Članki za dušo

15.025 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   7. septembra, 2020 at 22:53

   Addendum
   Vsekakor nam Kristus dostrikrat zagotavlja uslišanje prosilne molitve, vendar ne avtomatično. Uslišal bo vsakega, ki bo tako prosil, kakor je on in za kar je on prosil. Vsakemu molivcu bo dal Svetega Duha, če ga bo zanj prosil, vsakemu podelil pravico, če si jo bo iskal, vsakemu zmagoslavje, če bo vztrajal v veri do konca tega časa. Bog daje molivcu po navadi več od tega, kar si sam prosi, daje mu svojega duha, moč, milost, da ve, kaj naj in kako naj prosi. Noče uslišati molivca tako, kot si večkrat v svoji naivnosti predstavlja, da bi se zavedal, da z Bogom ne more razpolagati in z njim manipulirati v svojih večkrat čudnih željah. Z Bogom ni moč trgovati. Bog pa vse vidi in vse ve, tudi ko mi ne mislimo da je temu tako. Z grehi žalimo Božjo Ljubezen, ki nam hoče dobro. Tudi neuslišanje prosilca ima svojo vrednost, takrat ko Boga ne prosimo Boga za kaj lepega, dobrega in plemenitega ter zase, da bi se ozdravili, našli službo, da bo operacija zdravniku uspela v korist bolniku, da bi misijonarjem uspelo ljudem približati Kristusa, ko bi mati v porodnišnici srečno rodila novorojenčka itd. Prosite in se vam bo dalo, trkajkte in se vam, bo odprlo, pravi Jezus. Molivec postaja z Vero, Molitvijo in Vztrajnostjo vedno bolj nesebičen in bolj odprt za Božje delovanje, da živimo po Božji Volji in ne zatavamo. Šele takrat v stiski in preizkušnjah človek spozna, kako je Brez Boga in Božje Milosti ter Vodstva sam slaboten, kako je vse skupaj ničevo, kako malo je potrebnio, da pademo v greh in da potrebujemo Boga. Zavedajmo se, da človek sam iz sebe na koncu koncev ne more ničesar storiti, če pa kaj zmoreš, je pač temu zato, ker mu je bilo podarjeno iz Božje Dobrote in Usmiljenja. Človek je grešnik in včasih nam Bog Oče da potrebno spokoritveno lekcijo ter Božjo Vzgojo, kjer nam pove odločno, hoče od nas; to je da se spreobrnemo in poboljšamo ter Vrnemo na Pot Odrešenja h Kristusu tako, da sledimo Božjo Voljo, molimo, prosimo Boga za Vodstvo, delamo in služimo vližnjim ter tako pomagamo sebi. Bog je Ljubezen, Usmiljenje in Dobrotra, ki nam hoče vse dobro, le mi zatavamo in se izgubimo. Spoznati moramo zato nujnost trpljenja in križa, s katerim je bil deležen vsak človek in kristjan Kristusovega trpljenja in vstajenja v odkupitev za naše grehe in Odrešenje. Pa ne zaradi trpljenja samega, marveč zaradi doseganja obljubljene dobrine Jezusovega Vstajenja, po katerem vzdihuje ne samo on, temveč tudi vse stvarstvo. Pavel je trikrat prosil Boga, da ga reši trpljenja. Toda Gospod ga ni rešil, temveč mu je dal moč – milost, da je razumel nujnost trpljenja za svoj apostolat (prim. str. 63-64). Dalje se moramo zavedati, da Bog uslišuje na čisto navaden način, skoraj banalen. Deluje in uslišuje po srednikih – po ljudeh, ki pomagajo tistim, ki so v stiski. Bog nas uslišuje po ljubezni ljudi, ki so naši bratje in sestre v Kristusu gter Božji Otroci, ki jih Oče ljubi. Podobno se dogaja tudi v doseganju naravnih dobrin. Uslišuje nas posredno po naravnih zakonih in naši dejavnosti, „ki jih pa Bog zaradi predvidene molitve tako usmerja, da so v korist molivcu in prosilcuu, ki pravično živi in se kesa grehov ter prosi odpuščanja“. Bog hoče, da iščemo pomoč pri stvareh v svoji dejavnosti in pri ljudeh, ki nam lahko pomagajo. Bog hoče da se spokorimo in spreobrnemo ter poboljšamo ter da popravimo, kar smo zagrešili tako, da se opravičimo, povrnemo izgubljeno, se povrnbemo na Pot Odrešenja k Jezusu in začnemo vse znova z Njegovim Blagoslovom in Vodstvom. Bog nam odpušča sedemkrat sedemdesetkrat in nas čaka, da skesani in spokorjeni pridemo nazaj k Očetu, tako kot Izgubljeni Sin v Evangeliju. Prosimo Boga za Božje Vodstvo in Pomoč, da bodo vsi tsti problemi, ki so po človeški pameti nerešljivi, po Božji Milosti postali rešljivi, ker nam bo Bog Pomagal in nas Vodil. Kesanje in spreobrnitev pa pomeni, da se bomo odslej z Božjo Pomočjo odvračali vseh skušnjav hudobca, ki nas vabi v greh in hudobijo, ker smo majhni, šibki in nemočni brez Boga; z Bogom pa premoremo vse in vse se z Božjo Pomočjo spet postavi na svoje mesto, ker nas Bog Ljubi in je pri nas in v nas, tudi ko smo mi nezvesti in grešimo.

   Gospod prosim odpusti Kristjanu in mu stoj ob strani ter ga Vodi. Gospod Bog prosim pomagaj v svojem Božjem Usmiljenju našemu bratu Kristjanu, da ne bo več grešil in da se bo spokoril, spovedal, prosil za odpuščanje in popravil z pridnim delom in molitvijo ter spreobrnitvijo vse, kar je storil v svoji naivnosti narobe ter da bo poplačal dolgove. Naj se iz tega primera nekaj nauči, da ne bo več naivno verjel v stvari, tako kot doslej. Pomagaj mu prosim, da bo z pridnim delom dovolj zaslužil in postopno poravnal dolgove in odslej živel pravično brez raznih hazardnih iger, ki so plod zapeljevanja hudobca. Pomagaj mu Bog, da odslej ne bo več delal ničesar podobnega, ampak da bo na osnovi te Božje lekcije spregledal svoje grehe in napake in se jih odslej izogibal in zaživel v Veri do Kristusa kot pravičen, deloven, pošten človek, ki veliko moli in dela ter pomaga in služi svojim bližnjim tako, kot nas uči Jezus v Evangeliju. Kristjan želim vam, da vam Bog pripomore tako, da se bo spet vse uredilo po Njegovi Milosti in Ljubezni in da se boste iz tega naučili, da je treba hoditi po Poti Odrešenja h Kristusu in se izogibati vseh stranpoti, kjer ni Boga.

   Kot kristjani, celo ko se trudimo v sodelovanju z močjo Svetega Duha, ki prebiva v nas, delamo samo majhne korake do ljubezni do Boga in svojega bližnjega. Zagotovo nikoli izkustveno ne dosežemo merila popolnosti, imenovanega v teh dveh zapovedih. Celo najbolj predani in popolnoma posvečeni kristjani nikoli ne dosežejo tega, da bi ljubili Boga z vsem srcem, dušo, umom in močjo v tem življenju (Pismo Rimljanom 7). Še dobro, da Bog pri kristjanih išče napredek, ne popolnost (Prvo pismo Timoteju 4,15). Ko naše srce in um postopoma spreminja Sveti Duh, ki prebiva v nas, se lahko izboljšamo v ljubezni do Boga in do drugih (Pismo Rimljanom 12; Prvo Petrovo pismo 1,13–16). A dokler smo v tem padlem, zemeljskem telesu, ki ga je pokvaril greh, ne bomo tega nikoli popolno storili. Ne obupujte nad svojimi porazi in ne bodite hinavci, tako da trdite, da delate nekaj, česar ne (Jakobovo pismo 2,8–13). Raje pustite, da vas neuspeh pripelje nazaj h Kristusovemu križu, kjer je umrl za svoje ljudi za njihov greh nepopolne ljubezni do Boga in do drugih. Veselite se v svoji bitki proti preostanku greha, ki prebiva v vas, in se zavedajte, da imate zagotovljeno odrešitev s pripisano Kristusovo pravičnostjo, ne po kakršni koli svoji zaslugi (preučujte Pismo Rimljanom 6–8).

   Božja Ljubezen vate zaupamo.
   Božje Usmiljenje vate zaupamo.
   Božja Dobrota vate zaupamo.
   Amen.

   Odgovori
2. Janez says:

   7. septembra, 2020 at 22:51

   ALI ČUDEŽI SVETEGA DUHA OBSTAJAJO TUDI DANES ?
   Najprej se je treba zavedati, da to ni vprašanje, ali Bog danes še vedno dela čudeže. Bilo bi nespametno in nesvetopisemsko ter prenagljeno laično trditi, da Bog danes ne ozdravlja ljudi, jim ne govori in ne dela čudežnih znamenj in čudežev. Vprašanje je, ali so čudežni darovi Svetega Duha, opisani predvsem v Prvem pismu Korinčanom 12–14, danes še vedno aktivni v krščanski Cerkvi. To tudi ni vprašanje, ali Sveti Duh lahko da nekomu čudežni dar. Vprašanje je, ali Sveti Duh danes še vedno daje in podarja ljudem čudežne darove po svoji Volji. Popolnoma pa se zavedamo, da je Sveti Duh svoboden, da daje čudežne darove v skladu s svojo voljo (Prvo pismo Korinčanom 12,7–11). Duh namreč veje kjer hoče.

   V knjigi Apostolska dela in v Pismih veliko večino čudežev naredijo apostoli in njihovi bližnji sodelavci. Pavel nam navede razlog za to: »Znamenja apostola so bila med vami storjena z vso potrpežljivostjo, z znamenji, čudeži in močmi« (2 Kor 12,12). Če bi imel vsak kristjan sposobnost delati znamenja, čudeže in bi imel moči, potem to nikakor ne bi bile prepoznavne lastnosti apostola. Vrstica Apostolska dela 2,22 nam pove, da je bil Jezus »potrjen« z »močmi, čudeži in znamenji.« Podobno so bili apostoli »zaznamovani« kot pristni Božji sli s čudeži, ki so jih delali. Vrstica Apostolska dela 14,3 opisuje, da je bilo sporočilo evangelija »potrjeno« s čudeži, ki sta jih delala Pavel in Barnaba. Poglavja 12–14 Prvega pisma Korinčanom govorijo predvsem o darovih Duha. Na podlagi tega besedila se zdi, da so bili »navadnim« kristjanom včasih dani čudežni darovi (12,8–10.28–30). Ne piše, kako pogosto je bilo to. Iz tega, kar smo se naučili zgoraj, da so bili apostoli »zaznamovani« z znamenji in čudeži, bi se zdelo, da je bilo dajanje čudežnih darov »navadnim« kristjanom izjema, ne pravilo. Razen apostolov in njihovih bližnjih sodelavcev Nova zaveza nikjer specifično ne opisuje posameznikov, ki bi izvajali čudežne darove Duha.

   Pomembno se je zavedati, da zgodnja cerkev ni imela dokončanega Svetega pisma, kot ga imamo danes (Drugo pismo Timoteju 3,16–17). Zato so bili potrebni darovi prerokovanja, spoznanja, modrosti itd., da bi lahko zgodnji kristjani vedeli, kaj Bog želi, da storijo. Dar prerokovanja je omogočal vernikom, da so govorili novo resnico in razodetje od Boga. Zdaj pa, ko je Božje razodetje dokončano v Svetem pismu, darovi »razodevanja« niso več potrebni, vsaj ne v takem obsegu, kot so bili v Novi zavezi. Bog vsak dan čudežno ozdravlja ljudi. Bog nam danes še vedno govori, naj bo to s slišnim glasom, v mislih ali skozi vtise in občutke. Bog še vedno dela neverjetne čudeže, znamenja in moči ter včasih te čudeže izvaja preko kristjana. Vendar te stvari niso nujno čudežni darovi Duha. Prvoten namen čudežnih darov je bil, da se dokaže, da je evangelij resničen in da so bili apostoli resnično Božji sli. Sveto pismo ne reče naravnost, da so čudežni darovi nehali obstajati, vendar položi temelj, zakaj se morda ne pojavljajo več v enakem obsegu, kot je zapisano v Novi zavezi. Vendar Bog dela čudeže še danes in nas obdaruje s svojo Ljubeznijo, čeprav so dostikrat tega kot grešniki in nehvaležneži ne zaslužimo. Oče pa nas neskončnio ljubi in nam vse daruje in nam vse odpušča.

   Gotquestions et altro

   SVETI DUH, TI SI LUČ NAŠEGA ŽIVLJENJA
   Sveti Duh, Ti si luč našega življenja. Ti hočeš vse narediti novo v naši sredi. Pridi in spremeni ter predrugači ter prenovi temeljito vse, kar se zoperstavlja Tvojemu delovanju v naši skupnosti. Prosim pomagaj nam ljudem in nas spreobrni, da bomo postali drugačni in boljši ljudje in kristjani, Bogu v Veselje. Pomagaj nam, da se bomo skesali in poboljšali. Preženi vse predsodke, zavist, obrekovanja na različnih ravneh, iskanja moči in prevlade ter vso zlaganost, ki smo ji povsod priča danes, ko Človek ni Človeku vedno Človek, ampak je vse kaj drugega kot Dober Človek. Ustvari v nas čisto srce, usmiljenje, dobroto in razsvetljen razum, da bomo lahko spoznali to, kar Ti želiš; in bomo pripravljeni hoditi po poti, ki si nam jo Ti pokazal tako, da bomo po strmi in težki poti k Tebi hodili in izpolnjevali Tvoje Nauke in zapovedi ter živeli po Božji Volji. Amen

   Sedem darov Svetega Duha
   Sedmeri darovi Svetega Duha so: modrost, umnost, svet, moč, vednost, pobožnost in strah božji. Bog nam v učinkoviti moči Svetega Duha, ki je naš Gospod in darovalec življenja, daje vse potrebno, da spoznamo svojo vero in živimo v njegovi bližini. Bodimo odprti za darove Svetega Duha!

   MODROST: “moder” je človek, ki lahko loči pomembne od nepomembnih v življenju; sposoben je prepustiti se drugemu in od znotraj »videti« in »slišati« najgloblje v njem; “Moder” je človek, ki je sposoben “videti” in “presojati” celotno resničnost v Božji luči.

   UMNOST: “razumen” človek je “odprt” in kritičen do razumevanja sebe, sveta in ljudi; je sposoben „slišati“ in razumeti Božjo besedo, ki nam jo je razodela na različne načine (zlasti Beseda, ki nam jo je razodela v Jezusu Kristusu).

   NASVET: človek, ki ima “dar nasvetov”, je sposoben pomagati drugim pri sprejemanju svojega osebnega mnenja in osebne odločitve, zlasti v pomembnih trenutkih svojega življenja (za to je sposoben poslušati drugega “od znotraj” in mu ne vsiljuje nasvetov) “Nato mu pušča možnost proste izbire); imeti “dar svetovalca” pomeni tudi, da lahko prejemate nasvet od drugega in še posebej, da iščete “nasvet” pri poslušanju Božje besede.

   MOČ: “močan” človek je sposoben živeti človeško in krščansko resnico pogumno; je dosleden in zmore zdržati tudi takrat, ko je težko verjeti in upati; njegovo zaupanje in njegova ljubezen do Boga in ljudi temelji na Božji zvestobi in ljubezni.

   VEDNOST: človek z “darilom znanja” išče in radostno sprejema resnico; prepozna in “pozna” ljudi, svet in Boga v njihovi najgloblji resničnosti; Drugega “prizna” in se veseli, ko začuti bogastvo svoje osebe.

   POBOŽNOST: Resnično “pobožni človek” živi v najbolj intimni povezavi z Bogom. Zanj je Bog Oče, ki ga lahko brez strahu in z ljubeznijo nagovarja.

   STRAH BOŽJI: “dar božjega strahu” (“strahospoštovanje”) omogoča, da Boga razumemo in doživimo kot najglobljo in največjo Skrivnost, kot “Sedanjost” in kot “Nedostopno” (Bog nam je “bližje kot nam samim”, vendar je tudi neizrazito »oddaljen«, ker je neizmerno »drugačen« in »večji« od nas); biti napolnjen s “božjim strahom” pomeni tudi biti napolnjen s “strahom pred grehom”, torej ne biti ravnodušen do greha in zla, ampak si prizadevati z vsemi močmi za ustvarjanje novega, božanskega sveta med ljudmi. Lahko bi rekli, da je „dar božjega strahu“ tudi novo ime za božjo ljubezen: bojimo se užaliti Boga in izgubiti njegovo prijateljstvo, ker ga ljubimo; ljubezen je previdna.

   Molitev k Bogu za sedem darov Svetega Duha
   Gospod, moj Bog, ti v vse ustvarjene stvari in ljudi prodiraš s svojim Duhom, prosim priti tudi v globino mojega srca. Podari mi modrost, da bom prejel Tvojo Besedo v vsakdanjem življenju, umnost, da spoznam Tvojo pot, da vedno lahko hodim s Teboj po Poti Odrešenja. Daj mi svetost, da vedno iščem tisto, kar je privzdignjeno od Zgoraj, ne da zapravljam svoje življenje in iščem samo tisto, kar je le materialnega in vsakdanjega v tem svetu. Napolni moj um z darom vednosti in stanovitnosti tako, da najdem resnico in pravičnost, ki jo bom dal naprej tudi drugim. Obenem Gospod me napolni s pobožnostjo, da te v tesni povezavi s Teboj vsak dan ponižno in goreče ljubim, moj Bog, z vsem srcem in da te častim v Duhu in Resnici. Giospod Ti si Pot in Resnica in le po Tebi pridemo domov v Nebeško kraljestvo. Daj mi moči, da stojim trdno in pogumno, ko pridejo hudičevi napadi sveta in telesa. In končno Gospod me obdari z Božjim strahom, da zaradi Ljubezni do Boga nikoli ne bom zapustil Poti Odrešenja, ampak da bom vedno ostal blizu Boga, v času radosti in v času žalosti, času preizkušenj in veselega upanja. Gospod vedno in v vsem mi daj svoj Poduk in Vodstvo, da bom v Hoji za Teboj lahko storil Sveto Božjo Voljo in živel Pravično in vedno delal dobro in širil Božjo Luč in Usmiljenje med ljudi.
   Amen

   Odgovori
3. Janez says:

   7. septembra, 2020 at 22:41

   September je Čas žetve in setve in zrelega premisleka o Veri v Boga (avtor: Zdenka Serajnik)

   Vinogradi in sadovnjaki so jeseni spet oživeli. Sladki grozdi in sočna jabolka kličejo po pridnih rokah nabiralcev, da jih naberejo in spravijo v kašče za vse zimske zaloge. V duhovnem življenju zveni še glasneje klic po zajemanju iz preteklosti. Šolsko leto se je začelo z malim Šmarnom in z godom papeža Gregorja Velikega, polnega modrosti in cerkvenega učitelja za vse čase. So tudi učenci naših dni poklicali na pomoč Svetega Duha? So se ozrli k božji Materi na praznik njenega rojstva na mali Šmarn? So se ji priporočili na god Njenega Imena? Se jim srce še ozre po Povišanju svetega Križa, ki so ga našli okoli leta 300 in ga začeli častiti? Začutimo ob pogledu nanj ljubezen, ki jo je Križani za vse čase izkazal vsem ljudem? Veliko bogastva bi naše duše zapravile, če tega ne b i storile. Kadar pa doživimo to ali ono bolečino, nam stopi pred oči Žalostna Mati božja, v bogoslužju kar dan za povišanjem Svetega Križa. In zavemo se, da sta Sin in ona doživela vso bol in vse trpljenje ravno zaradi naših grehov. Bomo še tako lahkomiselno zašli v žalitev Boga?! Da ne bi. K pokori in poboljšanju nas kliče tudi kvatrni teden: tretji v septembru, obhajamo jo že stoletja, pa tako potreben! Ravno ti dnevi pa tudi žele, da se zamislimo v nujnost novih duhovniških poklicev: oktobra se začne novo šolsko leto bogoslovja. Bog sam čaka svojih glasnikov, svojih blagovestnikov. Za nas. Za naše duše. »Hodi za menoj!« slišimo kot apostol in evangelist Matej Gospodov glas. Nismo sicer cestninarji, vendar govori Odrešenik tudi nam. Kakšen blagoslov pomeni in prinaša vsak delavec v Gospodovem vinogradu! Ne dela le za ta svet, ampak tudi za nebesa. Za božjo čast in za naše zveličanje. Sv. Vincencij Pavelski kot od Boga poslan sredi 17. stoletja v Franciji ustanovi red lazaristov, ki so se iskreno zavzeli za vzgojo duhovnikov, nič manj pa tudi za gmotno pomoč obubožanim in revnim slojem ljudi. In naš slovenski škof Slomšek? Njegovo zavzeto dušnopastirsko delo je prenovilo versko življenje ne le za svoj čas, ampak tudi za naš. Z zaupanjem se mu lahko priporočamo za svetniško pomoč. Ob koncu meseca pa v enem dnevu častimo tri nadangele: Naše prošnje v stiskah bo sv. Mihael posredoval Bogu v naši borbi z zlom. Sv. Rafael bo pomagal bolnikom in spremljal popotnike. Sv. Gabrijel glasnik Marijinega Oznanjenja in tudi še kje: posrednik božjih razodetij. Gospodove setve so neizčrpne! Le kako ne bi rojevale novih rasti? Dela je veliko, delavcev pamalo je rekel Gospod Jezus. Naj se pomnožijo delavci v Gospodovem vinogradu, da bo delo opravljeno. Hvaljen Bog po Odrešeniku Jezusu, Materi Mariji, vseh angelih in svetnikih! Gospod pomnoži nam vero. Prosim pridi k nam in nam podari Božji Mir. Prosim pomagaj nam, da bomo živeli po Tvojih postavah in izpolnjevali Tvojo Voljo Gospod. In bili dobri ljudje in dobri kristjani!

   Zbrana dela Zdenke Serajnik – 6. Meditacije.

   Gorčično zrno in mogočno drevo (Zdenka Serajnik)
   Zaživele so ceste in steze, ki vodijo k šolam vseh vrst in stopenj, od vrtcev preko osnovnih in srednjih šol do najvišjih zavodov. Kot v naravi hodimo zbirat sadeže vseh vrst, da se bomo z njimi prebijali skozi življenje, tako si naš duh zbira nepregledno obsežnost in raznoterost znanja. Življenje se na vseh področjih razvija in težko, če ne nemogoče bi nam bilo krmariti skozi dnevno rastoče zahteve in pričakovanja nas samih in celotne družbe, če se ne bi pošteno in temeljito razgledali. Jasno, da ne bo šlo kar takole, mimo grede, ampak bo treba odprtih oči, pogumnega srca in poštenega dela rok. Zvestobe v malem, saj se tudi velike reči ne rodijo brez majhnih stvari. Pri tem nas ne moti, da večkrat ob malenkostih pomislimo: »Čemu je tega treba?! saj iz malega raste veliko. O tem se kmalu prepričamo. Še devetdesetletnih mojstrov ne bi imeli, če ne bi ostali zvesti v milijonih delovnih ur.
   Kje najdemo moči? V ljubezni, ki je kal slehernega življenja. Ko začutimo, da je nek Vir izven nas in nad nami. Da nas uči primer Gospoda, ki so ga sodobniki gledali samo kot tesarjevega Sina. Da je Sin človekov pri oznanjevanju blagovesti bil tako zavzet, da ni imel časa, spregovoriti z Materjo, ki ga je iskala. Celo čas za molitev, ki ga ravno mehansko avtomatiziran človek na pragu tretjega tisočletja »nima« (= ga noče najti!), je Gospod našel in prečul v nočeh.

   In – mi? Začenjamo dan s poslušanjem dnevnih napovedi in poročil, ali z – jutranjo molitvijo? »Nov podarjaš, Bog, nam dan – daj še svoj nam blagoslov, da ga, polni dobrih del, preživimo tebi v čast!« In se ob težavah preko dneva v duhu ozremo na Gospoda in njegovo Mater! ! Jezus, pomagaj! Mati Marija, pomagaj!« »Še nikoli ni bilo slišati, da bi nas bila Mati zapustila.« Tako je sveti Bernard izrekel stoletja doživeto dejstvo. In ali bomo zvečer našli »čas«, da bomo iz srca zmolili: »Hvala ti, Gospod, za vse, kar si nam naklonil v dar – usmiljen pa odpusti nam, kar storili nismo prav!« Gospod je vedno blizu. V Njem živimo, se gibljemo in smo! To so vedeli in tako so živeli in tako so Gospodovo blagovest izžarevali do danes in tudi naše dni osvetljujejo z njo kot večna luč pred tabernakljem in kot sonce z neba.

   Nova jesen pomeni konec dopustov in vrnitev na delo, prinaša novo šolsko in študijsko leto, novo kulturno sezono, obiranje sadja in pridelkov v kašče za ozimnico in ponovno setev. Kdo ne bi veselo in pogumno segel na delo po vseh področjih našega življenja?! Iz malega vedno zraste veliko. Iz gorčičnega zrna – mogočno drevo. Bogu hvala za vse kar smo prejeli!

   Zbrana dela Zdenke Serajnik – 6. Meditacije.

   Odgovori
4. Miro says:

   7. septembra, 2020 at 19:30

   JEZUS SOBOTI NE ODVZEMA PRAV NIČ NJENE SVETOSTI, POMAGA PA ČLOVEKU V STISKI – NI PREDPISA, KI BI MOGEL PREPOVEDATI DEJANJA LJUBEZNI!

   BOŽJA BESEDA: Drugo soboto je šel v shodnico in učil. Tam je bil človek, ki je imel desno roko suho. Pismouki in farizeji so Jezusa opazovali, ali bo ozdravljal v soboto, da bi našli kaj, zaradi česar bi ga lahko tožili. On pa je vedel za njihove misli in je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Vstal je in stopil. Jezus jim je rekel: »Vprašam vas, ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« Ozrl se je po vseh naokrog in mu rekel: »Iztegni roko!« Ta je to storil in roka je ozdravela. Nje pa je pograbila brezumnost in govorili so med seboj, kaj bi mogli storiti Jezusu (Lk 6,6-11).

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+6%2C6-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Jezus je poznal predpise o soboti. Vedel je, da bo, če moža ozdravi, v očeh pismoukov in farizejev storil prekršek. Vest pa mu je rekla, da to sme storiti, saj soboti ne bo odvzel prav nič njene svetosti, pomagal pa bo človeku v stiski. Ni predpisa, ki bi mogel prepovedati dejanja ljubezni (p. Franc Cerar, Beseda da besedo).

   S trdnim zaupanjem se v molitvah obrnimo k Preblaženi Devici Mariji in sv. Jožefu. Prosimo ju, naj pri Bogu izprosita potrebnih milosti za vse sestre in brate, ki se priporočajo v molitev v rubriki »Prosim za molitev«, v sporočilih, ki so jih zapisali: Kristina, Eni, KP, Slavica, MamiM, Jana, Maja, M., Irena, Kras, Sija, andreja, marjana, Blanka, Sasa, Kristina, Dr, Žametna vrtnica, Gregor, Jasna, David, ida, Slovenec … Zgodi se presveta Božja volja!

   Naj neizmerno Božje usmiljenje vse sestre in brate okrepi v živi veri, trdnem upanju in goreči ljubezni, ter naše oz. njihove prošnje usliši tako, kakor je najbolj prav v skladu z Gospodovo voljo. Samo Gospod, ki biva »na Gori« ima popoln pogled na življenje vseh ljudi na svetu, na življenje vsakogar od nas »v dolini«, če se izrazimo v prispodobi.

   Slavimo Gospoda, zahvaljujmo se mu, še zlasti pri sveti maši; molimo in delajmo v moči Svetega Duha, vse drugo pa v močni veri in zaupanju izročajmo Božjemu usmiljenju! Vedno se že vnaprej zahvaljujmo za vse, kar je Gospod za naše odrešenje že storil in bo še storil. Vse je Božja milost, razen človekovega greha, ki nas ločuje od Gospodovega blagoslova!

   MOLITEV K SVETEMU DUHU
   O Duh, ki prebujaš stvarstvo,
   preplavi svoje vernike v globino,
   izlij polnost milosti
   v srca, ki si jih ustvaril samo zase.
   Ti si tolažnik in zagovornik,
   ki ga je najvišji Oče dal otrokom,
   živi vir, ljubezen, ki vžiga,
   maziljenje, ki posvečuje in ozdravlja.
   Podeli tistim, ki te kličejo sedem darov,
   ti, prst Gospodove desnice,
   ki izpolnjuješ obljube prerokov
   in obdarjaš ustnice z novo besedo.
   Osvetli, oživi ume,
   v srca izlij voljo ljubiti,
   okrepi naše utrujene ude
   s tvojo zvesto, milo močjo.
   Poženi v beg starega sovražnika,
   hitro podeli mir z veseljem,
   tako da se bomo od tebe vodeni
   k pravemu življenju
   izognili čaru zla.
   Stori, naj prepoznamo dobrega Očeta
   v obličju njegovega Sina, ki je postal meso,
   in tebe, ki oba združuješ v ljubezni
   naj poslušamo in hvalimo ob vseh časih.
   Amen.

   Molitev iz knjige Spev Duha (p. Raniero Cantalamessa),
   ki jo priporočam v branje.

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Janez says:

   7. septembra, 2020 at 19:24

   RAZMISLEKI O NAŠI MOLITVI K BOGU – POVZETKI
   Ljudje smo po naravi religiozna bitja, zato je spraševanje po presežnem del našega vsakdanjega bivanja. Neglede na to v kateri časovni pas tekom zgodovine pogledamo lahko vidimo, da so bila spraševanja po transcendentnem nenehno prisotna. Osrednja značilnost molitve je to, da je za vsakega posameznika nekaj subjektivnega. Molitev je povzdigovanje duha k Bogu ali prošnja k Bogu za zdravje, službo, delo, pomoč, ustrezne dobrine idr. Molitev je lahko splošno opredeljena kot usmerjanje misli, prošenj k Bogu, svetnikom. Sama molitev pa ima drugačen pomen za nekoga, ki je veren in/ali za nekoga, ki to ni, zato v vsaki religiji poznamo različne vrste molitev.Od kod in kako govorimo Bogu, ko molimo? Z višine našega napuha in naše samovoljnosti ali iz »globočine« (Ps 130,14) iskrenega, gorečega, ponižnega in skesanega človeškega srca? Kdor se ponižuje, je povišan (prim. Lk 18,9-14). Ponižnost je temelj molitve. »Ne vemo, kaj je treba prositi, kakor je treba« (Rim 8,26). Ponižnost je priprava za prejem nezasluženega daru molitve: Človek je pred Bogom berač pravi Sv. Avguštin. Krščanska molitev je odnos zaveze med Bogom in človekom v Kristusu. Je Božja in človekova dejavnost; izvira iz Svetega Duha in iz nas, vsa je naravnana k Očetu, v zedinjenju s človeško voljo učlovečenega Božjega Sina.

   Sv. Avguštin med drugim spregovori o molitvi v Govorih o Prvem Janezovem pismu (7, 9-11). Ker Boga nikoli ni nihče videl ga moramo iskati s srcem in ne očmi. V svojem komentarju razlaga, da si če bi gledali z očmi lahko Boga predstavljamo kot svetlobo, torej nakaj kar je tako neizmerno veliko, da vse zaobjema in povsod prisotno ali kot nekega častitljivega starca. Ampak to ni pravilna predstava o Bogu. Avguštin poudarja, da moramo Boga gledati na takšnega kot je: Bog je ljubezen (1Jn 4,8). Kakšen Bog fizično je ne moremo opredeliti, ker Boga ni nikoli nihče videl, lahko pa povemo kakšna je B ožja ljubezen. Njene noge vodijo k Cerkvi, roke dajejo ubogim, oči opazijo tistega, ki je v pomanjkanju, ušesa ima za poslušanje. Tej udje niso krajevno določeni ampak, jih vsak, ki v sebi nosi ljubezen s pomočjo svojega uma vidi kot celoto. Do takega pojmovanja Boga, lahko pridemo samo z molitvijo in ne z nekim razumskim človeškim dokazom. V svojih delih ali epistolah Sv. Avguštin piše tudi o hrepenenju, ki je preizkušeno v molitvi. Saj samo preko slednjih nas lahko Ljudi pripravlja za sprejemanje tega, kar nam je Bog pripravljen dati.

   Razni povzetki in izpiski iz religioznih, bogoslovnih in drugih študijskih gradiv. Janez

   Odgovori
6. Janez says:

   7. septembra, 2020 at 19:08

   Derek Prince – Božje zdravilo za zavrženost

   Zavrženost od drugih ljudi je v takšni ali drugačni obliki verjetno večina ljudi, na primer v zgodnjem otroštvu od staršev, sošolcev ali učiteljev ali pa kasneje v življenju od zakonskega partnerja, prijateljev ali nadrejenih. V mnogih prizadetih je povzročila tudi globoke duhovne rane, ki jim preprečujejo polno življenje, ne glede na to, ali se tega zavedajo ali ne. Običajno je prav to korenina zelo pogostih problemov, kot so zloraba droge, alkoholnih pijač in hrane, ohromljenost in zasvojenost v odnosih z ljudmi, depresija, celo samomorilnost. Ta knjiga prinaša dobro novico o zanesljivi poti do popolnega ozdravljenja!

   Krajši povzetek knjižice Božje zdravilo za zavrženost (60 strani)
   Verjamem, da je najhujša posledica zavrženosti nesposobnost sprejemanja in izražanja ljubezni. Človek, ki ni nikoli izkusil ljubezni, je tudi ne zna posredovati drugim. Sveto pismo to resnico izraža takole:
   Mi ljubimo, ker nas je on [Bog] prvi ljubil. (1. Janezovo pismo 4,19)

   Božja ljubezen je ta, ki nas spodbudi, da se tudi mi Bogu odzovemo z ljubeznijo. Ljubezen spi zimsko spanje, dokler je nekdo ne prebudi.
   Če torej človek ne pozna niti ljubezni Boga niti ljubezni staršev, se nezmožnost izkazovanja ljubezni lahko prenaša iz generacije v generacijo. Na primer, deklica se rodi v družini, kjer ne izkusi ljubezni. Ima rano zavrženosti in zato ljubezni ne zna izražati. Ko odraste in se poroči, postane mati in rodi hčer. Ker pa ji ne zna pokazati ljubezni, se hči znajde v enakih težavah. Ta strašen problem se tako ohranja iz generacije v generacijo. Ko pomagam takšnim ljudem, pogosto rečem: »Ta stvar se mora nekje končati. Zakaj ne bi dopustili, da se to zgodi zdaj, tako da ne prenesete zavrženosti na naslednjo generacijo? Je mar zavrženost dediščina, ki jo privoščite svojim otrokom?«

   Bog je po Ezekielu govoril, da otroci ne bi smeli trpeti zaradi tega, kar so zagrešili njihovi predniki:
   Zgodila se mi je GOSPODOVA beseda, rekoč: Kaj vam je, da v Izraelovi deželi uporabljate ta pregovor: »Očetje jedo kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti?« Kakor jaz živim, govori Gospod BOG, ne uporabljajte več tega pregovora v Izraelu! Glejte, vse duše so moje: tako očetova duša kakor sinova duša, moji sta. Duša, ki greši, umre. [… Kdor] živi po mojih zakonih, se drži mojih odlokov in jih v resnici izpolnjuje – tak je pravičen in bo zagotovo živel, govori Gospod BOG.
   (Ezekiel 18,9)
   Torej, tudi če vam starši nikoli niso izkazali ljubezni, Bog ne želi, da vi ali vaši otroci trpite zaradi njihovih napak. Če sprejmemo, kar je Bog priskrbel za nas, lahko enkrat za vselej uničimo to zlo dediščino. Poleg nesposobnosti izkazovanja ljubezni pa obstajajo še druge posledice zavrženost. Po mojih opažanjih zavrženost oblikuje tri vrste ljudi: tiste, ki obupajo, tiste, ki vztrajajo, in tiste, ki se uprejo.

   Najprej poglejmo človeka, ki obupa. Misli si: »Tega enostavno ne prenesem. Življenje je zame pretežko. Res ne morem ničesar storiti.«
   Ob delu s temi ljudmi sem se naučil, da se v njih postopoma oblikujejo vedno bolj negativna čustva ali naravnanosti, in sicer približno takole: zavrženost > osamljenost > samopomilovanje > beda, mizernost > potrtost, depresija > obup ali brezupnost > smrt ali samomor. Končne posledice so tragične. Seveda se mnogo ljudi zadrži in ne napravi samomora, vendar je takšen logičen izid procesa, ki ga sproži zavrženost. Ali bo človek umrl naravne smrti ali zaradi samomora, je odvisno od njegove čustvenosti. Nekdo, ki se večinoma odziva brezvoljno, bo navsezadnje umrl. Pravzaprav je zavrženost posredi mnogim primerom smrti, ki jih sicer pripisujejo naravnim vzrokom. Človek, ki stopa po poti smrti, si v sebi želi, da bi umrl. Ste že kdaj pripomnili »Bolje bi bilo, če bi umrl!« ali »Ali ima sploh kakšen smisel živeti?« Zelo nevarno je tako govoriti. To je povabilo duhu smrti, česar se je treba z molitvijo osvoboditi. Bolj agresivni ljudje pa bodo kot temeljito rešitev pogosto izbrali samomor. Tudi ti se morda sprašujejo: »Ali ima sploh kakšen smisel živeti?« Vendar poleg tega dodajo: »Lahko bi vsemu temu naredil konec.« Agresivnejši človek velikokrat vidi samomor kot način, kako prizadeti tiste, ki so mu zadali bolečino. V sebi premišljuje nekako takole: »Vrnil jim bom. Zdaj bodo oni trpeli tako, kot sem prej jaz!«

   Najnovejši podatki o samomorih med mladimi v Združenih državah Amerike so zastrašujoči. Po uradni statistiki je leta 1990 več kot pet tisoč mladih od petega do štiriindvajsetega leta naredilo samomor. Neprepoznana korenina takega dejanja je bila večinoma prav zavrženost. Mladi tega verjetno niso znali izraziti z besedami, toda nekje globoko v sebi so se počutili nezaželene in nepomembne. Ali morda pri sebi opažate katerega od simptomov, ki sem jih opisal? Če čutite, da izgubljate nadzor nad svojimi odzivi, je povsem verjetno, da se ne bojujete samo s svojimi negativnimi naravnanostmi. Na delu je lahko demonski vpliv, ki to vaše notranje stanje izkorišča. Ne izločite te možnosti. Ko se spoprimete s svojo težavo, naredite velik korak do zmage nad njo. V šestem poglavju vam bom pokazal, kako moliti zoper tak zli vpliv.

   Drugi vzorec osebnosti, ki ga povzroči zavrženost, je človek, ki se ne preda, ampak zgradi nekakšno obrambo. V resnici je to le fasada, nekaj, kar prekrije notranjo agonijo in trpljenje. Človek, ki si gradi samoobrambo, navadno razvije nekakšno površinsko srečo. Videti je odprt in je verjetno zgovoren, toda v njegovem glasu je čutiti votel, kovinski prizvok. Žena, ki uporablja to fasado, pogosto pretirava z ličenjem. Pretirane so tudi njene pogoste kretnje, njen glas pa je malo glasnejši od prijetnega. Obupno se trudi, da bi bila videti srečna, kot da ni prizadeta, kot da v notranjosti ni nič narobe, kot da je njeno življenje zares popolno. V resnici pa si govori: »Tako zelo sem bila prizadeta, da nikoli več nikomur ne bom dala priložnosti, da bi se to ponovilo. Nikogar ne bom pustila dovolj blizu, da bi me lahko ranil.«
   Takšen odziv je pogost tudi pri izdaji, ki sem jo že omenjal. V današnji družbi je na tisoče takih ljudi.

   Tretja vrsta človeka postane bojevnik, takšen, ki se bojuje z vsem. Njegovi odzivi na zavrženost se razvijajo približno po naslednjem vrstnem redu: zamera, sovraštvo in končno uporništvo. Sveto pismo pravi, da sta uporništvo in čarovništvo kot dvojčka:

   Kajti upor je kakor greh čaranja … (1. Samuelova 15,23)

   Greh čarovništva pomeni udeleževanje v okultizmu, ki je iskanje napačnih duhovnih izkušenj. Okultizem vključuje klicanje duhov in komuniciranje z njimi, horoskope, različna vedeževanja, seanse, droge – vse to. Resnično gre za izraz uporništva, za odvračanje od pravega Boga k napačnemu bogu in prelamljanje prve zapovedi »Ne imej drugih bogov poleg mene« (2. Mojzesova 20,3).
   Generacija mladih, ki so odraščali v šestdesetih letih, je šla prav po poti zamere, sovraštva, uporništva in končno okultizma. Kot sem že omenil, to ni bilo zato, ker bi bili prikrajšani za materialne stvari. Pravi vzrok je bil, da se niso počutili ljubljene, čeprav je bilo ravno to tisto, kar so si zares želeli.

   Zdaj pa raziščimo, kaj je storil Jezus, da bi ozdravil rane zavrženosti.
   Vsaka stvar, ki jo Bog zagotavlja v evangeliju, temelji na dejstvu. Iz dejstev pa izhajajo vera in posledično tudi občutki. Evangelij temelji na treh preprostih dejstvih: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je napovedalo Sveto pismo, bil je pokopan in tretji dan je vstal. Prvo pismo Korinčanom 15,3–4 navaja, da so ta dejstva temelj vsega evangelija. To so dejstva.
   Vera se teh dejstev polasti. Začne se z dejstvi, ki jih sprejme in v skladu z njimi tudi deluje. Potem, za dejstvi in vero, pridejo še občutki. Bistvena razlika je, ali vaša vera temelji na dejstvih ali na občutkih. Če temelji na občutkih, boste zelo nedosledni in nestanovitni. Vaši občutki se morda spremenijo, ko se spremenijo okoliščine, toda dejstva vedno ostanejo ista, nespremenljiva. Če želimo napredovati kot kristjani, se moramo naučiti verjeti dejstvom, tudi kadar nas občutki napeljujejo, da bi dvomili o njih.
   Da bi lahko sprejeli Božjo oskrbo za zavrženost, moramo najprej usvojiti dve temeljni dejstvi.
   Prvič, Bog ni priskrbel mnogo različnih pomoči za raznolike potrebe človeštva. Priskrbel je eno vseobsegajočo pomoč, ki pokriva vse potrebe vseh ljudi – Jezusovo žrtveno smrt na križu.

   Drugič, to, kar se je zgodilo na križu, je bila izmenjava, ki jo je načrtoval Bog sam. Vse zle posledice naših grehov so padle na Jezusa, da bi mi v zameno dobili dostop do vsega dobrega, kar ga je pridobila Jezusova brezgrešna poslušnost. Sami nismo storili ničesar, da bi si to prislužili. Prav nobenih zaslug ali pravic nimamo, da bi to lahko zahtevali. Zgodilo se je samo zaradi neizmerne Božje ljubezni. Zato se je nesmiselno bližati Bogu, misleč, da imamo sami kakšno zaslugo ali vrlino. Sami ne moremo ponuditi ničesar, kar bi se dalo primerjati z vrednostjo žrtve, ki jo je Jezus daroval namesto nas. V primerjavi s čistim in svetim Božjim Sinom, ki je plačal kazen za naše grehe, so »vsa naša pravična dela kakor umazana obleka« (Izaija 64,6).

   Pri branju naslednjih odlomkov Svetega pisma boste odkrili različne vidike izmenjave, ki se je zgodila na križu:
   Kristus pa nas je odkupil od prekletstva postave tako, da je za nas postal prekletstvo. Pisano je namreč: Preklet je vsak, kdor visi na lesu. To se je zgodilo zato, da bi Abrahamov blagoslov prešel v Kristusu Jezusu k poganom in da bi mi po veri prejeli obljubo Duha.
   (Galačanom 3,13–14)
   Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.
   (2. Korinčanom 5,21)
   Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.
   (2. Korinčanom 8,9)
   Gledamo pa njega, ki je bil postavljen malo nižje od angelov, Jezusa, kako je ovenčan s slavo in častjo, ker je pretrpel smrt, da bi po Božji milosti okusil smrt za vsakogar.
   (Hebrejcem 2,9)
   Ali vidite zamenjavo? Kristus je vzel naš greh, da bi mi lahko imeli njegovo pravičnost. Vzel je naše prekletstvo, da bi mi lahko imeli njegov blagoslov. Vzel je našo revščino, da bi mi lahko imeli njegovo bogastvo. Vzel je našo smrt, da bi mi lahko imeli njegovo življenje. Ali ni to čudovito?

   Ta zamenjava ima za nas tudi globlji pomen v povezavi s sramom in z zavrženostjo. Pismo Hebrejcem 12,2 pravi:
   Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola.

   Jezus se je dobro zavedal sramote in javnega poniževanja, ki ju bo doživel na križu. Pravzaprav je bil eden glavnih namenov križanja prav osramotitev. Ko je človek gol visel na križu, so ga opazovalci in mimoidoči obmetavali s poniževalnimi pripombami, včasih pa počeli celo tako nesramne stvari, da jih ne bom niti omenjal. Izaija je v preroški viziji uzrl del Jezusovega trpljenja sedem stoletij prej, preden se je zgodilo: Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulili brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki.

   (Izaija 50,6)
   Jezus je za nas voljno pretrpel sramotenje na križu. Kaj nam Bog zdaj ponuja v zamenjavo? Poglejmo spet v Izaijo:
   Namesto dvojne sramote in zaničevanja bodo razglašali svoj delež. Zato bodo v svoji deželi podedovali dvojni delež, njihovo veselje bo večno.

   (Izaija 61,7)
   Besedo »zaničevanje« v tem odlomku lahko prevedemo tudi zadrega ali ponižanje. Namesto sramote, zadrege in ponižanja nam Bog ponuja čast in veselje. Pismo Hebrejcem 2,10 poleg tega piše, da je Bog z Jezusovim trpljenjem in smrtjo »veliko sinov pripeljal v slavo«.
   Veselje, čast in slava – vse to nam je ponujeno namesto sramu in ponižanja. In zdaj smo pri najhujši rani, zavrženosti. Jezus je pretrpel dvojno zavrženost, najprej od ljudi in nato še od Boga. Izaija jasno in slikovito opisuje, kako so Jezusa zavrgli njegovi rojaki:
   Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili.
   (Izaija 53,3)

   Toda najhujše za našega Odrešenika je šele sledilo. Zadnji Jezusovi trenutki na križu so opisani v Mateju 27,45–51:
   Ob šesti uri se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
   Ko so nekateri, ki so tam stali, to slišali, so govorili: »Ta kliče Elija.« Brž je stekel eden izmed njih, vzel gobo, jo napojil s kisom, nataknil na trst in mu ponujal piti. Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, če ga pride Elija rešit!«
   Jezus je spet zakričal z močnim glasom in izročil duha. In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile.

   Prvič v zgodovini vesolja se je zgodilo, da je Božji Sin molil in mu Oče ni odgovoril. Bog je odvrnil pogled od svojega Sina in zatisnil ušesa pred njegovim vpitjem. Zakaj? Ker se je Jezus takrat poistovetil z našim grehom. Odnos Boga Očeta do njega se je moral zaradi tega spremeniti v odnos Božje svetosti do našega greha: odklonitev druženja, popolna in brezpogojna zavrženost. Jezus tega ni pretrpel zase, ampak zato, da bi svojo dušo žrtvoval kot daritev za naš greh.

   Zelo pomembno se mi zdi dejstvo, da je Jezus v tistem trenutku agonije na križu govoril v aramejščini. Bil sem priča takšnim dogodkom, ko sem obiskoval bolnišnice. Kadar so ljudje pod resničnim pritiskom, strašno bolni ali morda tik pred smrtjo, se pogosto vrnejo k jeziku, ki so se ga v otroštvu najprej naučili. To sem opazil večkrat, prav živo pa se tega spominjam pri svoji prvi ženi Lidiji. Tik preden je izdihnila, je zašepetala Jezusu: »Tak for blodet; tak for blodet,« kar pomeni »Hvala za kri« v danščini, njenem materinem jeziku.

   Ta odlomek iz Matejevega evangelija prikazuje zelo jasno sliko Jezusove človeškosti. V najhujši bolečini in agoniji se je njegov um vrnil k jeziku, ki ga je kot otrok govoril doma. Zavpil je v aramejščini.
   Pomislite na tisto strašno temo. Pomislite na osamljenost, na občutek popolne zapuščenosti – najprej od ljudi, potem še od Boga. Vi in jaz sva zavrženost morda nekoliko okusila, toda nikoli tako močno. Jezus je čašo zavrženosti izpil z njenimi grenkimi usedlinami vred. Na križu bi moral živeti še vsaj nekaj ur (glejte Marko 15,44) – toda umrl je zaradi strtega srca. Kaj je strlo njegovo srce? Največja zavrženost.
   Posledice so bile takojšnje in zelo dramatične: In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. (Matej 27,51)
   Kaj to pomeni? Preprosto rečeno, da je bila pregrada med Bogom in človekom odstranjena. Človeku se je odprla pot, da pride k Bogu brez sramu, brez krivde, brez strahu. Jezus je vzel našo zavrženost, da bi mi lahko izkusili njegovo sprejetje. To je pomen pretrganega zagrinjala. Zavrženost od Očeta je bila hujša bolečina, kot jo je Jezus lahko prenesel. Toda, hvala Bogu, za nas rezultat tega trpljenja pomeni neposreden dostop do Boga.

   Poglejmo zdaj, kako je to Bog uresničil in dokončal naše sprejetje:
   Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem [Jezusu Kristusu].
   (Efežanom 1,3–6)

   Kakšen je bil že od začetka Božji namen – celo pred stvarjenjem? Da postanemo njegovi otroci, njegovi sinovi in hčere. To je lahko dosegel le z nadomestno smrtjo Jezusa na križu. Ko je Jezus nosil naše grehe in trpel našo zavrženost, je odprl vrata za naše sprejetje. Za tistih nekaj ur je izgubil položaj Božjega Sina, da bi mi lahko pridobili položaj Božjih sinov in hčera.
   Zato nam ljudem Bog namenja posebno ljubečo skrb in pozornost. Smo na vrhu seznama stvari, za katere skrbi v vesolju. Bog nas ne odriva v kot z besedami: »Počakaj tam. Zaposlen sem. Zdaj nimam časa zate.« In nikoli nobeden od angelov ne bo rekel: »Ne zganjaj hrupa. Očka spi.«

   Bog vsakemu govori: »Vstopi, dobrodošel si! Zanimam se zate. Ljubim te in želim, da si tu. Dolgo sem čakal nate.«
   V zgodbi o izgubljenem sinu v Lukovem evangeliju 15,11–32 je naravnanost Božjega srca do nas ponazorjena z očetom, ki je tako hrepenel po vrnitvi svojega sina, da je stal zunaj in opazoval, kdaj se bo vrnil. Nikomur ni bilo treba priti, da bi mu povedal: »Tvoj sin prihaja domov.« Prvi je za to izvedel oče. Božji odnos do nas v Kristusu je kot odnos tistega očeta. Nismo niti zavrženci niti drugorazredni državljani niti sužnji.

   Ko se je izgubljeni sin vrnil, je bil pripravljen biti služabnik. Nameraval je reči očetu: »Vzemi me za enega od svojih najemnikov« (Luka 15,19). Toda ko je po vrnitvi priznal svoje grehe, mu je oče segel v besedo in mu tega ni nikoli dovolil reči.
   Prav nasprotno, oče je dejal: »Prinesite najboljša oblačila. Dajte čevlje na njegove noge in prstan na njegov prst. Zakoljite pitano tele! Zabavali se bomo. »Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden« (v. 24).
   Vsa domačija je bila obrnjena na glavo, da so izkazali dobrodošlico izgubljenemu. Prav tako je v nebesih. Jezus je rekel: »Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja« (Luka 15,7). Takšno dobrodošlico nam Bog izkaže v Kristusu.

   Tukaj sta torej ti dve dejstvi, ki ju morate usvojiti. Prvič, Kristus je nosil našo zavrženost na križu, skupaj z vso sramoto, izdajstvom, agonijo in srčno bolečino. V resnici je umrl zaradi strtega srca. Drugič, zaradi njegove zavrženosti smo mi sprejeti. Sprejeti smo v Jezusu, v Ljubljenem. To je bila zamenjava. Jezus je nosil zlo, da bi mi lahko sprejeli dobro. Nosil je našo žalost in potrtost, da bi mi lahko imeli njegovo radost.
   Včasih je vse, kar potrebujete, to, da razumete ti dve dejstvi. Pred nekaj leti, ko sem bil na velikem krščanskem srečanju, sem se, tik preden bi moral začeti pridigati, zaletel v gospo, ki je hitela v drugo smer. Zasopla mi je dejala: »O, brat Prince, molila sem, naj se srečava, če Bog želi, da govorim z vami.«
   »Dobro,« sem dejal, »srečala sva se. V čem je težava? Časa imate približno dve minuti, ker sem na vrsti za pridigo.« Začela je govoriti, a sem ji že čez dobre pol minute segel v besedo. »Počakajte. Vem, kaj vas teži. Ni mi več treba poslušati,« sem dejal. »Vaša težava je zavrženost in za to imam odgovor. Želim, da za menoj na glas molite te besede.«

   Nisem ji vnaprej povedal, kaj bom rekel. Spontano sem molil in ona mi je stavek za stavkom sledila:
   Oče Bog, zahvaljujem se ti, ker me ljubiš, ker si dal Jezusa, svojega Sina, da je umrl namesto mene. Hvala ti, da je on nosil moje grehe, da je vzel mojo zavrženost, da je plačal mojo kazen. Ker prihajam k tebi preko Njega, nisem zavržena, nisem nezaželena, nisem izključena. Ti me zares ljubiš. Zares sem tvoj otrok. Ti si zares moj Oče. Jaz sem v tvoji družini. Pripadam najboljši družini v vesolju. Nebesa so moj dom in zares jim pripadam. O Bog, hvala ti, hvala ti!
   Ko sva končala, sem rekel: »Amen, na svidenje, moram iti.« In sem odšel.

   Čez približno mesec dni sem od te gospe prejel pismo. Opisala je najino srečanje in potem dejala: »Želim vam povedati, da sta tisti dve minuti z vami in molitev, ki sem jo molila, popolnoma spremenili vse moje življenje. Od takrat sem drugačna.«
   Ko sem prebral njeno pismo, sem razumel, kaj se ji je zgodilo takrat, ko je molila z mano: prestopila je iz zavrženosti v sprejetje. Božja družina je najboljša družina. Nobena družina ni kakor Božja. Tudi če vaša družina ni skrbela za vas, če vas je oče zavrgel, če si mati nikoli ni vzela časa za vas ali če vam soprog(a) ni nikdar izkazoval(a) ljubezni, ne pozabite, da si vas Bog želi. Sprejeti ste in nadvse cenjeni. Ste v središču njegove posebne skrbi in naklonjenosti. Vse, kar dela v vesolju, se vrti okoli vas.

   Pavel je Korinčanom – ki sicer še niso bili ravno prvovrstni kristjani – dejal: »Vse to je namreč zaradi vas …« (2. Korinčanom 4,15). Vse, kar Bog dela, dela za nas. Ko to spoznate, ne boste postali domišljavi, temveč ponižni. Ko vidite Božjo milost, za ponos ne ostane nobenega prostora. Zelo pomenljivo je, da je tik pred križanjem Jezus pri zadnji molitvi skupaj s svojimi učenci molil za tiste, ki so mu že sledili, pa tudi za tiste, ki se mu bodo pridružili kasneje (glejte Janez 17,20). Ta molitev se dotika našega odnosa z Bogom kot z našim očetom in se končuje takole:
   »Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime …«
   (Janez 17,25–26a)
   Kako nam je Jezus razodel Boga? Kot Očeta. Židje so takrat poznali Boga pod imenom Jahve že štirinajst stoletij, toda edini, ki bi jim ga lahko predstavil kot Očeta, je bil njegov Sin. Jezus v tej molitvi za svoje učence Boga šestkrat imenuje Oče (vrstice 1, 5, 11, 21, 24, 25).

   Ko je Jezus molil »… in jim ga bom razodeval …« (v. 26b), je v bistvu rekel, da nam bo Boga kot Očeta še naprej razodeval. Takoj v nadaljevanju iste vrstice pa vidimo namen tega razodetja: »… da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«
   Torej nas Bog zaradi Jezusa, ki živi v nas, ljubi prav tako, kot ljubi Jezusa. Bogu smo prav tako dragoceni kot Jezus. Pa še nekaj. Ker je Jezus v nas, lahko tudi mi ljubimo Boga enako, kot ga je ljubil Jezus. To je končni namen Jezusove zemeljske službe: da nas privede v enak odnos ljubezni, kot ga imata Oče in Sin. Ta odnos je obojestranski: ne le da nas Oče ljubi tako, kot ljubi Jezusa, ampak lahko tudi mi vračamo Očetu enako ljubezen kot Jezus. Jezusov ljubljeni apostol Janez nam pravi: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1. Janezovo pismo 4,18). Ko razvijamo odnos ljubezni z Bogom, ne ostane več prostora za krivdo, negotovost ali zavrženost.

   Morda imate nesrečne spomine na zemeljskega očeta. Bog je imel namen, da bi vsak oče jasno prikazal svojim otrokom, kakšen je On sam, vendar mnogim očetom to ni uspelo. Toda še vedno imate nebeškega Očeta, ki vas ljubi, ki vas razume, ki misli o vas vse najboljše in tudi načrtuje za vas vse najboljše. Nikoli vas ne bo zapustil, nikoli napačno razumel, nikoli ne bo pristranski do vas in nikoli vas ne bo zavrgel. Pri nekaterih ljudeh že preprosta izjava, da so bili sprejeti v Kristusu in da je Bog zdaj njihov nebeški Oče, reši problem zavrženosti. Pri drugih pa to ni dovolj. Če čutite, da vaša težava še ni odpravljena, morda potrebujete nadaljnjo pomoč. Sledite mi še v naslednjem poglavju, kjer pojasnjujem določene praktične korake, ki jih lahko naredite, da bi ta Božji dar postal učinkovit tudi za vas.

   5 KORAKOV ZA OZDRAVITEV ZAVRŽENOSTI TAKO, DA NAS BOG SPREJME
   Doslej ste Svetemu Duhu pustili, da je v vašo rano vstavil sondo in razkril tujek, ki je povzročal bolečino in vnetje. Ste zdaj pripravljeni sprejeti Božje zdravilo? Če ste, je tukaj pet zaporednih odločitev, ki jih je še treba narediti, da nas Bog sprejme.

   Prvi korak: Prepoznajte naravo svoje težave in jo poimenujte z njenim pravim imenom – zavrženost. Morda se zdi uničujoče in izredno boleče, vendar nas Bog vedno mora privesti do trenutka resnice, preden lahko sprejmemo njegovo pomoč.

   Drugi korak: Za zgled si vzemite Jezusa:
   Saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah …
   1. Petrovo pismo 2,21
   Kako se je Jezus srečal z zavrženostjo? Tri leta in pol se je popolnoma razdajal za to, da je delal dobro, odpuščal grehe, ozdravljal bolne in osvobajal ljudi, obsedene z demoni. Na koncu tega obdobja pa je rimski vladar Židom, Jezusovim rojakom, ponudil izbiro. Iz zapora je bil pripravljen spustiti Jezusa iz Nazareta ali pa zločinca po imenu Baraba, ki je zagrešil politični upor in umor.
   Z eno najbolj osupljivih in tragičnih odločitev v zgodovini človeštva so ljudje zavrgli Jezusa in izbrali Barabo. Kričali so: “Proč z Jezusom! Križaj ga! Mi ga nočemo. Hočemo Barabo, upornika in morilca” (glejte Luka 23,13-15).
   Jezus se je na to odzval z molitvijo za tiste, ki so ga križali:
   “Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.”
   Luka 23,34
   Drugi korak je torej, da ODPUSTITE. To ni lahko. Pravzaprav prepuščeni sami sebi tega niste zmožni. Toda Bog vas ni pustil samih. Ko pride ta trenutek, je Sveti Duh z vami. Če se mu predate, vam bo pomagal z nadnaravno milostjo, ki jo potrebujete. Morda pravite: “Toda človek, ki me je prizadel, je mrtev. Zakaj mu moram potem odpustiti?” Ali je tisti človek mrtev ali živ, ni pomembno. Odpuščate zaradi sebe, ne zaradi njega. Poznam prijetnega mladega moža, kristjana, ki je slišal to sporočilo. Zavedel se je, da je v sebi leta nosil grenkobo, zamero, jezo in uporništvo do svojega očeta, ki je bil že mrtev. Z ženo sta se odpravila na nekaj sto kilometrov dolgo pot do pokopališča, kjer je bil pokopan. Mož je ženo pustil v avtu in šel sam do očetovega groba. Tam je pokleknil in naslednjih nekaj ur izlival iz sebe vse svoje strupene naravnanosti. Ni vstal, dokler ni vedel, da je očetu odpustil. Ko je odšel s tistega pokopališča, je bil spremenjen. Njegova žena še danes pričuje, da ima čisto novega moža. Čeprav je bil njen tast mrtev, je bila vse do tega dogodka zamera v njenem možu še vedno zelo živa.
   Je nekaj zelo pomembnega v zvezi z odnosi med starši in otroki, česar se morajo spominjati predvsem mladi ljudje. Edina od desetih zapovedi, ki je neposredno povezana z obljubo, je tale:
   Spoštuj očeta in mater, kakor ti je zapovedal GOSPOD, tvoj Bog, da se podaljšajo tvoji dnevi in da ti bo dobro na zemlji, ki ti jo daje GOSPOD, tvoj Bog!
   5. Mojzesova knjiga 5,16
   O tem ste lahko prepričani: če ne spoštujete svojih staršev, se vam nikoli ne bo dobro godilo. Če pa jih spoštujete, vam bo Bog naklonil dolgo, blagoslovljeno življenje (glejte še Efežanom 6,2-3).
   Morda mi boste rekli: “Moja mati je bila prostitutka; moj oče je bil alkoholik. Ali pričakujete, naj spoštujem njiju?” Da. Ne kot prostitutko in ne kot alkoholika, temveč kot vašega očeta in mater. To zahteva Bog. Ko sem bil komaj kratek čas odrešen in krščen v Svetem Duhu, sem mislil, da vem toliko več od svojih staršev. Mark Twain se je nekoč šalil, da je bil po vrnitvi z večletnega potovanja presenečen nad tem, koliko sta se njegova starša naučila v tem času! No, tudi sam sem bil takšen, dokler mi ni Bog nekega dne pokazal tega principa: če želim, da mi gre dobro, se moram naučiti spoštovati svoje starše. Oba moja starša sta zdaj že umrla, toda hvalim Boga, da sem se jima zares naučil izkazovati spoštovanje. Mislim, da je to eden od vzrokov, da mi gre dobro. Videl sem obe strani tega principa: ljudi, ki so spoštovali svoje starše in so bili blagoslovljeni, ter druge, ki tega niso hoteli in jim nikoli ni šlo zares dobro. Njih Bog nikoli ni mogel popolnoma blagosloviti.

   NEODPUŠČANJE je ena najpogostejših ovir za Božji blagoslov. To velja tudi za odnos med možem in ženo. Spominjam se, da sem nekoč govoril z ženo, ki je prišla k meni po molitev in osvobojenje. Rekel sem ji: “Morali boste odpustiti svojemu možu.” Dejala je: “Po tem, ko je uničil petnajst let mojega življenja in nato pobegnil z drugo žensko?” Odvrnil sem: “Ali želite, da vam uniči še preostanek življenja? Če je tako, mu še naprej zamerite, ker bo to povsem zadostovalo.” Imejte v mislih, da ne trpi najbolj tisti, ki smo mu zamerili, ampak tisti, ki je zameril. Nekdo je o človeku s čirom na želodcu dejal takole: “Problem ni v tem, kar ta mož jé, temveč to, kar razjeda njega.” Odpuščanje ni čustvo, je odločitev. Ne recite: “Ne zmorem.” S tem namreč v bistvu pravite: “Nočem.” Če lahko rečete “nočem”, zmorete reči tudi “hočem”. Vaša mesena narava morda ni zmožna odpustiti, toda lahko se odločite za odpuščanje s tem, da Boga prosite, naj njegovo odpuščanje deluje v vas in skozi vas. Ko vas Sveti Duh usposobi za to (in vas tudi bo), boste zmožni odpustiti – če hočete.

   Tretji korak: Zavestno se odločite, da se boste znebili slabih sadov, ki jih je zavrženost obrodila v vašem življenju: grenkoba, užaljenost, zamera, sovraštvo in uporništvo. Spomnite se tistega mladega moža na pokopališču. Te stvari so strup! Če jih boste hranili v srcu, bodo zastrupile vse vaše življenje. Povzročile bodo globoke čustvene in precej verjetno tudi fizične težave. Zato se zavestno odločite in recite: “Odrekam se grenkobi, užaljenosti, zameri, sovraštvu in uporništvu.”
   Svetovalci ozdravljenim alkoholikom povedo: “Zamera je luksuz, ki si ga ne morete več privoščiti.” To velja za vse nas. Nihče si ne more privoščiti zamere. Predraga je.

   Četrti korak: Zdaj morate preprosto sprejeti in verjeti to, kar je Bog že naredil za vas. V svojem Ljubljenem, v Sinu Jezusu, vas je naredil za sprejete in vas bogato obdaril z naklonjenostjo in priljubljenostjo. Ko pridete k Bogu prek Jezusa, odkrijete, da ste že sprejeti. Bog nima drugorazrednih otrok. On ni samo strpen do vas, on vas ljubi. Zanima se za vas. Skrbi za vas. Poglejte te čudovite besede v pismu Efežanom:
   … pred stvarjenjem sveta nas je [Bog] izvolil v njem [v Kristusu], da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.
   Efežanom 1,4-6
   Bog je že pred začetkom časa nameraval, da nas naredi za svoje otroke. To je dosegel z Jezusovo smrtjo na križu. Edino, kar morate storiti, je verjeti, da Bog hoče, da ste njegov otrok. Ko prek Jezusa pridete k Bogu, vas je on že sprejel.

   Peti korak: Sprejmite sami sebe. Včasih je to najtežji korak. Kristjanom zato pogosto govorim: “Nikoli se ne podcenjujte. Nikoli se ne kritizirajte. Niste se sami naredili – Bog vas je ustvaril.”
   V pismu Efežanom 2,10 nas Pavel uči, da smo Božja stvaritev. Izvirna grška beseda, ki je tu prevedena stvaritev, je poiema, iz katere dobimo besedo poezija. Torej govori o umetniškem dosežku. Mi smo Božje umetnine! Od vsega, kar je Bog ustvaril, je največ časa in skrbi posvetil nam. Še bolj osupljivo, za izdelavo je uporabil kar kup prahu. Morda se ozirate nazaj na seznam neuspehov in napačnih začetkov – razpadel zakon, otroci, ki so zašli na napačno pot, finančni polom. Morda se imate za “zgubo”, toda Bog vas kliče “moj sin, moja hči”. Zmožni ste sprejeti sebe, ker vas je Bog sprejel. Ko pridete k Bogu v Jezusu, postanete nova stvaritev.
   Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj …
   2. pismo Korinčanom 5,17-18a

   Ne morete se vrednotiti glede na to, kako ste živeli, preden ste prišli h Kristusu, saj ste pri srečanju z njim postali povsem novo stvarjenje! Zdaj je edini pravi standard za vrednotenje samega sebe to, kar Bog pravi o vas, da ste postali v Jezusu. Ko vztrajno razglašate, kdo ste v Kristusu glede na Božjo besedo, boste začeli premagovati staro, negativno govorjenje o sebi in se naučili sprejeti sebe.

   Ali ste mi sledili v teh petih korakih? Če ste, je zdaj čas, da zahtevate svoje osvobojenje.
   Z molitvijo boste zapečatili pridobljeno znanje o tem, da vas je Bog sprejel. Lahko molite preprosto, s svojimi besedami. Če pa niste čisto prepričani, kaj reči Bogu, je tu vzorčna molitev, ki jo lahko z dovoljenjem avtorja vzamete za svojo:

   Gospod Jezus Kristus,
   verujem, da si ti Božji Sin in edina pot k Bogu. Umrl si na križu za moje grehe in vstal od mrtvih. Zato se obračam stran od svojih grehov in odpuščam vsakemu človeku, tako kot želim, da Bog meni odpusti. Odpuščam vsem, ki so me zavrgli, me prizadeli in mi niso izkazali ljubezni. In zdaj Gospod, ti zaupam, da tudi ti meni odpuščaš. Verujem ti, Gospod, da me sprejemaš IN DA NISEM VEČ ZAVRŽEN, TEMVEČ OSVOBOJEN. Prav zdaj sem sprejet pri Bogiu zaradi tega, kar si Gospod Jezus zame storil na križu. Zelo sem cenjen in ti res dobro skrbiš zame. Zares me ljubiš in si me želiš. Tvoj Oče je tudi moj Oče. Nebesa so moj dom. Sem član Božje družine, osvobojen in sprejet pri Bogu. Amen.

   Odgovori
7. Miro says:

   7. septembra, 2020 at 14:23

   P. RANIERO CANTALAMESSA JE VZEL KOZAREC VODE IN GA POKAZAL LJUDEM, REKOČ: »KAJ JE POTREBNO STORITI, DA ČLOVEKU DOKAŽEŠ, DA PIJAČA, KI MU JO PONUJAŠ, NI ZASTRUPLJENA? – BOG NA KRIŽU JE PRVI IZPIL ČAŠO TRPLJENJA, DA BI NAM DOKAZAL …

   V razmislek priporočam naslednje misli patra Raniera Cantalamessa:

   »Najprej je Bog, ki je veliki Oče usmiljenja, in je poslal svojega Sina Jezusa, kot utelešeno usmiljenje. On, Jezus, pa nam je poslal Svetega Duha, kot drugega Tolažnika.«

   »Bistveno delo Svetega Duha pri usmiljenju je naslednje: spremeniti v srcih ljudi podobo, ki jo imamo o Bogu, potem ko smo grešili. Mislim, da je eden od vzrokov oz. razlogov, če ne kar glavni, za oddaljevanje modernega človeka od vere prav naša popačena podoba o Bogu Očetu. Sveti Duh pa lahko to podobo prenovi, očisti.«

   »Vzel sem kozarec vode, ga pokazal ljudem in rekel: Kaj je potrebno storiti, da človeku dokažeš, da pijača, ki mu jo ponujaš, ni zastrupljena? Kateri dokaz je najbolj prepričljiv? Najbolj bo ljudi prepričalo to, da iz istega kozarca ti sam prvi narediš nekaj požirkov. Tako bodo vsi brez težav verjeli, da pijača ni zastrupljena. Potem pa sem nadaljeval: Poglejte, prav to je storil Bog na križu. On je prvi izpil čašo trpljenja vse do dna, da bi nam dokazal, da to ni strup. Trpljenje ni prekletstvo, ampak ima v sebi dragoceni biser. Sveti Duh nam pomaga vse to razumeti.«

   »Sveti Duh nima rok, nima oči, nima nog, da bi tolažil, da bi pobožal, da bi naklonil tolažilen pogled. Potrebuje nas, potrebuje naše oči in naše roke, da bi bil lahko Tolažnik, da bi opravljal svoje poslanstvo Tolažnika in zaščitnika.«

   »Svet bo rešilo usmiljenje! Sveta ne bo rešila ljubezen do lepote, ampak lepota ljubezni! Naj ponovim še enkrat: Sveta ne bo rešila ljubezen do lepote, ki je dvoumna, ampak lepota ljubezni!«

   »Na začetku med možem in ženo ni usmiljenja, pač pa ljubezen, včasih tudi zelo očarljiva ljubezen. Po nekaj letih, včasih pa že prav kmalu, le po nekaj mesecih skupnega življenja začenjata odkrivati omejenosti. Pojavljajo se zdravstvene težave, včasih finančne težave in podobno. Priplazi se rutina, navajenost. Prav usmiljenje je tisto, ki lahko reši zakon pred tem, da bi zdrsnil po nevarnem pobočju navzdol.«

   »Poznal sem dober in zavzet krščanski zakonski par, ko sta bila zakonca tudi po dolgih letih skupnega življenja zelo povezana, ker sta se zares srčno ljubila. Nekoč sem ju vprašal, kako da sta kljub težavam vztrajala. Mož mi je odgovoril: “Pri tem nama je pomagala zelo preprosta stvar. Na poročni dan sva si obljubila, da ne bova šla nikdar v posteljo, preden bi si odpustila, če bi bilo pač potrebno, in si to pokazala s poljubom ali pa vsaj s stiskom roke. Temu sva bila zvesta in to naju je reševalo in ohranjalo v medsebojni ljubezni.«

   (vir: Radio Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Hvala says:

     7. septembra, 2020 at 18:13

     Ja, človek mora v vsakem življenjskem stanu imeti veliko potrpljenja, veliko moliti , če ne ne gre. Ko gledam danes nekatere , ko se poročijo z močno ljubeznijo ali pa tudi ne, bi nekateri že čez nekaj časa radi odšli narazen. Ko pride prva preizkušnja pa ne bi več radi vzdržali. Jaz pravim, vsi smo samo ljudje, ki imamo napake, slabosti in grehe, če pa v preizkušnjah prosimo Gospoda za pomoč , bo pomagal in podelil potrebne milosti. Gospod ponavadi ne umika človeka iz težke situacije , ampak mu daje moč in pomoč in ga uči, vzgaja in tolaži. Človek postane okrepljen za ta svet, daje mu potrebne milosti.

     Odgovori
8. Miro says:

   7. septembra, 2020 at 7:51

   DOBRI BOG NAŠE PROŠNJE VEDNO USLIŠI TAKO, KAKOR JE ZA NAS NAJBOLJŠE V SKLADU Z NJEGOVIM NAČRTOM, KI JE »NAČRT BLAGINJE IN NE NESREČE, DA NAM DA PRIHODNOST IN UPANJE« (prim. Jer 29,11).

   Kako pa odgovoriti tistemu, ki pravi, da ga Bog ni uslišal, ker mu ni dal, kar ga je prosil. »Bog te je uslišal, vendar ti tega še ne vidiš, ker imaš pred sabo le en del. Ko boš imel pred sabo celoto, boš v tej celoti videl uslišanje svoje prošnje« (pater Franc Cerar, Beseda da besedo).

   Prosimo: Gospod Jezus, okrepi našo vero in zaupanje v Tvoj odrešenjski načrt, ki ga imaš z nami in posebej z vsakim od nas!

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     7. septembra, 2020 at 9:33

     »TISTI DAN ME NE BOSTE NIČESAR SPRAŠEVALI!« (Jn 16,23)

     V zvezi z omenjeno temo si pomagajmo še z naslednjo podobo. V dolini opazimo nekega človeka, ki brez upoštevanja božjih zapovedi, brez ljubezni do Boga in bližnjega, zelo lahkomiselno drvi naproti novim sebičnim ciljem. Nenadoma ga grobo zaustavi neka življenjska sila … Zakaj je Gospod to dopustil? Zakaj tega ni preprečil? Kje je Njegovo usmiljenje, se vprašujemo. Gospod, nas v duhu popelje nad dolino, na visoko goro. Tu s pogledom v dolino takoj opazimo, da se je prav za naslednjim ovinkom nahajal strašni prepad, kjer je človeku grozila še hujša nesreča. Gospod, hvala Ti, ker si se usmilil tega človeka in mu podaril novo priložnost za spreobrnjenje. Prosim, obvaruj tudi nas pred samovoljnim ravnanjem, to je ravnanjem brez upoštevanja Božje volje. Gospod, zgodi se Tvoja volja, zdaj in vekomaj. Amen.

     »In tisti dan me ne boste ničesar spraševali,« pravi Gospod (Jn 16,23). Zakaj ne? Ker nam nam bo z »Gospodove gore« dan celovit pogled na življenje!

     Odgovori
9. Miro says:

   7. septembra, 2020 at 6:58

   »VESELITE SE V GOSPODU, RADUJTE SE, PRAVIČNI, VRISKAJTE VSI, KI STE ISKRENI V SRCU« (Ps 32,11).

   Med veselimi pričevalci za Gospoda, za ljubezen do Njega in do bližnjega, nas še posebej navdušuje zgled sv. Matere Terezije. »Veselje ni preprosto stvar značaja. Ko služimo Bogu in ljudem je vedno težko biti vesel, kar je dodaten razlog, da se veselje trudimo doseči in mu pomagati rasti v naših srcih. Veselje je molitev; veselje je moč; veselje je ljubezen; veselje je mreža ljubezni, v katero lovimo duše,« pravi mati Terezija.

   Molimo: Slava tebi, Jezus, Ti si neizmerno veličastvo radosti in veselja, katerega človekov razum ne more dojeti! Hvala za Božjo besedo, ki nam prinaša veselje in odrešenje. Gospod, prosim Te za ponižno, preprosto in iskreno srce, da bom mogel sprejeti dar Tvoje radosti in v tej moči z veseljem sprejemati in spolnjevati Božjo voljo, v kateri je resnični vir človekove sreče, ki ne mine.

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Hvala says:

    6. septembra, 2020 at 18:35

    MISIJON NA RADIU OGNJIŠČE: ZMERAJ SE VESELITE … TUDI OB LEVKEMIJI IN KORONI?

    https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/misijon-na-radiu-ognjisce-zmeraj-se-veselite-tudi-ob-levkemiji-in-koroni-avdio/

    Odgovori