Članki za dušo

13.612 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   28. januarja, 2020 at 11:34

   ALI KRISTJAN LAHKO IZGUBI ODREŠITEV?
   Najprej moramo definirati izraz kristjan. »Kristjan« ni nekdo, ki je zmolil molitev ali se cerkveno poročil ali ki je bil vzgajan v krščanski družini. Čeprav so te stvari lahko del krščanske izkušnje in prakse, ne naredijo še kristjana. Kristjan je nekdo, ki popolnoma zaupa v Jezusa Kristusa kot edinega Odrešenika in ima zato Svetega Duha (Evangelij po Janezu 3,16; Apostolska dela 16,31; Pismo Efežanom 2,8–9). Če imamo v mislih to definicijo, ali lahko torej kristjan izgubi odrešitev? To je izredno pomembno vprašanje. Mogoče je najboljši način, da odgovorimo na to vprašanje, da raziščemo, kaj Sveto pismo pravi, da se zgodi ob odrešitvi, in da preučimo, kaj bi pomenilo, če bi jo izgubili:

   Kristjan je nova stvaritev. »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (Drugo pismo Korinčanom 5,17). Kristjan ni le »izboljšana« različica človeka; kristjan je popolnoma novo bitje. Je »v Kristusu«. Da bi kristjan izgubil odrešitev, bi bilo treba uničiti novo stvaritev. Kristjan je odkupljen. »Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta« (Prvo Petrovo pismo 1,18–19). Beseda odkupljen se nanaša na opravljen nakup, na plačano ceno. Kupljeni smo bili za ceno Kristusove smrti. Da bi kristjan izgubil odrešitev, bi moral sam Bog preklicati svoj nakup posameznika, za katerega je plačal z dragoceno Kristusovo krvjo.

   Kristjan je opravičen. »Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu« (Pismo Rimljanom 5,1). Opravičiti pomeni razglasiti za pravičnega. Vse, ki so sprejeli Jezusa za Odrešenika, Bog »razglaša za pravične«. Da bi kristjan izgubil odrešitev, bi moral Bog vzeti nazaj svojo besedo in »razveljaviti«, kar je razglasil prej. Tistim, ki so bili oproščeni krivde, bi morali ponovno soditi in jih spoznati za krive. Bog bi moral razveljaviti obsodbo, ki jo je izrekel iz božanske klopi. Kristjanu je obljubljeno večno življenje. »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16). Večno življenje je obljuba, da boš večnost preživel v nebesih z Bogom. Bog obljublja: »Veruj in imel boš večno življenje.« Da bi kristjan izgubil odrešitev, bi morali ponovno definirati besedi večno življenje. Kristjanu je obljubljeno, da bo večno živel. Ali večno ne pomeni ›večno‹?

   Kristjan je z vero v Boga v njem prejel pečat Svetega Duha. »V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij svojega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. Ta je poroštvo naše dediščine, v odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva« (Pismo Efežanom 1,13–14). V trenutku, ko je novi kristjan začel verovati v Boga, je v njem prejel pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen kot polog, ki jamči nebeško dediščino. Končni rezultat je hvala Božjega veličastva. Da bi kristjan izgubil odrešitev, bi moral Bog izbrisati to znamenje, umakniti Duha, preklicati polog, prelomiti svojo obljubo, preklicati jamstvo, obdržati dediščino, opustiti hvalo in zmanjšati svoje veličastvo. Kristjanu je zajamčeno poveličanje. »Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal« (Pismo Rimljanom 8,30). V skladu s Pismom Rimljanom 5,1 je opravičenje naše v trenutku, ko začnemo verovati. V skladu s Pismom Rimljanom 8,30 pa poveličanje pride z opravičenjem. Vsem tistim, ki jih Bog opravičuje, je obljubljeno, da bodo poveličani. Ta obljuba bo izpolnjena, ko bodo kristjani v nebesih dobili svoje popolno vstalo telo. Če lahko kristjan izgubi odrešitev, potem je Pismo Rimljanom 8,30 v zmoti, ker Bog ne bi mogel jamčiti poveličanja vsem tistim, ki jih vnaprej določi, pokliče in opraviči.

   Kristjan ne more izgubiti odrešitve. Večino tega, če ne vse, kar Sveto pismo pravi, da se nam zgodi, ko sprejmemo Kristusa, bi bilo razveljavljeno, če bi lahko izgubili odrešitev. Odrešitev je Božji dar in Božji darovi so »nepreklicni« (Pismo Rimljanom 11,29). Kristjan ne more postati »ne-na-novo ustvarjen«. Odkupljeni ne morejo biti »ne-kupljeni«. Večno življenje ne more biti začasno. Bog ne more »ne-izpolniti« svoje besede. Sveto pismo pravi, da Bog ne laže (Tit 1,2). Dva pogosta pomisleka proti prepričanju, da kristjan ne more izgubiti odrešitve, se nanašata na naslednje izkušnje: 1) Kaj pa kristjani, ki živijo grešno, nespreobrnjeno življenje? 2) Kaj pa kristjani, ki zavržejo vero in zatajijo Kristusa? Težava s temi pomisleki je predpostavljanje, da je bil vsak, ki se imenuje »kristjan«, dejansko na novo rojen. Sveto pismo pravi, da pravi kristjan ne bo živel v nenehnem grehu, za katerega se ne pokesa (Prvo Janezovo pismo 3,6). Sveto pismo pravi tudi, da vsak, ki zapusti vero, kaže, da ni bil nikoli resnično kristjan (Prvo Janezovo pismo 2,19). Morda je bil religiozen, morda si je nadel dobro masko, a ni bil nikoli na novo rojen z Božjo močjo. »Po njihovih sadovih jih boste spoznali« (Evangelij po Mateju 7,16). Božji odkupljeni pripadajo »njemu, ki je bil obujen od mrtvih, tako da bi mi obrodili sadove za Boga« (Pismo Rimljanom 7,4).

   Nič ne more ločiti Božjega otroka od Očetove ljubezni (Pismo Rimljanom 8,38–39). Nič ne more iztrgati kristjana iz Božje roke (Evangelij po Janezu 10,28–29). Bog nam jamči Večno življenje in ohranja odrešitev, ki nam jo je dal. Dobri pastir išče izgubljene ovce. »In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov …« (Evangelij po Luku 15,5–6). Pastir je našel ovco in z veseljem nosi breme; naš Gospod prevzema polno odgovornost, da bo pripeljal izgubljeno varno domov. Judovo pismo 1,24–25 še nadalje poudarja dobroto in zvestobo našega Odrešenika: »Njemu pa, ki vas more varovati pred padcem ter vas brez madeža in v veselju postaviti pred svoje veličastvo, edinemu Bogu, našemu odrešeniku, po našem Gospodu Jezusu Kristusu: slava in veličastje, moč in oblast pred vsemi veki in zdaj in na vse veke! Amen.«

   Medmrežje gotquestionskristjanizgubaodrešitve

   Molitev k Bogu za nov prenovljen način življenja
   Bog me ljubi in ima dober načrt za moje življenje.
   Naklonjen mi je, kamorkoli grem in karkoli delam.
   Česarkoli se dotaknem, mi uspe, ker je On z Menoj.
   Bog odpre prava vrata zame in zapre napačna.
   Hodim v modrosti in molim za Božje Vodstvo.
   Napolnjen sem z Božjim mirom.
   Vesel sem in upam v Odrešitev ter Verujem v Jezusa.
   Hodim z ljubeznijo in radostjo med Ljudi in v Naravo.
   Ljubim Boga in Ljudi ter Naravo.
   Veselim se vsakega novega dne, da spet kaj lepega in dobrega naredim.
   Hvaležen sem Bogu za vse, kar sem in kar imam.
   Nekaj lepega se mi bo danes zgodilo.
   Vsi moji otroci ljubijo Boga in mu služijo.
   Moja zakonska in družinska zveza je vedno boljša.
   Moji odnosi z drugimi ljudmi so vedno boljši.
   Blagoslavljam ljudi, kamorkoli grem.
   Pomagam in služim kjer morem in zmorem.
   Trudim se moliti in delati ter služiti drugim.
   Z veseljem izvršujem Božjo Voljo in pomagam ubogim.
   Joyce Meyer Nov način življenja – dopolnjeno (Exodus Maribor).

   Odgovori
2. Miro says:

   28. januarja, 2020 at 10:56

   KRIŽANI GOSPOD: »DOBRO SI PISAL O MENI, TOMAŽ. KAKŠNO PLAČILO HOČEŠ?« SV. TOMAŽ: »NOBENEGA DRUGEGA NE, KAKOR TEBE SAMEGA, GOSPOD.«

   Navedene globoke besede življenja je izrekel eden največjih krščanskih duhovnih mislecev. Kot je presenetljivo poudaril, je pri nogah Križanega prejel več modrosti kakor po vseh knjigah! Sv. Tomaž tudi nas spodbuja, naj napredujemo v verski izobrazbi, predvsem pa se božje modrosti učimo s pogledom na Križanega ter v življenju molimo, delajmo in ljubimo v moči svetega križa.

   Sv. Tomaž Akvinski se je odlikoval po odličnem znanju filozofije in teologije ter je napisal mnogo modroslovnih in bogoslovnih del, ki imajo neprecenljivo in trajno vrednost. Postal je eden najslavnejših krščanskih mislecev in učenjakov. Imenujejo ga tudi angelski doktor. Razen v učenosti se odlikoval tudi v svetosti. Njegovi priljubljeni pobožnosti sta bili češčenje svetega križa in Najsvetejšega zakramenta (delno povzeto po: Kristusove priče, Stanko Lorber).

   Z zaupanjem prosimo sv. Tomaža, naj nam pri Bogu izprosi veliko milost, da bi se kristjani bolj pogosto zatekali k izvirom Božjega usmiljenja, kjer teče Živa voda v večno življenje!

   http://svetniki.org/sveti-tomaz-akvinski-duhovnik-in-cerkveni-ucitelj

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
   Sv. Tomaž Akvinski, prosi za nas!

   Odgovori
3. Janez says:

   27. januarja, 2020 at 21:53

   KAJ POMENI STRAH BOŽJI ZA VERUJOČE?
   Za neverujočega je strah Božji strah pred Božjo sodbo in večno smrtjo, ki je večna ločenost od Boga (Evangelij po Luku 12,5; Pismo Hebrejcem 10,31). Za verujočega pa je strah Božji nekaj zelo drugačnega. Strah verujočega je strahospoštovanje do Boga. Pismo Hebrejcem 12,28–29 je dober opis tega: »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu s spoštovanjem in strahom služimo, kakor je Njemu všeč. Kajti naš Bog je ogenj, ki požira.« Spoštovanje in strah sta točno to, kar pomeni strah Božji za kristjane. To je motivacijski dejavnik za nas, da se predamo Stvarniku vesolja.

   Vrstica Pregovori 1,7 pravi: »Strah Gospodov je začetek znanja.« Dokler ne razumemo, kdo je Bog, in dokler ne razvijemo strahospoštovanja do njega, ne moremo imeti prave modrosti. Prava modrost izhaja samo iz razumevanja, kdo je Bog in da je Bog svet, pravičen in pošten. Peta Mojzesova knjiga 10,12.20–21 pravi: »In zdaj, Izrael, kaj zahteva od tebe GOSPOD, tvoj Bog? Samo to, da se bojiš GOSPODA, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, ga ljubiš in služiš GOSPODU, svojemu Bogu, z vsem srcem in z vso dušo. GOSPODA, svojega Boga, se boj, njemu služi, njega se dŕži in pri njegovem imenu prisegaj! On je tvoja Hvalnica, on je tvoj Bog, ki ti je storil velike in strašne reči, ki so jih videle tvoje oči.« Strah Božji je osnova za našo hojo po njegovih poteh, za služenje njemu in za našo ljubezen do njega.

   Nekateri po novem definirajo strah Božji za verujoče kot »spoštovanje« do njega. Čeprav je spoštovanje nedvomno vključeno v strah Božji, je več kot le to. Svetopisemski strah Božji za verujočega vključuje razumevanje, kako zelo Bog sovraži greh, in strah pred njegovo sodbo zaradi greha – celo v življenju verujočega. Pismo Hebrejcem 12,5–11 opisuje Božje vzgajanje verujočega. Čeprav Bog vzgaja v ljubezni (Pismo Hebrejcem 12,6), je to še vedno nekaj strašnega. Ko smo bili otroci, nam je strah pred kaznijo staršev nedvomno preprečil kakšne hudobije. Enako bi moralo biti v našem odnosu z Bogom. Bati bi se morali njegovega discipliniranja in si prizadevati, da bi živeli tako, kot mu je všeč.

   Verujoči kristjani naj se ne bi bali Boga. Nimamo razloga, da bi se ga bali. Imamo obljubo, da nas ne more nič ločiti od njegove ljubezni (Pismo Rimljanom 8,38–39). Imamo njegovo obljubo, da nas ne bo nikoli zapustil ne pozabil (Pismo Hebrejcem 13,5). Imeti strah Božji pomeni imeti takšno strahospoštovanje do Boga, da ima to velik vpliv na naš način življenja. Strah Božji pomeni, da ga spoštujemo, smo mu poslušni, se podrejamo njegovemu discipliniranju in ga s strahospoštovanjem častimo.

   Medmrežje gotquestionsstrahbozji

   Odgovori
4. Janez says:

   27. januarja, 2020 at 21:40

   ZAKAJ BOG ZAHTEVA NAŠO VERO V JEZUSA?
   Naš odnos z Bogom je podoben našemu odnosu z drugimi v tem, da vsi odnosi zahtevajo vero. Nikoli ne poznamo popolnoma nobene druge osebe. Ne moremo izkusiti vsega, kar izkusi, niti vstopiti v njen um, da bi poznali vse njene misli in čustva (Pregovori 14,10). Ker ne moremo popolnoma poznati drugih ljudi, je vera (zaupanje) sestavni vidik vseh odnosov. Na primer, vsi zaupamo drugim, ki jih sploh ne poznamo, ko uporabljamo kakršenkoli javni prevoz ali vozimo avto po javnih cestah. Kažemo določeno mero vere, da bodo popolni tujci ravnali v najboljšem interesu varnosti za vse. Prav tako vsi z drugimi delimo informacije o sebi in jim zaupamo, da nas s tem znanjem ne bodo izdali. Torej naj gre za tujce ali bližnje prijatelje in družino, je zaupanje vedno potrebna sestavina naših odnosov, ker ne moremo v celoti poznati drugih. Poleg tega nismo zmožni v celoti poznati niti svojega srca: »Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?« (Jeremija 17,9). Z drugimi besedami, ljudje smo tako pokvarjeni, da svoje globine pokvarjenosti ne moremo razumeti in ozdraviti niti sami. Ali ni presenetljivo, da so prelaganje krivde, ljubosumje, zloba, zavist, kraja, umor in vsakršna druga mogoča hudobija skupni in neozdravljivi v vseh družbah? Namesto da bi se razumeli in se izboljšali, opravičujemo svoje napačno vedenje, tako da omalovažujemo svoje grehe.

   Ker ne moremo v celoti poznati niti sebe niti drugih končnih ljudi, kako lahko pričakujemo, da bomo v celoti izkustveno poznali neskončnega Stvarnika vesolja? Tudi če bi se nam želel v celoti razodeti, je nemogoče, da bi ga v celoti poznali. Človek, ki bi razumel Boga, je še bolj absurden, kot če bi skušali izliti oceane v merilni vrč – nemogoče! Kljub temu pa je enako, kot imamo pomembne odnose z drugimi, ki jim zaupamo zaradi poznavanja njihovega značaja, Bog razodel dovolj o sebi skozi stvarstvo (Pismo Rimljanom 1,18–21), skozi svojo pisano besedo, Sveto pismo (Drugo Pismo Timoteju 3,16–17; Drugo Petrovo pismo 1,16–21) in skozi svojega Sina (Evangelij po Janezu 14,9), da je odstranil vse izgovore, da ne bi verjeli vanj. Vendar lahko pravi in pomembni odnos z Bogom dosežemo le, ko je odstranjena ovira človekovega greha, in sicer z Jezusovo spravno žrtvijo za greh na križu kot plačilo za njegov dolg greha proti Bogu (Izaija 59,2; Prvo Petrovo pismo 3,18). To je nujno potrebno, ker tako kot je nemogoče, da bi svetloba in tema sobivali, tako je nemogoče za svetega Boga, da bi imel občestvo z grešnim človekom. Najprej mora biti naš dolg za greh poplačan in odstranjen (Prvo Janezovo pismo 3,5) in nam mora biti po veri pripisana Kristusova pravičnost (Pismo Rimljanom 1,17; 3,26; 4,5.13; 5,17.19; 9,30; 10,4; Prvo pismo Korinčanom 1,30; Drugo pismo Korinčanom 5,21; Pismo Filipljanom 3,9). Jezus Kristus, brezgrešni Božji Sin, je umrl na križu, trpel kazen za greh za vse Božje izvoljene. Samo po Božji suvereni, svobodni milosti daje spreobrnitev od grehov in vero samo v Jezusa Kristusa samo za svojo slavo. To vero obrodi Sveti Duh, ki prebiva v verniku in obnavlja duhovno mrtve, neverne in uporniške nekristjane. Ko nam da vero, da zaupamo samo v osebo in delo Jezusa za nas, nas Sveti Duh naredi za na novo rojene otroke Boga Očeta, ki živijo večno v njegovi prisotnosti (Evangelij po Janezu 1,12; Drugo pismo Korinčanom 5,21; Drugo Petrovo pismo 3,18; Pismo Rimljanom 3,10–26; Razodetje 21,2–4).

   V preteklosti so bila obdobja, ko se je Bog »vidnejše« razodel ljudem. Na primer, v času izhoda iz Egipta je Bog poslal čudežne nadloge nad Egipčane in tako prisilil faraona, da je izpustil Izraelce iz suženjstva (Druga Mojzesova knjiga 7,14–12,36). Svojo prisotnost jim je kazal tako, da jih je podnevi vodil v oblačnem stebru in ponoči v ognjenem stebru (Druga Mojzesova knjiga 13,21–22). Bog je razdelil Rdeče morje in vodil Izraelce skozi po suhih tleh. Ko jih je egiptovska vojska zasledovala, je Bog nadnje izlil vodo (Druga Mojzesova knjiga 14). Vendar kljub tem in mnogim drugim vidnim in otipljivim prikazom njegove čudežno mogočne prisotnosti mu Izraelci niso zaupali, in zato ni niso vstopili v obljubljeno deželo (Četrta Mojzesova knjiga 13–14). Kasneje, čeprav so še naprej brez vere godrnjali v puščavi, jih je Bog čudežno hranil z mano (Druga Mojzesova knjiga 16). Njihova neverujoča srca niso ubogala vsemogočnega Boga, ki je jasno prikazal svoje veličastvo pred njimi. Ti dogodki in mnogi drugi v Svetem pismu kažejo, da Božje nadaljnje razodetje sebe grešnim ljudem ne bi imelo večjega učinka na zmožnost ljudi, da bi mu zaupali. Če bi se Bog na podoben način sporazumeval z današnjimi duhovno mrtvimi ljudmi, se ne bi odzvali nič drugače kot Izraelci, ker so njihova grešna srca enaka – ne morejo obroditi vere. Celo tisti, ki so bili priče največjemu dokazu Boga, ki se je pokazal v osebi Jezusa Kristusa, niso verovali in so tako križali Gospoda veličastva (Prvo pismo Korinčanom 2,2–8; Pismo Kološanom 1,15–20).

   Sveto pismo govori tudi o prihodnjem času, ko se bo poveličani Kristus vrnil, da bo tisoč let vladal zemlji iz Jeruzalema (Razodetje 20,1–10). Ljudje se bodo rojevali in živeli na zemlji v času te fizične vladavine Kristusa. Vladal jim bo s popolno pravico in pravičnostjo. A kljub njegovi popolni vladavini, pravi Sveto pismo, hudič ob koncu tisočletnega kraljestva ne bo imel težav s tem, da bi dvignil vojsko, ki se bo uprla Kristusu.

   Prihodnji dogodek v tisočletnem kraljestvu in pretekli dogodek izhoda iz Egipta kažeta, da človekov problem ni, da se Bog ne bi dovolj razodel. Pravi problem je, da človekovo grešno srce zavrača Božje razodetje v uporništvu proti njegovemu ljubečemu kraljevanju. Ker so neobnovljeni ljudje duhovno mrtvi v svojih prestopkih in grehih, niso zmožni ubežati posledicam greha in imeti vere sami od sebe (Pismo Efežanom 2,1–3). Zato je potrebno nekaj veliko bolj dramatičnega (Pismo Efežanom 2,4–10). Sam Bog nas mora spreobrniti. Jezus je to jasno povedal v Evangeliju po Janezu 6,41–44.63.65. Samo tisti, ki ga pritegne Oče in komur da Duh življenje, lahko pride k odrešujoči veri v Jezusa in tako dobi odpuščanje grehov in večno življenje. Nobena količina fizičnih dokazov ne more spremeniti srca, ki se noče spremeniti (Evangelij po Luku 16,19–31).

   Bog je razodel dovolj o sebi v stvarstvu, človekovi vesti, Svetem pismu in Jezusu Kristusu, da lahko pravično in upravičeno obsodi vse, ki grešno odklanjajo, da bi verovali vanj in mu zaupali. Pokazal je skozi dogodke v zgodovini, skozi delovanje narave in skozi življenje Jezusa Kristusa, da je vsemogočen, vseveden, vsemoder, vseljubeč, vsesvet, nespremenljiv in večen. V razodetju samega sebe je ustrezno pokazal, da je vreden, da mu zaupamo. A tako kot Izraelci brez vere v puščavi v preteklosti in tako kot prihodnje množice ob koncu Kristusovega tisočletnega kraljestva, ko se bo vrnil na zemljo, mu tudi danes milijarde ljudi nočejo zaupati (Pismo Rimljanom 1,18–32). Njihovo edino upanje je, da si močno prizadevajo razumeti, kaj je razodel o sebi, s pomočjo skrbnega preučevanja njegove nezmotljive besede, Svetega pisma. Če tega še ne delate, začnite vsak dan skrbno preučevati Sveto pismo. Molíte, da bi se vam Bog razodel, ko preučujete Sveto pismo. Prosite Svetega Duha, naj vam prikaže vaš greh in naj vam nakloni spreobrnitev in vero. Verujte samo v Boga Sina, Jezusa Kristusa, da vas lahko odreši greha, smrti in večne obsodbe v peklu. Na ta način lahko imate prijetno občestvo z Bogom tako zdaj kot za vso večnost v nebesih.

   Medmrežje gotquestionsbogzahtevativero

   Kdor Veruje v Jezusa v njegove nauke, Evangelij in Spolnjuje Božjo Voljo je na Poti, ki Vodi k Jezusu Kristusu v Odrešenje in Zveličanje.

   Odgovori
5. Janez says:

   27. januarja, 2020 at 21:20

   Misli sv. Janeza XXIII.
   Janez XXIII. (rojen Angelo Giuseppe Roncalli, * 25. november 1881, Sotto il Monte, Bergamo, Italija, † 3. junij 1963, Vatikan, Rim, Italija)
   + Cerkev ni muzej, ladja je, ki pelje človeštvo v odrešenje. Cerkev je starodaven studenec, ki daje vodo današnjim rodo¬vom, kot jo je dajala minulim.
   + Moje življenje mora biti kot kadilo. Če ga ne uporabljaš, je neoblikovana snov, če ga vržeš v ogenj, zagori in širi prije¬ten vonj po Gospodovem svetišču.
   + Človeško življenje je posejano s križi in žrtvami. Vsakomur svoj križ in vsak ima svojo posebno obliko. Moj je čisto v stilu dvajsetega stoletja.
   + Najbolje živiš takole: zaupaj v Gospoda, ohra¬njaj mir srca, vse glej z dobre strani in delaj dobro vsem, niko¬li ne delaj zlega!
   + Najvišji zaklad življenja v družbi, najsvetlejša točka v zgodovini človeštva, predmet zaupljivega pričakovanja Cerkve in narodov je mir. Mir je stavba, ki jo gradiš dan za dnem in na trdnih temeljih. Mir je dom, dom vseh. Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu.
   + Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v božji luči vse, kar se dogaja na svetu.
   + Ne utrne se solza iz naših oči, ne izvije se vzdih iz našega srca, ne da bi Bog odgovoril.
   + Marija, ti bereš v mojem srcu, da bi rad spoznal resnico, da bi rad bil dober, da bi rad bil v življenju moder in pravičen, močan in potrpežljiv, da bi rad bil vsem brat.
   + Iščite radost v tem, da vnašate povsod pečat iskrenosti, poštenja in da se izogibate vsake laži in pretiravanja, da bo mogel iz vašega življenja kipeti nenehen val žive vode, ki bo vse dvigal do večnega življenja.
   + Moj osebni mir, ki napravlja vtis na ljudi, je v temle: biti pokoren, kot sem bil zmeraj, in si ne želeti, da bi prosil za daljše življenje, kot mi je odkazano. Pričakujem sestro smrt preprosto in veselo, tako, kot mi jo bo Bog poslal.
   + Dobroto je treba storiti blago. Ni se treba posluževati trdih načinov, da vzdržuješ red. Čuječa dobrota seže mnogo dlje kot strogost in bič.
   + Rad prepuščam drugim zvijače in tako imenovane diplomatske spretnosti, sam pa se bom zadovoljil z dobrohotnostjo in preprostostjo v besedah in ravnanju. Končni uspeh je zagotovljen tistemu, ki bo ostal zvest nauku in zgledu našega Gospoda.
   + Jezus je šel v nebesa s križem na rami, v spravo naših grehov, in nas vabi, da mu sledimo. Slediti mu pa se pravi, delati pokoro, pustiti se bičati in bičati se tudi sam.
   + Ob luči Jezusovega vstajenja nam oživi spomin tudi na naše umrle. Medtem ko mislimo nanje in jih priporočamo Bogu ob žrtvi križanega in od mrtvih vstalega Gospoda, so povezani z nami v najboljšem, kar imamo v življenju: v molitvi in v Bogu v nas.
   + Gospodova potrpežljivost nam zagotavlja vsakršen blagoslov. Tedaj se Gospod združi z nami, je v nas. Četudi položi na naša ramena malo svojega križa, nam ga on pomaga nositi, z odpovedjo, z ljubeznijo.
   + Gledati se moramo, ne da bi se izzivali; srečevati se, ne da bi se drug drugega bali; zabavati se, ne da bi se osramotili.
   Izven božje volje zame ni nič zanimivega. To je skrivnost mojega življenja in zaman bi iskali drugih razlag.
   + Hvalimo Boga za njegovo odrešenje in prizadevajmo si biti ponižni, čisti in vdani v božjo voljo tako, kakor je bila ponižna, čista in vdana Marija.
   + Vedno ostani potrpežljiv in blag, ničesar se ne boj in v ničemer ne pretiravaj.
   + Treba je zaupati v Gospoda. Včasih se pusti čakati, toda vedno odgovori.
   + Kar velja, ni delati velike ali majhne stvari, vidne ali ne pomembne, ampak samo ljubezen, s katero so narejene.
   + Vedno živim v soncu. Sonce je zvesto: včasih se navidez skrije, pa brž znova zasije še svetleje kot prej.
   + Danes hočem biti srečen ob zavesti, da sem ustvarjen zato, da lahko osrečujem druge, vse ljudi.
   + Ena najbolj pogostih utvar je v tem, da se nastanimo tu doli, kot da smo večni gospodarji peščice zemlje, na kateri stojimo.
   + Kakor tečejo vse reke v morje, tako se vse naše solze izlivajo v Božje srce.
   + Umetnost vseh umetnosti je: oblikovati samega sebe v novega človeka.
   + Preprostost nima ničesar, kar bi nasprotovalo preudarnosti, ne nasprotno. Preprostost je ljubezen, preudarnost je razumnost.
   + Tiste, ki v boju za svoje pravice čisto pozabljajo svoje dolžnosti ali pa jih izvršujejo le površno, lahko primerjamo ljudem, ki z eno roko podirajo, kar z drugo zidajo.
   + Mir je dom, dom vseh. Ta ne bo mogel zavladati na svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu.
   + Pomanjkljiva iskrenost, tudi do samega sebe, je višek brezvestnosti.
   + Ljubite družino! Vaše veselje, vaša sveta želja naj bo, da imate zdravo, pošteno, delavno družino, na kateri se lahko spočije Božje oko.
   + Vsak kristjan mora biti prepričan, da je njegova temeljna in prva dolžnost biti pričevalec resnice, v katero veruje, in ljubezni, ki ga je prerodila.
   + Višek filozofije je to: biti preprost, toda preudarno.
   + Kdor je voditelj, mora delati, dati delati, pustiti delati, vse usklajevati.
   + Danes si ne bo prizadeval spraviti v red nikogar razen samega sebe.
   + Pustiti dober vtis tudi v srcu slabega človeka se mi zdi dobro dejanje ljubezni, ki bo ob svojem času prineslo blagoslov.
   + Življenje, ki mi ostane, naj bo vesela priprava na smrt.
   + Biti vedno zaposlen in nikoli se predati naglici, to je košček nebes na zemlji.
   + Zavest moje majhnosti in mojega niča mi je vedno delala dobro družbo in me ohranjala ponižnega in mirnega.
   + Moja prva beseda je dobrota, druga spet dobrota in tudi tretja dobrota, iz katere se rodi pravičnost.
   + Vedno govori raje manj kakor več, in boj se, da ne bi povedal preveč.
   + Vse, kar ni Božja volja, je domišljija, je muhavost, je narava. Treba jo je hoteti in iskati v vsem in zato se boriti, moliti in čakati. Osvojimo jo počasi, dan za dnem.
   + Moja skrivnost je zelo preprosta: dati vse, ne ohraniti ničesar.
   + Nekateri pravijo, da je papež prevelik optimist, da vidi samo dobro. Toda ne morem biti drugačen od Gospoda, ki je delal in širil samo dobro.
   + Vsaka maša, ki jo darujemo, zaznamuje trenutek Gospodovega mimohoda. Zato je v Gospodovem svetišču vsak dan velika noč.
   + Stare ljudi moramo vedno obdajati z velikim spoštovanjem in nežno pozornostjo. Imajo pravi zaklad darov, s katerimi jih je Gospod spremljal na dolgi poti njihovega bivanja.
   + Posnemati moramo zvezde na nebu. Gospod jih kliče eno za drugo in one odgovarjajo: tukaj sem, pripravljena sem.

   Zbral Marko Čuk Ognjišče

   Odgovori
6. Miro says:

   27. januarja, 2020 at 13:00

   SV. ANGELA MERICI JE BILA KOT MLADO DEKLE DELEŽNA VIDENJA NEBEŠKE LESTVE, PO KATERI SO HODILE … (beri v nadaljevanju!)

   Med najboljšimi graditelji Kristusove Cerkve so gotovo svetniki. Ena izmed njih je tudi sveta Angela Merici, katere god danes obhajamo. Tudi mi naj bi vedno bili aktivni člani svete Cerkve. Priznajmo pa, da smo včasih premalo, in to obenem obžalujmo, da bomo svete skrivnosti vredno obhjali (povzeto po: Kristusove priče, Stanko Lorber).

   http://svetniki.org/sveta-angela-merici-ustanoviteljica-ursulink

   Življenje sv. Angele Merici nas spodbuja, da bi po Kristusovem zgledu tudi mi rodili le dobre sadove. Usmiljeni Jezus, podari nam potrebno luč in moč, da se bomo ravnali po Tvojih besedah: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet!
   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!
   Sv. Angela Merici, prosi za nas!

   Odgovori
7. Janez says:

   27. januarja, 2020 at 10:52

   Ali te Bog še vedno ljubi? Joseph Tkach WKG Schweiz
   Ali veste, da mnogi kristjani živijo vsak dan in niso prepričani, da jih Bog še vedno ljubi? Zaskrbljeni so, da jih bo Bog zavrnil in še huje, da jih je že zavrnil. Mogoče si enako prestrašen. Zakaj mislite, da so kristjani tako zaskrbljeni?
   Odgovor je preprosto v tem, da so pošteni do sebe. Vedo, da so grešniki. Boleče se zavedajo svojih neuspehov, svojih napak, svojih prestopkov – svojih grehov. Učili so se, da sta Božja ljubezen in celo odrešenje odvisni od tega, kako dobro smo ljudje poslušni in ubogljivi Bogu. Zato govorijo Bogu, kako jim je žal in prosijo za odpuščanje v upanju, da jim bo Bog odpustil in ne bo obrnil hrbet, ko bodo nekako ustvarili globok, notranji občutek skrb in slabe vesti pred Bogomi. Ko so prišli k veri, so jim povedali, da če in dokler se ne bodo pokesali in verjeli, bodo popolnoma ločeni od Boga, in Kristusova kri bi in ne bi mogla delovati zanje. Verjeti v to napako jih je pripeljalo do druge napačne predstave: vsakič, ko se vrnejo v greh, jim Bog odvzame milost in prelita Kristusova kri na križu jih ne bi več odreševala. Zato – ko so ljudje pošteni glede svoje grešnosti – se v svojem krščanskem življenju sprašujejo, ali jih je Bog zavrnil. Bog nas vedno Ljubi in nas ne bo zavrnil, tudi ko mi na Boga pozabimo in grešimo. Jezusov Evangelij je dobra Vesela novica in Oznanilo Odrešenja za Ljudi. Evangelij nam ne razlaga, da smo še vedno ločeni od Boga in da moramo nekaj storiti, da nam Bog podari svojo Milost. Evangelij nam pove, da je Bog Oče v Sinu Jezusu Kristusu Spravil in Odrešil vse grešne Ljudi, vključno z vami z mano, vključno z vsemi ljudmi (Kol 1,19-20). Ni ovire, ni ločevanja med človekom in Bogom, ker jih je Jezus odstranil in ker je v svojem lastnem Božjem Usmiljenju človeštvo Odrešil in pritegnil v Očetovo ljubezen (1 Jan 2,1, Jan 12,32). Edina ovira je namišljeni človeški jaz (Kol 1,21), ki smo ga ljudje vzgajali s svojo sebičnostjo, strahom in neodvisnostjo in razmišljali po človeško ter tako verovali in nismo sledili Jezusu. Evangelij se ne nanaša na to, da delamo ali verujemo v nekaj, kar povzroči, da Bog spremeni naš status iz nezaželenega v tistega pravega, da bi ga Ljubili. Božja ljubezen ni odvisna od ničesar, kar počnemo ali ne počnemo. Evangelijsko oznanilo je razlaga tega, kar je že resnično – razlaga Očetove velike in nepopustljive ljubezni do vsega človeštva, ki se kaže v Jezusu Kristusu po Svetem Duhu. Bog vas je ljubil, preden ste kdaj obžalovali ali verjeli karkoli in ničesar, kar vi ali kdorkoli drug kdaj počnete, tega ne bo spremenilo (Rim 5,8; 8,31-39). Evangelij je povezan z odnosom, odnosom z Bogom, ki je za nas postalo resničnost preko Božjega lastnega dejanja v Kristusu. Ne gre za vrsto zahtev, niti za samo intelektualno sprejemanje vrste verskih ali biblijskih dejstev. Jezus Kristus ni samo sedel po Božji volji v sodnem sedežu; vzel nas je k Sebi in nas je s Svetim Duhom in v Njem skupaj z Božjim Sinom skozi Duha Svetega pripeljal k Božjim ljubljenim otrokom. Bog je Ljubezen, ki nas Vse Ljubi.

   Nihče drug kot Jezus, naš Odrešenik, ki je prevzel na nas vse naše grehe in umrl na križu ter vstal od smrti, ki biva in deluje kot Jezus Božji Sin tudi v nas po Svetem Duhu “ki je volja in delo Njegovega Božjega užitka ter Ljubezni do nas” nas ne more Odrešiti (Fil 4,13, Ef 2,8-10). Lahko se prepustimo iskreno, da mu sledimo, vedoč, da nam je že odpustil, ko smo zapadli spet v greh. Pomisli! Bog ni “božanstvo, ki nas gleda daleč, tam v nebesih”, ampak Oče, Sin in Sveti Duh, s katerim in v katerem živite, vi in vsi ostali skupaj (Dejanje 17,28). Toliko Nas Bog ljubi, ne glede na to, kdo smo in kaj smo storili, da je Vse Odrešenje možno preko Kristusa, Božjega Sina, ki je prišel k nam Ljudem – in po Svetem Duhu pride v Nas – da nas odreši naše odtujenosti, naših strahov, naših bolezni in problemov. Vedi, Jezus Te je Odrešil vseh tvojih grehov in te ozdravil s svojo Odrešujočo Božjo milostjo, ker nas Neskončno Ljubi. Odstranil je vsako oviro med nami ljudmi in Njim. V Kristusu smo se ljudje znebili vsega, kar nam je preprečevalo, da bi neposredno doživljali Odrešenje, Radost in Mir, ki izvira iz življenja v našem osebnem (intimnem) druženju, prijateljstvu in popolnem, ljubečem Očetovstvu ter Ljubezni do Jezusa, ko molimo, prosimo, beremo in sledimo Evangeliju, sprejemamo Evharistijo, delamo dobra dela in Spolnjujemo Božjo Voljo. Kakšno čudovito sporočilo, ki nam ga je Bog dal, da ga delimo z drugimi v Evangeliju, ki je Veselo Oznanilo Odrešenja vsem Ljudem, ki Verjejo v Jezusa!

   Joseph Tkach, medmrežje Weltweite Kirche Gottes Schweiz

   Dal nam je Življenje, Odrešenika, Jezusov Evangelij, Evharistijo (darovanje), Ljubezen, Odpuščanje in oznanil, da smo Odrešeni grehov. Kolikšna je Božja Milost in Božja Ljubezen do vseh Ljudi brez izjem. Zato bodimo hvaležni Bogu in ga molimo in hvalimo ter spolnjujmo Božjo Voljo. Vse imamo, da smo lahko veseli in zadovoljni ter da skromni in ponižni v Veri pridemo pred Jezusa in ga molimo in prosimo za Božji Mir. Janez

   Odgovori
8. Miro says:

   27. januarja, 2020 at 10:40

   EVHARISTIJA JE RADOSTNO SREČANJE S PRIJATELJEM, KI JE VEDNO NA RAZPOLAGO!

   Emanuel, Bog z nami! To je novica, ki odstrani gore dvomov, ran in trpljenja. Sredi osamljenosti, v globini noči
   je On tukaj. Resnično. Ne po neki dozdevni navzočnosti, ki bi bila sad psihologije v iskanju tolažbe. Ne! Resnično.
   Bog je resnično navzoč, sredi našega sveta, v središču našega življenja … Bog je zlasti navzoč v tistem trenutku
   maše, ko Kristus po ustih duhovnika izgovarja svoje besede: »To je moje telo«; To je moja kri.« V tem trenutku
   posvetitve je Jezus navzoč, resnično navzoč. Čudež se nenehno ponavlja že blizu dva tisoč let … (povzeto po:
   Evharistija, ljubezen svetnikov; Nicolas Buttet).

   Da v evharistiji Jezus živi iz ljubezni do nebeškega Očeta in do ljudi, je z močno vero na svojstven način podano
   tudi v kratkih, zgoščenih mislih o evharistiji, zapisanih v knjigi: Kruh, ki daje življenje (zbral Wilhelm Mühs).

   – S tem zakramentom
   vračamo med ljudi
   tistega Boga, ki se mnogim zdi skrit,
   a si je izbral,
   da ostane z nami v vseh urah življenja,
   tudi v najbolj tragičnih.
   (Giacomo Biffi)

   – Evharistija
   je radostno srečanje s prijateljem,
   ki je vedno na razpolago
   in h kateremu pridemo, kadar hočemo,
   ne da bi se nam bilo treba
   vnaprej napovedovati.
   (Wilhelm Mühs)

   – Ko se hranimo
   z Jezusovim telesom in njegovo krvjo,
   postajamo njegovo telo in njegova kri.
   Vendar nas lahko njegov duh oživlja
   in vlada v nas samo toliko,
   kolikor smo udje njegovega telesa.
   (Edith Stein)

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Janez says:

   26. januarja, 2020 at 13:40

   Božja milost (Medmrežje Weltweite Kirche Gottes – WKG Schweiz)

   Božja milost je nezaslužena naklonjenost, ki jo je Bog pripravljen podariti vsem svojim stvaritvam. V najširšem smislu se Božja milost manifestira v vsakem dejanju božjega samo-razodetja. Po milosti so človek in ves kozmos (vesolje/stvarstvo) odkupljen od greha in smrti po Jezusu Kristusu in po milosti človek pridobi moč spoznati in ljubiti Boga in Jezusa Kristusa v veselju večnega odrešenja na svetu. Božje kraljestvo. (Kolosani 1,20, 1, John 2,1-2, Rimljani 8,19-21, 3,24, 5,2.15-17.21, John 1,12, Ephesians 2,8-9, Titus 3,7).

   Milost Boga
   “Če pravica pride po zakonu, potem je Kristus umrl zaman,” je zapisal Pavel v galatskem 2,21. Edina alternativa, pravi v istem verzu, je “Božja milost”. Mi smo rešeni po milosti, ne po ohranjanju zakona. To so alternative, ki jih ni mogoče kombinirati. Mi jih ne rešimo z milostjo in delom, ampak samo z milostjo. Pavel jasno pojasni, da moramo izbrati eno ali drugo. Izbira obeh ni možnost (Rim 11,6). Kajti če bi bila dediščina pridobljena po zakonu, ne bi bila dana obljuba; Toda Bog ga je Abrahamu svobodno dal z obljubo (Gal 3,18). Odrešenje ni odvisno od zakona, ampak od Božje milosti. “Samo če bi obstajal zakon, ki bi lahko dal življenje, bi pravica resnično prišla iz zakona” (v. 21). Če bi obstajal način, da bi pridobili večno življenje z držanjem zapovedi, bi nas Bog rešil z zakonom. Toda to ni bilo mogoče. Zakon ne more nikogar rešiti. Bog hoče, da imamo dobre manire. Želi, da ljubimo druge in s tem izpolnjujemo zakon. Vendar ne želi, da bi mislili, da so naša dela vedno razlog za naše odrešenje. Njegovo zagotavljanje milosti pomeni, da je vedno vedel, da ne bomo nikoli “dovolj dobri” kljub našim najboljšim prizadevanjem. Če naša dela prispevajo k odrešitvi, potem bi se imeli kaj hvaliti. Toda Bog je načrtoval svoj načrt odrešenja, tako da ne moremo zahtevati zasluge za naše odrešenje (Ef 2,8-9). Nikoli ne moremo trditi, da zaslužimo karkoli. Nikoli ne moremo reči, da nam Bog vse dolguje.
   To se dotika jedra krščanske vere in naredi krščanstvo edinstveno. Druge religije trdijo, da so ljudje lahko dovolj dobri, če se dovolj trudijo. Krščanstvo pravi, da ne moremo biti dovolj dobri. Potrebujemo milost. Sam po sebi nikoli ne bomo dovolj dobri, zato druge religije ne bodo nikoli dovolj dobre. Edini način, da se rešimo, je Božja milost. Nikoli ne moremo zaslužiti, da bi živeli večno, zato je edini način, da dobimo večno življenje, da nam Bog da nekaj, česar si ne zaslužimo. To je tisto, kar Pavel želi, ko uporablja besedo milost. Odrešenje je dar od Boga, nekaj, kar nikoli ne bi mogli zaslužiti – niti z ohranjanjem zapovedi tisočletij.

   Jezus in milost
   “Zakaj je dan preko Mojzesa,” piše Janez in nadaljuje: “Milost in resnica sta prišli po Jezusu Kristusu” (Janez 1,17). Janez je videl nasprotje med zakonom in milostjo, med tem, kar počnemo in kar nam je dano. Vendar Jezus ni uporabil besede milosti. Toda vse življenje je bilo zgled milosti in njegove prispodobe ponazarjajo milost. Včasih je uporabil besedo milost, da bi opisal, kaj nam Bog daje. “Blagor milostnim,” je rekel, “ker bodo prejeli usmiljenje” (Mt 5,7). S to izjavo je navedel, da vsi potrebujemo usmiljenje. Omenil je, da bi morali biti v tem pogledu podobni Bogu. Če cenimo milost, bomo tudi milost drugim ljudem. Kasneje, ko so ga vprašali, zakaj se ukvarja z zloglasnimi grešniki, je ljudem rekel: “Ampak pojdi in se nauči, kaj to pomeni: usmiljen sem na milost in ne na žrtvovanje” (Mt 9,13, citat iz Hos 6,6) ). Bog je bolj zaskrbljen, da pokaže milost, kot da je perfekcionist pri izpolnjevanju zapovedi. Ne želimo, da bi ljudje grešili. Ker pa so prestopki neizogibni, je milost nujno potrebna. To velja za naše medsebojne odnose in naš odnos z Bogom. Bog hoče, da prepoznamo našo potrebo po usmiljenju in da pokažemo milost drugim ljudem. Jezus je dal primer tega, ko je jedel z davkoplačevalci in govoril z grešniki – s svojim vedenjem je pokazal, da Bog želi komunicirati z vsemi nami. On je prevzel vse naše grehe in nam odpustil, da imamo to sožitje. Jezus je povedal priliko o dveh dolžnikih, ki so dolgovali ogromno vsoto, in drugi, ki je dolgovala veliko manj. Gospodar je odpustil služabniku, ki mu je veliko dolgoval, toda ta služabnik ni odpustil kolegu uslužbencu, ki mu je bil manj dolžan. Učitelj je bil jezen in rekel: »Ali se tudi ti nisi usmilil do svojega služabnika, kako sem se ti usmilil?« (Mt 18,33). Lekcija te prilike: Vsak od nas bi se moral videti kot prvi služabnik, ki mu je bilo odpuščeno ogromno vsoto. Vsi smo do dolge poti izpolnili zahtev zakona, zato nam Bog pokaže usmiljenje – in hoče, da tudi mi pokažemo milost. Seveda, tako na področju milosti kot v pravu, naša dejanja ne dosegajo pričakovanj, zato moramo še naprej zaupati v Božjo milost. Prilika o dobrem Samarijancu se konča s pozivom k milosti (Lk 10,37). Avtor, ki je prosil za milost, je bil tisti, ki je stal pred Bogom (Lk 18,13-14). Izgubljeni sin, ki je zapravil svoje bogastvo in se potem vrnil domov, je bil sprejet, ne da bi kaj storil, da bi ga “zaslužil” (Lk 15,20). Niti vina iz Naina niti njen sin niso storili ničesar, da bi dobili vstajenje; Jezus je to naredil iz sočutja (Lk 7,11-15).

   Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa
   Jezusovi čudeži so služili za dušenje začasnih potreb. Ljudje, ki so jedli kruh in ribe, so spet postali lačni. Sin, ki je bil dvignjen, je na koncu umrl. Toda milost Jezusa Kristusa bo dana vsem nam z najvišjim dejanjem božanske milosti: Njegovo žrtveno smrt na križu. Tako se je Jezus sam dal za nas – z večnimi, ne zgolj začasnimi posledicami. Ko je Peter dejal: »Namesto tega verjamemo, da smo rešeni z milostjo Gospoda Jezusa« (Apostolska dela 15,11). Evangelij je sporočilo Božje milosti (Akti 14,3, 20,24, 32). Mi smo upravičeni po milosti “z odrešenjem, ki je bilo storjeno po Jezusu Kristusu” (Rom 3,24). Božja milost je povezana z žrtvovanjem Jezusa na križu. Jezus je umrl za nas, za naše grehe, in mi smo rešeni zaradi tega, kar je storil na križu (v. 25). Odrešitev imamo po njegovi krvi (Eph 1,7). Toda Božja milost gre dlje od odpuščanja. Luka nam pove, da je bila Božja milost z učenci, ko so oznanjali evangelij (Act 4,33). Bog jih je podpiral tako, da jim je dajal pomoč, ki je niso zaslužili. Toda, ali to ne počnejo človeški očetje? Ne samo, da svojim otrokom dajemo, če niso storili ničesar, da bi jih zaslužili, temveč jim dajemo tudi darila, ki jih ne bi mogli zaslužiti. To je del ljubezni in odraža naravo Boga. Milost je velikodušnost. Ko so člani kongregacije v Antiohiji poslali Pavla in Barnabo na misijonsko potovanje, sta jim ukazali na Božjo milost (Apostolska dela 14,26, 15,40). Z drugimi besedami, naročili so jim, naj skrbijo za Boga in zaupajo, da bo Bog zagotovil potnike in da jim bo dal tisto, kar potrebujejo. To je del njegove milosti. Duhovna darila so tudi delo milosti. “Imamo drugačne darove,” piše Pavel, “po milosti, ki nam je bila dana” (rimski 12,6). “Vsakemu od nas je dana milost po merilu Kristusovega darila” (Ef. 4,7). “In služite drug drugemu, vsak z darilom, ki ga je prejel, kot dobri upravitelji mnogih Božjih milosti” (1Pt 4,10).
   Pavel se je zahvalil Bogu za duhovne darove, ki jih je podaril zvestim (1Kor 1,4-5). Prepričan je bil, da bo Božja milost med njimi bogata in jim bo omogočila, da se še povečajo v vsakem dobrem delu (2Kor 9,8). Vsako dobro darilo je dar od Boga, rezultat milosti, namesto tega, kar si zaslužimo. Zato bi morali biti hvaležni za najpreprostejše blagoslove, za petje ptic, vonj rož in smeh otrok. Tudi življenje je samo po sebi razkošje, ne nujnost. Pavlova služba mu je bila podeljena po milosti (Rim 1,5, 15,15, 1Kor 3,10, Gal 2,9, Ef 3,7). Vse, kar je delal, je hotel storiti v skladu z Božjo milostjo (2Kor 1,12). Njegova moč in sposobnosti so bili dar milosti (2Kor 12,9). Če bi Bog lahko rešil in uporabil najhujše od vseh grešnikov (kot je opisal Pavel), lahko zagotovo odpusti in uporabi vsakega od nas. Nič nas ne more ločiti od njegove ljubezni, od njegove želje, da nam jo da.

   Naš odgovor na milost
   Kako naj se odzovemo na Božjo milost? Z milostjo, seveda. Moramo biti usmiljeni, ker je Bog poln usmiljenja (Lk 6,36). Drugim bi morali odpustiti prav tako, kot smo bili odpuščeni. Služiti moramo drugim, tako kot smo bili vročeni. Moramo biti prijazni do drugih, tako da jim izkazujemo dobro voljo in prijaznost. Naše besede morajo biti polne milosti (Kol 4,6). Moramo biti prijazni in milostljivi, odpuščati in dati v zakonu, poslu, delu, cerkvi, prijateljih, družini in neznanci. Pavel je tudi opisal finančno velikodušnost kot milostno dejanje: “Mi pa vam sporočamo, dragi bratje, Božja milost, dana v makedonskih cerkvah. Njihovo veselje je bilo živahno, ko je bilo dokazano z veliko stisko, in čeprav so zelo revni, so jih obilno dali v svoji preprostosti. Ker, kar se mene tiče, pričam, in celo glede njihovih pooblastil, ki so jih dali prostovoljno (2Kor 8,1-3). Prejeli so veliko in so bili pripravljeni dati veliko. Dajanje je dejanje milosti (v. 6) in velikodušnost – bodisi v smislu financ, časa, spoštovanja ali drugače – in je ustrezen način, da se odzovemo na milost Jezusa Kristusa, ki je sam za da bi nam dali obilne blagoslove (V. 9).

   Joseph Tkach, medmrežje Weltweite Kirche Gottes Schweiz.

   Odgovori
10. Janez says:

    26. januarja, 2020 at 13:37

    Juan Arias
    Bog, v katerega ne morem verovati

    Bog, v katerega ne morem verovati, je:
    -Bog, ki ima zadoščenje, če pred njim klečimo in se ga bojimo.
    -Bog, ki nalaga kazensko globo.-Bog, ki naj bi bil čarovnik čudežev.
    -Bog, ki ne spoštuje človekovega razuma in svobodne volje.
    -Bog, ki mu pripada monopol ene rase, nacije, kaste, kulture, Cerkve.
    -Bog, ki z nami manipulira.-Bog, ki ga je možno raztolmačiti s filozofijo in teologijo.
    -Bog, ki opravičuje vojne in je zaročen s politi-ko.-Bog, ki mu ne morem zaupati, ko ni več nobe-nega upanja.
    -Bog, ki ni ljubezen.
    Amen.

    Bog je Ljubezen in je tam, kjer se Ljudje Ljubijo, si Odpuščajo in se medsebojno Razumejo in si Pomagajo.

    Juan Arias (umrl 1501) je bil španski duhovnik.

    Odgovori