Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

4.210 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    »BOGASTVO NE KORISTI NA DAN JEZE, PRAVIČNOST PA REŠUJE SMRTI« (Prg 11,4)

    DUHOVNA MISEL: »Materialno ali duhovno bogastvo nas lahko zaduši, če ga ne uporabljamo na pravi način. Ostanite »prazni« v največji možni meri, da vas Bog lahko napolni. Tudi Bog ne more ničesar položiti tja, kjer je že vse polno. Bog se nam ne vsiljuje. Vi boste napolnili svet z ljubeznijo, ki ste jo prejeli od njega.« (sv. Mati Terezija)

    Prosimo Gospoda za pomoč, da se bomo v srcu osvobodili navezanosti na stvari tega sveta, po Božji volji uporabljali tako duhovne kot materialne dobrine in se čim bolj odprli delovanju Božje ljubezni.

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  2. Miro says:

    LURŠKA MATI BOŽJA 11. FEBRUAR

    Ob spominskem dnevu Lurške Matere Božje je potrebno, da se seznanimo s pojmom in pomenom »zasebnih« ali »posebnih« razodetij, ki jih je treba dobro razlikovati od »javnega« ali »splošnega« razodetja.

    I . RAZLIKA MED JAVNIM IN ZASEBNIM RAZODETJEM

    Javno, za vso Cerkev in prek nje za vse človeštvo vseh časov obvezno razodetje se je končalo s smrtjo zadnjega apostola. Javno razodetje ima svoj višek v Kristusu, ki »z vso svojo navzočnostjo in nastopom, z besedami in dejanji, z znamenji in čudeži, predvsem pa s svojo smrtjo in s poveličanim vstajenjem od mrtvih in končno z Duhom resnice, ki ga je poslal, v polnosti dovršuje razodetje in potrjuje z božjim pričevanjem, da je z nami Bog, da bi nas rešil iz teme greha in smrti in nas obudil k v enemu življenju« (2 Vat. BR 4). Nobeno drugo razodetje ne more k temu dodati kake nove verske resnice, ki bi bila za zveličanje potrebna. »Krščanski zveličavni red kot nova in dokončna zaveza ne bo nikdar prešel in pred veličastnim razodetjem našega Gospoda Jezusa Kristusa (tj. pred njegovim drugim prihodom) ne moremo pričakovati nobenega novega javnega razodetja« (prav tam). Svoje versko in nravno življenje smo kot kristjani dolžni oblikovati iz javnega razodetja, predvsem iz evangelija, ki je »vir vse zveličavne resnice in nravnega življenja« (prav tam, čl. 7,I).

    Vsa poznejša razodetja, kar jih je res bilo, so »zasebna« razodetja. Kolikor so pristna, niso namenjena vsej Cerkvi, vsaj ne vsej Cerkvi vseh časov, marveč le posamezni osebi, ki je deležna videnj in prikazovanj (kolikor niso le sad domišljije), ali tudi več osebam, včasih več ali manj tudi blagru vse Cerkve, ki je v kakem času v posebnem položaju.

    Namesto o zasebnem ali privatnem razodetju danes neredki teologi s tridentinski koncilom (Denz. 805) rajši govorijo o posebnem razodetju. Ta beseda se jim zdi bolj primerna. Izraz zasebno razodetje more namreč zavesti v zmoto, kakor da takšno razodetje ni namenjeno tudi širši javnosti Cerkve; beseda posebno razodetje pa opozarja, da more biti namenjeno tudi širšim krogom ali celo vsej Cerkvi kakega časa in položaja. V nasprotju s »posebnim« razodetjem moremo v tem primeru javnemu razodetju reči tudi splošno razodetje, ker je namenjeno vsej Cerkvi vseh časov; nahaja se v Svetem pismu in apostolskem izročilu, ki sta splošna, za vse in v vseh verskih in nravnih stvareh odločilna vira celotnega cerkvenega oznanjevanja.

    2. ALI SMO ZASEBNIM ALI POSEBNIM RAZODETJEM DOLŽNI VERJETI?

    Tisti, ki so bili takega razodetja sami deležni, so mu po mnenju neredkih teologov dolžni pritrditi z »božjo« vero, to se pravi s takšno vero, kakršna gre Bogu: seveda le, če so o dejstvu razodetja popolnoma prepričani. Drugi ljudje, ki so enako trdno prepričani, morejo, niso pa dolžni dati enako pritrditev; če o dejstvu takega razodetja niso docela prepričani, bodo tudi potem, ko bo Cerkev tisto razodetje potrdila, v skladu z znamenji za resničnost zasebnega razodetja ostali le pri pametni, zgolj človeški pritrditvi. Nikdar pa zasebno razodetje in njegova vsebina ne postane predmet tako imenovane »božje in katoliške« vere, naj ga Cerkev še tako jasno in brez omahovanja potrdi. To se pravi: če kdo zasebnega razodetja in tega, kar vsebuje, ne sprejme, zaradi tega še ni krivoverec, ki bi mogel biti izobčen iz Cerkve. Cerkev zasebnih razodetij nikoli ne razglasi in ne more razglasiti za verske resnice ali dogme.

    Seveda more Bog tudi zasebnemu razodetju dati docela razvidno potrdilo, tako da oseba, katera to razodetje prejme, lahko s popolnoma trdnim prepričanjem ugotovi: Tukaj gre v resnici za božji poseg, tu ne more biti samoprevare. Za druge ljudi, ki niso bili sami deležni tega razodetja, je pozitivni in nedvomni kriterij (merilo) resničnosti razodetja pač samo čudež, to se pravi tak izreden dogodek v vidni naravi, kakršnega ni mogoče razlagati iz delovanja naravnih sil, ampak ga je mogoče pripisovati le vsemogočnemu Bogu. Če pri »razodetjih« manjka tak božji pečat, ki ga daje čudež, je treba preiskovati predvsem dvoje: 1. fizične, razumske in moralne lastnosti osebe, ki o sebi trdi, da ji je bilo v zvezi s prikazovanji in videnji dano razodetje; 2. to razodetje sámo v njegovi vsebini in okoliščinah. Iz raziskave teh kriterijev, ki so mnogokrat zgolj negativni, bo v ugodnem primeru mogoče razbrati bolj ali manj utemeljeno verjetnost glede resničnosti dogodkov in pojavov.

    Cerkev – vsaj za »uradno« Cerkev to velja – je bila zaradi možnosti prevar in samoprevar ter prividov, ki izvirajo iz duševne obolelosti, pri teh stvareh vedno zelo previdna. Kakšne preskušnje in težave je morala prenesti npr. sv. Bernardka (gl. 16. april), ko je začela hoditi pred lurško votlino, češ da se ji prikazuje Brezmadežna in ji daje posebna naročila! Šele ob dogajanjih, ki so rasla iz duha krščanske ponižnosti, evangeljske spokornosti, resnične bogoljubnosti in nadnaravne ljubezni do ljudi ter so tudi rodila in še danes kar naprej rode sadove pristne evangeljske prenovitve, je Cerkev prišla do sodbe: »Božji prst je tukaj! Marija je tukaj v resnici na izreden način posegla v življenje Bernardke in njenega okolja.« Če Cerkev posebna razodetja kdaj potrdi, kakor je to storila glede Lurda, je s tem mišljeno troje: 1. da v tistem razodetju ni ničesar takega, kar bi bilo zoper vero in nravnost; 2. da se sme širiti v javnosti; 3. da mu je zaradi dovolj zanesljivih znamenj mogoče brez nasprotovanja krščanski razumnosti in pobožnosti dati pritrditev človeške (ne božje) vere. Ne moremo pa tajiti, da more cerkvena odobritev imeti različno »barvo«, to se pravi večjo ali manjšo tehtnost. Če Cerkev osebo, ki je bila baje deležna zasebnega razodetja, povzdigne k častem oltarja kakor sv. Bernardko, je s tem dana le potrditev njenih kreposti ne pa njenih karizmatičnih (tj. izrednih nadnaravnih) darov in zato tudi ne razodetja (prim. ASS 1932, str. 57).

    Kaj pa, če prikazovanje sámo postane predmet praznovanja, kakor se je to zgodilo ravno glede Lurda? V takih primerih praznik temelji na priznanem dejstvu, da se je tisto prikazovanje res izvršilo. vendar pa moramo pri tem upoštevati, da versko čaščenje po nauku Cerkve vedno velja navsezadnje samo osebi. Na sliko, dogodek, relikvije in podobno se nanaša samo t. i. »relativno češčenje«; to se pravi, le zaradi osebe, katero slika predstavlja, gre tudi sliki spoštljivost, a nikdar ne zaradi slike same. »Absolutno češčenje« pa je vedno usmerjeno samo na osebo svetnikov, ki jih častimo, ali na Mater božjo in na troedinega Boga, ki je edini končni vir vse veličine svetnikov in Matere božje. (Iz tega je razumljivo, zakaj Cerkev potrpežljivo dopušča kdaj tudi češčenje takšnih relikvij, o katerih ni gotovo, če so pristne – saj tudi v takem primeru češčenje vendarle ne izgubi svojega pomena, kajti na »absolutni« način velja le osebi).

    Tako moramo glede praznika Lurške Matere božje reči: Tudi če bi kdo ne sprejel lurških prikazovanj kot nekaj, kar se je nedvomno v resnici zgodilo, bi vendar mogel mirno in celo z navdušenjem obhajati to praznik – saj gre tukaj le za češčenje troedinega Boga, čigar veličastvo se razen v Kristusovi človeški naravi nam ljudem najsijajneje razodeva v Mariji.

    Seveda pa po pameti glede Lurda ni mogoče dvomiti, da je po sklepih božje previdnosti Devica Marija s svojim osebnim nadnaravnim vplivom pred dobrimi sto leti v resnici posegla v življenje preproste deklice Bernardke in prek nje v veliki meri v življenje vse Cerkve našega časa. Res je sicer, da ne bi mogli dolžiti krivoverstva tistega človeka, ki bi na prikazovanja v Lurdu nič ne dal, vendar pa nas dogodki v Lurdu z vsemi svojimi okoliščinami in nato še tolikera skrbno preiskana čudežna ozdravljenja (doslej nad 2000), zlasti tista, ki jih je Cerkev posebej potrdila (doslej nekaj nad 50) in ki se dogajajo še danes, z docela zanesljivo človeško gotovostjo nagibljejo k temu, da resničnosti nadnaravnega božjega in Marijinega poseganja tukaj ne bomo tajili – sicer bi se tako izognili očitku, da smo predrzno samoglavi.

    3. POMEN ZASEBNIH RAZODETIJ ZA KRŠČANSKO ŽIVLJENJE

    Tudi če kako zasebno razodetje postane znano po vsem svetu, kakor velja za dogodke v Lurdu, ostane vendar še vedno le »zasebno« ali »posebno« razodetje. Zato ga nikoli ne smemo postavljati v isto vrsto skupaj z javnim ali splošnim razodetjem. Če bi tako ravnali in pripisovali npr. romanju v Lurd večjo važnost kakor izpolnjevanju osnovnih verskih dolžnosti, zlasti dolžnosti do bližnjega, v katerem moramo kot kristjani gledati Kristusa samega, potem bi naša »pobožnost« bila brez dvoma prazna in bi žalila Boga in preblaženo Devico, ki je hotela v vsem biti Gospodova dekla in sodelavka pri odreševanju človeštva.

    Značilno je, da so največji krščanski mistiki, med njimi npr. sv. Janez od križa, svojo globoko vero in življenje po njej vedno izrazito opirali ne na posebna razodetja, ki so jih bili mnogokrat sami deležni, marveč na Sveto pismo in izročilo, kakor ju razlaga cerkveno učiteljstvo, kateremu je Kristus izročil zaklad javnega razodetja v varstvo in oznanjevanje.

    Vendar morejo zasebna razodetja, podrejena nadzorstvu Cerkve, biti zelo koristna ne le osebam, ki so bila teh razodetij neposredno deležna, marveč celotni Cerkvi v nekem času. Biti morejo npr. potrdilo za kako versko resnico, čeprav le zunanje in dodatno, nikakor pa ne odločilno potrdilo. Tako se je v Lurdu zgodilo z resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju: leta 1854 je bila slovesno razglašena, 1858 pa se je neuki Bernardki »lepa Gospa« predstavila: »Brezmadežno spočetje sem!« Predvsem pa dajo pobudo za vse večji vpliv kake verske resnice ali evangeljskega načela na dejavno versko-nravno življenje v Cerkvi. – K. Rahner pravi, da posebna razodetja niso »indikativi«, marveč »imperativi«, niso povedniki, marveč velelniki; to se pravi, ne odkrivajo nam novih resnic božjega razodetja in jih tudi ne morejo, kajti s Kristusovo smrtjo na križu in z njegovim vstajenjem je nastopil »poslednji čas« in s smrtjo apostolov, avtentičnih prič Kristusovega vstajenja, se je javno in splošno božje razodetje končalo. Pač pa »posebna« razodetja izražajo naročila določenim vernikom ali prek njih celo vsej Cerkvi, kaj je treba kristjanom storiti v določenem zgodovinskem položaju. V bistvu torej zasebno razodetje ne vsebuje nobene nove trditve, kakršna ne bi bila vsebovana že v javnem razodetju; pač pa vsebuje nov ukaz, katerega Bog navdihne kakemu udu Cerkve, ukaz, ki odgovarja na vprašanje: Kaj je treba v skladu s splošnimi načeli vere v tem zgodovinskem položaju še posebno storiti?

    Danes se poleg tega čedalje bolj uveljavlja spoznanje, da v pojavih zasebnih razodetij nastopajo preroške prvine Cerkve, se pravi tisti izredni darovi, o katerih je sv. Peter govoril na prvi binkoštni praznik: »V poslednjih dneh, govori Bog, bom izlil od svojega Duha na vse človeštvo … Celo na svoje hlapce in na dekle bom v tistih dneh izlil svojega Duha in bodo prerokovali …« (Apd 2,17 sl.) Drugi vatikanski cerkveni zbor je sam pokazal v to smer, ko opozarja, kako velik pomen za vse življenje Cerkve morejo imeti čisto »navadni« verniki, ki jih Sveti Duh napravlja deležne posebnih darov (prim. C 12,2; 27,3).

    Kakšen »imperativ« torej daje Bog Cerkvi po Marijinih prikazovanjih v Lurdu? Tukaj pač ni težko najti odgovora. V Lurdu gre v bistvu za zelo važne točke evangelija: za pokoro in molitev, ki zavzemata v Jezusovem oznanjevanju in v oznanjevanju apostolov zelo pomembno mesto, pa nanju vse preveč pozabljamo. Znani protestantski pisec svetniških življenjepisov Walter Nigg pristavlja še tole: Marijina prikazovanja v Lurdu in drugod po deželah krščanskega Zahoda vsebujejo zagotovilo, da je tisti »propad Zahoda«, katerega nekateri evropski misleci vztrajno napovedujejo, mogoče premagati in ga preprečiti. A če hočemo to doseči, si moramo z vso resnostjo vzeti k srcu vedno znova ponavljano Marijino svarilo o potrebnosti pokore, tisto svarilo, s katerim je Jezus sploh začel oznanjati blagovest odrešenja. To je nadvse resen opomin, a hkrati vsebuje tolažljivo resnico, da »se Bog tudi še danes razodeva v drami zgodovine« (W. Nigg). V tej drami pa moramo z evangeljskim življenjem tudi dejavno sodelovati, če nočemo doživeti propada. Lurd je nekaj drugega, kakor je tisto nezdravo hlastanje po vedno novih »prikazovanjih«, ki se ponekod pojavlja, in sicer v nemajhno škodo resnično krščanskemu življenju in tudi v veliko škodo pravemu češčenju Matere božje. Drugi vatikanski koncil pravi: »Verniki naj pomnijo, da prava pobožnost ne obstoji v neplodnem in kratkotrajnem čustvu ne v kaki prazni lahkovernosti, temveč da izvira iz prave vere, katera nas vodi k priznavanju vzvišenosti božje Porodnice in nas spodbuja k otroški ljubezni do naše Matere ter k posnemanju njenih kreposti« (C 67).

    V zadnjih stoletjih je vodstvo Cerkve glede zasebnih razodetij po pravici bolj in bolj previdno in zadržano. S tem se ne le izogne nepotrebnemu izzivanju napadov s strani nevernih, ampak tudi varuje ude Cerkve pred nevarnostjo, ki ni majhna: da bi precenjevali pomembnost izrednih milosti na škodo vélikih sredstev božjega življenja v človeku. Vedno se Cerkev drži pravila: Kjer se javlja duh molitve in pokore, ki je bistvena vsebina razodetja pri vseh pristnih prikazovanjih, samo tam je mogoče smiselno domnevati kako resnično nadnaravno dogajanje.

    Za stalno velja tisto, kar je proti koncu leta 1965 v zvezi s poročili o domnevnih prikazovanjih v Garabandalu v Španiji pisal časopis »Römische Warte«: Vsemogočni Bog in naša ljuba Gospa res ne potrebujeta tega, da bi prejemala čast na temelju neresničnih prikazni ali navideznih čudežev. To bi bila le nečast, ker bi tukaj imeli opraviti z zmoto in neresnico prav v temeljih, z zablodo ali celo lažjo. V vsakem primeru torej vedno mirno čakajmo na odločitev Cerkve in se držimo namesto izrednega rajši tega, kar je popolnoma zanesljivo: najprej Svetega pisma, liturgije in zakramentov; držimo se tistih »nebeških pričevanj«, ki so od Cerkve priznana. Kar je zapisano v evangeliju: opomin k molitvi, žrtvi in pokori – to nam mora biti kot kristjanom že tako in tako pri srcu. In Marija, Mati Cerkve, nam v vsakem primeru, npr. v Fatimi, a navsezadnje vedno znova, pretresljiva polaga na srce to »redno« oznanilo evangelija. V izpolnjevanju tega oznanila pa nimamo pravice »mirno čakati«, ampak moramo začeti z delom takoj in v vedno večji polnosti in zvestobi.

    »Nebeškega pričevanja« v Lurdu se smemo mirno držati. Ne samo mirno, marveč s tistim zveličavnim nemirom, h kateremu nas spodbuja z vso močjo Jezusov evangelij – kajti samo tako bomo dosegli in ohranili pravi mir, ki je v Svetem pismu povzetek vseh resničnih in najvišjih dobrin ter polnost nadvse osrečujoči dejavnosti.

    Lurški Materi božji sta v Sloveniji posvečeni dve župnijski cerkvi in pet podružnic.

    Povzeto po: marija.si/duhovnost/marijini-prazniki/lurska-mati-bozja; Strle; vir: Leto svetnikov, 1, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 421-427.

    Lurška Mati Božja, prosi za nas!

  3. Miro says:

    »KJER SE JE POMNOŽIL GREH, SE JE ŠE VELIKO BOLJ POMNOŽILA MILOST« (Rim 5,20)

    DUHOVNA MISEL: »Greh nam brani, da bi se med seboj razumeli. Milost, dobrota, notranja urejenost – to nas druži, to nas zbližuje, to nam odpira srce in duha, da razumemo sočloveka in ga ljubimo. Marija nam je zato tako blizu, ker je polna milosti.« (kardinal Franc Rode)

    Molimo: Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica, naša Gospa, naša srednica, naša besednica! S svojim Sinom nas spravi, svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu nas izroči.

    Fatimska Mati Božja, prosi za nas!

    • Miro says:

      Oprostite, danes, ko praznujemo god Lurške Matere Božje, je bolj ustrezen molitveni vzklik: Lurška Mati Božja, prosi za nas! Sedaj, ko sta navedana oba vzklika, bo prošnja k Devici Mariji še bolj držala. Devica Marija je seveda samo ena, njeni nazivi pa so različni, tudi po krajih prikazovanj.

  4. Miro says:

    GODUJE SV. HOLASTIKA – ŽE KOT OTROK SE JE POSVETILA BOGU IN ŽIVELA SAMO ZANJ – ZAVETNICA BENEDIKTINK TER PRIPROŠNJICA ZA DEŽ IN PROTI UDAROM STRELE – BOG JE ČUDEŽNO USLIŠAL NJENO PROŠNJO

    Sholastika in njen brat Benedikt sta se srečevala enkrat na leto in imela duhovne pogovore. Tudi pred Sholastikino smrtjo sta se pogovarjala o nebeškem veselju. Sholastika je želela pogovor podaljšati, a jo je brat, zvest pravilom, zavrnil. Na vsak način si je več želela pogovarjati z bratom, zato se je v obupu obrnila na Boga, ki je njeno prošnjo uslišal. Nenadoma se je …

    Več o življenju sv. Holastike in omenjenem uslišanju na:
    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/svetniki/3CD683C957913F30C1257FEF004B68C6

    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!
    Sv. Holastika, prosi za nas!

  5. Miro says:

    KATEHEZA: MOLITI V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU – SVETI OČE SPODBUDIL K MOLITVI V VSAKEM TRENUTKU IN V VSAKI SITUACIJI, KAJTI GOSPOD JE VEDNO BLIZU!

    »Molitev se opravlja danes. Jezus nam prihaja naproti danes, v tem danes, ki ga živimo. In molitev je ta, ki spreminja ta danes v milost, ali bolje, spreminja nas,« je dejal papež Frančišek in poudaril, naj ne pozabimo sprejeti ta danes, takšnega kakršen je.

    Svetopisemski odlomek: Kol 3,16-17
    »Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.«

    MOLITEV JE KAKOR OGENJ ŽERJAVICE

    »Dejansko je vse zaobjeto v ta pogovor z Bogom: vsako veselje postane razlog za slavljenje, vsaka preizkušnja je priložnost za prošnjo na pomoč. Molitev je v življenju vedno živa, kakor ogenj žerjavice, tudi ko usta ne govorijo, srce govori. Vsaka misel, čeprav je na videz »profana«, je lahko prepojena z molitvijo. Tudi v človeški inteligenci obstaja molitveni vidik; je namreč okno, ki gleda na skrivnost: osvetli nekaj korakov, ki so pred nami, in se nato odpre na celotno realnost, ki je pred njo in jo presega. Ta skrivnost nima nemirnega ali tesnobnega obraza: poznavanje Kristusa nas naredi zaupne, da tam, kjer naše oči in oči našega razuma ne morejo videti, ni nič, ampak nas nekdo čaka, tam je neskončna milost. In tako krščanska molitev vliva v človeško srce nepremagljivo upanje: kakršnakoli izkušnja se dotakne naše poti, Božja ljubezen jo lahko obrne v dobro,« je dejal sveti oče.

    TUDI TI BODI SOČUTEN, NEŽEN – KAKOR JEZUS!

    Med katehezo je izpostavil tudi naslednje: »Molitev nam pomaga ljubiti druge kljub njihovim napakam in njihovim grehom. Oseba je vedno pomembnejša od njenih dejanj. Jezus ni sodil sveta, ampak ga je rešil. Slabo je življenje oseb, ki stalno sodijo druge, vedno obsojajo, sodijo … slabo, nesrečno je takšno življenje, ko pa nas je Gospod prišel rešit. Odpri svoje srce, odpusti, upraviči druge, razumi, tudi ti bodi blizu drugim, bodi sočuten, bodi nežen – kakor Jezus. Treba je imeti rad vse in vsakega ter se v molitvi spominjati, da smo vsi mi grešniki in obenem ljubljeni od Boga eden po eden. Ko bomo na ta način ljubili ta svet, ga ljubili z nežnostjo, bomo odkrili, da vsak dan in vsaka stvar v sebi nosi delček Božje ljubezni.«

    Celotno besedilo kateheze Molitev v vsakdanjem življenju:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-02/kateheza-moliti-v-vsakdanjem-zivljenju-jezus-nas-srecuje-da.html

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  6. Miro says:

    »NIČ NI ZUNAJ ČLOVEKA, KAR BI GA MOGLO OMADEŽEVATI, ČE PRIDE VANJ, AMPAK GA OMADEŽUJE TO, KAR PRIDE IZ ČLOVEKA« (Mr 7,15) – GOSPOD, OČISTI ME TEMIN, DA BOM MOGEL LJUBITI!

    EVANGELIJ (Mr 7,14-23): In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Ko je od množice šel v hišo, so ga njegovi učenci spraševali o tem izreku. Dejal jim je: »Tako? Tudi vi nimate pameti? Mar ne razumete, da človeka ne more omadeževati nič, kar pride vanj od zunaj, ker ne gre v njegovo srce, ampak v želodec, in se nato izloči v greznico?« S tem je razglasil vse jedi za čiste. In govoril je: »Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+7%2C14-23&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    DUHOVNA MISEL: Jezus razlaga množici in učencem, da resničen odnos do Boga ne gre preko posrednikov, ampak se poraja v srcu. Iz čistega srca prihaja to, kar je všeč Bogu. Trudil se bom, da bodo moji nameni skladni z Božjo voljo. Gospod, očisti me temin, da bom mogel ljubiti. Daj mi moči, da se bom boril proti skušnjavam in uporom. Reši me pred umikanjem in lažjimi potmi. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Molimo z besedami psalmista: Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti (Ps 51,12).

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  7. Miro says:

    »PRED BOGOM JE HVALEVREDNO, ČE DELATE DOBRO IN ČE POTRPEŽLJIVO PRENAŠATE BRIDKOST. SAJ STE BILI VENDAR ZA TO POKLICANI. SAJ JE TUDI KRISTUS TRPEL ZA VAS IN VAM ZAPUSTIL ZGLED, DA BI HODILI PO NJEGOVIH STOPINJAH, ON, KI NI STORIL GREHA IN NI BILO ZVIJAČE V NJEGOVIH USTIH.« (1 Pet 2,20-22)

    DUHOVNA MISEL: »Brez našega trpljenja bi bilo naše delo zgolj socialno delo, zelo dobro in koristno, vendar pa ne bi bilo delo Jezusa Kristusa, ne bi bilo delo odrešenja. Jezus nam je hotel pomagati, tako da je z nami delil naše življenje, našo osamljenost, našo agonijo in smrt. Vse to je vzel nase in odnesel v najtemnejšo noč. Odrešil nas je samo s tem, da je postal eno z nami. Mi smemo narediti isto; vsa beda ubogih, ne samo njihova materialna revščina, temveč tudi duhovna beda, mora biti odrešena.«
    (sv. Mati Terezija)

    Molimo:
    Gospod Bog,
    kot tvoji učenci razumemo,
    da moramo vsi sprejeti in nositi križ.
    Vemo, da lahko na križ gledamo na tri načine:
    lahko prosimo, da nam ga ne pošlješ,
    lahko prosimo, da nam ga olajšaš in
    lahko prosimo, da nam daš dovolj moči,
    da ga pogumno sprejmemo in nosimo.
    Če bi nas kdaj zadel zelo težak križ,
    nam daj dovolj poguma,
    varuj nas malosrčnosti in obupa.
    Po svojem križu, s katerim si nas odrešil,
    nam utrdi vero v svojo ljubečo skrb za nas.
    Navdihuj nas, da bomo sočutni s trpečimi.
    (molitev iz Ognjišča)

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

  8. Hvala says:

    15 BOLEZNI KURIJE (Mirenski grad)

    Telo kurije je dinamično telo, ki ne more živeti brez hrane in skrbi. Ne more živeti, če ne ohranja živega, osebnega, pristnega in trdnega odnosa s Kristusom. Če se nek član kurije ne bo vsak dan hranil s to hrano, bo postal birokrat, formalist, mladika, ki se bo posušila.

    Kurija je poklicana k temu, da napreduje v občestvu, svetosti in modrosti, da bo lahko v polnosti izvrševala svoje poslanstvo. Kot vsako telo pa je tudi kurija izpostavljena obolenjem. Poglejmo nekaj tako imenovanih ‘bolezni kurije’. To so najbolj pogoste skušnjave in slabosti, ki siromašijo službo Gospodu, ne le v kuriji, ampak tudi v župnijah, redovnih skupnostih, duhovnih gibanjih in med posamezniki.

    Prva bolezen je ‘ BOLEZEN TISTEGA, KI MISLI, DA JE NESMRTEN’, IMUN IN HKRATI NEPOGREŠLJIV. To je bolezen tistih, ki si ne želijo prenovitve in izboljšanja. Bolezen vseh onih, ki se obnašajo, kot da so gospodarji in ki mislijo, da so nad vsemi. Ta bolezen izhaja iz kompleksa izvoljenih, iz narcisizma, ki gleda samo svojo lastno podobo, ne vidi pa Božje podobe, ki je vtisnjena v obličja drugih, posebno najšibkejših. Zdravilo za to bolezen se nahaja v milosti, da se čutimo grešniki in da se zavedamo, da smo samo nekoristni služabniki, ki so naredili to, kar je bilo potrebno narediti (prim. Lk 17,10).

    Druga bolezen je takoimenovani ‘MATALIZEM (po sv. Marti) oziroma pretirana dejavnost, bolezen tistih, ki se potopijo v delo in zanemarjajo najboljši del (prim. Lk 10,38-42). Čas počitka po opravljenem delu je obvezen. Preživeti moramo del časa tudi s sorodniki in najbližjimi ter spoštovati praznike kot čas duhovne in telesne krepitve.

    Nadalje bolezen ‘ DUHOVNE IN MISELNE OKAMENELOSTI’. To bolezen imajo tisti, ki imajo srce iz kamna in so trdovratni (Apd 7,51-60); tisti, ki so med potjo izgubili notranjo vedrino, živahnost in drznost in se skrivajo med papirji. Izguba človeške občutljivosti je nevarna stvar. Ti ljudje ne znajo več jokati s tistimi, ki jočejo in se veseliti s tistimi, ki se veselijo. Biti kristjan, v resnici pomeni, misliti v sebi to, ‘kar je tudi v Kristusu Jezusu’ (Flp 2,5), gojiti občutke ponižnosti in nesebičnosti, nenavezanosti in velikodušnosti.

    Četrta bolezen je ‘BOLEZEN PRETIRANEGA NAČRTOVANJA’. To je bolezen tistega apostola, ki je vse skrbno načrtoval, in meni, da bo popolno planiranje stvari dejansko vodilo v napredek. V to bolezen padeš, kadar ti je lažje in bolj udobno ostajati v nespremenjenem položaju.

    Naslednja je ‘ BOLEZEN SLABE KOORDINACIJE’. Ko člani niso v občestvu med seboj in telo izgubi svojo nemoteno delovanje, postajajo kot orkester, ki proizvaja samo še hrup, saj njegovi člani ne sodelujejo in ne živijo ekipnega duha. Ko stopalo pripoveduje roki: ‘Ne potrebujem te,’ ali roka glavi: ‘Tu ukazujem jaz’, to povzroča nelagodje in škandal.

    Nato imamo tudi duhovno obliko ‘ ALZHEIMERJEVE BOLEZNI’. To je bolezen tistih, ki so pozabili na svojo zgodovino odrešenja in na prvo ljubezen (Apd 2,4). Gre za postopno upadanje duhovnih sposobnosti, ki v daljšem ali krajšem času osebo hudo prizadanejo in ji slej ko prej onemogočijo samostojno opravljanje duhovne dejavnosti, saj obtiči v absolutni odvisnosti od svojih pogosto namišljenih stališč. To bolezen imajo ljudje, ki so pozabili na svoje prvo srečanje z Gospodom in tisti, ki so preveč odvisni od svojega trenutnega razpoloženja, svojih strasti in svojih kapric.

    Sedma bolezen je ‘ TEKMOVALNOST IN NEČIMERNOST’. Za to boleznijo bolehajo vsi tisti, ki imajo za prvi cilj svojega življenja kroj in barvo oblačila ter našitke na njem. Pozabljajo, da je sveti Pavel vabil: ‘Ne delajte ničesar /…/ iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge’ (Flp 2, 1-4). Ta bolezen povzroča, da postanemo ljudje laži, da živimo v lažnem misticizmu in v lažnem miru. Sam sveti Pavel pravi, da so takšni ljudje sovražniki Kristusovega križa. ‘Njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari’ (Flp 3,19).

    Osma bolezen je ‘ BIVANJSKA IN DUHOVNA SHIZOFRENOST’. To bolezen imajo vsi tisti, ki živijo dvojno življenje, ki je sad hinavščine. Ta hinavščina pa je posledica povprečne in napredujoče duhovne praznine, ki je akademski naslovi ne morejo zapolniti. To je bolezen tistih, ki so zapustili pastoralno delo, se omejili na birokratsko delo in tako izgubili stik z resničnostjo in s konkretnimi ljudmi. Ustvarijo si vzporedno življenje, v katerem odvržejo vse tisto, kar strogo učijo druge in sami skrivaj živijo razpuščeno. Ta huda bolezen se ozdravi s spreobrnjenjem.

    Deveta bolezen je ‘ BOLEZEN KLEPETANJA, OPRAVLJANJA, ČENČ IN GODRNJANJA’. Začne se tako, da človek izmenja nekaj besed, ko se bolezen človeka polasti, pa ta postane sejalec ljuljke in v mnogih primerih hladnokrven morilec dobrega imena lastnih kolegov in sobratov. To je bolezen strahopetcev, ki nimajo poguma, da bi spregovorili odprto in se zato obnašajo zahrbtno.

    Deseta bolezen se kaže v ‘OBOŽEVANJU VODITELJEV IN PREDSTOJNIKOV’. To bolezen imajo vsi tisti, ki se prilizujejo svojim nadrejenim v upanju, da bodo nagrajeni. Ti ljudje postanejo žrtve karierizma in oportunizma, častijo ljudi in ne Boga (prim. Mt 23, 8-12). Ti ljudje v svojih službah razmišljajo samo o tem, kaj morajo dobiti in ne, kaj morajo dati. Po drugi strani lahko ta bolezen napade tudi predstojnike, kadar se dobrikajo svojim sodelavcem, da bi si jih psihično podredili.

    Enajsta bolezen je ‘ BREZBRIŽNOST DO DRUGIH’, ko vsakdo misli samo nase in je izgubil iskrenost in toplino medčloveških odnosov; ko bolj izkušeni ne dajo svojega znanja na razpolago manj izkušenim sodelavcem; ko ljubosumno in lokavo uživajo ob napaki drugih, namesto, da bi jim priskočili na pomoč.

    Dvanajsta bolezen je ‘ POGREBNI OBRAZ’. To je bolezen osornih in mračnih ljudi, ki menijo, da je resnoba v tem, da na svoja obličja naslikajo melanholijo in strogost ter da so do drugih, posebno do svojih podrejenih, trdi, neupogljivi in arogantni. V resnici pa je to simptom strahu in osebne negotovosti. Apostol mora biti vljuden, vesel, navdušen, širiti mora nalezljivo veselje, ki ga bo približalo ljudem.

    Trinajsta bolezen je ‘BOLEZEN KOPIČENJA STVARI’. To je bolezen apostola, ki svojo praznino polni s stvarmi, z materialnimi dobrinami, pa ne zato, ker jih potrebuje, temveč zato, da bi se počutil bolj gotovega. V resnici pa ne bomo s seboj odnesli nič materialnega, saj na mrtvaškem prtu ni žepov.

    Štirinajsta bolezen je ‘ BOLEZEN ZAPRTIH SKUPIN’. Pripadnost neki skupinici v primeru take bolezni postane močnejša od pripadnosti telesu, včasih celo od pripadnosti Kristusu. Tudi ta bolezen se začne z dobrimi nameni, sčasoma pa usužnji in postane kot rak, grožnja v harmoniji telesa. Povzroča veliko hudega in veliko škandalov.

    Še zadnja, petnajsta, pa je bolezen ‘POSVETNEGA DOBIČKA IN POSVETNE DUHOVNOSTI.’ To je takrat, ko apostol svoje služenje spremeni v vladanje, vladanje pa v trgovanje, da bi zaslužil in da bi imel še več oblasti. Ti ljudje so za dosego lastnih ciljev sposobni obrekovati, jemati dobro ime drugim, celo v medijih. Za dosego svojih ciljev uporabljajo vsako sredstvo in sicer v imenu pravičnosti in transparentnosti, pogosto pa je njihov edini namen ta, da so v središču pozornosti.

    Prosimo Devico Marijo, Mater Boga in Mater Cerkve, naj zaceli rane greha, ki jih vsak od nas nosi v svojem srcu. Naj imamo dovolj poguma, da bomo priznali, da smo grešniki in da potrebujemo Kristusovo usmiljenje.« (Papež Frančišek ob tradicionalni izmenjavi božičnih voščil s člani rimske kurije, Vatikan, 22.12.2014)

    Papež članom rimske kurije: Varujmo se 15-ih bolezni!

    http://www.mirenski-grad.si/15-bolezni-kurije

  9. Miro says:

    »MILOSTLJIV JE GOSPOD IN PRAVIČEN, NAŠ BOG JE USMILJEN« (Ps 116,5)

    DUHOVNA MISEL: »Veseli smo, ker je Bog do nas tako dober, usmiljen, odrešilno razpoložen. A pravico do veselja si dobimo samo tako, da smo še mi podobni Bogu: dobri, usmiljeni, odrešilno razpoloženi.« (p. Miha Žužek)

    Molimo: BOŽJE USMILJENJE ZA SVET

    Neskončno usmiljeni Bog, ti neskončna dobrota! Glej, danes vse človeštvo iz brezna svoje bede kliče k tvojemu usmiljenju, k tvoji dobrosrčnosti, kliče z močnim glasom svoje stiske.

    Milostljivi Bog, ne zavrzi molitve izgnancev te zemlje. Gospod, nepojmljiva Dobrota, ki popolnoma poznaš našo bedo in veš, da se z lastnimi močmi nismo sposobni dvigniti k tebi.

    Zato te milo prosimo, prehitevaj nas s svojo milostjo in neprestano večaj v nas svoje usmiljenje, da bomo zvesto izpolnjevali tvojo sveto voljo v vsem življenju in ob smrtni uri.

    Naj nas brani vsemogočnost tvojega usmiljenja pred kroglami sovražnikov našega zveličanja, da bomo z zaupanjem kot tvoji otroci čakali na tvoj končni prihod, na dan, ki je le tebi znan.

    Pričakujemo, da bomo prejeli vse, kar nam je po Jezusu obljubljeno, kljub vsej naši bedi, kajti Jezus je naše upanje; skozi njegovo usmiljeno Srce bomo stopili v nebesa kakor skozi odprta vrata (Dnevnik sv. Favstine, št. 1570).

    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki obsegaš ves svet, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  10. Hvala says:

    VZTRAJNOST V MOLITVI nadaljevanje iz knjige -Božja Previdnost-napisal sveti la Colombiere )
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Hočete, da so vse vaše molitve zagotovo učinkovite? Hočete prisiliti Boga , da ustreže vsem vašim željam? NAJPREJ PRAVIM, DA SE NE SMEMO NIKOLI NAVELIČATI MOLITI. Tisti, KI POPUSTIJO, potem ko so nekaj časa molili, imajo PREMALO ALI PONIŽNOSTI ALI ZAUPANJA IN ZATO NE ZASLUŽIJO, DA SO USLIŠANI.

    Zdi se, da zahtevate , da je vaša molitev pri priči uslišana, kako da bi bila ukaz; ali ne veste , da Bog ne mara OŠABNIH IN SO MU VŠEČ LE PONIŽNI? Vaš PONOS ne more prenesti, da morate prositi za isto stvar več kot enkrat? TO POMENI, DA IMATE ZELO PIČLO ZAUPANJE V BOŽJO DOBROTO, ČE OBUPATE TAKO HITRO IN ČE IMATE NAJMANJŠI ODLOG ZA DOKONČNO ZAVRNITEV.

    Ko resnično dojamemo, do kod sega Božja dobrota, se nimamo nikoli za zavrnjene in ne moremo verjeti, da nam Bog hoče vzeti vse upanje. Zase priznam ( pravi jezuit) , da večkrat ko vidim, da moram Boga prositi za isto milost, bolj čutim v sebi rasti upanje, da mi jo bo podelil. Da je moja molitev zavrnjena, pomislim šele, ko opazim , da sem nehal moliti; ko po enoletnih prošnjah čutim v sebi prav toliko gorečnosti, kot sem jo imel na začetku, ne dvomim več o izpolnitvi svojih želja; po tolikšnem odlogu še zdaleč ne izgubim poguma, temveč mislim, da imam povod za veselje, ker sem prepričan, da bom toliko bolj zadovoljen, koliko dlje bom moral moliti. Če bi bile moje prve nujne prošnje popolnoma brezuspešne, ne bi tako pogosto ponavljal istih želja, moje upanje se ne bi ohranilo. Ker se moje prizadevanje ni nehalo, je to zame razlog, da bom darežljivo poplačan.

    Avguštinovo spreobrnjenje je bilo namreč podeljeno sveti Moniki šele po ŠESTNAJSTIH LETIH SOLZA, ZATO PA JE BILO SPREOBRNENJE TEMELJITO, neprimerljivo popolnejše od tistega, za katero je prosila. Vse njene želje so se končevale s tem, da bi se mladeničeva razvratnost končala s sklenitvijo zakonske zveze, a ji je bilo dano veselje videti, da je sprejel najbolj vzvišene svete evangelijske čistosti . Želela je le, da bi bil krščen in da bi postal kristjan, a ga je videla povzdignjenega do duhovnika, celo do škofovskega dostojanstva.

    In nazadnje , Boga je prosila le, da ji spravi sina iz herezije, a je Bog naredil iz njega steber svoje Cerkve in bič božji za heretike tistega časa.

  11. Miro says:

    BOG JE USTVARIL ČLOVEKA PO SVOJI PODOBI. NAROČIL MU JE, NAJ BO GOSPODAR NAD VSEM, DA BO RODOVITEN IN NAPOLNIL ZEMLJO – POŽIVIL BOM ZAVEST IZVOLITVE, DA SEM DRAGOCEN V BOŽJIH OČEH IN ZATO TUDI ODGOVOREN!

    BERILO (1 Mz 1,20-2,4): Bog je rekel: »Živa bitja naj mrgolijo v vodah in ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim obokom!« Bog je ustvaril velike morske živali in vsa živa bitja, ki se gibljejo in mrgolijo v vodah, po njihovih vrstah in vse krilate ptice po njihovih vrstah. Bog je videl, da je dobro. In Bog jih je blagoslovil in rekel: »Plodite se in množite, napolnite vse morsko vodovje! In ptice naj se množijo na zemlji!« In bil je večer in bilo je jutro, peti dan.

    Bog je rekel: »Zemlja naj rodi živa bitja po njihovih vrstah: živino, laznino in zveri zemlje po njihovih vrstah!« Zgodilo se je tako. Bog je naredil zveri zemlje po njihovih vrstah, živino po njenih vrstah in vso laznino na zemlji po njenih vrstah. Bog je videl, da je dobro.

    Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.

    Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« Zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.

    Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal. To je nastanek neba in zemlje, ko sta bila ustvarjena.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=1+Mz+1%2C20-2%2C4&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    DUHOVNA MISEL: Bog je ustvaril človeka po svoji podobi. Naročil mu je, naj bo gospodar nad vsem, da bo rodoviten in napolnil zemljo. S tem je pokazal svojo pomoč in človeku dal veljavo, da ga želi imeti za sodelavca in prijatelja. Poživil bom zavest izvolitve, da sem dragocen v Božjih očeh in zato tudi odgovoren. Gospod, hvala za blagoslov, s katerim bediš nad mano in nad človeštvom. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki obsegaš ves svet, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nam daješ nesmrtno življenje, zaupamo vate!

  12. Miro says:

    MED JEZUSOM IN FARIZEJI TER PISMOUKI SE RAZVNAME VROČ POGOVOR O OBREDNEM UMIVANJU – VEDNO ZNOVA BOM POGLABLJAL ZAVEST, DA JE BOŽJA ZAPOVED LJUBEZNI NAD VSEMI NAVADAMI IN IZROČILI!

    EVANGELIJ (Mr 7,1-13): Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi. Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In govoril jim je: »Lepo zametavate Božjo zapoved, da se držite svojega izročila! Mojzes je namreč rekel: Spoštuj očeta in mater in Kdor preklinja očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. Vi pa pravite: ›Če kdo reče očetu ali materi: S čimer bi ti lahko koristil, je korbán,‹ to se pravi dar, mu ne dovolite več, da bi kaj storil za očeta ali mater. S svojim izročilom, ki ga izročate, razveljavljate Božjo besedo. In še veliko podobnega delate.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+7%2C1-13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    DUHOVNA MISEL: Med Jezusom in farizeji ter pismouki se razvname vroč pogovor o obrednem umivanju. Jezus jim pove, da so hinavci, ko z zahtevami tradicije, ki jih nalagajo ljudem, zakrivajo Božjo zapoved. Vedno znova bom poglabljal zavest, da je Božja zapoved ljubezni nad vsemi navadami in izročili. Gospod, naj ne slavim Očeta le z besedami, ampak tudi z dejavno ljubeznijo. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek daješ opravičenje, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  13. Miro says:

    IN VZEL JE KRUH, SE ZAHVALIL, GA RAZLOMIL, JIM GA DAL IN REKEL: »TO JE MOJE TELO, KI SE DAJE ZA VAS. TO DELAJTE V MOJ SPOMIN.« (Lk 22,19)

    Duhovna misel: »Ne recite, da ste grešniki in da si zato ne upate pristopiti k svetemu obhajilu! Bilo bi tako, kot če bi rekli, da ste preveč bolni in da zato nočete ne zdravnikov ne zdravil« (sv. Janez Marija Vianney).

    Slavimo Gospoda z življenjem po Božji volji! Slava tebi, Jezus, Ti si živi Kruh iz nebes. Hvaljeno in češčeno naj vedno bo, presveto Rešnje telo, zdaj in vekomaj. Amen.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  14. Hvala says:

    PAPEŽ DIPLOMATSLEMU ZBORU: BRATSTVO IN UPANJE-ZDRAVILI, KI JU POTREBUJE SVET

    »Dragi veleposlaniki, 2021 je čas, ki se ga ne sme izgubiti. In ne bo zapravljen, če bomo znali sodelovati v velikodušnostjo in zavzetostjo. V tem smislu menim, da je bratstvo resnično zdravilo za pandemijo in mnoga zla, ki so nas prizadela. Bratstvo in upanje sta kakor zdravili, ki ju danes potrebuje svet, enako kot cepiva,« je zatrdil papež med današnjim tradicionalnim srečanjem z diplomatskim zborom, akreditiranim pri Svetem sedežu.

    Leto, ki se je pred kratkim zaključilo, je za sabo pustilo težo strahu, pobitosti in obupanosti, skupaj z mnogimi žalovanji. Osebe je postavilo v spiralo ločitve in medsebojne sumničavosti ter države prisililo, da so postavile pregrade. Po papeževih besedah je bilo od vsega začetka očitno, »da bo pandemija znatno vplivala na življenjski slog, na katerega smo bili vajeni, s tem ko je zmanjšala našo udobnost in utrjene gotovosti«. »Postavila nas je v krizo, s tem ko nam je pokazala obraz bolnega sveta, ne samo zaradi virusa, ampak tudi v okolju, ekonomskih in političnih procesih, še bolj pa v človeških odnosih. Na svetlo je postavila nevarnosti in posledice načina življenja, ki mu gospodujeta egoizem in kultura odmetavanja ter nas postavila pred alternativo: nadaljevati dosedanjo pot ali pa se podati na novo.«

    Zato se je papež v nadaljevanju govora diplomatskemu zboru hotel zaustaviti pri nekaterih krizah, ki jih je povzročila ali razkrila pandemija, pri tem pa obenem pokazati na priložnosti za izgradnjo bolj človeškega, pravičnejšega, solidarnejšega in mirnejšega sveta.

    Zdravstvena kriza
    Okoljstvena kriza
    Ekonomska in socialna kriza
    Politična kriza
    Antropološka kriza (Več v prilogi)

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-02/papez-diplomatskemu-zboru-pandemija-kriza.html

  15. Hvala says:

    NE PROSIMO DOVOLJ (napisal sveti la Colombiere-nadaljevanje iz knjige-Božja Previdnost)
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Kot vidite, ne dobimo nič, če ne prosimo dovolj , ker nam Bog ne more dati malo, ne more omejiti svoje darežljivosti na majhne predmete, ne da bi škodil nam samim. Bodite pozorni na to, da ne pravim, da od Boga ne moremo zahtevati-in ga pri tem nič ne žalimo-posvetnih ugodnosti ali da nas odreši križev, pod katerimi stokamo. Vem, da molitve, s katerimi prosimo za tovrstne milosti, izboljšamo že s tem, da zanje PROSIMO S POGOJEM, DA NE BODO NASPROTNE NE BOŽJI SLAVI NE NAŠEMU LASTNEMU ZVELIČANJU. TODA KER JE TEŽKO, DA JE BOGU V SLAVO, DA VAS USLIŠI, ALI VAM V KORIST, DA STE USLIŠANI, ČE SI NE ŽELITE VEČJIH DAROV, POTEM PRAVIM, DA TVEGATE, DA NE DOBITE NIČESAR, ČE SE ZADOVOLJITE Z MALIM.

    Želite, da vam povem, kakšen je dober način, da prosite za ZEMELJSKO SREČO in KAKO PRISILITE BOGA , DA VAS USLIŠI?

    Z vsem srcem Mu recite: “MOJ BOG, ALI MI DAJ TOLIKO BOGASTEV, DA BO MOJE SRCE Z NJIMI ZADOVOLJENO, ALI PA ME NAVDAJ S TAKO VELIKIM PREZIROM DO NJIH, DA SI JIH NE BOM VEČ ŽELEL; ALI ME ODREŠI REVŠČINE ALI PA MI JO TAKO PRILJUBI, DA JO BOM IMEL RAJŠI KOT VSE ZAKLADE NA ZEMLJI; ALI NAREDI KONEC TEM BOLEČINAM ALI- KAR BI TI BILO ŠE V VEČJO SLAVO- NAREDI, DA SE MI SPREMENIJO V UŽITKE IN POSTANEJO ZAME VIR NAPRIJETNEJŠE RADOSTI, NE PA DA ME ŠE NAPREJ MUČIJO IN KALIJO MIR MOJE DUŠE. LAHKO ME RAZBREMENIŠ KRIŽA ALI MI GA PUSTIŠ, NE DA BI ČUTIL NJEGOVO TEŽO. LAHKO POGASIŠ OGENJ, KI ME ŽGE, ALI NAREDIŠ, DA ME BO NEHAL ŽGATI IN ME BO OSVEŽIL KOT JE OSVEŽIL HEBREJSKE MLADENIČE V BABILONSKI OGNJENI PEČI. PROSIM TE ENO ALI DRUGO.
    MAR JE POMEMBNO NA KAKŠEN NAČIN SEM SREČEN? ČE BOM SREČEN ZARADI POSEDOVANJA ZEMELJSKIH DOBRIN, SE TI BOM ZA TO VEČNO ZAHVALJEVAL , ČE BOM SREČEN ZARADI ODTEGNITVE ISTIH DOBRIN, BO TO ČUDEŽ, KI BO PODELIL ŠE VEČ SLAVE TVOJEMU IMENU IN BOM ZATO ŠE BOLJ HVALEŽEN. ”

    TAKA JE PRIMERNA MOLITEV, KI JO LAHKO DARUJE BOGU PRAVI KRISTJAN. Veste kakšen bo učinek vaših želja, ko boste takole molili? Prvič ta, da boste zadovoljni naj se zgodi kar koli; in tisti, ki najbolj hlepijo po svetnih dobrinah, si ne želijo drugega kot to, da so zadovoljni. Drugič ta, da boste zanesljivo dobili ne le eno obeh stvari, za katere prosite, TEMVEČ NAVADNO KAR OBE. Bog vam bo podelil uživanje bogastev, in da bi jih posedovali brez privrženosti in nevarnosti, vas bo hkrati navdal z rešilnim prezirom do njih. Naredil bo konec vašim bolečinam in vam povrhu pustil žgočo žejo po njih, ki vam bo podelila vse zasluge potrpljenja, ne da bi trpeli. Skratka, osrečil vas bo že v tem življenju, in v strahu, da vas bo sreča spridila, vam bo dal občutiti in spoznati njeno ničevost.

    ALI SI LAHKO ŽELIMO KAJ UGODNJEŠEGA? ZAGOTOVO NE. TODA KER JE ZA TAKO DRAGOCENO UGODNOST VREDNO PROSITI, NE POZABITE, DA JE VREDNA TUDI TEGA, DA PROSIMO VZTRAJNO, KAJTI RAZLOG, DA DOBIMO TAKO MALO, NI LE TO, KER PROSIMO MALO, TEMVEČ SPET TO, DA NE PROSIMO DOVOLJ, PA NAJ PROSIMO MALO ALI VELIKO ( iz knjige- napisal svetnik ).
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Kako človek ve, kaj je najbolj primerno za njega, kako ve kakšne so temine njegove srca, kaj je prav prositi, kako živeti?.
    Brez BOGA ne more storiti ničesar. Velikokrat poudarjam, da je potrebno prositi SVETEGA DUHA za vodstvo, za modrost. Naše samovoljne človeške odločite nas notranje hromijo in zapirajo delovanje Svetega Duha. Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Mi sami ne vemo, kako je treba za kaj moliti , toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi in On , ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo (Rimljanom 8,26-27).

    Če se bomo prepustili vodstvu Svetega Duha, nam bo On prišepetaval molitve, ki so v skladu z Božjo voljo. Prepustiti se vodstvu Svetega Duha je TEŽKO, NI PA NEMOGOČE. ODPOVEDATI SE JE POTREBNO SVOJIM SAMOVOLJNIM ODLOČITVAM, POSLUŠATI GLAS GOSPODA, KI ŠEPETA S SVOJIM DUHOM.

    Kako vemo, če nas ne bremeni kakšen skriti greh, slabosti, če imamo še svoje malike? GOSPODA JE POTREBNO PROSITI, DA NAM OKRIJE TEMINE SRCA. To bo tudi naredil. Lahko da vam bo odkril stvari, ki jih niste vedeli, odkril bo tudi malike .

    Na svojo človeško modrost, naše ugotovitve in na našo pridnost brez Boga se ne smemo zanašati. Velikokrat sem že poudarila, da je potrebno imeti z Bogom OSEBNI ODNOS.

  16. Hvala says:

    GLEDE NA TO, DA SE JE JEZUS KRISTUS TAKO SLOVESNO OBVEZAL, DA BO IZPOLNIL VSE NAŠE ŽELJE, JE ČUDNO , DA SE VEČINA KRISTJANOV VSAK DAN PRITOŽUJE, DA NI USLIŠANA (nadaljevanje iz knjige Božja Previdnost)
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    Zatekanje k molitvi

    Jalovosti svojih molitev namreč ne moremo naprtiti naravi dobrin, za katere ga prosimo saj ni v svojih obljubah ničesar izvzel: (Omnia quaecumque orantes petitis, credite quia accipietis), prav tako jalovosti ne moremo pripisati hudobiji tistih, ki prosijo, saj je obljubil vsakršnim ljudem brez izjeme (Omnis qui petit, accipit).

    KAKO JE POTEMTAKEM MOGOČE, DA JE TOLIKO PROŠENJ ZAVRNJENIH?

    Morda zato, ker so ljudje v svojih željah večinoma nenasitni in so njihove prošnje čezmerne in nujne, da Gospoda odbijajo s svojo neobzirnostjo ali vsiljivostjo?

    NE, NE, EDINI RAZLOG, DA DOBIMO OD BOGA TAKO MALO, JE TO, DA GA PROSIMO PREPIČLO IN S PREMALO VZTRAJNOSTI.

    Jezus Kristus nam je res obljubil, DA NAM BO NJEGOV OČE PODELIL VSE DO NAJMANJŠE STVARI; VENDAR NAM JE IZRECNO PRIPOROČIL, DA SE V SVOJIH ZAHTEVAH DRŽIMO NEKEGA REDA, SICER ZAMAN UPAMO, DA BOMO KAJ DOBILI.

    Po Svetem Mateju nam je rekel; IŠČITE NAJPREJ BOŽJE KRALJESTVO IN NJEGOVO PRAVIČNOST, PA VAM BO VSE NAVRŽENO.

    DA BI PREJELI DOBRINE

    Želeti si bogastva in vse, kar je potrebno za vzdrževanje in celo za prijetnost življenja, VAM NI PREPOVEDANO, VENDAR SI JE TREBA DOBRINE ŽELETI GLEDE NA NJIHOVO STOPNJO. IN ČE ŽELITE, DA BODO VAŠE ŽELJE ZANESLJIVO IZPOLNJENE, PROSITE NAJPREJ NAJVEČJE STVARI, DA VAM BO MED NJIHOVIM IZPOLNJEVANJEM DODAL ŠE MANJŠE.

    Ravno to se je zgodilo Salomonu. Ker mu je Bog dovolil prositi vse kar hoče, Ga je lepo prosil, da mu podeli MODROST, KI JO JE POTREBOVAL, DA BI SVETO OPRAVLJAL SVOJE KRALJEVSKE NALOGE. Niti z besedico ni omenil ne zakladov ne zemeljske slave; verjel je , da če mu BOG daje tako ugodno ponudbo, bo prek nje gotovo dobil pomembne dobrine. NJEGOVA RAZSODNOST MU JE TAKOJ PRINESLA, KAR JE PROSIL, IN CELO ČESAR NI PROSIL. “RAD TI DAM MODROST, KER SI ME ZANJO PROSIL, DAL PA TI BOM TUDI ČAST IN BOGASTVO, KER ME ZATO NISI PROSIL”.

    Če Bog torej deli svoje milosti po takem razporedu, se ne smemo čuditi, ker smo doslej prosili brez uspeha.

    Priznam vam (reče jezuit Claude La Colombiere -svetnik), da me pogosto obide sočutje, ko vidim prizadevnost nekaterih oseb, ki dajejo miloščino, hodijo na romanja, se postijo, prosijo celo duhovnike, da molijo za njihove svetne podvige.

    SLEPI LJUDJE, BOJIM SE, DA MOLITE IN PROSITE ZA MOLITEV ZASTONJ!

    POSTE IN ROMANJA BI MORALI DAROVATI ZA TO, DA BI BOG POPOLNOMA SPREMENIL VAŠE NAVADE IN DA BI DOSEGLI KRŠČANSKO POTRPLJENJE , ZANIČEVANJE SVETA, NENAVEZANOST NA USTVARJENINE; ŠELE PO TEH PRVIH KORAKIH UREJENE GOREČNOSTI BI LAHKO MOLILI, DA SE VAM POVRNE ZDRAVJE ALI DA NAPREDUJEJO VAŠI POSLI. BOG BI VAŠE MOLITVE POSLUŠAL OZIROMA IZ NJIH RAZBRAL VAŠE ŽELJE TER JIH USLIŠAL.

    Brez teh prvih milosti bi bilo vse drugo lahko škodljivo in praviloma tudi je, zato nam je odtegnjeno. Potem pa godrnjamo, obtožujemo Nebo, da je neusmiljeno in da ne izpolnjujemo vseh svojih obljub. Vendar je naš Bog Oče poln dobrote. ki raje prenaša naše pritožbe in godrnjanje, kot pa da jih pomiri z darili, ki bi nam škodila (iz knjige) .
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    GOSPOD je govoril po prerokih, da bo ljudi očistil vseh krivd, malikov, dal novo srce, Svojega Duha dene v človeka, in pomnoži žito in vse ostalo. Dopustiti moramo, da nas Gospod SPREMENI, naredi NOVEGA ČLOVEKA IZ NAS, SAMI TEGA NE MOREMO, ON IMA NAČRT ZA TO, POTREBNO MU JE DOPUSTITI IN HODITI PO POTI, KI NAM JO KAŽE. Če mislimo, da se bomo sami spremenili , tudi če se trudimo do onemoglosti, tega ne bomo dosegli .

    GOSPOD JE REKEL; EZEKIEL 36, 24-37:
    Vzamem vas izmed narodov, vas zberem iz vseh dežel in vas spet pripeljem v vašo deželo. 25 Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. 26 Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. 27 Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali. 28 Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, in boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog. 29 Vseh vaših nečistosti vas bom rešil.
    Poklical bom žito in ga pomnožil; lakote ne bom več poslal nad vas. 30 Pomnožil bom sadove drevja in pridelek polja, da ne boste nikoli več zaradi lakote v posmeh med narodi. 31 Tedaj se boste spomnili svojih hudobnih poti in svojih del, ki niso bila dobra. Sami sebi se boste studili zaradi svojih krivd in svojih gnusob. 32 Ne bom pa storil tega zaradi vas, govori Gospod BOG, to dobro vedite! Sramujte se in zardevajte zaradi svojih poti, Izraelova hiša!
    33 Tako govori Gospod BOG: Tisti dan, ko vas bom očistil vseh vaših krivd, bom poskrbel, da bodo mesta znova naseljena in razvaline pozidane. 34 Opustošena dežela bo spet obdelana: ne bo več puščava pred očmi mimoidočih. 35 Tedaj bodo govorili: »Ta opustošena dežela je postala kakor edenski vrt in razrušena, opustošena in razdejana mesta so spet utrjena in naseljena.« 36 Tedaj bodo narodi, ki bodo preostali okoli vas, spoznali, da sem jaz, GOSPOD, razdejano na novo pozidal in opustošeno spet zasadil. Jaz, GOSPOD, sem govoril in bom tudi naredil.
    37 Tako govori Gospod BOG: Še v tem se bom dal preprositi Izraelovi hiši, da jim storim: Namnožil jih bom kakor čredo ljudi. 38 Kakor črede daritvenih ovc, kakor Jeruzalem ob svojih praznikih s čredami ovc, tako bodo opustošena mesta napolnjena s čredami ljudi. Tedaj bodo spoznali, da sem jaz GOSPOD.

  17. Kristina says:

    Jožefina Bakhita -goduje 8.februarja

    Človek skoraj ne more verjeti, da je bilo kaj takega mogoče Jožefina je bila žrtev trgovine s sužnji, ki je cvetela v Sudanu v devetnajstem stoletju. Devetletno temnopolto deklico so v Kartumu ujeli arabski trgovci in jo petkrat prodali. Živela je v takšnem strahu, da je za vselej pozabila svoje rojstno ime. Trgovcem ga ni znala povedati, zato so ji dali ime »Bakhita«, kar pomeni v arabščini »osrečena«.

    Rodila naj bi se okoli leta 1869. Deset let je nosila suženjske verige. Posebej je trpela, ko je je kupil turški general, da bi služila njegovi materi in žen.i Ženski sta bili neusmiljeni. Ni minil dan, da je ne bi pretepali do krvi. Dali sta jo tetovirati. Na telesu ji je ostalo 144 znamenj. Ko se je moral general vrniti v Turčijo, jo je kupil italijanski konzul. Nekaj časa je še ostala v Sudanu, nato pa se je preselila v Italijo. V življenjepisu je zapisala: »V svojem srcu sem dala Afriki večno slovo«.

    V Italiji je dobila svobodo in stopila v stik z beneškimi kanosijankami. Devetega januarja 1890 jo je beneški patriarh krstil, birmal in ji podelil prvo obhajilo. Dobila je ime Jožefina Marjeta. Tedaj se ji je tudi v srcu zbudila želja, da bi stopila v red kanosijank. Bila je sprejeta in čez šest let je v Veroni, kjer so imele kanosijanke materno hišo, napravila zaobljube.

    Najprej so jo poslali v samostan Schio (Vicenza), kjer so redovnice delovale na vzgojnem in karitativnem področju. Tu je na pobudo predstojnice Jožefina povedala svojo življenjsko zgodbo. V samostanu je bila pripravljena sprejeti vse službe, od vratarice, zakristanke, do delavke. V srcu pa se ji je vnemala želja, da bi šla v misijone. Ni se ji spolnila, toda skupaj s sestro Leopoldo Benedetti, ki se je vrnila iz Kitajske, sta obiskali marsikatero mesto v Italiji in prebujali misijonsko navdušenje. Stalno bivališče je imela v samostanu Vimercate blizu Milana, bila je vratarica. Z njo so se srečevali zaskrbljeni starši, katerih hčere so odhajale v misijone. Vedno je znala najti spodbudno besedo.

    Umrla je 8 februarja 1947. Njeno telo je ostalo mehko, tako da so matere lahko prijemale za njeno roko in jo polagale na svoje otroke ter se priporočale njeni priprošnji.

    Za blaženo jo je razglasil Janez Pavel II 17 maja 1992.

    V Sudanu so kar na njenem domu ugrabili devetletno Jožefino Bakhito in jo prisilili v osemdnevno hojo, da bi jo na koncu prodali za sužnjo. »Bakhita« (kar po arabsko pomeni: srečnica) je zamenjala pet gospodarjev, ki so z njo zelo kruto ravnali. Neka njega gospodarica je »tetovirala« Bakhito tako, da ji je ves čas rezala koščke kože in v nastale rane drgnila sol. Končno je prišla v roke neke prijazne italijanske družine, ki jo je izročila redovnicam hčeram krščanske ljubezni (kanosijankam). Med njimi je
    sprejela vero in sama vstopila v red. Služila je ponižno in svoja zadnja leta preživela na invalidskem vozičku. »Vse moje življenje je bilo Božji dar in ljudje njegova orodja; hvala jim, po njihovi zaslugi sem prejela dar vere,« je pričevala. Bakhita je umrla leta 1947 in je bila razglašena za svetnico leta 2000.
    Osebno sem obiskala cerkev v kateri je še njeno telo, ogledali smo si samostan v katerem je bila. Pretresljivo in zelo vzpodbudno, resnični vzgled in tudi redovnice nosijo njeno ime.
    sv.Jožefina Bakhita prosi za nas

  18. Miro says:

    POGLAVITNA SKRB SV. HIERONIMA EMILIANIJA SO BILI TRPEČI IN REVNI!

    Današnji godovnjak sv. Hieronim Emiliani, redovni ustanovitelj, je izpolnil Kristusovo zapoved: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mr 12,31). Posebna krepost njegovega življenja je velika krščanska ljubezen do bližnjega, zlasti do zapuščenih otrok brez staršev.

    Več o življenju sv. Hieronima Emilianija na:
    https://svetniki.org/hieronim-emiliani-redovni-ustanovitelj

    Priporočimo se temu svetniku, da bi si tudi mi prizadevali, da bi čim bolj izpolnili omenjeno Kristusovo zapoved

    Sv. Hieronim Emiliani, prosi za nas!

  19. Hvala says:

    NA KOLENIH

    Vse si nas spravil na kolena
    in nemočni klečimo pred tabo, smrtni virus!
    Kakor Prometeja si nas prikoval
    na črni kamen strahu
    in črni orel negotovosti nam kljuje drobovje.
    Poljubi so ostali le še za sovražnike,
    pred objemi moramo bežati,
    obiski so postali prepovedani,
    govorimo lahko le še v slušalko in mikrofon,
    druženje je postalo kaznivo,
    rokovanje pa smrtno nevarno.

    Kljub cvetenju in bohtenju narave,
    kljub izzivalnemu soncu in petju ptic,
    svetlih zvezd in smejoče lune,
    kljub očiščenim rekam in pobeglemu smogu
    ostajamo priklenjeni v svojih sobah,
    zasvojeni zremo v ekrane
    in seštevamo črne številke tvojih žrtev.

    Ti, ki nisi le parazit.
    ampak tudi terorist in morilec,
    ki se tihotapiš naokrog in čakaš na žrtev
    in jo potem narediš za svoje orožje,
    kaj hočeš od nas?
    Nas hočeš prisiliti,
    da te priznamo kot zlobno božanstvo,
    da predte pademo in te molimo,
    ker smo se odrekli svoji veri v ljubečega Boga?
    Nas hočeš osvestiti, da nismo gospodarji sveta in ne življenja,
    ker smo si tako objestno oboje prisvojili?
    Nas hočeš umiriti in ozdraviti,
    ker smo postali bolniki s pomanjkanjem časa?
    Nas hočeš zdesetkati,
    ker ne znamo več drug z drugim deliti?
    Nam hočeš preprečiti naše dihanje,
    da bi lahko spet zadihala Zemlja?
    Si morda samo nastavil ogledalo
    naši slepi in ošabni sebičnosti,
    da bi razmislili, kaj je zares pomembno?
    Si nam hotel postaviti meje, ker smo mislili,
    da si lahko brezmejno privoščimo vse,
    in si nas hotel spraviti narazen,
    da bi na novo uzrli sebe, drugega in Boga?

    Strah me je in drgetam pred teboj,
    ker lahko spreminjaš ljudi v hudobne soljudi,
    a vseeno verjamem, da so ti dnevi šteti,
    ker nisi božanstvo, jaz pa poznam resničnega Boga;
    zato verjamem, da tudi proti tebi obstaja zdravilo,
    verjamem, da se bomo kmalu lahko zopet objemali,
    poljubljali, rokovali in družili;

    verjamem, da bodo kmalu oživele naše ulice in trgi
    in bodo igrišča spet polna otroškega smeha.

    Le mi bomo morda drugačni kakor poprej:
    morda bomo vedeli, da nismo gospodarji sveta,
    morda bomo spoznali dragocenost življenja,
    morda ne bomo več splavljali otrok in evtanizirali starih
    in morda nam bo narava zopet božji vrt!

    p. Pavle Jakop

    http://www.marijino-oznanjenje.si/index.php/content/display/47/20/20

  20. Miro says:

    NIHČE PRED PREŠERNOM, NIHČE ZA PREŠERNOM SE NE DA PRIMERJATI Z NJIM (Oton Župnačič)

    Danes, ko je Dan slovenske kulture, se spominjamo našega največjega pesnika Franceta Prešerna.

    »Nihče pred Prešernom, nihče za Prešernom se ne da primerjati z njim,« je zapisal Oton Župančič. »On je zase, vse drugo je vrsta … Prešernovo delo je delo genija, ki je enkraten in nenadomestljiv.« Od Boga je prejel izreden pesniški dar in poslanstvo, da s svojo navdihnjeno poezijo povzdigne slovenščino na raven »velikih« jezikov evropske celine. Brez pridržka ga slavimo kot največjega slovenskega pesnika. (povzeto po Ognjišču)

    Magistrale

    Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
    Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
    Iz srca svoje so kali pognale
    Mokrócveteče rož’ce poezíje.

    Iz krajev niso, ki v njih sonce sije;
    Cel čas so blagih sapic pogreš’vále,
    Obdájale so vtrjene jih skale,
    Viharjev jeznih mrzle domačije.

    Izdíhljaji, solzé so jih redíle,
    Jim moč so dale rasti neveselo,
    Ur temnih so zatirale jih sile.

    Lej, torej je bledo njih cvetje velo!
    Jim iz oči ti pošlji žarke mile
    In gnale bodo nov cvet bolj veselo.

    Več o pesniku Francetu Prešernu na:
    https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/27-obletnica-meseca/22211-france-preseren-1800-1849

  21. Miro says:

    NADŠKOF STANISLAV ZORE: POMEMBNO JE, DA GOSPOD OZDRAVI NAŠ ČUT ZA LEPO IN DOBRO, DA BOMO SPOSOBNI SPOZNATI, KAJ JE V RESNICI LEPO, KAJ IZVIRA IZ VEČNE LEPOTE IN NAS VABI K DOBREMU, K VEČNEMU DOBREMU!

    Kot je v soboto, 6. februarja, pri sveti maši v zahvalo Bogu za kulturo naroda med drugim poudaril nadškof Stanislav Zore, je v sedanjem času kultura precej nedoločen pojem. »Ne vem, koliko umetniki v resnici doživljajo, kar je povedal papež v domu svete Marte: ‘Umetniki nam pomagajo razumeti, kaj je lepota.’ Brez lepote evangelija ni mogoče razumeti.« Kako odločilna je izkušnja lepote za dosego resnice, je po besedah nadškofa pokazal teolog Hans Urs von Balthasar, ko je zapisal, da je v svetu brez lepote tudi dobro izgubilo svojo privlačno silo. »Očitnost, da mora biti izpolnjeno. Človek ostaja pred njim neodločen in se vpraša, zakaj ne bi imel raje hudega? Tudi to namreč predstavlja eno možnost in je celo mnogo bolj vznemirljiva,« je z Balthasarjem ponovil nadškof Zore. »V kulturnih izrazih, ki se nam ponujajo, je včasih težko prepoznati lepo, kaj šele dobro. Zato menim, da je pomembno, da Gospod ozdravi naš čut za lepo in dobro, da bomo sposobni spoznati, kaj je v resnici lepo, kaj izvira iz večne lepote in nas vabi k dobremu, k večnemu dobremu. Da ne bomo molčali pred grdim, ki se ponuja kot lepota, in da ne bomo molčali pred hudobnim, ki hoče obveljati za dobro.«

    Odlomek iz pridige nadškofa Stanislava Zoreta (družina.si)

  22. Miro says:

    BRATSTVO KOT POSLUŠANJE, SPOŠTOVANJE IN ISKRENO SPREJEMANJE!

    Te besede je v četrtek, 4. februarja 2021, izpostavil papež Frančišek med spletnim srečanjem ob prvem mednarodnem dnevu človeškega bratstva. Poudaril je, da ne smemo izgubljati časa, kajti nahajamo se na mejniku človeštva: ali bratstvo ali pa se bomo med seboj uničili. Po Frančiškovih besedah smo namreč »bratje, rojeni iz istega Očeta. Z različnimi kulturami in tradicijami, a vsi bratje. In v spoštovanju svoje kulture in različnih tradicij, svojih različnih državnih pripadnosti, je treba graditi to bratstvo. Ne se o njem pogajati.«

    Več o prvem mednarodnem dnevu človeškega bratstva na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-02/papez-ob-mednarodnem-dnevu-cloveskega-bratstva-bratstvo-kot-nov.html

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  23. Hvala says:

    VDANI V BOŽJO VOLJO V STISKAH (nadaljevanje iz knjige -Božja Previdnost)

    Božji volji se moramo vdajati v notranjih stiskah, se pravi v SKUŠNJAVAH, OMAHOVANJIH, MOTNJAH, POMISLEKIH, UMSKI REVŠČINI, ŽALOSTI IN V VSEH TEŽAVAH, KI JIH SREČAMO V DUHOVNEM ŽIVLJENJU. A čeprav jih pripisujemo kakšnemu drugotnemu vzroku, moramo zmeraj iti nazaj do BOGA KOT NJIHOVEGA PRVEGA POVZROČITELJA. Če menimo, da prihajajo te stiske iz nas samih, potem res lahko rečemo, da izvirajo iz naše umske nevednosti ali iz občutljivosti našega srca, iz razbrzdane domišljije ali iz sprevrženosti naših nagnjenj. TODA ČE SEŽEMO VIŠE, ČE IŠČEMO, OD KOD PRIHAJAJO POMANJKLJIVOSTI , BOMO NAŠLI IZHODIŠČE V VOLJI BOGA, KI NI OBDARIL NAŠEGA BITJA Z VEČ POPOLNOSTI IN KI NAM JE S TEM, DA NAS JE PODVRGEL TEM SLABOSTIM, NALOŽIL DOLŽNOST, DA ZA SVOJE POSVEČENJE PRENAŠAMO VSE NJIHOVE POSLEDICE, DOKLER PO NJEGOVI VOLJI NE BO KONEC.

    Brž ko bo po njegovem mnenju primerno, da nam možgane razsvetli z žarkom svetlobe ali zlije v naša srca kapljo svoje milosti, BOMO PRI PRIČI OKREPLJENI IN POTOLAŽENI.

    Če predpostavljamo, da prihajajo te težave od demona, jih zato ne smemo nič manj pripisovati BOGU .

    Ko so Savla skušali ljubosumnost, odpor in sovraštvo do Davida, nam Sveto pismo pravi, da je na Savla planil Božji zli duh.
    TODA ČE JE TO BOŽJI DUH, KAKO MORE BITI ŠKODLJIV? IN ČE JE ŠKODLJIV, KAKO MORE BITI OD BOGA?

    Škodljiv je zaradi hudobne in izprijene volje , s katero prizadene in pogubi ljudi, od BOGA pa je zato, ker mu je ta dovolil, da jih PRIZADENE, IN SICER Z NAMENOM, DA JIH ODREŠI.

    Še več: Verska načela in nauki svetnikov nas učijo, da BOG sam s svojim takojšnjim delovanjem pogosto odtegne te pobliske , te prijetne vplive milosti, ki navdajajo dušo z veseljem in močjo in jih odtegne za najbolj vzvišene namene svoje modrosti in dobrote. Koliko mlačnih in pri izpolnjevanju nalog malomarnih oseb je spet našlo izgubljeno gorečnost, potem ko jih je prebudil nemir, ki sledi odtegnitvam!

    Koliko je bilo drugih, ki so jim notranje muke dale priložnost in možnost, da udejanjajo najvišje kreposti. Kdo bi lahko povedal, na kakšno stopnjo junaštva so povzdignile kreposti svetega Ignacija , svete Terezije, svetega Frančiška Saleškega? Gre za čudovito RAVNANJE ZA DOBRO SVOJIH OTROK NESKONČNO POZORNE PREVIDNOSTI, KI JIH NA VIDEZ ZAPUSTI, DA IZVLEČE ENE IZ MEDLOSTI IN RAZVIJE V DRUGIH PONIŽNOST, SAMOZATEJAVANJE, ODPOVEDOVANJE VSEMU, ZAUPANJE V BOGA, VDANOS V NJEGOVO VOLJO, VZTRAJNO MOLITEV.

    Zato v težavah , ki se včasih zgrnejo nad nas, ravnajmo enako kot pri telesnih boleznih , KO SE DAMO PREGLEDATI DOBREMU ZDRAVNIKU , VZAMEMO ZDRAVILA, KI JIH SVETUJE, IN POTRPEŽLJIVO ČAKAMO, DA ZAČNEJO DELOVATI PO VOLJI BOGA.

    Po poročanju Louisa de Bloisa je sveto Brigito nekega dne zdelovala duševna potrtost; prikazal se ji je JEZUS KRISTUS in jo vprašal, zakaj je tako žalostna. Odgovorila mu je, da so jo trpinčile neprenehne slabe misli, zaradi katerih se je zbala njegovih sodb, in nebeški Učitelj ji je rekel: “PRAVIČNO JE, DA TE ZDAJ PROTI TVOJI VOLJI VZNEMIRJAJO NIČEVE IN HUDOBNE MISLI, POTEM KO SI PROTI MOJI VOLJI NAŠLA VESELJE V NIČEVOSTIH SVETA. IN KAR ZADEVA MOJE SODBE, JE TUDI PRAV, DA SE JIH BOJIŠ, VENDAR MORA BITI TAKO S TRDNIM ZAUPANJEM VAME, KI SEM TVOJ BOG. POLEG TEGA MORAŠ VEDETI, DA SO SLABE MISLI, KI SE JIM UPIRAMO, KOLIKOR MOREMO, VICE ZA DUŠO NA TEM SVETU IN POVOD ZA POPLAČILO V NEBESIH. Če jih ne moreš pregnati, se zadovolji s tem , da jih ne odobravaš, potem pa potrpežljivo prenašaj njihovo vsiljivost.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Jezus je rekel svetnici Favstini Kowalski, da ni druge poti, ki vodi v nebesa kot pot trpljenja; in to pot je On prvi prehodil.

  24. Hvala says:

    VDANI V BOŽJO VOLJO V POSLEDICAH NAŠIH GREHOV (nadaljevanje iz knjige -Božja Previdnost)

    S podreditvijo in vdanostjo BOŽJI VOLJI moramo prenašati težave, ki jih pogosto PRINAŠAJO NAŠI PADCI V GREH.

    Recimo prehuda čezmernost, ki vam povzroči slabo počutje ali celo resnejše poslabšanja zdravja. Ali preveliki, nerazumni stroški, ki so mogoče posledica brezmejne nečimernosti in ki vas silijo k odrekanju. Ali zanemarjanje poklicnih dolžnosti . Ali netaktnosti, obrekovanje, nepotrpežjivost, vzkipljivost. Ali navsezadnje slab značaj, ki vam povzroča nevšečnosti, škodi, ponižanja, trenja.

    ZARADI DOLGOTRAJNE IN GRAJE VREDNE NAVAJENOSTI NA GREH ZDAJ TAKO TEŽKO UDEJANJATE KREPOST IN SE UPIRATE ŠTEVILNIM SKUŠNJAVAM, KI VAS NALEGUJEJO . Vse to vas spravlja v DVOM, ZMEDO, POMISLEKE, HUDE STRAHOVE IN VSEGA TEGA SE NE MORETE OTRESTI.

    BOG SEVEDA NI HOTEL VAŠIH GREHOV, HOČE PA POTEM, KO SO STORJENI, DA JIM V VAŠE DOBRO SLEDIJO KAZNI.
    Sprejmite jih torej iz njegove roke in verjemite , da za pridobitev njegove milosti ni boljšega od tega ponižnega sprejema.

    VAŠI PADCI VAM TEDAJ ŠE ZDALEČ NE BODO ŠKODOVALI, TEMVEČ BODO KAKOR SPOMENIK VAŠE VZTRAJNOSTI V SLUŽENJU BOGU in njihovo pričevanje bo toliko imenitnejše, kolikor številnejši bodo.

    To resnico bom ponazoril (pravi Jezuit) z zgledom. Peš se odpravite na potovanje v RIM, vendar zaradi razdrtih poti, slabega vida, šibkega telesa ali mogoče zaradi neprenehne nepazljivosti padete skoraj ob vsakem koraku. Kljub temu ne izgubite poguma in brž spet vstanete; namesto da bi izgubljali čas z nemirnim premišljevanjem, nadaljujete pot trdno odločeni, da pridete v Rim, naj stane kar hoče. In nazadnje pridete. Ali ni potemtakem res, da več ko je na vaši poti ovir in padcev, večja in bolj junaška je vaša vztrajnost? Tako je, če služite Bogu.

  25. Hvala says:

    VDANI V BOŽJO VOLJO V SMRTI IN NJENIH OKOLIŠČINAH (nadaljevanje iz knjige-Božja Previdnost)

    Vdanost v BOŽJO VOLJO moramo pokazati tudi s tem, da sprejemamo smrt.

    DA MORAMO UMRETI, JE ODLOK ZOPER KATEREGA NI PRIZIVA.

    UMRLI BOMO NA DAN, OB URI IN TAKO, KAKOR BO HOTEL BOG in smrt, ki nam jo je namenil, moramo sprejeti kot tisto, KI SE MU JE ZDELA NAJUSTREŽNEJŠA NJEGOVI SLAVI.

    Sloviti učitelji duhovnega življenja, recimo Louis de Blois, učijo, da bo tisti, ki ob svoji smrtni uri POKAŽE POPOLNO VDANOST V BOŽJO VOLJO, ODREŠEN NE LE PEKLA, MARVEČ TUDI VIC, PA ČE JE STORIL VSE GREHE SVETA. Sveti Alfonz dodaja: “TAKO JE ZATO, KER TISTI , KI SPREJME SMRT S POPOLNO VDANOSTJO, PRIDOBI ZASLUGO, ENAKO ZASLUGI MUČENCEV, KI SO PROSTOVOLJNO DALI ŽIVLJENJE ZA JEZUSA KRISTUSA. IN VRH TEGA TUDI V NAJHUJŠIH BOLEČINAH UMRE ZADOVOLJEN IN VESEL.

  26. Hvala says:

    VDANI V BOŽJO VOLJO V BOLEZNIH IN BETEŽNOSTIH (nadaljevanje iz knjige Božja Previdnost)

    Božji volji se moramo vdajati v boleznih in betežnostih, hoteti tiste, ki nam jih pošlje, jih hoteti tako v času, ko pridejo, kot v času, ki trajajo, v vseh okoliščinah, ne da bi želeli, da se spremeni ena sama, a vendar moramo narediti vse, kar je razumno, da bi ozdraveli, KAJTI TAKO HOČE BOG.

    Sveti Alfonz pravi: “ČAS BOLEZNI JAZ IMENUJEM PRESKUSNI KAMEN DUHA; TEDAJ NAMREČ ODKRIJEMO , KOLIKO JE VREDNA KREPOST NEKE DUŠE. ”

    Če torej čutimo, da se hoče narava vznemiriti, upreti, izgubiti potrpljenje, je treba take vzgibe zatreti in se celo globoko ponižati zaradi teh poskusov upora ZOPER NAŠEGA VLADARJA IN NASPROTOVANJU NJEGOVIM PRIMERNIM IN ČUDOVITIM ODLOKOM.

    Res je namreč, ko opaža sveti Efrem, da če še tako surovi moški vedo, kolikšen tovor lahko nosijo njihovi konji ali mule in jim ne nalagajo pretežkega; da če lončar ve, koliko časa mora biti njegov glineni izdelek v peči, da je žgan ravno toliko, da ga lahko uporabljamo, in ga v njen ne pusti ne več ne manj, potem si lahko le človek, ki se ne zaveda ne svojih misli ne dejanj, DRZNE REČI, da nam lahko Bog, ki je sama MODROST in ki nas ima NESKONČNO RAD , naloži na ramena PRETEŽKO BREME IN NAS PUSTI V OGNJU STISKE DLJE, KOT JE POTREBNO.

    BODIMO TOREJ BREZ SKRBI, OGENJ NE BO NE MOČNEJŠI NE DOGOTRAJNEJŠI, KOT JE TREBA, DA JE NAŠA GLINA ŽGANA DO POTREBNE STOPNJE.

  27. Miro says:

    PASTIRSKO PISMO ZA POST 2021 – V EVANGELIJU JEZUS V ZNAMENJE ODREŠENJA, KI GA PRINAŠA, OZDRAVLJA BOLNIKE, NAD TELESNO OZDRAVLJANJE PA POSTAVLJA OZNANJEVANJE ODREŠENJA

    Božja beseda, ki smo ji pravkar prisluhnili, nam je še posebej blizu v teh mesecih, ko se v razmerah epidemije bojujemo za svoje zdravje ter zdravje ali celo življenje svojih najbližjih. V prvem berilu starozavezni Job v svoji bolezni ter ob nenadnem uničenju gospodarskega uspeha in družinske sreče toži zaradi krhkosti zemeljskega blagostanja in življenja. To je kakor dih, ki traja le bežen trenutek. V evangeliju pa Jezus v znamenje odrešenja, ki ga prinaša, ozdravlja bolnike. Vendar nad telesno ozdravljanje postavlja oznanjevanje odrešenja. Zato hiti še v druge kraje, da jim oznani, da se je približalo Božje kraljestvo. Nauk je zelo jasen. Telesno zdravje je sicer velika Božja dobrina, a je le znamenje neke druge, še večje dobrine, ki jo prinaša samo Jezus Kristus. To je duhovno zdravje, ki zagotavlja večno življenje v Božji ljubezni. Telesno zdravje, ki ga je Jezus obilno delil, je bilo znamenje ali preroška napoved odrešenja in to je bil pravi in končni namen Jezusovega delovanja. Moralna krepost in večno življenje sta tudi pravi in končni namen našega življenja. Bog nas ni ustvaril zato, da bi čim bolj zdravo in čim dlje živeli na tem svetu, ampak da bi bili njemu podobni in deležni njegove ljubezni. Zato nam Jezus vrača duhovno zdravje, ki se začenja z vero vanj in z ravnanjem po njegovem zgledu …

    Več o Pastirskem pismu za post 2021 na:
    https://katoliska-cerkev.si/pastirsko-pismo-za-post-2021

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  28. Hvala says:

    VDANOST V BOŽJO VOLJO OB UDARCIH USODE (nadaljevanje iz knjige- Božja previdnost)

    Z enako vdanostjo v BOŽJO VOLJO moramo sprejemati ODPOVED SLUŽBE, IZGUBO DENARJA IN VSO DRUGO ŠKODO, ki jo občutimo v svojih posvetnih koristih. VAS SPODRINJAJO S ČASTIVREDNEGA IN UGODNEGA MESTA? VAM JEMLJEJO DONOSNO ZAPOSLITEV, BREZ KATERE BOSTE TEŽKO ZADOVOLJILI SVOJE POTREBE IN POTREBE SVOJE DRUŽINE.?

    Z zaupanjem ponavljajte Jobove besede : GOSPOD MI JE DAL, GOSPO MI JE VZEL; zgodilo se je, kakor je hotel Gospod. NAJ BO HVALJENO NJEGOVO IME!. Kaj vam razlog, ki so ga ubogali tisti, ki so postali orodje vaših udarcev usode!

    Jobu je težave povzročil demon zaradi njegovih verskih čustev. Koliko plemenitim kristjanom so zaradi njihovih verskih prepričanj in vere v Jezusa Kristusa v časih preganjanja odvzeli vojaško stopnjo ali civilno funkcijo, jim zasegli premoženje, jih iztrgali iz njihovih družin, jih pregnali iz domovine, jih izročili rabljem! Daleč od tega, da bi se zato pritoževali, marveč so sledili zgledu apostolov in se veselili, da veljajo za vredne, da prestajajo vse te žalitve za Jezus Kristusa.

    KAKRŠNA KOLI JE TOREJ PRETVEZA ZA PREGANJANJE , KI GA MORATE PRESTAJATI, IN ŠE ZLASTI ČE JE RAZLOG SOVRAŠTVO DO VAŠIH VERSKIH ČUSTEV, SPREJMITE VSE BREZ POMISLEKOV KAKOR NEKAJ , KAR PRIHAJA OD OČETOVSKE IN MODRE ROKE VAŠEGA OČETA, KI JE V NEBESIH.

    Isto velja za denarna vprašanja; če ste na primer PRISILJENI IZVRŠITI PLAČILO, KI JE PO VAŠEM MNENJU KRIVIČNO, RECIMO ZA KAK PREDMET, KI GA MORATE PLAČATI ŠE ENKRAT, KER SE NE MORETE IZKAZATI S PRVIM RAČUNOM, ALI MORATE PORAVNATI NORE DOLGOVE OSEBE, KATERE POROK STE ali po naravi ali pa ste to postali iz ustrežljivosti, ali da PLAČATE ČEZMEREN , KRIVIČEN, ZAPRAVLJANJU NAMENJEN DAVEK IN TAKO NAPREJ.

    ČE IMA KDO MOČ, DA ZAHTEVA TO PLAČILO OD VAS, IN ČE ZLORABI TO MOČ, JE TO ZATO, KER HOČE TAKO BOG; BOG TERJA OD VAS TA DENAR IN V RESNICI GA DAJETE NJEMU, KO PRISILO, KI VAM JE STORJENA, SPREJMETE V DUHU PODVRŽENOSTI NJEGOVI BOŽJI VOLI.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    O koliko milosti je zagotovljenih tistemu, ki ravna tako!

    Zamislite si dve osebi: PRVA V DUHU VDANOSTI V BOŽJO VOLJO PORAVNA PLAČILO, ki je mogoče čezmerno ali celo povsem krivično, a ga moremo zahtevati od nje; DRUGA PO LASTNI ODLOČITVI IN PROSTOVOLJNO PODARI ENAKO VSOTO ZA MILOŠČINO.

    In zdaj vedite: naj miloščina tistim, ki jo dajejo, prinaša že na tem svetu še tolikšne čudovite koristi, JE DAJANJE OSEBE, KI ŽRTVUJE SVOJ DENAR NE IZ LASTNEGA NAGIBA, NE V PRID NEKOGA PO LASTNI IZBIRI, TEMVEČ V DUHU VDANOSTI V BOŽJO VOLJO, VELIKO KORISTNEJŠE DELO, KER GLEDE NA TO, DA JE PROSTO LASTNE VOLJE, VELIKO ČISTEJŠE, V BOŽJIH OČEH VELIKO PRIJETNEJŠE, IN ČE PO IZKUŠNJAH VSEH STOLETIJ LAHKO REČEMO, da prinaša miloščina družinam najobilnejši blagoslov, lahko brez pretiravanja pripišemo ODLIČNEMU DELU O KATEREM GOVORIMO, ŠE ČUDOVITEJŠE SADOVE.
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ljudje smo na tem svetu najemniki. Vse kar posedujemo, smo naredili s svojimi rokami, vse je od Boga. Če imaš hišo, avto, denar, ti je Gospod dal sposobnost in zdravje, da si to sezidal, ali kupil. Brez Njegovih milosti ne moremo ničesar.

    Sveti Pavel je rekel,: ” KAJ SI PREJEL ČLOVEK KAR NI OD BOGA?” Naše ni ničesar, vse je od Boga, družina, poklic, avto, hiša, mesto, država, vse je od Boga.

    “Bog je dal, Bog je vzel,” je rekel Job , ko je izgubil vse svoje premoženje, otroke, služabnike in zdravje.
    Zato je zelo pomembno, da Gospoda prosimo , da nam pošlje Svetega Duha, da nam bo pomagal živeti, da nas bo vodil, da nam bo dal, da pogledamo z Božjimi očmi. Kolikokrat vidimo in slišimo za spore zaradi premoženja, obtoževanja, zavist zaradi položaja itd, itd….

    Je pa tudi trpljenje zaradi vdanosti Jezusu Kristusu , Njega so preganjali, tako preganjajo tudi Njegove učence.

    Gospoda prosimo, da nam da moč in pomoč, da bomo vzdržali v raznih situacijah. Tudi sama sem doživljala in doživljam določene situacije, Gospodu izročam v Njegovo ranjeno srce, prosila sem Ga in Ga prosim za pomoč, za rešitev ; in res je, kako Gospod krepča , tolaži človeka , daje moč in rešitve ob svojem času.

  29. Hvala says:

    VDANOST V BOŽJO VOLJO V OBČIH KATASTROFAH (nadaljevanje iz knjige -Božja Previdnost)

    V Božjo voljo moramo biti vdani v vseh občih katastrofah, kot so VOJNA, LAKOTA, KUGA. Sodbe Boga moramo ČASTITI IN OBOŽEVATI z globoko ponižnostjo, in če prav se nam zdijo še tako stroge, moramo TRDNO VERJETI , da nam ta neskončno dobri Bog ne bi poslal podobnih velikih nesreč, če ne bi bile njihova posledica VELIKE KORISTI. V nadlogah je namreč rešenih toliko duš, ki bi se na drugi poti sicer POGUBILE.

    KOLIKO LJUDI SE V TEŽAVAH IN STISKAH SPREOBRNE K BOGU Z VSEM SRCEM IN UMRE Z RESNIČNIM OBŽALOVANJEM SVOJIH GREHOV! KAR SE NAM ZDI HUDA NESREČA IN KAZEN, JE NAMREČ POGOSTO MILOST IN VELIKO USMILJENJE.

    Kar se tiče nas osebno , bodimo globoko prepričani o resnici naše svete vere, da so prešteti vsi lasje na naši glavi in da ne bo ODPADEL NITI EDEN , če ne bo taka BOŽJA VOLJA. Ali drugače povedano: NIKOLI NAM NE BO PRIZADETA ŠE TAKO MAJHNA ŠKODA, ČE TEGA NE ŽELI ALI NE UKAŽE BOG.

    Premišljevanje o tej resnici nas bo poučilo in bomo zlahka razumeli, da se nam tako v času obče katastrofe kot v katerem koli drugem času ni treba prav nič bati, ali nas bo Bog sredi splošne potrtosti zavaroval pred vsem hudim ali pa nas bo prepustil vsem nadlogam, medtem ko so okrog nas vsi v miru in veselju; SKRBETI MORAMO LE ZA TO, DA PRIDOBIMO NAKLONJENOST VSEMOGOČNEGA BOGA.

  30. Hvala says:

    NE SRAMUJMO SE PROSITI, BOG BO ODGOVORIL

    K tebi, Gospod, kličem,
    moja skala, ne molči pred mano.
    Če boš pred menoj molčal,
    bom podoben tistim, ki se pogrezajo v jamo.
    Usliši glas moje prošnje,
    ko kličem k tebi,
    ko dvigam svoje roke
    k tvojemu svetemu templju.
    Naj bo slavljen Gospod,
    ker je uslišal glas moje prošnje.
    Gospod je moja moč in moj ščit,
    vanj moje srce zaupa;
    prejel sem pomoč in srce mi vriska,
    s svojo pesmijo se mu zahvaljujem. (Ps 28,1-2.6-7)

    http://www.mirenski-grad.si/kateheza-prosilna-molitev

  31. Hvala says:

    MISLI BENEDIKTA XVI.

    Vsi štirje evangelisti so soglasni, da je osvoboditev od bolezni in slabosti vseh vrst skupaj s poučevanjem, Jezusova osnovna dejavnost med njegovim javnim življenjem. Bolezni so namreč znamenje delovanja Zla v svetu in v človeku, medtem ko ozdravljanja dokazujejo, da se je Božje kraljestvo, Bog sam, približal. Jezus Kristus je namreč prišel, da bi v sami korenini premagal Zlo. Ozdravljanja že v naprej kažejo na njegovo zmago, ki jo je dosegel s smrtjo in vstajenjem.

    Čeprav je bolezen sestavni del človeške izkušnje, se z njo nikakor ne moremo sprijazniti. Ne samo zato, ker včasih postane težka in mučna, ampak ker smo pravzaprav ustvarjeni za življenje, za popolno življenje. Ob tem po notranjem vzgibu upravičeno pomislimo na Boga, kot polnost življenja, še več kot večno in popolno Življenje. Ko nas zadenejo preizkušnje in se zdi, da so naše molitve zaman, se v nas pojavi dvom, da se izmučeni sprašujemo: a je to Božja volja? Vendar pa ravno na to vprašanje najdemo odgovor v evangeliju. V današnjem odlomku beremo, da je Jezus ‘ozdravil veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov’ (Mr 1,34), v drugem odlomku sv. Matej pravi, da je ‘Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom’ (Mt 4,23). Jezus ne pušča dvomov, saj je Bog, katerega obličje je on sam razodel, Bog življenja, ki nas osvobaja vsakršnega zla. Ozdravljenja, ki jih izvršuje, so znamenja te njegove moči ljubezni. Vse to pa dokazuje, da se je Božje kraljestvo, ki vrača možem in ženam telesno in duhovno polnost, približalo. Trdim, da so ta ozdravljenja znamenja, saj dejansko nimajo namena samega v sebi, temveč nas vodijo k Kristusovemu sporočilu, nas vodijo k Bogu ter nam dajo razumeti, da je namreč resnična ter najgloblja človekova bolezen, odsotnost Boga, saj je le On pravi vir resnice in ljubezni. Samo sprava z Bogom nam lahko podari resnično ozdravljenje, resnično življenje, saj življenje brez resnice ter brez ljubezni ni življenje. Božje kraljestvo je ravno v prisotnosti te resnice in ljubezni, ki ozdravlja globine našega bivanja. Sedaj je razumljivo, zakaj sta Jezusovo pridiganje ter dela ozdravljanja vedno med seboj povezana, saj predstavljata eno samo sporočilo upanja in zveličanja.

  32. Miro says:

    5. NEDELJA MED LETOM (B) – OZDRAVIL JE VELIKO BOLNIKOV

    BERILO: Job 7,1-4.6–7; 1 Kor 9,16-19.22-23

    EVANGELJSKI ODLOMEK:

    Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.

    Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone. (Mr 1,29-39)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+1%2C29%9639&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZMIŠLJANJE P. RANEIRA CANTALAMESSA:

    Evangeljski odlomek današnje nedelje nam predstavi veren povzetek Jezusovega običajnega dne. Ko je Jezus prišel iz shodnice, kjer je učil, se je odpravil v Petrovo hišo in ozdravil taščo, ki jo je tresla mrzlica; na večer so mu prinašali bolnike in on jih je veliko ozdravil; zjutraj, ko je bilo še temno, je vstal in se umaknil na samoten kraj ter molil; potem pa je spet odšel na pot, da bi oznanjal evangelij tudi v drugih krajih.

    Iz te zanesljive pripovedi (Marko je zbral Petrove spomine, nekaj od povedanega se je zgodilo celo v njegovi hiši!) lahko sklepamo, da so se v Jezusovem dnevu prepletali skrb za bolne, molitev in oznanjevanje Božjega kraljestva. Tokrat posvetimo naše razmišljanje Jezusovi ljubezni do bolnih in še splošneje izkušnji bolezni, kajti običajno v tem letnem času (11. februarja, na god lurške Matere Božje) obhajamo svetovni dan bolnikov.

    Približno tretjina evangelija pripoveduje o Jezusovi skrbi za bolne. Ob oznanjevanju Božjega kraljestva zavzema skrb za bolne stalno mesto v poslanstvu, ki ga zaupa apostolom: »Poslal jih je oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike« (Lk 9,2).

    Jezus je zares »zdravnik duš in teles«. Cerkev je na dva načina nadaljevala to njegovo poslanstvo: na duhovni način, ko moli za bolne in jim podeljuje bolniško maziljenje; ter v gmotnem in praktičnem smislu, ko ustanavlja bolnišnice, zavetišča za gobavce in mnogovrstne ustanove za bolnike.

    Družbene spremembe v 20. stoletju so globoko spremenile položaj bolnih. Medicina je sposobna zdraviti številne bolezni, ki so nekoč pomenile skorajšnjo smrt. V številnih primerih znanost ponuja veliko upanja, da ozdravimo ali vsaj zelo podaljšamo čas razvoja, ko gre za neozdravljive bolezni. Tudi medicina je za človeka posredno dar od Boga, ker mu je on dal razum. »Izkazuj zdravniku zaradi njegovih uslug spoštovanje, ki mu gre, tudi njega je namreč ustvaril Gospod,« pravi Sveto pismo (Sir 38,1). Toda bolezen in smrt nista in tudi nikoli ne bosta dokončno premagani. Sta del človeškega bivanja.

    Poglejmo, kaj lahko stori vera, da bi olajšala to človeško stalnico in ji dala določen smisel. Tu je potrebno po eni strani spregovoriti bolnikom, po drugi pa tistim, ki zanje skrbijo doma ali v bolnišnicah. Najprej spregovorimo o bolnikih. Tudi na tem področju je Kristusov prihod prinesel veliko novost. Pred Kristusom so menili, da je bolezen tesno povezana z grehom. Ne le v splošnem, da so namreč bolezni, bolečine in smrt na neki način posledice greha, ampak tudi v neposrednem pomenu. Ljudje so bili prepričani, da naj bi bila bolezen vedno posledica nekega osebnega greha, za katerega je potrebno zadostiti. »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?«, so spraševali Jezusa o sleporojenem (Jn 9,2). Na gobavost, ki so se je najbolj bali, so gledali celo kot na neko notranje grešno stanje (danes vemo, da je bolezen kakor vse druge in je deloma ozdravljiva).

    Z Jezusom se je glede tega nekaj spremenilo. »On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni« (Mt 8,17). Na križu je dal nov smisel človeški bolečini in tudi bolezni: to ni več kazen, ampak razlog odrešenja. Bolezen povezuje z njim, posvečuje, prečisti dušo, pripravlja dan, ko bo Bog obrisal vse solze in ne bo več bolezni, ne joka, ne bolečine. Po dolgem okrevanju, ki je sledilo atentatu na Trgu sv. Petra, je papež Janez Pavel II. napisal pismo o trpljenju, v katerem med drugim pravi: »Trpeti pomeni isto kakor postati posebej sprejemljiv, posebej odprt za delovanje odrešenjskih božjih moči, ki jih je Oče v Kristusu ponudil človeštvu« (Janez Pavel II., Okrožnica o odrešenjskem trpljenju, CD 21, št. 23). Kot da bi bolezen in trpljenje odpirala med nami in Jezusom na križu poseben komunikacijski kanal.

    Bolezen je ustvarila številne svetnike. Sv. Ignacij Lojolski se je spreobrnil potem, ko je ranjen dolgo negibno ležal v postelji. Neki postanek, ki ga povzroči bolezen, je pogosto priložnost, da se ustavimo, se zagledamo v lastno življenje, najdemo sami sebe in se naučimo razlikovati stvari, ki imajo resnično vrednost. Pisatelj Italo Alighiero Chiusano je takole opisal bolezen, ki je potrkala na vrata njegovega življenja (prepričan sem, da se bodo v njegovi analizi mnogi prepoznali): »Doleti te bolezen in od danes do jutri moraš računati z nedejavnostjo, čeprav kratko, s trpljenjem, čeprav omejenim, s smrtjo, čeprav je na videz še daleč. Postaneš predmet namesto oseba, ‘stvar’, s katero upravljajo drugi, ‘pacient’ čeprav premalo potrpežljiv (paziente v italijanščini pomeni potrpežljiv, vztrajen, pa tudi bolnik; op. prev.). In tedaj se začneš – če tega nisi storil že prej – globoko spraševati o sebi, morda celo brez zavedanja Božje perspektive.«

    Ko zbolimo, je prav, da molimo za lastno zdravje. Včasih Bog usliši našo molitev in nam nakloni zdravje, če ve, da je to v naše večno dobro. Toda bolje je, da se uklonimo Božji volji, kakor je to storil Jezus v Getsemaniju: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« Tako niso več pasivni člani Cerkve, ampak še bolj dejavni, še dragocenejši. V Božjih očeh je lahko ena ura vdanega prenašanja trpljenja vredna več kot vse dejavnosti po svetu, ki jih ljudje storijo le zase. Vsi duhovniki priznavamo, da nam pri oznanjevanju Božje besede prihaja neprecenljiva pomoč prav od tolikerih bolnikov, ki podpirajo naše poslanstvo.

    Zdaj pa posvetimo nekaj besed tudi tistim, ki morajo poskrbeti za bolnike; tu mislim, da so zajeti kar vsi, kajti ne verjamem, da bi bila kje družina, v kateri ni tudi kakšnega bolnika. Da ne govorimo o onih, ki jim je strežba bolnikom poklic: zdravniki, bolničarke, prostovoljci, medicinske sestre. Velikokrat sem lahko občudoval iskreno predano služenje in človečnost številnih zdravnikov. Vem, da ni vedno tako; toda ne smemo posploševati in spregledati ljubezni in žrtvovanja, ki se razdaja v zdravstvenih ustanovah. Preko številnih ljudi, ki se posvečajo skrbi za bolne, je, kakor da bi se Jezus sam še naprej ljubeče sklanjal nadnje. Tudi veliko nevernih zdravnikov se požrtvovalno razdaja za bolnike. Jezus pravi tudi njim: »Vse to ste meni storili!«

    Na par stvari bi pa vendarle rad spomnil. Bolnik gotovo potrebuje oskrbo, še bolj pa potrebuje upanje. Nobeno zdravilo mu ne pomaga toliko kot upanje zdravnika, ki ga sliši reči: »Vi se boste izvlekli!« Ko to lahko storimo brez prevare, moramo vlivati upanje. Upanje je za bolnika najboljši »kisikov šotor«. In tudi ljubezen. Slavna hvalnica ljubezni, ki jo najdemo pri sv. Pavlu, je namenjena vsem kristjanom, še posebej pa velja za tiste, ki se ukvarjajo z bolnimi: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva … ni brezobzirna, ne išče svojega … Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,4 sl.).

    Bolnika ne smemo prepustiti njegovi osamljenosti. Eno izmed del usmiljenja je obiskovanje bolnikov in Jezus nas je opozoril, da se ena od točk poslednje sodbe tiče prav tega: »Bolan sem bil in ste me obiskali … Bolan sem bil in me niste obiskali« (Mt 25,36.43). Temu področju moramo pripisati rek: »Ne opuščaj pomembnega zaradi nujnega!« Obiskati bolnika, pa čeprav le za nekaj trenutkov, je nekaj pomembnega. A ker pogosto ni nujno, odlašamo in se za to odločimo šele, ko morda več ne koristi.

    Stvar, ki jo za bolne lahko vsi storimo, je molitev zanje. Skoraj vsi bolniki iz evangelija so ozdraveli, ker jih je nekdo Jezusu predstavil in ga je zanje prosil. Najpreprostejša molitev, ki jo lahko vsi sprejmemo za svojo, je tista, ki sta jo sestri Marta in Marija naslovili na Jezusa, ko je bil njun brat Lazar bolan: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan!« Nič drugega nista dodali.

    Sklepam z željo vsem bolnim, naj čim prej ozdravijo in se vrnejo k svojemu delu, v ljubečo bližino svojih dragih, še z enim razlogom več, da bodo hvaležni Bogu in cenili življenje, zaključuje svoje razmišljanje p. Raneiro Cantalamessa.

    Povzeto po: kapucini.si

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  33. Hvala says:

    VDANOST V BOŽJO VOLJO OSREČI ČLOVEKA ŽE V TEM ŽIVLJENJU (Iz knjige Božja Previdnost- nadaljevanje)

    Vdanost naše volje Božji se nikakor ne omejuje na to, da izvede naše posvečenje, temveč je njena posledica tudi to, DA NAS OSREČI ŽE NA TEM SVETU. Po njej dosežemo NAJPOPOLNEJŠI SPOKOJ, ki ga je moč okusiti v tem življenju; zmožna je NAREDITI IZ ZEMLJE PREDČASEN RAJ.

    Tudi Alfonz Veliki, aragonski in neapeljski kralj, modri in zelo izobražen vladar, je prav dobro razumel to resnico.

    Nekega dne so ga vprašali, katero osebo ima za NAJSREČNEJŠO NA SVETU. Kralj je odgovoril: “TISTO, KI SE POPOLNOMA PREPUŠČA BOŽJEMU VODSTVU IN SPREJEMA VSE DOGODKE, SREČNE IN NESREČNE, KOT DA PRIHAJAJO OD BOGA.”

    ” Ko bi bili pazili na moje zapovedi ,” je rekel Gospod Judom, ” BI PLAVALI V REKI MIRU.” Tudi angeli so ob Odrešenikovim rojstvu prepevali: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so dobre volje.” Kdo so ti ljudje dobre volje, če ne tisti, katerih volja se ujema z voljo, ki je nadvse dobra , hočem reči od Boga? Vsaka druga volja bi bila neizbežno slaba in zato ne bi mogla prinesti miru, ki je obljubljen ljudem dobre volje. Nič ne sme nasprotovati naši volji, če bi želeli uživati spokoj in mir, vse se mora goditi po naših željah. TODA KDO LAHKO STREMI ZA TAKO SREČO, RAZEN EDINO TISTI, ČIGAR VOLJA SE V VSEM UJEMA Z BOŽANSKO VOLJO? “Spomnite se , da sem BOG in da drugega BOGA RAZEN MENE NI, ” pravi Gospod skozi usta preroka Izaija. “JAZ OZNANJAM OD ZAČETKA , KAJ SE MORA ZGODITI NA KONCU, IN NAPOVEDUJEM STVARI , VELIKO PREJ, PREDEN SE ZGODIJO. IN VSI MOJI SKLEPI BODO URESNIČENI IN VSE MOJE ŽELJE BODO IZPOLNJENE”.

    Navadno pravimo, da če se mečujemo zoper Boga, izgubimo njegovo spoštovanje.

    Sleherna želja, ki skuša nasprotovati Božji volji, je neizbežno PREMAGANA in STRTA ter namesto miru in sreče doseže s svojim poskusom zgolj PONIŽANJE IN RAZOČARANJE.

    BOG JE MODER IN VSEMOGOČEN; KDO SE MU JE KDAJ MOGEL UPRETI IN OSTATI V MIRU?

    Blaženi Božji mir, ki presega vsak um, lahko uživa samo tisti, ČIGAR VOLJA JE POPOLNOMA USKLAJENA , ZDRUŽENA Z VOLJO BOGA.
    Le ta lahko kakor Bog reče, da se izpolnijo vse njegove želje, ker želeč si vse, kar želi Bog in ne želeč si drugega, IMA RESNIČNO ZMERAJ VSE, KAR ŽELI, IN IMA LE TO KAR ŽELI.

    Karkoli se zgodi pravičnemu, pravi modrec, “nič ga ne more užalostiti , skaliti vedrino njegove duše, ker se nič ne zgodi zoper njegovo voljo in ker nič na svetu ne more človeka onesrečiti , če tega noče sam. Zgovorni Salvijan pravi: ” Nihče ni nesrečen po občutku drugega, marveč po lastnem občutku, in nikakor ne smemo napačno imeti za nesrečne tiste, ki so po svojem mnenju in po pričevanju svoje vesti resnično srečni. Po mojem mnenju pravi so najsrečnejši na svetu PRAVIČNIKI, RESNIČNO VERNI LJUDJE, KI SE JIM ZGODI LE TO, KAR ŽELIJO.- Vendar so ponižani, zaničevani?- Ker hočejo biti. – So revni?- Radi so v revščini …Torej so zmeraj srečni, naj se zgodi kar koli; zakaj nihče ne more biti srečnejši in zadovoljnejši od tistih, ki so celo v največjih nesrečah v stanju, v kakršnem hočejo biti. ”

    Človek v takem stanju gotovo ne občuti žela bolečine nič manj živo, vendar ga zadene le v spodnjem delu njegovega bitja in ne more prodreti do zgornjega dela, kjer temelji duh.
    To velja za do kraja vdane in podrejene duše, na primer- če se sploh da primerjati- za našega Gospoda, ki je bil kljub temu, da je bil prebičan in pribit na križ, srečen; ki je bil na eni strani pogreznjen , potopljen v BREZNO VSEH MUK, KAR JIH JE MOGOČE PRETRPETI NA TEM SVETU, NA DRUGI STRANI PA PREPLAVLJEN Z NESKONČNIM , NEIZREKLJIVIM VESELJEM.

    Poleg tega moramo vsekakor priznati, da zagotovo obstaja nepomirljivo nasprotje med idejo trpljenja, ponižanja, zavrženosti pa tudi revščine in idejo sreče. Zato JE ČUDEŽ MILOSTI, DA SE MORE ČLOVEK POD BREMENOM TAKŠNIH MUK POČUTITI SREČNEGA IN ZADOVOLJNEGA. Vendar bo ta čudež slej ko prej milostno podeljen odrekam vsakogar, ki se bo hotel v vsem POSVETITI IZPOLNJEVANJU BOŽJE VOLJE, KAJTI V BOŽJO ČAST IN SLAVO JE, DA SO TISTI, KI BOGU PLEMENITO SLUŽIJO, ZADOVOLJNI S SVOJO USODO.

    Morebiti bi me kdo vprašal, kako je ta nauk mogoče uskladiti z besedami našega Gospoda Jezusa Kristusa.: “ČE HOČE KDO ITI ZA MENOJ, NAJ SE ODPOVE SEBI IN VZAME SVOJ KRIŽ TER HODI ZA MENOJ.”

    Odgovoril bom, da če nebeški UČITELJ na tem mestu zahteva, da se njegovi učenci odpovedo sebi in nosijo križ za njim, PA SE DRUGJE S PRISEGO ZAVEZUJE, DA JIM BO PO ČUDEŽU SVOJE VSEMOGOČNOSTI POLEG VEČNEGA ŽIVLJENJA ŽE NA TEM SVETU DAL STOKRATNO VSEH REČI, KI SE JIM BODO ODPOVEDALI, DA MU BODO VŠEČNI.

    Poleg tega obljubi, da BO OLAJŠAL BREME SVOJEGA KRIŽA, ker namreč trdi ne le to, DA JE NJEGOV JAREM PRIJETEN, temveč dodaja, DA JE CELO LAHEK.

    Če torej ne preizkušamo prijetnosti Jezusovega jarma ne olajšanja bremena križa, ki nam ga nalaga, je to vsekakor zato, KER ŠE NISMO DODOBRA ZATAJILI SVOJE VOLJE IN KER SE ŠE NISMO POPOLNOMA ODREKLI VSEM NAŠIM ČLOVEŠKIM VIDIKOM, DA BI STVARI OCENJEVALI LE V LUČI VERE.

  34. Hvala says:

    Z VDANOSTJO BOGU SE ČLOVEK POSVEČUJE (nadaljevanje iz knjige Božja Previdnost- Jean Baptiste Sain -Jure , Claude La
    Colombiere)

    SLOVITA ZGODBA O SVETEM REDOVNIKU, KI NAM JO PRIPOVEDUJE CEZARIJ, JE ZGLED ZA TO

    Ta sveti mož se v zunanjih rečeh ni v ničemer razločeval od drugih redovnikov, ki so živeli v istem samostanu, vendar je dosegel tolikšno stopnjo popolnosti in svetosti, da so bolni ozdraveli, že če so se dotaknili njegovih oblačil.

    Njegov nadrejeni mu je nekoč rekel, da ga zelo preseneča, ker naredi toliko ČUDEŽEV , čeprav SE NE POSTI, NE BEDI IN NE MOLI BOLJ KOT DRUGI REDOVNIKI. Dobri redovnik mu je odgovoril, da ga to preseneča še bolj kot njega in da ne pozna razloga za to.
    A če bi enega le mogel slutiti, bi bil ta, da si zmeraj zelo prizadeva hoteti, kar HOČE BOG , in da je dobil od neba milost, da SVOJO VOLJO TOLIKANJ IZGUBI IN STOPI V VOLJO BOGA, da ne v velikih ne v majhnih rečeh ne naredi ničesar brez NJEGOVEGA MIGLJAJA.

    Dodal je še: “SREČA ME NE NAVDUŠI, NESREČA ME NE POTRE, KER NAMREČ IZ BOŽJE ROKE VSE SPREJEMAM ENAKO IN SE NIČ NE SPRAŠUJEM. NE ZAHTEVAM, da se reči dogajajo, kot bi si naravno lahko želel, ampak, da se zgodijo le, KAKOR ŽELI BOG. IN VSE MOJE MOLITVE IMAJO EDINO TA NAMEN, DA SE BOŽJA VOLJA POPOLNOMA IZPOLNI V MENI IN V VSEH USTVARJENIH. “Potemtakem, brat moj, ” mu reče predstojnik, ” nisi bil nič razburjen prejšnji dan, KO NAM JE SOVRAŽNIK POŽGAL UTO Z ŽITOM IN ŽIVINO, VSO NAŠO ZALOGO ZA POTREBE SKUPNOSTI? “NE”, je odgovoril mož, ” prav narobe, ob takih dogodkih imam navado, DA SE BOGU ZAHVALIM V PREPRIČANJU, da jih dovoljuje v svojo slavo in naše največje dobro.
    In se prav nič se ne vznemirjam, ali imamo malo ali veliko za svoje potrebe, ker dobro vem, da če IMAMO POPOLNO ZAUPANJE V BOGA, nas bo prav tako zlahka nahranil s koščkom kruha kakor s celim hlebom. V takem prepričanju sem zmeraj zadovoljen in vesel , naj se zgodi kar koli.”

    Predstojnik se poslej ni več čudil, ko je videl redovnika delati čudeže . Zapisano je namreč: GOSPOD IZPOLNI ŽELJO SVOJIH ČASTILCEV. USLIŠI NJIHOVO MOLITEV IN JIH REŠI. Gospod varuje vse, ki Ga ljubijo. Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga , vse pripomore k dobremu.
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Res Gospod želi, da naša volja vstopi v voljo Boga, močno sem zaznala.

  35. Hvala says:

    Z VDANOSTJO BOGU SE ČLOVEK POSVEČUJE (Jean-Baptiste Saint -Jure -iz knjige Božja previdnost)

    V čem sta pravzaprav ČLOVEKOVA SVETOST IN NJEGOVA POPOLNOST? Sveti Frančišek Saleški odgovarja:” Nekateri stavijo v askezo, drugi v miloščino, tretji v pogosto prejemanje zakramentov, četrti v molitev. Kar zadeva mene pravi francoski jezuit Jean je popolnost edinole v tem, DA LJUBIŠ BOGA Z VSEM SRCEM. Brez te ljubezni je vsa kopica kreposti le gomila kamnov, ki čakajo, da so uporabljeni v določen namen. O tem mnenju ne bi smel dvomiti nihče. Sveto pismo ga je polno. LJUBI GOSPODA SVOJEGA BOGA Z VSEM SRCEM, Z VSO DUŠO IN Z VSEM DUHOM. To je , pravi naš Gospod Jezus Kristus, PRVA IN NAJVEČJA ZAPOVED. Sveti Pavel pravi: “N ad vsem imejte LJUBEZEN , ki je vez POPOLNOSTI. ”

    Kakor velja, da je najbolj vzvišena in najpopolnejša ljubezen do Boga , enako velja- pravi po svetem Zlatoustu oče Rodriguez- da je najbolj VZVIŠENO, NAJČISTEJŠE IN NAJODLIČNEJŠE v tej ljubezni to, DA SE POPOLNOMA VDAMO BOŽJI VOLJI IN DA V NIČEMER NIMAMO DRUGE VOLJE KOT VOLJO BOGA.

    Bolj ko se torej PODREDIMO BOŽJIM NAMENOM Z NAMI, BOLJ SE BLIŽAMO POPOLNOSTI; ČE SE JIM UPIRAMO , SE OD NJE ODDALJUJEMO.

    Popolna podreditev svoje volje je potemtakem BOGU NAJPRIJETNEJŠA IN NAJČUDOVITEJŠA ŽRTEV, ki mu jo lahko daruje človek, in najpopolnejše dejanje ljubezni, zato ni niti najmanjšega dvoma, DA KDOR SE TAKO PODREJA, PRIDOBIVA NEPRENEHOMA NEPRECENLJIVE ZAKLADE IN V LE NEKAJ DNEVIH NAKOPIČI VEČ BOGASTVA KOT DRUGI V VEČ LETIH IN Z VELIKO DELA.

  36. Miro says:

    MARIJINO DUHOVNO MATERINSTVO SE RAZTEZA NA VSE LJUDI – MOLITEV ROŽNEGA VENCA JE V DUHOVNEM ŽIVLJENJU SV. JANEZA PAVLA II. ZAVZEMALA POSEBNO MESTO – NAJ TA ČUDOVITA PREMIŠLJEVALNA MOLITEV OSVOJI TUDI NAŠA SRCA – PO MARIJI K JEZUSU!

    »Marija ima edinega Sina, Jezusa. Toda v njej se njeno duhovno materinstvo razteza na vse ljudi, katere je prišel Jezus odrešit. Pokorna ob novem Adamu, Jezusu Kristusu, je Devica nova Eva, resnična mati živih, ki z materinsko ljubeznijo sodeluje pri njihovem rojstvu in pri njihovi vzgoji v redu milosti. Kot Devica in Mati je Marija podoba Cerkve, njeno najpopolnejše uresničenje« (Kompendij KKC, št. 100).

    Papež Janez Pavel II. je 16. oktobra 2002, na 25. obletnico svojega nastopa papeške službe, ko je podpisal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, izpostavil tudi naslednje misli o molitvi rožnega venca: »Že od mojih otroških in mladostnih let je ta molitev zavzemala posebno mesto v mojem duhovnem življenju. Rožni venec me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušnje. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo … Rožni venec je moja najljubša molitev. Je čudovita molitev, čudovita v svoji preprostosti in globini … Zares, na ozadju besed Zdrava Marija se pred očmi duše vrstijo najpomembnejši dogodki življenja Jezusa Kristusa. Skupaj sestavljajo veseli, žalostni in častitljivi rožni venec, ki nas vodi – tako bi mogli reči – skozi srce njegove Matere k živi povezanosti z Jezusom …«

    Poslušajmo, kaj nam po vidcih naroča Preblažena Devica Marija, vsak dan molimo sveti rožni venec ter zvesto hodimo po poti pokore in zadoščevanja za naše grehe, za grehe bližnjih, za grehe sveta. Z Marijino pomočjo hodimo po poti ljubezni do Boga in bližnjega – v čast Jezusovemu Presvetemu Srcu in Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Kdor v življenju s pomočjo rožnega venca stopa po duhovni poti: Po Mariji k Jezusu, ne tava po temi, ampak kljub preizkušnjam hodi v Luči, ki se imenuje Gospod Jezus Kristus!

    Ob sobotah se spominjamo predvsem veselega dela rožnega venca.

    Verujem. Očenaš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

    1. ki nam poživi vero.
    2. ki nam utrdi upanje.
    3. ki nam vžgi ljubezen.
    Slava Očetu.

    Očenaš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

    1. ki si ga Devica od Svetega Duha spočela.
    2. ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila.
    3. ki si ga Devica rodila.
    4. ki si ga Devica v templju darovala.
    5. ki si ga Devica v templju našla.

    O drugih skrivnostih rožnega venca glej na:
    http://www.molitev.net/molitev/rozni-venec

    Marija, kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

  37. Miro says:

    OBHAJANJE PRVIH SOBOT V MESECU JE POLEG ČEŠČENJA MATERE BOŽJE PREDVSEM V TEM, DA Z NAMENOM ZADOŠČEVANJA MARIJINEMU BREZMADEŽNEMU SRCU ZA GREHE ČLOVEŠTVA PREJMEMO ZADOSTILNO SVETO OBHAJILO!

    Včeraj smo razmišljali o obhajanju prvih petkov, danes, na prvo soboto v mesecu, pa skrbno razmislimo še o tem, kaj nam pomeni češčenje Matere Božje. Prav je, da se k tovrstnim temam večkrat vračamo, saj na Bog po najsvetejših Srcih Jezusa in Marije ponuja rešilno roko.

    PRVE SOBOTE

    Kot je zapisal p. Anton Nadrah, so v Cerkvi že od 9. stoletja naprej na soboto posebej častili Devico Marijo. Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje pravi, »da je sobota spomin blažene Device, njene materinske drže in drže učenke, ki je na veliko soboto, ko je Kristus ležal v grobu, bila edina močna v veri in upanju ter je edina med vsemi učenci čuječe pričakovala Gospodovo vstajenje« (CD 102, čl. 188).

    Obhajanje prvih sobot v mesecu je poleg češčenja Matere božje predvsem v tem, da z namenom zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu za grehe človeštva prejmemo zadostilno sveto obhajilo. To je zelo priporočal že papež Pij X. Vsako prvo soboto v mesecu naj bi preživeli v duhu zadoščevanja in v molitvi za duhovne poklice ter za svetost duhovnikov.

    VÉLIKA OBLJUBA

    Pobožnost petih prvih sobot pa je Marija naročila fatimski vidkinji Luciji 10. decembra 1925 v Pontevedri v Španiji in jim za nagrado obljubila srečno smrt. To je tako imenovana »vélika obljuba Marijinega brezmadežnega Srca«: »Hčerka moja, glej moje srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili en del rožnega venca in mi petnajst minut delali družbo s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš.«

    Marija obljublja, da nam bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi za zveličanje potrebnimi milostmi, če pet zaporednih prvih sobot izpolnimo pet pogojev:

    1. opravimo dobro spoved v duhu zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu; spovemo se lahko že več dni prej ali pozneje, a ob prejemu svetega obhajila na prvo soboto moramo biti v posvečujoči milosti;

    2. prejmemo zadostilno sveto obhajilo, ki je osrednje dejanje pri opravljanju prvih sobot;

    3. zmolimo en del rožnega venca;

    4. petnajst minut delamo družbo Marijinemu Srcu s premišljevanjem ene ali več skrivnosti rožnega venca;

    5. vse štiri omenjene pogoje opravimo z namenom zadoščevanja Marijinemu Srcu, saj grehi ne žalijo samo njenega Sina, ampak prizadenejo tudi Devico
    Marijo; tako pomagamo reševati današnje človeštvo za večnost.

    Jezus je Luciji pojasnil, da tisti, ki omenjenih pogojev ne bi mogli izpolniti v soboto, lahko to z duhovnikovim dovoljenjem izpolnijo naslednjo nedeljo.

    BOG NAM PONUJA REŠILNO ROKO

    Marija je 13. julija 1917 v Fatimi napovedala: »Končno bo moje brezmadežno Srce slavilo veliko zmago.« Da se bo to zgodilo, je potrebna oživitev češčenja Marijinega brezmadežnega Srca, ki bo vodila do doslednejšega življenja po evangeliju. K temu prispeva tudi obhajanje prvih sobot.

    Bog nas hoče imeti v nebesih, zato nam po najsvetejših Srcih Jezusa in Marije ponuja rešilno roko. On se v velikodušnosti ne da prekositi. Če bomo zopet poživili obhajanje prvih petkov in prvih sobot in prihajali v cerkev v večjem številu, bomo imeli najprej sami od tega koristi, hkrati pa bomo pomagali tudi svojim bližnjim. (povzeto po: družina.si, p. Anton Nadrah)

    Celotno besedilo prispevka o obhajanju prvih petkov in prvih sobot na:
    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/58-29-Duhovnost-5

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  38. Hvala says:

    KRŠČANSKO ŽIVLJENJE JE BOJ PROTI HUDIČU, SVETU IN STRASTEM MESA

    Hudič obstaja in proti njemu se moramo boriti z bojno opremo resnice.

    Meso predstavlja naše strasti, ki so rane izvirnega greha.

    Seveda je zveličanje, ki nam ga podarja Jezus, zastonjsko. Pa vendar smo poklicani, da ga branimo. Kaj moramo torej narediti? ‘Nadenite si Božjo bojno opremo’, nam pravi Pavel. To pomeni, da nas tisto, kar je od Boga, varuje, da se lahko zoperstavimo hudičevim pastem. Je to jasno? Jasno. Ne moremo si zamišljati duhovnega življenja, krščanskega življenja, brez upiranja skušnjavam, brez boja proti hudiču, brez seganja po tej Božji bojni opremi, ki nam daje moč in nas brani.

    Ščit vere potrebujemo, saj hudič proti nam ne meče cvetlic, ampak ognjene puščice, s katerimi nas hoče ubiti. Vzemimo še ‘čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja Beseda’. Nenehno molimo in bdimo ‘z molitvami in prošnjami’! (Mirenski grad ).

    http://www.mirenski-grad.si/krscansko-zivljenje-je-boj

    Hudobni duh trpi in trpljenje povzroča. Tega, kar okuša med izganjanjem, si ne moremo predstavljati. P. Candido je nekoč hudobnega duha vprašal, ali je v peklu ogenj in ali tam prav zares gori. Hudobni duh mu je odgovoril:” Če bi vedel , kakšen ogenj si zame ti, me tega ne bi spraševal”

    Gabrijel Amorth pravi: Tudi sam sem že slišal hudobnega duha , ki je dejal, da med exsorcizmom bolj trpi kakor v peklu. Ko sem ga vprašal: “zakaj se torej ne vrneš v pekel?, mi je odgovoril:” Zato, ker je zame pomembno le, da trpinčim tega človeka.” V tem je prava hudičeva zloba. Hudobni duh ve, da ne bo nič dosegel, da se mu bo za vsako povzročeno trpljenje celo povečal večna kazen . In vendar se niti za to ceno ne odpove povzročanju zla iz vesela do zla samega (Družina- Izganjalčeva pripoved -Gabrijel Amorth).
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Oklenimo se živega Jezusa, prejemajmo ga v Sveti evharistiji, da bomo imeli moč in pomoč upirati se hudobcu.

  39. Miro says:

    OBHAJAMO SPOMIN JAPONSKIH MUČENCEV – SV. PAVEL MIKI O POMENU ODPUŠČANJA SOVRAŽNIKOM

    Spomin japonskih mučencev v Sloveniji obhajamo od leta 1598 (frančiškani in jezuiti – 5. 2.). Po preureditvi koledarja so japonski mučenci dobili god na današnji dan.

    »Odkrito vam povem, da ni druge poti do zveličanja, kakor tista, ki se je drže kristjani. Ker me ta uči, da odpustim sovražnikom in vsem, ki so me žalili, rad odpuščam cesarju in vsem, ki so krivi moje smrti, in jih prosim, naj se dajo poučiti in se krstiti.« (sv. Pavel Miki)

    Več o pomenu spomina japonskih mučencev na:
    https://revija.ognjisce.si/svetnik-za-vsak-dan/21-sv-pavel-miki-in-drugi-japonski-mucenci

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  40. Miro says:

    KER JE DANES PRVI PETEK V MESECU, JE PRAV, DA SI VSAK ZASTAVI NASLEDNJE VPRAŠANJE: KAJ MI NA TA DAN, PA TUDI SICER, POMENI ČEŠČENJE PRESVETEGA JEZUSOVEGA SRCA? O PRVIH PETKIH JE DOBRO VEDETI PET STVARI!

    Pred desetletji so ljudje vsak prvi petek v mesecu pobožno prišli v Cerkev in počastili Presveto Jezusovo Srce, v zadnjem času pa ta navada počasi izginja, številni mlajši katoličani jo ocenjujejo kot nekaj »staromodnega«.

    Osrednji razlog za padec zanimanja za to pobožnost pa verjetno temelji na nevednosti: ljudje preprosto ne vedo več, kaj prvi petki sploh pomenijo; družine in župnije morda niso ustrezno prenesle njihovega pomena mlajšim rodovom. O prvih petkih je dobro vedeti pet stvari: Kako se je začela pobožnost prvega petka? Zakaj devet zaporednih mesecev? Kaj naj bi počeli na prve petke? Kakšne »obljube« so povezane s to pobožnostjo? Ali so prvi petki »vstopnica za nebesa«?

    Več o tem na:
    https://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/clanek/kaj-moramo-katolicani-vedeti-o-prvih-petkih?Open

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  41. Miro says:

    GOSPOD JEZUS KRISTUS: »VSAKEGA, KI BO PRIZNAL MENE PRED LJUDMI, BOM TUDI JAZ PRIZNAL PRED SVOJIM OČETOM, KI JE V NEBESIH.« (Mt 10,32

    Med številne svetnike in svetnice, ki so izpolnili te in druge Gospodove besede, se uvršča tudi današnja godovnjakinja sv. Agata iz Katanije na Siciliji, devica, mučenka. Ime Agata izhaja iz grščine in pomeni »dobra«.

    »Agata, že s svojim imenom vabiš, naj vneto hitimo tebi naproti, in s svojim zgledom učiš, naj si vsi brez prenehanja prizadevamo za dosego prave in resnične dobrine, ki je le v Bogu« (iz govora sv. Metodija Sikula, škofa iz Carigrada).

    Več o življenju sv. Agate na:
    https://revija.ognjisce.si/svetnik-za-vsak-dan/163-sv-agata

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  42. Hvala says:

    Tomaža Kempčana -HOJA ZA KRISTUSOM

    DA NE IŠČIMO MIRU PRI LJUDEH:
    Sin, ako iščeš miru pri kakem človeku, ker s teboj enako misli in živi, boš nestanoviten in zamotan.

    DRŽI SE BOGA: Ako se pa držiš Resnice , ki je vedno ista in vedno živi, ne boš žaloval, če te prijatelj zapusti ali če umrje.
    V meni mora biti osnovna prijateljska ljubezen in zaradi mene ljubi vsakega, ki se ti zdi dober in mil ter drag v tem življenju!

    NI PRAVE LJUBEZNI BREZ BOGA: Brez mene ni pravega ne trajnega prijateljstva ; in ni prave in čiste ljubezni, ako je jaz ne sklenem.
    Človek je toliko bliže Bogu, kolikor dalje je od vsake pozemeljske tolažbe.

    TEM BLIŽE BOGU, ČIM DALJ OD STVARI: tudi se toliko više dvigni k Bogu, kolikor bolj se sam v sebi poniža in kolikor bolj sam sebe zaničuje. Kdor pa sebi pripisuje kaj dobrega, brani božji milosti k sebi, ker išče milost Svetega Duha vedno le ponižno srce.
    Ko bi se ti znal popolnoma uničiti in oprostiti vse ljubezni do stvari, tedaj bi jaz razlival nate obilnost svoje milosti.

    GLEJ NA STVARNIKA, NE NA STVARI: kadar se oziraš po stvareh, se ti izmakne iz vida Stvarnik stvari. Uči se v vsem premagovati se zaradi Stvarnika, tedaj boš zmožen Božjega spoznanja. Naj bo kaka reč še tako neznatna, če jo neredno ljubiš in se nanjo oziraš , te zadržuje od Najvišjega in omadežuje.

  43. Miro says:

    GOSPOD NAM GOVORI: »VZEMITE NASE MOJ JAREM IN UČITE SE OD MENE, KER SEM KROTAK IN V SRCU PONIŽEN, IN NAŠLI BOSTE POČITEK SVOJIM DUŠAM.« (Mt 11,29)

    Duhovna misel:
    »Prava ponižnost, tudi če je globoko
    občutena, duše ne vznemirja, ne bega in
    ne moti, temveč prinaša mir, tolažbo in
    spokojnost.« (sv. Terezija Velika)

    Z zaupanjem prosimo našega Odrešenika Jezusa za luč in duhovno moč, da ne bi povzdigovali samega sebe, ampak da bi bili z Njegovo pomočjo v vsem ponižni.

    Molimo:
    Gospod Bog, pomagaj nam,
    da se naučimo iskrene ponižnosti,
    kajti bolj ko smo ponižni, bližje smo tebi.
    Želimo služiti bratom in sestram zaradi tebe.
    Naj to služenje navdihujeta
    velika ponižnost in ljubezen!
    Kadar bomo čutili,
    da moramo biti odločni,
    naj ostanemo ponižni in ljubeznivi.
    Opogumi nas,
    da bomo prav uporabljali talente,
    ki si nam jih podaril.
    Naj to delamo s hvaležnim srcem,
    v zavesti, da smo jih prejeli od tebe.
    Naj postanemo vedno bolj podobni tebi,
    ki si »krotak in v srcu ponižen«.
    (molitev iz Ognjišča)

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  44. Hvala says:

    VELIKI PETEK-ALI NAJ NE IZPIJEM KELIHA?

    Dragi bratje in sestre, živimo v času, ki beži pred vsakim trpljenjem in bolečino. Dogodki velikega petka nas opozarjajo na tri velike skrivnosti trpljenja:

    – Trpljenje je smiselno le, če je naše vodilo v življenju: Izpolniti očetovo voljo.

    – Trpljenje moremo sprejeti le, če smo v molitvi resnično povezani z Bogom.

    – Le če trpljenje sprejmemo, bomo zmogli biti to, kar moramo biti in izpolniti poslanstvo, ki nam ga je Bog zaupal.

    Na videz se zdi rešitev glede trpljenja preprosta. Lahko bi rekli, da je trpljenje mogoče sprejeti, če sprejemamo božjo logiko. A spopad med Bogom in satanom je veliko hujša drama, kot se zdi. V vrtu Getsemani vidimo, ko Jezus sam prosi Očeta: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,39).« Ali se zavedamo teže teh besed?! Jezus sam pred trpljenjem trepeta in prosi Očeta, naj ga trpljenja reši. Jezus, božji Sin, Bog sam, je pred trpljenjem nemočen in razmišlja drugače kakor Oče! Jezus sam se je znašel v drami kakor apostol Peter, v drami, v kateri je Petra svaril, naj ne beži pred trpljenjem in ne sodeluje s satanom. Sedaj je v tej skušnjavi on sam, si morete misliti! Ob tem, dragi bratje in sestre, želim z vami deliti prvo misel o trpljenju in sicer, da se človek po svoji zdravi pameti trpljenju vedno upira. Še več, ni sposoben sam spoznati, kdaj mora trpljenje sprejeti in kdaj se mu lahko izgone. To je mogoče le, če je vodilo vedno in povsod: Izpolniti Očetovo voljo! Ne svojo, ne s svojo pametjo, ampak vedno z željo, kakor pravi Jezus: Oče, ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti!

    http://www.mirenski-grad.si/en/node/6763
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Čedalje bolj bomo z Božjo pomočjo razumeli to veliko skrivnost – SKRIVNOST TRPLJENJA. Res je trpljenje moremo sprejeti le tedaj, ČE SMO V MOLITVI RESNIČNO POVEZANI Z BOGOM. To je tudi dokaz ali je naša povezava z Bogom pristna, prava. Človek res ne more sprejeti trpljenja, če ni tesno združen z Bogom, ker to enostavno ni mogoče. Bog je tisti, ki daje MOČ, TOLAŽBO, POMOČ. Če trpljenje sprejmemo bomo zmogli biti res to, kar moramo biti, DA BOMO IZPOLNILI SVOJE POSLANSTVO NA ZEMLJI, KI NAM GA JE ZAUPAL BOG.

  45. Miro says:

    »DAJEŠ MI SPOZNATI POT ŽIVLJENJA; POLNOST VESELJA JE PRED TVOJIM OBLIČJEM, VEČNE RADOSTI NA TVOJI DESNICI.« (Ps 16,11)

    Duhovna misel o veselju:

    »Ohranite veselje ljubečega Boga, ljubečega
    Jezusa v svojem srcu in razdelite to veselje z
    vsemi, ki jih srečate.« (sv. Terezija iz Kalkute)

    Molimo, da bi nas Gospod Jezus v srcu izpraznil vsega, kar nas ločuje od Njegove ljubezni in veselja, ter nas napolnil z notranjim veseljem v moči Svetega Duha. Molimo tudi za moč, da bi lahko to veselje delili z bližnjimi, kot nam priporoča sv. Mati Terezija!

    GOSPOD, TI SI RADOST IN VESELJE

    Gospod, hotel si, da se veselimo,
    da imamo veselja v izobilju.
    Ti, Gospod, si veselje samo.
    Ti hočeš veselega darovalca.
    Ti si nam prinesel veselo oznanilo,
    nas obsijal z lučjo neminljive radosti.
    Ti si nam govoril, naj plešemo in se veselimo tudi
    v preganjanju in v težavah, kajti veliko plačilo in
    veselje nas čakata v nebesih.
    Ti si povabilo k veselju.
    Tu sem zdaj, Gospod.
    Verujem, da me gledaš,
    da tvoj pogled pronica vame.
    Vidiš vso mojo dušo. Ne morem ti skriti tesnobe,
    ki me muči, skrbi, ki me navdaja, bolečine, ki me
    trga.
    Tvojemu pogledu se praznina v moji srčiki, moje
    hrepenenje po radosti ne moreta skriti.
    Ti veš, ustvarjen sem, da bi bil srečen v tebi,
    a nosim v sebi korenine nemira in strahu.
    Skrivam se pred teboj.
    Včasih mislim, da lahko pobegnem od tebe
    in da so kraji, kjer me tvoj pogled ne bo našel.
    Danes, zdajle se želim prepustiti tvojemu pogledu,
    Gospod.
    Dopuščam, da me vidiš takega, kakršen sem.
    Želim si sprejeti dar tvojega veselja. Danes hočem
    verjeti, da si močnejši od vseh mojih slabosti.
    Hočem verjeti, da moreš ti v temelje mojega bitja
    vtkati mir in veselje, čeprav nosim v sebi željo po
    begu in tesnobo.
    Naj ti danes izročim svoj greh in svojo šibkost!
    Darujem ti vse svoje rane in bolečine,
    vse svoje nezaupanje.
    Vzemi vse, Gospod, da bom, izpraznjen vsega,
    kar nisi ti, lahko sprejel tvoj dar, tebe samega,
    popolnost vsega veselja.
    In zato, Gospod,
    naj tvoja luč razprši vse moje temine.
    Naj moč tvojega vstajenja spremeni mojo bit.
    Lahko se veselim, kajti živ si,
    Gospodar življenja!
    Lahko se veselim, kajti hotel si me,
    ustvaril si me, da živim v veselju.
    Lahko se veselim, kajti s seboj in svojim križem si
    uničil najhujša povzročnika žalosti in bede: greh
    in smrt!
    Lahko se veselim, kajti varuje me moč tvoje
    ljubezni, da se mi brez tvoje volje nič zlega ne
    more zgoditi; še las mi ne more pasti z glave.
    Lahko se veselim, kajti še so lilije v polju in še
    veselo cvrčijo ptice v zraku!
    Lahko se veselim, kajti ti si bolj navzoč in
    močnejši, viden in blizek zmeraj in povsod,
    prepoznam te v oblakih in dežju,
    v mrazu in nevihti,
    v robatosti ali v zavračanju drugih.
    Lahko se veselim, kajti ti si veselje.
    Ti si skrivnost moje radosti.
    Ti si veselje samo!
    V tebi živim; po tebi sem;
    s teboj bom vstopil v veselje svojega Gospodarja.

    (Zvjezdan Linić)

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

  46. Janez says:

    NASMEH
    Nasmeh nas nič ne stane, vendar čudežno deluje.
    Obogati tistega,
    komur je namenjen,
    in ne osiromaši tistega,
    ki ga poklanja.
    Zablesti kot sončni žarek,
    a spomin nanj lahko ostane za vedno.
    Nihče ni tako bogat niti tako reven,
    da si ga ne bi mogel privoščiti.
    Z njim lahko vsak samo pridobi.
    Nasmeh prinaša srečo v hišo,
    pozdrav prijatelju, pomoč pri delu in sklepanju poštenih poslov,
    blagoslov pravičnim in pridnim, ki so usmiljeni, sočutni, dobri in veseli.

    Je počitek utrujenemu,
    kažipot izgubljenemu,
    sončni žarek žalostnemu
    in najboljše naravno zdravilo proti jezi.
    Ni ga moč kupiti, izprositi ali ukrasti,
    ker ima vedno vrednost samo,
    kadar se ga podarja iz srca.
    Kolikokrat sem se danes nasmehnil Bližnjemu,
    Tolikokrat sem se namreč danes nasmehnil in Zahvalil Bogu za vse!
    Nasmehni se dobrotno in v molitvi blagoslovi vsakogar, ki ga boš srečal.
    Nasmehnil se boš in prinesel Božji Mir in Veselje vsakomur v svojo bližino.
    In Bog bi blagoslovil tebe, ki ga Častiš in Slaviš z vsakim dihom. Amen.

    Psalm 19,15: Naj ti bodo v veselje izreki mojih ust, premišljanje mojega srca pred tvojim obličjem, GOSPOD, moja skala, moj rešitelj.

  47. Miro says:

    SVETI OČE PRI KATEHEZI O MOLITVI POUDARIL: BREZ BOGOSLUŽJA NI KRŠČANSTVA – KRŠČANSKA DUHOVNOST NE OBSTAJA, ČE NI UKORENINJENOSTI V OBHAJANJU SVETIH SKRIVNOSTI!

    Kot je pri včerajšnji katehezi, ki je bila namenjena molitvi pri bogoslužju, izpostavil papež Frančišek, krščanska duhovnost ne obstaja, če ni ukoreninjenosti v obhajanju svetih skrivnosti. Bogoslužje je torej temeljno za kristjanovo življenje, saj se ravno tu srečuje z Jezusom. Sveti oče je poudaril tudi, da Kristus postaja navzoč v Svetem Duhu preko zakramentalnih znamenj: od tu za kristjane izvira potreba, da se udeležujejo božanskih skrivnosti. Krščanstvo brez bogoslužja je krščanstvo brez Kristusa.

    O katehezi z naslovom »Moliti pri bogoslužju« več na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-02/sveti-oce-pri-katehezi-brez-bogosluzja-ni-krscanstva.html

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  48. Hvala says:

    JEZUS JE POVEDAL SVETNICI FAVSTINI KOWALSKI :

    — Z molitvijo in trpljenjem rešiš več duš kakor kak misijonar s samimi nauki in pridigami (Dn 1z67).

    —- Sem trikrat sveti in upira se mi tudi najmanjši greh. Ne morem ljubiti duše, ki jo omadežuje greh.. Ko pa se skesa, ni meja
    moji radodarnosti do nje. Moje usmiljenje jo objema in jo upraviči (Dn 1728).

    —- O kako me boli, da se kristjani tako malo združujejo z menoj v svetem obhajilu. Čakam nanje, oni pa so do mene tako
    brezbrižni. Ljubim jih tako nežno in iskreno, oni pa mi ne zaupajo. Želim jih obsipati z milostmi – oni jih nočejo sprejeti. Do
    mene se vedejo kakor do nečesa mrtvega, moje srce pa je vendar polno ljubezni in usmiljenja. Da bi vsaj malo spoznala mojo
    bolečino , si predstavljaj najnežnejšo mater, ki zelo ljubi svoje otroke, ti otroci pa zaničujejo njeno ljubezen. Premisli njeno
    bolečino, nihče je ne potolaži. To je medla prispodoba in podobnost moji ljubezni (Dn 1447).

  49. Hvala says:

    DUHOVNA MISEL TEDNA
    “Nihče od tistih, ki verujejo, ni zapuščen in izgubljen, ker ga vodi božja roka!” (Dietrich Bonhoeff…

  50. Miro says:

    »PRIJATELJ LJUBI V VSAKRŠNIH ČASIH IN BRAT SE IZKAŽE V STISKI.« (Prg 17,17)

    Duhovna misel: »Prijateljev zvestobo boš prav spoznal v nesreči, ne v dobrih in veselih dneh. Ne sodi prijateljev po besedah, temveč po dejanjih.« (blaženi Anton Martin Slomšek)

    Molitev za močno vez

    Gospod, hvala ti za moje prijatelje, za vezi, s katerimi si nas povezal, za
    smeh in tolažbo, za moč in opogumljanje, za enotnost, odpuščanje in milost,
    za praznovanje in veselje. Veliko mi pomenijo, moj Bog, tako bogat zaklad
    blagoslovov in milosti so v mojem življenju. Hvala ti. Amen.
    (vir: operando.org)

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

  51. Hvala says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK

    Okrožnica o skrbi za skupni dom
    HVALJEN, MOJ GOSPOD
    LAUDATO SI’

    KAJTI ZLOČIN PROTI NARAVI JE ZLOČIN PROTI NAM SAMIM IN GREH PROTI BOGU

    Patriarh Bartolomej se je skliceval zlasti na potrebo, da
    bi se vsak pokesal svojega lastnega slabega ravnanja s planetom, kajti »v enaki meri kakor vsak izmed nas povzroča
    okolju drobne ekološke rane«, smo poklicani, da priznamo
    »svoj mali ali veliki prispevek k razobličenju in uničevanju
    okolja«.14 O tem je večkrat izrazil svoje trdno in spodbudno
    stališče in nas povabil, naj priznamo grehe proti stvarstvu:
    »Ker ljudje uničujejo biotsko raznovrstnost božjega stvarstva, ker ljudje spravljajo v nevarnost zemeljsko skladnost in
    prispevajo k podnebnim spremembam, kradejo zemlji njene
    naravne gozdne površine ali uničujejo njena mokrišča; ker
    ljudje onesnažujejo vode, prst, zrak. Vse to so grehi.«15 Kajti
    »zločin proti naravi je zločin proti nam samim in greh
    Bogu«.

    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/0/AF8A28500BCE14E1C1257EC300229C66/$FILE/CD%20149_OKOLJSKA%20OKROZNICAM.PDF

  52. Hvala says:

    BOGU NI NIČ NEMOGOČE, PRI BOGU JE VSE MOGOČE

    Abram je v videnju dobil GOSPODOVO besedo in ponovitev obljube o deželi in potomcih, ki jih bo nešteto kot zvezd.

    Abram in Saraja sta poskušala ugotoviti, kako bo Abram postal oče mnogih narodov, saj sta že 10 let živela v Kanaanu in se iz Abramovega semena ni rodil nobeden otrok. Saraja mu je nato ponudila svojo egiptovsko služabnico, Hagaro, da bi morda lahko z njo imel otroka. Ko je Hagara ugotovila, da je noseča, je začela prezirati svojo gospodarico Sarajo.

    Nedolgo zatem, med dnevno vročino, je Abraham sedel pred vhodom v svojim šotorom pri Mamrejevih hrastih. Pogledal je navzgor in videl tri može. Tekel je k njim in se priklonil do tal, da bi jih pozdravil. Nato jim je ponudil vodo, da si umijejo noge, in hleb kruha. Sprejeli so ponudbo. Pohitel je v Sarin šotor, da bi naročil kolače, narejene iz boljše moke, in hlapcu naročil, naj pripravi izbrano tele. Ko je bilo vse pripravljeno, je vzel maslo, mleko in tele. Vse je položil prednje. Stal je poleg njih in počakal, da so pojedli (1 Mz 18:1-8).

    Eden od obiskovalcev mu je rekel, da bo ob letu, ko se vrne, Sara imela sina. Medtem je na šotorskem vhod Sara slišala, kar je bilo izrečeno in se je zasmejala, da naj bi v svoji starosti imela otroka. Obiskovalec je vprašal Abrahama, zakaj se Sara smeje, da bi imela otroka v svoji starosti, in da Bogu ni nič pretežko. Prestrašena Sara je zanikala smeh (1 Mz 18:9-15).
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::.

    Iz Abrahamovega življenja je razvidno, da Bogu ni nič nemogoče. Bog je Abrahamu obljubil potomca njegove krvi. Abraham in Saraja sta čakala in čakala potomca. Čas je neusmiljeno tekel. Znašla sta se v veliki preizkušnji. Sara je ponudila Abrahamu svojo služkinjo naj ima z njo potomca. Vidimo kakšen je bil razplet te življenjske zgodbe. Abraham je imel s svojo ženo sina Izaka.
    Pri Gospodu ni nič nemogoče. Ali je Gospodu tudi danes nemogoče, da bi ženska rodila pri sto (100) letih. Ne, pri Bogu je vse mogoče. Če ima Gospod načrt, bo tudi človeka pripravil in usposobil za svoj načrt.

    Problem je v nas ljudeh, problem je zaradi ČAKANJA -se pravi ČAKALNE DOBE ZA IZPOLNITEV OBLJUBE. Vidimo, da pri Gospodu je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan.

    Človek je slabotno, ranljivo bitje, ki ima problem s čakanjem na GOSPODOVE OBLJUBE. Tako je bilo od prvih staršev dalje do danes. To so posledice izvirnega greha in pa vsakodnevnega delovanja hudobca, ki želi človeška srca zastrupiti in narediti v človeku popačeno podobo o Bogu. Človeku se zdi vsako čakanje na Božjo obljubo predolgo , zato začne iskati rešitve po človeški odločitvi, brez sodelovanja Boga.

    Če je Gospod nekaj obljubil, bo obljubo tudi izpolnil. To je res težka preizkušnja- ali bomo vzdržali in se držali in živeli po Gospodovi Besedi.

    Danes premalo verjamemo v moč evangelija, v Jezusovo odrešenjsko kri, vse preveč iščemo mimo Gospoda človeške rešitve.
    v Svetem pismu je vse to lepo opisano in poudarjeno.

    Kadar smo v stiski in molimo in prosimo za rešitev in ker Gospod ve vse za nazaj in naprej, upošteva vse naše molitve in molitve, ki jih bomo še molili in jih vključi v svoj izrek, vsaka stiska je rešena v uri rešitve, se pravi do sekunde točno po Načrtu Gospoda.

  53. Miro says:

    GODUJE SV. BLAŽ – »BLAŽEV ŽEGEN« JE EDEN IZMED ŠTEVILNIH BLAGOSLOVOV, S KATERIMI CERKEV PRAV POSEBNO MOLI ZA SVOJE VERNIKE!

    Češčenje sv. Blaža je med vernim ljudstvom zelo razširjeno. Zlasti ga časte Hrvati, posebno Dalmatinci. Pravijo mu sveti Vlaho. Dubrovnik si ga je izbral že morda v desetem stoletju za svojega zavetnika. Ko je bil Dubrovnik še samostojna republika, je imel sliko sv. Blaža na državni in trgovski zastavi, na državnem pečatu in kovancih.

    V vsej Cerkvi velja sv. Blaž za priprošnjika zoper bolezni vratu in grla. Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, namreč pripoveduje, da je bil Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Sebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij preganjati kristjane, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika. Naproti mu je prihitela vdova z edinim sinom in jokaje prosila svetnika, naj reši otroka gotove smrti. Požrl je ribjo kost, ki je niso mogli spraviti iz grla. Trpel je silne bolečine. Sv. Blaž je nekoliko pomolil, dečka blagoslovil in ga ozdravljenega vrnil srečni materi. Sam pa je šel naprej v strašno smrt. Rablji so ga neusmiljeno tepli, potem pa trgali z železnimi grebeni. Naposled ga je dal sodnik obglaviti. To se je zgodilo najbrž leta 316.

    Več o češčenju sv. Blaža na:
    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/svetniki/blaz-03-02

    Sv. Blaž, prosi za nas!

  54. Miro says:

    »ZVESTI PRIJATELJ JE MOČNA ZAŠČITA, KDOR GA JE NAŠEL, JE NAŠEL ZAKLAD. ZVESTEGA PRIJATELJA NI MOGOČE POPLAČATI, ZA NJEGOVO LEPOTO NI TEHTNICE. ZVESTI PRIJATELJ JE ČARODEJNI NAPOJ ŽIVLJENJA, NAŠLI GA BODO TISTI, KI SE BOJIJO GOSPODA.« (Sir 6, 14-16)

    Duhovna misel: »Sprejmi Kristusa v svoje življenje in našel boš prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš.« (papež Frančišek)

    Slavimo Gospoda z življenjem po Božji volji! Slava tebi, Jezus, Ti si naš Prijatelj, naše Pribežališče, naša Tolažba, naša Pomoč … Slava tebi zdaj in vekomaj. Amen.

    Molitev za hvaležnost

    Jezus, ti si ljubil svoje prijatelje in z zgledom kazal, kako jih sprejemati, opogumljati in ostati globoko povezan z njimi. Hvala ti za prijatelje, ki si mi jih namenil. Hvala ti za mir, ki ga lahko najdem v sprejemanju. Hvala za blagoslov, ki ga najdem v opogumljanju. Hvala za intimni nebeški dotik, ki ga vedno začutim, ko se s Teboj srečam v sočloveku. Hvala, Jezus. Amen. (vir: operando.org)

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

  55. Miro says:

    BOŽJA BESEDA O PRIJATELJSTVU

    »Zvesti prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad. Zvestega prijatelja ni mogoče poplačati, za njegovo lepoto ni tehtnice. Zvesti prijatelj je čarodejni napoj življenja, našli ga bodo tisti, ki se bojijo Gospoda.« (Sir 6, 14-16)

    Duhovna misel: »Sprejmi Kristusa v svoje življenje in našel boš prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš.« (papež Frančišek)

    Slavimo Gospoda z življenjem po Božji volji! Slava tebi, Jezus, Ti si naš Prijatelj, naše Pribežališče, naša Tolažba, naša Pomoč … Slava tebi zdaj in vekomaj. Amen.

    Molitev za hvaležnost

    Jezus, ti si ljubil svoje prijatelje in z zgledom kazal, kako jih sprejemati, opogumljati in ostati globoko povezan z njimi. Hvala ti za prijatelje, ki si mi jih namenil. Hvala ti za mir, ki ga lahko najdem v sprejemanju. Hvala za blagoslov, ki ga najdem v opogumljanju. Hvala za intimni nebeški dotik, ki ga vedno začutim, ko se s Teboj srečam v sočloveku. Hvala, Jezus. Amen. (vir: operando.org)

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

  56. Hvala says:

    VESTE, KAKO V ŠKOLJKI NASTANE DRAGOCENI BISER? Z VELIKO BOLEČINE

    PREMISLEK O TEM, KAKO SE SOOČATI Z ŽIVLJENJSKIMI TEŽAVAMI

    Biser je proizvod bolečine, prisotnost tujka v ostrigi, kot je na primer parazit ali zrnce peska. Notranji del školjčne lupine vsebuje svetlečo snov, imenovano biserovina. Ko v školjko prodre zrno peska, celice biserovine prekrijejo zrnce z več plastmi, da bi zaščitile nezavarovano meso školjke. Tako se izoblikuje lep biser.

    Ostriga, ki na tak ali drugačen način ni bila ranjena, ne proizvaja biserov. Biser je namreč zaceljena rana.

    Vsak izmed nas je na različne način ranjen zaradi izjav ali besed drugih, včasih zaradi ljubosumja, sovraštva, maščevanja, zavisti, opravljanja in obrekovanja. Včasih ljudje naše ideje zavračajo, jih podcenjujejo ali napačno tolmačijo.

    takšnem primeru ne smemo odgovoriti in hudega povrniti s hudim. Storimo lahko kakor ostriga, ki v svoji notranjosti naredi biser, prav tam, kjer je bila ranjena. Svoje rane in zavračanja pokrijmo s plastmi ljubezni, potrpežljivosti, dobrote, občutljivosti in molitve.

    https://si.aleteia.org/2019/02/07/veste-kako-v-skoljki-nastane-dragoceni-biser-z-veliko-bolecine/

  57. Hvala says:

    PRILIKA O TALENTIH Mt 25,14−30

    TVEGATI ?

    Bog se nam danes predstavlja kot bogataš, ki razdeli svoje premoženje med tri borzne posrednike, vsakemu po njegovih sposobnostih in odpotuje v drugo deželo. Ob vrnitvi pa strogo kaznuje služabnika, ki se je bal tvegati in trgovati na borzi življenja. Kristjan brez poguma je brez življenja in možnosti za uspeh. Bog nas spodbuja, da se angažiramo in do kraja tvegamo, da imamo vse za izgubo zaradi njega, da izgubimo svoje življenje, da bi ga v Kristusu lahko spet našli. Vrstico 29 »kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima«, kot povzetek evangelija, moremo razumeti v luči magnifikata, kjer Bog deluje ravno nasprotno. »Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne« (Lk 1,53). Razlika je v tem, da so prvi bogati za Boga, drugi pa za ta svet; prvi bogati za druge, drugi pa zase.

    Danes je za mnoge, zlasti mlade, problem se angažirati, obvezati, odločiti za karkoli. Hočejo vse zadržati zase, nočejo tvegati ne s poklicem ne s poroko ne z otroki ne s kakšno obveznostjo v župniji … Živeti pomeni rasti, napredovati in dajati sadove. To pa vključuje tudi pogoste spremembe in tveganja. Tvegaš, če se izpostaviš za Kristusa, če ga preklinjajo, tvegaš, če se postaviš za bližnjega, če ga zatirajo, a če ne narediš nič je isto, kot da si zakopal svojo vero in ljubezen. Pri vseh krajah in malverzacijah o katerih vsak dan poslušamo, bi bilo morda varneje, da bi svoje bogastvo zakopavali kot včasih, toda to bi postal »mrtvi kapital«, ki ne bi prinašal nobene rasti. Kristus pa hoče, da tvegamo, trgujemo in božje kraljestvo širimo.
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::Celotno zgodbo osebni primeri navedeni lahko preberete v prilogi :

    Res je, danes se večina ljudi ne upa tvegati, pa ne mislim sedaj na trgovski način -na biznis, ampak tvegati v smislu postaviti se za Jezusa. Nekatere je sram, da bi šli k Jezusu v cerkev. Nekatere je sram, da bi se postavili in zagovarjali pravico do življenja nerojenih, sram, ker se bojijo posledic. Ampak Jezus je rekel, da nam bo dal moč, da bomo vzdržali v vsakršnih bojih in stiskah.

    Sveti Duh je sila, je Moč, ki spreminja svet. Česa bi se bali? Človeka ali Boga? Kdor zaupa v Gospoda prejme Njegovo moč.

    http://zupnija-sempas.rkc.si/index.php/content/display/16/pridige/20

  58. Hvala says:

    VERA KOT GORČIČNO ZRNO

    To je vera, ki v svoji ponižnosti čuti veliko potrebo po Bogu in se mu v svoji majhnosti z zaupanjem izroči. To je vera, ki nam da sposobnost gledati z zaupanjem na menjavajoče se dogodke življenja, ki nam pomaga sprejeti tudi poraze in trpljenje v zavesti, da zlo nima in ne bo nikoli imelo zadnje besede.

    Jezus hoče reči, da je veren človek takšen do Boga, da se torej brez računov ali zahtev popolnoma prepusti njegovi volji.

    Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna’ (v. 6). Murva je robustno drevo, dobro zakoreninjeno v zemljo in ki kljubuje vetrovom. Jezus torej hoče dati razumeti, da vera, čeprav je majhna, ima lahko moč celo izruvati murvo. In zatem presaditi jo v morje, ki je še bolj neverjetno. Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna’ (v. 6). Murva je robustno drevo, dobro zakoreninjeno v zemljo in ki kljubuje vetrovom. Jezus torej hoče dati razumeti, da vera, čeprav je majhna, ima lahko moč celo izruvati murvo. In zatem presaditi jo v morje, ki je še bolj neverjetno. Toda nič ni nemogoče tistemu, ki ima vero, saj se ne zanaša na svojo moč, temveč na Boga, ki lahko stori vse.

    http://www.mirenski-grad.si/pristna-vera-se-izraza-v-drzi-sluzenja

  59. Miro says:

    NA PRAZNIK JEZUSOVEGA DAROVANJA V TEMPLJU OBHAJAMO ENO OD SKRIVNOSTI IZ JEZUSOVEGA ŽIVLJENJA POVEZANO S PREDPISOM IZ MOJZESOVE POSTAVE!

    1. berilo: Mal 3,1-4)
    2. berilo: Heb 2,14-18)

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 2,22-40):

    JEZUSA DARUJEJO V TEMPLJU

    Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka. Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel:

    »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika
    po svoji besedi v miru,
    kajti moje oči so videle tvojo rešitev,
    ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev:
    luč v razodetje poganom
    in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

    Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema.

    Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+2%2C22-40&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZMIŠLJANJE BENEDIKTA XVI.:

    Na praznik Jezusovega darovanja v templju obhajamo eno od skrivnosti iz Jezusovega življenja povezano s predpisom iz Mojzesove postave, ki je staršem nalagal naj štirideset dni po rojstvu prvorojenca gredo v jeruzalemski tempelj in darujejo Gospodu svojega sina in hkrati, da se mati obredno očisti (prim. 2 Mz 13,1-2. 11-16; 3 Mz 12,1-8). Tudi Marija in Jožef sta opravila ta obred tako, da sta po postavi darovala dve grlici ali dva goloba. Če beremo globje ta dogodek razumemo, da je pravzaprav Bog sam predstavil svojega edinorojenega Sina ljudem z besedami starčka Simeona in prerokinje Ane. Simeon je namreč Jezusa razglasil za »zveličanje« človeštva, kot »luč« vsem ljudstvom, kot »znamenje« nasprotovanja, »da se razodenejo misli mnogih src« (prim. Lk 2,29-35).

    Na vzhodu so praznik poimenovali Hypapante, praznik srečanja, saj Simeon in Ana, ki se v templju srečata z Jezusom ter v njem prepoznata težko pričakovanega Mesija, predstavljata človeštvo, ki se v Cerkvi sreča s svojim Gospodom. Pozneje, ko se je ta praznik razširil tudi na zahod, pa je v ospredje prišel simbol luči in s tem procesija s svečkami. Od tu izhaja drugo ime za ta praznik: Svečnica. To vidno znamenje želi nakazati, da Cerkev v veri sreča Njega, ki je »luč ljudem«, ga z vero sprejme in nato to »luč« z vso zavzetostjo ponese svetu.

    Skladno s tem liturgičnim praznikom je častitljivi Janez Pavel II. od leta 1997 želel, da se na ta dan po vsej Cerkvi obhaja poseben dan posvečenega življenja, saj je darovanje Božjega Sina model za vsakega moškega ali žensko, ki posveti svoje življenje Gospodu. Ta dan ima trojen namen: najprej hvaliti Gospoda in se mu zahvaljevati za dar posvečenega življenja, drugi namen je prebuditi poznavanje in spoštovanje tega načina življenja pri vsem Božjem ljudstvu in tretji namen pa je, povabiti vse, ki so posvetili svoje življenje zaradi evangelija, da bi obhajati čudovita dela, ki jih je v njih storil Gospod. Ko se vam zahvaljujem redovniki, redovnice ter posvečene osebe, vam izražam svojo bližino in priznanje za dobro, ki ga s svojim služenjem opravljate Božjemu ljudstvu.

    Berilo iz Pisma Hebrejcem pa zelo dobro poveže razloge za to pomenljivo in lepo sovpadanje in nam ponuja namige za razmišljanje. To besedilo, uvede v osnovno temo pisma, ki je Kristus kot veliki duhovnik. »Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina« (Heb 4,14). Kristus je predstavljen kot edini Srednik. Je namreč pravi Bog in pravi človek ter zato v resnici pripada tako božjemu kot človeškemu svetu.

    V resnici, ravno iz te in samo iz te vere, iz te veroizpovedi v Jezusa Kristusa, edinega in dokončnega Srednika, ima posvečeno življenje v Cerkvi pravi smisel, življenje posvečeno Bogu po Kristusu. Smisel ima samo, ker je On resnično srednik med Bogom in nami, drugače bi šlo samo za neko obliko preusmeritve človeških teženj ali za beg. Če Kristus ne bi bil resnično Bog in če ne bi bil istočasno v polnosti človek, ne bi bilo prave osnove za krščansko življenje, še posebej pa ne bi bilo osnove za kakršno koli posvetitev.

    Posvečeno življenje namreč pričuje in izraža na še posebej močan način ravno to medsebojno iskanje Boga in človeka ter medsebojno privlačno ljubezen. Posvečena oseba je namreč že za to, ker je posvečena, kot ‘most’ k Bogu za vse tiste, ki jo srečujejo, kot klic in napotitev. Vse to pa v moči sredništva Jezusa Kristusa, Maziljenega od Očeta. Temelj je On! On, ki je z nami delil našo slabotnost, da bi mi bili lahko deležni njegove božje narave.

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  60. Hvala says:

    Tudi od nas, ki se nam zdi, da smo tukaj v miru, bo Gospod terjal zadoščenje za kri naših bratov in sester, ki trpijo v vojni.

    Gospod bo terjal zadoščenje za kri naših bratov in sestre, ki trpijo v vojni
    Zaveza, ki jo Bog sklene, je močna. Vendar pa jo mi sprejmemo s slabotnostjo. Bog sklene mir z nami, a miru ni enostavno varovati. Je vsakodnevno delo, saj je znotraj nas še vedno tisto seme, izvirni greh, Kajnov duh, ki zaradi nevoščljivosti, ljubosumnosti, lakomnosti in želje po nadvladi, začenja vojno. Ko se govori o zavezi med Bogom in ljudmi, se zato omenja kri. ‘Tudi za vašo kri’, beremo v današnjem prvem berilu, ‘bom terjal zadoščenje … Terjal ga bom, tudi od človeka, od slehernega, celo od njegovega brata bom terjal zadoščenje za življenje človekovo.’ Smo varuhi bratov. Ko pride do prelivanja krvi, je prisoten greh in Bog bo od nas terjal zadoščenje.

    http://www.mirenski-grad.si/golob-mavrica-zaveza

  61. Miro says:

    DANAŠNJE BOGOSLUŽNO SLAVJE JE POSVEČENO PRAZNOVANJU JEZUSOVEGA DAROVANJA V TEMPLJU ŠTIRIDESETI DAN PO NJEGOVEM ROJSTVU – PO OBREDU BLAGOSLAVLJANJA SVEČ »JE PRAZNIK ZNAN KOT SVEČNICA OZIROMA PRAZNIK LUČI!

    V Katoliški Cerkvi 2. februarja praznujemo Jezusovo darovanje v templju ali svečnico. Prvotno ime praznika je bilo Marijino očiščevanje, kajti po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako »očistiti«. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ni obvezoval, vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi v tem pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila Božjo postavo. Zapis o tem dogodku se v Svetem pismu nahaja v Lukovem evangeliju.

    Več o svečnici oz. prazniku luči na:
    https://katoliska-cerkev.si/2-februar-svecnica-in-dan-bogu-posvecenega-zivljenja-2019

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  62. Miro says:

    ROŽNI VENEC NAS LAHKO NAUČI POKORŠČINE, PONIŽNOSTI IN NENAVEZANOSTI!

    Ameriški duhovnik oče John Proctor v svoji knjigi z naslovom The Rosary Guide for Priests and People (Vodnik po rožnem vencu za duhovnike in vernike) pojasnjuje, kako je rožni venec »obenem tudi pridigar in učitelj. Kot učitelj mu pove, kaj naj verjame; kot pridigar pa mu oznanja, kako naj ravna … Človeka vodi v poznavanje Jezusovega življenja, nato pa k sledenju Njegove poti, udejanjanju Njegovih kreposti, posnemanju Njegovega življenja med ljudmi.«

    Rožni venec nas uči kreposti s pomočjo premišljevanja ne le o Jezusovem življenju, temveč tudi o življenju Device Marije; »rožni venec nam v spodbudo razkriva Marijo kot zgled vseh kreposti.«

    John Proctor posebej izpostavlja tri kreposti, ki jih lahko pridobimo z molitvijo rožnega venca: pokorščino, ponižnost in nenavezanost.

    Več v nadaljevanju na:
    https://si.aleteia.org/2020/10/12/3-kreposti-ki-jih-lahko-pridobimo-z-molitvijo-roznega-venca

    Marija, kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

  63. Hvala says:

    SI TAM, KJER TE BOG HOČE?

    KAKO NAJ VEM, ALI IZPOLNJUJEM BOŽJO VOLJO?

    Prvi nasvet je:

    Ne išči odgovora pri Bogu samo zato, da bi v njem našel svojo notranjo željo. Še bolj jasno povedano: ne išči odgovora pri Bogu za svoje trenutno življenjsko stanje. Od Boga ne pričakuj odgovora v zvezi s svojim trpljenjem, kajti ti mu skušaš uiti, namesto da bi se iz njega kaj naučil.

    Nesmiselno je hoditi za Bogom in od njega zahtevati odgovore na svoje želje, saj tvoje želje v Božjih očeh morda nimajo prednosti.

    Kaj moram potem storiti, če ne smem iskati Boga, da bi odgovoril na moje želje?

    Začeti moraš iskati Boga, da boš v Njem našel vse potrebne odgovore.

    Velika razlika je, ali iščemo Boga z željo, da bi odgovoril na naše želje, ali če ga iščemo zato, da bi nam On dal odgovore, ki jih potrebujemo. Ko razumemo to razliko, lahko nehamo “manipulirati” z Bogom in ga iskati zato, da bi nam On nekaj dal, ampak ga začnemo iskati zaradi tega, kar Bog je.

    Ko Boga iščemo iz srca in brez vmešavanja naših želja, se prečisti tudi naš odnos z Njim.

    Počasi nehamo iskati odgovore in rešitve za naše težave, ker se osredotočimo na Boga in na to, kaj On pomeni v našem življenju.

    Takrat vsi potrebni koraki v življenju postanejo jasnejši. In čeprav se to ne zgodi že v naslednjem koraku, še naprej slediš Bogu in v naslednjih korakih bodo odločitve postale jasnejše in lažje.

    Kako priti do tega? Prek molitve. Predana in zvesta molitev je pot do Boga, ki naj jo zaznamujeta bolj vztrajnost in stanovitnost kot neka volja do molitve.

    https://si.aleteia.org/2018/03/15/si-tam-kjer-te-bog-hoce/

  64. Miro says:

    BOŽJA BESEDA: »MIR VAM ZAPUŠČAM, SVOJ MIR VAM DAJEM. NE DAJEM VAM GA, KAKOR GA DAJE SVET. VAŠE SRCE NAJ SE NE VZNEMIRJA IN NE PLAŠI.« (Jn 14,27)

    Prošnja za mir: »Gospod, prosimo te za pravi mir, mir brez sovraštva, za mir, ki v sebi nima kali nove vojne. Za mir, ki nasprotnika ne ponižuje, ampak združuje v prijateljstvu« (sv. Hieronim)

    Slavimo Gospoda z življenjem po Božji volji! Slava tebi, Jezus, Ti si Knez miru, Luč sveta, živa Beseda, naš Odrešenik … Slava tebi zdaj in vekomaj. Amen.

    Božje usmiljenje, ki nam podarjaš mir, katerega nam svet ne more dati, zaupamo vate!

  65. Hvala says:

    VARUJMO SE LEPO VZGOJENIH DEMONOV

    Bistvo demona je uničevati neposredno, s pregrehami ali z vojnami, ali pa na vljuden način, ki vodi v posvetno življenje. Današnji evangeljski odlomek (glej Lk 11,15-26) govori o hudih duhovih.

    Varujmo se padca v duhovno povprečnost, v duha sveta, ki nas hoče pokvariti od znotraj. Sam se bolj bojim teh hudih duhov kot pa tistih prvih. Ko mi kdo pravi, da je potreben eksorcist, ker je neka oseba obsedena s hudičem, me ne skrbi toliko, kot takrat, ko vidim ljudi, ki odpirajo vrata vljudnim demonom, ki od znotraj prepričujejo, kako niso sovražniki. Velikokrat se sprašujem: Kaj je slabše v življenju osebe – očiten greh ali pa živeti v duhu posvetnosti? Da te hudi duh pahne v greh, ne samo v enega, morda v dvajset, trideset grehov, a so očitni in se jih sramuješ, ali pa da je hudi duh s tabo ob mizi, s tabo živi in je vse normalno, a ti namiguje in te obsede z duhom posvetnosti?

    Duh posvetnosti je ravno imeti te lepo vzgojene demone. Spomnimo se na Jezusovo molitev med zadnjo večerjo, ko je Očeta prosil, naj učence brani pred duhom sveta. Pred temi vljudnimi demoni, ki hočejo vstopiti skozi hišna vrata, kakor da bi bili povabljeni na gostijo, recimo: ‘Čuječnost in umirjenost’. Čuječnost – to je Jezusovo sporočilo, krščanska čuječnost. Kaj se dogaja v mojem srcu? Zakaj sem tako mlačen? Koliko lepo vzgojenih demonov prebiva v moji hiši, ne da bi plačevali najemnino?« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 12.10.2018).

    http://www.mirenski-grad.si/varujmo-se-lepo-vzgojenih-demonov

  66. Miro says:

    SV. BRIGITA IRSKA: »ŽELIM SI, DA BI NEBEŠKI ANGELI PREBIVALI MED NAMI. ŽELIM SI OBILJE MIRU, POLNE POSODE LJUBEZNI, BOGAT ZAKLAD USMILJENJA. ŽELIM, DA BI POVSOD VLADALA VESELOST …«

    Danes goduje sv. Brigita Irska, najbolj češčena svetnica med Irci. Njej na čast so sezidali celo več cerkva kakor svojemu narodnemu svetniku sv. Patriku. V predstavi vernih Ircev je sv. Brigita najpopolnejši vzor in je kar poosebljeno svetništvo. Najstarejši irski pisatelji se kar kosajo med seboj, kdo ji bo v prosti ali vezani besedi izrekel večjo pohvalo ….

    »Želim si, da bi nebeški angeli prebivali med nami. Želim si obilje miru, polne posode ljubezni, bogat zaklad usmiljenja. Želim, da bi povsod vladala veselost. Želim si Jezusove navzočnosti, Marijinega sijaja; želim si, da bi se okoli nas z vseh koncev zbrali nebeški prijatelji. Rada bi bila Gospodov zakupnik, da bi smela trpeti nadloge in bi mi lahko podelil svoj blagoslov,« pravi sv. Brigita Irska.

    Več o njenem življenju na:
    https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/svetniki/461F6CC2DE712601C1256F96004405A6

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Brigita Irska, prosi za nas!

  67. Hvala says:

    BOŽJA VOLJA

    Večino pisem Ignacij
    konča s prošnjo, da bi nam Bog po
    svoji neskončni dobroti dal svojo milost, da bi njegovo sveto voljo čutili, spoznavali in jo tudi izpolnjevali.
    Božja volja ni zakon (farizeji) in tudi
    ni projekcija naše volje (2. vrsta človeka v DV); je zgodovinska in jo je
    treba nenehno iskati – razločevati
    in se odločati. Odpira se ji iz lastne
    grešnosti in pomanjkanja. Je dar in
    ne herojstvo. Božjo voljo živi iz zahvale, zato prosi, da bi ta dar čutil
    in ga izpolnjeval. Božja volja zanj ni
    tesnobna dolžnost, ki jo herojsko izpolnjevanje, lastna uresničitev, ampak sad hvaležnega srečanja.
    Znotraj teh točk lahko odkrivamo tudi
    vse ostale dragocene vidike Ignacijeve
    podobe Boga Očeta, našega Gospoda
    Jezusa Kristusa (p. Viljem Lovše)

  68. Hvala says:

    Vsako izvajanje čarovanja (magije) in vražarstva, s katerima si kdo skuša podvreči tajne okultne sile in jih spraviti do tega , da bi mu služile in bi tako dobil nadnaravno moč nad bližnjim-tudi če zato, da bi mu priskrbel zdravje- je v hudem nasprotju s krepostjo bogovdanosti – KKC 2117.

    Neal Lozano pravi: TODA KDAJ STE ZADNJIČ SLIŠALI OPOZORILO S PRIŽNICE?

    ALI JE CERKEV PRIPRAVLJENA? Ne. nismo! O: Gabriel Amorth , glavni eksorcist v Rimu, je dejal: “Celo v cerkvi imamo klerike in škofe, ki ne verjamejo več v hudiča, v eksorciste, v izredno zlo, ki ga lahko povzroča hudič. niti ne v luč, KI NAM JO JE IZROČIL JEZUS, DA IZGANJAMO DEMONE.

    Naprej pravi: Za tri stoletja je latinska Cerkev- v nasprotju z vzhodno Cerkvijo in raznimi protestantskimi veroizpovedmi- skoraj popolnoma opustila eksorcistično službo. Ker kleriki ne izganjajo več hudih duhov , jih nič več ne proučujejo, jih niso nikoli videli in jim tudi ne verjamejo več. Niti v obstoj hudiča ne verjamejo. Celo vrsto škofov imamo, ki so sovražno razpoloženi do eksorcizma. Ugandski škof, s katerim smo sodelovali , je potrdil takšno težnjo v svoji državi. Ko nas je prosil, naj njegove duhovnike poučimo o službi osvobajanja, je dejal, da mnogi ljudje zapuščajo katoliško Cerkev in se pridružujejo binkoštnim zato, da bi jim kdo pomagal rešiti se demonske zvezanosti (Neal Lozano- knjiga Upiranje hudiču)

  69. Miro says:

    NE SAMO V ADVENTNEM ČASU, AMPAK V VSAKEM ČASU NAM GOSPOD GOVORI: »BODITE BUDNI!« (Mr 13,37) – ČUJEČNOST URIMO S KLICANJEM NJEGOVE BLIŽINE – GOSPOD, DAJ NAM ČUTITI ŽELJO PO MOLITVI IN POTREBO PO LJUBEZNI!

    Kot je v enem od svojih prejšnjih adventnih nagovorov poudaril papež Frančišek, je pomembno ostati čuječi (budnost je gotovo potrebna prav v vsakem času), kajti življenjska napaka je, izgubiti se v tisočih stvareh in se ne zavedati Boga. Sv. Avguštin je rekel: »Bojim se, da bo Gospod šel mimo in ga jaz ne bom prepoznal.« Očarani nad svojimi interesi, vsak dan to čutimo in raztreseni zaradi mnogih nečimrnosti, tvegamo, da izgubimo bistveno. Zato danes Gospod ponavlja »vsem: Čujte!« (Mr 13,37).

    Več o tem na http://zupnija-poljane.rkc.si/2020/11/30/papez-francisek-pridi-gospod-jezus-naredi-cujeca-nasa-raztresena-srca

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  70. Hvala says:

    STRES NI NUJNO NEGATIVEN. Z NJIM LAHKO ZDRAVJE TUDI IZBOLJŠAMO

    https://si.aleteia.org/2017/12/27/stres-ni-nujno-negativen-z-njim-lahko-zdravje-tudi-izboljsamo/

    Se strinjam z navedenim, s stresom res lahko izboljšamo zdravje!

  71. Hvala says:

    SPREJETI “DAR” TRPLJENJA (Misli Matere Terezije)

    Danes je svet »odprta Kalvarija«. Duševno in telesno trpljenje je prisotno vsepovsod. Bolečina in trpljenje morata priti v vaše življenje, vendar si zapomnite, da so bolečina trpljenje in žalost samo Jezusov poljub – znamenje, da ste mu prišli tako blizu, da vas lahko poljubi. Sprejmite jih kot dar – vse za Jezusa. Resnično doživljajte Kristusovo trpljenje, zato sprejmite Jezusa, ko vstopa v vaše življenje – potolčen, razdvojen, poln bolečin in ran.

    TRPLJENJE JE JEZUSOV POLJUB

    Ko vidim ljudi trpeti, se počutim tako nemočno. Težko je, toda edina pot, ki jo najdem, je, da rečem, »Bog te ljubi«. To vedno povežem z mislijo: »To je znamenje, da si prišel Kristusu na križu tako blizu, da te lahko poljubi.«

    Spominjam se, da sem to rekla tudi ženi, ki je umirala za rakom, ob njej pa so stali njeni otroci. Nisem vedela, kaj je bil večji smrtni boj: agonija, da zapušča otroke, ali agonija njenega telesa. Rekla sem ji: »To je znamenje, da ste se tako približali Jezusu na križu, da lahko deli svoje trpljenje z vašim, lahko vas poljubi. »Sklenila je roke in rekla: »Mati, prosim, recite Jezusu, naj me neha poljubljati.«

  72. Hvala says:

    SAM SEM GOSPODAR SVOJE VOLJE (mati Terezija)

    Bog je vse ustvaril. Vse metulje, vse živali – vso naravo je ustvaril za nas. Živalim ni dal moči volje, da bi lahko izbirale. Imajo le instinkt. Živali znajo biti zelo ljubeznive in ljubijo zelo lepo, toda to je njihov instinkt. Človeško bitje pa lahko izbira. To je edina stvar, ki nam je Bog ne vzame. Moč volje, moč, da hočemo. Hočem iti v nebesa in bom šla po božji milosti. Če hočem zagrešiti greh in iti v pekel, je to moja izbira. Bog me ne more prisiliti drugače. Zaradi tega se odrečemo tej moči volje, ko postanemo verni. Zaradi tega je žrtev tako velika, obljuba poslušnosti pa zelo težka. Pri tej obljubi se odpoveste edini stvari, ki je vaša last – vaši moči volje. Sicer so moje zdravje, moje telo, moje oči, moje vse njegova last in on mi to lahko vzame. Lahko padem, se ponesrečim, z močjo volje pa ni tako. Moram se odločiti in jo darovati, to pa je čudovito.

    Res je kot pravi Sveta mati Terezija, Gospod lahko vzame vse, ker je vse Njegovo, razen -moč volje.

  73. Hvala says:

    JEZUS ZAHTEVA POPOLNO IZROČITEV

    Jezus zahteva od mene le, da se naslonim nanj; da le njemu popolnoma zaupam; da se mu brez pridržkov izročim. Potrebno je le, da se pri svojem izpopolnjevanju odrečem lastnim željam. Tudi kadar se počutim kakor ladja brez kompasa, se mu moram popolnoma izročiti. Ne smem poskušati, da bi nadzorovala božja dejanja. Ne smem si želeti jasne zaznave o svoji hoji ob poti, niti natančnega poznavanja mesta, kjer sem na poti svetosti. Prosim ga, naj iz mene naredi svetnico, vendar pa mu moram pustiti izbiro te svetosti, še bolj pa izbiro sredstev, ki vodijo k njej.

    Tišina, šele potem prijaznost, ljubezen; tišina vodi k ljubezni, ljubezen k ponižnosti. Ljubezen med ljudmi, ki se medsebojno sprejemamo, kadar so si različni; ljubezen za edinost v skupnosti. Ljubezen vodi k ponižnosti. Biti moramo ponižni. Preseneča me, kako je Bog ponižen. Sam se je ponižal. On, ki je polnost božanstva, si je privzel podobo hlapca. Celo danes Bog kaže svojo ponižnost s tem, da uporablja tako nepopolna orodja, kot smo mi, šibki, nepopolni, neustrezni.

    SAD TIŠINE

    Sad tišine je molitev. Sad molitve je vera. Sad vere je ljubezen. Sad ljubezni je služenje.

    http://zupnija-brdo-zlatopolje.rkc.si/index.php/content/display/70/20/20

  74. Miro says:

    KAJ SVETA FAVSTINA ŽELI POVEDATI OSEBI, KI ODLOČNO HREPENI PO SVETOSTI

    Sv. Favstina Kowalska, velika glasnica Božjega usmiljenja, je v svojem Dnevniku zapisala:

    »Ponovno želim povedati tri reči osebi, ki odločno hrepeni po svetosti in ki želi tudi sadov oziroma koristi od spovedi.

    Prvič – popolna iskrenost in odprtost. Tudi najsvetejši in najmodrejši spovednik ne more na silo v dušo vliti tega, kar želi, če oseba ni iskrena in odprta. Neiskrena in vase zaprta oseba se v duhovnem življenju izpostavlja velikim nevarnostim. Gospod Jezus se takšni osebi ne razodeva na višji način, ker ve, da od posebnih milosti ne bo imela nikakršnih koristi.

    Drugič – ponižnost. Če oseba ni ponižna, ji zakrament spovedi ne koristi dovolj. Ošabnost zadržuje človeka v temi. Ne zna se in se ne želi temeljito poglobiti v prepad svoje bede. Pretvarja se in se izmika vsemu tistemu, kar bi ga ozdravilo.

    Tretjič – pokorščina. Nepokorna oseba ne bo nič dosegla, čeprav bi jo spovedal sam Gospod Jezus. Tudi najbolj izkušen spovednik takšnemu človeku ne more pomagati. Nepokorna oseba se izpostavlja velikim nevarnostim, ne napreduje v popolnosti in se v duhovnem življenju ne znajde. Bog zelo bogato obdaruje dušo s svojimi milostmi, vendar samo pokorno dušo.«

    (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 113)

    Več o tem na: http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
    Sv. Favstina, prosi za nas!

  75. Hvala says:

    ŽIVLJENSKA ZGODBA

    Gospod vodi vsakega človeka po svojem načrtu. Ga. Sanja Obaha Brodnjak pripoveduje svojo.

    Med drugim takole pravi: Zelo težko mi je bilo, ko sem čutila, da Bog želi, da se mu zahvalim za smrt otroka. Jeza in upor v meni sta se zlomila, zmogla sem se zahvaliti. To dejanje je bilo ključno pri mojem ozdravljanju. Še danes se kdaj oglasi bolečina in sem hvaležna zanjo.

    https://si.aleteia.org/2021/01/31/zelo-tezko-mi-je-bilo-ko-sem-cutila-da-bog-zeli-da-se-mu-zahvalim-za-smrt-otroka/

    • Hvala says:

      Iz tega pričevanje je zelo lepo razvidno, kar tudi sama gospa poudari, da je potrebno, da se naša volja združi z Božjo voljo. Le tako je mogoč pristen odnos z Bogom, pravo življenju v obilju in blagoslovi.

  76. Hvala says:

    Kar smo bili kot otroci, je le ljubka, tolažljiva slutnja tega, kar hoče Bog napraviti iz nas, če se bomo s srcem predali vodstvu njegovega Svetega Duha. (John Henry Newman)

  77. Hvala says:

    ZGODBA O GERAŠKEM OBSEDENCU (Lk 8, 22-38)

    Ko je Jezus dejal učencem, naj gredo na drugo stran jezera, jim ni razkril razloga. Nastal je silen vihar, Jezus pa je mirno spla. Učenci so Učitelja zbudili , ta pa je ukrotil veter in valove. Ali je zapovedal le silam narave ali je vožnji čez jezero nasprotovalo kaj drugega- nekaj česar Jezus ni hotel priznati, da se učenci ne bi prestrašili?

    Jezus je spal, ker je bil v njem mir celo v viharju demonskih razsežnosti. Pot je bila za učence učna ura, niso pa doumeli, da so opravljali poslanstvo, ki ga jim je pripravil Bog. Njihove duhovne oči niso opazile delovanje demonskih sil. Ko je pomiril vihar, so obstali pred Njim v strahospoštovanju.

    Enako bi morali mi pristopiti k molitvi za osvoboditev človeka. PREVZEMATI BI NAS MORALO SILNO SPOŠTOVANJE DO JEZUSA IN NJEGOVE MOČI, DA SE NE BI VEČ OZIRALI NA RAZTRESENOST, KI BI NAM JO HOTEL VCEPITI SOVRAŽNIK. NAUČITI SE MORAMO SPATI MED DUHOVNIM NASPROTOVANJEM , KI NAS ODVRAČA OD BOŽJIH NAČRTOV ALI NAMENOV.

    Ko je Jezus prišel na drugo stran, mu je prišel nasproti človek, ki so ga mučili hudi duhovi. Ogrožena je bila njegova volja, oropan je bil svoje prave identitete, ki je poniknila pod demonskega duha. Kljub temu je pristopil k Jezusu.

    Demoni imajo moč po človekovem delovanju. Pogansko čaščenje, nemoralnost in goljufije vnašajo vpliv hudih duhov v življenje posameznika , krajevne skupnosti ali celo naroda.

    Takšna vpletenost v kraljestvo teme krepi hudičevo moč na področjih, na katerih je Bog izročil ljudem oblast in vladanje. Ni ju izročil angelom ali demonom. A človek je z grehom in uporom izročil to oblast sovražniku, ki je svoj vpliv povečal ne le v človekovem srcu, temveč tudi na duhovnem področju, to pa v nadaljevanju lahko učinkuje na del sveta (Neal Lozano- Upiranje hudiču).

  78. Miro says:

    LE IZREDNA BOŽJA POMOČ, POSEBNI NARAVNI DAROVI IN SKORAJ LEGENDARNA DELAVNOST MOREJO RAZLOŽITI VELIKA DELA, KI JIH JE SV. JANEZ BOSKO OPRAVIL V ŽIVLJENJU!

    Znani italijanski liberalni politik Cavour je dejal o njem: »Don Bosko je največji delavec 19. stoletja.« Toliko se je trudil za vzgojo zapuščene mladine in duhovno rast krščanskega ljudstva, da je dolga leta spal samo po štiri ure. Le izredna božja pomoč, posebni naravni darovi in skoraj legendarna delavnost morejo razložiti velika dela, ki jih je don Bosko opravil v življenju.

    Rodil se je leta 1815 v vasici Becchi, šestdeset km jugovzhodno od Torina, umrl 31. januarja 1888 v Torinu. Še kot učenec je nekoč sanjal, da ga je lepo oblečena gospa prijela za roko in ga povabila, naj gre z njo. Pred seboj je zagledal trope divjih živali, ki so se med seboj grizle in preganjale. Gospa je rekla: »To je tvoje polje, tu delaj. Postani ponižen, pogumen in krepak. Kar boš videl, da se bo zgodilo s temi živalmi, delaj z mojimi sinovi!« V trenutku so se divje živali spremenile v krotka jagnjeta in se mirno zgrinjala okoli gospe.

    Brez teh sanj in brez nadaljnjih videnj ne moremo razumeti don Boskovega dela. Iz zapuščenih in surovih dečkov je vzgajal lepo krščansko vzgojene fante. Sredstvo: pokaži jim, kako lepa je krepost in kako grd je greh. Metoda: ponižnost, krotkost, ljubeznivost. Leta 1841 je postal duhovnik in še isto leto začel z »oratoriji«. Ob nedeljah in praznikih je zbiral okoli sebe zapuščene fante in jim nudil primerno razvedrilo, obenem pa jim tudi preskrbel vajensko mesto, naredil z mojstrom ustrezno delovno pogodbo in jim dal priložnost stanovati in se vzgajati v zavodih, ustanovljenih nalašč zanje. Za svojo zamisel je pridobil tudi več duhovnikov in laikov in jih po svojem vzorniku sv. Frančišku Saleškem imenoval »salezijanci«. Skupaj s sv. Marijo Mazzarello pa je ustanovil družbo za vzgojo deklic. To so Hčere Marije Pomočnice. Salezijanci so prišli v Slovenijo leta 1901.

    Kot izvedenec v klasični in italijanski književnosti je Janez Bosko prijel tudi za pero in začel izdajati za verski pouk pisane knjižice. Napisal je vrsto šolskih učbenikov. Njegovi deli sta tudi uvod v preventivni sistem, kjer podaja osnovna načela svoje vzgoje, in molitveni priročnik Preskrbljeni mladenič.

    Sv. Janez Bosko je najbrž največja osebnost v cerkveni zgodovini 19. stoletja.

    Povzeto po: družina.si

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Janez Bosko, prosi za nas!

  79. Hvala says:

    HVALNICA BOGU IN NJEGOVEMU STVARSTVU (Sir 39, 12-27)

    Še bom razlagal, kar sem razmislil,
    ker sem poln kakor luna ob ščipu.
    13 Poslušajte me, sveti sinovi, in brstite
    kakor vrtnica, ki raste ob potoku.
    14 Kakor kadilo razširjajte sladek vonj,
    vzcvetite kakor lilija.
    Povzdignite glas in zapojte hvalnico,
    hvalite Gospoda za vsa njegova dela.
    15 Poveličujte njegovo ime,
    zahvaljujte se mu in ga hvalite
    s pesmijo ustnic in s harfami;
    takole recite, ko ga hvalite:

    16 Kako silno lepa so vsa Gospodova dela!
    Vsako njegovo povelje se ob pravem času izvrši.
    Nihče ne sme reči: »Kaj pa to? Čemu to?«
    Vsako stvar se bo namreč poiskalo ob svojem času.
    17 Na njegovo besedo se je vodovje postavilo kakor nasip,
    na zapoved ust zbirališče voda.
    18 Na njegov ukaz se zgodi vse, kar mu je po volji,
    nikogar ni, ki bi zmanjšal njegovo rešitev.
    19 Dejanja vsega mesa so pred njim,
    nihče se ne more skriti pred njegovimi očmi.
    20 Od ene večnosti do druge sega njegov pogled,
    nič ni čudnega pred njim.
    21 Nihče ne sme reči: »Kaj pa to? Čemu to?«
    Vsaka stvar je namreč ustvarjena za določen namen.

    22 Njegov blagoslov je kakor reka, ki prelije polje,
    kakor poplava, ki namoči kopno.
    23 Narodi pa bodo deležni njegove jeze,
    kakor je nekoč spremenil vode v slano močvirje.
    24 Kakor so za svete njegova pota ravna,
    tako so za nepostavne polna ovir.
    25 Kakor so dobrote od začetka ustvarjene za dobre,
    tako so za grešnike hude reči.
    26 Od vsega človek za življenje potrebuje predvsem
    vodo in ogenj in železo in sol,
    pšenični kruh in mleko in med,
    kri grozdja pa olje in plašč.
    27 Vse to služi pobožnim v dobro,
    grešnikom pa se bo sprevrglo v hudo.

  80. Hvala says:

    EKSORCIZEM IN OSVOBAJANJE V NOVI ZAVEZI

    Jezusovo služenje na zemlji bi lahko v celoti označili jot službo OSVOBAJANJA. Sveti oče je v knjigi “JEZUS IZ NAZARETA ” poudaril, da je bil Jezus novi Mojzes, ki je izpeljal ljudstvo iz suženjske zvezanosti v obljubljeno deželo. Kakor je Bog po Mojzesu uničil zasužnjevalno moč, tako zdaj po Jezusu uničuje hudičevo moč. Ozdravljenje bolnikov in izganjanje duhov je zaznamovalo Jezusovo služenje, pa tudi služenje učencev, ki jih je razposlal. Eksorcizem, pravzaprav prizadevanje, s katerim želimo osvoboditi ljudi vpliva hudih duhov, izhaja naravnost iz JEZUSOVEGA SLUŽENJA.

    Nova zaveza predstavlja Jezusa kot ” zdravitelja ” ali “eksorcista”. Preprosto ozdravljal je bolnike, izganjal demone in kot znamenje Božjega kraljestva, ki ga je razglašal, obujal od mrtvih. Kraljestvo je vladarstvo Boga ali, kakor je opisal papež Benedikt , Božja oblast. Vendar pa Jezus Božjega kraljestva ni le oznanjal. S svojimi dejanji ga je prinašal med ljudi. NAVZOČNOST LUČI JE RAZKRILA TEMO. V svet, ki mu je vlada satan, je JEZUS uvedel kraljestvo Neal Lozano_-Upiranje hudiču).
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Moj nasvet je ta: Človek se nima česa bati, ČE JE SVOJE ŽIVLJENJE IZROČIL JEZUSU. NJEGOVA ODREŠENJSKA KRI IMA TAKO MOČ, DA SE NAM NI POTREBNO VZNEMIRJATI IN ISKATI REŠITVE MIMO BOGA. SAJ NOBEN ČLOVEK NA SVETU NE OZDRAVLJA, NE OSVOBAJA NE OŽIVLJA, TO DELA BOG, LAHKO DIREKTNO ALI PREKO LJUDI. ZAKAJ BI SE POTEM VZNEMIRJALI, KAJ JE Z NAMI, KAJ POTREBUJEMO, KAŠNO ZDRAVLJENJE ITD, ČE JE GOSPOD EDINI , KI VE NAŠO ZGODOVINO, KI POZNA NAŠE TELO, KI VE PRIHODNOST?

    Njemu prepustimo vse skrbi, molimo in prosimo za vodstvo SVETEGA DUHA. GOSPOD, KI JE PRIŠEL REŠIT VSE ČLOVEŠTVO, bo tudi nam pokazal rešitev in nas prečistil po svojem načrtu. Vse kar moramo najprej narediti je, DA SI ŽELIMO IN GA TUDI PROSIMO, DA NAM STORI TISTO KAR ON ŽELI, KER NAS ON NAJBOLJE POZNA IN DA NAM DA VSE TISTO, KAR NAM MISLI ON DATI. KDO NA SVETU PA TO VE BOLJE OD NJEGA? ZAKAJ POTEM NE ZAUPAMO V NJEEGOVO MOČ, V PRELITO KRI ZA NAS? NE KAŽIMO GOSPODU SVOJIH REŠITEV IN NE UČIMO GA, KAJ NAJ NAREDI!.

    Zakaj toliko vznemirjanja, skrbi, nepotrpežljivosti? ČE BI SE NJEMU V CELOTI PREPUSTILI, BI VIDELI KAŠNO MOČ IMA NJEGOVA BESEDA, KAKŠNO MOČ IMA NJEGOVA PRELITA KRI ZA NAS. ON ŽELI ZAUPANJE, SAJ JE ON TISTI, KI IZ NAJVEČJHEGA GREŠNIKA LAHKO NAREDI SVETNIKA!

    PREPUSTIMO SE NJEGOVI LJUBEZNI, USMILJENJU IN DOBROTI IN SPREJMIMO TO OD NJEGA!

  81. Miro says:

    SVETI OČE: POSLUŠAJMO JEZUSOVE BESEDE, KI SO VERODOSTOJNE. ON TUDI OZDRAVLJA.

    »Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Mr 1,21-28) pripoveduje tipičen dan Jezusovega poslanstva, pravzaprav gre za soboto, ki je posvečena počitku in molitvi. Ljudje so šli v shodnico.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 4. nedeljo med letom.

    V shodnici v Kafarnáumu Jezus bere in razlaga Pisma. Navzoče je pritegnil njegov način govora. Njihovo začudenje je namreč veliko, saj razodeva drugačno oblast kot pa pismouki (v. 22). Poleg tega pa se Jezus pokaže mogočnega tudi v dejanjih. Dejansko se je neki moški v shodnici obrnil nanj in ga imenoval kot poslanega od Boga. (Jezus) je prepoznal hudega duha, mu ukazal naj gre iz tega človeka ter ga tako izgnal (vv. 23-26).

    Več o nagovoru papeža Frančiška na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-01/papez-francisek-poslusajmo-jezusove-besede-ki-so-verodostojne.html

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  82. Miro says:

    4. NEDELJA MED LETOM (B) – NEČISTI DUH JE ŠEL IZ NJEGA

    Berilo: 5 Mz 18,15-20; 1 Kor 7,32-35

    Evangeljski odlomek: Mr 1,21-28

    Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+1%2C21%9628&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZMIŠLJANJE P. RANEIRA CANTALAMESSA:

    Eno prvih Jezusovih dejanj takoj po krstu v Jordanu je izganjanje nečistega duha iz človeka v shodnici v Kafarnaumu. V današnjem evangeliju beremo:

    »V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: ‘Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.’ Jezus pa mu je zapovedal: ‘Umolkni in pojdi iz njega!’ Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega.«

    V evangeliju po Marku ta dogodek predstavlja neke vrste začetek Jezusovega mesijanskega delovanja. Množica, pod vtisom, komentira: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.«

    Kaj si misliti o tem in tolikih drugih podobnih dogodkih, ki jih najdemo v evangelijih? In še bolj temeljno vprašanje: ali še obstajajo »nečisti duhovi«? Ali hudobni duh obstaja? Uvodoma povejmo nekaj besed o tem, kako današnji človek verjame v hudobnega duha. Glede tega moramo dobro ločiti dve ravni: raven ljudskega verovanja in intelektualno raven (literatura, filozofija in teologija).

    Na ljudski ravni ali na ravni šeg se današnji položaj ne razlikuje kaj dosti od srednjeveškega ali od časov med 14. in 16. stoletjem, ki so tradicionalno znani zaradi pomena, ki so ga dajali pojavom, povezanim s hudobnim duhom.

    Res je, da ni več procesov, inkvizicije, grmad, lova na čarovnice in podobno; toda dejavnosti, ki imajo v središču hudobnega duha, so še bolj razširjene kot nekoč, in to ne le med revnejšimi ljudskimi sloji. To je postalo družbeni (in komercialni!) pojav širokih razsežnosti. Lahko bi rekli: kolikor bolj skušamo hudobnega duha izgnati skozi vrata, toliko bolj se vrača skozi okno; kolikor bolj ga izključujemo iz vere, toliko bolj se vsiljuje v vraževerju.

    Veliko drugačne pa so stvari na t. i. intelektualni in kulturni ravni. Iz tega zornega kota lahko v treh stopnjah povzamemo proces, ki je privedel do sedanjega položaja. Prvi korak v procesu ločevanja od tradicionalnega pogleda se je zgodil na področju estetike. Hudobnega duha, ki so ga v figurativni umetnosti in poeziji (npr. Dante) vedno pogosteje predstavljali groteskno in strašljivo, v nekem trenutku začno predstavljati kot lepega ali pa vsaj melanholičnega in poetičnega. Od Miltona naprej hudobni duh prevzame podobo propadle lepote.

    Če na tej stopnji sovražnik začenja postajati »simpatičen«, se na naslednji, ki ima svoj vrh v devetnajstem stoletju, strani celo zamenjata: na Satana ne gledajo več kot na »sovražnika«, ampak kot na zaveznika in prijatelja, ki je na strani človeka. Hudobnega duha primerjajo s Prometejem, ki ga je vladar vseh bogov Zevs zaradi ljubezni do ljudi kaznoval in vrgel na zemljo. V tem ozračju pišejo himne in poezije, ki slavijo Satanovo odrešenjsko delo.

    Potrebno je reči, da v tem ni bilo vse »diabolično«, čisti in preprosti satanizem. Bili so kulturni in verski razlogi, ki so vsaj olajšali ta razvoj. Kakor ni ves ateizem, če ga natančno razčlenimo, ateističen, tako se tudi ves satanizem ne prikaže satanski. Velik del ateizma ni bil zavračanje živega svetopisemskega Boga, ampak malika, ki se je zrinil na njegovo mesto na številnih področjih mišljenja in življenja. Enako tudi precejšen del satanizma ni bil sam po sebi kult zla, ampak tistega, kar je po prepričanju nekaterih avtorjev (in resnici na ljubo ne vedno brez razloga) Cerkev obsojala kot zlo in kot »diabolično«: znanost, kritični duh, naklonjenost svobodi in demokraciji. To se vidi tudi v znanih Carduccijevih verzih: »Pozdravljen, Satan, / o upornik, / o nepremagljiva moč / razuma.«

    Tako prehajamo na tretjo stopnjo, ki je danes aktualna in jo lahko povzamemo kot molk o hudobnem duhu. Ta molk ni stvar pohvalne razsodnosti, ampak zanikanja. Sovražnika ni več. Ali bolje: obstaja, vendar je le še tisto, kar je sv. Pavel imenoval »meso in kri«, se pravi preprosta slabost, ki jo človek nosi v sebi. Hudobni duh je simbol kolektivne podzavesti ali pa kolektivne odtujitve, samo še podoba. R. Bultmann, ki je avtor demitizacije, je zapisal: »Ne moreš uporabljati električne luči in radia, v bolezni se ne moreš zateči k medicinskim sredstvom in hkrati verjeti v svet duhov.«

    Potrebno se je vprašati: zakaj se zdi danes številnim intelektualcem – najdemo jih celo med teologi – nemogoče verjeti v obstoj hudobnega duha, ki ni le simbolno, ampak resnično in osebno bitje? Mislim, da je eden osnovnih vzrokov naslednji: hudobnega duha iščejo v knjigah, a njega ne zanimajo knjige, ampak duše; zato ga ne srečamo v univerzitetnih avlah, knjižnicah in akademijah, ampak prav v dušah.

    Tisti, ki pregleduje tradicionalno prepoznavne diabolične fenomene (obsedenost, pogodba s hudobnim duhom, lov na čarovnice … ) in potem zmagoslavno sklene, da je vse le vraževerje in da hudobnega duha ni, je podoben onemu sovjetskemu astronavtu, ki je sklepal, da Bog ne obstaja, ker je po dolgem in po čez prekrižaril nebo in ga ni nikjer srečal. Oba sta iskala na napačnem kraju.

    Na tem področju velja omeniti še en nesporazum. O obstoju Satana razpravljajo teologi in neverni kulturniki, kakor da bi imeli za dialog skupno osnovo. Ne upošteva pa se, da »laična« kultura, ki se razglaša za neverno, ne more verjeti v obstoj hudobnega duha; celo prav je, da ne verjame. Bilo bi zelo tragično, če bi verjeli v obstoj hudobnega duha, ko ne verujejo v obstoj Boga. V takem primeru bi bilo pa stanje res obupno. Kaj lahko ve o Satanu nekdo, ki ni imel nikoli opravka z njegovo resničnostjo, ampak le z idejo in s tradicionalnimi etnološkimi predstavami o njem? Prav ti običajno z veliko gotovostjo in vzvišenostjo razpravljajo o tej temi in z vsem obračunajo: češ »srednjeveško mračnjaštvo«. A ta gotovost nima temelja, kakor nima osnove tisti, ki se hvali, da se ne boji leva le zato, ker ga je velikokrat videl na sliki in se ga ni nikoli ustrašil.

    Nekateri interpretirajo večjo diskretnost cerkvenega učiteljstva na tem področju kot potrditev, da se je tudi Cerkev odpovedala verovanju v hudobnega duha ali pa da vsaj ne ve več dobro, kaj početi s to točko svojega nauka. Vendar to ni res. Pavel VI. je znova močno potrdil svetopisemski nauk in izročilo glede »temačnega in sovražnega dejavnika, hudobnega duha«. Med drugim piše: »Zlo ni le neke vrste pomanjkanje, ampak je učinkovitost, je živo bitje, duhovno bitje, sprevrženec in sprevrženost. Strašna realnost. Skrivnostna in strahovita.«

    Kljub vsemu tudi na tem področju demitizacija ni šla mimo, ne da bi pustila tudi pozitivne sadove. V preteklosti se je pogosto pretiravalo z govorjenjem o hudobnem duhu, videli so ga tudi tam, kjer ga ni bilo, storjenih je bilo veliko napak in krivic s pretvezo boja proti njemu; potrebno je veliko razsodnosti in previdnosti, da ne bi padli v sovražnikovo igro. Videti hudobnega duha vsepovsod ni nič manj zavajajoče, kot ga sploh ne videti. Avguštin je rekel: »Ko je hudobni duh obtožen, se veseli. Celo želi, da ga obtožuješ, rad sprejema vsako tvojo obtožbo, če s tem doseže, da te odtrga od osebne spovedi!« (Govor 20,2).

    Razumeti je torej previdnost Cerkve, ko svari pred nerazsodno prakso eksorcizma tistih ljudi, ki niso prejeli poslanstva za opravljanje te službe. Apostolska dela nam glede tega poročajo o zelo poučnem dogodku:

    »Tudi nekateri Judje, ki so hodili naokrog in izganjali hudobne duhove, so poskušali pri zarotitvah klicati ime Gospoda Jezusa. Govorili so: ‘Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga oznanja Pavel.’ … Toda hudobni duh jim je odgovoril: ‘Jezusa poznam in tudi za Pavla vem. Kdo pa ste vi?’« (Apd 19,13–15).

    Nesrečniki so morali ob tisti priložnosti nagi in polni ran zbežati zaradi nasilne reakcije človeka, ki so ga želeli osvoboditi. Da ne govorimo o onih, ki iz eksorcizma napravljajo eno od mnogih uslug za plačilo in se hvalijo s sposobnostjo, da zmorejo odvzeti »čarovnije, uroke, nesreče, zlobne naklepe proti ljudem, hišam, trgovini, trgovskim poslom« (vse to beremo v reklamah za te dejavnosti, ki danes kar cvetijo). Človek se čudi, kako je lahko v današnji družbi, ki je tako pazljiva glede trgovskih prevar in je pripravljena prijaviti prevare in zlorabe pri opravljanju različnih uslug, toliko ljudi pripravljenih sprejeti takšne in podobne izmišljotine.

    Jasno je, da se hierarhija Cerkve ne bi smela omejiti na odsvetovanje lahkotnega eksorcizma; ona sama bi morala povsod, kjer se pokaže potreba, določiti zrele in (tudi psihološko) usposobljene ljudi, ki bi nadaljevali Jezusovo mesijansko služenje izganjanja hudobnih duhov. Tudi takrat, ko ne gre za resnično posedenost s hudobnim duhom, so ljudje, ki potrebujejo nekoga, da bi v imenu Jezusovega sočutja poskrbel zanje, potem ko so jih vsi, tudi zdravniki in psihologi, »odslovili«.

    Še preden je Jezus tistega dne v shodnici v Kafarnaumu karkoli rekel, se je nečisti duh čutil razkrinkanega in prisiljenega, da je prišel na plan. Nečisti duh »ni prenesel« Jezusove »svetosti« in je zato začel vpiti: »Vem, kdo si: Sveti, Božji!« Kristjan, ki živi v milosti in je tempelj Svetega Duha, ima v sebi nekaj te Jezusove svetosti in prav ta je opravlja v okolju, v katerem živi, tih in učinkovit eksorcizem. To se udejanja predvsem v evharistiji. »Kristjan, ki prihaja od evharistične mize,« pravi sv. Janez Zlatousti, »je podoben levu, ki bruha iz svojih ust ogenj; njegovega pogleda hudobni duh ne more prenesti.«

    Povzeto po: kapucini.si

    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

  83. Hvala says:

    SPOZNANJA DOZOREVAJO POSTOPNO-DOVOLITI, DA SE OBLIKUJEJO BREZ NAGLICE!

    Predvsem zaupaj v počasno delo Boga. Ljudje smo po naravi pri vsem
    nepotrpežljivi in želimo brez odlašanja priti do cilja. Radi bi preskakovali vmesne
    stopnje. Nepotrpežljivo smo na poti k nečemu neznanemu, nečemu novemu.
    Toda zakon vsakega napredka je, da je treba preiti čez določene stopnje
    nestabilnosti in da lahko to traja zelo dolgo. Mislim, da je tako tudi s teboj; tvoja
    spoznanja dozorevajo postopno – pusti jim, da rastejo, dovoli jim, da se
    oblikujejo brez nepotrebne naglice. Ne poskušaj jih izsiliti, kot da bi bil danes
    lahko to, kar bo čas (to je Božja milost in okoliščine) naredil iz tebe jutri. Samo
    Bog lahko pove, kaj bo postal ta novi duh, ki se postopno oblikuje v tebi.
    Verjemi Gospodu, da te vodi njegova roka, in sprejmi občutek neizoblikovanosti
    in nepopolnosti (slišati Gospodov klic in se naj odzvati).

  84. Miro says:

    BOŽJA BESEDA O MILOSTI

    »Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala.« (Heb 4,16)

    Duhovna misel: »Milost ni za to, da nam okrasi življenje, ampak da nas v življenju naredi močne, da gremo lahko naprej, da se ne bi osamili, ampak bi šli vedno skupaj.« (papež Frančišek)

    Slavimo Gospoda z življenjem po Božji volji! Slava tebi, Jezus, Ti si Emanuel, Bog z nami, Ti si Izvir vse svetosti, neizčrpni Studenec božjih milosti … Slava tebi zdaj in vekomaj. Amen.

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  85. Hvala says:

    ZNAČILNOSTI BOŽJEGA KLICA

    Vsakdo, ki razmišlja o odprtosti Bogu, ki je v iskanju njegovega klica, ima vero,
    kajti brez nje, si vprašanja o poklicanosti nikdar ne bi postavil. Bogu se lahko
    odprem na dva načina.
    Prvi način je, da dam sam smisel svojemu življenju, pod Božjim pogledom.
    Verujem vanj, vem, da me kliče, jaz izberem pot z najboljšo namero, da je to
    dobro za Božjo slavo in za služenje Cerkvi (Madre 2014, 17).
    Druga možnost je, pustiti Bogu, da mi pomaga začutiti mojo osebno
    poklicanost, ki me lahko preseneti. Predam se mu, da prejmem, kar On
    pričakuje od mene in ne, da se sam odločim. Potrebno je biti potrpežljiv, pustiti
    zoreti, da bi njegova želja glede mene bila dobro sprejeta v mojem srcu. Razlika
    med prvo in drugo možnostjo je premik k zaupljivi in čuječi prepustitvi. On od
    mene pričakuje nekaj posebnega, on mi bo to razodel, jaz pa ga bom poslušal
    (prav tam, 17).
    Številne svetopisemske osebe so bile izrecno poklicane od Boga v njegovo
    službo, vsaka na svoj način. V metodi Božjega klica ni nobenega strogo
    določenega pravila. Nekaj pa je vendarle skupno vsem (Madre 2014, 23−27):

    https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/2018-Sli%C5%A1ati-Gospodov-klic-in-se-nanj-odzvati.pdf

  86. Miro says:

    BOŽJA BESEDA: »DAJEŠ MI SPOZNATI POT ŽIVLJENJA; POLNOST VESELJA JE PRED TVOJIM OBLIČJEM, VEČNE RADOSTI NA TVOJI DESNICI« (Ps 16,11)

    Duhovna misel: »Je veselje, ki je dano samo tistim, ki služijo tebi ne glede na plačilo in si jim veselje ti sam. In prav to je srečno veselje: veseliti se tebe, iz tebe, zaradi tebe.« (sv. Avguštin)

    Slavimo Gospoda z življenjem po Božji volji! Slava tebi, Jezus, Ti si naša Modrost, naše Posvečenje, naša Radost, naše Veselje … Slava tebi zdaj in vekomaj. Amen.

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

  87. Hvala says:

    KDOR JE IZKUSIL ODREŠENJE IN SE GA JE LJUBEZEN PRISTNO DOTAKNILA, SE NE BO UJEL V PAST, DA BI SAM NAČRTOVAL ŽIVLJENJE , AMPAK SE BO POSKUŠAL DATI NA RAZPOLAGO BOGU (Razločevanje duhov)

  88. Hvala says:

    RAZLOČEVANJE DUHOV

    Prav v razločevanju izkusimo, da ni pomembno to, za kar se odločimo, pač pa,
    da delamo vse v svobodni izročitvi Bogu in se tako uglasimo z njegovo voljo.
    Njegova volja je ljubezen, zato jo je težko uresničiti z uveljavljanjem svoje volje,
    četudi še s tako pobožnimi oznakami. Duhovno pomembne stvari v Cerkvi se
    niso nikoli zgodile zato, ker se je kdo odločil, da jih bo naredil, temveč zato, ker
    je Bog sam našel človeka, ki ga je bil pripravljen sprejeti na način, da se je Bog
    lahko razodel.

  89. Hvala says:

    RAZLOČEVANJE DUHOV (nadaljevanje)

    Ljudje imamo zlahka za dobro to, kar nas ne ovira iti naprej. Podobni smo
    razvajenemu otroku, ki ima rad tiste, ki ga ljubkujejo, one pa, ki mu kaj
    prepovedujejo ali preprečujejo, ima za slabe in hudobne. Tisti ljudje, ki močno
    napredujejo v očiščevanju svojih grehov in gredo od dobrega k boljšemu, jim zli
    duh dušo grize, žalosti in vznemirja z lažnimi razlogi, da ne bi napredovala.
    Nasprotno ljudem, ki padajo iz greha v greh, zli duh v njihovih dušah zbuja
    čutne užitke in naslade, da bi jih zadržal in potrdil v njihovih zablodah. Za
    dobrega duha pa je značilno, da daje pogum in moč, tolažbo, solze, spodbude
    in mir, ko lajša in odpravlja vse ovire, da človek napreduje v dobrih delih (prav
    tam, 219−220).
    Več kot ima nekdo izkušenj z ljudmi, bolj opaža razlike in zna uganiti in presoditi
    človeka že ob prvem srečanju. Podobno se dogaja pri razločevanju duhov. So
    namreč določena pravila: nekatere misli so vedno in v glavnem slabe, kakor
    napuh, sovraštvo itd. Druge morejo biti ali dobre ali slabe, kakor npr. gorečnost
    pri opominjanju drugih ali varčnost pri nakupovanju. Ali služijo dobremu ali
    slabemu dokončno spoznamo šele iz rezultata (prav tam, 220).
    Sv. Anton (v Špidlik 2003, 57) v svojem znamenitem govoru navaja zlato pravilo
    razločevanja: »Dobre misli porajajo neizrekljivo veselje, dobro razpoloženje,
    pogum, notranjo prenovo, trdnost misli, moč in ljubezen do Boga, medtem ko
    druge misli prinašajo s seboj strah v duši, vznemirjenost in neurejenost misli,
    žalost, sovraštvo, lenost, bridkost, grešne želje, malodušnost glede kreposti in
    neurejenost navad«. Skratka vse, kar vznemirja je od demona.

    https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/2018-Sli%C5%A1ati-Gospodov-klic-in-se-nanj-odzvati.pdf

    • Hvala says:

      TUDI MISEL NA BOGA NE PRIDE VEDNO OD BOGA RAZLOČEVANJE)

      Tudi misel na Boga ne pride
      vedno od Boga. Hudi duh je namreč izkoristil Ignacijevo vnemo za Boga in ga s
      tem odvrnil od študija in dolžnosti (Špidlik, 1998, 221).
      Ignacij pravi, da se ne konča vedno vse dobro, kar se dobro začne. Rezultat
      velikokrat pokaže ali smo ravnali prav ali zmotno. Prav gotovo je sumljivo vsako
      notranje zadovoljstvo, ki hrani samovšečnost, trdoto, trmoglavost, četudi se na
      zunaj kaže kot stanovitnost v dobrem. Kdor pozorno preiskuje svoje misli, se iz
      izkustva mnogo nauči (prav tam, 221).

  90. Hvala says:

    RAZLOČEVANJE

    Priloženo poglejmo kako je Ignacij Lojolski mislil, da ga nagovarja BOŽJI GLAS, v resnici pa je vodil RAZUM IN CELO NAPUH.

    Včasih kdo pravi, da se je za neko stvar odločil, ker mu je tako narekovalo srce,
    ker je tako čutil. Spomnimo se Ignacija Lojolskega. Branje o svetnikih ga je tako
    preželo, da se je tudi on odločil postati ubog, da bo svetnik za ljudi in se bo s
    tem razdajal tudi za Boga. To ga je pripeljalo tako daleč, da ni več zmogel, da je
    obupaval in celo mislil končati svoje življenje. Je njegovo dejanje, da bo živel
    kot določeni svetniki res narekovalo čutenje srca? Ne, vodil ga je razum, celo
    napuh, da bi postal kakor oni ali še boljši. Čeprav je bil prepričan, da ga
    nagovarja Božji glas, celo razlikoval je ta glas od glasu skušnjavca, mu vendar
    ni dal priložnosti, da mu v polnosti razodene načrt. Šele kasneje, v Manresi,
    pride do spoznanja, da je njegovo pot do svetništva do takrat navdihovala
    njegova želja. Ko se preda Božjemu načrtu, začuti in spozna svojo zmoto.
    Lahko rečemo, da doživi notranje razodetje, ki ga je popeljalo na pot
    duhovništva in ustanovitelja novega reda Družba Jezusova, tako kot je notranje
    razodetje, popeljalo apostola Pavla na pot hoje za Kristusom.

    Tudi mi se velikokrat znajdemo pred vprašanjem, kaj Bog pričakuje od mene.
    Tolikokrat slišimo besede, da ima Bog za vsakega izmed nas načrt, da nas je
    poznal že preden smo se rodili in vendar se velik del življenja iščemo, če se
    sploh kdaj najdemo. Včasih se nam celo zdi, da smo na pravi poti, a v svojih
    srcih nikakor ne najdemo pravega miru. Ne moremo se umiriti, da bi v naše srce
    lahko pronicala Božja svetloba. Večkrat se celo zasačimo, da Boga obtožujemo
    za trpljenje ali smrti mnogih ljudi, še posebej otrok in se sprašujemo, kakšne
    načrte je lahko imel za te ljudi, če jim ni pustil živeti. Mnoga vprašanja presegajo
    naš razum in hkrati izražajo neko praznino, pomanjkanje popolnosti v nas. Kako
    naj se razumem z Bogom, kako naj popolnoma zaupam njegovemu glasu,
    njegovemu načrtu, kako naj se otresem strahu in se popolnoma predam veri in
    ljubezni, ko je moja duša otežena s toliko bojaznimi, so vprašanja, ki bremenijo
    naša srca in otežujejo Božji milosti, da bi se v njih naselila. Ne, taka duša ne
    more slišati Božjega glasu, kaj šele, da bi mu sledila.( Slovenska škofovska konferenca)

    https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/2018-Sli%C5%A1ati-Gospodov-klic-in-se-nanj-odzvati.pdf

  91. Hvala says:

    BOG TE SREČA TAM, KJER SI

    Mnogo ljudi ima napačno predstavo, da se morajo spremeniti, preden se
    približajo Bogu. Nekateri so celo prepričanja, da niso vredni, da bi se Bogu
    približali. Vendar so to napačne predstave, Bog nas namreč sreča tam, kjer
    smo. Čeprav nas Bog stalno kliče k spreobrnjenju in rasti, in smo mi nepopolni
    in grešni, nas Bog ljubi takšne, kakršni smo Ljubljeni smo kljub svoji
    nepopolnosti. To nam potrdi tudi Jezus, ki je ljudi pogosto pozival, naj se
    spreobrnejo, naj nehajo grešiti, naj spremenijo svoje življenje. Vendar pa ni
    čakal, da bi to naredili, preden se sreča z njimi, ampak stopi v odnos z njimi
    kakršni so (Martin 2013, 78).

    Način, kako se Bog obrača na nas, je odvisen tudi od tega, kje smo v svojem
    življenju. Če odkrivamo srečo predvsem v odnosih, nas želi srečati na ta način.
    Boga tako iščimo v prijateljstvu. Če imamo otroke, nas morda želi Bog srečati
    preko njih, ali po vnukih. Kogar veseli narava, naj Boga išče v morju, na nebu, v
    gozdovih. Bog nas namreč lahko sreča kjerkoli, k nam prihaja na načine, ki jih
    lahko razumemo. Prav tako se Bog lahko sreča z nami kadarkoli.

    https://kps.rkc.si/wp-content/uploads/2018-Sli%C5%A1ati-Gospodov-klic-in-se-nanj-odzvati.pdf

  92. Hvala says:

    DOTAKNITI SE DNA SVOJE NEMOČI, KI POTEM POSTANE ODSKOČNA DESKA ZA BOŽJO MILOST

    Živeti duhovnost od spodaj pomeni iskati Boga v naših strasteh, boleznih, ranjenostih, duhovnih
    tavanjih, nemoči. Pravljica Trije jeziki nam je lahko prispodoba duhovnosti od spodaj: uči nas, da
    je mogoče živeti samo, če smo v dialogu s svojimi strastmi, boleznimi in ranami. Lahko bomo
    razumeli Božje namige, ki jih vsebujejo, in način, kako nas Bog prav prek njih želi voditi k skritemu
    zakladu v stolpu našega življenja. Samo kdor se spusti v svoj stolp, bo lahko našel zaklad v sebi.

    Mnogi, ki letijo in iščejo zaklad v višinah, bodo nepričakovano strmoglavili in ga ne bodo nikoli
    našli. Tisti, ki težijo k zunanjim in tujim idealom, ne bodo nikdar prišli v stik s svojim resničnim
    bitjem; uporabljajo idealne besede, da bi potešili svoje ambicije. Res je, da večkrat delajo velike
    reči, vendar ne bodo nikdar odkrili svojega resničnega jaza, ker ne živijo resničnega poklica, ki jim
    ga je zaupal Bog. Pustiti se bomo morali odvesti dol v globine, k »lajajočim psom«, da bomo
    zvedeli, kje je zakopan zaklad; tisti divji psi nam ga bodo pomagali celo izkopati. Ali – kot uči
    prispodoba iz pravljice o gospe Holle – tam, kjer zadenemo ob svoje omejenosti in ne vemo, kaj
    storiti, se lahko »vržemo v vodnjak«, upajoč, da nam bo Bog dal ugledati nov svet in nam bo odprl
    nove možnosti.

    Pot, ki vodi k zakladu, k resničnemu jazu, je en vidik duhovnosti od spodaj. Drugi vidik pa je to, da
    se dotaknem dna svoje nemoči, ki potem postane odskočna deska za Božjo milost. Ko bom prispel v
    globino, ne bom le ozdravel, ampak bom v stiku s skrajno mejo svojih nezmožnosti popolnoma
    potisnjen v Boga. Tam spodaj, kjer pred Bogom kapituliram, kjer priznam, da se s svojimi močmi
    ne morem rešiti iz močvirja, da se sam od sebe ne zmorem poboljšati, tam bom lahko začel tudi
    bolj oseben odnos z Bogom. Tam bom zaslutil Boga in njegovo milost.

    Pri duhovnem spremljanju nenehno doživljamo, kako so osebe razočarane nad seboj, ker ne uspejo
    uresničiti svojega duhovnega načrta, ker ga kljub vsemu trudu vedno znova polomijo. Namesto da
    jih spodbujamo, da bodo z močnejšo voljo uspeli premagati vse napake, jim raje pokažimo, da
    doživljajo odločilno duhovno izkustvo. Sami zase nikakor ne moremo jamčiti; iz sebe ne moremo
    narediti vsega, kar hočemo. A ravno tam, kjer ne moremo narediti ničesar več, kjer naši cilji
    zgrešijo, kjer človeški načrti propadejo, se nas Bog želi dotakniti in nam pokazati, da je vse milost.

    https://www.jezuiti.si/wp-content/uploads/2010/10/Grun-dos.pdf

  93. Hvala says:

    S ČLOVEŠKO MOČJO SAMI NE MOREMO NIČESAR , ZATO SE PREPUSTIMO BOGU, DA NAS PREOBLIKUJE

    Velike osebe in ključni liki Stare zaveze so morali najprej prepotovati prepad svoje krivde in
    nemoči, da so svoje upanje položili samo v Boga in so se mu prepustili, da jih je on preoblikoval v
    vodilne osebnosti vere in poslušnosti.

    Sveto pismo nam kot vzore vere nikdar ne predstavlja popolnih oseb brez napak, ampak prav
    osebnosti, ki so potem, ko so se hudo pregrešile, iz globine klicale k Bogu. Spomnimo se na
    Abrahama, ki je v Egiptu zatajil svojo ženo in jo predstavil kot sestro, da bi od tega imel koristi.
    Zgodilo pa se je, da je faraon vzel Saro v svoj harem. Bog sam je moral posredovati, da je »očeta
    vere« rešil posledic njegove laži (1 Mz 12,10-20). Mojzes, osvoboditelj Izraela iz Egipta, je bil
    morilec. V napadu jeze je ubil nekega Egipčana. Soočati se mora predvsem s svojo nekoristnostjo,
    ki jo kot odsev vidi v gorečem grmu. Bog ga bo vzel v svojo službo prav zato, ker mu je spodletelo.
    In David, idealni Izraelov kralj, pravzor vseh drugih kraljev, naredi velik greh, ko se zaljubi v
    Bersabejo, Urijevo ženo. Ko le-ta zanosi, David ukaže, naj hetejca Urija pustijo samega v prvi bojni
    vrsti, da bi padel.

    V Novi zavezi za temeljni kamen svoje skupnosti Jezus izbere Petra. Peter Jezusa ne razume, rad
    bi ga odvrnil od njegove odločitve za pot v Jeruzalem, ki je vodila v gotovo smrt. Jezus ga imenuje
    »satan« in mu ukaže, naj gre proč (Mt 16,23). Ko Jezusa primejo, ga Peter zataji; malo prej pa je
    slovesno zatrjeval: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil« (Mt 26,35).
    Potrebno je bilo, da je izkusil, da kljub slovesni obljubi ne more jamčiti sam zase. Ko je na koncu
    zatajil Jezusa, je »šel ven in se bridko zjokal« (Mt 26,75).

    Evangelisti niso zmanjšali Petrove zatajitve. Očitno je bilo zanje pomembno brez ozirov razkriti
    resnico, da Jezus ni izbral pobožnih in zanesljivih apostolov, ampak grešne ljudi, polne napak. In
    vendar je prav na teh ljudeh ustanovil svojo Cerkev. Prav oni so bili primerni pričevalci Božjega
    usmiljenja, kot ga je Jezus oznanjal in izpričal s svojo smrtjo. Peter je postal Peter-skala za druge
    prav s pomočjo svoje krivde. Izkusil je, da skala ni on, ampak da je to samo vera, ki se je mora
    okleniti, da bo v boju lahko ostal zvest Jezusu.

    https://www.jezuiti.si/wp-content/uploads/2010/10/Grun-dos.pdf

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja