Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

4.167 Responses to Članki za dušo

  1. Hvala says:

    BOG NIKOLI NE NAPRAVI ENEGA VERNIKA ZA KOPIJO DRUGEGA, NITI NE PROIZVAJA KRISTJANOV PO TOVARNIŠKEM TEKOČEM TRAKU
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Sveti Duh ima svoj lasten razpoznaven značaj. Sveti Duh obravnava vsakega izmed nas kot posameznika. Ne obstaja skupek pravil, ki bi jih vsakdo moral upoštevati, da bi vstopil v Božji blagoslov.

    VSAK OD NAS IMA SVOJO POSEBNO OSEBNOST Z EDINSTVENIMI POTREBAMI IN TEŽNJAMI , ZMOŽNOSTMI IN SLABOSTMI. SVETI DUH SPOŠTUJE NAŠO ENKRATNOST.

    Bog nikoli ne napravi enega vernika za kopijo drugega.

    Samo Sveti Duh pozna posebne nevarnosti, ki nam grozijo v posameznih okoliščinah. Prav tako samo On pozna blagoslove, ki bodo zadovoljili naše osebne potrebe.

    Zvesto nas vodi skozi nevarnosti in nam razkriva blagoslove.

    ČE PA ZAČNEMO SLEDITI RELIGIOZNEMU SISTEMU ALI POSNEMAMO DRUGE KRISTJANE , BOMO ZGREŠILI NEKAJ NAJBOLJ IZBRANIH BLAGOSLOVOV, KI JIH JE BOG NAMENIL NAM.

    SVETI DUH JE OSEBA, KI SI ŽELI, DA Z NJIM VZDRŽUJEMO INTIMEN , OSEBEN ODNOS (Iz knjige blagoslov ali prekletstvo sami lahko izberete).
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Gospod ne napravi vernika, da bi bili za kopijo drugim. Vsak človek je ustvarjen po Božji podobi, je unikat. Bog podeli milosti človeku po svoji odločitvi in načrtu.

    Zato je zelo pomembno, da to spoštujemo pri vsakem človeku. Ne moremo in ne smemo od svojega zakonca ali pa od drugih ljudi zahtevati, da bo tako verovali kot mi, da se bo udeleževali verskih obredov tako kot mi, itd…skratka, ne smemo zahtevati, da bi postali naša kopija, da bi bili potem mi zadovolji z njimi. Če tako mislimo in delamo nasprotujemo BOŽJEMU NAČRTU, nasprotujemo in ne priznavamo Božjega dela, želimo ljudi preobraziti in spremeniti po naši zahtevi.

    To je upor Bogu. Spoštujmo vse ljudi, takšne kot jih je ustvaril Bog in molimo drug za drugega, kajti vsi imamo napake, grehe in slabosti, nihče ni popoln.

    Pri Bogu je vse mogoče in pri Bogu ni nič nemogoče. Desni razbojnik na križu se je spokoril tik pred smrtjo in Jezus mu je rekel: “ŠE DANES BOŠ Z MENOJ V RAJU! “

  2. Hvala says:

    OPRAVLJANJE
    ::::::::::::::::::::::::::::::

    G. Miro in jaz sva že velikokrat pisala o opravljanju, vendar ni odveč pisanje, kajti mnogi kristjani ga pojmujejo kot relativno “neškodljiv” greh, vendar temu ni tako. Sama čutim, da je potrebno tej temi posvetiti še nekaj časa.

    BOG NA OPRAVLJANJE GLEDA POVSEM DRUGAČE, TO JE UPOR BOGU, BESEDE IZGOVORJENE IMAJO UČINEK PREKLETSTVA.

    Poglejmo, kaj piše o tem Prince Derek v knjigi BLAGOSLOV ALI PREKLETSTVO , sami lahko izberete: Nova zaveza zelo jasno prepoveduje opravljanje. V Pismu Rimljanom 1, 29-30 našteva Pavel nekatere POSLEDICE ČLOVEKOVE ODVRNITVE OD BOGA. Tukaj je del njegovega seznama:

    “Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti , zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so, obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem….”

    Jakob pravi, naj sploh ne govorimo zoper druge vernike- tudi če je tisto, KAR IMAMO POVEDATI O NJIH, RES .

    Opravljanje ima na seznamu pomembno mesto. Stanja Stanja srca, kot so PREPIRLJIVOST, ZVIJAČNOST IN ZLOHOTNOST, so direktno povezana Z OPRAVLJANJEM.

    OPRAVLJIVCI SO UMEŠČENI V ISTO SKUPINO LJUDI, KI OBREKUJEJO, SO BOGU SOVRAŽNI, OBJESTNI, DOMIŠLJAVI IN BAHAVI.

    KRISTJANI, KI SI DOVOLIJO OPRAVLJATI DRUGE LJUDI- SO DIREKTNO NEPOSLUŠNI BOŽJI BESEDI.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    Posledica tega je, da začnejo drseti navzdol po spolzki strmini. Še preden spoznajo, kaj se dogaja, že zdrsnejo z “zemskega ” na “duševno2 in nato z “duševnega” na “demonsko”.

    BESEDE , ki jih ti ljudje govorijo o drugih , navadno ne bi označili kot “PREKLETSTVA”, TODA NJIHOV UČINEK JE ENAK.

    V BISTVU SO KANALI , SKOZI KATERE DEMONSKE SILE DELUJEJO PROTI DRUGIM ČLANOM KRISTUSOVEGA TELESA. ŠE VEČ, PRIZADETI NISO LE POSAMEZNIKI.

    V Jakobovem Pismu 3,6 apostol pravi: “…..MED DELI NAŠEGA TELESA JE JEZIK VESOLJE KRIVICE, KI OMADEŽUJE VSE TELO….”

    Vernik, ki greši s takšnim govorjenjem, dejansko omadežuje sebe in tisti DEL KRISTUSOVEGA TELESA, S KATERIM JE POVEZAN (Iz knjige Blagoslov ali prekletstvo, sami lahko izberete-Prince Derek).
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Vsak upor Bogu je neposlušnost, neposlušnost Bogu pa izzove prekletstva.
    Kako hude posledice ima opravljanje, pa ne samo za tistega , ki to počne, ampak za vse ostale ude Kristusovega telesa.

    Greh je potrebno povedati pri spovedi in ga tudi globoko obžalovati in iskreno. Prositi pa je potrebno Boga in za to tudi stalno moliti, da bo Gospod nekoč odpravil posledice opravljanja.

    Zato bi bilo potrebno, DA BI NAJPREJ GOSPODA PROSILI, DA NAM USTVARI ČISTO IN ISKRENO SRCE, vse drugo nam bo navrgel. Če bomo imeli čisto srce, bo prekletstvo daleč od nas in GOSPOD PODELIL VSE BLAGOSLOVE, KI JIH IMA PRIPRAVLJENE ZA NAS.

    Človek, ki živi po kakršnem koli prekletstvu, ne more zadihati in zaživeti z Gospodom. Potrebno je v sodelovanju z Bogom vse narediti (postopki so opisani v knjigi), da človek preide iz prekletstva v Božji blagoslov.

  3. Miro says:

    ČE NE UBOGAŠ, LAHKO HITRO NAREDIŠ ZDRAHO IN POSTANEŠ ZDRAHAR, PRAVI ZNANI ŽUPNIK MARTIN GOLOB – KAJ LAHKO SPREMENIM IN PRIDOBIM, ČE SPOŠTUJEM PRAVILA, NADREJENE, DRŽAVO ALI SPREJMEM BOŽJO VOLJO?

    Župnik Martin Golob v vlogu 23. oktober 2020 takole pravi: »V zadnjem času sem bil v skušnjavi, da ne bi ubogal, vsaj dvakrat. Ubogati pomeni upoštevati in zaupati, da mi predstojniki želijo dobro. Če bi se jim uprl, bi v Cerkvi, ki ji želim enotnost, delal razdor. Uboganje ima dolgoročno dobre posledice: naučiš se reda in tega, da ne gledaš le nase.«

    Več o preprostem razmišljanju, ki nam pove več kot še tako učen traktat, v njegovem zanimivem vlogu na:
    https://si.aleteia.org/2020/10/23/ce-ne-ubogas-lahko-hitro-naredis-zdraho-in-postanes-zdrahar

    Ob tem še spodbuda za postni čas. V dneh, ki so pred nami, molimo tudi za več duha pokorščine v vseh naših življenjskih okoljih, ne po naših kratkovidnih zamislih, ampak v skladu z Božjo voljo! V življenjskih stiskah si za zgled – poleg Preblažene Device Marije in njenega DA Božji volji – vzemimo tudi glasnico Božjega usmiljenja sv. Favstino Kowalsko. Iz najhujših življenjskih preizkušenj jo je reševala samo zvesta pokorščina Bogu in Njegovi volji, duhovnemu voditelju in predstojnikom v redovni skupnosti.

    Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!

  4. Janez says:

    VESELJE V BOGU
    Gospod, moje Veselje in Upanje ter Zahvala se dvigajo k Tebi, kot ptica pod nebo!
    Nočne zvezde z luno na nebu so odletele v daljave in na Obzorju se svita jutro;
    veselim se Gospod Tvoje Luči Dneva.
    Tvoje Sonce Gospod je posušilo roso s trav in prineslo Toploto in Upanje Ljudem.
    Tvoja Milost je obrisala solze trpečih Src, ki zdihujejo in trpijo ter te prosijo za pomoč.
    Vse, kar je okoli nas, vse kar je v nas, je v tem Jutru Vstajenja ena sama zahvala Tebi Gospod.
    Gospod, to jutro sem srečen, miren in spokojen.
    Začutim Tvojo Neskončno Milostno Dobroto in Veselje, ki je napolnila Zemljo in vse Nas.
    Angeli in ptice pojo in tudi jaz prepevam v svojem Srcu pesem Hvalnico Vesolju in Tebi.
    Vse živali in rastline se prebudijo v gozdovih, gorah in savanah in
    ves Svet in vsa naša Srca so Odprta Tvoji Milosti in Dobroti, ko nam pošlješ Blagoslov.
    Čutim svoje telo, hvala Ti Gospod.
    Čutim kako nas imaš rad in kako si dober do mene in do vseh nas, hvala Ti Gospod.
    Daruješ nam hrano, vodo, sonce in vse drugo za naše Življenje na Zemlji,
    da živimo Tebi v Veselje in te Slavimo vekomaj, ki si naš Oče.
    Gospod veselim se vsega Tvojega Stvarstva in Tvoje Neskončne Ljubezni, s katero vzdržuješ Svet.
    Veselim se, da si z nami Gospod in ob nas ter v nas, da nas vodiš in poživljaš po Svetem Duhu.
    Psalmi pojo o Tvoji neskončni Ljubezni človeštvu,
    preroki in apostoli razglašajo Tvojo Milost in Tvojo Dobroto in Usmiljenost do vseh Ljudi na zemlji.
    Gospod hvala Ti, za vse čudeže in lepote Življenja, ki jih gledamo pa včasih ne vidimo.
    Gospod hvala Ti za Odrešenika, ki nam je dal postave in vesela oznanila v Evangelijih,
    da si nam daroval svoj Mir in nam pokazal Pot Odrešenja, ki je v Jezusu Kristusu Našem Gospodu.
    Gospod, hvala Ti za vse,
    moje Veselje, moje Upanje in moja Zahvala, se dvigajo k Tebi kot ptica v Nebo in
    moja Duša se raduje v Tebi Gospod Bog, ki si naš Oče, naš Stvarnik in naš Odrešenik.
    Amen.

    Dopolnjena molitev je iz Moje veselje se dviga k tebi; izbor molitev, Ognjišče 1974.

    Psalm 22,9: »Prepustil se je GOSPODU, naj ga osvobodi, naj ga reši, saj ima z njim veselje.«

    Vera, ki ustvarja dobre ljudi in proizvaja dobra dela je kot tista temeljna podlaga krščanskega nauka, ki se povezuje s prakso in jo udejanja in živi tako kot Jezus in spolnjuje Božjo Voljo. Vsako dejanje ljudi naj Slavijo Boga in se mu Zahvaljujejo. “Ne tisti ki mi pravi Gospod, Gospod, ampak tisti ki spolnjuje Božjo Voljo je moj učenec,” Prav je, da molimo, da izpolnujemo vse njegove Postave in prejemamo vse zakramente; vprašani pa bomo ob koncu dni, koliko smo dobrega naredili, ljubili, odpuščali, pomagali bolnim in lačnim. Tudi Pedro Opeka na Madagaskarju je vse daroval ubogim z vero in delom. In Bog je blagoslovil vse njegove napore iz Ljubezni. In ravno tako Mati Terezija v Kalkuti, kjer se je neumorno žrtvovala za uboge in bolne vse svoje življenje. In slovenski kirurg dr. Janez Janež, ki je po vojni moral zbežati s Koroške na Tajvan in 38 let neumorno zdravil Kitajce v novoustanovljeni bolnici, kjer so mu hvaležni Kitajci postavili spomenik in ki je trajni zapisan v Kitajskih srcih na Tajvanu. Dr. Janež ni bil nikoli proglašen za blaženega in za svetnika, čeprav je molil in zdravil vse ljudi brez razlik z veliko Ljubeznijo in Dobroto. Živel je za Boga in iz Vere črpal vso Moč, da je vzdržal. In takih zgledov krščanske ljubezni manjka. Temelj krščanske vere pa je Ljubezen. Brez Ljubezni ni nič. Ko Molim, Upam v Boga, Ljubim, Odpuščam, Pomagam in Služim drugim ljudem spolnjujem Božjo Voljo in hodim po Poti Jezusa Kristusa Odrešenika. Pridite, ki ste obteženi k meni prav Jezus in jaz vas bom poživil. Verujte vame, ki sem vaš Brat in Odrešenik in hodite po Poti za Jezusom tako, da spolnjujete Božjo Voljo in živite po Evangeliju. Amen. Janez

    Jeremija 42,12: naklonil vam bom usmiljenje. Usmilil se vas bom in vas spet utrdil na vaši zemlji.

    • Miro says:

      PRIDI, SVETI DUH

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

      Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  5. Miro says:

    ZDRAVSTVENI DELAVCI IN DELAVKE, DELAVCI V DOMOVIH ZA STAREJŠE, DUHOVNIKI, KI SO OBISKOVALI OBOLELE … TO SO JUNAKI IZ PRVE BOJNE VRSTE. TISTI, KI SO SE ODLOČILI, DA BODO V TEH TEŽKIH ČASIH POMAGALI DRUGIM, JIM LAJŠALI BOLEČINE IN BILI Z NJIMI (Aleteia)

    Med takšne junake se uvršča tudi Jernej Berden zdravnik internist na oddelku za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana. V sklopu subspecializacije iz intenzivne medicine je trenutno na Infekcijski kliniki v intenzivni enoti, kjer zdravijo bolnike s covidom. Jernej ni le uspešen in perspektiven zdravnik, kot beremo v objavah, je tudi mož, skrben oče trem otrokom, v domači zaloški župniji pa tudi organist in zborovodja.

    O njegovem požrtvovalnem delovanju v službi ljudem več na:

    https://si.aleteia.org/2020/12/19/zdravnik-ob-bolnikih-s-covidom-kristjani-imamo-vec-razlogov-da-se-ne-vdamo-strahu

    Kaj pa molilci lahko storimo v tem trenutku? Gospod nam podarja potrebno duhovno spoznanje in moč, da v času epidemije koronavirusa molimo za vse bolnike. Koder sta na delu živa vera in trdno zaupanje v našega Odrešenika Jezusa, molitev »premika gore« – ne po našem zasluženju, ampak po Gospodovi milosti!

    MOLITEV za zdravje v času epidemije koronavirusa COVID-19:

    Usmiljeni Oče,
    tvoj Sin se je rodil, da bi nas odrešil.
    Prosimo te, podeli vsem, ki trpijo zaradi epidemije,
    zdravje, potrpežljivost in moč.
    V svoji dobroti tolaži bolnike in njihove svojce,
    nam pa odpri oči za vsako stisko in daj,
    da bomo trpečim pomagali z dejanji.
    Naj tudi v bolezni, trpljenju in preizkušnjah doživljamo tvojo bližino.
    Podpiraj zdravstvene delavce in vse, ki skrbijo za bolnike.
    Prosimo te, naj bodo cepiva in zdravila dostopna vsem, ki jih potrebujejo.
    Rajnim bratom in sestram, ki so izgubili boj z boleznijo,
    nakloni večno veselje, njihovim svojcem pa tolažbo vere in pogum.
    Prosimo te, naj epidemija preneha,
    da bomo mogli živeti v miru in blaginji.
    Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

    Sv. Marija, zdravje bolnikov – prosi za nas.
    Sv. Rok, zavetnik zoper kužne bolezni – prosi za nas.
    Vsi Božji svetniki in svetnice – prosite za nas.

  6. Janez says:

    Papež Frančišek: Sočutje ti pomaga razumeti prave dimenzije realnosti
    »Sočutje nas vodi po poti prave pravičnosti, saj nas rešuje pred zaprtostjo vase. V odlomku iz Lukovega evangelija beremo, kako Jezus oživi mladeniča iz Naima: ‘Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila’ (glej Lk 7,11-17).

    Naš Bog je Bog sočutja
    Evangelist ne pravi, da je Jezus imel sočutje, ampak da ‘ga je zajelo veliko sočutje’. Kakor da bi rekel, da je bil ‘žrtev sočutja’. Tam je bilo veliko ljudi, ki so spremljali tisto ženo, a Jezus je videl njeno realnost: ostala bo sama, vse do konca svojega življenja, je vdova, ki je izgubila svojega edinega sina. Ravno sočutje je tisto, ki nam daje temeljito razumeti realnost. Sočutje ti pokaže realnosti takšne, kakršne so. Sočutje je kakor leča srca: pomaga nam razumeti resnične dimenzije. Sočutje je tudi jezik Boga. Sveto pismo se ne začne s prikazovanjem Jezusa. Bog je rekel Mojzesu ‘Videl sem stisko svojega ljudstva’ (glej 2 Mz 3,7). To je sočutje Boga, ki Mojzesa pošlje, da reši ljudstvo. Naš Bog je Bog sočutja. In sočutje je – lahko bi rekli – šibkost Boga, a tudi njegova moč. Je tisto najboljše, kar nam daje. Kajti sočutje ga je spodbudilo, da nam je poslal Sina. Sočutje je jezik Boga.

    Ali običajno gledam na drugo stran?
    Sočutje ni čustvo obžalovanja, ki ga doživimo, ko na primer vidimo na cesti poginiti žival. ‘Ubožček’, in nam je nekoliko žal. Sočutje pomeni biti vpleten v problem drugih in tam tvegati življenje. Gospod namreč gre ravno tja. Kot drugi primer je evangeljski dogodek pomnožitve kruha. Jezus pravi učencem, naj nahranijo množico, medtem ko jo oni hočejo odsloviti. Bili so previdni. A če upoštevamo Jezusov odgovor ‘Vi jim dajte jesti’, lahko verjamemo, da se je v srcu razjezil. Njegovo povabilo je, naj poskrbijo za ljudi, ne pa da razmišljajo, kako bi lahko šli v vasi in si kupili kruha. Gospodu so se zasmilili, kajti videl je tiste ljudi, ki so bili kakor ovce brez pastirja. Na eni strani imamo torej sočutje, Jezusovo gesto, na drugi pa egoistično držo učencev, ki iščejo rešitev, a brez popuščanja, ne želijo si umazati rok. In če je Božji jezik sočutje, je človeški jezik pogosto brezbrižnost. Poskrbeti samo do tukaj in ne misliti naprej. Brezbrižnost. Eden od našim fotografov z L’Osservatoreja Romana je naredil fotografijo, ki se imenuje Brezbrižnost. O tem sem že govoril. Neke zimske noči pred prestižno restavracijo gospa, ki živi na ulici, steguje roko drugi gospe, ki toplo oblečena pride iz restavracije, in ta gospa gleda na drugo stran. To je brezbrižnost. Pojdite si pogledat to fotografijo: to je brezbrižnost. Naša brezbrižnost. Koliko krat gledamo na drugo stran. In tako zapremo vrata sočutju. Lahko naredimo izpraševanje vesti: Ali jaz običajno gledam na drugo stran? Ali pa pustim Svetemu Duhu, da me povede po poti sočutja? Kar je krepost Boga.

    Sočutje vodi na pot pravičnosti
    Ob koncu bi izpostavil še Jezusove besede, namenjene materi: ‘Ne jokaj!’ Kar je ljubkovanje sočutja. Jezus se je dotaknil nosil in mladeniču rekel, naj vstane. Ta sede in začne govoriti. In Jezus ga da, ga vrne njegovi materi. Vrnil ga je – to je dejanje pravičnosti. Ta beseda se uporablja pri pravu: povrniti, vrniti. Sočutje nas vodi na pot dejanske pravičnosti. Vedno je treba vrniti tisto, do česar imajo drugi določeno pravico. To nas vedno rešuje pred egoizmom, brezbrižnostjo, zaprtostjo vase. Nadaljujmo današnjo evharistijo z besedami: ‘Jezusa je zajelo veliko sočutje.’ Da bi imel sočutje tudi do vsakega od nas. To potrebujemo.«
    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 17.9.2019).

    Addendum

    MISLI O SOČUTJU (Budist Dalaj Lama)
    Posameznikova sreča lahko temeljito in učinkovito pripomore k izboljšanju celotne človeške družbe.
    Ker vsi delimo isto potrebo po ljubezni, je moč vsakogar, v kakršnihkoli okoliščinah, sprejeti kot brata in sestro. Ne glede na drugačnost obraza, vere, barve kože, oblačil ali obnašanja, ni med nami in drugimi nikakršnih bistvenih razlik, saj smo vsi otroci iz enega Izvira. Nespametno bi bilo poudarjati razlike v zunanjosti, kajti temeljna narava nam je vsem skupna. Človeštvo je eno in ta mali planet je naš edini dom. Če naj ga ohranimo, mora vsak od nas izkusiti občutek splošne odgovornosti in nesebične ljubezni. Edino ta občutek lahko odpravi našo sebično naravnanost, zaradi katere zavajamo in zlorabljamo drug drugega. Kdor ima iskreno in odprto srce, naravno občuti zaupanje vase in se zna ceniti, obenem pa zanj ni razloga, da bi do drugih čutil strah. Verjamem, da je na vseh ravneh družbe, naj bo to družina, pleme, narod ali mednarodna skupnost, več sočutja ključ do lepšega in boljšega sveta. Ni nam treba sprejeti kakršnekoli religije ali slediti kakršnikoli ideologiji. Potrebno je le, da razvijemo svoje dobre človeške lastnosti. Kogarkoli srečam, ga poskušam ljuibeznivo in spoštljivo obravnavati kot starega prijatelja. To me navda z iskrenimi občutki sreče. Vsi smo Otroci iz Enega Vira. To je praksa sočutja.
    (Dalaj Lama)

    Prijazne besede so lahko kratke in lahkotne, a njihov odmev je neskončen. Mati Tereza
    Skrivnost življenja moramo najti v življenju samem, ne v naukih o njem. Anthony de Mello
    Kadar se tvoj strah dotakne bolečine drugega, postane pomilovanje. Kadar se tvoja ljubezen dotakne bolečine drugega, postane sočutje. Stephen Levine
    Ne vem, kakšne bodo vaše usode, nekaj pa le vem: zares srečni bodo le tisti med vami, ki bodo hoteli in znali odkriti, kako naj bodo koristni tako, da pomagajo in služijo ter molijo. Misijonar in duhovnik v Afriki Albert Schweitzer.
    Samo ljubezen lahko združi ljudi na tak način, da jih izpolni in naredi popolne, saj jih le ona lahko popelje in združi v tistem, kar je najgloblje v njih. Jezuit in raziskovalec ter naravoslovec Pierre Theilard de Chardin.
    Skrivnost sreče je v tem, da zmoreš najti radost v veselju drugega. Georges Bernanos.
    Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu. Gandhi

    Psalm 135,14: Zakaj GOSPOD bo sodil svoje ljudstvo, nad svojimi služabniki bo imel sočutje.
    Psalm 72,13: Sočutje bo imel do slabotnega in ubogega, odrešil bo duše ubogih.

    Gospod prosim nakloni nam Milost, da se bomo ljduje med seboj imeli radi, si pomagali in si izkazovalči sočutje in strpnost. Amen.

    • Miro says:

      KAKO NA NAŠI ŽIVLJENJSKI POTI SPREJEMATI MILOSTNE DAROVE SVETEGA DUHA, KOT SO RADOST, ŽIVOST, SMEH, LJUBEZEN, RAZUMEVANJE, SOČUTJE? PREDVSEM S HVALEŽNOSTJO! »ZAHVALJUJTE SE GOSPODU S CITRAMI, NA HARFO DESETIH STRUN MU IGRAJTE.« (Ps 33,2)

    • Janez says:

      Jezus je rekel svojim učencem: »Še ko smo bili skupaj, sem vam povedal, da se mora spolniti vse, kar piše o meni v Mojzesovih knjigah, pri prerokih in v Psalmih.« In odprl jim je oči in zaćeli so dojemati Sveto pismo. Evangelij po Luku 24, 44-45.

      Jezus je rekel: »Nekdo lahko sicer posluša moje nauke, a ne živi po njih. Ta je kot graditelj, ki je svojo hišo zgradil kar na zemlji, brez vsakih temeljev. Ko je reka z vso silo butnila ob njo, se je hiša takoj zrušila. Kakšna katastrofa«!« Evangelij po Luku 6, 49.

      H komu naj gremop Gospod, besede Večnega Življenja imaš! Slavimo VBoga in se mu nenehno zahvaljujmo za vse!

      • Miro says:

        Res je, gradimo na trdnih temeljih BOŽJE BESEDE, o čemer smo na teh straneh že velikokrat pisali, še zlasti gospa Hvala. Nič ni narobe, če na to ponovno spomnimo, da bi v skladu s tem tudi živeli. Hvala za posredovana razmišljanja, ki nas v tem postnem času spodbujajo k spolnjevanju Božje volje. Več ljudi več ve, seveda le po milosti Svetega Duha.

        Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek daješ opravičenje, zaupamo vate!

  7. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: S HUDIČEM SE NIKOLI NE VSTOPA V DIALOG. ZAVRNE SE GA Z BOŽJO BESEDO – VSE JEZUSOVO JAVNO DELOVANJE JE BOJ PROTI ZLOBCU, KI SE JE RAZODEVAL NA RAZLIČNE NAČINE: OZDRAVITEV OD BOLEZNI, EKSORCIZMI NAD OBSEDENCI, ODPUŠČANJE GREHOV!

    »Danes, na prvo nedeljo tega bogoslužnega časa, nam Božja Beseda kaže pot, da bi na rodoviten način živeli štirideset dni, ki nas vodijo do vsakoletnega obhajanja velike noči. To je pot, ki jo je prehodil Jezus, ki jo evangelij z Markovim stilom bistvenega povzame rekoč, da se je On pred začetkom svojega pridiganja umaknil za štirideset dni v puščavo, kjer ga je Satan skušal (prim. Mr 1,12-15). Evangelist poudarja, da ga je “Duh (Sveti Duh) odvedel v puščavo” (v. 12). Sveti Duh, ki se je spustil nadenj takoj, ko je prejel krst od Janeza v reki Jordan, je isti Duh, ki ga sedaj vodi v puščavo, da bi se soočil s Skušnjavcem, da bi se bojeval proti Hudiču. Vse Jezusovo bivanje je v znamenju Božjega Duha, ki ga poživlja, navdihuje in vodi,« je v prvem delu nagovora poudaril papež Frančišek.

    Več o nagovoru svetega očeta pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov na:

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-02/papez-francisek-z-hudicem-se-nikoli-ne-vstopa-v-dialog-zavrne.html

    Božje usmiljenje v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Božje umiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, zaupamo vate!

  8. Miro says:

    IZ DANAŠNJEGA EVANGELJSKEGA ODLOMKA: V PUŠČAVI JE BIL ŠTIRIDESET DNI IN SATAN GA JE SKUŠAL (Mr 1,13) – S POTRPEŽLJIVOSTJO IN PONIŽNOSTJO V VSAKODNEVNI HOJI ZA GOSPODOM, SE NAUČIMO GRADITI NAŠE ŽIVLJENJE NE VEČ ZUNAJ NJEGA ALI KOT ČE GA NE BI BILO, TEMVEČ V NJEM IN Z NJIM, SAJ JE IZVIR RESNIČNEGA ŽIVLJENJA. Benedikt XVI.)

    BOŽJA BESEDA: Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,12-15)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+1%2C12-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZMIŠLJANJE BENEDIKTA XVI.

    Danes je prva postna nedelja. Evangelij nas s treznim in zgoščenim stilom sv. Marka uvede v vzdušje tega bogoslužnega časa: »Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli« (Mr, 1,12-13). V Sveti deželi, zahodno od reke Jordan ter oaze Jeriha, je judejska puščava, ki se po kamnitih dolinah, z nadmorsko razliko čez tisoč metrov, razteza vse do Jeruzalema. Potem ko je prijel od Janeza krst, je Jezus vstopil v to samoto, voden od Svetega Duha, ki je prišel nadenj, ga posvetil ter razodel kot Božjega Sina. V puščavi, kraju preizkušnje, kakor kaže izkušnja Izraelskega ljudstva, se z živo dramatičnostjo pojavi resničnost Kristusove izpraznitve, grško kenosi, ki je slekel Božjo podobo (prim. Flp 2,6-7). On, ki nima greha in ne more grešiti, se je podvrgel preizkušnji, da bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi (prim. Heb 4,15). Pustil je, da ga je skušal sovražnik Satan, ki se od vsega začetka upira Božjemu načrtu zveličati ljudi.

    V čem nas lahko pouči ta dogodek? Kakor beremo v knjigi Hoja za Kristusom, »človek dokler živi, ni nikoli brez kakšne skušnjave… toda s potrpežljivostjo ter resnično ponižnostjo bomo postali močnejši od vsakega sovražnika«. S potrpežljivostjo in ponižnostjo v vsakodnevni hoji za Gospodom, se naučimo graditi naše življenje ne več zunaj njega ali kot če ga ne bi bilo, temveč v Njem in z Njim, saj je izvir resničnega življenja. Skušnjava odstraniti Boga ter spraviti v red sami sebe in svet, računajoč le na lastne moči, je od nekdaj navzoča v človeški zgodovini.

    V hoji za svojim Učiteljem in Gospodom, kristjani skupaj z Njim duhovno vstopijo v štiridesetdnevno puščavo, da bi se bojevali proti duhu zla. Podoba puščave je zelo zgovorna prispodoba človeške pogojenosti. Druga Mojzesova knjiga pripoveduje izkušnjo Izraela, ki je potem, ko je izšel iz Egipta, romal štirideset let po Sinajski puščavi, preden je končno prišel v obljubljeno deželo. Med tem dolgim potovanjem so judje okušali vso moč in vztrajnost skušnjavca, ki jih je spodbujal, da bi izgubili zaupanje v Gospoda ter se vrnili nazaj. Hkrati pa so se po Mojzesovi zaslugi naučili poslušati Božji glas, ki jih je klical, naj postanejo njegovo sveto ljudstvo. Ko premišljujemo to svetopisemsko stran, doumemo, da je za polno uresničitev življenja v svobodi potrebno premagati preizkušnjo, ki jo prinaša svoboda sama, to je skušnjavo. Samo, ko je osvobojena od suženjstva laži in greha, lahko človeška oseba, v poslušnosti vere, ki ji odpre vrata resnice, najde poln smisel svojega bivanja ter doseže mir, ljubezen in veselje.

    Skoraj mimogrede se v tej kratki pripovedi nasproti temni in mračni podobi, ki si drzne skušati Gospoda, pojavijo angeli, svetle in skrivnostne podobe. Angeli so, kot pravi evangelij, ‘stregli’ Jezusu (Mr 1,13). So popolno nasprotje Satanu. ‘Angel’ pomeni ‘poslani’. V vsej Stari zavezi najdemo te podobe, ki v Božjem imenu pomagajo ljudem ter jih vodijo. Spomnimo se Tobijeve knjige, v kateri se pojavi podoba angela Rafaela, ki pomaga glavni osebi pri njegovih pripetljajih. Varujoča prisotnost Gospodovega angela spremlja Izraelsko ljudstvo tako v dobrih kot v težkih dogodkih. Na pragu Nove zaveze je Gabrijel poslan oznaniti Zahariju in Mariji vesela dogodka, ki sta na začetku našega zveličanja. Angel, katerega ime ni omenjeno, pa je obvestil Jožefa ter ga prav usmeril ravno v trenutku negotovosti. Zbor angelov je oznanil pastirjem veselo novico o rojstvu Zveličarja. Prav tako so angeli oznanili ženam radostno novico o Gospodovem vstajenju. Ob koncu časov bodo angeli spremljali Jezusa med njegovim prihodom v slavi (prim. Mt 25,31). Angeli so torej stregli Jezusu, ki je prav gotovo višji od njih. To njegovo dostojanstvo je tu v evangeliju oznanjeno jasno, čeprav zelo nevsiljivo. Saj tudi v tem stanju izrednega uboštva in ponižnosti, ko je skušan od Satana, ostane Božji Sin, Mesija in Gospod.

    Jezus razglaša, da »se je čas dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo« (Mr 1,15) ter oznanja, da se po Njem dogaja nekaj novega. Bog se je namreč na nepričakovan način obrnil na človeka ter mu tako na edinstven, konkreten način, poln ljubezni, postal bližnji. Bog se je učlovečil ter vstopil v človekov svet z namenom, da bi nase vzel greh, premagal zlo ter pripeljal človeka v svet Boga. Toda oznanilo spremlja zahteva po odgovoru na ta tako velik dar. Jezus namreč dodaja: »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). To je povabilo k veri v Boga ter k vsakodnevnemu spreobračanju našega življenja po njegovi volji, da tako usmerimo k dobremu vsako naše delovanje in misel. Postni čas je ugoden čas za obnovitev ter utrditev našega odnosa z Bogom po vsakodnevni molitvi, spokornih delih ter dejanjih bratske ljubezni.

    Goreče prosimo Sveto Marijo, da s svojim varstvom spremlja našo postno pot ter nam pomaga vtisniti v naše srce ter naše življenje besede Jezusa Kristusa, da se spreobrnemo k Njemu, nas spodbuja Benedikt XVI.

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
    Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

  9. Miro says:

    BOG JE VIR MODROSTI – EDEN IZMED VELIKIH GLASNIKOV NJEGOVE MODROSTI IN LJUBEZNI DO BOŽJE POSTAVE JE BIL SVETI ŠKOF IN CERKVENI UČITELJ SV. PETER DAMIANI

    Vsa njegova dela preveva osnovna misel in prepričanje: »Čim več stori kristjan za svoje posvečenje, toliko več prispeva k rasti celotnega Kristusovega telesa, Cerkve.« To prepričanje naj tudi v našem življenju pride čim bolj do veljave (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

    Cerkvene zlorabe in politične spletke so zaznamovale 10. stoletje, v katerem je živel Peter Damiani. Kljub temu da se je posvetil molitvi in pokorščini v puščavniški celici v Fonte Avellani v severni Italiji, se je Peter javno zavzel zoper simonijo – kupčevanje s cerkvenimi obredi – in zoper ženitve duhovnikov. Leta 1057 je postal nadškof Ostije v Italiji. Peter je pozival škofijsko duhovščino, naj sprejme meniško uboštvo. V številnih spisih, namenjenih vplivnim srednjeveškim osebnostim, je priporočal nenavezanost na posvetne dobrine …

    Misel sv. Petra Damianija: »Sram me je o tem govoriti … toda če se bo zdravnik zgražal pred gnusnim gnojem ran, kdo se jih bo lotil zdraviti?« (papežu o nemoralnosti med klerom)

    O življenju sv. Petra Damianija več na:
    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/svetniki/peter-damiani-21-02

    V molitvi Gospoda ponižno prosimo za pomoč, da bi se po zgledu sv. Petra Damianija tudi mi z vsem srcem oklenili Božje modrosti in ljubezni do Božje postave!

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Peter Damiani, prosi za nas!

  10. Miro says:

    »STORI VSE, KAR JE V TVOJI MOČI ZA DELO MOJEGA USMILJENJA. ŽELIM, DA SE ČASTI MOJE USMILJENJE« (DN, ŠT. 998)

    Besede življenja, ki jih je Gospod Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, namenjene pa so tudi nam:

    »Stori vse, kar je v tvoji moči za delo mojega usmiljenja. Želim, da se časti moje usmiljenje; človeštvu dajem zadnjo možnost rešitve – to je zatekanje k mojemu usmiljenju.« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 998)

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  11. Hvala says:

    RESNIČNA ZGODBA

    Kardinal Martini, nadškof v Milanu, je izpovedal resnično zgodbo. Religija nas lahko pripelje
    v veliko nevarnost. Religija v kateri ni srca, obredi, običaji. Vse, kar delamo v tako imenovani
    veri. Če ni vključeno srce in s srcem tega ne sprejemamo, se to spreminja samo v zunanjost,
    ljubezen je tu zavržena. Spreminja nas duhovnost. Religija brez duhovnosti je bolje, da niti ne
    obstaja. Naša kultura je postala stara, naše cerkve so velike in prazne, cerkvena birokracija
    narašča, naši verski rituali in oblačila, ki jih nosimo, pa so pompozni. Cerkev je utrujena, naše
    molilnice so prazne. Cerkev je 200 let za časom, zakaj se ne zbudi, ali se bojimo, je dejal.
    Cerkev mora priznati svoje napake in začeti korenite spremembe, začeti pa mora pri papežu in
    škofih.
    19 Sama zgodba pravi. Šlo je za zelo reven zakonski par. Poročila sta se. Po cerkveni poroki
    nista šla nikamor, saj nista imela denarja. Z župnikom sta se dogovorila, da bosta po cerkveni
    poroki kar tam priredila malo zabavo. Prirediti sta jo nameravala na trgu pred cerkvijo. Po
    poroki je začel močno padati dež. Ljudje niso mogli biti na trgu pred cerkvijo. Veste pa, da se
    na porokah ljudje radi malo poveselijo. In prosili so župnika, da bi lahko priredili vsaj majhno
    zabavo, agape, kar v cerkvi. Župnik je privolil pod pogoji, naj vse poteka povsem mirno. Bog
    ne daj, da bi bil kakšen hrup, veseljačenje, saj je to Božja hiša. Župnik ni bil navdušen nad to
    idejo, vendar pa, ker sta bila mladoporočenca revna, zunaj pa je bil dež, je nekako le pristal.
    Rekli so mu, naj ga ne skrbi, pojedli bodo malo sladkarij, popili malo vina, zapeli par pesmi,
    nato pa šli domov. In ker so bili to pravi Italijani, ki ljubijo življenje, so popili malo več vina in
    kar glasno zapeli. In tako je hitro nastala v cerkvi prava veselica. Vsi so se veselili, celo kaplan,
    ki je bil poleg, se je pridružil ljudem in se veselil. Samo župnik je nervozno in vznemirjeno hodil
    sem ter tja po zakristiji in se vse bolj držal za glavo zaradi hrupa, ki ga ustvarjajo v cerkvi.
    Kaplan ga je miril in skušal opravičiti njihovo veselje. In kaplan se je domislil in dejal: Saj je
    bil tudi Jezus na svatbi v Kani Galilejski in so se vpričo njega gotovo veselili. Pa pravi župnik:
    Vem, da je bil na svatbi v Kani Galilejski, toda tam ni bilo Najsvetejšega.
    60
    Kako se mi, verniki lahko zelo hitro zapletemo v prevaro. Lahko se zgodi, da nam Presveto
    postane važnejše od živega Jezusa. Da nam postane pobožnost važnejša od ljubezni. Da nam
    obredi postanejo pomembnejši od človeka. Da nam prikazovanja postanejo pomembnejša od
    Marije. Da nam počivanje v duhu postane pomembnejše od Svetega Duha. Ne se zapletati v
    take zanke. To, kar je v srcu, je tista stvarnost, ki se dogaja sedaj in tu. Vse ostalo nam je dano,
    da nam služi na poti ljubezni. O tem srčnem pristopu k veri, zakramentom, Bogu, zapovedim
    želimo spregovoriti.

    https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/Jezusov-nauk-in-naivna-druzba-Pavel-Presl.pdf

  12. Hvala says:

    BOŽJI NAČRT IN NAŠ NAČRT

    Jezus je položen v grob. Vse se je razbežalo. Prilika o Emavsu nam pokaže, kako je to izgledalo
    v resnici. Razen Marije ni veroval nihče. Vera je bila prazna in dvom je kraljeval, učenci so se
    skrili za zidove. Ampak zgodila se je velika noč. Grob je prazen. Ljubezen zmaguje. Življenje
    je širše od vere učencev. Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Danes bi temu
    rekli agenda.

    BOŽJA VOLJA LJUDEM NI V CELOTI ZNANA. BOŽJA VOLJA SE MORA ZGODITI.

    Božja roka usmerja vesoljno
    Cerkev. Človeštvo se v duhovni evoluciji približuje Bogu stvarniku. V Božjem načrtu je, da
    človek duhovno raste. Človek mora sprejeti Boga in njegovo ljubezen. V Božjem načrtu je
    duhovni boj človeka. V Janezovem evangeliju spremljamo človeški boj apostola Petra. Ta se
    zdaj nagiba k učencu, ki ga je Jezus ljubil in zdaj Judu (satanu). Bog človeku daje svobodno
    voljo, da v tej igri deluje osebno, po svojih lastnih prepričanjih, po svoje. Satanovim silam pa,
    da ga zaustavljajo. Človek potuje skozi rodove po duhovni poti. Bog dopušča zablode, stranpoti.
    Veseli se napredka, duhovne rasti. Žalosti ga padec človeka. Hodi z njim, ga podpira in pomaga.
    Božji načrt bo dosegel svoj vrhunec, ko se bo na zemlji prenehal boj med temo (satanom) in
    lučjo. Zastavica bo padla in konec bo igre. Game over. Satan se bo za vedno umaknil v
    podzemlje, Božja luč pa bo zasvetila povsod drugod. To bo novo nebo in nova zemlja. Pravi
    Sveto pismo. To bo obljubljen raj na zemlji, ki ga bodo doživele duhovno zrele duše. Tiste duše,
    ki so spoznale najvišjega. Takrat bo Božja volja vstopila v človeško in človeštvo bo zaživelo
    brez zla, brez bolezni, brez trpljenja in brez smrti. To je sporočilo zadnje knjige Svetega pisma.
    Zato se trudimo za Božji načrt. S svojo svetostjo lahko pomagamo sebi ali bodočim rodovom,
    da postanejo del nove zemlje. Naj nam Bog da razsvetljene oči, srca, da bi vedeli, v kakšno
    upanje nas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine.

    TAKŠNA HIŠA NE MORE OBSTATI -ZLO JE SPREMLJEVALEC NAŠEGA VSAKDANA, Z NJIM SE MORAMO SOOČITI

    Zlo se ves čas zaganja v nas. Zlo je spremljevalec našega vsakdana. Pred njim ne moremo
    ubežati in ne smemo si zatiskati oči. Z njim se moramo soočiti. Zlo vnaša v misli jezo, bes,
    strah, nevoščljivost in zaskrbljenost. Glejmo misli, občutke, besede in dejanja. V naše občutke
    meša napuh in večvrednost. Iz naših ust vzpodbuja laž in neiskrenost. V naša dejanja seje razdor
    in nemir. Zlo je pobudnik greha. Ščuva k slabemu. Je vir hudega. Najeda duha, prinaša bolezni,
    nesreče in katastrofe. Dela mesa so znana, pravi sveti Pavel; nečistovanje, razuzdanost,
    malikovanje, sovraštvo, prepirljivost, ljubosumnost, častihlepnost, razprtije, nevoščljivost,
    umori, pijančevanje, žretje in kar je še takega. Takšna hiša ne more obstati. Zlo je tema.
    Zasleduje luč, poskuša jo zasenčiti ali ugasniti. Luč prihaja od Boga. Tema pa od Satana. Blagor
    tistim, ki znajo spoznati delovanje zla in občutiti prisotnost Boga. Blagor tistim, ki vedo da Bog
    dopušča zlo, ker z njegovo pomočjo daje dušam priložnost za učenje. Blagor tistim, ki se znajo
    zoperstaviti zlu, s priprošnjo, molitvijo, s zakramenti, z milostjo potrpljenja, predajanja,
    globoke vere in zaupanja. Strah hromi. Nastane, kadar zaupanje v Božjo pomoč ni dovolj
    veliko. Zato, ne bojmo se zla. Pogumno se spopadimo z njim. Oblecimo si Kristusovo bojno
    obleko.
    Sovraštvo, jeza, bes, zavist, zamere in vse kar prihaja od zla, skruni misli in maže srce. Duša
    izgublja čistost in se potaplja v objem teme. Tone v nemir. Včasih uživa v njem in si daje duška
    s temnimi mislimi. Ne sprevidi, da s sovraštvom, jezo, besom in zavistjo ugonablja sebe in
    spravlja v nevarnost svoje bližnje. Čuti svojo nemoč, a se ne zaveda izvora. Stanje potrtosti. Ko
    je duša vsa lena, mlačna, ločena od Stvarnika in Gospoda. Ne prepuščajmo se vplivom zla. Ko
    začutimo jezo ali sovraštvo v sebi, jo pri priči odženimo proč. Pokrižajmo se, molimo,
    zavedajmo se zla, ki nas ogroža. Storimo vse, da se mu ne pokorimo. Napihovanje zlih vzgibov
    in prepuščanje njihovim mislim slabi dušo, ugonablja svetost in vodi stran od Boga. Teži k
    nizkim, zemeljskim stvarem.

    https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/Jezusov-nauk-in-naivna-druzba-Pavel-Presl.pdf

  13. Hvala says:

    OBREKOVANJE, KI UBIJA
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    OBREKOVANJE, KI UBIJA

    MUČENCI OBREKOVANJA

    ZAPELJIVOST ŠKANDALA

    GROZOTA, KI SE DOGAJA TUDI DANES

    http://www.mirenski-grad.si/obrekovanje-ki-ubija

  14. Hvala says:

    O LAŽI, HINAVŠČINI, PRETVARJANJU, OBTOŽEVANJU…

    Na hitro se zdi, da ne lažemo. Pa vendar: ali ni to tudi naša slabost?

    Zgodi se:

    · ko se nam kaj ne da narediti, rečemo, da nismo mogli – LAŽ
    · ko bi nekaj morali narediti, se naredimo, da tega nismo vedeli – SPRENEVEDANJE
    · ko bi se morali izpostaviti, se raje skrijemo – SKRIVANJE
    · ko imamo priložnost, da na lažji način kaj dobimo, to izkoristimo – GOLJUFIJA IN IZKORIŠČANJE
    · v nekaterih situacijah se delam, da sem za nekatere stvari zainteresiran, pa mi do tega sploh ni – LAŽ.

    Sodobna psihologija je v raziskovanju človekove psihe odkrila tako imenovane OBRAMBNE MEHANIZME in s tem, na nek način opravičila marsikatero človekovo laž in lenobo, da bi duhovno napredoval.

    Ti obrambni mehanizmi so naslednji:

    POTLAČEVANJE:

    (»Do njega sploh ne čutim nobenega odpora«)

    Potlačevanje je temeljna obramba. Deluje tako, da človek zavestno ali nezavedno potlači težke stvari- potiska neprijetne dogodke in konflikte iz zavesti. Včasih si človek celo prizadeva, da bi potlačil in pozabil.

    SPREVRAČANJE:

    (Ni mo do kajenja, v družbi pa pravim: »Tudi jaz rad kadim.«)

    Za nas nesprejemljive vzgibe, čutenja, misli skušamo prikriti z nasprotnimi zavestnimi vzgibi. Ker se bojimo biti to kar smo, se prilagajamo večini in skušamo ugajati.

    ZANIKANJE:

    (»Nič me ne briga, če me profesor ne mara.«)

    Zanikanje nam preprečuje, da bi resnično zaznali nek neprijeten dražljaj, in sicer s tem, da izključi ali izkrivi zaznavo. Iz zavesti odstranimo vse tisto, kar je zanjo nesprejemljivo. Ali z drugimi besedami, dejstvo, s katerim se mora oseba soočiti, je preveč boleče, da bi ga lahko sprejela, zato ga zanika ter kljub prepričljivim dokazom o nasprotnem trdi, da je neresnično.

    PREMESTITEV:

    (Oče je jezen na mamo, vendar kritizira kosilo ali se jezi na sina, ki ne pospravi igrač.)

    Kadar ne moremo priznati negativnih čustev do druge osebe, jih prenesemo v sprevrženi obliki na nekaj drugega. Premeščanje se pojavi takrat, ko nekega čustva ne izrazimo v odnosu do tiste osebe, kateri je namenjeno, temveč ga prenesemo na nekoga drugega. Premeščanje običajno uporabljamo za uravnavanje jeze ali ostalih agresivnih čustev. Jeze na primer ne izražamo tam, kjer je bila povzročena, saj bi nas to ogrozilo. Zato jo raje stresemo tja, kjer to za nas ni ogrožajoče, ampak (bolj) sprejemljivo.

    PROJEKCIJA:

    (S prijateljico naletita na fanta, ki ti je všeč. Ker prijateljici tega ne moreš priznati, rečeš: »Ali si videla, kako je oni tip gledal za menoj?«)

    Pri projekciji lasten nezaželeni impulz (misel, željo, kritiko …) zaradi nesprejemljivosti pripišemo drugi osebi. Oseba se na ta način na videz znebi nekaterih svojih vsebin, lastnosti in teženj, in sicer tako, da jih projecira na nekoga drugega.

    INTROJEKCIJA:

    (»V skupini ste skupaj izdelali plakat. Sam si bolj malo sodeloval. Vsi dobite dobro oceno, zasluge zanjo pa pripišeš sebi: »Itak so zaradi mene dobili petko.«)

    Dobre lastnosti drugih pripišemo sebi. Včasih se boljše počutimo tako, da si prilastimo dobre lastnosti nekoga drugega. Pri introjekciji gre torej za »krajo« zaslug drugega.

    RACIONALIZACIJA:

    (»Zelo si želiš neke obleke, ki pa si je ne moreš privoščiti, zato se prepričuješ: »Ta obleka pa je res brez veze.«)

    Z racionalizacijo se izognemo bolečini realne situacije tako, da poiščemo opravičilo za svoje ravnanje oz. svojo nemoč.

    KOMPENZACIJA:

    (»Nisem uspešna v šoli, sem pa zato v športu.«)

    Če se čutimo šibke na nekem področju, bomo to skušali izravnati z uspehom na drugem področju. Kompenzacija lahko poteka v resničnem življenju, lahko pa neke neuspehe »rešujemo« v svojih sanjarjenjih.

    V tokratni katehezi smo z mladimi odkrivali svoje lastne »obrambne mehanizme«. Samo z ozaveščanjem le teh in s konkretnim bojem proti njim lahko duhovno rastemo in postajamo zreli in odgovorni kristjani.

    “Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto.” Sv. Vincencij Pavelski

    http://www.mirenski-grad.si/o-lazi-hinavscini-pretvarjanju-obtozevanju

  15. Hvala says:

    MAMILA: PROBLEMI IN REŠITVE

    Ti naši bratje in sestre v sebi nosijo zaklad: obličje Boga, ki nam govori in zahteva naš odgovor. Spodbujam vas k nadaljnjemu prizadevanju in izvajanju konkretnih pobud za pomoč trpečim na tem bojnem polju. Bitka je težka in vsak, ki začne delati na tem področju, se izpostavlja tudi nevarnosti. A branimo človeško družino, branimo mlade in otroke. In ko branimo otroke, branimo prihodnost.« (Papež Frančišek)

    http://www.mirenski-grad.si/mamila-problemi-resitve

  16. Hvala says:

    NAJVEČJE SUŽENJSTVO JE SUŽENJSTVO EGA
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    RESNIČNA SVOBODA?

    Kaj je torej resnična svoboda? Je morda v svobodi izbiranja? Vsekakor je to del svobode in prizadevamo si, da bi bila zagotovljena vsakemu moškemu in ženski. A dobro vemo, da ni dovolj početi, kar si želimo, da bi bili zares svobodni in srečni. Resnična svoboda je veliko več. Obstaja namreč zasužnjenost, ki vklepa bolj kot ječa, bolj kot panični napad, bolj kot kakršen koli ukaz: to je suženjstvo lastnega ega. To so ljudje, ki se ves dan ogledujejo v ogledalu, da bi videli ego. Ravno ego je višje postave od lastnega telesa. To so sužnji ega. Ego lahko postane ječar, ki muči človeka, kjerkoli je, in mu nalaga največje zatiranje, kar se imenuje greh, ki ni banalno nasilje nekega zakonika, ampak poraz življenja in stanje sužnjev. Greh je navsezadnje govorjenje in delovanje ega, ko mi ni pomembno, da obstaja meja, da obstaja zapoved, niti mi ni pomembno, da obstaja ljubezen: ego – to je greh.

    SUŽNJI STRASTI

    Kot primer vzemimo človeške strasti: požrešnež, pohotnež, skopuh, togotnež, zavistnež, lenuh, nadutež … vsi ti so sužnji svojih strasti, ki jih tiranizirajo in mučijo. Za požrešneža ni miru, kajti požrešnost je hinavščina želodca, ki je poln, a nam daje verjeti, da je prazen. Hinavski želodec nas naredi požrešne. Smo sužnji hinavskega želodca. Za požrešneža ni miru. Pohotnež mora živeti užitke. Skrb za posedovanje uničuje skopuha, ki vedno kopiči denar in drugim povzroča slabo. Ogenj jeze in črv zavisti uničujeta odnose. Lenoba, ki se izogiba vsakemu naporu, povzroča nezmožnost živeti. Vzvišeni egocentrizem koplje jamo med sabo in drugimi.

    RESNIČNA LJUBEZEN, RESNIČNA SVOBODA

    Kdo je torej suženj? Kdo je tisti, ki ne pozna počitka? Resnični suženj, kdor ne pozna počitka, je tisti, ki ni zmožen ljubiti. Vsa ta nagnjenja, vsi ti grehi, ta egoizem nas oddaljujejo od ljubezni in nas delajo nezmožne ljubiti. Smo sužnji nas samih in ne moremo ljubiti, kajti ljubezen je vedno usmerjena k drugim.

    Tretja zapoved, ki vabi, naj s počitkom praznujemo osvoboditev, je za nas kristjane prerokba o Gospodu Jezusu, ki prelomi notranje suženjstvo greha, da bi človeka naredil zmožnega ljubiti. Resnična ljubezen je resnična svoboda: ločuje od posedovanja, gradi odnose, zna sprejemati in ceniti bližnjega, vsak napor spreminja v dragoceni dar in usposablja za občestvo. Ljubezen osvobaja tudi v ječi, četudi smo slabotni in omejeni. To je svoboda, ki jo prejmemo od našega Odrešenika, našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 12.9.2018)

    http://www.mirenski-grad.si/najvecje-suzenjstvo-je-suzenjstvo-ega

  17. Miro says:

    SV. SADOT IN DRUGI PERZIJSKI MUČENCI – KRISTUSU SO OSTALI ZVESTI DO SMRTI IN DOSEGLI SLAVO MUČENIŠTVA IN KRONO VEČNE ZMAGE!

    V nebesih se vekomaj veselijo mučenci, hodili so za Kristusom in zanj darovali življenje. Med njimi so tudi sv. škof Sadot in tovariši, perzijski mučenci. Zvesti ostati Kristusu do smrti, to je tudi naša sveta naloga. Priznajmo pa, da smo mu včasih premalo zvesti. To obžalujmo, da bomo svete skrivnosti vredno obhajali (odlomek iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

    Več o sv. Sadotu in drugih perzijskih mučencih na:
    https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/193-sadot-in-drugi-perzijski-mucenci-307-379

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
    Sv. Sadot in drugi sveti mučenci, prosite za nas!

  18. Miro says:

    GOSPOD TE BO VEDNO VODIL IN TI SITIL DUŠO V SUHIH KRAJIH (Iz 58,11) – PROSIMO NAŠEGA ODREŠENIKA JEZUSA, KI NAS V VSAKI ŽIVLJENJSKI SITUACIJI PREHITEVA Z USMILJENJEM, ZA ZAVEST ODGOVORNOSTI, DA BOMO LUČ IN SOL V SVETU!

    GOSPOD NAM GOVORI PO PREROKU IZAIJU (Iz 58,9-14):

    Tedaj boš klical in GOSPOD bo odgovoril,
    stokal boš in bo rekel: »Tukaj sem!«

    Če odpraviš jarem iz svoje srede,
    kazanje s prstom in varljivo govorjenje,
    če daješ lačnemu, kar imaš sam rad,
    in sitiš revežu grlo,
    bo vzšla v temi tvoja luč
    in tvoja temina bo kakor poldan.
    GOSPOD te bo vedno vodil
    in ti sitil dušo v suhih krajih,
    okrepil ti bo kosti
    in postal boš kakor namakan vrt,
    kakor vodni vrelec,
    ki mu voda ne usahne.
    Pozidal boš prastare razvaline,
    vzpostavil boš temelje prejšnjih rodov.
    Dobil boš ime Zazidalec razpok,
    Obnovitelj ulic za prebivanje.
    Če zadržiš svojo nogo na soboto,
    da ne delaš po svoji volji
    na moj sveti dan,
    če imenuješ soboto užitek
    in GOSPODOV sveti dan častitljiv,
    če ga častiš, namesto da bi šel po svojih poteh,
    namesto da bi iskal svojo voljo
    in govoril prazne
    besede,
    tedaj se boš veselil pred GOSPODOM,
    dal ti bom, da boš jezdil čez višine dežele,
    dal ti bom, da boš užival dediščino svojega očeta Jakoba,
    kajti GOSPODOVA usta so govorila.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Iz+58%2C9-14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Izaija opozarja na krivice in obenem spodbuja k zvestobi. Ljudje morajo zapustiti krivična pota in se vrniti k Bogu, on pa bo dal blagoslov za obnovo življenja. Ne bom čakal, da me bo Bog jasno opozoril v življenju. Čim prej bom uporabil vse možnosti in sredstva, da se bom spreobrnil in spremenil življenje. Gospod, daj mi zavest odgovornosti, da bom luč in sol v svetu.

    Vztrajno molimo sveti rožni venec za naše osebno spreobrnjenje in spreobrnjenje bližnjih, pa tudi za spreobrnjenje grešnikov v Evropi in širnem svetu. Pri rožnem vencu bodimo še posebej pozorni na močne besede: O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja, privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne Tvojega usmiljenja (ta kratka molitev v okviru rožnega venca sledi za vsakim Slava Očetu …).

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Vsi svetniki in svetnice, prosite za nas!

  19. Miro says:

    ŽUPNIK MARTIN GOLOB JE NEDVOMNO SVOJEVRSTEN ČLOVEK; LAHKO REČEMO »ORIGINALNA FACA«, KI MOČNO IZSTOPA IZ KLIŠEJEV – EDEN OD NJEGOVIH DAROV IZ EVANGELJSKE ZAKLADNICE JE V TEM, DA TUDI O NAJBOLJ ZAPLETENIH STVAREH ZNA SPREGOVORITI IZJEMNO PREPROSTO IN DUHOVITO, Z OBILO EVANGELJSKE LUČI IN SOLI!

    »Župnijska oziroma cerkvena vrata so odprta čisto vsakemu človeku. Ne glede na to, kakšni sta njegova preteklost in prihodnost. Le da ima dober in iskren namen pogovarjati se o Bogu, sebi, življenju, stiskah, ki jih v sebi nosi vsak človek. S tega vidika lahko govorim z levim in desnim, belim in črnim, vernim in nevernim, takšnim in drugačnim človekom. Vera mi omogoča, da lahko vsakega človeka sprejemam kot brata ali sestro, ne glede na to, kaj in kakšen je,« meni župnik Martin Golob.

    Več o njegovem pogledu na različnost v vlogu na:

    https://si.aleteia.org/2020/06/12/moj-pogled-na-leve-in-desne-bele-in-crne-verne-in-neverne

  20. Miro says:

    POSTNI ČAS JE ČAS POSTA IN POKORE, ČAS BOŽJEGA USMILJENJA, ČAS NOVIH PRILOŽNOSTI ZA SPREOBRNJENJE IN POBOLJŠANJE NAŠEGA ŽIVLJENJA – V POMOČ NAM JE LAHKO TUDI KRATEK KRIŽEV POT!

    Križev pot, ki ga predlagamo, lahko zmolite v približno petih minutah, odvisno od tega, koliko časa si vzamete za premišljevanje ob vsaki postaji (pobuda s spletne strani Aleteia).

    PRVA POSTAJA: Jezusa obsodijo na smrt
    O, Jezus! Tako krotek in ponižen, nauči me, da bom znal sprejeti preizkušnje.

    DRUGA POSTAJA: Jezus vzame križ na svoje rame
    Moj Jezus, ta križ bi moral biti moj, ne Tvoj; moji grehi so te križali.

    TRETJA POSTAJA: Jezus prvič pade pod križem
    O, Jezus! Naj mi Tvoj prvi padec pomaga, da nikoli ne zapadem v smrtni greh.

    ČETRTA POSTAJA: Jezus sreča svojo mater
    O, Jezus! Naj mi nobena človeška vez, naj bo še tako ljuba, ne prepreči, da bi Ti sledil po poti križa.

    PETA POSTAJA: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ
    Simon Ti je pomagal proti svoji volji; naj potrpežljivo vse pretrpim Zate.

    ŠESTA POSTAJA: Veronika obriše Jezusu potni obraz
    O, Jezus! Svoje sveto obličje si odtisnil na Veronikin prt; neizbrisno Ga odtisni tudi na moje srce.

    SEDMA POSTAJA: Jezus drugič pade pod križem
    Ljubi Gospod, z drugim padcem mi pomagaj, da ne bom znova zapadel v greh.

    OSMA POSTAJA: Jezus tolaži jeruzalemske žene
    Moja največja tolažba bi bila slišati Tvoje besede: ”Mnogi grehi so ti odpuščeni, ker si mnogo ljubil.”

    DEVETA POSTAJA: Jezus tretjič pade pod križem
    O, Jezus! Ko bom omagal na dolgi poti življenja, bodi moja moč in moja vztrajnost.

    DESETA POSTAJA: Jezusa slečejo
    Moji duši je bila odvzeta nedolžnost; odeni me, Jezus, z oblačilom pokore in kesanja.

    ENAJSTA POSTAJA: Jezusa pribijejo na križ
    Odpustil si svojim sovražnikom; moj Bog, nauči me, da bom znal odpuščati žalitve in nanje pozabiti.

    DVANAJSTA POSTAJA: Jezus umre na križu
    Umiraš, moj Jezus, toda Tvoje Presveto Srce še vedno utripa v ljubezni do Tvojih grešnih otrok.

    TRINAJSTA POSTAJA: Jezusa snamejo s križa
    Sprejmi me v svoje naročje, o žalostna Mati; izprosi mi popolno odpuščanje grehov.

    ŠTIRINAJSTA POSTAJA: Jezusa položijo v grob
    Ko Te z obhajilom sprejmem v svoje srce, o Jezus, naj to postane primeren prostor za Tvoje Presveto Telo. Amen. »Jezus, Marija, ljubim Vaju, rešita mojo dušo.«

    (povzeto po: Aleteia)

    Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

  21. Hvala says:

    NOTRANJI BOJ JE EDINI NAČIN IN EDINA POT ZA PRENOVO SVETA

    Mi pa si ves čas prizadevamo boj za prenovo prestaviti v
    zunanji svet in sovražnika iščemo zunaj sebe – v družini, Cerkvi ali narodu.

    Kako lahko na prvi pogled nenevarnega sovražnika, ki je naša navada ali
    razvada, primerjamo z močjo cerkvenih afer ali svetovne zarote? Kadar se
    besno pohujšujemo in znašamo nad drugimi, hudič lahko najgloblje rani
    našo osebnost, pravijo cerkveni očetje. Medtem ko skušamo streti verige
    hudega duha v svetu in pri drugih, on z našimi navadami v nas oblikuje
    nekoga drugega – naenkrat odkrijemo, da smo postali drug človek.
    Zato očetje tako poudarjajo notranji boj kot edini način in edino pot za
    prenovo sveta. Mi pa si ves čas prizadevamo boj za prenovo prestaviti v
    zunanji svet in sovražnika iščemo zunaj sebe – v družini, Cerkvi ali narodu.
    Projekcija nas torej popolnoma potopi v ta svet in v boj z zunanjostjo, ki jo
    hočemo oblikovati po svoji podobi, ki se je sploh ne zavedamo. Razočarani
    nad stvarnostjo vse svoje pričakovanje in upanje po odrešenju stavimo na
    neko karizmatično osebnost. Če menimo, da je sovražnik človek zunaj nas,
    tudi odrešenje iščemo v človeku zunaj nas in stavimo nanj. Pri tem smo
    vedno in zagotovo tudi prevarani in razočarani. Naša pretekla in sedanja
    zgodovina nam to vedno znova potrjujeta.
    Kadar se proti nekomu ali neki instituciji navzven revolucionarno upremo
    in začnemo napadati, ne dosežemo ničesar razen onečaščenja ideala, ki ga
    izpovedujemo. Lahko preteče veliko časa, preden se zavemo posledic svojih revolucionarnih dejanj, in doživimo veliko razočaranje. Preteklost nam
    kaže nešteto takšnih klavrnih zgledov.

    Zlahka pozabimo resnico, da je edina moč in pomoč za naš trdi notranji
    boj Bog človek, naš Odrešenik Jezus Kristus. Po trpljenju in stiski k sreči
    pride trenutek, ko smo spet sposobni iskati in najti tolažbo, rešitev, izhod in
    resnico v zakramentih Cerkve. Tak trenutek je pravi in primeren, da zapustimo ozkost nekega obrednega krščanstva ter doživimo resnično moč in
    vrednost žive osebne vere. Nekateri med nami poskušajo neskončno praznino, ki se v človeku odpre po revolucionarnem napadu na druge, zapolniti z ezoteričnimi kulti, samoprevaro new agea ali z grobim in pohlepnim
    materializmom.

    POT KESANJA

    Poleg revolucionarne pa obstaja še duhovna pot, ki ni nasilna, ampak je pot
    kesanja. Notranji boj temelji na nenehnem kesanju – vračanju h Kristusu,
    njegovi zvestobi in moči nad zlom. Iskreno kesanje spremeni smer upora:
    obsodbe ne vržemo več na drugega, ampak spregledamo sami sebe. V kesanju odkrijemo, da sta naša samozadostnost in izolacija posledica oddaljitve od Boga. Vidimo, da ni rešitve v spremembi zunanjega sveta, ampak
    v notranji preobrazbi. Versko izkustvo kesanja nas prenovi, regenerira od
    znotraj. Prerodi nas in spodbudi splošno spremembo. Ni sad projekcij na
    druge, ampak po svetu širi sadove Duha (Gal 5,22). To je edini krščanski
    način, s katerim kristjani lahko uspešno premagamo preizkušnjo lastnega
    in cerkvenega posvetnega uspeha ali neuspeha.

    Pri tem preži na nas še ena past: sami sebe imamo lahko za polnopravnega
    člana Cerkve, ne da bi se kadar koli resno ubadali z bojem proti lastnim
    strastem. »Niste se še do krvi uprli grehu« (Heb 12,4). Zato ne doživljamo
    preobražajočega delovanja Svetega Duha, čeprav milost poklicanosti deluje
    in še ni ugasnila. Kljub temu da smo poklicani, smo duhovno šibki in ujeti
    v jarem svojih starih navad in prepričanj.

    Milost namreč ne spremeni značaja, s katerim se rodimo. Moramo se bojevati, da v sebi ohranjamo in množimo vse, kar je dobrega. Prirojene sposobnosti so s človeškega stališča seveda pomembne. Pred Božjim pogledom
    pa prirojene sposobnosti in darovi niso ne hvaljeni ne grajani. Bog namreč
    presoja dober namen in nagnjenost k dobremu ter ceni upiranje strastem.
    Zato naj bi s krstom prekinili navade in pridobljene težnje. Krst naj bi nas
    spremenil. Jeza tako npr. sama po sebi ni niti grešna niti negativna. Grešna
    je, kadar jo usmerimo proti bližnjemu in proti samemu sebi, zelo pozitivna
    pa je, ko jo usmerimo proti lastnim strastem in demonom. Ni nam torej
    treba izkoreninjati moči, ki prihajajo v nas od zunaj, ampak jih moramo
    preobražati. Kolikor globlje in dejavneje se bojujemo, toliko bolj se poglablja in jasni naš pogled na ljudi, na nas same in svet, ki nas obkroža.
    Nujen pogoj za preobrazbo je, da se krščeni resno lotimo duhovnega življenja in s tem tudi duhovnega boja. Razločevati moramo vse, kar se je v
    preteklih letih nabralo v nas. Te poti seveda ne moremo prehoditi v eni minuti in popolnoma sami. Iz raja srca smo bili izgnani, zato živimo v žalosti
    in solzah. V nas je ostalo domotožje po raju. Paradoks pa je, da se prav po
    žalosti in solzah v izgubljeni raj tudi vračamo.
    Kristus sam nas kliče z nežno ljubeznijo, s katero nas obdaja. Njegova beseda in zgled v nas prebujata ljubeč odgovor. Bojujemo se, da bi hodili z
    njim v mislih, besedah in dejanjih ter prav in trdno verovali v Sveto Trojico.
    To je definicija kristjana. Kristus je kristjanov dragoceni biser (prim. Mt
    13,45–46), zaklad, skrit na njivi (prim. Mt 13,44). On je vogelni kamen,
    ki nas povezuje s seboj in med seboj (prim. Raz 3,7). Kristus nas kliče, naj
    hodimo z njim in postanemo z njim eno. Prav za to je molil v noči trpljenja
    (Jn 17,21). Od nas zahteva čisto srce. Sveti Duh nas more očistiti ujetosti
    v strasti. Odpremo se mu s kesanjem (prim. Lk 15,18), ki je obnovitev in sta sprava z Bogom.
    V kesanju ne polagamo pred Boga niti slabih niti
    dobrih dejanj, temveč svojo slabotnost in bolehnost. Ponižneje ko mu zaupamo, bolj nam lahko pomaga. Bog namreč presoja naše kesanje po naši
    ponižnosti in ne po naših naporih. V kesanju je duša očiščena v globoki
    žalosti, v kateri jo Bog prežme s seboj. Kesanje in žalost sta v moči Božje
    ljubezni spremenjena v ponižnost.
    Niti katehisti niti otroci ne moremo spoznati Kristusa drugače kakor s ponižnostjo in kesanjem. To zlahka rečemo, zelo težko pa uresničimo. Moderni ljudje hlepimo po oblasti, slavi in ljubezni, ki jih daje denar. Danes
    je napuh najmočnejša spodbuda za osebno blaginjo in narodni napredek.
    Zadnje volitve to zelo dobro potrdijo. Človeka, ki ni samoljuben, zaničujemo. Družbo, ki nima občutka za lastno dostojanstvo in »prazno« slavo,
    ki ni ponosna na svojo narodno moč, zaničujemo. Kako torej znotraj teh
    protivrednot sledimo Kristusovemu sporočilu? ( dr. p. Viljem Lovše DJ: Katehetov notranji duhovni boj za …)

    http://sku.rkc.si/wp-content/uploads/2020/04/sks-zbornik2012.pdf

  22. Miro says:

    JEZUSOVE BESEDE, ZAPISANE V DNEVNIKU SV. FAVSTINE, NAS SPODBUJAJO K ZAUPANJU V BOŽJE USMILJENJE!

    Besede življenja, ki jih je Gospod Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, namenjene pa so tudi nam:

    »Tiste, ki širijo slavo mojega usmiljenja, bom varoval vse življenje kakor ljubeča mati svojega otročička, ob smrtni uri pa jim ne bom sodnik, temveč usmiljeni Odrešenik. V tej poslednji uri človek nima ničesar v svojo obrambo, razen mojega usmiljenja; srečen, kdor se je v življenju potapljal v studenec usmiljenja, ker ga pravičnost ne bo dosegla.« (Dn, št. 1075)

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  23. Hvala says:

    PREDZAKONSKI SPOLNI ODNOSI

    Glede na to, da sem se v razmišljanju o matičnih celicah dotaknil tudi te teme, naj bo nadaljevanje izziv za pogovor. Če je v družbi še sploh vprašanje da ali ne, se le to vrti okrog prepovedi in nerazumevanja Cerkve, ne pa okrog odnosa samega. Kaj predzakonski spolni odnosi prinesejo in kaj par z njimi izgubi? Odklonilno stališče Cerkve do predzakonskih spolnih odnosov temelji na vprašanju kakovosti odnosa in vzgoje zanj. Tudi tu želi biti Cerkev na strani polnega življenja, kvalitetnih odnosov. Ko Jezus govori o ločitvi, graja jude, da so od Mojzesa ločitev izsilili. Zaradi trdosrčnosti jim je ta dovolil dati ločitveni list. Tudi predzakonski spolni odnos želi izsiliti nekaj, za kar par pred življenjsko odločitvijo še ni dozorel. Res žal marsikakšen par tudi z obljubo dano pri poroki ne potrdi zrelosti. Pa vendar, predzakonski spolni odnosi odnosa ne utrjujejo, ampak odpirajo nova področja ranjenosti in neslišanosti. Zanje je prostor šele, ko par dozori za odnos v podarjanju. Dozorevanje za podaritev pa je proces, ki nujno vključuje odpoved in globlji pogled na spolnost.

    PREDZAKONSKI SPOLNI ODNOS RAZUMEM PREDVSEM KOT PREHITEVANJE, KI POGLABLJA RANE, USTVARJA ZMEDO, ZAMEGLI POGLED itd… (Mirenski grad).

    http://www.mirenski-grad.si/predzakonski-spolni-odonosi

  24. Hvala says:

    RAZLOČEVANJE MED GLASOM DOBREGA PASTIRJA IN HUDIČEVIM GLASOM

    Evangelij pravi: ‘Ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu’ (Jn 10,3). Gospod nas kliče po imenu, kliče pa nas zato, ker nas ima rad. Toda, pravi evangelij, so še drugi glasovi, za katerimi ne hodimo, glasovi tujcev, tatov in roparjev, ki hočejo le zlo ovcam.

    Ti različni glasovi odmevajo v naši notranjosti. Je glas Boga, ki ljubeznivo nagovarja našo vest, je pa tudi skušnjavčev glas, ki zapeljuje v zlo. Kako prepoznati glas Dobrega pastirja in kako glas tatu, kako razločiti Božje navdihe od hudičevih napeljevanj? Lahko se naučimo razločevati ta dva glasova. Govorita namreč dve različni govorici, saj imata nasprotna načina, kako trkata na naše srce. Dve različni govorici sta. Kakor znamo razločevati en jezik od drugega, tako lahko tudi mi razločujemo Božji glas od glasu hudiča. Božji glas nikoli ne sili. Bog se ponudi, nikoli se ne vsiljuje. Medtem ko zloben glas zapeljuje, napada, sili, prebuja zavajajoče prevare, vabljiva čustva, a le bežna. Na začetku se nam laska, daje nam verjeti, da smo vsemogočni, a zatem nas pusti z notranjo praznino in nas obtožuje: ‘Ničvreden si.’ Božji glas pa nas sicer z veliko potrpežljivostjo popravlja in nas vedno opogumlja, tolaži in vedno hrani upanje. Božji glas je glas, ki ima obzorje, medtem ko te glas hudiča pripelje do zidu, te privede v kot.

    Še druga razlika je. Sovražnikov glas nas odvrača od sedanjosti in hoče, da se osredotočamo na strahove v prihodnosti ali na žalosti iz preteklosti. Sovražnik ne mara sedanjosti. Poskuša povečati zagrenjenost, spominjanje na pretrpljene krivice, na tiste, ki so nam storili hudo in na toliko težkih spominov. Medtem ko Božji glas nagovarja sedanjost: ‘Sedaj lahko delaš dobro, sedaj lahko izkazuješ ustvarjalnost ljubezni, sedaj se lahko odpoveš objokovanju in očitkom, ki držijo tvoje srce ujeto.’ Poživlja nas, nas pelje naprej, govori v sedanjosti, sedaj.

    In še: ta dva glasova v nas prebujata različna si vprašanja. Tisto, ki prihaja od Boga bo: ‘Kaj je zame dobro?’ Medtem ko skušnjavec vztraja pri drugem vprašanju: ‘Kaj naj še storim?’ ‘Kaj naj še?’ Torej glas hudega se vrti okoli lastnega ‘jaza’, kaj naj še, okoli njegovih nagonov, potreb, okoli vsega in takoj. Kakor kaprice otrok, ki hočejo vse in takoj. Božji glas pa nikoli ne obljublja veselja za nizko ceno. Vabi nas, naj gremo onkraj svojega jaza, da bi našli resnično dobro, mir. Zapomnimo si, da zlo nikoli ne daje miru, najprej povzroča besnenje, zatem pa pusti zagrenjenost. To je stil zlega.

    Božji glas in skušnjavčev glas nagovarjata v drugačnih si ‘okoljih’. Sovražnik ima raje temačnost, lažnost, opravljanje. Gospod pa ima rad beli dan, resnico, iskreno transparentnost. Sovražnik ti bo rekel: ‘Zapri se vase, saj te tako in tako nihče ne posluša, ne zaupaj.’ Dobro pa nasprotno vabi, da se odpremo, da smo jasni in zaupljivi do Boga in do drugih.

    http://www.mirenski-grad.si/glas-dobrega-pastirja-hudicev-glas

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Če bomo pozorno prebrali priložen članek in večkrat in če bomo prosili Gospoda, da nam pomaga v tem razločevanju, BOMO OSVOJILI IN RAZLOČILI GOSPODOV GLAS, od glasu hudobca, bomo zamahnili z roko , IZREKLI BOŽJO BESEDO iz Svetega pisma, ki govori za vsako skušnjavo, in hudobec nam ne bo mogel škodovati.

    Največje orožje proti zapeljevanju in mučenju ljudi od hudobca je IZGOVARJATI BOŽJO BESEDO IZ SVETEGA PISMA , POISKATI JO ZA VSAKO SKUŠNJAVO POSEBEJ, TAKO KOT JE TO NAREDIL JEZUS, KO GA JE SKUŠAL SATAN.

  25. Hvala says:

    KAKO ODGOVARJAŠ NA SKUŠNJAVE

    Hudič ponuja dobre rešitve.

    HUDIČ NAM PONUJA STVARI, KI SO NAM LOGIČNE IN NA PRVI POGLED SPLOH NISO SLABE, ZATO MU HITRO NASEDEMO.

    PRVA HUDIČEVA SKUŠNJAVA JE, da bi sami vzeli stvari v svoje roke in brez Boga poskrbel zase. Ker Bog ne hodi po svetu tako očitno, si človek misli, kaj naj čakam, sam poskrbim in pozabi na Boga. Po tej logiki hočemo imeti življenje v svojih rokah in pozabimo, da je nekje Bog, ki ves čas skrbi za nas. V vsakdanjih skrbeh se nazadnje izgubimo, ostajamo v materialnem svetu, svetu koristi, ki postane nazadnje prazen in zdolgočasen.

    DRUGA HUDIČEVA SKUŠNJAVA JE nasprotje prve. Ko je težko loviti ravnotežje med skrbjo za vsakdanje stvari in zaupanjem v božjo previdnost, rečemo: Bo že Bog poskrbel. V tej logiki se zaradi razočaranj ali lenobe postavimo pred Boga in pričakujemo, da bo on delal namesto nas. Jezus je jasen, ne samo človek, ne samo Bog. Oba se morata truditi. Ti moraš narediti svoje, da bo On naredil tisto, česar ti ne moreš: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!

    TRETJA SKUŠNJAVA :Hudič pravi – delaj kar ti paše, pa bo vse tvoje in po tvoje. Odgovor je v spoznanju, da nam je vse že podarjeno, da je veselje v tem, da spoznamo dobroto našega Očeta in mu z veseljem služimo. Če tega ne spoznamo, bo naše življenje tako ali drugače velika krivica.

    Vstopimo v prvi postni teden z jasno mislijo, da se v našem življenju vedno bije boje med Bogom in hudičem. Skušnjave so konkretne in uporabne, zato jih težko prepoznamo kot slabe. Pravi odgovor nanje je vedno v luči Božje besede. Tri hudičeve skušnjave pa so: da bi vse sami, da bi vse prepustili Bogu ali pa, da bi pozabili na prizadevanje za dobro in delali tisto, kar nam paše. Stopimo zavzeto v boj s skušnjavami in si prizadevajmo, da bi končno zmogli vedno in povsod z veseljem služiti Bogu.

    http://www.mirenski-grad.si/en/node/7431
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Hudič kar naprej nastavlja zanke človeku, lahko se pojavi celo v luči dobrega angela.

    Zato moramo neprestano sodelovati z Bogom. IMETI MORAMO OSBNI ODNOS Z BOGOM, to velikokrat ponavljam. To je bistvo ŽIVLJENJA Z GOSPODOM, saj drugače si ni možno zamišljati in živeti. GOVORITI MORAMO Z JEZUSOM, PROSITI, MOLITI, GA VPLETATI VSAK DAN 24 UR V NAŠA ŽIVLJENJA.

    Pasti skušnjavi hudobca, da bomo sami rešili zadevo brez BOGA, ker vidimo izhod in je zadeva SUPER DOBRA, je zelo slabo.
    Opozorila bi na primere, spoznanje od Gospoda v svojem življenju: na primer-smo lahko s težki situaciji, trenutno ne vidimo nobene rešitve, nekateri se bodo odpravili brez Boga na pot, ki so jo po svojem premišljevanju uzrli kot RES PRAVO REŠITEV.

    Vendar to je lahko ZELO VELIKA PREVARA. To spoznamo tudi po tem, ko mi IZROČIMO SVOJE ŽIVLJENJE V CELOTI BOGU, ON VODI IN REŠUJE SITUACIJE IN STISKE PO SVOJEM NAČRTU IN OB SVOJEM ČASU. Gospodov načrt pa nam NI VŠEČ. Preveč dolgo je treba čakati na rešitve, izhoda ni videti in takoj zapademo pod vpliv hudobca, ki kaže na rešitev problema in to takoj, zelo ugodno, nič slabega. Tukaj je past. Pod Gospodovim vodstvom bo prišla rešitev stiske na dan in minuto, ki jo bo določil On, To pa je za nas ljudi že preveč in pretežko, čakati in čakati in čakati na Gospodovo rešitev. Ne smemo mi Gospoda učiti in mu kazati, kdaj in kako naj nas reši reši iz stiske; kazati mu pot, ki je nam všeč. To pa velikokrat vsi počnemo.

    ZAPOMNITI SI MORAMO GOSPODOVO BESEDO IN PO NJEJ ŽIVETI, TAKOLE PRAVI: TO GOVORI SVETI RESNIČNI, ON, KI IMA DAVIDOV KLJUČ: ČE ODPRE, NE BO NIHČE ZAPRL , ČE PA ZAPRE, NE BO NIHČE ODPRL (Raz. 3,7).

    Potrebno je prositi za vodstvo Svetega Duha , da ne bomo podlegli skušnjavi za HITRIMI IN UDOBNIMI REŠITVAMI IZ KRIZE , PREIZKUŠNJE, kajti Gospod prečiščuje človeka po svojem načrtu, ne po našem.

    Osebno vidim največji problem v POMANJKANJU POTREPLJENJA IN V NEZAUPANJA, DA NAS VODI BOG. Hudič zelo hitro izrabi to našo slabost. Zato ne podlegajmo hitim rešitvam, s krasnimi izidi, brez trpljenja. Izid ne bo dober.

    To vidimo tudi danes, kako letamo za hitrimi rešitvami. PREPUSTIMO SE GOSPODU IN IMEJMO ZAUPANJE V NJEGA IN SODELUJMO Z NJIM.

  26. Miro says:

    GOSPOD NAM GOVORI: »MAR NI TO POST, KAKRŠNEGA SEM IZBRAL: DA ODPNEŠ KRIVIČNE SPONE IN RAZVEŽEŠ VEZI JARMA, DA ODPUSTIŠ NA SVOBODO ZATIRANE IN ZLOMIŠ VSAK JAREM?« (Iz 58,6)

    Daljši svetopisemski odlomek (Iz 58,1-9):

    Kliči na vse grlo, ne zadržuj se,
    povzdiguj svoj glas kakor rog!
    Oznanjaj mojemu ljudstvu njegove prestopke,
    hiši Jakobovi njene grehe!
    Iščejo me namreč dan za dnem
    in želijo spoznati moje poti,
    kakor narod, ki ravna pravično
    in ne zapušča sodbe svojega Boga.
    Od mene terjajo pravične sodbe,
    želijo si Božje bližine:
    »Zakaj se postimo, ti pa tega ne vidiš,
    pokorimo svojo dušo, ti pa tega ne veš?«
    Glejte, na dan svojega posta opravljate svoj posel
    in priganjate vse svoje delavce.
    Glejte, postite se tako, da se pravdate in prepirate,
    da se bijete z zlobno pestjo.
    Ne postite se, kakor je treba na dan,
    ko naj bi se slišal vaš glas na višavi.
    Mar je takšen post, ki sem ga izbral,
    dan, ko človek pokori svojo dušo?
    Da pripogibaš svojo glavo kakor loček
    in ležiš na raševniku in pepelu?
    Mar boš to razglašal za post
    in za dan, ki je GOSPODU po volji?

    Mar ni to post, kakršnega sem izbral:
    da odpneš krivične spone
    in razvežeš vezi jarma,
    da odpustiš na svobodo zatirane
    in zlomiš vsak jarem?
    Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh
    in pripelješ uboge brezdomce v hišo,
    kadar vidiš nagega, da ga oblečeš,
    in se ne potuhneš pred svojim rojakom?
    Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč
    in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo.
    Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost
    in GOSPODOVO veličastvo te bo zbiralo.
    Tedaj boš klical in GOSPOD bo odgovoril,
    stokal boš in bo rekel: »Tukaj sem!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Iz+58%2C1-9&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Prerok pove sodobnikom, da njihov post ni všeč Bogu, ker preganjajo delavce, se prerekajo in jih pretepajo. Postne vaje so brez pomena, če ne rešujejo krivic in povečajo ljubezni. Bolj resno bom sprejel povabilo h konkretnim dejanjem ljubezni, pravičnosti in solidarnosti. Gospod, vzgajaj me v šoli tvoje ljubezni, da bom bolj odprt in pozoren za vse, ki mi jih pošiljaš. (Luč besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Molitev za ljubezen

    Premili Jezus, vžgi mojo ljubezen do tebe in me spremeni
    v sebe; pobožanstvi me, da bi ti bila prijetna moja dejanja.
    Naj to povzroči moč svetega obhajila, ki ga prejemam vsak
    dan. (sv. Favstina Kowalska, Dn 1289).

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  27. Miro says:

    ZA UPANJE SE JE TREBA BORITI – »ČE VERUJEM V BOGA LJUBEZNI,« PRAVI MISIONAR PEDRO OPEKA, »NE MOREM BITI OBUPAN. SEVEDA PA SEM KDAJ POPOLNOMA IZ SEBE.«

    »Upam, da človek lahko postane boljši, pravičnejši, tak, ki bo znal deliti in bo usmiljen do drugih ljudi. Tega usmiljenja našemu času manjka. Vse preveč stavimo na denar, na imetje, na tehniko in vse to nas lahko hitro pahne v prepad,« poudarja misijonar Petro Opeka.

    Celoten intervju o njegovih pogledih na upanje je objavljen v novi številki revije Božje okolje, del intervjuja pa v tedniku Družina, in sicer na: https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/za-upanje-se-je-treba-boriti?Open

  28. Miro says:

    JEZUS JE GOSPOD, PRENOVA V DUHU: SREČANJE ZAKONCEV – O MOGOČNEM ODREŠENJSKEM DELOVANJU SVETEGA DUHA!

    https://www.youtube.com/watch?v=c1J_XLEdAps

    MOLITEV K SVETEMU DUHU

    O Duh, ki prebujaš stvarstvo,
    preplavi svoje vernike v globino,
    izlij polnost milosti
    v srca, ki si jih ustvaril samo zase.

    Ti si tolažnik in zagovornik,
    ki ga je najvišji Oče dal otrokom,
    živi vir, ljubezen, ki vžiga,
    maziljenje, ki posvečuje in ozdravlja.

    Podeli tistim, ki te kličejo sedem darov,
    ti, prst Gospodove desnice,
    ki izpolnjuješ obljube prerokov
    in obdarjaš ustnice z novo besedo.

    Osvetli, oživi ume,
    v srca izlij voljo ljubiti,
    okrepi naše utrujene ude
    s tvojo zvesto, milo močjo.

    Poženi v beg starega sovražnika,
    hitro podeli mir z veseljem,
    tako da se bomo od tebe vodeni
    k pravemu življenju
    izognili čaru zla.

    Stori, naj prepoznamo dobrega Očeta
    v obličju njegovega Sina, ki je postal meso,
    in tebe, ki oba združuješ v ljubezni
    naj poslušamo in hvalimo ob vseh časih.
    Amen.

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

  29. Miro says:

    GODUJE SVETI KONRAD IZ PIACENZE, TRETJEREDNIK IN SPOKORNIK – IMEL JE DAR PREROKOVANJA, SLOVEL PA JE TUDI PO ČUDEŽIH – KAKO JE Z BOŽJO POMOČJO POUČIL ZASMEHOVALCE

    Sv. Konrad je živel od miloščine, spal na golih tleh, se postil in bičal ter veliko molil … Imel je dar prerokovanja, slovel pa je tudi po čudežih. Nekoč so se hoteli posmehovalci, ki jih je motil njegov način življenja, iz njega ponorčevati. Povabili so ga na »postno« pojedino, na kateri pa niso stregli nič drugega kot le svinjsko meso. Konrad se je pojedine udeležil, zato so mu začeli očitati hinavščino, saj je trdil, da ni jedel nič drugega kot le ribe … (o čudežu v zvezi s tem pa v nadaljevanju).

    Več o življenju sv. Konrada na:
    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/6A46667B50FFBBDEC1256FAB004AEC66?OpenDocument

    Sv. Konradu se priporočimo, da bi nam pri Bogu izprosil duhovno moč za življenje po božji volji, predvsem moč za molitev, post, odpoved grehu in za dela usmiljenja do bližnjega.

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Sv. Konrad, prosi za nas!

  30. Janez says:

    DA BI BIL SVET BOLJ SVET: POTI K BOGU (Fejstbog medmrežje pater Jaro)
    Kristjani smo, a bojim se, da to milost vse prevečkrat sprejemamo samo po sebi umevno; znamo biti hvaležni za ta dar?
    Poti h Gospodu so tako čudovito skrivnostne, nešteto iskanj in hrepenenj združujejo. So pa hkrati tudi zelo različne in velikokrat mi je težko verjeti, da vodijo k istemu cilju. A Bog je en sam! Večna Ljubezen za vse; zate in zame. Kot studenec čiste vode življenja sredi sveta Oče čaka na svoje otroke. Ni ga pod soncem, da ne bi nosil v sebi hrepenenja po studenčnici, ki oživlja; prav vsakega človeka žeja po izviru ljubezni; vsakdo hoče biti potešen. In zato iščemo pot. Živel je človek, ki so ga klicali Buda. Iskal je ta Studenec: vse svoje življenje je preživel na poti. Taval je v temi in blodil po pragozdovih strahu in nevednosti. Verjamem, da je našel pot. Vrnil se je med ljudi in jih povabil na pot… Tako še danes mnogi poskušajo po njej priti do Izvira. A pragozd je nevaren, lahko je zaiti; pot pa je dolga. Na nekem drugem koncu sveta je na pot krenil Mohamed. Gore in doline, ki jih je prehodil v iskanju, so bile suhe: nikjer niti sledu o studenčnici, ki oživlja. Vztrajal je in uspel. Pohitel je k bratom in sestram in jih navdušil za potovanje; še danes potujejo za njim. A gore so visoke in skoraj neprehodne, brez vode življenja pa je težko hoditi.

    Vsak človek išče pot do Boga
    Mnogi hodijo skozi puščavo, kjer se osamljeni in nebogljeni upirajo viharjem življenja. Poti ni; vetrovi skrbno zakrijejo sledi v puščavskem pesku. Vsak hodi sam, le silna žeja ga žene naprej. Samo najvztrajnejšim uspe priti na cilj – ti so resnični heroji. Večina pa se ustavi ob mlakužah, ki jih ponuja svet – pijejo kalno vodo in nočejo dalje. Zanje je Studenec predaleč. Po Božji Milosti in naših molitvah pa nam Bog nakloni Usmiljenje in nam pokaže Pot, ki Vodi h Kristusu! Kdor išče in prosi Boga za Vodstvo in Poduk, ta najde Pot k Zvelićčarju!

    Gospod je ljubezen.
    Oče noče naših muk in trpi z vsakim Otrokom, ki zaide. Ponuja nam svojega Sina, da po Njem pridemo k Njemu. Jezus Kristus se iz Očetovega naročja izliva v svet. Kot reka nam prinaša tisto vodo, katere je Izvir prepoln – vodo življenja. Sam je Studenčnica, ker je eno s Studencem. Za nas se izliva, zaradi naše žeje, kajti Oče ve, da brez vode ne moremo na pot. Kako gotova in varna je pot, če sledimo Reki žive vode. Ob njej ni mogoče zaiti. Vodi nas, krepča, hladi in vzpodbuja, saj z njo okušamo to, po čemer hrepenimo. Res je pot proti toku težka; navkreber gre in marsikakšna ovira je na njej. Kako vabljive so ravnice, ki se nam ponujajo na desni in levi, koliko lažje je hoditi po njih. Nikar, sestra! Ne odstopaj, brat! Ne skrbi za rane, ki ti jih zadajajo ostri kamni, tu je On, da ti jih izpere in ohladi; ne boj se naporov, On ti bo dal moči. In ko gledam strugo, se ustrašim njenih strmih bregov in neravnega dna. Da, sveta Cerkev je tudi takšna. A le po njej se lahko izliva Jezus Kristus; nam v življenje. Oče tako hoče. Zgradili smo umetne prekope in kanale, po svoje preusmerili tok Reke; vse zato, da bi nam bilo lažje. On pa se še vedno izliva! Pijemo ga vsak ob svoji strugi in se slepimo, da je “naša” Voda najbolj bistra in osvežujoča. Reka pa tiho teče dalje.Tebi in meni v življenje. O, da ne bi nikdar pustili bratov, ki umirajo od žeje, samih v njihovi bolečini. Mi vemo za Reko, v kateri je dovolj vode za vse. Kakor so naju nekoč starši pripeljali na breg in rekli: “Poglej, to je Jezus Kristus!”, tako delajva tudi midva, dragi prijatelj. In ko bova srečala blodečega v puščavi, mu ponudiva največ kar imava: Jezusa Kristusa – vodo in Luč življenja.

    RADI BI SPREMENILI SVET PA ZAČNIMO PRI SEBI
    Gospod, radi bi spremenili svet,
    toda čutimo, da moramo začeti pri sebi,
    da vsak lahko spremeni samo samega sebe.
    Gospod, prenovi svet. Toda začni pri meni.
    Gospod, prebudi svojo Cerkev. Začni pri meni.
    Gospod, poživi nas, ki verujemo vate,
    da bomo živo znamenje tvoje dobrote za vse ljudi. Začni pri meni.
    Gospod, utrdi upanje v možnost novega začenjanja. Začni pri meni.
    Gospod, vžgi ljubezen. Vžgi jo v meni in v srcih vseh ljudi.
    Prosim Gospod pomagaj nam, da pride k nam Božje kraljestvo Miru, Usmiljenja in Ljubezni.
    Prosim Jezus pomagaj nam, da bomo spolnjevali Božjo Voljo in Jezusov Evangelij.
    Amen.  

    Apostolska dela 11,23: Ko je prišel tja in videl Božjo milost, se je razveselil in spodbujal vse, naj z vsem srcem ostanejo zvesti Gospodu, kakor so se namenili.

  31. Miro says:

    OBJEMIMO SE Z BOŽJO LJUBEZNIJO – JEZUS NAS PROSI IN PRIČAKUJE, DA BOMO NJEGOVO LJUBEZEN DELILI TUDI DRUGIM – NJEGOVI OTROCI SMO, ZATO BODIMO KOT OTROCI, SPROŠČENI IN BREZ ZAVOR V SRCU TER ŠE DANES OBJEMIMO SVOJE NAJBLIŽJE!

    V eni od prejšnjih številk lista Prenova je razmišljajoča gospa zapisala zanimivo misel, ki nas spodbuja, da se s pomočjo Svetega Duha prepustimo ustvarjalnemu pretoku ljubezni in ga velikodušno posredujujemo tudi bližnjim.

    »Koliko objemov sem podelila danes, koliko sem jih prejela? Pravijo, da je potrebno prejeti 12 objemov na dan, da bi bili bolj zdravi, srečni in mirni.

    Objem je izraz ljubezni. Objem odpira srce in gradi zaupanje s sočlovekom. Z objemom se zgodi mali čudež v srcu, saj prinaša radost v življenje, prežene žalost in osamljenost. Z besedami ne moremo pojasniti ljubezni, ki jo izražamo z objemom. Z objemom se v nas poraja občutek povezanosti, vzpostavi se medsebojna intimnost, ki prerašča vsako besedo. Objem zmanjšuje napetost v telesu in nas pomiri.

    In če vsa ta čudoviti pretoki ljubezni, lepega razpoloženja in sreče doživimo s človeškim objemom, koliko več prejemamo iz objema Boga. Bog nam ničesar ne dolguje, pa vendar nas v svoji veliki ljubezni neprenehoma objema in nam daje stvari, ki si jih sami ne bi mogli nikoli zaslužiti. Vse to je posledica Božje milosti (Ef 2, 5) in Njegove velike ljubezni do nas, ker On je ljubezen (Jn 4,5).

    Jezus nas prosi in pričakuje, da bomo Njegovo ljubezen delili tudi drugim. Njegovi otroci smo, zato bodimo kot otroci, sproščeni in brez zavor v srcu ter še danes objemimo svoje najbližje; če si pa dovolj pogumen, še koga, ki ga srečaš na tvojih poteh. Dovoli si ta čudež veselja in sreče.«

    Prosimo Gospoda za duhovno moč, da bi v tem postnem času odločno stopili na pot očiščevanja srca in večje ljubezni do bližnjega v moči Svetega Duha. Oče naš … Zdrava Marija … Slava Očetu …

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  32. Hvala says:

    SVETA MAŠA ZA NOTRANJE OZDRAVLJENJE z dne 18.02.2021, daroval jo je pater Peter Vrabec; odpoved hudobnim duhovom in misli o cepljenju za virus covid 19 .

    https://www.youtube.com/watch?v=tLB7Z0l_dyY

  33. Miro says:

    GOSPOD NAM JASNO GOVORI: »GLEJ, DANES SEM POLOŽIL PREDTE ŽIVLJENJE IN SREČO, SMRT IN NESREČO, KO SEM TI DANES ZAPOVEDAL, DA LJUBI GOSPODA, SVOJEGA BOGA, DA HÔDI PO NJEGOVIH POTEH IN IZPOLNJUJ NJEGOVE ZAPOVEDI, ZAKONE IN ODLOKE.« (5 Mz 30,15) – GOSPOD, HVALA ZA JASNO IN ODLOČNO BESEDO, S KATERO MI KAŽEŠ NAJBOLJ PAMETNO IN VARNO POT!

    Daljši svetopisemski odlomek (5 Mz 30,15-20):

    »Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo, ko sem ti danes zapovedal, da ljubi GOSPODA, svojega Boga, da hôdi po njegovih poteh in izpolnjuj njegove zapovedi, zakone in odloke. Tako boš živel in se množil, in GOSPOD, tvoj Bog, te bo blagoslavljal v deželi, v katero greš, da jo vzameš v last. Če pa se tvoje srce obrne in ne boš poslušal in se boš dal zapeljati, da bi se priklanjal drugim bogovom in jim služil, vam danes naznanjam, da boste gotovo uničeni; ne boste podaljšali dni v deželi, v katero greš, ko greš čez Jordan, da jo vzameš v last. Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, tako da ljubiš GOSPODA, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga držiš. Kajti v tem je tvoje življenje in dolgost tvojih dni, ki jih smeš preživeti v deželi, za katero je GOSPOD prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jim jo bo dal.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=5+Mz+30%2C15-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Mojzes stoji pred ljudstvom in ga vabi k obnovitvi zaveze. Le tako bodo zmogli vstopiti v obljubljeno deželo in zaživeti blagoslov. Okrepil bom zavest, da mi je življenje podarjeno, in se opredelil zanj, da bom deležen blagoslova. Gospod, hvala za jasno in odločno besedo, s katero mi kažeš najbolj pametno in varno pot. Naj vedno izberem, kar vodi v življenje, in ti ostanem zvest. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Ob pričujočem svetopisemskem odlomku Gospoda prosimo tudi za luč in moč, da bi spoštovali človekovo življenje od spočetja naprej, pa vse do naravne smrti!

    MOLITEV ZA SPOŠTOVANJE ŽIVLJENJA

    Najsvetejša Sveta Trojica, verujemo, da so vsa človeška življenja ne
    glede na telesno stanje dragocena in sveta, ker prihajajo od Tebe.
    Uči nas, da bomo vrednotili svoje življenje, ga varovali, ohranjali
    in razvijali. Pomagaj nam v ubogih, slabotnih, bolnih, telesno prizadetih,
    starejših in umirajočih videti Kristusov obraz. Pomagaj, da bomo
    pokazali razumevanje in sočutje do nemočnih, da bomo storili vse, kar
    zmoremo, da jim omogočimo človeka vredno življenje, vredno tudi
    dostojanstva, ki ga imajo kot Božji otroci in dediči nebeškega Kraljestva.
    To prosimo po Kristusu našem Gospodu, po katerem prihaja vse dobro.
    Amen. (zakonci.net)

    https://www.zakonci.net/molitve/molitev-za-zivljenje

    Božje usmiljenje, ki si nas iz niča poklicalo v življenje, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  34. Miro says:

    V DUHOVNEM ŽIVLJENJU JE BISTVENO, KAJ BOG PRIČAKUJE OD NAS, KONKRETNO OD MENE IN TEBE. ZATO V TEM POSTNEM ČASU MOLIMO ZA VEČ PONIŽNOSTI IN POTRPEŽLJIVOSTI!

    V našem odnosu do Gospoda Jezusa, pa tudi do naših sester in bratov, ne sme biti prostora za zgrešeno logiko »daj-dam«. V vsej razpoložljivosti se v srcu ponižno odprimo sprejemanju Njega in božjih darov. V moči Božje ljubezni se tudi sami darujmo Bogu in bližnjim – vse po zgledu našega Odrešenika in Marijinega DA božji volji! Tu se ne da prav nič izsiliti, nič prehiteti … Gre namreč za dolgotrajni proces očiščevanja z božjo pomočjo, saj brez tega ni resnične združitve z neskončno svetim Bogom (berimo dela svetega Janeza od Križa). V tem odnosu ni bistveno, kaj mi želimo, ampak gre za to, kaj dobri Bog pričakuje, hoče od nas, od mene in tebe, da v moči Njegove ljubezni potrpežljivo uresničujemo na naši poti k Njemu. Zato molimo predvsem za ponižnost in potrpežljivost pri sprejemanju in spolnjevanju Božje volje!

    MOLITEV ZA VEČ POTRPEŽLJIVOSTI

    O usmiljeni Odrešenik in neskončno potrpežljivi Bog!
    Tvoje neverjetno potrpljenje me navdaja z osuplostjo
    in zmedo: vedno znova čakaš, da se bomo vrnili k tebi.
    Pomagaj mi, da te bom posnemal, in okrepi mojo potrpežljivost,
    da bom v vseh življenjskih preizkušnjah ravnal v skladu s tvojo
    sveto voljo. V ta namen ti darujem vse svoje zunanje in notranje
    trpljenje. Okrepi mojo šibkost, potrdi mojo odločitev, da bom
    odslej potrpežljivo čakal na vsako stvar. Vse to polagam v tvoje
    presveto in nadvse potrpežljivo Srce. Amen. (vir: Aleteia)

    O presveta Božja volja, ljubim te nadvse! (sv. Angela Merici)

  35. Miro says:

    »IN VSE, KAR KOLI DELATE V BESEDI ALI V DEJANJU, VSE DELAJTE V IMENU GOSPODA JEZUSA IN SE PO NJEM ZAHVALJUJTE BOGU OČETU.« (Kol 3,17)

    BOŽJA BESEDA: »Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni. Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.« (Kol 3,12-17)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Kol+3%2C12-17&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Osebne in družbene kreposti imajo v krščanstvu skupni imenovalec: ljubezen. Ta povezuje skupnost Kristusovega telesa, da živi v miru in se razvija. V tej skupnosti ima posebno vlogo Božja beseda, ki podpira vero in prinaša veselje ter hvaležnost. Iz Jezusove bližine, misli in moči bom gradil svoje odločitve v življenju. Gospod, hvala za tvojo ljubezen in podporo. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  36. Janez says:

    Ali bo Bog zagotovo uslišal mojo molitev? Kratek razmislek.

    Jezus je vsem, ki so položili svoje zaupanje vanj, dal zelo velikodušno ponudbo: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.« »Ostati« v njem in pustiti, da njegove besede ostanejo v nas pomeni, da moramo svoje življenje živeti v nenehnem spoznavanju njegove prisotnosti, da mu moramo zaupati in da moramo poslušati njegovo besedo. Če bomo tako živeli, ga lahko prosimo, kar koli hočemo. Jezus je rekel: »In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga prosimo po njegovi volji. In če vemo, da nas v vsem posluša, za kar koli ga prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili.«6 Kadar ga prosimo po njegovi volji, nas bo uslišal (to pomeni, da bo naše prošnje uslišal v skladu s svojo modrostjo, ljubeznijo in svetostjo). Ljudje se pogosto jezimo na Boga, saj si predstavljamo, da njegovo voljo poznamo. Nekaj se nam zdi popolnoma smiselno in smo zato prepričani, da je to edini »pravi« odgovor na našo prošnjo – tako predvidevamo, da poznamo Božjo voljo. In tukaj se razmere zapletejo. Ljudje živimo v določenem času in z omejenim znanjem; nimamo vseh informacij o konkretni situaciji in ne vemo, kako bi kakšna rešitev vplivala na našo prihodnost. Božje razumevanje pa nima meja. Le on ve, kako se bo katera situacija zapisala v zgodovino ali kakšen vpliv bo imela na naše življenje. Njegovi cilji zrejo daleč v prihodnost in segajo tja, kamor naš človeški um ne more potovati. Tako Bog ne bo vsega naredil le zato, ker smo si zamislili, da mora biti takšna njegova volja. Zaupajmo Bogu in ga v molitvah prosimo, da nas bo Vodil in Podučil, kaj je prav v Božjih Očeh in ne kaj je prav, kar si želimo ljudje po človeško. Prosimo in molimo za navdih Svetega Duha, da bomo vedeli kaj je prava Pot k Jezusu. V Bogu in po Božji Milosti se Umiri Moje Srce in Duša in v Miru z molitvijo in pravičnim, pridnim in bogaboječim Življenjem bom vreden Njegovega Odgovora in Vodstva.

    Janez 14, 27.30 Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; a ne, kakor ga daje svet, vam ga dam jaz. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši.

  37. Janez says:

    ROŽNI VENEC ALI MARIJINA POT ZA NAŠO VSAKDANJO MOLITEV
    Rožni venec bi mogli imenovati Marijina pot. Kristusove skrivnosti so tudi skrivnosti Matere. Če napravimo besede nadangela Gabriela in sv. Elizabete v Zdravamariji za svoje, nas ta molitev spodbuja, da vedno znova iščemo pri Mariji – v njenem srcu “blagoslovljeni sad njenega telesa.” Zato radi molimo Rožni Venec.

    Lucija, fatimska vidkinja, je v svojem zadnjem spisu razmišlja o pomenu rožnega venca: »Vprašujem se: zakaj je Marija izbrala molitev rožnega venca in ne kakšne druge. Morda zato, ker je vsem najbolj dostopna, majhnim in velikim, modrim in nevednim, da z dobro voljo vsak dan darujejo Bogu ponižno molitev našega rožnega venca. Prav od začetka nas vodi k pomembnim Božjim skrivnostim odrešenjskega dela, ki ga je izvršil Jezus Kristus, naš Odrešenik. Vsi potrebujemo Marijino posredovanje pri Bogu. Sveti oče Janez Pavel II. je dejal: ‘Rožni venec je moja najljubša molitev.’Da, to je najlepša molitev, ki so nas jo naučila nebesa. Vodi k večjemu spoznavanju Boga in njegovega odrešenjskega dela v Kristusu«

    Papež Benedikt XVI. je v svoji homiliji zapisal: »V tej molitvi izgovarjamo besede angela, besede Svetega Duha, besede, ki jih nikakor niso izumili ljudje, besede, v katerih je zbrana celotna Izraelova zgodovina, zgodovina Boga z ljudmi. Novo pri rožnem vencu je dejansko samo to, da se pri teh besedah zadržujemo, da jih ponavljamo, kajti velike stvari s ponavljanjem nikoli ne postanejo dolgočasne. Samo nepomembne stvari potrebujejo spremembe za popestritev in jih je treba hitro nadomestiti s čim drugim. Kar je res veliko, postaja s ponavljanjem vedno večje. Pri tem pa tudi mi sami postajamo bogatejši in svobodnejši; v tej čudoviti molitvi se umirimo, ko stopamo v to velikost, ki nas sprejema vase. «

    Papež Frančišek se je o tej molitvi takole izrazil: »To je molitev, ki me spremlja že vse življenje. Je molitev preprostih ljudi, pa tudi svetnikov. Rožni venec je molitev mojega srca. Prepričan sem, da je rožni venec med kristjani najbolj priljubljena molitev. V njej premišljujemo Gospodovo življenje red Marijo. Rožni venec je molitev, ki jo lahko molimo tudi, ko smo utrujeni, in ki jo lahko vedno podarimo nekomu za kogar molimo.«

    Molimo radi Rožni Venec. Pri tem v molitvi namreč tudi mi sami postajamo bogatejši in svobodnejši in vse skrbi se porazgubijo; v tej čudoviti molitvi se umirimo, ko stopamo v to velikost, ki nas sprejema vase in premislimo vse v Božjem Miru. Ko se zadržujemo v takšnem premišljevanju, zremo skoz te besede kakor skoz okno na življenje Jezusa Kristusa, ne le zremo, ampak postajamo njegovi sodobniki. Jezus postaja naš sodobnik; skupaj z njim hodimo in on hodi z nami; njegova življenjska pot postaja naša in naša pot postaja njegova.

    Joseph Ratzinger, pridiga v Münchnu 1984

    1 Kralji 8,28: Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, GOSPOD, moj Bog, in usliši klic in molitev, ki jo danes tvoj služabnik moli pred teboj.

  38. Janez says:

    PONOVNO NAJDEN SMISEL ŽIVLJENJA LJUDI SKOZI JEZUSA KRISTUSA
    Pravi Smisel Življenja, na zemlji in v večnosti najdemo samo v pravem odnosu z Bogom, ki smo ga vsi izgubili že v času Adama in Eve, ko sta le-ta padla v grešnost. Ta odrešujoča obnova je mogoče samo po Božji Milosti, samo po Veri do Božjega Sina, Jezusa Kristusa, ki nas izvoljenega spravi z Bogom in nam zagotovi Odrešenje (Evangelij po Janezu 1,12; 14,6; Apostolska dela 4,12; Pismo Rimljanom 5,10). Bog sam priskrbi večno življenje vsakemu, ki ga kliče k veri in iskreno moli in išče Boga s pravilčnim Življenjem. Srčno se pokesajo svojih grehov (odvrnejo se od grehov, ker jih je Sveti Duh spremenil in napravil iz njih novo osebo) in se začnejo obračati na Jezusa Kristusa kot svojega Odrešenika. Vse življenja postane napredujoče potovanje posvečanja skozi težave, nadloge in uspehe življenja v zaupanju in zanašanju v Jezusa. Jetzus je vedno ob nas in z nami, tudi ko mislimo, da je pozabil na nas in trpimo v preizkušnjah. Božja Volja se naj zgodi in ne naša človeška.

    Pravi smisel življenja najdemo le s priznavanjem Jezusa kot osebnega Odrešenika in Gospoda ter začnemo Jezusu slediti kot učenci, se od Njega učiti, preživljati čas z Njim v Njegovi besedi, Svetem pismu, se z Njim v molitvi pogovarjati in z Njim hoditi skozi življenje v poslušnosti in ubogljivosti (Evangelij po Mateju 11,28-30). Smisel življenja je ovit v božjo slavo. Ko kliče svoje izvoljence Bog pravi: »Pripelji moje sinove iz daljave, moje hčere s konca zemlje, vsakega, ki ima ime po meni, ki sem ga sebi v slavo ustvaril, upodobil in naredil.« (Izaija 43, 6b-7) Razlog, da smo bili ustvarjeni, je za Božjo slavo. Kadar koli nadomestimo Božjo slavo s svojo Človeško, zgrešimo smisel življenja (Evangeliju po Mateju 16, 24–27). Sveto pismo pravi, da lahko nadaljujemo iskanje hedonističnega življenja, katerega rezultat je prazno življenje in večna poguba ali pa lahko hodimo za Jezusom in živimo življenja s srci polnimi zadovoljstva, zadoščenja in z večnostjo v nebesih. »Razveseljuj se v GOSPODU, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce« (Psalm 37,4).

    Kristjani verujemo, molimo, delamo in tudi razmišljamo o smislu življenja. Sprašujemo se razne stvari. Kdo sem? Kam grem? Kakšen je smisel in cilj mojega življenja? V tem kratkem času bivanja na zemlji, ki nam je na voljo v našem zemeljskem življenju, vsak človek poskuša razmisliti in si odgovoriti na ta vprašanja. Dušeslovci, kot psihologi in psihiatri nas danes prepričujejo, da so odgovori v nas samih, da moramo sami sebe dobro analizirati in spoznati, da je naša identiteta odvisna od našega samozavedanja, da je pot, cilj in smisel našega življenja odvisen samo od kvantitativnih in merljivih dosežkov in rezultatov v času tega življenja. Da je smisel življenja vera v odrešitev, zadovoljstvo, pridno delo, ljubezen, skrb in služenje za druge oziroma neka prava pot, ki jo sprejmemo in ki nas vodi k našim ciljem, kar pa je nemerljiva kakovostna kategorija. Tako se kristjani znajdemo v začaranem krogu dela, žrtvovanja za druge, ljubezni do moža, otrok, družine, delovnega truda, naporov in uspehov in neuspehov, ko lahko dobimo občutek, da naše življenje nima smisla, če uspešno ne zaključimo šolanja, ali ne dosežemo položaja in kariere v službi, ko izgubimo službo, ki smo jo z veseljem opravljali, ko morda pride do ločitve v zakonu, ko zbolimo ipd. A če premislimo globoko v sebi spoznamo, da naša identiteta ni odvisna le od kvalitete življenja in materialnega zadovoljstva, od naših dosežkov, zaslužkov, raznih uspehov, niti od priznanj ali pohval drugih ljudi. Smisel našega življenja ni le teh nekaj let, ki jih preživimo tukaj, na zemlji. Cilj našega življenja ni življenje samo po sebi, imeti mora nek smisel in nek dober razlog. Kajti obstaja tisto pravo, večno Življenje pri Bogu, ki nikoli ne mine in naša življenjska pot, naš smisel in naš cilj so v resnici odvisni od naše odločitve, kjer verni in neverni to različno razmišljajo in se odločajo. V Svetem Pismu namreč piše: »Bog je namreš svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16). Odločiti se moramo za edinorojenega Božjega Sina, Jezusa Kristusa in imeli bomo večno življenje. V tem življenju nam je torej potrebno le eno: sprejeti Jezusa Kristusa v svoje srce. S tem, ko ljudje sprejmemo Jezusa, Sveti Duh vstopi v vaše srce in postanemo Božji otrok, ki je Bogu v Veselje. Tako dobimo odgovor na prvo vprašanje- »Kdo sem?«. Sem Božji otrok, saj v Svetem Pismu piše: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« (Rim 8,16). Hkrati dobimo odgovor na drugo vprašanje- »Kam grem?« Imam Pot k Bogu – sledim Jezusu, saj Jezus sam pove: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14,6). Odgovor na tretje vprašanje- »Kakšen je smisel in cilj mojega življenja«, pa je še bolj preprost: smisel in cilj mojega življenja je tista večna nagrada Odrešenja, če živim in delam po Božjih Postavah, Bibliji in Evangeliju, ki me po tem kratkem življenju čaka v Božjem kraljestvu, v večnosti. Večno življenje je in bo v miru, Božji ljubezni, brez žalosti in bolečin, brez skrbi in problemov, bolezni, brez žalosti in solz, saj v Svetem Pismu piše: »Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave…« (2 Kor 4,17). Naša identiteta človeka kristjana, naša pot, naš cilj in smisel našega življenja so torej odvisni od naše odločitve za Jezusa. Verujmo v Boga in Ljubimo Jezusa in Ljudi, kakor nas Uči Evangelij.

    Danes se razvita civilizirana družba pa se že nekaj časa počasi oddaljuje od Kristusa, ker ljudem pomenijo materialne dobrine, užitek, denar, potovanja, skrb zase ipd. nove cilje življenja. Kapitalizem je prinesel materializem in egoizem, kjer ni časa za Boga. Kaj to pomeni in kje se to vidi? Da se oddaljujemo od Kristusa, pomeni, da se oddaljujemo od poti, od resnice in od življenja, ker Kristus to za človeka po Svetem Pismu je. Če zapustiš Jezusovo pot, si v brezpotju, če zapustiš Resnico, si nekje v laži in če zapustiš življenje, si v smrti. In zgodovina to dokazuje. Samo pomislite, kako malo se danes Kristus omenja v današnjem času. Taylor smisel vsakega delovanja, tudi če je še tako dolgočasno, vidi v tem, da nekam vodi, ima nek cilj, neko smer, razlog in namen. Brezciljnost je torej tista vsebina nesmisla, ki človeka ne vodi nikamor. Smisel človekovega življenja je biti dober in srečen človek, ki ga preizkušnje trpljenja ne potrejo in mu vzamejo smisel življenja, ker najde oporo v veri v Boga, da vztraja in dela dobro, je srečen in zadovoljen, pravi pokojni profesor Janez Janžekovič, nekdanji profesor filozofije na TF v Ljubljani. Dober je tisti, ki teži za resničnim dobrim. Pri tem pa odkrivamo tudi smisel trpljenja: ko gre za vprašanje smiselnosti vsakdanjega napora in trpljenja, ki nam ga povečuje naša zavest. Človek, ki veruje v posmrtno življenje, lahko najde tudi smisel razumsko nerazložljivega trpljenja. Za kristjane trpljenje postane odrešujoče. Kristjani, ki poznamo Resnico o smislu življenja, ki vemo za Pot k Jezusu, ki nas vodi do Življenja samega, ne bi smeli pozabiti, da je pokazati ljudem smisel, ki je bil podarjen tudi nam, naša prva in najosnovnejša naloga. Le veren človek lahko najde odgovor na smisel vsakega trpljenja. Lahko rečemo, da je sreča v trpljenju mogoča, če razrešimo vprašanje njegovega smisla. Pri tem pa je veren človek, ki v svoji veri že živi neke drobce za večno življenje že na zemlji, v očitni prednosti pred neverujočimi. Lahko rečemo, da je sreča v trpljenju človeka mogoča, če razrešimo vprašanje njegovega smisla, ki ima razlog in vero v Boga. Pri tem pa je veren človek, ki v svoji veri že živi večno življenje, v očitni prednosti. K sreči človeka po mnenju filozofa Janžekoviča pripomore globoko zaupanje v Boga, »v največjo oporo v trpljenju pa bi nam morala biti resnica, da je Bog naš oče, ki ljubi svoje Otroke in je daroval Jezusa za naše Odrešenje«.

    Zato je za kristjana pomembno, da se pri iskanju smisla življenja odloči za našo lastno Hojo za Jezusom, saj nas tudi v Svetem Pismu Bog nagovarja: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu!« (Heb 3, 15). Povabite Jezusa v svoje srce in zaživite polno in srečno življenje v zavedanju, da ste Božji otrok, nadvse ljubljen od Boga Najvišjega, na poti v večno življenje z Njim! Pridobiti vero in odgovor kaj je smisel življenja pomeni pridobiti lepoto življenja, odkriti, da je lepo živeti, ljubiti, roditi, zaupati življenje tistemu, ki zaupa svoje življenje v tvoje roke. Božje kraljestvo bo prišlo – kot dar in sad Božje Milosti in blagoslova vseh mojih prizadevanj – s cvetenjem vere in pobožnega življenja v vseh njegovih oblikah. “To je moja vera v Boga, ki nam pravi: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje. Če boste sledili Meni in Mojemu nauku, se bo vaše življenje spremenilo«. Kristjan ki hoče začeti graditi oseben odnos z Jezusom Kristusom, pa ga moramo najprej povabiti in sprejeti v svoje srce. Odkar od otroka naprej verujem in sledim Gospodu, se je v moje srce naselila globoka radost, ki ni podobna ničemur, kar sem do sedaj v življenju izkusil. Jezus Kristus je v moje življenje prinesel smisel. Bog želi, da bi ga mi poznali in izkusili njegovo ljubezen, radost in mir. S tem, ko ga sprejmemo v svoje srce, prejmemo njegovo odpuščanje in začnemo skupaj z njim graditi osebni odnos, ki traja na veke. Jezus pravi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu«. Amen.

    Odlomki iz Svetega Pisma na obravnavano tematiko o Smislu Življenja:

    »Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja.« (1 Janez 5,12)
    »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime.« (Janez 1,12)
    »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3,16)
    »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. 9 Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Efežanom 2,8-9)
    »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (2 Korinčanom 5,17)
    »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17,3)

  39. Miro says:

    PRVA OBLETNICA SLOVESA: MSGR. FRANC BOLE JE ZNAL ODGOVARJATI NA IZZIVE ČASA!

    Mineva leto dni od slovesa našega ustanovitelja msgr. Franca Boleta. Sv. maša njemu v spomin je bila že dopoldne v kapeli Radia Ognjišče, zvečer ob 19. uri pa bo še na Markovcu v Kopru. Ob uspehu letošnje Pustne Sobotne iskrice, katere dobrodelno in misijonsko razsežnost je zelo podpiral, pa v nadaljevanju odstiramo nekaj spominov na njegovo dobrodelnost, so zapisali na spletnem portalu Radia Ognjišče.

    Več o tem na: https://radio.ognjisce.si/sl/235/novice/32820/prva-obletnica-slovesa-msgr-franc-bole-je-znal-odgovarjati-na-izzive-casa.htm

    • Janez says:

      Res je, spomnili se bomo tudi na monsignorja Alojzija Šuštarja in monsinjorja Alojzija Urana in molili zanju. Na mnoge dobre ljudi v Cerkvi se lahko spomnimo in smo zanje Bogu hvaležni z molitvijo in dejavnim ponosom in spominom nanje.
      Bog podeli jim Večni Mir in Pokoj v Nebesih. Amen.

  40. Miro says:

    RAZLAGA SVETE MAŠE – NAJLEPŠE V ČLOVEKU JE VEST, NAJSVETEJŠE NA SVETU PA JE SVETA EVHARISTIJA!

    V razmislek priporočam naslednji prispevek, ki ga je pripravil kaplan Branko Setnikar.

    Najlepše v človeku je vest, najsvetejše na svetu pa je sveta evharistija. Skrbno pripravljeno bogoslužje ter lepo darovana sveta maša je najlepša pridiga in najboljša kateheza. Vsako nedeljo se zbiramo k sveti maši. V cerkvi se srečamo z vstalim Kristusom, ki nas poveže v živo občestvo. Daritev svete maše v sebi nosi globok pomen. Že Izraelci so vsako leto obhajali velikonočno večerjo, pri kateri so jedli jagnje v spomin na rešitev iz Egipta. Z Jezusovo velikonočno ali zadnjo večerjo pa je praznovanje dobilo povsem nov pomen, kajti Jezus je naše velikonočno jagnje, ki se je na križu daroval enkrat za vselej. Sveto mašo imenujemo tudi evharistija, kar pomeni zahvala. In prav obhajanje svete evharistije na prvi dan v tednu, na dan Gospodovega vstajenja, je bilo za prve kristjane polno veselja in hvaležnosti. Evharistično daritev danes obhajamo podobno, kakor jo je obhajala prva Cerkev. Sveta evharistija ali maša ima dva glavna dela: 1. besedno bogoslužje in 2. evharistično bogoslužje ter začetni in sklepni obred.

    Več o sveti evharistiji na:
    ttp://www.obcestvo.si/duhovno/168-razlaga-sv-mase-sv-evharistija

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  41. Janezj says:

    ČLOVEKOVA DEJAVNOST V VESOLJNEM STVARSTVU BOGA

    Vedno je človek s svojim delom in umom skušal bolj razviti svoje življenje. Danes pa je, posebno s pomočjo znanosti in tehnike, svoje gospostvo razširil skoraj čez vso naravo in ga še dalje širi; zlasti zaradi pomnožitve sredstev mnogovrstnega medsebojnega izmenjavanja med narodi se človeška družina polagoma zaveda in oblikuje kot eno občestvo sredi vesoljstva. Posledica vsega tega je, da si človek mnoge dobrine, ki jih je nekoč pričakoval predvsem od višjih sil, danes že priskrbi sam s svojo lastno marljivostjo. Spričo tega orjaškega napora, ki prevzema že ves človeški rod, vstajajo med ljudmi mnoga vprašanja. Kaj je smisel in vrednost te marljive dejavnosti? Kako je treba uporabljati vse te reči? Za katerim ciljem težijo napori posameznikov in združenj?

    Cerkev, varuhinja tistega zaklada Božje besede, iz katerega črpamo načela za reševanje vprašanj verskega in nravnega reda, sicer nima vedno pripravljenega odgovora na vsako posamezno vprašanje, vendar želi povezovati luč razodetja z izkustvom vseh; tako bi naj bila razsvetljena pot, na katero je pred kratkim stopilo človeštvo. Za verujoče je ena stvar gotova: posamična in skupna človeška dejavnost, to je tisto orjaško prizadevanje, s katerim ljudje v teku stoletij skušajo izboljšati svoje življenjske razmere, se ujema z Božjim načrtom.

    Po Božji podobi ustvarjeni človek je namreč dobil naročilo, naj si podvrže zemljo z vsem, kar je na njej, in naj vlada svet v pravičnosti in svetosti; in, priznavajoč Boga za stvarnika vseh stvari, naj njemu izroča sam sebe in celotno vesoljstvo, tako da bo ob podrejenosti vseh stvari človeku božje ime čudovito po vsej zemlji. To velja tudi za čisto vsakdanja opravila. Kajti moški in ženske, ki pri skrbi za preživljanje samih sebe in družine svoje delo tako izvršujejo, da na primeren način služijo družbi, morejo po pravici biti prepričani, da s svojimi napori dalje razvijajo Stvarnikovo delo, koristijo blagru svojih bratov in z osebno delavnostjo prispevajo k uresničevanju božjega načrta v zgodovini.

    Kristjani zato niti od daleč ne mislijo, kakor da stvaritve človeške bistrosti in moči nasprotujejo Božji mogočnosti in kakor da bi z umom obdarjena stvar bila nekakšen tekmec v odnosu do Stvarnika. Nasprotno, prepričani so, da so zmage človeškega rodu znamenje Božje veličine in sad neizrekljivega Božjega načrta. A čim bolj raste moč ljudi, tem bolj se razširja področje njihove odgovornosti, tako posameznikov kakor tudi skupnosti, da ljudjen ne mislijo le nase ampak so sočutni in dobri tudi do drugih. Iz tega vidimo, da krščansko oznanilo nikakor ne odvrača ljudi od graditve sveta, pridnosti in podjetnosti ljudi, nikakor jih pa ne žene v egoistično lastno bogatenje in zanemarjanje blaginje bližnjega, temveč jih na dolžnosti v tej smeri še tesneje spodbuja in zavezuje, da si prizadevajo za versko in duhovno pravičnost in dobroto tako, da vsi ljudje lahko pošteno in dostojno živijo od dela, Bogu v Čast in Slavo. In da je na svetu dovolj vseh dobrin za vse ljudi, zato ni treba da obstajajo brezdomci, lačni, bolni in zapuščeni, ker je Bog v Svoji Dobroti in Modrosti za vse ljudi dovolj poskrbel. Naj Te Vse Stvarstvo vedno Slavi Gospod in se Ti zahvaljuje! Bogu Čast in Hvala Vekomaj!

    Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS, 33-34) v vednost in razmislek kristjanom.

    Razodetje 7,12: »Amen. Hvala in slava, modrost in zahvala, čast in oblast in moč našemu Bogu na veke vekov. Amen.«
    Razodetje 6,13: In vse stvari, ki so na nebu, na zemlji, pod zemljo in na morju, in sploh vse, kar je v njih, sem slišal, kako so govorile: »Sedečemu na prestolu in Jagnjetu hvala in čast, slava in mogočnost na veke vekov.«

    • Miro says:

      PRIDI, SVETI DUH

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

  42. Miro says:

    GOSPOD JEZUS: »VSEMU SVETU OZNANJAJ MOJE NEPOJMLJIVO USMILJENJE!« (Dn 1142)

    Besede življenja, ki jih je Gospod Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja:

    »Apostol mojega usmiljenja, vsemu svetu oznanjaj moje nepojmljivo usmiljenje; ne izgubljaj poguma zaradi težav, na katere boš naletela pri oznanjevanju mojega usmiljenja. Težave, ki te tako boleče prizadevajo, so potrebne za tvojo posvetitev in za dokaz, da je to delo moje. Moja hči, bodi skrbna pri zapisovanju vsakega stavka, ki ti ga povem o svojem usmiljenju, ker bo to v korist velikemu številu ljudi.« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1142)

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

  43. Janez says:

    Aleteia: Ali se na kritiko običajno preburno odzovete? Odkrijte način, kako bolje sprejemati pripombe o svojem ravnanju!

    V življenju nas nedobrodošle pripombe drugih ljudi lahko nepričakovano iztirijo. Če smo posebej utrujeni ali se glede česa ne strinjamo, ali pa če je pripomba povsem neprimerna, lahko pri nas sproži buren odziv, ki zna biti precej boleč. Toda morda je krivo le to, da vas kritične pripombe prehitro razburijo, in če je tako, se pri naslednjem burnem odzivu natančno opazujte in poiščite vzroke za svojo preobčutljivost. Povsem običajno je, da nas neprijetna ali celo zbadljiva pripomba spravi v slabo voljo. Toda če zaradi nje nemudoma postanemo napadalni, ali ni to znamenje, da sta naš “radar in zvočnik” za kar koli, kar že od daleč namiguje na pomanjkanje spoštovanja ali razumevanja, umerjena previsoko? Morda se zdi, da vas teži odprta rana, ki je občutljiva na vsako najmanjše namigovanje vaših najbližjih. Od kod bi torej lahko izvirala ta sposobnost, da nas nekaj tako zlahka in tako globoko rani?

    Naučite se ohraniti mirno kri s pomočjo preučevanja samega sebe
    Poskusite s preprosto samoanalizo, toda naj vas ne skrbi, če se boste pri tem vrnili v svoje najzgodnejše otroštvo. Vprašajte se, recimo, ali imate zadostno mero samozavesti, ali niste povsem prepričani, da ste ljubljeni, ali se vam zdi, da niste pomembni, ali prezirate pomanjkanje spoštovanja in prostaškost, in podobno. Kakor koli bo to na vas delovalo, ozavestiti morate svoje nagnjenje, da vas neprijetne besede tako prizadenejo. Ko se to zgodi, drugim omogočite, da imajo nad vami moč: moč, da vas vznemirijo, razburkajo vaš mir in ljubezen. Zato se naučite ohraniti mirno kri, s čimer lahko pogosto povsem razorožite osebo, ki vas je prizadela. S tem ne boste le pomirili položaja – zdaj boste vi tisti, ki imate nadzor nad dogajanjem. Če boste kdaj poskusili udejanjiti to razorožujočo umirjenost, boste pri takšnem ravnanju zagotovo vztrajali.

    Pri obvladovanju vašega odziva vam lahko pomaga tudi razumevanje nasprotne osebe, ne da bi jo prehitro sodili. Pogosto nam besede uidejo prehitro, preden lahko o njih temeljito premislimo. Kolikokrat se je že zgodilo, da se je sozakonec ali naš najstnik, ki je imel ravno slab dan, ob prihodu domov znesel nad prvim človekom, na katerega je naletel? Po tistem običajno hitro priznajo, da svojih besed niso mislili resno, in so se, četudi na svoj neroden način, pripravljeni opravičiti. Po drugi strani pa, če se to dogaja pogosteje, lahko malce globlje raziščete, zakaj se vaš napadalec pritožuje. Vprašajte se: “Ali ima kakšen utemeljen razlog, da me tako pogosto kritizira?” Pri obvladovanju vašega odziva vam lahko pomaga tudi razumevanje nasprotne osebe, ne da bi jo prehitro sodili. Pogosto nam besede uidejo prehitro, preden lahko o njih temeljito premislimo. Kolikokrat se je že zgodilo, da se je sozakonec ali naš najstnik, ki je imel ravno slab dan, ob prihodu domov znesel nad prvim človekom, na katerega je naletel? Po tistem običajno hitro priznajo, da svojih besed niso mislili resno, in so se, četudi na svoj neroden način, pripravljeni opravičiti. Po drugi strani pa, če se to dogaja pogosteje, lahko malce globlje raziščete, zakaj se vaš napadalec pritožuje. Vprašajte se: “Ali ima kakšen utemeljen razlog, da me tako pogosto kritizira?”

    Na družinske pripombe se odzivajte na pravi način
    V družini obstaja način, kako te nesrečne rane zatreti že v kali. Zakonca se lahko jasno dogovorita ali dogovor celo pisno potrdita, recimo: “Draga moja/dragi moj, neizogibno bo prišlo do tega, da bom izrekel/la kakšno stvar, ki te bo prizadela, da bom storil/a kaj, kar ti ne bo po volji, toda prosim te za razumevanje: to ni moj namen. Če se bo to zgodilo, bo kriva moja nerodnost, neobvladljiva nespamet, nikakor pa ne krutost, saj si nikakor ne želim povzročati tvojega trpljenja.” Niti pri otroku, še posebej če je v najstniških letih, ne vzemite resno vsake besede. Prepričajte se, ali nima sam kakšnih večjih težav, ki bi pojasnjevale njegovo napadalnost. In če je potrebno, če se otrok dosledno vede skrajno neprijetno, naj se pogovori z družinskim terapevtom ali duhovnikom, ki mu bo pojasnil, da ima vsakdo v družini, tudi mati, pravico izreči tisto, kar čuti, ne da bi ga pri tem kdor koli obsojal ali se mu posmehoval. Stvari lahko izrečemo na preprost način. Poskusite se izogniti prehitrim in preburnim odzivom, saj s tem tvegate, da se boste ujeli v začaran krog naraščajoče napadalnosti. In ko človek ugotovi, da je nekoga prizadel, mora hitro priznati svojo napako in se nemudoma opravičiti. Nazadnje pa, lepo prosim, si v imenu ljubezni dovolite pokazati tudi malce smisla za humor!

    Medmrežje Aleteia: Avtor prispevka je Denis Sonet.

  44. Janez says:

    CHIARA LUBICH: POSKUSIMO LJUBITI
    »Poskusimo ljubiti.
    En dan, ki smo ga preživeli tako, je vreden celo življenje. /…/
    Bog bo z nami, ker je s tistimi, ki ljubijo. /…/
    Včasih bomo morali popustiti, bomo v skušnjavi, da izgubimo pogum, a ne odnehajmo. /…/
    Nikakor! Pogum! Bog nam daje milost. Vedno začnimo znova.
    Če bomo vztrajali, bomo videli, kako se svet okoli nas počasi spreminja.
    Razumeli bomo, da Evangelij prinaša najbolj privlačno življenje, prižiga luč v svetu,
    daje okus našemu bivanju, ima v sebi kal rešitve za vse probleme.
    In ne bomo imeli miru, dokler naše izredne izkušnje ne bomo razodeli drugim: prijateljem,
    ki nas lahko razumejo, sorodnikom, vsem, za katere bomo čutili,
    da naj jim to povemo. In znova se bo rodilo upanje.« Amen.

  45. Janez says:

    Z GOSPODOM SKOZI ŽIVLJENJE IN TRPLJENJE
    Tvoj križ – moj križ, Gospod,
    prosim te za to,
    kar je najtežje in najbolj trdo:
    prosim te za milost,
    da bi v vsem trpljenju svojega življenja
    prepoznal križ tvojega Sina,
    da bi v njem počastil
    tvojo nedoumljivo sveto voljo,
    da bi šel s svojim Sinom
    po poti križa, dokler ti hočeš …

    Križ mojega Gospoda, bodi mi vzor,
    bodi moja luč, bodi moja tolažba,
    bodi rešitev vseh mračnih vprašanj,
    bodi luč v vseh nočeh …
    Oče, s tvojim Sinom hočemo deliti vse:
    njegovo življenje, njegovo poveličanje
    in zato tudi njegove bolečine in njegovo smrt.
    Samo daj nam s križem tudi moči,
    da ga bomo mogli nositi …
    Gospod, daj nam ljubezen,
    ki ne more videti stiske,
    ne da bi pomagala.
    Odpri nam oči, da te spoznamo,
    če nas s križem obložen srečaš
    v svojih bratih in sestrah,
    da ne bomo slepi in topi hiteli mimo
    ter se ukvarjali samo s svojimi skrbmi in stiskami.

    Ti, Gospod, si nas določil,
    da ne nosimo samo svojega bremena,
    ampak tudi bremena svojih bratov in sester.
    Postavil si nas na veliko cesto sveta,
    po kateri hodijo vsi nosilci križa.
    Hočeš, da vsem pomagamo nositi njihov križ
    z molitvijo, besedo in dejanjem,
    z zgledom nesebičnega, požrtvovalnega življenja.
    V vsakem, ki gre mimo nas,
    nas znova vprašujoče in proseče pogledaš:
    Ali me poznaš? Ali mi hočeš pomagati? Amen.
    Ecce Homo Moritus Iustus! Quod homo quo vadis? TE ET QUOD NIHIL SINE DEO?

    Postni čas se prične na pepelnično sredo ali pepelnico. Ta dan duhovnik zaznamuje vernike z blagoslovljenim pepelom. Vsakomur ga posuje na glavo in reče: “Spreobrni se in veruj evangeliju.” ali “Pomni, človek, da si prah in se v prah povrneš ali Pulvere sest et Pulvere Reventeris.” To je znamenje, da se hočemo poboljšati ali spreobrniti. Postni čas traja 40 dni in ima 6 postnih nedelj. Šesta se imenuje cvetna nedelja, ko se spominjamo Jezusovega vhoda v Jeruzalem pred njegovim trpljenjem in vstajenjem. Zadnji teden postnega časa se imenuje veliki teden. V postnem času zlasti ob petkih molimo križev pot in premišljujemo Jezusovo trpljenje. Na pepelnico in veliki petek je za odrasle post in zdržek od mesnih jedi. Vijolična barva pri bogoslužju je znamenje postnega časa. Postni čas je čas, ko kristjani pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Naša prizadevanja se na zunaj odražajo v poglobljeni molitvi, postu in dobrih delih. Namen posta ni v odpovedi določeni hrani, ampak v spreobrnenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom preko molitve. V teh postnih dneh ne doživljajmo Jezusa le v neskončni puščavi, samega, kot more biti človek sam v neskončni samoti, pač pa se z njim odpravljamo po poti na Golgoto, v to strašno dramo trpljenja in smrti, da bi na koncu le zrli v njegovo vstajenjsko obličje. Pri Jezusu je bila ena sama poslušnost Očetu, do najglobljega dna, kjer se objemata Božja in človeška narava. Le poslušnost Očetu more postati najčistejša ljubezen do nas. Ni ljubezni brez poslušnosti! Zato naj bo naša prva misel prošnja Bogu: “Odpri mi srce, da bi ti bil iskreno in dokončno poslušen.” Živimo v kulturi hrupa, kjer beseda izgublja svoj notranji pomen, zato je tako težko poslušati, še težje slišati bližnjega, glas vesti, Boga. Jezus nas uči poslušati z vsem bitjem, ne le z ušesi, pač s srcem, dušo in telesom … Naj ti pomagam nositi križ, Gospod ; kolikokrat sem bil v ognjevitih urah, v žaru molitve, pripravljen na vsako žrtev. Če si potem v resnici prišel in mi hotel dati delež pri svojem križu, sem se prestrašen umaknil. In vendar vem, da ne bom nikoli tvoj pravi učenec, če ne bom pil iz tvojega keliha, verjel in molil ter spolnjeval Božjo Voljo in Jezusov Evangelij. Hvala Gospod, ker si se daroval in umrl na križu za vse nas ljudi na Golgoti, da bi mi imeli Življenje in Odrešenje za vse naše grehe. Amen.

    Tvoja je Oblast in Slava Vekomaj! Gospod Ti si Naše Vse!

    • Janez says:

      Pepelnično pesem je objavila RKC Vurberk. Se opravičujem.

    • Janez says:

      V hoji za Jezusom mora biti učenec pripravljen sprejeti svoj križ in se v odpovedi prečistiti od sebične navezanosti. Poiskal bom področja življenja, kjer se moram bolj odločno boriti s sebičnostjo in svobodno stopiti na pot za Jezusom. Gospod, pomagaj mi razumeti, da je pot, ki mi jo predlagaš, edina, ki me resnično vodi k življenju. Daj mi poguma, da bom šel po njej.

      Primož Krečič.,RKC Koper.

  46. Miro says:

    TE NAGOVORIJO POSTNE SPODBUDE?

    Na poti skozi postni čas nas vsak dan nagovarjajo različne spodbude. Mnogi se pridružujejo 40 dnevni odpovedi alkoholu, dobro sprejeta v zadnjih letih je akcija Deli Jezusa, nastajajo pa tudi mnoge druge, je zapisano na spletnem portalu Radia Ognjišče.

    Alkohol preži na našo ranljivost in ne izbira človeka po izobrazbi ali spolu, je ob letošnji že 16. akciji 40 dni brez alkohola poudaril generalni tajnik Slovenske Karitas Peter Tomažič. Njeno glavno sporočilo je solidarnost s tistimi, ki trpijo zaradi alkohola. »Bodisi na cestah, bodisi v družinah, bodisi zaradi zdravja«. Geslo akcije je tokrat: Moja poteza. »Gre za to, da mora vsak sam preveriti, kako je v odnosu z alkoholom. Ali je mogoče že preveč alkohola v našem življenju; ali zaseda preveč prostora; ali pa smo mogoče že odvisni od alkohola, pa si tega ne priznamo«.

    Več o postnih spodbudah na:
    https://radio.ognjisce.si/sl/235/novice/32822/te-nagovorijo-postne-spodbude.htm

  47. Miro says:

    DANES JE GOD SEDEM SVETIH USTANOVITELJEV REDA SERVITOV – ČIM BOLJ BOMO ČASTILI MARIJO, TEM BOLJ NAM BO JEZUS SREDIŠČE IN CILJ ŽIVLJENJA!

    Danes je god sedem svetih ustanoviteljev reda servitov. Živeli so spokorno in v prostovoljnem uboštvu, želeč posnemati ubogega in križanega Kristusa. S tem češčenjem in posnemanjem so združevali češčenje in posnemanje njegove Matere Marije, ki so jo imenovali zavetnico in srednico. Njihovo življenje je dobivalo čedalje večji marijanski poudarek. Tako so se pridružili tedaj že močnemu gibanju marijanske ljudske pobožnosti, si jo prisvojili, jo poživili in z njo obogatili svoje duhovno življenje. Tudi naše življenje naj bo po marijanskem zgledu, zato se ravnajmo po geslu: »Po Mariji k Jezusu!« Čim bolj bomo častili Marijo, tem bolj nam bo Jezus središče in cilj življenja. (Kristusove priče, Stanko Lorber)

    Več o svetih ustanoviteljih reda servitov na:
    https://svetniki.org/sedem-svetih-ustanoviteljev-servitov

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. ustanovitelji reda servitov, prosite za nas!

  48. Hvala says:

    James Manjackal –

    V svojem govoru, ko je prišel James v Hrvaško (seminar leta 2001), je povedal med drugim tudi tole:

    Ko potuje kadar ima predavanja , se ne pripravlja vnaprej kaj bo govoril ljudem. Bog ve, kaj je za ljudstvo v določeni državi, kamor je prišel najbolj potrebno, zato prosi SVETEGA DUHA, ki mu pokaže odlomek iz Svetega pisma in potem glede na pokazani odlomek govori. Saj Bog najbolj ve, kaj je potrebno govoriti, v danem trenutku.

    Povedal je tudi tole: Na začetku njegovih potovanj , je odšel v Ameriko, vmes pa je prišel tudi v Nemčijo, kjer je imel nekaj prijateljev. Ko bi moral odpotovati, so sporočili, da ima let, ki je bil predviden zvečer, 9 ur zamude. Rekel je, da so se ljudje iz evropskih držav vznemirili, godrnjali, komentirali, bili slabe volje itd. On se pa ni niti najmanj vznemiril v svojem srcu. V Indiji so navajeni na zamude, sicer je pa najbolj pomembno to, da je Gospod rekel, da se v vsakem času in ob vsaki priliki Mu zahvaljujemo in Ga slavimo.

    Povedali so jim, da jih bodo odpeljali v hotel s petimi zvezdicami. Ko so čakali v vrsti na vstop v avtobus, da jih odpelje v hotel, je rekel, da je molil. Gospodu se je zahvaljeval, Ga slavil, kajti pravi James, “kdo sem jaz, da bi s svojo človeško pametjo vedel, zakaj je Gospod ustavil ta let”? Gospod vse vidi in ve, in skrbi za vsakega človeka, lahko, da je Gospod preprečil kakšno nesrečo.

    Vesel je pa bil tudi za to, ker je bil prvič v hotelu s petimi zvezdicami.

    Vidite , to je tisto, kar pravi Gospod: ZAHVALJEVATI SE MU IN GA SLAVITI OB VSAKI PRILIKI V ŽIVLJENJU.
    Mi pa s svojimi človeškimi razmišljanji in komentarji in kritiziranjem in nezadovoljstvom SE UPIRAMO BOGU.

    PREPUSTIMO SE GOSPODOVEMU VODSTVU!

    https://www.youtube.com/watch?v=oGIxduSwRFk

  49. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: POSTNI ČAS JE POT VRNITVE NAZAJ H GOSPODU – VRNIMO SE K DUHU, KI OŽIVLJA NAŠ PEPEL, K OGNJU, KI NAS UČI LJUBITI!

    Na začetku postnega časa je papež Frančišek spregovoril o vrnitvi h Gospodu. Postni čas je povratno potovanje k Bogu, je čas, da preverimo, po kateri poti hodimo, da ponovno odkrijemo temeljni odnos z Bogom. Sveti oče je spodbudil, naj ne hodimo za prahom, za stvarmi, ki danes so, jutri pa izginejo. Vrnimo se k Duhu, ki oživlja naš pepel, k Ognju, ki nas uči ljubiti.

    »Začnemo pot postnega časa. Začne se z besedami preroka Joela, ki kažejo pot, kateri naj sledimo. Imamo povabilo, ki se rodi iz srca Boga, ki nas z razprtimi rokami in očmi polnimi hrepenenja prosi: »Obrnite se k meni z vsem svojim srcem« (Jl 2,12). Vrnite se k meni. Postni čas je povratno potovanje k Bogu. Kolikokrat, prezaposleni ali brezbrižni, smo mu rekli: »Gospod, pozneje bom prišel k Tebi, počakaj malo … Danes ne morem, jutri bom začel moliti in bom nekaj naredil za druge.« In tako dan za dnem. Zdaj Bog poziva naše srce. V življenju bomo vedno imeli opravke in imeli bomo opravičila, a, bratje in sestre, danes je čas vrnitve k Bogu,« je v homiliji poudaril sveti oče.

    Več o homiliji papeža Frančiška na pepelnično sredo na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-02/papez-na-pepelnicno-sredo-postni-cas-je-pot-vrnitve-nazaj-h-gos.html

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

  50. Hvala says:

    POSTNI ČAS
    ::::::::::::::::::::::

    Jezus nas vabi, da Mu izročimo naša srca, da jih bo On očistil. V srce človeka vidi samo Bog. Zato Ga tudi prosimo, da pokaže s svojim Svetim Duhom temine srca, da pokaže tudi še neizpovedane grehe, grehe za katere mi ne vemo. Gospod bo upošteval našo pripravljenost in skesanost. To poudarjam zaradi tega, ker če bomo naštevali svoje grehe brez vodstva Svetega Duha, je to samo človeško razmišljanje, ki nima vpogleda v celoto človeka, ki Ga ima Bog.

    V tem času si kristjani postavimo določene odpovedi pri hrani in drugih rečeh. Gospod je po preroku Izaiju naročil, KAJ JE PRAVI POST (poleg odpovedi hrane):

    Če odpraviš jarem iz svoje srede,
    kazanje s prstom in varljivo govorjenje,
    10 če daješ lačnemu, kar imaš sam rad,
    in sitiš revežu grlo,
    bo vzšla v temi tvoja luč
    in tvoja temina bo kakor poldan.

    11 GOSPOD te bo vedno vodil
    in ti sitil dušo v suhih krajih,
    okrepil ti bo kosti
    in postal boš kakor namakan vrt,
    kakor vodni vrelec,
    ki mu voda ne usahne

    Pravi post je PRIZNANJE SVOJE ČLOVEŠKE MAJHNOSTI, KRHOKSTI, PODVRŽENOSTI GREHOM, IN DOVOLITI GOSPODU, DA OČISTI SRCA, ISTOČASNO PA SPREMENITI ODNOS DO LJUDI, NAJPREJ V DRUŽINI, POTEM V SKUPNOSTI V DRŽAVI IN V SVETU. ODPRAVITI VSAKO KAZANJE IN VARLJIVO GOVORENJE, IZKORIŠČANJE ČLOVEKA ITD………..

    Osebno pa v tem postnem času predlagam, da izročimo Gospodu dan, vsak dan, da bo On razporejal čas v dnevu in bomo imeli čas za PREMIŠLJEVANJE NJEGOVEGA TRPLJENJA. TRPEL JE ZARADI NAS- NAŠIH GREHOV, NAJ NAM BO TO PRED OČMI.

    Tako bomo lahko naše vsakodnevno trpljenje združevali z NJEGOVIM TRPLJENJEM NA KRIŽU.

    Jezus je naročil Favstini Kowalski : KO SE TI ZDI, DA TRPLJENJE PRESEGA TVOJE MOČI, POGLEJ V MOJE RANE IN DVIGNILA SE BOŠ NAD ZANIČEVANJE IN SODBE LJUDI. PREMIŠLJEVANJE MOJEGA TRPLJENJA TI BO POMAGALO, DA SE DVIGNEŠ NAD VSE (Dn 1184).

  51. Miro says:

    GOSPOD JEZUS O RAZGLAŠANJU, OZNANJEVANJU IN SLAVLJENJU BOŽJEGA USMILJENJA!

    Besede življenja, ki jih je Gospod Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, namenjene pa so tudi nam:

    »Moja hči, ne prenehaj razglašati mojega usmiljenja; s tem potolažiš moje Srce, ki gori v ognju usmiljenja do grešnikov. Povej mojim duhovnikom, da se bodo trdovratni grešniki skesali zaradi njihovih besed, ko bodo govorili o mojem nepojmljivem usmiljenju, o usmiljenju, kakršnega imam zanje v svojem Srcu. Tistim duhovnikom, ki bodo oznanjali in slavili moje usmiljenje, bom dal čudovito moč in mazilil bom njihove besede ter ganil srca tistih, katerim bodo spregovorili.«

    (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1521)

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

  52. Miro says:

    S PEPELNIČNO SREDO SE ZAČENJA POST – SPOMNI SE ČLOVEK, DA SI SAMO POPOTNIK PO POTI DO VEČNEGA ŽIVLJENJA!

    Čas štiridesetdnevnega posta traja od pepelnične srede do začetka večerne maše velikega četrtka. Na pepelnično sredo, ki povsod velja za dan strogega posta, je ob začetku postnega časa obred pepeljenja.

    Posipanje s pepelom v znamenje kesanja in žalosti so poznali že Izraelci v stari zavezi. Ta obred se je ohranil vse do današnjih dni.

    Na pepelnično sredo se obred pepeljenja opravlja po vseh cerkvah. Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja pripravljenost vernikov za spreobrnjenje in poboljšanje življenja.

    Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi. V tem času pri svetih mašah tudi ne pojemo aleluje.

    Več o pomenu pepelnice in postnega časa na:
    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/pepelnica-%E2%80%93-zacetek-postnega-casa?OpenDocument

    Danes in v naslednjih dneh postnega časa se še posebej spomnimo, da je vsak človek samo popotnik po poti do večnega življenja!

    Molimo:

    Jezus, tudi letos me vabiš, da stopim na pot priprave na Veliko noč. Zavedam se, da si me letos našel z veliko istimi dvomi in nemirom kot lani. Odpusti mi, ker vedno, ko se spravljam k molitvi, najdem tisoč izgovorov. Kljub temu si Ti vedno tu, ob meni; mi prideš nasproti, ko mi pojemajo moči, zato si želim, da bi bil s Teboj. Jezus, ko utrujen in izčrpan stopaš proti Golgoti, vidim, kako čudovito je življenje. Vsak namreč, ki se dá na razpolago in prinaša srečo drugim – zapostavljenim, bolnim, tistim, ki jih nihče nima rad – ugotovi, da ima življenje ob Tebi smisel. Zato, Jezus, mi pomagaj: da v mojem življenju ne bo zmanjkalo Tvoje besede, da Te bom bolje spoznal, da se bom postil, ne da bi to dajal na veliki zvon, da bom učinkovito orodje Tvoje dobrote, da bo moja molitev kot sončni žarek med oblaki in predvsem da Te ne bom nehal iskati. Jezus, pomagaj mi tudi, da bo ta postni čas čas miru in premišljevanja, misli na to, kolikokrat sem pozabil nate, medtem ko si ti trpel in umrl za vsakogar od nas. Jezus, vem, da želiš, da Te gledam v oči in tako odkrijem veselje v tem, da Ti sledim. Jezus, vse to mi pomagaj. Amen. (vir: Aleteia)

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  53. Hvala says:

    MOLITI Z VERO,VZTRAJNOSTJO IN POGUMOM

    VERA, VZTRAJNOST IN POGUM-TRI STVARI , KI SO POTREBNE ZA PRAVO MOLITEV

    Prva je vera. ‘Če nimate vere …’ In velikokrat je molitev samo na ustih, a ne prihaja iz vere srca. Ali pa je slabotna vera. Pomislimo na drugega očeta, tistega z obsedenim sinom, ko mu Jezus odgovori: ‘Vse je mogoče tistemu, ki veruje.’ In oče jasno odgovori: ‘Verujem, a povečaj mojo vero.’ Vera v molitvi. Moliti z vero. Ko molimo – tako zunaj, kot kadar pridemo sem (v kapelo) – je tam Gospod. Ampak, ali imam vero ali pa je samo navada? Bodimo previdni v molitvi. Ne padimo v zgolj navado, ne da bi se zavedali, da je tam Gospod, da se pogovarjam z Gospodom in da je On zmožen rešiti problem. Prvi pogoj za resnično molitev je vera.

    Drugi pogoj, ki nas ga uči sam Jezus, je vztrajnost. Včasih prosimo, a milost ne pride. Nimamo te vztrajnosti, ker se nam navsezadnje ne zdi potrebna, ali pa nimamo vere. Jezus sam pa nas uči s priliko o tistem gospodu, ki gre k sosedu opolnoči in ga prosi kruha: vztrajnost trkanja na vrata. Ali pa vdova s tistim krivičnim sodnikom: vztraja in vztraja in vztraja – to je vztrajnost. Vera in vztrajnost gresta skupaj. Kajti če imaš vero, si prepričan, da ti bo Gospod dal tisto, za kar prosiš. In če te Jezus pusti čakati, trkaj, trkaj, trkaj, in na koncu Gospod da milost. A Gospod tega ne stori, da bi s tem postal bolj zanimiv ali da bi rekel: ‘Bolje, da čaka’, ne. To stori za naše dobro, da bi stvar vzeli z vso resnostjo. Da bi molitev vzeli resno. Ne kot papagaji: bla bla bla in nič več. Sam Jezus nas graja: ‘Ne bodite kakor pogani, ki verujejo, da bodo uslišani zaradi mnogih besed.’ Ne. Vztrajnost. In vera.

    Tretja stvar, ki jo Bog hoče v molitvi, je pogum. Nekdo lahko pomisli: Ali je potreben pogum za molitev in da smo pred Gospodom? Ja, potreben je. Pogum, da ostanemo tam in prosimo in vztrajamo. Še več, skoraj – nočem izreči herezije – ampak skoraj, kakor da bi ‘grozili’ Gospodu. Pogum Mojzesa pred Bogom, ko Bog hoče uničiti ljudstvo in ga narediti za voditelja nekega drugega ljudstva. Mojzes pravi: ‘Ne. Jaz sem s tem ljudstvom.’ Pogum. Pogum Abrahama, ko se pogaja za rešitev Sodome: ‘In če bi jih bilo trideset in če bi jih bilo dvajset …’ Pogum. Ta krepost poguma, zelo je potrebna. Ne samo za apostolska dejanja, ampak tudi za molitev.
    http://www.mirenski-grad.si/moliti-z-vero-vztrajnostjo-pogumom

  54. Hvala says:

    RESNIĆNA MOLITEV

    Sv. Janez Krizostom o resnični molitvi pravi: »Ko molite, pustite ob strani vse, kar bi vas vnemirjalo, kakor da bi sodelovali v zboru angelov in igrali v orkestru serafinov.« Neznani pisec dodaja: »Ko iz naših ust pride iskrena molitev, jo s svojimi rokami sprejmejo angeli in nesejo naproti Bogu. Ne smemo pa moliti samo za to, da bi Boga prosili za to, kar hočemo, ampak za to, da nam bo On z veseljem podaril to, kar res potrebujemo.«

  55. Hvala says:

    MOLITEV NAJ BO VZTRAJNA IN POGUMNA

    Gospoda prositi vztrajno in pogumno. Nič mlačnosti

    »Moliti pogumno, iz oči v oči z Gospodom. Ne na nek mlačen način, ampak tako, da damo vse od sebe. Molitev je poleg posta in dejavne ljubezni eden od načinov, s katerimi se v postnem času pripravljamo na veliko noč.

    Mojzes Boga prepričuje

    Da bi si lažje predstavljali, kaj pomeni prosilna molitev, pomislimo na svetopisemske osebe: Mojzesa, Abrahama, Ano, Samuelovo mater, kanaansko ženo. Berilo med današnjim bogoslužjem (glej 2 Mz 32,7-14) nam približa Mojzesovo molitev, s katero Boga prosi za izraelsko ljudstvo. Ker si je naredilo ulito tele, Gospod pravi Mojzesu: ‘Sedaj me pusti, da se vname moj srd zoper nje in jih pokončam.’ Mojzes pa prosi Gospoda, naj tega ne stori, in mu govori, kakor učitelj učencu. Boga poskuša prepričati, na krotak, a tudi odločen način, naj se odvrne od svojega namena, da bi storil hudo svojemu ljudstvu. Gospoda spomni na obljube, ki jih je dal Abrahamu, Izaku, Izraelu, da bo njihovo potomstvo namnožil kakor zvezde na nebu. Kakor da bi rekel: ‘Gospod, ne zdaj izpasti klavrno, saj si naredil vse to!’ Gospod pravi Mojzesu: ‘Tebe pa napravim v velik narod!’ A Mojzes prosi za ljudstvo in pravi: ‘Ali z ljudstvom ali pa nič.’ V Svetem pismu najdemo precej odlomkov o prosilni molitvi.

    Z Bogom govoriti iz oči v oči

    V Svetem pismo imamo torej veliko oblik prosilne molitve. Za takšno molitev je potrebnega veliko poguma. V molitvi je potrebna parezija, pogum, da z Bogom govorimo iz oči v oči. Včasih lahko kdo, ki vidi te ljudi, kako se borijo z Gospodom za kakšno stvar, pomisli, da z Bogom ravnajo s trdo roko, da bi dobili tisto, kar prosijo. In to počnejo, ker imajo vero, da jim Gospod lahko podeli milost. Potrebnega je veliko poguma za takšno molitev. In mi smo velikokrat mlačni. Nekdo pravi: ‘Moli, ker imam ta problem.’ In zmolim dva Očenaša, dve Zdravamariji in pozabim. Ne, papagajska molitev ni v redu. Prava molitev je biti z Gospodom. In ko moram prositi, moram to početi s pogumom. Ljudje v običajnem pogovoru uporabljajo izraz, ki pove veliko: dati vse od sebe. To velja tudi za prosilno molitev: dam vse od sebe. Pogum, da gremo dalje. Lahko se nam pojavi dvom: ‘Če delam tako, kako naj vem, da me Gospod posluša?’ Mi imamo gotovost: Jezusa. On je veliki priprošnjik.

    Ko molimo, Jezus moli z nami

    Jezus, je šel v nebesa, je pred Očetom in posreduje za nas, kakor je pred svojim trpljenjem tudi obljubil Petru, da bo molil za njegovo vero, da se ne bi zmanjšala. Ta Jezusova priprošnja. Jezus v tem trenutku moli za nas. In ko jaz molim, bodisi s prepričevanjem bodisi s pogajanjem ali bodisi z momljanjem bodisi z razpravljanjem z Gospodom, On vzame mojo molitev in jo pokaže Očetu. Jezusu ni treba govoriti pred Očetom, pokaže mu rane. Oče vidi rane in podeli milost. Ko molimo, pomislimo, da molimo z Jezusom. Ko molimo s pogumno prošnjo, to počnemo skupaj z Jezusom. Jezus je naš pogum, Jezus je naše zagotovilo, saj v tem trenutku prosi za nas.

    http://www.mirenski-grad.si/it/node/6725

  56. Hvala says:

    KAJ NAM NAJPOGOSTEJE ODVZAME NOTRANJI MIR?

    Razlogi so lahko zelo različni. Zelo pogosto so to življenjske skrbi. Odzvati se je treba z mirom, zaupanjem, se spomniti Jezusovih besed, naj se ne vznemirjamo: “Ne bojte se!”, “Vsi vaši lasje so prešteti.” Naše življenje je v Božjih rokah. Pogosto nam jemlje mir naša krhkost, omejenost. Nismo vedno tako močni, kot bi si želeli. Zaradi napak, v katere padamo, se pogosto vznemirjamo. Seveda poskušamo delati dobro, a pogosto se vznemirjamo zaradi lastne bede, padcev.

    To ni prav, ker kaže na naše pomanjkanje zaupanja v Božje usmiljenje, njegovo ljubezen. Na nek način smo preveč osredotočeni nase, v lastnem perfekcionizmu ne prenesemo niti najmanjše pomanjkljivosti, napake. V tem je tudi neke vrste napuh, ta pa je eden največjih sovražnikov notranjega miru.

    Ponižnost pa je zmožnost, da prepoznamo svojo šibkost in jo sprejmemo, kar zelo pomaga k miru. Sv. Terezija Deteta Jezusa pravi: “Ljubiti svojo majhnost in uboštvo.” To ni nekaj naravnega, vsi bi si namreč želeli biti popolni, najmočnejši, najbolj pametni, najbolj krepostni in nam je težko pristajati na to, da smo majhni, da včasih pademo. Navsezadnje smo samo ljudje in ni treba od sebe zahtevati absolutne popolnosti – tudi Bog je ne zahteva.

    NAŠA SKUŠNJAVA JE, DA BI SE REŠILI SAMI. Radi bi bili dovolj močni, da ne bi več potrebovali Boga, njegove pomoči, njegovega odpuščanja. To je neke vrste samozadostnost, ki nima nič krščanskega (celoten članek v prilogi)

    https://si.aleteia.org/2020/12/09/smo-samo-ljudje-in-ni-treba-od-sebe-zahtevati-popolnosti-tudi-bog-je-ne/

  57. Miro says:

    GODUJE SV. JULIJANA – KRŠČANSKI STARŠI SO TO SVETNICO RADI IZBIRALI ZA KRSTNO ZAVETNICO SVOJIH OTROK

    Jezus je svoje učence dolgo časa pripravljal na to, da ga bodo judovski voditelji prijeli in dali umoriti. Govoril jim je tudi da podobna usoda čaka tudi nje kajti »učenec ni nad Učiteljem« Nekoč jim je dejal: »Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, da boste pričevali pred njimi in pogani … Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina.« Ta Jezusova napoved se je kar dobesedno uresničila v življenju današnje mučenke, ki jo je poganskim sodnikom izročil njen lastni oče.

    To je sveta Julijana iz Nikomedije, mesta v bližini Carigrada, ki se je s častjo spominjajo cerkveni koledarji na Vzhodu in na Zahodu. Njene svetinje so že zgodaj prenesli iz Nikomedije v Neapelj, od tam pa so jih v 6. stoletju raznesli po številnih evropskih mestih. Krščanski starši so to svetnico radi izbirali za krstno zavetnico svojih otrok, tako da je bilo ime Julijana zelo razširjeno po vsej Evropi.

    Več o življenju sv. Julijane na:
    https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/185-julijana-umrla-ok-305

    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!
    Sv. Julijana, prosi za nas!

  58. Miro says:

    KMALU VIDEOSEMINAR S PATROM JAMESOM MANJACKALOM: »ON JE ODVZEL NAŠE SLABOSTI IN ODNESEL NAŠE BOLEZNI«

    »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vino in mleko.« (Izaija 55,1)

    P. James Manjackal – ime, ki ga pozna stotine milijonov ljudi širom sveta. Evangeliziral je v več kot stotih državah Sveta, tudi skrivaj v času različnih diktatur in v srenjah smrtne sovražnosti do Kristusa, v deželah, kjer je bil večkrat v smrtni nevarnosti. Pred devetimi leti je ob velikih naporih medicine in molitvah tisočev vernikov komaj preživel hudo zastrupitev. Gospod je imel z njim drug načrt. Še vedno ni povsem okreval, a ponovno, čeravno v trpljenju, služi Gospodu in evangelizira po vsem Svetu, v času COVID-a preko videoseminarjev. Vodi pa tudi karitativno dejavnost, kar se za kristjana spodobi, saj se lahko Bog le po nas dotika ubogih.

    V Sloveniji smo bili z njim nazadnje leta 2012, tik pred njegovo strahovito zastrupitvijo. Seminarje je obiskalo vsakikrat na desettisoče ljudi iz Slovenije in bližnjih držav. Drži se Božjega navodila iz Svetega pisma, ki pravi npr. v Mateju 10,6-8: »Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte.« Ozdravitve so bile včasih povsem neverjetne …

    Več o tem na:

    https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/koledar/videoseminar-s-p-jamesom-manjackalom:-%C2%BBon-je-odvzel-nase-slabosti-in-odnesel-nase-bolezni%C2%AB?Open

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

  59. Miro says:

    »KAR KOLI BOSTE PROSILI V MOJEM IMENU, BOM STORIL, DA BO OČE POVELIČAN V SINU.« (Jn 14,13) – MOLITI V KRISTUSOVEM IMENU SE PRAVI: MOLITI TAKO, KAKOR JE MOLIL KRISTUS!

    EVANGELIJ (Jn 14, 11-14): »Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu. Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+14%2C+11-14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: »Moliti v Kristusovem imenu se pravi: moliti tako, kakor je molil Kristus. Moliti z njegovo vdanostjo, z njegovo ljubeznijo, z njegovim razumevanjem in mišljenjem; moliti za to, kar je prosil Kristus, trpeti za to, za kar je trpel Kristus.« (Stanko Cajnkar)

    Molimo: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  60. Hvala says:

    KO EDEN OD ZAKONCEV NE VERUJE
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    Svetopisemski recept za verne, ki živijo z nevernim zakoncem

    Mnogi zakonci silno trpijo, ker svoje osebne vere, odnosa z Bogom, ne morejo deliti s svojim zakoncem, ker temu vera ne pomeni veliko. Srčno hrepenijo, da bi z vso družino, zlasti z zakoncem, skupaj molili in se o vsem tem pogovarjali. Pripravili smo nekaj bibličnih spodbud predvsem vernim zakoncem, ki jim v zakonu z nevernimi zagotovo vselej ni lahko.

    KA J BOŽJA BESEDA NAROČA VERNIM ŽENAM
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    “Žene, bodite podrejene svojim možem. Tako bodo tisti, ki niso pokorni besedi [Božji besedi], pridobljeni že po vedênju [obnašanju] svojih žena, brez besede, ker bodo opazovali vaše strahospoštljivo [spoštljivo, bogaboječe], čisto življenje. Vaš okras naj bo … skriti človek srca v nepropadljivosti krotkega in tihega duha, ki je dragocen v Božjih očeh.” (1 Pt 3,1-4)

    Prva naloga žene je podrejenost svojim možem. Tu se predpostavljajo dobronamerni, dobrosrčni možje. Poslušnost žene možu, ki temelji na zaupanju v njegovo dobronamernost, je za moža “duševna hrana”.

    Mnoge, ki jim vera ogromno pomeni, se na vse pretege trudijo, da bi pridobile moževo srce za Kristusa. Molijo za njegovo spreobrnjenje, vabijo ga k sveti maši, na večerno predavanje, duhovni seminar, zakonsko skupino … Obenem pa ga obsojajo, se imajo za boljše od njega, pretirano se jezijo nad njegovimi slabostmi, mu pametujejo, ga pogosto obtožujejo, kritizirajo (tudi pred drugimi), podcenjujejo … in v tem ne vidijo nič slabega.

    Tovrstno obnašanje seveda nasprotuje zgornjim in mnogim drugim besedam Boga. Zato tudi njihove molitve ne bodo obrodile želenih sadov. Takšno obnašanje namreč ovira njihovo uslišanje. Kako naj se Bog dotakne moževega srca po ženi, ga pritegne k sebi, ko pa njeno obnašanje ni skladno z njegovo voljo?

    RECEPT ZA MOŽEVO SPREOBRNENJE
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    Če želi žena osvojiti moževo srce za Gospoda in obrnjeno, se mora nujno podrediti Božji besedi, brez iskanja izgovorov. Žena bo moža, “nepokornega Božji besedi”, osvojila brez besede, s spoštljivim (bogaboječim), čistim življenjem, s krotkim (blagim, miroljubnim) in tihim, umirjenim duhom. To je pot in recept za moževo spreobrnjenje. Ne besede! Možje namreč opazujejo svoje verne žene. S svojim obnašanjem in besedami “oznanjajo” Boga, v katerega verujejo. Takšno vedenje je “dragoceno v očeh Boga”, pa tudi v očeh moža. To ga privlači, daje mu misliti, poživlja njegovo ljubezen do nje in končno: privlačiti ga začne ženin Bog, saj v njem vidi dobroto.

    KAJ BOG PRAVI MOŽEM
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    “Z razumevanjem živite s svojimi ženami, v časti [spoštovanju] jih imejte kot nežnejša bitja, saj so skupaj z vami tudi one deležne milosti življenja. Tako ne bo vašim molitvam nič v napoto.” (1 Pt 3,5-7).

    Naloga mož je razumevanje (sočutje, potrpljenje) do svojih žena, spoštovanje in ravnanje z njimi kot z nežnejšimi bitji. Svoje žene morajo imeti v časti, jih upoštevati, jim prisluhniti, saj so nam dane kot “pomoč” od Boga. Prek njih nas Bog rešuje in nam pomaga. Z nami so po krstu deležne daru novega življenja, enakovredne so nam. Tega se mora mož zavedati in skladno s tem ravnati. Če bomo možje in žene delali po Božjih besedah, bo naše življenje, naši odnosi postali kvalitetnejši in našim “molitvam ne bo nič v napoto”.

    KAJ ŽELI BOG?
    :::::::::::::::::::::::::::

    Prizadevajmo si najprej za lastno spreobrnjenje. Za ostalo bo poskrbel Bog sam. Iskreno se pokesajmo pred Bogom v molitvi, prosimo ga odpuščanja za ves napuh, obsojanje, kritiziranje, očitanje, za vse zlo, ki smo ga storili, izgovorili, mislili, zlasti v odnosu do zakonca (ko bo možnost za spoved, mu bomo vse to priznali še tam). Prosimo odpuščanja tudi zakonca. Če bomo storili tako ne le v odnosu do zakonca, ampak tudi do drugih, bo nam in drugim to zdravilo. Če nekoga ne moremo prositi odpuščanja “v živo”, zaradi različnih razlogov, ga lahko v molitvi. Storili bomo, kar je “dragoceno v Božjih očeh”.

    https://si.aleteia.org/2020/04/26/ko-eden-od-zakoncev-ne-veruje/
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    KRATEK POVZETEK NAVEDENEGA:

    1. BOŽJA BESEDA REČE, DA ŽENA MORA BITI PODREJENA SVOJEMU MOŽU

    2. ŽENA NAJ NE OBSOJA MOŽA, NAJ SE NE IMA ZA BOLJŠO OD NJEGA, NE SME SE PRETIRANO JEZITI NAD NJEGOVOMI SLABOSTMI, NAJ MU NE PAMETUJE , NAJ GA NE OBTOŽUJE, NAJ GA NE KRITIZIRA (tudi pred drugimi), ŽENA NAJ MOŽA NE PODCENJUJE .

    TAKŠNO OBNAŠANJE ŽENE NASPROTUJE BESEDAM BOGA, ZATO TUDI MOLITVE TAKE ŽENE NE BODO OBRODILE SADOV, TAKO OBNAŠANJE OVIRA NJIHOVO MOLITEV ZA USLIŠANJE.

    3, SPREMINJA LJUDI SAMO BOG. ŽENA NAJ SE NE UKVARJA S SPREMINJANJEM MOŽA IN DRUGIH LJUDI, AMPAK NAJ ZAČNE PRI SEBI IN PROSI BOGA ZA ODPUŠČANJE SVOJIH GREHOV IN PROSI ZA SPREMEMBO NA BOLJŠE, DA BO PO BOŽJI BESEDI PRAVA ŽENA, NAJ RAVNA TAKO KOT ZAHTEVA BOG.

    4. BOG PA NAROČA MOŽEM, DA NAJ Z RAZUMEVANJEM ŽIVIJO S SVOJIMI ŽENAMI, V ČASTI JIH NAJ IMAJO KOT NEŽNEJŠA BITJA (1 Pt 3,5-7).

  61. Hvala says:

    JEZUS MOLI ZA NAS

    »Na mnogih delih se čuti ena od posledic te pandemije: mnoge družine, ki so v stiski, ki so lačne. In žal jim pomaga skupina oderuhov. To je še ena pandemija. Socialna pandemija: družine, ki imajo dnevno delo ali pa žal delajo na črno, ki ne morejo delati in nimajo kaj jesti … z otroki. In potem jim oderuhi vzamejo še tisto malo, kar imajo. Molimo. Molimo za te družine, za mnoge otroke teh družin, za dostojanstvo teh družin. In molimo tudi za oderuhe. Naj se Gospod dotakne njihovih src in jih spreobrne.«

    Jezus moli za nas. Moli pred Očetom. Mi smo navajeni prositi Jezusa, naj nam da to milost, tisto milost, naj nam pomaga, a nismo navajeni motriti Jezusa, ki Očetu kaže svoje rane, Jezusa priprošnjika, Jezusa, ki moli za nas. In Peter je bil zmožen narediti to pot od strahopetca k pogumnemu z darom Svetega Duha, zahvaljujoč Jezusovi molitvi.

    Razmislimo malo o tem. Obrnimo se na Jezusa ter se zahvalimo, da moli za nas. Za vsakega med nami Jezus moli. Jezus je priprošnjik. Jezus želi s sabo v nebo nesti rane, da bi jih pokazal Očetu. To je cena našega odrešenja. Več zaupanja moramo imeti in bolj kot svojim molitvam, zaupati Jezusovi molitvi. ‘Gospod, moli zame.’ ‘Jaz sem Bog, jaz ti lahko dam …’ ‘Ja, a moli zame, kajti ti si Priprošnjik.’ In to je Petrova skrivnost. ‘Peter, jaz bom molil zate, da ne opeša tvoja vera.’ Naj nas Gospod nauči prositi ga za milost, da moli za vsakega med nami.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 23.4.2020)

    http://www.mirenski-grad.si/jezus-moli-za-nas-0

  62. Miro says:

    KAKOR SV. KLAVDIJ DE LA COLOMBIERE NAJ BI TUDI MI GOREČE ČASTILI SRCE JEZUSOVO!

    Klavdij de la Colombiere se je rodil leta 1641 v St. Symphorien d’Ozon v srednji Franciji. Sedemnajstleten je vstopil k jezuitom. Študiral je v različnih jezuitskih zavodih. Kazal je sposobnosti za humanistične študije, za slovstvo, nastopal je uglajeno, zato so ga prestojniki določili za učitelja otrok Colberta, ministra za finance francoskega kralja Ludvika XIV. Ko je dokončal teologijo, je bil posvečen za duhovnika. V Lyonu je bil nekaj časa profesor in je vodil Marijino kongregacijo. Leto 1674 je bilo odločilno za njegovo poznejše življenje …

    Več o življenju sv. Klavdija de la Colombiera na:

    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/A0B4B75F381DA64AC1256FA80021EDB2?OpenDocument

    Priporočimo se sv. Klavdiju, naj nam pri Bogu izprosi veliko milost, da bomo tudi mi goreče častili Srce Jezusovo!

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Klavdij, prosi za nas!

  63. Miro says:

    JEZUS KRISTUS NAM GOVORI: »JAZ SEM TRTA, VI MLADIKE. KDOR OSTANE V MENI IN JAZ V NJEM, TA RODI OBILO SADU, KAJTI BREZ MENE NE MORETE STORITI NIČESAR« (Jn 15,5)

    BOŽJA BESEDA: »Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.« (Jn 15,1-5).

    Daljši evangeljski odlomek (Jn 15,1-10):
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+15%2C1-10+&id13=1&pos=1&set=2&l=sl

    Duhovna misel: »Vsi moramo biti Kristusove priče. Kristus je vinska trta, mi pa smo mladike. Brez nas ne bi bilo sadov. To je tisto, kar si moramo zapomniti. Bog je vinogradnik nas vseh. Kristus ni delal razlik med duhovniki in brati, sestrami in laičnimi ženami, nobenih razlik med svojimi pričami. Vsi moramo biti priče njegovega usmiljenja, njegove ljubezni do naših družin, naših sosedov, mest, kjer prebivamo, in do sveta, v katerem živimo.« (sv. Mati Terezija)

    Priporočimo se Devici Mariji, da se bomo po njenem zgledu popolnoma izročili Bogu, vinogradniku, da nas oblikuje in očiščuje po presveti Božji volji. Z Marijino pomočjo si prizadevajmo, da bomo priče Gospodovega usmiljenja v vseh naših življenjskih okoljih!

    Molimo:
    Pod tvoje varstvo pribežimo,
    o sveta božja Porodnica,
    ne zavrzi naših prošenj
    v naših potrebah,
    temveč reši nas
    vselej vseh nevarnosti,
    o častitljiva in blagoslovljena Devica,
    naša gospa, naša srednica,
    naša besednica!
    S svojim Sinom nas spravi,
    svojemu Sinu nas priporoči,
    svojemu Sinu nas izroči!

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
    Marija, kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

  64. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: BOG SE ZARADI BLIŽINE, SOČUTJA IN NEŽNOSTI »OKUŽI« Z NAŠO RANJENO ČLOVEŠKOSTJO

    »Vsakemu med nami se lahko zgodi, da ga doletijo rane, zgrešenosti, trpljenje ali sebičnosti, ki nas zaprejo pred Bogom in pred drugimi. Greh nas namreč zapre in mi sami se zapremo zaradi sramu, ponižanja, Bog pa hoče odpreti srce. Glede vsega tega nam Jezus naznanja, da Bog ni neka ideja ali odmišljeni nauk, ampak Bog je tisti, ki se »okuži z našo ranjeno človeškostjo in se ne boji priti v stik z našimi ranami. »Toda, oče, kaj pa govoriš, da se Bog okuži.« Tega ne pravim jaz, to je rekel sv. Pavel: »Postal je greh«. On, ki ni grešnik, ki ne more grešiti, je postal greh. Poglejte, kako se je Bog okužil, da bi se nam približal, imel z nami sočutje in da bi nam dal razumeti glede svoje nežnosti. Bližina, sočutje in nežnost,« je v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra med drugim poudaril sveti oče (nedelja, 14. februar 2021).

    Več o nagovoru papeža Frančiška na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-02/papez-francisek-bog-se-zaradi-blizine-socutja-in-neznosti.html

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

  65. Miro says:

    JEZUS: VSAKRŠNA BEDA SE UTAPLJA V MOJEM USMILJENJU IN VSAKA ODREŠILNA IN POSVEČUJOČA MILOST IZVIRA IZ TEGA STUDENCA (Dn 1777)

    Besede življenja, ki jih je Gospod Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja in so namenjene tudi nam:

    »Vedi, moja hči, da je moje Srce usmiljenje samo. Iz tega morja usmiljenja se na ves svet razlivajo milosti. Nobena duša, ki se mi je približala, ni odšla brez tolažbe. Vsakršna beda se utaplja v mojem usmiljenju in vsaka odrešilna in posvečujoča milost izvira iz tega studenca. Moja hči, želim, da bi bilo tvoje srce bivališče mojega usmiljenja. Želim, da bi se to usmiljenje po tvojem srcu razlilo na ves svet. Kdorkoli se ti približa, naj ne odide brez tega zaupanja v moje usmiljenje, ki ga tako zelo želim za duše. Moli za umirajoče, kolikor moreš; izprosi jim zaupanja v moje usmiljenje, ker ga oni najbolj potrebujejo, imajo pa ga najmanj. Vedi, da je milost večnega odrešenja nekaterih duš v zadnji uri odvisna od tvoje molitve. Ti poznaš vse globine mojega usmiljenja, zajemaj iz njih zase, posebej pa za uboge grešnike. Prej bi zemlja in nebo prešla v nič, kakor da bi dušo, ki zaupa, ne objelo moje usmiljenje.«

    (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1777)

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  66. Hvala says:

    PREMISLEKI O LJUBEZNI

    xi.2 Gvigo i.: Premisleki – o ljubezni
    1. Ljubiti in biti ljubljen
    Kdor ljubi vse ljudi, bo brez dvoma zveličan. Tisti pa, ki ga
    vsi ljudje ljubijo, se zato ne bo zveličal. (Meditationes, št. 23)

    2. Ljubiti zaradi ljubezni
    Bog je ljubezen (1 Jn 4, 8). Kdor potemtakem izkazuje nekomu ljubezen, pa tega ne dela zaradi nje same, prodaja Boga,
    prodaja svojo blaženost. Kajti zanj je dobro le to, da ljubi.
    (Meditationes, št. 89)
    — 420 —

    3. Breme ljubezni
    Če prenašaš svoj lastni, tako nečedni jaz – čemu ne bi prenašal katerega koli drugega?
    (Meditationes, št. 122)

    4. Zastonjskost ljubezni
    Ljubezen je treba piti zastonj – to se pravi zaradi njej lastne
    miline – kot najslajši nektar. Tudi če bi vsi ponoreli, je ne
    smemo prodajati za nobeno ceno. Nam samim je namreč
    v prid, nas osrečuje, pa naj drugi počnejo, karkoli hočejo.
    (Meditationes, št. 151)

    5. Resnica iz ljubezni
    Ljubezen (do bližnjega) naj ti bo razlog za to, da govoriš
    resnico – kakor zdravilo. Če pa je kdo ne sprejema, bodisi
    sotrpiš z njim; ali ga ne ljubiš; ali pa imaš to, kar oni prezira,
    za malovredno. Kot da bi bolnik izpljunil zdravilni lek.
    (Meditationes, št. 164)

    6. Ljubezen za plačilo
    Če ljubiš zato, ker si ljubljen, ali zato, da bi bil ljubljen, tedaj
    bolj vračaš ljubezen, kot pa ljubiš – s tem da plačuješ ljubezen z ljubeznijo. Menjavec si – in prejel si svoje plačilo.
    (Meditationes, št. 182)

    7. Rešuje v imenu „Jezus“
    Kristusu je ime Jezus. Brž ko torej iz kateregakoli razloga
    izgubiš voljo do reševanja kateregakoli človeka, se odrežeš
    od udov Kristusovega, to je Rešiteljevega telesa.22
    (Meditationes, št. 236)
    22 Ime „Jezus“ je grško-latinska oblika hebrejsko-aramejskega imena
    „Ješúa“, kar pomeni: „Jahve je Rešitelj“.
    — 421 —

    8. Sebična in nesebična ljubezen
    Nič ni dovoljeno sebičnosti, nič ni prepovedano ljubezni.
    (Meditationes, št. 276)

    9. Prirojena lepota duše

    Kaj je torej prirojena lepota duše? To, da je vdana Bogu.
    Koliko vdana? Z vsem srcem in vso dušo in vso močjo in vsem
    mišljenjem (prim. Lk 10, 27). K tej lepoti pa spada še to, da
    je dobrotljiva bližnjemu. Koliko dobrotljiva? Vse do smrti
    (prim. Jn 15, 13; 1 Jn 3, 14-16).
    Če nisi tak – kdo bo na škodi? Bog sicer ne; tvoj bližnji
    morda nekoliko; ti pa brez dvoma največ.
    Nobena stvar namreč ne utrpeva brez škode, če ji je
    odvzeta prirojena lepota in popolnost. Če recimo vrtnica
    preneha biti rožnata ali lilija preneha dišati, se bo meni, ki
    imam rad tovrstne užitke, zdelo kar malo škoda. Toda zanju
    – namreč za rožo in lilijo, ki sta izgubili prirojeno in svojsko
    lepoto – bo škoda mnogo večja in mnogo nadležnejša.

    http://kud-logos.si/knjige/Kartuzijani.pdf

  67. Miro says:

    SV. VALENTIN IMA KLJUČ DO KORENIN!

    Častilcev sv. Valentina je bilo v zgodovini zelo veliko. Priporočali so se mu za zdravje zlasti božjastni bolniki. Znan je kot vremenski svetnik – sv. Valentin ima ključ do korenin. V Angliji si ljudje na valentinovo pošiljajo anonimna ljubezenska pisma, v Franciji in Belgiji, pozneje tudi v Ameriki, so od 14. stoletja imeli navado z žrebanjem določiti Valentine in Valentinke, ki so v nekakšni zaroki ostali med seboj povezani za eno leto. Nekoč so govorili tudi, da se bo dekle poročilo s tistim fantom, ki ga bo 14. februarja prvega zagledalo.

    Več o sv. Valentinu na:
    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/valentin-14-02

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Valentin, prosi za nas!

  68. Miro says:

    »Z BOŽJIM KRALJESTVOM JE KAKOR S ČLOVEKOM, KI VRŽE SEME V ZEMLJO« (Mr 4,26) – JEZUS NAS S PODOBAMI, VZETIMI IZ IZ NARAVE, UČI O DUHOVNI RASTI IN ZORENJU!

    EVANGELIJ: In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« (Mr 4,26-29)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+4%2C+30-32&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    DUHOVNA MISEL: »Naš Gospod v evangeliju ni zastonj uporabljal podobe, ki so vzete iz poljedelstva, ko je hotel pokazati, kako se za naš napredek zahteva postopna, vedno znova začeta rast in zorenje.« (dr. Anton Strle)

    Priporočimo se Svetemu Duhu za rast v veri, upanju in ljubezni. Molimo: Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  69. Miro says:

    GOSPODOVA OBLJUBA DUŠAM, KI SE BODO ZATEKLE K NJEGOVEMU USMILJENJU!

    Besede življenja, ki jih je Gospod Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, namenjene pa so tudi nam:

    »Dušam, ki se bodo zatekle k mojemu usmiljenju, in dušam, ki me bodo slavile ter drugim pripovedovale o mojem usmiljenju, bom ob smrtni uri izkazal svoje neskončno usmiljenje.

    (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 379)

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  70. Hvala says:

    ZA EVAGRIJA (meniha in cerkvenega očeta) in za celotno meniško izročilo je PONIŽNOST PRAVI PREDPOGOJ RELIGIOZNEGA IZKUSTVA.

    PONIŽNOST (humilitas) je pogum, da stopimo v GLOBINE LASTNE ČLOVEŠKOSTI IN PRIZNAMO SVOJO POVEZAVO Z ZEMLJO, DA TAKO PRIDOBIMO TLA POD NOGAMI.

    Ponižnost ni pasivna drža, ki je v tem, da si ničesar ne upamo. Nasprotno zaznamuje jo POGUM, POGUM, DA SKUPAJ S KRISTUSOM ODIDEMO V KRALJESTVO LATNE SENCE IN KRISTUSOVO SVETLOBO PODRŽIMO V TO PODROČJE NEVROTIČNIH VZORCEV IN NEVARNOSTI.

    Kdor se spusti v temelj svoje duše, IZKUSI TAM NOTRANJO JASNOST IN ČISTOST, ČISTOST SRCA ali apatheia, notranjo svobodo od nevrotičnih prisil.

    V GLOBINI JE ČLOVEKOVA DUŠA ČILA IN ZDRAVA.

    Da je duša OZDRAVELA, SE VIDI V TEM, DA ČLOVEK VIDI SVOJO LASTNO SVETLOBO. V tej notranji svetlobi prepoznava BOŽJO SLED V SVOJEM SRCU.

    Evagrij omenjeno izkustvo opisuje takole. :” ČE JE ČLOVEK ODLOŽIL STAREGA IN SI OBLEKEL NOVEGA ČLOVEKA, KI JE STVARITEV LJUBEZNI, BO OB URI MOLITVE SPOZNAL, DA JE NJEGOVO STANJE PODOBNO SAFIRJU, KI SE SVETI JASNO IN SVETLO KAKOR NEBESA (PG 40, 1240 A).
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Evagrij to imenuje stanje apatheia, stanje notranje čistosti in jasnosti, prostosti od vseh projekcij.

    Njegov učenec Kasijan je zadevo prevedel kor puritas cordis , “ČISTOST SRCA”. IN OBA , EVAGRIJ IN KASIJAN, TO STANJE IZENAČUJETA Z LJUBEZNIJO.

    A gre za ljubezen, ki preveva, ki se ničesar ne oklepa, marveč vse vidi v luči Božje ljubezni , in je zanjo vse čisto in jasno ter se zanjo vse blešči ( Iz knjige – MISTIKA-Anselm Grun-odkrivanje notranjega prostora) .

  71. Hvala says:

    EVAGRIJ PONTSKI -menih, cerkveni oče-misli:

    “NE BOŠ DOBIL DOVRŠENE MOLITVE, ČE SI OBREMENJEN S SNOVNIMI STVARMI IN NEMIREN ZARADI STALNIH SKRBI; MOLITEV NAMREČ ZAHTEVA PROSTOST OD SLEHERNE MISLI.”

  72. Hvala says:

    DO KDAJ SMO OBSOJENI NA TO, DA BLODIMO OKROG IN IŠČEMO TOLAŽBO TAM, KJER JE NI-V ZUNANJEM SVETU?

    V ISKANJU NAŠE NOTRANJE DOMOVINE
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    James Bugental (predstavnik transpersonalne psihologije) vidi cilj terapije v tem, da privede človeka v njegovo notranjo domovino.

    MNENJA JE, DA MNOGI LJUDJE IŠČEJO REŠITEV SVOJIH PSIHIČNIH TEŽAV V ZUNANJEM SVETU. To pomeni, DA BI MI BILO BOLJE, ČE BI MI BIL TA ALI ONI BOLJ NAKLONJEN ALI PRIJAZNEJŠI DO MENE.

    Drugi OZDRAVITEV pričakujejo od terapevta. VENDAR SE RESNIČNA OZDRAVITEV ZGODI V NOTRANJOSTI.

    Bugental je prepričan, da je možno veliki del naših stisk in težav zvesti na to, “DA ŽIVIMO KOT PREGNANCI, PREGNANI IZ SVOJE DOMOVINE, NOTRANJEGA SVETA SVOJEGA SUBJEKTIVNEGA IZKUSTVA”.

    Mnogi menijo, da jim gre tako slabo, ker ima prijatelj ali prijateljica TAKO MALO RAZUMEVANJA ZANJE, KER JIH ŠEF KRIVIČNO OBRAVNAVA ALI KER SO SODELAVCI TAKO TEŽAVNI.

    Bugental nas opozarja na našo lastno notranjost. REŠITEV JE V NAS.

    NA NAS JE, DA SE NOTRANJE OSVOBODIMO SVOJE PRIPETOSTI NA DRUGE.

    Če se strinjamo s tistim, kar nam ZAUPA BOG, najdemo v svojem srcu MIR, MIR, KI NAM GA DRUGI NE MORE ODVZETI.

    “NAŠA DOMOVINA JE ZNOTRAJ, IN TAM SMO SUVERENI. DOKLER NE BOMO PONOVNO ODKRILI TE PRASTARE RESNICE , IN SICER VSAK ZASE IN NA SVOJ NAČIN, SMO OBSOJENI NA TO, DA BLODIMO OKROG IN IŠČEMO TOLAŽBO TAM, KJER JE NI-V ZUNANJEM SVETU” (James Bugental).
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Bugental vidi resnično poslanstvo psihoterapije v tem, da človeka pripelje v notranjo domovino.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Naša domovina je znotraj in tam smo suvereni. Dokler ne bomo ponovno odkrili te prastare resnice, in sicer vsak zase in na svoj način, smo obsojeni na to, da blodimo okrog in iščemo tolažbo tam, kjer je ni- v zunanjem svetu.

    PRAVA ČLOVEKOVA OZDRAVITEV JE TOREJ V TEM, DA PRIDE V STIK S SVOJO NOTRANJO DOMOVINO, Z NOTRANJIM SVETIŠČEM, O KATEREM GOVORI PISMO HEBREJCEM.

    TAM, KJER V MENI PREBIVA BOG, SEM ČIL IN ZDRAV.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Izkustvo BOGA v notranjem prostoru tišine me OSVOBAJA oblasti ljudi , oblasti njihovih pričakovanj in presoj.

    Tja nimajo dostopa niti moja lastna čustva, moji strahovi in žalost.

    TAM , KJER JE VSE TIHO, SEM POPOLNOMA JAZ SAM, PRIHAJAM V STIK S SVOJIM RESNIČNIM JAZOM, Z “BOŽJIM OTROKOM”, kakor to imenuje ameriški psiholog John Bradshaw.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Resnična ozdravitev tedaj ni v tem, da bi se bolje soočal s svojimi težavami, se bolj sprijaznil s svojimi strahovi in depresijami.
    NASPROTNO, cilj transpersonalne psihologije je, da me popelje na neko drugo raven, na raven mističnega izkustva.

    ODPRAVI MOJE BLOKADE. KO IZKUSIM BOGA, NISEM VEČ VEZAN NA SVOJE STARE ŽIVLJENSKE VZORCE.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Kljub temu ne smemo gojiti niti nerealističnih pričakovanj.

    V TRENUTKU, KO IZKUSIM BOGA, SEM PROST SVOJIH NEVROTIČNIH ŽIVLJENSKIH VZORCEV, a že v naslednjem trenutku TI ZNOVA SEŽEJO PO MENI. A kdor je v mističnem izkustvu enkrat občutil svobodo in edinost s samim seboj, zanj postanejo težave relativne. ŠE VEDNO SO TU, VEDNO ZNOVA SE POJAVLJAJO, TODA NIMAJO GA V OBLASTI.

    Opazuje jih, jih zaznava, ne da bi se boril zoper njih, in jih znova izpusti.

    ČE SE PROTI SVOJIM NEVROTIČNIM STRUKTURAM BORIMO, RAZVIJEJO TAKO MOČNO SILO, DA SE MORAMO ZMERAJ SOOČATI Z NJO.

    Če se borim proti svojemu strahu-bodisi psihološko bodisi duhovno,- me bo povsod zasledoval.
    Če se s svojim strahom podam v temelj svoje duše, V KATEREM PREBIVA BOG, se strah relativira. V trenutku mističnega izkustva ga ni več. Spet pride, toda ne zajame me več kot celega človeka (iz knjige Mistika_ ANSELM GRUN, Odkrivanje notranjega prostora).
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Vedno poudarjam, kako pomembno je PREPUSTITI GOSPODU SVOJE ŽIVLJENJE. On je tisti, ki nas očiščuje od grehov, posledic grehov, vzgaja in daje potrebne milosti vsakemu posamezniku, glede na Njegov načrt , ki Ga ima On za naša življenja.

    Potrebno je prositi Boga, da SE NAŠA VOLJA ZDRUŽI Z NJEGOVO VOLJO, DA NJEGOVA LJUBEZEN ZAPOLNI VSE TISTE KOTIČKE NAŠIH SRC, KJER JE BILA TEMINA. Sami ne moremo ničesar storiti , z nobenim trudom, posebno pa ne s svojimi planiranji in željami.

    STRINJAJMO SE S TISTIM, KAR NAM ZAUPA BOG, DA BOMO IMELI RESNIČNO PRAVI MIR, KI GA SVET NE MORE DATI!

  73. Miro says:

    SPOROČILO SVETEGA OČETA ZA POST 2021 – »GLEJTE, V JERUZALEM GREMO…« (Mt 20,18) – POST: ČAS ZA PRENOVO VERE, UPANJA IN LJUBEZNI!

    Bistveni deli oz. poudarki sporočila:

    1. Vera nas kliče, naj sprejmemo resnico in postanemo njene priče pred Bogom in pred vsemi brati in sestrami.
    2. Upanje kot »živa voda«, ki nam omogoča nadaljevanje poti.
    3. Ljubezen, živeta po Kristusovih stopinjah, v pozornosti in sočutju do vsakogar, je najlepši izraz naše vere in našega upanja.

    Dragi bratje in sestre,

    Ko Jezus svojim učencem naznani svoje trpljenje, smrt in vstajenje v izpolnitev Očetove volje, jim razkrije globok pomen svojega poslanstva in jih pokliče, naj se mu pridružijo za odrešenje sveta.

    Ko hodimo po poti posta, ki nas vodi k velikonočnim praznovanjem, se spominjamo Njega, ki »je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,8). V tem času spreobrnjenja prenovimo svojo vero, zajemimo »živo vodo« upanja in z odprtim srcem sprejmimo Božjo ljubezen, ki nas spreminja v brate in sestre v Kristusu. Med velikonočno vigilijo bomo obnovili obljube našega krsta, da se bomo po delovanju Svetega Duha prerodili v nove moške in ženske. A že pot posta je, tako kot celotno krščansko potovanje, vsa v luči vstajenja, ki spodbuja čustva, drže in odločitve tistega, ki hoče slediti Kristusu.

    Post, molitev in miloščina, kot jih je predstavil Jezus v svojem oznanjevanju (prim. Mt 6,1-18) so pogoji in izrazi našega spreobrnjenja. Pot uboštva in odpovedi (post), ljubeč pogled na ranjenega človeka (miloščina) ter sinovski pogovor z Očetom (molitev) nam omogočajo, da utelesimo iskreno vero, živo upanje in dejavno ljubezen …

    Več o sporočilu svetega očeta za post 2021 na:
    https://katoliska-cerkev.si/sporocilo-svetega-oceta-za-post-2021

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate

  74. Miro says:

    DRUGI DEL PASTIRSKEGA PISMA ZA POST 2021 – SEBIČNOST JE BISTVO GREHA, LJUBEZEN KOT NJENO NASPROTJE PA JE V POŽRTVOVALNEM DELU ZA RESNIČNI BLAGOR VSEH – VSAKA KRIZA JE PREIZKUŠNJA, V KATERI SE POKAŽEJO DOBRE STRANI, RAZKRIJEJO PA TUDI USODNE POMANJKLJIVOSTI – PREIZKUŠNJA NAM NASTAVI OGLEDALO, V KATEREM VIDIMO SVOJ PRAVI OBRAZ!

    Slovenski škofje so v drugem delu pastirskega pisma za post 2021 zapisali:

    Dragi bratje in sestre!

    V drugem berilu smo pri bogoslužju Božje besede pravkar slišali, kako daje apostol Pavel samega sebe za zgled nesebičnega služenja skupnosti, pri tem pa opozarja, da je pri tem za njega samega zgled Jezus Kristus: »Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili. Postanite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov« (1 Kor 10,33 – 11,1).

    Dejansko moramo ljudje na vsakem koraku izbirati med sebičnim iskanjem lastnih koristi ter ljubeznijo in nesebičnim služenjem drugim. Sebičnost je bistvo greha, ljubezen kot njeno nasprotje pa ni v prijaznih čustvih, ampak je v požrtvovalnem delu za resnični blagor vseh. Kristjani verujemo, da je ta ljubezen vrhovni zakon vsega, ker je to Bog sam. Iz te ljubezni je ustvaril svet in iz iste ljubezni nas je v Jezusu Kristusu prišel reševat grešne zapletenosti v sebičnost, ki vodi v propad. To je bistvo naše vere: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jan 4,16), pravi apostol Janez v svojem pismu.

    Danes se veliko govori o zatonu krščanstva v Evropi. Nekateri to celo pozdravljajo. Zdi se, da ne vedo, da si s tem žagajo vejo, na kateri sedijo, da si s tem zasipavajo vodnjak, iz katerega so rodovi pred nami črpali vodo za razcvet evropske kulture, vodo, ki na koncu teče tudi v večno življenje. Jezusov evangelij je bil in ostaja kruh, ki ga Jezus daje za »življenje sveta« (Jn 6,51). Mi, ki nam je bila podarjena milost vere in to vemo, ji moramo ostati zvesti. Če nam dopovedujejo, da je krščanske Evrope konec, se spomnimo na apostola Petra, ki je na Jezusovo vprašanje, ali ga mislijo tudi apostoli zapustiti, odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja!« (Jn 6,68). Resničnost teh besed se vedno znova potrjuje. Če zapustimo Jezusa in njegov evangelij, nimamo kam iti. Jezus nima zamenjave. »Samo ljubezen je vredna, da verujemo vanjo« (H. Urs von Balthasar).

    Krščanske vrednote so potrebne tudi za dobro delovanje politične skupnosti. Letos obhajamo tridesetletnico razglasitve državne samostojnosti. Ob tej priložnosti ponovno izražamo hvaležnost vsem, ki so se za to trudili, posebno še tistim, ki so za to dali življenje. Za samostojno državo smo se odločili, da bi živeli v njej skladno s svojim človeškim dostojanstvom. Da bi ne živeli po zakonih džungle, kjer prevladajo najbolj nasilni in zviti, ampak po pravičnih zakonih in razumnih pravilih, da lahko vsakdo pride do tistega, do česar ima pravico. Pred tremi desetletji smo upali, da se bo Slovenija uveljavila kot demokratična domovina medsebojnega spoštovanja, svobode, sožitja in sodelovanja. A po prvih treh desetletjih imamo vtis, da smo od tega cilja še zelo oddaljeni. Tudi način, kako se spopadamo s sedanjo krizo, kaže na to.

    Vsaka kriza je preizkušnja, v kateri se pokažejo dobre strani, razkrijejo pa tudi usodne pomanjkljivosti. Preizkušnja nam nastavi ogledalo, v katerem vidimo svoj pravi obraz. Nekaj podobnega se v tej krizi dogaja tudi z nami kot člani te države.

    Imamo namreč dve možnosti. Prva je, da stopimo skupaj, si pomagamo in se odpovemo običajni tekmovalnosti in napetostim. Stanje je podobno vojni, ko zreli državljani pozabijo na siceršnje spore in zamere in združeno nastopijo proti skupnemu sovražniku. Tokrat je tak sovražnik virus. Druga, neprimerno slabša izbira pa je, če tega ne zmoremo, ampak vsakdo misli samo na svoje koristi in izkorišča krizo za svojo uveljavitev, tudi na škodo najbolj ogroženih.

    V krizi, ki jo prebolevamo, je veliko primerov nesebičnega žrtvovanja iz odgovornosti in ljubezni do bolnih in vseh, ki jih je epidemija prizadela. Tem gre naše občudovanje, priznanje in zahvala. Žal pa je tudi preveč nasprotnega ravnanja: neodgovornega omalovaževanja nujnih ukrepov, nenehnega vzbujanja dvomov v njihovo koristnost, pozivanja k njihovemu nespoštovanju in blatenja ugleda tistih, ki nosijo najtežjo odgovornost za to, da bi s čim manjšimi žrtvami prebrodili krizo. Seveda se s tem kriza samo podaljšuje v škodo nas vseh.

    Epidemija tako vzbuja bojazen, da stanje duha v naši državi po treh desetletjih samostojnosti in lastne državnosti še ni državniško. Državniška drža, ki jo moramo vsi imeti in še posebej zahtevati od politikov, če hočejo, da jim zaupamo odgovornost za državo, je v prvenstveni skrbi za obče dobro, za blagor državljanov, ne pa pohod na oblast za vsako ceno. Tako kot smo slišali apostola Pavla: »Ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili«. To je bila Jezusova drža, takšna drža je bila Pavlova in takšna je drža vseh plemenitih državnikov, po katerih naj bi se zgledovali.

    Zato tudi v današnjem času krščanska vera in njena moralna načela nikakor niso odveč. Zaskrbljujoče stanje duha, ki ga mnogi ugotavljajo, nikakor ni brez povezave z razkristjanjevanjem, ki v Sloveniji načrtno poteka od komunistične revolucije naprej. Na mesto krščanskih vrednot stopata materialistično potrošništvo in ideologija, ki se ne meni za odgovornost do narodne in državne skupnosti in ne verjame v nobeno absolutno in trajno vrednoto. Tedaj preostane samo iskanje lastnega udobja in koristi. Na porabniški miselnosti pa ni mogoče graditi domovine pravičnosti, spoštovanja in sodelovanja ter skrbi za obče dobro.

    Miselnost materialističnega potrošništva imenuje papež Frančišek »kultura odmetavanja«. Najbolj surov primer odmetavanja sta splav in evtanazija. Papež sv. Janez Pavel II. je tako miselnost imenoval »kulturo smrti«. K njej spada tudi izključevanje. Vse to v naši domovini doživljamo že od druge svetovne vojne sèm. Upali smo, da v svobodni in demokratični Sloveniji izključevanja ne bo več, ampak bo na mesto njega stopilo medsebojno spoštovanje in enakopravno vključevanje vseh, ki so pripravljeni sodelovati. Pa smo v zadnjih mesecih doživeli prizore izključevalnega sovraštva, kar je zlovešča grožnja mladi državi Sloveniji. Izključevanje vodi v enoumnost in siromašenje, ne pa v obetavno prihodnost.

    To nas postavlja pred velike odgovornosti. Nič pa se ne bo izboljšalo samo od sebe. Tudi ne, če bomo samo čakali na boljše čase. Časi bodo boljši, če bomo boljši mi in če se bomo mi bolj potrudili zanje v cerkvenih občestvih in v političnih skupnostih. Bog je naši odgovornosti zaupal prihodnost evangelija v državi Sloveniji. Razmere nas vsak dan bolj nujno kličejo k okrepljeni dejavnosti, ki so jo zadnji papeži poimenovali »nova evangelizacija«.

    Dragi bratje in sestre, pred nami je postni čas, ki nas bo pripravil na obhajanje osrednjih krščanskih praznikov Jezusovega trpljenja in vstajenja. Ti prazniki nas vsako leto pozivajo k spreobrnjenju, k lastnemu vstajenju v novega človeka, vedno bolj požrtvovalnega in zavzetega za Božje kraljestvo med nami. Po preizkušnjah, ki jih še ni konec, naj se letos to izpolni v še večji meri. S to željo vam voščimo blagoslovljen postni čas, da bo praznovanje Velike noči Gospodovega vstajenja še bolj prežeto z veseljem odrešenja, so ob zaključku 2. dela pastirskega še zapisali slovenski škofje.

    Celotno besedilo pastirskega pisma za post 2021 – 1. in 2. del na:
    https://katoliska-cerkev.si/pastirsko-pismo-za-post-2021

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  75. Miro says:

    ZASMILIL SE MU JE, IZTEGNIL JE ROKO, SE GA DOTAKNIL IN MU REKEL: »HOČEM, BODI OČIŠČEN!« (Mr 1,41) – NAJ SE OB GOSPODU, KI NAS OZDRAVJA IN ODREŠUJE, KREPI NAŠA VERA IN ZAUPANJE, NAJ SE OB NJEM PREOBLIKUJE NAŠ ODNOS DO SLEHERNEGA ČLOVEKA!

    6. NEDELJA MED LETOM B (2021) – GOBAVEC

    BERILO: 1 Mz 13, 1-2. 45-46; 1 Kor 10, 31-33. 11, 1

    EVANGELIJ (Mr 1, 40-45):

    K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž jezno poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni več mogel v mesto odkrito, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+1%2C+40-45&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZMIŠLJANJE P. METODA BENEDIKA

    1. Težke so besede starozavezne postave glede gobavega bolnika: dokler ima gobe, je nečist, ločen naj prebiva, zunaj tabora bodi njegovo prebivališče. Iz človeške družbe je izločen, hujše obsodbe zanj ne more biti. Strahotnejši od bolezni je občutek: izvržen sem izmed ljudi, nimam več vstopa v družbo, sam sem! Ne gre le za vprašanje krajevno in časovno oddaljenega gobavca, tudi ne za današnjega zasvojenca, ki ga fizična in duhovna pohabljenost izobčuje, gre za vsakega človeka, tudi takega, ki je videti kot roža, pa ga razjeda črv nemoči, ne da mu spati môra osamljenosti, stiska ga občutek pozabljenosti. Se mar tudi mi ne znajdemo kar nemalokrat v takem stanju izrinjenosti ali brezupa!

    2. Ima dogodek današnjega evangelija tudi nam kaj povedati? Prisluhnimo gobavcu. Zgovorne so besede, zgovorna so dejanja:

    – če hočeš, me moreš očistiti, pravi gobavec, ki očitno ne dvomi, da Jezus to zmore, Jezusu verjame, nanj se brez oklevanja zanese, k tem besedam ga prisili vera, ki ne pozna oklevanja in omahovanja, vera, ki jo Jezus vedno znova predpostavlja (stotniku, ki prosi za služabnika: kakor si veroval, naj se ti zgodi, predstojniku shodnice Jairu, ki prosi za umrlo hčer: ne boj se, samo veruj);

    – ali v teh besedah ne zaslutimo vprašanja, ki testira našo vero, njeno trdnost, njeno nosilnost; ali ni naša vera včasih le previdno preizkušanje: no, pa enkrat poskusimo tudi z Bogom, morda bo pa šlo, morda bo koristilo;

    – še prisluhnimo gobavcu: če hočeš – odločitev prepušča Gospodu, ne postavlja zahtev, ne skuša Boga prisiliti, svojo usodo polaga v roke moža iz Nazareta;

    – pa spet poglejmo svojo stvarnost: ali nismo dostikrat tisti, ki postavljajo Bogu le zahteve in jih celo pogojujejo; ali ne slišimo pogosto: če Bog tega ni naredil (ozdravil, preprečil nesreče, smrti), mu ni mogoče verjeti – toda: ali imamo pravico nekomu, ki nam sicer nič ne pomeni, v trenutku stiske ukazati, kaj nam mora narediti, sicer je za nas brezvrednež.

    3. Prisluhnimo še Gospodu, njegovi besedi, njegovemu dejanju:

    – človeka, izobčenega iz družbe, se dotakne, na zaupljivo prošnjo pravi: hočem, bodi očiščen – kakšna poteza človečnosti do osebe, ki se je vsi izogibljejo kot kuge, kakšne besede, ki izgubljenca vračajo v življenje, da ne more veselja in sreče skrivati zase;

    – isti Gospod z istim namenom dvigati, spodbujati, opogumljati je med nami – naj se ob njem krepi naša vera in zaupanje, naj se ob njem preoblikuje naš odnos do slehernega človeka: nihče ni brez upanja, Gospod je tu za vsakogar!

    Povzeto po: kapucini.si, Gospodov dan z Besedo, p. Metod Benedik.

    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

  76. Miro says:

    GOSPOD JEZUS NAM GOVORI: »JAZ SEM Z VAMI VSE DNI DO KONCA SVETA.« (Mt 28,20)

    DUHOVNA MISEL: »Ko je Jezus hotel izpolniti obljubo, ki jo je dal apostolom, da bo ostal z ljudmi do svojega poslednjega prihoda, je sklenil, da bo ostal z njimi v najbolj nenavadni in najbolj temni skrivnosti: v evharističnih podobah« (Blaise Pascal).

    MOLITEV PRED NAJSVETEJŠIM (sv. Favstina Kowalska)

    Slavim te, Stvarnik in Gospod, skrit v najsvetejšem zakramentu.

    Slavim te zaradi vseh del tvojih rok, v katerih se mi razodeva toliko
    modrosti, dobrote in usmiljenja.

    Gospod, posejal si toliko lepot po zemlji, te pa mi govorijo o tvoji
    lepoti, čeprav so samo slaboten odsev tebe, nepojmljiva Lepota.

    Čeprav si se skril in prikril svojo lepoto, te moje oko, razsvetljeno
    z vero, doseže, in moja duša prepoznava svojega Stvarnika, svoje
    največje dobro; vse moje srce tone v slavilni molitvi.

    Moj Stvarnik in Gospod, tvoja dobrota me je opogumila, da govorim
    s teboj – tvoje usmiljenje povzroča, da med nama izginja prepad, ki
    ločuje Stvarnika od ustvarjenega bitja.

    Pogovarjati se s teboj, o Gospod, je radost mojega srca; v tebi najdem
    vse, po čemer more zahrepeneti moje srce.

    Tu tvoja svetloba razsvetljuje moj um in ga usposablja, da te vedno
    globlje spoznavam. Tu pritekajo potoki milosti v moje srce, tu moja duša
    zajema večno življenje.

    O moj Stvarnik in Gospod, ti edini mi poleg teh darov podarjaš samega
    sebe in se prisrčno združuješ s svojim bednim bitjem.

    Tu se najini srci razumeta brez besed, tu nihče ne more prekiniti najinega
    pogovora.

    O čemer govorim s teboj, Jezus, je najina skrivnost, o kateri ustvarjena bitja
    ne bodo vedela in angeli ne smejo vprašati.

    To so skrivnostna odpuščanja, o katerih veva samo Jezus in jaz.

    To je skrivnost njegovega usmiljenja, ki objema vsako posamezno dušo.

    Za to tvojo nepojmljivo dobroto te slavim, Stvarnik in Gospod, z vsem srcem
    in vso dušo. A čeprav je moje poveličevanje tako revno in majhno, sem vendar
    mirna, ker vem, da ti veš, da je iskreno, čeprav je tako nerodno.
    (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1692).

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  77. Hvala says:

    BOŽJA BESEDA-JEZUS JE IZ UMA

    Kar nekaj močnih misli je v današnjem kratkem evangeliju:

    – Domači so prišli, da bi Jezusa odvedli, kajti govorili so, da ni priseben.

    Ustavimo se najprej ob prvi misli. Zakaj se je zdel Jezus za mnoge nor? Kaj je dela takega, da si je zaslužil tako čuden sloves?

    DRUGAČEN JE – SAM – proti vsem! Logičen sklep je: Če je on normalen, potem smo mi vsi nori!

    SAMOSTOJEN JE – BOG JE EDINO MERILO – Vse dela kakor mu veleva Oče, Bog. Logičen strah sodobnikov: Če je to dobro, potem smo vsi ostali reve, ker se ves čas oziramo na to, kaj bodo rekli drugi.

    UPORNIK JE – EDINI ZAKON JE LJUBEZEN – Zaradi nje ruši ustaljene vzorce. Tudi tu je logičen sklep vladajočih: Če mu sledimo, bomo izgubili temelj svojega obstoja. Položaji in funkcije niso pomembni. Po tej poti bomo izgubili najpomembnejše. In če je ljubezen edini zakon, lahko pademo v anarhijo.

    DRUGAČNOST, SAMOSTOJNOST IN UPORNOST so torej razlog za vsakršno etiketiranje. Še posebej, če imajo Jezusovi sodobniki polno razlogov za takšne ugotovitve. Poglejmo samo nekaj primerov Jezusove drugačnosti, samostojnost in upornosti.

    Drugače gleda na:

    – pravila življenja – sobota je zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Vse mora služiti človeku in njegovemu resničnemu dobremu. Pravila brez resnične vrednosti za človeka so za Jezusa prazna.

    – zadnje besede nima niti shodnica, niti vrhovna verska avtoriteta, ampak Oče Bog.

    – ubogi niso v njegovih očeh deležni prezira, ampak večje ljubezni. Blagor ubogim, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

    – služenje ni sramota, ampak vrlina Jezusovega učenca. Kdor hoče biti prvi, naj služi.

    – položaji in funkcije niso nič, zato bodo prišli v nebeško kraljestvo javni grešniki in prostitutke prej kot farizeji in pismouki.

    Če so našega učitelja zasramovali, bodo zasramovali tudi nas. Če nas imajo za nore, zaradi zvestobe njegovemu zgledu, smo na dobri poti. Njegov zgled pa vsekakor ni lahek. Tudi danes mora biti kristjan, tako kot Kristus: DRUGAČEN, SAMSTOJEN IN UPOREN, če hoče iti za svojim učiteljem.

    Bodimo torej previdni v naših ocenah o dobrem in slabe, pa naj bo to na levi ali desni politični strani, pri sebi ali pri sosedu, v Cerkvi ali zunaj nje. Dobro je dobro, ne glede ali nam ugaja ali ne! Mogoče nas moti predvsem to, da je to dobro zavito v odbijajočo podobo drugačnega, samostojnega in upornega. Tvegajmo biti Božje podobe in bodimo previdni v sodbah.

    Pripravil: Ervin Mozetič
    https://portal.pridi.com/2021/01/18/sobota-23-januar-jezus-je-iz-uma/

  78. Hvala says:

    TRADICIONALNA VERA NI DOVOLJ ZA ČUDEŽ

    Za ozdravitev je potrebna trdna vera in neomajno zaupanje. Rezultat je očiten, hči je bila ozdravljena tisto uro, kot toliko drugih.

    Kako to, da mi ‘ne uspemo’? Toliko prosimo in se žrtvujemo pa nekako ni pravega rezultata. Ženi je šlo za biti, ali ne biti. Zato je stavila vse na Jezusa. Mi pa običajno imamo vero tako za zraven, za vsak slučaj oziroma, da me bodo drugi videli. ‘Tradicionalna vera’ pač ni dovolj za čudež. Za čudež se je treba vreči na kolena pred Križanega in se mu izročiti v vsej predanosti ter sprejeti njegovo voljo kakršna koli je.

    https://portal.pridi.com/2021/02/08/cetrtek-11-februar-psicki-in-drobtinice/

    Besedo, ki je zasajena, je potrebno sprejeti s krotkostjo. Le tako lahko pripelje do zveličanja. Pojdimo po poti tiste kanaanske žene, tiste poganske žene, sprejmimo Božjo besedo, ki je bila zasajena v nas in ki nas bo pripeljala do zveličanja.

    Pripravil: Ervin Mozetič

  79. Hvala says:

    BOLEČINA VIC-SVETA KATARINE IZ GENOVE

    Sv. Katarina iz Genove, ki se je veliko ukvarjala z vprašanjem o vicah, je dejala: »Duša (v vicah) je tako prežarjena z željo, da bi posedovala Boga in se spremenila vanj, da je to njena največja muka. Ne motijo je vse te misli in plameni, ki jo obdajajo, muči in v njej gori ta goreča želja, da bi bila deležna Boga, vendar tej želji ne more zadostiti. (…) Bog jo še vedno priteguje k sebi in jo obdaja z ognjem svoje ljubezni, vse dotlej, da se obnovi v svoji prvi čistosti. Duša pa čuti, da jo Bog tako priteguje in je vsa prepojena z ljubeznijo, da se »stopi« v ognju te božje ljubezni. Ker ne more slediti temu božjemu pritegovanju – to odlašanje ji je tako mučno – in ker sta njen naravni nagib in goreča želja, da bi šla k njemu, onemogočena, čuti bolečino, ki je prav bolečina vic.

  80. Hvala says:

    SVETI JANEZ OD KRIŽA- TEMNA NOČ

    Temna noč po času nastanka in po vsebini velja za drugo od štirih glavnih del svetega Janeza od Križa.

    Prvi dve obširni deli sv. Janeza od Križa, Vzpon na goro Karmel in Temna noč, sta po vsebini in zgradbi tesno povezani med seboj. Obe tolmačita isto pesem »Temna noč«, ki jo je svetnik zložil morda že v ječi v Toledu, še verjetneje pa kmalu po pobegu iz nje, leta 1578. Vzpon na goro Karmel, ki ga je svetnik pisal med svojim bivanjem na Kalvariji in v Baezi ter ga dokončal v Granadi po letu 1582, razlaga prvi dve od osmih kitic omenjene pesmi; Temna noč, nastala v Granadi v letih 1582–1585, pa prve tri njene kitice, toda z nekoliko drugačnega vidika. Prvi spis namreč obravnava »dejavno noč«, najprej noč čutov, nato noč duha, to je razuma, spomina in volje. V tej noči gre za odpoved čutnemu in duhovnemu, ki jo človek uresničuje sam. Ker pa duša ne more doseči popolnosti s svojo lastno močjo, jo – kot razlaga svetnik – »Bog vzame s svojo božansko nego, kjer jo ozdravi vsega, česar se sama ne more ozdraviti«. To delo opravi Bog z očiščevanjem v »nedejavni noči«, ki je globlja in temeljitejša od dejavnega očiščevanja in jo opisuje drugi spis, Temna noč. V tem spisu pisatelj ponovi osnovno shemo Vzpona: noč čutov – noč duha, pokaže pa, kako je nedejavna noč neprodirnejša in strašnejša od dejavne noči in kako človek ne more v njej s svojo voljo ničesar opraviti, more jo le trpno sprejemati. Še posebej velja to za nedejavno noč duha, ki je »temna noč« v najbolj globokem pomenu besede.

  81. Hvala says:

    SVETI JANEZ OD KRIŽA

    “In če bi te veselilo gledati stvari, ki te ne bodo vodile k večji ljubezni do Boga, se jim odreci in jih ne glej.” (Janez od Križa, Vzpon na goro Karmel).

    “Za dušo je dobro, če z veliko vztrajnostjo in potrpljenjem prestaja vse muke in nadloge, katere ji pošilja Bog, naj bodo zunanje ali notranje, duhovne ali telesne, večje ali manjše; dobro je, da jih sprejema kakor prihajajoče iz Božje roke njej v dobro in v zdravilo.« (Janez od Križa, Živi plamen ljubezni)

  82. Hvala says:

    CITATI SVETEGA JANEZA OD KRIŽA

    »Lepota ljubezni je v tem, da se ji zdi vse mogoče.«

    »Tega, kar iščeš in po čemer najbolj hrepeniš, ne boš našel ne na poti, po kateri hodiš, ne v visokem premišljevanju, ampak le v globoki ponižnosti in srčni vdanosti …«

    »Kakor levinja ali medvedka nemirno iščeta svoje mladiče, brž ko jima jih odtegnejo, tako ranjena duša išče Boga, ko sredi teme opazi, da ga ni … To je neučakana ljubezen, ki ne more trajati dolgo, ne da bi dosegla, po čemer hrepeni, ali pa umre.«

    »Bolje je človeku, če gre obložen z bremenom ob strani močnega, kot če hodi prazen ob strani slabotnega. Če si obremenjen, si blizu Bogu, ki je tvoja moč in ki je z ljudmi v stiski. Kadar si bremena rešen, si blizu sebi, ki si svoja lastna slabost. Krepost in moč duše rasteta in se utrjujeta s potrpežljivim prenašanjem trpljenja.«

    »Kdor pade, ko je sam, ostane zapuščen na tleh. Malo ceni svojo dušo, kdor se zanaša le nase. Če se že ne bojiš pasti, ko si sam, kako si pa lahko domišljaš, da se boš sam tudi dvignil? Pomisli, da dva združena zmoreta več kot eden sam.«

  83. Miro says:

    BLAŽENI JORDAN SAŠKI, DOMINIKANEC, JE BIL ČLOVEK VELIKIH DEJANJ IN MOLITVE!

    Misli:
    Očitajo mu, da svoje nauke in opomine v pridigah rad ponavlja. Jordan pa pravi: »Če ti je uspelo dobiti nekaj dobrih zelišč in iz njih pripraviti okusno jed, ne bi bilo ravno pametno, da jo takoj vržeš proč in začneš z velikim trudom iskati druga zelišča.«

    Nekega spreobrnjenca želijo sprejeti v red, eden izmed bratov pa temu ostro nasprotuje, češ da ga njegovo spreobrnjenje nič ne briga. Jordan mu odgovori: »Brat, če bi ti zanj prelil vsaj eno kapljo krvi, kakor je Kristus zanj vso svojo, bi ti bilo gotovo drugače mar zanj.«

    Več o življenju blaženega Jordana Saškega na:
    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/60D3DDE3790E65CAC1257067003692F9?OpenDocument

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Blaženi Jordan Saški, prosi za nas!

  84. Hvala says:

    LAKOMNOST

    Lakomnost je brezglava želja po tem, da bi imeli še več in še več in še več, pa naj gre za denar, materialne dobrine ali naše odnose. Njeno nasprotje je skromnost. To pomeni, da smo zadovoljni z malim: da ne kupujemo več kot pojemo, da ne prosimo več kot potrebujemo, da stare obleke ne zamenjamo z novo, če je stara še uporabna in lepa.

    Veliko ljudi na svetu je lačnih, jaz pa se zmrdujem nad hrano. Danes si bom še posebej prizadeval za to, da ne bom izbirčen. Skušal bom biti hvaležen za vsak kos kruha, ki mi je dan.

    Veliko ljudi na svetu je lačnih, jaz pa vedno pripravim pol preveč hrane in jo na koncu še metam proč. Danes si bom še posebej prizadeval za to, da ne bom kupil ali pripravil več hrane kot jo lahko pojem.

    S tem, kar imam, nisem nikoli zadovoljen, čeprav imam vse, kar potrebujem. Prizadeval si bom za to, da bom zadovoljen z malim. Ne bom zahteval ali kupoval stvari, ki jih ne potrebujem!

    Danes večina ljudi misli tako. Kljub blagostanju pa se v družinah vse preveč prepiramo, zmerjamo in celo tepemo. V šoli/službi zabušavamo in opravljamo. Neprenehoma se jezimo in tekmujemo med seboj. Nismo ravno srečni.

    Skušal bom verjeti, da denar ne prinaša sreče. Ne bom dovolil, da bo moj gospodar! Prizadeval si bom za prijaznost, delavnost, skromnost, sočutje .

    Za nekatere stvari tako težko dam denar, za nekatere pa sploh ni problema. Trudil se bom, da denarja ne bom zapravljal za neumnosti. Stvari, ki so vredne svojega denarja, bom pa pošteno plačal.

    Preden nekaj porabim do konca, pogosto načenjam že novo. Trudil se bom za to, da bom najprej porabil tisto, kar je že odprto.

    Vsega se ne da imeti. Za nekaj se moramo odločiti in to opravljati dobro. Trudil se bom odločati in izbirati. Skušal se bom ustaviti sanjat o tem, da bom v življenju delal 1000 stvari.

    http://www.mirenski-grad.si/lakomnost
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Še vedno je v teh časih preizkušenj in trpljenja opaziti nezadovoljstvo zaradi hrane, obleke denarja itd…….Hladilniki so polni, negovanja in “jamranja” je tudi polno.

    Sama pomislim velikokrat na tiste, ki nimajo strehe nad glavo, nimajo koščka kruha, nimajo svojih, nimajo zdravil, mi pa imamo to, pa še kar naprej negodovanje, nezadovoljstvo in kritiziranje.

    JEZUS KRISRUS USMILI SE NAS GREŠNIKOV!

  85. Miro says:

    GOSPOD BOG JE POKLICAL ČLOVEKA IN MU REKEL: KJE SI? (1 Mz 3,9) – SPREJEMAL BOM KRIVDO ZA STORJENI GREH IN SE GA KESAL PRED GOSPODOM!

    BERILO: Gospod Bog je poklical človeka in mu rekel: »Kje si?« Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.« Pa je rekel: »Kdo ti je povedal, da si nag? Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?« Človek je rekel: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.« Gospod Bog je rekel ženi: »Kaj si to storila?« Žena je odgovorila: »Kača me je zapeljala in sem jedla.« (1 Mz 3,9-13) …

    Daljši svetopisemski odlomek (1 Mz 3,9-24):
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=1+Mz+3%2C9-24&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    DUHOVNA MISEL: Resnične posledice greha so v ločevanju in nasilju, mož obtožuje ženo, žena kačo. V tem otročjem pristopu je vedno kriv nekdo drug. Sprejemal bom krivdo za storjeni greh in se ga kesal pred Gospodom. Gospod, hvala za spoznanje, da trpljenje, ki je izročeno v tvojo voljo, povezuje, svojeglavo in uporno življenje pa razbija. Naj bo iskanje tvoje volje temelj vsega mojega bivanja. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

    Božje usmiljenje, ki si nas iz niča poklicalo v življenje, zaupamo vate!

  86. Miro says:

    MNOŽICE VZTRAJAJO V PUSTINJI IN POSLUŠAJO JEZUSA (Mr 8,1) – GOSPOD, PODARI MI USMILJENO LJUBEZEN, KI PRITEKA IZ TVOJE ŽRTVE NA KRIŽU!

    EVANGELIJ (Mr 8,1-10): Tiste dni je bilo spet veliko ljudi pri njem in niso imeli kaj jesti. Poklical je k sebi učence in jim rekel: »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. Če jih lačne pošljem domov, bodo na poti omagali, kajti nekaj jih je prišlo od daleč.« Njegovi učenci so mu odgovorili: »Od kod bi jih mogel kdo s kruhom nasititi tukaj v puščavi?« Vprašal jih je: »Koliko hlebov imate?« Dejali so: »Sedem.« Tedaj je naročil, naj množica sede po tleh. Vzel je sedem hlebov, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, da bi jih delili; in razdelili so jih med množico. Imeli so tudi nekaj ribic. Blagoslovil jih je in velel, naj ponudijo tudi te. Jedli so in se nasitili. Nato so pobrali sedem košev koščkov, ki so ostali; ljudi pa je bilo okoli štiri tisoč. In odpustil jih je; sam pa je z učenci takoj stopil v čoln in se odpeljal v dalmanútske kraje.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+8%2C1-10&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    DUHOVNA MISEL: Množice vztrajajo v pustinji in poslušajo Jezusa. On jih čuti v duhovnih in telesnih težavah. Zato jih čudežno nasiti. Učenci pomagajo deliti hrano. Z večjo zavzetostjo bom pristopal k mizi Gospodove gostije in se odprl njegovi ljubezni. Okrepila me bo, da bom poskrbel za bližnje v stiski. Gospod, podari mi usmiljeno ljubezen, ki priteka iz tvoje žrtve na križu. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  87. Miro says:

    »BOŽJA LJUBEZEN DO NAS SE JE RAZODELA V TEM, DA JE BOG POSLAL V SVET SVOJEGA EDINOROJENEGA SINA, DA BI ŽIVELI PO NJEM.« (1 Jn 4,9)

    »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj.« (1 Jn 4,8-11).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=1+Jn+4%2C7-12&id13=1&pos=1&set=2&l=sl

    DUHOVNA MISEL: »Bog nas je ljubil prej kot smo mi mogli ljubiti njega. Blagor nam, če potrpežljivo prenašamo nadležne in zagrenjene ljudi, če ljubimo take, ki še ne znajo biti hvaležni, ker še niso prejeli zadosti ljubezni« (Bernhard Haring).

    MOLITEV ZA LJUBEZEN:
    Moj Gospod, prosim te, pošlji Svetega Duha v srca
    ljudi vsega sveta, in nas navdaj z ljubeznijo. Dotakni
    se nas, ko delamo, spimo, jemo, v vsakem času, ko smo
    sami ali v družbi. Napolni nas s svojo močjo, da bomo
    živeli in delali samo za dobro. Naj postanemo izvrševalci
    in priče Tvoje ljubezni, kjerkoli pač smo. (operando.org)

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

  88. Hvala says:

    MISEL:

    Gospod, ti me poznaš, ti si me izbral. Sprejmi me takšnega, kakršen sem, in pokaži mi, kakšnega me želiš imeti.

    (Johann Michael Sailer

  89. Hvala says:

    JONA

    ~ jezni prerok ~

    Jona noče iti v Ninive in se kljub božjemu namigu odloči za Taršiš. V
    pristanišču ga Bog tudi po ljudeh spomni na Ninive, a on vztraja pri svojem.
    Peter protestira

    Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko
    pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti
    tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: »Bog ne daj, Gospod! To se
    ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V
    spotiko si mi,
    ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Tedaj je Jezus rekel svojim
    učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.
    Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje,ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje
    zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje
    pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel
    v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.
    Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo
    videli Sina človekovega prihajati v njegovem kraljestvu.« Mt 16,21-27
    Ne vem, če obstaja kakšna uganka, zakaj raje v Taršiš in zakaj ne v Ninive. Prvi odgovor je
    gotovo lagodje. Čemu napor, če gre po lažji poti. Taršiš pomeni lažjo pot. Široka in položna
    je pot v pogubo, pravi Jezus, in mnogo jih je, ki hodijo po njej. Ozka in strma pot vodi v
    življenje in malo jih je, ki se odločijo zanjo.
    Apostol Peter je zelo preprost otrok te družbe. Učitelj ne sme trpeti, to je vendarle
    za koga drugega. Najprej se mu upira sama misel na trpljenje, potem pa je tu še drugo
    vprašanje: Pomembnost in uspešnost. Pomembnim ljudem, kot se zdi Jezus, vendarle ne
    pritiče trpljenje. Pomembni in uspešni se morajo izogibati neprijetnim situacijam, še bolj
    pa porazom. Pomembnost in uspešnost gresta z roko v roki. Če kaj veljaš, si ne boš mazal
    rok z nepomembneži, ne boš se utrujal s prepričevanjem tretjerazrednih ljudi. Skratka,
    pomembnim pripadajo pomembna mesta in pomembne naloge.
    Kdo bi se rad utrujal? Torej, izbira je jasna, gremo v Taršiš! Kdo bi ne bil rad pomemben?

    Kdo ne bi rad požel aplavzov zaradi pomembnih nalog, ki so dobro opravljene? Torej v Nini-
    vah med nepomembnim in manjvrednim ljudstvom ni kaj iskati! Umazal si boš roke, izgubil
    še tistih nekaj možnosti, da te pohvalijo in da stopiš korak naprej.
    Razmisli:
    1. Kdo bi ne odpotoval raje v Taršiš? Zakaj v Ninive? Skušnjava je huda. Poskušaj globlje
    razumeti Jezusove besede: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker
    ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Tedaj je Jezus rekel
    svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame
    svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo
    izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj
    koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo
    dal človek v zameno za svoje življenje?
    2. Kaj v tvojem življenju predstavlja Taršiš in kaj so Ninive zate?
    3. Kaj te vleče na eno stran in kaj ti daje možnost stopiti na drugo stran?
    4. Prosi Gospoda, naj ti da razumeti besede, ki jih je namenil Petru.

    Jona v trebuhu velike ribe razmišlja, moli in Bogu obljubi, da bo šel v Ninive, če
    bo rešen. Riba ga prinese na obalo Niniv.
    Peter potrebuje premislek
    Tedaj jim je Jezus rekel: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je:
    Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede. Ko pa bom obujen, pojdem pred vami
    v Galilejo.« Peter mu je odgovoril: »Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar
    pohujšal.« Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti: To noč, preden bo petelin zapel, me boš
    trikrat zatajil.« Peter mu je dejal: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom
    zatajil.« Tako so rekli tudi vsi drugi učenci. …
    … Peter pa je sedèl zunaj na dvorišču. Neka dekla je stopila k njemu in rekla: »Tudi ti
    si bil z Jezusom Galilejcem.« On pa je vpričo vseh tajil: »Ne vem, kaj praviš.« Ko je šel v
    vežo, ga je na pragu zagledala druga in rekla tistim, ki so bili tam: »Ta je bil z Jezusom
    Nazarečanom.« Spet je tajil, in sicer s prisego: »Ne poznam tega človeka!« Kmalu nato
    so tisti, ki so stali tam, stopili k Petru in mu rekli: »Zares, tudi ti si izmed njih, saj te tudi
    tvoja govorica izdaja.« Tedaj se je začel zaklinjati in prisegati: »Ne poznam tega človeka!«
    In takoj je petelin zapel. Peter se je spomnil Jezusove besede, ki mu jo je rekel: »Preden bo
    petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« In šel je ven in se bridko zjokal.
    Mt 26,31-35;69-75
    Zaletavi Jona potrebuje premislek. Bog poskrbi zanj! Bog vedno poskrbi! Vprašanje je le ali
    ga hočemo vzeti resno ali hočemo verjeti, da nam hoče dobro. Jona je kljub svoji trmi očitno
    v ribi premislil. Bog ima prav, ugotavlja. No, na to je pomislil že na ladji, ko je nastal vihar.
    Bog ima prav, pa naj stane kolikor hoče. Moral bi oditi v Ninive. V ribi razmišlja in spoznava
    svojo zablodo. Prvo, kar mora priznati, je, Bog je gospodar življenja in smrti, on sam je le
    služabnik. To spoznanje ni zanemarljivo. Bog je Gospod!
    Ko ugotovi, da je Bog gospodar vsega, lahko zaupa, da mu hoče dobro. Čeprav ne razume
    vsega, je po premisleku pripravljen iti v Ninive. Tam se premislek nadaljuje pod kloščevcem.
    Nazadnje mora spoznati, da je vso pot prehodil zaradi sebe. Še več, vse poti so namenjene
    njegovi rasti, ker ga Gospod ljubi.

    Peter je Jonu podoben še posebej v trmi. Pogosto je bil prvi v priznavanju vsega lepega. Za
    Jezusom je v besedah pripravljen iti celo v smrt, ampak ko začne boleti, pozabi na Gospoda. Pozna le svojo bolečino. Za velikimi besedami se pogosto skriva nerealen pogled na
    življenje in odnose. Le tam, kjer ima trpljenje pravo mesto imajo besede težo. Sicer vse
    drži le pod enim, a žal prepogostim pogojem, če ne bo bolelo.
    Peter je zorel v mnogih svojih zaletavih izjavah. Različne izkušnje so ga počasi izučile.
    Apostol Tomaž se je skrival vse do vstajenja, Peter je, bi lahko rekli, svojo zadnjo
    nepremišljeno besedo izrekel pred trpljenjem. A oba tako Peter kot Tomaž sta tvegala.
    Hotela sta nekaj več, zato je njuno razmišljanje obrodilo sad. Čeprav zaletava, sta vendarle
    razmišljala. Spoznala sta svojo majhnost, krhkost in minljivost. Apostol Pavel svojo preobrazbo izrazi takole: Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus.(celotni članek v prilogi).

    http://www.mirenski-grad.si/sites/default/files/11%20Jona%20-%20jenzni%20prerok%201_0.pdf
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    V življenju pridejo trenutki, ko se človek jezi in ne uboga BOGA. Sprava poteka v treh fazah. Pri Sveti spovedi moramo najprej prositi Boga za odpuščanje, ker smo se mogoče jezili na Njega zaradi življenjskih situacij, ker Ga nismo poslušali zaradi svojega ugodja in izbire poti , ki bi po naši zamisli bila brez trpljenja;

    -drugič prositi za odpuščanje vse tiste, ki smo jih prizadeli, razžalili itd…(če ne moremo osebno, pa to naredimo v duhu), jim storili krivico hote ali nehote; prosimo Gospoda , da odpustimo tudi tistim, ki so nas prizadeli;

    -in tretjič -potrebno je odpustiti samemu sebi.

    Če tega ne naredimo , ne more priti do popolne ozdravitve. Gospod naroča, da opuščamo, vsak dan, vsako minuto.

    Odpuščajmo , ker tudi Gospod nam odpušča. Sami tega nismo sposobni, zato prosimo Gospoda, da bo On dodelil to milost ob svojem času.

    Iz omenjenega zapisa o preroku Joni in o apostolu Petru vidimo, da smo ljudje slabotni, se upiramo, mislimo, da bomo naredili nekaj z lastno močjo.

    Da se upiramo Bogu, je največkrat vzrok, da NE ŽELIMO SPREJETI TRPLJENJA AMPAK LEPO, LAGODNO POT ŽIVLJENJA.

    Jezus pa pravi, da kdo želi biti njegov učenec, naj vzame križ na svoje rame in hodi za njim.

  90. Miro says:

    »KAKO VELIKO ČAST BI TI LAHKO IZKAZAL GOSPODU, KO BI SE VIDELI NA TEBI SADOVI HOSTIJE MIRU, KI SI JO PREJEL NA VELIKONOČNO JUTRO!« (sv. Katarina de Ricci)

    Več let je sv. Katarina de Ricci vsak teden od četrtka opoldne do petka popoldne v zamaknjenju videla trpečega Kristusa in na sebi doživljala njegovo trpljenje. Na rokah in nogah je dobila sledi Kristusovih ran, za katere je kasneje izprosila, da so izginile, rane na glavi (kakor od trnjeve krone), pa so ji ostale vse življenje. Imela je sposobnost bilokacije (da je bila hkrati na dveh mestih), napovedovala je tudi prihodnje dogodke.

    Več o življenju sv. Katarine de Ricci na:
    https://revija.ognjisce.si/svetnik-za-vsak-dan/161-sv-katarina-de-ricci

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
    Sv. Katarina de Ricci, prosi za nas!

  91. Hvala says:

    Vprašanje: ALI JE NAROBE, ČE SMO JEZNI NA BOGA? DA NAROBE JE

    Odgovor: Jeza na Boga je čustvo, s katerim se tako verujoči kot neverujoči spoprijemajo že od nekdaj. Ko se zgodi kaj tragičnega, marsikdo vpraša Boga: »Zakaj?« Do neke mere je tak odziv naraven. Kaj hitro pa se utegnemo od vprašanja »Bog, zakaj?« pomakniti k vprašanju »Bog, zakaj jaz?«. Tak odziv kaže na dve napaki v našem razmišljanju. Prvič, razkriva napačno predpostavko, da nam Bog dolguje láhko življenje brez vsakršnih težav. Če ne izpolni vseh naših zmotnih pričakovanj, se nanj razjezimo. Drugič, tak odziv razodeva naše nerazumevanje Božje suverenosti in vsemogočnosti – to pa spodkopava naše zaupanje v njegovo sposobnost, da nadzoruje okoliščine, druge ljudi in način, kako to dvoje vpliva na nas. Posledica je, da se razjezimo na Boga, češ da je izgubil nadzor nad vesoljem in predvsem nadzor nad stvarmi, ki zadevajo nas osebno. Ko se nam dogajajo »dobre« stvari, to pogosto pripisujemo lastnim dosežkom in osebni uspešnosti. Ko pa se zgodijo »slabe« stvari, zanje kaj hitro okrivimo Boga in se nanj razjezimo, ker da jih ni preprečil. Vse to kaže na prvo napako v našem razmišljanju, namreč da si zaslužimo biti imuni na neprijetne okoliščine.

    Pogosto domnevamo, da smo sposobni in dolžni nadzorovati izid življenjskih okoliščin. Toda »tragedije« jasno kažejo, da nad tem nimamo nadzora. V resnici ima nadzor nad vsem svojim stvarstvom Bog. Kar koli se zgodi, je posredno ali neposredno povzročil Bog. Niti vrabec ne pade na zemljo, ne da bi bilo to po Božji volji (Evangelij po Mateju 10,29). Lahko se pritožujemo, se jezimo in za dogajanje krivimo Boga – ali pa mu sredi trpljenja zaupamo in se izogibamo zameri. Če se bomo upirali grehu ošabnega uveljavljanja svoje volje nad Božjim delovanjem, bomo prejeli njegov mir in moč, da bomo lahko prestali vsakršne težavne situacije (Prvo pismo Korinčanom 10,13). To lahko potrdijo številni kristjani. Potencialnih razlogov za jezo na Boga imamo veliko. Če se torej želimo izogibati grehu, moramo sprejeti dejstvo, da s svojim omejenim umom marsičesa ne moremo razumeti, kaj šele nadzorovati.

    Potrjevanje Božje suverenosti nad vsemi situacijami mora biti osnovano na drugih Božjih atributih: ljubezni, usmiljenju, blagosti, dobrotljivosti, pravičnosti in svetosti, če navedemo le nekatere. Tako na svoje »težave« gledamo skozi leče dejstva, da Bog v vsem deluje v dobro tistih, ki ga ljubijo in ki so bili poklicani po njegovem načrtu (Pismo Rimljanom 8,28). Okrepljeni smo v vednosti, da ima Bog popoln načrt in namen za svoje ljudstvo in da se tega načrta ne dá onemogočiti (Izaija 14,24; 46,9–10). Tako začnemo na svoje »težave« gledati v luči ljubeče Božje previdnosti. Pojem Božja previdnost pomeni, da Bog nosi absolutno vse, kar je, in vodi vse, kar se zgodi. Zato mu lahko zaupamo in smo mu dolžni zaupati. Življenje na tem grešnem planetu nikoli ne bo življenje nepretrgane sreče. Job nas spomni, da je človek »rojen za trpljenje in tisti, ki jih čaka strela, letajo visoko« (Job 5,7) ter da človek »živi malo časa in je poln trepetanja« (Job 14,1). Da smo na novo rojeni v Kristusu in s tem odrešeni večnih posledic greha, nam ne zagotavlja življenja brez težav. Pravzaprav je Jezus rekel: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Evangelij po Janezu 16,33) To nam prinaša notranji mir in radost kljub preizkušnjam, s katerimi se spoprijemamo (Evangelij po Janezu 14,27).

    Nekaj pa je gotovo: neprimerna jeza je greh (Pismo Galačanom 5,20; Pismo Efežanom 4,26–27.31; Pismo Kološanom 3,8). Nepobožna jeza je samouničujoča, saj hudiču odpira vrata v naše življenje ter nas ropa radosti in miru v Gospodu. Vztrajanje pri grešni jezi poraja zagrenjenost in zamero v srcu. Moramo se pokesati, s tem ko Gospodu izpovemo greh nepravične jeze. V njegovi odpuščajoči milosti bomo opustili grešno jezo. Ključ za premagovanje nepobožne zagrenjenosti, jeze in zamere je vsakodnevna molitev. V Drugi Samuelovi knjigi 12,15–23 beremo o Davidovi neuslišani molitvi za ozdravljenje bolnega otroka. Ko je otrok umrl, je David vstal in častil Gospoda, saj ni želel gojiti zamere do njega in se nanj jeziti (»moliti v Gospodovi hiši« je pomenilo častiti Boga). David je klical h Gospodu, ko je bil otrok bolan; po tem pa se je priklanjal pred Bogom v čaščenju. To je čudovito pričevanje, da se moramo prepustiti Božji previdnosti. David je resno molil za to, kar si je želel od Boga, a je hkrati sprejemal Božjo voljo, s tem ko je bil poln zaupanja poslušen Božji suvereni previdnosti. Ponižno moramo Bogu izraziti svoje srčne želje, nato pa sprejeti njegovo odločitev o tem, kako bo deloval v nas in prek nas v procesu posvečevanja – ter nas tako oblikoval v vse večjo podobnost sebi (Pismo Rimljanom 8,28–30).

    Če torej odgovorimo naravnost: da, narobe je, če smo jezni na Boga. Jeza na Boga razodeva nesposobnost ali nepripravljenost, da bi zaupali Bogu, kadar ne razumemo, kaj počne. Jeza na Boga je v bistvu obtoževanje Boga, da počne nekaj napačnega. To je seveda grešna, zmotna obtožba. Ali Bog razume, kadar smo zmedeni, razočarani in preplašeni? Da, on pozna naše srce in ve, kako težko in boleče je lahko življenje na tem svetu. Ali je potemtakem jeza na Boga upravičena? Nikakor ne. Namesto da se jezimo na Boga, mu raje izlijmo srce v molitvi, nato pa zaupajmo, da ima on vse pod nadzorom in da je njegov načrt popoln. Bog nosi absolutno vse, kar je, in vodi vse, kar se zgodi. Zato mu lahko zaupamo in smo mu dolžni zaupati.

    https://www.gotquestions.org/Slovenscina/jeza-na-Boga.html

  92. Miro says:

    POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA ZA POST 2021 – POST, MOLITEV IN MILOŠČINA, KOT JIH JE PREDSTAVIL JEZUS V SVOJEM OZNANJEVANJU (prim. Mt 6,1-18) SO POGOJI IN IZRAZI NAŠEGA SPREOBRNJENJA!

    »GLEJTE, V JERUZALEM GREMO…« (Mt 20,18).
    POST: ČAS ZA PRENOVO VERE, UPANJA IN LJUBEZNI.

    Uvodni del papeževega nagovora:

    Dragi bratje in sestre,
    ko Jezus svojim učencem naznani svoje trpljenje, smrt in vstajenje v izpolnitev Očetove volje, jim razkrije globok pomen svojega poslanstva in jih pokliče, naj se mu pridružijo za odrešenje sveta.

    Ko hodimo po poti posta, ki nas vodi k velikonočnim praznovanjem, se spominjamo Njega, ki »je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,8). V tem času spreobrnjenja prenovimo svojo vero, zajemimo »živo vodo« upanja in z odprtim srcem sprejmimo Božjo ljubezen, ki nas spreminja v brate in sestre v Kristusu. Med velikonočno vigilijo bomo obnovili obljube našega krsta, da se bomo po delovanju Svetega Duha prerodili v nove moške in ženske. A že pot posta je, tako kot celotno krščansko romanje, vsa v luči vstajenja, ki spodbuja čustva, drže in odločitve tistega, ki hoče hoditi za Kristusom.

    Post, molitev in miloščina, kot jih je predstavil Jezus v svojem oznanjevanju (prim. Mt 6,1-18) so pogoji in izrazi našega spreobrnjenja. Pot uboštva in odpovedi (post), ljubeč pogled na ranjenega človeka (miloščina) ter sinovski pogovor z Očetom (molitev) nam omogočajo, da utelesimo iskreno vero, živo upanje in dejavno ljubezen.

    Več o poslanici svetega očeta za letošnji post v nadaljevanju na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-02/poslanica-svetega-oceta-franciska-za-post-2021.html

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  93. Miro says:

    DOBRO JE, DA VEČKRAT RAZMIŠLJAMO O APOSTOLSKI SPODBUDI SVETEGA OČETA FRANČIŠKA: VESELITE IN RADUJTE SE – V MOLITVI PROSIMO SVETEGA DUHA, DA V NAS PREBUDI MOČNO ŽELJO, DA BI BILI SVETI ZA VEČJO BOŽJO SLAVO!

    Uvodni del omenjene apostolske spodbude se začenja z Božjo besedo. »Veselite in radujte se« (Mt 5,12), pravi Jezus tistim, ki so zaradi njega preganjani ali ponižani. Gospod zahteva vse in to kar podarja, je resnično življenje, sreča, za katero smo bili ustvarjeni. Hoče, da smo sveti in ne čaka, da bi se zadovoljili z nekim povprečnim, zvodenelim, neosnovanim bivanjem. Dejansko je vse od prvih strani Svetega pisma na različne načine navzoča poklicanost k svetosti. Tako jo je Gospod predlagal Abrahamu: »Hodi pred menoj in bodi popoln« (1Mz 17,1) … Več o tem v nadaljevanju.

    Glej krajšo verzijo apostolske spodbude svetega očeta Frančiška Veselite in radujte se. O poklicanosti k svetosti v sedanjem svetu:

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2018-04/krajsa-verzija-apostolske-spodbude-veselite-radujte-se.html

    »Upam, da bodo te strani koristile vsej Cerkvi, da se bo posvetila pospeševanju želje po svetosti. Prosimo, da Sveti Duh prebudi v nas močno željo, da bi bili sveti za večjo Božjo slavo in da se bomo glede tega medsebojno spodbujali. Tako si bomo podelili srečo, ki nam je svet ne bo mogel odvzeti,« je v sklepnem delu omenjene apostolske spodbude poudaril sveti oče.

    Obrnimo se k Svetemu Duhu z naslednjo molitvijo, da bi v nas prebudil močno željo po svetosti in veselju, vse v čast Bogu.

    MOLITEV K SVETEMU DUHU

    O Duh, ki prebujaš stvarstvo,
    preplavi svoje vernike v globino,
    izlij polnost milosti
    v srca, ki si jih ustvaril samo zase.

    Ti si tolažnik in zagovornik,
    ki ga je najvišji Oče dal otrokom,
    živi vir, ljubezen, ki vžiga,
    maziljenje, ki posvečuje in ozdravlja.

    Podeli tistim, ki te kličejo sedem darov,
    ti, prst Gospodove desnice,
    ki izpolnjuješ obljube prerokov
    in obdarjaš ustnice z novo besedo.

    Osvetli, oživi ume,
    v srca izlij voljo ljubiti,
    okrepi naše utrujene ude
    s tvojo zvesto, milo močjo.

    Poženi v beg starega sovražnika,
    hitro podeli mir z veseljem,
    tako da se bomo od tebe vodeni
    k pravemu življenju
    izognili čaru zla.

    Stori, naj prepoznamo dobrega Očeta
    v obličju njegovega Sina, ki je postal meso,
    in tebe, ki oba združuješ v ljubezni
    naj poslušamo in hvalimo ob vseh časih.
    Amen.

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

  94. Hvala says:

    ČE BOG NI NA PRVEM MESTU

    Če Bog ni na prvem mestu, zapademo v malikovanje
    Najimenitnejši malik: zlato tele

    Puščava in primarne skrbi: hrana, pijača, obleka

    Kaj je puščava? Je kraj, kjer prevladujeta negotovost in nevarnost, v puščavi ni ničesar. Ni vode, ni hrane in ni zatočišča. Puščava je podoba človeškega življenja, katerega stanje je negotovo in nima trdnih zagotovil. Ta negotovost povzroča v človeku primarne skrbi, ki jih Jezus omenja v evangeliju: ‘Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?’ (Mt 6,31) To so primarne skrbi. In puščava povzroča te skrbi.
    http://www.mirenski-grad.si/ce-bog-ni-na-prvem-mestu

  95. Hvala says:

    KAKO NENADZOROVANA JEZA ODPRE VRATA HUDIČU (Aleteia)

    Eden izmed najlažjih načinov, da se hudič vtihotapi v naše življenje, je prek naše neobvladane jeze
    Jeza ni slabo čustvo. Želja po pravičnosti je hvalevredna in občutki jeze lahko včasih spodbudijo naša prizadevanja, da bi zaščitili svojo družino ali pa najranljivejše člane družbe. Toda če jeza prestopi meje in jo izpustimo izpod nadzora, lahko postanemo ranljivi za hudiča, v najslabšem primeru nas ta lahko celo obsede.

    Sv. Pavel nas v pismu Efežanom odkrito svari: “Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču,” (Ef 4,26–27).

    Kaj želimo doseči?
    Iz odlomka je razvidno, da jeza sama po sebi ni slaba, lahko pa postane grešna, če je ne brzdamo in ne nadzorujemo. Ključnega pomena so naši nameni in kaj želimo z jezo doseči.

    Katekizem Katoliške cerkve v komentarju pete Božje zapovedi pojasnjuje temno stran jeze.

    Če gre jeza prav do premišljene težnje, da bi bližnjega ubili ali ga hudo ranili, zelo nasprotuje ljubezni; in je smrtni greh. Gospod pravi: “Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče.”Prostovoljno sovraštvo nasprotuje ljubezni. Sovraštvo do bližnjega je greh, kadar mu človek premišljeno hoče zlo. Sovraštvo do bližnjega je velik greh, kadar mu premišljeno želimo hudo krivico. (KKC 2302–2303)
    Ko dopustimo, da v nas prekipi takšna jeza, hudiču odpremo “zadnja vrata” v svojo dušo. Hudič si želi razvneti plamen naše jeze in nas prepričati, da bomo svojo željo potešili le, če bomo bližnjega ranili.

    “Ljubite svoje sovražnike …”
    To se lahko izrazi s telesnim nasiljem ali pa z okultnimi praksami, s katerimi kličemo prekletstvo nad sovražnike, zaradi česar lahko grešna jeza privede tudi do obsedenosti s hudičem. To je prvi korak na temni poti, s katere bomo zelo težko skrenili. Kakorkoli že, začne se z občutki jeze, ki niso uravnoteženi z Božjim usmiljenjem.

    Ne glede na to, kako močno si želimo škoditi nekomu, ki nam je storil krivico, nas Jezus izziva: “Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo,” (Mt 5,44).

    Dneva nikoli ne smemo končati jezni. Dlje ko se jeza kuha v našem srcu, več možnosti obstaja, da bomo ravnali iz jeze in ranili svoje bližnje. Upoštevajmo nasvet sv. Pavla: “Sonce naj ne zaide nad vašo jezo.” Naj vas jeza spodbuja k pravičnosti, toda naj vas ne prevlada.

    https://si.aleteia.org/2019/09/12/kako-nenadzorovana-jeza-lahko-odpre-vrata-hudicu/

  96. Hvala says:

    KAJ NAS OVIRA, DA BI BOGA SREČALI ?

    dvom, da Bog ni Bog,
    želja po počitku, lagodnem življenju,
    želja po popolnem nadzoru nad življenjem,
    strah pred bolečino,
    strah pred tem, da bo postal podoben Božjemu sinu in se bodo iz njega norčevali.

    Tudi apostoli so poznali ta dvom. Peter želi iti po vodi, a se začne utapljati. Jezus žalosten ugotavlja, da še vedno ne verujejo.

    Željo po lagodnem življenju, prvih mestih in pohvalah poznajo tudi apostoli. Zaradi vsega tega se prepirajo, radi bi ostali na gori spremenjenja. Ljudje si želijo pomnožitve kruha vsak dan itd.

    Peter brani Jezusu, da bi mu umil noge. Ker Jezus vztraja, pa hoče da ga umije celega. Petrove predstave se ne ujemajo z Jezusovimi.

    Strah pred trpljenjem je vsem poznan. Peter Jezusa vleče proč od trpljenja in mu prigovarja, da se mu ne sme zgoditi nič težkega. Jezus ga zavrne z besedami: Pojdi od mene satan, ker ne misliš na to, kar je božjega, ampak razmišljaš po človeško.

    Isti Peter, ki govori, kako se bo boril za svojega učitelja, se Jezusa sramuje, ko ga pred sodno palačo prepoznajo za njegovega učenca.

    Kaj nas ovira, da bi Boga srečali?

    dvom, da Bog ni Bog,
    želja po počitku, lagodnem življenju,
    želja po popolnem nadzoru nad življenjem,
    strah pred bolečino,
    strah pred tem, da bo postal podoben Božjemu sinu in se bodo iz njega norčevali.

    Tudi apostoli so poznali ta dvom. Peter želi iti po vodi, a se začne utapljati. Jezus žalosten ugotavlja, da še vedno ne verujejo.

    Željo po lagodnem življenju, prvih mestih in pohvalah poznajo tudi apostoli. Zaradi vsega tega se prepirajo, radi bi ostali na gori spremenjenja. Ljudje si želijo pomnožitve kruha vsak dan itd.

    Peter brani Jezusu, da bi mu umil noge. Ker Jezus vztraja, pa hoče da ga umije celega. Petrove predstave se ne ujemajo z Jezusovimi.

    Strah pred trpljenjem je vsem poznan. Peter Jezusa vleče proč od trpljenja in mu prigovarja, da se mu ne sme zgoditi nič težkega. Jezus ga zavrne z besedami: Pojdi od mene satan, ker ne misliš na to, kar je božjega, ampak razmišljaš po človeško.

    Isti Peter, ki govori, kako se bo boril za svojega učitelja, se Jezusa sramuje, ko ga pred sodno palačo prepoznajo za njegovega učenca.

    http://mirenski-grad.si/ljubiti-boga

  97. Hvala says:

    O PONIŽNOSTI IN GREHU

    Ponižnost

    Ponižnost je danes v krizi, v kolikor je v krizi pristna vera. Biti ponižen, ne pomeni biti brez hrbtenice, ne pomeni ne imeti svojega stališča niti ne izogibanje pokončni drži, ki lahko privede tudi do konfliktov. Resnično ponižen je lahko le tisti, ki globoko v sebi ve, koliko je vreden in se zato ne potrebuje povzdigovati nad druge.

    Kdor ve in verjame vase, mu ni težko biti majhen in ponižen, kdor pa vase dvomi, se rad povzdiguje.

    Č e povzamemo naše razmišljanje, je ponižnost krepost, v kateri najdemo pravo vrednost o sebi. Če smo ponižni odkrivamo načrt, ki ga ima Bog z nami in samo ponižni smo sposobni spoštljivega odnosa z bližnjim. Kot pravi papež Frančišek, se ponižnost odraža v preprostih besedah: »smem«, »hvala«, »oprosti«. Je globoka zavest, da smo med seboj bratje in sestre, nikomur ne gospodarji ne hlapci.
    http://www.mirenski-grad.si/en/node/4876

  98. Hvala says:

    JEZA PRILOŽNOST ZA RAST

    Jeza je zoprno čustvo …

    »… saj naredi škodo odnosu: ne naredi dobrega ne tistemu, ki se jezi, ne tistemu, na katerega se jezi. Bolje bi bilo, da jeze ne bi bilo …« je bil provokativen voditelj.

    »Če bi bila res zoprno čustvo, bi se bili vsi pripravljeni boriti proti njej. Čustvo jeze z lahkoto postane šibka točka, ki jo zlahka izkoristi skušnjava. Skušnjava te želi prepričati: ostani pri tem čustvu jeze, ostani. Da boš res ostal pri tem čustvu, ti da neko ugodje, občutiš nekaj prijetnega. Ugodje me prepričuje, da sem na pravi poti, da je jeza dobra stvar,« je dejala s. Marina. Zato je treba preverjati, ali gre za tisto jezo, ki drugemu želi povedati nekaj dobrega, ali pa gre zgolj za očiščevanje, za »bruhanje«, ko se človek želi razbremeniti in ga nič ne briga, kako je tistemu ob njem. S primerom je povedano nazorno orisal Poljanšek: »Celo noč si sposoben premišljevati, kaj bi nekomu žaljivega napisal. Medtem čutiš veliko ugodje. Jeza priganja človeka, da bi povrnil zlo za zlo.« Življenjska nezadostnost sproži vrsto strahov, na ta način zastruplja misli in način razmišljanja.

    Vzroki za jezo

    »Prvotni vzrok za jezo je lahko krivica, ki smo jo doživeli, žalitev, nezasluženo obrekovanje, graja brez razloga ali celo preganjanja in udarci. Vse to rojeva jezo in bes, ki zahteva maščevanje,« je nadaljeval p. Poljanšek. »Če želja po maščevanju ni zadovoljena, pride do žalosti in frustracije.« Drugotni vzrok za jezo pa je napuh. »Kajti domišljije vsemogočnosti vodijo tistega, ki se ima za višjega od drugih, k temu, da druge zavrača. V tem primeru frustracija rojeva vzgibe jeze in zamerljivosti, katerim sledijo žalost in včasih še hujše: izstop iz zdrave pameti in norost,« je navajal cerkvene očete p. Poljanšek. Štremfljeva je med glavnimi vzroki za jezo navedla še poželjivost – ljubezen do ugodja – in pri tem navedla Evagrija: »Odpovedati se željam pomeni s tem izključiti pogoje za jezo.« Želja po občutenih ugodjih in navezanost nanje je vzrok za vse temeljne jeze. Posedovanje imetja (ki mi da občutek, da nekdo sem), posedovanje lastne misli (hočem jaz imeti prav) in posedovanje odnosov (vsi se morate obnašati, kot jaz hočem) so korenine za jezo.

    Posledice greha jeze na duhu

    Jeza je vzrok za veliko telesnih bolezni, lahko pa pripelje tudi do resnih psihičnih bolezni, so soglašali predavatelji. Sv. Janez Zlatousti: »Jeza napade tisto, kar je v psihi najbolj zdravo, pokvari, kar je najbolj čisto.« Najhujše pa so posledice greha jeze na duhu. Štremfljeva je naštela štiri: 1. Človek se oddalji od Boga – »Nobena stvar ne vznemirja tako jasnosti inteligence in prodiranja Duha kot jeza,« pravi sv. Janez Zlatousti. 2. Izguba miru – človek se pogrezne v stanje bolečine in nemira. Zlatousti: »Človek, ki goji jezo in sovraštvo do bližnjega, ne more biti srečen«. 3. Ovira v molitvi – »Molitev je poganjek miline in odsotnost jeze,« pravi Evagrij. Jeza uničuje odrešitev duše. 4. Ovira v boju proti zlu, samouničenje – Zlatousti: »Mislite, da se maščujete vašemu sovražniku, a uničujete le sebe, vaša zamera je krvnik, ki ga nosite v sebi, kot jastreb, ki vam trga drobovje.« Greh jeze je za dušo strup, pravijo očetje, strup, ki na krut način razžira od znotraj in tudi zastrupi srce; primerjajo jo s črvom, ki razjeda, z ognjem, ki požira. ( Celoten članek v prilogi)

    https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/55-50-Duhovnost-5

  99. Miro says:

    GOSPOD JEZUS NAM GOVORI: »BLAGOR ČISTIM V SRCU, KAJTI BOGA BODO GLEDALI.« (Mt 5,8)

    DUHOVNA MISEL: »Kaj pomeni biti čist? Čista voda je tista, ki ni motna.
    Čisto nebo je nebo brez oblakov. Čista duša je prozorna in v njej odsevajo vse
    stvari kot v ogledalu. Čist pogled je globok kot voda v vodnjaku. Otroci so lažje
    čisti kot odrasli ljudje, zaradi tega odrasli včasih nevede zavidajo otrokom.«
    (Jean Guitton)

    Molimo z besedami psalmista: »Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha
    obnovi v moji notranjosti.« (Ps 51,12)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

  100. Miro says:

    SVETNIKI NIKAKOR NISO PLAHI, POTRTI, ZAGRENJENI ALI OTOŽNI, NISO KISLEGA OBRAZA, PAČ PA SO RADOSTNI IN NASMEJANI – MOLIMO ZA VEČ VESELJA V NAŠEM VSAKODNEVNEM ŽIVLJENJU!

    Nekateri ljudje so radostni že po naravi, medtem ko drugi iz dneva v dan težko ohranjajo pozitiven odnos do življenja. To ni nujno nekaj slabega, toda v luči evangelija smo poklicani, da ljubezen, ki smo je deležni od Boga, posredujemo tudi ljudem okoli sebe.

    To je bilo očitno v življenju mnogih svetnikov, katerih ljubezen je žarela iz njihovih radostnih nasmehov, četudi so v njihovi notranjosti divjali težki duhovni boji. Ena izmed njih je bila tudi sv. mati Terezija.

    Podobno misel je v apostolski spodbudi Veselite in radujte se izpostavil tudi papež Frančišek: »Svetniki nikakor niso plahi, potrti, zagrenjeni ali otožni, niso kislega obraza, pač pa so radostni in nasmejani. Čeprav so povsem stvarni ljudje, izžarevajo pozitivnega in upov polnega duha.«

    Molimo s pomočjo naslednje molitve, da bi bili vesele narave in da bi Gospodovo ljubezen posredovali vsem, ki jih srečujemo v vsakodnevnem življenju:

    Ljubi Jezus, prosim Te, da iz mojega srca za vedno
    odstraniš vso potrtost in slabo voljo. Naj bom vesel,
    zadovoljen in srečen, ko uživam vse Tvoje milosti.
    Kajti, o Bog, če mi naklanjaš svojo milost, ali naj ne
    bi bil radosten in zadovoljen? Ali naj ne bi izžareval
    Svetega Duha, ki vpliva na mojo dušo, da jo povzdiguje
    nad vse drobne vsakdanje nevšečnosti, ki nikoli ne bi
    smele zlomiti miru tistih, ki stremijo za tem, da bi služili
    Tebi? O, naj bodo moji mir, potrpežljivost, krotkost in
    drugi darovi Svetega Duha. Naj vodijo in tolažijo moje
    srce ter dvigajo moje prizadevanje visoko nad ta svet,
    k Tebi, moj Gospod, ki si moj začetek in moje zadnje
    upanje. Amen.

    Povzeto po: aleteia.si

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

    • Kras says:

      Meso je tako šibko in ko naletim na telesne težave, pozabim na vse drugo dobro kar prejemam. Upam, da mi bodo vse
      spodbudne besede pomagale in se ne bom izneverila.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja