Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

1.402 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    KATERA IZMED KREPOSTI JE ČLOVEKA SPOSOBNA VAROVATI PRED PREVARAMI HUDEGA DUHA? – KATERA KREPOST JE MATI IN VARUH VSEH KREPOSTI?

    Ob blaženem Antonu (puščavniku) so se nekoč zbrali menihi in se pogovarjali o popolnosti v krepostih: katera izmed njih je največja, sposobna varovati meniha pred hudičem in njegovimi prevarami? Vsakdo je povedal svoje mnenje. Eni so rekli, da sta največja krepost post in bdenje, kajti po njih se najlažje približamo Bogu, ker se misel prečisti in zaživimo čistost. Drugi so hvalili uboštvo in nenavezanost na stvari: to nas najlažje približa Bogu, ker se osvobodimo navezanosti na posvetne reči. Spet drugi so izbrali krepost dajanja miloščine, ker je Gospod dejal v evangeliju: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, itd. (Mt 25,34). Tako je vsakdo povedal svoje mnenje, s katero krepostjo se more človek najbolj približati Bogu, in skoraj vsa noč je minila v tem iskanju. Nazadnje je spregovoril blaženi Anton: “Vse to, kar ste povedali, je potrebno človeku, ki išče Boga in se mu želi približati. Toda …” Več o tem v nadaljevanju na :

    https://www.jezuiti.si/wp-content/uploads/2010/10/Razlocevanje.pdf

    V molitvah se priporočimo Svetemu Duhu, da bi mogli od Njega ponižno sprejeti dar razločevanja. Molimo, da bi s to “svetilko duše” vedno hodili po poti ljubezni do Boga in do bližnjega, se skrbno izogibali prevaram hudega duha in pod vodstvom Svetega Duha zvesto spolnjevali božjo voljo! Pridi, pridi Sveti Duh!

    Božje usmiljenje, ki posvečuješ pravične, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  2. Janez says:

    Opomnik za življenje ali Vita tua est Academia Operosorum
    1. Vsak dan, ki ti je namenjen koristno preživi v službi bližnjih in zastonj razdajaj vse svoje talente, ki si jih tudi zastonj prejel od Boga, pa boš poslal ljudem dragocen delček večnosti in boš osrečeval in boš srečen.
    2. Biti mlad pomeni verjeti v čudo, da je tudi nemoguče mogoče, ko iz potresnih ruševin rešiš človeka, ko nahraniš lačnega in potolažiš trpečega z mano in dobroto in ko pomagaš povsod, kjer te potrebujejo bližnji, ko premagaš sebe.
    3. Ne dovoli, da bi tvoja življenjska radost in sreča bila odvisna od tisoč in ene malenkosti, ampak presegaj drobne malenkosti s pogumom in dobrodušno velikopoteznostjo, ko je treba pomagati in opogumiti ponižane in razžaljene in pokazati pot in vzor kako iti naprej, ko se uporno spoprimeš s težavami in se tebi in drugim odprejo rešitve.
    4. Ko ti bo težko, poskušaj biti mali igrivi nasmejani klovn, ki pripoveduje skeče, poje pesmi, ali prešerno igra na gosli in tako prinaša radost in veselje žalostnim ljudem, upanje obupanim in odrešitev vsem tistim, ki so izgubili smoter, cilj in pot v življenju. Včasih moraš koga preprosto razvedriti z besedami in glasbo srca, saj ko pomagaš bližnjim pomagaš sebi.
    5. Temelj ljudske sreče je globoka sigurnost, spontana radost v malih stvareh in velika enostavnost, ko je treba imeti človeka preprosto rad in objeti trpečega ter obrisati solze z lic otroka, ki je v vojni ostal brez staršev, mu ponuditi hrano, streho in uteho kot Kristus, ki je za lačne in bolne ter trpeče prišel na svet in na križu daroval sebe.
    6. Smeh osvobaja in razvedri potrte ter je najboljša kozmetika za zunanjost in najboljše zdravilo za notranjost, ko neopazno vstopi v kamrico srca in prežene skrbi.
    7. Ne osrečuje obilje, ampak to, v čemer uživaš. Ko lahko uživaš v enem cvetu, v enem nasmešku, v igri otroka, v letu metulja, v radosti matere, ki so ji pozdravili v bolnici sina, v nasmehu očeta, ki se mu je domov vrnil izgubljeni sin, si bogatejši od vseh milijonarjev, ki imajo vse kar si poželijo, pa vendar ostajajo nezadovoljni in se ničemur več ne veselijo. Zakaj, ker so bogataši kot Babilonski stolp preobteženi in preobloženi z zlatom, z denarjem, s hišami, avtomobili, tovarnami, bankami in drugim premoženjem, ki ne osrečuje ampak prinaša nove in nove skrbi in ker bogastvo kot mamon vseskozi nagovarja imetnika, da bi pridobival in imel še več kot doslej. Kaj pomaga bogatašu vse bogastvo sveta, če je nesrečen in osamljen in ga nihče ne razume ter ne vidi smisla v življenju!
    8. Bodi dober kakor sonce, saj to navkljub vsej hudobiji in bedi sveta, vsako jutro gotovo vzide in prinese toploto in svetlobo med nas pravičnike in grešnike, brez razlike.
    9. Naj bo vsakdo srečen s koščkom neba v Tvoji roki, s prijazno besedo izrečeno bližnjemu in strpnostjo do različnosti, ki jo izkazujejo drugi.
    10. Optimizem je najčudovitejši in najcenejši recept, da dolgo živiš zdravo in srečno in da te imajo ljudje radi.

    Janez AKA Dichter Hansi

  3. Janez says:

    POTREBUJEM MOTIVACIJO IN TO TAKOJ! MALO ZA SPODBUDO!
    1. Prenehaj se smiliti samemu sebi in pričeti dejavno iskati rešitve.
    Včasih mislimo, da smo najbolj ubogi na vsem svetu in da se edino nam dogajajo določeni izzivi in preizkušnje, vendar temu ni tako. Če bi obuli čevlje nekoga drugega kot se radi pošalimo, bi verjetno hitro želeli zlesti nazaj v svoje. Na ramenih imamo toliko kot lahko nesemo in ko gremo iz svoje vloge žrtve, smo nemalokrat presenečeni kakšne situacije vse lahko premagamo. Pomaga dejavno iskanje rešitev in ne utapljanje v nemoči. Poišči rešitev in ne argumentiraj razlogov, ki vodijo v neuspeh in to celo opravičujejo. Bodi aktiven in prosi Boga za Vodstvo!

    2. Prenehaj se primerjati z drugimi ljudmi in vztrajati v iluzornih predstavah, da drugi vse počnejo z lahkoto in jim gre vse kot po maslu.
    Morda je temu v določenih primerih tako, vendar v večini ni. Pa tudi, če je, je vseeno, saj ima vsakdo v življenju drugačno pot in nima jih smisla primerjati. Ko vidite nekoga, ki je v svojem življenju uspešen, je dobro zgolj to, da cenite njegovo znanje in delo kot takšno, ne pa da se primerjate z njim, ker je bolj ali manj uspešen in se zaradi tega še počutite »zanič«. Ker ne obstaja bolj ali manj uspešen človek – vsak ima svojo unikatno zgodbo v kateri je glavni junak. Vsakdo je svoje sreče kovač. Sam bom naredil v potu svojega obraza in sam bom imel od tega korist ter žel srečo in zadovoljstvo. Moli in prosi Boga za navdih in Moč za vztrajnost!

    3. Najdi motivacijo v sebi namesto, da jo nenehno iščemo v drugih ljudeh
    Kar motivacijsko vpliva na nas od zunaj je sicer super, vendar pa vseeno ne moremo pričakovati, da nas bodo vselej motivirali ljudje, ki naj bi igrali nekakšne »klovne« ter nas vsakodnevno spravljali iz stanja otopelosti. Vsakršna motivacija je dobra, vendar pa je navsezadnje vendarle najmočnejša tista, ki prihaja iz nas, ki je kot gonilo strasti in volje do življenja, da lahko vedno znova napredujemo. Zahvali se Bogu za vse in ga prosi za poduk, kaj lahko še narediš!

    4. Veruj v sebe in v svoje sposobnosti in talente ter bodi dober in ljubezniv do ljudi
    Razvij svoje sposobnosti in talente, uči se novih spretnosti, preberi kakšne nove zanimive knjige, pojdi na potovanje po svetu, preplezaj nekaj hribov, začni se ukvarjati s športom in začni se zanimati za bližnje ljudi, ki jih srečuješ. Odkrij kako lahko je življenje lepo, ko se iskreno nasmehneš starki, ki jo pelješ čez cesto, pomagaš z darom beraču na cesti, ki že več ur ni jedel in je brezdomec, pomagaš sosedovim otrokom pri učenju matematike, ki jim ne gre v šoli in vzameš uzde svojega življenja v svoje roke. Z dobroto izhlapijo težkoče in samopomilovanje, z aktivnim angažiranim življenjem se odprejo nove neslutene poti, ki jih preje nisi uzrl. In samemu sebi si najboljši prijatelj. Prvo uredi svoje življenje, potem boš imel ogromno moči in energije, da boš z dobroto pomagal tudi bližnjim. In služenje drugim te bo osrečevalo ker boš spolnjeval Božjo Voljo. In Bog bo blagoslovil tvoja pota.

    Že ob javljeno. Janez

  4. Miro says:

    IN GOVORIL JE: »KDOR IMA UŠESA ZA POSLUŠANJE, NAJ POSLUŠA!« (Mr 4,9)

    BOŽJA BESEDA: Spet je začel učiti ob jezeru. Pri njem se je zbrala zelo velika množica, tako da
    je stopil v čoln in sedel v njem na jezeru, medtem ko je bila vsa množica na kopnem pri jezeru. Veliko
    jih je učil v prilikah in jim med svojim poučevanjem govoril: »Poslušajte! Sejalec je šel sejat. Pri
    sejanju je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo je padlo na kamnita tla,
    kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je
    ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje, in trnje je zrastlo ter ga
    zadušilo, da ni obrodilo sadu. Druga semena pa so padla na dobro zemljo, rastla, se množila in dajala
    sad; eno je obrodilo trideseternega, drugo šestdeseternega in spet drugo stoternega.« In govoril je:
    »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« (Mr 4,1-9)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+4%2C1-9&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Utrinek iz premišljevanja o božji besedi: Sejavec je oznanjevalec evangelija, seme je božja beseda in
    beseda, ki jo seje, je evangelij. Različna zemlja, na katero pada seme, so ljudje, ki poslušajo oznanjevanje
    evangelija. Vzroki, da vsejana beseda ne obrodi sadu, so zunanji: pri vsejanih kraj pota je to satan, ki od
    zunaj vpliva na človekovo voljo; pri vsejanih na kamnita tla so stiske in preganjanja; pri vsejanih med
    trnje pa skrbi in poželenja, ki se prikradejo vanje, medtem, ko pri zadnjih, ki besedo sprejmejo, zunanji
    vzrok ni omenjen. Ti obrodijo sad preprosto zato, ker se oklenejo besede. Razlaga prilike je spodbuda
    za oznanjevalce evangelija. Zaradi neuspeha pri oznanjevanju naj ne obupajo, za poslušalce besede pa
    je svarilo, da prisluhnejo besedi in tudi živijo po njej (povzeto po: Razloženi evangeliji, Franc Rozman).

    Slavimo Gospoda, zahvaljujmo se mu in ga prosimo: Slava tebi, Jezus, Ti si živa Beseda, naš Odrešenik,
    naš Mesija! Hvala Ti za neizmerno bogastvo božje besede in za njeno odrešenjsko delovanje v človekovem
    srcu. Jezus, prosim Te za pomoč, da bom vsak dan pazljivo poslušal Tvojo besedo, jo skrbno premišljeval,
    se ji z ljubeznijo odpiral v srcu in jo tudi zvesto uresničeval. Naj seme božje besede po Tvoji milosti pade v
    dobro zemljo, da bo tako obrodilo bogate sadove za večno življenje!

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  5. Janez says:

    Zgodba o psičku
    Neki lastnik trgovine je na vrata obesil napis MALI PSIČKI NA PRODAJ! Ta napis je mamil otroke. K prodajalcu pristopi deček in ga vpraša: »Koliko stanejo ti psički?« Lastnik reče: »Med 30 in 50 €.« Deček potegne iz žepa kovance in pravi: »Imam le 2,5€. Jih smem pogledati?« Lastnik se nasmeje in zažvižga. Iz pasje hišice priteče psička in njenih pet mladih psičkov, eden od njih pa je ostal zadaj. Deček takoj opazi psička, ki je zaostajal, pa vpraša: »Kaj pa je temu psičku?« »Ta je drugačen od ostalih, s poškodovano tačko se je že rodil, tako da vse svoje življenje ne bo zmogel tekati tako kot drugi psički.« Nato deček takoj zaprosi: »Prav tega kužka bi želel kupiti.« »Ampak fantič, ta kuža je poškodovan, tega ne moreš kupiti. Če pa želiš ravno tega, ti ga podarim.«

    Deček razočaran pogleda prodajalca v oči in reče: »Ne želim, da mi ga podarite, želim ga kupiti. Zdaj vam dam 2,5€ in vsak mesec 50 centov, dokler ga ne izplačam.« Nato prodajalec odgovori: »Ta kuža ne stane nič, saj ne zmore ne teči ne skakati, kot to počnejo mali psički.« Nato deček pogleda v tla, dvigne levo hlačnico, pokaže svojo protezi in pravi: »Tudi jaz ne zmorem tekati in skakati tako kot drugi otroci, zato bi rad prav tega poškodovanega psička, ker ga bom le jaz lahko razumel.« Prodajalec se zamisli in s solznimi očmi reče: »Dragi deček, želim si, da bi vsi moji psički dobili tako dobrega gospodarja kot si ti.«

    V življenju je pomembno, da te nekdo ceni in sprejema takšnega, kot si. Prav tako je pomembna Dobrota in Sočutje med Ljudmi. Dobri prijatelji so kot zvezde; ne vidiš jih vedno, a veš, da so vedno tukaj med nami. Brez Njih bi bilo naše Življenje Težje in z manj Upanja. Tudi Naš Bog je Vedno pri Nas in v Nas, čeprav ga dostikrat ne Vidimo in ne Opazimo v Soljudeh in v Naravi, ki nas obkroža. On je naš Odrešenik, Brat, Prijatelj, Učenik, On je Alfa in Omega Stvarstva ki nas brezpogojno Ljubi in nam Odpušča, če le Verjemo Vanj in ga prosimo za Vodstvo in Odpuščanje. On je Naše Vse, ki nam daje Vodstvo, Ljubezen, Upanje in Moč, da ne zaidemo, ampak da gremo po Poti Odrešenja k Njemu tako, da Ljubimo in spolnjujemo Božjo Voljo. Bogu Čast in Slava Vekomaj. Amen. Janez

    Vprašali so učenci Jezusa, zakaj nam in ljudem pripoveduješ nauke v prilikah? Zato, da so enostavne za razumevanje in pripoved. Zato, da se ob njih ljudje in učenci zamislijo, jih razumejo, sprejmejo in njihove nauke Božjega Sina v Evangeliju spolnjujejo v Življenju. Šele takrat imajo nauki v prilikah Evangelija težo in Odrešenjski pomen.

  6. Janez says:

    Zgodba o spreobrnitvi naravnanosti mlade neveste do Indijancev v kalifornijski puščavi
    Mlada nevesta je med vojno sledila soprogu v vojaško taborišče na rob kalifornijske puščave. Na vsak način je hotela biti z njim, čeprav ji je mož odsvetoval, saj so bile življenjske razmere milo rečeno primitivne. Edino razpoložljivo bivališče je bila napol podrta koliba blizu indijanske vasi. Podnevi je bilo neznosno vroče, 46 ̊ C v senci, poleg tega je še bril veter, ki je nosil pesek in prah. Dnevi so bili dolgi in pusti. Njeni edini sosedje so bili Indijanci, ki pa niso govorili angleško. Ko je njen mož prejel ukaz za dvotedenske manevre v puščavi, so jo osamljenost in neznosne življenjske razmere zlomile. Pisala je mami in priznala, da ne zdrži več in da se bo vrnila domov. Že kmalu je prejela materin odgovor, ki je vključeval tudi naslednji vrstici: Dva moža sta gledala iz ječe, eden videl (gledal) je blato, drugi zvezde blesteče. Ko je znova in znova prebirala ti dve vrstici, se je začela sramovati. Dejansko si ni želela zapustiti moža. Prav – se je odločila – pa bom poiskala zvezde. Odločila se je, da se bo spoprijateljila z Indijanci in jih prosila, naj jo naučijo tkati in lončariti. Spoznala je njih, njihovo kulturo in zgodovino. Ko je začela proučevati puščavo, je odkrila njene čudovite zaklade in bogastva. Sčasoma je postala taka izvedenka in strokovnjakinja za puščavo in življenju Indijancev, da je o tem napisala knjigo. Kdo pa,smo mi, da bi postrani in zviška gledali na Indijance ali ljudi, ki so različni od nas? Vsi smo Božji Otroci enega Boga Stvarnika, ki ljubim enko vse Ljudi brez razlik in izjem.

    Kaj se je pri tem spremenilo? Niti puščava niti Indijanci, temveč mlada nevesta sama in njena naravnanost ter odnos z Indijanci v puščavi. S spremembo svoje prvotne negativne naravnanosti je nesrečne okoliščine spreobrnila in spremenila v čudovito izkušnjo sama.

    Nauk: Ne moremo se vrniti v preteklost in začeti znova, vendar pa lahko začnemo sedaj in pridemo do čisto novega konca, kjer smo pravzaprav s spreobrnitvijo nas samih del rešitve in ne del problema. Tudi mi lahko z Božjo Pomočjo in svojo spreobrnitvijo spremenimo svojo naravnanost tako, da manj grešimo in s tem manj žalimo Boga in z Molitvijo k Bogu ter branjem Božje Besede v Bibliji in Evangeliju prosimo Boga za Odpuščanje, Vodstvo in Poduk, kaj naj delamo in naredimo, da bomo sledili Božjemu Nauku in spolnjevali Božjo Voljo ter bili dobri Ljudje in Dobri Kristrjani Bogu v Čast in Slavo Vekomaj. Amen. Janez

  7. Miro says:

    KO MOLIMO »ZGODI SE TVOJA VOLJA«, NISMO POZVANI, NAJ HLAPČEVSKO SKLONIMO GLAVO, SAJ NISMO SUŽNJI – BOG NAS ŽELI SVOBODNE; NJEGOVA LJUBEZEN NAS OSVOBAJA!

    Na tej spletni strani je večkrat govora o Božji volji. Da bi se bolj približali spoznanju, kaj je Božja volja in kako zelo pomembna ter potrebna je molitev »zgodi se tvoja volja« (tako nas uči Gospod v molitvi Oče naš), si lahko preberemo odličen prispevek, povzet po spletni strani: mirenski-grad.si. Tu je med drugim zapisan tudi naslednji odlomek:

    Ko molimo »zgodi se tvoja volja«, nismo pozvani, naj hlapčevsko sklonimo glavo, saj nismo sužnji. Bog nas želi svobodne; njegova ljubezen nas osvobaja. Očenaš je namreč molitev otrok in ne sužnjev, otrok, ki poznajo srce svojega Očeta in so prepričani, da je njegov načrt načrt ljubezni. Gorje nam, če bi izgovarjali te besede in skomignili z rameni kot znamenje vdaje pred usodo, ki se nam upira in ki je ne uspemo spremeniti. Nasprotno, gre za molitev, ki je polna gorečega zaupanja v Boga, ki za nas hoče dobro, življenje, zveličanje. Je pogumna molitev in tudi bojevita, kajti v svetu je veliko, preveč stvarnosti, ki niso v skladu z Božjim načrtom. Če parafraziramo preroka Izaijo, lahko rečemo: Oče, tukaj je vojna, goljufija, izkoriščanje. A vemo, da nam Ti želiš dobro, zato te prosimo: naj se zgodi tvoja volja! Gospod, spremeni načrte sveta, sablje preoblikuj v pluge, sulice v kose, da se nihče več ne bo uril v veščini vojne. Bog želi mir.

    Več o tem na: http://www.mirenski-grad.si/zgodi-se-tvoja-volja

    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

  8. Janez says:

    Bratje in sestre pogumno, z Bogom noben greh nima zadnje besede
    Kako se premaga zlo? Da sprejmemo Božje odpuščanje, sprejmemo odpuščanje bratov. To se zgodi vsakič, ko se gremo spovedat Bogu. Tam prejmemo Očetovo ljubezen, ki premaga naš greh. Ni ga več, Bog ga je pozabil. Ko Bog odpusti, izgubi spomin, pozabi naše grehe, pozabi. Bog je zelo dober z nami. Ne kakor mi, ki se potem, ko rečemo: ‘Že v redu’, ob prvi priložnosti spomnimo pretrpele krivice z obrestmi vred. Ne, Bog izbriše zlo, nas znotraj napravi nove in tako v nas ponovno porodi veselje, ne žalost, ne temačnost v srcu, ne sumničavost. Bratje in sestre pogumno, pri Bogu noben greh nima zadnje besede. Marija, ki razvezuje vozle življenja, naj nas osvobodi domišljanja imeti se za pravične in naj nam da čutiti potrebo, da gremo h Gospodu, ki nas vedno čaka, da nas objame, da nam odpusti.«

    (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 15.9.2019).

  9. Janezj says:

    JEZUS
    Dopusti Jezusu, da ti spregovori v tišini tvojega srca.
    Pogosto reci Jezusu: »Jezus, ljubim Te za vse, ki Te ne ljubijo.«
    Bodi pogumen, bodi plemenit – sprejmi Našega Gospoda,
    ki sedaj preko trpljenja prihaja v tvoje življenje.
    Navkljub vsem našim slabostim in grehu nas Bog ljubi in
    še naprej uporablja vsakega od nas, da prižge Svojo luč ljubezni in usmiljenja v svetu.
    Edini razlog našega bivanja je: »Živeti v Njem, za Njega, ob Njem in z Njim.
    « Štiri besede, ki pa so za izvajanje Božje Volje tako zelo pomembne.
    Kako ljubimo Kristusa? Tako, da s celim srcem zastonjsko služimo ubogim in bolnim.
    Ohrani veselje, ki izvira iz ljubezni do Jezusa v evharistiji in v ubogih.
    Deli to svoje veselje z vsemi, ki jih srečaš.
    Nikoli ne ločuj med Jezusom v Evharistiji in Jezusom v Ubogih,
    ki jih srečuješ; vedno in povsod jim pomagaj ter jim nesebično služi.
    Moli in prelij iskreno Vero v Boga v dejavno Ljubezen do Ljudi in ubogih.
    Sveta Mati Terezija

    Postavljamo človeško pravilo pred Božjo zapoved?
    Po tej isti poti sta pred Samarijanom šla mimo duhovnik in levit, torej osebi posvečeni Božjemu čaščenju. Toda, ko sta videla na tleh pretepenega in ranjenega siromaka, sta šla naprej, ne da bi se ustavila, najverjetneje, da ne bi postala ‘nečista’ zaradi njegove krvi. Človeško pravilo ‘postati nečist zaradi krvi’ povezano s čaščenjem sta postavila nasproti zapovedi Boga, ki hoče predvsem Usmiljenje in Ljubezen.

    ‘Neverni’ Samarijan je zgled spolnjevanja zapovedi ljubezni
    Jezus torej predlaga za zgled Samarijana, ravno tistega, ki ni imel vere! Tudi mi lahko pomislimo na toliko nam poznanih ljudi, morda agnostikov, ki delajo dobro. Jezus je izbral za zgled nekoga, ki ni bil mož vere. In ta človek, ki s tem, da ljubi brata kot samega sebe, ljubi Boga iz vsega svojega srca in z vso svojo močjo, torej Boga, ki ga ni poznal ter s tem istočasno izrazi pravo religioznost ter resnično človeškost.

    Naš bližnji je tisti, do katerega smo imeli usmiljenje
    Potem ko je povedal to tako lepo priliko, se je Jezus ponovno obrnil na tistega učitelja postave, ki ga je vprašal: ‘In kdo je moj bližnji?’ in mu rekel: ‘Kdo od teh treh se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?’ (v. 36). Na ta način je napravil preobrat glede na vprašanje svojega sogovornika in tudi glede logike nas vseh. Daje nam razumeti, da nismo mi, ki na osnovi svojih meril določamo, kdo je naš bližnji in kdo ne, ampak je oseba, ki se je znašla v stiski, po kateri se mora spoznati, kdo je naš bližnji, torej tisti, do katerega smo imeli usmiljenje.

    Biti sposobni imeti usmiljenje, to je ključ, to je naš ključ. Če ti pred neko osebo, ki je v stiski nimaš usmiljenja, če se tvoje srce ne zgane, pomeni, da nekaj ni v redu. Pazi se! Pazimo se! Ne pustimo se zapeljati neobčutljivi sebičnosti. Sposobnost imeti usmiljenje, je postala preizkusni kamen kristjana, še več Jezusovega nauka. Jezus sam je Očetovo usmiljenje do nas. Če greš po poti in vidiš na tleh brezdomca in greš mimo, ne da ga pogledaš ali pa si morda misliš: ‘To je posledica vina. Pijan je!’, se vprašaj, ne, če je ta človek pijan, ampak se vprašaj, če morda ni tvoje srce otrdelo, če ni tvoje srce postalo led. Ta zaključek kaže, da je usmiljenje do človeškega življenja, ki je v stiski, resnično obličje ljubezni. S tem postanemo resnični Jezusovi učenci in razodevamo Očetovo obličje: ‘Bodite torej usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen’ (Lk 6,36). Bog naš Oče je usmiljen, ker ima sposobnost tega usmiljenja, da se približa naši bolečini, našemu grehu, našim razvadam, naši bedi.

    Papež Frančišek odlomek iz nagovora pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 14.7.2019.

    Pa mi ali smo Usmiljeni in Ljubimo sočloveka? Ali spolnjujemo Božjo Voljo ali postavljamo človeško pravilo pred Božjo zapoved? In tako kršimo kar nam Bog zapoveduje. da Ljubimo in smo Usmiljeni kot Odrešenik Jezus!

  10. hvala says:

    ŽE SVETI PAVEL JE REKEL, STOJTE, DA NE PADATE.

    ČLOVEK, SI MORA PRIZADEVATI ZA OSEBNO POSVEČENJE IN KARIZME.
    V SVETE PISMU SE SPOMNIMO GIDEONA, SAVLA, SAMSONA ALI TUDI DAVIDA IN SALAMONA IZ NEKATERIH OBDOBIJ IZ NJUNEGA ŽIVLJENJA. KLJUB SILNIM KARIZMAM, S KATERIMI SO SLUŽILI DRUGIM, SE NISO REŠILI SLABOSTI, KI SO JIH PRIPELJALE DO PADCA IN SRAMOTE, KAR JE OSTALO ZAPISANO IN SE O TEM PRIPOVEDUJE ŽE VEČ TISOČ LET. NAJBOLJ TRAGIČEN MED NJIMI JE BIL GIDEON, KI JE PO USPEŠNEM SLUŽENJU BOGU NANJ POZABIL IN SE OBRNIL K UŽITKOM.
    V TEJ ŽALOSTNI , AMPAK ZELO POMEMBNI SVETOPISEMSKI LEKCIJI O NESORAZMERJU MED KARIZMAMI IN KREPOSTMI LAHKO BEREMO V KNJIGI SODNIKOV 8,27-35.

    BOŽJA VOLJA JE PREDVSEM NAŠE POSVEČENJE (Glej 1, Tes 4,3). TOREJ KONČNI CILJ JE OSEBNO POSVEČENJE, AMPAK K TEMU CILJU SE HODI Z UPORABO KARIZEM . TO JE PRAVILEN VRSTNI RED STVARI.
    DOBRO SE JE ZAVEDATI SVOJIH SLABOSTI IN SE NAUČITI, KAKO SE BORITI PROTI NJIM Prepis iz knjige -Celostno ozdravljenje-Dražen Bušić).

    • Janez says:

      Vse, kar premoremo, prinesimo pred Boga in se odrecimo svoji volji
      Izpolnjevanje Božje volje od nas zahteva določeno mero ponižnosti, kar pomeni, da se moramo odreči lastnim željam in lastni volji, da bi sledili in izpolnjevali Božje želje in Božjo Voljo. Pomeni, da večjih življenjskih odločitev ne sprejemamo na podlagi osebnih izbir in občutij ter intuicije, temveč po preudarni molitvi k Njemu, prošnji za navdih Svetega Duha in temeljiti presoji z Božjim vodstvom, tako da vse, kar premoremo, prinesemo pred Boga in izpolnjujemo Njegovo in ne našo človeško Voljo. In On bo blagoslovil vse kar se odločamo in delamo. To od nas zahteva trdno zaupanje v Boga, prepričanje, da nam Bog želi le dobro, želi si, da bi bili srečni. Pogosto je težko zaupati, da Bog vse najbolje ve, toda resnica je, da izpolnjevanje Božje volje vedno spremlja Božji Mir in spokojnost Božje Dobrote in Modrosti v naši duši. Po tem zaman hrepenimo, ko izvajamo svojo voljo, in ko v iskanju materialnih dobrin in zemeljskih radosti zaman iščemo svoj mir. Če si z vsemi močmi prizadevamo, da bi svojo voljo združili z Božjo, bomo odkrili mir, ki nam ga nihče ne bo mogel odvzeti. Izpolnjevanje Božje Volje pomeni Ljubezen, Usmiljenje, Samaritanska Pomoč Ubogim, Sočutje ki vodi k Pravičnosti, Odpuščanje in Življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih in služenju za uboge in druge Ljudi. Amen. Janez

      O Spolnjuevanju Božje Volje in Božji Milosti sem podal nekatere prispevke na teh straneh Medmrežja Članki za Dušo.

  11. Janez says:

    ALI KRISTJAN LAHKO IZGUBI ODREŠITEV?
    Najprej moramo definirati izraz kristjan. »Kristjan« ni nekdo, ki je zmolil molitev ali se cerkveno poročil ali ki je bil vzgajan v krščanski družini. Čeprav so te stvari lahko del krščanske izkušnje in prakse, ne naredijo še kristjana. Kristjan je nekdo, ki popolnoma zaupa v Jezusa Kristusa kot edinega Odrešenika in ima zato Svetega Duha (Evangelij po Janezu 3,16; Apostolska dela 16,31; Pismo Efežanom 2,8–9). Če imamo v mislih to definicijo, ali lahko torej kristjan izgubi odrešitev? To je izredno pomembno vprašanje. Mogoče je najboljši način, da odgovorimo na to vprašanje, da raziščemo, kaj Sveto pismo pravi, da se zgodi ob odrešitvi, in da preučimo, kaj bi pomenilo, če bi jo izgubili:

    Kristjan je nova stvaritev. »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (Drugo pismo Korinčanom 5,17). Kristjan ni le »izboljšana« različica človeka; kristjan je popolnoma novo bitje. Je »v Kristusu«. Da bi kristjan izgubil odrešitev, bi bilo treba uničiti novo stvaritev. Kristjan je odkupljen. »Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta« (Prvo Petrovo pismo 1,18–19). Beseda odkupljen se nanaša na opravljen nakup, na plačano ceno. Kupljeni smo bili za ceno Kristusove smrti. Da bi kristjan izgubil odrešitev, bi moral sam Bog preklicati svoj nakup posameznika, za katerega je plačal z dragoceno Kristusovo krvjo.

    Kristjan je opravičen. »Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu« (Pismo Rimljanom 5,1). Opravičiti pomeni razglasiti za pravičnega. Vse, ki so sprejeli Jezusa za Odrešenika, Bog »razglaša za pravične«. Da bi kristjan izgubil odrešitev, bi moral Bog vzeti nazaj svojo besedo in »razveljaviti«, kar je razglasil prej. Tistim, ki so bili oproščeni krivde, bi morali ponovno soditi in jih spoznati za krive. Bog bi moral razveljaviti obsodbo, ki jo je izrekel iz božanske klopi. Kristjanu je obljubljeno večno življenje. »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16). Večno življenje je obljuba, da boš večnost preživel v nebesih z Bogom. Bog obljublja: »Veruj in imel boš večno življenje.« Da bi kristjan izgubil odrešitev, bi morali ponovno definirati besedi večno življenje. Kristjanu je obljubljeno, da bo večno živel. Ali večno ne pomeni ›večno‹?

    Kristjan je z vero v Boga v njem prejel pečat Svetega Duha. »V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij svojega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. Ta je poroštvo naše dediščine, v odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva« (Pismo Efežanom 1,13–14). V trenutku, ko je novi kristjan začel verovati v Boga, je v njem prejel pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen kot polog, ki jamči nebeško dediščino. Končni rezultat je hvala Božjega veličastva. Da bi kristjan izgubil odrešitev, bi moral Bog izbrisati to znamenje, umakniti Duha, preklicati polog, prelomiti svojo obljubo, preklicati jamstvo, obdržati dediščino, opustiti hvalo in zmanjšati svoje veličastvo. Kristjanu je zajamčeno poveličanje. »Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal« (Pismo Rimljanom 8,30). V skladu s Pismom Rimljanom 5,1 je opravičenje naše v trenutku, ko začnemo verovati. V skladu s Pismom Rimljanom 8,30 pa poveličanje pride z opravičenjem. Vsem tistim, ki jih Bog opravičuje, je obljubljeno, da bodo poveličani. Ta obljuba bo izpolnjena, ko bodo kristjani v nebesih dobili svoje popolno vstalo telo. Če lahko kristjan izgubi odrešitev, potem je Pismo Rimljanom 8,30 v zmoti, ker Bog ne bi mogel jamčiti poveličanja vsem tistim, ki jih vnaprej določi, pokliče in opraviči.

    Kristjan ne more izgubiti odrešitve. Večino tega, če ne vse, kar Sveto pismo pravi, da se nam zgodi, ko sprejmemo Kristusa, bi bilo razveljavljeno, če bi lahko izgubili odrešitev. Odrešitev je Božji dar in Božji darovi so »nepreklicni« (Pismo Rimljanom 11,29). Kristjan ne more postati »ne-na-novo ustvarjen«. Odkupljeni ne morejo biti »ne-kupljeni«. Večno življenje ne more biti začasno. Bog ne more »ne-izpolniti« svoje besede. Sveto pismo pravi, da Bog ne laže (Tit 1,2). Dva pogosta pomisleka proti prepričanju, da kristjan ne more izgubiti odrešitve, se nanašata na naslednje izkušnje: 1) Kaj pa kristjani, ki živijo grešno, nespreobrnjeno življenje? 2) Kaj pa kristjani, ki zavržejo vero in zatajijo Kristusa? Težava s temi pomisleki je predpostavljanje, da je bil vsak, ki se imenuje »kristjan«, dejansko na novo rojen. Sveto pismo pravi, da pravi kristjan ne bo živel v nenehnem grehu, za katerega se ne pokesa (Prvo Janezovo pismo 3,6). Sveto pismo pravi tudi, da vsak, ki zapusti vero, kaže, da ni bil nikoli resnično kristjan (Prvo Janezovo pismo 2,19). Morda je bil religiozen, morda si je nadel dobro masko, a ni bil nikoli na novo rojen z Božjo močjo. »Po njihovih sadovih jih boste spoznali« (Evangelij po Mateju 7,16). Božji odkupljeni pripadajo »njemu, ki je bil obujen od mrtvih, tako da bi mi obrodili sadove za Boga« (Pismo Rimljanom 7,4).

    Nič ne more ločiti Božjega otroka od Očetove ljubezni (Pismo Rimljanom 8,38–39). Nič ne more iztrgati kristjana iz Božje roke (Evangelij po Janezu 10,28–29). Bog nam jamči Večno življenje in ohranja odrešitev, ki nam jo je dal. Dobri pastir išče izgubljene ovce. »In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov …« (Evangelij po Luku 15,5–6). Pastir je našel ovco in z veseljem nosi breme; naš Gospod prevzema polno odgovornost, da bo pripeljal izgubljeno varno domov. Judovo pismo 1,24–25 še nadalje poudarja dobroto in zvestobo našega Odrešenika: »Njemu pa, ki vas more varovati pred padcem ter vas brez madeža in v veselju postaviti pred svoje veličastvo, edinemu Bogu, našemu odrešeniku, po našem Gospodu Jezusu Kristusu: slava in veličastje, moč in oblast pred vsemi veki in zdaj in na vse veke! Amen.«

    Medmrežje gotquestionskristjanizgubaodrešitve

    Molitev k Bogu za nov prenovljen način življenja
    Bog me ljubi in ima dober načrt za moje življenje.
    Naklonjen mi je, kamorkoli grem in karkoli delam.
    Česarkoli se dotaknem, mi uspe, ker je On z Menoj.
    Bog odpre prava vrata zame in zapre napačna.
    Hodim v modrosti in molim za Božje Vodstvo.
    Napolnjen sem z Božjim mirom.
    Vesel sem in upam v Odrešitev ter Verujem v Jezusa.
    Hodim z ljubeznijo in radostjo med Ljudi in v Naravo.
    Ljubim Boga in Ljudi ter Naravo.
    Veselim se vsakega novega dne, da spet kaj lepega in dobrega naredim.
    Hvaležen sem Bogu za vse, kar sem in kar imam.
    Nekaj lepega se mi bo danes zgodilo.
    Vsi moji otroci ljubijo Boga in mu služijo.
    Moja zakonska in družinska zveza je vedno boljša.
    Moji odnosi z drugimi ljudmi so vedno boljši.
    Blagoslavljam ljudi, kamorkoli grem.
    Pomagam in služim kjer morem in zmorem.
    Trudim se moliti in delati ter služiti drugim.
    Z veseljem izvršujem Božjo Voljo in pomagam ubogim.
    Joyce Meyer Nov način življenja – dopolnjeno (Exodus Maribor).

  12. Miro says:

    KRIŽANI GOSPOD: »DOBRO SI PISAL O MENI, TOMAŽ. KAKŠNO PLAČILO HOČEŠ?« SV. TOMAŽ: »NOBENEGA DRUGEGA NE, KAKOR TEBE SAMEGA, GOSPOD.«

    Navedene globoke besede življenja je izrekel eden največjih krščanskih duhovnih mislecev. Kot je presenetljivo poudaril, je pri nogah Križanega prejel več modrosti kakor po vseh knjigah! Sv. Tomaž tudi nas spodbuja, naj napredujemo v verski izobrazbi, predvsem pa se božje modrosti učimo s pogledom na Križanega ter v življenju molimo, delajmo in ljubimo v moči svetega križa.

    Sv. Tomaž Akvinski se je odlikoval po odličnem znanju filozofije in teologije ter je napisal mnogo modroslovnih in bogoslovnih del, ki imajo neprecenljivo in trajno vrednost. Postal je eden najslavnejših krščanskih mislecev in učenjakov. Imenujejo ga tudi angelski doktor. Razen v učenosti se odlikoval tudi v svetosti. Njegovi priljubljeni pobožnosti sta bili češčenje svetega križa in Najsvetejšega zakramenta (delno povzeto po: Kristusove priče, Stanko Lorber).

    Z zaupanjem prosimo sv. Tomaža, naj nam pri Bogu izprosi veliko milost, da bi se kristjani bolj pogosto zatekali k izvirom Božjega usmiljenja, kjer teče Živa voda v večno življenje!

    http://svetniki.org/sveti-tomaz-akvinski-duhovnik-in-cerkveni-ucitelj

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
    Sv. Tomaž Akvinski, prosi za nas!

  13. Janez says:

    KAJ POMENI STRAH BOŽJI ZA VERUJOČE?
    Za neverujočega je strah Božji strah pred Božjo sodbo in večno smrtjo, ki je večna ločenost od Boga (Evangelij po Luku 12,5; Pismo Hebrejcem 10,31). Za verujočega pa je strah Božji nekaj zelo drugačnega. Strah verujočega je strahospoštovanje do Boga. Pismo Hebrejcem 12,28–29 je dober opis tega: »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu s spoštovanjem in strahom služimo, kakor je Njemu všeč. Kajti naš Bog je ogenj, ki požira.« Spoštovanje in strah sta točno to, kar pomeni strah Božji za kristjane. To je motivacijski dejavnik za nas, da se predamo Stvarniku vesolja.

    Vrstica Pregovori 1,7 pravi: »Strah Gospodov je začetek znanja.« Dokler ne razumemo, kdo je Bog, in dokler ne razvijemo strahospoštovanja do njega, ne moremo imeti prave modrosti. Prava modrost izhaja samo iz razumevanja, kdo je Bog in da je Bog svet, pravičen in pošten. Peta Mojzesova knjiga 10,12.20–21 pravi: »In zdaj, Izrael, kaj zahteva od tebe GOSPOD, tvoj Bog? Samo to, da se bojiš GOSPODA, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, ga ljubiš in služiš GOSPODU, svojemu Bogu, z vsem srcem in z vso dušo. GOSPODA, svojega Boga, se boj, njemu služi, njega se dŕži in pri njegovem imenu prisegaj! On je tvoja Hvalnica, on je tvoj Bog, ki ti je storil velike in strašne reči, ki so jih videle tvoje oči.« Strah Božji je osnova za našo hojo po njegovih poteh, za služenje njemu in za našo ljubezen do njega.

    Nekateri po novem definirajo strah Božji za verujoče kot »spoštovanje« do njega. Čeprav je spoštovanje nedvomno vključeno v strah Božji, je več kot le to. Svetopisemski strah Božji za verujočega vključuje razumevanje, kako zelo Bog sovraži greh, in strah pred njegovo sodbo zaradi greha – celo v življenju verujočega. Pismo Hebrejcem 12,5–11 opisuje Božje vzgajanje verujočega. Čeprav Bog vzgaja v ljubezni (Pismo Hebrejcem 12,6), je to še vedno nekaj strašnega. Ko smo bili otroci, nam je strah pred kaznijo staršev nedvomno preprečil kakšne hudobije. Enako bi moralo biti v našem odnosu z Bogom. Bati bi se morali njegovega discipliniranja in si prizadevati, da bi živeli tako, kot mu je všeč.

    Verujoči kristjani naj se ne bi bali Boga. Nimamo razloga, da bi se ga bali. Imamo obljubo, da nas ne more nič ločiti od njegove ljubezni (Pismo Rimljanom 8,38–39). Imamo njegovo obljubo, da nas ne bo nikoli zapustil ne pozabil (Pismo Hebrejcem 13,5). Imeti strah Božji pomeni imeti takšno strahospoštovanje do Boga, da ima to velik vpliv na naš način življenja. Strah Božji pomeni, da ga spoštujemo, smo mu poslušni, se podrejamo njegovemu discipliniranju in ga s strahospoštovanjem častimo.

    Medmrežje gotquestionsstrahbozji

  14. Janez says:

    ZAKAJ BOG ZAHTEVA NAŠO VERO V JEZUSA?
    Naš odnos z Bogom je podoben našemu odnosu z drugimi v tem, da vsi odnosi zahtevajo vero. Nikoli ne poznamo popolnoma nobene druge osebe. Ne moremo izkusiti vsega, kar izkusi, niti vstopiti v njen um, da bi poznali vse njene misli in čustva (Pregovori 14,10). Ker ne moremo popolnoma poznati drugih ljudi, je vera (zaupanje) sestavni vidik vseh odnosov. Na primer, vsi zaupamo drugim, ki jih sploh ne poznamo, ko uporabljamo kakršenkoli javni prevoz ali vozimo avto po javnih cestah. Kažemo določeno mero vere, da bodo popolni tujci ravnali v najboljšem interesu varnosti za vse. Prav tako vsi z drugimi delimo informacije o sebi in jim zaupamo, da nas s tem znanjem ne bodo izdali. Torej naj gre za tujce ali bližnje prijatelje in družino, je zaupanje vedno potrebna sestavina naših odnosov, ker ne moremo v celoti poznati drugih. Poleg tega nismo zmožni v celoti poznati niti svojega srca: »Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?« (Jeremija 17,9). Z drugimi besedami, ljudje smo tako pokvarjeni, da svoje globine pokvarjenosti ne moremo razumeti in ozdraviti niti sami. Ali ni presenetljivo, da so prelaganje krivde, ljubosumje, zloba, zavist, kraja, umor in vsakršna druga mogoča hudobija skupni in neozdravljivi v vseh družbah? Namesto da bi se razumeli in se izboljšali, opravičujemo svoje napačno vedenje, tako da omalovažujemo svoje grehe.

    Ker ne moremo v celoti poznati niti sebe niti drugih končnih ljudi, kako lahko pričakujemo, da bomo v celoti izkustveno poznali neskončnega Stvarnika vesolja? Tudi če bi se nam želel v celoti razodeti, je nemogoče, da bi ga v celoti poznali. Človek, ki bi razumel Boga, je še bolj absurden, kot če bi skušali izliti oceane v merilni vrč – nemogoče! Kljub temu pa je enako, kot imamo pomembne odnose z drugimi, ki jim zaupamo zaradi poznavanja njihovega značaja, Bog razodel dovolj o sebi skozi stvarstvo (Pismo Rimljanom 1,18–21), skozi svojo pisano besedo, Sveto pismo (Drugo Pismo Timoteju 3,16–17; Drugo Petrovo pismo 1,16–21) in skozi svojega Sina (Evangelij po Janezu 14,9), da je odstranil vse izgovore, da ne bi verjeli vanj. Vendar lahko pravi in pomembni odnos z Bogom dosežemo le, ko je odstranjena ovira človekovega greha, in sicer z Jezusovo spravno žrtvijo za greh na križu kot plačilo za njegov dolg greha proti Bogu (Izaija 59,2; Prvo Petrovo pismo 3,18). To je nujno potrebno, ker tako kot je nemogoče, da bi svetloba in tema sobivali, tako je nemogoče za svetega Boga, da bi imel občestvo z grešnim človekom. Najprej mora biti naš dolg za greh poplačan in odstranjen (Prvo Janezovo pismo 3,5) in nam mora biti po veri pripisana Kristusova pravičnost (Pismo Rimljanom 1,17; 3,26; 4,5.13; 5,17.19; 9,30; 10,4; Prvo pismo Korinčanom 1,30; Drugo pismo Korinčanom 5,21; Pismo Filipljanom 3,9). Jezus Kristus, brezgrešni Božji Sin, je umrl na križu, trpel kazen za greh za vse Božje izvoljene. Samo po Božji suvereni, svobodni milosti daje spreobrnitev od grehov in vero samo v Jezusa Kristusa samo za svojo slavo. To vero obrodi Sveti Duh, ki prebiva v verniku in obnavlja duhovno mrtve, neverne in uporniške nekristjane. Ko nam da vero, da zaupamo samo v osebo in delo Jezusa za nas, nas Sveti Duh naredi za na novo rojene otroke Boga Očeta, ki živijo večno v njegovi prisotnosti (Evangelij po Janezu 1,12; Drugo pismo Korinčanom 5,21; Drugo Petrovo pismo 3,18; Pismo Rimljanom 3,10–26; Razodetje 21,2–4).

    V preteklosti so bila obdobja, ko se je Bog »vidnejše« razodel ljudem. Na primer, v času izhoda iz Egipta je Bog poslal čudežne nadloge nad Egipčane in tako prisilil faraona, da je izpustil Izraelce iz suženjstva (Druga Mojzesova knjiga 7,14–12,36). Svojo prisotnost jim je kazal tako, da jih je podnevi vodil v oblačnem stebru in ponoči v ognjenem stebru (Druga Mojzesova knjiga 13,21–22). Bog je razdelil Rdeče morje in vodil Izraelce skozi po suhih tleh. Ko jih je egiptovska vojska zasledovala, je Bog nadnje izlil vodo (Druga Mojzesova knjiga 14). Vendar kljub tem in mnogim drugim vidnim in otipljivim prikazom njegove čudežno mogočne prisotnosti mu Izraelci niso zaupali, in zato ni niso vstopili v obljubljeno deželo (Četrta Mojzesova knjiga 13–14). Kasneje, čeprav so še naprej brez vere godrnjali v puščavi, jih je Bog čudežno hranil z mano (Druga Mojzesova knjiga 16). Njihova neverujoča srca niso ubogala vsemogočnega Boga, ki je jasno prikazal svoje veličastvo pred njimi. Ti dogodki in mnogi drugi v Svetem pismu kažejo, da Božje nadaljnje razodetje sebe grešnim ljudem ne bi imelo večjega učinka na zmožnost ljudi, da bi mu zaupali. Če bi se Bog na podoben način sporazumeval z današnjimi duhovno mrtvimi ljudmi, se ne bi odzvali nič drugače kot Izraelci, ker so njihova grešna srca enaka – ne morejo obroditi vere. Celo tisti, ki so bili priče največjemu dokazu Boga, ki se je pokazal v osebi Jezusa Kristusa, niso verovali in so tako križali Gospoda veličastva (Prvo pismo Korinčanom 2,2–8; Pismo Kološanom 1,15–20).

    Sveto pismo govori tudi o prihodnjem času, ko se bo poveličani Kristus vrnil, da bo tisoč let vladal zemlji iz Jeruzalema (Razodetje 20,1–10). Ljudje se bodo rojevali in živeli na zemlji v času te fizične vladavine Kristusa. Vladal jim bo s popolno pravico in pravičnostjo. A kljub njegovi popolni vladavini, pravi Sveto pismo, hudič ob koncu tisočletnega kraljestva ne bo imel težav s tem, da bi dvignil vojsko, ki se bo uprla Kristusu.

    Prihodnji dogodek v tisočletnem kraljestvu in pretekli dogodek izhoda iz Egipta kažeta, da človekov problem ni, da se Bog ne bi dovolj razodel. Pravi problem je, da človekovo grešno srce zavrača Božje razodetje v uporništvu proti njegovemu ljubečemu kraljevanju. Ker so neobnovljeni ljudje duhovno mrtvi v svojih prestopkih in grehih, niso zmožni ubežati posledicam greha in imeti vere sami od sebe (Pismo Efežanom 2,1–3). Zato je potrebno nekaj veliko bolj dramatičnega (Pismo Efežanom 2,4–10). Sam Bog nas mora spreobrniti. Jezus je to jasno povedal v Evangeliju po Janezu 6,41–44.63.65. Samo tisti, ki ga pritegne Oče in komur da Duh življenje, lahko pride k odrešujoči veri v Jezusa in tako dobi odpuščanje grehov in večno življenje. Nobena količina fizičnih dokazov ne more spremeniti srca, ki se noče spremeniti (Evangelij po Luku 16,19–31).

    Bog je razodel dovolj o sebi v stvarstvu, človekovi vesti, Svetem pismu in Jezusu Kristusu, da lahko pravično in upravičeno obsodi vse, ki grešno odklanjajo, da bi verovali vanj in mu zaupali. Pokazal je skozi dogodke v zgodovini, skozi delovanje narave in skozi življenje Jezusa Kristusa, da je vsemogočen, vseveden, vsemoder, vseljubeč, vsesvet, nespremenljiv in večen. V razodetju samega sebe je ustrezno pokazal, da je vreden, da mu zaupamo. A tako kot Izraelci brez vere v puščavi v preteklosti in tako kot prihodnje množice ob koncu Kristusovega tisočletnega kraljestva, ko se bo vrnil na zemljo, mu tudi danes milijarde ljudi nočejo zaupati (Pismo Rimljanom 1,18–32). Njihovo edino upanje je, da si močno prizadevajo razumeti, kaj je razodel o sebi, s pomočjo skrbnega preučevanja njegove nezmotljive besede, Svetega pisma. Če tega še ne delate, začnite vsak dan skrbno preučevati Sveto pismo. Molíte, da bi se vam Bog razodel, ko preučujete Sveto pismo. Prosite Svetega Duha, naj vam prikaže vaš greh in naj vam nakloni spreobrnitev in vero. Verujte samo v Boga Sina, Jezusa Kristusa, da vas lahko odreši greha, smrti in večne obsodbe v peklu. Na ta način lahko imate prijetno občestvo z Bogom tako zdaj kot za vso večnost v nebesih.

    Medmrežje gotquestionsbogzahtevativero

    Kdor Veruje v Jezusa v njegove nauke, Evangelij in Spolnjuje Božjo Voljo je na Poti, ki Vodi k Jezusu Kristusu v Odrešenje in Zveličanje.

  15. Janez says:

    Misli sv. Janeza XXIII.
    Janez XXIII. (rojen Angelo Giuseppe Roncalli, * 25. november 1881, Sotto il Monte, Bergamo, Italija, † 3. junij 1963, Vatikan, Rim, Italija)
    + Cerkev ni muzej, ladja je, ki pelje človeštvo v odrešenje. Cerkev je starodaven studenec, ki daje vodo današnjim rodo¬vom, kot jo je dajala minulim.
    + Moje življenje mora biti kot kadilo. Če ga ne uporabljaš, je neoblikovana snov, če ga vržeš v ogenj, zagori in širi prije¬ten vonj po Gospodovem svetišču.
    + Človeško življenje je posejano s križi in žrtvami. Vsakomur svoj križ in vsak ima svojo posebno obliko. Moj je čisto v stilu dvajsetega stoletja.
    + Najbolje živiš takole: zaupaj v Gospoda, ohra¬njaj mir srca, vse glej z dobre strani in delaj dobro vsem, niko¬li ne delaj zlega!
    + Najvišji zaklad življenja v družbi, najsvetlejša točka v zgodovini človeštva, predmet zaupljivega pričakovanja Cerkve in narodov je mir. Mir je stavba, ki jo gradiš dan za dnem in na trdnih temeljih. Mir je dom, dom vseh. Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu.
    + Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v božji luči vse, kar se dogaja na svetu.
    + Ne utrne se solza iz naših oči, ne izvije se vzdih iz našega srca, ne da bi Bog odgovoril.
    + Marija, ti bereš v mojem srcu, da bi rad spoznal resnico, da bi rad bil dober, da bi rad bil v življenju moder in pravičen, močan in potrpežljiv, da bi rad bil vsem brat.
    + Iščite radost v tem, da vnašate povsod pečat iskrenosti, poštenja in da se izogibate vsake laži in pretiravanja, da bo mogel iz vašega življenja kipeti nenehen val žive vode, ki bo vse dvigal do večnega življenja.
    + Moj osebni mir, ki napravlja vtis na ljudi, je v temle: biti pokoren, kot sem bil zmeraj, in si ne želeti, da bi prosil za daljše življenje, kot mi je odkazano. Pričakujem sestro smrt preprosto in veselo, tako, kot mi jo bo Bog poslal.
    + Dobroto je treba storiti blago. Ni se treba posluževati trdih načinov, da vzdržuješ red. Čuječa dobrota seže mnogo dlje kot strogost in bič.
    + Rad prepuščam drugim zvijače in tako imenovane diplomatske spretnosti, sam pa se bom zadovoljil z dobrohotnostjo in preprostostjo v besedah in ravnanju. Končni uspeh je zagotovljen tistemu, ki bo ostal zvest nauku in zgledu našega Gospoda.
    + Jezus je šel v nebesa s križem na rami, v spravo naših grehov, in nas vabi, da mu sledimo. Slediti mu pa se pravi, delati pokoro, pustiti se bičati in bičati se tudi sam.
    + Ob luči Jezusovega vstajenja nam oživi spomin tudi na naše umrle. Medtem ko mislimo nanje in jih priporočamo Bogu ob žrtvi križanega in od mrtvih vstalega Gospoda, so povezani z nami v najboljšem, kar imamo v življenju: v molitvi in v Bogu v nas.
    + Gospodova potrpežljivost nam zagotavlja vsakršen blagoslov. Tedaj se Gospod združi z nami, je v nas. Četudi položi na naša ramena malo svojega križa, nam ga on pomaga nositi, z odpovedjo, z ljubeznijo.
    + Gledati se moramo, ne da bi se izzivali; srečevati se, ne da bi se drug drugega bali; zabavati se, ne da bi se osramotili.
    Izven božje volje zame ni nič zanimivega. To je skrivnost mojega življenja in zaman bi iskali drugih razlag.
    + Hvalimo Boga za njegovo odrešenje in prizadevajmo si biti ponižni, čisti in vdani v božjo voljo tako, kakor je bila ponižna, čista in vdana Marija.
    + Vedno ostani potrpežljiv in blag, ničesar se ne boj in v ničemer ne pretiravaj.
    + Treba je zaupati v Gospoda. Včasih se pusti čakati, toda vedno odgovori.
    + Kar velja, ni delati velike ali majhne stvari, vidne ali ne pomembne, ampak samo ljubezen, s katero so narejene.
    + Vedno živim v soncu. Sonce je zvesto: včasih se navidez skrije, pa brž znova zasije še svetleje kot prej.
    + Danes hočem biti srečen ob zavesti, da sem ustvarjen zato, da lahko osrečujem druge, vse ljudi.
    + Ena najbolj pogostih utvar je v tem, da se nastanimo tu doli, kot da smo večni gospodarji peščice zemlje, na kateri stojimo.
    + Kakor tečejo vse reke v morje, tako se vse naše solze izlivajo v Božje srce.
    + Umetnost vseh umetnosti je: oblikovati samega sebe v novega človeka.
    + Preprostost nima ničesar, kar bi nasprotovalo preudarnosti, ne nasprotno. Preprostost je ljubezen, preudarnost je razumnost.
    + Tiste, ki v boju za svoje pravice čisto pozabljajo svoje dolžnosti ali pa jih izvršujejo le površno, lahko primerjamo ljudem, ki z eno roko podirajo, kar z drugo zidajo.
    + Mir je dom, dom vseh. Ta ne bo mogel zavladati na svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu.
    + Pomanjkljiva iskrenost, tudi do samega sebe, je višek brezvestnosti.
    + Ljubite družino! Vaše veselje, vaša sveta želja naj bo, da imate zdravo, pošteno, delavno družino, na kateri se lahko spočije Božje oko.
    + Vsak kristjan mora biti prepričan, da je njegova temeljna in prva dolžnost biti pričevalec resnice, v katero veruje, in ljubezni, ki ga je prerodila.
    + Višek filozofije je to: biti preprost, toda preudarno.
    + Kdor je voditelj, mora delati, dati delati, pustiti delati, vse usklajevati.
    + Danes si ne bo prizadeval spraviti v red nikogar razen samega sebe.
    + Pustiti dober vtis tudi v srcu slabega človeka se mi zdi dobro dejanje ljubezni, ki bo ob svojem času prineslo blagoslov.
    + Življenje, ki mi ostane, naj bo vesela priprava na smrt.
    + Biti vedno zaposlen in nikoli se predati naglici, to je košček nebes na zemlji.
    + Zavest moje majhnosti in mojega niča mi je vedno delala dobro družbo in me ohranjala ponižnega in mirnega.
    + Moja prva beseda je dobrota, druga spet dobrota in tudi tretja dobrota, iz katere se rodi pravičnost.
    + Vedno govori raje manj kakor več, in boj se, da ne bi povedal preveč.
    + Vse, kar ni Božja volja, je domišljija, je muhavost, je narava. Treba jo je hoteti in iskati v vsem in zato se boriti, moliti in čakati. Osvojimo jo počasi, dan za dnem.
    + Moja skrivnost je zelo preprosta: dati vse, ne ohraniti ničesar.
    + Nekateri pravijo, da je papež prevelik optimist, da vidi samo dobro. Toda ne morem biti drugačen od Gospoda, ki je delal in širil samo dobro.
    + Vsaka maša, ki jo darujemo, zaznamuje trenutek Gospodovega mimohoda. Zato je v Gospodovem svetišču vsak dan velika noč.
    + Stare ljudi moramo vedno obdajati z velikim spoštovanjem in nežno pozornostjo. Imajo pravi zaklad darov, s katerimi jih je Gospod spremljal na dolgi poti njihovega bivanja.
    + Posnemati moramo zvezde na nebu. Gospod jih kliče eno za drugo in one odgovarjajo: tukaj sem, pripravljena sem.

    Zbral Marko Čuk Ognjišče

  16. Miro says:

    SV. ANGELA MERICI JE BILA KOT MLADO DEKLE DELEŽNA VIDENJA NEBEŠKE LESTVE, PO KATERI SO HODILE … (beri v nadaljevanju!)

    Med najboljšimi graditelji Kristusove Cerkve so gotovo svetniki. Ena izmed njih je tudi sveta Angela Merici, katere god danes obhajamo. Tudi mi naj bi vedno bili aktivni člani svete Cerkve. Priznajmo pa, da smo včasih premalo, in to obenem obžalujmo, da bomo svete skrivnosti vredno obhjali (povzeto po: Kristusove priče, Stanko Lorber).

    http://svetniki.org/sveta-angela-merici-ustanoviteljica-ursulink

    Življenje sv. Angele Merici nas spodbuja, da bi po Kristusovem zgledu tudi mi rodili le dobre sadove. Usmiljeni Jezus, podari nam potrebno luč in moč, da se bomo ravnali po Tvojih besedah: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!
    Sv. Angela Merici, prosi za nas!

  17. Janez says:

    Ali te Bog še vedno ljubi? Joseph Tkach WKG Schweiz
    Ali veste, da mnogi kristjani živijo vsak dan in niso prepričani, da jih Bog še vedno ljubi? Zaskrbljeni so, da jih bo Bog zavrnil in še huje, da jih je že zavrnil. Mogoče si enako prestrašen. Zakaj mislite, da so kristjani tako zaskrbljeni?
    Odgovor je preprosto v tem, da so pošteni do sebe. Vedo, da so grešniki. Boleče se zavedajo svojih neuspehov, svojih napak, svojih prestopkov – svojih grehov. Učili so se, da sta Božja ljubezen in celo odrešenje odvisni od tega, kako dobro smo ljudje poslušni in ubogljivi Bogu. Zato govorijo Bogu, kako jim je žal in prosijo za odpuščanje v upanju, da jim bo Bog odpustil in ne bo obrnil hrbet, ko bodo nekako ustvarili globok, notranji občutek skrb in slabe vesti pred Bogomi. Ko so prišli k veri, so jim povedali, da če in dokler se ne bodo pokesali in verjeli, bodo popolnoma ločeni od Boga, in Kristusova kri bi in ne bi mogla delovati zanje. Verjeti v to napako jih je pripeljalo do druge napačne predstave: vsakič, ko se vrnejo v greh, jim Bog odvzame milost in prelita Kristusova kri na križu jih ne bi več odreševala. Zato – ko so ljudje pošteni glede svoje grešnosti – se v svojem krščanskem življenju sprašujejo, ali jih je Bog zavrnil. Bog nas vedno Ljubi in nas ne bo zavrnil, tudi ko mi na Boga pozabimo in grešimo. Jezusov Evangelij je dobra Vesela novica in Oznanilo Odrešenja za Ljudi. Evangelij nam ne razlaga, da smo še vedno ločeni od Boga in da moramo nekaj storiti, da nam Bog podari svojo Milost. Evangelij nam pove, da je Bog Oče v Sinu Jezusu Kristusu Spravil in Odrešil vse grešne Ljudi, vključno z vami z mano, vključno z vsemi ljudmi (Kol 1,19-20). Ni ovire, ni ločevanja med človekom in Bogom, ker jih je Jezus odstranil in ker je v svojem lastnem Božjem Usmiljenju človeštvo Odrešil in pritegnil v Očetovo ljubezen (1 Jan 2,1, Jan 12,32). Edina ovira je namišljeni človeški jaz (Kol 1,21), ki smo ga ljudje vzgajali s svojo sebičnostjo, strahom in neodvisnostjo in razmišljali po človeško ter tako verovali in nismo sledili Jezusu. Evangelij se ne nanaša na to, da delamo ali verujemo v nekaj, kar povzroči, da Bog spremeni naš status iz nezaželenega v tistega pravega, da bi ga Ljubili. Božja ljubezen ni odvisna od ničesar, kar počnemo ali ne počnemo. Evangelijsko oznanilo je razlaga tega, kar je že resnično – razlaga Očetove velike in nepopustljive ljubezni do vsega človeštva, ki se kaže v Jezusu Kristusu po Svetem Duhu. Bog vas je ljubil, preden ste kdaj obžalovali ali verjeli karkoli in ničesar, kar vi ali kdorkoli drug kdaj počnete, tega ne bo spremenilo (Rim 5,8; 8,31-39). Evangelij je povezan z odnosom, odnosom z Bogom, ki je za nas postalo resničnost preko Božjega lastnega dejanja v Kristusu. Ne gre za vrsto zahtev, niti za samo intelektualno sprejemanje vrste verskih ali biblijskih dejstev. Jezus Kristus ni samo sedel po Božji volji v sodnem sedežu; vzel nas je k Sebi in nas je s Svetim Duhom in v Njem skupaj z Božjim Sinom skozi Duha Svetega pripeljal k Božjim ljubljenim otrokom. Bog je Ljubezen, ki nas Vse Ljubi.

    Nihče drug kot Jezus, naš Odrešenik, ki je prevzel na nas vse naše grehe in umrl na križu ter vstal od smrti, ki biva in deluje kot Jezus Božji Sin tudi v nas po Svetem Duhu “ki je volja in delo Njegovega Božjega užitka ter Ljubezni do nas” nas ne more Odrešiti (Fil 4,13, Ef 2,8-10). Lahko se prepustimo iskreno, da mu sledimo, vedoč, da nam je že odpustil, ko smo zapadli spet v greh. Pomisli! Bog ni “božanstvo, ki nas gleda daleč, tam v nebesih”, ampak Oče, Sin in Sveti Duh, s katerim in v katerem živite, vi in vsi ostali skupaj (Dejanje 17,28). Toliko Nas Bog ljubi, ne glede na to, kdo smo in kaj smo storili, da je Vse Odrešenje možno preko Kristusa, Božjega Sina, ki je prišel k nam Ljudem – in po Svetem Duhu pride v Nas – da nas odreši naše odtujenosti, naših strahov, naših bolezni in problemov. Vedi, Jezus Te je Odrešil vseh tvojih grehov in te ozdravil s svojo Odrešujočo Božjo milostjo, ker nas Neskončno Ljubi. Odstranil je vsako oviro med nami ljudmi in Njim. V Kristusu smo se ljudje znebili vsega, kar nam je preprečevalo, da bi neposredno doživljali Odrešenje, Radost in Mir, ki izvira iz življenja v našem osebnem (intimnem) druženju, prijateljstvu in popolnem, ljubečem Očetovstvu ter Ljubezni do Jezusa, ko molimo, prosimo, beremo in sledimo Evangeliju, sprejemamo Evharistijo, delamo dobra dela in Spolnjujemo Božjo Voljo. Kakšno čudovito sporočilo, ki nam ga je Bog dal, da ga delimo z drugimi v Evangeliju, ki je Veselo Oznanilo Odrešenja vsem Ljudem, ki Verjejo v Jezusa!

    Joseph Tkach, medmrežje Weltweite Kirche Gottes Schweiz

    Dal nam je Življenje, Odrešenika, Jezusov Evangelij, Evharistijo (darovanje), Ljubezen, Odpuščanje in oznanil, da smo Odrešeni grehov. Kolikšna je Božja Milost in Božja Ljubezen do vseh Ljudi brez izjem. Zato bodimo hvaležni Bogu in ga molimo in hvalimo ter spolnjujmo Božjo Voljo. Vse imamo, da smo lahko veseli in zadovoljni ter da skromni in ponižni v Veri pridemo pred Jezusa in ga molimo in prosimo za Božji Mir. Janez

  18. Miro says:

    EVHARISTIJA JE RADOSTNO SREČANJE S PRIJATELJEM, KI JE VEDNO NA RAZPOLAGO!

    Emanuel, Bog z nami! To je novica, ki odstrani gore dvomov, ran in trpljenja. Sredi osamljenosti, v globini noči
    je On tukaj. Resnično. Ne po neki dozdevni navzočnosti, ki bi bila sad psihologije v iskanju tolažbe. Ne! Resnično.
    Bog je resnično navzoč, sredi našega sveta, v središču našega življenja … Bog je zlasti navzoč v tistem trenutku
    maše, ko Kristus po ustih duhovnika izgovarja svoje besede: »To je moje telo«; To je moja kri.« V tem trenutku
    posvetitve je Jezus navzoč, resnično navzoč. Čudež se nenehno ponavlja že blizu dva tisoč let … (povzeto po:
    Evharistija, ljubezen svetnikov; Nicolas Buttet).

    Da v evharistiji Jezus živi iz ljubezni do nebeškega Očeta in do ljudi, je z močno vero na svojstven način podano
    tudi v kratkih, zgoščenih mislih o evharistiji, zapisanih v knjigi: Kruh, ki daje življenje (zbral Wilhelm Mühs).

    – S tem zakramentom
    vračamo med ljudi
    tistega Boga, ki se mnogim zdi skrit,
    a si je izbral,
    da ostane z nami v vseh urah življenja,
    tudi v najbolj tragičnih.
    (Giacomo Biffi)

    – Evharistija
    je radostno srečanje s prijateljem,
    ki je vedno na razpolago
    in h kateremu pridemo, kadar hočemo,
    ne da bi se nam bilo treba
    vnaprej napovedovati.
    (Wilhelm Mühs)

    – Ko se hranimo
    z Jezusovim telesom in njegovo krvjo,
    postajamo njegovo telo in njegova kri.
    Vendar nas lahko njegov duh oživlja
    in vlada v nas samo toliko,
    kolikor smo udje njegovega telesa.
    (Edith Stein)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  19. Janez says:

    Božja milost (Medmrežje Weltweite Kirche Gottes – WKG Schweiz)

    Božja milost je nezaslužena naklonjenost, ki jo je Bog pripravljen podariti vsem svojim stvaritvam. V najširšem smislu se Božja milost manifestira v vsakem dejanju božjega samo-razodetja. Po milosti so človek in ves kozmos (vesolje/stvarstvo) odkupljen od greha in smrti po Jezusu Kristusu in po milosti človek pridobi moč spoznati in ljubiti Boga in Jezusa Kristusa v veselju večnega odrešenja na svetu. Božje kraljestvo. (Kolosani 1,20, 1, John 2,1-2, Rimljani 8,19-21, 3,24, 5,2.15-17.21, John 1,12, Ephesians 2,8-9, Titus 3,7).

    Milost Boga
    “Če pravica pride po zakonu, potem je Kristus umrl zaman,” je zapisal Pavel v galatskem 2,21. Edina alternativa, pravi v istem verzu, je “Božja milost”. Mi smo rešeni po milosti, ne po ohranjanju zakona. To so alternative, ki jih ni mogoče kombinirati. Mi jih ne rešimo z milostjo in delom, ampak samo z milostjo. Pavel jasno pojasni, da moramo izbrati eno ali drugo. Izbira obeh ni možnost (Rim 11,6). Kajti če bi bila dediščina pridobljena po zakonu, ne bi bila dana obljuba; Toda Bog ga je Abrahamu svobodno dal z obljubo (Gal 3,18). Odrešenje ni odvisno od zakona, ampak od Božje milosti. “Samo če bi obstajal zakon, ki bi lahko dal življenje, bi pravica resnično prišla iz zakona” (v. 21). Če bi obstajal način, da bi pridobili večno življenje z držanjem zapovedi, bi nas Bog rešil z zakonom. Toda to ni bilo mogoče. Zakon ne more nikogar rešiti. Bog hoče, da imamo dobre manire. Želi, da ljubimo druge in s tem izpolnjujemo zakon. Vendar ne želi, da bi mislili, da so naša dela vedno razlog za naše odrešenje. Njegovo zagotavljanje milosti pomeni, da je vedno vedel, da ne bomo nikoli “dovolj dobri” kljub našim najboljšim prizadevanjem. Če naša dela prispevajo k odrešitvi, potem bi se imeli kaj hvaliti. Toda Bog je načrtoval svoj načrt odrešenja, tako da ne moremo zahtevati zasluge za naše odrešenje (Ef 2,8-9). Nikoli ne moremo trditi, da zaslužimo karkoli. Nikoli ne moremo reči, da nam Bog vse dolguje.
    To se dotika jedra krščanske vere in naredi krščanstvo edinstveno. Druge religije trdijo, da so ljudje lahko dovolj dobri, če se dovolj trudijo. Krščanstvo pravi, da ne moremo biti dovolj dobri. Potrebujemo milost. Sam po sebi nikoli ne bomo dovolj dobri, zato druge religije ne bodo nikoli dovolj dobre. Edini način, da se rešimo, je Božja milost. Nikoli ne moremo zaslužiti, da bi živeli večno, zato je edini način, da dobimo večno življenje, da nam Bog da nekaj, česar si ne zaslužimo. To je tisto, kar Pavel želi, ko uporablja besedo milost. Odrešenje je dar od Boga, nekaj, kar nikoli ne bi mogli zaslužiti – niti z ohranjanjem zapovedi tisočletij.

    Jezus in milost
    “Zakaj je dan preko Mojzesa,” piše Janez in nadaljuje: “Milost in resnica sta prišli po Jezusu Kristusu” (Janez 1,17). Janez je videl nasprotje med zakonom in milostjo, med tem, kar počnemo in kar nam je dano. Vendar Jezus ni uporabil besede milosti. Toda vse življenje je bilo zgled milosti in njegove prispodobe ponazarjajo milost. Včasih je uporabil besedo milost, da bi opisal, kaj nam Bog daje. “Blagor milostnim,” je rekel, “ker bodo prejeli usmiljenje” (Mt 5,7). S to izjavo je navedel, da vsi potrebujemo usmiljenje. Omenil je, da bi morali biti v tem pogledu podobni Bogu. Če cenimo milost, bomo tudi milost drugim ljudem. Kasneje, ko so ga vprašali, zakaj se ukvarja z zloglasnimi grešniki, je ljudem rekel: “Ampak pojdi in se nauči, kaj to pomeni: usmiljen sem na milost in ne na žrtvovanje” (Mt 9,13, citat iz Hos 6,6) ). Bog je bolj zaskrbljen, da pokaže milost, kot da je perfekcionist pri izpolnjevanju zapovedi. Ne želimo, da bi ljudje grešili. Ker pa so prestopki neizogibni, je milost nujno potrebna. To velja za naše medsebojne odnose in naš odnos z Bogom. Bog hoče, da prepoznamo našo potrebo po usmiljenju in da pokažemo milost drugim ljudem. Jezus je dal primer tega, ko je jedel z davkoplačevalci in govoril z grešniki – s svojim vedenjem je pokazal, da Bog želi komunicirati z vsemi nami. On je prevzel vse naše grehe in nam odpustil, da imamo to sožitje. Jezus je povedal priliko o dveh dolžnikih, ki so dolgovali ogromno vsoto, in drugi, ki je dolgovala veliko manj. Gospodar je odpustil služabniku, ki mu je veliko dolgoval, toda ta služabnik ni odpustil kolegu uslužbencu, ki mu je bil manj dolžan. Učitelj je bil jezen in rekel: »Ali se tudi ti nisi usmilil do svojega služabnika, kako sem se ti usmilil?« (Mt 18,33). Lekcija te prilike: Vsak od nas bi se moral videti kot prvi služabnik, ki mu je bilo odpuščeno ogromno vsoto. Vsi smo do dolge poti izpolnili zahtev zakona, zato nam Bog pokaže usmiljenje – in hoče, da tudi mi pokažemo milost. Seveda, tako na področju milosti kot v pravu, naša dejanja ne dosegajo pričakovanj, zato moramo še naprej zaupati v Božjo milost. Prilika o dobrem Samarijancu se konča s pozivom k milosti (Lk 10,37). Avtor, ki je prosil za milost, je bil tisti, ki je stal pred Bogom (Lk 18,13-14). Izgubljeni sin, ki je zapravil svoje bogastvo in se potem vrnil domov, je bil sprejet, ne da bi kaj storil, da bi ga “zaslužil” (Lk 15,20). Niti vina iz Naina niti njen sin niso storili ničesar, da bi dobili vstajenje; Jezus je to naredil iz sočutja (Lk 7,11-15).

    Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa
    Jezusovi čudeži so služili za dušenje začasnih potreb. Ljudje, ki so jedli kruh in ribe, so spet postali lačni. Sin, ki je bil dvignjen, je na koncu umrl. Toda milost Jezusa Kristusa bo dana vsem nam z najvišjim dejanjem božanske milosti: Njegovo žrtveno smrt na križu. Tako se je Jezus sam dal za nas – z večnimi, ne zgolj začasnimi posledicami. Ko je Peter dejal: »Namesto tega verjamemo, da smo rešeni z milostjo Gospoda Jezusa« (Apostolska dela 15,11). Evangelij je sporočilo Božje milosti (Akti 14,3, 20,24, 32). Mi smo upravičeni po milosti “z odrešenjem, ki je bilo storjeno po Jezusu Kristusu” (Rom 3,24). Božja milost je povezana z žrtvovanjem Jezusa na križu. Jezus je umrl za nas, za naše grehe, in mi smo rešeni zaradi tega, kar je storil na križu (v. 25). Odrešitev imamo po njegovi krvi (Eph 1,7). Toda Božja milost gre dlje od odpuščanja. Luka nam pove, da je bila Božja milost z učenci, ko so oznanjali evangelij (Act 4,33). Bog jih je podpiral tako, da jim je dajal pomoč, ki je niso zaslužili. Toda, ali to ne počnejo človeški očetje? Ne samo, da svojim otrokom dajemo, če niso storili ničesar, da bi jih zaslužili, temveč jim dajemo tudi darila, ki jih ne bi mogli zaslužiti. To je del ljubezni in odraža naravo Boga. Milost je velikodušnost. Ko so člani kongregacije v Antiohiji poslali Pavla in Barnabo na misijonsko potovanje, sta jim ukazali na Božjo milost (Apostolska dela 14,26, 15,40). Z drugimi besedami, naročili so jim, naj skrbijo za Boga in zaupajo, da bo Bog zagotovil potnike in da jim bo dal tisto, kar potrebujejo. To je del njegove milosti. Duhovna darila so tudi delo milosti. “Imamo drugačne darove,” piše Pavel, “po milosti, ki nam je bila dana” (rimski 12,6). “Vsakemu od nas je dana milost po merilu Kristusovega darila” (Ef. 4,7). “In služite drug drugemu, vsak z darilom, ki ga je prejel, kot dobri upravitelji mnogih Božjih milosti” (1Pt 4,10).
    Pavel se je zahvalil Bogu za duhovne darove, ki jih je podaril zvestim (1Kor 1,4-5). Prepričan je bil, da bo Božja milost med njimi bogata in jim bo omogočila, da se še povečajo v vsakem dobrem delu (2Kor 9,8). Vsako dobro darilo je dar od Boga, rezultat milosti, namesto tega, kar si zaslužimo. Zato bi morali biti hvaležni za najpreprostejše blagoslove, za petje ptic, vonj rož in smeh otrok. Tudi življenje je samo po sebi razkošje, ne nujnost. Pavlova služba mu je bila podeljena po milosti (Rim 1,5, 15,15, 1Kor 3,10, Gal 2,9, Ef 3,7). Vse, kar je delal, je hotel storiti v skladu z Božjo milostjo (2Kor 1,12). Njegova moč in sposobnosti so bili dar milosti (2Kor 12,9). Če bi Bog lahko rešil in uporabil najhujše od vseh grešnikov (kot je opisal Pavel), lahko zagotovo odpusti in uporabi vsakega od nas. Nič nas ne more ločiti od njegove ljubezni, od njegove želje, da nam jo da.

    Naš odgovor na milost
    Kako naj se odzovemo na Božjo milost? Z milostjo, seveda. Moramo biti usmiljeni, ker je Bog poln usmiljenja (Lk 6,36). Drugim bi morali odpustiti prav tako, kot smo bili odpuščeni. Služiti moramo drugim, tako kot smo bili vročeni. Moramo biti prijazni do drugih, tako da jim izkazujemo dobro voljo in prijaznost. Naše besede morajo biti polne milosti (Kol 4,6). Moramo biti prijazni in milostljivi, odpuščati in dati v zakonu, poslu, delu, cerkvi, prijateljih, družini in neznanci. Pavel je tudi opisal finančno velikodušnost kot milostno dejanje: “Mi pa vam sporočamo, dragi bratje, Božja milost, dana v makedonskih cerkvah. Njihovo veselje je bilo živahno, ko je bilo dokazano z veliko stisko, in čeprav so zelo revni, so jih obilno dali v svoji preprostosti. Ker, kar se mene tiče, pričam, in celo glede njihovih pooblastil, ki so jih dali prostovoljno (2Kor 8,1-3). Prejeli so veliko in so bili pripravljeni dati veliko. Dajanje je dejanje milosti (v. 6) in velikodušnost – bodisi v smislu financ, časa, spoštovanja ali drugače – in je ustrezen način, da se odzovemo na milost Jezusa Kristusa, ki je sam za da bi nam dali obilne blagoslove (V. 9).

    Joseph Tkach, medmrežje Weltweite Kirche Gottes Schweiz.

  20. Janez says:

    Juan Arias
    Bog, v katerega ne morem verovati

    Bog, v katerega ne morem verovati, je:
    -Bog, ki ima zadoščenje, če pred njim klečimo in se ga bojimo.
    -Bog, ki nalaga kazensko globo.-Bog, ki naj bi bil čarovnik čudežev.
    -Bog, ki ne spoštuje človekovega razuma in svobodne volje.
    -Bog, ki mu pripada monopol ene rase, nacije, kaste, kulture, Cerkve.
    -Bog, ki z nami manipulira.-Bog, ki ga je možno raztolmačiti s filozofijo in teologijo.
    -Bog, ki opravičuje vojne in je zaročen s politi-ko.-Bog, ki mu ne morem zaupati, ko ni več nobe-nega upanja.
    -Bog, ki ni ljubezen.
    Amen.

    Bog je Ljubezen in je tam, kjer se Ljudje Ljubijo, si Odpuščajo in se medsebojno Razumejo in si Pomagajo.

    Juan Arias (umrl 1501) je bil španski duhovnik.

  21. Miro says:

    NEDELJA JE GOSPODOV DAN – SRCE VSAKE NEDELJE JE SVETA EVHARISTIJA (SV. MAŠA)!

    Nedelja je dan, ko se kristjani spominjamo Gospodovega vstajenja od mrtvih, dan, ko se pri sveti maši posebej priporočamo Svetemu Duhu in Presveti Trojici, da bi prejete darove tekom tedna z Božjo pomočjo “prelili” v duhovna in telesna dela usmiljenja do bližnjega. Sveta maša ni zgolj nek bolj ali manj zanimiv obred, ni le kristjanova udeležba pri svetem dogajanju, ampak iz tega studenca Božjega usmiljenja izvirajo čudovite milosti za celovito življenje v moči Svetega Duha.

    Priporočimo se Svetemu Duhu, da bi pod Njegovim vodstvom skrbno premišljevali in postopoma doumevali misli o evharistiji, zapisane v knjigi Kruh, ki daje življenje (po izboru Wilhelma Mühsa). Lahko preberemo cele skladovnice duhovnih knjig, teoloških razprav, člankov in podobno, pa v bistvu ne bomo nič razumeli, če nam to ni dano od Jezusa Kristusa, ki nam podarja življenje, ne samo za nekaj hitro minljivih let na tem svetu, ampak za vso večnost! Zato bodimo Bogu izjemno hvaležni, če lahko sv. evharistijo vsaj nekoliko doživljamo v tistem, kar je po svojem najglobljem bistvu! »Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali« (Mt 13,17).

    – Poklekniti pred evharističnim kruhom
    in vinom pomeni, da smo pripravljeni
    sprejeti odrešenje, ki prihaja v konkretnosti
    edinstvenega zgodovinskega, absolutnega
    in neizbrisljivega dogodka:
    Jezusa iz Nazareta.
    (Giuseppe Betori)

    – Občestvo svetnikov v troedinem Bogu
    po evharistiji prestopa meje
    prostora in časa in vključuje vernike,
    ki že imajo v posesti nagrado
    v nebeški domovini,
    tiste, ki so v plamenih zadoščevanja,
    in tiste, ki so še romarji na zemlji.
    (Leon XIII.)

    – Oltarni zakrament je živi povzetek
    celotnega katoliškega verovanja.
    (Janez XXIII.)

    – V evharistiji se razodeva
    osnovni zakon vsakega živega bitja:
    da vse izvira iz Boga
    in se k njemu vrača.
    (Johannes Betz)

    – Eno samo dobro prejeto sv. obhajilo
    nas je sposobno spremeniti
    v svete in popolne.
    (Frančišek Saleški)

    – Ko je Jezus hotel izpolniti obljubo,
    ki jo je dal apostolom,
    da bo ostal z ljudmi
    do svojega poslednjega prihoda,
    je sklenil, da bo ostal z njimi
    v najbolj nenavadni
    in najbolj temni skrivnosti:
    v evharističnih podobah.
    (Blaise Pascal).

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nam daješ nesmrtno življenje, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  22. hvala says:

    ČLOVEKOV STRAH PRED NESREČO IN BOLEZNIJO, PRED HUDIČEM IN GREHOM GA ODPIRA TEM NEGATIVNOSTIM. KOMUR ČLOVEK VERJAME, TA MU VLADA. STRAH JE ZNAMENJE, DA ČLOVEK VERUJE , KAKO JE HUDIČ MOČNEJŠI OD BOGA ALI DA GA BO BOG PREPUSTIL HUDIČU IN GREHU. ZATO SE BOJMO SAMO BOGA, SAMO VANJ ZAUPAJMO, KAJTI ON JE ŽELEL ČLOVEKA, ON JE ZANJ POSLAL V SMRT LASTNEGA SINA, ON GA “NORO” LJUBI.

    BRŽ KO SE ČLOVEK ODPIRA ZAUPANJU V BOGA, BRŽ KO V SVOJO DOMIŠLJIJO , SVOJE MISLI IN ČUSTVA VNESE POZITIVNO GLEDANJE NA ŽIVLJENJE IN PRIHODNOST, SE ODPIRA BOGU IN BOG DELUJE V NJEM, GA DELA VESELEGA, ČISTEGA, ZDRAVEGA IN SREČNEGA.

    MEDTEM, KO JE V BOŽJIH ROKAH, MU LJUDJE NE MOREJO NIČ. STRAH PRED LJUDMI USTVARJA NEZMOŽNOST, DA BI JIM ČLOVEK OPROSTIL IN JIH LJUBIL. PRAV NEODPUŠČANJE PA PRINAŠA TRAVME IN BOLEZNI. JEZUS JE PREMAGAL SMRT.

    ZATO POSKUSI, DA SE ZAVARUJEMO PRED LJUDMI S SOVRAŠTVOM, BEGOM, ZAKLEPANJEM, OPRAVLJANJEM, MOLKOM, Z ZAKONI USTVARJAJO NOVE SPOPADE IN BOJAZNI. SOVRAŠTVO ROJEVA SOVRAŠTVO.

    ZATO HOTENJE, DA BI SE PRED ČLOVEKOM ZAVAROVALI Z OROŽJEM, SOVRAŠTVOM, MAŠČEVANJEM, VSE TO USTVARJA SAMO ŠE VEČJE OGROŽANJE, USTVARJA VERIŽNO REAKCIJO VSE DO PROPADA SVETA.

    ODPUSTITI, SPRAVITI SE, RAZOROŽITI SE, PUSTITI, DA TE KDO UDARI TUDI PO DRUGEM LICU, NE UPIRATI SE HUDIČU Z ZLOM, AMPAK SE OBOROŽITI Z BOŽJO MOČJO— TO USTVARJA MOŽNOST NOVIH, GOTOVIH ODNOSOV MED LJUDMI.

    ČE SE ČLOVEK ŽELI REŠITI SOVRAŽNIKOV IN ŽIVETI V MIRU, NAJ ZAČNE LJUBITI SVOJE SOVRAŽNIKE. TO JE JEZUSOVA LOGIKA IN POT K SVOBODI.

    RAZEN TEGA ČLOVEKA LAHKO ODVRAČAJO OD BOGA TUDI SAME PO SEBI DOBRE STVARI.

    NEKDO NIMA ČASA ZA BRANJE SVETEGA PISMA, DRUGI ZA MOLITEV , SPET DRUGI ZA MAŠO, NEKDO PA ZA POGOVOR S POTREBNIM IN ZA MALO KARITATIVNEGA DELA V SVOJEM OKOLJU. ZASUŽNJEN JE Z DELOM. PRESODITI MORA, KAJ JE V TEM TRENUTKU BOLJ POTREBNO IN SE ODTRGATI OD PRETIRANE ZAPOSLENOSTI, DA BI NAŠEL ČAS TA NAJPOMEMBNEJŠE V ŽIVLJENJU, ZA STIK Z BOGOM, ZA MOLITEV.

    DRUGI SO OBREMENJENI S SKRBMI IN BOJAZNIMI ZA ŽIVLJENJE . VČASIH SE ČLOVEK TOLIKO UKVARJA S KARITATIVNIM DELOM, DA OB NJEM POZABI NA BOGA. POZABI NAMREČ , DA LJUBEZEN DO ČLOVEKA NI MOGOČA BREZ LJUBEZNI DO BOGA.

    SAMO KOLIKOR JE PRIPRAVLJEN SPREJETI OD BOGA- PROSITI, TOLIKO JE SPOSOBEN DAJATI. SICER POSTANE VSE SAMOVŠEČNA PREVARA.

    LAHKO SE CELO ZGODI, DA ČLOVEK S PRETIRANO MOLITVIJO PREPREČUJE, DA BI ZASLIŠAL V SEBI BOŽJI GLAS. MOLITEV NOČE SPREJETI KOT POSLUŠANJE, NE DOPUŠČA, DA BI MU BOG SPREGOVORIL, DA BI GA SPREMINJAL.
    ZATO SE BOJI BRANJA SVETEGA PISMA. PRAV TAKO IMA LAHKO ČLOVEK SVOJE MNENJE O VSEM , KAR PIŠE V SVETEM PISMU IN S TEM POSTAVLJA ZID PROTI BOŽJI GOVORICI. BOG MU NIMA KAJ POVEDATI ON ŽE VSE VE.

    TREBA SE JE TOREJ SAMO PO SEBI ODPOVEDATI TUDI NA VIDEZ DOBRIM STVAREM, KADAR OVIRAJO, DA BI BOG VSTOPIL V SRCE.

    BREZ BOGA NE MOREMO NIČ–NITI HOTETI NITI DELATI.

    ZATO SPREOBRNJENJA NE MORE BITI BREZ MOLITVE. NA ČLOVEKU JE, DA SODELUJE Z BOGOM, KAJTI VERA IN ODREŠENJE, STA DOGAJANJE MED BOGOM IN ČLOVEKOM. (vse prepisano iz knjige SREČANJE Z ŽIVIM BOGOM-Dr. Tomislav Ivančič).

  23. Janez says:

    KAJ JE BOŽJA MILOST? (pater Branko Cestnik Družina)
    Razprava o milosti je ena najbolj zanimivih in dramatičnih v zgodovini krščanske teologije. Že za časa očetov v pojmovanju milosti opazimo razlike med vzhodno (bolj pnevmatološko) in zahodno (bolj moralno-antropološko) bogoslovno usmeritvijo – razlike, ki so ostale vse do danes. Glede razmerja med božjo milostjo in človeško svobodo sta se v pozni antiki udarila Avguštin in Pelagij. Spor so učenci obeh mislecev pripeljali do točke, ko je bila nujna cerkvena obsodba pelagijanstva kot krivoverstva, ki predrzno zaupa v moč človeške volje na račun milosti od zgoraj. V srednjem veku je Zahod delovanje milosti akademsko razčlenil in sistematiziral, na ljudski ravni pa tako rekoč kvantiziral – kot da je milost količinsko opredeljiva. Taka je zlahka postala predmet človeške trgovine. Pozneje se je ravno slednjemu (zlorabi odpustkov) uprl Martin Luter in njegovo silno kritiko Rima lahko skrčimo na očitek, da se Rim vede kot nekak vrhovni upravnik ali celo lastnik Božje milosti. V potridentinskem obdobju smo bili glede milosti še enkrat priča velikemu znotrajkatoliškemu sporu med janzenisti (izjemno pesmistično gledanje na človeka) in jezuiti (bolj humanistično navdahnjeni), ki se je končal z inkvizicijsko obsodbo janzenizma.

    Zakaj taka drama okrog milosti? Zato, ker se polje razprave o milosti bistveno prekriva s poljem umevanja božje narave in s poljem umevanja človeka in človekove svobode. Če namreč rečemo, da je človekovo odrešenje odvisno zgolj in izključno od božje milosti, lahko zaidemo v skrajnost janzenističnega tipa, ki zagovarja predestinacijo ter izničuje človekovo zmožnost svobodnega sodelovanja oz. tega, čemur moderni pravijo samouresničitev. Če rečemo, da je vse odvisno od človeka in nič od milosti, smo v sodobnem ateizmu – ki je zadnje in menda največje krščansko krivoverstvo.

    K tej dilemi se pridruži še eno, nič manj napeto vprašanje: Kje se neha nadnaravna milost, poseganje Boga v svet, in kje se začne narava, svet? Ko, recimo, molim: kaj je »moje« in kaj je v dejanju molitve »Njegovega«? In tisto, kar je Njegovega – je nekakšna čudežna energija ali je Bog sam? Je kaj ustvarjenega ali kaj neustvarjenega? Mi dela silo in izničuje mojo naravo ali je njeno nadaljevanje? Z najnovejšimi odkritji delovanja človeških možganov, ko se zdi, da je vsako versko čustvo sad nevroloških dogajanj, ki sprožajo občutek neskončnega jaza, in ko nekateri s tem v zvezi že uporabljajo izraz »nevroteologija«, je vprašanje odnosa med naravo in milostjo dobilo novo, prav zanimivo noto.

    Kaj je potemtakem milost? Katekizem pravi: »Milost je naklonjenost, podarjena pomoč, ki nam jo Bog daje, da odgovorimo na njegov klic, naj postanemo božji otroci« (KKC 1996). Milost je svobodno podeljeni dar, je delovanje božje ljubezni v človeštvu in je navzočnost Svetega Duha. Imenujemo jo tudi »posvečujoča milost«, saj je »trajen dar, nadnaravna dispozicija, ki izpolnjuje dušo samo tako, da jo naredi sposobno živeti z Bogom« (KKC 2000). Samo v posvečujoči milosti je človek zmožen notranje prenove. Ampak človekov odgovor na milost je svoboden in milost pride do polnega izraza le v okolju svobode (prim. KKC 2002).

    Nauk Cerkve govori še o »neustvarjeni« in »ustvarjeni« milosti. Če neustvarjeno milost razumemo kot delujočo navzočnost Boga samega in če pravimo, da milost ni nekaj kvantnega, kaj je potem ustvarjena milost? To so konkretni darovi, ki prihajajo iz te iste navzočnosti Boga. Ustvarjene milosti lahko razbiramo v vzorcu karizem (vsak izmed nas ima kak poseben dar – talent) in v logiki duhovnega napredovanja (vsakemu so podarjeni trenutki in posebna moč za duhovno rast).

    V času razširjenih newagevskih pridig moramo paziti, da milosti kljub njeni konkretnosti ne razumemo snovno in količinsko. Milost ni povsod plavajoča energija, ki jo skozi posebne obrede ali meditacije srkamo iz zvezdnega vsemirja. Pridobitev milosti ni odvisna od priučene duhovne tehnike ali ezoteričnih znanj. Milosti tudi ni mogoče kupovati ali z njo prek religijskih sistemov in simbolov manipulirati (po načelu: plačam 10 maš, potem pa mi Bog mora ustvariti to ali ono milost). Milost namreč ni nekaj ločenega od Boga, nekaj, nad čemer naj bi Bog imel polovico nadzora, drugo polovico pa mi. Milost je On in samo On, naš Bog in Stvarnik.

    Pater Branko Cestnik, Družina.

    Razmislimo in morda še kaj preberimo glede Božje Milosti, ki je pomembno za naše vedenje. Prav je, da hočemo vedeti več o krščanski Veri in Bogu. Janez

  24. Janez says:

    KAJ JE BOŽJA SLAVA V KRŠČANSKI VERI?
    Božja slava je veličastje Njegove bitnosti. To je več kot le estetska lepota. Je veličina, ki izhaja iz njegovega značaja, iz vsega, kar on je in kar počne. Tako je npr. človek kot Božja stvaritev na neki način Božja slava (Psalm 8,3–9; Prvo pismo Korinčanom 11,7). Podobno lahko rečemo, da Božja slava na neki način napolnjuje zemljo (Psalm 72,19), saj je zemljo ustvaril Bog. Do neke mere je mogoče Božjo slavo zaznati v človeku in na zemlji; ni pa ta slava od njiju, ampak je od Boga. Slava človeka izhaja iz dejstva, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Božja slava, ki se odraža v vseh Božjih atributih, nikoli ne mine. Božja slava je večna. V Izaiju 43,7 beremo, da je Bog izvoljene ustvaril sebi v slavo. Bog v kontekstu (v. 1–21) pravi, da je njegova slava vidna v suverenem dejanju, s katerim si je izmed izgubljenih množic ljudi odkupil ljudstvo. Božje ljudstvo je upravičenec samorazodete Božje slave v odkupitvi. Vse usmiljenje, ki smo ga deležni, izvira od njega. Bog podobno razodeva tudi svojo slavo v naravi in po naravi. Narava prikazuje njegovo slavo. Njegova slava se človeškemu umu na mnogo načinov razodeva po materialnem svetu. Tako smo na primer povsem prevzeti nad veličastnostjo gora in prostranostjo morja. V obojem se posredno zrcali Božja slava in oboje razodeva nekatere Božje atribute. Tako se Bog razodeva vsem ljudem, ne glede na raso, kulturno dediščino ali kraj bivanja – zato tisti, ki ga zavračajo, nimajo izgovora (Pismo Rimljanom 1,18–22). Kot je zapisano v Psalmu 19,1–5a: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok. Dan izreka dnevu govor, noč razglaša noči znanje. To ni govor, to niso besede, njihov glas je neslišen; po vsej zemlji gre njihov val, do konca sveta njihove besede.«
    V Psalmu 73,24 je kot izkustvo večnosti v nebesih z Bogom opisano to, da Bog človeka vzame v slavo. Smrt kristjana ima za posledico dobesedno to, da je umrli sprejet in popeljan v slavo – da vstopi v slavo! Ko kristjan umre, je odpeljan v Božjo navzočnost; v njegovi navzočnosti pa bo (to bo samoumevno) obdan z njegovo slavo. Odpeljani bomo na kraj, kjer dobesedno prebiva Božja slava v največji polnosti. V sámem bistvu tega, kar Bog je, se bo za nas na veke odražala njegova slava. Na tem kraju se njegova slava ne bo odražala posredno, prek človeka ali narave, ampak jo bomo videli jasno – kot je zapisano v Prvem Pismu Korinčanom 13,12: »Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.«
    V človeškem/zemeljskem smislu lahko slava spremlja lepoto, živahnost ali bogastvo, ki jih je opaziti pri posameznih vidikih materialnega sveta (Psalm 37,20; Psalm 49,17-18) – zato ta slava mine. Mine, ker materialne stvari niso trajne, ampak so začasne, minljive. Ovenijo in usahnejo. Slava, na kateri pa vse to sloni, pripada Bogu – in se k njemu vrača, ko smrt ali propad uniči materialni vidik, v katerem je ta slava prebivala. To je dobro ponazorjeno v Jakobovem pismu 1,9–11. Bogataš naj se ponaša s svojim ponižanjem, saj bo minil kot cvet na travniku. Bog bogataša opominja, da so bogastvo in moč ter slava, ki jo to dvoje prinaša, od Boga. Bogati bi moral biti ponižen ob spoznanju, da je Bog tisti, ki ga je naredil takega, kakršen je, in mu dal vse, kar ima. Spoznanje, da bo ovenel kot trava, je tisto, kar ga pripelje do spoznanja, da slava prihaja od Boga. Božja slava je vir, vrelec, iz katerega pritekajo vse manjše vrste slave. Ker je Bog izvir slave, ne bo trpel prepričanja, da imajo človek, človekovi maliki ali narava lastno inherentno slavo. V Izaiju 42,8 Bog razglaša, da slava pripada samo njemu. Pojem Božjega prilaščanje lastne slave je še bolj dodelan v Pismu Rimljanom 1,21–25, kjer pisec opisuje, kako izgubljeni ljudje na različne načine grešno častijo stvarstvo namesto Stvarnika. Opazujejo predmet, prek katerega se posredno odraža Božja slava, in namesto da bi častili Boga, častijo ustvarjene predmete, kot da so vir slave ti predmeti sami. To je bistvo malikovanja – in ljudje tako malikujejo nenehno in po vsem svetu. Vsakdo je že kdaj zagrešil malikovanje. Vsi smo že kdaj »zamenjali« Božjo slavo za »slavo« človeka.

    To je običajno, ustaljeno grešno stanje, v katerem dandanes tiči velika večina ljudi. Zaupajo v zemeljske stvari, zemeljske odnose; lastne talente ali lepoto; ali talente ali lepoto drugih. A ko vse to mine in propade – kar je neizogibno, saj so to le posredne podobe večje slave – ti ljudje obupajo. Spoznati moramo, da je samo Božja slava stanovitna. Ko potujemo skozi življenje, bomo videli, kako se odraža v tem ali onem – v tej osebi, tistem gozdu, ljubezenski zgodbi, junaštvu, izmišljeni ali resnični zgodbi ali v našem lastnem življenju. Namen teh posrednih odrazov je, da nas usmerjajo onkraj sebe k Bogu. Slava je prišla od Boga in se nazadnje vsa tudi vrne k njemu. Edini način, kako lahko doumemo Božjo slavo, je prek njegovega Sina Jezusa Kristusa: »Če pa je naš evangelij kljub temu zakrit, je zakrit za tiste, ki so na poti pogubljenja, za nevernike, ki jim je bog tega sveta zaslepil misli, tako da jim ne zasveti razsvetljenje evangelija o veličastvu Kristusa, ki je podoba Boga.« (Drugo pismo Korinčanom 4,3–4) »[Jezus] je odsvit njegovega [Božjega] veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja.« (Pismo Hebrejcem, 1,3) Jezus Kristus sam je izvir vse slave. Če smo odrešeni samo po milosti, samo po veri, samo v Jezusu, bomo njegove slave večno deležni v nebesih. Za nič ne bomo prikrajšani. Vsi veličastni vidiki tega življenja, ki zbledijo, in še mnogo več bodo v njem znova naši – za vedno.

    Medmrežje gotquestionsbozjaslava

  25. Miro says:

    FARIZEJ SAVEL JE HODIL PO POTI GREHA, DOKLER NI PADEL S KONJA IN GA JE BOG PRETRESEL S SVOJO MILOSTJO! PO SPREOBRNJENJU JE POSTAL NOVA STVAR V KRISTUSU – SVETI APOSTOL PAVEL!

    Savel je po svoji spreobrnitvi in po krstu, ki ga je nato sprejel v Damasku, postal nov človek, postal je nova stvar v Kristusu; spremenil se je v oznanjevalca in se odtlej imenoval Pavel. Pozneje je širil Kristusov nauk po rimskih pokrajinah in postal največji misijonar krščanstva. Kristus od nas pričakuje, da bo vsak njegov vernik res cel kristjan in k temu vsakomur tudi rad pomaga s svojimi milostmi. Zato z njim tudi mi zvesto sodelujmo (povzeto po knjigi: Kristusove priče, Stanko Lorber).

    http://svetniki.org/spreobrnitev-apostola-pavla-spomin

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neskočno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
    Sveti apostol Pavel, prosi za nas!

  26. Miro says:

    »BOGU SEM HVALEŽEN ZA VSE, KAR MI POŠLJE; ČE MI POŠLJE KAJ DOBREGA POLJUBIM NJEGOVO DESNICO; ČE KAJ HUDEGA, POLJUBIM NJEGOVO LEVICO!«

    Te pomenljive besede življenja je izrazil današnji godovnjak sv. Frančišek Saleški, škof in cerkveni učitelj, ki je bil eden izmed velikih pastirjev Božjega ljudstva. Za vse dušne pastirje pa moramo biti Bogu hvaležni in zanje moliti, da bi bili res vredni služabniki našega vrhovnega pastirja Jezusa Kristusa. Zato prosimo Jezusa, naj bo vedno z njimi in tudi z nami vsemi. Najprej pa vse, kar je bilo v našem življenju narobe, obžalujmo, da bomo sveto mašo obhajali s čistimi srci.

    http://svetniki.org/sveti-francisek-saleski-skof-in-cerkveni-ucitelj

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, v zakramentu krsta in pokore, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

    • Miro says:

      Naknadno bi še zapisal, da je uvodni del o sv. Frančišku Saleškem in molitvenih namenih povzet po knjigi: Kristusove priče, Stanko Lorber.

  27. Janez says:

    Misli sv. Janeza Pavla II.
    sv. Janez Pavel II. (rojstno ime Karol Józef Wojtyła, * 18. maj 1920, Wadowice, Poljska, † 2. april 2005, Vatikan)
    + Prek molitve se Bog razodeva predvsem kot usmiljenje, torej ljubezen, ki gre naproti trpečemu človeku, ljubezen, ki podpira, dviguje, vabi k zaupanju.
    + Evangelij Božje ljubezni do človeka, evangelij dostojanstva človeške osebe in evangelij življenja so en sam in nedeljiv evangelij.
    + Marsikomu pomeni svoboda pravico, da dela, kar hoče, svetnikom pa daje moč, da iz ljubezni in odpovedi delajo tudi to, kar jim ne ugaja.
    + Človek je duhovnik stvarstva. Kristus je zanj potrdil tako dostojanstvo in poklicanost.
    + V dobi, v kateri slovesno razglašajo nedotakljive pravice človeka in javno potrjujejo vrednoto življenja, isto pravico do življenja v dejanju zanikajo in teptajo, zlasti v najbolj značilnih trenutkih življenja, kot je rojstvo in umiranje.
    + Stopati skozi prizore rožnega venca ob Mariji pomeni napotiti se v ‘Marijino šolo’, da bi spoznali Kristusa, prodirali v njegove skrivnosti in razumeli njegovo oznanilo.
    + Svetniki so za iskalske duše primerni in zanesljivi vodniki. S privlačnostjo svojega zgleda znajo pokazati pot, po kateri je treba hoditi, da bi napredovali v pravi smeri.
    + Oseba se uresniči po izvajanju svobode v resnici. Svobode ne moremo razumeti kot možnost delati karkoli: svoboda omeni daritev samega sebe.
    + Molitev krepi trdnost in duhovno povezanost družine ter ji daje deležništvo pri božji ‘trdnosti’.
    + Z vstajenjem je Kristus razodel Boga usmiljene ljubezni prav zato, ker je sprejel križ kot pot k vstajenju.
    + Bog daje človeku pomoč, da izpolni, kar mu nalaga, četudi se mu zdi, da je neizvedljivo. V tem je skrivnost vsakega božjega klica.
    + Marija živi z očmi, uprtimi v Kristusa, in napravi vsako njegovo besedo za svojo.
    + Otrok je dar bratom, sestram, staršem, vsej družini. Njegovo življenje postane dar za same darovalce življenja.
    + Resnično suveren in duhovno močan narod je vedno sestavljen iz močnih družin, ki se zavedajo svoje poklicanosti in svojega poslanstva v zgodovini.
    + Vse ‘človekove pravice’ so končno krhke in neučinkovite, če v njihovem temelju manjka velelnik ‘spoštuj’.
    + V družinski molitvi morajo biti navzoči vsi: živi in tisti, ki so že umrli, kot tudi tisti, ki bodo šele prišli na svet.
    + Resnica o Bogu, Očetu usmiljenja, kakor se je razodel v Kristusu, nam omogoča, da vidimo, kako neizmerno blizu je Bog človeku, zlasti tedaj, ko trpi, ko je ogrožen v jedru svoje biti in svojega dostojanstva.
    + Marija, Kraljica ljubezni, čuj nad ženami in njihovim poslanstvom v službi človeštva, miru in razširjanja Božjega kraljestva.
    + Mir na svetu je odvisen od prvenstva Duha! Mirna prihodnost človeštva je odvisna od ljubezni.
    + Vsak nov duhovnik prinaša s seboj poseben božji blagoslov. »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu.« V vsakem duhovniku namreč prihaja Kristus sam.
    + Kristus pričakuje mlade, kakor je pričakoval mladeniča, ki mu je postavil vprašanje: »Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?«
    + Ni mogoče živeti na poskus, ni mogoče umreti na poskus, ni mogoče ljubiti na poskus.
    + Samo tisti, ki v imenu ljubezni zna biti zahteven do sebe, lahko zahteva ljubezen s strani drugih.
    + Svoboda je odličen dar le tedaj, ko jo znamo zavestno uporabljati za vse, kar je dobrega. Kristus nas namreč uči, da je najlepša uporaba svobode v ljubezni, ki se izraža v darovanju in služenju.
    + Čas je, da vsi znova postanemo zmožni, da s srci, polnimi spoštljivega strmenja, vsakega človeka častimo in spoštujemo.
    + Biti popolnoma svoboden sploh ne pomeni, da lahko delam, kar mi trenutno ugaja… Biti zares svoboden pomeni rabiti svojo svobodo za to, kar je resnično dobro.
    + Spoznajte, da je človeka ustvaril Bog po svoji podobi in sličnosti, hkrati v Kristusu poklical za to, da se v njem razodene, kar je iz Boga. Da bi se v vsakem od nas nekoliko razodel Bog.
    + Rožni venec me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušnje. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo.
    + Družina je skupna pot, čeprav posebna, enkratna in neponovljiva, kot je neponovljiv vsak človek, je pot, od katere se človek ne more ločiti.
    + Bolj ko je družina zdrava in trdna, bolj je taka tudi družba. In narobe: razpad družbe se začenja z razpadom družine.
    + Sodobna družba bolj čuti potrebo “videti, kako se živi”, kakor pa poslušati nauke, kako bi bilo treba živeti.
    + V Kristusu si je Bog resnično privzel človeško srce. Bog ima ne le božje srce, polno usmiljenja in odpuščanja, ampak tudi človeško srce, sposobno vseh čustvenih vzgibov.
    + V življenju moža in žene sta očetovstvo in materinstvo tako vzvišena “novost” in bogastvo, da se temu sme pristopiti samo “na kolenih”.
    + Kristus je z razodevanjem Božje ljubezni-usmiljenja obenem zahteval od ljudi, da se tudi ti v svojem življenju prepustijo ljubezni in usmiljenju, da ju vodita.
    + V križu se Bog najgloblje sklanja k človeku in k temu, kar človek imenuje svojo nesrečno usodo.
    + Krščansko ljudstvo se z rožnim vencem podaja v Marijino šolo, da bi se dalo uvesti v premišljevanje lepote Kristusovega obličja in v izkustvu globine njegove ljubezni.
    + Vsak človek je poklican k svetosti, da oblikuje človeštvo, ki ga prenavlja božja slava … Kristjani so poklicani, da z lastnim svetim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.
    + Kristus človeku v polnosti razodeva človeka; to stori najprej po družini, ki jo je izbral, da se v njej rodi in raste.
    + Potrebni smo veselja do življenja, ki je v mladih. V njem odseva nekaj izvirnega veselja, ki ga je imel Bog, ko je ustvaril človeka.
    + Človek je vedno enak. Sistemi, ki jih ustvarja, so vedno nepopolni, in toliko bolj so nepopolni, kolikor bolj je samozavesten.
    + Mladi vedo, da ima njihovo življenje smisel, če postane zastonjski dar za bližnjega. V tem je vir vseh poklicev: tako duhovniških ali redovniških kot zakonskih in družinskih.
    + Človek niti v svoji slabosti ne preneha biti velik. Ne bojte se biti priče dostojanstva sleherne človeške osebe od spočetja do smrti.
    + Prav v spovednici postane duhovnik priča velikih čudežev, ki jih božje usmiljenje napravi v duši, ki prejema milost spreobrnjenja.
    + Žena zlasti v vsakdanjem darovanju drugim uresničuje globoko poklicanost lastnega življenja; ženska, ki morda bolj kot moški vidi človeka, ker ga gleda s srcem.
    + Bog, ki je ljubezen, sodi po ljubezni. Ljubezen zahteva očiščenje, preden človek dozori za tisto združitev z Bogom, ki je njegova poslednja poklicanost in njegova usoda.

    Zbral Marko Čuk Ognjišče

  28. Janez says:

    Gospodovo usmiljenje bom opeval vekomaj ali Misericordias Domini in eternum cantabo.

    In GOSPOD je šel mimo njega in klical: »GOSPOD, GOSPOD, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi,…
    Kajti GOSPOD, tvoj Bog, je usmiljen; ne bo te zapustil, ne bo te pokončal in ne bo pozabil na zavezo z očeti, ki jim jo je prisegel.
    Niso hoteli poslušati in se spominjati tvojih čudovitih del, ki si jih storil med njimi. Otrdili so svoj vrat, postavili so si vodja, da bi se vrnili v svojo sužnost, v Egipt. Ti pa si Bog, ki odpuščaš, milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in obilen v dobroti, da jih nisi zapustil.
    V času svoje stiske so klicali k tebi in ti si jih iz nebes uslišal. V svojem velikem usmiljenju si jim dal rešitelje, da jih rešijo iz rok njihovih nasprotnikov.
    Spomni se, GOSPOD, svojega usmiljenja, svojih dobrot, saj so od vekomaj.
    Ti, GOSPOD, mi ne boš odtegnil svojega usmiljenja, tvoja dobrota in tvoja zvestoba me bosta vedno čuvali.

    Gospodovo usmiljenje bom opeval vekomaj.
    Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe!
    Ne spominjaj se proti nam krivd prednikov. Hitro naj pride pred nas tvoje usmiljenje. Zakaj postali smo zelo slabotni.
    A ti, Gospod, si usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi.
    Vrni se, GOSPOD! Doklej? Bodi usmiljen do svojih služabnikov!
    Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki, GOSPOD izkazuje usmiljenje nad tistimi, ki se ga bojijo.
    Naredil je spomin za svoja čudovita dela, milostljiv in usmiljen je GOSPOD.

    Gospodovo usmiljenje bom opeval vekomaj.
    Iskrenim zasije luč v temi: milostljiv, usmiljen in pravičen.
    Naj pride tvoje usmiljenje nadme, da bom živel, kajti tvoja postava je moja naslada.
    GOSPOD je dober do vsakega, njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli.
    Kdor je usmiljen s siromakom, posoja GOSPODU, povrnil mu bo njegovo delo.
    Ne bodo lačni in ne bodo žejni, vročina in sonce jih ne bosta mučila, kajti vodil jih bo ta, ki je usmiljen z njimi, spremljal jih bo k vodnim vrelcem.
    Kajti gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe in moja zaveza miru se ne bo omajala, pravi tvoj usmiljeni, GOSPOD.

    Gospodovo usmiljenje bom opeval vekomaj.
    Pri Gospodu, našem Bogu je usmiljenje in odpuščanje, čeprav smo se mu uprli.
    Nagni, moj Bog, svoje uho in poslušaj! Odpri svoje oči in poglej na naše opustošenje in na mesto, na katero je priklicano tvoje ime. Svoje prošnje polagamo predte, vendar ne zaradi svoje pravičnosti, temveč zaradi tvojega obilnega usmiljenja.
    S teboj se zaročim na veke, s teboj se zaročim v pravičnosti in v pravici, v dobroti in v usmiljenju.
    Pravičen si, Gospod, in pravična so vsa tvoja dela in vse tvoje poti so usmiljenje in resnica. Ti si sodnik vseh časov.
    Vsem, ki ravnajo pravično, pomagaj iz usmiljenja s tem, kar premoreš. Ne bodi malenkosten, kadar daješ miloščino! Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega, da tudi Bog ne bo odvrnil svojega obličja od tebe.
    Pogum, bratje! Vzdržimo še pet dni! V tem času nam bo Gospod, naš Bog, izkazal usmiljenje. Zakaj ne bo nas nikoli zapustil.

    Gospodovo usmiljenje bom opeval vekomaj.
    Rekli so: »Nikar ne ravnaj z nami po naši hudobiji, ampak po svojem usmiljenju!«
    »Gospod Bog vidi vse to in v resnici čuti usmiljenje do nas, kakor je Mojzes razodel v pesmi, ki odkrito pričuje, rekoč: ›Usmilil se bo svojih služabnikov.‹«
    Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse, ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.
    Vi, ki se bojite Gospoda, upajte na dobrine, na večno veselje in usmiljenje. Zakaj njegovo povračilo je večen dar, združen z veseljem.
    Vrzimo se v roke Gospodove, ne v roke ljudi, zakaj kakršno je njegovo veličastvo, takšno je tudi njegovo usmiljenje.
    Kakor je veliko njegovo usmiljenje, je velika tudi njegova strogost, človeka bo sodil po njegovih dejanjih.

    Gospodovo usmiljenje bom opeval vekomaj.
    Naj se razveseli vaša duša v njegovem usmiljenju in naj vas ne bo sram hvaliti Gospoda.
    Slavite ga vsi, ki častite Gospoda, Boga bogov, pojte mu hvalnico in se mu zahvaljujte, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje.
    Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.
    Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«
    Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!
    Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje.

    Gospodovo Usmiljenje bom opeval vekomaj. Amen.

    Fejstbog premišljevanje Božjega usmiljenja ob mislih iz Svetega pisma. Taize Misericordias Domini.

  29. Janez says:

    ČLOVEKOVA DEJAVNOST V VESOLJNEM STVARSTVU BOGA

    Vedno je človek s svojim delom in umom skušal bolj razviti svoje življenje. Danes pa je, posebno s pomočjo znanosti in tehnike, svoje gospostvo razširil skoraj čez vso naravo in ga še dalje širi; zlasti zaradi pomnožitve sredstev mnogovrstnega medsebojnega izmenjavanja med narodi se človeška družina polagoma zaveda in oblikuje kot eno občestvo sredi vesoljstva. Posledica vsega tega je, da si človek mnoge dobrine, ki jih je nekoč pričakoval predvsem od višjih sil, danes že priskrbi sam s svojo lastno marljivostjo. Spričo tega orjaškega napora, ki prevzema že ves človeški rod, vstajajo med ljudmi mnoga vprašanja. Kaj je smisel in vrednost te marljive dejavnosti? Kako je treba uporabljati vse te reči? Za katerim ciljem težijo napori posameznikov in združenj?

    Cerkev, varuhinja tistega zaklada Božje besede, iz katerega črpamo načela za reševanje vprašanj verskega in nravnega reda, sicer nima vedno pripravljenega odgovora na vsako posamezno vprašanje, vendar želi povezovati luč razodetja z izkustvom vseh; tako bi naj bila razsvetljena pot, na katero je pred kratkim stopilo človeštvo. Za verujoče je ena stvar gotova: posamična in skupna človeška dejavnost, to je tisto orjaško prizadevanje, s katerim ljudje v teku stoletij skušajo izboljšati svoje življenjske razmere, se ujema z Božjim načrtom.

    Po Božji podobi ustvarjeni človek je namreč dobil naročilo, naj si podvrže zemljo z vsem, kar je na njej, in naj vlada svet v pravičnosti in svetosti; in, priznavajoč Boga za stvarnika vseh stvari, naj njemu izroča sam sebe in celotno vesoljstvo, tako da bo ob podrejenosti vseh stvari človeku božje ime čudovito po vsej zemlji. To velja tudi za čisto vsakdanja opravila. Kajti moški in ženske, ki pri skrbi za preživljanje samih sebe in družine svoje delo tako izvršujejo, da na primeren način služijo družbi, morejo po pravici biti prepričani, da s svojimi napori dalje razvijajo Stvarnikovo delo, koristijo blagru svojih bratov in z osebno delavnostjo prispevajo k uresničevanju božjega načrta v zgodovini.

    Kristjani zato niti od daleč ne mislijo, kakor da stvaritve človeške bistrosti in moči nasprotujejo Božji mogočnosti in kakor da bi z umom obdarjena stvar bila nekakšen tekmec v odnosu do Stvarnika. Nasprotno, prepričani so, da so zmage človeškega rodu znamenje Božje veličine in sad neizrekljivega Božjega načrta. A čim bolj raste moč ljudi, tem bolj se razširja področje njihove odgovornosti, tako posameznikov kakor tudi skupnosti. Iz tega vidimo, da krščansko oznanilo nikakor ne odvrača ljudi od graditve sveta, nikakor jih ne žene v zanemarjanje blaginje bližnjega, temveč jih na dolžnosti v tej smeri še tesneje spodbuja in zavezuje.

    Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS, 33-34) v vednost in razmislek kristjanom.

  30. Janez says:

    ČLOVEK, RAD TE IMAM (Bosmans)

    Nihče drug ni kot ti. Edinstven si, enkraten, popolnoma izviren in neponovljiv. Ti ne verjameš, ampak nihče drug ni kot ti od večnosti do večnosti.

    In noben človek, ki ga imaš rad, ne ostane navaden človek. Nenavadna privlačna sila izhaja iz njega. Nekako postaneš drugačen zaradi njega. Rečeš mu lahko celo: Zaradi mene ti ni treba biti brez napake, odličen in popoln. Jaz te imam vendar rad.

    Občudujem ljudi, Ljudje so vsak dan pustolovščina, če se človek zmore čuditi. Ne samo nad zunanjostjo, kar lahko človek vidi, ampak predvsem nad nedoumljivo notranjostjo, ki se nam čisto približa v čudovitem pakiranju telesa in obenem ostane neskončno daleč.

    Ne razumem ljudi – in vendar jih imam rad. Ne morem se jim odpovedati. Ljudem, ki sem jim potreben, in ljudem, ki jih potrebujem jaz. Ljudem s sprašujočimi očmi. Ljudem, ki trpijo, ki so zagrenjeni in obupani. Ljudem, ki se niso zmožni ničesar veseliti. Poskušam jih osvoboditi iz ječe, ki so si jo sami zgradili.

    In potem so tu še ljudje, ki te prisilijo v razmišljanje ali celo v smejanje. Ljudje, ki so veseli, da te vidijo, in ki ti to tudi povedo. Veliko dobrih ljudi s skritim, nepojmljivim bogastvom v njihovem srcu.

    Ne moreš živeti brez ljudi, ki ti občasno sami od sebe nakažejo:

    Človek, rad te imam.

    To je najpomembnejše v zakonu. To je življenjskega pomena za otroka. Izvor sreče za starejše ljudi. Kos zdravja za bolnika. Tiha uteha za osamljenega človeka.

    Ne moreš živeti brez ljudi, ki te imajo radi. Mogoče so v tvoji bližini ljudje, ki jim lahko daš vedeti: rad te imam. Oni to potrebujejo prav toliko kot ti sam. V tvojih rokah leži košček njihove sreče.

    Ko stojiš ob grobu ljubljene osebe, so prav zamujena izkazovanja ljubezni, pozabljene pozornosti tisto, kar najbolj boli. Edina uteha, ki sega čez meje smrti, je ljubezen, ki si jo dal drugim v njihovem življenju.

    Edino, za kar navsezadnje gre: ljubiti in biti srečen. V Hoji za Odrešenikom biti podoben Jezusu.

    Phil Bosmans belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik številnim pomoči potrebnim v Zvezi brez Imena (Bund Ohne Namen) v Belgiji.

  31. Miro says:

    BOŽJA BESEDA: »KAR JE NEMOGOČE PRI LJUDEH, JE MOGOČE PRI BOGU« (Lk 18,27).

    PRED SV. MAŠO SO HUDO OPEČENEGA DEČKA POLOŽILI POD STARO MIZO, OLTAR – PO SV. MAŠI GA NI BILO VEČ TAM – KAJ SE JE ZGODILO Z NJIM?

    Posredujem vam odlomek iz knjige Čudeži se še dogajajo (Briege McKenna in Henry Libersat). Sestra Briege McKenna ve, da Bog lahko dela nemogoče. Med drugim je zapisala tudi naslednje čudovito pričevanje o moči svete Evharistije.

    KAJ JEZUS LAHKO NAREDI PRI SVETI MAŠI

    To sem izkusila, ko sem bila pri sv. maši na prostem v gorah Latinske Amerike. Zelo veliko revnih ljudi je prišlo k tej maši. Duhovniku je služila za oltar stara miza.

    Prinesli so tudi majhnega dečka, ki je imel zelo hude opekline in rane po vsem telesu. Mislila sem si: »Moj Bog, njemu res ni pomoči. To je preveč grozno. Nobenega zdravnika ali zdravila ni tu.«

    Občudovala sem duhovnika. Njegova vera v Jezusa me je naučila, kako moramo Jezusu dovoliti, da stori, kar lahko stori le ON pri sveti maši – da spremeni naše življenje.

    Molili smo za malega dečka. Nato je duhovnik rekel ženi, ki ga je prinesla: »Položi ga pod staro mizo, da bomo nadaljevali z daritvijo svete maše.«

    Med mašo me je presenetilo sodelovanje ljudi pri maši. Presenetila sta me tudi duhovnikova vera in prepričanje, ki sta oživljali mašo za tiste revne ljudi. Iz duhovnikovega vedenja je bilo očitno, da ga je maševanje prevzelo in da je imel globoko osebno vero v Jezusa. To vero je vcepil tudi navzočim.

    Tik pred posvetitvijo sem zaprla oči. Ko sem jih ponovno odprla, sem videla ljudi na tleh. Gledali so Jezusa in ga slavili. Izraz na njihovih obrazih me je prepričal. »Resnično verjamejo, da je navzoč Jezus.« Ko sem pogledala sveto hostijo, sem zagledala Jezusovo čudovito podobo z razprtimi rokami. Z veliko ljubeznijo in usmiljenjem se je smehljal. Objemal je te uboge ljudi, rekoč: »Pridite k meni vsi, ki ste izmučeni, in dal vam bom življenje in vero.«

    V tistem trenutku sem v globini srca začutila: »Jezus, to si resnično ti. Podoba kruha in keliha – samo ti si lahko iznašel tako ustvarjalno navzočnost med ljudmi.«

    Po sv. maši sem pogledala, kako je z malim dečkom, ki so ga položili pod staro mizo, oltar. Ni ga bilo tam. Vprašala sem ženo, ki ga je prinesla, kje je mali. Pokazala je na skupinico otrok, ki so se nedaleč stran igrali: »Tam.« Na njegovem telesu ni bilo niti ene rane.

    Glasno, vendar bolj zase sem vprašala: »Kaj se je zgodilo z njim?« Žena, ki je stala poleg mene, me je začudeno vprašala: »Kaj mislite s tem – kaj se je z njim zgodilo. Ali ne veste, da je prišel Jezus osebno?«

    Pri sv. maši je duhovnik, kakor pri vseh mašah, položil roke na kruh in vino ter prosil, naj v moči Svetega Duha postaneta telo in kri Jezusa Kristusa. Sveti Duh je prišel, vendar se njegova dejavnost ni omejila na duhovnikovo prošnjo. Svojo moč je razodel na dečku in ga je popolnoma spremenil. Bil je ozdravljen. Isti dan sem pred sv. mašo opazila tudi fantiča, ki je imel zmaličen obraz. Po sveti daritvi je njegova mati z njim v naročju pritekla k meni in zaklicala: »Sestra, poglejte mojega otroka.« Dečkov obraz je bil ozdravljen.

    Bila sem presenečena. Duhovnik je imel veliko sposobnosti, da je vodil ljudi k Živemu Jezusu. Kakor žena v evangeliju so ti ljudje prihajali k Njemu z vero, polno zaupanja. Niso prišli, da bi gledali, kaj duhovnik dela ali da bi kritizirali njegovo pridigo ali maševanje. To je bila njihova maša. Prišli so, da bi skupaj z Jezusom obhajali mašno daritev Očetu. Postali so del daritve, v kateri so srečali živega Jezusa. Tisto goro sem zapustila s popolnoma novim pogledom na sveto mašo. Ni bistvo v tem, da z vso prizadevnostjo pripeljem ljudi k maši, da bi se zbrali in povedali Jezusu, kako ga ljubijo. Vse to je lepo in prav, vendar gre za to, kaj On lahko stori in želi storiti za nas in za ves svet. Ne, pri sveti maši nas ne potrebuje On, temveč mi potrebujemo Njega.

    Tisto noč nisem mogla spati. Zelo sem bila vznemirjena. Imela sem občutek, da mi želi Gospod nekaj povedati. Ob štirih zjutraj sem bila še vedno budna. Obračala sem se in premetavala. Nato sem vstala, pokleknila ob postelji in molila: »Jezus, kaj mi torej hočeš povedati?«

    Zaslišala sem Njegovo besedo: »Oznanjati moraš mojo navzočnost pri sv. maši. Ljudje bodo prihajali k tebi, od vsepovsod bodo prihajali, da bi jih ozdravila. Rekli bodo “Ko bi se nas vsaj sestra Briege lahko dotaknila” ali pa “Ko bi sestra Briege samo položila roke na nas, bi ozdraveli”.

    Iz ljudi, ki delajo v službi ozdravljanja, delajo malike. Iščejo te ljudi in ne mene. Vsak dan prihajam v sv. obhajilu. Obljubil sem, da ti bom dal življenje, in to v izobilju, da te bom za tvoje romanje napolnil z močjo. Pojdi med ljudi in pričaj o moji navzočnosti v evharistiji. Hočem, da jim rečeš, naj ne gledajo Briege McKenna, ampak naj strmijo v Gospoda, naj verujejo vame. Morda jih boš razočarala, kakor se zgodi vsem, ki hočejo pritegniti druge k sebi. Glede moje navzočnosti, o kateri pričuješ, ne bodo nikoli razočarani.«

    To mi je dalo ponovno razumeti, da sem le smerokaz, ki kaže pot k Jezusu. Po tem spoznanju se je moje poučevanje usmerilo v sveto mašo.

    Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

  32. Miro says:

    PO EVHARISTIJI STOPA KRISTJAN V STIK Z LJUBEZNIJO KRISTUSOVEGA DAROVANJA!

    Kot pravi Papež Frančišek, je evharistija »srce Cerkve; za nas kristjane je poglavitno, da dobro razumemo vrednost in pomen svete maše, da bi tako vedno bolj polno živeli naš odnos z Bogom (ena od njegovih misli na splošni avdienci, 8. novembra 2017)

    Naj k razumevanju vrednosti in pomena svete maše prispevajo tudi naslednje misli:

    – Kristusov križ zajema neskončno število
    križev iz trpljenja polne zgodovine
    človeštva: vsem daje pomen, vrednost in
    zasluženje, vse zbira in združuje v eno, da
    oblikuje tako evharistijo vsakega dne, kjer
    se dopolnjuje, kar manjka Kristusovim
    bridkostim, za njegovo telo, ki je Cerkev.
    (Serafino Zardoni)

    – Kristus se daje v evharistiji kot hrana, ki lajša
    naše romanje: kaže se nam kot izvir, pri
    katerem lahko nasitimo našo tesnobnost v
    zvezi z resnico, slogo, pravičnostjo; kliče nas,
    naj postopoma, v duhu vzajemnega služenja,
    snujemo veliko družino Božjega ljudstva.
    (Pavel VI.)

    Po evharistiji stopa kristjan v stik z
    ljubeznijo Kristusovega darovanja, in ta ga
    usposobi in obveže, da v svojem življenju
    živi isto ljubezen v vseh svojih
    naravnanostih in v vsem vedenju.
    (Janez Pavel II)

    (vir: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, po izboru Wilhelma Mühsa)

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  33. Janez says:

    KAJ JE SMISEL ŽIVLJENJA ZA KRISTJANE?
    Kako lahko v svojem življenju najdem namen, izpopolnitev in zadovoljitev? Mi bo kdaj uspelo doseči nekaj, kar bo imelo trajen pomen? Nekateri ljudje se nikoli vstavijo in razmišljajo o pomenu življenja. V poznih letih življenja so se ozrli nazaj in se začeli spraševati, zakaj so razpadle njihove zveze in zakaj se počutijo tako prazne, čeprav so že dosegli, kar so si zadali. Nekega slavnega športnika so nekoč vprašali, kaj bi si bil želel, da bi mu nekdo povedal, ko je začel svojo profesionalno športno kariero. Odgovoril je: »Želim si, da bi mi bil kdo povedal, da ko enkrat dosežeš vrhunec, tam ni nič posebnega.« Veliko ciljev postane praznih po tem, ko smo jih leta in leta želeli in se borili zanje. V naši humanistični družbi si ljudje želijo doseči veliko ciljev z namenom, da bodo v njih našli smisel in namen življenja. Te želje po ciljih vključujejo: poslovni uspeh, premožnost, slavo in čast, spolnost, zabavo, dobro vplivati na druge, itd. Ljudje so pričali, da tudi, ko dosežejo vse cilje, je v njih še vedno globoka praznina – občutek praznine, ki ga nič ne more zapolniti.

    Kralj Salomom, avtor svetopisemske knjige Pridigarja, govori o takšnih občutkih: »»Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar, »nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!«« (Pridigar 1,2) Kralj Salomom je imel neizmerno bogastvo, bil je pametnejši od vsakega moža tistega in našega časa, imel je ogromno žensk, zavidljive palače in vrtove, najboljšo hrano in vino in na voljo je imel vsakršno možno zabavo. Nekoč je rekel, da je dobil vse, kar je hotelo njegovo srce; »Kar koli so mi oči poželele, ničesar jim nisem odrekel. Svojemu srcu nisem zabranil nobenega veselja, moje srce se je veselilo nad vsem mojim trudom, to mi je bilo plačilo za ves moj trud.« (Pridigar 2,10) In še vedno je govoril, da je »življenje pod soncem« (življenje, ki ga živimo po principu kar vidimo z očmi in čutimo s čutili) nesmiselno! »Ozrl sem se po vseh svojih delih, ki so jih opravile moje roke, in po trudu, ki sem ga imel pri uresničevanju: in glej, vse je nečimrnost in lovljenje vetra, ni dobička pod soncem.« (Pridigar 2,11) Zakaj čutimo tako praznino? Ker nas je Bog ustvaril še zaradi česa drugega kot le čutnih in vidnih zaznav v danem trenutku. Salomon je o Bogu rekel takole: »… tudi večnost jim je položil v srce …« (Pridigar 3,11) V svojih srcih čutimo, da nas živeti življenje po principu »užij trenutek« ne zadovoljuje in da, mora obstaja še nekaj več, kot goli hedonizem.

    V prvi knjigi Svetega pisma ugotovimo namig smislu življenja; dejstvo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi (Prva Mojzesova knjiga 1,26). To pomeni, da je Bog človeka ustvaril, da bi imel z Njim odnos višje kot s komur koli ali čemur koli še izmed stvarstva. Izvemo tudi, da preden je človeštvo zapadlo v greh in je na zemljo prišlo prekletstvo, so bile naslednje stvari resnične in dobre: (1) Bog je ustvaril človeka kot družabno bitje (Prva Mojzesova knjiga 2,18-25); (2) Bog je dal človeku delo (Prva Mojzesova knjiga 2,15); (3) Bog je bil s človekom prijatelj (Prva Mojzesova knjiga 3,8-9); in (4) Bog je dal človeku oblast nad zemljo (Prva Mojzesova knjiga 1,26-28). Kaj je pomen teh dejstev glede smisla življenja? Bog je človeštvo (vsakega izmed nas) ustvaril, da bi živel izpopolnjeno življenje. Toda vse stvarstvo (še posebej človekov odnos z Bogom) se je pokvarilo zaradi človekovega padca v greh in zaradi prekletstva, ki ga je greh posledično povzročil (Prva Mojzesova knjiga 3).

    V zadnji knjigi Svetega pisma, v Razodetju, Bog napove, kako bo ponovno vrnil izvoljenem smisel življenja – večno življenje, v tem da bo uničil zemljo in nebesa kot jih poznamo in bo za večno ustvaril novo zemljo in nova nebesa (Razodetje 21,1-7). Tako bo tudi obnovil večno in nespremenljivo prijateljstvo z Njegovim odrešenim ljudstvom. In prekletstvo grehov bo uničeno: nič več ne bo greha, obžalovanja, bolezni, smrti in bolečine (Razodetje 21,4). In verniki bodo podedovali vse stvari; Bog bo vedno z njimi prebival in oni bodo Njegovi sinovi (Razodetje 21,7). Vendar bodo neodrešeni obsojeni za greh nevere in odvrženi v večno ognjeno jezero (Razodetje 20,11-15; 21,8). Tako smo obdelali cel krog. Bog je ustvaril Adama in Evo, da bi z Njim uživala prijateljstvo in kot predstavnika obvladovala zemljo. Toda, zato ker sta grešila, sta zlomila prijateljstvo z Njim, in potopila celotno človeštvo v večno duhovno ter fizično smrt. Bog pa je obnovil in izboljševal to prijateljstvo in ustvaril večnost, v kateri bodo vsi na novo rojeni (od zgoraj, od Boga) otroci živeli vedno v Njegovi prisotnosti. Iti skozi življenje in doseči vse, kar smo si zamislili in umreti v grehu in zato biti ločen od Boga v večnosti, bi bilo več kot jalovo! Toda Bog je dosegel odrešitev za vsakega človeka, ki je odpuščen krivde greha. Za Svoje ljudstvo je že zmagal ne samo večno blaženost, ampak tudi zadovoljno, vsakdanjo življenje s pravim smislom. Kako pa večno blaženost in »raj na zemlji« lahko dosežemo?

    PONOVNO NAJDEN SMISEL ŽIVLJENJA SKOZI JEZUSA KRISTUSA
    Kot smo že namignili zgoraj, lahko pravi smisel življenja, na zemlji in v večnosti najdemo samo v pravem odnosu z Bogom, ki smo ga vsi izgubili že v času Adama in Eve, ko sta le-ta padla v grešnost. Ta odrešujoča obnova je mogoče samo po božji milosti, samo po veri in samo v božjega Sina, Jezusa Kristusa, ki izvoljenega spravi z Bogom (Evangelij po Janezu 1,12; 14,6; Apostolska dela 4,12; Pismo Rimljanom 5,10). Bog sam priskrbi večno življenje vsakemu, ki ga kliče k veri. Srčno se pokesajo svojih grehov (odvrnejo se od grehov, ker jih je Sveti Duh spremenil in napravil iz njih novo osebo) in se začnejo obračati na Jezusa Kristusa kot svojega Odrešenika (za več informacij o tej pomembni temi poglej vprašanje »Kaj je načrt odrešitve?«). Vse življenja postane napredujoče potovanje posvečanja skozi težave, nadloge in uspehe življenja v zaupanju in zanašanju v Jezusa.

    Pravi smisel življenja najdemo le s priznavanjem Jezusa kot osebnega Odrešenika in Gospoda ter začnemo Jezusu slediti kot učenci, se od Njega učiti, preživljati čas z Njim v Njegovi besedi, Svetem pismu, se z Njim v molitvi pogovarjati in z Njim hoditi skozi življenje v poslušnosti in ubogljivosti (Evangelij po Mateju 11,28-30). Smisel življenja je ovit v božjo slavo. Ko kliče svoje izvoljence Bog pravi: »Pripelji moje sinove iz daljave, moje hčere s konca zemlje, vsakega, ki ima ime po meni, ki sem ga sebi v slavo ustvaril, upodobil in naredil.« (Izaija 43, 6b-7) Razlog, da smo bili ustvarjeni, je za božjo slavo. Kadar koli nadomestimo božjo slavo s svojo, zgrešimo smisel življenja (Evangeliju po Mateju 16, 24–27). Sveto pismo pravi, da lahko nadaljujemo iskanje hedonističnega življenja, katerega rezultat je prazno življenje in večna poguba ali pa lahko hodimo za Jezusom in živimo življenja s srci polnimi zadovoljstva, zadoščenja in z večnostjo v nebesih. »Razveseljuj se v GOSPODU, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce« (Psalm 37,4).

    Medmrežje gotquestionssmiselzivljenja

    KAJ JE SMISEL ŽIVLJENJA IN KAKO ŽIVETI KOT VESEL IN ZADOVOLJEN KRISTJAN?
    Kristjani verujemo, molimo, delamo in tudi razmišljamo o smislu življenja. Sprašujemo se razne stvari. Kdo sem? Kam grem? Kakšen je smisel in cilj mojega življenja? V tem kratkem času bivanja na zemlji, ki nam je na voljo v našem zemeljskem življenju, vsak človek poskuša razmisliti in si odgovoriti na ta vprašanja. Dušeslovci, kot psihologi in psihiatri nas danes prepričujejo, da so odgovori v nas samih, da moramo sami sebe dobro analizirati in spoznati, da je naša identiteta odvisna od našega samozavedanja, da je pot, cilj in smisel našega življenja odvisen samo od kvantitativnih in merljivih dosežkov in rezultatov v času tega življenja. Da je smisel življenja vera v odrešitev, zadovoljstvo, pridno delo, ljubezen, skrb in služenje za druge oziroma neka prava pot, ki jo sprejmemo in ki nas vodi k našim ciljem, kar pa je nemerljiva kakovostna kategorija. Tako se kristjani znajdemo v začaranem krogu dela, žrtvovanja za druge, ljubezni do moža, otrok, družine, delovnega truda, naporov in uspehov in neuspehov, ko lahko dobimo občutek, da naše življenje nima smisla, če uspešno ne zaključimo šolanja, ali ne dosežemo položaja in kariere v službi, ko izgubimo službo, ki smo jo z veseljem opravljali, ko morda pride do ločitve v zakonu, ko zbolimo ipd. A če premislimo globoko v sebi spoznamo, da naša identiteta ni odvisna le od kvalitete življenja in materialnega zadovoljstva, od naših dosežkov, zaslužkov, raznih uspehov, niti od priznanj ali pohval drugih ljudi. Smisel našega življenja ni le teh nekaj let, ki jih preživimo tukaj, na zemlji. Cilj našega življenja ni življenje samo po sebi, imeti mora nek smisel in nek dober razlog. Kajti obstaja tisto pravo, večno Življenje pri Bogu, ki nikoli ne mine in naša življenjska pot, naš smisel in naš cilj so v resnici odvisni od naše odločitve, kjer verni in neverni to različno razmišljajo in se odločajo. V Svetem Pismu namreč piše: »Bog je namreš svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16). Odločiti se moramo za edinorojenega Božjega Sina, Jezusa Kristusa in imeli bomo večno življenje. V tem življenju nam je torej potrebno le eno: sprejeti Jezusa Kristusa v svoje srce. S tem, ko ljudje sprejmemo Jezusa, Sveti Duh vstopi v vaše srce in postanemo Božji otrok, ki je Bogu v Veselje. Tako dobimo odgovor na prvo vprašanje- »Kdo sem?«. Sem Božji otrok, saj v Svetem Pismu piše: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« (Rim 8,16). Hkrati dobimo odgovor na drugo vprašanje- »Kam grem?« Imam Pot k Bogu – sledim Jezusu, saj Jezus sam pove: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14,6). Odgovor na tretje vprašanje- »Kakšen je smisel in cilj mojega življenja«, pa je še bolj preprost: smisel in cilj mojega življenja je tista večna nagrada Odrešenja, če živim in delam po Božjih Postavah, Bibliji in Evangeliju, ki me po tem kratkem življenju čaka v Božjem kraljestvu, v večnosti. Večno življenje je in bo v miru, Božji ljubezni, brez žalosti in bolečin, brez skrbi in problemov, bolezni, brez žalosti in solz, saj v Svetem Pismu piše: »Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave…« (2 Kor 4,17). Naša identiteta človeka kristjana, naša pot, naš cilj in smisel našega življenja so torej odvisni od naše odločitve za Jezusa.

    Danes se razvita civilizirana družba pa se že nekaj časa počasi oddaljuje od Kristusa, ker ljudem pomenijo materialne dobrine, užitek, denar, potovanja, skrb zase ipd. nove cilje življenja. Kapitalizem je prinesel materializem in egoizem, kjer ni časa za Boga. Kaj to pomeni in kje se to vidi? Da se oddaljujemo od Kristusa, pomeni, da se oddaljujemo od poti, od resnice in od življenja, ker Kristus to za človeka po Svetem Pismu je. Če zapustiš Jezusovo pot, si v brezpotju, če zapustiš Resnico, si nekje v laži in če zapustiš življenje, si v smrti. In zgodovina to dokazuje. Samo pomislite, kako malo se danes Kristus omenja v današnjem času. Taylor smisel vsakega delovanja, tudi če je še tako dolgočasno, vidi v tem, da nekam vodi, ima nek cilj, neko smer, razlog in namen. Brezciljnost je torej tista vsebina nesmisla, ki človeka ne vodi nikamor. Smisel človekovega življenja je biti dober in srečen človek, ki ga preizkušnje trpljenja ne potrejo in mu vzamejo smisel življenja, ker najde oporo v veri v Boga, da vztraja in dela dobro, je srečen in zadovoljen, pravi pokojni profesor Janez Janžekovič, nekdanji profesor filozofije na TF v Ljubljani. Dober je tisti, ki teži za resničnim dobrim. Pri tem pa odkrivamo tudi smisel trpljenja: ko gre za vprašanje smiselnosti vsakdanjega napora in trpljenja, ki nam ga povečuje naša zavest. Človek, ki veruje v posmrtno življenje, lahko najde tudi smisel razumsko nerazložljivega trpljenja. Za kristjane trpljenje postane odrešujoče. Kristjani, ki poznamo Resnico o smislu življenja, ki vemo za Pot k Jezusu, ki nas vodi do Življenja samega, ne bi smeli pozabiti, da je pokazati ljudem smisel, ki je bil podarjen tudi nam, naša prva in najosnovnejša naloga. Le veren človek lahko najde odgovor na smisel vsakega trpljenja. Lahko rečemo, da je sreča v trpljenju mogoča, če razrešimo vprašanje njegovega smisla. Pri tem pa je veren človek, ki v svoji veri že živi neke drobce za večno življenje že na zemlji, v očitni prednosti pred neverujočimi. Lahko rečemo, da je sreča v trpljenju človeka mogoča, če razrešimo vprašanje njegovega smisla, ki ima razlog in vero v Boga. Pri tem pa je veren človek, ki v svoji veri že živi večno življenje, v očitni prednosti. K sreči človeka po mnenju filozofa Janžekoviča pripomore globoko zaupanje v Boga, »v največjo oporo v trpljenju pa bi nam morala biti resnica, da je Bog naš oče, ki ljubi svoje Otroke in je daroval Jezusa za naše Odrešenje«.

    Zato je za kristjana pomembno, da se pri iskanju smisla življenja odloči za našo lastno Hojo za Jezusom, saj nas tudi v Svetem Pismu Bog nagovarja: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu!« (Heb 3, 15). Povabite Jezusa v svoje srce in zaživite polno in srečno življenje v zavedanju, da ste Božji otrok, nadvse ljubljen od Boga Najvišjega, na poti v večno življenje z Njim! Pridobiti vero in odgovor kaj je smisel življenja pomeni pridobiti lepoto življenja, odkriti, da je lepo živeti, ljubiti, roditi, zaupati življenje tistemu, ki zaupa svoje življenje v tvoje roke. Lepo je biti duhovnik, redovnik, družinski oče ali mati, kajti vse ima pozitiven smisel, vse se premika proti življenju, svetlobi in večnosti, ne proti smrti. “Prišel je čas, da nehamo govoriti o veri kot žrtvi, odpovedi, omejitvi. Čas je, da govorimo o lepoti in prijetnosti verovanja v Boga”. “Zanima nas vse tisto, ki omogoča, da raste in cvete in človekova vera v Boga in človeško Odrešenje, ki je cilj Poti k Jezusu. Vse Božje, ki se pomaga človeku in se ujema z bujno rastjo človeškega, je pomembno, da se mu odpremo in posvečamo”. Več Boga pomeni več mene, ki mi daje moč! Več evangelija stopi v moje življenje, bolj zaživim v Bogu! P. Giovanni Vannucci, eden največjih mistikov 20. stoletja, je dejal: Božje kraljestvo bo prišlo – kot dar in sad Božje Milosti in blagoslova vseh mojih prizadevanj – s cvetenjem vere in pobožnega življenja v vseh njegovih oblikah. “To je moja vera v Boga, ki nam pravi: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje. Če boste sledili Meni in Mojemu nauku, se bo vaše življenje spremenilo«. Kristjan ki hoče začeti graditi oseben odnos z Jezusom Kristusom, pa ga moramo najprej povabiti in sprejeti v svoje srce. Odkar od otroka naprej verujem in sledim Gospodu, se je v moje srce naselila globoka radost, ki ni podobna ničemur, kar sem do sedaj v življenju izkusil. Jezus Kristus je v moje življenje prinesel smisel. Bog želi, da bi ga mi poznali in izkusili njegovo ljubezen, radost in mir. S tem, ko ga sprejmemo v svoje srce, prejmemo njegovo odpuščanje in začnemo skupaj z njim graditi osebni odnos, ki traja na veke. Jezus pravi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu«.

    Odlomki iz Svetega Pisma na obravnavano tematiko …
    »Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja.« (1 Janez 5,12)
    »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime.« (Janez 1,12)
    »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3,16)
    »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. 9 Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Efežanom 2,8-9)
    »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (2 Korinčanom 5,17)
    »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17,3)
    Vir: Janez Janžekovič: Smisel življenja; RTV oddaja Duhovna Misel: Kako živeti kot radosten kristjan, Ognjišče Norman Waren: Ali ima življenje smisel? Lastni razmisleki in doprinosi.

    Smisel življenja je zelo pomembno vprašanje tako za vernike kot duhovnike in Cerkev. Vsakdo lahko doda svoje misli in premisli na osnovi gornjega prispevka, zakaj živi in kaj je smisel njegovega življewnje, ki je Božji dar Ljudem. Vsaka stvar naj ima svoj razlog in smoter, saj je Bog ustvaril Stvarstvo s premislekom in Božjim Načrtom. Naj ima naše življenje smisel in hvaležnost Bogu za vse, kar nam je darovsl šo Svoji Milosti in Ljubezni do Ljudi. Amen. Janez

  34. Janez says:

    Človek se ne spreobrne zaradi besed, ampak zaradi Ljubezni (Operando)

    Če želiš, da bi se ljudje okoli tebe spreobrnili, potem jih ljubi in tako izpolnjuj Božjo Voljo. Več kot besede jim bo o Bogu povedala tvoja ljubezen. Morda poznaš bolečino ob tem, ko drugi ne želijo slišati in sprejeti veselega oznanila o Božji ljubezni. To je del tvoje poti, je bolečina, ki lahko postane rodovitna. To so lahko polja, kjer rasteta tvoja ponižnost in potrpežljivost. Je najboljši način, da rasteš v ljubezni. Da ljubiš, tudi če ne vidiš rezultatov. Če misliš, da se mora nekdo še posebno spreobrniti, potem ga ljubi s še večjo ljubeznijo. Če mu želiš povedati, kako veliko dostojanstvo ima kot Božji otrok, potem ga spoštuj. Če bi mu rad govoril o usmiljenem Bogu, bodi z njim usmiljen in prizanesljiv. Če bi ga rad spodbudil, da se vrne k Očetu, ki mu odpušča, potem mu odpuščaj najprej ti sam. Najtežje bo sprejel sporočilo o Bogu nekdo, ki v svoji okolici ni izkusil ljubezni. Če mu želiš približati Boga, potem ga ljubi. Bog je ljubezen. Prihajaj k Bogu, dopusti mu, da ti podari izkušnjo svoje ljubezni. Šele ko boš prežet z Njegovo lučjo, boš lahko svetil drugim. Takrat mnogokrat niti ne bo treba besed. Če boš v sebi nosil obilje Božjega miru, če boš dobrohoten in v srcu vesel kristjan, bodo ljudje sami prihajali k tebi. Želeli bodo priti k luči, ki bo žarela v tebi. Včasih bi radi drugim oznanjali, a si ne vzamemo časa za molitev, ampak ta čas namenjamo zgolj oznanjevanju, govorjenju o Bogu. Takrat so naše besede prazne in ne morejo nagovoriti. Posvečaj svoj čas temu, da napolniš svojo dušo pri izviru žive vode.Veruj v Boga in Spolnjuj Njegovo Voljo ter Jezusov Evangelij. Bog je Ljubezen.

    MOLITEV (Barbara Rajgelj Operando)
    Ljudem sem govoril o Tebi, Gospod. Niso želeli slišati Tvojega oznanila. Mislil sem, da zavračajo mene, na koncu pa sem se zavedel, da zavračajo Tebe. Pomislil sem, kako pogosto moraš biti zavrnjen Ti, ki si sama ljubezen. Takrat sem si zaželel le to, da bi Te mogel še bolj ljubiti. Obljubil sem si, da bom storil vse, kar je v moji moči, da Ti služim. Gledal sem Te in opazil, da daješ prav vsem, tudi tistim, ki Te zavračajo. Vem, da stvari ne morem storiti bolje, kot jih delaš Ti. Zato te poskušam v vsem posnemati. Ljubiti hočem vse, še posebno pa tiste, ki nočejo slišati zate. Če je to način, na katerega jim bom govoril o Tebi, ga hočem z vso silovitostjo živeti. Zdaj sem tu, pred Teboj, da napolnim svoje srce s Tvojo ljubeznijo. Nato bom to ljubezen ponesel v svet, da začuti lakoto in žejo po Tebi, ki si žarišče ljubezni. Želim, da se vsi ljudje vrnejo k Tebi.

    Že objavljeno.

  35. hvala says:

    Človek je sestavljen iz telesa, duše in duha.
    ČLOVEŠKO TELO JE V DANAŠNJI DRUŽBI IZPOSTAVLJENO VELIKI POZORNOSTI. KAJ VSE SMO PRIPRAVLJENI NAREDITI, DA IMAMO LEPO IN ZDRAVO TELO!
    TRGOVINE NAM PONUJAJO RAZLIČNE IZDELKE IN PREPARATE, KI NAJ BI NAŠE TELO OHRANILI MLADO, ZDRAVO IN PRIJETNO ZA POGLED. SKRATKA TELO JE POSTALO NEKE VRSTE PREDMET ČEŠČENJA. ZDRAVJE IN DOBRO POČUTJE VELJATA VEČ KOT VSE ZLATO, KREPKO TELO VEČ KOT NEIZMERNO BOGASTVO.

    NOBENEGA BOGASTVA NE MOREŠ PRIMERJATI S TELESNIM ZDRAVJEM IN NI ZADOVOLJSTVA ČEZ VESELjE SRCA, JE V STARI ZAVEZI SVETEGA PISMA RAZMIŠLJAL SIRAH (Sir 30,15-16).

    DANES SE BESEDA ZDRAV UPORABLJA PREDVSEM ZA TELESNO ZDRAVJE, V PRETEKLOSTI PA SE JE UPORABLJALA ZA DUŠEVNO ZDRAVJE, SAJ SO NA ČLOVEKA GLEDALI KOT DUHOVNO-TELESNO CELOTO.

    DUHOVNOST IN TELO SI TOREJ NE NASPROTUJETA KOT POGOSTO MISLIMO, AMPAK PREŽEMATA ALI KOT PRAVI SV, IRENEJ:

    DUHOVNOST ČLOVEKA SESTAVLJA NAŠA PRAVA SUBSTANCA , KI JE ENOTNOST DUŠE IN TELESA , PREŽETA Z BOŽJIM DUHOM.
    KRISTJANI SE ZAVEDAMO, DA JE TELO BOŽJI DAR, DA V NJEM PREBIVA SVETI DUH, DA JE UMRLJIVO IN DA BO OBUJENO .(Božje Okolje).

  36. Miro says:

    KRISTJANI SO PO EVHARISTIJI DELEŽNI JEZUSOVEGA POSLANSTVA!

    – Kakor telesna hrana
    obnavlja izgubljene moči,
    tako evharistija krepi ljubezen,
    ki v vsakdanjem življenju teži k temu,
    da bi oslabela.
    (Katekizem katoliške Cerkve)

    – Naj me začasni in omejeni stiki
    z zakramentalnimi podobami
    uvajajo v vesoljno in stalno
    občestvo s Kristusom,
    z njegovo voljo,
    ki vse udejanja!
    (Pierre Theillard de Chardin)

    – Kristjani so po evharistiji
    deležni Jezusovega poslanstva:
    torej morajo sprejeti življenjski slog,
    ki je v tem, da so kruh,
    razlomljen za druge.
    (Philip J. Rosato)

    (vir: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, po izboru Wilhelma Mühsa)

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

  37. Janez says:

    KRŠČANSKA VERA V BOGA
    Več kot 90 % svetovnega prebivalstva pripada kakšni obliki religije. Problem je v tem, da obstaja toliko različnih religij in verovanj. Dva najpogostejša elementa religij sta pravila in obredi. Nekatere religije v bistvu niso nič drugega kot seznam pravil, kaj smeš in česa ne smeš, ki ga mora človek upoštevati, da bi ga imeli za zvestega pristaša te religije in da bi bil spravljen z Bogom te religije. Dva primera religij, ki temeljijo na pravilih, sta islam in judovstvo. Islam ima pet stebrov, ki jih je treba izpolnjevati. Judovstvo ima stotine zapovedi in tradicij, ki jih je treba izpolnjevati. Obe religiji do neke mere trdita, da bo človek spravljen z Bogom, če bo izpolnjeval pravila religije. Druge religije se osredotočajo bolj na izpolnjevanje obredov kot na poslušnost seznamu pravil.
    Krščanska Vera je nenehen vsebinski in iskren goreč ali obnovljen odnos z Bogom, ki temelji na milosti Boga zaradi Njegove Ljubezni do vseh Ljudi, saj se lahko vsi ljudje na Zemlji Zveličamo, če Verujemo v Boga in tudi po Veri v Jezusa dejansko živimo, kot nam veleva Jezus Odrešeniuk in Učenik. Vera je sad Božje Milosti za ljudi. Dve stvari, ki jih verjamejo vse religije, sta, da je človeštvo danes odtujeno ali nekako ločeno od Boga in se moramo zato zaradi greha ljudi spraviti z Njim in zaživeti z Bogom. Ne zadošča le vera oz. religija, ki skuša rešiti ta problem z izpolnjevanjem verskih pravil in obredov. Krščanska vera v Boga Odrešenika in Učenika se zaveda naslednjega:
    ● Vsi ljudje smo grešniki in smo zato ločeni od Boga (Pismo Rimljanom 3,23).
    ● Brez odkupnine Odrešenika Jezusa je pravična kazen za greh smrt in večna ločenost od Boga po smrti (Pismo Rimljanom 6,23).
    ● Bog je prišel k nam v osebi Jezusa Kristusa in umrl namesto nas, tako da je prevzel nase kazen, ki si jo zaslužimo mi, ter vstal od mrtvih in s tem pokazal, da je bila njegova smrt zadostna žrtev (Pismo Rimljanom 5,8; Prvo pismo Korinčanom 15,3‒4; Drugo pismo Korinčanom 5,21).
    ● Tistim, ki sprejmejo Jezusa za Odrešenika in Gospoda, z Milostjo po Veri zaupajo, da je njegova Smrt na Križu celotno plačilo za grehe, je odpuščeno, so odrešeni, odkupljeni, spravljeni in opravičeni pred Bogom (Evangelij po Janezu 3,16; Pismo Rimljanom 10,9‒10; Pismo Efežanom 2,8‒9).

    Pri Veri v Boga in Odrešenika Jezusa Kristusa gre za naše iskreno in goreče spolnjevanje Božje Volje, molitve in Vero ter naše zaupanje v Boga, pri čemer se verska pravila in obredi v Cerkvi izpolnjujejo kot posledica hvaležnosti Jezusu za Odrešitev, ki jo je Bog dosegel za nas in v nas, ko ga sprejmemo in zaupamo ter Verujemo Vanj. Prava vera pomeni biti duhovno krščansko prerojen, spreobrnjen in obnovljen v odnosu z Bogom po njegovem daru po veri v Jezusa Kristusa kot Gospoda in Odrešenika, po katerem se lahko Odrešimo kot dobri ljudje in dobri kristjani. Vera nam pomaga, da duhovno rastemo in smo dobri ljudje in dobri kristjani. V tem nenehno obnavljajočem, stalnem, ljubečem in vsebinsko pravem odnosu z Bogom Verujoči Boga iskreno in goreče molijo, prosijo, spolnjujejo vse Božje nauke in zahteve, izpolnjujejo pravila in obrede iz ljubezni do Boga in želje, da bi ga hvaležno poveličali in častili ter se mu zahvalili za Njegovo Ljubezen, Dobroto in Usmiljenje. Živeti in delati pa moramo tako, da dejavno in iskreno Verujemo v Boga, spolnjujemo Božjo Voljo in Jezusov Evangelij veselega Oznanila Odrešitve Človeštva in da krščanskoVero dejavno prelijemo v molitve in naše dejavno Življenje z služenjerm in dobrimi deli kot usmiljeni Samaritani. Da smo iz Vere v Boga Odrešenika in Učenika dobri Ljudje in dobri Kristjani, ki radi Molimo k Bogu in Spolnjujemo Voljo Boga in smo tako podobni Jezusu Odrešeniku. Pomembna je poleg izvajanja Molitev, Evharistije in zakramentalizacije v Cerkvi tudi evangelizacija ali izvajanje Jezusovega Evangelija v dejavno in Življenje. Ne moremo biti dobri kristjani če nismo dobri ljudje.

    Vsebinsko dopolnjen povzetek iz medmrežja gotquestions in lastni doprinos.

  38. Janez says:

    KAJ JE BOŽJI NAČRT ODREŠITVE ZA LJUDI?
    Si lačen? Ne fizično lačen, pač pa lačen nečesa več v svojem življenju? Je nekaj globoko v tebi, kar se nikakor ne da zadovoljiti? Če je tako, potem je Jezus prava pot! Jezus je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen« (Evangelij po Janezu 6,35).

    Si zmeden? Se ti zdi, da nikoli ne moreš najti prave poti ali pa globljega namena svojega življenja? Imaš občutek, da živiš v temi—da je nekdo ugasnil luči, stikala pa nikakor ne moreš najti? Če je tako, potem je Jezus prava pot! Jezus je rekel: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja« (Evangelij po Janezu 8,12).

    Ali se kdaj počutiš, kot da si zaklenjen iz življenja? Si poskusil odpreti že veliko vrat, samo zato, da bi videl, da je življenje za njimi prazno in nepomembno? Iščeš vhod v izpolnjeno življenje svobode? Če je temu tako, potem je Jezus prava pot. Jezus pravi: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo« (Evangelij po Janezu 10,9).

    Te ljudje vedno razočarajo? Je tvoje razmerje z njimi plitko in prazno? Se ti zdi, da te vsi hočejo le izkoriščati? Če je tako, potem je Jezus prava pot! Jezus pravi: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce… Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce« (Evangelij po Janezu 10,11. 14-15).

    Se sprašuješ, kaj se zgodi po smrti? Si naveličan živeti za stvari, ki trohnijo in zarjavijo? Ali včasih dvomiš, če ima življenje sploh kakšen pomen? Si želiš po smrti še naprej večno živeti? Če je temu tako, potem je Jezus prava pot! Jezus je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Evangelij po Janezu 11,25-26).

    Kaj je prava pot? Kaj je resnica? Kaj je pravo življenje? Jezus odgovarja: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Evangelij po Janezu 14,6). Lakota, ki jo čutiš, je duhovna lakota in je lahko izpolnjena le z Jezusom. Jezus, luč sveta, je edini, ki lahko razsvetli temo. Jezus sam je vrata k zadovoljivemu življenju. Jezus je prijatelj in pastir, ki te išče. Kliče tebe, ga slišiš? Jezus je življenje tega sveta in onostranstva (Evangelij po Janezu 1,4). Jezus je pot odrešenja! Razlog, da se počutiš lačnega, izgubljenega v temi, razlog, da ne moreš najti smisla življenja je to, da si ločen od Boga. Sveto pismo pravi, da smo vsi grešili in smo zato ločeni od Boga. »Na zemlji ni pravičnega človeka, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne pogrešil (Pridigar 7,20), saj so vsi grešili in so brez Božje slave« (Pismo Rimljanom 3,23).

    Praznina, ki jo čutiš v srcu, je praznina življenja brez Boga. Ustvarjeni smo bili, da bi imeli razmerje z Bogom. Toda zaradi naših grehov nismo upravičeni do tega razmerja. »Pač pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši« (Izaija 59,2). Še huje; greh je vzrok, zaradi katerega smo duhovno mrtvi in bomo večno ločeni od Boga na tem in na drugem svetu. (Pismo Rimljanom 6,23a; Pismo Efežanom 2,1).

    Kdo nas lahko reši tega problema (Pismo Rimljanom 7,24-25)? Jezus je edina prava pot! Samo Jezus nas lahko reši. Jezus je umrl na križu, ker je nase prevzel vse grehe Svojega ljudstva, ki verujejo Vanj kot Gospoda in Zveličarja od božjega srda proti grehu. Zanje se je namesto njih prostovoljno žrtvoval, da bi poplačal ves njihov dolg greha (Evangelij po Janezu 3,36; Drugo pismo Korinčanom 5:21). Na križu je Jezus nase prevzel kazen za grehe božjih izbranih ljudi—Svoje ovce, ki jih on sam kliče k sebi (Evangelij po Janezu 10,3-5.11.27-28; Pismo Rimljanom 5,8). Umrl je namesto nas in tri dni kasneje vstal od mrtvih ter premagal greh in smrt (Prvo pismo Korinčanom 15,3-4; Pismo Rimljanom 6,4-5). Zakaj je to storil? Na to vprašanje odgovarja Jezus sam: »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« (Evangelij po Luku 15,1-32. 19,10; Prvo pismo Timoteju 1,15). Jezus je umrl, da bi odkupil svoje izgubljeno ljudstvo od greha (Pismo Titu 2,14).

    Kadar koli se človek pokesa od greha nevere in začne verovati v Jezusa ter zaupati v Njegovo smrt kot popolno plačilo za svoje grehe, je to dokaz, da ga je Bog Sveti Duh že duhovno prebudil od mrtvih in odrešil. Je bil že na novo rojen od zgoraj (Evangelij po Janezu 3,3. 8. 14-16). Njegovi grehi so že odpuščeni in oprani, ter zato veruje (Prvo pismo Korinčanom 6,9-11). Tudi njegova duhovna lakota je potešena. Prižgale so se luči. Ima popolno življenje (Evangelij po Janezu 5,24, 6,47). Spozna njegovega resničnega Prijatelja in Pastirja. Ve, da ga po smrti čaka večno življenje—življenje vstajenja, na veke z Jezusom!

    »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16).

    Medmrežje gotquestionsnacrtzvelicanjaodresitve

  39. Janez says:

    ALI ČLOVEK LAHKO ŽIVI BREZ BOGA?
    V nasprotju s trditvami ateistov in agnostikov skozi stoletja človek ne more živeti brez Boga. Človek ima lahko smrtni obstoj brez priznavanja Boga, ampak ne brez dejstva o Bogu. Bog kot Stvarnik je ustvaril človeško življenje. Če rečemo, da lahko človek obstaja ločeno od Boga, je tako, kot da rečemo, da lahko ura obstaja brez izdelovalca ur ali roman brez pisatelja. Svoj obstoj dolgujemo Bogu, po čigar podobi smo ustvarjeni (Prva Mojzesova knjiga 1,27). Naš obstoj je odvisen od Boga, najsi priznavamo njegov obstoj ali ne, »…kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno (ima svoj obstoj) vse…« (Pismo Kološanom 1,16-17).

    Bog kot Ohranjevalec življenja nenehno daje življenje (Psalm 104,10–32). On je življenje (Evangelij po Janezu 14,6) in Kristusova moč drži vse stvarstvo (Pismo Kološanom 1,17). Tudi tiste, ki zavračajo Boga, ohranja pri življenju: »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Evangelij po Mateju 5,45). Če mislimo, da lahko človek živi brez Boga, je tako, kot da predpostavljamo, da lahko sončnica živi brez svetlobe ali vrtnica brez vode.

    Bog kot Odrešenik daje večno življenje tistim, ki verujejo. V Kristusu je življenje, ki je luč ljudi (Evangelij po Janezu 1,4). Jezus je prišel, »…da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Evangelij po Janezu 10,10). Vsem, ki verujejo izključno vanj, je obljubljena večnost z njim (Evangelij po Janezu 3,15–16). Da bi človek živel – resnično živel –, mora osebno poznati Jezusa Kristusa (Evangelij po Janezu 17,3).

    Brez Boga ima človek samo fizično življenje. Bog je posvaril Adama in Evo, da bosta tisti dan, ko ga bosta zavrgla, »gotovo umrla« (gl. Prva Mojzesova knjiga 2,17). Kot vemo, nista bila poslušna, a tistega dne nista fizično umrla; pač pa sta umrla duhovno. Nekaj v njiju je umrlo – duhovno življenje, ki sta ga poznala, občestvo z Bogom, svoboda, da sta uživala v Bogu, nedolžnost in čistost njune duše – vsega tega ni bilo več. Adam, ki je bil ustvarjen, da bi živel in imel občestvo z Bogom, je bil preklet s popolnoma mesenim obstojem. Bog je ustvaril Adama iz prahu za veličastvo v odnosu s seboj. Zdaj pa bo šel Adam, ločen od Boga, iz prahu v prah. Tako kot Adam človek brez Boga danes še vedno deluje v zemeljskem, fizičnem obstoju. Takšen človek izkusi neko minljivo srečo. Navsezadnje obstaja določena mera uživanja in užitka pod Božjo splošno milostjo za vse stvarstvo. Vendar celo to uživanje in užitki ne morejo biti v celoti in popolnoma uresničeni brez odnosa z Bogom. Nekateri, ki zavračajo Boga, živijo življenje zabave in razvedrila. Zdi se, da njihova mesena prizadevanja zagotavljajo brezskrben in zadovoljujoč obstoj. Sveto pismo pravi, da je v grehu določena mera uživanja (Pismo Hebrejcem 11,25). Problem je v tem, da je to začasno; življenje na tem svetu je kratko (Psalm 90,3–12). Prej ko slej hedonist, tako kot izgubljeni sin v priliki, ugotovi, da ga posvetni užitki ne morejo ohraniti pri življenju (Evangelij po Luku 15,13–15). Vendar ni vsak, ki zavrača Boga, nespameten iskalec užitkov. Obstaja mnogo neodrešenih ljudi, ki živijo disciplinirano, trezno življenje. Njihovo disciplinirano vedenje vodi v določeno mero sreče in izpolnitve. Sveto pismo uči določena moralna načela, ki bodo koristila vsakomur na tem svetu, kot so zvestoba, poštenost, samoobvladanje itd. Vendar če ponovimo, brez odrešujočega odnosa z Bogom ima človek samo ta začasni svet. Če gremo gladko skozi to umrljivo življenje s pridnostjo, zmernostjo itd., nas to ne pripravi na večno posmrtno življenje, ki mu sledi. Preberite si priliko o bogatem kmetu v Evangeliju po Luku 12,16–21 in Jezusov pogovor z bogatim (a zelo moralnim) mladeničem v Evangeliju po Mateju 19,16–23.

    Brez Boga je človek neizpolnjen, celo v svojem umrljivem življenju. Človek nasprotuje sočloveku, ker nima miru s seboj. Človek se vojskuje v sebi, ker nima miru z Bogom. Iskanje užitkov zaradi užitkov samih je znak notranjega nemira. Iskalci užitkov v zgodovini so vedno znova odkrili, da se začasna razvedrila v življenju umaknejo še globljemu obupu. Glodajočega občutka, da »je nekaj narobe«, se je nemogoče otresti. Kralj Salomon je preiskal vse, kar ponuja ta svet, in zapisal svoje ugotovitve v knjigi Pridigar.Salomon je odkril, da je znanje samo po sebi prazno (Pridigar 1,12–18). Ugotovil je, da sta užitek in bogastvo prazna (2,1–11), materializem je neumnost (2,12–23), bogastvo je minljivo (6. poglavje). Salomon zaključi, da je življenje Božji dar (3,12–13) in da je edini modri način življenja, da se bojimo Boga: »Končna beseda po vsem, kar si slišal: Boj se Boga in izpolnjuj njegove zapovedi, kajti to je za človeka vse! Bog namreč pripelje pred sodbo vsako dejanje, tudi vsako zakrito, naj bo dobro ali húdo« (12,13–14). Z drugimi besedami, v življenju je več kot samo fizična dimenzija. Jezus to poudarja, ko pravi: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Evangelij po Mateju 4,4). Ne kruh (fizično), ampak Božja beseda (duhovno) nas ohranja resnično žive. Zaman je iskati v sebi zdravilo za svoje nadloge. Človek lahko najde resnično življenje in izpolnitev samo v Jezusu Kristusu (Evangelij po Janezu 10,10; 14,6).

    Brez Boga je človekova usoda pekel. Človek brez Boga je duhovno mrtev. Ko je fizičnega življenja konec, se sreča z večnim trpljenjem in je ločen od Božje milosti. V Jezusovi pripovedi o bogatašu in Lazarju (Evangelij po Luku 16,19–31) bogataš uživa v lahkotnem življenju, ne da bi pomislil na Boga ali druge, medtem ko Lazar v svojem življenju trpi. Šele po smrti bogataš resnično dojame, kako hudo je, da je zavrnil Jezusa Kristusa. Bogataš je prepozno spoznal, da je življenje več kot iskanje bogastva. Medtem pa je Lazar potolažen v raju. Za oba moža je kratko trajanje njunega zemeljskega obstoja zbledelo v primerjavi z večnim stanjem njune duše.

    Človek je edinstvena stvaritev. Bog je položil občutek večnosti v naše srce (Pridigar 3,11) in ta občutek brezčasne usode se lahko izpolni le v samem Kristusu.

    Medmrežje gotquestionszivljenje clovekabrezBoga

  40. Janez says:

    Zakaj Bog dovoli, da se slabe stvari dogajajo dobrim ljudem?
    To je eno izmed najtežjih vprašanj v vsej teologiji. Bog je večen, neskončen, vseveden, vseprisoten in vsemogočen. Zakaj bi ljudje (kot časovno in fizično omejena bitja, ki ne vedo vsega, niso vseprisotna niti vsemogočna) sploh pričakovali, da bodo razumeli Božje poti? Jobova knjiga se ukvarja s temi problemi. Bog je dovolil Satanu, da Jobu naredi vse kar želi, samo ubiti ga ne sme. Kakšna je bila Jobova reakcija? “Pa naj me umori, ne obotavljam se! Le svoje poti hočem braniti pred njim.” (Job 13,15) “Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja. GOSPOD je dal, GOSPOD je vzel, naj bo hvaljeno ime GOSPODOVO! ” (Job 1,21) Job ni razumel, zakaj je Bog dovolil da so se zgodile stvari, ki so se zgodile, ampak poznal pa je Boga dovolj, da ni izgubil svojega zaupanja vanj. Na koncu koncev bi to morala biti tudi naša reakcija.

    Zakaj se torej slabe reči dogajajo dobrim ljudem? Svetopisemski odgovor je, da dejansko “dobri” ljudje ne obstajajo. Sveto pismo je zelo jasno, da smo vsi padli, da smo vsi podvrženi grehu in le ta vpliva na nas (Pridigar 7,20; Rimljanom 6,23; 1 Janez 1,8). Rimljanom 3,10-18 niti ne bi moral biti bolj jasen glede neobstoja “dobrih” ljudi:” Ni pravičnega, niti enega, ni razumnega, ni ga, ki bi iskal Boga. Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega. Odprt grob je njihovo grlo, s svojimi jeziki pletejo zvijače, gadji strup je pod njihovimi ustnicami, njihova usta so polna kletev in grenkobe. Hitre so njihove noge, da bi prelili kri, uničenje in beda je na njihovih potih. Poti miru niso spoznali, ni strahu Božjega pred njihovimi očmi.” Noben človek na tem svetu si ne zasluži biti v Božji prisotnosti. Vsako človeško bitje na tem planetu si povsem zasluži biti odstranjeno od Božjega obličja, pristati v peklu. Vsako sekundo ko smo živi, je to le po Božji milosti in usmiljenju. Še celo najstrašnejša beda, ki jo lahko izkusimo na tem planetu je milostna v primerjavi s tem, kaj si zaslužimo: večnega pekla.

    Morda bi bilo boljše vprašanje, “zakaj Bog dovoli, da se dobre stvari dogajajo slabim ljudem?” Rimljanom 5,8 razglaša: “Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.” Kljub zlobni, hudobni, grešni naravi ljudi tega sveta, nas Bog še vedno ljubi. Dovolj nas je ljubil, da je sam nase vzel plačilo za naše grehe (Rimljanom 6,23). Če sprejmemo Jezusa Kristusa kot našega odrešenika (Janez 3,16; Rimljanom 10,9), se pokesamo in odvrnemo od starega početja, nam bo odpuščeno, obljubljen pa nam je nov večen dom v Nebesih (Rimljanom 8,1). Kljub temu da si zaslužimo večnost v peklu, nam je po Jezusu možno večno življenje v nebesih, če se le za to odločimo.

    Seveda se mestoma slabe stvari dogodijo ljudem, ki si tega po našem človeškem prepričanju in pameti ne zaslužijo. Kljub temu pa Bog dovoli, da se stvari zgodijo zaradi svojih razlogov, če jih mi razumemo ali (še) ne. Na koncu koncev si moramo zapomniti, da je Bog dober, pravičen, ljubeč in milosten. Bog obvladuje vse dogodke ter vse čase. Pogosto se nam zgodijo reči, ki jih preprosto ne razumemo; ampak namesto da bi v tistih točkah dvomili v Boga, mu moramo ravno takrat zaupati. “Zaupaj v GOSPODA z vsem svojim srcem, na svojo človeško pamet in razumnost pa se ne zanašaj, čeprav Boga vedno ne razumeš. Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.” (Pregovori 3,5–6). Kar je prav v človeških očeh ni nujno prav tudi v Božjih Očeh. Prosimo Boga, da bomo pravilno razumeli Božjo Voljo ter da se bodo zadeve uredile z Njegovo Pomočjo in našim spolnjevanjem Božje Volje ter Vero v Jezusa Učenika in Odrešenika.

    Medmrežje gotquestionsslabestvaridobriljudje

    • Janez says:

      Addendum

      Božja ljubezen do nas nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu po človeški pameti. Mi bi radi potešili svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabili za to. Moramo pa razumeti, da moramo spolnjevati Božjo Voljo in ne našo človeško voljo, kjer lahko zaidemo na stranpoti in zgrešimo Pot k Jezusu. Težko pa svoja hrepenenja odpremo Bogu in še težje sprejmemo njegovo milost, če se ne odpremo Bogu, da pride k nam in ostane pri nas in v nas. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve in nam bo pomagal. Čeprav ob različnih priložnostih stori vse, da bi mi s človeško pametjo lahko razumeli, Bog dobro ve, da nam bo moral pomagati in nas voditi po Poti k Sebi, saj brez Boga ne moremo storiti nič. Kar je prav v človeških očeh ni prav v Božjih Očeh. In On ve kaj je dobro za nas in kaj rabimo, še preden ga česarkoli prosimo. Zato ponižno prosimo in molimo za Božje Vodstvo, da bomo spolnili Božjo Voljo in Božji Načrt za nas ljudi. Prosimo ga, da pride k nam, ker verujemo Vanj.

      Ne pozabimo se obrniti naravnost na Boga, in sicer direktno kar mi sami, se pogovoriti z Njim v molitvi, prošnjah, branju Svetega Pisma, Evangelija in Psalmov. Tu je predlog: kako lahko prosimo Boga: »Gospod, prosim da bi imel odprto srce v tej stvari … Naj sprejmem vso Tvojo ljubezen in Svetega Duha. Gospod prosim poduči me, kaj je prav da naredim, da bom pravilno ravnal in se odločil in bo to v skladu s Tvojo Božjom Voljo in Načrtom zame« Seveda Mu lahko izrazimo vsa svoja vprašanja, čustva, pomisleke, negotovosti kako se naj prav odločimo, kam naj gremo in kaj naj storimo … Počasno branje dveh psalmov iz Svetega pisma nam lahko pomaga začutiti, kako nam Gospod hoče dobro: Psalm 23 (22) »Dobri pastir in gostitelj« in Psalm 139 (138) »Pred vsepričujočim in vsevednim Bogom«. Zavedajmo pa se po Sv. Avguštinu, da nas Bog, ki nas je ustvaril brez nas, lahko reši le z nami, ki verujemo Vanj in z Njim uresniičujemo Božjo Voljo in Božji Načrt.

      Odgovoriti na Božji načrt pomeni reči “da” veri v Boga, spolnjevanju Božje Volje, Ljubezni in Dobroti, Odpuščanju, Dobrim delom in služenju drugim, molitvam, krščanskemu življenju kot vrednoti. Pomeni tudi hrepeneti po svobodi odrešenja, postati Jezusov učenec, stopiti na pot krščanskega življenja in svetosti, uresničiti svoje življenje v polnosti ter živeti kot je živel Odrešenik. Jezus nam naroča naj se ljubimo med seboj, kot nas je on ljubil. Uresničiti lastno poklicanost pomeni umreti sebi in uresničiti voljo Očeta tako, da v meni zaživi Kristus. Kdor bo svoje življenje izgubil, ga bo rešil, kot Sveti Štefan. Gospod podari nam Mir in Vero, da nikoli ne odnehamo Verjeti v Boga in spolnjevati Božjo Voljo. Amen. Janez

  41. Miro says:

    JEZUS KRISTUS JE GOSPODAR SOBOTE, GOSPODAR VSAKEGA DNE V TEDNU, ŠE ZLASTI NEDELJE!

    BOŽJA BESEDA: Neko soboto je šel skozi žitna polja, in njegovi učenci so spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno! Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je potreboval in je bil lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je ob času vélikega duhovnika Abjatárja stopil v Božjo hišo in jedel položene hlebe, ki jih smejo jesti samo duhovniki, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Nato jim je govoril: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov gospodar tudi sobote« (Mr 2,23-28).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+2%2C23-28&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Farizeji se pohujšujejo nad učenci, ker se ne držijo natančno predpisov glede sobote. Jezus jim pove, da ni treba, da bi bili sužnji sobote, ampak mora biti sobota v službi človeka. Ob Jezusu bom presojal zahteve in sprejemal vabila za odprte osebne odnose. Gospod, naj se ne ukvarjam z nepomembnimi zahtevami, da bo najbolj pomembna pozornost do tebe in ljudi (iz knjige Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

    Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, Ti si Gospodar sobote, Gospodar vsakega dne v tednu, še zlasti nedelje, ko se spominjamo Tvojega zmagoslavnega vstajenja od mrtvih! Hvala, ker mi iz čiste ljubezni daruješ samega sebe, živi Kruh iz nebes, zato da bi spolnjeval Božjo voljo v odnosu do Boga in bližnjega ter bil po Tvoji milosti odrešen in zveličan. Hvala, ker nas s svojo Besedo jasno učiš, naj kristjani posvečujemo vsak dan, še zlasti nedeljo, ki je Tvoj dan – Gospodov dan! Prisrčna hvala, ker nam milostno podarjaš sveto Evharistijo, veličasten studenec Božjega usmiljenja!

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  42. Janez says:

    ZAKAJ JE POMEMBNO HODITI V CERKEV
    Sveto pismo nam pravi, da moramo hoditi v Jezusovo Cerkev, da lahko častimo Boga z drugimi verniki in da se damo poučiti iz njegove besede za našo duhovno rast. V zgodnji cerkvi »so bili stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apostolska dela 2,42). Morali bi posnemati njihov zgled predanosti – in delati enako. Takrat niso imeli namenske cerkvene stavbe, vendar: »Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem« (Apostolska dela 2,46). Kjerkoli se verniki srečajo, rastejo v skupnosti z drugimi verniki in učenju Božje besede.

    Zahajanje v Cerkev ni le »dober predlog«; je Božja volja za vernike. Pismo Hebrejcem 10,25 pravi: »Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.« Celo v zgodnji cerkvi so nekateri razvili slabo navado, da se niso srečevali z drugimi verniki. Pisec Pisma Hebrejcem pravi, da to ni pravi način. Potrebujemo spodbudo, ki jo dobimo pri zahajanju v cerkev. Bližanje poslednjih časov pa bi nas moralo spodbuditi, da bi bili še bolj predani zahajanju v cerkev. Cerkev je prostor, kjer lahko verniki ljubijo drug drugega (Prvo Janezovo pismo 4,12), spodbujajo drug drugega (Pismo Hebrejcem 3,13), spodbujajo drug drugega k ljubezni in dobrim delom (Pismo Hebrejcem 10,24), služijo drug drugemu (Pismo Galačanom 5,13), svarijo drug drugega (Pismo Rimljanom 15,14), spoštujejo drug drugega (Pismo Rimljanom 12,10) in so drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni (Pismo Efežanom 4,32).

    Ko nekdo sprejme Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika, postane del Kristusovega telesa (Prvo pismo Korinčanom 12,27). Da bi lahko telo cerkve pravilno delovalo, morajo biti vsi njeni »telesni deli« prisotni in delovati (Prvo pismo Korinčanom 12,14–20). Ni dovolj, da v cerkev samo zahajamo; vključiti se moramo v eno od služb za druge, tako da uporabimo duhovne darove, ki nam jih je dal Bog (Pismo Efežanom 4,11–13). Vernik ne bo nikoli dosegel polne duhovne zrelosti, ne da bi uporabil te darove, vsi pa potrebujemo pomoč in spodbudo drugih vernikov (Prvo pismo Korinčanom 12,21–26).

    Iz teh in še drugih razlogov bi morali biti zahajanje v cerkev, sodelovanje in skupnost redni vidiki življenja vernika. Tedensko zahajanje v cerkev se od vernikov nikakor ne »zahteva«, toda nekdo, ki pripada Jezusu, bi moral imeti željo, da časti Bog, prejme njegovo besedo in ima skupnost z drugimi verniki. Jezus je vogalni kamen Cerkve (Prvo Petrovo pismo 2,6). Apostol Peter pravi: »Saj ste vendar živi kamni … se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu« (Prvo Petrovo pismo 2,5). Kot kamni za Božjo »duhovno hišo« smo naravno povezani drug z drugim in ta povezava je vidna vsakič, ko gre Cerkev »v cerkev«.

    Medmrežje gotquestionszajanjecerkev

    TO JE DAN, KO SI NAS POKLICAL DA BOMO TVOJA CERKEV
    To je dan Gospod Bog,
    ko daješ Svetu Dih Življenja,
    ko v ljudeh vžigaš ogenj Ljubezni.
    Danes je Dan, na katerega smo bili poklicani,
    da naj bomo Tvoja Cerkev Gospod.
    Zahvaljujemo se Ti z besedami in petjem pesmi,
    ki si jih Sam Gospod položil v nas.
    Občudujemo Te po Moči Tvojega Svetega Duha
    in Te polni Veselja in Upanja v ponižni Molitvi imenujemo Svojega Nebeškega Očeta.
    Svojo Luč si Gospod prižgal v nas, Svojega Svetega Duha si nam vlil.
    Ponižno Te prosimo Gospod, da bi v v moči Tvojega Duha iskali Resnico
    in Spoštovali in Spolnjevali Tvojo Božjo Besedo in Božjo Voljo.
    Prosimo Te, da bi po Tvoji Milosti našli Jezusa Odrešenika in
    da bi vedno v Hoji za Kristusom prav hodili po Poti Odrešenja in Dobrote.
    Ti si Izvir Vsega Stvarstva, vsega živega in neživega ter nas Ljudi moj Nebeški Oče,
    Ti si naš Oče, moj Oče in Oče Stvarnik – Deus Creator vsakega človeka na Svetu.
    Doker dihamo in upamo, te bomo vedno iskali in molili, da bi te vedno tudi našli,
    pa kamorkoli gremo ali kjerkoli smo ali bomo v Božjem Svetu Odrešenja, Ljubezni in Dobrote.
    Prosim Te Oče, da bomo verovali v Jezusa in da bomo vedno spolnjevali Božjo Voljo in Božje Postave.
    Gospod Bog, Tvoje Kraljestvo naj bo vedno med nami, skrito in blizu nas:
    v človeku, ki ga ljubimo, v ljudeh, za katere živimo, v vseh stvareh in živih bitjih ter Vesolju,
    kjer v občudovanju ponižno pokleknemo in se Ti zahvaljujemo za Vse.
    Zrak si, ki ga dihamo, daljava, v katero se oziramo,
    Življenjski Prostor ki nam je dan,
    Luč si, ki nam sveti v temi dilem in stranpoti, da gremo po pravi Poti Odrešenja,
    Prst Božji si, ki urejuje vse Vesolje in vse Stvarstvo po Svoji Volji,
    Nežna Ljubezen si, ki si nas Ustvaril v svoje Veselje.
    Prosim Gospod naj bo Tvoje Kraljestvo vedno med nami, skrito in blizu,
    v človeku, ki ga ljubimo, mu odpuščamo, mu darujemo, kar imamo, mu pomagamo in služimo.
    Naj se zgodi Tvoja in ne Naša Volja Gospod na Zemlji, vedno in Povsod.
    Prosimo Te Gospod, vodi nas, da ne zaidemo in
    daj nam spoznati Tvoje Evangeljske Nauke in Tvoje Postave ter Tebe Sveti Bog
    ter podari nam Božji Mir in svojo Odrešujočo Ljubezen na Vekomaj.

    Huub Oosterhuis: Tvoja Beseda je Blizu. Studenci Žive Vode, Celje 1976. (že objavljeno na tem medmrežju)

  43. Janez says:

    KAJ POMENI V KRŠČANSTVU DA JE BOG VSEPRISOTEN (VSENAVZOČ) POVSOD?

    Biti daleč od Boga ne pomeni ubežati njegovi moči,
    ampak le umakniti se njegovi ljubezni.
    (kardinal in svetnik John Henry Newman)

    Sami sebi ne naredimo usluge, če se preed Bogom umaknemo, če se izmikamo, če se skrivamo, če ga zanikamo … Kajti sami pred seboj in Bogom, ki je v nas, ne moremo nikamor pobegniti. Moremo pa se odtegniti številnim milostim, dearovom, dobrim stvarem, ki bi jih verjetno prejeli, če bi goreči v Veri stegnili roke po njih … Če bi odprli srce … Če bi Verjeli v Boga. Prav tako se moremo odtegniti Objemu … ga ne začutiti, če ga nočemo … Če se umikamo, se sami sebe oškodujemo za lepoto, za ljubezen, za zavetje, za varnost … Brez Boga nisem nič z Njim premorem Vse.

    Vseprisotnost ali omniprezentnost Boga pomeni, da je Bog vselej navzoč vsepovsod. Prepričanje, da je Bog vseprisoten, srečamo v številnih religijah. Toda le judaizem in krščanstvo pravilno razumeta Božjo navzočnost: da namreč ta vključuje njegovo transcendentnost (presežnost nad vsem kar obstaja) in imanentnost (bitno pripadanje vsemu kar je in obstaja). Bog je drugo kot stvarstvo in je od stvarstva ločen (vsepresežnost); hkrati pa je vseprežemajoče prisoten vsepovsod v stvarstvu (vseprisotnost). Bog ni vpet, »potopljen« v stvarstvo; ni eno s stvarstvom. To bi bilo zmotno prepričanje, ki ga imenujemo po nekaterih filozofskih naziranjih panteizem. Pač pa je v krščanstvu Bog Stvarnik v vsem Stvarstvu vseprisoten ali vsenavzoč vselej in povsod v vsem in vseh stvareh.

    Božja navzočnost je nenehno vsepovsod v stvarstvu, čeprav se Bog ne razodeva vsem ljudem vsepovsod na enak način. Večino časa sicer Božja navzočnost ni posebej vidna, je pa Bog večkrat dramatično razkril svojo aktivno navzočnost pri zgodovinskih dogodkih (primera tega sta izhod iz Egipta in učlovečenje). Sveto pismo razodeva, da posamezniki lahko zaznajo Božjo navzočnost (Psalm 46,2.12; Izaija 57,15); vendar se Bog zaveda vsakogar vsepovsod in se z njim/njo ukvarja (Psalm 33,13–15). Ker je Bog navzoč v vsem času in prostoru, ni časovno ali fizično omejen na noben prostor ali čas. Bog prežema vse, kar je. Niti delca atoma ni, ki bi bil tako majhen, da bi se izmaknil Božjemu nadzoru, niti galaksije, ki bi bila tako velika, da je Bog ne bi mogel zaobjeti. Bog aktivno posega v zgodovinske dogodke in tako pretehtano vodi človekovo početje (Psalm 47; Druga kroniška knjiga 20,37; Daniel 5). Božje izvoljeno ljudstvo se globoko zaveda Božje prisotnosti in jo doživlja na poseben način, ko ga Bog odrešuje in ohranja (Psalm 46). Kot tak je Bog vrhovno navzoč v osebi svojega Sina, Gospoda Jezusa Kristusa (Evangelij po Janezu 1,1–2; 10,30; Pismo Hebrejcem 1,3). Bog Sveti Duh prebiva v vseh odkupljenih in je torej intimno navzoč v univerzalni Cerkvi po vsej zemlji (Ezekiel 36,27; Pismo Rimljanom 8,9; Prvo pismo Korinčanom 3,16; 6,19; Drugo pismo Korinčanom 6,16; Pismo Galačanom 4,6; Evangelij po Janezu 16,5–15; Prvo Janezovo pismo 2,27; 3,24).

    Omejitve človeškega uma imajo lahko za posledico nezmožnost, da bi celovito dojeli vse implikacije Božje vseprisotnosti, saj jo lahko zaznavamo kot paradoksalno. Eden teh navideznih paradoksov je navzočnost Boga v peklu, kraju ločenosti od Boga (Evangelij po Mateju 25,41; Drugo pismo Tesaloničanom 1,9). Kako je lahko Bog navzoč na kraju z ljudmi, ki so ločeni od njega? Hudobni v peklu nekako doživljajo njegovo večno jezo v navzočnosti Jagnjeta (Razodetje 14,10). Da je Bog navzoč na kraju, kamor so bili hudobni izgnani od njega, na prvi pogled zveni paradoksalno. Toda ta paradoks lahko razložimo z dejstvom, da je Bog lahko navzoč – ker ima v njem vse svoj obstoj (Pismo Kološanom 1,17 – SSP, različica ›č‹ ) in ker z besedo svoje moči nosi vse (Pismo Hebrejcem 1,3) – ni pa povsod zato, da bi blagoslavljal (Evangelij po Mateju 10,28). Če pozorno beremo Sveto pismo, nam postane jasno, da ima kot bitje, ustvarjeno po Božji podobi, vsakdo oseben odnos z Bogom. Bog je bodisi naš Sodnik bodisi Odrešenik. Bog, ki je navzoč vsepovsod ob vsakem času, bo vselej prisoten v peklu kot Sodnik tistim, ki zavračajo Jezusa. Groza, ki bo doletela neskesane, sta Bog sam in njegova neizbežna večna navzočnost z njegovo jezo, uperjeno proti njim. Večna sodba pomeni izključenost iz bližine Boga kot vira vse blaženosti – ne pa tudi iz njegovega vseprisotnega gospostva. Bog je še vedno tam. Tam je v vsakršnem smislu – le da ne izraža ničesar drugega razen upravičene svete jeze. Po drugi strani pa bo v nebesih prisoten na tak način, da bo izkazoval blagoslove, ki si jih tu niti predstavljati ne moremo. Bog bo tam in izkazoval bo najrazličnejše blagoslove, ljubezen, dobrotljivost – nikakor pa jeze. Dejstvo Božje vseprisotnosti – bodisi kot blagoslov bodisi kot sodba – bi nas moralo spominjati na to, da nikakor ne moremo ubežati temu, da nas Bog popolnoma in v celoti pozna (Psalm 139).

    Medmrežje gotquestionsBogvseprisoten

    Ni treba ravno študirati bogoslovja, da vemo kaj več o Bogu. Malo pa je dobro in prav, da razširimo svoje vedenju o Bogu in krščanski Veri. Kljub temu pa je prav, da ostanemo delovni, verni, skromni, dobri in usmiljeni kot je naš Bog v Nebesih. Bog želi, da smo ponižni, skromni, delovni, verni in dobri kot Jezus na Zemlji. Amen. Janez

  44. Miro says:

    VERNIK, KI JE PRIŠEL OD EVHARISTIJE NE MORE MIRNO SPATI: NEMIREN JE, KER JE V NJEM BOŽJI NEMIR, PREPLAVLJA GA STRAST DO ČLOVEKA!

    – Tabernakelj nam zagotavlja,
    da je Jezus postavil šotor med nami.
    (Mati Terezija iz Kalkute)

    – Vernik, ki je prišel od evharistije, ne more
    mirno spati: nemiren je, ker je v njem Božji
    nemir, preplavlja ga strast do človeka.
    (Italijanska škofovska konferenca)

    – Udeležba pri Kristusovem telesu
    in njegovi krvi povzroči samo to,
    da se spreminjamo v tisto, kar jemljemo.
    (Leon Veliki)

    – Medtem, ko so jedli, je vzel kruh, ga
    blagoslovil, razlomil, jim ga ga dal in rekel:
    »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel
    kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz
    njega. In rekel jim je: To je moja kri
    zaveze, ki se preliva za mnoge.«
    (Evangelij po Marku)

    – Bog je tako ljubil svet, da mu je dal Jezusa.
    Danes tako ljubi svet, da mu daje vas in
    mene, da bi bili njegova ljubezen.
    (Mati Terezija iz Kalkute)

    (vir: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, po izboru Wilhelma Mühsa)

    Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi Jezus, Ti si Odrešenik sveta! Tisočkrat in tisočkrat Ti hvala, ker se nam iz čiste ljubezni podarjaš kot živi Kruh iz nebes. Naj po Tvojem nedoumljivem usmiljenju tudi mi nenehno živimo v moči svete Evharistije in spolnjujemo presveto Božjo voljo, še zlasti z duhovnimi in telesnimi deli usmiljenja do bližnjega. Amen.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  45. Janez says:

    ZAKAJ MOLITI?
    V čem je smisel molitve, če Bog pozna prihodnost in že ima nadzor nad vsem? Če ne moremo spremeniti Božjega mišljenja, zakaj naj bi torej kristjani molili k Bogu?

    Za kristjana naj bi bila molitev kot dihanje, lažje izvedljiva kot neizvedljiva. Molimo iz različnih razlogov. Kot prvo je molitev oblika služenja Bogu (Evangelij po Luku 2,36–38) in poslušnosti Bogu. Molimo, ker nam Bog zapoveduje, naj molimo (Pismo Filipljanom 4,6–7). Molitev lahko vidimo na primeru Kristusa in zgodnje Cerkve (Evangelij po Marku 1,35; Apostolska dela 1,14; 2,42; 3,1; 4,23–31; 6,4; 13,1–3). Če je Jezus mislil, da je vredno moliti, bi morali tudi mi. Če je moral on moliti, da bi ostal v Očetovi volji, koliko bolj moramo moliti mi?

    Drugi razlog za molitev je, da je Bog namenil molitev za orodje pridobivanja njegovih rešitev v številnih situacijah. Molimo v pripravi na večje odločitve (Evangelij po Luku 6,12–13); da premagamo demonske prepreke (Evangelij po Mateju 17,14–21); da zberemo delavce za duhovno žetev (Evangelij po Luku 10,2); da dobimo moč za premagovanje skušnjav (Evangelij po Mateju 26,41); in da dobimo orodje za duhovno krepitev drugih (Pismo Efežanom 6,18–19).

    K Bogu pridemo s specifičnimi prošnjami in imamo Božjo obljubo, da naše molitve niso zaman, tudi če ne dobimo tega, za kar smo specifično prosili (Evangelij po Mateju 6,6; Pismo Rimljanom 8,26–27). Obljubil je, da ko ga prosimo za stvari, ki so v skladu z njegovo voljo, nam bo dal, za kar prosimo (Prvo Janezovo pismo 5,14–15). Včasih zadrži svoje odgovore v skladu s svojo modrostjo in v našo korist. V teh situacijah moramo biti vztrajni in še naprej moliti (Evangelij po Mateju 7,7; Evangelij po Luku 18,1–8). Na molitev naj ne bi gledali kot na naše orodje, kako pripraviti Boga, da bi izvršil našo voljo na zemlji, ampak bolj kot na orodje, kako izvršiti Božjo voljo na zemlji. Božja modrost močno presega našo.

    Za situacije, v katerih ne poznamo specifično Božje volje, je naša molitev orodje za prepoznavanje Njegove volje. Če sirijska žena s hčerko, ki je bila pod vplivom demonov, ne bi molila h Kristusu, njena hči ne bi bila ozdravljena (Evangelij po Marku 7,26–30). Če slepi pred Jeriho ne bi klical Kristusa, bi ostal slep (Evangelij po Luku 18,35–43). Bog je rekel, da pogosto nimamo, ker ne prosimo (Jakobovo pismo 4,2). V nekem smislu je molitev podobna oznanjevanju Evangelija ljudem. Ne vemo, kdo se bo odzval sporočilu evangelija, dokler ga ne oznanimo ljudem in povemo za Jezusovo Veselo Oznanilo Odrešenja. Prav tako ne bomo nikoli prav razumeli in videli rezultatov uslišane molitve, če ne molimo vztrajno in goreče k Bogu in ga prosimo za Vodstvo in navdih.

    Pomanjkanje molitve kaže pomanjkanje vere in pomanjkanje zaupanja v Božjo besedo. Molimo, da pokažemo svojo vero v Boga, da bo storil, kot je obljubil v svoji besedi, in blagoslovil naše življenje veliko bolj, kot bi ga lahko kdajkoli prosili ali upali (Pismo Efežanom 3,20). Molitev je naše primarno orodje, da vidimo Boga, ki deluje v življenju drugih. Ker je naše orodje, da se »priključimo« na Božjo moč, je naše orodje, da premagamo hudiča in njegovo vojsko, ki ju s svojo močjo ne moremo premagati. Zato naj nas Bog pogosto najde pred svojim prestolom, saj imamo vélikega duhovnika v nebesih, ki lahko sočustvuje z vsem, s čimer se srečujemo (Pismo Hebrejcem 4,15–16). Imamo njegovo obljubo, da goreča molitev pravičnega veliko doseže (Jakobovo pismo 5,16–18). Naj Bog poveliča svoje ime v našem življenju, ko dovolj verujemo vanj, da pogosto pridemo k njemu v molitvi.

    Medmrežje gotquestionszakajmoliti

    KAKO LAHKO VEM, KAKŠNA JE BOŽJA VOLJA ZA MOJE ŽIVLJENJE ?
    Obstajata dva ključa po katerih lahko vemo kakšna je Božja volja, glede na dano situacijo (1) Prepričaj se, da nekaj, kar želiš, o čemer razmišljaš ni nekaj, kar Sveto pismo prepoveduje. (2) Prepričaj se, da bo tisto, kar želiš ali o čemer razmišljaš, slavilo Boga in tebi pomagalo da duhovno rasteš. Če vse to drži in ti Bog še vedno ne daje tistega, kar hočeš – potem je velika verjetnost, da ni Božja volja, da bi imel tisto, po čemer sprašuješ. Ali pač moraš samo še počakati malo dlje. Poznati Božjo voljo je včasih težko. Ljudje želijo, da jim Bog že v osnovi poduči, podrobneje sporoči oziroma pove kaj početi, kje delati, kaj študirati, kateri poklic opravljati, ali zgraditi hišo, ali zamenjati službo, kje živeti, s kom se poročiti, itd. Rimljanom 12:2 pravi, „In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.”

    Bog poredko daje ljudem tako točne in specifične informacije. Bog nam dovoljuje, da se sami odločamo. Edina odločitev, katero Bog ne želi, da jo sprejemamo je, da grešimo in nasprotujemo njegovi volji. Bog želi, da sprejemamo odločitve, ki so v skladu z njegovo voljo. Torej, kako veš, kakšna je Božja volja zate? Če hodiš tesno z Gospodom in resnično hrepeniš po njegovi volji za tvoje življenje – bo Bog položil njegove želje v tvoje srce. Ključ vsega je, želeti si Božjo voljo in ne svojo. „Razveseljuj se v GOSPODU, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce.” (Psalm 37:4). Če Sveto pismo ne govori proti in če lahko resnično koristi tvoji duhovnosti in duhovni ter osebni rasti – potem ti Sveto pismo dovoljuje, da se sam odločaš in da poslušaš svoje srce. Prav pa je, da bi obenem goreče in iskreno molil in prosil Boga za Vodstvo in Navdih Svetega Duha in poduk, kaj ja prav, da storim, da bo v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Voljo. Za situacije, v katerih ne poznamo specifično Božje volje, je naša molitev orodje za prepoznavanje Njegove volje. Če sirijska žena s hčerko, ki je bila pod vplivom demonov, ne bi molila h Kristusu, njena hči ne bi bila ozdravljena (Evangelij po Marku 7,26–30). Če slepi pred Jeriho ne bi klical Kristusa, bi ostal slep (Evangelij po Luku 18,35–43). Bog je rekel, da pogosto nimamo, ker ne prosimo (Jakobovo pismo 4,2). V nekem smislu je molitev k Bogu podobna oznanjevanju Evangelija ljudem. Ne vemo, kdo se bo odzval sporočilu evangelija, dokler ga ne oznanimo ljudem in povemo za Jezusovo Veselo Oznanilo Odrešenja. Prav tako ne bomo nikoli prav razumeli in videli rezultatov uslišane molitve, če ne molimo vztrajno in goreče k Bogu in ga prosimo za Vodstvo in navdih.

    Medmrežje gotquestionskaksnajebozjavojazame

    Premislimo in preberimo si še kaj dodatnega na obe obravnavani tematiki v prispevku. Prav je, da več vemo in da se dodatno versko izobražujemo. Moliti in brati Sveto pismo pa je potrebno vsak dan kot naša duhovna jed. Janez

  46. Janez says:

    Kako naj beremo Sveto pismo? 14 koristnih nasvetov plus dva dodatka (Medmrežje Aleteia)
    V njem ni treba iskati pobožne literature ali priročnika o moralnih pravilih – je veliko več kot to. Statistike kažejo, da ima večina katoličanov doma Sveto pismo, vendar ga bere pičlih pet odstotkov. Večini se zdi Sveto pismo obsežno in dolgočasno ali pa so si o njem ustvarili napačno mnenje. Kljub temu je Sveto pismo izjemno zanimivo čtivo: gre za 73 knjig, Stare zaveze in Nove Zaveze, ki so bile napisane v obdobju dva tisoč let. V njem je opisana najzanimivejša zgodba človeštva, in sicer človekovo iskanje Boga in njegovo postopno razodevanje Ljudem. Zato svetopisemska zgodba predstavlja zgodbo vsakega izmed nas. Sveto Pismo ali Biblija je Knjiga Knjig za kristjane. A kako naj ga beremo, da bomo odnesli čimveč od branja Svetega Pisma in spoznali Božjo Voljo, ko mi poslušamo Boga?

    1. Sveto pismo je treba poslušati, ne brati. K besedilu pristopajmo z zaupanjem vanj in v tiste, ki so ga napisali, ter v Duha, ki ga prežema. Sveto pismo ni stara knjiga, ampak je živo besedilo, ki nam nenehno govori.
    2. V njem ni treba iskati moralnega sporočila. Ne ponuja nam moralnih pravil, za to zadošča deset Božjih zapovedi. V središču knjige je človek, ki išče Boga, in Bog, ki mu prihaja naproti. Vsaka stran skuša razkriti skrivnost človeka v odnosu do Božje skrivnosti in njenih posledic.
    3. Berimo ga, da bi spoznali, ali je Jezus zares Gospod. Kristjanom je najpomembnejši vidik ta, da vidijo, kako se vse besede Svetega pisma dopolnjujejo in dobijo polni pomen v Jezusu.
    4. Razumeti ga moramo kot knjigo človeštva. Sveto pismo so napisali po Božjem navdihu razni pisatelji, ki govorijo o ljudeh in njihovih okoliščinah ter skušajo človeštvo razumeti v luči vere v Boga.
    5. Sprejmimo tudi njegove omejitve. To ni popolna knjiga. V njej najdemo grehe in krivice, pa tudi neskladnosti in napake ter predvsem človekovo omejeno razumevanje. Sveto pismo se nenehno razvija in postopoma razkriva Božje obličje, včasih z velikimi skoki naprej, včasih z nekaj koraki nazaj.
    6. Berimo ga vsak dan. Skozi vsakdanje poslušanje bosta na mesto vztrajnosti stopila radovednost in zanimanje.
    7. Brati ga je treba po kratkih odlomkih, da bi laže ponotranjili, kar smo prebrali. Ni treba razumeti vsake besede v besedilu, treba je biti pozoren na to, kaj nas v besedilu najbolj pritegne.
    7. Berimo ga brez strahu. Ni razloga za strah, da bi se zmotili v tolmačenju, dovolj je, da iskreno in pozorno poslušamo. Sicer vprašajmo duhovnika o pravem pomenu, če nekaj ne razumemo.
    9. Duh in vsebina sta v besedilu, sta pa tudi v naših srcih, ko beremo Sveto Pismo. Poslušajmo, kaj nam Bog hoče povedati!
    10. Pri branju poiščimo pomoč. Iščimo pri branju vsebino in duha Božje Besede, ne berimo legalistično in črkobralsko kot zakonodajne predpise.
    11. Pomembno je, da imamo dober izvod Svetega pisma, takšnega, ki je opremljen s komentarji in razlagami. Veliko svetopisemskih komentarjev najdemo tudi na spletu.
    12. Berimo ga tudi v družbi. Osebno branje je enako pomembno kot skupinsko. Ko z nekom podelimo svoje misli ob branju, nas to podpira in nam pomaga na naši poti. Znanje tistih, ki so v branju napredovali, naj nam ne jemlje poguma, ampak naj nam bo samo v navdih.
    13. Treba ga je brati, zraven pa je dobro tudi pisati. Zelo uporabno je, če si ob branju zapišemo stavke, ki so nas zaznamovali, in misli, ki so se nam ob njem porodile. Razmišljajmo o prebranem.
    14. Treba pa je moliti k Bogu Svetemu Duhu ko beremo Sveto Pismo. Pred branjem, med in po branju je molitev znamenje in orodje človeka, ki želi poslušati Boga. Pomembno je, da molimo psalme, sprva lahko samo tiste, ki so nam najbolj všeč.
    15. K branju pristopajmo v tišini. Ko se misli v tišini umirijo, se zgodi, da se stavek, ki nam je bil všeč, pojavlja skozi ves dan, nas preseneča in tolaži.
    16. Uživajmo v odkritjih. Ko začnemo odkrivati presenetljive stvari in pomene, postajamo vse bolj dovzetni za razumevanje semen, ki jih je Bog posadil na jesen utrudljivega branja, ki na cvetočo pomlad obrodijo sadove. Biblija je zato Knjiga Knjg.
    https://si.aleteia.org/2018/02/20/kako-naj-beremo-sveto-pismo-14-koristnih-nasvetov/.

    Bog želi, da uresničujemo Njegovo Voljo in Božje zahteve vsebinsko, zato ni dovolj, da le beremo in poznamo celotno Sveto Pismo črkobralsko in do besede natančno, ampak da poznamo vsebino in Duha Božje Besede in jo v vsakdanjem življenju kot kristjani in ljudje izvajamo. Lačen sem bil, ali ste mi dali jesti, žejen sem bil ali ste mi dali piti, bolan sem bil ali ste mi Samaritansko pomagali itd. Ne moremo biti dobri kristjani, če nismo dobri ljudje. Ko molimo nas posluša Bog, ko beremo Sveto pismo pa mi poslušamo Boga. Krščanska je tista, ki je naravnana na Kristusa, na Troedinega Boga. Je tista, ki je usmerjena Nanj, ki vstopa v odnos z Njim. Ko govorim jaz, posluša On, ko govori On, poslušam jaz. Slednjega zelo manjka. Malo katoličanov posluša Boga, ki nam najbolj očitno govori po Svetem pismu. Bog si želi, da bi ga bolj spoznavali in vedeli kaj je Božja Volja. Nikogar pa ne moremo spoznavati, če se z njim ne družimo in ga ne poslušamo. Janez

  47. Janez says:

    Misli papeža Frančiška
    Papež Frančišek (prej Jorge Mario Bergoglio),* 17. december 1936, Buenos Aires

    – Začenjamo to pot: škof in ljudstvo. Začenjamo to pot rimske Cerkve, ki predseduje v Ljubezni vsem Cerkvam. To je pot bratstva, ljubezni, zaupanja med nami. Molímo vedno za nas: drug za drugega. Molímo za ves svet, da bo veliko bratstvo.
    – Obrnimo se h Gospodu. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati: nikoli! Mi se naveličamo prositi odpuščanje. Molimo za milost, da se ne bi naveličali prositi odpuščanje, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati.
    – Kako premagati svojo krhkost? Največji sovražnik je strah. Ne bojte se! Krhki smo, to vemo, vendar je On močan. Majhen otrok je krhek, vendar je varen, ker je ob starših.
    – Verovati pomeni zaupati se usmiljeni Ljubezni, ki stalno sprejema in odpušča, ki nosi življenje in mu podeljuje smer.
    – Zelo skrbite za duhovno življenje, ki je vir notranje svobode. Brez molitve ni notranje svobode. Oblikovanje po Kristusu, lastno duhovniški duhovnosti, bo za vas postalo dragocen zaklad, če boste gojili molitveno življenje in če bo vaše vsakdanje delo šola vašega posvečenja.
    – Evropa potrebuje vašo zavzetost, vaš pogum in vašo vero, da bi premagala težke trenutke, ki jih še vedno živi.
    – Prinašati evangelij s pričevanjem lastnega življenja spreminja svet.
    – Naloga mladih je odpirati vrata v novi svet upanja. Mladi bi morali predstavljati upanje za svet in to upanje posredovati tudi ljudem okoli sebe. Na ta način bi lahko ‘premagovali ovire in postali priče Božjega usmiljenja’
    – Mladi pa lahko evangelij ljudem prepričljivo pričujejo le v povezanosti s Kristusom. Le z Njim smo lahko upanje za naše bližnje.
    – Berite in vztrajno premišljujte Gospodovo besedo, da boste verovali, kar ste prebrali, učili, kar ste v veri dojeli, živeli, kar ste učili. Pomnite tudi, da Božja beseda ni vaša last: je beseda Boga. Cerkev pa je varuhinja Božje besede.
    – Pomnimo, da sovraštvo, zavist in napuh umažejo življenje! Varovati torej pomeni, da bedimo nad svojimi čustvi, nad svojim srcem, kajti prav od tam izhajajo dobri in slabi nameni: taki, ki gradijo, in taki, ki rušijo. Ne smemo se bati dobrote in niti nežnosti!
    – Kristjani nismo občasno, samo v določenih trenutkih, v nekaterih okoliščinah, v nekaterih izbirah. Ne moremo biti kristjani tako, kristjani smo v vsakem trenutku!
    – Ne moremo postati poškrobljeni kristjani, takšni preveč izobraženi kristjani, ki razpravljajo o teoloških vprašanjih, ko pijejo čaj. Ne! Postati moramo pogumni kristjani in iti iskati tiste, ki so res Kristusovo meso.
    – Tri besede povzemajo Marijino življenjsko naravnanost: poslušanje, odločitev, dejanje. Poslušanje, odločitev, dejanje. Te besede kažejo pot tudi za nas v tem, kar Gospod želi od nas v življenju. Poslušanje, odločitev, dejanje.
    – Vztrajati na Gospodovi poti vse do konca, vse dni. Ne pravim, da je treba začeti vsak dan znova: ne, nadaljevati pot. Vedno nadaljevati. To je pot s težavami, z naporom, a tudi s toliko veselja. Je pa Gospodova pot.

    Zbral Marko Čuk Ognjišče

  48. Janez says:

    STRES V DELOVNIH OKOLJIH

    Danes obstaja zelo pomemben dejavnik zdravja ki se imenuje stres v delovnih okoljih Danes je veliko stresa v raznih delovnih okoljih in organizacija, prav tako hiter tempo dela, konkurenca, hitenje v škodo zdravja delavcev idr. Slabi delovni pogoji in slaba organizacija dela na splošno veljata za okolje,kjer je lahko prisoten hud stres za zaposlene. Človek, ki ga življenje nenehno peha v stres, po mnenju zdravnikov tudi veliko tvega, če nič ne ukrene sam oziroma organizacija, kjer je zaposlen. Zaradi stresa je veliko bolezni in odsotnosti z dela. Stres negativno vpliva na zdravstveno stanje državljanov in zaposlenih ter zahteva tudi poleg izgubljenih delovnih ur tudi veliko finančnih izdatkov za kurativno zdravljenje obolelih. V razmislek pa podajam modro misel, da je sicer bolje preprečevati ali vsaj zmanjšati na razumno mero, kot le ex post zdraviti (italijansko: meglioe prevenire che doppo curare). Stroka ugotavlja, da če je zaposleni človekv svojem poklicu občasno preobremenjen s stresi, in takih poklicev je danes prinas in v EU veliko, se zmanjša prilagodljivost organizma in se utegnejo uveljaviti tudi takšni stresni dejavniki, ki jih je organizem dotlej držal vravnotežju. Posledica tega je bolezen. Izgorevanje (angleško: burn out) na delovnem mestu zaradi stresa je danes zelo prisotno v raznih organizacijah in to škoduje tako delovni storilnosti delavcev in nasploh tudi zdravju ljudi. Koliko ljudi je zbolelo pri 45 letih zaradi izgorelostim in stresa ma delovnem mestu. Anketa raziskovalcev je pokazala, da uspešno delo v dobrih organizacijah podaljšuje življenje, kar človeku prinaša srečo in notranjo harmonijo. Tisoč ljudi, starih od 65 do 70let so zdravniki vprašali, v katerem življenjskem obdobju so bili najsrečnejši. Skoraj soglasno so odgovorili, da v starosti med 25. in 45. letom, torej v obdobju, ko so trdo delali in so morali nositi velike odgovornosti. Delu dati smisel pomeni zmanjšati stres (Lindemann, 1977). Po raziskavah strokovnjakov, kar 70 do 80 odstotkov je namreč vzrok vseh obiskov bolnikov pri zdravniku zaradi bolezni, ki so povezane s stresom. Zato velja poleg uvajanja raznih zdravstvenih reform v državi tudi premisliti, kaj bi v državi veljalo za boljše zdravje ljudi narediti, da bi več ex ante preprečevali in manj le expost zdravili oziroma, da obe zadevi optimalno skombinirali! Bolniške delavcev se večajo, zdravstveno stanje Slovencev se slabša pravijo na Nacionalnem inštitutu za njavno zdravje (Dr. Nolimal Dušan)!.

    Vsakdo najbolje poskrbi najbolje zase tako, da se pri delu dobro organizira, sodeluje, dela toliko kot zmore, izboljša postopke da dela manj in naredi več in ima dobre odnose s sodelavci in šefom. Bolje je narediti nekaj korakov k izboljšavam, kot pustiti zadeve inerciji. Klima dobrih odnosov in sodelovanja ter dobrega vodenja v službi s strani vodstva pa pomeni boljšo učinkovitost delavcev, zadovoljstvo pri delu, delo z učinki ki imajo smisel/afirmacijo in ki prinašajo motivacijo in zadovoljstvo delavca. Lepa beseda s strani šefov delavcu pa nič ne stane pa obenem ogromno pomeni. Vendar bodimo na strani rešitve in ne problemov in dajmo skupaj z drugimi tihi zgled in naredimo majhne korake, da se stvari v organizaciji izboljšujejo korak po, korak. Bog prosim pridi in nam pomagaj, da bo manj stresa in bolezni na delovnih mestih!

    Prosimo Boga, da se bodo zadeve uredile z Njegovo Pomočjo in našim spolnjevanjem Božje Volje. Veliko je bolezni, stisk in trpljenja ljudi, zato vdano in skromno prosimo Boga in molimo da se bo zboljšalo zdravstveno stanje naših ljudi Bogu v Čast in Veselje, nam pa v duhovno in telesno zdravje po Njegovi Milosti. Molimo za naše može, žene in otroke, ki delajo cele dneve in prihajajo domov izčrpsani, utrujeni, polni nemira in stresa ter skrbi, da bo Bog posredoval in uredil zadeve v Svoji Božji Pravičnosti in Usmiljenju! Amen. Janez

  49. Miro says:

    SV. FABIJAN JE S SVOJIM APOSTOLSKIM ZGLEDOM DOPOLNJEVAL KRISTUSOVO DELO ZA NJEGOVO TELO, KI JE CERKEV!

    To delo naj bi dopolnjeval vsak kristjan s svojo pristno in dejavno ljubeznijo do Cerkve. Zato naj bi tudi mi svoja dobra dela in svoje težave ter trpljenje darovali Kristusu za Cerkev, kar lahko opravljamo posebno s pobožnim vsakdanjim darovanjem samega sebe, kakor to delajo udje Apostolstva molitve (povzeto iz knjige: Kristusove priče, Stanko Lorber).

    http://svetniki.org/sveti-fabijan-papez-in-mucenec

    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki k popolnosti vodiš svete, zaupamo vate!

  50. Janez says:

    Iskanje odgovorov na vprašanja o življenju in Bogu
    Duševni mir v nestanovitnem svetu
    Iskanje duševnega miru: Kako lahko v tako nezanesljivem času dosežemo notranji mir ter premagamo skrb in strah?
    Ali obstaja na tem svetu kakšna ustanova ali oseba, na katero se lahko obrnemo brez ozira na to, kaj se dogaja okoli nas ali v nas samih? Je mogoče z upanjem gledati na prihodnost ne glede na okoliščine, ki nam jih življenje nameni? Dandanes se čedalje več študentov zateka h Gospodu, saj ga vidijo kot nekakšno stalnico; svet okoli nas se namreč nenehno spreminja, medtem ko ostaja On vedno isti. Bog je vselej neomajen in vreden zaupanja, saj je tudi sam rekel: »Ali je še kakšen Bog razen mene? Ni je skale, ne poznam je. Jaz, GOSPOD, se ne spreminjam.«1 Na Boga se lahko vedno zanesemo in nanj računamo. On, ki je »isti, včeraj in danes in na veke«,2 pa nam je dal možnost, da ga osebno spoznamo in tako preko njega dosežemo notranji mir. Le z Njim lahko naše srce doseže trden počitek.

    Pravi notranji mir – grajenje na skali
    Ste se že kdaj vprašali, na čem gradite svoje življenje? Lahko ste prepričani, da mora vsak človek življenje na nečem osnovati – vsak izmed nas ima nekakšen temelj, na katerega postavi vse svoje upe in pričakovanja. Morda smo ta temelj mi sami: »Prepričan sem, da bom v življenju uspel, če se bom le dovolj potrudil.« Morda je to naš način življenja: »Če bom imel veliko denarja, bo moje življenje čudovito.« Morda je naš temelj kakšno časovno obdobje: »Novo tisočletje bo naredilo korenite spremembe.«

    Bog pa ima za nas v mislih drugačen temelj. On pravi, da ni varno graditi upe in pričakovanja na nas samih, na drugih ljudeh ali na čemerkoli, kar nam lahko ta svet ponudi. Želi si, da bi položili svoje zaupanje vanj. Jezus pravi: »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.«5

    Res je, da se je modro obrniti na Gospoda vsakič, ko nas tarejo križi in težave, toda Božji načrt za človeka je življenje v izobilju ne glede na to, kakšne so okoliščine. On si želi, da bi imel na nas pozitiven vpliv v vsakem trenutku našega življenja, zato pravi, da vsi ljudje, ki položijo svoje zaupanje vanj in v njegovo besedo, gradijo svoje življenje na trdi skali.

    Temeljni duševni mir
    Mnogo ljudi se počuti varne, če se rodijo kot otroci milijonarja ali če vedo, da lahko z lahkoto dobijo dobre ocene. Toda največji občutek varnosti dobimo, če imamo oseben odnos z Gospodom.

    Bog je mogočen. Za razliko od nas Bog natančno ve, kaj se bo zgodilo jutri, naslednji teden, čez eno leto ali čez desetletje. On ve celo, kaj se bo zgodilo v novem tisočletju, saj pravi: »Jaz sem Bog in drugega ni, Bog, in ni ga kakor jaz. Od začetka oznanjam konec.«6 Najpomembnejše pa je dejstvo, da on ve za vse, kar se bo v našem življenju zgodilo, in nam je pripravljen vsak trenutek stati ob strani, če se le odločimo za življenjsko pot z njim. On je »zatočišče in moč, pomoč v stiskah, vedno navzoča.«7 Vse, kar moramo narediti, je to, da ga vsak dan vdano iščemo. On namreč pravi: »Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem.«8

    Toda to še ne pomeni, da bo tistim, ki imajo osebni odnos z Bogom, vse zlo prizaneseno. Če bodo na primer teroristi v novem tisočletju na naš narod izvršili kakšen napad, bodo morda trpeli tudi tisti, ki Boga poznajo. Kljub vsemu pa bodo čutili nekakšen notranji mir in z močjo, ki jim jo bo dal Gospod, bodo lahko pot nadaljevali. Eden izmed Jezusovih privržencev je zapisal tako: »Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni.«9 Vsi lahko iz preteklih izkušenj potrdimo, da se moramo v resničnosti pogosto soočati s težavami. A če se v te težavne vode podamo skupaj z Gospodom, se lahko nanje odzovemo na drugačen način in jih prebrodimo z močjo, ki ne izvira iz nas samih. Na svetu namreč ni nobene težave, ki je Gospod ne bi mogel premagati. On je večji od vsega, kar nas lahko v življenju zadane, in ne bo nikoli pustil, da se s težavami spopadamo sami.

    Bog skrbi za nas. Poleg Božje mogočnosti lahko ljudje v svojem življenju izkusimo tudi njegovo globoko ljubezen. Od novega tisočletja lahko ljudje pričakujemo marsikaj: morda bo to čas svetovnega miru, kot ga ni še nihče videl, morda pa bo več sovraštva, etične nestrpnosti in nasilja kot kdajkoli prej. Toda ne glede na to, kaj se bo zgodilo, smo lahko prepričani, da nas nihče ne more ljubiti tako močno, kot nas ljubi Gospod, in nihče ne more za nas skrbeti s takšno vnemo, kot skrbi On. Bog nam preko Svetega pisma sporoča: »GOSPOD je dober, utrdba ob dnevu stiske, in pozna tiste, ki se zatekajo k njemu.«10 »Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.«11 »GOSPOD je pravičen na vseh svojih poteh, dobrotljiv v vseh svojih delih. GOSPOD je blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v zvestobi. Izpolni željo svojih častilcev, usliši njihovo klicanje in jih reši.«12

    Jezus Kristus je svoje učence pomiril z naslednjimi besedami: »Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.«13 Če se predate Gospodu, bo on za vas skrbel na način, kakršnega do sedaj še niste poznali; kajti nihče ni za vas skrbel tako, kot Gospod, saj nihče ni tega zmožen.

    Doseči duševni mir preko Boga
    Še sanja se nam ne, kaj bi lahko novo tisočletje prineslo. Toda Boga potrebujemo v vsakem primeru. Če nas v prihodnosti čakajo težavne vode, bo Bog ob nas, da nam jih pomaga prebroditi; če pa bodo leta mirna, bomo potrebovali Boga, da nam zapolni tisto notranjo praznino in da v naša življenja prinese smisel. Toda kaj je na koncu resnično pomembno? Ko pridemo do konca poti, ima pomen le še naša povezanost z Gospodom. Ga resnično poznamo? Pozna On nas? Smo pred njim zaprli vrata našega srca ali smo ga povabili, naj vstopi? Tistim, ki so ga resnično spoznali, je spremenil pogled na svet in jim dal upanje; če namreč gojimo z njim osebni odnos, lahko naše srce občuti mir v vsaki situaciji. Toda zakaj moramo Boga postaviti ravno v središče našega življenja? Če on ne živi v našem srcu, ne moremo nikoli občutiti notranjega miru in živeti v upanju. Moramo se zavedati, da nismo Bogovi saj smo le ustvarjeni ljudje On pa je Bog od Nekdaj. Ni odvisen od nas, mi pa se moramo v vsaki stvari zanašati nanj, saj smo bili ustvarjeni tako, da v življenju potrebujemo njegovo navzočnost. Tako je jalov vsak poskus polnega življenja brez njega. Bog si želi, da bi ga iskali. Želi si, da bi ga našli in ga povabili v svoje življenje. A tu nastane problem: ljudje smo pred njim zaprli vrata naših src. V Svetem pismu piše: »Mi vsi mo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot.«14 Vsi ljudje smo že kdaj poskušali živeti brez Boga in takšno življenje Sveto pismo poimenuje »greh«.

    Študentka Heather pove naslednjii primer: »Ko sem prišla na univerzo Stanford, še nisem verovala v Kristusa. Pred seboj sem imela cel svet, ki je kar čakal, da ga popolnoma spremenim. Udejstvovala sem se v politiki, hodila na različna srečanja, obiskovala sem predavanja o rasizmu in družbenih pravicah ter se popolnoma predala centru za socialno delo. Prepričana sem bila, da bo moja lastna moč dovolj, da spremenim svet. Siromašnim osnovnošolcem sem pomagala pri učenju, vodila sem akcije v zatočišču brezdomcev, zbirala sem ostanke hrane in jih darovala tistim, ki je niso imeli. Toda bolj kot sem se trudila spremeniti svet, bolj sem bila razočarana. Morala sem se soočati z birokracijo, otopelostjo in … grehom. Začela sem razmišljati in ugotovila sem, da potrebuje človeštvo nekaj več.«

    Resnični mir = Božji mir
    Časi se spreminjajo in tehnologija napreduje – toda vse to v končni fazi nima tako velikega pomena, kot se nam v danem trenutku zdi. Zakaj? Ker naši glavni problemi niso materialni, fizični, temveč duhovni. Osnovni problem človeka je to, da smo se oddaljili od Boga. Bog se zaveda našega problema in nam je zato priskrbel rešitev; postavil je pot, po kateri se lahko vrnemo k njemu … in ta pot je Jezus Kristus. Sveto pismo nam sporoča: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«15 Jezus Kristus je na križu umrl za naše grehe (križanje je namreč starodavni način usmrtitve), umrl je namesto nas, bil v grob položen in tretji dan je od mrtvih vstal. Zaradi njegove daritve na križu, lahko ljudje zopet stopimo v občestvo z Bogom in imamo z njim osebni odnos: »Tistim pa, ki so jo [Besedo] sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime.«16

    Pravzaprav je zelo preprosto: Bog si želi, da bi imeli z njim poln odnos in nam je to tudi omogočil preko svojega sina Jezusa Kristusa. Sedaj pa je odvisno od naše odločitve, ali Boga iščemo ali ne. Večina vernikov išče Boga preko molitve, saj je le-ta nekakšen iskren pogovor z Gospodom. Tudi vi se lahko še ta trenutek odločite ter ga povabite v svoje življenje z naslednjimi besedami: »Bog! Želim si te spoznati. Res je, da te do danes še nisem povabil v svoje življenje, toda sedaj bi rad to spremenil. Rad bi se ti približal in se oklenil možnosti odrešitve, ki si mi jo omogočil preko svojega Sina. Svoje zaupanje polagam v moč Jezusove smrti na križu in v posledico te daritve, odpuščanje grehov. Želim si, da bi vstopil v moje življenje in od današnjega dne naprej hodil z menoj.«

    Sedaj pa se vprašajte, če ste te besede izgovorili iskreno. Pravilni odgovor na to vprašanje veste le vi in On, Jezus, ki je naš Bog. Če je odgovor pritrdilen, potem se lahko veselite svetle prihodnosti, saj nam je Gospod obljubil, da bomo imeli življenje v izobilju, če bomo le pripravljeni živeti v osebnem odnosu z njim.17 Bog nam zagotavlja, da bo prebival v našem srcu18 in da nam bo podaril večno življenje.19 Melisa, študentka v Novi Angliji, nam npr. o Bogu pripoveduje naslednje: »Moja starša sta se ločila, ko sem bila sama še zelo mlada in zato nisem mogla doumeti vsega, kar se je dogajalo okoli mene. Vedela sem le, da očeta ni bilo več domov. Ko sem prišla nekega dne na obisk k svoji babici, sem ji povedala za svojo zmedenost in jo vprašala, zakaj me je oče prizadel in zapustil. Ona me je nežno objela in mi zašepetala v uho, da obstaja nekdo, ki me ne bo nikoli zapustil – Jezus. Potem mi je prebrala dva odlomka iz Svetega pisma, ki pravita: »Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil.« (Hebrejcem 13,5) in »Oče sirotam … je Bog« (Psalm 68,5). Od takrat naprej sem bila vedno navdušena nad dejstvom, da imam Boga, ki si želi biti moj oče.«

    Ne glede na to, kaj se dogaja okoli nas, lahko v Gospodu vedno najdemo duševni mir, če se mu le predamo in se zavedamo, da nam vedno stoji ob strani. Novo tisočletje lahko prinese marsikaj in ravno zato potrebujemo Boga kot stalnico v našem življenju. V Njem namreč premoremo vse, ki nam daje Moč. Bog je Ljubezen, ki nas ima kot svoje Otroke Brezpogojno in Neskončn Rad. Ali imamo tudi mi radi Boga?

    Najdeno na medmrežju v prevodu iz angleščine: Iskanje odgovorov na vprašanja o življenju in Bogu za ameriške študente: https://www.vsakstudent.com/a/dusevnimir.html

    Najbolj dragocena stvar, ki jo imamo, je spoznati, da je vse, kar imamo, darilo od Boga, in da mir in svobodo, ki jo imamo, pravilno uporabljamo je povedal salezijanec Tom Uzhunnalil, ki je bil 557 dni ujetnik islamskih skrajnežev: “Najbolj dragocena stvar je biti z Bogom”. V ujetništvu je prestal več kot leto in pol. “Reševala me je molitev pravi. Verjamem, da je naš Bog živi Bog. In ker je živi Bog, lahko odgovori na vsako moje vprašanje ali molitev. Odgovoril je na vse moje goreče in iskrene molitve, čeprav je zame trajalo več kot leto in pol, da sem potem dobil in videl ta odgovor Njegove rešitve iz ujetništva, kar je bil prelom v mojem življenju.

  51. Janez says:

    PRIJATELJSTVO
    »Prijatelj je človek, ki ga dobro poznamo in do katerega gojimo naklonjenost in pristna čustva. Ne samo, da nas prijateljstvo zavezuje, začenja se pravzaprav pri nas. Privlačna sila prijateljstva se poraja iz posameznikovih dejanj. Kaj naredi prijatelj? Kako se obnaša? Kaj prijatelj pričakuje od prijatelja? Odgovori se vrtijo okrog ene same besede – ljubezen, ki je brezpogojna in ki ničesar ne terja nazaj, kar je iskreno darovala drugemu. Prijatelj ima rad! Kadar se plete prijateljstvo med dvema človekoma, gre za dvosmerno cesto, na kateri so možni tudi obvozi, kadar pride do nesoglasja. Človeški odnosi so le redko ves čas gladki. Prijatelje druži skupni interes, pa tudi strpnost, razumevanje, iskrena dobrota in topla čustva. Prijatelji si želijo miru, koeksistence, dopolnjevanja in skupnega razvoja ter dobro počutje v družbi. Prijatelj te ne prehiti, ampak hodi s teboj z ramo ob rami. Prijatelj te v nesreči ne zapusti ampak ti stoji ob strani in ti nesebično pomaga. Prijateljstvo pa se začenja tako, da se naučimo biti svoj najboljši prijatelj. Kako to storimo? Tako, da spoznamo svoj pravi jaz in nato z vsem srcem, dušo in telesom ostanemo to, kar smo. Ko spoznamo svoj pravi jaz in v sebi odkrijemo še drage čudovite darove, se bomo lažje imeli radi. Ko spoznamo svojo pravo duhovno identiteto, bomo pričeli verjeti, da smo modri, ljubeči in trdni. Pa ne samo to, ponižno se bomo zavedli, da smo res takšni. Takrat pa ni več težko biti komu prijatelj. Ljubezen ima vedno moč. Ljubezen se razdaja, daje in sprejema najlepše ter najdragocenejše, kar smo in kar premoremo. Kadar smo trdni v prijateljstvu do sebe, ko napolnimo kamrico svojega srca z mirom, ljubečo energijo in dobroto ter strpnostjo, tedaj smo sposobni nuditi dar prijateljstva tudi drugim«.

    »Prijatelj je človek, ki ve o tebi vse, ki te dobro pozna in te ima rad takšnega kot si, kljub vsem pomanjkljivostim, brez izjem.« Elbert Hubbard.

    »Prijateljstvo je balzam dragoceni; smehljaj med mrkimi obrazi; luč; samota, radost in v zavetje ključ.« Percy Bysshe Shelley.

    »Nagrada za prijateljstvo je prijateljstvo samo. Kdor upa na kaj drugega, ne razume, kaj je pravo prijateljstvo.« Ailred iz Rievaulxa.

    »Idealno prijateljstvo je prijateljstvo med dobrimi ljudmi in ljudmi z enakimi vrlinami. Živeti dobro življenje v dobro prijateljev, pa je vrhunec prijateljstva« Aristotel.

    »Brez ljudi se da preživeti, potrebuješ pa prijatelja.« Kitajski pregovor.

    »Prijateljstvo je kot drevo, ki ti daje zavetje.« Samuel Taylor Coleridge.

    »Če hočemo imeti prijatelja, moramo biti komu prijatelj.« (Ralph Waldo Emerson).

    »Prijatelji so tisti, ki tvorijo vaš svet.« Wiliam James.

    »Največ , kar lahko storim za svojega prijatelja, je to, da sem mu prijatelj.«Henry David Thoreau.

    »Če človek na poti skozi življenje ne spoznava novih ljudi, se kaj kmalu znajde zapuščen. Človek mora svoja prijateljstva nenehno vzdrževati.« Samuel Johnson.

    Epikur: »Od vsega, kar ti modrost nakloni za popolnoma srečno življenje, je največ vredno, da imaš prijatelja.«

    »Prijatelj je tisti, ki nam pusti svobodo.« Debbie Alicen.

    »Prijatelji ne živijo samo v harmoniji, kot pravijo nekateri, temveč tudi v melodiji.« Henry David Thoreau.

    »Prijateljstvo poveča srečo in zmanjša bridkost, s tem da podvoji naše veselje in prepolovi žalost.« Joseph Adisson.

    »V samoti, v bolezni, v zadregi – že samo to, da veš, da imaš prijatelja, ti pomaga, da vzdržiš, četudi ti prijatelj ne more pomagati. Dovolj je že, da obstaja.« Pam Brown.

    »Prijateljstvo osrečuje kot sončni žarek; očaruje kot dobra zgodba; navdihuje kot pogumen voditelj; povezuje kot zlata veriga; Vodi kot nebeški privid.« Newell D. Hillis.

    Molitev za prijateljstvo:
    Ljubezen ni nekaj zlitega, kjer bi se brez meja izgubili drug v drugega.
    Ljubljeni ostaja to, kar je, in pusti drugemu, da tudi on ali ona ostaja to, kar je.
    Ljubljeni potrebujejo med seboj dovolj prostora,
    da se ljubezen lahko razcveti,
    in prostor, kjer lahko domuje njihova skrivnost.
    Gospod, pomagaj nam, da se bomo zavedali, da je v našem prijateljstvu in ljubezni prisotna tvoja ljubezen,
    da bomo izgubili strah, da bi se naše prijateljstvo in ljubezen lahko izgubila.
    Če se naša ljubezen hrani iz Tvoje ljubezni,
    potem se ne oklepamo trdno drugega,
    potem mu pustimo svobodo in hvaležno uživamo ljubezen,
    ki priteka od Tebe k nam.

    (Pater Anselm Grün, 2010)

    DAR NAŠEGA BOGA
    Nekateri ljudje ne vedo, da so dar neba našega Očeta.
    Nekateri ljudje ne vedo, kako lepo je, da so in tvorno živijo v ljubezni.
    Nekateri ljudje ne vedo, kako dobro je, da jih lahko srečamo in se obogatimo.
    Nekateri ljudje ne vedo, kako tolažilen je že njihov nasmeh in tihi zgled, ki ga črpa od Njega.
    Nekateri ljudje ne vedo, kako ubogi bi bili brez njih.
    A vedeli bi, če bi jim to povedali: Ti ali jaz.
    Morda pa to niti ni potrebno, saj je to Božja Volja.
    Franc Juvan

  52. Janez says:

    Kako naj v svojem krščanskem življenju doživljam veselje?
    Vsi hrepenimo po veselju, a včasih se zdi, da je veselje le težko ohranjati. Doživljanje veselja naj bi bilo v življenju vsakega kristjana prisotno čedalje bolj, saj je del sadu Svetega Duha, ki prebiva v nas (Pismo Galačanom 5,22–23). Zato je to posledica Božjega dela v nas in del Božje volje za verujoče. Vemo, da celo najzrelejši kristjani doživljajo obdobja brez veselja. Tako si je na primer Job želel, da bi bil ob rojstvu umrl (Job 3,11 isl.). David je molil, da bi lahko ubežal svojim težavam (Psalm 55,6–8). Elija je celo po tem, ko je bil priča čudežni Božji moči (Prva knjiga kraljev 18,16–46), zbežal v puščavo in prosil Boga, naj mu vzame življenje (Prva knjiga kraljev 19,3–5). Če so se ti veliki možje vere spoprijemali z obupom, le kako bi se torej lahko v krščanskem življenju nenehno veselili mi?

    Najprej moramo razumeti, da je veselje dar od Boga. Grška beseda za veselja je kara, ki je sorodna besedi karis ‘milost’. Veselje je tako Božji dar kot tudi naš odziv na Božje darove. Veselje izvira iz zavedanja o Božji milosti in iz hvaležnosti zanjo. Zato doživljamo veselje sredi preizkušenj, ko se osredotočamo na Božjo dobroto do nas (Jakobovo pismo 1,2–8). Namesto da bi bili za veselje prikrajšani, s tem ko tuhtamo o neprijetnosti težav, s katerimi se vsi soočamo, se raje razveseljujemo v razmišljanju o Božjih blagoslovih. To ne pomeni, da moramo svoja razočaranja ali negativna čustva zanikati. Če namreč sledimo zgledu številnih psalmistov, lahko stiske svojega srca izlijemo Bogu. Lahko mu brez olepševanja povemo vse, kar nas teži. In ko ta bremena v veri izročimo Bogu – v zavedanju, kdo on je – se v njem razveselimo. Dobre primere tega najdemo v Psalmih 3, 13, 18, 43 in 103. Pismo Filipljanom veliko govori o veselju, zlasti ker je Pavel pismo napisal iz ječe. V vrsticah 4,4–8 najdemo nekatere smernice za doživljanje krščanskega veselja: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. … Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.« Tu znova vidimo, kako pomembno vlogo ima molitev k Bogu pri doživljanju veselja. Če se zavedamo, da je Gospod blizu, nas to vodi k molitvi o naših stiskah in nam pomaga, da ostajamo v mislih osredotočeni na Božjo dobroto do nas v Jezusu. Veselje občutimo, kadar se v mislih osredotočimo na vzvišene, pravične, čiste, ljubeznive, častne, krepostne in hvalevredne Kristusove blagoslove.

    David je napisal, da nam Božja beseda prinaša veselje (Psalm 19,9). Veselje nas navdaja, če cenimo in ubogamo Božje ukaze in zapovedi. V Evangeliju po Janezu Jezus uči, da nas stanovitnost v njem in poslušnost njemu razveseljujeta. Rekel je: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.« (Evangelij po Janezu 15,9–11) Eden od ključnih dejavnikov veselja je življenje v poslušnosti Bogu. Še en vir veselja za kristjana je, da uresničuje evangelij v skupnosti svetih, v lokalni cerkvi (Prvo Janezovo pismo 1,1–4). V Pismu Hebrejcem 10,19–25 pa je zapisano: »Bratje … Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom. Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.« Božja milost nas uči, kako naj se v zaupanju in molitvi približamo Bogu (Pismo Hebrejcem 10,19), s tem ko se zavedamo, da smo očiščeni grehov (Pismo Hebrejcem 10,22). V Kristusu smo bili pripeljani v novo občestvo, v družino verujočih. Prek povezanosti z drugimi kristjani nas Bog trdno ohranja v veri, iz tega pa vznika radostno zaupanje v njegov značaj. V radostnem upanju tudi drug drugega spodbujamo k vztrajanju v zvestobi. Kristjani ne pripadajo temu svetu (Evangelij po Janezu 17,14–16; Pismo Filipljanom 3,20). Življenje je lahko polno osamljenosti in malodušja. Hrepenimo, da bi bili že v nebesih s Kristusom, dokončno obnovljeni tako, kot smo bili prvotno zasnovani. V lokalni cerkvi nam drugi verujoči pomagajo misliti na resničnost našega prihodnjega večnega veselja. V nas raste veselje, ko drug drugemu nosimo bremena in se spodbujamo k vztrajnosti (Pismo Galačanom 6,10; Pismo Kološanom 3,12–14).

    Resnična radost je znak pravega krščanskega življenja, saj je to sad Svetega Duha, dar od Boga. Darila veselja smo deležni, ko cenimo Božjo besedo – Sveto pismo, se osredotočamo na resnico o tem, kdo je Bog in kako nas je blagoslovil, vztrajamo v Kristusu, s tem ko ubogamo njegove zapovedi, ter se zanašamo na evangelij v skupnosti verujočih – v lokalni cerkvi, ki jo je on zasnoval.

    Medmrežje gotquestionskrscanskoveselje

  53. Janez says:

    NAŠI PROBLEMI IN BOŽJA PREVIDNOST
    V nekem smislu je neuspeh bližnjica do uspeha.
    Prav tako, kot nas vsako odkritje napačnega
    vodi v goreče iskanje resnice.
    Problem postane velik, če ga upoštevamo,
    postane težak, če ga ocenjujemo,
    postane velikanski, če ga obkrožimo z mislimi,
    postane neizmeren, če ga vzamemo tragično in napihnemo.
    Problem postane majhen, če se mu nasmehnemo,
    postane lahek, če ga podcenjujemo,
    včasih postane neznaten, če se zavedno ne zmenimo zanj,
    in izgine, če se z njim sprijaznimo.
    Še veliko manjši pa postane, ko ga prenesemo na Boga.
    On nas poduči in Vodi, kaj naj naredimo, da bo prav.
    V Božji Previdnosti namreč Bog vse obvladuje in Ve, kakšen bo bodoči izid.
    Če Božje Volje ne upoštevamo, in delamo vse po naši pameti, brez Boga,
    smo sami odgovorni za posledice.

    Dopolnjeno. Že objavljeno. Janez

    • hvala says:

      Lepo je to napisano in drži, če Božje Volje ne upoštevamo in delamo po svoji glavi, brez Boga je propad.

      Božje usmiljenje, ki si višje od nebes, vate zaupamo!

      • hvala says:

        Božja volja je najprej naše osebno posvečenje (1 Tes 4,3).

        Posvečenje ni mogoče brez SVETEGA DUHA, RAZODEVA PA SE V NJEGOVIH DAROVIH, KI JIH IMENUJEMO SADOVI, PLODOVI ALI KREPOSTI Iz knjige celostno ozdravljenje-Dražen Bušić).

  54. Janez says:

    Kaj je božanska skrb oziroma Božja previdnost za kristjane?

    Božanska skrb ali drugače Božja previdnost, je Božji način upravljanja vsega, kar je v vesolju. Doktrina božanske skrbi pravi, da ima Bog vse popolnoma pod svojim nadzorom. To vključuje vesolje kot celoto (Psalm 103,19), snovni svet (Evangelij po Mateju 5,45), vse, kar je povezano z obstojem narodov (Psalm 66,7), človekovo rojstvo in usodo (Pismo Galačanom 1,15), človekove uspehe in neuspehe (Evangelij po Luku 1,52), varovanje Božjega ljudstva (Psalm 4,9) in še marsikaj. Doktrina je v neposrednem nasprotju z zmotnim prepričanjem, da vesolju vlada naključje ali usoda. Božanska skrb je preprosto Bog, ki uresničuje svojo voljo v vesolju, ki ga je ustvaril. Bog svoje načrte uresničuje med drugim tako, da upravlja človeške zadeve – in sicer prek svojega naravnega reda oziroma naravnih zakonov, ki jih je vzpostavil. Ti naravni zakoni niso nič drugega kot izraz delovanja Boga v njegovem vesolju. Sami po sebi, ločeno od Boga, ne obstajajo niti ne delujejo. Naravni zakoni so preprosto fizični izrazi Božjega upravljanja vesolja, ki ga je ustvaril.

    Božja skrb upravlja tudi človekove odločitve. V svojih odločitvah in dejanjih dejansko nismo svobodni, saj delujemo v okviru Božje volje. Kar koli počnemo in kar koli sklenemo, je v popolni skladnosti z Božjo voljo – tudi kadar ravnamo grešno (Prva Mojzesova knjiga 50,20). Bog ima torej nadzor nad našimi odločitvami in dejanji (Prva Mojzesova knjiga 45,5; Peta Mojzesova knjiga 8,18; Pregovori 21,1). Vendar Bog to počne tako, da pri tem ni okrnjena odgovornost človeka kot moralnega subjekta niti njegova odgovornost za lastne odločitve. Doktrino božanske skrbi lahko povzamemo takole: Bog je v večnosti po svoji volji odredil vse, kar se bo zgodilo; vendar nikakor ni Bog avtor greha, niti ni človek brez odgovornosti. Osnovni način, kako Bog izvršuje svojo voljo, je prek sekundarnih dejavnikov (npr. naravnih zakonov, človekovih odločitev). Z drugimi besedami, Bog deluje posredno prek sekundarnih dejavnikov in s tem uresničuje svojo voljo.

    Včasih to stori s čudežnim delovanjem. Takšna dela imenujemo čudeži (tj. nadnaravni dogodki – za razliko od naravnih dogodkov). Čudež je, kadar Bog za kratek čas zaobide naravni red, ki ga je postavil, da bi svojo voljo in načrt uresničil nadnaravno. Naj navedemo dva primera iz Apostolskih del, s katerimi bomo ponazorili Božje neposredno in posredno uresničevanje njegove volje. V apostolskih delih 9 je opisano spreobrnjenje Pavla iz Tarza. Bog je s slepečo svetlobo in glasom, ki ga je slišal le Savel, Savlu za vselej spremenil življenje. V svoji božanski skrbi je določil, da bo Savla spreobrnil za nadaljnje uresničevanje njegove volje. Z neposrednim, čudežnim dejanjem je povzročil, da se je Savel spreobrnil in postal apostol Pavel. Če govorite s katerim koli spreobrnjencem v krščanstvo, boste praviloma slišali sicer manj dramatično, a podobno zgodbo. Sovražni grešniki se pokesajo in spreobrnejo k veri v Kristusa, ko jim Sveti Duh čudežno spreobrne uporno srce – prek pridig, ki jih slišijo, branja Svetega pisma in vztrajnega pričevanja prijatelja ali sorodnika. Poleg tega Bog nenehno deluje v življenjskih situacijah in prek njih. Stiske, kot so izguba službe, razpad zakonske zveze, zasvojenost … vse to lahko Bog uporabi, da človeka privede do preobrata. Pavlova spreobrnitev je bila posledica neposrednega, nadnaravnega posega božanske skrbi, medtem ko se večina kristjanov spreobrne po dolgem zaporedju posrednih posegov božanske skrbi.

    V Apostolskih delih 16,6–10 najdemo tudi poročilo o Božjem posrednem uresničevanju svoje volje. Bilo je med Pavlovim drugim misijonskim potovanjem. Bog je v svoji skrbi želel, da gre Pavel s spremljevalci v Troádo. A ko so odšli iz pizidijske Antiohije, so se sklenili napotiti proti vzhodu v Azijo. Sveto pismo pravi, da jim Sveti Duh ni dovolil besede oznanjati v Aziji. Tako so se odpravili proti zahodu v Bitinijo; a tudi to jim je Kristusov Duh preprečil in končali so na poti v Troádo. Zapisi o tem so nastali naknadno, po samih dogodkih. Sredi dogajanja je bilo mogoče najti običajno, logično razlago, zakaj učenci niso mogli oditi v Azijo ali Bitinijo. Vendar je Luka, pisec Apostolskih del, pri popisovanju teh dogodkov za nazaj po navdihu Svetega Duha spoznal, da je Bog učence vodil, kamor jih je želel poslati; to je Božja skrb. V pregovorih 16,9 je o tem zapisano: »Človekovo srce načrtuje svojo pot, a GOSPOD vodi njegove korake.«

    Nekateri menijo, da prepričanje o Božjem neposrednem ali posrednem upravljanju vsega onemogoča vsakršno možnost svobodne volje. Če ima Bog popoln nadzor, kako naj bi bili potemtakem ljudje v svojih odločitvah svobodni? Z drugimi besedami, če naj bi veljal pojem svobodne volje, mora obstajati nekaj, kar je zunaj suverenega Božjega nadzora – npr. naključnost človekovih odločitev. Za namen nazornejše razlage predpostavimo, da to drži. Kaj bi to pomenilo? Če Bog nima popolnega nadzora nad vsemi naključnimi možnostmi, kako nam potem zagotavlja odrešenje? Kot pravi Pavel v Pismu Filipljanom 1,6: »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa.« Če Bog nima vsega pod svojim nadzorom, je ta obljuba – in s tem tudi vse druge svetopisemske obljube – neveljavna. Potemtakem nimamo popolne gotovosti, da bo dobro delo odrešenja, ki je bilo v nas začeto, tudi dokončano.

    Še več: če Bog nima nadzora nad vsem, to pomeni, da ni suveren; in če ni suveren, to pomeni, da ni Bog. Vztrajanje pri naključnem dogajanju zunaj Božjega nadzora nas pripelje do tega, da Bog sploh ni Bog. In če lahko naša »svobodna« volja preseže božansko skrb, kdo je navsezadnje Bog? Mi sami. To pa seveda ni sprejemljivo za nikogar, ki ima krščanski, svetopisemski pogled na svet. Resnica je ta, da smo, dokler nas milost božanske skrbi ne privede do spreobrnjenja in vere samo v Kristusa, duhovno mrtvi in usužnjeni grehu (Evangelij po Janezu 8,31–38; Pismo Rimljanom 6,15–23). Nimamo torej nekakšne »moralne nevtralnosti«, ki bi bila naše izhodišče pri ravnanju na podlagi svobodne volje. Božanska skrb ne uniči naše domnevne svobode. Nasprotno: edino božanska skrb nas dela svobodne v Kristusu in nam omogoča, da primerno ravnamo v njegovi svobodi.

    Medmrežje gotquestionsbozanskaskrb

    Podučimo se in imejmo želj0 in voljo, da izvemo kaj več o krščanski Veri in Bogu. Kdor se ne uči celo življenje, njegovo vedenje zastari, čeprav je duh mladosten in telo zdravo. BVB. Janez

  55. Janez says:

    UPANJE KRISTJANOV Billy Graham ameriški baptistični pastor (skrajšan povzetek)
    Upanje je dih narave, ki nas obdaja vsak dan.
    Upanje je videti v dvignjeni razpoki, ki se dviga iz azcepljene skale, ki historično dokazuje vodo življenja znotraj.
    Upanje je prvi sončni žarek, ki pokuka nad obzorje – brez napak –
    vsako jutro z utripajočo resnico, ki nam sporoča, da lahko naredimo skozi.
    Upanje je odpuščeno, ko se luna v temni noči dvigne, kar napoveduje, da bo nov dan zora.
    Upanje zraste in nabrekne v morski navezi, ko opazi oddaljeno piko ladje, ki z vsakim valom narašča.
    Upanje naslovi naslov začetka, ki navdihuje diplomante šol, ko stopijo v novo življenje,
    ki je pred nami, ko stopijo na pot zasuta z neštetimi priložnostmi in možnostmi.
    Upanje je krik novorojenega otroka, nekoč vezan, zdaj svoboden.
    Ste si ogledali žarek upanja? Napredek drobnega plamena, ki ga vžge majhna sveča upanja.
    Odkrili boste, da šepetanje njenega plamena prinaša Luč Vere in življenje v sobo,
    naredi svečo uporabno. Ali je tvoj plamen živ in kaj spreminja
    svet? Vidite, upanje prebije temo.
    To je absolutno zagotovilo, da obstaja življenje po smrti. Za tiste
    ki so izgubili ljubljene – in vsi jih imamo – upanje prinaša udobje
    našim bolnim dušam. Vztraja, prepričuje, prevladuje.

    Billy Graham, ameriški baptistični pastor.
    Mislim, da kot kristjani vemo, da smo odgovorni za ta svet in za njegovo evangelizacijo. Danes temu rečemo »nova evangelizacija«. Kristjan in evangelist, to je eno in isto. Vsak vernik s Svetim Duhom je misijonar, vernik brez Svetega Duha pa je misijonsko polje, ki ga je gtreba preorati, obdelati, posejati žito in s trudom ter Vero zagotoviti da zraste klasje Vere v Boga in Odrešenja. (Billy Graham)

    V starosti 99 let je v letu 2018 na svojem domu v Severni Karolini umrl ameriški baptistični pridigar Billy Graham, eden najvplivnejših pridigarjev 20. stoletja in duhovni vodja več ameriških predsednikov.Graham je bil eden najbolj znanih promotorjev krščanske vere in je svoje poslanstvo širil med poslušalstvom po vsem svetu. Ocenjujejo, da je v 60-letni karieri njegove pridige v živo slišalo kar 210 milijonov ljudi, še več pa jih je dosegel prek malih zaslonov. Bil je namreč prvi, ki je v takem obsegu začel uporabljati televizijo za širjenje krščanskega sporočila. Po navedbah Baptistične zveze Billyja Grahama naj bi v krščanstvo spreobrnil tri milijone ljudi, njegove pridige pa so poslušali v 185 državah sveta. V primerjavi s številnimi kolegi iz sveta TV-pridigarjev se je Graham ognil vsem škandalom, njegov ugled pa ni bil nikdar omajan.

  56. Janez says:

    Mag. teologije Boštjan Hari (del intervjuja na Aleteia- že objavljeno!)
    Molitev me mora spreminjati v boljšega človeka, v Kristusovo podobo. Če me ne, moram način molitve spremeniti.

    Krščanstvo je za mnoge nekristjane, na žalost tudi prenekatere kristjane in ljudi »zunaj« cerkvenega življenja religija, ki jo dojemajo kot nekaj zastarelega, pravljičnega, nerealnega, neaktualnega, brez smisla za tukajšnje življenje, saj obljublja srečo in blagoslov šele v posmrtnem življenju. Še več, križ in križani sta mnogim v pohujšanje, ne v radost in blagoslov. Mnogi Jezusa doživljajo kot nekega starodavnega čudodelnika, zdravilca, človeka, ki je po krivici umrl in se bistveno ne razlikuje od drugih začetnikov svetovnih religij. Eden glavnih razlogov za takšno razmišljanje je zagotovo nepoznavanje Jezusa, Boga. Zaradi tega tudi danes doživljamo podobno kot Božje ljudstvo v SZ: Moje ljudstvo propada, ker nima spoznanja (Oz 4,6). Božje ljudstvo propada, ker ne pozna pravega Boga. Kristjan, ki ni »dejaven«, je kristjan, čigar življenje ne more dajati sadov, o katerih govori Sveto pismo (Gal 5,22). Nedejaven kristjan je tisti, ki sicer vsake toliko ali tudi pogosto (npr. vsako nedeljo) posluša Božjo besedo, a je ne uresničuje, zato je »podoben nespametnemu možu, ki zida hišo (svoje življenje) na pesku« (Mt 7,26). Ko pridejo težave, problemi, preizkušnje, v bibličnem jeziku, ko se »ulije ploha, pridre vodovje, zapihajo vetrovi«, se njegova hiša (življenje) zruši. »Dejavnost« kristjana je v tem, da črpa moč za življenje, za rast v življenju: 1) v zakramentih, kjer se srečuje z živim Bogom, ki vanj vliva svoje življenje; 2) v osebni, zaupni molitvi/pogovorom z Bogom; v branju in premišljevanju Božje besede; v druženju ter molitvi z drugimi kristjani, torej v občestvu. Brez tega ni krščanstva in tudi ne krščanskega življenja. Krščanstva ne moreš živeti sam, ampak le skupaj, zato je Jezus ustanovil Cerkev.

    Zakaj Bog vseh molitev ne usliši? In kako naj molimo, da nas bo Bog uslišal? Če pozorno beremo Sveto pismo, vidimo, da si Jezus želi, da v prošnjah vztrajamo, prosimo z zaupanjem in že s pričakovanjem v uslišanje. Jezus navaja za to tudi določene “pogoje”. Na primer: “Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.” Da bi bili uslišani, nas vabi, da te “pogoje” spolnjujemo. Jezus nam je tudi povedal, kaj naj bo naša glavna skrb: da iščemo najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo nam bo navrženo. To je tudi temelj dobre molitve. Dogaja se, da nas Bog ne usliši, kljub temu da si prizadevamo za “spolnjevanje” njegovih pogojev. To je znamenje, da še ni čas za uslišanje, kajti On vsakega usliši ob svojem času. Ali pa nas nikoli ne bo uslišal, ker to ne bi bilo najboljše za nas. Mnogim ljudem se zdi molitev naporna in dolgočasna. Je molitev lahko tudi radostna in vesela? Seveda, ker se med molitvijo vrtijo okrog sebe, svojih težav, problemov, skrbi, želja, ciljev in življenjskih načrtov… in ne okrog Boga. Normalno je, da je taka molitev naporna in dolgočasna, saj ne prinaša nobenih sadov, učinkov, miru, tolažbe … V takšni molitvi Bog običajno sploh ni navzoč, saj je srce oddaljeno od Njega, čeprav je na molivčevih ustnicah.
    V molitvi lahko doživljamo radost. Več ko je v nas drže hvaležnosti in zavedanja, da vsaka dobra stvar prihaja od Boga, da ni naključje ali samoumevno, kar se nam je zgodilo, več bo v nas zahvaljevalne molitve. S takšnim načinom vstopamo v Božjo bližino, kjer je radost. Tu je še slavljenje, kjer slavimo in častimo dobrega Boga. Bolj ko mislimo na Boga in delujemo po Njegovih besedah, bolj ostajamo v Njegovi prisotnosti.

    Pot molitve je v tem, da se pozornost preusmerja na Boga; kolikor več pozornosti je na Njem, večji in hitrejši bodo učinki v našem življenju. V krščanstvu obstaja “pravilo”, ki se glasi: “Bolj kot je človek v molitvi pozoren nase, manj pozna sebe. Bolj ko je pozoren na Boga, večje učinke dosega, saj tako spoznava sebe.” Mag. Boštjan Hari.

    PAPEŽ FRANČIŠEK
    »Ni nujno verjeti tradicionalno v Boga, da bi bili sočuten, strpen, dober in pameten človek.
    Tradicionalno verovanje v Boga je v sodobnem svetu razvoja za nekatere morda malce zastarelo.
    Potrebna je prenova Cerkve in spreobrnitev Ljudi, da bodo podobni Jezusu v Ljubezni in Dobroti.
    Da bomo bolj spolnjevali Božjo Voljo in živeli po Jezusovem Evangeliju.
    Nekdo je lahko duhoven, ni pa obenem tudi religiozen in zati ni pravi verniu kristjan.
    Nekdo vsebinsko živi po Božjih postavah, čeprav ni veren in je dober ter pravičen in moder človek.
    Njegovo vsebinsko Življenje je Vera v Dobroto, Poštenost,
    Molitev in spolnjevanje Jezusovih naukov iz Evangelija v Življenju,
    kar je vsebinsko pravo krščansko Življenje.
    Ni nujno iti v Cerkev, moliti in Cerkvi za obrede dajati le denar, če ni v srcu pristne Vere in Ljubezni vernikov.
    Za mnoge je lahko Cerkev tudi Narava in Ljudje, dobra dela, služenje bližnjim z Dobroto in Usmiljenjem.
    Nekateri najboljši ljudje v zgodovini niso nujno tradicionalno verjeli v Boga, čeprav so pravično živeli.
    Zato je Vera brez Ljubezni, dobrih del, služenja drugim, pravičnosti, odpuščanja in usmiljenosti prazna.
    Mnogi neverni ljudje so pošteno in pravično živeli in mnogo dobrega naredili,
    medtem ko so mnogi, ki so le deklarativno verjeli v Boga, žal delali najhujše stvari v Njegovem imenu
    Vero v Jezusa moramo dejavno preliti v krščansko življenje in hoditi za Kristusom«.
    Papež Frančišek

  57. hvala says:

    ČLOVEK MORA DELATI OD JUTRA DO VEČERA, V SKLADU Z BOŽJIM NAČRTOM. GOSPOD IMA ZA VSAKEGA ČLOVEKA NA TEM SVETU, KI GA JE USTVARIL DRUGAČEN NAČRT. IN V SKLADU S TEM NJEGOVIM NAČRTOM, JE VSAKEMU POSEBEJ TUDI PODELIL TALENTE, KI JIH POTREBUJEMO, ZA OPRAVLJANJE NALOGE V SVOJEM ŽIVLJENJU. NA SVETU SMO ZATO, DA ČIMBOLJ IZPOLNIMO BOŽJI NAČRT V NAŠEM ŽIVLJENJU. ZA NEKOGA , KI IMA TALENT RISANJA IN SLIKANJA JE TO BOŽJI NAČRT ZA NJEGOVO DELO V ŽIVLJENJU. ČLOVEK MORA DELATI TAM IN NAJBOLJE IZPOLNJEVATI NALOGE, KJE JE POSTAVLJEN. ZATO PA JE POTREBNO MOLITI, DA BI SPOZNALI BOŽJO VOLJO IN URESNIČILI NAČRT GOSPODOV.

    VRATA, KI JIH GOSPOD ZAPRE, NE BO ODPRL NOBEDEN ČLOVEK NA SVETU, IN VRATA, KI JIH GOSPOD ODPRE NE BO ZAPRL NOBEDEN ČLOVEK NA SVETU, GA NI ČLOVEKA, KI BI TO NAREDIL.

    ZA BOGA JE OPRAVLJANJE NAJBOLJ PREPROSTIH DEL ENAKO VREDNO, KOT OPRAVLJANJE VISOKIH FUNKCIJ, KAJTI ON JE VSE USTVARIL, NJEGOVA DOBROTA, PRAVIČNOST IN USMILJENJE TRAJATA NA VEKE. VSE KAR JE NAREDIL JE POPOLNO, TU NI NIČESAR ZA DODATI ALI ODVZETI.

    POGLEJMO SVETO DRUŽINO, KAKO PONIŽNO SO VSI OPRAVLJALI SVOJO NALOGO V ŽIVLJENJU, JEZUS, MARIJA IN JOŽEF. JOŽEF JE JEZUSA UČIL TESARSKA DELA, TISTO, KAR MU JE GOSPOD DAL, DA OPRAVI SVOJO ŽIVLJENJSKO NALOGO.

    TAKO IMAJO V NARAVI VSA BITJA SVOJO FUNKCIJO, SVOJE DELO, REKLI BI SVOJE POSLANSTVO. ČEBELA , PROIZVAJA MED, NE MORE PA OPRAVLJATI NALOGE RECIMO PLAZILCA, KER JE ČEBELA.

    NEKDO, KI JE POKLICAN V MISIJONE, JE PREJEL MOČI IN SPOSOBNOSTI, DA BO OPRAVLJAL TO NALOGO, GOSPOD GA JE USPOSOBIL ZA OPRAVLJANJE TE NALOGE, DRUGE PA ZA DRUGE NALOGE. BOG JE VSE USTVARIL V SKLADJU, VSE JE POPOLNO KAR JE NAREDIL.

    ZATO JE TA POUDAREK, DELATI IN NEPRESTANO MOLITI IN SE GOSPODU ZAHVALJEVATI, ŽIVETI Z NJIM V POGOVORU IN SOŽITJU, DA ČIMBOLJ OPRAVIMO NALOGO, KI NAM JE ZAUPANA IN V OKOLJU, KAMOR NAS JE GOSPOD POSTAVIL.

    GOSPODU NI NIČ NEMOGOČE, ČE BI ŽELEL, LAHKO TO V TRENUTKU NAREDI. ČE BI ŽELEL, NAS V TRENUTKU LAHKO PRESTAVI V OPRAVLJANJE NALOGE DRUGAM ITD..

    NEKI KARIZMATIK JE NAPISAL, KO JE ŠEL NA KONCERT IN POSLUŠAL ČUDOVITE PESMI IN GLAS PEVCA, DA SI JE ON VEDNO ŽELEL, DA BI IMEL TAK GLAS. POTEM PA JE ZASLIŠAL V SEBI GLAS, KI MU JE REKEL, ČE NI ZADOVOLJEN S TEM, DA NIMA TEGA DARU, KER JE ZA GOSPODA POPOLN S TEM KAR ON JE IN IMA. REKEL JE, DA SE JE V TRENUTKU ZAMISLIL NAD TEM.

    GOSPOD USPOSABLJA LJUDI ZA DOLOČENE FUNKCIJE, KI JIM JIH JE NAMENIL. USPOSABLJA DOLOČENO OBDOBJE, KI GA ON ZAČRTA IN DOLOČI. VSE TO JE OPISANO V SVETEM PISMU. MOJZESA JE POTEM , KO JE PRIZNAL SVOJ GREH, USPOSABLJAL DOLGA LETA, DA JE OPRAVIL NALOGO, DA JE ODPELJAL LJUDSTVO V OBLJUBLJENO DEŽELO.
    JA, DOLGA LETA, DA JE BIL PREČIŠČEN IN USPOSOBLJEN ZA TO NALOGO. MOJZES JE TUDI V ZAČETKI MISLIL, DA BO S SVOJO MOČJO IN ZNANJEM O VOJSKOVANJU IZPELJAL LJUDSTVO, PA NI BILO TAKO. KAKO ZELO SE JE MOTIL.

    V KNJIGI MOČ SLAVLJENJA OPISUJE, DA JOBOVA VERA V BOŽJE VODSTVO NI BILA NIKOLI OMAJANA, NJEGOV RAZUM PA JE DVOMIL O BOŽJIH NAMENIH IN METODAH. JOBOVA VPRAŠANJA SO OB TEJ ALI ONI PRILOŽNOSTI ŽE NAŠLA SVOJ ODMEV V VSEH NAS.

    “BOG ZAKAJ DOPUŠČAŠ REVŠČINO ? ZAKAJ DOPUŠČAŠ, DA NEDOLŽNI TRPIJO? ZAKAJ HUDOBNEŽI ŽIVIJO V LAGODJU IN V UDOBJU? ZAKAJ NE PRISLUHNEŠ MOJI PROŠNJI? BOG, ZAKAJ NE PUSTIŠ, DA UMREM IN SE TAKO KONČA MOJE TRPLJENJE IN BOM LAHKO V MIRU POČIVAL PRI TEBI?”, TAKO SPRAŠUJE JOB .

    KO JE BOG JOBU ODGOVORIL, GA JE OSTRO OŠTEL KAKOR OČE SINA.

    KJE SI BIL , KO SEM USTVARIL ZEMLJO.? POVEJ TO, ČE IMAŠ KAJ RAZUMA! SI KDAJ, ODKAR ŽIVIŠ , ZAPOVEDAL JUTRU, POKAZAL ZORI NJENO MESTO? KJE JE POT DO TJA, KJER SE DELI LUČ, OD KODER SE PO ZEMLJI ŠIRI VZHODNI VETER? ALI TI DRŽIŠ SKUPAJ ZVEZDE? ALI MOREŠ ZAGOTAVLJATI PRAVO SOSLEDJE LETNIH ČASOV? ….
    KDO JE POLOŽILO MODROST V SRCE IN KDO JE DAL DUHA RAZUMU?……KDO JE DIVJEMU OSLU DAL PROSTOST?.
    SI PODELIL KONJU MOČ, NJEGOV VRAT OKRASIL Z GRIVO? ….SE OREL NA TVOJE POVELJE VZDIGUJE VISOKO, DA SI NAPRAVI GNEZDO V VIŠAVI?…………………………………
    SE HOČEŠ ŠE VEDNO PREPIRATI Z VSEMOGOČNIM?

    ALI IMAŠ TI KRITIK BOGA , ODGOVORE? (Prim. Job 38,4, 12,24, 31-32, 36, 39,5 19,27 40,2).

    JOB JE BOGU ODVRNIL: “ZDAJ VEM, DA VSE PREMOREŠ IN NI OVIRE ZA NOBEN TVOJ SKLEP. TO SEM GOVORIL IN NISEM RAZUMEL REČI, KI SO ZAME PRETEŽKE IN JIH NE POZNAM…Z UŠESOM SEM SLIŠAL O TEBI, A ZDAJ TE JE VIDELO MOJE OKO.

    ZATO ODSTOPAM IN SE KESAM V PRAHU IN PEPELU. (Job 42,2-3, 5-6).

    GOSPOD JE GRAJAL TUDI JOBOVE TRI PRIJATELJE, KI SO V CELOTI NAPAČNO RAZUMELI JOBOVO TRPLJENJE.
    BOG JIM JE DEJAL, DA SE MOTIJO IN IN JIM NAROČIL, NAJ DARUJEJO ŽGALNO DARITEV, JOB PA NAJ ZANJE MOLI.

    TRIJE MOŽJE SO STORILI, KOT JIM JE BILO NAROČENO, IN KO JE JOB PROSIL ZANJE, JE GOSPOD OBRNIL JOBOVO USODO. IN GOSPOD JE DVAKRATNO POVRNIL JOBU VSE, KAR JE IMEL PREJ (Job 42,10).

    ZANIMIVO JE VIDETI, PRAVI KARIZMATIK , DA JE BOG BLAGOSLOVIL JOBA ŠELE POTEM, KO JE MOLIL ZA TISTE, KI SO GA PO KRIVEM OBDOLŽEVALI.

    JA RES JE , ŽE ZADNJIČ SEM NAPISALA, DA MI LJUDJE PO ČLOVEŠKO VSE SKLEPAMO, ODLOČAMO, OBTOŽUJEMO, ITD, PRAVO RESNICO PA VE SAMO BOG.

    PREBERIMO DANAŠNJO BOŽJO BESEDO IN RAZMIŠLJAJMO O TEM. KAJ SE JE ZGODILO LJUDSTVU, KI JE ZAHTEVALO KRALJA, KOT SO GA IMELI VSI NARODI, TO JE ZAHTEVALO PO SVOJI VOLJI, NE PO BOŽJI.?

    ŽE SVETI PAVEL JE NAPISAL VSE, KAR DELAMO, JEMO, SPIMO, OPRAVLJAMO DELA, SE VESELIMO, SE ZAHVALJUJEMO BOGU, GA SLAVIMO, VSE DELAJMO BOGU V ČAST IN LJUDEM V KORIST.

    BOG SE RAZODENE PONIŽNIM, IN ČE GA ZATO TUDI PROSIMO, RAZODENE IN POVE NAČRT.

    ČE SVOJE ŽIVLJENJE V CELOTI IZROČIMO NJEMU, VSA PODROČJA, POTEM ON SKRBI ZA NAS, VSE SE BO ZGODILO OB NJEGOVEM DOLOČENEM ČASU, KAJTI ON JE GOSPODAR TUDI ČASA. JEZUS JE REKEL:” ZVALITE VSE SKRBI NAME.”

    POTEM SE NAM NI TREBA BATI IN SKRBETI, DA NE BOMO DELALI NIČESAR IN SAMO ČAKALI KRIŽEM ROK NA GOSPODA, KAJTI GOSPOD BO ZA VSE POSKRBEL, TUDI ZA DELO , DA BO VSE V SKLADU Z NJEGOVIM NAČRTOM (govorim tudi iz svoje lastne izkušnje).

    Prosim Svetega Duha, da nam da pomoč, tolažbo in razsvetljenje , da čim bolj IZPOLNIMO NA SVETU NJEGOV- BOŽJI NAČRT.

    Božje usmiljenje, ki si višje od nebes, vate zaupamo.

  58. Miro says:

    ODPRL SE BOM JEZUSOVEMU ODPUŠČANJU IN SPRAVI Z BOGOM!

    BOŽJA BESEDA: Ko je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum, se je razvedelo, da je v hiši. Veliko se jih je zbralo, tako da še v preddverju ni bilo več prostora, in jim je govoril besedo. Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Otrok, odpuščeni so ti grehi!« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v svojih srcih premišljevali: »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?« Jezus je v duhu takoj spoznal, da pri sebi tako premišljujejo, in jim je rekel: »Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči hromemu: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani, vzemi posteljo in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je rekel hromemu, »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« Ta je vstal in takoj dvignil posteljo ter šel ven vpričo vseh, tako da so bili vsi iz sebe in so slavili Boga ter govorili: »Kaj takega še nikoli nismo videli« (Mr 2,1-12).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+2%2C1-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    V čudežu ozdravljenja hromega odseva moč sprave z Bogom, ki jo prinaša Jezus. Njegova pozornost je usmerjena od fizičnega zla k duhovnemu zlu, ki je greh in hromi človeka, da se obeša na zunanjo postavo in se skriva pred Bogom. Odprl se bom Jezusovemu odpuščanju in spravi z Bogom. Gospod, osvobodi me vsakega zla. Daj da bom iskal tvojo voljo in te s polnim srcem sprejel za Odrešenika (iz knjige Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

    Slavimo Gospoda, zahvaljujmo se mu in ga prosimo: Slava tebi, Jezus, Ti si živa Beseda, naš Odrešenik, Kruh življenja, Živa voda, Usmiljeni Bog. Hvala Ti, ker nam podarjaš ozdravljenje in celovito odrešenje. Ponižno Te prosim, osvobodi me ohromelosti v srcu, katera me hromi v ljubezni do Boga in bližnjega, ter me ovira, da bi vršil dela usmiljenja do bližnjega. Jezus, hvala, ker mi odpuščaš grehe in mi podarjaš novo življenje v moči Svetega Duha. Amen.

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

  59. Janez says:

    ŽIVLJENJE – SAMOPOSTREŽNA RESTAVRACIJA
    Pred mnogimi leti je iz majhne vasi prišel v mesto mlad kmečki fant. Po dolgem potovanju je bil lačen, zato je zavil v bližnjo restavracijo na kosilo. Sedel je za mizo in čakal natakarja, da bi ga postregel. Vendar natakarja ni in ni bilo. Čez nekaj časa je k mladeniču pristopil neznanec in mu razložil, kako potekajo stvari v tej restavraciji.
    »Stopite na konec vrste«, mu je dejal. »Vzemite pladenj in pojdite k pultu s hrano. Sami vzamete tisto, kar bi radi jedli. Ko boste prišli do konca pulta, vam bo blagajničarka povedala, koliko morate plačati za izbrano hrano.«
    Čez mnogo let je taisti mladenič, zdaj že dedek, pripovedoval svojemu vnuku zgodbo o tem. Zgodbo je sklenil takole: Življenje je kot samopostrežna restavracija. Dobiš lahko prav vse, če si pripravljen plačati ceno in prevzameš odgovornost. Lahko tudi uspeš – vendar se za uspeh moraš boriti in delati. Nihče ti ne bo serviral na mizo. Postaviti se moraš na lastne noge in se boriti.

    V eruj v Boga in vse ti bo šlo prav. Pomagaj si s pridnostjo in delom in Bog bo blagoslovil vse Tvoje napore, če ga boš molil in prosil blagoslova. Ne čakaj pa, da se bodo stvari brez dela in molitve same odvile in uredile!

  60. Janez says:

    ZGODBA O ORLU
    Nekoč je živel kmet, ki je ujel mladega orla in ga dal v kokošnjak h kokošim. Ker je orel rasel skupaj z njimi, je prevzel njihove navade in okolje. Postal je tak kot katera koli druga kokoš. Nekega dne je kmetijo obiskal naravoslovec. Odšel je h kokošnjaku, se zagledal v kokoši ter vzkliknil: »To pa ni kokoš, to je vendar orel!«
    »Prav imate«, je odvrnil kmet, »vendar v resnici ni orel, ampak kokoš, saj je kokošjo hrano in se vede kot kokoš. Ta orel nikoli ne bo letel.« Naravoslovec je hotel preveriti kmetovo teorijo, zato je orla vrgel v zrak. Žival res ni hotela poleteti (kaj bi pa rekle ostale kokoši) in prav nič je ni moglo spodbuditi k temu. Zato je naravoslovec nekega zgodnjega jutra odnesel orla na vrh gore.
    Tam mu je pokazal drugega orla, ki je ljubko jadral skozi nebo. Takrat je orel spoznal, da se razlikuje od kokoši in pomislil, da bi mogoče tudi on lahko letel. Presunljivo je zavreščal in se na vso silo pognal iz naravoslovčevih razprtih rok. Poletel je strmo navzgor, vse više in više v nebo, dokler ni izginil iz obzorja. Dokler je živel med kokošmi, ni bil sposoben leteti. Ko pa je spoznal, da je orel in da zato lahko leti, je poletel v nebo. In prav tako je v našem življenju. Imeti moramo vizijo, in šele takrat bomo sposobni uresničiti cilje. Ste to kar mislite! Molite in prosite Boga za Navdih, da spoznate kdo ste in kakšen je Božji Načrt za Vas!

    Pazim na svoje misli, ker postanejo moje besede.
    Pazim na svoje besede, ker postanejo moja dejanja.
    Pazim na svoja dejanja, ker postanejo moja usoda!

    (Avtor neznan)
    Drugi vas lahko ustavijo le začasno, za vedno se lahko zaustavite le sami! Zaupajte Bogu, ki nam je dal različne darove!

    Gospod Bog nam je dal različne talente, ki počivajo in spiojo v nas ali pa jih aktiviramo in povečamo naše potenciale v Življenju vse Bogu v Slavo in Čast. Vprašani bomo ob koncu slednjih dni kako smo izkoristili talente, ki smo jih prejeli ob rojstvu od Boga. Ko poiščemo svoje sile in moči v sebi lahko postanemo to kar smo in kakor nas je ustvaril Bog v svoji Previdnosti. Poletimo v višave in pomnožimo sposobnosti ker smo izkoristili svoje prejete talente, ki so dar Boga. Amen. Janez

  61. Janez says:

    Bog ne ljubi samo tistega, ki si to zasluži. Ljubi tudi tistega, ki si tega ne zasluži
    Kako vem, da me ima Bog res rad?

    Odgovor na to vprašanje je zelo lahek in nedvomen: Jezus ljubi čisto vsakogar. Ne le, da nas ljubi, nor je na nas Božje Otroke! Tu so navedeni še drugi razlogi iz Biblije za Božjo Ljubezen do Nas.
    1) Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in Te ljubim, dam ljudi v zameno Zate in ljudstva v zameno za tvoje življenje. (Iz 43,4).
    2) Gospod Tvoj Bog, je v Tvoji sredi, Tvoj močni Rešitelj. Veseli se nad Teboj v radosti, nemi v svoji ljubezno, vriska nad Teboj v prepevanju. (Sof 3,17).
    3) Te besede so se sicer nanašale na Jezusa, a veljajo za vsakogar izmed nas. In glej glas iz Nebes je rekel: »Ta je moj Ljubljeni Sin in nad Njim imam Veselje«.(Mt3,17).
    4) Poglejte,kakšno Ljubezen nam je podaril Oče: »Božji Otroci se imenujemo in to tudi smo (1Jn 3,1).
    5) Bog je Svet namreč tako Vzljubil, da je dal Svojega Edinorojenega Sima, da bi se nihče, kdor Vanj Veruje, ne bi pogubil, ampak bi imel Večno Življenje. (Jn 3,16).
    6) Bog pa izkazuje svojo Ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. (Rim 5,8).
    7) Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte Blaginje in ne Nesreče, da Vam dam Prihodnost in Upanje. (Jer29,11).

    Povzetek iz medmrežja Aleteia (Pravičnost). Že objavljeno.

  62. Janez says:

    O PRIJATELJSTVU
    »Prijatelj je darilo, ki si ga podarimo, je drugi del nas, naša zrcalna slika.«
    »Prijatelj je človek, ki ga dobro poznamo in do katerega gojimo naklonjenost in pristna čustva. Ne samo, da nas prijateljstvo zavezuje, začenja se pravzaprav pri nas. Privlačna sila prijateljstva se poraja iz posameznikovih dejanj. Kaj naredi prijatelj? Kako se obnaša? Kaj prijatelj pričakuje od prijatelja? Odgovori se vrtijo okrog ene same besede – ljubezen, ki je brezpogojna in ki ničesar ne terja nazaj, kar je iskreno darovala drugemu. Prijatelj ima rad! Kadar se plete prijateljstvo med dvema človekoma, gre za dvosmerno cesto, na kateri so možni tudi obvozi, kadar pride do nesoglasja. Človeški odnosi so le redko ves čas gladki. Prijatelje druži skupni interes, pa tudi strpnost, razumevanje, iskrena dobrota in topla čustva. Prijatelji si želijo miru, koeksistence, dopolnjevanja in skupnega razvoja ter dobro počutje v družbi.
    Prijatelj te ne prehiti, ampak hodi s teboj z ramo ob rami. Prijatelj te v nesreči ne zapusti ampak ti stoji ob strani in ti nesebično pomaga. Prijateljstvo pa se začenja tako, da se naučimo biti svoj najboljši prijatelj. Kako to storimo? Tako, da spoznamo svoj pravi jaz in nato z vsem srcem, dušo in telesom ostanemo to, kar smo. Ko spoznamo svoj pravi jaz in v sebi odkrijemo še drage čudovite darove, se bomo lažje imeli radi. Ko spoznamo svojo pravo duhovno identiteto, bomo pričeli verjeti, da smo modri, ljubeči in trdni. Pa ne samo to, ponižno se bomo zavedli, da smo res takšni. Takrat pa ni več težko biti komu prijatelj. Ljubezen ima vedno moč. Ljubezen se razdaja, daje in sprejema najlepše ter najdragocenejše, kar smo in kar premoremo. Kadar smo trdni v prijateljstvu do sebe, ko napolnimo kamrico svojega srca z mirom, ljubečo energijo in dobroto ter strpnostjo, tedaj smo sposobni nuditi dar prijateljstva tudi drugim«.
    Jezus je naš Gospod in Prijatelj, naš Učenik in Odrešenik, Alfa in Omega Vsega Stvarstva. Vse nam je daroval, nas zdravil, učil, umrl za nas in nas Odrešil kot Tisti, ki da Življenje za Svoje Prijatelje. Vse in še več bi morali povedati, še bolje pa je, da mu bomo podobni tako, da bomo Verovali Vanj, Odpuščali, Ljubili, pomagali ljudem, hodili po Poti k Jezusu in bili Bogu v Veselje. Amen.
    Janez

    »Prijatelj je človek, ki ve o tebi vse, ki te dobro pozna in te ima rad takšnega kot si, kljub vsem pomanjkljivostim, brez izjem.« Elbert Hubbard.
    Prijatelja čutita veselje in naklonjenost ter odgovornost drug za drugega, kajti vse življenje smo odgovorni za tistega, ki smo ga spoznali in ki nam je poklonil svoje iskreno prijateljstvo. (Exupery v knjigi: Mali princ).

  63. hvala says:

    NA TEJ SPLETNI STRANI JE VELIKO MOLIVCEV, PROSILCEV ZA MOLITVE, BRALCEV, VSAK OD NAS IMA NEKAKO SVOJO BOLEČINO, TRPLJENJE, STISKO., SOLZE, ZAHVALE…

    PREDLAGAM, OZ. SVETUJEM, DA ČEZ DAN , KO JE BOLEČINA, STISKA, TRPLJENJE ZELO VELIKO, TEŽKO , SI POSTAVIMO PRED OČI IN V DUHU, DA SMO Z JEZUSOM SKUPAJ NA KRIŽU, SMO Z NJIM PRIBITI, V NJEGOVEM NAROČJU, KJER NAS NJEGOVE KRVAVEČE RANE OZDRAVLJAJO. POSLUŠAJMO NJEGOV ŠEPET, KO NAS TOLAŽI: NE BOJ SE, KDO TI MORE KAJ STORITI, ČE SEM JAZ S TEBOJ, NE BOJ SE, , JAZ TE BOM OGRNIL, DA TE NE BO ZEBLO, OGRNEM TE S SVOJO LJUBEZNIJO, GLEJ MOJE TRPLJENJE ZATE.

    ZDRUŽIMO NAŠE TRPLJENJE Z JEZUSOVIM, DA BO OBRODILO SADOVE.
    PRIŠEL BO ČAS, KO BO JEZUS OBRISAL NAŠE SOLZE, PRIŠEL BO DAN, KO NE BO GRMENJA IN TRESKANJA, ZASIJALO BO SONCE V VSEJ SVOJI MOČI.

    Božje usmiljenje, ki si višje od nebes, vate zaupamo!

    • Janez says:

      MOLITEV ZA BOŽJE VODSTVO V ČASU SKRBI IN NEGOTOVOSTI
      Jezus, v negotovosti sem. Zmeden sem. Ne vem, kam naj se obrnem. Zašel sem s Poti k Tebi.
      Mislil sem, da imam dober kompas in zemljevid za Pot k Tebi,
      pa sem se izgubil brez Tebe v Labirintih Življenja.
      Pridi Gospod potrebujem Te da me Vodiš.
      Ampak zaupam Tebi, da imaš dober načrt za mene, zaupam Ti, da vedno vodiš mojo pot.
      Čeprav trenutno ne vem, v katero smer naj krenem, Ti to dobro veš.
      Vem, da me boš varno vodil, čeprav za zdaj vidim le megleno in nejasno pot pred seboj.
      Tvoja Beseda mi pravi, da si moj Pastir. Česa bi se bal, Jezus, če si z menoj?
      In zakaj sploh skrbim za jutrišnji dan, če pa mi praviš, da me vodiš k vodam počitka in Miru?
      Jezus, po tem hrepenim. Po Tvojem miru, po Tvojih pašnikih, po Tvoji vodi, po Tvoji Ljubezni!
      Nočem se opirati na svojo presojo, ta me je tolikokrat prevarala.
      Želim se opreti na Tvoja znamenja, ko sem izgubljen in na Tvojo tolažbo,
      kadar hodim v temi in Te iščem.
      Ti si Luč sveta, ki je prišla na Svet, da nas Reši in Odreši.
      Zato te prosim, Jezus, še močneje me primi za roko in še tesneje hodi ob meni.
      Prosim Vodi me in bodi vedno pri meni in v meni, ki si moj Učenik in Odrešenik.
      Bodi Moja Dobrotna Luč in Dobri Pastir, ki čuva Svoje Otroke na Zemlji.
      Ti si vse, kar potrebujem!
      Ti nikdar ne zapustiš tistih, ki molijo k Tebi in Te prosijo za Pomoč.
      Amen

      Vir dopolnjene molitve medmrežje Operando. Že objavljeno.

  64. Miro says:

    MISLI SV. MATERE TEREZIJE O SVETI EVHARISTIJI
    (povzete po spletni strani: mirenski-grad.si)

    HRANA, KI ME PODPIRA
    Maša je duhovna hrana, ki me podpira. Brez nje ne bi mogla vzdržati niti en sam dan ali uro
    svojega življenja; pri maši imamo Jezusa pod podobo kruha, medtem ko v siromašnih mestnih
    četrtih vidimo Kristusa in se ga dotikamo v strtih telesih, v zapuščenih otrocih.

    IMETI MORAMO JEZUSA, DA BI GA DALI DRUGIM
    Cerkev … nam je zaupala veliko apostolsko nalogo, da prinašamo Kristusa v srca naših ljudi.
    Dati jim moramo Jezusa. Toda če Jezusa nimamo, ga ne moremo dati. Zaradi tega potrebujemo
    evharistijo. Res je, naš način življenja je težak. Mora biti takšen. Ne gre samo za tvarno uboštvo,
    ampak za uboštvo okolja, obdanosti s trpečimi ljudmi, s smrtjo. Samo evharistija, samo Jezus
    nam more dati veselje, da izvršujemo svoje delo s smehljajem.

    »MATI, DOTAKNILA SEM SE KRISTUSOVEGA TELESA«
    Dekle iz neke dežele je prišlo v Indijo, da bi se pridružilo misijonarkam ljubezni. Po našem pravilu
    morajo dekleta, ki so prišla na novo, že takoj naslednji dan v hišo za umirajoče. Temu dekletu sem
    rekla: »Med mašo si videla duhovnika, s kakšno ljubeznijo in pozornostjo / se je dotikal Jezusa v
    hostiji. Stori enako, ko greš v hišo za umirajoče. Tam boš namreč našla »istega Jezusa v strtih telesih
    naših ubogih«. In sestre so odšle.

    EVHARISTIJA, NAŠA SLAVA IN VESELJE
    Sveta maša je molitev našega dneva, ko darujemo sami sebe skupaj s Kristusom, da bi bili razlomljeni
    in dani najubožnejšim. Evharistija je naša slava in veselje ter skrivnost naše edinosti s Kristusom.

    JEZUS – ŽIVI KRUH, RAZUMEVAJOČA LJUBEZEN
    Evharistija pomeni razumevajočo ljubezen. Kristus je razumel. Razumel je, da imamo strašno lakoto
    po Bogu. Razumel je, da smo bili ustvarjeni za ljubezen.

    LJUBEZEN RASTE IZ NAŠE ZDRUŽITVE S KRISTUSOM
    Zelo težko je dajati Jezusa ljudem, če ga nimamo v svojih srcih. Vsi naj bi postali nosilci božje ljubezni.
    A da bi to zmogli, moramo poglobiti svoje življenje ljubezni, molitve in žrtvovanja. V današnji svet
    moramo prinašati mir, ljubezen in sočutje. Ne potrebujemo pušk in bomb za to delo. Potrebujemo
    globoko ljubezen, globoko edinost s Kristusom, da bi bili sposobni podarjati ga drugim. Sočutje in
    ljubezen morata rasti od znotraj, iz naše edinosti s Kristusom.

    NESKONČNO ZVESTA LJUBEZEN
    Ne boj se. Bog te ljubi in hoče, da se ljubimo med seboj, kot on nas ljubi. Ubogi in slabotni smo, a on
    nas ljubi z neskončno zvesto ljubeznijo.

    SAMOUMEVNO JE IZŽAREVATI NJEGOVO LJUBEZEN
    Kristjan je tabernakelj živega Boga. On me je ustvaril. On me je izbral. On biva v meni, ker me je
    želel. Sedaj ko veste, kako zelo vas Bog ljubi, je samo po sebi umevno, da preživite ostali del življenja
    tako, da izžarevate to ljubezen.

    NEŽNOST BOŽJE LJUBEZNI
    Želim uresničiti nežnost božje ljubezni. Poklical sem te po imenu. Moj si. Voda skušnjav te ne bo
    odplavila. Ogenj greha te ne bo opekel. Zapisal sem te na obe dlani. Drag si mi. Ljubim te (po Iz 43).
    Ohranite veselje ljubečega Boga, ljubečega Jezusa v svojem srcu in razdelite to veselje z vsemi, ki jih
    srečate.

    JEZUS NAS UČI LJUBITI
    Vedno bodo nesporazumi; besede bodo izrečene, vedno bo kdo, ki bo raznašal govorice, toda Jezus
    je tu zato, da nas nauči, kako naj ljubimo.

    • Janez says:

      Misijonarke Ljubezni Matere Terezije (dva prispevka)
      1) Srce, najgloblje jedro Misijonark ljubezni je: žeja Jezusovega Srca, ki se skriva v ubogem. To je vir vseh pogledov na življenje Misijonark ljubezni … Družbo lahko drži v življenju le Jezusova žeja; sposobnost poslušati jo, jo čutiti in ji odgovoriti z vsem svojim bitjem. Poslušajte Jezusovo žejo. Storite, da za vsakega od vas postane »Beseda življenja«, kot je napisal sveti oče v enem od svojih pisem. Moji ubogi v najnižjih slojih sveta so kakor trpeči Kristus. V njih Božji Sin živi in umira; po njih nam Bog odkriva svoj pravi obraz. Recite jim, da nismo tu za delo, ampak za Jezusa. Vse, kar delamo, je za Njega. Služimo Jezusu v ubogih: skrbimo Zanj, Ga hranimo, Ga oblačimo, Ga obiskujemo, Ga tolažimo v ubogih, zapuščenih, bolnih, v sirotah in umirajočih. Toda vse, kar delamo: naše molitve, naše delo, naše trpljenje – vse za Jezusa. Naše življenje ne pozna drugih razlogov, drugih utemeljitev. Tega večina ljudi ne uspe razumeti: jaz sem na uslugo Jezusu štiriindvajset ur na dan; karkoli delam, je zanj.
      (Sveta Mati Terezija)

      2) Potrebna je globoka vera, da vidimo Kristusa v strtem telesu in umazanih oblekah, pod katerimi je skrit najlepši med človeškimi sinovi. Potrebne so nam Kristusove roke, da se dotikamo teh teles, ranjenih z bolečino in trpljenjem. Kako čiste morajo biti naše roke, če naj se dotikamo Kristusovega telesa, tako kakor se ga dotika duhovnik pod podobo kruha na oltarju. S kakšno ljubeznijo in pobožnostjo in vero dviga sveto hostijo! Enake občutke moramo imeti tudi me, ko dvigujemo telesa ubogih bolnikov.
      (Sveta Mati Terezija)

      Ljubim Te Sveta Mati Terezija. Hvala Ti za vso neumorno pomoč, dobroto in usmiljenje ubogim in bolnim v Kalkuti. Prosim Te pomagaj nam, da bomo tudi mi podobni Jezusu, ko bomo molili, delali dobra dela, služili ubogim in spolnjevali Božjo Voljo. Amen. Janez

  65. Janez says:

    Zakaj moliti? V čem je smisel molitve, če Bog pozna prihodnost in že ima nadzor nad vsem? Če ne moremo spremeniti Božjega mišljenja, zakaj naj bi molili?

    Za kristjana naj bi bila molitev kot dihanje, lažje izvedljiva kot neizvedljiva. Molimo iz različnih razlogov. Kot prvo je molitev oblika služenja Bogu (Evangelij po Luku 2,36–38) in poslušnosti Bogu. Molimo, ker nam Bog zapoveduje, naj molimo (Pismo Filipljanom 4,6–7). Molitev lahko vidimo na primeru Kristusa in zgodnje krščanske cerkve (Evangelij po Marku 1,35; Apostolska dela 1,14; 2,42; 3,1; 4,23–31; 6,4; 13,1–3). Če je Jezus mislil, da je vredno moliti, bi morali tudi mi. Če je moral on moliti, da bi ostal v Očetovi volji, koliko bolj moramo moliti mi?

    Drugi razlog za molitev je, da je Bog namenil molitev za orodje pridobivanja njegovih rešitev v številnih situacijah. Molimo v pripravi na večje odločitve (Evangelij po Luku 6,12–13); da premagamo razne hudobčeve prepreke (Evangelij po Mateju 17,14–21); da zberemo delavce za duhovno žetev (Evangelij po Luku 10,2); da dobimo moč za premagovanje skušnjav (Evangelij po Mateju 26,41); in da dobimo orodje za duhovno krepitev drugih (Pismo Efežanom 6,18–19).

    K Bogu pridemo s specifičnimi prošnjami in imamo Božjo obljubo, da naše molitve niso zaman, tudi če ne dobimo tega, za kar smo specifično prosili (Evangelij po Mateju 6,6; Pismo Rimljanom 8,26–27). Obljubil je, da ko ga prosimo za stvari, ki so v skladu z njegovo voljo, nam bo dal, za kar prosimo (Prvo Janezovo pismo 5,14–15). Včasih zadrži svoje odgovore v skladu s svojo modrostjo in v našo korist. V teh situacijah moramo biti vztrajni in še naprej moliti (Evangelij po Mateju 7,7; Evangelij po Luku 18,1–8). Na molitev naj ne bi gledali kot na naše orodje, kako pripraviti Boga, da bi izvršil našo voljo na zemlji, ampak bolj kot na orodje, kako izvršiti Božjo voljo na zemlji. Božja modrost močno presega našo.

    Za situacije, v katerih ne poznamo specifično Božje volje, je molitev orodje za prepoznavanje njegove volje. Če sirijska žena s hčerko, ki je bila pod vplivom demonov, ne bi molila h Kristusu, njena hči ne bi bila ozdravljena (Evangelij po Marku 7,26–30). Če slepi pred Jeriho ne bi klical Kristusa, bi ostal slep (Evangelij po Luku 18,35–43). Bog je rekel, da pogosto nimamo, ker ne prosimo (Jakobovo pismo 4,2). V nekem smislu je molitev podobna oznanjevanju evangelija ljudem. Ne vemo, kdo se bo odzval sporočilu evangelija, dokler ga ne oznanimo. Prav tako ne bomo nikoli videli rezultatov uslišane molitve, če ne molimo. Pomanjkanje molitve kaže pomanjkanje vere in pomanjkanje zaupanja v Božjo besedo. Molimo, da pokažemo svojo vero v Boga, da bo storil, kot je obljubil v svoji besedi, in blagoslovil naše življenje veliko bolj, kot bi ga lahko kdajkoli prosili ali upali (Pismo Efežanom 3,20). Molitev je naše primarno orodje, da vidimo Boga, ki deluje v življenju drugih. Ker je naše orodje, da se »priključimo« na Božjo moč, je naše orodje, da premagamo hudiča in njegovo vojsko, ki ju s svojo močjo ne moremo premagati. Zato naj nas Bog pogosto najde pred svojim prestolom, saj imamo vélikega duhovnika v nebesih, ki lahko sočustvuje z vsem, s čimer se srečujemo (Pismo Hebrejcem 4,15–16). Imamo njegovo obljubo, da goreča molitev pravičnega veliko doseže (Jakobovo pismo 5,16–18). Naj Bog poveliča svoje ime v našem življenju, ko dovolj verujemo vanj, da pogosto pridemo k njemu v molitvi.

    https://www.gotquestions.org/Slovenscina/zakaj-moliti.html

    Addendum:
    Avtor: Marilyn Adamson
    Ali Bog odgovarja na naše molitve? Kaj moramo narediti, da bo Bog uslišal naše molitve?

    Kako moliti: postavljanje temeljev za trden in osebni odnos z Bogom
    Najprej moramo vstopiti v osebni odnos z Gospodom. Odnosi med ljudmi so zelo pomembni. Prav tako je pomemben tudi naš odnos z Bogom. Ljudje imamo namreč možnost, da se imenujemo Božji otroci in da pripadamo njegovi družini; on pa svoje otroke pozna in zato usliši njihove molitve. Jezus pravi: »Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene … Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.«4 Zatorej se moramo vprašati: Ali resnično poznamo Boga? Kako dobro On pozna nas? Gojimo z njim osebni odnos, zaradi katerega smo lahko prepričani, da bo uslišal naše molitve? Ali smo se morda oddaljili od njega? Je postal Bog v našem življenju le še stvar navade oziroma neka verska rutina brez iskrene goreče Vere in Molitve ter krščanskega Življenja po Evangeliju? Če v svojem življenju ne čutimo Božje bližine in če morda nismo ravno prepričani, kako dobro poznamo Boga, moramo stopiti v osebni odnos z Bogom.

    Ali bo Bog zagotovo uslišal mojo molitev?
    Jezus je vsem, ki so položili svoje zaupanje vanj, dal zelo velikodušno ponudbo: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.«5 »Ostati« v njem in pustiti, da njegove besede ostanejo v nas pomeni, da moramo svoje življenje živeti v nenehnem spoznavanju njegove prisotnosti, da mu moramo zaupati in da moramo poslušati njegovo besedo. Če bomo tako živeli, ga lahko prosimo, kar koli hočemo. Jezus je rekel: »In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga prosimo po njegovi volji. In če vemo, da nas v vsem posluša, za kar koli ga prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili.«6 Kadar ga prosimo po njegovi volji, nas bo uslišal (to pomeni, da bo naše prošnje uslišal v skladu s svojo modrostjo, ljubeznijo in svetostjo). Ljudje se pogosto jezimo na Boga, saj si predstavljamo, da njegovo voljo poznamo. Nekaj se nam zdi popolnoma smiselno in smo zato prepričani, da je to edini »pravi« odgovor na našo prošnjo – tako predvidevamo, da poznamo Božjo voljo. In tukaj se razmere zapletejo. Ljudje živimo v določenem času in z omejenim znanjem; nimamo vseh informacij o konkretni situaciji in ne vemo, kako bi kakšna rešitev vplivala na našo prihodnost. Božje razumevanje pa nima meja. Le on ve, kako se bo katera situacija zapisala v zgodovino ali kakšen vpliv bo imela na naše življenje. Njegovi cilji zrejo daleč v prihodnost in segajo tja, kamor naš človeški um ne more potovati. Tako Bog ne bo vsega naredil le zato, ker smo si zamislili, da mora biti takšna njegova volja.

    Kaj je še potrebno? Kaj je Bog pripravljen narediti?
    Če bi hoteli opisati, kakšne namene ima Bog glede nas, bi lahko napisali celo knjigo. Pravzaprav je celotno Sveto pismo opis osebnega odnosa, ki nam ga hoče Gospod podariti, in obenem opis načina življenja, ki ga ta odnos prinese. Naj naštejem nekaj primerov:
    »GOSPOD čaka, da se vas usmili, zato se bo vzdignil, da vas potolaži, kajti GOSPOD je Bog pravice, blagor vsem, ki zaupajo vanj.«7 Ste razumeli sporočilo tega stavka? Tako kot bi se nekdo vzdignil s stola, da nam pomaga, se bo tudi Gospod »povzdignil, da vas [nas] potolaži«. »To je Bog, njegova pot je popolna … ščit je vsem, ki se zatekajo k njemu.«8 »GOSPODU so po volji takšni, ki se ga bojijo [ga spoštujejo], ki pričakujejo njegovo dobroto.«9
    Toda največji znak Božje Ljubezni in predanosti vsakemu človeku posebej pa je naslednji – Jezus pravi: »Nihče nima večje Ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.«10 Jezus je namreč dal svoje življenje za nas in zato smo lahko prepričani v naslednje: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?«11

    Kako pa je znašo »neuslišano« molitvijo?
    Pogosto se zgodi, da naši bližnji zbolijo ali celo umrejo in tudi finančne stiske so del vsakdanje resničnosti; pravzaprav nas lahko vsak trenutek doleti kakšna stiska. Kaj potem? Bog nas poziva, naj vse svoje težave preložimo nanj. Celo v najbolj mračnih trenutkih: »Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.«12 Tudi ko dobimo občutek, da cel svet razpada, nas lahko Gospod sestavi nazaj; celo takrat, ko nam vse uhaja iz vajeti, lahko On še vseeno priskoči na pomoč, in v takšnih trenutkih smo lahko resnično hvaležni, da osebno poznamo Boga. »Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.«13 Bog nam na naše prošnje pogosto odgovarja z ukrepi, ki si jih nikoli niti predstavljali nismo, in prepričan sem, da lahko skoraj vsak kristjan našteje vsaj nekaj takšnih primerov iz svojega življenja. Toda čar osebnega odnosa je v tem, da nam lahko Bog podeli notranji mir tudi takrat, ko se razmere ne obrnejo na bolje. Jezus pravi: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«14

    Bog nas namreč prosi, da mu zaupamo ravno v takšnih situacijah (ko so razmere še vedno neugodne) – Gospod nas v Svetem pismu poziva, da »v veri hodimo in ne v gledanju.«15 A ta vera ni nikoli slepa, saj je zgrajena na značaju našega Boga. Podobno je z avtom, ki se pelje čez most Golden Gate. Za to, da bo avto prišel čez most, je bolj pomembna neokrnjenost mostu, kot pa to, kaj voznik čuti, kaj razmišlja ali o čem se pogovarja z osebo na sovoznikovem sedežu. Na drugo stran ga bo prinesla integriteta mostu, v katero je voznik položil svoje zaupanje, ko se je zapeljal na most.
    Na podoben način tudi Bog zahteva od nas, da zaupamo v njegovo popolnost in značaj, usmiljenje, ljubezen, modrost in pravičnost. On pravi: »Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto.«16 »Zaupajte vanj ob vsakem času, o ljudstvo, pred njim izlivajte svoja srca! Bog nam je zatočišče.«17

    Povzetek … Kako moliti v razmislek in nadaljnje razmišljanje in branje o Bogu
    Bog je vsem svojim Otrokom (tistim, ki so ga povabili v svoje življenje in sledijo njegovi besedi) obljubil, da jim bo izpolnil vse za kar ga v veri prosijo. Poziva nas, naj vse svoje skrbi v molitvi preložimo nanj, on pa se bo odzval na naše prošnje v skladu s svojo Božjo voljo. Včasdih nam odgovori, včasih pa nam ne odgovori in molči. Bog že ve zakaj! Ko se soočamo z raznimi težavami, jih moramo vedno preložiti na Gospoda in tako bomo prejeli notranji mir, ki bi kljuboval vsaki stresni situaciji. Toda bolj ko ljudje poznamo Boga, več smo mu pripravljeni zaupati.

    Kdo je Bog?
    Kdo pravzaprav je Bog? Kakšen je? Šest lastnosti Boga, ki obstajajo
    1)Kdo je Bog… On je SPOZNAVEN
    Bog, ki je ustvaril vesoljni svet v vsej svoji veličini ter ustvarjalni podrobnosti, se nam razodeva in se nam pusti spoznati. Že v Svetem pismu nam govori o sebi, in ne le to – vabi nas, da z njim vstopimo v odnos ter ga osebno spoznamo. Pravzaprav smo lahko več kot le znanci – z Gospodom smo lahko najbolj zaupni prijatelji.
    »Modri naj se ne ponaša s svojo modrostjo, močni naj se ne ponaša s svojo močjo,
    bogati naj se ne ponaša s svojim bogastvom.
    Kdor se marveč hoče ponašati, naj se ponaša s tem,
    da je razumen in pozna mene, da sem jaz GOSPOD,
    ki delam dobro, prav in pravično na zemlji.
    To mi je namreč všeč, govori GOSPOD.«. (Jeremija 9,22-23)

    2)Kdo je Bog… On je DOSEGLJIV
    Bog nas vabi, da se z njim pogovarjamo in da vse svoje vsakdanje skrbi preložimo nanj. Za ta pogovor ne rabimo nobenih posebnih priprav in ni potrebno, da je naš govor teološko brezhiben, sakralen ali pretirano vljuden. On nas namreč že po naravi sprejema in ljubi; še zlasti, če si resnično želimo njegove bližine.
    »GOSPOD je blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v zvestobi.« (Psalmi 145,18)

    3)Kdo je Bog… On je USTVARJALEN
    Vse kar ljudje ustvarimo, je narejeno iz že obstoječih surovin ali zgrajeno na umovanju naših predhodnikov. Bog pa je sposoben resničnega ustvarjanja – tu ne govorimo le o galaksijah in živih bitjih, temveč tudi o vsakdanjih problemih in težavah. Bog je namesto nas ustvarjalen. Želi si, da bi se zavedali njegove moči in se nanjo nenehno zanašali.
    »Velik je naš Gospod in silen v moči, za njegovo razumnost ni števila.« (Psalmi 147,5)
    »Od kod bo prišla moja pomoč? Moja pomoč je od GOSPODA,
    ki je naredil nebo in zemljo.« (Psalmi 121,1-2)

    4)Kdo je Bog… On je MILOSTLJIV
    Ljudje grešimo. Nagnjeni smo k temu, da delamo stvari na svoj način in se ne oziramo na Boga, On pa vse vidi in vse ve. Čeprav imamo pogosto občutek, da se Bog ne meni za naše prestopke, se pogosto ne zavedamo, da je On tisti, ki nam bo sodil in nas bo obsodil. A vendar, Bog je milostljiv in nam je pripravljen naše grehe odpustiti, če se le odločimo za osebni odnos z njim. Jezus Kristus, Sin živega Boga, je s smrtjo na križu plačal za vse naše grehe, tretji dan je vstal od mrtvih in nam tako omogočil popolno odpuščanje. »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.« (Rimljanom 3,22-25)

    5)Kdo je Bog… On je ISKREN
    Ljudje nam pogosto razlagajo svoje misli ter občutke in prav tako nam tudi Bog odkrito govori o sebi, le da je za razliko od ljudi Bog vedno pošten. Vsako malenkost, ki nam jo pove o sebi ali o nas samih, lahko štejemo kot verodostojno informacijo. Bog pove vsak stavek odkritosrčno in vestno, tako da se lahko ljudje na njegove besede zanesemo bolj kot na lastno zaznavanje občutkov in misli. Vsaka njegova obljuba je zanesljiva in vse kar Bog reče, namerava tudi izpolniti. Lahko ga držimo za besedo.»Razkritje tvojih besed razsvetljuje, nevednim daje razumnost.
    Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi.« (Psalmi 119,130.105)

    6)Kdo je Bog… On je SPOSOBEN
    Kako bi se počutili, če bi bilo vse kar naredite, stoodstotno pravilno? Pri Bogu je vedno tako, ker je Vsemogočen, Vseprisogten in Neskončno Dober in Neskomčno Moder. Njegova modrost nima meja. On razume vse dejavnike v katerihkoli okoliščinah, vključno z vso zgodovino ali prihodnostjo, ki se na te okoliščine nanaša. Pri Bogu je naša Človeška Večnost kakor ena sekunda in ena sekunda kakor Večnost, kar Ljudje s Človeško Pametjo ne razumemo. Zato Verujmo Bogu in ga Ljubimo. Ljudem ni potrebno, da ga o svojih situacijah in problemih obveščamo, mu svetujemo ali ga prepričujemo naj bo pravičen. On vedno ravna pravično, saj je edini, ki je tega resnično sposoben. Njegov motiv je vselej neoporečen. Če mu zaupamo, ne bo nikoli ravnal nepravično in nas ne bo nikoli prevaral ali ogoljufal. Vedno in povsod, v katerihkoli okoliščinah mu lahko popolnoma zaupamo, da bo ravnal pravično. »Vsi tisti, ki zaupajo vate, ne bodo osramočeni… « (Psalmi 25,3)
    Avtor: Marilyn Adamson

    Verniki imamo pravico vedeti in spoznavati krščansko Vero in Boga ter se izobraževati sami ali na verskih seminarjih, neokatehumenskih srečanjih za odrasle ali drugače. Zadnjič sem slišal pri Sveti Maši od našega duhovnika, da so vsi preobremenjeni in da bogoslovcev manjka. Imamo Sveto Pismo, Evangelije, razno poljudno bogoslovno literaturo, Družino, Ognjišče itd., lahko se učimo sami eden od drugega in poglabljamo svoje versko znanje tudi na druge načine. Pred tem pa je prav da Molimo k Bogu in ga prosimo za Božji Navdih in Vodstvo, da stvari prav razumemo. In Bog nam bo pomagal. Amen. Janez

  66. Janez says:

    Zbrane misli svetega Johna Henryja Newmana (Ognjišče)
    + Kakor se sončna ura ravna po soncu, tako se hočem tudi jaz ravnati edinole po tebi, Gospod, če me le hočeš sprejeti in me voditi.
    + O Bog, ustvaril si me zase, da ti služim na svoj način. Izbral si me za delo, ki ga nisi namenil drugim … Nisi me ustvaril brez določenega namena, ampak zato, da delam dobro. Izvršiti moram delo, ki si mi ga zaupal.
    + Vsa lepota narave, blagodejni vpliv menjajočih se letnih časov, blagoslov sonca in lune, sadovi zemlje, ugodje družbenega življenja, prijetno sožitje v družini in s prijatelji, vse te dobre stvari so le razprostrta čudovita podoba tvoje dobrote in znamenja blagrov tvojega kraljestva.
    + Vsi ljudje, ki jih poznam, vsi, ki jih srečavam, ki jih vidim in o katerih slišim, vsi živijo v tebi.
    + Gospod, ti nam nisi hotel odvzeti stiske tega sveta, rekel si pa nam: »Zaupajte, jaz sem svet premagal…« Kaj pomenijo potem vse skrbi, vse stiske in nadloge? Saj bo vse prešlo v vstajenje in večno življenje v tvojem novem svetu: v rastočem približevanju tebi
    + Nihče se ne more zveličati in biti srečen brez tebe. O, daj, da nikdar ne bom na to pozabil v vrvenju in opravkih dneva.
    + Čemu bi ugibali, po kakšni poti bo poslej teklo naše življenje, da je le tvoja pot! Kaj bi spraševali, kam pelje, če nas le pripelje k tebi! Kaj bi skrbeli, kaj vse nam misliš naložiti, da nam le pomagaš vse nositi z dobro voljo, zvestim srcem in v pravem duhu.
    + Ostani pri meni, nepojemajoča luč … Naj te razglašam, ne da bi pridigoval: naj te oznanjam ne z besedo, marveč s svojim zgledom, s skrivno močjo, s tihim vplivom ljubezni.
    + Bog me Je ustvaril, da mu služim na poseben način. Povsem določeno nalogo je zaupal prav meni in ne nekomu drugemu. Jaz imam svojo nalogo in svoje poslanstvo.
    + Daj, da se mi ne bo nikoli treba bati tvojega pogleda! Naj bi ne bil nikoli primoran priznati, da si ne prizadevam odkritosrčno ugajati le tebi.
    + Pot do resničnega veselja ne vodi prek popustljivosti do sebe, temveč prek odpovedi; do moči nas vodi – slabost, do uspeha – polom, do modrosti – nespamet, do časti – preziranost.
    + Kristjan ni otožen. Kes brez ljubezni ni pristen. Spokornost, ki je ne blažita vera in vednost, ni Bogu všeč. Živeti moramo v sončnem siju tudi takrat, ko smo žalostni: v božji pričujočnosti moramo živeti.
    + Vedno se hočem zavedati: naj se mi godi dobro ali hudo – Bog je Bog, neskončno blag in moder, jaz pa človek, ki sem vedno v njegovih rokah.
    + O Bog, kakor je moj izvir v tebi, kakor sem ustvarjen od tebe in kakor je moje življenje iz tebe, tako hrepenim, da bi se naposled vrnil k tebi in živel s teboj na vekomaj.
    + Vse naj ti povem, za vse naj te vprašam, za vsako dejanje izprosim tvoj da in tvoj blagoslov. Kakor se sončna ura ravna po soncu, tako se hočem tudi jaz ravnati edinole po tebi.
    + Gospod, družinskim očetom vlij globoko zavest, da bodo morali nekoč dajati odgovor za duše svojih otrok. Zakonce uči nežnosti in zvestobe, žene potrpljenja in poslušnosti, otroke učljivosti, mladini daj čistost, starim ljudem mladostnega duha.
    + Nihče ne ljubi drugega zares, če ne čuti tudi nekaj spoštljivosti do njega … Brez medsebojnega spoštovanja ni trajnega prijateljstva.
    + Ni se nam treba bati duhovnega napuha, ko hodimo za Kristusovim klicem, če mu le sledimo kot resni ljudje … Resnemu je le do tega, da vrši božjo voljo.
    + Moj Bog, ne dopusti, da bi le za hip pozabil na resnico, da si ti moje življenje, moje edino resnično življenje!
    + Podeli mi milost, da verujem tako, kakor bi te gledal! Naj te imam vedno pred očmi, kakor da bi bil ti pričujoč v vidni telesnosti.
    + Bog me je ustvaril, da sem na svoj način v njegovi službi. Poveril mi je delo, ki ga ni zaupal drugim.
    + Kristusov križ ne opravičuje tako, da se nanj oziramo, temveč tako, da si ga privzamemo, da se nam zasadi v srce.
    + Bog lahko vse obrne v naše dobro. Lahko blagoslavlja in posvečuje celo naše slabosti. Lahko nas ljubeče kaznuje, če smo ošabni, lahko nas opogumlja, če postajamo malodušni.
    + Tisti, ki jih Kristus rešuje, so oni, ki se sami trudijo za rešenje, vendar nimajo upanja, da bi ga mogli doseči iz svojih moči.
    + Najvišja popolnost, do katere se običajno povzpnemo, je v tem, da spoznamo svojo hinavščino, neodkritost in duhovno plitvost.
    + Na svojem mestu sem prav tako potreben, kot je na svojem mestu potreben nadangel.
    Kristus, nadvse ljubljeni, vsemogočni božji Sin, postaja kot Odrešenik v polnem pomenu besede last slehernega kristjana, postaja naša pravičnost.
    + Kristus je ljubezen do sorodnikov in prijateljev posvetil in ukazal. Taka ljubezen je velika dolžnost.
    + Ljudje, ki jih javnost običajno spoštuje, se našim očem zdijo največji iz daljave. Ko se nam približajo, postanejo majhni.
    + Kar smo bili kot otroci, je le ljubka, tolažljiva slutnja tega, kar hoče Bog napraviti iz nas, če se bomo s srcem predali vodstvu njegovega Svetega Duha.
    + Vera ustvarja v najboljših primerih junake…, ljubezen pa rojeva svetnike.
    + O moj učlovečeni Bog, ti si vsemogočnost, ki se je hkrati dala poviti v plenice nemoči, ujetnik človeka, katerega si sam ustvaril.
    + Čim bolj človek razumeva svoje lastno srce, tem bolj razumeva tudi evangeljske nauke.
    + Raje se otresimo čezmernega govorjenja! Naj sveti naša luč pred ljudmi po naših dobrih delih!
    + Vsak človek beži pred polnostjo, ker se je boji, in bi rad užival nad praznoto v sebi, če bi mogel.
    + Bogu služimo na plemenit način, če delamo dobro, ne da bi mislili na to, brez računov in pretehtavanja, iz ljubezni do dobrega in sovraštva do zla.
    + Kristus nas ne kliče le enkrat, ampak večkrat, skoz vse življenje. Prvič nas kliče pri krstu, pozneje pa prav tako. Najsi poslušamo Njegov glas ali ne: spet in spet nas ljubeznivo kliče.
    + Verujem, da sem nesmrten; toda ta vera, ta grozljivi pogled v neskončnost bi me strl, če ne bi zaupal in molil v neomajnem upanju, da bo ta večnost napolnjena z Bogom, da bom večno v navzočnosti troedinega Boga.
    + Bog nas vodi po nenavadnih potih. Vemo, da hoče našo srečo; mi pa ne vemo, kaj je naša sreča, niti ne za pot do nje… Njemu se moramo prepustiti.
    + Prava in resnična sreča ni v tem, da nekaj veš, občutiš ali raziskuješ, temveč da ljubiš, upaš, se veseliš, občuduješ, častiš in moliš.
    + Varuj me svojeglavega mišljenja, ki ni pravilno, če me oddaljuje od tebe! Daj mi dar razločevanja resnice od zmote v duhovnih vprašanjih.
    + Jezus, naj Te vedno ljubim, ne s človeškimi očmi, temveč z očmi duha, ki gledajo drugače kakor telesne oči!
    + Vsakdo je poklican, da naredi nekaj ali da postane nekdo, za kar ni poklican nihče drug.
    + Tudi najboljši ljudje so nezanesljivi. Veliki so, drugič spet majhni. Trdno stoje, nato pa padejo. Taka je človeška krepost.
    + Bog ni s tistimi, ki se ustavljajo, ampak s tistimi, ki korakajo in živijo.
    + Kdor se trudi, da bi bil poslušen Bogu, nedvomno pridobiva vsaj spoznanje o samem sebi – to pa je prvi in najvažnejši korak na poti do spoznavanja Boga.
    + Ko greš po svojih opravkih, se potrudi, da boš z Bogom v srcu združen in vedno v navzočnosti Jezusa Kristusa, ki je tvoj prijatelj in Odrešenik.
    + Gospod, vem, da ne bo zapustil tistih, ki te iščejo, niti ne boš razočaral tistih, ki vate zaupajo.
    + Želite biti veliki? Napravite se majhne! Med ponižanjem samega sebe in resničnim napredovanjem je neka skrivnostna zveza.
    + O Bog, naj z vsakim novim letom lepše / mi vsako lepo čustvo v prsih zacveti, / zaneti vsako novo leto svojo mi ljubezen, / da v stalen plamen zažari!
    + Vera je skrivnostna posredovalka, po kateri prejmemo božje darove, ki jih sicer ne bi mogli biti deležni – po besedi Svetega pisma: “Trdno veruj; vse je mogoče tistemu, ki veruje!”
    + Gospod, podeli nam milost, da bomo mirno zaspali, brez teže grehov! Daj nam mirno počivati, dokler ne zasije dan vstajenja!
    + Dragi Gospod, tako zelo si ljubil človeško naravo, ki si jo ustvaril. Zato si prišel k nam kot človek, povsem tak kot mi, z vso našo krhkostjo in slabostjo.
    + Kdor Boga vestno posluša in sveto živi, prepričuje vso svojo okolico, da veruje v nevidno moč Kristusa in da se je boji.
    + Če si ti z menoj, moj Bog, potem se mi zaradi zavesti, kako zelo sem grešen, ni treba pogrezati v brezupno žalost, ampak se smem veseliti, da si tako brezmejno milostljiv.
    + Do današnjega dne si nam vselej pomagal, nas nisi pozabil in nas boš tudi poslej blagoslavljal. Nisi nas ustvaril za nič.
    + Moj Gospod in Zveličar, v tvojih rokah sem varen. Če me ti držiš, se mi ni nikogar in ničesar bati. Če bi se me ti odrekel, ne bi mogel ničesar več upati.
    + O Bog, zadovoljen sem in čez mero bogat, če ima tebe. Brez tebe sem nič, izgubljen sem, umiram, propadam.
    + Čas ne pomeni nič, če ni seme večnosti.
    + Ne prosim te zemeljskega blagostanja; tega te prosim, Gospod, da blagosloviš moje prizadevanje, da bi bil dober in da bi moj trud rodil bogat sad.
    + Če hočemo biti kristjani, prav gotovo ni dovolj, če smo le to, kar moramo biti tudi brez Kristusa; ni dovolj, da smo le dobri pogani in nič več, ni dovolj, da smo nekako pravični, pošteni, zmerni in verni.
    + Pred dnevom vstajenja, našim praznikom, je štiridesetdnevni post; to nam kaže, da bodo tisti – in samo tisti, ki sejejo v žalosti, želi v veselju.
    + Evangelij je zakonik božje resnice, ki naj bi bil ljudem vedno pred očmi, da bi se vanj poglabljali, ga preučevali in bi jim postal življenjski usmerjevalec v duševnih bojih.
    + Kdorkoli si, Bog gleda nate individualno. “Kliče te po imenu.” Vidi te in te razume, saj te je ustvaril. Ve, kaj je v tebi, pozna tvoje posebno čustvovanje in mišljenje, tvoje zmožnosti in želje, tvojo moč in tvoje slabosti. Vidi te na dan veselja in na dan žalosti.
    + Le Bog pozna dan in uro, ko se bo zgodilo to, na kar nas stalno opozarja. Medtem pa nas vzpodbuja to, kar se je zgodilo doslej, naj ne obupamo, se ne utrudimo, naj se ne bojimo viharjev, ki prihajajo nad nas. Vedno so prihajali, vedno bodo, naš delež so.
    + Božji izvoljenec je več kot pravičen, zmeren, prijazen; ima prisrčno ljubezen do Boga, močno vero, sveto upanje, prekipevajočo ljubezen, plemenito zadržanost, strogo vestnost, stalno ponižnost, ljubeznivo vedenje in govorjenje, ves je preprost, skromen in naraven.
    + Vera ustvarja v najboljšem primeru junake, ljubezen pa rojeva svetnike. Vera nas more dvigniti nad naš svet, ljubezen pa nas vodi pred božji prestol. Vera nas dela trezne, ljubezen pa nas osrečuje.
    + Vera brez ljubezni je pusta, groba, slabotna. Manjka ji mehkobe, prikupnosti, očarljivosti, miline. Ljubezen nam je prinesla Kristusa. Ljubezen je drugo ime za Tolažnika.
    + Verni ljudje po besedah Svetega pisma “živijo v veri v božjega Sina, ki jih je vzljubil in se zanje daroval”. A tega ne pripovedujejo vsem ljudem; prepuščajo jim, da to odkrijejo, ako morejo.

    Vir: Ognjišče zbral Marko Čuk.

    Kardinal John Henry Newman postane svetnik
    John Henry Newman je bil kardinal svete rimske Cerkve, ustanovitelj Oratorija sv. Filipa Nerija v Angliji. Napis na njegovem grobu (Ex umbris et imaginibus in veritatem, Od senc in podob v resnico) pove, da je bilo življenje blaženega Johna Henryja Newmana romanje k resnici. Rodil se je leta 1801 v Londonu, v mladosti je bil posvečen v diakona v anglikanski Cerkvi. Po intenzivni poti premišljevanja in molitve je razumel, da je rimska Cerkev resnična varuhinja nauka Jezusa Kristusa in se spreobrnil v katoliško vero. Leta 1847 je bil posvečen v duhovnika in je v Angliji ustanovil Oratorij sv. Filipa Nerija. Papež Leon XIII. ga je leta 1879 imenoval za kardinala, umrl pa je 11. avgusta leta 1890 v Birminghamu. Njegovo beatifikacijo je 19. septembra 2010 vodil papež Benedikt XVI. med obiskom Združenega Kraljestva. Med molitvenim bdenjem na predvečer beatifikacije je sveti oče spomnil, da nas Newman »uči, da če smo sprejeli Kristusovo resnico in zastavili svoje življenje zanj, ne more biti ločenosti med tem, kar verujemo ter med tem, kako živimo svoje življenje.« Prav tako nas uči, da je potrebno za »gorečnost za resnico, intelektualno poštenost ter pristno spreobrnjenje plačati visoko ceno. Resnice, ki osvobaja, ne moremo zadržati zase; zahteva pričevanje, potrebno jo je slišati; navsezadnje njena prepričevalna moč izhaja iz nje same in ne iz človeškega daru govora.« Med samo beatifikacijo pa je Benedikt XVI. spomnil, da se je Newman pri svojem duhovniškem poslanstvu zvesto posvečal prebivalcem Birminghama, kjer je ustanovil Oratorij. Obiskoval je bolnike in revne, tolažil zapuščene, skrbel za zapornike, tako da ni bilo nenavadno, da se je od njega ob smrti poslovilo na tisoče ljudi. Njegovo kardinalsko geslo, Srce govori srcu, in nam, po Benediktovih besedah, pomaga »prodirati v njegovo razumevanje krščanskega življenja kot klica k svetosti, silne želje človeškega srca, da bi vstopilo v globok odnos s Srcem Boga.« Paperž je dner 13. 10. 2019 v Vatikanu razglasil izmed petih blaženinh tudi kardinala Newmana.
    Radio Ognjišče

  67. Janez says:

    SMISEL ČLOVEKOVEGA ŽIVLJENJA (skrajšan že objavljen prispevek!)
    Smisel človekovega življenja je biti dober in srečen človek, ki ga preizkušnje trpljenja ne potrejo in mu vzamejo smisel življenja, ker najde oporo v veri v Boga, da vztraja in dela dobro, je srečen in zadovoljen, pravi pokojni profesor Janez Janžekovič, nekdanji profesor filozofije na TF v Ljubljani. Dober je tisti, ki teži za resničnim dobrim in ki pomaga ter služi ubogim. Pri tem pa odkrivamo tudi smisel trpljenja: ko gre za vprašanje smiselnosti vsakdanjega napora in trpljenja, ki nam ga povečuje naša zavest. Človek, ki veruje v posmrtno življenje, lahko najde tudi smisel razumsko nerazložljivega trpljenja. Za kristjane trpljenje postane odrešujoče. Kristjani, ki poznamo Resnico o smislu življenja, ki vemo za Pot k Jezusu, ki nas vodi do Življenja samega, ne bi smeli pozabiti, da je pokazati ljudem smisel, ki je bil podarjen tudi nam, naša prva in najosnovnejša naloga. Le veren človek lahko najde odgovor na smisel vsakega trpljenja. Lahko rečemo, da je sreča v trpljenju mogoča, če razrešimo vprašanje njegovega smisla. Pri tem pa je veren človek, ki v svoji veri že živi neke drobce za večno življenje že na zemlji, v očitni prednosti pred neverujočimi. Lahko rečemo, da je sreča v trpljenju človeka mogoča, če razrešimo vprašanje njegovega smisla, ki ima razlog in vero v Boga. Pri tem pa je veren človek, ki v svoji veri že živi večno življenje, v očitni prednosti. K sreči človeka po mnenju filozofa Janžekoviča pripomore globoko zaupanje v Boga, »v največjo oporo v trpljenju pa bi nam morala biti resnica, da je Bog naš oče, ki ljubi svoje Otroke in je daroval Jezusa za naše Odrešenje«.

    Zato je za kristjana pomembno, da se pri iskanju smisla življenja odloči za našo lastno Hojo za Jezusom, saj nas tudi v Svetem Pismu Bog nagovarja: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu!« (Heb 3, 15). Povabite Jezusa v svoje srce in zaživite polno in srečno življenje v zavedanju, da ste Božji otrok, nadvse ljubljen od Boga Najvišjega, na poti v večno življenje z Njim! Pridobiti vero in odgovor kaj je smisel življenja pomeni pridobiti lepoto življenja, odkriti, da je lepo živeti, ljubiti, roditi, zaupati življenje tistemu, ki zaupa svoje življenje v tvoje roke. Lepo je biti duhovnik, redovnik, družinski oče ali mati, kajti vse ima pozitiven smisel, vse se premika proti življenju, svetlobi in večnosti, ne proti smrti. “Prišel je čas, da nehamo govoriti o veri kot žrtvi, odpovedi, omejitvi. Čas je, da govorimo o lepoti in prijetnosti verovanja v Boga”. “Zanima nas vse tisto, ki omogoča, da raste in cvete in človekova vera v Boga in človeško Odrešenje, ki je cilj Poti k Jezusu. Vse Božje, ki se pomaga človeku in se ujema z bujno rastjo človeškega, je pomembno, da se mu odpremo in posvečamo”. Več Boga pomeni več mene, ki mi daje moč! Več evangelija stopi v moje življenje, bolj zaživim v Bogu! P. Giovanni Vannucci, eden največjih mistikov 20. stoletja, je dejal: Božje kraljestvo bo prišlo – kot dar in sad Božje Milosti in blagoslova vseh mojih prizadevanj – s cvetenjem vere in pobožnega življenja v vseh njegovih oblikah. “To je moja vera v Boga, ki nam pravi: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje. Če boste sledili Meni in Mojemu nauku, se bo vaše življenje spremenilo«. Kristjan ki hoče začeti graditi oseben odnos z Jezusom Kristusom, pa ga moramo najprej povabiti in sprejeti v svoje srce. Odkar od otroka naprej verujem in sledim Gospodu, se je v moje srce naselila globoka radost, ki ni podobna ničemur, kar sem do sedaj v življenju izkusil. Jezus Kristus je v moje življenje prinesel smisel. Bog želi, da bi ga mi poznali in izkusili njegovo ljubezen, radost in mir. S tem, ko ga sprejmemo v svoje srce, prejmemo njegovo odpuščanje in začnemo skupaj z njim graditi osebni odnos, ki traja na veke. Jezus pravi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu«.

    Odlomki iz Svetega Pisma na obravnavano tematiko …
    »Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja.« (1 Janez 5,12)
    »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime.« (Janez 1,12)
    »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3,16)
    »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. 9 Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Efežanom 2,8-9)
    »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (2 Korinčanom 5,17)
    »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17,3)
    Vir: Janez Janžekovič: Smisel življenja; RTV oddaja Duhovna Misel: Kako živeti kot radosten kristjan, Ognjišče Norman Waren: Ali ima življenje smisel? Lastni razmisleki in doprinosi.

  68. hvala says:

    Svetnica Fawstina Kovalska je prosila Gospoda Jezusa. da bi jo poučil o notranjem življenju,

    Jezus ji je rekel: MOJA HČI, NATANČNO UPOŠTEVAJ BESEDE, KI TI JIH BOM POVEDAL:

    NE CENI PREVEČ NOBENE ZUNANJE REČI, ČEPRAV BI SE TI ZDELA ŠE TAKO DRAGA.
    ZAPUSTI SAMA SEBE IN NEPRESTANO OSTAJAJ Z MENOJ.
    VSE MI ZAUPAJ IN NIČ NE DELAJ PO SVOJE IN BOŠ VEDNO V VELIKI SVOBODI DUHA; NOBENE OKOLIŠČINE NE NEZGODE TI GA NE MOREJO SKALITI.
    NE OZIRAJ SE VELIKO NA GOVORICE LJUDI. DOVOLI, NAJ TE VSAK SODI PO SVOJEM NAGNJENJU.
    NE OPRAVIČUJ SE, SAJ TI OPUSTITEV OPRAVIČEVANJA NE BO NIČ ŠKODOVALA.
    VSE ODDAJ NA PRVO ZNAMENJE, ČEPRAV BI BILE NAJNUJNEJŠE STVARI;
    NE PROSI NIČESAR , NE DA BI SE Z MENOJ POSVETOVALA.

    DOVOLI, DA TI VZAMEJO CELO TISTO, KAR TI PRIPADA-PRIZNANJE, DOBRO IME; TVOJ DUH NAJ BO NAD VSEM TEM.
    TAKO OSVOBOJENA VSEGA, POČIVAJ V MOJEM SRCU. NE DOVOLI SI Z NIČEMER SKALITI MIRU. UČENKA, PREMISLI BESEDE, KI SEM TI JIH POVEDAL. (Dn 1685).

    Učenec Jezusa se bo trudil, da bo vedno izpolnjeval Njegovo voljo.

    Božje Usmiljenje, ki si višje od nebes, vate zaupamo!

  69. Miro says:

    KO JE PALMA OSTARELA IN NI DAJALA VEČ SADU, GA JE BOG HRANIL PO KROKARJU!

    V tebi, Gospod, se veseli sveti Pavel, zelo se raduje tvoje podpore, željo njegovega srca si izpolnil.
    – Sveta Cerkev danes slavi svetega Pavla iz Teb, prvega puščavnika. Ob njegovem godu se še mi živo
    zamislimo, kakšen blagoslov pomeni tudi za nas samota, tišina in zavest Božje pričujočnosti med
    nami. Najprej pa vse, kar smo dobrega opustili in slabega storili, obžalujmo, da bomo svete skrivnosti
    vredno obhajali (odlomek iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

    http://svetniki.org/sveti-pavel-puscavnik

    Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, Ti si naš Odrešenik! Vedno in povsod v vsem
    skrbiš za nas, tako v duhovnem kot telesnem pogledu! Prisrčna Ti hvala za vsakdanji kruh, vodo, druge
    naravne dobrine. Predvsem pa hvala za sv. Evharistijo, studenec Božjega usmiljenja, iz katerega izvirajo
    vsi drugi naravni in nadnaravni darovi!

    Božje usmiljenje, ki si nas iz niča poklicalo v življenje, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!
    Sveti Pavel iz Teb, prosi za nas!

  70. Janez says:

    Vsak dan se lahko prerodim kot nov Človek in dober Kristjan

    Prerojen si, če se čudiš,
    ker se vsako jutro prebudi nov dan;
    če si srečen, ker tvoje oči vidijo,
    tvoje roke čutijo,
    ker bije tvoje srce.
    Prerojen si, če se veseliš, da živiš,
    če brez predsodkov gledaš na ljudi,
    če znaš občudovati cvetje na poti svojega življenja.
    Oči so mi dane za svetlobo,
    za pomladno zelenje in belino snega,
    za sivino oblakov in modrino neba,
    za bleščavo sonca podnevi,
    za utripanje zvezd ponoči
    in za neverjetni čudež,
    da okoli mene živi toliko čudovitih ljudi.
    Usta so mi od Boga dana za besede,
    za prijazne besede, na katere čaka nekdo, ki trpi.
    Moja usta so mi dana za poljube,
    moje roke za delo, pomoč in nežnost,
    moje noge za pot do bližnjega,
    do tistih, ki živijo v hladu in osamljenosti.
    In moje srce je dano za Ljubezen do Tebe Človek.
    Človek rad Te imam. Amen.
    Phil Bosmans.

    Phil Bosmans, belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim. Je bil ustanovitej Zveze brez imena (Bund ohne Namen), ki tudi po njegovi smrti leta 2012, v mnogih deželah deluje za večjo človečnost, tudi na socialnem področju. Besedila pesmi so vzpodbuda za srce, drobni prinašalci veselja do življenja za verne in neverne ljudi.

    Du bist erlöst, wenn du dich fragst, weil jeden Morgen ein neuer Tag erwacht;
    wenn du glücklich bist, weil deine Augen sehen, Ihre Hände fühlen, weil dein herz schlägt.
    Sie werden erlöst, wenn Sie sich freuen, dass Sie leben,
    wenn Sie Menschen ohne Vorurteile betrachten,
    wenn Sie die Blumen auf dem Weg Ihres Lebens bewundern können.
    Und mein Herz ist für die Liebe zu dir Mann gegeben. Mensch, ich liebe dich.

  71. Janez says:

    ZBRANE IN POVZETE NEKATERE MISLI O DOBROTI V PREMISLEK

    1) O DOBROTI (Dr. Friderik Viljem Faber)
    Posebno ena sila, ena moč je v človeku, katero vse premalo upoštevamo, vse premalo z njo računamo, je dovolj ne poznamo in ji ne posvečamo dovolj pozornosti… To je sila, ki je zmožna preobraziti svet, ga osrečiti ali nesreče na svetu vsaj tako zmanjšati, da bi življenje na zemlji postalo popolnoma drugačno, lepše, srečnejše… Ta čudežna sila, ta moč je dobrota.Nesrečni smo v glavnem zato, ker mi, ki sestavljamo svet, torej prebivalci zemlje, nismo dobri.Knjiga O Dobroti nima primere v literaturi o duhovnem življenju in bi jo morali prebrati vsi Evropejci, je zapisal v uvodu knjižice pater Leopold frančiškan ob izidu leta 1991.

    Kaj je torej dobrota?
    Dobrota je prelivanje lastnega jaza v druge. Druge postavimo na mesto lastnega jaza. Z drugimi ravnamo tako, kakor bi želeli, da oni ravnajo z nami. Svoja mesta zamenjamo z drugimi. Pojem »samo jaz«nam sčasoma postane tuj in drugi postanejo »jaz«. Naše samoljubje postane nesebičnost. Kadarkoli in kjerkoli govorimo o kreposti ali čednosti, moramo misliti na Boga. Kaj pa je prelivanje lastnega jaza v druge pri Njem, Najsvetejšem? To so njegova dela stvarjenja. Stvarstvo samo, to je Njegova dobrota…Bog – Dobrota je začetek vsake druge dobrote. Dobrota prihiti na pomoč vsakomur, ki je pomoči potreben,in prav to je funkcija Božjih lastnosti do ustvarjenih bitij. Božja vsemogočnost neprestano dopolnjuje pomanjkanje naših moči, Božja pravičnost popravlja, izboljšuje, spreminja naša zmotna mnenja, Njegovo usmiljenje tolaži soljudi, ki trpe zaradi naše krivičnosti.

    Dobrota je podobna Božji milosti, kajti ljudem daje nekaj, česar sami ne morejo imeti niti po svoji individualnosti niti po svoji naravi. Dobrota daje človeku to, kar mu manjka, na primer tolažbo, ki nam jo more dati samo nekdo drug. Dobrota prinaša veselje vsepovsod, razveseljuje na široko. Pod vplivom dobrote zažive sposobnosti za življenje, dobrota te oživljene sposobnosti ogreje in jih napolni z blagodejnim vonjem… Ako more dobrota lajšati bolečino, stori več kot to: dobrota ublaži in odstrani bolečino. Ako pomaga pomanjkanju, stori več kot to; samo pomagati ji ni dovolj… Čeprav je varčna pri dajanju, pa ne varčuje s prisrčnostjo, s katero daje… Od katerekoli strani opazovana,je dobrota tesno spojena z mislijo na Boga, povezana je z Bogom samim. Njena temeljna sila, skrivnostna gonilna moč je naravno čustvo, najplemenitejša osnova našega bistva, najpristnejši ostanek Božje podobe, po kateri smo bili ustvarjeni. Dobrote ne smemo podcenjevati in je ocenjevati kot naravni poganjek našega naravnega nagnjenja. Dobrota je plemstvo človeka. V vseh svojih oblikah odraža nebeško podobo. Izliva se v nebeške tajnosti. Je mnogo bolj Božja kot čisto človeška; človeška pa je zato, ker je odsev človeške duše prav tam, kjer je Božja podoba v njej najgloblje vtisnjena. Dobrota dela življenje znosnejše. Breme življenja pritiska na ramena mnogih človeških otrok… Za mnoge ljudi je življenje skoraj neznosno in grozi, da postane z vsakim trenutkom še neznosnejše… Tedaj je naloga dobrote, da napravi življenje bolj znosno. Čeprav pri tem prizadevanju doseže le delni uspeh, čisto brez uspeha dobrota nikdar ne ostane. Dobrota voljno služi Bogu Stvarniku in tako dejansko in uspešno pripravlja pot Zveličarju. Dobrota neprestano išče duše, ki so zabredle in žive v zmoti in grehu, in, ko jih najde, jih vodi nazaj k Bogu. Dobrota trka na srca in jih odpira; tudi taka, ki se zde trdovratno zaprta. Skoraj vsi ljudje imajo v sebi, v največji globini svoje duše, več dobrega kot morem spoznati v vsakodnevnem občevanju s človekom. Da, domala vsi ljudje poneso mnoge nerazvite plemenitosti s seboj v grob, le pri nekaterih prodro na dan… Pod vlivom dobrote ožive mnoge kreposti in z mladostno silo zatro mladostne razvade. Nepričakovano, hipoma odkrijemo skromnost, ponižnost v skritem kotičku srca, kjer je bilo dolga leta varno zatočišče, prava temnica greha! Čudovito je opazovati, kako zna Božja milost delovati na najbolj brezupne značaje… Dobrota ne samo razkriva, ampak tudi pospešuje, daje življenje in moč na novo odkritim krepostim. Dobrota bedi nad duševnim okrevanjem, ga varuje in brani pred nevarnostmi. In kako prilagodljiva je dobrota! Najprej se pojavi kot poizvedovalec, nekak oglednik Božje milosti, kmalu pa postane njen spremljevalec in vojščak, vojščak, ki vzdrži vsako bitko, junak, ki v razdobju 5000 let komaj razume, kaj je poraz. To je delovanje dobrote, ki od ranega jutra do poznega večera vrši službo v človeških srcih… Dobrota zmanjšuje število grehov. Nič ni za dušo večje vrednosti kot dobrota.

    Nadaljnji vpliv dobrote na človeško srce je v tem, da vliva pogum v prizadevanju za duhovni napredek. Povrh vsega je dobrota še nalezljiva. Nobeno dobro delo ni ostalo nikdar omejeno samo nase. Poseben znak dobrote je rodovitnost, saj eno dobro delo že vodi v drugo, tretje itd… Eno dobro dejanje požene korenine v vse smeri, korenine poganjajo in ustvarjajo vedno nove poganjke… Rodovitnost se pokaže predvsem pri tistem, ki je bil deležen naše dobrote. In prav to je največji uspeh dobrote, da zbudi v drugem dobrotljivost, da napravlja druge dobrotljive. Najbolj dobrotljivi so navadno ljudje, ki so bili sami v veliki meri deležni dobrote… V splošnem velja pravilo, da dobrota napravlja ljudi dobre… Zato svojim bližnjim ne moremo storiti nič boljšega, kot da smo z njimi dobri.

    Biti do samega sebe dobrotljiv je čisto posebna poteza v duhovnem življenju. Dobrota ima skrivnostno, čudovito moč: pod njenim vplivom zaživi v duši skriti izvir veselja… Notranje veselje sledi skoraj vsakemu dobremu delu… Dobrota nas dela Bogu podobne, če se vadimo v njej iz verskih nagibov ali motivov. Po dobroti prihaja v nas mnogo milosti, toliko, da bi mogle napraviti iz nas svetnike. Dobrotljivost ni plod vneme začetnikov, temveč plod vztrajnosti napredujočih. Iz krščanske dobrotljivosti se rodi ponižnost. Dobrota nam daje zelo veliko. Skoraj bi lažje našteli, česa ne daje. Vedno in povsod ustvarja čudovite spremembe.Dobrota je, preprosto povedano, velika Božja milost pri človeku. Kjer je že naravna, naj postane nadnaravna.

    Vir:Dr. Friderik Viljem Faber O Dobroti, Nadškofijski Ordinariat v Ljubljani v letu 1991 in Medmrežje http://www.fejstbog.si/index.php/da-bi-bil-svet-bolj-svet/299-dobrota.

    2)ČLOVEŠKA DOBROTA, ODSEV BOŽJE DOBROTE.- POVZETEK ( pisec brat Alojz iz Taizeja)
    »Ko pridobivaš dobroto, postajaš podoben Bogu. Ustvari si usmiljeno in dobrohotno srce, da boš oblekel Kristusa. (sv. Bazilij)«.

    Božja dobrota bo imela v življenju slehernega človeka zadnjo besedo. Da bi bila vera v Božjo dobroto prepričljiva, mora dobiti obliko, se utelesiti v preprostem življenju vzajemne delitve in zastonjskosti, kjer je odpuščanje v središču odnosov. Odkrivanje Božje dobrote postane klic za prebujanje dobrote v našem lastnem življenju. Poslušati evangeljski klic k dobroti ni enako temu, da si nekdo postavi visoko moralni cilj in ga nato skuša doseči. Božja beseda je živa: če pustimo, da klic pade v naša ušesa, bo to v naših srcih sprožilo spremembo, klic nas bo pritegnil in naša volja mu bo rada sledila.

    Božja dobrota poziva našo dobroto. Naša dobrota ne izvira iz nas, je samo odsev Božje dobrote. Naša dobrota je vselej pomanjkljiva in kaže na absolutno, na večjo dobroto. Njeno bistvo je v tem, da je znak Božje dobrote, pričevanje troedinega Boga. Če povežemo dve evangeljski vrednoti, dobroto in preprostost, se okrog njiju ustvari upanje. Dobrota, povezana s preprostostjo srca nas pripravi, da postanemo pozorni na obubožane, na trpeče, na stisko otrok. Dobrota preseneča in včasih izzove celo občudovanje… Dobrota sproži ali ojača odločitev zaupati v Boga. Če je preprostost en izraz dobrote, lahko rečemo, da je zastonjskost njen drugi izraz. Bog se nikdar ne vsiljuje,v njem ni nasilja. Želel je, da bi človek ljubil svobodno in zastonjsko… Zastonjskost pomeni biti brez osebnih interesov.

    Janez XXIII. je dobroti namenil častno mesto in pri tem je šlo za zavestno odločitev, ki so jo včasih imeli za naivnost in zato je zelo trpel. Dobrota še zdaleč ni slepa. Pomeni razločevanje in tudi notranji boj. »Bog nas na pot pošilja z iskro dobrote v naših dušah, ki samo čaka, da se razplamti.« Človek je za bližnjega vir veselja. »Moje veselje.« (sv Serafim iz Sarova).

    »Moram preveriti svoje prepričanje, da je dobrota globlja od najglobljega zla. In če vera, če vere imajo smisel, potem je njihov smisel v tem, da dobroti utrejo pot do ljudi, da jo iščejo tam, kjer je povsem poniknila… Dobrota ni le odgovor na zlo, ampak tudi odgovor na nesmisel. In mislim, da je oznanjanje dobrote temeljna hvalnica.« (Paul Ricoeur).

    Dobrota ni prazna beseda, ampak sila, sposobna preoblikovati svet. »Bog, ki nas ljubiš, premišljevanje tvojega odpuščanja postane izžarevanje dobrote v ponižnem srcu, ki se ti zaupno izroča.« (br. Roger iz Taizeja).

    Povzetek Fejstbog, dr. Faber o Dobroti, lastni prispevki et altro. Že objavljeno.

  72. hvala says:

    VERA S POMOČJO KATERE JE MOGOČE VEROVATI, TAKA VRSTE VERA JE ZGOLJ DOKTRINA, GRE ZA UČENJE, NEKE VRSTE FILOZOFSKO RAZMIŠLJANJE. TA VERA SE BOLJ ZANAŠA NA RAZUM IN NA LASTNE MOČI. TAKO VERO SMO LAHKO LE “PODEDOVALI” OD SVOJIH STARŠEV.
    TA VERA JE LAHKO ZGOLJ VRSTA OBIČAJEV, TRADICIJE, FOLKLORA…BOLJ POZUNANJENA VERA.

    LJUDJE S TAKO VERO SO ZGOLJ RUTINSKI VERNIKI, CERKEV JIM PREDSTAVLJA SAMO SERVIS ALI PA JE ZANJE INSTITUCIJA, KI ZADOVOLJUJE SAMO DOLOČENE OSEBNE INTERESE. ČE TEGA NI, JE NE POTREBUJEMO. SPREJEMAJO, DA BOG OBSTAJA, VERUJEJO V JEZUSA KRISTUSA, SPREJEMAJO CERKVENE ZAPOVEDI, RESNICE(DOGME), VERUJEJO, DA OBSTAJAJO NEBESA, PEKEL, GREJO VSAJ KAKO NEDELJO K MAŠI, DAJEJO NEKAJ MILOŠČINE, VENDAR VERA NI GLOBOKO “PREPOJILA” NJIHOVEGA ŽIVLJENJA, NI SE DOTAKNILA NJIHOVEGA SRCA.

    MANJKA OSEBNO IZKUSTVO, OSEBNA POVEZANOST Z BOGOM IN OSEBNA IZROČITEV.

    V TAKI VRSTI VERE BOG NI NA PRVEM MESTU. ZA TAKEGA ČLOVEKA BOG NI” BLIŽINA”.

    ZATO JE DANES VELIKO LJUDI, KI VERUJEJO V BOGA, NE VERUJEJO PA, DA BOG OZDRAVLJA, OSVOBAJA, DA JE BOG ŽIV.
    TUDI DUHOVNIH OBNOV IN SEMINARJEV, KI PRAV TO OMOGOČAJO, NE SPREJEMAJO.
    REČEJO, DA JE TO ZANJE PREVEČ IN DA TISTI, KI TO VERJAMEJO ,PRETIRAVAJO. (Dr. Fra Ivo Pavić, Prenova v Duhu, december 2019)

    Deveti dan devetdnevnice Božjemu usmiljenju. JEZUS JE REKEL FAVSTINI KOWALSKI: “DANES PRIPELJI K MENI MLAČNE DUŠE IN JIH POTOPI V MORJE MOJEGA USMILJENJA.

    TE DUŠE ZADAJAJO MOJEMU SRCU NAJBOLJ BOLEČE RANE; V VRTU GETSEMANI PA SO ME NAJBOLJ RAZŽALOSTILE IN IZTRGALE IZ MOJEGA SRCA KRIK: “OČE, ČE HOČEŠ, DAJ, DA GRE TA KELIH MIMO MENE, TODA NE MOJA VOLJA, AMPAK TVOJA NAJ SE ZGODI (Lk, 22,42).ZANJE JE MOJE USMILJENJE EDINA REŠITEV.”

    Poglejmo, kako je Jezus trpel in trpi zaradi mlačnih duš. !!!!

  73. hvala says:

    Prince Derek v svoji knjigi, blagoslov ali prekletsvo sami lahko izberete, piše tudi o STALNEM FINANČNEM PRIMANJKLJAJU.

    NA TO SE NANAŠATA NASLEDNJI DVE VRSTICI IZ 28. POGLAVJA 5. MOJZESOVE KNJIGE: “PREKLETA BOSTA TVOJ KOŠ IN TVOJE NEČKE” …IN NE BOŠ IMEL USPEHA NA SVOJIH POTEH…NAJBOLJ SLIKOVIT OPIS CELOTNEGA DELOVANJA TEGA PREKLETSTVA PA NAJDEMO V 47. IN 48. VRSTICI:
    KER NISI Z VESELJEM IN Z ZADOVOLJNIM SRCEM SLUŽIL GOSPODU, SVOJEMU BOGU, KO SI IMEL VSEGA V OBILJU, BOŠ MORAL OB LAKOTI IN ŽEJI, V NAGOTI IN POMANJKANJU VSEGA SLUŽITI SVOJIM SOVRAŽNIKOM, KI TI JIH POŠLJE GOSPOD.

    V 48, VRSTICI MOJZES OPIŠE PREKLETSTVO, KI BO PRIŠLO NA BOŽJE LJUDSTVO, ČE BO NEPOSLUŠNO.

    Prekletstva se vlečejo veliko rodov na potomce, nagnjenost k nesrečam, družinska zgodovina nenaravnih in predčasnih smrti, prekletstva, ki si jih naložimo sami itd…

    Mi ljudje samo ugibamo s svojo miselnostjo, zakaj je nekomu tako in tako, resnico pa ve samo BOG.

    Prince Derek pravi tudi: “VEDETI MORAMO, DA BO VERA, S KATERO OSVAJAMO BOŽJE IZOBILJE , ZAGOTOVO PREIZKUŠENA, MORDA PRIDEJO OBDOBJA, KO SE BOMO MORALI ZADOVOLJITI LE Z NAJNUJNEJŠIM. VENDAR BI MORALA BITI TAKŠNA OBDOBJA ZGOLJ ZAČASNA . KO SO NAŠI MOTIVI KONČNO PREČIŠČENI IN NAŠA VERA PRESTANE PREIZKUŠNJO, BOG SPROSTI SVOJE IZOBILJE V TAKI MERI, KOT NAM LAHKO ZAUPA, DA GA BOMO UPORABILI NJEMU V SLAVO. …..ITD….

    Prince Derek je napisal tudi knjigo BOŽJI NAČRT ZA TVOJ DENAR. Preberite. in boste videli kaj pravi.

    Piše med drugim: DRUG POMEMBEN KORAK, DA BI NAŠLI BOŽJO VOLJO, JE TO. DA SE NAUČIMO MISLITI PODOBNO KOT MISLI BOG. PAVEL TO IMENUJE “BITI PREOBRAŽEN V SVOJEM UMU. TO POMENI, DA SPREMENITE SVOJ CELOTNI POGLED NA STVARI-VKLJUČNO Z NAČINOM, KAKO RAZMIŠLJATE, SVOJE VREDNOTE, STANDARDE IN ČEMU DAJETE PREDNOST.

    SAMO, ČE JE VAŠ UM PRENOVLJEN, LAHKO DOJAMETE, KAJ JE BOŽJA VOLJA.

    Prince Derek pravi: KLJUČ DO TEGA, DA BI NAŠLI BOŽJO VOLJO, KAR VKLJUČUJE BOŽJO VOLJO ZA VAŠ DENAR, JE TO, DA DARUJETE SEBE KOT ŽIVO ŽRTEV. TO POMENI, DA SE POPOLNOMA IN BREZ OMEJITEV DAMO NA RAZPOLAGO BOGU ZA BOŽJO SLUŽBO. KO TO STORITE, SVETI DUH PRENOVI VAŠ UM IN ZAČNETE DRUGAČE RAZMIŠLJATI, LAHKO NAJDETE BOŽJO VOLJO V TREH ZAPOREDNIH STOPNJAH:

    – DOBRA,
    -NJEMU VŠEČNA,
    – POPOLNA.

    NE OBSTAJA NIČESAR, ZA KAR BOG NE BI ZAGOTOVIL VSEGA POTREBNEGA IN ZA KAR ON NE BI BIL ODGOVOREN. TODA SOOČITI SE MORATE Z NJEGOVIMI POGOJI.

    PRETEHTALI BOMO , KAKO NAM BOG SAM DAJE IZZIV, NAJ GA PREIZKUSIMO TAKO, DA SLEDIMO SVETOPISEMSKEMU NAČELU DESETINJENJA .
    TA IZZIV JE V CELOTI ZAPISAN V KNJIGI MALAHIJA 3,7-12. BOG JE TU GOVORIL IZRAELU:

    OD DNI SVOJIH OČETOV ODSTOPATE OD MOJIH ZAKONOV IN SE JIH NE DRŽITE. VRNITE SE K MENI IN JAZ SE VRNEM K VAM, GOVORI GOSPOD NAD VOJSKAMI. VI PA PRAVITE: ” V ČEM NAJ SE VRNEMO?”
    ALI SME ČLOVEK BOGA GOLJUFATI? VI PA ME GOLJUFATE IN PRAVITE: ” V ČEM TE GOLJUFAMO?”

    PRI DESETINI IN DAROVIH. (Malahija 3,7-8

    Prince Derek pravi:”ALI STE OPAZILI, DA BOG ZADRŽEVANJE DELEŽA, KI GA JE DOLOČIL ZASE, IMENUJE GOLJUFANJE (KRAJA)?

    VEČINA OD NAS NE BI NIKOLI OKRADLA DRUGEGA ČLOVEKA, TODA LAHKO SMO KRIVI, DA KRADEMO BOGU.

    POTEM JE BOG POVEDAL IZRAELCEM , KAKŠNA JE POSLEDICA TAKŠNEGA GOLJUFANJA IN KAKŠNO JE ZDRAVILO:
    :
    S PREKLETSTVOM STE PREKLETI, KER ME GOLJUFATE , VES NAROD!(TUKAJ PA JE ZDRAVILO) .
    PRINESITE VSO DESETINO, V ZAKLADNICO, DA BO ZALOGA V MOJI HIŠI, IN PREIZKUSITE ME S TEM, GOVORI GOSPOD NAD VOJSKAMI, ČE VAM TEDAJ NE ODPREM ZAPORNIC NEBA IN NE IZLIJEM NA VAS BLAGOSLOVA DO PREOBILJA. (Malahija 3,9-10).

    S KAKŠNIM POGOJEM BOG OBLJUBLJA BLAGOSLOV?KADAR PRINESEMO VSO DESETINO V ZAKLADNICO NJEGOVE HIŠE.
    ZAPOMNITE, BOG SI VSE BELEŽI.( Prince Derek).

    RESNICO, NAŠO ŽIVLJENSKO, PROPAD ALI USPEH, ZAKAJ JE TAKO, VE SAMO BOG.
    ZAKAJ JE V NAŠEM ŽIVLJENJU TAKO KOT JE, NEKAJ, KAR BI HOTELI RAZJASNITI ALI RAZČISTITI, PA NASLOVIMO PROŠNJO NA SVETEGA DUHA IN PO DOLOČENEM ČASU BOMO DOBILI POJASNILO. VAM GARANTIRAM.

    Zato pa jaz pravim, kaj vse človek dela iz nevednosti, gledanja po človeško, ne z Božjimi očmi, svojega sklepanja itd..Revčka na zemlji lahko s svojim neumesnim razpravljanjem in mišljenjem še bolj pobije.
    Pa Boga ne smemo goljufati. Vse kar je na svetu je od njega, nam je dal samo v najem , v uporabo stvari, pač po svojem načrtu.

    Božje usmiljenje, ki si višje od nebes, vate zaupamo.

    • Žametna vrtnica says:

      Gospod pomagaj mi pri zdravju. Čeprav ne vem kaj mi je. Slabosti, omotica pri vožnji po AC. Nenaden občutej, da te vleče na drugo stran. Rahlo tiščanje v glavi. Gospod usmili
      se me. Amen.

      • Janez says:

        Molitev za BOLNE in Trpeče
        Prosim te, Gospod Bog,
        da je vsaka bolna in trpeča oseba, ki bere, posluša
        ali si ogleduje to sporočilo obkrožena s plamenom tvojega Svetega Duha.
        Prosim te, da v tem času zdraviš njihov um in njihovo telo,
        izboljšaš njihovo zdravje in jim podariš Notranji mir.
        Prosim Te, naj jih Tvoja dobrotna in milostna roka ozdravi bolezni,
        ki jih je prizadela, naj jim pomaga, da ne čutijo bolečin
        in da bodo njihovi zdravniki pravilno ugotovili bolezen in jo tudi prav zdravili.
        Blagoslovi vse bolna in trpeče in daj potrpljenje njihovi družini in vsem, ki zanje skrbijo.
        Si najboljši zdravnik, ki lahko ozdravi vsako bilezen, vsako zlo,
        ki je prišlo v telo, v hišo, v družino in v njihovo okolico.
        Molim in prosim te za moje zdravje in verjamem,
        da se bo od tega trenutka vse izboljšalo zame in za druge bolne, ki Te prosijo za ozdravitev.
        Hvala, Sveti oče, ker vem, da poslušaš, kar ti govorim iz srca.
        To počnem zdaj, z vso ljubeznijo in upanjem Vate
        in tudi če zdravniki pravijo drugače,
        vem, da lahko ozdraviš vse bolezni
        in celo najhujšo bolezen, ki obstaja.
        Hvala, hvala, hvala Ti moj Bog Oče v Nebesih!
        Ker vem Moj Gospod in Moj Bog, da si me poslušal in da me boš uslišal ter pozdravil.
        AMEN

        Molite za zdravo dušo in telo. Ko molite k Bogu, odložite stran vse skrbi in bolečine ter misli o sebi; prepustite se popolnoma Božji Volji in Njegovemu Delovanju z Odrešilno Vero. Molite k Bogu je namreč poleg zdravljenja medicine način, da se darujete Bogu. Molitev Vsakemu, ki trpi, pomaga, da najde v sebi novo upanje, novo Moč in Ozdravljenje po Njegovi Milosti. Ravnajte zdravo, mislite zdravo in obilno molite k Bogu, da bodo Njegove Zdravilne Sile v Vas pozitino delovale in da boste postopoma začutili boljše počutje. Vera gore premika. In čudeži se dogajajo. Gospod prosim Te za Pomoč naši sestri Žametni Vrtnici ter jo Vodi, da bo ravnala prav. Če je potrebno jo usmeri k zdravnikom, obenem pa jih navdihni, da jo bodo pravilno zdravili in ozdravili slabosti in omotice pri vožnji. Božje usmiljenje vate zaupamo! Amen. Janez

        • Miro says:

          Spoštovana Žametna vrtnica, če želite, si lahko preberete čudovito knjigo s pomenljivim naslovom, ki že v začetku izrazi najpomembnejše za našo srečo: JEZUS TE LJUBI (napisal pater Joseph Bill, izdala Prenova v Duhu). V tej odlični knjigi je v preprostem jeziku, v jeziku ljubezni, predstavljena čudovita Jezusova ponudba – celostna odrešenjska terapija (zdravljenje duše, duha, telesa!).

          Bog vas obilno blagoslovi in vam podari novo življenje v moči Svetega Duha!

        • Janez says:

          Addendum:
          Bral sem krajšo biografijo o našem kirurgu Janez Janežu iz Dolskega pri Ljubljani, ki je po drugi vojni moral zbežati iz domovine na Koroško (brez pravega razloga, bilo je neko negativno osebno stališče drugega zdravnika v bolnici!) in potem od tam na Tajvan. Tam je kot kirurg 38 let brez odmora, v veliki Veri in Molitvi, iz katere je črpal svojo Moč in Vztrajnost, operiral in zdravil Kitajce. Ustanovil je bolnico na Formozi in učil kitajske zdravnike. Spal je po nekaj ur dnevno in bil je brez družine in privatnega živčljenja. Izgoreval je v Ljubezni do Ljudi. Zdravil je komuniste in verne Kitajce. Vsakega je zdravil brez razlik. Danes ima na Tajvanu spomenik in Kitajci se ga spominjajo kot Velikega Kristjana, Človeka in Zdravnika iz Slovenije. Nič ni hotel nikioli za plačilo, njegovo plačilo so bili ozdravljeni pacienti in služenje Bogu. Njegova sobica je bila skromna, prav tako njegovo življenje. Poudarjam, da zelo cenim in spoštujem take ljudi, kot je bil naš slovenski rojak kirurg dr. Janez Janež in da je v Božjem Miru zaspal v Upanje na Odrešenje in Vstajenje. Svojo Vero je prelil v Življenje in hodil po Poti Odreršenja za Jezusom. Taki primeri so mi v veliko spodbudo in primer derjavnega krščanstva, ki mu ne more oporekati noben ateist ali agnostik. Janez

  74. Janez says:

    BRODOLOMEC JE BIL REŠEN
    Trgovska ladja je doživela brodolom. Nesrečo je preživel le en mornar. S hudimi napori se je rešil na samotni otok. Nekaj dni ga je raziskoval in ugotovil je, da otok ni bil naseljen. Iz naplavljenega lesa si je zgradil nekaj, kar naj bi bilo podobno koči. Vanjo je shranil vse, kar je uporabnega naplavilo morje. Dan za dnem je opazoval obzorje in upal, da bo zagledal kakšno ladjo, ki bi ga rešila. Mornar je morje opazoval že tri leta, pa vendar v tem času niti ena ladja ni priplula mimo. Ko se je nekega dne mož vrnil z lova, je opazil, da je njegovo kočo zajel požar. Razočarano je ugotovil, da je zgorelo prav vse, kar je imel v njej. To je bil najhujši dan v njegovem življenju na otoku (vsaj misli je tako). Čez nekaj ur pa je zagledal ladjo, ki je plula proti otoku. Razveselil se je, saj je to pomenilo, da je končno rešen. Kapitan ladje je brodolomcu pojasnil: »Veliko srečo ste imeli. Če ne bi opazili dima, ki se je vil iz ognja, s katerim ste nam sporočali, da ste na otoku, bi odpluli v povsem drugo smer.«
    Požar se je mornarju zdel najhujša stvar, ki se mu je pripetila v treh letih, vendar pa se je izkazalo ravno obratno. S tistega otoka ga je rešila prav sreča v nesreči.
    Vzemite si nekaj trenutkov in razmislite o podobnih primerih v svojem življenju. Prav razlog, zaradi katerega ne smemo nikoli obupati, je ta, da ne bomo videli končne nagrade in začutili veselja, ko je dosežena.

    Razočaranja so kot grbine na cesti, malo te upočasnijo, potem pa spet pride ravna cesta.
    Ne zadržuj se dolgo na grbinah. Nadaljuj pot.
    Skrivnostna so Pota Gospodova. Ko mislimo, da smo v težavah sami, pride Gospod in Nas Reši. Slavimo Boga, Verujmo in zaupajmo Jezusu.
    Amen. Janez

  75. Miro says:

    JEZUS, POMAGAJ MI, DA BOM SPREJEL TVOJE ODREŠUJOČE BESEDE IN ŽIVEL V NJIHOVI MOČI!

    BOŽJA BESEDA: Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje (Mr 1,21-28).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+1%2C21-28&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus uči v Kafarnaumu. Besede potrjuje avtoriteta Duha, da se bo zgodilo, kar pravi. Tako izžene iz človeka nečistega duha. Začudeni poslušalci se sprašujejo, kdo je on. Z vso odgovornostjo in navdušenjem bom sprejemal Jezusovo besedo, da me bo spremenila, prenovila in okrepila. Gospod, pomagaj mi, da bom sprejel tvoje besede in bo tvoje oznanilo s polno močjo delovalo v meni (iz knjige Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

    Slavimo Gospoda, zahvaljujmo se mu in ga prosimo: Slava tebi, Jezus, Ti si moj Osvoboditelj, Zdravitelj, Odrešenik! Ti si moj Bog in moje vse! Ti izganjaš nečiste duhove z močjo božje besede, uklanjaš vse uporne sile in tako odrešuješ človeka. Prosim Te, da bi v svojem srcu izkusil moč božje besede, da bi me ta osvobodila duhov poželjivosti, nečistosti, jeze, lenobe, nezmernosti, požrešnosti, pohlepnosti … Že vnaprej se Ti zahvaljujem za tvoje milostno delovanje, ki spreminja, prenavlja in krepi moje življenje.

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

  76. hvala says:

    IZRAELOVO SPREOBRNJENJE (pismo Rimljanov 11,25-36)
    Sveti Pavel piše:

    NOČEM NAMREČ, BRATJE, DA NE BI VEDELI TE SKRIVNOSTI, DA SE NE BI IMELI ZA RAZUMNE:DEL IZRAELA SE JE ZAKRKNIL, DOKLER NE PRISTOPI K VERI POLNOST POGANOV. IN TAKO BO REŠEN VES IZRAEL, KAKOR JE PISANO:
    S SIONA BO PRIŠEL REŠITELJ , ODVRNIL BO BREZBOŽNOST OD JAKOBA:
    TO BO MOJA ZAVEZA Z NJIMI, KO BOM ODVZEL NJIHOVE GREHE.

    GLEDE NA EVANGELIJ SO SOVRAŽNIKI, IN SICER V VAŠ PRID, GLEDE NA IZVOLITEV PA SO LJUBLJENI, ZARADI OČETOV, KAJTI BOG SE NE KESA SVOJIH MILOSTNIH DAROV IN SVOJEGA KLICA.
    KAKOR STE BILI VI NEKOČ BOGU NEPOSLUŠNI, ZDAJ PA STE ZARADI NJIHOVE NEPOSLUŠNOSTI DOSEGLI USMILJENJE, TAKO SO ZDAJ TUDI TI ZARADI USMILJENJA, KI STE GA BILI DELEŽNI, POSTALI NEPOSLUŠNI, DA BI TUDI ONI PRIŠLI DO USMILJENJA.

    BOG JE NAMREČ VSE VKLENIL V NEPOSLUŠNOST, DA BI VSEM IZKAZAL USMILJENJE.

    O GLOBOČINA BOŽJEGA BOGASTVA IN MODROSTI IN SPOZNANJA!KAKO NEDOUMLJIVI SO NJEGOVI SKLEPI IN NEIZSLEDLJIVA NJEGOVA POTA!

    KDO JE NAMREČ SPOZNAL GOSPODOV UM?

    ALI KDO MU JE BIL ZA SVETOVALCA?

    ALI KDO MU JE PREJ KAJ DAL, DA BI MU MORALI DATI POVRAČILO?
    KAJTI IZ NJEGA, PO NJEM IN ZANJ JE VSE: NJEMU SLAVA NA VEKE AMEN.

    Človek razmišlja po človeško, Bog pa po Božje.
    Kolikokrat ugibamo, kaj smo naredili, zakaj smo tako naredili, pa ne bi smeli tega in onega storiti, pa tako bi morali narediti itd….naše razmišljanje.
    Bog ima za vsakega človeka svoj načrt.
    Nekoč mi je karizmatični voditelj rekel: Moli, išči, da ti Bog pokaže, kaj je njegova volja!!

    Božje usmiljenje neskončno v vseh skrivnostih vere, vate zaupamo.

  77. Janez says:

    KAKO NAJ MOLIMO SREDI POSVETNEGA SVETA? (avtor: Bernhard Häring) DANO V RAZMISLEK!

    Kadar govorimo o molitvi ali premišljanju, gre predvsem za to, kakšen smisel pripisujemo tem velikim besedam. Molitev ni nekaj dodatnega v našem življenju. Če nam je bil dan dar, da prav molimo, najdemo v molitvi vso resnico in vpogled v naše življenje. V molitvi diha naša vera, izpoveduje Božji otrok svojo ljubezen Bogu, ljubezen pa daje vsemu smisel in smer. V molitvi najdemo svoj počitek in praznik, dospemo k svojemu viru in cilju. Če se ne potrudimo za molitev, se odtujimo sami sebi in živimo na zemlji kot tujci, brez miru in počitka.
    Pod molitvijo razumem celotno usmerjenost našega življenja, rastočo zavest, kako močno smo odvisni od Boga, kako moramo z vsem bitjem uresničevati zamisel našega Stvarnika in Očeta. V molitvi potujemo z našim bratom Jezusom Kristusom k Očetu. Ko molimo, postopoma spoznavamo, da nas napolnjuje Sveti Duh in nam v ljubezni in zaupanju razodeva Boga, istočasno pa nas krepi, da vdano in odprto in dejavno ljubimo z Bogom, s tem nam pa podari nov odnos do sveta in ljudi. Molivci morejo soustvarjati in sorazodevati ter pričevati iz Vere Božjo ljubezen vsemu stvarstvu.
    Kadar pa molitev ne prihaja iz osebnega središča pri človeku in do tja sploh ne seže, more še toliko molitvenih obrazcev in še toliko molitvi posvečenih ur ostati le žalosten izraz odtujitve od Boga.
    Človek, ki ne moli ali brblja le molitvene obrazce, si gradi Boga po svoji zamisli in postane žrtev malikov, saj se je odtujil od Boga in ni v molitvi povezan z Bogom.
    Prva poglavja iz Geneze so živa teologija molitve, s tem pa tudi teologija življenja. Najgloblje bistvo človeka se nam odkriva kot ustvarjalna beseda božje ljubezni. Vse, kar je Bog ustvaril, je dar in sporočilo. »Bog je rekel in zgodilo se je.« Vse, kar je ustvarjeno, govori človeku, kako nas bog ljubi in kako smo ustvarjeni po njegovi podobi. Bog vedno počiva, vedno praznuje, vedno je doma v svoji ljubezni, nas ljudi pa vabi, da bi prišli k njemu iskat miru, veselja in ustvarjalne moči.
    Apostol narodov, sveti Pavel, posnema zamisel iz prvih poglavij Geneze v pismu Rimljanom. V človekovem odklanjanju, da bi molil, vidi končni razlog za ves narod: »Ker niso imeli za vedno, da bi se držali spoznanja, jih je Bog prepustil sprijenemu mišljenju, da so počeli, kar se ne spodobi« (Rim 1, 28).
    Bog pa le nikoli ni popolnoma odtegnil od ljudi svojega usmiljenja in jih pustil brez molitve. Sveto pismo nam priča o vrsti miroljubnih božjih otrok: Abelu, Setu, Henohu in drugih, ki so molili Boga v duhu in resnici, poleg njih pa o drugih, divjih in borbenih, ki niso hoteli moliti kot oni. V polnosti časov nam je Oče poslal svojega edinorojenega Sina, največjega mojstra molitve, da bi nas rešil naše izgubljenosti in odtujenosti ter vsemu našemu življenju podal novo smer, v hvalo in čast nebeškemu Očetu.
    V mišljenju in molitvi se človek usmerja v svoji celovitosti in svobodi. dojame duha celote. Prosi, da bi bil rešen trdosrčnosti in zaprtosti, površnosti in raztresenosti. Išče luči v boju s temnimi silami sovraštva in nasilja. Obrača se k vrelcu ljubezni v boju proti sebičnosti in egocentričnosti. Zaveda se, da ga samo Bog more rešiti iz poplave predsodkov in »ogroženega ozračja«, prepojenega z umazanijo in nasiljem. Kdor moli iz srca in je povezan z Bogom, ne bo nikoli postal suženj brezkončnih obredov in obrazcev. Nikoli ne bo obtičal v teologiji, ki se suče samo okoli besed. Prosil bo Božjega Duha resnice, da ga nauči moliti v duhu in resnici ter iskreno v pogovoru z Bogom. Moliti z vsem življenjem. Prosil bo Delivca vseh milosti, da mu podeli poguma in moči, s katerima bo vse zastavil za službo bližnjemu in s tem častil Očetovo ime.
    Tako vse najde v molitvi svoje težišče in Božji mir. Molitev postane življenje in življenje – molitev. Če resnično Božji Duh moli v nas in se mi zaupamo Božjemu Duhu, najde v nas ves svet svoj dom, svojo celost, odrešenje in smisel. Molitev naj bo kot kvas prošnje k Bogu sredi množice ljudi. Mišljenje in molitev k Bogu nas moreta tako prepojiti, da bomo bolj in bolj pripravljeni, izpolnjevati naše poslanstvo, biti kvas prenove in oznanjevanja Jezusa sredi posvetnega sveta. Zato za nikogar ne bomo mogli prenoviti osebne in skupne molitve, ne da bi se prej temeljito razgledali po znamenjih časa in spremembam v svetu. Pritrjevanje posvetnosti, splošna sekularizacija in desakralizacija so brez dvoma vidne značilnosti današnjega sveta. Zato nas skrb za duha celovitosti v življenju in molitvi sili k temu, da pozorno pregledamo odnose med sekularizacijo in pravim molitvenim življenjem. In potrebna je prenova in spreobrnitev Cerkve in Ljudi k Jezusu in Božji Volji tako, da bomo zajemali iz Božje Besede in Evangelija ter se spet približali Ljudem, ki iščejo smisel življenja in Boga. Bog nas kot Oče čaka, da Njegovi Otroci pridemo in ostanemo pri Njemu.

    Avtor: Bernhard Häring, Gebet in einer weltlichen Welt, Ars sacra, München, 1972.

  78. Janez says:

    KMET IN PLEMIČ
    Ime mu je bilo Fleming in je bil reven škotski kmet. Nekega dne, ko jen garal za preživetje družine je zaslišal klic na pomoč iz bližnjega močvirja. Odvrgel je orodje in stekel do močvirja. Tam je pogreznjen do pasu v črnem blatu, prestrašen deček kričal in se boril, da bi zlezel iz močvirja. Kmet Fleming je rešil fanta iz gotove grozljive smrti.

    Naslednji dan je na kmetovo dvorišče pripeljala bogata kočija. Elegantno oblečen plemič je izstopil in se predstavil, kot oče dečka, ki ga je kmet rešil. Hočem vam poplačati, je rekel plemič, rešili ste sinovo življenje. Ne, ne morem sprejeti plačila za to kar sem storil, je vztraja škotski kmet. Takrat je prišel skozi vrata kmečke koče kmetov sin. Je to vaš sin, je vprašal plemič? Da, je odvrnil kmet.

    Skleniva kupčijo, je rekel plemič. Dovolite mi, da mu zagotovim izobrazbo kakršno uživa moj lastni sin. Če je mladenič količkaj podoben očetu, bo brez dvoma zrasel v moža na katerega bova oba ponosna. In tako je tudi bilo. Sin kmeta Fleminga je obiskoval najboljše šole in čez čas končal bolnišnično medicinsko šolo Svete Marije v Londonu in postal znan po vsem svetu, kot Sir Aleksander Fleming, odkritelj penicilina. Čez čas je plemenitašev sin, ki je bil rešen iz močvirja zbolel s pljučnico. In kaj ga je rešilo tokrat? Penicilin!

    In kako je bilo ime plemiču? Lord Randolph Churcill. In ime njegovega sina? Sir Winston Churcill.
    Nauk: to če nekaj storiš ima svoje posledice in če nečesa ne storiš ravno tako ima svoje posledice.

    Ni pomemben položaj, bogastvo, sposobnosti, pamet in modrost ter drugo, vse to je Božji dar, ki smo ga prejeli ljudje od Stvarnika brez svojih zaslug. Pomembna je dobrota in dobra dela, v katerih se prelije in pokaže Vera v Boga, ki je Ljubezen. In vsa dobrota in dobra dela so nekoč poplačana, saj Oče vse vidi in vse ve, ker vidi v vsako skrito kamrico našega srca. Kar sejemo to bomo tudi želi. Amen. Janez

  79. Janez says:

    GRADITELJ
    Nek starejši gradbenik je bil pripravljen na upokojitev. Svojemu delodajalcu je povedal, da želi zapustiti gradbeni posel in živeti mirnejše življenje s svojo ženo in družino. Pogrešal bo podjetje, sodelavce in dobro plačilo, ampak resnično je potreboval upokojitev … Bodo že zmogli brez njega. Delodajalcu je bilo žal, ko je spoznal, da njegovo podjetje zapušča zanesljiv in dober delavec. Preden pa sta se dokončno poslovila, ga ja prosil, da zgradi le še eno hišo, zgolj kot osebno uslugo. GRADBENIK JE PRIVOLIL, A S SRCEM PRAV ZARES NI BIL PRI STVARI. Zbral je ekipo, nakupil ustrezen material in začel delo. »To pa zares ni srečen konec moje kariere,« si je mislil. Ko je gradbenik končal in je delodajalec prišel preverit njegovo delo, je stopil do njega in mu v roke potisnil ključ vhodnih vrat zgrajene hiše.

    »To je tvoja hiša,« je dejal, »moje darilo tebi«. Kakšen šok! Kakšna nerodna situacija!
    Če bi le vedel, da gradi svojo lastno hišo, bi jo zgradil čisto drugače. Sedaj pa bo moral živeti v hiši, ki je sploh ni naredil tako dobro in s srcem. Podobno je z nami. Svoje življenje gradimo odsotno, iščemo linijo najmanjšega odpora in se izogibamo stvarem, ki bi od nas zahtevale spremembo. V ključnih točkah našega poklicnega in zasebnega življenja ne pokažemo tistega najboljšega, ki je v nas. Potem pa z grozo spoznamo, da živimo v hiši, v kateri ne maramo živeti, a moramo, ker smo si jo zgradili sami. Če bi to vedeli že prej, bi to naredili popolnoma drugače. Razmišljajte o sebi kot o graditelju. Razmislite o svoji hiši. Vsak dan zabijate žeblje, postavljate temelj, oder in nameščate stene. Gradite modro. Tudi če živite le en dan, si ta dan zasluži, da ga živite polno in dostojanstveno. Zavedajte se, da je življenje projekt, imenovan NAREDI SI SAM. Živjenje je Božje Darilo Ljudem. Kako ga bomo izkoristili plodno ali neplodno je odvisno od nas. Ali bomo užili Božji blagoslov, ko bomo delali s srcem in navdušenjem, da bomo orsečili sebe in druge ljudi, ker delamo nekaj kar delamo radi in z veseljem!?

    Nauk:
    Vaše današnje življenje je rezultat vašega odnosa, vaših izbir in VAŠIH odločitev v preteklosti. Vaše jutrišnje življenje pa bo rezultat vašega odnosa in današnje izbire.
    Izberi si delo, ki ga imaš rad in noben dan v življenju ti ne bo treba delati in Bog bo blagoslovil Tvoje Delo, da bo šlo vse prav.

  80. Janez says:

    NAJPOGOSTEJŠA OBŽALOVANJA LJUDI (Zgodba iz UK avtorice Bronnie Ware, medicinske sestre)

    Pred časom je na angleško govorečem trgu izšla knjiga z naslovom THE TOP FIVE REGRETS OF THE DYING (Pet najpogostejših obžalovanj umirajočih). Avtorica Bronnie Ware je medicinska sestra, ki je več let skrbela za umirajoče, v tem času pa je zbrala njihova največja življenjska obžalovanja. 1. Želel/a bi si imeti pogum, da bi živel/a takšno življenje, kot sem si ga želel/a sama, ne kot ga drugi pričakujejo od mene. Gre za najpogostejše obžalovanje, ki se pojavi, ko se življenje končuje in ljudem postane jasno, kako je bilo njihovo življenje vodeno s strani drugih in da jim ni uspelo uresničiti niti polovice lastnih pričakovanj. 2. Želel/a bi si delati veliko manj kot sem. Želja praktično vsakega moškega, ki so pogrešali odraščanje svojih otrok in intimnejši odnos s svojo življenjsko sopotnico. Spoznanje, da je življenje odšlo za nekoga drugega, je eno najgrozovitejših, ki prizadene predvsem moške, čeprav je bil odgovor pogost tudi med ženskami. 3. Želel/a bi si biti odkrit/a z drugimi in izraziti svoje občutke in čustva. Večina ljudi zanika in tlači svoja čustva v želji, da bi lahko ostali v družbi ostalih. Posledica je ta, da se nikoli ne uspejo dokončno osebnostno razviti in postati to, kar si želijo. Zagrenjenost in osebnostna neuresničenost sta tudi zelo pogosta razloga za pojav različnih oblik ljubezni. 4. Želel/a bi si ohraniti prijatelje. Bolezen je tista, ki razkrije vrednost pravega prijateljstva. Zavedanje, da je zgodba končana, je eno najbolj grenkih spoznanj, sploh zato, ker je prijateljstvo ena ključnih človekovih kvalitet. 5. Želel/a bi si biti srečnejši/a. Želja je posledica presenetljivih spoznanj, da je sreča pravzaprav izbira in da si jo/e (ne)izbere vsak sam. Njena odsotnost je posledica zavestne odločitve ležernega in ugodnega življenja “srednjega razreda”, brez velikih sprememb in pretresov, z vedno dovolj veliko oddaljenostjo od vsakršnih sprememb.

    Nauk:
    Ne imejmo teh obžalovanj!!!
    Obžalovanje in strah sta tatova dvojčka, ki nam kradeta današnji dan!

  81. Janez says:

    DESIDERATA, katedrala Sv.Pavla – Baltimore
    Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini. Kolikor je mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi. Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim, tudi neumnim in nevednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo. Izogibaj se bučnih, napadalnih ljudi, ker so breme za dušo. Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš zagrenjen in ohol, kajti vedno bodo večji in manjši od tebe. Veseli se svojih del, veseli se svojih načrtov. Ohrani navdušenje za svoj poklic, naj je še tako skromen, saj je pravi zaklad v spremenljivih časih. Pri poslih bodi pazljiv, kajti svet je poln prevar. A zato tudi nikar ne spreglej, da je tudi zvrhan kreposti. Mnogi hodijo za visokimi vzori in povsod je življenje polno junaških dejanj.
    Bodi, kar si. Bodi svoj. In nikar ne igraj ljubezni. Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in ogorčen, zakaj ljubezen je večna, kakor je večna tudi trava. Spokojno sprejmi izkušnje let, drugo za drugo skladno odlagaj stvari iz mladosti. Neguj duhovno moč, da te bo obvarovala nenadne nesreče. In ne spravljaj v žalost samega sebe z izmišljotinami. Mnogi strahovi se rodijo iz utrujenosti in osamljenosti. Vzdržuj zdravo disciplino, a vedno bodi do sebe tudi blag. Pojdi in bodi med ljudmi in se druži in ne bodi osamljen. Veseli se življenja, ki je darilo.
    Otrok vesolja si, nič manj, kot so to drevesa in zvezde. Pravico imaš biti tu. In če to veš ali ne – vse v vesolju poteka natančno tako, kot je prav. Bodi torej v miru z Bogom, vseeno, kako si ga predstavljaš. In ne glede na to, kakšno je tvoje delo in kakšne težnje v bučnem vrvenju življenja, ohrani mir v duši. Prisluhni tišini v svoji duši, premišljuj in dobil boš odgovore. Kljub vsej nesnagi in žalosti, kljub vsem izničenim sanjam, je svet vendarle čudovit.
    Bodi ljubezniv in sočuten ter strpen do bližnjih.
    Bodi ustrežljiv in pomagaj.
    Bodi na strani rešitev in ne na strani problemov.
    Bodi vesel in poln upanja. Bodi zdrav na duši in na telesu. Bodi pozoren. Bodi srečen.
    Katedrala sv. Pavla v Baltimoru v letu Gospodovem 1692

    KJE NAJDEŠ SREČNE LJUDI?
    Med optimisti.
    Le oni so lahko srečni,
    ker znajo videti dobre strani življenja.
    Nikoli nisem srečal srečnega pesimista.
    Pesimisti sedijo v temi.
    Vse jim je sivo in oni ne morejo videti skozi meglo.
    Optimisti odpirajo svoja okna za svetlobo, za sonce.
    Zavedajo se, preprosto vedo, da je pri ljudeh veliko trpljenja, veliko nejevolje in temne mračnosti.
    Ali oni v najtemnejših nočeh odkrivajo zvezde.
    Optimisti verujejo v dobro.
    Oni verjamejo v smisel življenja.
    Oni so dokaz, da je človek več od velikih številk raznih pojavov,
    več od ročice v avtomatskem aparatu za kavo.
    Oni verujejo v prijateljstvo med ljudmi.
    Širijo ozračje zaupanja, ustvarjajo klimo radosti.

    Phil Bosmans, belgijski duhovnik in pesnik ter dobrotnik pomoči potrebnim

  82. Miro says:

    ZAKAJ JE MOLITEV ROŽNEGA VENCA TAKO DRAGOCENA?

    O tem je bilo doslej prelitega že mnogo črnila. Poučne in spodbudne misli o rožnem vencu sem zasledil
    tudi v čudoviti knjigi »Molite takole«, izpod peresa patra Antona Nadraha. Po njegovih besedah je molitev
    rožnega venca tako dragocena, ker v njej razmišljamo o Jezusovem in Marijinem življenju od Jezusovega
    spočetja do kronanja Device Marije v nebesih. Marijino življenje je najtesneje povezano z Jezusovim, saj je
    njegova mati. Brez Matere ni Sina, takšna je božja volja. Jezusove skrivnosti so zato v veliki meri tudi
    Marijine skrivnosti. Marija nas vodi k Jezusu. Kar v molitvi premišljamo, to vpliva na nas. Po tem se tudi
    laže ravnamo. Rožni venec zato ni samo ustna, temveč je tudi in predvsem premišljevalna molitev.
    Spominjanje Jezusovega in v zvezi z njim Marijinega življenja je za naše duhovno življenje nujno potrebno.
    Pri vseh treh delih rožnega venca pridejo na vrsto glavne skrivnosti naše vere. To so življenjske skrivnosti,
    ki oblikujejo našo vero in življenje. Premišljevanje teh skrivnosti, ki je podprto z molitvijo očenaša, deset
    zdravamarij in Čast bodi, je najboljše sredstvo proti posvetnosti, grešnosti in neveri, je zapisano v omenjeni
    knjigi.

    Ob teh besedah življenja (popolnoma držijo!) se Mariji, Kraljici rožnega venca, osebno zahvaljujem, ker me je
    ničkolikokrat popeljala mimo nevarnih čeri na razburkani reki prav s pomočjo rožnega venca. Marijo zaupno
    prosim, da bi bili Njenih milosti v obilni meri deležni vsi molivci, ki se s pomočjo rožnega venca želijo odpirati
    najglobljim evangeljskim skrivnostim. Če vsak dan zvesto hodimo po Marijih stopinjah, naravnanih k Jezusu,
    v goščavi tega sveta ne bomo zašli, ampak nas bo Marija srečno privedla na končni cilj in nam odprla vrata v
    večno ljubezen in srečo, ki je samo v neminljivem Bogu!

    Marija, Kraljica presvetega rožnega venca prosi za nas!

    • Janez says:

      MOLITEV K MARIJI (skrajšano)
      O Marija kraljica, Presvetega Rožnega Venca, pomoč kristjanov in pribežališče človeškega rodu.Molimo in te prosimo, da se posvetimo in izročimo Tvojemu Brezmadežnemu Srcu. Sprejmi nas Devica Marija v svoje materinsko varstvo in nam pomagaj, da bomo po Tvojem zgledu vestno spolnjevali vse krščanske dolžnosti, živeli po Božjih in cerkvenih zapovedih, vdano nosili trpljenje in ostali do konca stanovitni v Veri in Zaupanju v Božjo Previdnost. Marija izprosi nam, da bomo stalno živeli v posvečujoči Milosti, ostali zvesti Tebi in Tvojemu Sinu Jezusu ter Te vso Večnost Slavili in častili ter Ljubili z vsemi angeli in svetniki. Amen.

      Kristjan Moli Družina 1982.

  83. Janez says:

    Naša prošnja Bogu za Odpuščanje za Naše grehe, ko smo žalostni, sami in nas grehi težijo
    Gospod Jezus Kristus, žal mi je za slabe stvari, ki sem jih naredil ali dobra dejanja, ki sem jih opustil pomoči potrebnim v svojem življenju in ki me v duši težijo in zaradi katerih imam slabo vest in se želim ookesati in poboljšati. Prosim, odpusti mi. Zdaj se obračam proč od vsega in opuščam vse, za kar vem, da je bilo narobe, ko sem žalil Tvojo Očetovsko Ljubezen in Dobroto. Prosim Te odpusti mi, kakor se tudi jaz prizadevam odpuščati drugim. Hvala ti, ker si umrl na križu zame in me odrešil, da smem upati na Tvojo Milost, da mi bo lahko odpuščeno in da bom po spovedi in spokorni molitvi ter popravi krivic prost krivde. Hvala ti, ker si mi ponudil odpuščanje in mi dal dar Svetega Duha. Želim sprejeti ta dar. Prosim, pridi in ostani v mojem življenje po svojem Sinu Jezusu in Svetem Duhu in bodi z mano za vedno. Prosim Oče Vodi me in pomagaj mi, da bom popravil krivice, ki sem jih naredil drugim, dobra dela, ki sem jih kljub sklepom opustil in se opravičil vsem tistim, ki sem jih užalil. Ker ni dovolj samo Molitev ampak so potrebna tudi ljubezen, usmiljenje, dobra dela, služenje drugim in odpuščanje mi prosim pomagaj, da bom Tvoje Nauke in Zapovedi vedno izpolnjeval.
    Hvala ti, Gospod Jezus. Amen. Janez

    SPOKORNI PSALM IN MOLITEV KESANJA K BOGU
    Usmili se me Vsemogočni in Milostni Bog,
    prosim po Svoji Milosrčnosti,
    v svojem velikem Usmiljenju mi odpusti in izbriši moje grehe in vse kar sem napačnega storil
    in žalil tebe, ki si moj Ljubeči Oče.
    proim izmij mojo krivdo in mojega greha me očisti.
    Svoj greh priznavam in se ga iskreno kesam, žal mi je Bog, odpusti mi prosim;
    še vedno je boleče prisoten v meni, v mojem spominu, v mojem srcu.
    Grešil sem zoper tebe samega moj Bog in Stvarnik,
    kar je zlo in greh v Tvojih Dobrotnih Očeh Gospod sem storil.
    Prosim, naj se izkaže, da si pravičen v svojih sodbah,
    milosten v Odpuščanju, zato tudi mene tako sodi v svoji Pravičnosti.
    Glej Gospod, Človek že ob rojstvu podeduje krivdo,
    z grehom je omadeževan že od začetka.
    Ker vem, da ljubiš kesanje, odkritosrčnost in pravičnost,
    prosim podari mi odpuščanje in Božji Mir.
    Odpusti mi grehe, da bom očiščen,
    nolj kot sneg bom bel, ko mi odpustiš in me umiješ vse grešne umazanije.
    Prosim naj spet občutim radost in veselje ,
    moje potrto in skesano srce naj se naopolni z Božjim Mirom,
    z radostjo in upanjem, da me boš odslej Vodil in me varoval na poteh,
    ki vodijo k Jezusu našem Odrešeniku, brez stranpoti in zablod.
    Prosim Gospod Bog ne zavrzi me izpred svojega Božjega obličja.
    Svojega Svetega Duha Tolažnika in Vodnika mi ne odvzemi.
    prosim odpusti mi vse grehe in mojo krivdo izbriši, kar Te skesan prosim.
    Naj se spet veselim, da sem rešen.
    Čisto srce mi ustvari,
    duha stanovitnosti v meni obnovi,
    duha požrtvovalnosti in pravičnosti v meni utrdi,
    da bom z vero v Jezusa, s spolnjevanjem Božje Volje in Evangelija
    zaživel kot dober Človek in Dober Kristjan,
    Tebi Gospod v večno Čast in Slavo.
    Prosim Gospod pokaži nam Pravo Pot k Jezusu,
    da se vsi izgubljeni Otroci Vrnejo k Tebi.
    Reši nas krivde našega greha, ki žali Ljubezen Boga,
    naj moj jezik glasno opeva Božjo Pravičnost in Dobroto ter Usmiljenje.
    Hvala ti, Gospod Jezus. Amen. Janez

    Gospod prosim te, bodi mi blizu, bodi pri meni in v meni, ne zapusti me prosim brez vodstva Svetega Duha. Naj bo v meni Sveto spoštovanje do tebe, v srcu Vera v Jezusa, v dejanjih poštenost in pravičnost, v vedenju umirjenost, v delovanju dobrota in služenje bližnjim ki rabijo pomoč, da bom vreden reči, da živim kot Jezus Učenik in Odrešenik in da bom hodil po Poti Odrešenja. Gospod Usmili se nas grešnikov in nam odpusti grehe. Pomagaj nam, da odslej ne bomo več grešili. Amen. Janez
    Gospof

  84. hvala says:

    Nadaljevanje- DUHOVNOST OD SPODAJ (Anselm Grun, Meinrad Dufner)

    PRAVILO SV. BENEDIKTA

    BENEDIKT JE DUHOVNOST OD SPODAJ OPISAL V SEDMEM POGLAVJU SVOJIH PRAVIL, KI JE NAJDALJŠE IN POSVEČENO PONIŽNOSTI. DOMNEVAMO LAHKO, DA VRSTNI RED NI SLUČAJEN; ŠT. SEDEM POMENI PREOBRAZBO ČLOVEKA KOT BOŽJE DELO. TAKO IMAMO SEDEM ZAKRAMENTOV IN SEDEM DAROV SV. DUHA, KI PRODIRAJO V ČLOVEKOVO NOTRANJOST IN JO SPREMINJAJO.

    AVGUŠTIN JE IZDELAL NATANČNEJŠI NAUK O PONIŽNOSTI. ZANJ JE PONIŽNOST V PRIZNANJU SVOJE RAZSEŽNOSTI IN V PONIŽNEM POZNAVANJU SEBE. V PONIŽNOSTI OSEBA SPOZNA SVOJE OMEJENOSTI, TO DA JE ČLOVEK IN NE BOG: BOG JE POSTAL ČLOVEK. SPOZNAJ, O ČLOVEK, DA SI ČLOVEK, VSA TVOJA PONIŽNOST (“humilitas”) JE V TEM, DA SE PRIZNAŠ ZA TO, KAR SI. NAŠA PONIŽNOST PA JE TUDI POSNEMANJE KRISTUSOVE PONIŽNOSTI, NJEGOVEGA SAMOIZNIČENJA V SMRTI, KI NAM JE PRESKRBELA ODREŠENJE.

    PONIŽNOST ČLOVEKA PRIVEDE K VESELJU DO SVOJE ŽIVLJENJSKE SILE IN DO ŽIVLJENJA, KI JE OBLIKOVANO PO BOŽJEM DUHU. CILJ POTI PONIŽNOSTI NI V PONIŽANJU (“humiliatio”) OSEBE , AMPAK NJENO POVIŠANJE, PREOBLIKOVANJE PO SVETEM DUHU, KI ČLOVEKA POVSEM PREVZAME, IN ČLOVEKOVO VESELJE ZA TO NOVO KAKOVOST ŽIVLJENJA.

    BENEDIKT PRIMERJA POT DVANAJSTIH STOPNIC PONIŽNOSTI LESTVI, KI JO JE JAKOB VIDEL V SANJAH. JAKOBOVA LESTEV PO KATERI HODIJO ANGELI GOR IN DOL, JE ZA CERKVENE OČETE SIMBOLIČNA PODOBA KONTEMPLACIJE, V KATERI SE ODPRE NEBO.

    DVANAJST JE ŠTEVILO POPOLNOSTI, KI SE NANAŠA NE LE NA DOVRŠITEV POSAMEZNIKA (SIMBOLIZIRANO NAPR. S ŠTEVILOM DESET), AMPAK TUDI NA SKUPNOST.: DVANAJST JE IZRAELOVIH RODOV, DVANAJSTERI SO APOSTOLI.

    DVANAJST STOPNIC OPISUJE POSTOPNO ČLOVEKOVO PREOBLIKOVANJE:

    – NJEGOVE VOLJE (1. DO 4. STOPNICA),
    -NJEGOVIH MISLI IN ČUSTEV (5. DO 8. STOPNICA),
    -IN NJEGOVEGA TELESA (9. DO 12. STOPNICA).

    CELOTEN ČLOVEK Z VSEM, KAR JE V NJEM, SE MORA ZNAJTI V PRIMEŽU, KJER SE BO ODPRL BOGU. VSE KAR JE V NAS-ČUSTVA, POTREBE, STRASTI IN DOMIŠLJIJA-MORA BITI PREDLOŽENA BOGU, DA JIH BO ON PREOBRAZIL.

    NA PRVI STOPNICI PONIŽNOSTI , NAS BENEDIKT NAPOTI K ODNOSU Z BOGOM.

    PREOBLIKOVANJE VOLJE NA DRUGI STOPNICI NE POMENI UNIČENJE LE-TE: TRDOVRATNA NAVEZANOST NA NAŠO VOLJO JE MORDA POVEZANA S TEMELJNO STRUKTURO, KI SMO JO RAZVILI KOT REAKCIJO NA TRAVMO ZGODNJEGA OTROŠTVA.

    TRETJA STOPNICA NAS USMERI K POSLUŠANJU IN POKORŠČINI: KO POSLUŠAMO , SMO Z VSEM IN ZA VSE NASLOVLJENI NA BOGA, PREDVSEM V SITUACIJAH, ZA KATERE ZGLEDA, DA ZAMEGLJUJEJO ODNOS Z BOGOM.

    PO BENEDIKTU SE PREOBLIKOVANJE VOLJE IZVRŠI NA ČETRTI STOPNICI IN TEŽI K PREČIŠČEVANJU V PGNJU, PO ZGLEDU KRISTUSA, DA BI MOGLI TAKO VEDNO BOLJ RASTI V NJEGOVEM MIŠLJENJU IN IZVRŠEVATI ZAHTEVE GOVORA NA GORI.

    PREOBLIKOVANJE ČUSTEV, UČI PETA STOPNICA, SE DOGODI PREK POGOVORA.

    ŠE ENA POT PREOBLIKOVANJA GRE PREK SOOČENJA S SVOJO RESNIČNOSTJO: NE IZMIKAMO SE SVOJIM SLABOTNOSTI IN NEMOČI, AMPAK SE SPRAVIM S SVOJO POMANJKLJIVO VOLJO IN PRAZNINO TER BOGU POKAŽEM TE POMANJKLJIVOSTI. BENEDIKT TOREJ SMO NA ŠESTI IN OSMI STOPNICI.

    NA SEDMI STOPNICI SE SPRAVIM S SVOJO POLOMIJO, TU ODKRIJEM, DA JE PRAV PREK BOLEČIH NEUSPEHOV IN CELO KRIVD V MENI NASTALA NEKA ŠPRANJA, KI ME ODPRE BOGU IN DA SE TAKO ZNAJDEM NA PRAVI POTI.

    PREOBLIKOVANJE TELESA SE PO BENEDIKTU IZRAŽA V TELESNIH KRETNJAH IN DRŽAH. S TELESOM LAHKO IZRAZIMO, ČE SMO BOGU ODPRTI ALI ČE SMO ZAPRTI SAMI VASE, ČE SMO NAVEZANI NASE ALI ČE SE IZROČAMO BOGU ALI PA ZAPRTI IN NAVEZANI LE SAMI NASE.

    PREOBLIKOVANJE TELESA, KI ODGOVARJA DEVETI IN DESETI STOPNICI, SE NANAŠA NA NAŠE GOVORJENJE IN GLAS. GLAS RAZKRIVA, ČE SMO V SOZVOČJU Z BOGOM, ČE SMO DOPUSTNI ZA BOGA, ALI PA ČE BESEDO DAJEMO LE SAMI SEBI.

    PREOBLIKOVANJE TELESA VKLJUČUJE TUDI NAŠ NAČIN SMEJANJA O KATEREM BENEDIKT GOVORI NA ENAJSTI STOPNICI. SMEH JE LAHKO ZNAMENJE SVOBODE IN VESELJA, TO JE SMEH ODREŠENIH, SMEH JE LAHKO TUDI CINIČEN IN VZVIŠEN, BREZ POTREBNE SPOŠTLJIVOSTI DO RESNIČNOSTI, KO NAM NI NIČ VEČ SVETO.

    KOT PROTI UTEŽ TEJ DRŽI NAS BENEDIKT NA DVANAJSTI POSTAJI VZPODBUJA, DA SMO POZORNI NA BOŽJO NAVZOČNOST, KI OZDRAVLJA IN OSVOBAJA. TA POZORNOST SE POKAŽE V OBNAŠANJU MOJEGA TELESA IN KRETENJ, NAPR., DA SE GIBLJEM UMIRJENO.

    BOŽJA NAVZOČNOST SE ŽELI IZRAZITI IZ NOTRANJOSTI MOJEGA TELESA, V PREOBLIKOVANJU TELESA, KRETENJ, GLASU, SMEJANJA, SE DOVRŠI POT PONIŽNOSTI.

    TU SE POKAŽE, DA JE CELOTNA OSEBA, TELO IN DUŠA, DOPOLNJENO PO BOŽJEM DUHU IN PREŽETO Z NJEGOVO LJUBEZNIJO.

  85. hvala says:

    ANSELM GRUN študiral filozofijo in teologijo in ekonomijo ter MEINRAD DUFNER, študiral filozofijo in teologijo sta napisala DUHOVNOST OD SPODAJ.

    Med drugim piše:
    RESNIĆNA MOLITEV, PRAVIJO MENIHI, SE DVIGA IZ GLOBIN NAŠE REVŠČINE IN NE IZ NAŠE KREPOSTI. JEAN LAFRANCE, KI OPISUJE MOLITEV IZ GLOBINE KOT TIPIČNA KRŠČANSKA MOLITEV, JE MORAL DOLGO DOŽIVLJATI POLOM, PREDEN JE DOSEGEL RESNIČNO MOLITEV.
    Piše:”VSI NAPORI, KI JIH VLOŽIMO V ASKEZO IN MOLITEV, DA BI PRISPELI DO POSEDOVANJE BOGA, GREDO V NAPAČNO SMER; POMEMBNO JE SPOZNATI, KJE SE TA SHEMA POPOLNOSTI ODCEPI OD POTI, KI JO JEZUS KAŽE V EVANGELIJU.

    JEZUS NI DOLOČIL NOBENE LESTVE POPOLNOSTI, PO KATERI BI SE VZPENJAJOČ SE STOPNICO ZA STOPNICO KONČNO PRISPELI DO POSEDOVANJA BOGA , AMPAK JE KAZAL POT, KI VODI DOL V GLOBINE PONIŽNOSTI…..
    NA TEM RAZPOTJU SE MORAMO ODLOČITI: KATERO POT BOMO IZBRALI, DA BI DOSEGLI BOGA, TISTO, KI SE VZPENJA ALI TISTO, KI SE SPUŠČA?

    NA PODLAGI SVOJE IZKUŠNJE PRAVI, BI RAD POJASNIL: ŽELITE DOSEČI BOGA S POMOČJO HEROJSTVA IN KREPOSTI???

    KAR DAJTE, DO TEGA IMATE VSO PRAVICO. A OPOZARJAM VAS, DA BOSTE ŠLI Z GLAVO SKOZI ZID.

    ČE PA ŽELITE PREHODITI POT PONIŽNOSTI, SI TO ISKRENO ŽELITE IN SE NE BOJITE SPUSTITI V PODZEMLJE SVOJEGA UBOŠTVA.

    DUHOVNOST OD SPODAJ OBRAVNAVA VPRAŠANJE, KAJ NAJ STORIMO, KO GRE VSE NAROBE, KAKO NAJ RAVNAMO S ČREPINJAMI SVOJEGA ŽIVLJENJA IN KAKO SE OD NJIH KAJ NOVEGA NAUČIMO.

    DUHOVNOST OD SPODAJ JE POT PONIŽNOSTI.

    UTEMELJITEV DUHOVNOSTI OD SPODAJ:SPUSTITI SE V PODZEMLJE SVOJE STVARNOSTI- SVETOPISEMSKI PRIMERI

    SVETO PISMO NAM KOT VZORE VERE NIKDAR NE PREDSTAVLJA POPOLNIH OSEB BREZ NAPAK, AMPAK PRAV OSEBNOSTI, KI SO POTEM, KO SO SE HUDO PREGREŠILE, IZ GLOBINE KLICALE K BOGU.

    SPOMNIMO SE NA ABRAHAMA, KI JE V EGIPTU ZATAJIL SVOJO ŽENO IN JO PREDSTAVIL KOT SVOJO SESTRO, DA BI OD TEGA IMEL KORISTI.
    MOJZES , OSVOBODITELJ IZRAELA IZ EGIPTA JE V NAPADU JEZE UBIL NEKEGA EGIPČANA. SOOČATI SE MORA PREDVSEM S SVOJO NEKORISTNOSTJO , KI JO KOT ODSEV VIDI V GOREČEM GRMU. BOG GA BO VZEL V SVOJO SLUŽBO PRAV ZATO, KER MU JE SPODLETELO.

    IN DAVID, IDEALNI IZRAELOV KRALJ, PRAVZOR VSEH DRUGIH KRALJEV, NAREDI VELIK GREH, KO SE ZALJUBI V BATŠEBO URIJEVO ŽENO.
    VELIKE OSEBE IN KLJUČNI LIKI STARE ZAVEZE SO MORALI NAJPREJ PREPOTOVATI PREPAD SVOJE KRIVDE IN NEMOČI, DA SO SVOJE UPANJE POLOŽILI SAMO V BOGA IN SO SE MU PREPUSTILI, DA JIH JE ON PREOBLIKOVAL V VODILNE OSEBNOSTI.
    V NOVI ZAVEZI ZA TEMELJNI KAMEN SVOJE SKUPNOSTI JEZUS IZBERE PETRA, PAVLA.

    FARIZEJI POOSEBLJAJO TIPIČNO DUHOVNOST OD ZGORAJ. GOTOVO IMAJO SVOJE DOBRE STRANI IN ŽELIJO UGAJATI BOGU V VSEM SVOJEM RAVNANJU, NE OPAZIJO PA , DA OS VSE NJIHOVE GOREČNOSTI, KI JO VLAGAJO V IZPOLNJEVANJE PREDPISOV, NI BOG AMPAK ONI SAMI. VERJAMEJO, DA LAHKO S SVOJIMI MOČMI IZPOLNIJO BOŽJE ZAPOVEDI. BOLJ KOT SREČANJE Z BOGOM JIH ZANIMA PRAVIČNOST IN IZPOLNJEVANJE POSTAVE.

    SRCE, KI JE SKESANO, RANJENO IN UTRUJENO, JE ODPRTO ZA BOGA.
    DUHOVNOST OD SPODAJ SE RAZODEVA PREDVSEM V JEZUSOVIH PRILIKAH. V SKRITEM ZAKLADU , NAM JEZUS POKAŽE, DA LAHKO NAJDEMO ZAKLAD-SVOJ JAZ, BOŽJO PODOBO-NAČRT O NAS-PRAV NA NJIVI, V ZEMLJI, V BLATU.
    NAJPREJ SI MORAMO UMAZATI ROKE IN KOPATI PO ZEMLJI, ČE HOČEMO ODKRITI ZAKLAD, KI SE SKRIVA V NAS.

    BOG SAM NAM S KRIZO PORUŠI NAŠ NOTRANJI “RED”, DA BI POISKALI DRAHMO, KI SMO JO IZ NEMARNOSTI IZGUBILI.
    ŠE ENA PRILIKA, S KATERO JEZUS UTEMELJUJE DUHOVNOST OD SPODAJ, JE PRILIKA O LJULKI MED PŠENICO Mt 13, 24-30) DUHOVNOST OD ZGORAJ NAS ZATO, DA BI SLEDILI IDEALOM , VEDNO BOLJ LOČUJE OD LJULKE V NAŠI DUŠI. IDEALE PREDSTAVLJATA ČIST IN PRAVIČEN ČLOVEK BREZ NAPAK IN SLABOSTI TER ČISTA CERKEV. TAK POGLED PA Z LAHKOTO PRIPELJE DO TOGOSTI: IZ CERKVE BI RADI NEUSMILJENO IZKLJUČILI VSE SLABOTNE IN GREŠNIKE. PO VSEJ VERJETNOSTI JE MATEJ TO PRILIKO NAMENIL RIGORISTOM IZ SVOJE SKUPNOSTI. ČE PRILIKO BEREMO V VIDIKU PRISPODOBE NOTRANJIH ODNOSOV, VIDIMO , DA STA PREPOVEDANA TUDI STROGOST IN NASILJE DO LASTNIH SLABOSTI.

    MNOGI IDEALISTI IMAJO VEDNO PRED OČMI LJULKO, KI RASTE V NJIHOVI DUŠI, IN SE NENEHNO VRTIJO OKOLI NALOGE, DA BI JO IZRUVALI, A NJIHOVO ŽIVLJENJE ZARADI TEGA TRPI. LJULKA JE PAČ V NAS, ZASEJANA JE BILA PONOČI, TO POMENI, DA SE NAHAJA V NAŠEM NEZAVEDNEM. NAŠA NALOGA JE, DA SE Z NJO SPRIJAZNIMO, SAMO TAKO BO TUDI PŠENICA MOGLA RASTI NA NJIVI NAŠEGA ŽIVLJENJA. OB KONCU ZEMELJSKEGA ŽIVLJENJA BO BOG SAM LOČIL LJULKO OD PŠENICE IN TAKRAT BO VSA UNIČENA. NI PA NAŠA NALOGA, DA BI JO PRED ČASOM SEŽGALI, S TEM BI Z NJO VRED UNIČILI TUDI DEL NAŠEGA ŽIVLJENJA.

    DUHOVNOST OD SPODAJ POJASNJUJEJO BESEDE OPATA ANTONA:
    ČE VIDIŠ MLADENIČA, KI SE S SVOJO VOLJO VZPENJA PROTI NEBU, GA ZGRABI ZA NOGE IN GA POTEGNI DOL, KAJTI OD VSEGA TEGA NE BI IMEL NOBENE KORISTI. RAVNO MLADI SO V NEVARNOSTI, DA SLEDIJO VELIKIM IDEALOM, DA VELIKO PREMIŠLJUJEJO, KAKO BODO V NAJKRAJŠEM ČASU POSTALI DUHOVNI. MLAD ČLOVEK MORA NAJPREJ PRITI V STIK S SEBOJ IN S SVOJO RESNIČNOSTJO, ČE HOČE DOSEČI BOGA.

    SKOK V SVOJO GLOBINO SE ZAČNE PRI GREHU. PRAV GREH NAS PRISILI, DA OPUSTIM DUHOVNE IDEALE, KI SEM SI JIH SAM ZGRADIL, IN DA SE VRŽEM V PODZEMLJE SVOJE DUŠE.
    TAM BOM NAŠEL SVOJE SRCE IN TUDI BOGA; TAM BOM ODKRIL STOPNICE, PO KATERIH SE BOM POVZPEL K BOGU.

    Dorotej, 157 sl.:
    DOROTEJ JE PREPRIČAN , DA IMAJO RAVNO TEŽAVE, KI SE NAM PRIPETIJO, KRIVDA ALI NEUSPEH SVOJ POMEN; BOG JE VEDEL, DA JE TAKO PRAV ZA MOJO DUŠO IN TAKO SE JE ZGODILO, KAJTI MED VSEM, KAR BOG DOPUSTI, DA SE ZGODI, NI NIČ NEPRIMERNEGA; NASPROTNO VSE IMA SMISEL IN USTREZA CILJU. ZATO NI TREBA OBUPAVATI, ČEPRAV SE NAHAJAMO V NAJVEČJIH NADLOGAH, KER JE VSE PODVRŽENO BOŽJI PREVIDNOSTI IN JE V SLUŽBI NJEGOVIH SVETIH NAMENOV.

    Božje usmiljenje, ki si višje os nebes, vate zaupamo.

  86. Miro says:

    JEZUS JE KOT SLUŽABNIK PONIŽAL SAMEGA SEBE Z NAMENOM, DA ODREŠI LJUDI IN ZVELIČA ČLOVEŠKO NARAVO! (sv. Gregor Nacijanški)

    BOŽJA BESEDA: Tedaj je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovoril in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,13-17)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+3%2C13-17&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Sveti Hieronim je glede pomena in učinkov Jezusovega krsta v Jordanu zapisal tudi naslednjo misel: »Jezus je svobodno sprejel Janezov krst, saj je tako lahko z vso ponižnostjo izpolnil pravičnost Postave, nadalje je s krstom potrdil službo krščevanja, ki jo je Janez opravljal in s posvetitvijo vode je pokazal na prihod Svetega Duha med krstom nad vernike«.

    Priporočam, da si preberemo tudi naslednje vrstice o pomenu svetega krsta, povzete po Kompendiju KKC.

    ZAKRAMENT KRSTA

    – Kako se imenuje prvi zakrament uvajanja v krščanstvo?
    Imenuje se predvsem krst, in sicer po osrednjem obredu, s katerim ga podeljujemo: krstiti (grško “baptizein”) pomeni “potopiti” v vodi. Krščenec je potopljen v Kristusovo smrt in vstane skupaj z njim kot “nova stvar” (2 Kor 5,7). Imenuje se tudi “kopel prerojenja in prenovljenja po Svetem Duhu” (Tit 3,5) ali “razsvetljenje”, ker krščeni postanejo “otroci luči” (Ef 5,8).

    – Katere so predpodobe krsta v Stari zavezi?
    V Stari zavezi so razne predpodobe krsta: voda kot vir življenja in smrti; Noetova ladja, ki rešuje po vodi; prehod prek Rdečega morja, ki osvobaja Izraela iz egiptovske sužnosti; prehod čez Jordan, s katerim Izrael stopi v obljubljeno deželo kot podobo večnega življenja.

    – Kdo dopolni te predpodobe?
    Dopolni jih Jezus Kristus. V začetku svojega javnega delovanja se dá krstiti Janezu Krstniku v Jordanu. Na križu iz njegove prebodene strani pritečeta kri in voda, podobi krsta in evharistije. Po vstajenju zaupa apostolom poslanstvo: “Pojdite in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Mt 28,19-20).

    – Od kdaj in komu Cerkev podeljuje krst?
    Od binkoštnega dne dalje Cerkev podeljuje krst vsem, ki verujejo v Jezusa Kristusa.

    – V čem je bistveni obred krsta?
    Bistveni obred krsta je potopitev kandidata v vodo ali oblitje njegove glave z vodo med klicanjem imena Očeta in Sina in Svetega Duha.

    – Kdo more prejeti krst?
    Krst more prejeti vsaka oseba, ki še ni krščena.

    – Zakaj Cerkev krščuje otroke?
    Zato, ker se otroci rodijo z izvirnim grehom, potrebujejo krst, da bi bili osvobojeni moči zla in prestavljeni v kraljestvo svobode božjih otrok.

    – Kaj se zahteva od krščenca?
    Od vsakega krščenca se zahteva izpoved vere, ki jo pri krstu odraslih izreče on osebno, pri krstu otrok pa starši in Cerkev. Tudi boter in botra ter celotna cerkvena skupnost nosijo del odgovornosti pri pripravi na krst (katehumenat) kakor tudi pri razvijanju vere in krstne milosti.

    – Kdo sme krščevati?
    Redna delivca krsta sta škof in duhovnik, v latinski Cerkvi tudi diakon. V potrebi more krstiti vsak človek, če le ima namen storiti to, kar dela Cerkev. Glavo kandidata oblije z vodo in izreka trinitaričen krstni obrazec: “Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.”

    – Ali je krst potreben za zveličanje?
    Krst je potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij oznanjen in so imeli možnost prositi za zakrament.

    – Ali se je mogoče zveličati brez krsta?
    Ker je Kristus umrl za zveličanje vseh, se morejo zveličati tudi brez krsta tisti, ki umrejo zaradi vere (krst krvi), katehumeni in vsi, ki ob nagibanju milosti, ne da bi poznali Kristusa in Cerkev, iskreno iščejo Boga in si prizadevajo za izpolnjevanje njegove volje (krst želja). Otroke, ki umrjejo brez krsta, Cerkev v svojem bogoslužju zaupa božjemu usmiljenju.

    – Katere učinke ima krst?
    Krst odpusti izvirni greh in vse osebne grehe kakor tudi kazni za greh. Daje delež pri troedinem božjem življenju s posvečujočo milostjo, z milostjo opravičenja, ki krščenega včleni v Kristusa in v njegovo Cerkev. Daje delež pri Kristusovem duhovništvu in sestavlja temelj občestva z vsemi kristjani. Podeli božje kreposti in darove Svetega Duha. Krščeni za vedno pripada Kristusu, ker je zapečaten s Kristusovim neizbrisnim znamenjem (character).

    – Kakšen pomen ima krščansko ime, ki ga prejmemo pri krstu?
    Ime je pomembno, ker Bog vsakogar pozna po njegovem imenu, se pravi v njegovi edinstvenosti. Kristjan pri krstu prejme svoje ime v Cerkvi. To naj bo vsekakor ime svetnika, ki daje krščenemu zgled svetosti in mu zagotavlja svojo priprošnjo pri Bogu.
    (povzeto po Kompendiju KKC)

    Danes na nedeljo Jezusovega krsta, pa tudi sicer večkrat v letu, podarjenim od Boga, se Jezusu iz srca zahvalimo za dar svetega krsta! Kot nam v eni od homilij priporoča Benedikt XVI., molimo za vse kristjane, da bi vedno bolj razumeli dar krsta in bi se ga zavzeli živeti dosledno in tako pričali za ljubezen Očeta in Sina in Svetega Duha. Tovrstne molitve pa nam na srce seveda polaga tudi sedanji papež Frančišek.

    Božje usmiljenje, neomejeno v zakramentu krsta in pokore, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  87. Janez says:

    Brata si odpustita in ozdravita odnose
    Začelo se je z majhnim, nepomembnim nesporazumom in je zraslo v veliko nasprotovanje, končno pa eksplodiralo v glasne in težke besede, ki jim je sledila tedne dolga tišina. Nekega jutra je na hišna vrata starejšega brata potrkal star tesar. Iščem delo za nekaj dni,je dejal. Imate mogoče kakšno opravilo, ki bi ga lahko opravil tu na vaši kmetiji? Lahko vam pomagam.
    Da, je dejal starejši brat. Imam delo za vas. Ali vidite tisti zalivček, ki deli ta konec zemlje od onega? Tisti del kmetije je last mojega soseda, pravzaprav mlajšega brata. Pred časom sva se sprla in je skopal zemljo tako globoko, da naju sedaj deli voda. To je kajpak naredil zato, da bi me razjezil, ampak jaz mu bom pošteno vrnil. Poglejte tisti deske pri kozolcu. želim, da zgradite ograjo, osem metrov visoko, da mi ne bo potrebno vedno gledati njegove zemlje in njegovega obraza. Tesar je dejal; mislim da razumem nastalo situacijo. Pokažite mi žeblje in žago in naredil bom tako, da vas bom zadovoljil. Starejši brat je moral oditi v mesto, da je tesarju pomagal pripraviti material, potem pa ga ves dan ni bilo na spregled. Tesar je trdo delal, ves dan je meril, zabijal žeblje, žagal in postavljal deske. Ob sončnem zahodu, ko se je kmet vrnil, je tesar ravno zaključil z delom.
    Starejši brat je široko odprl oči in usta, ko je zagledal tesarjevo delo. Nobene ograje ni bilo tam. Bil je most. Most, ki je vodil iz ene strani kmetije na drugo! Most je bil prelep, delo pravega mojstra in preko mosta je proti njemu stopal njegov mlajši brat z iztegnjenimi rokami in besedami, Res si pravi prijatelj, da si dal postaviti ta mostiček po vsem tem, kar sem ti rekel in napravil. Tudi starejši brat je krenil na most, srečala sta se na sredini in si podala roke. Potem sta se obrnila k tesarju, ki se je že odpravljal proč. Ne, počakajte! Ostanite še nekaj dni. Polno opravil imam še za vas, je zaklical starejši brat. Z veseljem bi ostal, je dejal tesar, toda zgraditi moram še mnogo mostov. Imejta se rada!

    ODPUŠČANJE je najmočnejša sila za ozdravljenje vseh odnosov in za novi začetek. Gornja prilika je povedna. Molimo v Očenašu k Bogu:” in odpusti nam naše dolge, kakor tudo mi odpuščamo svojim dolžžnikom”. Ko se spravimo in spovemo, si očistimo dušo, da mlimo in živimo po Božji Volji. Amen. Janez

  88. Janez says:

    Podajam link do zanimivega prispevka mag. Boštjana Harija o Molitvi in krajšega intervjuja.

    Molitev me mora spreminjati v boljšega človeka, v Kristusovo podobo. Če me ne, moram način molitve spremeniti.
    Vabim vas, da preberete prispevek in krajši intervju avtorja knjige »Božja ljubezen odpušča in ozdravlja«.

    http://www.molitev.net/clanki-za-duso.html/comment-page-2#comments

  89. Janez says:

    HVALEŽNOST
    Hvaležnost vodi k ljubezni (Družina članek); berimo in premislimo!
    Dr. Paul Vitz, ameriški katoliški psiholog, profesor na inštitutu v Arlingtonu, pravi, da razne smeri sodobne psihologije znova odkrivajo učinkovitost vrlin za dobro počutje posameznika. V pogovoru za agencijo Zenit (www.zenit.org) je odstrl nekaj misli o pomenu hvaležnosti.

    Zakaj je hvaležnost tako koristna vrlina?
    Hvaležnost je zelo pozitivna vrlina. Z njo so povezane pozitivne misli in predvsem pozitivna čustva. Čutimo hvaležnost za to, kar so nam drugi ljudje ali Bog dali. Prinaša mir in neke vrste tiho srečo. Vemo tudi, da naša čustva lahko povzročijo fiziološke spremembe v nas, zato sem prepričan, da zahvaljevanje ni le pozitivna miselnost in naravnanost, ampak tudi nekaj dobrega za naše telo. (…)Poglejmo na pomen hvaležnosti v luči vere. Beseda evharistija pomeni zahvaljevanje, torej način izražanja hvaležnosti Bogu. Zahvaljevanje je v središču naše vere. Povsem razumljivo je, da nas je Gospod povabil k nečemu, kar ni samo pametno in duhovno, ampak tudi psihološko dobro za nas.

    Kakšno vlogo igra hvaležnost v procesu zdravljenja ljudi?
    Glavni oviri za odpuščanje sta jeza in zamera. Dokler je to čustvo v ospredju in središču našega duševnega življenja, težko odpustimo.Če pa začnemo postajati hvaležni za stvari v svojem življenju, ko se enkrat zavemo, da so nam bile podarjene, in sicer zastonjsko, se stvari spremenijo. Bogu niste plačali, da vam da življenje; nihče ni plačal Bogu za to, da je med nas poslal Odrešenika. Ko se zaveste tega, kar imate, tega, kar ste dobili, in vas to napolni s hvaležnostjo, to postavi jezo, zagrenjenost, zamero na stran.Ko se zaveste, kaj vam je bilo podarjeno, laže odpustite. Kajti odpustiti nekomu pomeni dati nekomu nekaj, se odpovedati dolgu do tega človeka. Kot bi nam bil nekdo dolžan sto dolarjev ali bi nam dolgoval to ali ono, opravičilo ali kaj podobnega, mi pa bi se odpovedali upravičeni zahtevi do tega.

    Kako nas vera uči hvaležnosti na globlji način, ki presega definicijo hvaležnosti, kakor o njej govori pozitivna psihologija?
    Vera presega pozitivno psihologijo. To je hvaležnost do Boga, ker nam je poslal Jezusa zato, da je odkupil naše grehe. Je hvaležnost za vse darove, ki nam jih je Bog dal, za ljudi, ki jih poznamo, za lepoto sveta okoli nas. Hvaležnost in ljubezen sta si zelo blizu, sta tesno povezani. Tako smo na najgloblji način poklicani ljubiti Boga in ljubiti druge. Hvaležnost to omogoča. Hvaležnost vodi k ljubezni in ker je Bog ljubezen, nas hvaležnost na najgloblji ravni vodi k Bogu.

    https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/55-3-Duhovnost-5

    Hvaležnost dobi svojo moč šele, ko jo človek ubesedi in udejani v življenju. Pred Bogom, človekom, javno ali sam pri sebi, samo da se zlije v besede in v dejanja hvaležnosti za izkazano dobroto. Hvaležni smo lahko ne glede na osebno počutje in okoliščine. Tudi če hvaležnosti iz različnih razlogov ne pokažemo izrazito, je še vedno pristna. Pomembno je, da nas želja po zahvaljevanju Bogu in ljudem nikoli ne mine. Bogu se lahko zmeraj zahvaljujemo in ga slavimo, saj je naš Bog, Stvarnik, ki nas najbolje pozna; predenj pa gremo taki, kakršni smo, vedno ubogi. Hvaležnost nas odpira Bogu in odpira tudi vrata naši sreči. Mislimo, da smo hvaležna oseba, ker dostikrat izrečemo hvala. Pravzaprav pa resnična hvaležnost presega zgolj zahvaljevanje, ko prejmemo darilo ali ko kdo kaj naredi za nas. Beseda evharistija v grščini pomeni zahvala. Pri vsaki sveti maši po Kristusovem telesu in krvi prejmemo odrešenje. Vsaka maša je torej priložnost, da se zahvalimo za edinstveno Kristusovo žrtev, ki jo je storil Jezus za človeštvo in se na skrivnosten, a resničen način dogaja pri vsaki sveti maši; pri evharistiji smo deležni po Božji Milosti Usmiljenja, Odrešenja in Življenja, če tudi Živimo in Delamo po Evangeliju ter spolnjujemo Božjo Voljo. Sicer bi bili obsojeni na smrt.Pred Bogom smo večni dolžniki. On nam je dal življenje, brate in sestre, vse dobrine, Zemljo in Stvarstvo. Še ljubimo lahko samo zato, ker nas je on prvi vzljubil. Ko Boga Ljubimo, Slavimo in se mu Zahvaljujemo, storimo veliko dobrega Zase, saj se mu tako pustimo še globlje ljubiti., saj smo Božji Otroci.

    Zahvalna molitev Bogu
    O Bog, naš Stvarnik,
    zahvaljujemo se Ti za naš dom, Zemljo,
    za široko nebo in blagoslovljeno sonce, za oceane in potoke,
    za visoke hribe in šepetajoči veter,
    za drevesa in za zeleno travo.
    Zahvaljujemo se Ti za vse naše čute, s katerimi slišimo pesmi ptic
    in da lahko vidimo sijaj polj zasejanih z zlato pšenico in
    da okušamo jesenske plodove;
    da se veselimo in občutimo beli sneg in
    da zaznavamo vonjave spomladanskih cvetov.
    Dovoli nam, da se bo vsa ta lepota razlila v v naše srce;
    in odreši nas naše slabovidnosti, ker smo tako slepi,
    da vsega tega nismo opazili in videli,
    saj celo navadno trnasto grmičevje zagori in se zasveti s Tvojo veliko slavo.

  90. Janez says:

    Kaj je Božji Načrt za nas ljudi?
    O Božjih načrtih je znan rek: Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne more odrešiti brez tebe (sv. Avguštin, pridiga CLXIX, 13).

    Kaj pomeni »načrt« za Gospoda, kako si ga razlagamo mi ljudje in kristjani?
    Da, Bog ima »načrt« – ampak kaj to pomeni? Kaj pomeni »načrt za življenje ljudi« – za vsakega, od rojstva do smrti, pa tudi pred tem in po tem; in za bivanje vsega drugega, kar je ustvaril? Prerok Jeremija (poglavje 29, vrstica 11) govori Izraelcem v času stiske: 11 Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. 12 Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. 13 Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, 14 se vam bom dal najti, govori Gospod. Obrnil bom vašo usodo in vas bom zbral iz vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas izgnal, govori Gospod. Z drugimi besedami: Bog ima za nas dobre načrte; to tudi takrat, ko se nam zaradi težav (slabe usode) zdi, da smo se mu zamerili; ima načrte za vse nas skupaj; pričakuje, da smo pri dobrih načrtih aktivni in sodelujemo z njim in mi med seboj.
    Kadar komu razlagamo, kaj Bog načrtuje glede nas, smo včasih nezavedno obremenjeni z vraževerji in nekrščanskimi verovanji. Npr. vile rojenice in sojenice, vpliv zvezd, horoskop in usoda v dlani, ideja žrtvovanja za srečo, posebni obeski okoli vratu glede naše življenjske identitete, naša imena, dogodki v življenju kot znamenja … Ideja »božjega« načrta za človeka ima lahko (pre)velik psihološki oz. duhovni (mistični) pritisk, zato je prav, da jo raje razčistimo, kot pa da bi jo skrivali. (Tudi zato se je važno zavedati čustev in sposobnosti …) Pri tem pomaga poglobljen študij sodobnih knjig o krščanski veri, pa tudi zavedanje, da imajo različne kulture in vere (religije) različne poglede na temo Božjega načrta.
    Ko se izražamo o načrtu, da je »od rojstva«, je prav da razmišljamo, kako se nas Bog dotika celostno, v osebni zgodbi vsakega, v njegovem konkretnem okolju, pa tudi v njegovi posebnosti … Vsaka človeška oseba ne živi svojega življenja zgolj sama po sebi (lastno telo, um, identiteta, ločenost od drugih…), ampak hkrati tudi iz odnosov z drugimi (družina, prijatelji, znanci, društva, skupine oz. skupnosti …). Bog je za vsem tem in v vsem tem na sebi lasten način, s svojim dobrotnim slogom in identiteto: kot Stvarnik in Odrešenik in Tolažnik. Naš odnos z Bogom se od odnosov z ljudmi razlikuje po tem:
    • da ima Bog največjo ustvarjalno moč in skrb za nas, hkrati pa je neviden in skrivnosten – Stvarnik in Oče (in ti si njegov Božji otrok, Božji sin, Božja hči ;) );
    • da mu je uspelo čudovito izpeljati lasten načrt v primeru svojega človeškega življenja, z brezpogojno ljubeznijo do vseh ljudi – razodeti Bog, Jezus Kristus in Odrešenik;
    • da ima neposreden dostop do zadnjega kotička našega srca, ko smo na tem, da mi sami oblikujemo odnose do drugih – Sveti Duh Tolažnik, ki nas vodi in nam pomaga.
    Še ena stvar je pomembna. Ob misli na to, da ima nekdo načrt zame, se mi lahko prebudi pomislek: »Ja kje pa je moja svoboda, če že ima Bog načrt zame?« Običajno take pomisleke spremljajo strah, nezaupanje, sumničavost … (ne pa veselje, razsvetljenje …), ki kažejo na to, da vprašanje meri v slepo ulico. To vprašanje ne upošteva, da je možen navidezen paradoks (protislovje): Svobodni smo, čeprav ima Bog načrt za nas, za vsakega. Prav pa je, da si vprašanje o lastni svobodi postavimo z odgovornostjo: »Božji načrt je v tem, da jaz preko svobode najdem pot do zrele ljubezni, ki je bila zasejana v meni, ko mi je bilo podarjeno življenje, saj sem prišel na svet brez mojega pristanka. Kako je najbolje, da živim (z drugimi ljudmi) s tem, kar mi je dano?«

    Božji načrt nam kaže smer ljubezni (pomoči ljudem in poslušanja Boga), na vsakem od nas pa je, da svojo smer razčisti in izbere prave cilje oziroma odločitve, in sredstva, da jih doseže, v skladu z Božjo Voljo. Oziroma tudi od upoštevanja lastnih danosti (zdravje, podpora bližnjih, družbeno stanje, osebne sposobnosti, spretnosti in interesov …) do velikih in daljnoročnih odločitev kot so življenjski stan (družina, samskost, Bogu posvečeno življenje, kakšen zahtevnejši poklic) in konkretne osebe (partner, ustanova, kraji in dežele bivanja), pa do sredstev (začasno spoznavanje partnerja ali ustanove, gojitev telesne in duhovne kondicije, izobraževanje, praksa, služenje denarja, delo v poklicu in kariera, … dobrodelnost oz. prostovoljstvo, uporaba medijev, počitek, odnos do Boga itd.) Toda odločitev za odnos z Bogom je pred vsemi temi odločitvami (in celo pred danostmi, kot je npr. zdravje) in tega se žal malokdo zaveda. Zato je ogovor na vprašanje kaj je Božji načrt tisti biser, ki ti lahko zelo pomaga v življenju, če ga ne boš pozabil in se izgubil v ateizmu in materializmu današnjega sveta hitenja, konkurence, egoizma in odtujenosti. Uporaba naše človeške svobode postane napeta in problematična, ko se v kakšnem primeru izkaže, da smo kljub dobrim željam izbirali slabe odločitve, slabe cilje, napačna sredstva; ko naša dejanja naenkrat ne učinkujejo več ljubeče, ampak postanejo hudobno egoistično zlo. Izkaže se, da se v našo svobodo lahko vmeša skušnjavec »hudobni duh«. Zanj ne moremo reči, da ima »načrte« glede našega življenja, saj njegovo delovanje še zdaleč ni tako odkrito in jasno kot Božje, ampak prav nasprotno: v našem srcu se hudobni duh igralsko sprenevedavo pretvarja, da hoče dobro, pa v resnici vodi v slabo in v hudobijo, česar se moramo čuvati tudi z molitvijo k Bogu in k Mariji, da vemo, kaj je poslano k nam od Boga in kaj ne. Čeprav zaradi tega ni možna jasna razlaga o njegovi hudobni identiteti, se ga lahko vsak nauči prepoznati po običajnih taktikah in učinkih, kar obravnavajo molitve in duhovne vaje ter prošnje k Mariji in Jezusu. Naj pa nas misel na hudega duha, ki ima slabe namene za naša življenja, ne prestraši, saj imamo Odrešenika. Pogosto namreč najbolj okusimo dobrotnost Božjih načrtov in vodstva ravno takrat, ko nam pomagajo v stiski. Saj poznamo rek: Dobrih stvari (ali prijateljev) se zaveš takrat, ko jih izgubiš. Ali tudi v stiski in težavaš spoznaš prijatelja. In ta Odrešenik, Učenik in Prijatelj, ki nas nikdar ne zapusti je Jezus, pod pogojem, da verjemo Vanj, da živimo po njegovih zapovedih in da ga prosimo, da pride k nam in nam pomaga in nas vodi. Prav pa je, da se učimo tudi iz izkušenj lastne svobode, tako iz pozitivnih kot iz negativnih in da veliko molimo in prosimo za vodstvo in navdih ter poduk samega Boga. Morda največja odgovornost naše svobode je, da se odločimo učiti iz Jezusovega zgleda, opisanega v evangelijih, kako premagati zlo, smrt. Jezusov zgled nas hkrati vodi do Boga in naše človeške resničnosti, v obojem skupaj pa do nenadkriljive ljubezni do človeštva in Stvarstva.

    Božja ljubezen do nas nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu po človeški pameti. Mi bi radi potešili svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabili za to. Moramo pa razumeti, da moramo spolnjevati Božjo Voljo in ne našo človeško voljo, kjer lahko zaidemo na stranpoti in zgrešimo Pot k Jezusu. Težko pa svoja hrepenenja odpremo Bogu in še težje sprejmemo njegovo milost, če se ne odpremo Bogu, da pride k nam in ostane pri nas in v nas. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve in nam bo pomagal. Čeprav ob različnih priložnostih stori vse, da bi mi s človeško pametjo lahko razumeli, Bog dobro ve, da nam bo moral pomagati in nas voditi po Poti k Sebi, saj brez Boga ne moremo storiti nič. Kar je prav v človeških očeh ni prav v Božjih Očeh. In On ve kaj je dobro za nas in kaj rabimo, še preden ga česarkoli prosimo. Zato ponižno prosimo in molimo za Božje Vodstvo, da bomo spolnili Božjo Voljo in Božji Načrt za nas ljudi. Prosimo ga, da pride k nam, ker verujemo Vanj.

    Ne pozabimo se obrniti naravnost na Boga, in sicer direktno kar mi sami, se pogovoriti z Njim v molitvi, prošnjah, branju Svetega Pisma, Evangelija in Psalmov. Tu je predlog: kako lahko prosimo Boga: »Gospod, prosim da bi imel odprto srce v tej stvari … Naj sprejmem vso Tvojo ljubezen in Svetega Duha. Gospod prosim poduči me, kaj je prav da naredim, da bom pravilno ravnal in se odločil in bo to v skladu s Tvojo Božjom Voljo in Načrtom zame« Seveda Mu lahko izrazimo vsa svoja vprašanja, čustva, pomisleke, negotovosti kako se naj prav odločimo, kam naj gremo in kaj naj storimo … Počasno branje dveh psalmov iz Svetega pisma nam lahko pomaga začutiti, kako nam Gospod hoče dobro: Psalm 23 (22) »Dobri pastir in gostitelj« in Psalm 139 (138) »Pred vsepričujočim in vsevednim Bogom«. Zavedajmo pa se po Sv. Avguštinu, da nas Bog, ki nas je ustvaril brez nas, lahko reši le z nami, ki verujemo Vanj in z Njim uresniičujemo Božjo Voljo in Božji Načrt.

    Primer: Odgovoriti na Božji načrt pomeni reči “da” veri v Boga, spolnjevanju Božje Volje, Ljubezni in Dobroti, Odpuščanju, Dobrim delom in služenju drugim, molitvam, krščanskemu življenju kot vrednoti. Pomeni tudi hrepeneti po svobodi odrešenja, postati Jezusov učenec, stopiti na pot krščanskega življenja in svetosti, uresničiti svoje življenje v polnosti ter živeti kot je živel Odrešenik. Jezus nam naroča naj se ljubimo med seboj, kot nas je on ljubil. Uresničiti lastno poklicanost pomeni umreti sebi in uresničiti voljo Očeta tako, da v meni zaživi Kristus. Kdor bo svoje življenje izgubil, ga bo rešil, kot Sveti Štefan.

    Razni povzetki iz verske literature, prispevkov iz medmrežja, lastni prispevki, bratje kapucini et altro.

    Poskus obrazložitve še enega bogoslovnega področja: Božji Načrt, ki je za vernike in duhvinke kristusove Cerkve zelo pomemben. Upam, da bo ta prispevek zanimiv in koristen za bralce. Pax et bonum. Janez

    • Janez says:

      BOŽJI NAČRT. KAJ SO ŠTIRJE DUHOVNI ZAKONI ZA KRISTJANE?
      Štirje duhovni zakoni so pot oznanjevanja dobre novice odrešenja, ki nam je na voljo po veri v Jezusa Kristusa. Je preprost prikaz pomembnih naukov iz Kristusovega Evangelija v štiri duhovne zakone za kristjane. Bog ima Božji načrt za ljudi.

      Prvi od štirih duhovnih zakonov pravi: »Bog te ljubi in ima za tvoje življenje čudovit načrt.« Janez 3:16 govori: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Janez 10:10 je navedel razlog, zakaj je Jezus prišel: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.« Kaj nas zadržuje stran od božje ljubezni? Kaj nam preprečuje, da bi imeli bogato življenje?

      Drugi duhovni zakon je »Človeštvo je prežeto z grehi in zato ločeno od Boga. Zaradi tega ne moremo spoznati čudovitega Božjega načrta, ki ga ima Bog za nas.« Pismo Rimljanom 3:23 potrjuje to dejstvo: »saj so vsi grešili in so brez božje slave.« Pismo Rimljanom 6:23 razlaga posledice naših grehov »plačilo za greh je namreč smrt«. Bog nas je ustvaril, da bi imeli z njim prijateljski odnos. Toda človeštvo je na svet prineslo greh in je zato ločeno od Boga. Uničili smo razmerje, ki ga je z nami hotel imeti Bog. Kakšna je rešitev?

      Tretji od duhovnih zakonov je »Jezus Kristus je edina Božja pomoč za naše grehe. S pomočjo Kristusa so nam lahko odpuščeni grehi in z njegovo pomočjo lahko ponovno obudimo pravo razmerje z Bogom.« Pismo Rimljanom 5:8 pravi: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« 1 Pismo Korinčanom 15:3-4 nas obvešča, kaj moramo vedeti in verovati, da bi bili rešeni: »Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.« Tudi sam Jezus v Evangeliju po Janezu 14:6 pove, da je on edina pot odrešitve: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.« Kako lahko prejmem ta čudoviti dar odrešitve?

      Četrti duhovni zakon pa govori: »Če želimo prejeti dar odrešenja in spoznati čudoviti Božji načrt za naša življenja, moramo verovati v Jezusa Kristusa.« Janez 1:12 to tudi opiše: »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci.« Tudi v Apostolskih delih 16:31 je jasno zapisano: »Verjemi v Jezusa Kristusa in odrešen boš!« Rešeni smo lahko samo iz Božje Milosti, samo po veri, samo v Jezusu Kristusu (Pismo Efeženom 2:8-9).

      Če hočeš zaupati v Jezusa Kristusa kot svojega Odrešenika, povej Bogu naslednje besede. Izrekanje te molitve te ne bo odrešilo, odrešilo te bo namreč vera, spolnjevanje Božje Volje ter Božjih zahtev in zaupanje v Jezusa Kristusa. Ta molitev je preprosto način, kako izkazati Bogu svojo vero in se mu zahvaliti za odrešenje.

      »Bog, vem, da sem grešil in zaslužim si kazen. Priznam svoje grehe. Prosim odpusti mi. Gospod Jezus Kristus je s smrtjo na križu na Golgoti in z vstajenjem od smrti zame in za vse nas ljudi prevzel vse moje in človeške grehe in nam tako preko vere vanj omogočil odpuščanje. Zato se bom odvrnil od grehov in zaupal vate in v tvoje odrešenje. Prosim pomagaj mi in me vodi po Poti Odrešenja k Tebi Jezus. Hvala za tvojo prečudovito ljubezen, milost in odpuščanje, ki je dar večnega življenja. Hvala Gospod za vso Dobroto in Ljubezen. Hvala, ker si nas ustvaril sebi v Veselje in v večno Slavo. Amen!«

      Medmrežje Gotquestions.org/Slovenscina/stirje-duhovni zakoni

    • Janez says:

      KAJ JE BOŽJA VOLJA?
      Teologi vidijo tri različne vidike Božje volje v Svetem pismu: njegova suverena (dokončna) volja, njegova razodeta (objavljena) volja in njegova dispozicijska volja.

      Božja suverena ali dokončna volja se imenuje tudi njegova »skrita« volja. Je »suverena« v tem, da kaže, da je Bog absolutni vladar vesolja, ki predpisuje vse, kar se zgodi. Je »dokončna odločilna«, ker vključuje Božje odloke. Je »skrita«, ker se ne zavedamo tega vidika Božje volje, dokler se to, kar je odločil, ne zgodi. Ničesar ni, kar bi se zgodilo izven Božje suverene volje. Na primer, bila je Božja suverena volja, da so Jožefa odpeljali v Egipt, da je ostal v faraonovem zaporu, razložil kraljeve sanje in sčasoma rešil svoje ljudstvo pred lakoto ter so ga vsi spoštovali (Prva Mojzesova knjiga 37–50). Najprej se Jožef in njegovi bratje nikakor niso zavedali Božje volje v teh stvareh, ampak ob vsakem koraku na poti je bil Božji načrt jasnejši. Ko Pismo Efežanom 1,11 opiše Boga kot tistega, »ki vse uresničuje po sklepu svoje volje,« govori o Božji suvereni ali dokončni odločilni volji. O vsem, kar se zgodi, odloča Bog. Bog sam izrazi dejstvo svoje suverene volje v vrstici Izaija 46,10: »Moj sklep obvelja in vsako svojo željo izpolnim.« Ker je Bog suveren, ne more biti njegova odločilna, vnaprej določena volja nikoli neizpolnjena.

      Suverena ali odločilna Božja volja se deli na njegovo neposredno, učinkovalno voljo in njegovo posredno, dopustno voljo. To je potrebno, ker Bog ne »povzroči« neposredno vsega, da se zgodi. Nekateri njegovi odloki so učinkovalni kar pomeni, da neposredno prispevajo k izpolnitvi Božje volje. Drugi njegovi odloki so dopustni, kar pomeni, da dovoljujejo posredno izpolnitev Božje volje. Ker je Bog suveren, najmanj vsaj »dopusti« vse dogodke, ki se zgodijo. Da Bog »dovoli« ali »dopusti« zlo, ne pomeni, da mu pritrdi v smislu, da ga odobrava. V okviru Božje suverene volje se odloči, da bo dopustil, da se zgodijo mnoge stvari, v katerih ne uživa. Na primer, Bog se je svobodno odločil, z dejanjem dokončne volje, da dovoli ugrabitev in zasužnjenost Jožefa. Čeprav ni povzročil, da so grešili, je Božja dopustna volja dovolila grehe Jožefovih bratov, da bi iz tega nastalo večje dobro (gl. Prva Mojzesova knjiga 50,20). Ob vsaki krivici, ki se je zgodila Jožefu, je imel Bog moč, da posreduje, vendar je »dopustil« zlo in v tem omejenem smislu suvereno dopustno »privolil«, da se to zgodi, da bi izpolnil svojo skrito, dokončno voljo.

      Božja razodeta ali objavljena volja ni skrita pred nami. Ta del Božje volje vključuje to, kar se je Bog odločil, da nam bo razodel v Svetem pismu – njegovi predpisi so jasno navedeni. »Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj GOSPOD hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom« (Mihej 6,8). Predpisana Božja volja je, kar Bog zahteva od nas, da storimo (ali ne storimo). Na primer, vemo, da je Božja volja, da govorimo resnico v ljubezni (Pismo Efežanom 4,15), se pokesamo grehov in se obrnemo k Bogu (Apostolska dela 3,19). Božja razodeta volja je, naj ne prešuštvujemo (Prvo pismo Korinčanom 6,18) in naj ne pijančujemo (Pismo Efežanom 5,18). Božja razodeta volja nenehno »nevednega dela modrega« (Psalm 19,8).

      Dolžni smo izpolnjevati Božjo razodeto ali objavljeno voljo; vendar smo zmožni, da je ne izpolnjujemo. Božja razodeta volja za Adama in Evo je bila, naj bosta rodovitna in se množita, skrbita za vrt, si podredita zemljo in ne jesta z določenega drevesa (Prva Mojzesova knjiga 1–2). Žal sta se uprla Božji razodeti volji (Prva Mojzesova knjiga 3). Posledice, ki sta jih trpela, kažejo, da nista mogla opravičiti svojega greha. Prav tako mi ne moremo trditi, da naš greh preprosto izpolnjuje Božjo suvereno voljo, kot da bi nas to rešilo krivde. Božja volja je bila, da Jezus trpi in umre, ampak tisti, ki so bili odgovorni za njegovo smrt, so še vedno nosili odgovornost (Evangelij po Marku 14,21).

      Božja dispozicijska volja se ukvarja z njegovo »držo«. Njegova dispozicijska volja je, kar mu je všeč ali kar mu ni. Na primer, Bog »hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (Prvo pismo Timoteju 2,4) in »noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje« (Drugo Petrovo pismo 3,9). To je izraz Božje drže do izgubljenih. Želi, da bi bili rešeni samo po milosti, samo po veri samo v Jezusa Kristusa. Čeprav si Bog želi, da bi bili vsi odrešeni, niso vsi odrešeni. Zato je razlika med Božjo dispozicijsko voljo in njegovo suvereno voljo. Božja volja ni, da bi bil v notranjosti naklonjen temu ali da bi se veselil, če bi bili ljudje za vedno pogubljeni v peklu. Bog ne uživa v smrti hudobnih (Ezekiel 18,23; 33,11). Vendar odloči nekaj, v čemer ne uživa. Namreč Bog bo odločno in za vedno uveljavil pravico nad zlobnimi kršitelji, ki bodo pogubljeni v svojih grehih. Zadovoljen je, ko se ohranja pravica in se spoštuje pravičnost, vendar osebno ne uživa v kaznovanju.

      Če povzamemo, Božja volja vključuje tri vidike: 1) Božja suverena volja je razodeta v njegovih nespremenljivih, vnaprej dokončnih, določenih odlokih. Rekel je, naj bo luč, in bila je luč (Prva Mojzesova knjiga 1,3) – primer njegovega učinkovalnega odloka. Dopustil je hudiču, da muči Joba (Job 1,12) – primer njegovega dopustnega odloka. 2) Božja razodeta (objavljena) volja se nahaja v njegovih predpisih. Dolžni smo jih ubogati v osebni svetosti. Imamo zmožnost (a ne pravico), da kršimo te zapovedi v svojo škodo. 3) Božja dispozicijska volja je njegova drža. Včasih Bog odloči nekaj, kar mu ne prinaša užitka, na primer smrt hudobnih (gl. Ezekiel 33,11).

      Medmrežje Gotquestions.org/Slovenscina/bozja-volja

      https://www.gotquestions.org/Slovenscina/Bozja-volja.html

      Moram povedati, da sem se iskreno za lastno razumevanje in vedenje trudil pridobiti odgovor na vprašanje, kaj je spolnjevanje Božje volje, pri čemer sem na moja vprašanja od vprašanih duhovnikov in teologov dobil le od nekaterih delne in nepopolne odgovore. Tako sta mi odgovorila profesor evangeličanske teologije in salezijanec per takoj, drugi pa ne. Iskal sem in študiral naprej ter prosil Njega za pomoč, da bi kot laični vernik verske stvari bolje poznal, saj nisem teolog temveč ekonomist in matematik, ki ga te zadeve resnično zanimajo. Razumel sem, da je včasih tudi molk vprašanih odgovor. Kot vernik pa hočem vedeti. To je moja dolžnost in pravica. Posredujem zainteresiranim vernikom in drugim odgovor, ki je teološko zelo zahteven in je zgoraj podan zelo strokovno. Nekaj pa bomo vsi skupaj vseeno odnesli in nekaj razumeli kaj je Božja Volja. Upam, da si bo zainteresiran lahko razširil versko obzorje in kaj več zvedel, za kar ima kot kristjan absolutno pravico. Slišim, da so naši duhovniki pri nas preobremenjeni, da bi nam podali v pridigah, v pastoralnem delu ali drugače več obrazložitev o Bogu in krščanski veri. Število študentov bogoslovja in posvečenih duhovnikov pri nas namreč upada in duhovnikov manjka. Ne glede na vse, pa moramo poznati kristjani Evangelij, Božje zapovedi in zahteve, da bomo pravilno spolnjevali Božjo Voljo in živeli kot nam zapoveduje Kristus tako, da bomo hodili po Poti Odrešenja za Jezusom. Bog nam je podal pravila in Božje zahteve, da jih poznamo in spolnjujemo. Žal sam nimam dovolj teološke izobrazbe, za gornje teološko zelo zahtevno vprašanje, zato sem posredoval najden odgovor na medmrežju. Vendar delam in ičem še naprej, da bom bolje poznal krščanstvo in našo vero v Boga. Vsak dan se po Njegovi Milosti nekaj novega naučim in vztrajam. Od Nemcev sem se naučil misel:: Kjer je Volja je tudi Pot ali Wo ist die Wille, es gibt auch den Weg. In če je Bog z nami, kdo je proti Nam. V Njemu premorem vse, ki Mi daje MOČ. BVB. Janez

      P.s.: Verniki imamo pravico in dolžnost več vedeti o Vri, Bogu, Bibliji, Odrešenju, Božjem Načrtu, Božji Volji etc. To je poskus dobre volje in pozitivne energije, da bi nekaj prispeval za vse nas.

  91. Miro says:

    KLIČIMO Z VERO IN ZAUPANJEM V BOŽJO VOLJO: GOSPOD, ČE HOČEŠ ME MOREŠ OZDRAVITI!

    BOŽJA BESEDA: Ko je bil v nekem mestu, je nenadoma pristopil človek, ki je bil ves gobav. Ko je zagledal Jezusa, je padel na obraz in ga prosil: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je iztegnil roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« In gobe so pri priči izginile z njega. Naročil pa mu je: »Nikomur ne povej, ampak pojdi in se pokaži duhovniku ter daruj za svoje očiščenje, kakor je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Glas o njem pa se je čedalje bolj širil in velike množice so se zbirale, da bi ga poslušale in bi jih ozdravil njihovih bolezni. On pa se je umaknil v puste kraje in tam molil (Lk 5,12-16).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+5%2C12-16&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Ko gobavec prosi Jezusa, da bi ga ozdravil, stegne roko in se ga dotakne. Ta dotik je bil prepovedan, toda Jezus je z njim ozdravljal. Prišel je na zemljo, da bi se dotaknil človeških bolezni in ran. Prišel bom k Jezusu, da me bo ozdravil vseh bolezni in nemoči. Hvala ti, Gospod, ker se me dotikaš, kjer sem najbolj ranjen, in mi prinašaš ozdravljenje ter mir (iz knjige Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

    Slavimo Gospoda, zahvaljujmo se mu in ga prosimo: Slava tebi, Jezus, Ti si moj Odrešenik! Hvala, ker tudi danes ozdravljaš naše dušne in telesne bolezni, slabosti, nemoči … Verujem in zaupam Vate, ki moreš ozdraviti dušo, duha in telo. Tudi sam nosim v srcu gobe raznih slabosti in grehov ter sem potreben ozdravljenja v Tvoji moči – ozdravljenja v zakramentu sv. spovedi. Z zaupanjem se obračam k Tebi in Te ponižno prosim za okrepitev moje slabotne vere. Pomagaj mi, da se bom po zgledu gobavca tudi sam obračal nate z močno vero: »Gospod, če hočeš me moreš ozdraviti!« Naj po Tvoji milosti zaslišim Tvojo odrešujočo besedo: »Hočem, bodi očiščen!«

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

  92. Janez says:

    Kaj storimo glede greha? Avtor: Steven L. Pogue
    Kaj je greh?
    Ernest Hemingway je nekoč rekel, da če storimo nekaj moralnega, se pozneje počutimo dobro; če storimo nekaj nemoralnega, se počutimo slabo. To je razširjen vidik greha – mnogi živijo skladno s tem. Vendar to ni vidik Biblije. Biblično je greh odnos, ko si želimo stvari delati po svoje namesto po Božje. Kako pa Bog gleda na greh? Ne more ga tolerirati. »Tvoje oči so preveč čiste, da bi videl hudobijo, na zatiranja ne moreš gledati.« (Habakuk 1,13a) »To pa je oznanilo, ki smo ga slišali od njega in vam ga oznanjamo: Bog je luč in v njem ni nobene teme.« (1 Janez 1,5b). To se zdi nepomembno. Ali ni Jezus plačal za vse vaše grehe? Zakaj bi nas skrbel greh, ko pa vas Bog ljubi in ima čudovit načrt za vaše življenje? Morda bi morali videti greh kot napako, nič več kot slabo odločitev v življenju. Bog nikoli ne gleda na greh tako. Zaradi enega samega greha sta bila Adam in Eva izgnana iz raja. Zaradi greha je Bog povzročil vesoljni potop. Poslal je ogenj na mesti Sodomo in Gomoro zaradi tamkajšnjih velikih nemoralnosti. Greh je zadržal Izraelce v puščavi za štirideset let. Bog sovraži greh. Vendar človeški naravi ustreza grešiti in zato grešimo. Kot Adam in Eva mislimo, da lahko grešimo brez posledic. Vendar ne postanemo kot Bog. Bog pozna zlo, vendar sam ni zloben in se ne vda zlobi. Nas pa greh premami in se mu vdamo.

    Kdo je kriv?
    Kadar grešimo, je Sveti Duh, ki je v nas užaloščen. Včasih bo povzročil, da se boste počutili krive. Ko grešite, izbirate, da živite neodvisno od Božje volje za vas. To ne pomeni, da vas Bog zdaj sovraži. Še vedno vas ljubi, vendar ga užalostite: »Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve.« (Efežanom 4,30). Da bi razumeli, kako greh vpliva na vas, poglejmo razliko med vašim odnosom z Bogom in vašim druženjem z Njim.

    Greh ne spremeni Božjega večnega odnosa z vami – to je bilo odločeno, ko ste zaupali v Kristusovo plačilo za svoje grehe. Kristus je umrl za vse vaše grehe –pretekle, sedanje in prihodnje. Takrat je bilo vaše celotno življenje v prihodnosti. Zaradi vaše vere v Jezusa Vam je Bog popolnoma odpustil. Vaš status pred Bogom je zaščiten. Vendar pa greh lahko vpliva na vašo hojo z Bogom (hoja pomeni vaše tuzemsko druženje z Bogom iz trenutka v trenutek). Greh vpliva na vašo komunikacijo z Njim in na vašo uporabnost v udejanjanju Njegove volje. Greh vas otopi za stvari, za katere Kristus želi, da o njih razmišljate in jih delate. Psalmi 32,3–5 pravi: »Ko sem molčal, so moje kosti postale krhke zaradi mojega vpitja ves dan, zakaj dan in noč je pritiskala name tvoja roka, moja moč je oslabela v poletni vročini. Svoj greh sem ti dal spoznati, svoje krivde nisem prikrival. Dejal sem: ›Priznal bom svoje pregrehe GOSPODU.‹ In ti si odpustil krivdo mojega greha.« To je pravi odziv na greh. David ni zanikal svojega greha. Ni postal obseden z njim, ampak ga je priznal.

    Priznavanje greha
    Kaj pomeni priznati greh in se kesati? Prvič, priznanje pomeni, da se strinjamo z Bogom. On že ve, da smo grešili, zato je prav, da smo odkriti: »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« (1 Janez 1,9). Priznanje pomeni svobodno priznati svoj greh in sprejeti Božji odnos glede našega greha. Priznanje ne pomeni prosjačiti za Božje odpuščanje. Kristus je že plačal kazen za vse naše grehe in Božje odpuščanje je prejeto avtomatično, ko greh priznamo. Razlog, zakaj lahko Bog takoj daje odpuščanje, je Kristusova smrt na križu, ne pa moč ponižnosti, s katero greh priznamo. Kesanje pomeni spremembo v dejanjih glede tvojega greha. Vključuje strinjanje z Bogom, da si se motil in da ne boš več delal tega greha.

    Ampak še vedno se počutim krivega!
    Po priznanju greha se bomo občasno še vedno počutili krive. Nekako se nam zdi, da smo bolj duhovni, če se sami karamo zaradi tega, ker smo tako hudo grešili, in mislimo, da če se lahko čim bolj ponižamo v Božjih očeh, da bo Bog bolj zadovoljen z našo ponižnostjo. Vendar pa nas Bog ne vidi tako. Del našega priznanja je zahvaljevanje Bogu, da je vse naše grehe že plačal Kristus. Na podlagi tega Bog reče: »Zakaj milosten bom do njihovih krivic in njihovih grehov se ne bom več spominjal.« (Hebrejcem 8,12). Zahvaljevanje vključuje vero zato, ker se odzovete na to, kar Božja beseda pravi o vas, in ne na to, kako se počutite. Če se grajate, se osredotočate na svoj greh in ne na Kristusovo odpuščanje. Včasih se zgodi, da skušnjavo zamenjamo z grehom. Vendar moramo vedeti, da smo vsi skušani. Tudi Jezus je bil skušan, vendar se ni vdal skušnjavam – ni grešil. Če ste skušani, se ne grajajte. Lahko izberete, da ne razmišljate o skušnjavi, in lahko prosite Boga, naj vam da moč, da se izognete grehu. Ne počutite pa se krive, ker ste skušani. Dober verz, ki si ga velja zapomniti, ko se soočate s skušnjavo, je 1 Korinčanom 10,13 ki pravi: »Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.«

    Bog vam je popolnoma odpustil vse stvari. »Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu.« (Rimljanom 8,1). Bog torej ne gleda obsojajoče na vaše pretekle grehe ali napake, zato tudi vam ni treba. Bog zopet pravi: »In njihovih grehov in njihovih nepostavnosti se ne bom več spominjal.« (Hebrejcem 10,17). Oblak krivde je šel stran. Sprejmite Božje popolno odpuščanje. »Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti.« (Rimljanom 8,2) Življenje Kristjana je svobodno, osvobojeno krivde in svobodno, da živimo, kot nam je namenil Bog, ne nazadnje je tudi najbolj zadovoljivo življenje. Je proces dozorevanja in rasti, da postanemo kot Kristus in ga odsevamo. In za rast je človeku potreben čas!

    Steven L. Pogue: Kaj storimo glede greha?

    Vaš odnos z Bogom Vaše druženje z Bogom
    Se je začel, ko ste sprejeli Kristusa.
    (Janez 1,12) Se je začel, ko ste sprejeli Kristusa.
    (Kološanom 2,6)
    Je večen.
    (1 Peter 1,3–4) Je lahko oviran.
    (Psalmi 32,3–5)
    Je vzdrževan le s strani Boga.
    (Janez 10,27–29) Je delno vzdrževan z vaše strani.
    (1 Janez 1,9)

    Se nikoli ne spremeni. (Hebrejcem 13,5) Se spremeni, ko grešimo. (Psalmi 66,18)

    • Janez says:

      Opravičujem se za neuspel poskus spraviti Kaj storimo glede greha avtorja Sevena Pogue v pregledn tabelo, kjer naj bi bile glavne kolone Vaš odnos z Bogom in Vaše druženje z Bogom, pod katere pa bi bile podpisane ustrezne pripadajoče rubrike. Prosim gospoda Administratprja, če lahko vnese poslani tabelo v prispevek, da bo bolj nazorno predstavila prispevek.
      Upam, da bo tekst avtorja dal dovolj za razmislek glede greha, ki je žalitev Boga. BVB. Janez

    • Janez says:

      MOLITEV ZA ODPUŠČANJE

      Bog Oče, ljubim te.
      Danes prihajam k tebi v veri, da mi odpustiš moje grehe.
      Jezus, verujem vate.
      Verujem, da si zame umrl na križu.
      Da si zame prelil svojo nedolžno kri.
      Da si se postavil na moje mesto in prevzel vso mojo krivdo, ki jo zaslužim.
      Verujem, da si umrl, bil pokopan in tretji dan vstal od mrtvih.
      Smrt te ni imela v oblasti.
      Premagal si Satana in si tretji dan od njega vzel ključe pekla in smrti.
      Verujem, da si vse to storil zaradi mene, ker me ljubiš.
      Hočem biti kristjan in ti služiti vse dni življenja.
      Naučiti se hočem, kako živeti novo življenje, ki si mi ga pripravil.
      Jezus, sprejemam te in se ti darujem.
      Sprejmi me takšnega, kakršen sem, in napravi me takšnega, kakršnega hočeš.
      Hvala ti, Jezus, da si me rešil.
      Napolni me s Svetim Duhom in me nauči vsega, kar moram vedeti.
      Verujem, da sem rešen, da sem ponovno rojen in bom šel v nebesa, ko umrem.
      Bog Oče, veselim se potovanja in živel bom za tvojo slavo.

      Vir je Exodus Maribor avtorice Joyce Meyer.

  93. Janez says:

    OSMRTNICA ZA ZDRAVO PAMET (Common Sense Where Are You?)
    Dolga leta je bila z nami. Nihče pa zagotovo ne ve, koliko je bila stara, saj se je njen rojstni list že davno tega izgubil v birokratskih predalih. Spominjali se je bomo po tem, da je ohranjala in drugim posredovala pametne nauke, kot so, da se je z dežja pametno čim prej umakniti pod streho in ne pod kap, da kdor prvi pride, prvi melje in da življenje ni vedno pošteno. Zdrava Pamet je živela preprosto, držala se je načela, da lahko zapraviš le toliko, kolikor zaslužiš. Vedela je, kaj je zdravo starševstvo (da so glavni starši, ne pa otroci). Vedela je, da je treba prvo premisliti nato pa smotrno kaj narediti. Vedela je, da je prav da se pogovorim z Bogom preden nekam skočim in naredim brez tehtnega premisleka, da tako ne rinem v Nesrečo.
    Njeno zdravje je začelo vidno pešati, ko so v veljavo stopila sicer dobronamerna načela, ki pa so jih ljudje vzeli preveč resno. Ko je slišala, da so šestletnika obtožili spolnega nadlegovanja, ker je poljubil sošolko, da so najstnike izključili iz šole, ker so po malici uporabljali ustno vodico in da so učitelja odpustili, ker je kaznoval trmoglavega dijaka, se je njeno stanje močno poslabšalo. Še huje je bilo, ko je izvedela, da morajo učitelji prositi za dovoljenje staršev, preden učencu dajo aspirin, ne smejo pa staršev obvestiti, če učenka zanosi in hoče splaviti. In Božje Milosti in Božje Dobrote ni bilo videti Nikjer. Neumnosti agnostikov in ateističnih modrecev so se kar množile. Kdo bi vedel zakaj?
    In končno je gospa Zdrava Pamet izgubila voljo do življenja, ko so prepovedali deset zapovedi, ko je Cerkev postala posel in ko so začeli z zločinci ravnati lepše kot z njihovimi žrtvami. Kam je odšla Odrešilna Vera v Boga? Ko je gospa Zdrava Pamet izvedela, da se je neka gospa polila z vročo kavo, se pritožila in za nagrado dobila visoko odškodnino, je izdihnila še zadnji dih. Za njo žalujejo njeni starši, Resnica in Zaupanje, njen mož Preudarnost, hčerka Odgovornost in sin Razum. Preživeli sta jo tudi obe polsestri, Moja Pravica in Jaz Hočem. Pogrebcev je bilo malo, saj se večina ni zavedla, da je umrla. Če se je še spomniš, pošlji osmrtnico naprej. Če se je ne, pa kot velika večina ostani križem rok. In Ljudje so si kot Poncij Pilat umili roke in rekli, kaj imam jaz s tem? Božja Modrost in Božja Milost pridi in nam pomagaj, da ne ne zaidemo brez Boga s Poti Odrešenja v Človeške Labirinte brez pameti in izhoda!

    NAUK:
    Če večina Ljudi nekaj počne in nekam gre, to še ne pomeni, da je vse prav! Zakaj že?
    Delaj, kar je prav v Božjih Očeh ne kar je prav v Čoveških Očeh!
    Moli k Bogu in ga Prosi za navdih Svetega Duha in Božje Vodstvo.
    Bog prosim podari nam Božji Mir in Modrost prosim.
    Kar je Prav v Človeških Očeh ni nujno, da je prav tudi v Božjih Očeh!

  94. Miro says:

    ČE HOČEMO PRENOVITI SVOJE KRŠČANSKO ŽIVLJENJE, SE MORAMO NAPOTITI K SVETI EVHARISTIJI, K STUDENCU LJUBEZNI!

    Med kristjani je še vedno veliko neznanja oz. nevednosti, kaj pomeni sveta Evharistija za naše krščansko življenje. Kot je v knjigi »Evharistija, ljubezen svetnikov« zapisal Nicolas Buttet, so razlogi majhne gorečnosti v evharistični pobožnosti trije. »Najprej globina skrivnosti. Skrivnost naše vere, skrivnost Boga, ki postane kruh življenja, je v resnici velika. Sledi pomanjkanje znanja. Evharistična kateheza pogosto preveč zmanjša veličino skrivnosti. Razložiti skušamo tisto, kar bi morali častiti. Končno odsotnost želje. Naša žeja po Bogu je tako slabotna, tako malo očitna, da ne čutimo več življenjske potrebe, da bi krenili k studencu ljubezni, k Jezusu v Najsvetejšem zakramentu.«

    Na drugem mestu v omenjeni knjigi pa je Nicolas Buttet zapisal: »Seveda smo krščeni in birmani. Toda kako naj ti zakramenti milosti rodijo sadove? Kako naj se razvijajo, če ne dobivajo hrane? Ta hrana sta evharistija in sprava. Za življenje človek potrebuje Boga. Božje življenje pa nam je posredovano po zakramentih. Sv. Nikolaj Kabasilas, pravoslavni teolog, nas spominja, da samo evharistija vodi druge zakramente k popolnosti. Torej se moramo napotiti k evharistiji, če hočemo prenoviti svoje krščansko življenje. Da bo dobilo polet. Da bi končno sprejeli srečo, za katero smo ustvarjeni, srečo Božjih otrok.«

    In kaj lahko kot kristjan storim, storiš? »Prepusti se, moja duša, preprosto veruj! Da, Gospod, daj, da spregledam! Daj, da mi bo dvignjen del koprene, da se bom končno mogel pustiti prevzeti od skrivnosti. Naj se potopim v brezno vere, v brezmejni prostor med tem, kar vidijo moje oči, in tem, kar veruje moja duša« (Nicolas Buttet, Evharistija ljubezen svetnikov).

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  95. Janez says:

    ZGODBA O POPLAVI
    V nekem mestu je voda nenehno naraščala in grozila, da bo poplavila vse mesto. Organizirale so se pristojne službe in začele evakuacijo meščanov. Voda je zelo hitro naraščala. Reševalci so prišli tudi do hiše, v kateri je živel mož srednjih let sam. Rekli so mu, naj pride k njim na kamion, ker je njegovo življenje v nevarnosti. Mož pa je rekel, da ne gre nikamor iz svoje hiše, ker on verjame v Boga in verjame, da ga bo njegov Bog že rešil.
    Reševalci so se odpravili naprej. Reka je naraščala in že so po mestu morali reševati s čolni. Spet so šli do tistega moža in ga povabili, naj gre hitro v čoln. On pa je spet rekel, da ne gre, ker ga bo Gospod Bog že rešil. Reševalci so šli naprej.
    Voda je še naraščala, zrasla je že do streh. Ljudje, katerih še niso uspeli rešiti, so panično plezali na strehe in čakali reševalce. Tudi naš mož je splezal na streho in mirno sedel na njej. Sedaj so reševali že s helikopterji. Na srečo so rešili že vse prebivalce, le še tisti mož je sedel na strehi. Spet so prišli do njega in reševalci so se spustili, da ga rešijo, vendar je on vztrajal, da ne gre nikamor, ker verjame v Boga in ga bo Bog čuval in rešil pred vsemi nevarnostmi.

    Reševalci so šli naprej, saj ga niso mogli prepričati. Voda je tako narasla, da je potopila vso vas, z možem vred.
    Mož je umrl in čez čas se znajde v nebesih. Sreča Boga in mu obtožujoče reče: »Dragi moj Gospod, nisem mislil, da se bom tako hitro znašel tukaj, tako mlad. Zakaj si me vzel k sebi, zakaj me nisi rešil pred poplavo, saj sem ti bil zvest?« Gospod Bog pa mu odgovori: »Tudi jaz nisem imel v načrtu, da bi ti že prišel sem, vendar si se sam tako odločil. Jaz sem ti namreč trikrat poslal pomoč, reševalce, vendar si ti odklonil. In ker sem ti dal svobodno voljo odločanja, te nisem mogel prisiliti v nekaj, česar nočeš.

    NAUK:
    Bog nam je dal talente in sposobnosti – odločitev, kaj bomo z njimi naredili, pa je prepustil nam.
    Poleg tega nam je dal še dve izjemni, povsem enkratni stvari – sposobnost izbire in svobodo izbire.
    Tragedija je v tem, da v večini primerov zavračamo obe.

  96. Janez says:

    ČLOVEKOV ODREŠENIK Redemptor hominis (Fejstbog) ali bolj zahtevno Bogoslovno branje sv. Janeza Pavla II.
    Človekov Odrešenik Jezus Kristus je središče vesoljstva in zgodovine. Osrednja resnica, na kateri sloni vera, je: “Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje.” Odrešenje sveta, ta nezaslišana skrivnost ljubezni, je v svojih najglobljih koreninah polnost pravičnosti v človeškem srcu Sina prvorojenca, da bi mogla postati pravičnost v srcih mnogih ljudi, ki so bili v tem prvorojenem Sinu od vekomaj izbrani, da postanejo Božji otroci. Bog stvarjenja se je tu razodel kot Bog odrešenja, Bog “zvest sam sebi”, zvest svoji ljubezni do človeka in sveta. Njegova ljubezen je večja kot greh, kot slabost in pokvarljivost stvari, močnejša kot smrt; to je ljubezen, ki je vedno pripravljena dvigati in odpuščati, vedno pripravljena iti naproti izgubljenemu sinu. To razodetje ljubezni se imenuje tudi usmiljenje, imenuje se Jezus Kristus. Človek ne more živeti brez ljubezni. V odrešenjski skrivnosti pa zopet odkrije veličino in dostojanstvo svoje človečnosti, spet najde sam sebe, svojo bogopodobnost, najvišjo poklicanost in smisel bivanja na svetu, ki mu je bil dan že od začetka.

    Temeljna dolžnost Cerkve v vseh časih je oznanjati to odrešenjsko skrivnost, hkrati pa biti pripravljena na pogovor z vsemi ljudmi, ne da bi se ob tem odpovedala zakladom Božje resnice. Vsakemu človeku pa naj se vedno približa s priznavanjem, upoštevanjem in razločevanjem. Cerkev je tudi varuhinja svobode, saj je svoboda pogoj resničnega dostojanstva človeške osebe. Kristus je Cerkvi pokazal edino pot, po kateri naj hodi, ko se je z učlovečenjem nekako združil z vsakim človekom. Ta prva pot je človek. Zaradi Kristusa Cerkev ne more ostati neprizadeta, ko gre za resnični človekov blagor, vedeti mora za vse, kar nasprotuje procesu počlovečevanja. Človek je na zemlji edina stvar, ki jo je Bog hotel zaradi nje same, ga poklical in določil za milost in slavo. Vsakdo od šestih milijard zemljanov je deležen skrivnosti Jezusa Kristusa, tudi če se tega ne zaveda. Današnjega človeka največkrat ogrožajo in usužnjujejo prav proizvodi njegovih rok in misli, napredek tehnike žal ne povzroča, da bi tudi človek postajal boljši (ekologija, sporni gospodarski mehanizmi …). Deliti s Kristusom kraljevsko službo pomeni dati etiki prednost pred tehniko, osebi pred stvarmi in duhu pred materijo. Upanje za prihodnost zbuja tudi OZN, ki je opredelila nedotakljive človekove pravice, kamor spadata tudi pravica do verske svobode in do svobode vesti. Kristus se je torej nekako združil z vsakim človekom. To skrivnostno združenje rojeva novega človeka, ki je deležen Božjega življenja. Večno življenje, ki ga slehernemu človeku obljublja in ponuja Oče v Jezusu Kristusu, je izpolnitev tiste usode, ki jo je Bog človeku od vekomaj pripravil. Cerkev skuša gledati na človeka nekako z očmi Kristusa. Vedno znova prosi: “Pridi, sveti Duh”, kar pomeni, da se stalno poglablja v celotno vsebino vse skrivnosti odrešenja, po kateri nam Kristus, združen z Očetom in z vsakim človekom, nenehno daje tistega duha, ki nam posreduje Jezusovo čutenje in nas vodi k Očetu. Ko Cerkev s svojim Učenikom in Odrešenikom deli “trojno službo” – duhovniško, preroško in kraljevsko, postaja vedno bolj sposobna služiti človeku. Tega poslanstva in službe pa je deležen vsakdo izmed nas. Jezusove besede “Brez mene ne morete ničesar storiti,” so poziv, da vsa Cerkev bolj vneto in več moli. Da bomo v moči te molitve prejeli Svetega Duha, ki bo prišel v nas, in bomo tako Kristusove priče “do konca sveta”.

    Po zakramentih Cerkev prejema moč odrešenja. V evharistiji se po Kristusovi volji stalno obnavlja skrivnost daritve, ki se je v njej Očetu daroval na oltarju križa. To žrtev je Oče sprejel in je v zameno za to popolno daritev svojega Sina dal svoj očetovski dar, dar novega nesmrtnega življenja z vstajenjem; saj je Oče prvi vir in dajavec življenja že od začetka. To novo življenje je hkrati učinkovito znamenje tistega novega, ljudem poklonjenega daru, ki je Sveti Duh, ki po njem vsi ljudje, ki se povežejo s Kristusom, prejmejo Božje življenje, ki ga ima v sebi Oče in ga daje Sinu. Najpopolnejši zakrament te povezave je evharistija, kjer se združujemo z zemeljskim in nebeškim Kristusom, ki za nas posreduje pri Očetu, vedno pa se z njim povezujemo po njegovem odrešilnem žrtvenem dejanju. V evharistiji Kristus nenehno in v vedno novih oblikah sam v Svetem Duhu pričuje našemu duhu, da lahko vsak izmed nas, ki smo deležni odrešenjske skrivnosti, zajema od sadov sprave sinov z Očetom, ki jo je on izvršil in jo po službi Cerkve vedno izvršuje med nami. Cerkev živi iz evharistije, ki je hkrati zakrament in daritev, zakrament in občestvo ter zakrament in navzočnost. V Cerkvi, ki želi, da bi pravo evharistično občestvo postalo znamenje edinosti vseh kristjanov, pa mora biti živa tudi praksa pokore.

    Marija je Mati Cerkve, ker jo je po neizrekljivem sklepu izbral sam večni Oče, da je po posebnem delovanju Duha ljubezni dala človeško življenje Božjemu Sinu. Odrešenjska skrivnost se je uresničila pod srcem nazareške Device, ko je izgovorila svoj “zgodi se”. Ljubezen večnega Očeta, ki se je v zgodovini človeškega rodu razodela po Sinu, prihaja do nas po tej materi; tako je laže razumljiva in dostopna vsakemu človeku.

    ČLOVEKOV ODREŠENIK (povzetek okrožnice papeža sv. Janeza Pavla II.)

  97. Janez says:

    Kdo je Sveti Duh?
    Sveti Duh je Bog, tako kot tudi Sin in Oče. Tu nastane velika zmešnjava, če ljudje Svetega Duha ne vidijo kot osebe, kajti on ima osebnost. Je božanska oseba z lastno voljo in čustvi.
    Sveti Duh ima vse lastnosti, ki jih imata tudi Sin in Oče. Je vsemogočen, vseveden, nespremenljiv in večen. On je tretja oseba Svete trojice, ki je en sam Bog.

    Kakšen je namen Svetega Duha?
    Sveti Duh je pomemben del kristjanovega življenja. Poglejmo si nekaj njegovih vlog in zakaj je tako pomemben. Sveti Duh obsodi vaš greh in vam pove, da rabite Kristusa (Janez 16,8–11). Sveto pismo razloži, da brez Svetega Duha in njegove pomoči ljudje mislijo, da je krščanstvo norost. (1 Korinčanom 1,18). Ljudje okrog vas morda mislijo, da je noro narediti takšno zavezo s Kristusom! Vi pa je ne vidite tako samo zato, ker vam Sveti Duh razkriva čudež Kristusovega življenja znotraj vas. Sveti Duh vam je dal novo življenje. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh (Janez 3,6). Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rimljanom 5,5) Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8,16).

    Sveti Duh je učitelj in tisti, ki vse to omogoča. On vas vodi proti resnici Božje besede. On razsvetli Sveto pismo, tako da ga lahko razumete in uporabite to resnico (Janez 16,13–14), in daje duhovno moč ter učinkovitost vašemu pričevanju (Apostolska dela 1,8). On posreduje zate pred Očetom, ko ne veste, kaj in kako moliti. (Rimljanom 8,26–27). Sveti Duh je bil poslan od Kristusa, da vam omogoči živeti krščansko življenje! Kot je zapisal Pavel, »prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa« (Rimljanom 8,11). Krščansko življenje je mogoče samo skozi moč Svetega Duha.

    Morda si mislite tako: »Potrebujem Svetega Duha v mojem življenju!« Če ste kristjan, je že v vas: »Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh.« (Rimljanom 8,9). Sveti Duh prebiva v vas, ampak morda se mu v življenju ne pustite usmerjati. Lahko je le prebivalec, ni pa predsednik. Pavel razločuje med dvema vrstama kristjanov: duhovnimi in mesenimi.

    1. Duhovni kristjan: »Duhovni človek pa presoja vse, medtem ko njega ne presoja nihče.« (1 Korinčanom 2,15). Duhovna oseba je sprejela Kristusa in živi kristocentrično življenje. Ta oseba ni brez greha, sooča se s problemi in ima vsakodnevne skušnjave, prav tako kot kdor koli drug. Ampak njen način življenja je drugačen, vsako malenkost in problem, ki ga sreča na svoji poti, zaupa Kristusu.

    2. Meseni/telesni kristjan: »Bratje, nisem vam mogel govoriti kot duhovnim, ampak kot zgolj mesenim/telesnim bitjem, kot nedoraslim v Kristusu. Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli. Pa tudi zdaj je še ne zmorete. Še ste namreč meseni. Mar niste še vedno meseni in zgolj ljudje, dokler sta med vami nevoščljivost in prepir?« (1 Korinčanom 3,1–3). Meseni pomeni »telesen«. Meseni kristjan je kristjan (na neki točki je predal Jezusu življenje), ampak njegovo življenje se vrti samo okrog njega in njegovih potreb. Lahko, da kaže znake, da je kristjan, ampak delo Svetega Duha je zadušeno ali prek zavestne neposlušnosti ali prek ignorance tega, kar mu Duh pričuje. Kaj torej loči mesenega kristjana od duhovnega? Kaj ni to, da mesenemu kristjanu manjka del Kristusa oz. Sveti Duh? Poseduje vse duhovne vire, enako kot duhovni kristjan. Ampak duhovni človek se v svojem krščanskem življenju zanaša na Kristusovo moč, meseni pa na svojo lastno. Živeti krščansko življenje z lastno močjo je tako neučinkovito, kot če bi poskušal potiskati avto po ulicah mesta.

    Biti voden od Duha
    Sveto pismo govori o tem, da smo »vodeni« od Duha. To pomeni, da ubogamo: On vodi, mi sledimo, preprosto je. Po navadi pa ne maramo poslušati, ko nam kdo govori, kaj naj počnemo, četudi je to sam Bog! Vendar to, da smo izpolnjeni s Svetim Duhom, pomeni, da dovolimo Božjemu Duhu in Božji besedi, da nas vodita. Vsak dan se nam ponudi možnost izbire: bomo dopustili, da nas vodi Sveti Duh, ali pa nas bo obvladovalo nekaj drugega? Bodo strah pred prihodnostjo in želje po stvareh, ki si jih želimo, postali bolj pomembni od naše poslušnosti Kristusu? Ko vas izpolni Sveti Duh, On nadzoruje vaše misli in dejanja. Ne morete biti istočasno napolnjeni s sovraštvom, strahom ali skrbmi in obenem tudi z Duhom. Ne gre, ni prostora za dva. »Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja.« (Efežanom 5,17) V nasprotju z alkoholom so spremembe, ki jih dela Sveti Duh, resnične, ne umetne. S časom se ne obrabijo. Sveto pismo pravi takšnim trajnim spremembam sad, ki pride iz našega življenja s Kristusom: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave.« (Galačanom 5,22–23)

    Kako naj bom izpolnjen s Svetim Duhom?
    Prepustiti se vodenju Svetega Duha je naša izbira. Je prostovoljno, vendar to ni nekaj, kar pride samo po sebi. Ljudje niso pijani, če prenašajo zaprte zaboje piva ali če delajo v trgovini z alkoholno pijačo. Pitje alkohola je tisto, kar te naredi pijanega. Kot kristjan se lahko obkrožiš z Biblijami ali kristjani, pa ne boš izpolnjen s Svetim Duhom. Po drugi strani pa si lahko sam, toda poln Duha. Če želite slediti Svetemu Duhu, lahko za to molite.

    Tu je molitev, ki jo sam (avtor Steven Pogue) pogosto uporabim za vodstvo Svetega Duha:
    »Dragi Oče, potrebujem Te. Priznam, da sem vodil svoje življenje po svoje in sem s tem grešil zoper Tebe. Hvala Ti, da mi odpuščaš grehe po Kristusovi žrtvi na križu zame. Zdaj povabim Kristusa, da ponovno zavzame svoje mesto mojem življenju. Napolni me s tvojim Svetim Duhom, kot si obljubil, da bom napolnjen in – kot praviš – v Tvoji besedi, da boš to storil, če bom vprašal in prosil v veri. To molim zdaj v imenu Jezusa. Kot izraz moje vere se Ti zahvaljujem, da vodiš moje življenje in me napolnjuješ s Svetim Duhom.«

    Če ste molili to molitev in želite, da vas vodi Duh, potem vas bo Sveti Duh napolnil – tudi če se vam zdi, da ni nič drugače. Se spomnite, ko ste predali svoje življenje Kristusu? Morda to za vas ni bilo zelo čustveno izkustvo, morda ste bili kot jaz in niste čutili nič posebnega. Kristus ni prišel zaradi občutkov, ampak zato, ker je Božja beseda resnična. Enako je tudi z izpolnjenjem Svetega Duha. Nekateri ljudje enačijo napolnitev s Svetim Duhom z mistično religiozno izkušnjo. Ni mistična. To je odločitev vere, odziv na to, kar Bog pravi v svoji besedi. Biti napolnjen s Svetim Duhom ni odvisno od vaših občutkov, ki jih občutite ali ne, ampak od Svetega pisma, ki mu verjamete.

    Tri vprašanja z odgovori glede pričevanje Svetega Duha, ki je zelo pomembno za naše krščansko življenje!

    1. Zakaj ni več kristjanov napolnjenih z Duhom?
    Z eno besedo: greh. Izbiramo, da ne ubogamo Boga. To se lahko izraža kot napuh: stvari želimo delati po svoje. Bogu ne izročimo naših financ; trdo smo delali za naš denar in zdaj je naš. Bogu ne izročimo naših razmerij; zakaj bi oprostil tej osebi, če je sama kriva za to? Bogu ne podredimo svoje osebne morale; to ni stvar nikogar drugega razen mene – niti Boga. Tako govori napuh. Beseda pravi: »Kakor se [Bog] posmehljivcem posmehuje, tako ponižnim daje milost.« (Pregovori 3,34). Greh se lahko pokaže tudi drugače: kot strah. Pregovori pravijo tako: »Strah pred človekom nastavlja zanko …« Je v vašem življenju nekaj, kar Bog želi, da naredite, ampak vi tega ne naredite, ker se bojite, kaj si bodo ljudje mislili? Enostavno si mislite: »Tega ne morem narediti. Drugi bi me videli kot čudaka, če bi to naredil.« Bog pa že noče, da bi to naredili. Ampak velikokrat želi! Zadnja polovica verza v Pregovorih pravi tako: »Kdor pa zaupa v Gospoda, bo obvarovan.« Tako enostavno je postaviti odobravanje ljudi pred odobravanje Boga, ampak ali ni Bog na prvem mestu? Naše življenje bo potem drugačno od drugih ljudi, vendar je vredno tega.

    2. Sem lahko izpolnjen s Svetim Duhom kljub mojim težavam z grehom?
    Verjetno je to odvisno od tega, kaj mislite, ko govorite o »težavah z grehom«. Če se vztrajno predajate grehu, potem Sveti Duh ne more izpolniti vašega življenja. Lahko se tudi sprašujete: »Bom še vedno grešil tudi po tem, ko bom izpolnjen s Svetim Duhom?« Odgovor je sočuten da. Lahko se vam zgodi, da večkrat na dan storite isti greh in ga tudi priznate pred Bogom. To ni duhovna šibkost; to je dokaz, da duhovno dihate in živite! To, da se zaveste greha in se z njim soočite, se lahko opiše kot »duhovno dihanje«. Duhovno dihanje vključuje »izdih« – to je priznanje svojega greha Bogu, ko pride do tega. Prepoznate, da ste grešili in si prilastili Gospodovo mesto kot glave vašega življenja. Z »izdihom« odstranite nečisto in uveljavite odpuščanje, ki vam pripada prek Kristusove smrti na križu. Duhovno dihanje vključuje tudi »vdih« – z njim Boga prosite, da vas ponovno napolni s svojim Duhom in spet postane glava vašega življenja. Ne pozabite: ne bo vas zapustil, če grešite. Ste pa prezrli Njegovo vodenje in zdaj mu ponovno sledite. Učite se mu zaupati. Slednje zahteva svoj čas, zato ne obupajte, ko padete v greh, in naučite se ponovno vstati! Hči, najmlajši od mojih treh otrok, se je v preteklem letu naučila hoditi. To je trajalo nekaj časa. Ni se zbudila na svoj prvi rojstni dan, se zavihtela čez ograjo svoje zibke in stekla na tečaj aerobike za malčke. Njeni prvi koraki so bili previdni in nerodni. Padla je v blatne lužice, se spotaknila čez ovire na tleh, ampak ni odnehala. Sčasoma so njeni koraki postali močnejši in bolj samozavestni. Še vedno občasno pade (kot tudi njeni starši!), ampak spet vstane in se pobere. Nikoli ne bomo imuni na greh; brezgrešnost je rezervirana za nebesa. Vendar ko rastemo v Bogu in ga vse bolj poznamo, bomo rasli tudi v prepoznavanju Njegove perspektive in bomo na nekaterih področjih manj grešili. Prav tako se bomo naučili upreti skušnjavam. Vendar bo tudi takrat še veliko priložnosti, ko bomo grešili in bomo potrebovali duhovno dihati, pa če smo v prvem ali sedemnajstem letu krščanskega življenja.

    3. Kaj pa, če se moje življenje ni ravno veliko spremenilo?
    Pomislite kdaj na to, da je vaša raven duhovne rasti ravno tam, kjer jo želi Bog? Pogledali smo si dva tipa kristjanov, mesenega in duhovnega. Obstaja pa še tretja kategorija kristjana – to je novi kristjan. Se spomnite, kaj je rekel Pavel rekel tistim Korinčanom? »Bratje, nisem vam mogel govoriti kot duhovnim, ampak kot zgolj mesenim bitjem, nedoraslim v Kristusu.« (1 Pismo Korinčanom 3 ,1). Nekaj let prej je Pavel pripeljal veliko Korinčanov do vere v Kristusa. V tem času ni pričakoval, da bodo že zreli, duhovni verniki. Ampak namesto normalne krščanske rasti so verni v Korintu postali meseni. Če pa ste verni šele nekaj mesecev, potem ste »baby« kristjan, ne meseni, samo mladi. Ko smo še živeli na srednjem zahodu v ZDA, smo se z družino vsakega septembra odpravili v Stover´s Orchards (Stoverjevi sadovnjaki) v Three Rivers, Michigan. Vedeli smo, da nas bodo pozdravile lepo urejene zasaditve jablan. Svoje košare smo napolnili z jabolki Mackintosh, Winesap in Rome. Proti koncu sadovnjaka pa so bile vrste dreves, ki niso bile napolnjene z jabolki. Pravzaprav še niti niso imele sadov. Ampak niso bile mrtve, samo zelo mlade. Nekatere niso v višino dosegle niti metra in pol. Medtem ko so bila starejša drevesa zrela in polna jabolk, so bila ta mlada drevesa zaposlena predvsem s svojo rastjo. Če danes sledite Kristusu in zaupate Njegovi moči, da vas bo spremenila, potem ste točno tam, kjer vas Bog želi imeti. Ne mučite se okrog »sadov«, za katere čutite, da jih ni. Tudi mlada drevesa se ne primerjajo s starejšimi. Rast je proces in vsak del tega procesa je dragocen. Ugotovil sem, da ko sledim Kristusu in se ne primerjam z drugimi kristjani, bolj uživam biti kristjan.

    Medmrežje prvikoraki avtor Steven L. Pogue : Skrivnost kristjanov

    Addendum
    Tu je predlagana molitev avtorja prispevka Stevena, ki jo lahko pogosto uporabimo za vodstvo Svetega Duha:
    »Dragi Oče, potrebujem Te.
    Priznam, da sem vodil svoje življenje po svoje in sem s tem grešil zoper Tebe.
    Hvala Ti, da mi odpuščaš grehe po Kristusovi žrtvi na križu zame.
    Zdaj povabim Kristusa, da ponovno zavzame svoje mesto mojem življenju.
    Napolni me s tvojim Svetim Duhom, kot si obljubil,
    da bom napolnjen in – kot praviš – v Tvoji besedi, da boš to storil,
    če bom vprašal in prosil v veri.
    To molim zdaj v imenu Jezusa.
    Kot izraz moje vere se Ti zahvaljujem,
    da vodiš moje življenje in me napolnjuješ s Svetim Duhom.«

  98. Janez says:

    »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.« (Jn 14,6). Če pa so Jezusove trditve resnica, potem so njegove besede polne upanja. Potemtakem lahko poznamo Boga, ker je Jezus Bog. Na Zemlji pri nas je bil pravi Bog in pravi Človek in nas s svojo Ljubeznijo in Smrtjo na križu ter Vstajenjem v skaldu z Božjo Voljo Odrešil. Za to nismo imeli nobenih zaslug. Le Božjo Ljubezen in Milost pmagati grešnemeu človeku da se Odreši.

    Popolnoma Bog in popolnoma človek
    Jezus Kristus ni samo popolnoma Bog, je tudi popolnoma človek. Je Pravi Bog in Pravi Človek. Izkušal je lakoto in žejo, osamljenost, bolečino izdaje in zavrnitev. Pretrpel je ponižanje, ko je gol visel na križu. Jedel je pravo hrano, točil prave solze ob smrti svojega prijatelja in izgubil pravo kri med križanjem. Celo njegovo vstajenje je bilo fizično. Jezus Kristus je bil pravi človek. Kaj pomeni za nas, da je bil Jezus pravi Bog in pravi človek?

    1. Ker je Jezus Bog, je vreden našega čaščenja.
    Z njim bi morali ravnati kot z Bogom, torej z vso častjo in spoštovanjem. Jezus ni le naš prijatelj, On je naš Gospod. To pomeni, da mu dovolimo, da usmerja vsako področje našega življenja: ne le naše religiozno čaščenje in oboževanje, temveč tudi našo kariero, družino, finance, odnose in držo. Poznavanje Kristusa bi moralo vplivati na naše odnose z drugimi in tudi na to, kaj gledamo po televiziji,kaj delamo, kaj beremo itd. Predajanje kontrole nad temi rečmi Kristusu ni to, kar nas bo pripeljalo v nebesa, temveč je popolna predaja kontrole Kristusu, posledica našega odziva na večni odnos, ki ga imamo z Njim. On je vaš vsemogočni Gospod, ljubimo in častimo Ga.

    2. Ker je Jezus Bog, je zmožen poskrbeti za vse naše težave.
    Nič ni takega, s čimer se soočamo, česar Bog ne bi mogel premagati. Jezus je »JAZ SEM«, ki lahko vse stori. Jezus pravi, da tistim, ki ljubijo Boga, vse služi v dobro (Rim 8,28). Pravzprav On lahko stori »več kot ga sploh lahko prosimo ali si mislimo.« (Ef 3,20). S tem ko bolj spoznavamo Jezusa, obenem tudi ugotavljamo, da ima moč izpolniti vse, kar je obljubil. On je Naš Odrešenik in Naša Pot.

    3. Ker je Jezus Bog, nas lahko spravi z Bogom.
    Jezus je več kot prijatelj in brat. Je naš Bog in Odrešenik. Izpolnjevati moramo Božjo Voljo. Prositi ga moramo za odpuščanje grehov in se spokoriti in spovedati ter dobiti odvezo v Cerkvi.


    4. Ker je Jezus pravi človek, lahko sočustvuje z našimi potrebami in težavami.
    Vse, kar prestajamo, On lahko razume: »Ker je on sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim.« (Hb 2,18) Ker je živel med nami, popolnoma vse razume, kako se počutimo.

    5. Ker je Jezus pravi človek, s tem potrjuje našo človeškost.
    Boljši kristjani ne postajamo s tem, da se odrekamo svoji človeškosti. Bog nas je ustvaril po svoji podobi in želi, da uživamo življenje z vsemi zmožnostmi, ki nam jih ponuja. Vsakemu izmed nas je dal talente in sposobnosti, katere želi, da razvijamo. Z Ljubeznijo in Dobroto ter Usmiljenjem, služenjem drugim, v praksi izvajamo Božjo Voljo, Krščansko Vero in se tako približujemo Jezusu. Postajamo mu enaki.

    Če sledimo Odrešeniku Jezusu Kristusu, še ne pomeni, da bomo zaradi tega vedno zdravi in bogati, vsekakor pa bomo dobri verniki, boljši ljudje in modrejši! Marsikaj bomo morali spremeniti v življenju! Prišla bodo tudi naša osebna odrekanja in spremembe. Morda se bomo morali odreči nečemu, kar nam godi: staremu načinu življenja, poklicni poti, finančnemu uspehu, celo svojemu življenju. Kljub vsemu dovolimo, da Jezusova učenja v Evangeliju prevzamejo naše življenje, naslonimo se Nanj. To je to kar je Krščansko, kar dela življenje čudovito, da gremo po Poti k Njemu in smo Odrešeni!

    Medmrežje Prvikoraki Avtor: Steven L. Pogu: Poznati Jezusa. Že objavljeno.

    Ljubimo Boga in Ljubimo Ljudi. To je najvišja zapoved. Vse drugo dopolnjuje Ljubezen. Amen. Janez

  99. Janez says:

    Ali je vaša vera Evangeljska ali je strupena zaradi farizejstva? Ste politični ali farizejski katoličan ali ste pravi Jezusov kristjan? (Ameriško medmrežje Aleteia)

    Preberite članek nekdanje ateistke in premislite o sporočilu kakšen kristjan sem?
    Poznam veliko ljudi, ki so precej osupli zaradi načina, kako papež Frančišek vsem katoličanom, skupaj z duhovniki, redovniki, redovnicami in cerkvenimi dostojanstveniki, postavlja izzive v vsakdanjem življenju. Zdi se nepošteno, če te na videz ostre izzive primerjamo z nežnostjo, s kakršno prihaja naproti vsem, ki so se znašli na obrobju Katoliške cerkve. Čeprav Frančiškove besede včasih razburijo tudi mene, pa razumem, zakaj se je odločil za takšen način govora. Osrednja tema njegovega pontifikata je evangelizacija in Frančišku je bila ta položena v zibelko. Podobno kot Jezus tudi on zelo dobro ve, kako se lotiti zadeve. ”Naši” ljudje, tisti, ki bi jim moralo biti vse jasno, so vedno deležni na videz ostrejše Jezusove kritike, z drugimi pa ravna občutno prijazneje. Gre za razliko med tem, kako oče ravna z odtujenim otrokom in kako ravna z otrokom, ki ve, da bi moral upoštevati očetov nasvet.

    Kaj je protistrup oziroma zdravilo?
    Papež Frančišek na vse to opozarja predvsem zato, ker mu je mar za naše duše. Ne želi si, da bi bila Cerkev polna “pobeljenih grobov”, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni ”mrtvaških kosti” (Mt 23,27). Poleg tega pa se zaveda, da sta med najmočnejšimi protistrupi za ljudi, ki so zapustili Cerkev, spreobrnjenje in svetost vernikov v cerkvenih klopeh. Kot nekdanja ateistka lahko povem, da je Bog uporabil že veliko svetih oseb, da bi me privedel nazaj v Cerkev. Nasprotno pa je hudič uporabil ljudi z “zastrupljeno vero”, da bi me od Cerkve odvrnil. In včasih je šlo za iste ljudi. Naše sposobnosti za evangelizacijo niso vrhunske, kajti vsi smo grešniki in v vseh nas so sledi zastrupljene vere. Če nas hudič že ne more spraviti iz Cerkve, si po svojih najboljših močeh prizadeva, da bi vsaj zastrupil naše versko življenje. Preberimo in se zamislimo ter ukrepajmo s spovedjo, molitvijo in spreobrnitvijo k Jezusu.

    Tule je nekaj znamenj strupene vere, ki jih opažam (in naj pojasnim: ne želim izpostavljati posameznikov, ampak vse skupaj, tudi samo sebe, spodbuditi k izpraševanju vesti).
    1. Neveseli katoličan: Ali se o verskih vprašanjih ne zmorete smejati skupaj z drugimi ali pa preprosto pozabiti na vse skupaj? Je vaša vera nadležna, drobnjakarska in malenkostna, ne pa velikodušna, radostna in odprta? Vprašajte se, kako komentirate in se odzivate na verske teme na družbenih omrežjih. Ali so vaši komentarji večinoma kritični, z grenkim prizvokom? Igrate vlogo ”katoliškega policista”, ne vloge “katoliškega evangelizatorja”? Ali na družbenih omrežjih sledite ljudem, ki so evangelizatorji ali policisti? Vera, ki ni prežeta z radostjo in mirom Svetega Duha, nikogar ne bo pritegnila h Kristusovi luči.
    2. Politični katoličan: Ali s težavo govorite o veri, ne da bi ob tem omenjali tudi politiko? Zdi se mi, da to mlade resnično odganja od Cerkve. Ljudje, ki so obsedeni s politiko, politične osebnosti predstavljajo kot nečloveške ideološke nasprotnike, ki uničujejo duhovno življenje samih sebe in vseh, ki jih obkrožajo. Politika je pomembna, ko pa jo izenačimo z verskimi vprašanji ali pa se zaradi nje vedemo povsem nekrščansko, stvari postanejo precej neuravnotežene.
    3. Farizejski katoličan: Ali vera za vas pomeni dolžnost, nalogo, ne pa notranjega spreobrnjenja? Ali takrat, ko govorite o veri, bolj izpostavljate “zunanje” stvari, ne pa toliko spreobrnjenja in molitve? To sicer ni nujno zastrupljanje, lahko pa zelo hitro postane strupeno. Kadar molitev in odnos nista središče vašega verskega življenja, si bo hudič prizadeval, da se boste osredinjali na zunanje stvari. To kmalu privede do napuha, začnemo soditi druge, naš odnos do Boga in ljudi pa se znajde pred oviro.
    4. Katoličani tipa ”Mi proti njim”: Ali se zmorete pogovarjati o veri, ne da bi uporabili izraza “levičarji” ali “desničarji” ali pa katere koli druge oznake, ki jo uporabljamo, če želimo omalovaževati vse tiste, ki se nam ne zdijo primerni za katoličane? Pogosto govorite o ljudeh ali skupinah, ki jih imate za svoje ideološke sovražnike? Če je naše versko življenje osredinjeno na ljudi, ki to počnejo narobe, potem smo mi tisti, ki počnemo nekaj napačnega. Če smo v verskih krogih vedno kritični in sovražni, to gotovo ne prihaja od Svetega Duha. Edinost je znamenje nečesa večjega, nadnaravnega. Če živimo v duhu edinosti (ter govorimo o resnici in ljubezni), bodo ljudje laže verjeli v Boga, ker bomo tako drugačni od sveta (Jn 17, 20-21).
    5. [Vstavite svoj pridevnik] katoličani: Ali več časa posvetite določenemu verskemu vprašanju kakor svojemu odnosu z Jezusom? Bog pričakuje, da si bomo na različnih področjih prizadevali za pravičnost. Ne prosi pa nas, naj katero koli vprašanje o ljubezni, resnici ali pravičnosti, ne glede na to, kako pomembno je, postane središče našega življenja. Nič ne bi smelo biti bolj središčno od našega odnosa z Bogom. Ali to drži za naše življenje, je razvidno iz tega, kako goreči smo do stvari, ki nam jih Bog polaga v srce, ter iz tega, kako ravnamo z bližnjimi ne glede na to, kdo so.

    Ali se prepoznate v katerem izmed teh opisov? Ali krščansko živite, molite in sledite Božji Volji in Jezusovem Evangeliju?
    Za trenutek se ustavite in prosite Boga, naj vam pri tem pomaga. O tem se naslednjič pogovorite s svojim spovednikom. Za nasvet prosite zaupnega prijatelja. In ne nazadnje, zaupajte, da v vas deluje Bog kot v vsakem izmed nas, pomaga nam prečiščevati našo vero, da bi mu postali bolj podobni. Le pri Bogu moramo ostati in On bo opravil večino dela za nas! Prosimo ga za Vodenje in Pomoč, Da spregledamo in se poboljšamo in da odslej živimo po Jezusovem Evangeliju, ki je Ljubezen.

    Medmrežje Aleteia 5 opozorilnih znakov toksične krščanske vere (ameriška Aleteia: 5 warning signs of a toxic faith)

    Poleg molitve, prošenj, spovedi, zakramentalizacije je potrebna v Cerkvi tudi Evangelizacija o čemer sem že pisalki je Ljubezen, Strpnost, Odpuščanje. Dobra dela, Služenje drugim, živčljenje po Evangeliju, Spolnjevanje Božje Volje, da bi bili dejansko podobni Jezusu. Amen. Janez

  100. Miro says:

    NISI VREDEN, DA BI SPREJEL EVHARISTIJO, VENDAR JO POTREBUJEŠ!

    Na tem svetu je ogromno raznih dobrih stvari (izhajajo od Usmiljenega Boga), ki nas lahko tolažijo, spodbujajo, usmerjajo, krepijo, veselijo, povezujejo in podobno. Vendar pa nam življenja v pravem, polnem pomenu besede (gledano v perspektivi večnosti) nihče ne more podariti, razen Jezusa Kristusa, ki je Živi kruh iz nebes in se nam iz čiste, nedoumljive ljubezni podarja pri obhajanju svete Evharistije! O tem pričajo tudi čudovite besede življenja, zapisane v knjigi »Kruh, ki daje življenje« (misli o Evharistiji, zbral jih je Wilhelm Mühs).

    – Bratovska edinost,
    ki nastopi po evharističnem bogoslužju,
    je utemeljena v samem zakramentalnem
    delovanju. Nedosledno je verovati v to
    bratovsko edinost in ne pričevati zanjo.
    (Ciprijan iz Kartagine)

    – Vse izročilo Cerkve priznava v ubogih
    Kristusov zakrament, ki sicer res ni
    istoveten z resničnostjo evharistije,
    se pa z njo analogno in skrivnostno
    popolnoma ujema.
    (Pavel VI)

    – Nisi vreden, da bi sprejel evharistijo,
    vendar jo potrebuješ!
    (Janez Vianney)

    – Evharistija je vrhunec, h kateremu teži
    delovanje Cerkve, in hkrati izvir, iz
    katerega prihaja vsa njena krepost in moč.
    (Enzo Lodi)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja