da si ozdravljenja te bolnice ne morejo razložiti po naravni poti, ozdravljenje pa je za čudež razglasil oranski škof Lecaste. Marie Bigot je bila po operaciji glave hroma na polovico telesa. Med procesijo z Najsvetejšim v Lurdu leta 1953 je začutila v hromi nogi toploto in je odtlej lahko hodila, popravil pa se ji je tudi vid in sluh. Mednarodna zdravniška komisija je leta 1955 ugotovila popolno in trajno ozdravljenje bolnice, ki je zdravniško nerazložljivo.
    »Videl sem velike stvari v Lurdu, bolnike, ki so vstajali in hodili pred mojimi očmi, na pol razpadla trupla, ki so vstajala. To so očitno manjši čudeži, kot je evharistija ali pa spreobrnjenje,« je zapisal francoski pisatelj Paul Claudel. Prav evharistična Jezusova navzočnost se je tako dotaknila številnih osebnosti, da so začele verovati, od francoskega pesnika Péguyja do filozofov Jacquesa in Raisse Maritain. P. Libermann, ustanovitelj reda očetov Svetega Duha, po rodu Jud, pripoveduje, kako je ob branju evangeljskega odlomka o kruhu življenja v hipu začel verovati v evharistično navzočnost. Filozofinja Simone Weil pa je o svojem spreobrnjenju zapisala: »Ostala sem na cerkvenem pragu, ne da bi se premaknila, negibna; moje srce je odneslo, upam, da za vedno, v Najsvetejši zakrament, izpostavljen na oltarju.«

    Čudeži niso dokazi
    Evharistični čudeži »so precej številni. So nekateri stari, pa tudi nedavni, in nihče ne more reči, da jih ne bo več. Zdi se, da se pogosto pojavijo na krajih in v obdobjih, ko je vera ogrožena. Tako pomenijo spodbudo, potrditev za krščansko ljudstvo. So sporočilo o božji navzočnosti, spominjajo na njegovo solidarnost z ljudmi, na njegovo pozornost, dobroto do njih. To niso dokazi v znanstvenem pomenu besede in ne bi bilo primerno, če bi jih analizirali s tega vidika. So znamenja, klici, dejanja ljubezni, izrazi božje vsemogočnosti in svobode. Spodbujajo nas, da bi šli naprej, da se ne bi bali ovir, da bi se oprli na moč, ki jo Bog daje dan za dnem in ki je nikoli ne manjka odločnim in predanim dušam,« piše Bernard Peyrous v knjigi Evharistični čudeži.
    Tudi Nicolas Buttet, duhovnik in ustanovitelj Skupnosti Eucharistein, poudarja, da čudeži niso dokazi: »Kristusova Beseda je edini zanesljivi in neomajni dokaz njegove resnične navzočnosti. Sicer pa čudež nikoli ne izključuje vere; še več, zahteva jo. Tudi Jezus je delal čudeže, pa je marsikdo ob tem, ko jih je videl, zakrknil svoje srce, in ni veroval vanj. Čudeži so nam tako lahko le v oporo pri verovanju.«

    Tudi mula je pokleknila
    Znana je zgodba iz življenja sv. Antona Padovanskega, ki so ga ljudje množično poslušali in se spreobračali. Krivoverci so se seveda grizli od zavisti, ker je imel Anton tolikšen uspeh. Njihov voditelj, posestnik Bonvillo, se je hotel ponorčevati, zato je šel stavit: »In evharistija? Kristusovo telo? Na! pojdimo stavit! Če bo moja mula, ki ji tri dni ne bom dal jesti ne piti, pokleknila pred evharistijo prej, kot pa se pognala v travo ali v oves pred svojim nosom, potem bom veroval tudi jaz.« Anton je stavo sprejel. Določenega dne se je ljudstvo že zgodaj zjutraj zbralo na trgu. Bonvillo je komajda zadrževal mulo, ki je, sestradana, hotela muliti travo ob poti. Z druge strani pa se jim je že bližal sprevod s svetim Antonom, ki je slovesno opravljen prinašal sveto Rešnje telo. Muli so sneli brzdo, ji ponudili šop sveže trave ter prednjo postavili golido ovsa. Ta pa ni niti za trenutek omahovala. Takoj je pokleknila, kakor da ni videla nič drugega. »Čudež! Čudež!« je kričala množica, Bonvillo pa je vzkliknil, da veruje, in tudi sam pokleknil poleg svoje mule ter javno prosil odpuščanja. R. S.

    Magdalena Gornik: velika ljubezen do evharistije
    Življenje slovenske mistikinje Magdalene Gornik (1835-1896) z Gore nad Sodražico je bilo izrazito povezano z evharistijo. Dominik Janež, župnik na Gori v letih od 1891 do 1902, ki jo je osebno poznal, piše: »K maši je silno rada hodila. Če je bila doma, šla je vselej k sv. maši, potem ostala še v cerkvi, kjer se je pomudila še cel dopoldan notri dopopoldan. V zimskem času se je šla nekoliko pogret; noge so ji bile od mraza vse otekle in ozeble. (…) Če je bilo sv. Rešnje telo izpostavljeno, je bila ves čas zamaknjena, med pridigo pa je k sebi prišla, da je poslušala.« Imela je posebne darove, povezane z evharistijo: med mašo je doživljala videnja; pri maši je bila s pomočjo videnja, čeprav ni odšla v cerkev (drugi so se čudili, ko jim je po maši govorila o njihovem obnašanju med mašo); po pripovedovanju prič se je večkrat primerilo, da se je med povzdigovanjem s posteljo vred nekoliko dvignila v zrak; prejemala je mistično obhajilo (obhajanec prejme evharistijo brez delivca obhajila, tudi na daljavo, iz rok Kristusa, Marije, katerega od angelov ali svetnikov). Podobno kot za druge mistikinje pa je tudi zanjo značilen dar zaznavanja bližine evharstije. Župnik Janež je zapisal: »Kadar je duhovnik nesel bolniku sveto popotnico, tudi v nočnih urah, ko ni pozvonilo, je takoj vedela, vstala in pokleknila. Tudi če je bila takrat v zamaknjenju, je to vselej vedela in tudi v zamaknjenju počastila sv. Rešnje telo.«

    Viri:
    Nicolas Buttet: Eucharistie a l’école des saints (Evharistija v šoli svetnikov), Paris, 2000
    P. Anton Nadrah: Evharistični čudeži, Stična, 2004.
    Bernard Peyrous: Miracle eucharistique, Récit et témoignages des événements de Bordeaux, 1822.

    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/54-26-VeraInKultura-1

    Addendum
    Mati Terezija se je rodila v albanski družini kot Agnes Bojaxhiu leta 1910 v Makedoniji in je znana predvsem zaradi dela s pozabljenimi in umirajočimi v Indiji. Misijonarke ljubezni, skupnost, ki jo je ustanovila leta 1950, ima danes več kot 4.500 redovnic in deluje po vsem svetu. Leta 1979 je za svoje življenjsko delo prejela Nobelovo nagrado za mir. Vendar človekoljubno delo ni dovolj, da nekoga Cerkev razglasi za svetnika. Velja pravilo, da mora biti svetniški kandidat povezan z vsaj dvema čudežema, za čimer stoji ideja, da mora kandidat za svetnika biti v nebesih pri Bogu, da lahko posreduje za tiste, ki prek njega prosijo Boga na zemlji. Pri materi Tereziji sta ta dva čudeža ozdravljenje Indijke, ki je trpela za tumorjem na želodcu, ter Brazilca, ki se je zbudil iz kome, katero so povzročali možganski tumorji. Obe ozdravitvi naj bi se zgodili po tem, ko so jo po njeni smrti leta 1997 pokojno sestro prosili za ozdravitev.

    Dva čudeža matere Terezije
    Postopek njene razglasitve matere za svetnico je eden hitrejših v novejši zgodovini Cerkve. Postopek za razglasitev matere Terezije za blaženo se je uradno začel julija 1999, za blaženo pa je bila razglašena leta 2003. Podlaga za beatifikacijo je bila čudežna ozdravitev indijskega dekleta, ki je imela raka v trebušni votlini. Ozdravitve mlade Indijke, Monice Besra, ko so ji na trebuh dali sliko matere Terezije, medicina ni mogla pojasniti, v Vatikanu pa so ga prepoznali kot čudež.

    Decembra lani so v Vatikanu priznali še drugi čudež s čimer je bil postopek za svetništvo dokončno izpolnjen. Gre za nepojasnjena ozdravitev moškega iz Brazilije, Marcilia Andrina, ki je trpel zaradi virusne možganske okužbe, zaradi katere je padel v komo. Njegova žena je za pomoč zaprosila mater Terezijo. Po tej priprošnji je moški decembra 2008 ozdravel in se zbudil iz kome, česar zdravniki niso znali pojasniti.

    Čudeži in Cerkev
    Katoliška cerkev k preverjanju in izpodbijanju čudežev povabi tudi neverujoče in skeptike. Preden nekdo postane kandidat za svetnika, mora namreč biti potrjen vsaj en njegov čudež. Postopek potrditve čudeža je izjemno strog. Če nekdo trdi, da je bil na kandidatovo priprošnjo ozdravljen, morajo to potrditi tudi zdravniki in drugi neodvisni strokovnjaki. Procedura kanonizacije novih svetnikov v zadnjih letih je bila v Vatikanu temeljito reformirana. Papež Janez Pavel II. je denimo zmanjšal število zahtevanih čudežev iz 3 na 2 – enega za beatifikacijo in enega za kanonizacijo, papež Frančišek pa je naredil nekaj sprememb, ki procesu omogočajo, da je manj odvisen od različnih pritiskov lobijev.Večina čudežev, priznanih v zadnjem stoletju, je bila povezanih z ozdravitvami. Takšnih je več kot 95 % tistih, ki jih navajajo pri kandidatih za svetnike. Kljub temu je tudi nekaj čudežev, ki nimajo nobene povezave z medicino. Tak primer je čudež, ki se je zgodil leta 1949 v Španiji, ko je majhen lonec riža v župnijski kuhinji nahranil več kot 200 oseb po tem, ko je kuhar molil k lokalnemu svetniku.

  55. Hvala says:

    Evangelij
    Aleluja

    Aleluja. Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji stezi. Aleluja.

    Jezus mora oznanjati po vseh krajih
    Iz svetega evangelija po Luku (Lk 4,38-44)

    Ko je Jezus vstal iz shodnice v Kafarnáumu, je šel v Simonovo hišo. Simonova tašča pa je imela hudo mrzlico in prosili so ga zanjo. Sklonil se je nadnjo ter zapovedal mrzlici in pustila jo je; pri priči je vstala in jim stregla. Ob sončnem zahodu pa so vsi, ki so imeli bolnike z različnimi boleznimi, té pripeljali k njemu in on je na vsakega izmed njih polagal roke in jih ozdravljal. Tudi zli duhovi so odhajali iz mnogih in so vpili: »Ti si Božji Sin.« Pa jim je prepovedal in ni pustil govoriti, ker so vedeli, da je Kristus.

    Ko se je zdanilo, je odšel in se napotil na samoten kraj. Množice so ga iskale in prišle do njega. Pridrževale so ga, da bi ne šel od njih, on jim je pa rekel: »Tudi drugim mestom moram oznaniti Božje kraljestvo, ker sem za to poslan.« In učil je v shodnicah po Judeji.

    Evangelij

    V Kafarnaumu Jezus ozdravlja bolne in izganja hudobne duhove. Približa se ljudem v težavah, vendar jih ne rešuje tako, kot pričakujejo, ampak po Božjem načrtu. Jezus me uči, da vera ne sme sloneti na mojih pričakovanjih, ampak na volji nebeškega Očeta. Tu se vse reši. Gospod, hvala za tvoje odrešenje. Daj, da te bom priznal za Božjega Sina in našel v tebi moč za polno uresničenje.

    Primož Krečič

    Ja, res je, v tem Evangeliju vidimo , kako je Jezus polagal roke na bolnike in jih ozdravljal in izganjal hude duhove. Približal se je ljudem, vendar jih ni reševal kot so pričakovali, ampak po BOŽJEM NAČRTU. Vera ne sme sloneti na naših pričakovanjih.

  56. Miro says:

    JEZUS ME UČI, DA VERA NE SME SLONETI NA MOJIH PRIČAKOVANJIH, AMPAK NA VOLJI NEBEŠKEGA OČETA. TU SE VSE REŠI. GOSPOD, HVALA ZA TVOJE ODREŠENJE!

    BOŽJA BESEDA: Vstal je, odšel iz shodnice in stopil v Simonovo hišo. Simonova tašča je imela hudo vročico in prosili so ga zanjo. In sklonil se je nadnjo, zapovedal vročici in jo je pustila. Takoj je vstala in jim stregla. Ko je sonce zahajalo, so vsi, ki so imeli bolnike z različnimi boleznimi, te privedli k njemu. Na vsakega izmed njih je polagal roke in jih ozdravljal. Iz mnogih so odhajali tudi demoni, vpili in govorili: »Ti si Božji Sin.« On pa jim je zapovedoval in ni pustil, da bi govorili, ker so vedeli, da je on Mesija.

    Ko se je zdanilo, je odšel in se napotil na samoten kraj. Množice so ga iskale. Ko so prišle do njega, so ga zadrževale, da ne bi šel od njih. On pa jim je rekel: »Tudi drugim mestom moram oznaniti evangelij o Božjem kraljestvu, ker sem za to poslan.« In oznanjal je po shodnicah v Judeji. (Lk 4,38-44)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+4%2C38-44&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    V Kafarnaumu Jezus ozdravlja bolne in izganja hudobne duhove. Približa se ljudem v težavah, vendar jih ne rešuje tako, kot pričakujejo, ampak po Božjem načrtu. Jezus me uči, da vera ne sme sloneti na mojih pričakovanjih, ampak na volji nebeškega Očeta. Tu se vse reši. Gospod, hvala za tvoje odrešenje. Daj, da te bom priznal za Božjega Sina in našel v tebi moč za polno uresničenje (Luč besede rodi življenje, Primož Krečič).

    Naše prošnje v raznih dušnih in telesnih stiskah z vero in zaupanjem izročimo Preblaženi Devici Mariji in sv. Jožefu. Predvsem ju ponižno prosimo, naj nam pri Bogu izprosita milost, da bo naše življenje – tako kot njuno presveto življenje – trdno slonelo na volji našega nebeškega Očeta. S tem se zanesljivo odpirajo vrata za prejem velikih milosti!

    S trdno vero in zaupanjem tokrat Božjemu usmiljenju priporočimo prošnje, ki so jih v rubriki »Prosim za molitev« v zadnjem času zapisali: M., Irena, Alenka, Hvala, Kras, Sija, Janez, andreja, marjana, Blanka, Sasa, Kristina, Dr, Žametna vrtnica, Gregor, Jasna, David, ida, Slovenec, patricija … Zgodi se Božja volja, na priprošnjo Preblažene Device Marije in sv. Jožefa!

    MOLITEV K SV. JOŽEFU

    K tebi, o sveti Jožef, pribežimo v svojih stiskah, in ko smo na pomoč poklicali tvojo sveto nevesto, prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva. Pri ljubezni, ki te je vezala z brezmadežno Devico, Božjo materjo, in pri očetovski ljubezni, s katero si objemal dete Jezusa, te ponižno prosimo, ozri se milostno na delež, ki ga je pridobil Jezus s svojo krvjo, in pomagaj nam v naših potrebah s svojo močjo in priprošnjo.

    O, skrbni varuh Svete družine, varuj izvoljeno ljudstvo Jezusa Kristusa; odvrni od nas, ljubezni polni oče, vsako kugo zmot in greha. Podpiraj nas milostno iz nebes, o mogočni naš varuh, v tem boju zoper moči teme, in kakor si nekdaj otel dete Jezusa iz smrtne nevarnosti, tako brani zdaj sveto Cerkev Božjo sovražnega zalezovanja in vsakega nasprotovanja. Varuj nas vsekdar, da bomo po tvojem zgledu in s tvojo pomočjo mogli sveto živeti, srečno umreti in doseči večno zveličanje v nebesih. Amen

    O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    • Miro says:

      PRI BOGU NI NIČ NEMOGOČE!

      Prosim, da v naše vsakodnevne molitve svetega rožnega venca in rožnega venca Božjega usmiljenja vključimo še naslednjo prošnjo ge. Maje: “Prosim za molitev za nerojenega otroka, ki mu grozi porod v 22. tednu.”

      Božje usmiljenje, ki si nas iz niča poklicalo v življenje, zaupamo vate!

  57. Janez says:

    ČUDEŽI DANES? Vir: duhovno.rkc.si, avgust 2006
    Mnogo ljudi v sodobni družbi ne verjame v čudeže, ker ne verjamejo več v Boga in v duhovno stvarnost. Celo med kristjani so ljudje, ki zanikajo, da bi bila današnji Cerkvi dana moč delati čudeže. Verujejo, da je bil dar ozdravljanja, ki so ga dobili apostoli, namenjen samo za čas, ko so živeli. Ali se torej danes še dogajajo čudeži?

    Ali se čudeži danes še godijo?
    Mnogo ljudi v Cerkvi danes veruje, da Bog svoji Cerkvi še daje moč, da dela čudeže in posebno sposobnost, da ozdravlja bolne. Dokaz za to so ozdravljenja v Lurdu, Fatimi in drugod. Tisti, ki so v stiku z ozdravljenji, vedo, da Božje kraljestvo tudi danes deluje v Cerkvi in svetu, kot je delovalo v času Jezusa in apostolov. Še vedno smo lahko priče dejavnosti Božjega kraljestva tudi v oznanjevanju, ko ljudje spoznavajo Božje odpuščanje, se kesajo svojih grehov in vidijo, kako se razdrti odnosi celijo. Nova zaveza nič ne govori o tem, da bi se vse to delovanje Božjega kraljestva ne nadaljevalo in ozdravljenje prenehalo.

    Zakaj so ozdravljeni le nekateri?
    Težje je vprašanje, zakaj so nekateri ljudje ozdravljeni, drugi pa ne. Mnogi imajo težave z vero, da je Jezus dejansko delal čudeže, še dosti več pa jih pride v krizo, ko Bog zanje ne stori čudeža. Pogosto se zgodi, da dobri in dragoceni člani skupnosti umrejo, medtem ko drugi, ki se morda ne zdijo tako zaslužni, živijo dalje. Krivičnost takega trpljenja je izredno težko razložiti. Kot pri vseh vprašanjih v zvezi s človeškim trpljenjem, je lažje pokazati na problem, kot poiskati rešitev. Vendar nam Nova zaveza le daje nekaj smernic za premišljanje o razlogih, zakaj vsi ljudje niso ozdravljeni.

    Sedanjost in prihodnost
    Teolog Hans Kung je lepo povzel Božje delo v svetu, ko je zapisal: Božje kraljestvo je ozdravljeno stvarstvo. Jezus je učil, da je Božje kraljestvo že prišlo, in res vidimo že sedaj nekaj njegove ozdravljajoče moči (prim. Mt 12,28; Lk 17,21). Ljudje, spravljeni drug z drugim, začnemo okušati novo Božje življenje, bolni ozdravijo. Toda Jezus je govoril tudi o kraljestvu, ki še ni prišlo v polnosti (prim. Mt 13,31; 26,29). Še vedno obstajajo nesporazumi in sumničenja. Ljudje ostajajo neozdravljeni. Ker živimo v času, ko je Božje kraljestvo že prišlo, a še ne v polnosti, bomo še naprej priče le delnemu delovanju kraljestva. Krščansko upanje je v Bogu, ki je trdno obljubil, da bo nekega dne stvarstvo popolnoma ozdravljene.

    Bog ostaja gospodar
    Nova zaveza nam govori o Bogu kot o gospodarju vesolja. To je posebno očitno v knjigi Razodetje. Presenetljivo je, da s to podobo Razodetje ne nagovarja kristjanov, ki nimajo nobenih problemov in z lahkoto prepoznavajo, da je Bog na delu. Knjiga je bila namenjena kristjanom, ki jih je rimska država že dolgo silovito preganjala. Nova zaveza vidi, da je Bog še vedno gospodar nad vsem, čeprav se zdi, da mnogi dogodki govorijo proti temu. Jezus je pogosto govoril o Bogu kot Očetu, ki skrbi za nas (prim. Mt 6,26; 7,11). Ko smo bili še otroci, nismo mogli vselej razumeti, zakaj so naši starši vztrajali pri nekaterih stvareh. Učili so nas, naj se ne dotikamo vroče posode, še preden smo si opekli prste. Podobno se nam lahko Božje ravnanje z našega stališča večkrat zdi nerazumljivo ali celo napačno. Ne vemo, zakaj nekateri ljudje, ki zanje molimo, ozdravijo, drugi pa ne. Ne vemo, zakaj Bog dopušča, da se dogajajo nasilja in zločini, ali prihaja do naravnih nesreč. Toda vemo, da v primeru, ko bi mogli razumeti vse, kar Bog stori, le-ta ne bi bil nič večji od našega razuma in ne bi bil vreden, da vanj verujemo.

    Jezusovo trpljenje
    Ko pridemo v položaj, v katerem se sprašujemo, zakaj Bog dopušča, da trpimo, bi se najbrž morali vprašati globlje. Zakaj je Bog dopustil, da je sam trpel v Jezusovi osebi? Bogu naše bolečine in težave niso tuje. To nam dokazuje Jezus. Vse svoje življenje se je odzival na najrazličnejše človeško trpljenje ter posvečal svoj čas in svojo ljubezen tistim, ki so ga potrebovali.
    Toda dokončen in največji Božji odziv na trpljenje našega sveta se nam razodeva v Jezusovi smrti na križu. Bog je natančno vedel, kaj pomeni, če te ne sprejmejo, če trpiš in umreš In bil je pripravljen vse to sprejeti nase, da bi nam priboril ozdravljenje in celostnost; ki ju je za nas od nekdaj načrtoval.

    Ozdravljenje danes
    Reg East je član skupine kristjanov, ki je leta 1971 ustanovila Barnabovo bratovščino. Reg se ukvarja s tistimi, ki so potrebni ozdravljenja, ne samo telesno, temveč tudi v svojih odnosih, spominih in drugih čustvenih problemih. Postavili smo mu nekaj vprašanj o ozdravljanju.

    Na katerih področjih življenja ljudje danes najbolj potrebujejo ozdravljenje?
    Ljudje potrebujejo ozdravljenje v svojem čustvenem in duhovnem življenju. Živimo v času, ko je vse naše družbeno življenje doživelo revolucijo in to je ljudi globoko prizadelo. Imeli smo dve svetovni vojni, ki sta zelo razrahljali družinsko življenje. In mnogo ljudi je izgubilo vero kot oživljajoč in odrešujoč delež svojega življenja. Ugotavljamo, da so ljudje izgubili zaupanje vase in imajo dejansko občutek, da niso primerni za življenje. Niso prenapolnjene samo naše bolnišnice za bolnike s telesnimi boleznimi, tudi psihiatrične bolnišnice so prenapolnjene. Rekel bi, da je danes največja potreba po ozdravljenju na čustvenem in duhovnem področju.

    Ali mislite, da ima Cerkev na razpolago dar nadnaravnega ozdravljanja?
    Da, prepričan sem. Seveda, če v cerkveni službi omogočamo Kristusu, da nadaljuje svoje ozdravljanje. Ko je bil na svetu, je sam prinašal Božje kraljestvo s svojim oznanjevanjem in poučevanjem, in ozdravljanje je bilo sestavni del njegovega delovanja. Tako kot Božje kraljestvo je bilo tudi ozdravljanje namenjeno duhu, duši in telesu. Kot kristjani verujemo, da je Kristus vstal, da živi v nebeški slavi in nadaljuje svoje delo po nas, ki smo njegovo telo. Verujemo vanj, ga ljubimo in mu omogočamo, da deluje po nas.

    Ali lahko Cerkev in zdravniki sodelujejo?
    Mislim, da tega ne delamo vedno, toda zdi se mi, da bi bilo to idealno.Če se urežem v prst, se bo sčasoma pozdravil, če skrbim za čistočo, saj ima telo lastno sposobnost ozdravljanja, ki mu jo je dal Bog. To sposobnost je Bog dal stvarem. Zdravniki ne ozdravljajo, pomagajo pri zdravljenju, ki je lastno telesu samemu. V Cerkvi ne ozdravljamo mi duhovniki, ozdravlja Bog.

    Ko Bog ne ozdravi
    Godlrey Williams je predaval sociologijo na univerzi Aston v Bigminghamu. Zbolel je za Hodgkinovo boleznijo in povedali so mu da bo morda živel samo še nekaj mesecev. Čeprav so mnogi molili zanj, ni ozdravel. Medtem je umrl. Pred tem so ga vprašati, ali misli, da je neuslišana molitev in posledično smrt bolnika posledica pomanjkanja vere: Vera ni samo opora in prava vrsta psihološke drže. Je mirno zaupanje v Boga; zaupamo, da nas Bog ljubi in da se bo njegova ljubezen izrazila v vsem, kar se bo zgodilo. Vera ni avtomat z gumbi, kjer bi s pravim pritiskom dobili pravi odgovor. Vsaka molitev je prošnja suverenemu Bogu, ki ima vso pravico, da na prošnjo ne odgovori tako, kot bi mi hoteli. Ponižno prosiš Boga, naj spremeni tvoje stanje, in upaš, da se bo zgodilo, toda on lahko reče ne. To je odgovor, ki sem ga po njegovi milosti zelo mirno sprejel. In pripravljen sem tudi sprejeti, da ima lahko moja smrt kak poseben namen, ki ga še ne morem razumeti. Vse kar se zgodi je Božja Volja!

    Vera gore premika. Verujmo in prosimo Boga, da nas sliši in usliši! Karkoli se zgodi je to Božja in ne človeška Volja! Čudežev je polno po Božji Milosti, samo poglejmo in orzimo se okoli sebe! Ko utihne člocveška pamet in logika, ko so izčrpane vse možnosti in naše vedenje, se lahko marsikaj čudežnega zgodi, kar ne znamo razkložiti in pojasniti!

    http://duhovno2.rkc.si/index.php/content/display/143

    Zato vam pravim: Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo. Mr 11,24

  58. Hvala says:

    Na čudeže res ne smemo gledati le kot dejanja Božje moči in vsemogočnosti. Jezus je dal nam Svete zakramente, ki človeku pomagajo in ga zdravijo.
    Že za časa njegovega zemeljskega življenja, ljudje niso takoj razumeli, da je pravi Bog in pravi človek (prim. Heb 2,14–18) in da je on tisti Mesija, ki ga je starozavezno judovsko ljudstvo pričakovalo. To so mogli dojeti le v veri, ki jo Jezus tako poudarja, ko npr. ne pravi, da je ozdravljenega gobavca rešila Božja moč, ampak vera v Boga.

    Jezus nam je dal Svete zakramente , da nam pomagajo na naši poti.
    V Sveti Evharistiji je živi Gospod. Ni mrtev Bog.

    Da bi mi ljudje želeli čudeže vsak dan, jaz osebno vidim , da je mogoče to tudi zaradi premajhne vztrajnost na poti z Bogom,
    ali je pa sploh ni, pričakovanje takojšnih rešitev in rezultatov itd…

    V knjigi , ki sem jo že omenila-Rešiti, kar je izgubljeno – Nelly teologinja pravi takole: BOGA NE SLAVIMO PREDVSEM ZATO, KER LAHKO SPREMENI DOLOČENO OKOLIŠČINO. ŽE S SAMIM DEJSTVOM, DA SPREJEMAMO NJEGOVO VOLJO, VSTOPI BOG V NAŠE ŽIVLJENJE. S TEM, KO GA SLAVIM, PA NISEM UPRAVIČENA PRIČAKOVATI ČUDEŽNEGA POSEGA.
    NE ODTEGNE NAM GRENKEGA KELIHA, KI GA MORAMO PITI.
    ——————————————————————————————————————————————————–
    V DUHOVNEM ŽIVLJENJU PA JE VELIKO PREHODOV MED SMRTJO IN VSTAJENJEM. SLAVLJENJE PA NAM DOPUSTI, DA PO KRISTUSOVEM ZGLEDU PREIDEMO OD SMRTI V ŽIVLJENJE, KRIŽ, KI SE ZDI NAJVEČJI NEUSPEH BOGA, JE V RESNICI NAJVEČJA SKRIVNOST ŽIVLJENJA. KRIŽ RAZODEVA, DA JE JEZUS GOSPOD.

    Ja, ko je potrebno piti grenki kelih Ga gospod ne odtegne. Gospod ima za vsako zadevo svoj čas.

    Mi ljudje, ker smo zelo slabotna bitja , smo navajeni na določeno “sigurnost”, popolna kalkulacija in računanje ter pričakovanje izzidov brez sodelovanja Boga. Tu se pa vse podre. Potrebno je oditi iz “CONE UGODJA”, ampak dejansko oditi, ne samo z besedo.

    Mati Terezija je v svoji knjigi napisala, da so ji ljudje ponujali pomoč. Pravi, da je nekoč prišla gospa, ki se je ponudila, da pomaga. Ampak bila je težava, pravi Mati Terezija, imela je namreč zelo drago obleko, Mati Terezija pa je imela obleko samo za nekaj rupij.

  59. Hvala says:

    NA ČUDEŽE NE SMEMO GLEDATI LE KOT DEJANJA BOŽJE MOČI IN VSEMOGOČNOSTI

    https://si.aleteia.org/2018/11/30/zakaj-bog-ne-dela-vec-cudezev/

  60. Hvala says:

    NE SPIRITUALISTIČNI POBOŽNOSTI, KI JE ENOSTAVNEJŠA

    NE SMEMO POZABITI, DA JE BILA TO PRVA HEREZIJA, KI JO OBSODI APOSTOL JANEZ. “KDOR PRAVI, DA BOŽJA BESEDA NI PRIŠLA V MESU, TO JE OD ANTIKRISTA. ”
    STRAH NAS JE JE SPREJETI IN KRISTUSOVO MESO PONESTI VSE DO ZADNJIH POSLEDIC. ENOSTAVNEJŠA JE SPIRITUALISTIČNA POBOŽNOST, POBOŽNOST ODTENKOV; VSTOPITI V LOGIKO KRISTUSOVEGA MESA PA JE TEŽKO. VSTALI BOMO KAKOR JE VSTAL KRISTUS , Z NAŠIM MESOM.
    RAZUMETI LOGIKO POJUTRIŠNJEGA DNE JE MILOST SVETEGA DUHA( Mirenski grad)

    http://www.mirenski-grad.si/logika-pojutrisnjega-dne

  61. Miro says:

    PATER TOMAŠ ŠPIDLIK O ZMOTAH V RAZUMEVANJU DUHOVNEGA ŽIVLJENJA – POPOLNO DUHOVNO ŽIVLJENJE JE HARMONIČNO SODELOVANJE VSEH SESTAVIN NAŠE OSEBNOSTI!

    Na tej spletni strani že omenjeni pater Tomaš Špidlik v odlični knjigi »Osnove krščanske duhovnosti« (v izvirniku Prameny Svetla) piše tudi o zmotah v razumevanju duhovnega življenja. »Zmota ni isto kot laž, napačnost, potvorba, prevara. Često poudarja zelo resničen, nemalokrat pozabljen vidik, vendar tako pretirano, da postane trditev enostranska in privede v drugo skrajnost. Popolno duhovno življenje pa je harmonično sodelovanje vseh sestavin naše osebnosti: telesa, duše, duha, družbene in zgodovinske razsežnosti; vse mora biti na svojem mestu in v pravi meri,« pojasnjuje p. Špidlik.

    Kot pravi, »enostransko poudarjanje ene ali druge sestavine vodi v zmotne težnje«, ki jih v nadaljevanju razdeli v naslednje miselne tokove: materializem, psihologizem (racionalizem, intelektualizem; voluntarizem, sentimentalizem), pretirani spiritualizem in enostranski krščanski sociologizem. Vsakega od teh miselnih tokov p. Špidlik posebej pojasni in opozori tudi na njihove nevarnosti in skrajnosti.

    NE SMEMO POZABITI, DA BO NEBEŠKA BLAŽENOST PLAČILO ZA DELA LJUBEZNI, STORJENA TUKAJ NA ZEMLJI!

    Glede pretiranega spiritualizma p. Špidlik med drugim zapiše, da se izraža na razne načine. »Nekateri ljudje precenjujejo čudeže, pričakujejo izredne posege od Boga, s svoje strani pa ne uporabljajo dovolj niti rednih sredstev, ki so nam na voljo, da bi delali dobro. Gotovo je dobro misliti na nebeško blaženost. Vendar ne smemo pozabiti, da bo slednja plačilo za dela ljubezni, storjena tukaj na zemlji. Nič ni svetejšega od molitve, le-to pa mora spremljati delo, kakor to simbolizirata Marija in Marta, sestri iz evangelija (Lk 10,38 sl.). Pravilno je načelo: reši dušo, ostalo ni pomembno. Vendar se z druge strani ne moremo odvezati od dolžnosti sočutne solidarnosti z revnimi in potrebnimi, ne moremo opravičevati napačne nestrpnosti z družbenimi krivicami in zatiranji vseh vrst,« med drugim pojasnjuje p. Špidlik.

    Knjigo »Osnove krščanske duhovnosti« izjemno cenim in jo priporočam v branje. Kot je v spremni besedi zapisal profesor ekumenske teologije Stanko Janežič, »želi, da bi ta knjiga prinesla v slovenski prostor mnogo »pramenov svetlobe«, nove poglede na duhovno teologijo in veliko ljubezni do pristnega duhovnega življenja, ki je življenje resnice, pravice, milosti, miru, ljubezni in edinosti«.

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  62. Miro says:

    PO PAPEŽEVIH BESEDAH NAM PANDEMIJA KAŽE, KAKO SMO VSI MED SEBOJ POVEZANI. DA BI IZ TE KRIZE PRIŠLI BOLJŠI, MORAMO TO STORITI V SOLIDARNOSTI!

    Kateheza papeža Frančiška je tokrat bila namenjena solidarnosti in kreposti vere. Kot je izpostavil, nam pandemija kaže, kako smo vsi med seboj povezani. In da bi iz te krize prišli boljši, moramo to storiti v solidarnosti. Solidarnost, ki jo vodi vera, nam pomaga, da Božjo ljubezen vnesemo v našo globalizirano kulturo, ne z gradnjo stolpov ali zidov, ki ločujejo in se potem zrušijo, ampak s tkanjem skupnosti in podpiranjem procesov rasti, ki je zares človeška in trdna. Ali bomo šli naprej po poti solidarnosti ali pa bodo stvari še slabše, je poudaril Frančišek.

    Več o razmišljanju svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2020-09/papez-ali-gremo-po-poti-solidarnosti-ali-pa-bodo-stvari-slabse.html

    Božje usmiljenje, ki obsegaš ves svet, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    • Janez says:

      ORA ET LABORA!
      Moliti, in prositi je treba Boga za Božji blagoslov in pomoč, da bomo ljudje prav delali, prav tako da bodo državniki, politiki, strokovnjaki in zdravniki delovali bolj solidarnostno, bolj teamsko in manj egoistično ter partikularno, da bo z Božjo Pomočjo in Milostjo našli drugačne pristope in modele sodelovanja in poslovanja držav in podjetij ter med seboj, ker je doslej vsaka država v EU in v svetu skrbela le zase. Potrebno je povezano in solidarno delovanje držav in podjetij v krizi, kjer je potreben krizni management in ne antagonizmi in partikularni egoizmi držav, kjer ni sinergije in sodelovanja in obenek Božjega blagoslova!. Bog povezuje in ne ločuje, Bog odpira z Usmiljenostjo in Dobroto nova Pota Rešitev, ki jih sama človeška pamet ne zmore brez Njega. Koliko je bilo v koronakrizi v EU gluhih in slepih za krizo in obolele ter umrle v Italiji in EU ni funkcionirala kot ena Unija! In kje so operativni in širokogrudni ter sposobni ter poštevi bogaboječi prodorni politiki v EU in pri nas v Sloveniji, da bi razumeli, ko pomagaš drugim, pomagaš sebi? Kajti, če ne bomo deležni Božjega Usmiljenja in tudi blagoslova vsega kar bomo ljudje delali in naredili ne bo uspeha in rezultatov za izhid iz krize! Iz krize ne bomo izšli brez solidatrnosti, sodelovanja, timskega dela, združitve vseh razvojni potencialov in znanja ter šredrugačenja funkcioniranja družbe, države in podjetij! Prosimo in molimo Boga zato, da nas bo razsvetlil in nas Podučil ter nam Pomagal poiskati odgovore na problemska vprašanja, saj je trenutno več vprašanj kot odgovorov! Po krizi ne bo nič več tako, kot je bilo! Kriza ni samo zdravstvena, temveč zelo negativno vpliva na gospodarstvo, socialo, ekologijo, na kakovost življenja, zaposlovanje in brezposelnost ljudi, dohodke proračuna države, podjetij in ljudi, potrebo po novih dejavnostij, potrebo po drugačni ekoliški skrbi za okolje idr. Brez Boga ne bo šlo! Pa tudi ne brez Božjega blagoslova in Pomoči človeku, da bomo postopno vse drugače uredili in normalizirali življenje! In ali se bomo kaj vprašali, kaj nam Bog sporoča z BOŽJO VZGOJO IN NAŠIM GREŠNIM ŽIVLJENJEM!? DA SE MORAMO SPOKORITI, POBOLJŠATI IN SPREOBRNITI! Pomagal nam bo ker nas ljubi in nam bo odpustil! Samo z zakramentalizacijo brez nove evangelizacije med ljudmi ne bo šlo, saj nam Bog sporoča, da se mopramo vsi poboljšati in spokoriti ter postati boljši kriostjani9 in boljši ljudje! In prispevati k rasti Božjega kraljestva na Zemlji! In živeti tako kot je živel Jezus! Amen. Janez

      • Miro says:

        Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

        • Miro says:

          Da bo bolj jasno, kaj pomeni MOLI IN DELAJ, je dobro, če si preberemo še prispevek, ki so ga v zvezi s tem objavili na spletni strani Aletea. Takole so zapisali: Znano Benediktovo pravilo “moli in delaj” (lat. ora et labora) je krščansko življenjsko pravilo, ki je povsem uporabno tudi danes, pa ne le za redovnike, ampak za vsakogar, ki želi spustiti Boga v svoje življenje. Pri tem gre preprosto za to, kako sredi vsakdanjika živeti in delati iz molitve …

          Več o tem zanimivem razmišljanju na:
          https://si.aleteia.org/2018/01/08/zivljenjsko-vodilo-slavnega-meniha-ki-je-aktualno-se-danes

          Prosimo Gospoda Jezusa, naj nam pomaga s svojo milostjo, da bomo po Njegovem zgledu (30 let njegovega tihega dela v Nazaretu) vedno povezovali delo in molitev, in sicer tako, da bo to v dušno in telesno korist nam in našim bližnjim. Zgodi se presveta Božja volja!

          • Hvala says:

            Ja, Sveto Družino prosimo za pomoč, da bomo živeli tako kot so Oni. Marija, Jezus in Jožef nas bodo to naučili. Delati in moliti, molitev je lahko 24 ur na dan, sem že večkrat zapisala. Molitev ni samo osebna ali skupna molitev, ki jo opravljamo, ampak je celota dneva, če je darovana Gospodu.
            V Svetem pismu je napisano, da bodo ljudje še v spanju prerokovali. Pri Bogu je vse mogoče, zato pa je potrebno gledati z Njegovimi Božjimi očmi.

    • Hvala says:

      Ja, v tej katehezi papež pravi: “SPOMINJAM SE NEKE SREDNJEVEŠKE PRIPOVEDI, KI OPISUJE TA”BABILONSKI SINDROM .” DO NJEGA PRIDE, KO NI SOLIDARNOSTI. TA SREDNJEVEŠKA PRIPOVED PRAVI, DA JE MED GRADNJO STOLPA KAKŠEN ČLOVEK PADEL Z NJEGA IN UMRL-BILI SO SUŽNJI, NIHČE NI REKEL NIČESAR.
      ČE PA JE NASPROTNO PADLA ENA OPEKA, SO SE VSI PRITOŽEVALI. IN ČE JE BIL KDO KRIV, JE BIL KAZNOVAN. OPEKA JE BILA VREDNA VEČ OD ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA.

      ŽAL SE TUDI DANES ZGODI KAJ TAKŠNEGA PADE NEKA KVOTA NA FINANČNEM TRGU IN NOVICA JE V VSEH AGENCIJAH. PADE NA TISOČE OSEB ZARADI LAKOTE, REVŠČINE IN O TEM NE GOVORI NIHČE.

      Ja res je, marsikaj se zgodi tudi danes.
      Nekoč sem šla z avtobusom ne daleč. Ker ni padal dež, nisem vzela dežnik. Ko sem prispela na svoj cilj , se je dež ulil. Šla sem prosit za dežnik, če mi posodi (ne tuja oseba), ker dežuje. Rečeno mi je bilo, naj pazim na dežnik, da ga ne polomim itd..Nisem ga vzela, kaj pa čem, če je dežnik več vreden kot jaz, da ne bi bila mokra, potem ga ne potrebujem.

      Za take ljudi je potrebno moliti, odpuščati, saj ne vedo kaj govorijo in delajo. Molim za vse, ki so me kdajkoli prizadeli.

  63. Janez says:

    PRINAŠATI BOGA
    Mislila sem, da je to taka majhna stvar, pa smo vseeno pogosto spregledali tiste majhne stvari. Pred časom so sestre našle zelo, zelo nesrečno osebo, v enem tistih stanovanj samotarjev v bližini Rima, kjer sicer sestre delujejo, vendar ga še nikdar niso videle, zdi se mi, nekaj takega. Kakorkoli, oprale so mu oblačila, počistile sobo, mu pripravile toplo vodo in podobno, vse so postorile. Pripravile so mu tudi nekaj hrane, on pa ni spregovoril niti besede. Dva dni kasneje, potem ko so ga sestre začele obiskovati dvakrat dnevno, je spregovoril: »Sestre, v moje življenje ste prinesle Boga, pripeljite še očeta.« Sestre so šle in pripeljale duhovnika, ki ga je spovedal, prvič po šestih letih. Naslednje jutro je umrl. To je nekaj tako čudovitega; to sočutje sester, ki so v življenje tega moža, ki je za toliko let pozabil, kaj je Božja ljubezen, kaj je ljubezen do bližnjega, kaj pomeni, biti ljubljen, prinesle Boga. Pozabil je, ker je bilo njegovo srce zaklenjeno in ta nežna, sočutna, preprosta, krotka dela teh mladih sester – vaših otrok – so se ga dotaknila, mu v življenje prinesla Boga in kar me je najbolj prevzelo, dostojanstvo, veličino duhovniškega poslanstva. Da je potreboval duhovnika, da se je povezal z Bogom. Mislim, da se tega vsi učimo od naše Gospe – od sočutja naše Gospe. In da bi vi in jaz uporabili, kar nam je Bog naklonil, za kar nas je ustvaril, on nas je ustvaril za večje stvari: ljubiti in biti ljubljeni, da imamo globoko sočutje za svet, kakor ga je imela ona, ki je svetu dala Jezusa. Ljudje niso lačni nas, lačni so Boga, lačni so Jezusa, evharistije.
    Sveta Mati Terezija

    SE PREPOZNATE KOT KRISTJAN?
    V naši skupnosti živimo življenje Trojice, v ljubezni do drugega, kot je Jezus nas ljubil. To si je absolutno potrebno zapomniti, »ljubiti drug drugega, kot je Jezus nas ljubil«. Včasih nas je lahko sama sladkost, prijaznost, sama radost za vse zunaj, vendar je v skupnosti ravno obratno. Kot je nekdo rekel: »Na zunaj je kakor med, v notranjosti pa tiger.« Zakaj? O prvih krščanskih skupnostih so govorili, da so jih ljudje lahko prepoznali po ljubezni do drug drugega. To je bil znak, da so bili – so – Kristusovi učenci. To danes drži za vas? Zaradi tega znaka je vojak ujel svetega Lovrenca v času zgodnje Cerkve. Videli so ga, da je storil prijazno dejanje nekemu ubogemu in so vedeli: »On mora biti kristjan.« Tako so ga prijeli, ga zažgali in je postal mučenec. Bi lahko to rekli o vas, Misijonarkah ljubezni? Povejte, če ne bi imele sarijev z modrimi progami, bi lahko ljudje, takoj ko vas vidijo, rekli: »One so Misijonarke ljubezni. Glejte, kako skrbijo za gobavca, za umirajočega, za tistega pohabljenega otroka, za siroto in tako naprej.« Vas lahko ljudje danes prepoznajo kot Misijonarke ljubezni po tem, kdo ste in kaj počnete? Po vaši ljubezni do drugih? Kakšen je vaš odnos do ubogih? Kako ravnate z njimi? Ubogi so prav v vaši skupnosti … kako dokazujemo našo ljubezen do ubogih v naši skupnosti?
    Sveta Mati Terezija

    SMO POZORNI DO DRUGIH?
    Bodimo nežnejši, bolj sočutni, bolj ljubeči in skrbni do drugih – kot Jezus na križu, ki ga je, krvavečega in umirajočega skrbelo za svojo mater – tako pozorni. Pozornost Jezusa na križu za Svojo mater; celo, ko ga je Juda poljubil in Mu povzročil strašno bolečino, je rekel: »Ne dovolite, da ljudje storijo apostolom kaj žalega.« Smo pozorni do drugih…?
    Sveta Mati Terezija

    LJUBITE S PRINAŠANJEM VESELJA
    Izžarevajte Jezusovo prisotnost z vašo radostjo. Vaše poslanstvo je smeh in molitev. Vložite ljubezen v vse, kar počnete; manjša kot je stvar, večja naj bo ljubezen. Ni pomembno, koliko storite, ampak koliko ljubezni vložite v to, kar delate. In zapomnite si, da to počnete za Jezusa. Jezus je dejal: »Bil sem lačen in nahranili ste Me, bil sem bolan in obiskali ste Me, bil sem osamljen in poskrbeli ste Zame… to ste storili Meni.«
    Sveta Mati Terezija

    SVETOST NI RAZKOŠJE ZA PEŠČICO
    Molila bom za vas, da boste lahko zrasli v ljubezni do Boga preko ljubezni do drugih. Razširjajte mir z ljubeznijo, saj so dela ljubezni, dela miru. Razširjajte jih najprej doma, v vaši družini, potem pa še vsem. In z Božjo ljubeznijo, ki raste v vas, boste postali sveti. Svetost ni razkošje za peščico, je preprosta dolžnost vsakega od nas. Ko pogledamo na križ, razumemo, kako nas je Bog ljubil in se moramo tudi mi naučiti od Njega, kako ljubiti drug drugega, da bomo lahko tudi mi vložili vse v reševanje življenja, še posebej nerojenih otrok, ki so Božji dar družbi.
    Sveta Mati Terezija

    RAZUMEVAJOČA LJUBEZEN
    Naši ubogi ne potrebujejo pomilovanja, ne potrebujejo našega sočustvovanja. Zjutraj sem bila v Nirmal Hridayu. Videla sem moža, ki se je boril s smrtjo. Sestre so povedale, da so ga prinesli težko ranjenega. Njegova grenkoba je bila opazna in je samo še čakal na smrt. Slučajno sem bila tam, govorila sem z njim in obraz se mu je razjasnil in želel je živeti.
    Sveta Mati Terezija

    IMEJTE GLOBOKO SOČUTJE ZA LJUDI
    Zelo majhne so stvari, ki jih počno naše sestre, storijo zelo malo. Za te ljudi lahko storimo bore malo, vendar vsaj vedo, da jih ljubimo, skrbimo za njih in smo jim na voljo. To je tisto, kar bomo poskušale bolj in bolj delati s sodelavkami. Zato sem rekla, da bom letos hodila v glavnem s sodelavkami in poskušala, da se vse me bolj približamo tej edinosti pri razširjanju Kristusove ljubezni, kamorkoli že gremo. Ljubezen in sočutje, imejte veliko sočutja za ljudi. Ljudje zelo, zelo trpijo: duševno, fizično, na vse možne načine in mislim, da ste tu, da prinesete upanje, ljubezen, prijaznost med ljudi, tako kot je to delal Jezus na zemlji.
    Sveta Mati Terezija

    JEZUS
    Dopusti Jezusu, da ti spregovori v tišini tvojega srca.
    Pogosto reci Jezusu: »Jezus, ljubim Te za vse, ki Te ne ljubijo.«
    Bodi pogumen, bodi plemenit – sprejmi Našega Gospoda,
    ki sedaj preko trpljenja prihaja v tvoje življenje.
    Navkljub vsem našim slabostim in grehu nas Bog ljubi in
    še naprej uporablja vsakega od nas, da prižge Svojo luč ljubezni in usmiljenja v svetu.
    Edini razlog našega bivanja je: »Živeti v Njem, za Njega, ob Njem in z Njim.
    « Štiri besede, ki pa so za izvajanje Božje Volje tako zelo pomembne.
    Kako ljubimo Kristusa? Tako, da s celim srcem zastonjsko služimo ubogim in bolnim.
    Ohrani veselje, ki izvira iz ljubezni do Jezusa v evharistiji in v ubogih.
    Deli to svoje veselje z vsemi, ki jih srečaš.
    Nikoli ne ločuj med Jezusom v evharistiji in Jezusom v ubogih,
    ki jih srečuješ; vedno in povsod jim pomagaj ter jim nesebično služi.
    Moli in prelij iskreno Vero v Boga v dejavno Ljubezen do Ljudi in ubogih. Amen.
    Sveta Mati Terezija

    Ljubite drug drugega
    Nisem prosila drugega kot eno milost za vas – da bi lahko razumeli Jezusove besede: »Ljubite drug drugega, kot sem vas jaz ljubil.« Mi lahko poveste, kako vas je ljubil? Vprašajte se in potem poglejte, če ljubite svoje brate in sestre na Zemlji tako, kot On vas ljubi? Vedno bolj razumem [da], če ni in dokler ni te ljubezni med nami, se lahko ubijemo od dela in dobrih del, pa bo še vedo samo delo, ne ljubezen ubogim. Delo brez ljubezni je suženjstvo. Za toliko stvari se moramo zahvaliti Bogu.
    Sveta Mati Terezija

    IZPRAZNITE SE SEBIČNOSTI IN NEISKRENOSTI
    Nekoč je oče iz Katmanduja, imel govor o Božji ljubezni do sveta in o tem, kakšna je Njegova veličina, da je poslal Svojega sina. Tako sem ga vprašala: »Jezus pravi, ‘Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil,’ in rekel je tudi, ‘kot je Oče ljubil Mene, jaz ljubim vas.’ Torej moramo mi, če želimo vedeti, kako ljubiti drug drugega, vedeti kako je Oče ljubil svojega Sina, zato te sprašujem: ‘Kako je Oče ljubil Sina?’« Pogledal me je in rekel: »Mati, tvoje vprašanje je zelo lepo in logično, vendar ti nanj ne morem odgovoriti.« Nosimo ogromno odgovornost – ljubiti, kot je Oče ljubil sina – in nič manj. Če nimamo te ljubezni, potem je to prevara, zavajanje. Ne moremo zares ljubiti in služiti ubogim, če nimamo te Božje ljubezni v naših srcih. To bomo dosegli le, če se bomo izpraznili sebičnosti in neiskrenosti. Ta ljubezen se mora pričeti doma. Prosite Jezusa, naj vam da Svoje srce, da boste z njim ljubili.
    Sveta Mati Terezija

    Vse, kar premoremo, prinesimo pred Boga in se odrecimo svoji volji
    Izpolnjevanje Božje volje od nas zahteva določeno mero ponižnosti, kar pomeni, da se moramo odreči lastnim željam in lastni volji, da bi sledili in izpolnjevali Božje želje in Božjo Voljo. Pomeni, da večjih življenjskih odločitev ne sprejemamo na podlagi osebnih izbir in občutij ter intuicije, temveč po preudarni molitvi k Njemu, prošnji za navdih Svetega Duha in temeljiti presoji z Božjim vodstvom, tako da vse, kar premoremo, prinesemo pred Boga in izpolnjujemo Njegovo in ne našo človeško Voljo. In On bo blagoslovil vse kar se odločamo in delamo. To od nas zahteva trdno zaupanje v Boga, prepričanje, da nam Bog želi le dobro, želi si, da bi bili srečni. Pogosto je težko zaupati, da Bog vse najbolje ve, toda resnica je, da izpolnjevanje Božje volje vedno spremlja Božji Mir in spokojnost Božje Dobrote in Modrosti v naši duši. Po tem zaman hrepenimo, ko izvajamo svojo voljo, in ko v iskanju materialnih dobrin in zemeljskih radosti zaman iščemo svoj mir. Če si z vsemi močmi prizadevamo, da bi svojo voljo združili z Božjo, bomo odkrili mir, ki nam ga nihče ne bo mogel odvzeti.

    TROŠIMO (RAZDAJAJMO) SE BREZ PRESTANKA
    Danes me je obiskalo nekaj protestantskih pastorjev in so mi povedali nekaj zelo lepega. Rekli so: »Ve (Misijonarke ljubezni), lahko zaradi vaše zaobljube čistosti pripadate Jezusu tako popolnoma, tako celovito, mi pa, ker smo poročeni, dolgujemo ljubezen našim ženam in se zato ne moremo tako polno predati Jezusu kot ve.« Potem sem se vprašala: »Je to res za vsako od nas? Je naša ljubezen do Jezusa res celovita? Smo vse samo za Jezusa?« Ko so bile naše sestre na Šrilanki, mi je minister povedal nekaj zelo presenetljivega. Rekel je: »Veste Mati Terezija, jaz imam rad Kristusa, vendar sovražim kristjane.« Vprašala sem ga, kako je mogoče, ko pa je tako protislovno, glede na to, da so Kristus in kristjani eno. Odgovoril mi je: »Ker nam kristjani ne dajejo Kristusa, ne živijo njihovega krščanskega življenja na polno.« Indijec Mahatma Gandhi je povedal nekaj podobnega, »Če bi kristjani polno živeli svoje krščansko življenje, potem v Indiji ne bi ostal niti en hindujec.« Ni to zelo res? Ta ljubezen do Kristusa bi nas morala spodbuditi, da bi se neprestano trošili in razdajali ubogim in drugim ljudem, ki rabijo našo pomoč.

    Sveta Mati Terezija (Misijonarke Ljubezni)

    Ljubezen, ki jo imamo za naše ljudi, je darilo, saj je Jezus rekel: »Karkoli storite enemu od teh mojih najmanjših bratov, to ste storili Meni.«

    ODPRIMO OČI, DA BOMO VIDELI
    Če greste morda na postajo, ali pa če morda obiščete katero od zelo revnih območij v Indiji ali drugod po svetu, boste videli ljudi, ki spijo v parkih ali pa na cestah. Videla sem ljudi v Londonu, videla sem ljudi v New Yorku, videla sem ljudi v Rimu, ljudi, ki so spali zunaj na ulicah, v parkih in to ni samo ta vrsta brezdomstva, ki je strašna, ko vidiš v mrzli noči moškega, žensko, ki spi na kosu časopisa na cesti. Obstaja pa še mnogo večje brezdomstvo – biti odrinjen, biti nezaželen, biti neljubljen … in to so tista lakota, žeja, nagost in brezdomstvo, o kateri nam govori Bog. Da bi odprli oči in videli, da ni dovolj gledati, moramo gledati in videti, da noben brat, nobena sestra ni lačna, naga, brez doma in storiti nekaj za njih – jim dati hrane, ljubezni, oblačila, vzdigniti jih, jim pokazati spoštovanje. Nežnost in ljubezen, saj ni človeške roke, da bi ga ljubila, ga ščitila, ga vodila.

    Sveta Mati Terezija (Misijonarke Ljubezni)

    Mati Terezija: Kdo je zame Jezus?
    Jezus je beseda, ki jo je treba razglašati.
    Jezus je resnica, ki jo je treba povedati.
    Jezus je življenje, ki ga je treba živeti.
    Jezus je ljubezen, ki jo je treba ljubiti.
    Jezus je veselje, ki ga je treba deliti z drugimi.
    Jezus je mir, ki ga je treba podarjati.
    Jezus je lačni, ki ga je treba nahraniti.
    Jezus je nagi, ki ga je treba obleči.
    Jezus je bolni, ki ga je treba zdraviti.
    Jezus je zavrženi, ki ga je treba zdraviti.
    Jezus je zavrženi, ki ga je treba sprejeti.
    Jezus je mali, ki ga je treba objeti.
    Jezus je slepi, ki ga je treba voditi.
    Jezus je nemi, ki mu je treba govoriti.
    Jezus je drogiranec, ki mu je treba pomagati.
    Jezus je zapornik, ki ga je treba obiskati.
    Jezus je tujec, ki ga je treba sprejeti.
    Jezus je ubogi, ki mu je treba priskočiti na pomoč.
    Zame je Jezus moje vse in nad vsem.

    Molitev Svete Matere Terezije

    Spolnjevanje Božje Volje pomeni Molitev, Vero v Boga, spolnjevanje Evangelija, Ljubezen, Usmiljenje, Samaritanska Pomoč Ubogim, Sočutje ki vodi k Pravičnosti, Odpuščanje in Življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih in služenju za uboge in druge Ljudi. Česar je polno človeško Srce govorijo njegove oči in izpričujejo njegova dejanja, ker ga vodi Usmiljeni Bog. Mati Terezija je izpričala sintezo Vere in Dobrih del z vero, s konkretnim krščanskim življenjem in služenjem drugim, saj je vero prelila v dejanja usmiljenja in dobrote za reveže v Kalkuti v Indiji. In ko je dobila Nobelovo nagrado je rekla, hvala Bogu, koliko denarja za moje uboge in reveže v Kalkuti! Spolnjevanje Božje Volje je Ljubezen, ki je dejavna in je namenjena vsem ljudem! Brez izjem.

    Vse to je naredila sveta Mati Terezija s sestrami v Kalkuti za uboge, revne in bolne, ker je ljubila Jezusa. V sebi je začutrila klic Boga in poslanstvo, da pomaga in služi ubogim in bolnim v Indiji. Ni čakala ampak je začela stanovitno in vztrajno delovati in prosila Jezusa glagoslova in pomoči, da bo premagala vse težave in učinkovito pomagala vsem ubogim v Kalkuti. Bila je proaktivna in imela je eno veliko moč in željo, ljubiti BOiga tako, da bo ljubila reveže in jim pomagala. To je bila njeno živčjenjsko poslanstvo. Veliko je molila in veliko je delala in prosila Boga za Pomoč! Nikoli ni zbolela, kljub temu, da je pomagala številnim bolnim, ker je bila zaradi velike ljubezni in dobrote ter usmiljenja imuna ! Tako je Bog hotel! Veliko križev in težav je doživela, vendar je zaradi Ljubezni do Jezusa in Jezusovega klica, da naj gre pomagat pokorno in z veliko voljo ter ljubezni do bližnjih odšla in služila v Kalkuti, do svoje smrti.

    MOLITVE MATERE TEREZIJE
    Jezus, v tišini svojega srca Te častim.
    Kdo je Jezus zame?
    Jezus je – Bog, Božji sin
    Druga oseba Svete Trojice, Marijin sin.
    Beseda, ki je meso postala
    Jezus je – Beseda, ki jo govorim.
    Luč, ki jo prižgem.
    Življenje, ki ga živim.
    Ljubezen, s katero ljubim.
    Veselje, ki ga delim.
    Mir, ki ga dajem.
    Moč, ki jo uporabljam,
    lačni, ki jih nasičujem
    nagi, ki jih oblačim,
    brezdomci, ki jih sprejemam,
    bolni, ki jih oskrbujem,
    otroci, ki jih učim,
    osamljeni, ki jih tolažim,
    nepriljubljeni, ki jih sprejemam,
    duševno bolni, s katerimi prijateljujem.
    Jezus je – nemočni – ki jim pomagam
    klošar – ki ga sprejmem,
    gobavec – ki ga umijem,
    pijanec – ki ga vodim.
    Kruh življenja – ki ga zaužijem.
    Daritev – ki jo ponujam.
    Križ – ki ga nosim,
    bolečina – ki jo prenašam,
    molitev – ki jo molim,
    osamljenost – ki sem je deležna,
    bolezen – ki jo sprejemam,
    Jezus je – moj Bog,
    moj Gospod, moj ženin, moje vse.
    Moje vse v vsem, moj dragoceni, moj edini
    Jezus je Ta, ki Ga ljubim –
    komur pripadam in od kogar me nič ne bo ločilo –
    On je moj – jaz sem Njegova.
    Amen. 

    Zaradi svobodne odločitve, moj Bog, in zaradi ljubezni do Tebe – želim ostati in izpolniti vso Tvojo sveto voljo glede mojega življenja. – Ne bom potočila niti ene solze – Čeprav bi trpela več kot zdaj – še zmeraj hočem izpolnjevati Tvojo sveto voljo. To je temna noč rojstva Družbe – moj Bog, daj mi poguma – da bom v tem trenutku stanovitno sledila Tvojemu klicu. Ko pomivaš, pometaš – počenjaš karkoli – povej Jezusu, »Ljubim Te, Jezus. Karkoli bom počel danes, je namenjeno Zate, vsaka misel, vsaka beseda, vsako dejanje.« Ohrani veselje, ljubezen do Jezusa v svojem srcu in Mu pogosto reci podnevi in ponoči: »Jezus v mojem srcu, verjamem v Tvojo nežno ljubezen do mene. Ljubim Te.« Amen.

    Tišina Jezusova srca, spregovori mi, okrepi me. Marija, moja mati, daj mi svoje srce tako lepo, tako čisto, tako brezmadežno, tako polno ljubezni in ponižnosti, da bom lahko sprejela Jezusa v kruhu življenja in Mu služila v tožni preobleki ubogih. Amen.

    Gospod, ohrani jih zveste drug drugemu – v Tvoji ljubezni. Naj jih nič in nihče ne loči od Tvoje ljubezni in od medsebojne ljubezni – Naj bodo otroci – Tvoje darilo vsaki družini – vez ljubezni, edinosti, veselja in miru. Amen.

    Slava Bogu Očetu, ki me je ustvaril – ker me je ljubil.
    Slava Jezusu Kristusu, ki je umrl zame – ker me je ljubil.
    Slava Svetemu Duhu, ki živi v meni – ker me ljubi.

    MOLITEV SVETE MATERE TEREZIJE
    1) Veselje Jezusovega srca, napolni moje srce.
    2) Usmiljenje Jezusovega srca, dotakni se mojega srca.
    3) Ljubezen Jezusovega srca, vžgi moje srce.
    4) Mir Jezusovega srca, okrepi moje srce.
    5) Ponižnost Jezusovega srca, naredi moje srce skromno.
    6) Svetost Jezusovega srca, posveti moje srce.
    7) Čistost Jezusovega srca, očisti moje srce.
    Amen.
    Molitve svete Matere Terezije

    Sveta Mati Terezija prosi za nas Odrešenika in Učenika Jezusa! Rad Te imam sveta Mati Terezija, kajti Luč Dobrote, Ljubezni in Božjega Usmiljenja, ki si ga prinašala, so številni ateisti in drugoverci zelo spoštovali in cenili. Indijci so povedali, da če bi vsi kristjani živeli tako kakor je učil, deloval in živel Jezus Kristus, v Indiji ne bi bilo toliko hindujcev in budistov! Zato je pomembnio, da kot kristjani živimo pravično trako kot Jezus in dajemo svetal zgled Usmiljenja, Dobrote in Ljubezni drugim!

    Rad Te imam sveta Mati Terezija. Hvala Ti za vse, kar si dobrega naredila. v Nebesih boš poplačana od Usmiljenega in Ljubečega Boga za vse! Kristjani smo lahko ponosni na take svetnike in svetnice ter misijonarje in apostole, ki so veliko dobrega naredili za ljudi in za vse večjo Božjo Slavo in Božje kraljestvo na Zemlji! Amen. Janez

  64. Miro says:

    ŽIVLJENJE SV. MATERE TEREZIJE JE BILO TESNO POVEZANO Z DEVICO MARIJO; POSNEMALA JE MARIJINE KREPOSTI, ZLASTI NJENO LJUBEZEN!

    Mati Terezija, ustanoviteljica misijonark ljubezni, je s svojim življenjem hodila po Jezusovih in Marijinih stopinjah. Rodila se je v verni katoliški albanski družini v Skopju 27. avgusta 1910. Bila je med najbolj delavnimi članicami Marijine družbe za dekleta v Skopju. Tudi njeno poznejše življenje je bilo tesno povezano z Devico Marijo. Terezija je posnemala Marijine kreposti, zlasti njeno ljubezen. Kot osemnajstletna je leta 1928 vstopila k loretinkam v Dublinu, ki imajo ime po nazareški loretski hišici. Dne 8. avgusta 1948 je v Kalkuti oblekla bel sari z modrim robom, ki spominja na Marijo. S tem je začela novo življenje za najbolj uboge. Dne 7. oktobra 1950 je Rim potrdil družbo misijonark ljubezni. Delo matere Terezije je kakor delo Marije, ki hiti na pomoč k sorodnici Elizabeti; ali ko s svojim posredovanjem pri Jezusu v Kani pomaga ženinu iz zadrege.

    Sv. Hieronim je spodbujal: »Vi, ki ljubite in častite Marijo, dobro premislite, da jo resnično ljubite le, če se trudite, da bi jo posnemali. Največja čast, ki ji jo morete izkazati, je posnemanje njenih kreposti.«

    Veliki francoski govornik Bossuet (Bosié) je navduševal svoje poslušalce: »Božji otroci, če želite, da bi vas Odrešenikova mati sprejela za svoje, jo zvesto posnemajte, če hočete biti njeni pravi častilci.«

    Neka mati je zapisala: »Marija je moj vzor in moja vodnica; z njo stopam za Gospodom, noseč vsakdanji križ, z njo in po njej ga častim in se mu zahvaljujem ter mu posvečam svoje življenje, življenje moža in otrok, življenje sočloveka. V njeni šoli si prizadevam spoznati Gospoda, prisluhniti njegovim besedam in se odzvati njegovemu povabilu k nenehnemu spreobračanju in vztrajanju v hoji za njim. Ona je prisotna pri vsakem mojem srečanju z Gospodom.«

    Naša pesem takole opisuje Marijine kreposti: »Bela bolj kot lilija, čista in brez madeža, polna božje milosti, polna lepih čednosti.«

    (iz knjižice: Nauči nas moliti 4, pater Anton Nadrah)

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
    Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

  65. Miro says:

    PRED GOSPODOM IMA VREDNOST SAMO DARITEV, NAPOLNJENA Z LJUBEZNIJO!

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, namenjene pa so tudi nam (Dnevnik sv. Favstine Kowalske):

    »Hči, potrebujem daritev, napolnjeno z ljubeznijo, kajti samo ta ima pred menoj vrednost. Veliki so dolgovi sveta, storjeni zoper mene; odplačajo jih lahko čiste duše s svojo žrtvijo, daritvijo, z duhovnimi deli usmiljenja« (Dn 1316).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  66. Janez says:

    ČLOVEK, ČAS ŽIVLJENJA TEČE IN JE V TVOJIH ALI V BOŽJIH ROKAH
    Življenje, ki poteka neresnično, namišljeno, na videz ali navidezno življenje torej,
    je tisto, ki se vrši na površini bivanja brez smiselne globine in vsebine,
    je tisto, brez Boga, brez Ljubezni in Odpuščanja, brez Dobrote in Usmiljenja.
    Je le zaigrana gledališka igra hipokrizije, dramska krinka Slehernikov za druge,
    mnoge znane in neznane, posameznike v množici in pred ter za njo brez libreta.
    Življenje, ki teče egoistično vsak dan brez vere v Boga in dobrote je le za oder, je le na videz,
    je podoba dramskega gledališča, opere, kina, cirkusa, sejma ničevosti in trgovine,
    podoba kupljene veselosti, ki jo prodaja izvotljena čustvena veselost ali osamljena žalost ljudi.
    Ohlapni stiski hladnih rok na vse strani in iskanje smisla v puščavi, kjer ga ni,
    saj so ga odplaknila vodovja egoizma in igranja vlog iz logov iskrenosti in pravice.
    To je kraj, kjer bivaš tako sam, čeprav si v množici ljudi, ki te ne opazijo in
    te nikoli zares ne sprejmejo medse, saj vsak vidi le sebe!
    Tu se slišijo bučne govorance brez vsebine, zmedena, priliznjena in prisiljena besedičenja,
    hahljanje lepo oblečenih, dobro hranjenih karieristov in bogatih mogočnežev,
    ki debatirajo o karieri, denarju in časti, položajih, ne vidijo pa revežev in ubogih.
    Tukaj na semnju ničevosti bogati mogočneži ritualno izvajajo
    klanjanje Mamonu, denarju, položajem, nazivom in naslovom.
    Spodbujajo se in tekmujejo, kdo bo večji in pomembnejši.
    Mimogrede pa se čas, ki teče in teče enkrat vsem izteče, ali latinsko Tempus Fugit.
    In življenje na videz dobi svoj dokončni izraz ter pomen.
    Izriše svojo resnično nepotvorjeno dokončno podobo in definicijo.
    To je namišljeno, nezrelo, neizživeto, nedonošeno življenje in nedoživeto življenje mogočnih in bogatih Slehernikov,
    to je hlinjena resničnost in ponarejena dejanskost, to je egoistično življenje ljudi brez empatije,
    to je izgubljeno rojstvo in zapravljen čas bivanja,
    to je rojstvo in smrt v enem samem hipu.
    To je življenje, ko so Božji talenti za te bogate in mogočne Slehernike pokopani v zemljo,
    to je življenje, ki nima nobenega smisla, saj taki ljudje vidijo le sebe.
    Bog ve, da je ustvaril na Zemlji nedokončano simfonijo.
    Visoko na nebu žarijo zvezde in Jezus z Marijo vidita ves blišč in bedo tega sveta.
    Oče pa ljubeče gleda na uboge, lačne in bolne, zakaj njih je Nebeško Kraljestvo.
    Pri Njem v Nebeški Domovini bodo ubogi, lačni, bolni in trpeči poplačani za vse,
    česar niso za čas Zemeljskega bivanja užili.
    Blagor njim ubogim, ki so prišli k Njemu.
    Bili ste lačni, nahranil vas bom, bili ste žejni, dal vam bom vode, bili ste bolni, ozdravil vas bom.
    Bili ste preizkušani zaradi grehov in hudobije in ubogi zaradi bolezni,
    molili ste k Meni Vašemu Bogu na kolenih za odpuščanje
    in prišel sem k Vam, Vam obrisal Solze in Vam Odpustil. Amen.

    Fejstbog: Nekoliko dopolnjena in razširjena pesem ČAS ŽIVLJENJA JE V TVOJIH ROKAH od Ingrid Merc.

  67. Hvala says:

    ALI RES IN POVSOD IŠČEMO IN CENIMO BOŽJO BESEDO, ALI PA JO SPREGLEDAMO IN SE ZANAŠAMO SAMO NA ČLOVEŠKO?

    Za Božjo besedo bi se morali Bogu neprestano zahvaljevati, jo premišljevati in po Njej tudi živeti. Če jo samo beremo in ne postane v našem življenju živa, je tako življenje “mrtvo”. Božja Beseda zdravi, oživlja, daje življenje v polnosti.

    Če prebiramo življenjepis nekaterih svetnikov lahko vidimo, da so nekateri dali življenje za BOŽJO BESEDO. Ko se je pričelo preganjanje so nekateri, ki niso hoteli izročiti napisane Božje Besede, da bi jo sežgali, so ti ljudje rajši žrtvovali svoje življenje, kot pa da bi sežgali Gospodovo Besedo.

    Zahvaljujmo se Gospodu za Njegovo Besedo, ki je edina, ki daje večno življenje.

  68. Miro says:

    PATER RANIERO CANTALAMESSA O RAZLOČEVANJU DUHOV V CERKVENEM ŽIVLJENJU IN V OSEBNEM ŽIVLJENJU – IZROČITI SE MORAMO SVETEMU DUHU, KAKOR SE STRUNE HARFE PREPUSTIJO PRSTOM!

    V razmislek posredujem razmišljanje p. Raniera Cantalamesse o razločevanju duhov (druga adventna pridiga, december 2016, Radio Vatikan).

    RAZLOČEVANJE DUHOV PRI PAVLU IN JANEZU

    Sveti Pavel govori o posebni karizmi Svetega Duha, imenovani »razločevanje duhov« (glej 1 Kor 12,10). Pomeni dar, ki omogoča razlikovati med besedami, izrečenimi na nekem zborovanju, ki prihajajo od Kristusovega Duha, in besedami, ki prihajajo od drugih duhov, od človeškega duha, hudobnega duha ali pa svetnega duha. Tudi za evangelista Janeza je to bistvenega pomena. Razločevanje pomeni preizkušati duhove, da bi ugotovili, ali zares prihajajo od Boga (glej 1 Jn 4,1-6). Za Pavla je temeljni kriterij razločevanja priznanje, da je Kristus Gospod. Za Janeza pa priznanje, da se je Jezus učlovečil.

    RAZLOČEVANJE V CERKVENEM ŽIVLJENJU

    P. Cantalamessa je pojasnil dve področji, kjer je treba uporabljati dar razločevanja glasu Svetega Duha: cerkveno in osebno. Na cerkvenem področju se razločevanje duhov izvaja na osnovi verodostojnega nauka, ki pa mora poleg drugih kriterijev upoštevati tudi »čut vernikov«, »sensus fidelium«. Pri spoprijemanju Cerkve z določenimi tematikami je pomembno »razločevanje znamenj časov«. Drugi vatikanski koncil je zatrdil: »Stalna dolžnost Cerkve je, da preiskuje znamenja časov in jih razlaga v luči evangelija, tako da lahko na način, ki je primeren za vsako generacijo, odgovori na večna vprašanja ljudi o smislu sedanjega in prihodnjega življenja in o njuni medsebojni povezanosti.«

    Kot je poudaril Cantalamessa, je jasno, da mora Cerkev znamenja časov razločevati v luči evangelija. Ne zato, da bi ga prilagodila času, situacijam in problemom, ki se pojavljajo v družbi, marveč zato, da nanje dá nove odgovore, primerne za vsako generacijo. Težava, na katero naletimo na tej poti, pa je nevarnost, da bi ogrozili avtoriteto nauka in v njegovo oznanjevanje vnesli spremembe. Pri tem je Cantalamessa izpostavil »nezmotljivost Cerkve in papeža«, ki pa ni nad nezmotljivostjo Svetega pisma. V Cerkvi je temelji kriterij neprestano branje evangelija v luči novih vprašanj, ki se mu zastavljajo. Papeški pridigar je spomnil tudi na temeljno pravilo Jezusovega delovanja v evangeliju na moralni ravni: »Ne grehu, ja grešniku.« Kot pomemben dejavnik na področju razločevanja znamenj časov pa je izpostavil še »kolegialnost škofov«.

    Sveti Duh torej Cerkev vodi na dva različna načina: neposredno in karizmatično, po razodetjih in preroških navdihih, ter kolegialno, po potrpežljivem in težkem soočanju, dogovoru med različnimi stranmi in zornimi koti.

    RAZLOČEVANJE V OSEBNEM ŽIVLJENJU

    P. Canatalamessa je v nadaljevanju pojasnil še razločevanje v osebnem življenju. Sveti Duh pomaga vrednotiti situacije in usmerjati odločitve ne samo na osnovi človeške modrosti in preudarnosti, ampak tudi v luči nadnaravnih načel vere. Prvo in temeljno razločevanje duhov je tisto, ki omogoča razlikovati »Božjega Duha« od »svetnega duha«. Za svetega Pavla so objektivni kriterij darovi, ki kažejo, kaj je delo mesa in kaj delo Duha. Včasih pa ta objektivni kriterij ni dovolj, saj odločitev ni med dobrim in slabim, ampak med enim dobrim in drugim dobrim. Gre za to, da spoznamo, kaj v konkretni situaciji želi Bog.

    Da bi odgovoril na omenjene zahteve, je sveti Ignacij Lojolski razvil svoj nauk o razločevanju. Pozornost usmeri na lasna razpoloženja in namene, torej duhove, ki se nahajajo znotraj neke izbire. Pred določeno možno izbiro je treba ovrednotiti odzive srca: če ustvarja mir in harmonijo z ostalimi izbirami, če te v notranjosti kaj spodbuja v to smer ali pa ti, nasprotno, pušča nemir. Vse to mora biti prežeto z molitvijo, izročitvijo Božji volji in odprtostjo za Svetega Duha. Postaviti se je treba v stanje popolne razpoložljivosti, pripravljeni sprejeti Božjo voljo in se odpovedati vsaki osebni preferenci. Kakor tehnica, ki je pripravljena nagniti se na stran, kjer je večja teža. »Doživetje notranjega miru tako postane temeljni kriterij vsakega razločevanja,« je poudaril p. Cantalamessa.

    PUSTITI SE VODITI SVETEMU DUHU

    Ob koncu te adventne pridige je še izpostavil, da je največji zgled razločevanja ravno samo Jezusovo življenje. Jezus ni nikoli ničesar storil brez Svetega Duha. S Svetim Duhom je šel v puščavo, z njegovo močjo se je iz nje vrnil in začel z javnim delovanjem. V Svetem Duhu je izbral svoje apostole. V Svetem Duhu je molil in samega sebe daroval Očetu. Canatalamessa je opozoril, da pa se pri tem moramo varovati ene skušnjave, in sicer Svetemu Duhu dajati nasvete, namesto da bi jih od njega prejemali. Sveti Duh je namreč tisti, ki vse vodi in ni od nikogar voden. »Izročiti se moramo Svetemu Duhu, kakor se strune harfe prepustijo prstom. Kakor dober igralec, ki posluša glas skritega prišepetovalca, da bi lahko dobro odigral svoj prizor življenja. Lažje je, kot si mislimo, saj nam naš prišepetovalec govori v notranjosti, uči nas vsako stvar, poučuje nas o vsem. Včasih je dovolj le preprost notranji pogled, premik srca, molitev,« je sklenil p. Cantalamessa.

    MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Pridi, Sveti Duh in nam pomagaj, da bomo pod Tvojim vodstvom znali razločevati, kaj je resnično v skladu z Božjo voljo, kaj pa ji nasprotuje!

    • Hvala says:

      Res je, nikoli ničesar ne naredimo brez Svetega Duha. Doživetje notranjega miru ali pa vznemirjenje je res temeljni kriterij vsakega razločevanja. Če človek izroči svoje življenje Bogu in prosi za vodenje Svetega Duha, bo sčasoma imel v telesu, jaz pravim temu kot nekašnen “senzor”, ki ga bo usmerjal.

      Nekoč sem vstopila v zgradbo, uradno bi temu rekli , ne v nekašno prepovedano. Takoj, ko sem vstopila, sem začutila vznemirjenje in neprijetno počutje. Takoj sem zapustila prostor. Res sem se začudila, zakaj se počutim tako neprijetno. Opozorila in usmerjanje Svetega Duha je na vseh področjih v našem življenju. To velja tudi pri izbiri recimo glasbe, branje knjig in ostalih gradiv. Če vzamete v roke knjigo in začutite neko vznemirjenje, nasprotno od prijetnega miru, veselja , potem ni v redu.
      Treba je res izločiti svojo voljo, svoja hotenja, ali celo željo, da bi mi usmerjali in kazali pot Svetemu Duhu.
      l

      • Miro says:

        BOŽJA BESEDA: »LJUBI, NE ZAUPAJTE VSAKEMU DUHU, AMPAK DUHOVE PREIZKUŠAJTE, ALI SO OD BOGA, KAJTI VELIKO LAŽNIH PREROKOV JE PRIŠLO V SVET« (1 Jn 4,1).

        Ga. Hvala, vaša osebna izkušnja o nekakšnem »senzorju«, je zanimiva in poučna, hvala zanjo. Po mnenju J. de Guiberta je razločevanje duhov »neke vrste nadnaravni instinkt: kdor ga ima, skoraj neposredno razpoznava, ali misli in nagnjenja prihajajo od Boga ali ne.« Tega avtorja omenja Tomaš Špidlik v knjigi »Osnove krščanske duhovnosti. Tu namenja veliko pozornost prav razločevanju duhov, med drugim tudi pri cerkvenih očetih. Kot piše Špidlik, so se cerkveni očetje vprašali, odkod človeku misli, ki se javljajo v zavesti. Navaja Origena, ki našteva štiri vzroke: prihajajo iz človekovega srca kot spomin ali razmislek; kot sugestija hudega duha; od Boga; ali od angelov. Toda kako je mogoče prepoznati te različne izvore? Osnovno pravilo je zelo preprosto: rezultat pokaže, od koga izhaja misel. Dobri duhovi navdihnejo dobra dela, zli duhovi slaba (hudobna). Na pa lahko takoj in od vsega začetka vedeti, kam nas bo določena misel privedla.

        Pridi, Sveti Duh, in nas razsvetli z lučjo žive Božje besede!

        • Hvala says:

          Na zgoraj opisano bom navedla praktični primer. Lansko leto sem dobila gradivo oz prepisano kot knjiga, ne spomnim se naslova , bilo je napisano kot knjiga od Madame Gujon. Ko sem prejela to v roke, sem začutila neko vznemirjenje. Nisem več brala in sem odložila gradivo.

          • Miro says:

            Gospod Jezus nam pravi: »Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (Lk 11,28). Gospod, hvala za Tvojo besedo, iz katere izvirajo vsi pristni kažipoti na našem zemeljskem romanju k Tebi!

  69. Miro says:

    SV. TILEN ALI EGIDIJ JE ŽIVEL KOT SAMOTAR V VOTLINI, DRUŽBO MU JE DELALA KOŠUTA – V FRANCIJI KAR 15 OBČIN NOSI NJEGOVO IME!

    Po zapisu na spletni strani Družine je kar nekaj svetnikov bilo poleg svetega Frančiška Asiškega tesno povezanih z naravo in živalmi. Eden izmed teh je sveti Tilen ali Egidij, ki med drugim velja tudi za zavetnika lovcev. Živel je kot samotar v votlini, družbo mu je delala košuta. Njegovo življenje je zavito v legende in zgodbe, življenjepisci pa poročajo tudi o njegovih številnih čudežih. Na njegov grob so v srednjem veku romali številni, ki so se mu priporočali v dušnih in telesnih mukah.

    Več o tem svetniku na:
    http://svetniki.org/sveti-egidij-tilen-puscavnik-opat

    Božje usmiljenje, ki k popolnosti vodiš svete, zaupamo vate!
    Sv. Egidij, prosi za nas!

  70. Janez says:

    MOLITEV ZA NOVO EVANGELIZACIJO IN NAŠO SPREOBRNITEV
    Bog, večni in vsemogočni Oče !
    Hvala ti za ta dan, ki se je začel z jutrom novega dne in bo tako kot vsak dan šel počasi k večeru.
    Trudim se in molim k Tebi, da ga bom koristno izrabil zase in za druge in
    ga napolnil z Delom, Usmiljenjem, Dobroto in Ljubeznijo.
    Rad bi spreobrnil druge, pa se zavedam, da moram prvo spreobrniti samega sebe in se poboljšati.
    Odpusti mi Gospod, ker sem kot grešnik marsikaj slabega storil in dobrega opustil.
    Mnogokrat ugotovim kako slaboten in nemočen sem brez Tebe in brez tvojega Usmiljenja in Dobrote Jezus.
    Mnogo stvari pa lahko naredim, če si Ti z menoj in blagosloviš vse kar delam ter me vodiš.
    Hvala ti Jezus za vsak dan darovanega življenja, ki se zjutraj spet začne, ko lahko marsikaj dobrega storim in služim.
    Hvala ti za vse, kar si mi dal in kar sem in kar imam, da darujem ter služim drugim.
    Hvala ti za ta dan, za vse milosti in preizkušnje ter nauke, ki si mi jih dal.
    Hvala tudi za vse, kar se mi je v dneh mojega življenja dobrega zgodilo,
    Hvala Jezus za vse izzive, probleme in težave, s katerimi sem se lahko soočil in kaj dobrega storil
    in tudi za vse, kar sem doslej s tvojo milostjo lahko dobrega naredil in dosegel za druge, ne le zase.
    Ko pomagam drugim pomagam sebi in egoizem ter egocentrizem kar izpuhtita v zrak.
    Ne ukvarjam se več s seboj ampak skušam pomagari drugim.
    Spoznal sem, da si Ti Jezus pri nas in v Nas ter v vseh Stvareh in Ljudeh, ki me obkrožajo.
    V Evangeliju nas Učiš Ljubezni, Usmiljenja, Dobrote, Odpuščanja in da naj ljubimo bližnje kot nas same.
    Hvala za vse ljudi, ki sem jih doslej srečal in jih skušal osrečiti ter jim dejavno pomagati.
    Izročam ti vse dni dragi moj Oče, svojo utrujenost, bolehnost, skrbi, krivice, frustracije, krivice, razočaranja in veselje;
    izročam ti vse moje delo, vse služenje, ves trud, da bi še naprej pomagal svojim bratom in sestram v Kristusu.
    Oče, hvala ti za življenje, ki si mi ga dal !
    Hvala ti za vse: za družino, delo, službo, otroke, za zdravje, hrano, tvoje varstvo, tudi za stvari, v katerih sem se motil,
    kajti edino ti poznaš razloge za vsako mojo življenjsko izkušnjo in razloge za moje slabosti.
    Ljubljeni Oče, naj se vedno zgodi Tvoja Volja in da se vedno kaj od Tebe naučim.
    Oče pomagaj mi, da bom vedno hodil po Tvoji Poti Odrešenja in Ljubezni
    in da nikoli zaradi skušnjav hudobneža ne zaidem na stranpoti, ker nočem živeti brez Božje Ljubezni.
    Prosim podari mi Božji Mir in Ljubezen ter Vodi me po Poti Odrešenja k Tebi Jezus prosim.
    Jezus prosim da bom vedno spolnjeval Božjo Voljo in Nauke Evangelija kot Človek in Kristjan v Življenju.
    Prosim Gospod pomagaj mi, da bom vsak dan rad bral Sveto Pismo in Evangelij ter vsak dan molil k Tebi ter premišljeval Božjo Besedo TER JO DEJAVNO V PRAKSI URESNIČEVAL V VEČJO BOŽJO SLAVO.
    Bog Ti si moje vse. Ljubim Te brez mej.
    Hvala ti za vse Milosti, Ljubezen, Dobroto, Odpuščanje grehov, Vodstvo in Božje Nauke !
    Prosim pomagaj mi, da bom skromen in ponižen v Božjih Očeh, da bom iskreno molil in delal
    ter da se s Tvojo Pomočjo v srcu spreobrnem in postanem tak kot Ti Gospod,
    ki nas v Evangeliju in s primeri v prilikah in raznimi zgledi dejavne Ljubezni Učiš, kaj je prav in kaj ni prav.
    Amen.

    Dopolnjena in razširjena molitev najdena na medmrežju škofije Murska Sobota. Že objavljeno.

    Verujem, da je Bog postal moj nebeški Oče in da me sprejema kot svojega ljubljenega otroka. Hvala ti, Jezus! Hvala ti, Oče!« Pomagaj nam prosim, da se spreobrnemo in poboljšamo in dejavno uresničujemo v delu in molitvah ter zakramentalizaciji tudi evangelizacijo Božje Ljubezni, Usmiljenja, Dobrote in Odpuščanja. Naša Vera in naša Sveta Maša naj se nadaljuje v našem Življenju po Božji Volji, da bomo živeli po Božji Volji in Evangeliju. Amen. Janez

    Madame Jeanne-Marie Guyon: Kako doživljati Boga v molitvi.

  71. Hvala says:

    BOŽJA BESEDA O MILINI ŽENE (Sir -tretji del 26, 13-18)

    MILINA ŽENE RAZVESELJUJE NJENEGA MOŽA,
    NJENA SPRETNOST POŽIVLJA NJENE KOSTI.
    REDKOBESEDNA ŽENA JE GOSPODOV DAR,
    NIČ NE ODTEHTA VZGOJENE DUŠE.
    MILIN A ČEZ MILINO JE SRAMEŽLJIVA ŽENA,
    NI UTEŽI, ENAKOVREDNE DUŠI, KI
    SE ZNA OBVLADATI.
    KAKOR SONCE , KI VZHAJA NA GOSPODOVIH VIŠAVAH,
    JE LEPOTA DOBRE ŽENE V NJENI UREJENI HIŠI.
    KAKOR LUČ, KI SVETI NA POSVEČENEM SVEČNIKU,
    JE LEPOTA NJENEGA OBRAZA NA
    NJENI LEPI POSTAVI.
    KAKOR ZLATI STEBRI NA SREBRNEM
    PODSTAVKU
    SO NJENE ČUDOVITE NOGE NA TRDNIH PETAH.

  72. Miro says:

    BOŽJA BESEDA: »ČE IMA KDO UŠESA ZA POSLUŠANJE, NAJ POSLUŠA. IN GOVORIL JIM JE: »PAZITE, KAJ POSLUŠATE!« (Mr 4, 23-24).

    Iz premišljevanja p. Silvana Faustija, Markova pripovedna kateheza: Človekovo uho je ustvarjeno za poslušanje Božje besede. To je njegova specifična razlika od drugih živih bitij, ki poginejo. Toda zaradi laži posluša bolj lastne strahove kot Božjo obljubo. Vera pomeni bolj zaupati njegovi kot naši besedi.

    Jezus poziva, naj dobro poslušamo, s pozornostjo. Naše poslušanje mora biti obrnjeno nanj, v katerem kontempliramo stvarnost Božje besede, ki jo poslušamo. V njem so namreč vsi zakladi modrosti in spoznanja (Kol 2,3) in v njem telesno biva vsa polnost božanstva (Kol 2,9). Boga ni nikoli nihče videl; on Sin nam je pripovedoval o njem s svojim življenjem in svojim delom (Jn 1,18). Ko gledamo njegovo zgodbo, vstopamo v skrivnost Boga. Njegovo meso je najvišje merilo duhovnega razlikovanja (1 Jn 4,2 sl.), med drugim piše p. Silvano Fausti v omenjeni knjigi, ki jo zelo priporočam v branje in premišljevanje.

    Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, ti si živa Božja beseda! Hvala za Tvoje razodetje Božje volje. Podari nam duha poslušnosti in moči, da bomo Tvojo besedo poslušali in jo spolnjevali z deli usmiljenja do bližnjega!

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

  73. Miro says:

    KRISTUSOVA LJUBEZEN NAJ PO OBHAJILU POGASI V NAS VSAKO SEBIČNOST IN NAJ V NAS PREBUDI VELIKODUŠNO DAROVANJE!

    Kako bi mogla jaz, uboga grešnica, imeti
    pogum, da sem mu blizu, če bi ga videla v
    vsem njegovem veličastvu? Toda pod
    podobo kruha … je veliko bolj dostopen.
    (Terezija iz Avile)

    Ko Cerkev obhaja evharistijo, oznanja,
    da je Jezus edini odrešenik sveta
    in da je živ in navzoč v zgodovini,
    da bi vsem ljudem podaril odrešenje.
    (Piero Coda)

    Kristusova ljubezen naj po obhajilu
    pogasi v nas vsako sebičnost in naj v nas
    prebudi velikodušno darovanje!
    (Jean Galot)

    Tako velika je včasih milost,
    ki jo podeljuje ta zakrament,
    da ne samo duh, ampak tudi krhko telo
    občuti, da mu je dana večja moč.
    (Hoja za Kristusom)

    Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

    Zahvalimo se Gospodu Jezusu za njegov neizmerni dar svete Evharistije! Ponižno ga prosimo za veliko milost, da bomo mislili, govorili, želeli in delovali tako, kakor hoče On, ki se je čiste iz ljubezni daroval na križu za naše odrešenje!

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  74. Janez says:

    HODITI V DUHU IN ŽIVETI KO NAS UČI JEZUS
    Se vam zdi krščansko življenje težko in včasih zahtevno ali celo nemogoče? Da res je nemogoče je, ko poskušamo karkoli narediti sami s človeškimi močmi brez Boga in njegovega blagoslova in pomoči. Živeti krščansko življenje s svojo lastno močjo je podobno ladji na suhih tleh … Ne premakne se. Da bi ladja nekam prišla, mora biti na vodi, da se bo lahko premikala naprej z vesli, jadri ali motorjem. Tako je tudi z nami, ki vedno rabimo Boga, da nas vodi, podučuje in nam pomaga, da delamo vse prav. In da bi uživali v krščanskem življenju, se moramo najprej naučiti, kako se z Vero in Molitvijo umiriti in počivati v Bogu. Pavel je to vedel, ko je rekel: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Filipljanom 4,13). Skrivnost krščanskega je v tem, da Kristus živi v nas: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Postal sem nov človek v Kristusu ali Homo Novum! Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Galačanom 2,20). Ko je bil Jezus z učenci na zadnji večerji, jim je povedal, da jih bo zapustil, ampak da ne bodo ostali sami: »Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.« (Janez 16,7). Dan vam bo nekdo, ki vam bo omogočil pogumno živeti krščansko življenje – Sveti Duh. On ni samo usmerjevalna tabla na božanski poti: On je Kristusov Duh, ki je prišel in zdaj živi v vas.

    Sveti Duh ali Spiritus Sanctus je Bog, tako kot tudi Sin in Oče. Tu nastane lahko med laiki in verniki, zaradi pomanjkljive verske ter bogoslovne izobrazbe, pojmovni nesporazum in zmešnjava, če ljudje Svetega Duha ne vidijo in razumejo kot Božje osebe, kajti on ima osebnost. Je Božanska oseba z lastno voljo in čustvi. Sveti Duh ima vse lastnosti, ki jih imata tudi Sin in Oče. Je vsemogočen, vseveden, nespremenljiv in večen. On je tretja oseba Svete trojice, ki je en sam Bog. Sveti Duh je pomemben del kristjanovega življenja. Poglejmo si nekaj njegovih vlog in zakaj je tako pomemben. Sveti Duh obsodi naš greh in nam pove, da rabimo Kristusa (Janez 16,8–11). Sveto pismo razloži, da brez Svetega Duha in njegove pomoči ljudje mislijo, da je krščanstvo nesmisel/norost. (1 Korinčanom 1,18). Ljudje okrog vas morda mislijo, da je nesmiselno/noro narediti takšno zavezo s Kristusom! Mi pa je ne vidimo tako samo zato, ker vam Sveti Duh razkriva čudež Kristusovega življenja znotraj nas. Sveti Duh nam je dal novo življenje tako, da nas je prerodil. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh (Janez 3,6). Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rimljanom 5,5) Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8,16). Sveti Duh je naš učitelj in tisti, ki vse to omogoča. On vas vodi proti resnici Božje besede. On razsvetli Sveto pismo, tako da ga lahko razumete in uporabite to resnico (Janez 16,13–14), in daje duhovno moč ter učinkovitost vašemu pričevanju (Apostolska dela 1,8). On posreduje zate pred Očetom, ko ne veste, kaj in kako moliti. (Rimljanom 8,26–27). Sveti Duh je bil poslan od Kristusa, da vam omogoči živeti krščansko življenje! Kot je zapisal apostol Pavel, »prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa« (Rimljanom 8,11). Krščansko življenje je mogoče samo skozi moč Svetega Duha.

    Sveti Duh zato ni nekaj neuporabnega in nekoristnega – prav nasprotno, vse stvarstvo je po njegovem delovanju prerojeno in stvari nikoli ne pusti takih, kot so bile. Če razumemo, kdo Sveti Duh v resnici je in se mu ne upiramo (prim. Apd 7,51), se znajdemo sredi njegovega silovitega viharja (prim. Apd 2,2), ogreva nas z jeziki, podobnimi plamenom (prim. Apd 2,3). Še enkrat: če se mu ne upiramo in mu ne nasprotujemo, ker nas Duh v resnici preplavlja v silovitem viharju z obiljem svoje milosti; neskončno radodaren je, ko deli svoje Božje darove in tej njegovi neizmernosti lahko odgovorimo le po kapljicah. Če si pomagamo z izrazi iz tehnike, je Sveti Duh voznik, v avtomobilu pa sedimo mi. Sveti Duh je veter, jadra pa razvijamo mi. Zato brez Boga ne moremo storiti nič s le človeškimi močni. S to predstavo postane jasno, da o Svetem Duhu ni mogoče govoriti tako, da ga omejimo in točno določimo kdo je, ali iz spoznavanja njegovih darov, kajti Duh veje kjer hoče. Sveti Duh je s prispodobo in ponazoritev podoben vetru, ki je vsak trenutek drugačen … in nas osvobaja nevarnosti pretirane resnosti, prilagodljivosti, enoumja, mode, ustaljenih navad, brezvoljnosti, brezciljnosti, dvomov … Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ogrado! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!« Zato moramo na tej točki spoznavanja Svetega Duha biti pripravljeni pokazati, da želimo z njim sodelovati, zavestno in odgovorno delati, da bo ta veter in ta ogenj zajel tudi druge ljudi – tako, da ga bomo vsi dejavno in goreče v veri in zaupanju uresničevali v svojem življenju. Kaj konkretno pomeni sprejeti Svetega Duha: to pomerni da se mu pustimo da nas vodi, usmerja, da hodimo z njim, kot pravi sv. Pavel: »Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu (Gal 5,25). Veter Svetega Duha, ne piha na površju, ampak v skritih globinah človekove notranjosti, v globinah Cerkve in človeške skupnosti. Naj zapiha, ta sveži veter Svetega Duha, tudi v zatohle prostore naših cerkva in naših življenj. Naj se vse prenovi po Božji Milosti in Božji Dobroti!

    Delno povzeto po Gotquestions, povzeto na medmrežju delno po Steven Pogue, lastna razmišljanja in povzeto po Ognjišču, avtor Zvone Štrubelj

    Pridi Sveti Duh!
    Ti si tisti, ki poživljaš,
    tisti, ki tolažiš, ogenj duše,
    živi notranji studenec, ljubezen.
    Ti si življenje našega življenja,
    ti si posvečevalec,
    ki si nas tolikokrat okrepil v zakramentih.
    Ti si Božji dotik, ki je odtisnil
    v naših dušah krščanski značaj.
    Ti si milina in hkrati moč
    pravega krščanskega življenja.
    Ti si Prijatelj, kateremu hočemo
    izkazovati svojo naklonjenost,
    spoštljivo tišino, voljno poslušnost,
    ljubeznivo darovanje in močno ljubezen.
    (bl. Pavel VI.)

    Kdor je zvijačnega srca, ne bo našel sreče, kdor je lažnivega jezika, bo padel v hudobijo. Pridigar »Ni se vam treba nenehno zahvaljevati, delajte tudi vi dobro in pomagajte. Kar je narobe z našim svetom je to, da smo pozabili, kako drug drugega ljubiti. Kajti, ne pozabimo: sočutje spreminja svet na bolje, pa naj bo v še tako majhnih količinah.« Neznani avtor.

  75. Miro says:

    ISKRIVI ŽUPNIK MARTIN GOLOB O TEM, KAKO SE POMAKNITI IZ CONE UDOBJA IN SE USTVARJALNO SPOPASTI Z NOVI IZZIVI – KOT POUDARJA, JE POSLUŠANJE, BRANJE, UČENJE, ODKRIVANJE IN SPOZNAVANJE VERE HRANA ZA NAŠEGA DUHA!

    Med drugim pravi: Nov začetek ni enostaven, ampak če ga človek sprejme z vsem srcem, če ga sprejme z nekim smislom, da je to dobro zanj in da se bo ob tem tudi razvil, potem je lažje. Nov začetek je lažji tudi, če človek sprejme in se izroči …

    Več o tem na:
    https://si.aleteia.org/2020/08/28/martin-svetuje-kako-premagati-strah-pred-novimi-zacetki

    Naj Gospod obilno blagoslavlja našega iskrivega Martina Goloba, da bo povsod tam, kamor ga pošilja, še pomnožil talente, ki mu jih je zaupal v dobro ljudi, s katerimi se srečuje!

  76. Miro says:

    SV. RAJMOND SE JE VELIKODUŠNO ODZVAL NA KLICE TRPEČIH, KI SO POTREBOVALI POMOČ – NJEGOVO SVETO ŽIVLJENJE NAS NAGOVARJA K SLUŽENJU BLIŽNJEMU V STISKI!

    Gospod, Ti si moje zatočišče, moj delež v deželi živih (prim. Ps 142,6).

    Danes goduje sv. Rajmond, ki se je izredno žrtvoval za blagor bližnjega in postal junak krščanske ljubezni. Tudi naša krščanska ljubezen mora vedno bolj rasti. Priznajmo pa, da smo včasih ozkosrčni in preračunljivi. Te in vse druge svoje slabosti obžalujmo, da bo naša daritev Bogu všeč (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

    http://svetniki.org/sveti-rajmond-nerojeni-menih-kardinal

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, zaupamo vate!
    Sv. Rajmond, prosi za nas!

  77. Janez says:

    Kateheza papeža Frančiška: Modrosti se ne naučimo, ker je dar Svetega Duha (izvleček)
    Sveti Duh je življenjska limfa Cerkve in vsakega posameznega kristjana, je ljubezen Boga, ki iz našega srca naredi svoje bivališče in vstopi v občestvo z nami. »Sveti Duh je vedno z nami, vedno je v nas, v našem srcu,« je dejal papež Frančišek vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra. Duh sam je največji dar Boga in tistemu, ki ga sprejme, podeljuje raznovrstne duhovne darove. Cerkev jih pozna sedem – število, ki simbolično pomeni polnost, celoto. Sedmeri darovi Svetega Duha so: modrost, umnost, svet, moč, vednost, pobožnost in strah božji, je pojasnil papež in nato začel z razlago prvega, to je modrosti.

    Modrost – gledati z očmi Boga
    Pri modrosti kot daru Svetega Duha ne gre samo za človeško modrost, ki je sad znanja in izkušnje. Sveto pismo nam pripoveduje, da je Salomon, ko je bil kronan za kralja Izraela, Boga prosil za modrost. Modrost je ravno to, je dodal papež Frančišek, je »milost, da lahko vidimo vsako stvar z očmi Boga«. Pomeni videti vse, svet, situacije, probleme, z Božjimi očmi. Včasih namreč vidimo tako kot je nam všeč, v skladu z našim srcem, s sovraštvom, zavistjo. A to niso Božje oči, je pojasnjeval papež. »Modrost je tisto, kar Sveti Duh dela v nas, da bi vse stvari videli z očmi Boga. To je dar modrosti.« In ta dar prihaja iz zaupnosti z Bogom, iz tesnega odnosa z Bogom, odnosa otroka z Očetom. Ko smo v občestvu z Gospodom, Sveti Duh preoblikuje naše srce in mu omogoči zaznavati vso svojo toplino in ljubezen.

    Za modrost prositi Svetega Duha
    Sveti Duh torej kristjana naredi modrega, je papež nadaljeval katehezo. A to ne v smislu, da bi imel odgovor za vsako stvar, da bi vse vedel. Oseba ni modra v smislu kot je moder Bog, ampak v smislu, da pozna Boga: vé, kako Bog deluje, vé, kdaj nekaj prihaja od Boga in kdaj ne. »Srce modrega človeka ima okus in vonj po Bogu.« Takšne kristjane potrebujejo naše skupnosti, ko vse v njih govori o Bogu ter postane lepo in živo znamenje njegove navzočnosti in njegove ljubezni. Tega po Frančiškovih besedah ne moremo improvizirati in s tem se ne moremo sami oskrbeti. Je dar, ki ga Bog nameni tistim, ki so poslušni Svetemu Duhu. V sebi, v svojem srcu namreč imamo Svetega Duha, ki ga lahko poslušamo ali pa tudi ne. Če ga poslušamo, nas bo naučil to pot modrosti, podaril nam jo bo, da »bomo videli z Božjimi očmi, slišali z Božjimi ušesi, ljubili z Božjim srcem, presojali stvari z Božjo sodbo«. To modrost lahko imamo, a zanjo moramo prositi Svetega Duha. Papež Frančišek je kot primer navedel odnose med starši in otroki ter odnos med zakoncema, kjer je tudi pogosto potrebna modrost, povezana s potrpežljivostjo, odpuščanjem, pomiritvijo. »Tega se ne naučimo, to je poklon Svetega Duha,« je dodal. »Zato moramo prositi Gospoda, da nam da Svetega Duha in dar modrosti, tiste modrosti Boga, ki nas uči gledati z Božjimi očmi, čutiti z Božjim srcem in govoriti z Božjimi besedami.« S to modrostjo moramo iti naprej, graditi družine in graditi Cerkev, tako da se bomo vsi posvetili. »Prosimo danes za dar modrosti,« je sveti oče povabil ob koncu kateheze, »prosimo Marijo, ki je sedež modrosti, naj nam podari to milost.«

    VATIKAN, sreda, 9. april 2014, kateheza papeža Frančiška

    SVETI DUH JE DAR STRAHU BOŽJEGA
    Sveti Duh, tvoj dar strahu Božjega
    je dragocen in zelo potreben.
    Bog je Bog, jaz sem človek.
    Bog je stvarnik, jaz sem majhen.
    Bog je izvir, jaz sem žejen.
    Bog je morje, jaz sem kapljica.
    Bog je mogočen,
    jaz sem slaboten.
    Bog je svet, jaz sem grešnik.
    Sveti Duh, dar strahu Božjega
    mi pomaga postaviti
    stvari na svoje mesto:
    samo Bogu čast,
    samo njemu slava.
    Kjer se človek povzpne,
    potlači vse pred seboj …
    Sveti Duh, dar strahu Božjega
    me dela razumnega:
    spominja me,
    da moram pasti na kolena,
    če se hočem spet dvigniti.
    Tvoj dar mi pravi, da sem ubog:
    spodbuja me, da sklenem roke,
    ne več v strahu pred teboj,
    ampak v ljubezni do tebe.
    Priznam, da nisem nič,
    toda prav zato, ker to priznam,
    me objemaš ti, ki si Vse.
    Amen.

    DAR STRAHU BOŽJEGA
    Če nam dar pobožnosti govori o Božji očetovski ljubezni, nas dar strahu Božjega poučuje o njegovi veličini, dostojanstvu, o njegovi avtoriteti in oblasti. Bog je dober, toda je tudi močan in mogočen. Moramo ga spoštovati in ubogati: »Bog se ne pusti zasmehovati,« na kratko zapiše sv. Pavel (prim. Gal 6,7). Ta zadnji dar Svetega Duha nas spomni, kako majhni smo pred Bogom in kako velika je moč njegove ljubezni, zato se moramo izročiti v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Prav v tej izročitvi dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad, je bistvo delovanja tega daru. V moči Svetega Duha, ki prebiva v našem srcu in nam vliva mir in tolažbo, se počutimo takšni kot v resnici smo: majhni otroci v Očetovem objemu. S tem razpoloženjem vse svoje skrbi pa tudi pričakovanja prelagamo na Boga in doživljamo, kako nas podpira s svojo močjo, čutimo njegovo bližino, kot otrok, ki se počuti varnega v naročju svojega očeta. Tako dar strahu Božjega prevzema obliko poslušnosti, hvaležnosti in slavljenja, napolnjuje naše srce z upanjem. Velikokrat ne uspemo doumeti Božjega načrta. Prav ob izkušnji svoje omejenosti in revščine, nas Sveti Duh krepi in nam pomaga razumeti, kako je edino pomembno pustiti Jezusu, da nas vodi v Očetov objem.

    Nesrečnik je klical, in Gospod je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil. Angel Gospodov utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje. (Ps 34,7–8)

    Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, Božja Milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce … in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha. Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroško iskreni in zaupni skromnosti, ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo Bog nekaj naredil za nas in namesto nas… Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame …

    Strah Božji pa je tudi opozorilni ‘alarm’ pred nevarnostjo greha, ki žali Boga in nas od Boga oddaljuje. Ko človek dela hudo, preklinja, ko izkorišča bližnjega in si ga hoče podrediti, ko vidi samo še denar, ko je prevzeten, oblasten, ko se bresramno bogati na račun revežev, ko nima usmiljenja in sočutja do lačnih in ubogih, ko ljudem v stiskah ne pomaga in jim ne služi kot Samaritan, ko je egoističen in v njegovem življenju ni Ljubezni in Usmiljenja…, takrat strah Božji sproži alarm, ki človeka svari: z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom, prevzetnostjo in nečimrnostjo ne boš srečen! Nihče ne bo odnesel s sabo na drugi svet ne denarja, ne materialnih dobrin, ne časti, ne ponosa, ničesar. Z nami bo šla samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, in z njo vse tisto, kar smo v moči Božje ljubezni storili za ljudi okoli sebe.

    In to spoznanje je po delovanju tega zadnjega daru Svetega Duha tudi začetek prave modrosti: »Začetek modrosti je strah Gospodov, razumevanje, dobro za vse, ki se ravnajo po njem” (Ps 111,10). Gorje, če izgubimo spoštovanje do Boga, saj tisti, ki Boga ne spoštuje, tudi ljudi ne spoštuje, še več: zatira bližnjega in se postavlja nad njega oziroma preganja in ubija svoje nasprotnike in sovražnike. Spomnimo se npr. samo krvavih dogodkov verskih vojn v 16. stoletju med katoličani in proterstanti v Evropi, ki so se bojevali za krščansko vero in verjeli, da se borijo za Jezusa Kristusa. Ali nadalje zgodovina prejšnjega stoletja je dovolj nazorna potrditev tega: kriki bolečine in trpljenja iz taborišč, morišč, gulagov, porušenih mest, brezen, genocidov… tu imajo korenine Katinski gozd, Auschwitz, Bergen Belsen, Huda jama, Kočevski Rog, Sveti Urh, Kozlarjeva gošča, Srebrenica itd., kjer so ljudje ubijali druge ljudi, ker so bili nasprotniki in sovražniki, čeprav človek ne sme ubijati! Strah Božji nas opominja, da ljudje nismo mi gospodarji dobrega in zlega, ne sodniki in ne tožniki, da ne smemo delati tistega, kar se nam zljubi in nam je trenutno všeč: prepoveduje nam, da bi delali tisto, kar je krivično do drugih in da zato ne smemo ubijati ljudi, čeprav so naši sovražniki in nasprotniki, kajti Bog v Desetih zapovedih komurkoli prepoveduje Ubijanje. Nasprotno Bog zapoveduje, naj Ljubimo svoje sovražnike in nasprotnike in da smo dobri in usmiljeni, tako kot je Dober in Usmiljen Bog sam do nas grešnih in nepopolnih Ljudi. Ko se ne zmenimo za Božje Zapovedi, za Božjo Biblijo, za verske in etične vrednote medsebojne Strpnosti, Usmiljenja, Odpuščanja, Sočutja in Ljubezni, z grešnimi dejanji maščevanja in ubijanja dejansko pokažemo, da ne Ljubimo Boga, da nasprotno z grehom zaničujemo Njega, ki je najvišja in temeljna vrednota: Bog je Usmiljenje, Pravičnost, Božji Mir, Dobrota, Resnica, Ljubezen in naše Odrešenje in sovraži greh in ne dopušča človeku, da sodi in ubija.

    Končno nas strah Božji usmerja tudi k temu, da se spominjamo najbolj preproste, pa zelo pomembne dolžnosti: da o Njem govorimo lepo, spoštljivo in ponižno. Če o nekom govorimo grdo, pomeni, da ga ne spoštujemo, ga ne upoštevamo, se ga ne »bojimo«. To se pogosto dogaja, ko nepremišljeno govorimo o Bogu: predstavljamo si ga na primer kot kontrolorja kart, kot uradnika, ki nam gre na živce, izterjevalca davkov, kot tistega, ki nas povsod nadzira, in opozarja na tisto, kar mi prav, kot dežurnega zobozdravnika za naš boleči zob, kot berglo za našo nesposobnost, da bi hodili kot dobri kristjani in dobri ljudje in živeli po Božji Volji in bili podobni Jezusu.

    Bog ni tak! Človek od stvarjenja do današnjih dni kaže do Boga premajhno spoštovanje, v svoji prevzetnosti ga hoče potisniti v kot, da bi utihnil. Da bi prenehal obstajati kot nekdo, ki nas nadzora in nam teži, da bi bili svobodni in brez ovir ter zavor, kot tolmačijo ateisti. Tudi danes velja, kar je zapisal francoski duhovni pisatelj François Mauriac: »Ne presojajte Boga po jecljanju njegovih služabnikov.” Strah, ki smo ga dolžni izkazovati Bogu, nam zato nalaga, da poberemo s tal besedo Bog, pomendrano in umazano kot je, in ji spet damo prvoten pomen. Namesto karikatur in zmazkov, ki jih je iz nje naredil svet, ji moramo dati bolj privlačno, vabljivo, vredno in tudi resnično podobo. Dar strahu Božjega nas spodbuja, da svetu predstavimo Boga, ki je vir veselja; Boga, ki verjame v človeka in hoče da se zaveda svojega dostojanstva; Boga, ki nikogar ne sili, ampak potrpežljivo trka in čaka da se vrner nazaj k Njemu Izgzbljeni Sin; Boga, ki ni barvno slep, ampak prepoznava barve vseh ras tega sveta; Boga, ki hoče srečo vseh; Boga, čigar poklic je ljubiti in odpuščati in ki nam Otrokom želi vse dobro. Mi sami ljudje nesrečno rinemo v nesrečo in dostikrat žalimo Božjo Ljubezen z grehom. Vendar Bog nam vedno odpušča, ko verujemo v Jezusa in ko ga ponižno in skesano prosimo odpuščanja, da se vrnemno nazaj k Očetu.

    Objavljeno v Ognjišču; nekoliko dopolnjeno.

    Addendum: sestra Majda v Družini o strahu Božjem
    Sveto pismo pravi, da je Božji strah začetek modrosti, kar pogosto ne razumemo pravilno. Strah je spremljevalec človeka. Vsakogar je kdaj strah in želimo si, da bi imeli takšne življenjske razmere, da nas ne bi bilo strah. Kaj je torej z bogaboječnostjo, s strahom do Boga? Sveto pismo govori o tem strahu in pri birmi prejmemo dar Svetega Duha, ki se imenuje dar strahu božjega. Namesto da bi se strahu osvobodili, ga prejmemo kot dar. Razumemo, da ima verjetno ta strah drugačen pomen: Na eni strani je torej strah, ki je posledica stiske, slabe izkušnje, občutka, da smo v nevarnosti; na drugi strani pa strah, ker iz spoštovanja in ljubezni ne želimo storiti nečesa, kar bi ranilo odnos, kar bi nas oddaljilo od Boga in od zavesti njegove navzočnosti v našem življenju. Ko sem s prijateljem, naredim vse, da bi bilo najino prijateljstvo trdno in pristno, strah me je, da bi se kaj zalomilo. Prav tako lahko rečem, da ker verujem v Boga, me je strah, torej čutim tako veliko spoštovanje, da ne bi storil ničesar, kar bi bilo v nasprotju z mojo vero. Ker Boga, ki me je ustvaril, ljubim, me je strah, da bi pozabil na jutranjo ali večerno molitev, da bi pozabil na pogovor z njim, kot me je strah, da bi pozabil na zmenek z dekletom. Zato je zelo prav, da razumemo, da je potrebna bogaboječnost. To ne pomeni, da nas je Boga strah in pred njim bežimo. Nasprotno, strah nas je, da naš odnos z Gospodom ne bi bil vedno globlji, vedno močnejši in vedno pristnejši.

    Zelo potrebujemo ta Božji dar, da na Boga ne bi pozabili. Da bi ne pozabili na trenutke, ko se z njim srečamo: v zakramentih, pri maši, pri molitvi, v vsakodnevnem življenju, da živimo po Jezusovih Naukih in da ne grešimo. Zato zelo potrebujemo ta Božji dar, ko nas skušnjava vabi, da bi grešili: da bi bili oblastni, lakomni, egoistični, pohlepni, brez usmiljenja in dobrote, da bi bili nespoštljivi do telesa, narave, stvari in podobno. Prvi kristjani so jasno vedeli: da kadar morajo izbirati med strahom pred ljudmi in strahom pred Bogom, so si tudi za ceno življenja izbrali strah pred Bogom. Boga so bolj poslušali kot ljudi. Kadar so ljudje v zgodovini mislili, da lahko z znanostjo ali gmotnimi dobrinami premagajo strah pred Bogom in si ustvarijo samostojno lastno življenje, ki bi zadostovalo samo sebi, so se vedno znašli pred novimi strahovi in pomanjkanjem upanja v prihodnost. Pravi strah pred Bogom pa prinaša zaupanje v Boga, ki je naš Oče in naš Stvarnik, ki nam hoče vse dobro. To prinese v človekovo srce mir in izkušnjo sreče, tudi v težkih trenutkih preizkušenj, dvomov, bolezni, ko smo žalostni, obupani in brezposelni in smo zatavali nekam brez Boga. Gre za posebno logiko: kjer se zmanjša strah pred Bogom, se poveča življenjski strah in kjer se poveča strah pred Bogom, se zmanjšajo mnogi drugi življenjski strahovi. In v Bogu najdem svoj Mir in Uteho, ki mi daje vse, kar potrebujem.

    Objavljeno v Družini; nekoliko dopolnjeno.

  78. Miro says:

    GOSPOD, POMAGAJ MI, DA BOM SPREJEMLJIV ZA TVOJ DAR. ODPRAVI IZ MENE VSA NAPAČNA PRIČAKOVANJA IN PREDSODKE!

    BOŽJA BESEDA: Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje (Lk 4,16-30).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+4%2C16-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus pove, da prinaša napovedano oznanilo o odrešenju v moči Svetega Duha. Toda domači ljudje ga ne sprejmejo. Jezus me rešuje od zla. Odprl se bom njegovemu Duhu in sprejel njegovo moč nad zlom. Gospod, pomagaj mi, da bom sprejemljiv za tvoj dar. Odpravi iz mene vsa napačna pričakovanja in predsodke (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

    Z molitvijo svetega rožnega venca in rožnega venca Božjega usmiljenja skupaj kličimo Božji blagoslov na preizkušane osebe, ki se priporočajo v molitev v rubriki »Prosim za molitev«, v zapisih: Blanka, Sasa, Kristina, Dr, Sija, Žametna vrtnica, Gregor, andreja, Jasna, David, ida, Slovenec, Kristina, Blanka, patricija … Prosim, da za njih molimo tudi pri sveti maši. Naj na vse sestre in brate obilno rosijo odrešujoče kaplje Božjega usmiljenja – na mogočno priprošnjo Presvete Device Marije!

    POD TVOJE VARSTVO PRIBEŽIMO

    Pod tvoje varstvo pribežimo,
    o sveta božja Porodnica,
    ne zavrzi naših prošenj
    v naših potrebah,
    temveč reši nas
    vselej vseh nevarnosti,
    o častitljiva in blagoslovljena Devica,
    naša gospa, naša srednica,
    naša besednica!
    S svojim Sinom nas spravi,
    svojemu Sinu nas priporoči,
    svojemu Sinu nas izroči!

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  79. Hvala says:

    Ljudje velikokrat želimo prehiteti dogodke, ki jih ima Gospod v planu, da se bi izvršili ob Njegovem času. Najprej bi morali res prositi za milost -POSLUŠNOST BOGU. Brez te milosti dejansko se dejansko ne moremo Uskladiti z Božjo voljo.
    Tudi opravljanje dobrega dela, če ni tisti dan v Gospodovem načrtu, se ne bo izvršilo. Poglejmo pri svetnikih; Mati Terezija je sprejela poslanstvo v katero jo je klical Gospod. Ko se je odločila, da gre, je hotela takoj reševati ljudi, telesno in Njihove duše. Gorela, da bi to se časovno čimprej zgodilo. Ampak ni bilo tako. Duhovni voditelji so ji tudi povedali, stvari se ne sme prehitevati, niti kasniti. Čeprav je reševanje ljudi najbolj humano delo , ga ni mogla pričeti opravljati takrat, ko si je ona zaželela. Gospod že ve, kdaj bo nekoga poslal kam za reševanje in pomaganje. On ne gleda z našimi očmi.

    Naj povem tudi svoj primer. Bila je nedelja, šla sem k Sveti maši, pripravila za jest. Potem sem hotela opraviti še eno dobro delo, iskala sem nekaj, da to naredim, v rokah sem imela pa nisem našla. Takoj se mi je začelo dozdevati, da to Gospodova volja. Ker pa je človek slabotno bitje, podvrženo slabostim že od izvirnega greha, gre in poskuša še naprej uveljavljati svojo voljo. Tako sem tudi jaz naredila. Kar naprej sem tičala v tej misli, ampak začelo se mi je dozdevati, kot da bi imela nekako zablokirane misli, telo. Pomislila sem , če sem mogoče zbolela, ampak ničesar me ni bolelo in počutila sem se zdrava.
    Po določenih urah sem le odnehala s zamislijo in izvršitvijo po svoji glavi. Potem se počivala, malo brala knjigo in Sveto pismo, tako je dan minil.
    Zvečer sem rekla Jezusu: “Vidiš, danes pa sem dan nekako preležala oz. počivala, nisem kaj konkretnega naredila. Takoj sem zaznala sporočilo Gospoda. Veliko si naredila, ker si me POSLUŠALA. POSLUŠNOST je na prvem mestu.
    Če Gospod reče, da osem ur počivaj, potem Ga ubogaj, četudi bi ti naredil drugače-po svoji zamisli. Mi gledamo s človeškimi očmi, BOG pa z Božjimi.

    Razmišljala sem , kako so Svetniki to res znali upoštevati. Pater Pij, ko je bil ločen od bratov, zaprt , kako je znal z veseljem in slavljenjem upoštevati, ker je bil POSLUŠEN BOGU:

    Zato se posvetujmo z Gospodom in upoštevajmo Njegovo voljo. Sveti Duh prižiga rdeči in zeleni semafor. Če vžge rdečo luč. je potrebno počakati, ko je zelena gremo v akcijo. Včasih je določen čas rdeča luč tudi za dela, ki so humana in potrebna . Mi ne vemo Gospodovega načrta, zato s svojo glavo in svojimi mislimi delamo po svoje.

    Večkrat sem na tem portalu zasledila želje po duhovnih vajah, misijonih, večkratno obiskovanje Svetih maš med tednom, vendar to ne uspe vedno takoj. Prav zaslutila sem, da ima Gospod res za vsako sekundo svoj načrt. Tudi, če nekdo želi, da hodi na molitve za osvoboditve ali notranje ozdravljenje, Ga Gospod prej pripravlja na to in On bo določil čas kdaj bo šel na to zdravljenje.

    Zato še enkrat ponavljam: TA PRVO JE POSLUŠATI BOGA IN GA UBOGATI, ČEPRAV SE NAM ZDI NERAZUMLJIVO!

    • Miro says:

      Tega se ljudje res premalo zavedamo, zato je prav, da se na to večkrat opozori. O tem nam govori sama Božja beseda, ki pravi:

      »KDOR IMA UŠESA, NAJ POSLUŠA!« (Mt 13,9)

      Molimo za Božjo pomoč, da bi slišali in ubogali Božji glas, ki se v moči Svetega Duha podarja odprtim, ponižnim, iskrenim srcem; molimo, da bi spolnjevali tisto, kar nam veleva Božja postava, ki nas spodbuja k ljubezni do Boga in bližnjega!

      Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  80. Miro says:

    ODPRIMO SVOJE SRCE GOSPODU IN HVALEŽNO SPREJMIMO, KAR NAM ŽELI PODARITI!

    BOŽJA BESEDA: »Prepustil se je Gospodu, naj ga osvobodi, naj ga reši, saj ima z njim veselje« (Ps 22,9).

    Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Gospod, Ti si naše veselje, naša radost! Hvala za tvojo odrešujočo Besedo, ki nas razsvetljuje v srcu in nam prinaša mir in veselje, ki nam ga ta svet ne more dati!

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  81. Janez says:

    ALI JE DOVOLJ MOLITEV ZA NAŠO ODREŠITEV? ZAKAJ NE?
    »Ali obstaja za kristjane molitev, ki bi jo lahko molil in si s tem zagotovil odrešitev?« Pomembno je vedeti, da odrešitve ne prejmeš, če izrečeš neko molitev ali izgovoriš določene besede. Sveto pismo nikjer ne piše o tem, da bi nekdo prejel odrešitev tako, da bi molil. Molitev ni svetopisemski način odrešitve. Metoda odrešitve po Svetem pismu je spreobrnitev [naša odvrnitev od grehov in grešnega življenja brez Boga] in vera v Jezusa Kristusa. Evangelij po Janezu 3,16 nam tako pravi: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Odrešitev zato po Svetem pismu dobimo z milostjo po veri (Pismo Efežanom 2,8), tako da sprejmemo Jezusa za Odrešenika (Evangelij po Janezu 1,12) in ponižno zaupamo samo Jezusu (Evangelij po Janezu 14,6; Apostolska dela 4,12), ne da izgovarjamo le neko molitev. Več je potrebno!

    Svetopisemsko sporočilo odrešitve je preprosto in jasno ter obenem čudovito in nas opogumlja. Vsi ljudje smo zgrešili proti Bogu (Pismo Rimljanom 3,23). Razen Jezusa Kristusa ni nikogar, ki bi vse življenje živel brez greha (Pridigar 7,20). Zaradi svojega greha si zaslužimo Božjo sodbo (Pismo Rimljanom 6,23) in ta sodba je telesna smrt, ki ji sledi večna duhovna smrt, ker nismo živeli brez greha ter verovali in sprejeli Boga v naše življenje. Zaradi svojega greha in zaslužene kazni zanj ter odklanjanja Jezusa, ki nas vabi k Sebi, ne moremo sami, s svojimi močmi in prizadevanji, storiti ničesar, da bi se spravili z Bogom, da bi nam Bog odpustil. Bog nam je pomagal k odrešitivi z Jezusom Odrešenikom, ki je prišel na svet za nas. Vera v Boga in Božja Ljubezen je tako tista Milost, ki nam jo Boga poklanja v svoji Dobroti, Ljubezni in Usmiljenju. Bog ve koliko kot grešni ljudje zmoremo in koliko tehtamo in nam hoče pomagati, saj ve, da brez Njega ne moremo storiti ničesar. Brez Boga nam ne zraste niti nov las na glavi. Ker nas je Bog tako zelo ljubil, je Bog poslal Odrešenika na Zemljo tako, da se je Bog Sin utelesil v osebi Jezusa Kristusa. Jezus je živel popolno življenje, kot pravi človek in pravi Bog med nami na Zemlji, ki je bilo všeč Bogu, in nam razodel, kdo je Bog ter nas Učil v evangeljskih prilikah, delal dobra dela med ljudmi in čudeže. Vendar pa je človeštvo zavrnilo Jezusa in ga usmrtilo s križanjem. V tem strašnem dejanju je Jezus umrl namesto nas grešnike. Jezus je vzel jezo in obsodbo za greh nase in umrl namesto nas, kot naš nadomestnik, zaradi velike Božje Ljubezni in Usmiljenja (Drugo pismo Korinčanom 5,21). Jezus je bil potem obujen od mrtvih (Prvo pismo Korinčanom 15), s čimer je dokazal, da je bilo njegovo plačilo za greh zadostno in da je premagal greh, smrt in hudiča. Posledica Jezusove žrtve je, da je Bog dosegel odrešitev za nas. Bog vsem nam zapoveduje, naj se spreobrnemo [odvrnemo od greha] (Apostolska dela 17,30–31) in se priklonimo Jezusu, ker je v celoti plačal ceno za naše grehe (Prvo Janezovo pismo 2,2). Odrešitev dobimo, če častimo in verujemo v Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika, živimo tako kot Jezus Kristus in ne le takrat, ko izgovorimo neko molitev.

    To pa ne pomeni, da ne moremo vključiti molitve v sprejetje naše odrešitve. Če veruješ v evangelij, moliš k Bogu, živiš pravično in spolnjuješ evangelij ter Božjo Voljo, se kot dober kristjan in dober človek spreobrneš [odvrneš od greha] in zaupaš v Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika. Zato je prav, dobro in primerno, če izraziš to vero Bogu v iskreni in goreči molitvi. Molitvi, ki se nadaljuje v Tvojem pravičnem in evangeljskem življenju, ki odseva in izžareva Kristusa v Tvojem Življenju v odnosu do bližnjih z dobrimi deli in služenju drugim. Sporazumevanje z Bogom skozi molitev je tako naraven način napredovanja od strinjanja z dejstvi o Jezusu do popolnega zaupanja vanj kot Gospoda in Odrešenika. Molitev je naravna posledica tega, da položiš svojo vero za odrešitev samo v Jezusa, ki ga nosiš v duši in svojem srcu in to dejavno živiš in izkazuješ v svojem življenju. Bistvenega pomena za odrešitev kristjanov zato ni to, da bi izrekli Bogu gorečo molitev. Če izrečeš le neko molitev, te to ne more odrešiti, saj moraš tudi pobožno in pravično živeti po Božji Volji in evangeliju Jezusa Kristusa! Če si prepričan v svojo potrebo po odrešenju, ki ga lahko dobiš samo v Jezusu Kristusu, položi svojo vero vanj in živi tako kot nas je učil Jezus. Iskreno zaupaj njegovi smrti na križu in za vse nakot edini zadostni žrtvi za tvoje in vse naše grehe. Popolnoma se zanesi samo nanj kot svojega Odrešenika in Gospoda, preko katerega edino lahko pridemo v Nebeško Domovino k Bogu Očetu in se odrešimo.

    1. Matej 24:13: »Kdor pa bo zdržal do konca, ta bo rešen.«
    2. Apostolska dela 16:30, 31: »Veruj v Gospoda Jezusa in boš rešen.« Pomen: Če želimo biti rešeni, moramo verovati v Jezusa.
    3. Pismo Timoteju: »To je dobro in sprejemljivo v očeh našega Rešitelja, Boga, ki hoče, da bi se rešili vsakršni ljudje in da bi prišli do točnega spoznanja resnice.« Pomen: Verovanje v Jezusa mora temeljiti na točnem in dognanem spoznanju iz Svetega pisma, kjer nam govori Bog.
    4. Hebrejcem 5:9: »[Jezus] je omogočil večno rešitev vsem tistim, ki so mu poslušni.« Pomen: Če ljudje želijo biti rešeni, morajo poznati in ubogati Jezusove zapovedi.

    Gotquestions et altro

    NAŠ KRIŽ
    Gospod, kakšen križ je to Gospod? Križ, ki sploh ni križ. Zdaj že poznam kaj je potrebno. Ves se moram prepustiti tebi; in odslej, s tvojo pomočjo, bodo vsi moji križi vedno takšni. Naj se zgodi in izpolni najpravičnejša, najbolj ljubeča Božja volja, naj se jo vekomaj časti in poveličuje nad vsem! Amen. Jose Escriva nas tako kratko opogumlja: »Ko pa križ postane resen in težak, bo Jezus poskrbel, da bomo napolnjeni z mirom. Postal bo naš Simon iz Cirene in bo lajšal naše breme. Zaupajmo in Verujmo Gospodu«

  82. Miro says:

    BOG SE JE RAZODEL KOT “MOČNI, MOGOČNI” (PS 24,8-10), TISTI, KATEREMU “NI NIČ NEMOGOČE”(Lk 1,37)!

    Priporočimo se Svetemu Duhu in pod njegovim vodstvom premišljujmo o bistvenih in temeljnih prvinah vere Cerkve, ki jih kratko in jasno podaja Kompendij Katekizma katoliške Cerkve.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Kaj nam Jezus Kristus razodeva o Očetovi skrivnosti?

    Jezus Kristus nam razodeva, da je Bog “Oče”, ne samo, ker je stvarnik vesolja in človeka, ampak predvsem zato, ker večno rojeva v svojem naročju Sina, ki je njegova Beseda, “odsvit njegovega veličastva in podoba njegovega bistva” (Heb 1,3).

    Kdo je Sveti Duh, ki nam ga razodeva Jezus Kristus?

    Sveti Duh je tretja oseba presvete Trojice. Je Bog, prav isti Bog z Očetom in Sinom. “Izhaja iz Očeta” (Jn 15,26), ki je kot počelo brez počela, izvir vsega troedinega življenja. Izhaja tudi iz Sina (Filioque) zaradi večnega daru, ki ga Oče naklanja Sinu. Poslan od Očeta in učlovečenega Sina, Sveti Duh vodi Cerkev “k spoznanju vse resnice” (Jn 16,13).

    Kako Cerkev izraža svojo trinitarično vero?

    Cerkev izraža svojo trinitarično vero tako, da izpoveduje enega Boga v treh osebah: Očeta in Sina in Svetega Duha. Tri božje osebe so en Bog, ker je vsaka izmed njih istovetna s polnostjo ene same in nerazdeljive božje narave. Tri božje osebe so stvarno različne med seboj edinole v odnosih, ki postavljajo te osebe v medsebojno razmerje: Oče rojeva Sina, Sin je rojen od Očeta, Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina.

    Kako delujejo tri božje osebe?

    Božje osebe, ki so neločljive v tem, kar so, so neločljive tudi v tem, kar delajo: Trojica ima eno samo in prav isto delovanje. Toda v enem samem božjem delovanju je vsaka oseba navzoča glede na svojski način, ki ji je lasten v Trojici.

    Kaj pomeni, da je Bog vsemogočen?

    Bog se je razodel kot “Močni, Mogočni” (Ps 24,8-10), tisti, kateremu “ni nič nemogoče” (Lk 1,37). Njegova vsemogočnost je vesoljna, skrivnostna in se razodeva v stvarjenju sveta iz nič ter v stvarjenju človeka iz ljubezni, a zlasti v učlovečenju in v vstajenju svojega Sina, v daru posinovljenja in odpuščanja grehov. Zato se Cerkev obrača s svojo molitvijo na “Vsemogočnega večnega Boga” (“Omnipotens sempiterne Deus …”).

    (vir: Kompendij KKC, 46-50)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  83. Janez says:

    ČLOVEŠKA DOBROTA, ODSEV BOŽJE DOBROTE.- POVZETEK MISLI ( avtor brat Alojz iz Taizeja)
    »Ko pridobivaš dobroto, postajaš podoben Bogu. Ustvari si usmiljeno in dobrohotno srce, da boš oblekel Kristusa. (sv. Bazilij)«.

    Božja dobrota bo imela v življenju slehernega človeka zadnjo besedo. Da bi bila vera v Božjo dobroto prepričljiva, mora dobiti obliko, se utelesiti v preprostem življenju vzajemne delitve in zastonjskosti, kjer je odpuščanje v središču odnosov. Odkrivanje Božje dobrote postane klic za prebujanje dobrote v našem lastnem življenju. Poslušati evangeljski klic k dobroti ni enako temu, da si nekdo postavi visoko moralni cilj in ga nato skuša doseči. Božja beseda je živa: če pustimo, da klic pade v naša ušesa, bo to v naših srcih sprožilo spremembo, klic nas bo pritegnil in naša volja mu bo rada sledila.

    Božja dobrota poziva našo dobroto. Naša dobrota ne izvira iz nas, je samo odsev Božje dobrote. Naša dobrota je vselej pomanjkljiva in kaže na absolutno, na večjo dobroto. Njeno bistvo je v tem, da je znak Božje dobrote, pričevanje troedinega Boga. Če povežemo dve evangeljski vrednoti, dobroto in preprostost, se okrog njiju ustvari upanje. Dobrota, povezana s preprostostjo srca nas pripravi, da postanemo pozorni na obubožane, na trpeče, na stisko otrok. Dobrota preseneča in včasih izzove celo občudovanje… Dobrota sproži ali ojača odločitev zaupati v Boga. Če je preprostost en izraz dobrote, lahko rečemo, da je zastonjskost njen drugi izraz. Bog se nikdar ne vsiljuje,v njem ni nasilja. Želel je, da bi človek ljubil svobodno in zastonjsko… Zastonjskost pomeni biti brez osebnih interesov.

    Janez XXIII. je dobroti namenil častno mesto in pri tem je šlo za zavestno odločitev, ki so jo včasih imeli za naivnost in zato je zelo trpel. Dobrota še zdaleč ni slepa. Pomeni razločevanje in tudi notranji boj. »Bog nas na pot pošilja z iskro dobrote v naših dušah, ki samo čaka, da se razplamti.« Človek je za bližnjega vir veselja. »Moje veselje.« (sv Serafim iz Sarova).

    »Moram preveriti svoje prepričanje, da je dobrota globlja od najglobljega zla. In če vera, če vere imajo smisel, potem je njihov smisel v tem, da dobroti utrejo pot do ljudi, da jo iščejo tam, kjer je povsem poniknila… Dobrota ni le odgovor na zlo, ampak tudi odgovor na nesmisel. In mislim, da je oznanjanje dobrote temeljna hvalnica.« (Paul Ricoeur).

    Dobrota ni prazna beseda, ampak sila, sposobna preoblikovati svet. »Bog, ki nas ljubiš, premišljevanje tvojega odpuščanja postane izžarevanje dobrote v ponižnem srcu, ki se ti zaupno izroča.« (Brat Roger iz Taizeja).

  84. Janez says:

    O DOBROTI (Dr. Friderik Viljem Faber povzetek knjižice)
    Posebno ena sila, ena moč je v človeku, katero vse premalo upoštevamo, vse premalo z njo računamo, je dovolj ne poznamo in ji ne posvečamo dovolj pozornosti… To je sila, ki je zmožna preobraziti svet, ga osrečiti ali nesreče na svetu vsaj tako zmanjšati, da bi življenje na zemlji postalo popolnoma drugačno, lepše, srečnejše… Ta čudežna sila, ta moč je dobrota.Nesrečni smo v glavnem zato, ker mi, ki sestavljamo svet, torej prebivalci zemlje, nismo dobri.Knjiga O Dobroti nima primere v literaturi o duhovnem življenju in bi jo morali prebrati vsi Evropejci, je zapisal v uvodu knjižice pater Leopold frančiškan ob izidu leta 1991.

    Kaj je torej dobrota?
    Dobrota je prelivanje lastnega jaza v druge. Druge postavimo na mesto lastnega jaza. Z drugimi ravnamo tako, kakor bi želeli, da oni ravnajo z nami. Svoja mesta zamenjamo z drugimi. Pojem »samo jaz«nam sčasoma postane tuj in drugi postanejo »jaz«. Naše samoljubje postane nesebičnost. Kadarkoli in kjerkoli govorimo o kreposti ali čednosti, moramo misliti na Boga. Kaj pa je prelivanje lastnega jaza v druge pri Njem, Najsvetejšem? To so njegova dela stvarjenja. Stvarstvo samo, to je Njegova dobrota…Bog – Dobrota je začetek vsake druge dobrote. Dobrota prihiti na pomoč vsakomur, ki je pomoči potreben,in prav to je funkcija Božjih lastnosti do ustvarjenih bitij. Božja vsemogočnost neprestano dopolnjuje pomanjkanje naših moči, Božja pravičnost popravlja, izboljšuje, spreminja naša zmotna mnenja, Njegovo usmiljenje tolaži soljudi, ki trpe zaradi naše krivičnosti.

    Dobrota je podobna Božji milosti, kajti ljudem daje nekaj, česar sami ne morejo imeti niti po svoji individualnosti niti po svoji naravi. Dobrota daje človeku to, kar mu manjka, na primer tolažbo, ki nam jo more dati samo nekdo drug. Dobrota prinaša veselje vsepovsod, razveseljuje na široko. Pod vplivom dobrote zažive sposobnosti za življenje, dobrota te oživljene sposobnosti ogreje in jih napolni z blagodejnim vonjem… Ako more dobrota lajšati bolečino, stori več kot to: dobrota ublaži in odstrani bolečino. Ako pomaga pomanjkanju, stori več kot to; samo pomagati ji ni dovolj… Čeprav je varčna pri dajanju, pa ne varčuje s prisrčnostjo, s katero daje… Od katerekoli strani opazovana,je dobrota tesno spojena z mislijo na Boga, povezana je z Bogom samim. Njena temeljna sila, skrivnostna gonilna moč je naravno čustvo, najplemenitejša osnova našega bistva, najpristnejši ostanek Božje podobe, po kateri smo bili ustvarjeni. Dobrote ne smemo podcenjevati in je ocenjevati kot naravni poganjek našega naravnega nagnjenja. Dobrota je plemstvo človeka. V vseh svojih oblikah odraža nebeško podobo. Izliva se v nebeške tajnosti. Je mnogo bolj Božja kot čisto človeška; človeška pa je zato, ker je odsev človeške duše prav tam, kjer je Božja podoba v njej najgloblje vtisnjena. Dobrota dela življenje znosnejše. Breme življenja pritiska na ramena mnogih človeških otrok… Za mnoge ljudi je življenje skoraj neznosno in grozi, da postane z vsakim trenutkom še neznosnejše… Tedaj je naloga dobrote, da napravi življenje bolj znosno. Čeprav pri tem prizadevanju doseže le delni uspeh, čisto brez uspeha dobrota nikdar ne ostane. Dobrota voljno služi Bogu Stvarniku in tako dejansko in uspešno pripravlja pot Zveličarju. Dobrota neprestano išče duše, ki so zabredle in žive v zmoti in grehu, in, ko jih najde, jih vodi nazaj k Bogu. Dobrota trka na srca in jih odpira; tudi taka, ki se zde trdovratno zaprta. Skoraj vsi ljudje imajo v sebi, v največji globini svoje duše, več dobrega kot morem spoznati v vsakodnevnem občevanju s človekom. Da, domala vsi ljudje poneso mnoge nerazvite plemenitosti s seboj v grob, le pri nekaterih prodro na dan… Pod vlivom dobrote ožive mnoge kreposti in z mladostno silo zatro mladostne razvade. Nepričakovano, hipoma odkrijemo skromnost, ponižnost v skritem kotičku srca, kjer je bilo dolga leta varno zatočišče, prava temnica greha! Čudovito je opazovati, kako zna Božja milost delovati na najbolj brezupne značaje… Dobrota ne samo razkriva, ampak tudi pospešuje, daje življenje in moč na novo odkritim krepostim. Dobrota bedi nad duševnim okrevanjem, ga varuje in brani pred nevarnostmi. In kako prilagodljiva je dobrota! Najprej se pojavi kot poizvedovalec, nekak oglednik Božje milosti, kmalu pa postane njen spremljevalec in vojščak, vojščak, ki vzdrži vsako bitko, junak, ki v razdobju 5000 let komaj razume, kaj je poraz. To je delovanje dobrote, ki od ranega jutra do poznega večera vrši službo v človeških srcih… Dobrota zmanjšuje število grehov. Nič ni za dušo večje vrednosti kot dobrota.

    Nadaljnji vpliv dobrote na človeško srce je v tem, da vliva pogum v prizadevanju za duhovni napredek. Povrh vsega je dobrota še nalezljiva. Nobeno dobro delo ni ostalo nikdar omejeno samo nase. Poseben znak dobrote je rodovitnost, saj eno dobro delo že vodi v drugo, tretje itd… Eno dobro dejanje požene korenine v vse smeri, korenine poganjajo in ustvarjajo vedno nove poganjke… Rodovitnost se pokaže predvsem pri tistem, ki je bil deležen naše dobrote. In prav to je največji uspeh dobrote, da zbudi v drugem dobrotljivost, da napravlja druge dobrotljive. Najbolj dobrotljivi so navadno ljudje, ki so bili sami v veliki meri deležni dobrote… V splošnem velja pravilo, da dobrota napravlja ljudi dobre… Zato svojim bližnjim ne moremo storiti nič boljšega, kot da smo z njimi dobri.

    Biti do samega sebe dobrotljiv je čisto posebna poteza v duhovnem življenju. Dobrota ima skrivnostno, čudovito moč: pod njenim vplivom zaživi v duši skriti izvir veselja… Notranje veselje sledi skoraj vsakemu dobremu delu… Dobrota nas dela Bogu podobne, če se vadimo v njej iz verskih nagibov ali motivov. Po dobroti prihaja v nas mnogo milosti, toliko, da bi mogle napraviti iz nas svetnike. Dobrotljivost ni plod vneme začetnikov, temveč plod vztrajnosti napredujočih. Iz krščanske dobrotljivosti se rodi ponižnost. Dobrota nam daje zelo veliko. Skoraj bi lažje našteli, česa ne daje. Vedno in povsod ustvarja čudovite spremembe.Dobrota je, preprosto povedano, velika Božja milost pri človeku. Kjer je že naravna, naj postane nadnaravna.

    Vir: Dr. Friderik Viljem Faber O Dobroti, Nadškofijski Ordinariat v Ljubljani v letu 1991

  85. Miro says:

    DEČEK ČUDEŽNO OZDRAVLJEN NA PRIPROŠNJO BOŽJEGA SLUŽABNIKA ŠKOFA ANTONA VOVKA!

    Več o tem na:
    https://radio.ognjisce.si/sl/229/novice/31928/decek-cudezno-ozdravljen-na-priprosnjo-skofa-vovka.htm

    Slavimo Gospoda: Slava tebi, Jezus, ti si Vsemogočni, ti si Kristus, ti si Jagnje Božje, ti si živa Beseda … Bog bodi hvaljen zdaj in vekomaj. Amen.

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!
    Božji služabnik škof Anton Vovk, prosi za nas!

  86. Miro says:

    SV. DOMINIK SAVIO: »SVETOST JE V TEM, DA SMO VEDNO VESELI. SKUŠAMO SE IZOGIBATI GREHU, NAŠEMU VELIKEMU SOVRAŽNIKU, KI NAS OROPA BOŽJE MILOSTI IN MIRU SRCA, SKUŠAMO PA TUDI NATANČNO IZPOLNJEVATI SVOJE DOLŽNOSTI.«

    Več o petih svetnikih, ki so tudi druge učili, naj bodo veseli, in to celo v preizkušnjah na:
    https://si.aleteia.org/2020/05/20/5-svetnikov-ki-bodo-v-vas-dom-prinesli-veselje-in-humor

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

  87. Janez says:

    Naredi kaj sam za svojo srečo in obenem prosi Njega z molitvijo, da te blagoslovi

    1. Pojdi v družbo veselih ljudi in se napolni z vedrino in veseljem
    Strokovnjaki pravijo, da se nesreča prenaša. Če si preživel čas z nekom, ki je prepričan, da se je cel svet obrnil proti njemu, je to način razmišljanja, ki se ga zelo hitro nalezeš. Take družbe, kjer se pritožujejo in kritizirajo in obrekujejo druge se skušaj izogniti ali se je najhitreje rešiti, saj je tam preveč negativne energije. Bodi veder, saj si kristjan, ki ima Odrešenika in Prijatelja, ki te nikoli na zapusti samega. Bodi dober in strpen in se veseli življenja.

    2. Nasmej se večkrat in daruj smeh in radost tudi drugim
    Raziskave kažejo da je smeh nalezljiv in da ljudje na smeh reagirajo z nasmehom. Tako boš boljše volje ti in vsi ljudje okoli tebe. Delaj na tem, da se ne boš ukvarjal le s sebaj, ampak kaj naredil tudi za druge ljudi. Nasmejani in pozitivni ter dobri ljudje so luč vedrine in živijo dlje kot pesimisti. Bodimo vedri in optimistični ljudje in kristjani!

    3. Uči se iz svojih napak in napak drugih
    Čim prej se znebi že ustaljenega izgovora “tak pač sem”. Opazuj ljudi okoli sebe, uči se iz napak in slabih izkušenj in si z njimi skušaj pomagati v prihodnosti. Predvsem pa se sproti vsak dan pogovori z Bogom in ga prosi odpuščanja ter ga prosi za pomoč v stiskah. Prosi ga tudi za vodstvo in pomoč, da boš dober človek in dober kristjan. Errare humanum est. Motiti se je človeško, ko se iskreno trudim in delam, da bi nekaj prav naredil. Iz napak se učim in duhivno rastem!

    4. Verjemi v svoja dejanja
    Če si vnaprej prepričan, da ti ne bo uspelo, potem ti pač ne bo uspelo. Postavi si jasne in razumne cilje in prav v vsako dejanje, ki ga storiš, verjemi. Če je Gospod z nami, kdo je potem proti nam? Bodi skromen in zadovoljen s tem kar pač imaš. To je Božja Volja. On že ve zakaj. Bodimo prinašalci Božje Luči med ljudi in Božje Ljubezni med ljudi.

    5. Živi v sedanjosti
    Ne glej nazaj v preteklost in se nikar ne počuti krivo za nekaj, česar ne moreš več spremeniti. Za boljše življenje skušaj vse gledati s pozitivne strani, ki zagotovo, ampak res zagotovo, obstaja. Danes je tukaj in zdaj, zato lahko marsikaj popraviš, kar se da in dobrega narediš brez izgovorov. Ora et labora. Gospod pomagaj mi, da bom vztrajal na Poti k Tebi. ČPomemben je ta trenutek tukaj in zdaj. Vse drugo bo še prišlo, zato si nikdar ne ustvarjajmo skrbio na zalogo, temveč živimo Zdaj in Tukaj ter Verujmo v Božjo Ljubezen!

    6. Obdaj se z lepoto
    V stanovanju vzgajaj rože, ukvarjaj se z vrtom, sadnim drevjem, domačimi živalmi, beri spudbudne knjige in pojdi v gozd ali v Naravo ter se razveseli lepote Božjega stvarstva. Prijateljuj z ljudmi. Obdaj se z ljudmi, ki nate delujejo pozitivno, spodbudno, kreativno in se čim prej znebi tistih, ki ti energijo jemljejo z pritoževanjem in kritiziranjem. Najboljša odločitev, ki jo lahko sprejmeš je ta, da boš v svoje lastno življenje vnesel lepoto, veselje in srečo, ter da te bi to napolnilo z lepoto navznoter in da boš to širil tudi navzven. V sebi bodi zadovoljen, spokojen in srečen ter poln Njegovega miru in blagoslova. Kdor ima Dar Svetega Duha v sebi, Veruje v Jezusa, kdor ima pravično in ponižno Držo v Bogu se mu to pozna na obrazu, v drži telesa in v govorjenju. Njegove oči sijejo radost, telo stoji pokončno in ponosno, njegov obratz odseva Ljubezen, Notranjo Duhovno Mirnost in Milino ter Dobroto, ki prežarja vse okoli sebe.

    7. Moli h Gospodu in ga prosi za pomoč in Vodstvo
    Molitev iz srca k Njemu, da nas vodi in razsvetli s Svetim Duhom ter nam podeli blagoslov v življenju. Predvsem, da bomo Ljubili, Odpustili in za druge in zase kaj Dobrega Naredili z Njegovim blagoslovom. Da bomo na strani rešitve in ne problemov na svetu. Da bomo Bogu v veselje kot dobri kristjani in dobri ljudje. Da bomo prelili našo Vero v Jezusa, naše molitve in prošnje, Nauke Evangelija, vse naše znanje in talente, našo moč in energijo v življenje tako, da bomo vse darovali drugim ljudem in tako Slavili Boga!

    Ne zapravljajmo živjenja, ki je Darilo Našega Boga za pesimizem in defetizem! Vzemimo vajeti življenja v svoje roke, Molimomin Prosimo Biga, da nas Blagoslovi in nam Pomaga, da ne zaidemo in da spolnjujemo Božjo Voljo! Da bomo stanovitno hodili in Verjeli v Jezusa. Nasmejmo danes nekoga in darujmpo nekaj nekomu neznanemu kar tako! Bog nam bo povrnil! Amen. Janez

    Izpiski in lastna razmišljanja iz študiranja različne domače in tuje duhovne in psihološke literature (npr. prof. dr Anton Trstenjak, Joyce Meyer Ministries, John Powell, Anthony de Mello, Anthpny Robins, Dalajlama et altri).

  88. Hvala says:

    BLAŽENOST POSLUŠNOSTI (Mati Terezija iz knjige _Bodi moja luč)

    ZARADI BREMENA SVOJE OBVEZNOSTI NI POSTALA ZAGRENJENA ALI MALODUŠNA. NASPROTNO, BILA JE “POLNA VESELJA”IN “UŽIVALA V VSEM, KAR SE JE DOGAJALO.”NJENO VESELJE NI BILO LE STVAR NJENEGA ZNAČAJA, BILO JE BOLJ SAD “BLAŽENOSTI POSLUŠNOSTI”, V KATERI JE ŽIVELA.

    KADAR VIDIM, DA JE KDO ŽALOSTEN , JE NAVADNO REKLA, “VEDNO POMISLIM, DA NEKAJ ODKLANJA JEZUSU. ”
    —————————————————————————————————————————————————–
    Ja, če človek nekaj odklanja Jezusu, se zdi, da ne soglaša z Njegovo voljo.

  89. Miro says:

    BOŽJA BESEDA: »ČE HOČE KDO ITI ZA MENOJ, NAJ SE ODPOVE SEBI IN VZAME SVOJ KRIŽ TER HODI ZA MENOJ. KDOR NAMREČ HOČE REŠITI SVOJE ŽIVLJENJE, GA BO IZGUBIL; KDOR PA IZGUBI SVOJE ŽIVLJENJE ZARADI MENE, GA BO NAŠEL« (Mt 16, 24-25).

    Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu (Mt 16, 21-27).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+16%2C21-27&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    MISLI BENEDIKTA XVI.:

    V današnjem evangeliju Jezus razlaga svojim učencem, ‘da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen’ (Mt 16,21). Zdi se, da se je v srcih učencev vse obrnilo na glavo. Kako je mogoče, da bo ‘Mesija, Sin živega Boga’ (v. 16) moral trpeti vse do smrti. Apostol Peter se je uprl, saj ni mogel sprejeti te poti. Prevzel je besedo in rekel Učitelju: ‘Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!’ (v. 22). S tem se je pokazala zelo jasna razlika med Očetovim načrtom ljubezni, ki se izrazi vse do darovanja Edinorojenega Sina na križu za zveličanje človeštva ter med pričakovanji, željami in načrti učencev. To nasprotje se ponavlja tudi danes. Kadar je uresničitev lastnega življenja usmerjena samo v uspeh v družbi, v materialno in ekonomsko blaginjo, se ne misli več na to, ‘kar je Božje, ampak kar je človeško’ (v. 23). Misliti kakor svet, pomeni postaviti na stran Boga, ne sprejeti njegovega načrta ljubezni, skoraj preprečiti mu, da bi izpolnil svojo razumno hotenje. Zato je Jezus namenil Petru še posebej trdo besedo: ‘Za menoj, satan! V spotiko si mi’ (v. 23). Gospod namreč uči, da je ‘pot učencev, hoja za njim, postaviti se za Njim, Križanim. V vseh treh evangelijih pa tudi razlaga, da je ta hoja za njim v znamenju križa…, nujna pot človeka, da izgublja samega sebe, saj brez tega ni mogoče najti samega sebe’ (prim. Jezus iz Nazareta I. Str. 293).

    Da je moral zaradi našega zveličanja Božji Sin trpeti in umreti na križu, gotovo ni zaradi morebitne krute zamisli nebeškega Očeta. Vzrok je bila zelo težka bolezen, od katere nas je moral ozdraviti; tako težka in smrtna, da je zahtevala vso njegovo kri. S svojo smrtjo in vstajenjem je namreč Jezus premagal greh in smrt ter tako ponovno vzpostavil Božje gospodovanje. Toda boj še ni končan. Zlo obstaja in ostaja v vsaki generaciji, tudi v današnji. Kaj so grozote vojne, nasilje nad nedolžnimi, revščina ter krivičnost, ki jo trpijo slabotni, če ne nasprotovanje zla Božjemu kraljestvu. In kako odgovoriti na vso to podlost, če ne z neoboroženo močjo ljubezni, ki premaga sovraštvo, z življenjem, ki se ne boji smrti. To je ista skrivnostna moč, ki jo je uporabil Jezus in bil zaradi tega nerazumljen in od mnogih bližnjih zavržen.

    Kakor na svoje učence, tako se tudi na nas Jezus obrača s povabilom: ‘Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj’ (Mt 16,24). Kristjan hodi za Gospodom takrat, ko z ljubeznijo sprejme svoj križ, ki pa je v očeh sveta poraz in ‘izguba življenja’ (prim. Mt 16,25-26). Kristjan namreč ve, da ga ne nosi sam, temveč z Jezusom ter tako deli z njim isto pot podaritve … (več o razmišljanju v zvezi z današnjim evangeljskim odlomkom na spletni strani hozana.si).

    V molitvah se z zaupanjem priporočimo Preblaženi Devici Mariji, naj za vse prosilce milosti v rubriki »Prosim za molitev« izprosi obilje Božjega usmiljenja, v skladu z Božjo voljo, ki nam prinaša mir, srečo, ljubezen, odrešenje!

    SPOMNI SE, O PREMILA DEVICA MARIJA

    Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar
    ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod
    tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji
    priprošnji priporočal. S tem zaupanjem hitimo k tebi,
    o devic Devica in Mati, k tebi prihajamo in pred
    teboj zdihujoči grešniki klečimo (stojimo). Nikar ne
    zavrzi, o Mati Besede, naših besed, temveč milostno
    nas poslušaj in usliši. Amen

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  90. Miro says:

    OSREDNJA SKRIVNOST VERE IN KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA JE SKRIVNOST PRESVETE TROJICE!

    Priporočimo se Svetemu Duhu in pod njegovim vodstvom premišljujmo o bistvenih in temeljnih prvinah vere Cerkve, ki jih kratko in jasno pojasnjuje Kompendij Katekizma katoliške Cerkve.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Na kakšen način Bog razodeva, da je ljubezen?
    Bog se razodeva Izraelu kot tisti, čigar ljubezen je močnejša od očetove ali materine ljubezni do svojih otrok ali od ljubezni ženina do svoje neveste. Bog “je Ljubezen” sam v sebi (1 Jn 4,8.16), ki se popolnoma in zastonjsko podarja in ki “je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi svet po njem zveličal” (Jn 3,16-17). Ko Bog pošilja svojega Sina in Svetega Duha, razodeva, da je Bog sam večno izmenjavanje ljubezni.

    Kaj terja vera v enega Boga?
    Verovati v enega samega Boga terja: spoznavati veličino in veličastvo Boga; živeti v zahvaljevanju; zanesti se na Boga vselej, celo v nezgodah; priznavati enoto in resnično dostojanstvo vseh ljudi, ustvarjenih po božji podobi; dobro uporabljati ustvarjene reči.

    Katera je osrednja skrivnost vere in krščanskega življenja?
    Osrednja skrivnost vere in krščanskega življenja je skrivnost presvete Trojice. Kristjani so krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

    Ali moremo skrivnost presvete Trojice spoznati samo s človeškim razumom?
    Bog je sicer pustil sledove svojega troedinega bitja v stvarjenju in v stari zavezi, toda sveta Trojica kot najgloblja notrina božje Biti je takšna skrivnost, ki je nedostopna samemu človeškemu razumu in celo veri Izraela pred učlovečenjem Božjega Sina in poslanjem Svetega Duha. Takšno skrivnost nam je razodel Jezus Kristus, in je izvir vseh drugih skrivnostih.

    (vir: Kompendij KKC, 42-45)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  91. Janez says:

    MEDSEBOJNI ODNOSI MED LJUDMI
    Dostikrat je dobro v službi, v družini ali v odnosih z ljudmi potrpeti, v družbi drugih ljudi pa imaš možnost, da ne vztrajaš, ampak se umakneš. Res je danes veliko kritiziranja in negativne energije ter šimfanja in obrekovanja, pa ne povsod. Sprašujem se ali je tam Božja Ljubezen in razumevanje? Tudi odnos v službah do zaposlenih se je zelo spremenil na slabše, kar sem do upokojitve letos sam doživljal, pa vseeno zdržal in molil ter prosil Boga in obenem tudi sam delal na sebi. Dr. Šuštar Alojzij je dejal ponavadi: “takoj vse pozabiti in vse odpustiti”, ko je imel opravka z raznimi kritikami in hudobijo. Dr. Anton Trstenjak nas je na TF Ljubljana učil, da moramo biti preprosto kot kristjani boljši kot tisti, ki kritizirajo in so hudobni in dajati tihi zgled. Dr. Janez Janež (zdravnik kirurg iz Dolskega pri Ljubljani) je odpustil svojim nasprotnikom v domovini, ko je moral po vojni moral bežati na Tajvan in 38 let neumorno zdraviti Kitajce. Pa Mati Terezija v Indiji, o kateri nismo slišali, da bi na hudobijo odgovarjala s hudobijo in maščevanjem, temveč je odgovorila z Dobroto in Ljubeznijo, ker je imela Božji Blagoslov in veliko Srce za neumorno delo z revnimi. Ljubila in pomagala je vsem ubogim v Kalkuti, ne glede na vse bolezni in zaradim velike Ljubezni do Boga in Ljudi ni nikoli zbolela. Prav tako Pedro Opeka in številni drugi misionarji kot Friderik Baraga med Indijanci, Albert Schweitzer in Ignacij Knoblehar v Afriki itd., itd. Zgledov je še veliko pa bodi dovolj. Bog daj nam milost, da bomo vztrajali v dobroti in premagovali vse težave s Tvojo pomočjo. Vsakdo se odloči po svoje. Vprašani pa bomo nekoč, koliko smo Ljubili in dajali zastonj Dobroto drugim, ki smo jo zastonj prejeli od Boga. In tu ni prostora za dilemo ali biti dober ali ne. Bodimo v vsem kar mislimo in delamo ter v molitvah Boga prosimo podobni Jezusu. Brez izgovorov in številnih človeških razlogov, ki blokirajo Božjo Voljo, da se uresniči Njegov Božji Načrt med nami!

    Misli Matere Terezije o služenju drugim
    Človek je nerazumen, nelogičen in sebičen. NI POMEMBNO, IMEJ GA RAD!
    Če boš delal dobra dela, boš to pripisal svojim sebičnim ciljem. NI POMEMBNO, DELAJ DOBRA DELA!
    Če boš uresničeval svoje cilje, boš našel lažne prijatelje in iskrene nasprotnike. NI POMEMBNO, URESNIČUJ SVOJE CILJE!
    Dobra dela, ki jih delaš, bodo jutri pozabljena. NI POMEMBNO, DELAJ DOBRA DELA!
    Poštenost in iskrenost te naredita ranljivega. NI POMEMBNO, BODI ISKREN IN POŠTEN!
    To kar si leta in leta ustvarjal, se lahko v trenutku poruši. NI POMEMBNO, USTVARJAJ NAPREJ!
    Če pomagaš ljudem, se ti to lahko maščuje. NI POMEMBNO, POMAGAJ JIM NAPREJ!
    Ko daješ svetu najboljše od sebe, to lahko vrne z udarci. NI POMEMBNO, DAJ NAJBOLJŠE OD SEBE
    P.s.: Mati Terezija je vztrajala v Ljubezni in Dobroti kljub križem in težavam v Indiji in skrbela za revne.

    Poklican sem k popolni Ljubezni
    Odpri mi oči, Gospod, da bom spoznaval Tebe v vseh svojih bratih in sestrah.
    Odpri mi ušesa, da bom slišal klice vseh tistih,ki potrebujejo mojo pomoč.
    Odpri mi srce, Gospod,da se bom naučil ljubiti svoje bližnje,kakor nas ljubiš ti.
    Daj mi svojega Svetega Duha,da ti bom zmogel vsak dan znova podariti svoje srce.
    Pomagaj mi da bom povsod razširjal Tvojo ljubezen, kjerkoli sem in kamorkoli grem.
    Nauči me tiste ljubezni,ki je vedno potrpežljiva, vedno prijazen.
    Nauči me tiste ljubezni, ki ni nikoli nevoščljiva,napuhnjena, sebična ali zamerljiva.
    Tiste ljubezni, ki okuša srečo v resniciin je vedno pripravljena odpuščati.
    Danes ti dajem svoje srce.
    Dajem ti svoje roke, noge, svoj glas,da boš lahko ti po meni v ta svet prinašal svojo Ljubezen.
    Daj, da bom mogel biti slaboten, a vztrajen odsev tvoje popolne Ljubezni.
    Molitve Svete Matere Terezije

  92. Janez says:

    Bog nas je ustvaril zato, ker nas Ljubi brezpogojno, vsakogar, ljubi tudi sovražnike in zoprneže. Imamo svobodno voljo, da gremo po Njegovi poti Odrešenja ali pa da lahko nekam zaidemo brez Evangelija in vodstva našega Boga. Iz prilike o Izgubljenem sinu pa zvemo, da se Bog razveseli vsakogar, ki se vrne k Njemu. Na nas je, da delamo Dobro, Ljubimo in Odpuščamo. In Bog to vidi in nam bo povrnil. S svobodno voljo se odločamo, ali gremo po Poti Odrešenja in sledimo Naukom Evangelija. Prosimo Boga za Božje Vodstvo in Milost.
    Doaslej sem večkrat poudaril da smo vsi ljudje na Zemlji po Božji Ljubezni ustvarjeni in da imamo svobodno voljo ter se odločamo ali bomo sledili Bogu in Evangeliju ali pa bomo zašli na kriva Pota, kjer ni Boga. Bog nikogar ni določil vnaprej, da se bo izgubil ali zašel. Bog prezpogojno Ljubi vse ljudi in se veseli vsakogar, ki gre k Njemu in ki se zopet vrne k Njemu kot Izgubljeni Sin v Evangeliju. Mislim, da Bog nikogar ne sili v nekaj, vendar pomaga vsakomur, ki ga prosi pomoči in Božjega Vodstva, ko zboli, se izgubi, zaide na čudna pota ipd. Bog tudi poseže in spreobrne ljudi kot je npr. v Damasku preganjalca Kristjanov Savla, da je postal apostol Pavel in goreč kristjan. Na nas je, da spoštujemo deset Božjih Zapovedi in Evangelij našega Boga. Ker verniki nimamo dovolj teološke izobrazbe in kljub temu da lahko veliko beremo velja, da o Bogu vemo zelo zelo malo ali pa skoraj nič. Tudi v znanosti vemo, da so pravi znanstveniki zelo delovni in skromni, ker vedo, da zelo malo vedo. Ko odkriješ nekaj novega se nam odprejo nove dileme in tančice, ki zahtevajo nadaljnje delo in raziskovanje.
    Quid de Deo tantum docere et illuminare Deum per gratiam ipsius, qui non minus nosse sententiam et summum ali slovensko: o Bogu ve kaj le Tisti, ki ga je Bog sam o sebi po svoji milosti podučil in razsvetlil, ne pa Drugi, ki premalo vedo/vemo in izražajo/izražamo kvečjemu svoje mnenje in prepričanje. Kaj pa jaz vem moram skromno pripomniti ? O Bogu vemo zelo zelo malo ali nič. Zato lahko rečemo tako mislimo ali verjemo, ne pa tako nujno je, ker je tako rekel nekdo, ki je neka avtoriteta. Kar je prav v Človeških Očeh ni nujno prav tudi v Božjih Očeh. velika Skrivnost je Bog naš Gospod, pa vendar nam je tako blizu, saj je pri nas cel čas. Potrebno je zato Boga prositi in moliti za Milost, da nas razsvetli in poduči. Sicer pa zakaj bi iskali Boga, če je že On ob Nas in mi v Njem, kot sem navedel preje v prispevku Anthony de Mello (jezuit v Indiji): Ptičja Pesem. Ptica je ptica takrat ko ima pesem in jo poje. Kristijan je kristjan takrat ko je Dober, Ljubeč, ko odpušča in ko hodi po Poti Odrešenja k Bogu na osnovi Evangelija kot Veselega Oznanila vsem Ljudem na Zemlji brez izjem. Bog je Ljubite se med Seboj. In dostikrat velja, da ne razlagamo ljudem v stiski postav, ampak ravnamo kot Samaritan, ki je tiho in takoj pomagal ranjencu, levit in pravoverni Jud pa sta odšla flegma po poti naprej. In poznala sta vse judovske postave le Ljubila nista, kot je rekel o njih Jezus. Dostikrat je boljša pomoč, beseda utehe, ljubezen in objem tistega, ki je žalosten, osamljen in obtežen. Jezus že ve, zakaj je rekel, da zdravnika potrebujejo bolni in ne zdravi.In Bog je tam, kjer se ljudje imajo radi, si pomagajo in spolnjujejo Njegovo voljo ter prispevajo k prihodu Nebeškega kraljestvo k nam na Zemlji. Komolimo in beremo Božjo Besedo in Sveto pismoodprimo dušo in srce ter prisluhnimo, kaj nam govori in hoče povedati Bog. Zato, da bomo delali kar je prav, molili in zvedeli kaj je Božja Volja in da ne bomo razmišljali po človeško, ampak razumerli in vedeli, kaj hoče Bog od nas.

    Amen. Janez

  93. Janez says:

    SVETI DUH, TI SI LUČ NAŠEGA ŽIVLJENJA
    Sveti Duh, Ti si luč našega življenja.
    Ti hočeš vse narediti na novo in nas prenoviti v naši sredi.
    Pridi in spremeni ter prenovi vse, kar se zoperstavlja Tvojemu delovanju v naši skupnosti.
    Uniči predsodke, zavist, obrekovanja na različnih ravneh, iskanja moči in prevlade ter vso zlaganost, ki smo ji povsod priča.
    Ustvari v nas čisto srce in razsvetljen razum, da bomo lahko spoznali to, kar Ti želiš;
    in bomo pripravljeni hoditi po poti, ki si nam jo Ti pokazal. Amen.

    MOLITEV K JEZUSU
    Vsaka solza, ki iz očesa kane, vse, kar žali me in težko stane,
    vse bridkosti, ki jih pretrpim, ljubi Jezus, Tebi podarim.
    Vse, vse hočem v Tvojo čast storiti, Tvojo slavo tu in tam na zemlji med ljudmi množiti.
    Vse, kar mislim, berem, pišem, računam, kadar počivam,
    v sladkih sanjah diham, vsak pregibljaj udov in srca, ljubi Jezus, Tebi naj velja.
    Vse, vse hočem v Tvojo čast storiti, Tvojo slavo tu in tam med ljudmi na zemlji množiti.
    Sleherni grižljaj, ki ga denem v usta, dela vsa, prijetna ali pusta,
    vse stopinje, lažje in težké, ljubi Jezus, Tebe naj časte.
    Vse, vse hočem v Tvojo čast storiti, Tvojo slavo tu in tam na zemlji med ljudmi množiti.
    Vse najmanjše, srednje in največje, kar prezre se ali je sloveče,
    vse, kar na skrivnem le storim, Tebi, ljubi Jezus, posvetim.
    Vse, vse hočem v Tvojo čast storiti, Tvojo slavo tu in tam množiti.
    Kadar sreča rajska me napaja, kadar ljubezen Tvoja me navdaja,
    kadar v dobrih delih srečen in z Tvojim Mirom izpolnjen sem,
    čutim da po Poti Odrešenja k Tebi ljubi Jezus grem
    in da Te v drugih ljudeh po Tvoji Milosti uzrem.
    Vse, vse dobro hočem v Tvojo čast storiti,
    tvojo slavo tu in tam na zemlji med ljudmi množiti.
    Kadar mi bo zadnja ura bila, ko moja duša bo telo zapustila,
    takrat Ti Jezus sam bom zadnji dar,
    ko svojo dušo in sebe bom izročil voljno Tebi in Očetu na oltar.
    Vse, vse hočem v Tvojo čast storiti, Tvojo slavo tu in tam na zemlji med ljudmi množiti.
    Hočem z življenjem dobrote in molitvijo Te ljubiti in za Odrešenje vseh nas prositi. Amen.

    Prirejeno in dopolnjeno po Živi Molitvi Skupnosti Krščanskega Življenja

  94. Miro says:

    BOLJ LAHKO CENIMO MARIJIN »DA« BOGU, ČE VEMO, ČEMU JE REKLA »NE« – 10 STVARI, KI JIM JE MARIJA REKLA »NE«:

    1. Rekla je ne govoricam.
    2. Rekla je ne nečimrnosti.
    3. Rekla je ne samoljubju.
    4. Rekla je ne vsakemu izgovoru ali pogoju, s katerim bi se lahko zoperstavila Božji volji.
    5. Rekla je ne posebnim privilegijem.
    6. Rekla je ne razmišljanju »kaj pa če …«.
    7. Rekla je ne življenju v varnem mehurčku.
    8. Rekla je ne skušnjavi, da bi se uprla Božjim načrtom za svojega sina.
    9. Rekla je ne odporu, ki ga je zagotovo občutila, ko smo ji bili zaupani kot njeni otroci.
    10. Rekla je – in še vedno govori – ne slehernemu trenutku, ko nas ne bi ljubila in ne bi molila za nas.

    Več o tem na:
    https://si.aleteia.org/2017/12/07/10-stvari-ki-jim-je-marija-rekla-ne

    Priporočimo se v molitvi Devici Mariji za moč, da bi lahko v življenju dejali odločen DA Božji volji in odločen NE vsemu, kar Božji volji nasprotuje!

    POZDRAV BLAŽENI DEVICI MARIJI

    Sveta Devica Marija,
    ni tebi enake med vsemi ženami sveta,
    hči in dekla vzvišenega Kralja,
    Očeta v nebesih,
    mati najsvetejšega Gospoda Jezusa Kristusa,
    nevesta Svetega Duha;
    prosi za nas,
    skupaj s svetim nadangelom Mihaelom
    in vsemi nebeškimi močmi
    in z vsemi svetniki,
    svojega presvetega ljubljenega Sina,
    našega Gospoda in Učenika.
    (sv. Frančišek Asiški)

    O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

  95. Janez says:

    Gospod Jezus, usmiljeni in sočutni Odrešenik Sveta
    Ti si Luč, ki je zasijala v Svet in v našo temo, ti si usmiljeni Samarijan, ki se sklanja nad našimi ranami, boleznimi in bolečinami in pomaga bolnim in trpečim. Na svet si prišel zaradi bolnih in trpečih, saj zdravnika ne rabijo zdravi. Tvoje srce je sočutno za vso bedo ljudi, ki jih srečuješ in vidiš v življenju.
    Ti ne zavrneš prav nikogar, ko prihajamo predte s prošnjami za ozdravitev in pomoč.
    Dotikaš se obolelih, jezika nemih in gluhonemih ter ušes teh, ki so gluhi in jih zdraviš ter pomagaš, ko te prosimo. Jezus Ti si neskončna dobrota, ki ne pozna nobene nevoščljivosti in hudobije,
    temveč si poln usmiljenja, dobrote in strpnosti do vseh ljudi.
    Imaš Dobrotno Srce, ki mu je tuja vsaka sebičnost,
    ki pozablja in odpušča vse naše grehe in krivice in je vedno odprto, nežno in obzirno do vseh, ki ga ljubijo in ki pomaga bolnim in trpečim k ozdravitvi.
    Gospod Jezus prosim Te, pozdravi našega brata/sestro v Kristusu. Reci le svojo Besedo in nakloni svojo milost, da se zgodi čudež ozdravitve njega/nje, kar si kot bolnik iskreno želi. Prosim pomagaj mu/ ji da bo ozdravel.
    Gospod, Ti si svetlo, toplo Sonce Očetove Ljubezni,
    ti si naše Večno Upanje naše Sreče in Odrešenja.
    Jezus Ti si Ogenj plameneče ljubezni vseh nas, ki te goreče prosimo in iščemo.
    Jezusova Milost in Dobrota naj bo naša Moč.
    Naj bo Gospod vedno med nami kot tista trdna vez Miru, Edinosti in Ljubezni, ki vodi po Poti Odrešenja k Njemu.
    Gospod pridi in nam pomagaj, da bomo hodili vedno za Teboj in s Tvojo Pomočjo soustvarjali Božje kraljestvo med nami!

    Prirejeno po Prihajam k Tebi, Molitve in premišljevanja, Kapucini 1995.

  96. Miro says:

    Z RAZODETJEM SVOJEGA IMENA BOG DA SPOZNATI BOGASTVA, KI JIH VSEBUJE NJEGOVA NEIZREKLJIVA SKRIVNOST: ON EDINI JE VEDNO BIVAJOČI!

    Priporočimo se Svetemu Duhu in pod njegovim vodstvom premišljujmo o bistvenih in temeljnih prvinah vere Cerkve, ki jih kratko in jasno pojasnjuje Kompendij Katekizma katoliške Cerkve.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Ali samo Bog »je«?
    Medtem ko so vsa ustvarjena bitja prejela od Boga vso svojo bit, vse, kar so in kar imajo, je edinole Bog sam v sebi polnost bíti in sleherne popolnosti. Bog je “Tisti, ki JE”, brez začetka in brez konca. Jezus razodene, da ima tudi on božje ime: “Jaz sem” (Jn 8,28).

    Zakaj je razodetje božjega imena pomembno?
    Z razodetjem svojega imena Bog dá spoznati bogastva, ki jih vsebuje njegova neizrekljiva skrivnost: on edini je vedno bivajoči. On presega svet in zgodovino. On je ustvaril nebo in zemljo. Je zvesti Bog, vedno blizu svojemu ljudstvu, da bi ga reševal. Je nadvse svet, “bogat v usmiljenju” (Ef 2,4), vedno pripravljen odpuščati. Je duhovno, presegajoče, vsemogočno, večno, osebno, popolno Bitje. Je resnica in ljubezen.

    V kakšnem smislu je Bog resnica?
    Bog je Resnica sama in kot takšen se ne vara in ne more varati. Bog “je luč in v njem ni nobene teme” (1 Jn 1,5). Večni Božji Sin, učlovečena Modrost, je bil poslan na svet, “da bi pričeval za resnico” (Jn 18,37).

    (vir: Kompendij KKC, 39-41)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  97. Janez says:

    SVET PREIZKUŠNJE
    prof. dr. Danujel Brkič, pastor Evangelijske Cerkve Dobrega pastirja Novo mesto (skrajšani povzetek prispevka!)

    Če nimaš nikogar, ki ti greni življenje, potem si hitro najdi nekoga, kajti brez preizkušenj ne boš mogel vstopiti v Božje kraljestvo.”
    (T. Akvinski) Jakob pravi: »Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost.« (Jak 1,2-3)

    Grška beseda za preizkušnjo (peirasmoi), ki je zapisana tem mestu, govori o tem, da Gospod preverja našo ustreznost. Gre za opravljanje postopka za ugotavljanje določenih lastnosti, sposobnosti in učinkovitosti. Bog na tak način preverja ustreznost Jezusovega učenca. Pa ne zato, da bi nas s tem zlomil, ampak da bi mi pridobili na stanovitnosti. Nek romunski pastor je v času totalitarnega komunističnega režima, ko je bil preizkušan s preganjanjem, rekel: »Kristjani smo kot žeblji. Bolj ko tolčejo po njih, globlje gremo v Kristusa!«

    Grška beseda, ki jo omeni Jakob, je sestavljena iz delčka »peira«, kar pomeni »izkustvo, ali izkušnja, ki te pripelje do novih spoznanj«. Samostalnik »peirasmos« pa govori o težavah, preglavicah, nadlogah, stiskah in nesrečah, ki so mnogotere.
    Jakob pravi, da so preizkušnje »razne«, izvirnik pa, da so »mnogotere«. Toda ker so težave mnogotere, je tudi Božja milost mnogotera, saj Sveto pismo pravi: »Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom, kakor ga je kdo prejel.« (1 Pt 4,10)

    Jakob v izvirniku pravi: ko »padete« (gr. peripipto) v preizkušnje, ne pa, ko »pridete« v preizkušnje. Isto besedo »peripipto« najdemo tudi v Lukovem evangeliju 10,30, kjer Jezus pravi: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli…«

    Torej, glede preizkušenj smo nemočni in si ne moremo sami pomagati, niti jih lahko izbiramo. V težko situacijo preprosto padeš. Pravi razlog preizkušenosti vere pa je, roditi stanovitnost. Mnogotere težave preverjajo ustreznost in verodostojnost Jezusovega učenca. Vse to pa ima en sam namen, ki je izražen z grško besedo »hupomone«, kar pomeni potrpežljivost, ki ustvarja vztrajnost in obstojnost, torej stanovitnost. Gre za preverjanje naše ustreznosti kot Jezusovih učencev.

    »Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.« (1 Kor 10,13) To je tisto, po čemer se kristjani razlikujemo od ostalih ljudi. Nekdo se je slikovito izrazil, ko je rekel: »Krtača preizkušenj lošči čevlje. Krtača se enkrat iztroši, čevlji pa se svetijo.«

    Kolikor koli se nam zdijo preizkušnje ponižujoče, so najzanesljivejši znak in dokaz, da smo na poti v nebesa. Ni nam treba moliti, da ne bi imeli preizkušenj, ampak da bo Gospod z nami v vsaki preizkušnji. Moliti pa moramo, naj ne bi bili vpeljani v skušnjavo, ampak da bi bili rešeni hudega. Zapomnimo si, da nihče ni toliko delal na Jobovi svetosti kot prav Gospod Bog, ker je nadenj dopustil takšne preizkušnje. Kajti največji svetniki so tisti, ki jih satan po Božji dopustitvi najbolj napada in zapeljuje. Gospod izkoristi satanovo hudobijo za izgradnjo svetništva v nas. Tako je satan obsojen na to, da mora celo proti svoji volji posredno (indirektno) sodelovati pri Božjem načrtu odrešenja in naše posvetitve, Bogu v slavo. (Janez Zlatousti) Ne boj se, ker je hudičeva moč podvržena Božji suvereni moči. On lahko samo »laja na verigi«, ne more pa te ugrizniti. Lahko ti zadaja strah, ne more pa ti storiti nikakršnega zla, niti hudega. Preizkušana duša, ki je povezana z Bogom, zadaja satanu strah, kakršnega mu zadaja Bog sam. Kdor je sredi preizkušnje v Bogu, se ne boji hudiča bolj, kot bi se bal muhe ali pa mravljice. (T. Akvilska) Nekega dne bomo spoznali, kako dragocene so bile preizkušnje, ki so nas razpenjale na križ, kajti samo stanovitnost sredi preizkušenj kaže razliko med hudičevimi in Božjimi sinovi. (T. Akvinski)

    Poglejmo, kaj nam pravi glede preizkušnje pisec Hebrejcem: »Pozabili ste na spodbudo, ki vam govori kakor sinovom: Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema. Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal?« (12,5-7)
    V bolnišnici je ležal zelo bolan otrok. Niti oči več ni mogel odpreti, niti ust, da bi govoril. Zdravniki so se borili za njegovo življenje. Potem so poklicali njegovo mamo. Ko je prišla, je brez besed položila svojo roko na otrokovo vroče čelo. Bolnik je rekel: »Mama, ti si, kako vesel sem, da si prišla.« Na smrt bolan otrok ni odprl svojih oči, ni slišal maminega glasu, toda začutil in prepoznal je mamino roko. Takoj ko je položila svojo roko na njegovo znojno, vroče čelo, je vedel, da je to njegova mama. Ranjeno srce prepozna Božjo roko sočutja in ljubezni. Dovoli, da Jezus položi svojo roko na tvojo bolečino, na tvojo rano, na tvojo preizkušnjo in vedi, da je vse to z določenim namenom. John Wycliff (znani teolog iz 14. stoletja) je zapisal: »Naj nihče sam zase ne misli, da je svet, če ni preizkušan, kajti brez preizkušenj ni svetosti. Nasprotno, tisti, ki so najbolj sveti, imajo največje preizkušnje, kajti višja ko je gora, močnejši je tudi veter. Poglej na preizkušanega Joba. Bolj ko stremiš k svetosti, močnejša je peč preizkušnje. Bolj ko ljubiš Gospoda in mu služiš, več težav imaš!«

    Samo en način je, da pobegneš iz preizkušnje, in ta je, da greš skozi preizkušnjo. Jakob pravi, da gre za preizkušenost naše vere. Pri tem uporabi grško izrazoslovje, ki govori o preverjanju dragocenih kovin, ki pokaže, ali so le te prave. Mnogokrat smo izpostavljeni preganjanju, boleznim, trpljenju in žalosti. Celo ljudje tega sveta se strinjajo, da težave krepijo karakter. Navsezadnje, ali sploh obstaja kaka stvar, zaradi katere ni treba trpeti? Kajti kdor ni trpel, ne ve ničesar. Duša ne bi imela mavrice, če ne bi bilo solza. Charles Kettering je zapisal: »Težave so cena napredka. Dobre novice me slabijo, slabe pa krepijo.« Nekatere življenjske težave ne bodo nikoli odstranjene. Moramo se jih naučiti sprejemati in verjeti, da nam je dovolj Božja milost. Apostol Pavel je tri krat prosil Gospoda, naj odvzame »trn« iz njegovega telesa, pa mu je Gospod raje podelil milost, s katero je lahko to prenašal. (2 Kor 12,8-10) Kje so zdaj ob vseh teh besedah Svetega pisma lažnivi učitelji evangelija prosperitete, evangelija uspeha? Trpljenje naj nas utrdi v veri in nam pomaga, da se bomo prekalili in postali boljši ljudje in kristjani!

    Avtor: prof. dr. Danujel Brkič, Evangelijska Cerkev Dobrega pastirja Novo mesto, pastor in profesor na zagrebški protestantski teološki fakulteti.

  98. Janez says:

    KDAJ, ZAKAJ IN KAKO NAS BOG VZGAJA, KADAR GREŠIMO?
    Božja vzgoja je življenjsko dejstvo, za katerega se kristjani pogosto ne menijo. Pogosto se pritožujemo nad okoliščinami svojega življenja, ne da bi spoznali, da so to posledice našega lastnega greha in so del Gospodove ljubeče, milostne vzgoje, ki smo je zaradi tega greha deležni. Ta vase zaverovana nevednost lahko prispeva k temu, da se v življenju verujočega utrdi ponavljajoč se greh, ki za seboj potegne še več Božje vzgoje svojih Otrok z raznimi podučnimi lekcijami, da bi nehali grešiti in da bi se poboljšali. Bog nam hoče dobro, vendar ne dopusti greha, s katerim žalimo Njegovo Ljubezern in Usmiljenje do nas, saj nam je vse dal in daroval.

    Božje vzgoje ne smemo zamenjevati z brezčutnim kaznovanjem. Božja vzgoja je izraz Božje ljubezni do verujočih in njegovega posvečujočega dela, s katerim Bog vse nas pripelje k svetosti tako, da se poboljšamo in spreobrnemo in živimo po Božji Volji. »Ne zametuj, sin moj, GOSPODOVE vzgoje, njegov opomin naj ti ne bo nadležen. Kajti kogar GOSPOD ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu.« (Pregovori 3,11–12; glej tudi Pismo Hebrejcem 12,5–11.) Bog uporablja preizkuse, preizkušnje in različne druge težavne okoliščine, da bi svojega samovoljnega otroka skesanega pripeljal nazaj k sebi. Cilj Božje vzgoje je zoreča vera in poglabljajoč se odnos (Jakobovo pismo 1,2–4), s tem ko Bog uničuje oblast posameznih grehov nad nami. Gospodova vzgoja v našem življenju deluje v naše dobro in v njegovo slavo. Bog želi, da živimo v svetosti in v svojem življenju odražamo novo naravo, ki nam jo je dal: »Kot otroci poslušnosti se ne prilagajajte prejšnjim željam, ki ste jih imeli v svoji nevednosti, marveč bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet.« (Prvo Petrovo pismo 1,14–16)

    Ali je Bog ustvaril zlo? Zakaj se nekatere preizkušnje in hudobija dogajajo dobrim ljudem?
    Sprva se morda zdi, da če je Bog ustvaril vse, kar obstaja, potemtakem je moralo tudi zlo biti ustvarjeno od Boga. Zlo samo zase pa ni “reč” kot recimo kamen ali elektrika. Ne moreš imeti skodelice zla. Zlo samo zase ne obstaja, ker je v bistvu odsotnost dobrega. Luknje, na primer, so resnične, obstajajo, ampak le v nečem drugem. Odsotnosti zemlje lahko rečemo luknja, ampak ker le ta ne more biti ločena od zemlje same, le ta v bistvu ne obstaja. Ko je Bog vse ustvaril, je bilo torej vse stvarstvo dobro. Ena izmed dobrih stvari, ki jih je Bog ustvaril, so bila bitja, ki so imela svobodo, da si izberejo dobro. Za to, da bi lahko imela ta bitja resnično možnost izbire, je Bog moral dovoliti, da je obstajala tudi odsotnost dobrega. Bog je torej ustvaril svobodne ljudi in angele, ki so imeli svobodo, da so se odločili za dobro ali pa so dobro zavrnili (kar bi lahko imenovali slabo ali zlo). Ko obstaja slaba vez med dvemi dobrimi rečmi, mi to okličemo kot slabo ali zlo, a na koncu koncev ta zla vez ne postane “reč”, ki jo je Bog po nujnosti ustvaril.

    Morda bo pomagala slednja ilustracija. Če oseba reče: “Ali mraz obstaja?” bi lahko bil odgovor pritrdilen. Odgovor bi bil sicer napačen. Mraz namreč ne obstaja. Mraz je odsotnost toplote. Na podoben način tema ne obstaja, je namreč odsotnost luči. Zlo je zatorej odsotnost dobrega, ali morda drugače, zlo je odsotnost od Boga. Bog ni ustvaril zlega, pač pa je dovolil, da obstaja odsotnost dobrega. Bog ni ustvaril zlega, ampak ga dovoljuje. Če bi bil Bog ne dovolil možnosti zla (kot odsotnosti dobrega), potem bi oboji, človeštvo in angeli, služili Bogu iz obveznosti, prisile, ne pa izbire iz Ljubezni do Boga. Bog ni želel “robotov”, ki preprosto delajo tisto, kar on želi, ker jih je tako “programiral.” Bog je dovolil možnost zla zato, da bi imeli resnično svobodno voljo, da se svobodno odločimo, če mu želimo služiti ali pač ne. To je naša prosta odločitev, za kar obstajajo posledice.

    Kot omejena človeška ustvarjena bitja nikoli ne moremo v resnici razumeti neomejenega večnega Boga (Rimljanom 11,33–34). Časoma mislimo, da razumemo zakaj Bog nekaj dela, nakar kasneje ugotovimo, da je v bistvu delal nekaj povsem drugega, kot smo najprej menili. Bog gleda na stvari iz svete, večne perspektive. Bog ima za vse Božji Načrt. Mi, kot ljudje, pa na stvari gledamo iz tuzemeljske, človeške, grešne in časovno omejene perspektive in pameti. Zakaj je Bog postavil človeka na zemljo, ko je vedel, da bosta Adam in Eva gotovo grešila, in zatorej prinesla zlo, smrt in trpljenje za vse človeštvo? Zakaj nas preprosto ni ustvaril in nas pustil v Nebesih, kjer bi gotovo bili popolni in bi ne trpeli? Ta vprašanja ne morejo biti ustrezno odgovorjena na tej strani stvarnosti. Lahko pa vemo, da karkoli Bog naredi, je sveto in popolno in bo na koncu Njemu v Čast in Slavo. Bog je dovolil možnost zlega za to, da bi nam lahko dal resnično svobodno izbiro, če si želimo biti ob njem in ga slaviti ali ne. Bog ni ustvaril zla, ampak ga je dovolil. Ko bi ga ne bil dovolil, bi ga mi slavili in častili pod prisilo zaradi obveznosti in obligacije, ne pa zaradi naše lastne izbire. Bog nas Ljubi in nam odpušča, ko se skesamo in ga prosimo Odpuščanja pod pogojem, da verujemo v Kristusa. Veseli se in dovoli nam, da se vrnemo kot izgubljeni Sin/Božji Otroci nazaj k Očetu, ko se pokesamo in ko nam odpusti.

    Zakaj je Bog satanu in demonom dovolil grešiti in delati hudobijo?
    Bog je tako angelom kot človeku suvereno naložil odgovornost, da so mu poslušni. V Svetem pismu je o uporu satana in padlih angelov le malo jasnih in konkretnih podrobnosti. Videti pa je, da se je satan – najverjetneje najpomembnejši izmed vseh angelov (Ezekiel 28,12–18) – Bogu uprl v prizadevanju, da bi bog postal on sam. Satan (Lucifer) ni hotel častiti ali ubogati Boga; hotel je biti Bog (Izaija 14,12–14). Razodetje 12,4 je mogoče razumeti kot prispodobo: ko se je satan uprl, se je tretjina angelov postavila na njegovo stran; s tem so postali padli angeli – demoni. Satan in angeli so bili, enako kot Adam in Eva, dolžni ubogati Boga. Angeli so morali izbrati med eno in drugo stranjo. Bog namreč nobenega izmed njih ni silil ali spodbujal h grehu. Satan in padli angeli so torej grešili namerno, po lastni volji. Zato so si upravičeno prislužili večno Božjo jezo v ognjenem jezeru. Odločitev angelov, da bodo sledili satanu, namesto da bi ostali zvesti Bogu, je nepreklicna (v tem se njihova situacija razlikuje od človekove). Satan in padli angeli so Boga poznali v vsem njegovem Veličastvu. A kljub temu popolnemu spoznanju so se Bogu uprli; to je bilo dejanje skrajnega zla in hudobije. Bog zato satanu in drugim padlim angelom ne naklanja milosti spreobrnjenja. V Svetem pismu ni nobenega namiga, da bi imeli padli angeli kakršnokoli priložnost za spreobrnitev in prejem odpuščanja. Nič tudi ne nakazuje, da bi bili preostali zvesti angeli zmožni grešiti. Angeli, ki ostanejo zvesti Bogu, so imenovani »izvoljeni angeli« (Prvo pismo Timoteju 5,21). Bog jih v svoji suvereni modrosti ohranja v tem stanju zvestega, poslušnega služenja. Zakaj je torej Bog angelom že na samem začetku sploh omogočil izbiro, ko pa je vnaprej poznal izid? Bog je vedel, da se bo tretjina sprva dobrih, potem pa hudobnih angelov uprla in bodo obsojeni na prekletstvo večnega ognja. Bog je vedel tudi, da bo satan upor nadaljeval in začel h grehu napeljevati človeka. Zakaj je torej Bog tako odredil? Na to vprašanje Sveto pismo ne odgovarja izrecno in tega ne vemo. Enako bi se lahko vprašali skoraj o vseh zlih dejanjih: zakaj Bog dopušča to ali ono da se zgodi na svetu npr. potres, poplave ali epidemija? In tako smo se spet znašli pri vprašanju Božje suverene oblasti nad stvarstvom, pri čemer samo s človeško pametjo, brez Božjega Vodstva, nič ne razumemo. Celo če česa ne razumemo povsem – karkoli Bog odredi, je vse popolno, ker je v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Voljo, ki je mi ljudje ne razumemo. V popolnem načrtu popolnega Boga je bila torej predvidena pojavitev greha. Naše misli namreč niso Božje misli in naše poti niso Božje poti, kot nas Bog spominja v Izaiju 55,8–9. Navsezadnje niti ni potrebno – niti možno – da bi povsem razumeli vse, kar odloči Bog v svoji popolni modrosti in čistosti. Pač pa je povsem razumljiva naša nuja, da se spreobrnemo od greha in upora proti Bogu ter da verujemo v evangelij Jezusa Kristusa, saj lahko le tako prejmemo Božje odpuščanje in se z Bogom spravimo. Človek marsikaj, kar se mu dogaja ne zna razložiti/razumeti, saj razmišlja po človeško in ne po Božje. Zato molimo in prosimo Boga za Vodstvo in Poduk, da vemo kaj je prav in kaj ne, ko delamo, molimo, živimo in se odločamo. Brez Boga ne moremo nič, z Bogom pa zmoremo vse.

    Medmrežje Gotquestions et altro

  99. Hvala says:

    Nadaljevanje iz knjige REŠITI; KAR JE IZGUBLJENO_NOTRANJE OZDRAVLJENJE (Nelly Hidalgo, Alexis Smets)

    ŽIVLJENJE V DUHU. POKORŠČINA DUHU.

    POKORŠČINA SVETEMU DUHU SE LAHKO RAZODEVA PO ZNAMENJIH NA TELESU, NA PRIMER Z BOLEČINO.
    NELLY PRAVI: ” KO SEM ZAČELA MOLITI ZA OZDRAVLJENJE, JE JEZUS DELOVAL NA TAKO NEVERJETEN NAČIN, DA SEM VČASIH POZABILA, DA ON OZDRAVLJA, NE JAZ. KO SEM NEKOČ MOLILA ZA NEKO ŽENO, JE TA V TRENUTKU OZDRAVELA. TAKOJ SEM POMISLILA :ZELO DOBRO , NELLY , BILO JE ODLIČNO! DOBRO SI MOLILA ZANJO. KOMAJ SE MI JE MISEL PORODILA, ŽE SO MOJE ROKE OTRPNILE IN ME ZAČELE BOLETI. NISEM PA TEGA POJAVA POVEZOVALA S PREJŠNO MISLIJO. DOMA SEM SE UMAKNILA V SOBO, DA BI SE POGOVORILA Z JEZUSOM O TEM, KAR SE MI JE ZGODILO. ALI JE MORDA VPLIVAL NAME HUDOBNI DUH? ALI SEM BOLNA? BILA SEM PRESTRAŠENA.
    ŽE NA ZAČETKU MOLITVE SEM ZASLIŠALA GOSPODOVE BESEDE: NELLY, KDO OZDRAVLJA? KDO PO TEBI KAŽE SVOJO MOČ? VSA SOLZNA SEM ZAVPILA: TI OZDRAVLJAŠ, SAMO TI. OKORELOST V ROKAH JE POPUSTILA. TODA DOBILA SEM PODUK, KI GA NIKOLI NE BOM POZABILA. ”
    ——————————————————————————————————————————————————–
    POKLICANI SMO, DA POT NOTRANJEGA OZDRAVLJENJA PREHODIMO V SVETEM DUHU. BOŽJA BESEDA NAM ZAGOTAVLJA, DA NAS DUH VODI K POPOLNI RESNICI. ON JE NAŠ VODNIK. ŽIVLJENJE V DUHU JE ZELO POMEMBNO, SAJ NAM SVETI DUH VSE DAJE. ODPIRA NAM VRATA SPOZNANJA BOGA IN NAM RAZODEVA NJEGOVE SKRIVNOSTI. PREOBLIKUJE NAS V KRISTJANE, KI ŽIVIJO PO VERI; PREČISTI NAŠ POGLED IN POSLUŠANJE. VODI NAS PO POTI, KI PELJE K JEZUSU.

    POKORŠČINA DUHU JE ODLIČEN NAČIN, S KATERIM ODSTRANIMO VSE OVIRE DUHOVNE RASTI.

    VEMO, KAJ POMENI POKORŠČINA. BITI POKOREN DUHU, SE PRAVI BITI MU PODVRŽEN. KO ZASLIŠIMO TO BESEDO, OBČUTIMO NELAGODNOST. ZATO NI MAJHNA STVAR PROSITI SVETEGA DUHA, DA NAM TA DAR PODELI. POKORŠČINA DUHU POMENI, DA SPREJMEMO VODSTVO SVETEGA DUHA. NEBEŠKI OČE ŽELI, DA ZANJO PROSIMO. HOČE NAM JO PODARITI. ŽELI, DA BI BILI POPOLNI, KAKOR JE POPOLN ON SAM, KI JE POLNOST LJUBEZNI, A LJUBEZEN JE BISTVO KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA. ZA NAS JE DOBRO, DA PROSIMO ZA TO MILOST. POKLICA NI SMO, DA BI PRIČEVALI S SVOJIM ŽIVLJENJEM.

    LJUDI NE BOMO PREPRIČALI Z LEPIM GOVORJENJEM O JEZUSU, TEMVEČ S PRIČEVANJEM, DA SE JE NAŠE ŽIVLJENJE SPREMENILO PO DELOVANJU SVETEGA DUHA.
    ———————————————————————————————————————————————————
    KAJ JE TOREJ POKORŠČINA DUHU? TO JE POSEBNO VODSTVO SVETEGA DUHA, KI VSE KRISTJANE PRAVILNO USMERJA , JIH POUČUJE IN OČIŠČUJE. DAJE JIM JASNO SPOZNANJE SLABEGA TER JIM RAZODEVA SVOJO VOLJO PREK ZNAMENJ, BOŽJE BESEDE. KARIZEM, MOLITEV IN ZAKRAMENTOV.
    ——————————————————————————————————————————————————–
    POKORŠČINA DUHU JE TAKO OČITNA, DA JO JE NEMOGOČE PREZRETI, KO SMO JO ENKRAT ODKRILI. Z LAHKOTO UVIDIMO, DA NI MAJHNA STVAR.. JEZUS NAS VABI, DA BI BILI ŽIVE PRIČE. ČE PA HOČEMO BITI PRIČE, MU MORAMO PUSTITI, DA NAS PREOBLIKUJE. TO PREDPOSTAVLJA ISKRENO ŽELJO, DA BI MU SLEDILI. SEVEDA ŽELI ISTO TUDI JEZUS.
    ——————————————————————————————————————————————————-
    KAKO PREPOZNAVAMO HOTENJE DUHA.? LAHKO GA PRIMERJAMO Z RDEČO LUČJO V PROMETU. ČUDOVITO JE VIDETI, S KAKŠNO RAHLOČUTNOSTJO NAS JE BOG USTVARIL.
    POKORŠČINA DUHU IMA TUDI ODLOČILNO VLOGO: POMAGA NAM ODREČI VSE MASKE, KI SMO JIH DOLGA LETA NOSILI.

    KADAR PADEMO V SLABOST ALI GREH, KADAR SMO RANILI LJUBEZEN, JE ŽALOST ENA NAJOČITNEJŠIH ZNAMENJ, KI NAM JIH DAJE DUH. :” NE ŽALOSTITE BOŽJEGA SVETEGA DUHA, ” NAM NAROČA SVETI PAVEL (Ef 4,30).

    NELLY POVE PRIMER:” NEKI MOŠKI MI JE POVEDAL, KAJ SE MU JE ZGODILO PRED TREMI MESECI. PO VEČJEM NAKUPU SE JE BLAGAJNIČARKA V SVOJO ŠKODO ZMOTILA ZA TRI TISOČ PESOV. VES SREČEN SE JE ODPELJAL DOMOV. TAM PA SE JE SPOMNIL MOJEGA PREDAVANJA. TAKOJ SE JE VRNIL, A TRGOVINA JE BILA ŽE ZAPRTA. NASLEDNJI DAN MU JE BLAGAJNIČARKA ZAUPALA, V KAKŠNI STISKI SE JE ZNAŠLA. TRI TISOČ PESOV BI JI ODTRGALI OD PLAČE. ”
    ——————————————————————————————————————————————————–
    NELLY PRAVI: “ŽE VEČ LET IMAM IZKUŠNJE S POKORŠČINO SVETEMU DUHU, A ZAVEDAM SE. DA BI ZARADI SVOJE GREŠNOSTI VSAK HIP LAHKO STORILA KAJ SLABEGA, ČE ME NE BI OPOZARJALA RDEČA LUČ SVETEGA DUHA. POMAGA MI, DA SE ZAVEDAM, KOLIKO SLABEGA JE V MOJEM RAVNANJU IN KAKO NAPAČNO JE MOJE PRESOJANJE. OBČUTEK, DA SMO LJUDJE UBOGI, IN GREŠNI, JE BREZ DVOMA ZELO MUČEN, A SVETI DUH NAS S SVOJIM DELOVANJEM OSVOBAJA. ZASE VEM PRAVI NELLY, DA SEM NEVEDNA, OMEJENA, UBOGA IN GREŠNA, VEM PA TUDI, DA JE SVETI DUH V MENI BUDEN; GOVORI MI, ME SPODBUJA…NE VEM, ČE VEČ JOKAM KOT NEKDAJ, TODA KAKŠNO SVOBODO IN KOLIKŠNO OZDRAVLJENJE MI JE PRINESLA POKORŠČINA DUHU!”Prepis iz knjige Rešiti, kar je izgubljeno).
    ——————————————————————————————————————————————————–

    Ja, resnične so te besede, kaj dela Sveti Duh, kako vodi človeka, mu pomaga, ne vem, če se da to z besedami izrazit. Tudi Nelly se mi zdi, da ne more vsega opisati , ker imamo premalo izrazov, kakšno je življenje, če ga prepustimo, da ga vodi BOG ,vodi s svojim Duhom. To se res ne da opisati. To je veselje in raj na zemlji, v kakršni koli situaciji je človek, težka, manj težka, v stiski td….

    Kaj je lahko kaj lepšega kot to, da te vodi sam BOG. ?

    Spomnim se, kaj je rekla Mati Terezija (iz knjige). Rekla je, da ko so ji ljudje govorili, kako je verna, da je mislila povedati, da ni verna (to je bilo njeno dolgo obdobje suše), pravi da NI MOGLA TEGA IZGOVORITI. Sveti Duh ji ni pustil to izgovoriti, čeprav je hotela.

    V Svetem Duhu se soočamo z lažmi, ki jih drugi izrečejo o nas, z zamislijo , ki jo omamo o sebi in o svojem življenju, z dvomom, ki nas muči, s hinavščino. Vsemu temu se moramo odpovedati, da lahko vase sprejmemo Boga. Središče življenja ne more biti človek ampak BOG.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja