Članki za dušo

15.027 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   11. septembra, 2020 at 11:46

   »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« PAPEŽEV NAGOVOR VERNIKOM (odlomek)
   »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (Mr 4,40), je Jezus opomnil učence in tudi nam pomaga razumeti, da ovira za vero pogosto ni dvom, ampak strah. Razločevanje nam pomaga prepoznati te strahove in jih premagati, da se lahko odpremo življenju in se mirno soočimo z izzivi, ki nam prihajajo na pot. V življenju kristjanov strah še posebej ne sme imeti zadnje besede, ampak mora biti priložnost za dejanje vere v Boga in življenje. To pomeni, da verjamemo v temeljno dobroto bivanja, ki nam ga je dal Bog, in zaupamo, da nas bo vodil k srečnemu koncu tudi v življenjskih okoliščinah in nezgodah, ki jih pogosto ne razumemo. Če v sebi gojimo strahove, pa se bomo zapirali vase, se zagradili pred vsem in vsakomur ter ostali kot ohromljeni. Treba je ukrepati! Ne zapirajte se vase! V Svetem pismu se besede »ne boj se« na različne načine ponovijo 365-krat, kot bi nam Gospod želel povedati, naj bomo vse dni v letu osvobojeni strahu. Razločevanje postane nepogrešljivo, ko človek v življenju išče svojo poklicanost.

   Ta zelo pogosto ni nekaj očitnega oziroma ni jasna na prvi pogled, ampak jo spoznavamo postopoma. V tem primeru razločevanje ni toliko posameznikov trud za samoopazovanje, da bi bolje razumel svoj notranji ustroj, kar ga okrepi in s čimer pridobi nekaj ravnovesja. V tem primeru se posameznik lahko okrepi, a še vedno ostaja priklenjen na omejeno obzorje lastnih zmožnosti in stališč. Poklicanost pa je po drugi strani klic od zgoraj in v tem kontekstu razločevanje najprej pomeni odpiranje Njemu, ki nas kliče. Potrebujemo torej molitev v tišini, da bi lahko slišali Božji glas, ki odzvanja v naši vesti. Bog trka na vrata naših src, kot je potrkal na vrata Marijinega srca, in hrepeni po tem, da bi v molitvi sklenil prijateljstvo z nami, da bi nam lahko govoril po Svetem pismu, da bi nam lahko dal milost v zakramentu sprave in bi bil lahko eno z nami v evharistiji.

   Ko Bog nekoga pokliče po imenu, mu razkrije tudi njegovo poklicanost, njegov načrt za svetost in izpolnitev, po katerem človek postane dar za bližnje in po katerem je edinstven. In ko Bog človeku, ki ga kliče, želi razširiti njegovo življenjsko obzorje, mu da novo ime, kot ga je dal Simonu, ki ga je klical »Peter«. Od tu izvira običaj, po katerem nekdo dobi novo ime, ko vstopi v redovno ustanovo, kar nakazuje novo identiteto in poslanstvo. Ker je Božji klic edinstven in oseben, potrebujemo pogum, da bi se lahko ločili od vzorcev prilagajanja, ki pritiskajo na nas, da bi naše življenje v resnici lahko postalo pristen in nenadomestljiv dar Bogu, Cerkvi in vsem ljudem.

   Nenehna navzočnost Božje milosti nas spodbuja, da bi z zaupanjem sprejeli svojo poklicanost, za katero je potrebna goreča vera, ki jo je treba obnavljati iz dneva v dan. Na poti poklicanosti srečujemo križe: to niso le uvodni dvomi, ampak tudi mnoge skušnjave, ki se pojavljajo na poti. Čeprav občutek nezadostnosti spremlja Kristusovega učenca vse do konca, ta pozna tudi moč Božje milosti. Iz gotovosti, da je Božja milost z nami, izvira moč, s pomočjo katere lahko v sedanjem trenutku zberemo pogum, da uresničimo, kar nas Bog prosi tukaj in sedaj, na vseh področjih življenja, da sprejmemo poklicanost, ki nam jo razkriva Bog, da živimo svojo vero, ne da bi jo skrivali ali jo slabili.

   Da, ko se odpremo Božji milosti, nemogoče postane resničnost. »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31). Božja milost se dotika »sedanjega« trenutka vašega življenja, vas »zgrabi« takšne, kakršni ste, z vsemi strahovi in omejitvami, razkriva pa tudi sijajne Božje načrte.

   http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/ne-boj-se-marija-kajti-nasla-si-milost-pri-bogu/

   Odgovori
   • Miro says:

     11. septembra, 2020 at 12:01

     Čudovit nagovor papeža Frančiška, v katerem se poda v globine razmišljanja o Devici Mariji, z vrsto pomembnih spodbud za naše duhovno življenje. Ob tem lahko zapišemo: Blagor Mariji, ki je našla milost pri Bogu in vsem ljudem, ki zaupajo v njeno priprošnjo pri Bogu!

     O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

     Odgovori
2. Miro says:

   11. septembra, 2020 at 11:42

   DUHOVNIK JEAN PIERRE DE CAUSSADE V SVOJEM DUHOVNEM DELU »VDANOST BOŽJI PREVIDNOSTI« O TEM, V ČEM JE RESNIČNI KAMEN MODROSTI!

   Jezuitski duhovnik Jean Pierre de Caussade je v svojem duhovnem delu z naslovom L’Abandon à la providence divine (Vdanost Božji previdnosti) zapisal, da je ključ do svetosti pravzaprav precej preprost. Takole piše: »Če želimo doseči najvišjo popolnost, bo najvarnejši in najbolj gotov način, če bomo sprejeli križe, ki nam jih v vsakem trenutku pošilja Božja previdnost.« Z drugimi besedami: »Resnični kamen modrosti je vdati se Božji volji, ki vse človeške poklice, težave in trpljenje spreminja v božansko zlato.«

   Več o tem na:
   https://si.aleteia.org/2019/03/04/ziveti-sveto-pomeni-upostevati-eno-samo-preprosto-pravilo

   Božje usmiljenje, neskočno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Janez says:

   11. septembra, 2020 at 11:38

   KAKO NAJ KRISTJANI MOLIMO SREDI DANAŠNJEGA POSVETNEGA SVETA? (avtor: Bernhard Häring)
   Kadar govorimo o molitvi ali premišljanju, gre predvsem za to, kakšen smisel pripisujemo tem velikim besedam. Molitev ni nekaj dodatnega v našem življenju. Če nam je bil dan dar, da prav molimo, najdemo v molitvi vso resnico in vpogled v naše življenje. V molitvi diha naša vera, izpoveduje Božji otrok svojo ljubezen Bogu, ljubezen pa daje vsemu smisel in smer. V molitvi najdemo svoj počitek in praznik, dospemo k svojemu viru in cilju. Če se ne potrudimo za molitev, se odtujimo sami sebi in živimo na zemlji kot tujci, brez miru in počitka. Pod molitvijo razumem celotno usmerjenost našega življenja, rastočo zavest, kako močno smo odvisni od Boga, kako moramo z vsem bitjem uresničevati zamisel našega Stvarnika in Očeta. V molitvi potujemo z našim bratom Jezusom Kristusom k Očetu. Ko molimo, postopoma spoznavamo, da nas napolnjuje Sveti Duh in nam v ljubezni in zaupanju razodeva Boga, istočasno pa nas krepi, da vdano in odprto in dejavno ljubimo z Bogom, s tem nam pa podari nov odnos do sveta in ljudi. Molivci morejo soustvarjati in sorazodevati ter pričevati iz Vere Božjo ljubezen vsemu stvarstvu.

   Kadar pa molitev ne prihaja iz osebnega središča pri človeku in do tja sploh ne seže, more še toliko molitvenih obrazcev in še toliko molitvi posvečenih ur ostati le žalosten izraz odtujitve od Boga. Človek, ki ne moli ali brblja le molitvene obrazce, si gradi Boga po svoji zamisli in postane žrtev malikov, saj se je odtujil od Boga in ni v molitvi povezan z Bogom. Moliti je treba goreče iz srca ter izgovarjatiu molitvene besede počasi in premišljeno z našo duhovnostjo.

   Prva poglavja iz Geneze so živa teologija molitve, s tem pa tudi teologija življenja. Najgloblje bistvo človeka se nam odkriva kot ustvarjalna beseda božje ljubezni. Vse, kar je Bog ustvaril, je dar in sporočilo. »Bog je rekel in zgodilo se je.« Vse, kar je ustvarjeno, govori človeku, kako nas bog ljubi in kako smo ustvarjeni po njegovi podobi. Bog vedno počiva, vedno praznuje, vedno je doma v svoji ljubezni, nas ljudi pa vabi, da bi prišli k njemu iskat miru, veselja in ustvarjalne moči. Apostol narodov, sveti Pavel, posnema zamisel iz prvih poglavij Geneze v pismu Rimljanom. V človekovem odklanjanju, da bi molil, vidi končni razlog za ves narod: »Ker niso imeli za vedno, da bi se držali spoznanja, jih je Bog prepustil sprijenemu mišljenju, da so počeli, kar se ne spodobi« (Rim 1, 28).

   Bog pa le nikoli ni popolnoma odtegnil od ljudi svojega usmiljenja in jih pustil brez molitve. Sveto pismo nam priča o vrsti miroljubnih božjih otrok: Abelu, Setu, Henohu in drugih, ki so molili Boga v duhu in resnici, poleg njih pa o drugih, divjih in borbenih, ki niso hoteli moliti kot oni. V polnosti časov nam je Oče poslal svojega edinorojenega Sina, največjega mojstra molitve, da bi nas rešil naše izgubljenosti in odtujenosti ter vsemu našemu življenju podal novo smer, v hvalo in čast nebeškemu Očetu. V mišljenju in molitvi se človek usmerja v svoji celovitosti in svobodi. dojame duha celote. Prosi, da bi bil rešen trdosrčnosti in zaprtosti, površnosti in raztresenosti. Išče luči v boju s temnimi silami sovraštva in nasilja. Obrača se k vrelcu ljubezni v boju proti sebičnosti in egocentričnosti. Zaveda se, da ga samo Bog more rešiti iz poplave predsodkov in »ogroženega ozračja«, prepojenega z umazanijo in nasiljem. Kdor moli iz srca in je povezan z Bogom, ne bo nikoli postal suženj brezkončnih obredov in obrazcev. Nikoli ne bo obtičal v teologiji, ki se suče samo okoli besed. Prosil bo Božjega Duha resnice, da ga nauči moliti v duhu in resnici ter iskreno v pogovoru z Bogom. Moliti z vsem življenjem. Prosil bo Delivca vseh milosti, da mu podeli poguma in moči, s katerima bo vse zastavil za službo bližnjemu in s tem častil Očetovo ime.

   Tako vse najde v molitvi svoje težišče in Božji mir. Molitev postane življenje in življenje – molitev. Če resnično Božji Duh moli v nas in se mi zaupamo Božjemu Duhu, najde v nas ves svet svoj dom, svojo celost, odrešenje in smisel. Molitev naj bo kot kvas prošnje k Bogu sredi množice ljudi. Mišljenje in molitev k Bogu nas moreta tako prepojiti, da bomo bolj in bolj pripravljeni, izpolnjevati naše poslanstvo, biti kvas prenove in oznanjevanja Jezusa sredi posvetnega sveta. Zato za nikogar ne bomo mogli prenoviti osebne in skupne molitve, ne da bi se prej temeljito razgledali po znamenjih časa in spremembam v svetu. Pritrjevanje posvetnosti, splošna sekularizacija in desakralizacija so brez dvoma vidne značilnosti današnjega sveta. Zato nas skrb za duha celovitosti v življenju in molitvi sili k temu, da pozorno pregledamo odnose med sekularizacijo in pravim molitvenim življenjem. In potrebna je prenova in spreobrnitev Cerkve in Ljudi k Jezusu in Božji Volji tako, da bomo zajemali iz Božje Besede in Evangelija ter se spet približali Ljudem, ki iščejo smisel življenja in Boga. Bog nas kot Oče čaka, da Njegovi Otroci pridemo in ostanemo pri Njemu. Bog nas svoje Otroke vedno Ljubi in nam kot Dobri Usmiljeni Oče Odpušča, ko se spokorimo in vrnemo k Njemu, ga prosimo odpuščanja in se z Njegovo Pomočjo in Usmiljenjem poboljšamo. .

   Avtor: Bernhard Häring, Gebet in einer weltlichen Welt, Ars sacra, München, 1972. Že objavljeno in dopolnjeno.

   Odgovori
4. Janez says:

   11. septembra, 2020 at 11:29

   NEKATERE MISLI O VERI, HVALEŽNOSTI BOGU IN OPTIMIZMU
   Hvaležnost je izraz srca, ki je usmiljeno, dobro, pozorno, ljubeče in odprto za ljudi. Hvaležen človek vidi jasneje; zna se veseliti, odkriva in potrjuje vrednost tistega, kar mu je dano, Veruje v Boga in sprejema ljudi in ceni njihovo vrednost ter prinaša Luč Odrešenja in Radosti evangelija med ljudi. Hvaležnost je v našem površnem svetu tista priložnost, da bi videli vse kar se dogaja širše in globlje in se zahvaljevali Bogu in ljudem za vse lepo, kar prejemamo od Boga in bližnjih, pa tudi od matere zemlje, brata sonca, sestre lune ter rastlin in živali … in bi hvaležnost osvetljevala vsa pota našega življenja.. Hvaležnost je krepost, vrlina, ki vzbuja pozitivne misli in čustva in ki širi ljubezen in dobroto. Čutimo večkrat hvaležnost za to, kar smo prejeli od Boga, drugih ljudi … zato prinaša hvaležnost notranji mir in tiho srečo ter odpira srca ljudem. Če gledamo na hvaležnost v luči krščanske vere, potem vidimo, da je zahvaljevanje v središču naše vere. Evharistija namreč pomeni zahvaljevanje, torej način izražanja hvaležnosti Bogu za vse kar nam je dal in daroval, da smo in da obstajamo. Hvaležnost je povezana tudi z veseljem, … veselje privre iz hvaležnega srca.« Dobro je, če se spominjamo mnogih prejetih milosti in blagoslovov ter se jih veselimo; če se spominjamo prvega klica, prehojene poti, srečanj z Jezusom Kristusom na tej poti in čudenja, ki so ga ta srečanja vzbudila v srcu. Prositi moramo za milost spomina, da bi v nas rasel duh hvaležnosti. »Hvaležno srce je samo od sebe spodbujeno, da služi Gospodu in da prevzame delaven stil življenja.« V trenutku, ko se zavemo vsega, kar nam je dal Gospod, pot odpovedi sebi, da bi delali Zanj, postane to edina nekaj vredna pot: odgovor na njegovo veliko ljubezen. Hvaležnost tako postaja najgloblji način, kako do medsebojne ljubezni, omogoča nam, da ljubimo druge in Boga … ker je Bog ljubezen, nas hvaležnost na najgloblji ravni vodi k Bogu.

   Hvaležnost dobi svojo pravo moč tedaj, ko jo človek izpove v besedah … pred Bogom, človekom, javno ali sam pri sebi, samo da jo ubesedi in svoje čutenja zlije v besede. In knjiga Spomin srca prinaša besede, misli, ki jih je navdihnila hvaležnost …
   Hvaležnost je predsoba etične vrednosti zahvale. Izraziti priznanje pomeni potrditi vrednost tega, kar ti je dano od ljudi in od Boga, in česar prej nisi imel. Zahvaljevanje je nekaj nujnega in postane sinonim za blagoslavljanje. (papež Frančišek)

   Hvaležnost je temeljna krepost za bitje, ki se zaveda samega sebe. Ob njej se spomnimo na Stvarnika, od »katerega prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo« (Jak 1,17). (Benedikt XVI.) Zakrament evharistije je znamenje hvaležnosti vsega stvarstva za obisk Stvarnika na Zemlji in za darovanje in smrt Jezusa na križu na Golgoti: Bog je postal človek, ker je prevzel človeško telo od brezmadežne Marije Device, da bi nas znova povzdignil k Očetu, da bi nas napravil za božje sinove … Kako čudovit je, ko hoče, da ga objamemo, ljubimo in častimo s človeško razsežnostjo vere pod podobo kruha in vina. (sv. Janez Pavel II.)

   Zahvalim Te, Oče, za to, kar imam,
   kar sem in kar upam,
   kar vem in kar znam.
   Zahvalim Te za svoje skrbi,
   za kruh vsakdanji in pokoj noči. (Ivan Pregelj)

   Hvaležnost dobroto razveseli. (slovenski pregovor)
   Kdor prosi, sladka usta nosi; kdor vrača, hrbet obrača. (slovenski pregovor)
   Dober človek vedno prijazno govori o hiši, v kateri je prenočil. (berberski pregovor)

   Bog je pripravil sprejem za glavne kreposti. Med pogostitvijo so se pogovarjale kot stare prijateljice. Pri mizi pa sta sedeli tudi dve, za kateri se je zdelo, da se ne poznata. Kot dober gostitelj ju je Bog predstavil. Poklonil se je prvi in dejal: »To je gospa Dobrota.« Potem se je poklonil drugi in rekel: »To je gospa Hvaležnost.« Ženi sta si veseli segli v roke. Že dolgo sta se želeli spoznati, a se od stvarjenja sveta nista nikoli srečali.

   Vsaka stvar, ki jo doživimo ali srečamo je v Življenju za vse nas nekaj dobra, saj na globlji telesni, duhovni in verski ravni obstaja razlog za vse, kar se zgodi, saj se nobenemu nič ne zgodi brez Božje Volje. Vera je tako naše goreče in iskreno verovanje v nevidno Božjo skrivnost in zaupanje v Njegovo Usmiljenje in Dobroto, ki jo razodeva v Svetem pismu in v raznih duhovnih znakih in navdihih ter signalih v naši okolici. To je zaupanje, da ne glede na to, kaj težkega in izkušamo, prihaja nekaj drugačnega in boljšega v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Ljubeznijo, ki vidi daleč naprej in ve, kaj je dobro in še boljše za nas. Mi dostikrat tega ne vidimo in Boga tudi ne razumemo. Če smo v duši pripravljeni sprejeti božjo Milost in da je je ta obstoj le majhen sestavni del neskončne velikosti naše duše, potem razumemo, da nas verovanje v nekaj večjega od naše trenutne izkušnje (tudi naših misli in občutkov in vere) neposredno povezuje z Bogom, ki nas neskončno Ljubi in nam hoče le vse dobro. Ali znamo utihniti in prisluhniti tihemu Božjemu glasu, ki nam nenehno govori in nam pripoveduje preko ljudi, narave in dotikov ter nagovorov v duši, kaj hoče in kaj pričakuje od nas da stprimo?

   Zato se odpovejmo opravljanju, godrnjanju, kritiziranju, šimfanju in grdemu neslanemu govorjenju, odpovejmo se vlogi pametnjakoviča ki vse ve, odpovejmo se vlogi sodnika/razsodnika, vsevedneža, modreca, ubogega nemočnega zateženega bolnika, oboge žrtve zaradi neljubih dogodkov, bolezni in trpljenja. Prevzemimo raje po vzoru Jezusa pobudo in bodimo raje tisti verniki, ki prevzamnejo pobudo v svoje roke, ki so na strani rešitev ne problemov in ki tolažijo ter pomagajo, ki prevzemajo odgovornost za svoje življenje v svoje roke in dejavno pomagajoi drugim in služijo drugim tako, kot Jezus, svetniki in misijonarji. Vse bolezni in težave, ki nas mučijo, so tu, ker smo si jih npr. lahko sami priklicali, čeprav morda nezavedno in so dostikrat nastale tudi zaradi genskih razlogov in nezdravega sloga žiuvljenja, kar vse lahko ozdravimo z Božjo pomočjo in s pomočjo zdravnikov, ki zdravijo telo in duševne bolezni. Ugotovimo zato s pomočjo zdravnikov in strokovnjakov, kje se skriva vzrok našim težavam. Preverimo in prewmislimo, kaj lahko sami postorimo in kdaj rabimo pomoč zdravnikov, duhovnika in strokovnjakov. Potem jih začnimo odpravljati z rehabilatacijskimi in sanacijskimi ukrepi in drugačnim življenjem (zdravila, prehrana, post, šport, fizično delo, dopust, krščanska meditacija idr.) ter molitvijo. Vzrok ponavadi tiči v naši omejeni miselnosti in zakoreninjeni resignirani dogmatični veri, da je temu pač tako. Spremenite svoje misli, svoja prepričanja, verujte in zaupajte v Boga in spremenili boste svoje življenje, molite in prosite ter delajte dobro vsem in bodite veseli ter upajte na rešitev. Bog bo pomagal, ko verujemo vanj in ko ga sprejmemo k sebi in ga prosimo. Kadar ste obteženi in pesimistični ter brezvoljni je dobro, da ste nekaj časa pozorni nase in na ljudi v svoji okolici; koliko časa se pogovarjate z drugimi o tem, kaj ni v redu, kaj je slabo, kako je hudo in težko? Takrat molimo še posebej iskreno in goreče, da se umirimo in vse v miru premislimo. Koliko časa o tem razmišljate sami? Prenehajmo z brezciljnim pesimizmom in kaj pozitivnergga pokrenimo. Z vsakim pritoževanjem namreč znižamo svojo pozitivno vibracijo, ki pomaga z Božjo pomočjo in s svetlobo prinašati upanje, ljubezen in ozdravljenje. Pritoževanje je lahko dostikrat znak, da ne sprejemamo sebe kakrđšnih smo, stvari takšnih kakršne so, in s tem zapademo v vlogo nemočne žrtve brez vere in brez izhoda. Takratz potrebujemo molitev. Vloga žrtve pa po zakonu privlačnosti zaradi pesmimizma privede lahko vedno znova do podobnih situacij, nad katerimi boste ponovno razočarani in negativizem se bo pomnožil. Pritoževanje je stara in trdovratna navada, ki se ji težko izognemo, saj jo prakticirajo skoraj vsi, čeprav pravijo, da verujejo v ozdravitev in Božje Usmiljenje.

   Pa vendar lahko sami naredimo in pokrenemo marsikaj, da bo doslej nekaj drugače. Zavestno se odločimo, da se bomo, kolikor se le da, izognili pritoževanju in godrnjanju ter pesimizmu brez vere in upanja na rešitev. Ko naslednjič želimo spet tarnati nad drugimi, nad dogodki v življenju ali nad seboj … najdimo z Božjo Pomočjo z molitvijo in prošnjami novo perspektivo, nove rešitve, nova pota nove možnosti tako, da prosimo Boga in Marijo ter svetnike za pomoč in vodstvo! Poiščite raje nekaj dobrega v tej osebi ali dogodku, molite za to osebo in za druge, zavedajte se svoje odgovornosti do svojih bližnjih in tega, da se vse zgodi z določenim namenom ter nam prinaša določeno učenje in lekcije po Božji Volji. Kar sejemo to tudi v življenju žanjemo! In to perspektivo delite z drugimi, prijazno, strpno in z vero, da bo obrodilo sad Božjega blagoslova. Majhen korak, ki lahko prinese veliko razliko in jer na strani prinašanja rešitev in veselja med ljudi. Bodimo zato dobri in hvaležni. Bodimo veseli, da smo zdravi, da imamo ljudi okrog sebe, ki nas imajo radi, da imamo službo, delo, otroke, starše, prijatelje, znance, dobre sosede idr. Cenimo jih, ne grajajmo, nasmejmo se ljudem in povejmo jim kaj lepega in spodbudnega. Povejmo jim da jih imamo radi, tako kot je to povedal in pokazal Jezus. Življenje je darilo Boga ljudem na Zemlji, izkoristimo ga zase in v večjo Božjo Slavo. Carpe Diem. Izkoristi dan!

   Acta non verba ali od besed k dejanjem! Našo Vero, Molitev, Dobroto, Hvaležnost Bogu in Usmiljenje pokažimo tudi v našem vsakdanjem življenju. Ni dovolj le filozofirati, treba je delovati in prinašati Luč Usmiljenja in Dobrote ljudem. Zastonj smo prejeli vse od Boga, zastonj dajajmo vse naprej in prinašajmo Radost in Veselje med druge ljudi, ki potrebujejo bodrilno besedo Tolažbe in Usmiljenja to je vsem trpečim, bolnim in osamljenim. Zakaj njih je Nebeško kraljestvo, kot pravi Jezus v Govoru na Gori. In kerkoli boste storili kateremukoli mojih najmanjših boste storili Meni, pravi Jezus, naš Odrešenik in Učenik. Vera brez dobrih dela je namreč mrtva. Oboje je potrebno evangelizacija in zakramentalitzacija v Cerkvi, ki je uvedla Karizmatično Prenovo v Duhu in se postopno kot Kristusova Cerkev spreminja in reformira (Ecclesia Semper Reformanda!) tako, da bo še bolj goreče ljudem oznanjala Evangelij in se še bolj približala potrebam ljudem. In bodimo v vsem vedno podobni Učeniku in Odrešeniku Gospodu Jezusu!

   Medmrežje Ognjišče, lastni razmisleki in druga študijska literatura (dopolnjeno in že objavljeno)

   Odgovori
5. Janez says:

   11. septembra, 2020 at 11:20

   IZVLEČEK O SPOLNJEVANJU BOŽJE VOLJE (skrajšani že objavljeni izvleček!)

   Odrešenjska vera je žrtvovanjska, razumska in bivanjsko sprejetje sporočila in osebe Jezusa do stopnje, ki spremeni človekove misli in dela v skladu z evangeljskim sporočilom, ter vodi v življenje in delovanje Božjih otrok. Pomembno je, da premislimo dejstvo, da samo vera še ni garant za naše odrešenje. Ta človeka šele odpira Jezusu, ki je izvor odrešenja in večnega življenja. In vera ki proizvaja dobra dela in zagotavlja, ljubezen, odpuščanje, dobroto, strpnost, usmiljenje, pomoč brezdomcem in ubogim, približa človeka jetusu, saj je tudi naš Odrešenik tako delal in učil druge, ko je bil na zemlji. In najvišja od vseh pa je zapoved ljubezni, je učil Jezus. Ta, ki spolnjuje Božje zapovedi, prejme resnico in luč, dokler ni v resnici poveličan in ve vse. Spoznanje resnice in odgovore na svoja največja vprašanja pa kristjani od Boga prejmemo, če smo poslušni Božjim zapovedim. Poslušnosti Bogu in ponižnosti pa se učimo vse življenje. Ni večjega zgleda poslušnosti, kot je Odrešenikov. O njem je Pavel dejal: »Čeprav je bil Božji Sin in pravi Človek, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni učenci, izvir večnega odrešenja.« Odrešenik je s popolnim življenjem, s spoštovanjem svojega svetega poslanstva nazorno udejanil in ponazoril pristno Božjo ljubezen in nam dal zgled. Nikoli ni bil ošaben, žaljiv, materialističen. Nikoli ni bil nadut zaradi ponosa. Nikoli ni bil nezvest. Vselej je bil ponižen. Vselej je pomagal in bil dober do ubogih, ponižanih in bolnih, saj je zaradi njih prišel na svet. »Zdravnika potrebujejo bolni«, je rekel Jezus. Naj bo naše prvo spreobrnjenje kot dobrih ljudi in dobrih kristjanov v tem, da si prizadevamo za vedno globljo ljubezen do Boga. Ljubezen do Boga nas vodi k temu, da bolj poslušamo njegovo besedo in živimo tako, kot nas On uči, da je prav glede na Božje zapovedi in postave. Tudi Jezus je moral spolnjevati Božjo Voljo na križu. Postavimo na temelj ljubezni naš odnos do bližnjih in dajajmo naprej drugim vse zastonj, saj smo tudi mi vse zastonj od Boga prejeli. Kolikokrat vidimo predvsem napake pri drugih, ki so jih drugi naredili, svojih napak pa ne vidimo. Zaradi teh napak druge ljudi kritiziramo, preziramo, jim obračamo hrbet, jim damo vedeti, da nimajo kaj iskati v naši bližini, v naši skupnosti, celo v cerkvi. S takim odnosom ne bomo nikomur pomagali, da se poboljša oziroma pride k Jezusu. In to tudi ni odnos, v katerem bi posnemali Jezusovo ravnanje. Zato se spreobrnimo v tem, da ne bomo ošabni, da nikogar ne bomo prezirali in poniževali, ampak bomo imeli do vsakega, spoštljiv odnos in bili dobri in usmiljeni. Marsikdo se ob krivici, ki jo je doživel, zakrkne in človeku, ki ga je prizadel, težko odpusti. V nebesih pa ne bo prostora za zamero. Dokler ne bomo zmogli odpustiti, bomo čakali pred nebeškimi vrati. Tudi Jezus nam naroča: »Odpustite in vam bo odpuščeno; s kakršno mero merite s tako se vam bo odmerilo; ves tisti dolg sem ti odpustil ali nisi tudi ti dolžan usmiliti se svojega brata; odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom…« Naj bo naše spreobrnjenje nadalje tudi v tem, da se učimo odpuščati in biti usmiljeni. Naj bo naše spreobrnjenje v tem, da nehamo skrbeti samo zase in postanemo živi udje oziroma mladike na trti Kristusovega telesa. Če bomo vsi delali tako, kot je ravnal Jezus, bomo zlahka postali živo občestvo in dajali boljši zgled in prispevali k boljšemu svetu. Biti kristjan ni samo hoditi k maši in moliti ter sprejeti Sveto Evharistijo, ampak v vsakdanjem življenju, v medsebojnih odnosih, v življenju kraja in župnije, dati sebe v službo Bogu in bližnjemu in vedno ravnati tako, kot bi na našem mestu ravnal Jezus. Vero v Boga je treba preliti v konkretna dobra dejanja in Ljubiti, kar je Božja Volja. Zato moramo poznati Kristusov Evangelij in ga vedno znova prebirati in premišljevati ob njem. Zato naj bo naše spreobrnjenje tudi v tem, da pogosto prebiramo Jezusov Evangelij in svoja ravnanja usklajujemo z Jezusovim ravnanjem in živimo tako kot je živel Odrešenik na zemlji. In začnimo takoj zdaj pri sebi, ne pri drugih. Veliko dela nas čaka za lastno preobrazbo, da se bomo poboljšali in spreobrnili, bili boljši kristjani in ljudje, spolnjevali Božjo Voljo in Hodili za Kristusom. Oboje nje potrebno zakramentalizacija in evangelizacija, ki jo je pričela v Cerkvi Prenova v Duhu. Prenova v Duhu ali Karizmatična prenova je najprej in predvsem Božji dar, pravijo frančiškani. Ne gre za kakšno izrazito specifično duhovnost, temveč le za resno razumljeno, mišljeno in živeto katoliško krščanstvo, katerega bistveni del je tudi dar Svetega Duha. Vedimo pa, da ne moremo biti dobri kristjani, če nismo obenem tudi dobri ljudje, ki smo podobni Jezusu in spolnjujemo Božjo Voljo in Evangelij.
   Pokojni dr. Alojzij Šuštar, nadškof in metropolit si je zadal za škofovsko geslo: “Božjo Voljo spolnjevati!” In kakor je učil tasko je tudi živel med nami in nas Učil.

   SVETI DUH, TI SI LUČ NAŠEGA ŽIVLJENJA
   Sveti Duh, Ti si luč našega življenja. Ti hočeš vse narediti novo v naši sredi. Pridi in uniči vse, kar se zoperstavlja Tvojemu delovanju v naši skupnosti. Uniči predsodke, zavist, obrekovanja na različnih ravneh, iskanja moči in prevlade ter vso zlaganost, ki smo ji povsod priča. Ustvari v nas čisto srce in razsvetljen razum, da bomo lahko spoznali to, kar Ti želiš; in bomo pripravljeni hoditi po poti, ki si nam jo Ti pokazal.
   Amen.

   Molitev skupnosti krščanskega življenja.

   Odgovori
6. Miro says:

   11. septembra, 2020 at 11:09

   TEŽKO JE RAZUMETI, KAJ NAJ BI TO BILO »BOŽJA VOLJA« – PONAVADI JE TO NEKAJ TEŽKEGA, NEKAJ, KAR SE MU UPIRA, PA VENDAR …

   PREBERIMO SI EVANGELJSKI ODLOMEK (Mt 16,21-28), V KATEREM JE GOVORA O IZPOLNJEVANJU BOŽJE VOLJE, O TEM, KAKO SE JEZUS UGLASI Z RITMOM, KI GA DIRIGIRATA ŽIVLJENJE IN NJEGOV STVARNIK!

   Po zapisu v prispevku na spletni strani Aleteia je vsekakor težko razumeti, kaj naj bi to bilo, »Božja volja«, pa vendar v evangelijih zaslutimo, da se človek z njo sreča velikokrat, ni mu nekaj tujega in neznanega. V svojem življenju pride pred nekaj, ob čemer se zave, da je nekaj treba narediti, neizogibne situacije mu to povejo jasno in nedvoumno, in da je edini, ki lahko to stori.

   Človek točno ve, kaj je potrebno, tu pa pridemo do težave z Božjo voljo. Ponavadi je to nekaj težkega, vsekakor pa v človekovih izbirah nekaj, kar se mu upira, čeprav ve, da je to prav, tako mi je povedala cenjena prijateljica, ki je v življenju že marsikaj pre­stala, da je navadno najbolj prav tisto, kar je težja izbira. Temu rečemo Božja volja, storiti, kar je v danem trenutku najbolj prav.

   Več o prispevku z naslovom »Človek točno ve, kaj potrebuje, Božja volja pa je velikokrat drugačna …« na:

   https://si.aleteia.org/2020/09/05/clovek-tocno-ve-kaj-potrebuje-bozja-volja-pa-je-velikokrat-drugacna

   Božje usmiljenje, neskočno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Hvala says:

     11. septembra, 2020 at 11:42

     Ja, res je .Včasih bi se človek najraje izognil določenim dogodkom in po svoje začrtal dan in rešitev vseh zadev, vendar to ne gre. Res je tako, tisto kar s težko muko včasih delamo, zraven pa komaj čakamo, da bo minilo, najraje bi videli, da se ne bi pripetilo, je Božja volja. Je pa res dobra orientacija, super. Čez določeno obdobje, ki ga Bog določi, dobimo spoznanje in se za vse te dogodke in stvari zahvalimo Gospodu in Ga slavimo.

     Odgovori
     • Hvala says:

       11. septembra, 2020 at 13:59

       Zahvaljujem se vam g. Miro, da ste s tem zapisom dejansko zelo osvetlil in preprosto nakazal, kaj je izpolnjevanje Božje volje. To je tema, ki se mi zdi , da nam daje veliko razmišljanja!.

       Odgovori
       • Miro says:

         11. septembra, 2020 at 16:17

         Ga. Hvala, prosim, pozabite na »mojo malenkost«, ko je govora o tem, kaj je Božja volja, kako jo v življenju sprejemati, spolnjevati … Tu gre gotovo za eno najzahtevnejših področij v verskem in duhovnem življenju. Moram priznati, da se v tem pogledu nenehno učim ob dogodkih, težavah, ob raznih veselih, pa tudi bridkih izkušnjah, pa tudi ob stiskah v zapisih na tej spletni strani. O Božji volji je gotovo lažje kaj zapisati kot pa trdno verovati, posebno takrat, ko se v življenju sam znajdeš pred neko hudo preizkušnjo, stisko …

         Vesel sem, ker se s skupnimi močmi prizadevamo, da bi vsaj nekoliko pripomogli k zavedanju, kako nadvse pomembna, bistvena je Božja volja za vse in za vsakogar od nas. Če smo komu vsaj nekoliko pomagali, da veruje in upa – kljub njegovi težavni življenjski situaciji – se lahko samo zahvalimo Bogu, saj od Njega prihaja vsak dober dar. Še naprej skupaj molimo, da bi se mogli bolj in bolj odpirati delovanju Svetega Duha, saj sami po sebi nič ne zmoremo.

         Vse dobro v Gospodovi moči!

         Odgovori
7. Janez says:

   11. septembra, 2020 at 11:05

   NA KOLENIH

   Vse si nas spravil na kolena
   in nemočni klečimo pred tabo, smrtni virus!
   Kakor Prometeja si nas prikoval
   na črni kamen strahu
   in črni orel negotovosti nam kljuje drobovje.
   Poljubi so ostali le še za sovražnike,
   pred objemi moramo bežati,
   obiski so postali prepovedani,
   govorimo lahko le še v slušalko in mikrofon,
   druženje je postalo kaznivo,
   rokovanje pa smrtno nevarno.

   Kljub cvetenju in bohtenju narave,
   kljub izzivalnemu soncu in petju ptic,
   svetlih zvezd in smejoče lune,
   kljub očiščenim rekam in pobeglemu smogu
   ostajamo priklenjeni v svojih sobah,
   zasvojeni zremo v ekrane
   in seštevamo črne številke tvojih žrtev.

   Ti, ki nisi le parazit.
   ampak tudi terorist in morilec,
   ki se tihotapiš naokrog in čakaš na žrtev
   in jo potem narediš za svoje orožje,
   kaj hočeš od nas?
   Nas hočeš prisiliti,
   da te priznamo kot zlobno božanstvo,
   da predte pademo in te molimo,
   ker smo se odrekli svoji veri v ljubečega Boga?
   Nas hočeš osvestiti, da nismo gospodarji sveta in ne življenja,
   ker smo si tako objestno oboje prisvojili?
   Nas hočeš umiriti in ozdraviti,
   ker smo postali bolniki s pomanjkanjem časa?
   Nas hočeš zdesetkati,
   ker ne znamo več drug z drugim deliti?
   Nam hočeš preprečiti naše dihanje,
   da bi lahko spet zadihala Zemlja?
   Si morda samo nastavil ogledalo
   naši slepi in ošabni sebičnosti,
   da bi razmislili, kaj je zares pomembno?
   Si nam hotel postaviti meje, ker smo mislili,
   da si lahko brezmejno privoščimo vse,
   in si nas hotel spraviti narazen,
   da bi na novo uzrli sebe, drugega in Boga?

   Strah me je in drgetam pred teboj,
   ker lahko spreminjaš ljudi v hudobne soljudi,
   a vseeno verjamem, da so ti dnevi šteti,
   ker nisi božanstvo, jaz pa poznam resničnega Boga;
   zato verjamem, da tudi proti tebi obstaja zdravilo,
   verjamem, da se bomo kmalu lahko zopet objemali,
   poljubljali, rokovali in družili;
   verjamem, da bodo kmalu oživele naše ulice in trgi
   in bodo igrišča spet polna otroškega smeha.

   Le mi bomo morda drugačni kakor poprej:
   morda bomo vedeli, da nismo gospodarji sveta,
   morda bomo spoznali dragocenost življenja,
   morda ne bomo več splavljali otrok in evtanizirali starih
   in morda nam bo narava zopet božji vrt!

   Frančiškan pater Pavle Jakop

   Že kot mladi katoliški študentje in drugi verniki smo se veliko družili s frančiškanom patrom Pavletom Jakopom iz Ljubljane in skrbeli za zgledno in pravični versko življenje v nekdanji državi, ko je bil socializem. Veliko lepih spominov me veže na Pavleta, na številne druge profesorje in predavatelje za študente drugih fakultet na TF Ljubljana in na druge pogumne duhovnike, ki so nam pomagali, da smo stanovitno vztrajali v krčanski veri, peli, se družili, molili in pripravljali pridige ter se versko izobraževali. BVB. Janez

   Odgovori
8. Janez says:

   11. septembra, 2020 at 10:51

   Dr. Joseph Murphy: Molitev za Ozdravitev (povzetek)
   Ključno je, da prenehate kriviti druge za svoje težave, bolezni ali trpljenje; poleg tega zavrnite napačno predstavo, da so drugi krivi za trpljenje in nesrečo in da ste vi le žrtev. Tudi Jezus je trpel za nas ljudi in za naše grehe na križu in je naš Odrešenik. Koliko je morala potrpeti in prestati v Ljubezni do Boga in Ubogih Mati Terezija v Kalkuti, ko je pomagala ubogim?! Trpljenje naj nas prekali, očisti in okrepi v naši Veri, da bomo odslej bolj strpni, socialni in razumevajoči do drugih ljudi in delali Dobro kot dobri kristjani in dobri ljudje. Našli boste srečo v svoji Veri v Boga in v vse Dobro in takrat vam bo zagotovljen uspeh v vseh vaših prizadevanjih, ko boste z osebno preobrazbo postali drug človek. Sejemo dobroto, želi bomo dobroto; sejemo odpuščanje, želi bomo odpuščanje, služimo in pomagamo bližnjim, drugi bodo pomagali nam itd.

   Molitev za ozdravitev: »Verjamem, da Usmiljeni Bog je in Njegova sveta Prisotnost po Njegovi Milosti v Neskončnem Toku Energije teče skozi mene kot lepota, harmonija, ljubezen, radost, modrost, razumevanje, Božansko vodstvo, Usmiljenje in Samaritanska Pomoč in Uteha. Vem, da mi Dobrotni Bog lahko čudežno pomaga k razrešitvi mojih stisk in ozdravitvi in za to sem Mu hvaležen.” “Vodi me neskončna inteligenca Troedinega Boga in mojega Odrešenika Jezusa Kristusa. Prosim Gospod Bog navdihni in poduči tudi vse zdravnike in zdravstveno osebje, da bodo pravilno diagnosticirali bolezni vseh obolelih ljudi in jih s Tvojo Pomočjo zdravili. Verjamem, da odslej Božji zakon in red upravljata moje življenje in da odslej Živim po Jezusovem Evangeliju in se želim spreobrniti in spolnjevati Božjo Voljo ter postati podoben Jezusu. Božanska ljubezen in Milost naj mi napolni dušo, da odslej pošiljam iz sebe samo Ljubezen, Mir in Dobro voljo ter samo pozitivne vibracije vsem domačim, svojcem, sodelavcem, prijateljem, znancem in vsem drugim ljudem dobreb volje okoli mene. Prosim Bog pomagaj mi, da odpustim vse svoje zamere, krivice, negativne misli in jezo in jih takoj nadomestim z mislimi o ljubezni, odpuščanju, harmoniji, miru, pravilnem ravnanju in prijaznosti. Sem Božji Otrok in Bog je moj Nebeški Oče, moj Odrešenik, moj dobri Samaritan, moj Stvarnik, moj Vodnik na Poti h Kristusu, moj svetovalec in moj Gospodar. Prosim Boga, da se zgodijo Spremembe in Čudežna preobrazba v mojem življenju, ker Verjem v Boga, Njegovo Odrešujočo in Milostno Dobroto in Usmiljenje. Prosim Te Gospod pošlji v svojem Velikem Usmiljenju v telo bolnikov zdravilno energijo pomagaj, da se bolezni na duhu in na telesu trpečih ozdravijo. Verujem v Tebe Gospod Bog in zaupam v Tvojo Milost in Božjo Ljubezen, s katero ozdravljaš in blagoslavljaš tiste, ki Vate Verujejo in Te Molijo. Prosim pomagaj mi Gospod, da se bom sčpreobrnil tako, da bom odslej živel po Božjih postavah Bogu v Čast in Veselje. ”

   OSEM KORAKOV ZA OZDRAVITEV
   Dr. Joseph Murphy ameriški teolog

   1. Človek pravi, da je to nemogoče, toda z Bogom so vse stvari možne. Bog, ki Nas je utvaril, nas lahko tudi čudežno ozdravi, tako kot so zdravili bolne Jezus in Apostoli, po pričevanju Evangelija, če si le to dovolj želimo in ga prosimo.
   2. Način zdravljenja teče skozi vaše miselne vzorce misli in podob, pri čemer vse, kar želite, prikaže v konkretni manifestaciji zdravilnih procesov, če le verjamete v Božjo pomoč in ga prosite.
   3. Če verjamete v nekaj, bo to očitno – ali zavestno razmišljane o Njem. Verjemite samo v to, kar vas zdravi, blagoslovi in vas navdihuje. Prosite in molite k Njemu za ozdravitev ter vztrajajte v veri in pozitivnem upanju.
   4. Povečajte Božjo moč sredi sebe in zaustavili boste širjenje katere koli bolezni v vašem telesu.
   5. Hvaležno in dobro srce, ki verjme v Boga je blizu Bogu. Naj bodo vse vaše molitve izrečene s hvalo in zahvalo ter vero in zaupanjem. Vera gore premika. In kdor prosi bo uslišan.
   6. Ljudje smo dostikrat kot nejeverni Tomaži duhovno slepi, ko ne vemo, da so vse misli tiste izpolnjujoče stvari in da postane res tisto, kar verjamemo, čutimo, privlačimo, in da to, kar si predstavljamo, tudi res postanemo ali se nam zgodi.
   7. Vse kar vidimo je duhovna, večna in neuničljiva resničnost. Čudovita molitev za nas je, da redno trdimo: “Duhovno, duševno in fizično vidim da mi gre na bolje” in da se zdravim. Hvala Gospod Bog.
   ” 8. “Vzdignil bom oči do Tebe in molil za ozdravitev, ker verjamem, da po Tvoji Milosti pride moja pomoč.”

   Ameriški pastor in psihoterapevt Joseph Murphy razkriva velik vpliv podzavestnega uma na vsa področja našega življenja. Za razna področja našega življenja daje primere, kako z enostavno spremembo načina razmišljanja doseči izjemne, pozitivne spremembe na katerem koli področju življenja. V Moči vaše podzavesti (2014) podaja sugestije za osredotočanje uma in odpravljanje podzavestnih ovir, ki nam preprečujejo doseganje zaželenega – in zasluženega – uspeha. Na osnovi duhovnih zakonov obljublja samozavest, ustvarjanje harmoničnih odnosov, doseganje poklicnih uspehov, pridobivanju bogastva, zoperstavljanju strahovom in fobijam, odpravi slabih razvad, telesni ozdravitvi ter vsesplošni blaginji in sreči. Pri Murphyju je prva in zadnja predpostavka vera v Boga ter naša Vera v Jezusa Učenika in Odrešenika. Pri njem opazimo to, kar je bilo doslej le implicirano. Za uspeh določenega individualnega projekta npr. zdravljenja je potrebna poleg molitev k Bogu in Vera tudi podpora zdravnikov, okolja in zdrav slog življenja ljudi.

   Tega je veliko, prav tako avtorjev in knjig. Tu spodaj je link za npr. vabilo mag. teologije Boštjana Harija na seminar za Notranje ozdravljenje.

   https://mail.google.com/mail/u/0/?ogbl#inbox/FMfcgxwJXpPkNlbwGPWPpGdCTjvtjhXt

   Odgovori
   • Miro says:

     11. septembra, 2020 at 11:25

     BOŽJA BESEDA: »ON PA JE BIL RANJEN ZARADI NAŠIH PRESTOPKOV, STRT ZARADI NAŠIH KRIVD. KAZEN ZA NAŠ MIR JE PADLA NANJ, PO NJEGOVIH RANAH SMO BILI OZDRAVLJENI« (Iz 53,5).

     Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, Ti si naše Odrešenje, Posvečenje, Veselje … Prisrčna Ti hvala, ker nas ozdravljaš, odrešuješ tako kakor Ti hočeš za človekovo srečo na tem in drugem svetu!

     Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

     Odgovori
9. Janez says:

   11. septembra, 2020 at 10:32

   »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« (Jn 20,15)

   Jokam nad zaklenjenimi cerkvami in šolami,
   jokam pred zaprtimi vrati domov,
   jokam nad praznimi igrišči,
   jokam nad zapuščenimi stezami,
   jokam nad našim strahom in nemočjo,
   jokam nad božjim molkom velikega petka,
   jokam nad našo izločenostjo,
   ker je življenje postalo samo prazni grob
   in v njem nimamo niti povojev!

   Iščem nekoga, ki nas bo vrnil v življenje,
   nam odprl vrata smeha in bližine,
   nam vrnil pogum in zaupanje;
   iščem nekoga, ki nam bo vrnil svobodo,
   da bomo zopet lahko iz oči v oči,
   s podarjeno dlanjo v dlani,
   in s srečo iz ust na usta;
   iščem nekoga, ki bo dihal z nami
   z vso bolečino svoje ljubezni,
   ki bo naš strah pred bližino spremenil v radost,
   ki bo veliki petek premaknil v veliko noč
   In božjo smrt preustvaril v življenje za nas!

   Vstali Gospod,
   daj, da Te najdem kot Magdalena!
   Odpokliči že vendar angela smrti
   in naj postane ta velika noč
   mati našega skupnega ozdravljenja!
   Oj, s kakšnim veseljem Ti bomo prepevali: Aleluja!
   Amen.

   Avtor pater Pavle Jakop, frančiškan

   Odgovori
10. Janez says:

    11. septembra, 2020 at 10:30

    MOLITEV neznanega avtorja iz 14. stol.
    Danes Kristus nima svojih rok,
    Ima samo naše roke, da z njimi dela;
    Kristus nima svojih nog,
    Ima samo naše noge,
    Da človeštvo vodi k Bogu;
    Kristus nima svojih ustnic,
    Ima samo naše ustnice,
    Da ljudem oznanja Božje kraljestvo;
    Kristus potrebuje našo pomoč,
    Da človeštvu stoji ob strani.

    Mi smo edino Sveto pismo,
    Ki ga ljudje še berejo.
    Mi smo zadnje Božje sporočilo,
    Ki ga pišemo s svojimi besedami in dejanji.

    In če je naša pisava nečitljiva?
    In če so naše roke zaposlene z drugimi stvarmi?
    In če naše noge stopajo na kriva pota?
    In če naše ustnice govorijo lažnive besede?

    Ne morem služiti Kristusu, ne da bi hodil za Njim.

    Gospod, tebi izročamo svoje roke in noge,
    Vse, kar smo in kar imamo,
    Da boš po nas lahko nagovarjal vse ljudi
    In nas vse vodil k sebi. Amen.

    http://www.marijino-oznanjenje.si/index.php/content/display/75/20/20

    Odgovori